Ljudska knjižnica. 10. zvezek. Jakoba Alešovca Izbrani spisi. Drugi, popravljeni natis. Priredil Jožef Vole. _ • 2. zvezek. Kako sem se jaz likal. II. del. V Ljubljani 1910. Založila Katoliška Bukvama. Kako sem se jaz likal. Povest slovenskega trpina. V pouk in zabavo napisal Jakob Alešovec. II. del. 6. V Ljubljano! — 7. Ljubljanska šola. — 8. Vse se zasuče drugače. — 9. Prva pot po svetu. — 10. Razne zmešnjave. V Ljubljani 1910. Založila Katoliška Bukvama. 55893 [ j(J ~clOOC€> Založništvo si pridržuje vse pravice. 6. V Ljubljano! pri fari je bilo vse dobre volje, ko prišel tja s svojim vseskozi izvrst- izpričevalom. Najbolj ponosen je bil pa učitelj, češ, če bi njemu ne bilo prišlo na misel, naj me poučuje v nemščini, pa bi bil jaz dobil v Kamniku najmanj trojko, Še celo debela farovška kuharica me je pritekla gledat in je rekla : „Če bi mu jaz ne bila dajala kruha opoldne, kadar je ostajal tukaj, bi bil zmrznil lakote, ne pa da je zdaj v Kamniku prvi." Gospod župnik, jako dobrotljiv in dobrovoljen mož, mi je pa dal brž goldinar 1 .— „za počitnice", je rekel. Gospod kaplan pa je vprašal očeta: „Kaj bo pa zdaj s fantom? Škoda, da bi ostal doma, ko se je tako dobro' obnesel. Mora v Ljubljano." „To so mi rekli že tudi patri v Kamniku," — odgovore oče — „samo, kdo bo zanj špendal? Študent stane, in jaz ne morem." „Naj se fant uči tudi o počitnicah. Saj knjige za prvo šolo ima. Bomo že poizkusili, da ga kako spravimo v Ljubljano. Saj bo tako prišel večkrat sbm ; mu bom že jaz povedal, kako in kaj. Nekaj mu boste pa že tudi vi mogli dati? 1 " ta 6 „Seveda, saj ima srebra za kakih 20 gld., nekaj od premij, nekaj pa zasluženega. 14 „To bo komaj za obleko ! Tak, kakor je hodil po Kamniku, ne more hoditi po Ljubljani. Razen tega bo treba še marsikaj drugega. 44 Tako nama je obrazložil gospod kaplan. Od fare domov grede sva se menila z oče¬ tom o Ljubljani. Oče so to mesto bolje poznali kot jaz, ki sem bil le dvakrat ž njimi tam, ko so v „stari krami 44 prodajali čevlje, jaz pa sem šel takrat nekoliko okoli, pa ne predaleč, da bi se ne bil izgubil. Najin razgovor pa vendar ni imel nobenega pravega uspeha, čeravno sem jaz rekel, da bi bil zadovoljen v Ljubljani, če bi le enkrat na dan imel kaj gorkega jesti. „Da bi imel! 44 — mi rek6 oče — „ali kje imaš? Mati ti ne morejo nositi vsak dan, ker je predaleč, pa bi bilo že tudi vse mrzlo. Kruha bi ti že nosili; toda ob samem suhem kruhu pa tudi ne boš mogel živeti. Tudi je treba še denarja za obleko in za druge reči, pa kje ga bomo vzeli? Sami ga nimamo; k duhovnikoma- pa tudi ne moremo zmeraj hoditi. Saj veš, koliko so ti že dali, posebno gospod kaplan!“ To je bila res slaba tolažba zame, kajti v Ljubljano bi bil šel na vso moč rad. Zato sem zaupal več 'gospodu kaplanu kot očetu. Vsak dan sem nekoliko pregledaval knjige ter pisal to in ono. Brat pa, ki ga je učitelj že tudi jel v šoli učiti nemški — za kar so mu oče še nekaj plačevali — se ni prav nič obnesel. Zato so mu ob koncu leta rekli oče: •* ^ 7 „Ti že nisi za študiranje. Brati in pisati znaš nekoliko. To je dosti. Učil se boš pa čevljarskega. Pozneje pa, če ne bo dela, boš šel pa služit." Brat tega ni bil nič kaj vesel. Moral je potem sedeti na trinogatem stolu in vleči dreto, ko sem jaz prebiral knjige ali kaj pisal. Večkrat, če je prišlo kaj več dela, sem moral pa tudi jaz vzeti v roke šilo — „da ne pozabim tudi tega“, so rekli oče. Ob nedeljah in praznikih po krščanskem nauku sva se pa hodila z očetom sprehajat po gozdu in dobravah. Nevoščljivi ljudje so naju gledali postrani, in večkrat sem slišal, kako se je kateri razhudil: „Zdaj se že stari uči od mladega, kako je človeku lahko živeti brez dela." Proti večeru, če je bilo vreme, sem pravil svojim pred hišo Schmidove povesti. Kakor je navada po kmetih, seje pridružilo tem domačim zabavam večkrat mnogo vaščanov, ženskih in moških. Končno mnenje možakov o meni pa je bilo večjidel to: „Če se fant ni drugega naučil v Kamniku kot to, škoda, da je bil tam. To vse skup ni nič. Mar naj bi bil pasel krave." Počitnice zame niso bile počitnice v pravem pomenu besede; tudi za mojega očeta ne. Ne¬ kega dne dobim od gospoda kaplana list, na katerem je bilo zapisanih več hiš v Ljubljani, r kjer se daje opoldne hrana študentom. Gospod « 8 ® kaplan mi je rekel, naj greva z očetom v Ljubljano, zame prosit hrane. Vzela vsa s seboj moje šolsko izpričevalo pa ubožni list, katerega je gospod župnik — za izkazom o popolni revščini staršev — zabelil še 'z opombo, da jaz nikakor ne bi mogel študirati naprej, če ne do¬ bim v mestu hrane vsaj za opoldne. Šla sva torej z očetom v Ljubljano in po¬ iskala vse na listku zapisane hiše. Toda kaj sva opravila? Nič, prav nič! Tu nama je prišli naproti ošabna krščenca, rekoč, da imajo že dosti „študentov na košti“; tam zopet kaka našopirjena gospa, ki ji je kmetič smrdel že oddaleč; v tretji hiši pa niso znali nič slo¬ venski, a, moja kamniška nemščina se ni ob¬ nesla nikjer. Nekateri so. pa rekli, da kmetu ni treba študirati; naj orje in pase krave. Konec vsega je bil ta, da nisva dobila nikjer nič, in prav žalostna sva šla k „Figabirtu“, popit skle¬ dico juhe in prigriznit kos kruha. To je bila silno žalostna pot iz Ljubljane nazaj! „Če ne bo drugače, boš moral iti pa h kakemu čevljarju v Ljubljano, ker doma te no¬ beden ne vzame v službo, in, bi tudi preveč grdo ravnali s teboj.“ Po teh očetovih besedah mi je bilo neznano bridko, kakor da bi požiral nezrele drnjule. „Ne, doma pa že ne bom pri teh sirovih ljudeh, ki bi me nalašč še prav pre¬ ganjali! Rajši grem po svetu, kamorkoli. Tako grdih ljudi ni nikjer kakor pri nas.“ Drugo jutro grem ves poparjen h gospodu kaplanu in mu sporočim vse, kako sva opravila « 9 ® z očetom v Ljubljani. Povem mu tudi, kaj so oče rekli na to, in da jaz ne bom doma — rajši pobegnem drugam. Gospod kaplan se hudo zavzame, potem pa reče: „Ne, ne, zdaj pa nalašč ne! Jaz grem sam jutri v Ljubljano; pusti mi tu svoje šolsko iz¬ pričevalo in ubožni list. Potoma nazaj iz Ljub¬ ljane se že oglasim v vaši hiši in mislim, da bo vse dobro. 11 Jaz grem in povem to očetu. Seveda smo drugega dne željno pričakovali gospoda kaplana. Mati so že rekli, da ga ne bo, češ, da so to že naprej - vedeli, — kar se proti večeru odpro vrata, in gospod kaplan vstopi z veselim na¬ znanilom: „Hrano ima faiit opoldne po raznih hišah, ki so tu zapisane; samo stanovanje mu še dobite!* 1 Ob tem položi gospod na mizo listek, in ko se mu hočemo vsi zahvaliti, prijazno od¬ maje z roko in odide, rekši: „Jaz sem storil, kar sem obljubil, nič dru¬ gega. Bog z vanii!“ Pri 'nas je njegova novica vzbudila veliko veselje. Začeli smo' sestavljati proračun za moje študiranje v Ljubljani. Mati so brž omenili, da meni ne bo zadosti, če bom jedel samo po en¬ krat na dan, in da se bom vendar težko učil, četudi mi bodo nosili kruha z doma. Oče so njih besede nekoliko odobravali, pa so vendar pristavili, češ, če se bom opoldne najedel do dobrega — in gospoda je zmeraj dobro — bom zjutraj in zvečer že prestal s kruhom in s tem, l 10 Se=> kar mi bodo mati donašali vsak teden še dru¬ gega. To „drugo“ so bile suhe hruške in ja¬ bolčni krhlji; drugega tako ni bilo v našem hramu pozimi. To bi bilo torej že „pokrito“, da rabim zborničen izraz. Drugače pa je bilo z obleko. „Fanta bo zeblo,“ — so rekli mati — „po- zimi bo moral imeti kaj pod srajco ali pa nad njo. Tudi v čevljih bo kaj treba; sama slama ne bo zadosti, pa je v Ljubljani tudi dobil ne bo. Potlej mora imeti pa tudi več srajc in spod¬ njih hlač — in za to je treba platna, pa ga nimamo. Bom šla pa k Mici, ta ga bo že imela; Micka (sestrična moja) bo pa naredila srajce in spodnje lilače.“ „No, no, da ima le hrano opoldne; drugo bomo že dobili,“ — so pritrdili oče — „čevlje mu bom že jaz delal, in če se bo dobro učil, bo že še kaj dobil kje. Saj 'imajo dobre štu¬ dente povsod radi. Samo za začetek imamo pre¬ malo denarja. Najmanj 30 goldinarjev bi morali imeti. Dvajset jih je v srebru, ti so fantovi; zdaj jih velja dobiti še deset.“ „No,“ — reko mati — „pet srebrnih dvaj¬ setič imam pa jaz od takrat, ko sva se vzela. Dozdaj sem jih hranila; pa če je sila, naj gredo. 11 „To ni dosti,“ — se oglasijo oče — „mo- ramo več zaslužiti. Zdaj je še čas. Jaz mislim, da gremo vsi štirje gobe brat: ti z Lovrencem po domačih gozdih, jaz in Jaka pa gor po go¬ renjskih. Tako vsi skup lahko zaslužimo po en goldinar na dan. Vsak drugi dan jih bom pa ^ 11 » jaz nesel v Ljubljano; vi trije jih boste pa brali naprej." In tako je obveljalo. Mati in brat sta brala gobe po domačih gozdih, jaz pa sem hodil z očetom više v brniške gozde. Do njih je bilo po dve uri hoda. Večkrat sva bila z očetom mokra od dežja ali od solnca; pa prinesla sva vselej domov polna koša — posebno še oče, ki so meni bolj prizanašali s težo. Razen nas je bilo ondi še polno drugih gobarjev, in veljalo je načelo: „Kdor prej pride, prej melje". Zato je bila nevoščljivost med gobarji velika, in marsikako bridko besedo so morali slišati oče, češ da berb gobe za svojega fanta le za to, da mu ne bo treba delati. Ta gobarska „obrtnija“ je vkljub obilni konkurenci vendarle nesla. Oče so prinesli vsak drugi dan iz Ljubljane dva goldinarja ali še več, nam trem pa še „štruco“ (belega kruha). Razen tega smo imeli mi doma iz starejših gob vsak dan po dvakrat gobovo kašo. Kaj je go¬ bova kaša, ve le tisti, ki jo je že pokusil. Jaz jo cenim še zdaj na vso moč. Nabiranje gob pa ni kar tako suhoparno delo, kakor si morda kdo misli. Ne, utegne biti celo mikavnejše kakor lov. Le misli si, prijatelj, da si v košatem gozdu, pod smrečjem, hra- stovjem in bukovjem. Tam korakaš počasno, ozirajoč se na vse strani, in zagledaš čvrstega samca z lepim črnim klobukom, da se ti za¬ smeje srce, in si ga skoro ne upaš utrgati. Lep je tam — pustiš mu še nekoliko trenutkov po- ^ 12 ^ nosnega življenja, ker veš, da ni sam, ampak mora imeti še družico, celo njih več; in ne samo to — imeti mora še veliko rodovino. Zato postojiš pri njem, ogledaš si okolico in res: našel boš vse to, če ni bil pred tabo že kdo tu, ki je to ali ono pobral z neusmiljeno, sebično rokoi Sežeš po tem in pobereš vse skup v cajno, morda le kak krasen mladič odide še tvojemu očesu. Tupatam najdeš tudi kakega starca, enega ali dva, morda njo in njega, katerima so mladiče pobrali že drugi, nju pa niso zapazili. Oba sta že vela — brcneš ju, in pokažeta se ti polna črvov — znamenje razpadanja. Na dru¬ gem kraju zopet najdeš „mlado kri“ brez var¬ stva; ta ti sili v kupili iz zemlje, da mladi rod komaj prešteješ. Ozreš se in vidiš že rjave obrezke ali pa celo gnile mrliče; to ti je do¬ kaz, da je bil tu že gobar — in ti, ki hočeš tu še kaj dobiti, boš pobral vse prejšnje obrezke in jih s svojimi obrezki vrgel kam v grmovje, da ne bodo tvojim naslednikom izdajali kraja. Tudi „mušnice“ boš vse pobral in jih zmetal kam drugam, ker blizu njih rastejo prave gobe. Le „kravjeke“ boš pustil pri miru,'ker blizu njili pravi gobar ne išče dobrih gob.Najlepši „gob- niki“ (nekateri jim pravijo tudi „jurčki“) rastejo pod borovjem in smrečjem; ti so lepo črni kakor žamet; pod listovim drevjem boš dobil le bolj blede, katerih gospoda ne ceni tako kakor prve. Če je bil dober dan in ne preveč dežja, sva prihajala z očetom domov s polnima košema gob. Potem smo vse gobe pregledali, grde od- 'ž 13 brali, druge pa še enkrat skrbno otrebili, po¬ tem razložili po deskah -— in zjutraj so jih oče rahlo zložili v koš in jih nesli zgodaj v Ljub¬ ljano. Ce jih je pa bilo mnogo, sta jih nesla z materjo oba; jaz in brat sva šla pa po druge v bližnje gozde. Ta „gobna obrtnija“ pa ne trpi dolgo. Kve- čemu kake tri tedne. Najboljša je jeseni proti koncu septembra in prvo polovico oktobra, če ni vreme presuho. Tisto leto je bilo pa ravno ugodno, in do sv. Mihela, ko je bilo meni treba iti v šolo, smo bili vsi zaslužili kakih petnajst goldinarjev. Medtem je bil naredil meni vaški krojač obleko iz starega zelenega fraka nekega barona, ki mi ga je bil podaril. Ta suknja je bila imenitna zato, ker je bila ob frakovih škricih izpopolnjena pač z zelenim, a od dru¬ gega zelo različnim suknom in se je torej že oddaleč poznalo, da je narejena po fraku. Ko sem jQ nekoliko časa nosil, je bil razloček med starim suknom in onim, ki so ga prikupili oče, še večji. Staro blago je bilo dobro in sta¬ novitno, novo zanič. Vendar sem bil ponosen na to, da sem nosil suknjo, v kateri je prej tičalo telo barona. Da sem mu bil hvaležen zanjo, se razume že samoobsebi. — Pred odhodom v Ljubljano sem se poslovil pri fari od obeh gospodov. Učitelj pa se je pre¬ selil medtem v Loko, ker se ni mogel privaditi ne on ljudi, ne ljudje njega. Zato mi ni bilo mogoče, da bi se bil poslovil tudi pri njem« Oba gospoda sta mi zopet obljubila podporo, ^ 14 ^ ako se bom tako pridno učil kakor v Kamniku. Potem sva jo pa mahnila z očetom proti Ljub¬ ljani — vsak nekaj mojih reči na hrbtu. Sta¬ novanje sva dobila kmalu. Saj so prežale na starše z dijaki »študentovske matere" ob vseh mitnicah. Tudi midva sva padla taki volkulji v pest. Nesla sva z njo mojo robo dol nekam k Sv. Florijanu. Tam sva jo pustila. Oče so rekli, da se greva zdaj najprej k direktorju zapisat. To se je zgodilo brez posebnih težav. Saj so imeli moj oče trde komolce. Ravnatelj Nečasek je pogledal moje izpri¬ čevalo in krstni list (oče so mu pomolili tudi ubožni list, pa jim ga je dal nazaj), zapisal me, potem pa naju odpravil z besedami: „Naj pride fant jutri k preizkušnji!“ Od ravnatelja sva šla h katehetu Globoč¬ niku. Pravzaprav so hoteli oče, da greva k njemu najprej, a ona volkulja od Sv. Florijana je rekla očetu, da morava iti najprej k direk¬ torju vpisat me, h katehetu pa ni treba hoditi. Po prvem nasvetu sva se ravnala, po drugem pa ne, ker sva imela tudi še pisemce od go¬ spoda kaplana katehetu. Zato sva šla iz šole k njemu. Tam sva našla še mnogo drugih ljudi; vendar sva prišla na vrsto in oddala pismo. Gospod katehet Globočnik ga prebere, pogleda ostro mene, potem pa vpraša očeta: „Ste mu že dobili stanovanje ?“ „Imava že vse,“ — so odgovorili oče. „Kje?“ — povpraša dalje gospod katehet — mene pa obide nekak strah. « 15 » „Doli pri Sv. Florijanu. Kako se ženska piše, nisem vprašal." „0, tam ne sme biti! Ima predaleč v šolo." „1, kje pa, ker nič ne vem?" „Tukaj dol pojdita naravnost po ulicah in vprašajta po Blumauerjevi hiši. Tam pojdita po stopnicah gor in recita ženi, da sem vaju jaz poslal. Je poštena žena; tam bo dobro stano¬ vanje za fanta." Oče se nato popraskajo za ušesi in rek6: „1, kaj bo pa ona rekla, ko sva pri njej že vse pustila?" „Storite, kakor hočete. Jaz ne pustim, da bi bil fant tam na stanovanju, razumete?" To je bilo povedano dosti jasno. Greva to¬ rej in izprašava hišo in ženo. Bila je poštena kmetiška mati, ki je imela sama dva sina v šolah, enega v višjih, drugega v nižjih. Meni je bila takoj všeč, in tudi oče so se kmalu sporazumeli ž njo. Najhuje — seveda — naju je še čakalo: iti po mojo robo k oni ženski pri Sv. Florijanu. Vso pot sva študirala, kaj bi ji rekla, da da mojo robo izlepa nazaj. Naposled rekb oče: „Ravni pot najboljši pot; le korajžo, kdo se bo bal bab!“ Prideva k ženski, ki mi že zato ni bila všeč, ker je bilo pri njej vse tako umazano; ona pa čez mero priliznjena in je nekako slabo govorila kranjski. Tudi sva zagledala nazaj pri- šedši okrog mize tropo mladih žensk, ki so pa brž smuknile v drugo sobo. 16 a S „No, sta že vse opravila ?* 1 — naju vpraša. Ravno je pred pečjo nekaj ongavila. „Vsega še ne,“ — odgovorč oče, — „le še fantovo robo vzameva, da jo neseva v njegovo stanovanje. Hvala, da ste jo shranili.“ „Ivaj?“ — zareži ženska — „drugje bo sta¬ noval? Jaz ne dam robe, ako ne plačate dva goldinarja are . 44 „Saj se še nismo pogodili,“ — ugovarjajo oče — „torej greva lahko kamorkoli. Za to, da ste shranili najino robo, vam gre kvečemu pet krajcarjev. Gospod katehet so rekli, da pri vas fanta ne puste . 14 Zdaj pa je začela baba ropotati in kleti na vse pretege. Oče pa, ki so zagledali mojo robo v kotu sobe, jo pobero in nalože, čeravno jih je babše ustavljalo. Ko hočeva iti iz hiše, nama zastavi pot; a oče, razjarjeni, kakor so bili, jo pahnejo vstran. Potem pa odideva, ne zmeneča se za njeno vpitje in zabavljanje. Ko sva se toliko oddaljila, da je potihnil’ njen hrup, mi dajo oče mojo culo, v kateri je bil hlebec kruha in toliko jabolk, kolikor sem jih mogel naložiti doma. Zdaj se mi je zdela cula veliko lažja, in res sem pozneje, ko sem jo razvezal, videl, da je zmanjkalo pol hlebca kruha in skoro polovico jabolk. Oče so rekli t ko sem jim šele drugi pot povedal o tem: „Vidiš, gospod katehet so že vedeli, zakaj ne smeš biti tam. Ti ljudje bi ti bili snedli vse, kar bi ti bila midva, mati in jaz, prinesla z doma . 44 « 17 » Nova gospodinja pa je spravila mojo robo, a naročila očetu, naj pripeljejo še skrinjo, kakor jo ima vsak dijak. Oče obljubijo in hočejo do¬ mov — kar se spomnijo, da še nisva opra¬ vila vsega. Treba je bilo še pokazati mene do¬ brotnikom, ki so mi obljubili hrano. Poldan še ni bilo — torej le brž na pot! Te poti pa ne bom popisoval. V semenišču, kjer sem bil za tri dni v tednu zapisan na kaplanovem listu, je šlo še gladko. Gospod vodja naju je vzprejel vljudno in poslal h ku¬ harici, ki me je ogledala pa rekla: „No, naj le pride, kadar je njegov dan.“ Vse drugače je bilo pa po drugih hišah. Dobila sva doma le gospe, pred katerimi se pa nisva znala vesti. Obsulo naju je pa tudi polno otrok, ki so naju ogledovali in objedali od glave do nog. Tega objedanja pa oče niso razumeli, ker je bilo nemško. Ravnotako so naju ogledovali tudi posli — in ne morem reči, da bi bil kje videl prijazen obraz. Kmet je pač kmet —- kdo mara zanj! Kratko: ko sva prestala vse, so rekli oče: „Vidiš, kako hudo je biti kmet! Le pridno se uči, da bo iz tebe kaj boljšega, da te ne bo gospoda tako gledala, kakor da si pesoglavec.“ Ta bridka tožba me je genila hudo. Sklenil sem za trdno, da — če Bog da — tudi moj oče ne bodo do smrti le „kmetiški berač 14 . Tega jim pač nisem povedal naravnost, a ven¬ dar se jim je moralo kaj zdeti, ker so rekli vnovič: Lj. knjiž. (Kak6 sem se jaz likal. II.) 2 « 18 » \ „Zase in za mater nič ne rečem. Sva že navajena vsega, in živ ne gre nihče pod zemljo. Vendar bi pa rad, da bi ti, ki imaš zdaj pri¬ ložnost, postal kaj boljšega, da ti ne bo treba živeti tako slabo, kakor sva živela in živiva še zdaj jaz in mati. Z bratom tako ne bo nič. Nima glave. Zdaj pojde služit za pastirja, potem pa za hlapca. Bo že premagal, saj je močnejši kot ti. Opoldne imaš hrano, zvečer boš moral pa malo potrpeti. Ti bova že jaz ali pa mati kaj pri¬ nesla, saj ni tako daleč, da bi človek ne opravil v enem dnevu. 11 Po tej tolažbi oče odidejo. Jaz jih pospre¬ mim do konca ulice. A dalje si nisem upal, ker sem že uvidel, da Ljubljana ni Kamnik, kjer bi se ne mogel izgubiti. Ko pridem nazaj na stanovanje, najdem še več drugih dijakov, večjih in manjših, in vsi smo se prav radovedni pogledali, kakor ljudje v železničnem vozu, ki jih nanese slučaj od vseh vetrov skup. Večji so se brž polastili go- spodstva. Jaz sem dobil le majhen prostor pri mizi v sredi izbe. Zvečer se nas je nabralo celih dvanajst; dva domača pa sta bila še v drugi, manjši sobi. Večja soba je bila urejena tako, da so bile ob steni postelje v dve nadstropji; to se pravi: pod vsako večjo posteljo je bila še manjša na škrpcih, ki se je zvečer pripeljala vun, zjutraj pa zopet potisnila nazaj. Po kotih smo imeli pa vsak svoje borno blago shranjeno po škrinjah — sploh: bila je to prava pravcata študentovska kasarna. ® 19 » Ne moreni reči, da mi je bil prvi večer posebno prijeten. Vsak se je bahal s tem, kar je prinesel z doma: z belim kruhom, s klobasami, sadjem itd. Skoro vsak je imel pa še tudi kaj denarja. Tudi jaz sem se hotel pobahati, pa so se mi vsi zasmijali, ko sem jim pokazal pet šestič, ki sem jih dobil od gospoda župnika. Unih je imel vsak po nekaj goldinarjev; po¬ sebno dva : iz Lašč in iz Kranja. „Študentu ni treba denarja , 14 — so rekli naš oče in mi niso nič dali. „Saj bo še tako premalo , 44 so prista¬ vili, „ni treba, da bi še kaj zafačkai . 44 Drugi dan smo šli delat preizkušnjo. Delali smo jo v treh oddelkih, mene je dobil profesor Melcar. Hudo sem se ga ustrašil, ker sem bil dozdaj navajen le na duhovnike. Pa tovariši, s katerimi sem se brž seznanil, so me potola¬ žili, češ, da je to „strašno tl eten 44 gospod. In res, komaj je izpregovoril, mi je minulo kar pol strahu. Vendar sem se še tresel pred na¬ logo, ker sem slišal, da so ljubljanski učenci silno učeni, posebno še v nemškem. Res nam da profesor nalogo — a kaj je to? Če je ta težka, potem je pa vsa baharija prazna. Vsaj meni je šla tako hitro izpod rok, da sem bil ž njo gotov zares najprvi. Nesem jo gor na ka¬ teder, kjer je sedel gospod profesor na stolu sredi odra in gledal nekoliko po nas, ne¬ koliko pa v knjigo, ki jo je imel pred sabo v rokah. „Le na kateder z njo , 44 — mi pokaže z roko, potem me pa pogleda, in ker nisem bil nič 2 * 20 ^ podoben gosposkemu učencu, me vpraša: „Wie heiben Sie?“ „Sie!“ Ta beseda me tako nenadoma zadene, da kar obstojim kakor okamenjen. Ni mogoče, da bi veljala ta beseda meni — ne; to res ni mogoče! Zato sem bil tako omamljen, da me je moral vprašati profesor še enkrat, in to s pristavkom, če morda ne razumem dobro nemški, Cezinčez polit z rdečico, mu povem svoje ime; a on vzame nalogo in naredi nanjo s svinčni¬ kom znamenje. Jaz pa odidem ves slep sra¬ mote, da nisem videl nobenega tovariša. „Sie!“ Ne — to ni bilo res; ulio me je go¬ ljufalo. In vendar — saj dobro slišim! Gotovo se je profesor zmotil, sicer bi ne bil vikal smrkovca, in še celo kmetiškega. Tega mi še ni storil nihče; vsak me je tikal, kakor se spodobi. Jutri bo pa druga, stavim glavo. Doma na stanovanju povem, kaj se mi je pripetilo v šoli. Strašen krohot je zagrmel od vseh strani. Začeli so se mi priklanjati, in eden je celo rekel: „No, seveda, profesor bi bil moral še pri¬ staviti: milostljivi ali visokorodni gospod, je-li?“ Jaz se obrnem v stran in si mislim: „Klo- šterski muci so bili že poredni; toda proti tem so bili angelčki. 11 Zapoje zvon — poldne je. Gospodinja od¬ moli, potem pa pogrne mizo in prinese veliko skledo nanjo. To me spomni, da moram iti tudi jaz iskat kosila. Spravim se na noge, če¬ ravno mi je bilo to silno težko. Ta dan sem « 21 » imel namreč kositi pri nekem trgovcu. Kako težka mi je bila pot do tja, kako težko sem čel šele po stopnicah! Rajši bi bil šel trikrat na Šmarno goro. Kako mi je utripalo srce; kako sem študiral, kaj bi odgovoril, če me kdo ogovori! Vrhu stopnic potegnem z glave svojo dijaško kapo in postojim pri vratih, narejenih iz remeljnov, ki so bila pa zaprta. Pač je bil tam zvonec, toda kako bi se bil mogel drzniti, potegniti ga in jeziti ljudi! Zato obstanem pri vratih odkrit in čakam, da kdo pride. Skrbelo me je le, da utegnem zamuditi, ker sem prišel kakih pet minut potem, ko je odzvonilo. „Ne- mara so mi zaprli nalašč, ker sem prišel pre¬ pozno,“ — sem si mislil. Kar priškripljejo po stopnicah čevlji. Jaz se postavim kolikor mo¬ goče ponižno, ko zagledam priti bradatega go¬ spoda. Ta me zagleda in reče prijazno, nemški seveda: „A, naš študent? Zakaj pa ne pozvonite, če še ne znate odpreti vrat? Tako-le, glejte!“ Pri tem- odpre vrata in mi pokaže, kam naj pritisnem, da se bodo vrata odprla. Nato me pelje v kuhinjo in me predstavi kuharici: „To je tvoj novi rejenec! Le glej, da ne bo lačen,“ — ji. veli slovenski. Kuharica, zelo prijazna ženska, me pogleda, se nasmeje in reče: „Ta je pa v Kamniku študiral! Ga že poznam; pa še prvi je bil.“ „No, tembolje. Se bosta vsaj razumela,“ — reče gospod kuharici, meni pa pokaže stol v « 22 » čedni kuhinji in mi reče nemški: „Tu sedite! Boste kosili s kuharico in s hlapcem, ali pa sami, kakor hočete. 11 To je bilo nekaj za moje plašno srce! Samo čudno se mi je zdelo, da me tudi ta gospod vika. Človeku kosila dati, povrhu ga pa še — vikati, to je vendar očitna zapravljivost! Po gospodovem odhodu pogrne kuharica našo mizo in me ogovori: „Jaz te ne hom vikala kakor naš gospod. Saj te poznam, ko si bil v Kamniku pri Micki na stanovanju. Jaz sem iz Kamnika doma.“ Kdo je bil tega bolj vesel kot jaz! Pozneje je prišel tudi hlapec, mož prijaznega obraza. Kuharica mu je razložila, da bom ta dan njun tovariš pri kosilu-in najedel sem se tako, da nisem mogel več. Kuharica mi je pa dala še svoj kruh, da sem ga vzel s seboj. Po jedi naredim križ po svoji navadi in sežem po svojo kapo — kar se zasliši šumenje kakor sapa — in ob vratih se prikaže gospa, oblečena lepo, kakor v Kamniku nisem videl nobene. Vse je bengljalo na njej; pentelj iz tra¬ kov je bilo pa toliko, da jih jaz nikoli nisem toliko prilepil na prt pred jaslicami. Pod vratom je bila zapeta, kakor bi ji bila obleka zgoraj prekratka; zato se je je pa tem več vleklo za njo po tleh. Pometala je prah kakor drevje, če ga kmet z neokleščenimi vrhovi pelje iz gozda. Čez prag ni stopila; ostala je kar tam in s svojim obilnim krilom zamašila vsaj spo¬ daj vsa vrata. ^ 23 ® Pri tej nenavadni prikazni jaz obstojim in gledam debelo. Gospejine oči pa se upro vame me obšinejo od nog do glave, iz njenih ust pa prilezejo počasi lene besede: „A, to je naš študent! Se vidi, daje kmet.“ Zasuče se s koncem obleke ter plava zopet v sobo. Jaz sem bil ves preplašen, kakor bi me bil kdo polil. Kuharica to zapazi in mi reče: „To je naša gospa. Ne vem, kaj jo je da¬ nes prineslo v kuhinjo ; saj je včasih ni po ves teden. Kadar pride, ji moraš reči: ,Kii£> die Hand‘. To strašno obrajta, in je tudi manira taka.“ Domov grede sem premišljeval, kar sem doživel. Gospod tak, gospa pa taka! Kdo mi reši to uganko? In kuharica mi je rekla, da moram reči gospe: „Kiif> die Hand!“ Roko po- ljubujejo le duhovniku, ki ima blagoslovljeno; pa še tega ne stori vsak. Da bi pa jaz kaj takega rekel ženski! Ne, nikoli — rajši tri dni nič ne jem! Stavim, da bi se zadavil nad temi tremi besedami. To premišljevaje pridem mimo semenišča. Spomnim se, da imam iti tudi tja, likat čevlje dvema semeniščnikoma iz naše fare, ki sta mi obljubila, da mi bosta za to dajala kruha. Eden izmed njiju meje že štiriletnega vlačil po lužah in me imel zelo rad; drugi pa je bil doma iz vasi, kjer smo mi bivali dalj časa. V semenišču izprašam sobi obeh in najdem pri njih večjo družbo gospodov, jako radodarnih. Naložili so mi kruha, da ga nisem mogel pospraviti po tž 24 žepih. Čevljev mi pa ni bilo treba likati tisti dan; zato sem šel domov in doma spravil svoj plen. Potem sem šel pa pred šolo, kjer so dijaki prodajali po znižani ceni obrabljene šolske knjige. Jaz sem sicer imel že vse, ali vsaj mislil sem, da so tiste vse dobre, ki sem jih dobil v Kamniku za šolsko darilo. Zato sem ta semenj le ogle¬ doval; toda razen mojih tovarišev na stanovanju nisem mogel zagledati na njem nobenega znanca. To je bilo dolgočasno! Kdo bo to gledal! Stopim torej k „Štrajnarci“ in si kupim za (star) krajcar kostanja. Tam me obsujejo vsi Kamničani — mislim, da nas je bilo pet — in eden, ki je bil v Ljubljani že znan, nam naj¬ prej razkaže mesto. Potem pa nas pelje „pod Turn“, kjer smo klatili kostanj. Meni je bilo to jako všeč. Uvidel sem, da se iz ljubljanskega zidovja, kjer je povsod toliko gospode, lahko pride tudi vun 'na travo in v gozd, kjer človek lahko skače in se prekucuje. No, to že ne bo tako hudo! Če bo v mestu pusto, bom šel pa vun na polje ali v gozd. Zunaj je pa ravnotako kakor pri Kamniku ali pa doma. „Le korajžo, fantje!“ — smo zavriskali vsi Kamničani — „ti gosposki Ljubljančani nas ne bodo snedli. Kadar ne bomo imeli šole, bomo šli pa kam vsi skupaj in bomo bili kozo.“ Vsi si podamo roke in sklenemo zvezo Ka¬ mničanov, ker so se nam Ljubljančani zdeli pregosposki. Drugi dan smo bili v šoli tisti, ki smo pre¬ stali izkušnjo, razdeljeni v dva razreda; tisti a 25 ® pa ki je niso prestali, so dobili vse nazaj. Med temi sta bila tudi dva Kamničana, ki sta ža¬ lostna vzela od nas slovo, potem pa šla nazaj v Kamnik. Pri razvrstitvi sem prišel jaz v prvi (a) razred, z mano vred še en Kamničan, s katerim sva sedla v klop zavoljo druščine, ker so nama bili vsi drugi tuji. Ko sedimo vsi, se odpro vrata, in počasnih korakov pride s svojo težko palico v sobo — profesor Melcar. Po vsej sobi je bilo slišati za¬ dovoljno mrmranje, kakor bi bil kdo spustil v mrzlo sobo gorkote. A gospod profesor stopa počasi dalje proti odru, stopi nanj in se obrne nazaj, držeč palico tako, da mu je bil gumb ravno pred nosom, ter reče z zategnjenim glasom: „Sti-i-ill! Ti-i-iho!“ Spredaj je naenkrat utihnilo vse, še sape ni bilo slišati; toda zadaj je nastal nemir in neko polglasno hihitanje. Zato vzdigne gospod pro¬ fesor svojo debelo palico še višje, in še glasneje zadoni njegov glas: „Stili! — Tiho !“ Tako stoji s palico ter se ozira na vse strani, a doli v zadnjih klopeh je postajal ne¬ mir le čimdalje večji. Zato krene gospod pro¬ fesor počasi navzdol med klopmi — mi novinci stiskamo hrbte, ker gorje, če bi ta debela palica komu padla na hrbet! To bi bilo vse drugo kakor pa „štabrl“. No, če pa tukaj tepo s takimi — sem si mislil — pa že vem, zakaj pravijo, da so v Ljubljani šole tako hude. Toda gospod profesor gre sopihajoč in strašno « 26 » resnega obraza vedno le navzdol, da pride do zadnjih klopi. Tam postoji in požuga s palico: „Aha, to je tisto gadje gnezdo! Vsi repe- tenti, ljubljanski tiči, kajne! Narazen, marš! Na vsako stran nekaj, da mi ne boste pohujševali ne¬ dolžnih ovčic! Vas bom že učil jaz, gadje, ki ste!“ Res jih je šlo nekaj na vsako stran. Naj¬ daljši pa, ki je imel prav ciganski obraz, je ostal na koncu sam najzadnji. Potem se je go¬ spod profesor zasukal in šel nazaj. Mi pa smo videli, kako so mu oni zadaj kazali osle. Mestni tiči so pač povsod najporednejši; tudi kamniški so bili taki. Vendar je bilo v šoli še zadosti mirno, ko pride gospod profesor zopet na oder. Tam sede za kateder, odklene predal, potegne vun zve¬ zek in ga nam pokaže rekoč: „Vidite, to so črne bukve! Tu noter bo vpi¬ san vsak, kdor se bo kaj pregrešil ali pa ga ne bo v šolo. Le varujte se teh bukev! Kar se vanje zapiše, ostane zapisano. Zdaj pa le pa¬ zite, vas bom vse bral. Vsak naj vstane in od¬ govori z besedo „Hier!“ Res začne brati. Jaz pridem brž na vrsto in skočim kvišku s klicem „Hier!“ „Kommen Sie heraus!“ — veli nato go¬ spod profesor. Moj sosed me dregne — in ker se obotavljam — mi zašepeta: »Pojdi no, butec! Kaj ne veš, da si zdaj ,Sie‘?“ Jaz se pri drenjam iz klopi in stopim pred gospoda profesorja ter mu naredim poklon, ka¬ kor me je naučil pater Generoz. « 27 ® „A, vi ste tisti, ki je naredil prvi nalogo in najboljšo ?“ — me ogovori nemški, a pri¬ javno. „Kje sedite?" Jaz mu pokažem prostor, on pa prikima, in dobro je bilo. Drugo uro je prišel gospod katehet Globočnik. Ta je govoril pač nemški, a ko je mene bral, sem moral vun, in tam me je vprašal slovenski: „Imaš že inštruktorja?" Kakor mi je bil po volji odgovor, ker me je tikal, ne pa vikal, tako debelo sem gledal zaradi vprašanja. „Imaš inštruktorja?" — vpraša gospod vdrugo. „Kaj če imam?" — vprašam jaz nato ves osupnjen. „Inštruktorja ! Ali ne veš, kaj je to?" Jaz odmajem z glavo, ker te besede še v svojem življenju nisem nikdar slišal. Zato nisem vedel, ali je to kakšna jed ali kaj drugega gosposkega. „No, učitelja, ki te bo doma učil," — mi pojasni gospod katehet. „Doma se bom že sam učil," — odgovorim samozavestno. „Tembolje, samo če bo šlo," — mi reče gospod nekako dobrovoljno-posmehljivo, ter me spusti v klop in potem izprašuje druge — in teh je domalega vsak povedal svojega inštruktorja. Seveda me je novica, ki sem jo izvedel tu, strašno razjezila. Tovariši so mi povedali, da je « 28 » tak inštruktor kak dijak iz višje šole ali pa še celo profesor. Tako se torej študira v Ljubljani? Dva se že več naučita kot eden. In če pri na¬ logi komu kdo pomaga, ki več zna, jo lahko naredi — veliko lažje od enega, ki si sam ubija glavo ž njo. Dobro je že to, toda pravično ni. Zakaj bi bil kak tepec, ki sam ne more nič spraviti iz sebe, potem boljši kakor učenec bistroumne glave in svoje pridnosti? Vsak naj pokaže, koliko premore sam; ne pa, koliko pre¬ more s pomočjo drugega, ki vse to, kar se ti učiš, že davno zna. To že ni nič! Tako se ne gremo! Sam se postavi, če kaj znaš! Toda naj povem, kako sem tudi jaz prišel do drugačnega spoznanja v tej zadevi. Kmalu, ko smo se lotili šolskih knjig, se je zgodilo to-le. Pred mano je sedel „škric“, ki v šoli ni dosti vedel in je bil puhle glave, da je še mene včasih kaj vprašal. Ko smo pa dobili prvo nalogo, je prinesel on najboljšo, in jaz sem videl, da je imel v knjigi spis, narejen od druge roke. Profesor ga za to pohvali, jaz pa jezen vstanem in zakričim: „Saj je ni naredil sam.“ „Kdo pa?“ vpraša profesor. „Inštruktor!“ — odgovorim jaz. „Ta mu je le pomagal," — reče profesor — „vsedite se!“ S tem sem bil pobit. Če trpe celo profe¬ sorji, da učencem delajo naloge drugi, potlej se pa v Ljubljani študira vse drugače kakor v Kamniku. Seveda; šesto-, sedmo- ali celo osmo- ^ 29 ^ šolec me bo že prekosil, a brez njega bi imel moj sošolec trojko! V Kamniku pa ni imel no¬ ben n inštruktorja; vsak je moral pokazati, kaj sam zna, in zato sem bil jaz prvi. Tudi v Ljub¬ ljani bi si upal prekositi vse — premalo jih je — ali kaj bom opravil revež zoper inštruktorje ! Čez čas srečam, grede iz šole, pred vratini očeta z bisago na rami. Nič kaj prijazno me ne pogledajo, ampak kar naravnost reko: „ Jaz , sem bil ravno pri gospodu Globočniku in sem jih vprašal, kako se kaj učiš in če si najboljši. Pa veš, kaj so rekli ?“ Kako bom jaz to vedel? Zato oče brž pri¬ stavijo : „Štruftarja mu manjka ; drugače bi že šlo,“ — so mi rekli. „Jaz pobesim glavo in ne odgovorim ničesar. A oče me brž potolažijo, rekoč: „Saj sem tako mislil, da se ne boš mogel izkušati s temi Ljubljančani, ker ima še vsak svojega profesorja doma. Zdaj ga boš imel pa tudi ti; gospod katehet so ga že dobili. Tule je zapisan in tudi hišna številka, kamor boš hodil. Ni daleč od tvojega stanovanja, malo proti Sv. Petru." „Koliko mu boste pa plačevali ?“ — vpra¬ šam očeta. „Nič,“ — odgovore — „so že naš gospod kaplan tako naredili pri gospodu katehetu. Samo priden moraš biti, da ga ne boš jezil; drugače te bo spodil, in ti ne boš izdelal šole, pa boš zopet za čevljarja." 30 Nato jaz razvijem listič. Bilo je zapisano na njem : „Matevž Jeretina, sedmošolec 14 ; zraven pa še hišna številka na šentpeterskem pred¬ mestju, kamor sem imel hoditi. Tako sem imel tudi jaz inštruktorja, in do¬ brega, kar se je pokazalo, ko je bil konec šol¬ skega leta in smo dobili izpričevala. Moj inštruktor — Bog mu daj dobro, saj je že v večnosti! — je bil tačas sploh zvan le „Matevž“. Pod tem imenom je bil — vsaj po Ljub¬ ljani — bolje znan kot po svojem priimku, tudi pozneje, ko je dobil službo pri pošti. Bil je neprimerno velik, tako da je neki porednež rekel o njem, „da prižiga zvezde 14 . Pa je bil prav dober mož, tudi dober inštruktor. Imel je le to slabo lastnost, da je rad kateremu izmed nas segal v lase, kar mu je bilo tem lažje, ker mu za to ni bilo treba vstati, ampak je segel kar čez mizo, pa je imel v rokah kako glavo. Iz naše šole nas je imel namreč pet ali pravzaprav le štiri; jaz sem bil pa za nameček, torej nekak davek, ki "ga je plačeval gospodu katehetu za one štiri, katere mu je on pridobil. Vsak mesec je prejel osem goldinarjev od onih; od mene pa nakaznico za plačilo na onem svetu. Imel me je pa vendar rad, in njegova roka se ni posebno mnogokrat zapletla v moje lase. — Ko sem mu ob koncu leta prinesel pokazat iz¬ pričevalo in sem se mu zahvalil, se je namuzal in zamrmral: >cS 31 „No, je že dobro! Da bi le tudi oni štirje tako imeli! Se pa oglasi še drugo leto, če ne boš dobil drugega/' Dober mož je bil res. Ko sva bila že oba iz šol, sva postala prijatelja, in večkrat mi je rekel, da sem bil kot njegov učenec „zelo po- reden“. Pozneje ga je pobrala jetika. A jaz sem se za pogrebom grede spominjal tistih dni, ko nas je okrog mize sedeče „meštral“ izlepa in ostro. Bodi mu blag spomin! Jaz sem ga po¬ kropil s čuvstvom hvaležnosti. Pa naj se vrnem k šoli in k mojim ku¬ hinjam. Najprvo h kuhinjam, ker je dijaku prvo — želodec, in potem šele šola in knjige. Tri dni v tednu sem imel hrano v seme¬ nišču. Tu sem se kmalu privadil. Bilo je vse bolj po samostansko, in sem se z drugimi vred tudi lahko najedel. Razen tega ni bilo takih žensk, da bi jim bilo treba reči: „KuB die Hand, Gnadige“. Vsi smo jedli skup ; vsak je imel enake pravice do sklede; nobeden se ni sramoval drugega. Vse drugače pa je bilo po drugih hišah. V petek sem imel hrano pri neki zelo go¬ sposki rodovini. Ko sem se prikazal prvikrat in sem stopil ponižno v kuhinjo, misleč, da je tu moja miza, se zadere nad mano kuharica tako, da sem se brž umaknil in sem že mislil, pobrati se po stopnicah. Kar se odpro druga vrata, in med njimi se prikaže gospa, ne pre¬ več preširno oblečena. Jaz obstojim, potegnem kapo in se pripravljam reči: „Kiifi die Hand“, 32 pa mi ni šlo nikakor iz grla. Gospa ni bila videti huda. Pač pa je takoj povprašala kuha¬ rico, kaj je, da se je tako zadrla. „1, tale tu — kdo pa je? 44 sikne kuharica nevoljno, kažoč name, ki sem s kapico v roki stal zadaj. „To je naš študent!“ — pojasni gospa, se obrne k meni in mi pokaže majhno mizico in stol v kuhinji ter reče, naj sedem tja. Potem pa naroči kuharici, naj mi da kosila, ter odide. Jaz, nekoliko lažjega srca, sedem in čak^m. A kuharica mrmra naprej: „Seveda, ta bo se¬ del, jaz bom pa stoje jedla! 14 Nato zajame v skledico juhe pa kropa, vrže v to zmes nekaj suhih skorij, ki jih je pobrala po vseh kotih, in postavi, to mešanico predme s tako nevoljo, da polovico brozge pljuskne iz skledice po mizi in po mojih hlačah. Jaz se izkušam obrisati in se medtem spomnim, da je petek — juha pa (čeravno „nedolžna 44 , da bi bil v sili lahko krstil ž njo), vendarle nekoliko diši po mesu. Torej se obrnem h kuharici in ji rečem bojazljivo, da da¬ nes, ko je petek, ne bom jedel mesnega. Ej, sem dregnil s tem v sršenovo gnezdo! Kuharica stopi predme, upre roki ob debeli život in zarohni: „Tako ?! Ali naj ti naredim morskih rib ali krških rakov? Če boš jedel pri nas, boš jedel to, kar mi; premalo te bo. Glej ga no, kmeta 1 Koliko gruntov pa imaš, če smem vprašati? 44 Konec tega je bil, da sem pobral kapico in jo potegnil iz kuhinje brez kosila. Kuharica ^ 33 pa je vrgla še nekaj za mano. Šel sem čakat pred semenišče, da se odpro vrata. Bilo je do tja še celo uro, in v tem času sem premišlje- vaje sklenil, da v ono hišo ne grem več. Rajši preživim ta dan v tednu ob golem kruhu, ki ga bom dobival v semenišču. Tretji dan potem pa me sreča tisti duhovnik, ki mi je — po prošnji našega gospoda kaplana — dobil hrano v tisti hiši, in me osorno ogovori: „Tebi je v tej hiši hrana preslaba? Zadnjič se menda kosila še dotaknil nisi!“ „Preslaba ne — ampak postna ni bila, če¬ ravno je bil petek,“ — se izgovarjam plašno. „A tako, to je kaj drugega. Kuharica te je strašno počrnila pri gospe in je rekla, da si vse zmetal po tleh pa šel. Ali si res to storil ? 14 „Bog varuj! Če je bilo kaj na tleh, je vrgla kuharica. Jaz sem ji ušel, ker je bila presirova . 44 „Dobro, da vem , 44 — reče gospod. „V petek le zopet pojdi tja! Nič se ne boj, boš že dobil postno; to ti jaz obljubim . 44 Drugi petek sem res zopet šel v ono hišo. A v kuhinji ni bilo več one kuharice. Nova pa mi je prinesla na mizico zelja in fižola. Tega sem se dobro najedel. Tako je bilo vse leto. Včasih sem dobil tudi kaj štrukljev, kadar so jih imeli drugi. Gospod in gospa se zame nista brigala nič. Pač pa otroci, ki so prišli včasih gledat v kuhinjo, kako jč „naš študent 44 . Spri¬ jaznili se pa z mano niso, ker sem jim bil „tako čuden 44 . Lj. knjiž. (Kako sem se jaz likal.) 3 ^ 34 ^ V soboto sem hodil v trgovsko hišo, toda kosilo zame je bilo šele ob pol dveh, ko so namreč odkosili vsi domači. Tam hrane nisem bil nič kaj vesel; dobival sem razne ostanke, včasih pogrete in stare več dni, da jih moj že¬ lodec ni lahko prenašal. Gospod je bil pa sicer dober mož. Ko je prišel nekoč pogledat v ku¬ hinjo in je videl mojo „menažo“, jo je pokusil pa pljunil iz ust in hudo ozmerjal kuharico. Ta se je pa izgovarjala, češ da so ji rekli gospa in gospodični, za tako zarobljenega kmeta, ka¬ kor sem jaz, je dobro vse, kar drugim ostane, posebno še, ker se ne znam niti lepo prikloniti, niti razločno reči „Kiifi die Hand“. Potem da se ona ravna, ker ji vse gledajo na prste. „Tako? Pojdite z mano!“ — veli gospod in me pelje v bližnjo gostilnico. Tam mi naroči kosila, da sem ga bil vesel. Potem je pa go¬ voril z gostilničarjem, meni pa naznanil: „V soboto boste hodili kosit sčm. Če ne boste dobili dobre jedi, mi pa povejte. Saj bo tudi bolje za vas, ker lahko pridete opoldne ali kadar hočete; pri nas pa je kosilo šele ob eni.“ Kako sem bil jaz tega vesel! V gostilnici mi ni bilo treba nikomur reči „Kiit> die Hand“. Kar sedel sem, in jed je kmalu prišla. Toda le malo časa sem bil tega vesel. Jed je postajala čimdalje slabša. Prišel sem iz dežja pod kap. Naposled sem dobival take jedi, ki bi jih še pes ne bil jedel. Da bi bil potožil o tem gospodu, nisem imel poguma. A prišel je vendar enkrat pogledat, ko sem ravno lovil po „ajmohtu“ kosti. ^ 35 ^ Ko je videl, kaj jem, je poklical iz kuhinje krč¬ marico ter ji rekel: „Ce vi sneste to, kar ima moj študent na mizi, vam dam deset goldinarjev. Kaj je to? Še moj pes bi ne jedel tega; stavim, da ne.“ Kato zažvižga, prime skledico na mizi in ponudi psu, ki je pritekel. Pes povoha, zamahlja z repom, se zasuče ter gleda v gospoda. ,,Jej, Fido!“ — veli gospod vnovič. Pes po¬ moči gobec v brozgo, se otrese in zbeži pod mizo, boječ se biča. „No, vidite! 11 — zarohni gospod. Drugi gostje tudi pristopijo. Naenkrat nastane tako živahen razgovor, da sem gledal kar plašno. Gospod razloži gostom natančno, kako je z mano — in malo je manjkalo, da nista bila tepena krč¬ mar in krčmarica. Meni je donesel ta prizor nekaj šestič, ki so jih gostje brž zbrali. Go¬ spod pa me je peljal v drugo gostilno, kjer sem dobival dobre jedi. Najboljše je bilo zame v nedeljo, ko sem imel kosilo v nekem zavodu. Tam sem sedel pri mizi zraven svojega sošolca, ki je bil v za¬ vodu. Bil je jako majhen pobič, zato je jedel tudi manj, in je name prišlo več. V tem zavodu je bilo mnogo dečkov, gosposkih seveda, ki so plačevali. A jaz sem sedel z njimi pri isti mizi in dobil vse kakor oni. Toda vljudnost gospoda in njegove družine mi je dela še skoro bolje kot jako okusno kosilo. Čeravno sem bil „kmečki štor 11 in sem jedel zastonj, mi ni smel reči noben učenec nič žalega. Ko se pa je vendar enkrat 3 * ^ 36 ^ zgodilo, da mi je eden očital, češ da kosim zastonj, je moral dotičnik brž vstati od mize in se postiti. Jaz sem ga sicer miloval, a gospodova volja je bila železna. Gojenci so mi pa nabasali večkrat žepe z razno jestvino, da sem imel še dosti za v e č e r j o. Da, večerja! Na to so bili pozabili vsi drugi, ki so tako skrbeli zame — le mati ne. „Nekaj mora fant jesti kuhanega zvečer," — so rekli — „saj tako zjutraj nič nima.“ Prinesli so mi torej krompirja, fižola in suhih hrušek. To mi je gospodinja kuhala, in imel sem tudi večerjo. Tako sem bil preskrbljen zaradi hrane — in kaj sem hotel še več. Toda vrnimo se nazaj v šolo in oglejmo si profesorje, katerim sem prišel v roke. Omenim naj le najmikavnejše. Prvi je bil naš razrednik profesor Melcar. Med dijaki je slovel zavoljo svoje dobrovolj- nosti in — kratkovidnosti. Zato se mu je po¬ kazal iz marsikaterega kota kak „osel“ — pa gani videl. Le če j e bil prevelik šum, je zavpil: „Niclit riihren!“ Potem pa nastavil prst na nos kakor kazalo ter se napotil proti tistemu kraju, kjer je prej videl, da nekaj miglja. Gorje mu, katerega je zadel ta prst! Kaznovan je bil — ne s palico ali s „štabrlom“, ampak vun je moral, pa še v tisti „Klassenbuch“ je bil zapisan. Zato smo vsi počenili po klopeh, kadar je šel profesor Melcar na lov. Le kakega neprevidneža ali veli¬ kana je zadel s prstom kazalcem. Pa še to ni bilo tako hudo, kakor se je videlo izkraja. Re- « 37 ® petenti, ki so poznali profesorjevo mehko srce, so nas poučili, naj ga prosimo vsi skupaj — pre¬ den gre iz šole — milosti za zasačenega greš¬ nika, da ga izbriše iz „Klassenbucha“. In res, ko je šel dobri gospod profesor koncem pouka po sredi dol,, smo mu vsi zastavili pot in pro¬ sili: „Herr Professor, ausstreichen, \vir bitten!“ Kaj je hotel mož! Žugal nam je pač s palico, toda pohoditi nas vendar ni mogel. Njegov obraz se je izpremenil, kakor se izpremenč ob¬ laki, kadar ima solnce pogledati skoznje. Z be¬ sedami : „Ihr Schlingel, ihr seid alle eine Bande Verschworener,“ je šel nazaj h katedru, odprl predal, pomočil pero globoko v črnilo in po¬ tegnil debelo črto čez vse, kar je bil prej za¬ pisal. Nam je vsem odleglo; on pa je šel do vrat, se tam obrnil in postal ter držal palico kvišku, dokler nismo bili vsi mirni, potem pa je odšel. Iz šole je šel profesor Melcar vsakokrat, kadar je imel še kje kako uro, po Študentov¬ skih ulicah proti gradu. Ljudje, ki so ga videli, so rekli, da je potegnil tam iz žepa regijo in šel do nekega kamena, potem pa nazaj. Meni je bil profesor Melcar prav priljubljen, zlasti še zato, ker sem njegovo kranjsko nem¬ ščino razumel lahko. Imel je Melcar v našem razredu latinsko in slovensko — ali pravzaprav le latinsko, ker v slovenščini nismo prišli daleč. Je bilo že tako urejeno, da je bila slovenska ura vedno popoldne najzadnja — in povrh še po latinski uri. Med slovensko uro smo navadno 38 JE* pisali latinsko šolsko nalogo („ajngebali“ — kakor je bil tedanji izraz za to), in kadar je bil kdo gotov ž njo, je kar šel. Če pa še pisanja ni bilo, smo tisto uro kramljali podomače, po kranj¬ ski, in interpelirali profesorja, ki nam je včasih, sedeč na svojem stolu, deklamiral: „Kos pre¬ peva, gnezdo znaša, lepi sušeč gori gre.“ Pre¬ molke pa je izpolnjeval z noslanjem. Vse to je trpelo kake pol ure. Potem je pa rekel, naj odidemo prav tiho po prstih. Splazili smo se iz šole kakor ponočni tatovi. Pa res! Kdo se bo učil kranjski, kar zna že vsak kmet. Jaz ne, ti ne, kdo še ne? Mene je imel profesor Melcar zelo rad. Po¬ vzdignil me je do časti, da sem mu nosil v šoli izdelane naloge v zvezkih domov. To je bilo zame koristno v dvojnem oziru. Ko smo namreč oddali zvezke z nalogami, je dal profesor spisati vso nalogo pravilno na šolsko tablo. Tako sem jaz brž vedel, kje sem naredil kako napako — in če je bila katera, — sem smuknil na potu za njim v našo vežo in tam brž popravil, kjer je bilo treba, potem pa tekel za njim, česar on ni zapazil, ker ni gledal nazaj. Tako je prišlo, da sem imel večjidel pri njem v nalogah „ausgezeichnet“,k najnižjemu „vorziiglich“, slab¬ šega reda pa ne. Druga korist zame je bila pa ta, da sem dobil za vsako pot šestico — in to se mi je zdelo še boljše. Profesor in katehet Globočnik — čeravno moj dobrotnik, kakor sem že omenil, — je bil zelo strog z mano, pa nič manj z drugimi. Zato ^ 39 ^ sem se učil zanj skoro najpridneje. A vendar mi ni šlo tak 6 gladko v glavo, kakor bi bil imel jaz rad. Vedno je zmanjkalo kake besede. „Pa po kranjski povej!“ — je rekel ob takih ueprilikah profesor Globočnik, ko je za¬ pazil mojo zadrego. — Potem je pa že šlo — in če sem dobro odgovoril v slovenskem, je pri njem veljalo toliko, kakor če bi bil povedal po nemški. Druge lastnosti Globočnikove so pa znane vsem, katerim je bil učenik. Precej'drugačen je bil pa profesor Griimvald, ki je prihajal v šolo z dolgim zelenkastim pla¬ ščem, kakor bi bil nosil kaj težko. Predstavil se nam je kot učitelja nemškega jezika in zemlje- pisja. Griinwald je bil Nemec; slovenske besede ni umel nobene. Njegovo nemščino pa, ker ni bila „kranjska“, smo pa mi umeli silno težko. Ta mož je bil starikast in siten; njegova nem¬ ščina pa vsa drugačna, kakor smo je bili va¬ jeni rni. On je bil mnogo kriv, da seje — vsaj meni — navdušenje za ta jezik zelo ohladilo. Grunvvald je bil pa sicer učenjak v svoji stroki, posebno v zvezdoznanstvu — čemu neki so ga dali likat nas, ki smo poznali zvezde le iz lecta? Slovenščina je Griimvaldu smrdela hudo. Ker je ni nič razumel, je imel svoje tolmače v prvi klopi. To so bili ljubljanski „škrici“, ki sami niso znali nič slovenski. Te tolmače je imenoval „meine Kinder 4 ' — in je sploh v vseh zadevah iskal pri njih pojasnila. Izkraja so nas ti vrlo to- žarili, in marsikateri izmed nas je bil kaznovan. Naposled smo pa mi „kmetje“ sklenili zvezo tž 40 ® zoper to „aristokracijo“. Ko je poslal profesor Griimvald nekoč enega nam zelo priljubljenega sošolca klečat, smo sklenili, da naučimo te škrice manire. To se je izvršilo že takoj drugi dan. Ko je namreč odšel prvi profesor in je imel priti ta Griinwald, protektor „škricev“, smo stopili vsi prednje, eden pa je stražil pri vratih. Moč¬ nejši součenci izvlečejo te gosposke „špiceljne“ iz klopi — in bili so tepeni in krščeni z gobo, da bi se bili smilili marsikomu. Pretili so nam jokajočih in skremženih obrazov z novo zatožbo; a naj večji součenec, tisti stari repetent iz zadnje klopi, je stopil prednje in jim rekel: „Mi smo vsi iz enega razreda, torej bratje. Policajev pa med sabo ne potrebujemo in ne trpimo; ravnajte se potem. Če nas pa zatožite zato, kar se vam je zgodilo, pa le jutri zopet pripravite hrbte!“ Toda kaj je pomagal ta dobrovoljni pouk! Komaj je prišel profesor Griinwald, že so^šli k njemu vsi po vrsti in so zatožili vso šolo. Tisti, ki so jih tepli, so dobili kazen; a prisegli so škricem gorje! Drugi dan se je godilo vse ravnotako, le da so bili škrici krščeni in tepeni še huje. Ko se je to ponavljalo par dni, stopi zopet starDrepetent pred klop „aristokratov“ in jim rečejpribližno tako-le: „Bodite pametni! Saj vidite, da tako ne gre! Ce bo kateri izmed nas zavoljo vas enega kaz¬ novan, boste"tepem zato vsi. To se bo' zgodilo vsak dan, in vi boste gotovo prej siti kot mi. « 41 » Vi ste zdaj z nami, vred v šoli; torej bodite taki kakor mi; če ne, pa idite drugam. Užugali nas pa ne boste; vas je premalo. 11 Temu govoru smo pritrdili vsi, stoječi po klopeh. In res — obšla je škrice taka groza, da je drug za drugim postal naš. Potem so nam bili še dobri pomočniki pri profesorju nem¬ ščine in zemljepisja, ki je zmeraj le razlagal, vprašal pa nikdar. Ker se mi nismo dosti učili, smo rekli škricem, ki jih je raztreseni profesor vselej vprašal, kje je nehal z razlaganjem, naj mu povedo vselej enoinisto mejo. Tako nam je pozabljivi profesor razlagal enoinisto reč po cele tedne. Ko smo se pa te reči le naveličali, smo ga pomaknili za črto daljo., V tem smo se mi učili drugih predmetov in pisali naloge. Ne mnogo boljše je bilo pri nemščini. Brali smo in le brali. Tudi deklamiral je kdo, če se je hotel kaj naučiti. Tudi naloge smo pi¬ sali, a profesor jih je ali pozabil v šoli, da smo jih" zopet pobrali nazaj, ali pa, če jih je vzel domov, jih nismo več videli. Zapisaval ni reda nikomur nič, saj zapisnika še imel ni. Šele ko je bilo treba ob polovici šolskega leta kaj za¬ pisati v izpričevalo, si je dal sestaviti na polo papirja počenem svojih ljubljencev imenik šole in je začel izpraševati. Pa kako? Tu en zgled na meni. Poklical me je iz klopi in vprašal: „ Odkod si doma?“ Jaz povem kraj. „To je na kmetih, jeli?“ « 42 » »Seveda!“ sem odgovoril. „Tak ne znaš nemški!“ S tem sem bil izprašan, in prišli so drugi na vrsto — vsi po tem kopitu. Pri meščanih je pa rekel: „Že dobro!“ Vse bi bilo prav — toda ta klasifikacija se mu pri konferenci ni izponesla. Kajti meščanski sinovi, čeprav so znali nemški bolj čenčati kot mi, so bili v drugih predmetih skoro vsi slabši od nas. Tako je bistroumni gospod profesor na¬ letel naj prvo pri meni, kar sem pa izvedel šele pozneje. Pri konferenci je bil namreč vprašan, kak red zaslužim jaz v njegovih predmetih. Rekel je: „V nemščini ,ungeniigend‘, v zemljepisju — hm — ,kaumgeniigend‘.“ Tedaj pa zraste profesor Melcar in vpraša: „Kaj ? ,Ungenugend‘ v nemščini ? To ne more biti! Pri meni ima v latinščini ,ausge- zeichnet 1 , in te se je učil z nemščino; torej bo že tudi v tej zaslužil več. Ali se niste morda zmotili, gospod kolega? Le poglejte natančneje v svoj katalog!“ Tudi drugi profesorji, posebno gospod kate¬ het, so pritisnili. Profesor Griimvald pogleda še enkrat v katalog — in moje izpričevalo je bilo skoro vseskozi izvrstno. Ta profesor Griimvald, čeravno sicer silno resen, nam je vendar napravil enkrat veliko veselost. Omenil sem že njegovega plašča, kije gotovo videl že Abrahama. Ta je bil bolj nekaka bisaga. Za njegovo podlogo je namreč profesor >3 43 ® spravljal vse, kar je nosil ali domov, ali z doma. Zato je plašč vedno zelo opletal okoli njega. Nekega dne, ko pride na kateder in ga sname ter obesi na klin, se pretrga podloga, in na oder se vsuje vse polno jabolk. Odtam so se pa strkljali pod klopi. Vse jih je lovilo in no¬ silo profesorju na kateder. A vendar vseh ni dobil nazaj. To ga je tako razburilo, da jo je takoj potegnil iz šole in prišel šele čez pol ure nazaj ter zmetal jabolka čez okno. Za računstvo smo imeli pa profesorja Lu¬ žarja, ki se je odlikoval po svoji molčečnosti in v tem, da ni nobenega učenca ne vikal, ne tikal, ampak je zmeraj govoril le v nedoločniku, kar je vsekako težavno. 7. Ljubljanska šola. V ljubljanski šoli mi ni šlo tako lahko kakor v Kamniku. Največje bila kriva nemščina. Dva profesorja sta bila trda Nemca in sta go¬ vorila res nemški, ne pa tiste kranjske nem¬ ščine. Zato ju je bilo težje razumeti. Nekateri profesorji so tudi bolj cenili gospdske otroke kot nas kmetiške, ki smo imeli čevlje podko¬ vane z žebicami, obleko pa urezano po nobenem „Modežurnalu“. Ko so izvedeli naš oče, da se mora tudi večkrat povprašati pri profesorjih, kako „študent študira 11 , in da se ga potem pro¬ fesor bolj „ahta“, so to storili. A pri dveh so hudd naleteli. Nemški profesor namreč pokliče drugi dan mene vun in mi reče osorno: ^ 44 ^ „Ti, povej svojemu staremu, naj ne pride več k meni v svoji kmetiški obleki, ki tako strašno smrdi po smoli. Pa še tudi nemški nič ne zna, ta kmet." Drugi profesor je bil pa še bolj hud name in je rekel, da se je njegova nežna gospa tako ustrašila mojega očeta s težkimi kmetiškimi čevlji, ki še „nabik.sani“ niso bili, da jo še danes trga in lomi po vseh udih. Mene je to zelo zbodlo, in drugi pot sem to povedal očetu. „Glej jo no čudno babo," — so rekli nato oče — „nekega drugega, še bolj umazanega kmeta se pa ni ustrašila, ki se še odkril ni pred njo, ampak mu je sama pomagala pri od- kladanju masla in piščet, ki jih je imel v rokah. Ta gospčda so pa res kaj čudni! Ni nič tako kakor v Kamniku; to že vidim, tukaj boš ti težko prvi." To se je zdelo tudi meni, zato sem se pa učil tem marljiveje. Hvala patru Generozu in njegovemu Krištofu Schmidu ! Vsaj šolske knjige sem vse razumel. Da bi v nemščini ne zaostal, in ker mi je bilo veselje do branja že vzbujeno, sem hodil pozimi pridno v biblioteko ter se tam lotil Hofmana in drugih knjig, kar mi jih je hotel dati bibliotekar. Vsakih mi pa ni dal v roke. Kar pogledal me je, pa vprašal: „V kateri šoli?" „V prvi," — sem odgovoril ponosno. „Ne dam! To in to je za prvošolce," — je odločil mož, in zato sem odslej prepustil njemu, da mi izbira berivo po svoji previdnosti. ^ 45 ® Pozimi sem pretičal vsako prosto uro v biblioteki. In to tem rajši, ker je bilo dobro za¬ kurjeno, da sem se vsaj pošteno pogrel. Zunaj — in posebno v cerkvi, ker smo imeli vsak dan pred šolo sveto mašo — sem pa zmrzoval v svoji lahki obleki, da je vse škripalo. Marsi- katerikrat bi bil rad vtaknil glavo pod suknjo, kakor kokoš pod peruti, če bi bil- le mogel. Kako bi me pa tudi ne bilo zeblo! Vso obleko sem imel le po eno; v čevljih kvečjemu slamo, in če so se zmočili, so se morali tudi posušiti na meni. Neke nedelje sem šel v mokrih čevljih k nunam v cerkev. Tam so mi pa čevlji zmrznili na nogi, in tako sem prišel domov kakor v le¬ senih. Gospodinja je to zapazila in me hotela sezuti; pa ni šlo dol, in noga je bila tudi trda kakor kamen, kar čutil je nisem. Taka se mi je že prej enkrat primerila doma, a oče so pri¬ nesli škaf vode, vsuli snega v njo, in jaz sem potem držal v tej zmesi nogi v čevljih, da se je otajalo vse skup. To sem storil tudi topot — in čeravno so bile bolečine grozne, ni bilo vendar nobenih slabih nasledkov. Dobro, če si človek vč pomagati z domačimi pripomočki. Mraz je bilo pa tisto zimo že tako, da sem nosil na nosu vedno „ščinkavca“, in kamorkoli sem šel, sem le tekel. Gosposki otroci pa so bili zaviti v dvojno in celč trojno obleko, da se je iz nje videl komaj nos, in vendar je še vsak dan katerega manjkalo v šoli. Potem se je pa izkazal z izpričevalom, da je bil bolan zavoljo premraženja. Jaz pa nisem zamudil ni ene ure. ^ 46 Srečno sem prestal zimo, in prišel je konec prvega polletja. Pustno soboto smo dobili izpri¬ čevala. Jaz pogledam svoje in prebledim. Bil je samo „prvi red". V zemljepisju in v nemščini sem imel samo „dobro“, — drugje pa vse bolje. Kam naj si upam s takim izpričevalom ! Pokazati ga moram vsem dobrotnikom — in kaj bodo rekli? Kar zapodili me bodo drugo polletje; nobeden ne bo maral podpirati tako slabega študenta! Kaj pa šele oče doma! Da bi jih le danes ne bilo dol! Pa bodo gotovo prišli! Kar h kakemu čevljarju me bodo dali! Stavim — potem je pa vsega konec; mati ne bodo nikdar na moji novi maši! In res : spodaj pred šolo so že čakali oče. Obraz jim je bil tak, kakor bi imeli za hrbtom skrito „kneftro“. „Sem že izvedel, kaj imaš,“ — me ogovore, — „Sem bil že prej pri gospodu katehetu. Sram te bodi! V Kamniku prvi, tukaj pa med ,anzarji‘! Še malo manj, pa boš med ,cvajarji‘. Zakaj se pa nemški ne učiš, he?“ „Saj sem se učil," — rečem in grem ves pobit za očetom. Oni pa nadaljujejo : „Seveda, figo si se učil! Zakaj pa imaš samo ,gut‘? Zdaj greva pokazat tvoje izpričevalo gospčdi, ki ti dajo jčsti! Če ti bodo še obljubili zanaprej, no, boš še ostal; drugo bova že jaz in mati še skup spravila. Če pa ne, bova pa kar danes pobrala vse, kar imaš, pa greva k mojstru, s katerim sem se jaz skup učil čev¬ ljarskega. Sem že govoril z njim, da te vzame." ^ 47 ^ To je bilo bridko ! — Greva najprej v seme¬ nišče, a čuda! Gospod kanonik Novak, katere¬ mu podam svoje izpričevalo, prikima zadovoljen, me ceid pohvali, rekoč: „No, no, je že dobro. Le tako naprej, pa bo s fantom že kaj. Naj le še hodi na hrano !“ Skoro enako je bilo po drugih hišah. Dva gospoda sta segla še celč v žep, in padlo je ne¬ kaj šestič za počitnice. Eden je pa vzel moje izpričevalo in ga pokazal svojim, opominjajo jih: „ Vidite, ta fant nima nič! Po hišah si mora iskati hrane in zmrzovati pozimi. Pa ima ven¬ dar tako dobro izpričevalo. Vi imate pa vsega še preveč — pa kako se učite! Ali vas ni sram?“ To je rekel nemški! Moj oče so pa mislili, da jim pravi, kako slabo je moje izpričevalo. Ko jim ga da nazaj, pa reče očetu slabo kranjski: »Dobro, še pride ! Le tako uči, jaz cufriden, zer zufriden.“ Kako so oče strmeli nad vsem tem ! Tudi meni je zrastla notranja zavčst, in čutil sem krivico, ki so mi jo storili oče prej s svojimi trdimi besedami. Zato se vzravnam pokonci in vprašam : »Ali greva zdaj k tistemu čevljarskemu mojstru ?“ „Zazdaj ne,“ — zamrmrajo oče — »go¬ spodje morajo že bolje vedeti, kako se študira v Ljubljani. Zdaj greva domov; bova videla, kaj bodo rekli gospod kaplan in fajmošter.“ Ker je bil dan kratek, sva šla kosit k »Figabirtu 41 , da bi bila prej doma. Tam sva našla ^ 48 ^ več Gorenjcev s svojimi študenti, večjidel še manjšimi. Nekateri so bili znani z očetom in so vpraševali, kako sem izdelal prvo polletje. »Dobro,“ — reko oče — „bo že !“ „Pa prvi le ni kakor v Kamniku," — se posmehne eden, čigar sinova sta se v Kamniku precčj slabo učila. „Če prav ni,“ — rek6 moj oče — „pa jih je za njim še veliko več, kakor jih je bilo v Kamniku, če je bil prav tam prvi.“ Te besede so mi bile znamenje, da so se oče vendarle sprijaznili z mojim izpričevalom. Ko sem jim razlagal po poti domov, kako je vse težje študirati v Ljubljani, so bili slednjič po¬ polnoma potolaženi in so rekli: „No, saj v celi fari še nobeden tako dober ni. Da le nazaj ne zlezeš; mislim, da boš. potem že izdelal vse šole.“ Doma so naju čakali mati z ričetom in kašnatim zeljem. Ko prideva, naju ogovorč: „Ali je prvi?“ „Ni ne,“ — odgovorč oče. „No, saj sem vedela, da bo zadnji," — za¬ godrnjajo mati; „zakaj si ga pa silil v Ljubljano." „To pa zopet r,i,“ — se nasmehnejo oče. „Jih je še veliko več za njim kot pred njim. Mu boš že še morala nositi v Ljubljano." V ponedeljek sva šla z očetom h gospodu kaplanu. Ta vzame izpričevalo, ga pogleduje, majč z glavo, a slednjič vendar nekoliko prijazneje reče: 49 ^ ,,Nemščina dela kmetiškim sinom težave — to je res. Te se boš moral v drugem pol¬ letju bolj poprijeti. Če bi tega ne bilo, bi bil lahko prvi. To je videti po izpričevalu.“ Potem stopi gospod k predalu, ga odprč; in stisne očetu v roko petak, češ, da bo za stanovanje; s klina pa sname suknjo in jo da očetu, naj jo krojač prenaredi zame. Skoro enako je bilo pri gospodu župniku. Tudi temu ni bilo všeč, da imam v nemščini samo „dobro“. Jaz sem ugovarjal, da sem se nemščine učil morda največ med vsemi pred¬ meti, in sem tudi povedal, kako naš profesor zaničuje nas kmete zaradi nemščine, drugače bi se tudi v tem upal skusiti se s prvimi — toda gospod župnik se je opiral le na to, kar je pisano — vendar pa tudi on seže v žep in da očetu par bankovcev za stanovanje, obetajoč več, če bom prinesel ob koncu leta boljše iz¬ pričevalo. Jako zadovoljna sva odšla domov. Oče pa so rekli: »Vidiš, vse bi bilo prav; le nemški se še nauči, pa boš prvi." Na, le stoj, ti ponosna nemščina — sem se bodril jaz —, ki mi tako nagajaš! Tudi ti boš moja; premalo te bo! Bom videl, kdo je močnejši: tvoja trdovratnost in nagajivost ali moja volja. Še v drugem polletju te hočem ukrotiti, in če mi profesor ne bo hotel verjeti, da te obvladam, mu dokažem to z vso postavno silo.- Lj. knjiž. (Kak6 sem se jaz likal.) 4 50 5 ^ Iz pravega polletja sem pa pozabil omeniti I še ene važne reči — važne zato, ker sem po njej J spoznal prvikrat, kaj je to: protekcija. Nekega 1 dne je prišel namreč naš šolski služabnik Francelj in je prinesel profesorju polo, s katere nam je J ta prebral. Bilo je naznanilo ustanov ali štipendij I za revne učence, ki so lepega vedenja in pridnega J učenja — in profesor nam je rekel, naj prošnje z J dotičnimi izpričevali izročijo njemu vsi tisti, ki na- 1 meravajo prositi za katero izmed ustanov. Med iz- | pričevali je bilo treba tudi onega o stavljeni kozah. 1 Kdo je bil razpisa bolj vesel kot jaz ! „Eno i že imam,“ — sem zavrisnil — „samo, katero | bi si izbral? Najvišjo, seveda! Moje šolsko iz¬ pričevalo iz Kamnika je tako, da si boljšega mi¬ sliti ne morem. Izkaz ubožnosti pa tak, da mi gotovo vsak podari krajcar, kdor ga prebere. 1 Vrhutega imam stavljenje koze še celč dvakrat. To se mi pozna na roki, če bi kdo ne verjel listu. — Je že moja, juhej !“ Pisma sem imel. Le o stavljenih kozah še ne. Zato pišem očetu, naj gredo tudi po to v Kamnik k zdravniku Becku, ki nam je enkrat še v domači šoli kar s silo stavil vdrugič kozč. i Takrat so nas vse skup zaprli v šolo; mi smo začeli tuliti, ker nismo mislili drugega kot to, da nas bo tisti gospod iz Kamnika poklal kar vse odkraja. Ko je pa prvega le malo pičil, smo dobili korajžo, in nobeden ni črhnil več, ko je prejel tisti kozavi strup. K temu zdravniku so šli torej oče in so dobili od njega list. Tega so mi prinesli v Ljubljano. ^ BI ^ Ko sem imel vse skup, kar je bilo treba za štipendijo, spišem več prošenj, češ, če ene štipendije ne dobim, bom pa drugo. Tako čakam dan za dnevom na odlok — nič drugega pre- mišljevaje kot to, katero bom dobil in kaj bom vsega nakupil za denar. Polovico dobe oče, polovico pa jaz: to je bil moj trden sklep. Vsak dan sem gledal profesorja Melcarja, če ima kaj papirja pod pazduho. Dolgo ni hotelo biti nič ! Vendar — vsak dan pride, če je le v pratiki. Nekega dne se primuza profesor Melcar v šolo z velikim snopom podolgasto zloženih pi¬ sem. Ko odmolimo, jih začne deliti. »Najprej,“ — pravi — „bom dal prošnje tistim, ki so do¬ bili štipendije." »Zdaj pa na noge, Jaka!" — mi zašepeta sosed. »Zapni si suknjo, tebe bo poklical prvega." Jaz se pripravim kakor mladenič, ki gre po gospodično za ples. Toda mene ne bere prvega — tudi drugega ne, sploh — ne bere me ne! Meni je postajalo čimdalje hladneje ob srci' — in ko me slednjič pokliče in da šop mojih prošenj nazaj, se mi je zaprla sapa, da nisem mogel iz klopi. Šel je moj sosed in mi prinesel vse; jaz pa sem zvil ta ničvredni pa¬ pir in ga pomašil v žep. Profesor Melcar to zapazi in reče: »Res je hudo to ! Jaz sam sem mislil, da boste dobili vsaj eno. Sem vas tudi toplo pri¬ poročal. Ali niste vi ali vaš oče ali kdo drugi znani z nikomer, ki ima kaj veljave pri tistih gospodih, ki oddajajo štipendije?" 4 ,* ^ 52 ^ „Cemu? Saj so priložena moja izpričevala,“ — hrknem jaz zabuhlo. „Vi ste še mlad, prijatelj! Zato ne veste nič o tej reči," — sklene profesor Melcar. — Začne se pouk. Jaz pa sem premišljeval vso uro, kako more biti to, da so dobili štipendije drugi, izmed katerih ni imel nobeden takega šolskega izpri¬ čevala, ni bil nobeden tako reven kakor jaz. Nekaj časa mislim, da imajo morda drugi kozč stavljene po trikrat, drugače ni mogoče — to bi bila očitna krivica, gotovo proti volji tistih blagih mož, ki so ustanovili štipendije za vredne, to je revne in pridne dijake. Dobili so jih pa večinoma sinovi uradnikov in meščanov, ki jih — po moji sodbi — nikakor niso bili vredni. Tako sem izkusil prvič, kaj je to: protekcija. — Preidimo k drugemu polletju ! Šolnine, ki so jo oče prvo polletje tako težko plačali, sem bil v drugem polletju oproščen. Prišle so tudi zopet štipendije na vrsto. Jaz sem zopet prosil za njih več — pa ravno s tistim neugodnim uspehom. Oče so pa rekli: „Prej sem se temu čudil; zdaj pa ne, ker imaš slabše izpričevalo. Le nemški se uči, pa bo bolje." Tako je moralo iti naprej, kakor sem revež mogel. Če me je pozimi zeblo, sem bil pa poleti zmeraj lačen zavoljo dolgega dne. Vendar je bilo življenje prijetneje vsled tega, ker nas je bilo več enakih misli, in zunaj šole ni manjkalo zabave. Za vodo smo se igrali „frnikolo“, se „šolali“ itd. Pri tem se mi je enkrat primerilo, da sem bil ves zamišljen v svojo „šolo“. Kar « 53 » se mi položi od zadaj roka na ramo — jaz pa namerim z roko, da nepoklicanemu motilcu eno založim, se obrnem ■— in pogledam v obraz — gospodu katehetu. Nato jaz v tek — drugi pa v smeh. Seveda sem brž vzel v roke kate¬ kizem, in res sem bil drugi dan vprašan. Če bi ne bil znal, bi me bila „šola“ dosti stala. Kajti naš gospod katehet je bil resen mož in ni poznal nobene šale. Ob četrtkih popoldne, če je bilo lepo vreme, smo hodili bit žogo k Sv. Krištofu ali pa na Grad. Vsega tega sem se navadil šele v Ljubljani. Večkrat smo imeli pa pri tem tudi boje. Na Gradu z „gassenlumpi“, katerih je bilo takrat sila mnogo. Drugje pa s jjštalfuhsi 4 ^ (realci), ki so nas — „šulfuhse“ (gimnazijce) — povsod preganjali, mi pa nje. Sploh smo bili gimnazijci in realci kakor pes in mačka. Le, če so nas prijeli „gassenlumpi“, smo se združili proti njim, ker so bili ti smrtni sovražniki obojim. Zato je pri takih vojskah, ki so se vršile večjidel na Gradu ali pa za njim, včasih tekla celo kri. Ta in oni je prišel domov z bulo — ali pa, če smo bili tepeni, ce!6 brez pokrivala. Seveda smo bili junaki le kmetiški — gosposki so znali kvečjemu dobro teči. Da jaz med junaki nisem bil zadnji, se razume že po tem, ker sem delal prve štu¬ dije v pretepanju že doma med pastirji,' in sem se znal metati prej, kot sem poznal „cifre“ na uri. Druga naša zabava je bil lov rakov. Tudi za to umetnijo sem prinesel vednosti že z dbma. 54 ssz V Kamniku sem jo v Nevljici le toliko nada¬ ljeval, da nisem prišel iz vaje. Ta lov ni tako prozaičen, kakor si mislijo n. pr. ljubljanski Kra- kovčani. Ti opravljajo to obrtnijo le na debelo; jaz pa sem jo mogel izvrševati — zavoljo po¬ manjkanja potrebnega orodja in dovoljenja — le z roko. Pri tem sem moral gledati z enim očesom nazaj, z drugim pa naprej, če ne pride odkod kak ribič. Z roko sem iskal lukenj ; pa ne predaleč na dnu — ker tam so le majhni raki — marveč dobro pod vrhom, posebno pod koreninami; tam so večji. A boječ nisem smel biti, če sem otipal velikega raka. Poizkusiti treba, da ga primeš, preden prime on tebe. Če se pa to zgodi, ga je treba prijeti za tipalnice in za škarnice hkrati. Tako ga boš izvlekel iz luknje, da se ne bo nikjer zataknil. Če ga pa primeš samo za škarnice, se večjidel odtrgajo, rak pa se pomakne nazaj, in čeprav ga potem dobiš, ni mnogo vreden. Pri vsaki reči je pač treba najprej vednosti, potem vaje. Včasih se tudi primeri, da primeš v kaki luknji, kjer sega voda le do polovice, kaj opolzkega; a to ni riba, ampak kača belouška. Ni se je treba ustrašiti. Nič ti ne stori, še vesela bo, če jo vržeš daleč od sebe in ji daš priliko, da se skrije. Naš lov je bil v Ižici in v Malem grabnu. Nalovili nismo mnogo ; a to, kar je bilo, je bilo dobro. Posebno dobro meni, ker so mi bili raki dobra večerja, čeprav so bili kuhani v golem kropu in neslani, da so bili le gorki. Mimo tistih hišic, kjer prežč „iblajtarji“, sem jih nosil jaz «3 55 po žepih in pod klobukom, čeravno je bila v teh ozkih prostorih med raki včasih huda revolucija. Toda imeli smo vsi dijaki slabo vest, ker smo mislili, da nam jih sme vzeti vsak člo¬ vek, posebno še, če ima kapo s „ši!dom“ na glavi. Ker sem tako raztegnil popis lova rakov, naj sledi še mična dogodbica iz šole. Naš profesor naravoslovja nam naznani neki torek, da bomo prišli v petek do raka. Da ga bomo pa lažje spoznali natanko in po vseh nje¬ govih delih, naj prinese kdo izmed nas živega raka — enega ali dva — v šolo. Vsak se je hotel prikupiti gospodu profesorju. Mi „lovci“ smo šli že v četrtek na lov. Gospčski pa v pe¬ tek zjutraj pred šolo za vodo, kjer Krakov- čanke prodajajo rake. — Ko je prišel profesor v šolo, smo mu nanosili toliko rakov, da je mo¬ ral mož poslati enega izmed učencev k šolskemu slugi z naročilom, naj pride njegova dekla s škafom. Prišla je; mi smo pa zmetali rake v škaf. Potem je pa izbral gospod profesor dva, najmanjša — druge mu je pa nesla dekla na dom. Rak je pač rak, velik ali majhen, in gospod profesor nam je na dveh najmanjših ravno to¬ liko razkazal, kakor bi bil mogel razkazati na polnem škafu. , Druga moja postranska obrtnija je bil lov metuljev. Te sem zalezoval razvite, v bubah in v gosenicah. Celo v jajcih, in to zgodaj zjutraj, podnevi, zvečer in ponoči. Tako sem spravil skup lepo zbirko. Še v muzeju jih ni bilo kmalu <3 56 ® toliko, kakor sem jih imel jaz. Kar se jih dobi pri nas, vse sem imel. Še celo očeta sem pri¬ pravil do tega, da so mi lovili velike gosenice in mi jih nosili v Ljubljano. Metulje sem pa tudi znal nabavljati tako lepo, da sem imel z njimi celo kupčijo. Prodajal sem jih posebno gospčskim sošolcem, ker ti reveži niso bili res prav za nič. Saj bi drugače ne bili niti vedeli, kaj je metulj in kaj netopir. S to obrtnijo sem si izboljšal življenje toliko, da sem vsaj vedel, kaj je „študentenfuter“, ki se je dobival po šta- cunah. Štrajnarca pred šolami je pa tudi dobila marsikak krajcar od mene za regije. Šolsko leto je bilo tako pri kraju; dobili smo izpričevala. Kako je bilo moje? Nič boljše od prejšnjega — mdra je bila zopet nemščina. Nemški profesor nikakor ni mogel verjeti, da bi jaz kot „kmet“ znal nemški — pa je bilo vun. Oče so prišli zopet pome. Šla sva se zahvalit povsod, kjer sem kaj dobival med letom. Vsi so bili.zadovoljni z mano in so rekli, naj se pred začetkom šole vnovič oglasim: bodo že videli, kako bo. Tuintam je padlo zopet nekaj šestič v mojo roko. Pa sem jih moral dati očetu za stanovanje. Vendar se je katera tudi prijela moje roke, ker bi bilo preveč žalostno, če ne bi bil vse počitnice imel krajcarja v žepu. Oče pa niso bili nič kaj zadovoljni z mano. Po poti so zmeraj renčali: „Cvajte“ nimaš, ve¬ liko več pa tudi ne. Se bo videlo, kaj bosta rekla doma gospoda . 11 Vendar prav slabe volje tudi niso bili. Ko sva prišla v Št. Vidu mimo 57 Kraljiča, krenejo oče v hišo, jaz pa za njimi. Tam je sedel ranjki gospod župnik Blaž Po¬ točnik. Odkrijeva se mu, a on naju ogovori: »Študent — je li?“ Jaz prikimam, oče pa gredo poljubit roko. Toda gospod jo odtegne in povprašuje dalje: „Iz katerega razreda? 14 „0, je že v šolah, 44 — se postavijo oče. „Tako? Pa ne v visokih, je še premajhen. 44 „V prvi šoli sem bil, zdaj grem v drugo, 44 — se oglasim jaz. „Že?! 44 -— se nasmeje gospod in poizveduje dalje: »Torej si prvo izdelal? 44 »Izdelal je, 44 — rekč oče zame — „pa ne prav dobro. 44 »Pokaži izpričevalo! 44 Jaz potegnem izpričevalo iz žepa ter ga pomolim. Komaj pa ga gospod razvije in pogleda, se prime za glavo in zareži: »Ti osel, ti!“ Jaz se prestrašim in odskočim, oče pa rek<5: »Saj sem mu tudi jaz rekel, naj se nemški uči bolje. 44 »Ej, kaj vi! 44 — se huduje gospod naprej — »fant ni osel, ampak se je pridno učil; to kaže izpričevalo. Ali to — to! 44 S tem nama pomoli izpričevalo pod nos in kaže mesto, kjer je bilo zapisano moje imč. Oba gledava njega in list, pa se nama ni zdelo nikjer nič čudnega. »Kako se pišeš? 44 — vpraša potem gospod župnik resno. Jaz povem svoje ime. Oče pa pritrdijo, da je res, ker se tudi oni tako pišejo; samo, da je njim ime Juri, meni pa Jaka, « 58 ^ „Kako je pa tu zapisano? Beri!“ — veli meni gospod in mi pokaže s prstom vrsto mo¬ jega imena na izpričevalu. Jaz izgovorim svoje ime, a on odmaje ter veli vnovič: „Beri črko za črko, kakor se izgovarjajo!" Tako me je pripravil do spoznanja, da je v mojem imenu pisanih četvero črk preveč, dve pa napačno. „No vidiš,“ — sklene gospod — „saj tvoje ime ni nemško." „Seveda ni,“ — se oglasijo oče — „saj jaz ne znam nič nemški." „Če bi tudi dobro znali," — poprime gospod — „bi bilo vaše ime vendar-le slovensko. Tako se mora tudi pisati. Kdo je pisal tvoje ime v izpričevalo ?“ — se obrne k meni. „Jaz ne vem! Menda kdo, kateremu je dal gospod profesor Melcar pisati imena nas vsety." „Tako? Melcar? No, sporoči mu od mene, da je-ne,, mu bom rajši sam povedal. To je res grozno, kako naša poštena slovenska imena kvarijo s to pisavo." Potem naju gospod izprašuje še o tem in onem in izve tudi vse moje okoliščine. Ko slednjič potegnejo oče mošnjo, da bi plačali, pomigne gospod z roko in reče: „Ne, to je moje! Drugo leto pa fant ne sme biti več v izpričevalu pisan tako pasje- glavsko. Bom že sam prijel profesorja za to barbarstvo. Srečno! Tu ima fant še nekaj za počitnice, da si bo lahko kupil belega kruha." ta 59 S tem pomoli meni roko. Jaz pa začutim v svoji papir. Šele zunaj ga razvijem in po¬ kaže se — goldinar. „Naj bo tvoj," — rekd oče — „saj doma tako ne bo kruha vsak dan.“ Po poti — do doma — sva se menila z očetom o tem „čudnem“ gospodu, ki se je tako razjaril nad mojim imenom v izpričevalu. Meni se je zdelo to strašno čudno. Po mojih pojmih je bilo ime tem imenitnejše, čim daljše je bilo — čim več črk je bilo v njem. Oče so pa to umeli še manj, ker pisanega niso lahko brali. Doma so naju zopet čakali mati z ričetom — prav gostim, da se je kar krehal. Ko se prikaževa, naju ogovore: „Dolgo sta hodila. Že fant ni izdelal, in ti si ga tepel vso pot, kajne? Saj sem vedela, da bo tako. Ti nič ne veš, kaj je otrok." „Bodi no tiho, stara," — jih ustavijo oče z dobrovoljnim nasmehom — „zdaj bo šel fant v drugo šolo." „No vidiš, ali ne pravim zmeraj, da bo pel novo mašo? Prvi je, kajne? Škoda, da nisem tiste klobase dala v ričet." „Do nove maše je še daleč, in prvi tudi ni," — rekd oče. »Zdaj pa prinesi na mizo, kar imaš v peči, potlej se bomo razgovarjali." Večer je bil še dosti prijeten. Mati so bili veseli, očetu je bilo pa.namreč tudi dosti, da sem tam, kjer sem, namreč v programu. Tega so pregledavali po imenih in so končno rekli: « 60 » „No, je že! Saj jih je komaj devet pred tabo; za tabo pa cela dolga rajda. Za kmeti- škega gostaškega sina je to že dosti. Saj so vsi slabši, kar jih je v fari.“ Drugi dan sem šel z izpričevalom in letnim šolskim poročilom k fari. Gospod župnik je bil še dosti zadovoljen. Opominjal me je le, naj se nemščine bolj poprimem. Gospod kaplan je bil skoro istih misli; a nazadnje je še vprašal, če sem vložil prošnjo za sprejem v Alojzi- jevišče. „Ali bi bil sprejet, ker nisem izdelal z od¬ liko?" — vprašam jaz bojazljivo. „Mislim da ; vsaj poizkusi. Če ne znaš na¬ rediti prošnje sam, ti jo bom sestavil jaz, da jo prepišeš." Res mi gospod sestavi prošnjo. Jaz jo pa prepišem, čeravno so rekli oče, da ne bo nič, ker imam samo prvi red — ter jo nekega dne nesem v Ljubljano. Glej — čez mesec dni mi da gospod kaplan odlok: sprejet sem! To je bilo veselja v naši hiši, ko sem pri¬ tekel domov s to novico! Mati so brž napravili južino — kolikor se je dalo dobro — in so rekli : „Skoda, da še Lovrenca ni doma, da bi tudi on jedel." (Brat je namreč že služil v drugi vasi za pastirja.) „Zdaj je vseh skrbi konec," — so dostavili oče — „lahko se boš učil, samo za obleko bova skrbela, kolikor bova mogla. Nekaj bodo pa še tudi gospodje pomagali, ko so tako dobri." ^S 122 Je-> spanja in počitka, ki sem ga bil tako potreben. Urno skočim s postelje in se napravim v temi. Potem prižgem vžigalico, da naredim luč, a nikjer ni bilo sledu sveče, ne svetilnice. Pač pa zbudim soseda, ki me kosmatega glasu vpraša, kaj je. „Stenice!“ — odgovorim jaz. „Tem pa pač ni treba prižigati luči. Že same najdejo svojo pot v temi.“ „Ampak jaz ne morem spati zavoljo njih!“ — rečem nevoljno. »Tako?! Tvoja koža mora biti še mlada! Ko bo toliko stara kakor moja, se bo že tudi tega navadila." S tem se neznanec obrne v postelji in kmalu začne zopet smrčati, kakor bi žagal drva. Kaj je bilo storiti meni? V posteljo ne več za nobeno plačo ! Zunaj pa še trda noč, in hiša gotovo zaprta. Ne ostane drugega kot sesti na stol in čakati zore. Kako je bila ta noč dolga in neprijetna, ker sta dva smrčala v vseh gla¬ sovih, eden pa še strašil in govoril v spanju ! Težko sem čakal dneva. Ko slišim prve stopinje v hiši, grem v vežo in tam dobim staro ženo, ki je odpirala vrata. Strašno je zavpila, ko me je zagledala. Jaz jo odrinem in skočim vun na ulice, in jo potegnem po njih, nevede kam. Videti je bilo še malo. Le cerkev zagledam. Krenem vanjo in sedem v klop ter čakam maše. Bila je stolna cerkev. Zdela se mi je veličastna. Po sve¬ tih mašah sem ogledal vso cerkev. Potem sem pa kupil pri peku žemelj in — te prežvekaje — prehodil mesto in ogledal še druge cerkve. 123 ^ Zdaj pa proti domu ! Mater bo gotovo že skrbelo, da bi me ne bila snedla kakšna žival. Udarim jo torej po cesti naprej proti Ljubelju ter se ustavim šele pred mostom čez Dravo — Podgorb. Tam mi je imponiral grad. Moram ga videti bliže vsaj odzunaj! Zato se zasučem v breg in dospem kmalu do poslopja. Radoveden ga ogledujem, pa ne dolgo, kajti kmalu zaslišim za sabo glas: „Aba, ta je tisti, ki hodi naše češplje trest!“ — Komaj se ozrem, me že drži napol go¬ sposki človek za rokav in suče kos prekle nad mano. Nisem dolgo premišljal. Iztrgam se mu iz rok, odskočim z raztrganim rokavom in mu kakor blisk priložim s svojo štekljačarico eno, dve, tri — naj pade kamorkoli, potem pa v tek! Pač je priletel za mano porajkelj, pa me ni zadel. Kakor hudournik sem bil pri mostu in čez Dravo. Ustavim se šele več streljajev daleč onkraj mosta. Naprej sem šel počasi, ker nisem videl nikogar za sabo, le ljudi na polju, ki se pa še zmenili niso zame. Da sem se podvizal po teh dogodbah čez kranjsko mejo nazaj, se razume samoobsebi. Morda bi bil tudi res prišel še do noči čez Lju¬ belj, toda vreme, ki mi je dozdaj — izvzemši par dni na Bledu, kjer sem pa s Preširnom na suhem bral in kvartal — bilo ugodno, seje zdaj mahoma zasukalo, in ulil se je dež, da nisem mo¬ gel naprej. V vasi — menda se ji pravi pri Sv. Lenartu — pod Ljubeljem na koroški strani sem stopil pod streho preproste kmetiške hiše in čakal vremena. Ko ga le ni bilo, ampak je *2s 124 lilo čimdalje hujše, in je tudi že mrak preganjal dneva svetlobo — stopil sem čez prag in prosil prenočišča v svislih ali. na mrvi — kjerkoli, Ljudje so tukaj že govorili „kranjski“. Torej je bilo vse bolj domače kot onkraj Drave, kjer nihče ni hotel znati „bindiš“. Gospodinja me je vprašala, kaj sem. Ko ji povem, da sem štu¬ dent, mi reče, da je imela ona tudi študenta v Celovcu, pa ji je umrl v tretji šoli. Pelje me v nizko hišico in mi pokaže še njegove bukve, katere hrani za spomin. Ženici so se pri tem ulile solze. Večerjal sem z družino močnik in krompir. Medtem sem jim pravil, kaj sem do¬ živel po Koroškem in sploh po vsem svojem potovanju. Vsi so radovedni poslušali in me iz¬ praševali, kako je tuintam. Gospodinja — vdova, kakor sem videl — se je čudila mojemu pogumu, da si sam upam tako daleč po svetu. To je bila poštena kmetiška hiša kakor pri nas na Kranjskem. Ko sem se naveličal pri¬ povedovati, je mati molila „roženkranc“, potem pa me je peljal hlapec v mrvo in mi dal rjuho in plahto — vse čedno. Da sem dobro spal, mi ni treba praviti. Zjutraj je bil pa zopet lep dan. Kosil sem pri družini. Ko sem pa odhajal, mi je pomolila mati še dve prekajeni klobasi, češ, čez Ljubelj ni nobene gostilne. Zahvalil sem se ženici, ki se je pri mojem odhodu še enkrat zjokala, rekoč: „Kakšen bi bil že moj sin zdaj, če bi bil še živ !“ Meni se je ženica smilila. Milo se mi je storilo pri tem. Zato sem naglo korakal čez vas, ki je precej dolga in ima cerkvico s „špi- sni hljanjem, ne vedoč, kako strašna sodba me je zadela. Hočem sesti nazaj na stol, vesel, da zopet kaj vidim. Toda grozen ropot in vpitje! Eden sošolcev me potlači na tla in na kolena ter mi narekuje, kaj mi je storiti. „Koliko sežnjev globoko si padel?" — me vpraša. Kaj naj odgovorim? Zato pravi, da bo on izmeril. Potem reče : „Sedem sežnjev ! Gospo¬ dična, potegnite ga iz te globočine !“ Gospodična priskaklja — mi poda roko — prijatelj me pa dregne, naj vstanem. To storim in se obrnem k svojemu stolu. Toda moj so¬ šolec zareži: „Nič, nič! Zastonj te ni potegnila iz vodnjaka, sedem sežnjev globokega. Za vsak seženj ji moraš dati en poljubek." Mati mila, oče dragi! Jaz da bi poljubil žensko ! Kar mraz me je stresel. Vse se je uprlo v meni! Ne, ne, rajši jo potegnem vun brez klo¬ buka ali pa skočim skozi okno. Toda moji to¬ variši so bili zastavili oboje. Gospodična pa je stala'pred mano. Od vseh strani pa je donelo: „No, le brž, da gremo potem naprej !“ „Ne ! Za nobeno ceno ne, tega pa ne sto¬ rim !“ zatarnam jaz in silim po vseh kotih. A smeh je bil strašen. Še oče in mati sta po¬ magala. Naposled se je ukrenilo tako, da je prevzel moj prijatelj mojo „kazen". Jaz sem ,bil tega silno vesel ter sedel nazaj na stol. „0, čakaj ! Ne še, zdaj pride na vrsto smodka," — se oglasi zadaj eden in mi pomoli prižgano „kratko". Lj. knjiž. (Kak6 sem se jaz likal. II.) 10 ts 146 To pa že, to ! Naj se mi zavoljo prvega še tako hohotajo in posmehujejo, s smodko bom pa vendar pokazal moža ! Vtaknem jo brž med zobe in potegnem parkrat prav krepko. Pa tudi tu ni bilo sreče. Dim me je dušil, da sem hrkai in kašljal — in zopet je bil silen smeh. Najbolj se je smejala gospodična in je slednjič rekla: „Tega bi pa res ne bila verjela, da tak peto- šolec, kakor ste vi, še kaditi ne more. Saj še jaz kadim, glejte!“ Ob tem vzame med prste smodko 'in par¬ krat potegne prav dobro, a ne zakašlja kakor jaz. Pri tej priliki sem ji jaz pogledal prvikrat v oko — in to je bilo kakor ogenj, da sem ga še v temi videl vso noč. — Drugi dan — bil je pustni torek, ko smo imeli v rokah že svoja šolska izpričevala : a jaz ne takega, kakršnega sem se nadejal — prosim popoldne svojega sobivavca Luka, ki je zdaj nekje učitelj, naj me nauči kajenja. Mošnjica moja je zmogla 7 kr. Za te kupim štiri, „dolge-kratke“ in škatljico žveplenk. Pa jo udariva proti Sent Vidu. Pri šrangi mu pomolim dve, drugi pa ob¬ držim zase. Luka je bil že vajen kadivec pri pipi in pri smodki. Zato sem vedel : če me kdo more dobro poučiti v tej umetnosti, bo to go¬ tovo on — in ne bo mojega grešnega početja obesil na veliki zvon. Šla sva torej ! On mi je bil dober učitelj, a nauk njegov zame prehud. Komaj sem prilezel domov ves bled — sreča, da drugi dan ni bilo šole! 147 To je bilo trpljenja, preden se je navadilo moje telo tobaka in nikotina! Vendar sem tekom tedna premagal upor svojega života v to¬ liko, da sem pokadil že celo kratko. Več bi si pa ne bil upal. „Dolge“ ali viržinke so prišle na vrsto šele par let pozneje. Poizkušnja je bila pa vendar huda zame. • V teh dneh nisem šel nič v Gradišče. Bilo me je nekaj sram, nekaj sem se pa čutil raz¬ žaljenega po zadnjih dogodkih v tisti hiši. Po¬ vedati pa vendar moram, da je bil hud boj v meni, ali bi sploh še šel tja, ali ne. če bi ne bil videl tistega očesa, bi bil gotovo vrgel smodko in žveplenke v sneg. Toda tisto oko sem videl — in moj sklep je bil ta, da grem zopet tja. A ne drugače kot z gorečo smodko v ustih. Saj ni treba, da jo prej kadim ! Da jo le v veži pri¬ žgem, preden stopim v sobo. Tako sem tudi storil. Za plačo enega pre¬ vedenega poglavja iz Livija sem si kupil „kratko" in jo mahnil po Gradišču sam proti cilju. Zdaj se mi je zdelo že ljubše, če bi drugi ne prišli tako brž. Priplazim se v vežo. Tam je bila zadnja postaja, da si prižgem smodko. Tema je bila, da nisem mogel naprej. Zato vtaknem smodko v usta, vzamem iz žepa žveplenke ter potegnem po zavitku, da se posveti. Ali — kaj je to? Kar smukne pri prvem svitu mlada ženska naglo v sobo, in mimo mene plane moj prijatelj višješolec, da me skoro po¬ dere in vrže na tla tudi mojo smodko? Jaz je nisem pobiral v temi, ampak odšel naglo. Drugi dan 10 * 148 sem dobil tega svojega prijatelja, iz šole grede, na poti in sem ga vprašal, zakaj sta se on in ona — tako naglo razkropila kakor ščurki, če prideš z lučjo mednje. Odgovora pa ni bilo nič. Šel je mimo in mi rekel, naj se tja več ne prikažem. Res nisem šel več tja. Vse, kar sem pri¬ dobil tam, je bilo to, da sem znal kaditi in se tudi nisem več odvadil. Pozneje pa sem za¬ peljal k tej strasti še marsikoga — med temi celo svojega očeta. — — Tretja potreba za olikanega človeka je pa menda ples. Kar se pa tega tiče, kar naravnost povem, da sem imel za to umetnost toliko ta¬ lenta kakor medved ali vol. Zato se tudi nisem naučil plesati. Rajši sem se držal glasovira, ki me je stal toliko truda, da bi bil moral postati umetnik v vsaki drugi umetnosti, s katero bi se. bil toliko ukvarjal, kolikor sem se z glaso- virom. Tako me je begal in jezil, ker se mi je upiral na vse sile, da sem še na šolsko klop narisal klaviaturo in prestavljal neukretne svoje prste po njej ter s tem motil sebe in druge. Šlo je počasi — še počasneje in teže kot nekdaj z nemščino. Prav kakor bi bil z žebljem dolbel okno v zid — a vendar sem se pomikal naprej. Saj še polž pride uro daleč; pa bi jaz ne pre¬ magal tistega glasovira? S plesom torej ni bilo nič. Pač pa z go¬ stilno in kavarno. Prva je bila v Gradišču. Tam smo se jeli shajati „višji“, če smo imeli kaj drobiža. V tem kraju se namreč ni pokazal nikdar 149 ^ noben profesor. Kadar smo bili pa suhi, smo se zbirali v „Zvezdi“ na zgornji strani in tam imeli svoje deželne zbore pri pipah in smodkah — pa le poleti in zvečer, kadar se je naredil mrak. Tam je bila beseda prosta. Po ograji sede smo kovali spletke zoper profesorje in načrte za brezobrestna nepovračljiva posojila ter še mnogo drugih lepih reči. Tista zelena ograja je zdaj padla. Ni več sledu o njej. Ko sojo podirali, sem jaz milo gledal. Koliko spominov me je vezalo nanjo še iz poznejših šolskih let! Drugo je — kavarna. Prepovedana ti je: to veš iz šolskih postav. A prepovedan sad diši. Najprvo greš va,njo plašen — ne sam, ampak zape¬ ljan po kakem prijatelju in za njegovim hrbtom. Sedeš z njim v najtemnejši, najbolj skriti kot, in si naročiš morda „belega“, ker se hočeš prvi¬ krat vkupiti s par šesticami. Vse ti je novo. Tu kvartajo, tam po zeleni mizi z obrobjem pode s palicami krogle in podirajo keglje kakor na kegljišču; tam zopet je' kaj drugega n. pr. šah, ki ti tudi ni več nov; tam poje „domino“, ki jo že tudi znaš ; po mizah pa leže časniki, kakršnih še nisi videl, in celč s podobami. Kako te vse to mika! Kako rad bi prijel to ali ono, gledal tu in tam, toda — — vsak ti bo bral na čelu, da si študent, da nimaš pravice do tega, kar je tu pripravljeno za vsakega, še celo za kmeta. Tvoj prijatelj pa, ki se je tu že bolj udomačil, te vleče za sabo. Le naprej, saj te nihče ne bo snedel! Toda ti si ne upaš, mar¬ več siliš vun. In ko pride strežnik, mu pomoliš ta 150 plačilo za to, kar si potratil — pomoliš z iz¬ razom, ki ga prosi, naj nikomur ne pove, da si bil tu; saj te ne bo nikdar več ! Nikdar več? Oj, kako slabo poznaš svojo, k slabemu nagnjeno naravo! Že drugi ali vsaj tretji dan ogovoriš prijatelja — če on tebe ne — in zopet gresta v kavarno. Saj ni treba ravno šestice imeti v žepu. Kavarnar ti da stol, če¬ tudi zahtevaš le za 5 kr. vode s sladkorjem, in tudi, če zahtevaš le borno smodko za 2 kr. Kmalu si upaš že sam v kavarno, če ni tovarišije. Ni dolgo —■ in že si voditelj drugim,, ker vidiš, da ti izmed gostov, pa tudi izmed strežnikov nihče ne stori nič žalega. Za to pravzaprav tudi ni nobenega vzroka. Saj si plašen. Bereš le časnike, ali če gledaš kako igro, si tako daleč od igrav- cev, da jim ne delaš napotja. In tako se privadiš kmalu, da greš v kavarno celo, če nimaš bora, da bi kaj pil ali kadil. Kavarnar te ne vrže vun, če se prideš tudi samo gret. Naša kavarna je bila „Nikolova“ zraven „Slona“ — ena najzadnje vrste. Izbrali smo si jo zato, ker smo bili tu varni pred profesorji. Zahajala je pač tja vsake vrste sodrga, posebno tisti odrasli „gassenlumpi“, ki so prežali tu na kmete in na vojaške šarže, da so jih drli pri kartah. Tem smo bili mi dijaki trn v peti. Žugali so nam zmeraj, da nas bodo zatožili v šoli, če bomo takrat stali okoli njih, kadar bodo kvartali. Koga se ubogi študent ne boji ? Zato smo se zmeraj držali daleč od njih, kadar so sedli h kartam. Mi smo hodili v kavarno le zavoljo gorkote in da smo brali časnike. Nekateri so pa tudi za poizkušnjo že dregali po biljardu. V kako lepi družbi smo tu bili, kažeta dve dogodbi, ki sta se zgodili vpričo nas. Nekega ve¬ čera — menda je bila sobota, ker se nismo imeli nič učiti za šolo — so bili tisti „gaunarji“, kakor smo jih imenovali, obrali pri kartali na goljufiv način nekega podčastnika. Padel jim jev kremplje za ves denar, kar ga je imel pri sebi, in ki ni bil njegov. Jaz pa sem zunaj videl, kdko so si ga oni razdelili med sabo. Nesrečni vojak je odšel ves razburjen — in o groza ! Drugi dan so ga našli na železni cesti zunaj mesta vsega raztrganega. V obupnosti se je bil vlegel pod kolesa hlapona, ki ga je vsega strl. Nas, ki smo vedeli za vzrok, je to močno prestrašilo. Kar strmeli smo, ko so se par dni pozneje zopet zbrali oni tolovaji v kavarni in se posmehovali, ko je nanesla govorica na nesrečnega vojaka. „Zakaj je pa'šel igrat z nami?" — so se rogali. — „Naj le še pride kateri tak, ravno tako ga bomo oskubili. Če prav potem skoči v vodo.“ In res, čez par dni so imeli zopet enega v rokah. Ta je bil podoben mesarju in je bil jako krepke postave. Igrali so „cvik“. Mož je bil zmeraj v „lebetu“. Dobival pa je posebno eden z dolgo brado in z boljšo obleko. Mi smo to videli in slišali oddaleč, ker blizu si nismo upali. A sklenili smo svariti moža. To smo na¬ redili takole : Eden izmed nas je šel vun ter poklical po pobu v kuhinji onega moža na dvo- *3S 152 rišče. Tam mu je povedal, kakim volkovom je padel v roke. Mož se je prestrašil, a zatrdil, da jih bo že izplačal. Kmalu pride nazaj. A ne reče nič, ampak igra naprej. Mi smo samo to videli, da je silno pazil na tistega z dolgo brado. Ko pride zopet enkrat s kraljem v „lebet“, skoči kvišku in udari dolgobradca s tako težo po roki, da onemu padejo trije „asi“ iz rokava. Četrti je bil pa na mizi. Vse skoči kvišku : mož zgrabi denar in s klicem : „A, tako, lumpje vi 1 “ zgrabi onega za dolgo brado, potegne z vso močjo in — strašen prizor ! Brada je ostala skoro vsa v njegovih rokah odtrgana. A z lica se je goljufu ulila kri. Zarjovel je in padel vznak — mi pa vun in nikdar več nas ni bilo v tisto kavarno. Druge kavarne si pa za tisto leto nismo več izbrali. Pričela se je spomlad, in potem je bila naša kavarna „Zvezda“. Ali pa, če smo imeli kaj „bora“, smo šli v kako gostilno na „ma- seljc“ piva, in če je bilo zraven še kegljišče, tembolje ! Da je bilo le denarja za pijačo, za po- stavljavca in za pušico, pa je bilo dobro. Izgubo in dobiček smo si ostajali med seboj dolžni. 10. Razne zmešnjave. „Kaj pa s šolo?“ — bo gotovo kdo vprašal. — „Če je bilo toliko časa za vse druge muhe, ko¬ liko ga je pa ostalo za učenje? Tak, ki tako čas trati, ni učenec, ampak vse kaj drugega. Kaj so pa oče rekli ?“ Da, oče ! Kaj bi bili rekli, če bi bili vedeli, da jaz ne sedim vedno za šolskimi knjigami in 153 I da nisem ob Marijinem zvonenju doma! Gostilno bi mi bili že še odpustili, ker so me večkrat že tudi sami peljali vanjo. Nikakor pa ne ka¬ varne in celo gledališča. Zadnje je bilo pri njih na posebno slabem glasu. Že zato, ker jim je bila povedala prejšnja moja gospodinja, da ho¬ dijo ljudje vanje le babe gledat. Čeravno sem bil vzrastel že za vojaka, bi bila vendar z oče¬ tom še dobro zaplesala, če bi bili vedeli za te moje „lumparije“. Res, do vojaka sem bil že dorastel. To naj kar tu povem, preden gremo nazaj v šolo. Ne¬ kega dne mi prineso oče vabilo kamniškega okrajnega glavarstva, ki me kliče v „cesarsko službo", če me bodo potrdili zanjo. Šel sem ra- ditega najprej domov, kjer so mi mati skuhali zeljnato kašo, pa jo prinesli na mizo z obrazom, še kislejšim od zelja. „Saj sem vedela, da bo tako!" — so za- . tarnali reva. — „Zdaj ga bodo potrdili k Sol¬ datom, pa ne bo gospod — in jaz ga ne bom nič več videla." „Ej, ne tuli no !“ — so se oglasili oče. — „Jaz sem bil v njegovih letih bolj močan kot on, pa me vendar niso potrdili. Saj ga vidiš, da je komaj za pastirja; ne pa, da bi puško nosil. Še za časa Francozov, ko je moralo vse iti v cesarsko suknjo, niso pobirali takih." K temu prizoru je prišel ravno stric, brat materin, ki je bil svojih trideset let pri vojakih tambor. Da, dobrih trideset let je služil, pa kako! O njegovem času — to je bilo takrat, ko so bili 154 Francozi že odšli iz dežele — je bila pri nas navada, da so se vsi fantje poskrili, kadar so bili godni za cesarsko suknjo. Kajti, če jo je kdo oblekel, navadno ni več videl svojega doma. Tudi moj stric jo je bil potegnil v hribe in se tako odtegoval vojaščini nekaj let. Slednjič so ga bili pa vendar ujeli, in moral je k vojakom. Tam je vlačil čez trideset let svoj boben po svetu, da sam ni vedel povedati, kaj vse je obhodil. Le to je vedel, da je bil povsod : na Ogrskem, Nemškem, Laškem, v Tirolih, tam pri tisti veliki vodi, ki se ji „Rajn“ pravi, pa še tudi v strašno mrzlih krajih. Vendar je prišel zdrav domov in se potem oženil ter imel troje otrok, katerih pa zdaj nobeden ni več živ. Ta je, ko je videl kisli obraz moje matere, brž pristopil k njej s smehom : „Nič se ne boj, Polona! Saj ne bo nič iz njega. Kar vun ga bodo sunili, ko se bo poka¬ zal. Ta še bobna ne nese.“ Ta sramotna ocenitev mojih telesnih moči me je tako razdražila, da sem rekel v jezi: „Zdaj se bom pa nalašč postavil tako, da me bodo potrdili. 14 „Ne, ne !“ — zavpijejo mati. — „Le nič se ne postavi. Prav majhnega se naredi, pa boš videl, da te ne bodo vzeli." In svojemu bratu Juriju, mojemu stricu, reko nevoljni: „Tebe je bilo pa ravno treba, da si ga na- šuntal. Ali ne veš, kako smo me vse tri sestre jokale, ko so tebe ujeli in si moral z njimi. Me V55 155 ^ smo ti pa dale vse, ker smo imele denarja. Zdaj pa greš in našuntaš še mojega, ki je že tako visoko v šolah, da bo nalašč soldat. Boš pa ti gospod ali pa tvoj, ki še brati ne zna, kajne?!“ „Nič se ne jezi, Polona," — pravi stric na to. — „Saj ga ne bodo vzeli, verjemi mi, da ne. Sem ti hotel le malo ponagajati." S tem je bil pogovor končan. Drugi dan smo šli pa vsi trije — oče, mati in jaz — v Kam¬ nik. Potrjen nisem bil. Še ogledali me niso. Kar svoje šolsko izpričevalo sem pokazal, pa sem šel. Spodaj sta me pa čakala mati in oče. Ko pridem ves vesel nazaj, rekč oče: „No, vidiš, stara! Mene so ravnotako za¬ podili Saj sem ti pravil, da ni za soldata! Zdaj pa gremo b Karolniku, da boš zopet boljše volje." Mati spuste težko sapo iz sebe, in vsi'gremo h Karolniku, potem pa domov. Drugi dan sem bil pa že zopet v šoli. Tam so se me sošolci zelo razveselili — zakaj ? Se bo kmalu pokazalo. V šoli nas je bilo okoli 80, ker smo se stekli iz dveh razredov : iz A in iz B četrte šole. Meni ni šlo z učenjem več tako dobro. In to iz treh vzrokov : prvič nisem imel vseh šolskih knjig, torej sem jih moral jemati na posodo in se učiti takrat, kadar je imela knjiga čas. Dru¬ gič nisem imel za matematiko in za geometrijo, posebno za višje vrste, kar nobenega razuma. Pitagor in Arhimed zame že nista nič iznašla. Tretjič pa sem imel tudi veliko opraviti z na¬ logami in s prevajanjem latinskih in grških po- C5J 156 ^ glavij v nemško. V tem sem imel kar celo fa- briko s trdno ceno : naloga latinska, nemška ali grška domača 5 kr.; šolska 10 kr.; poglavje klasika 2 kr. To so bili moji dohodki, ki sem jih moral imeti za jutranjo žemljo, za popol¬ danski ali večerni kruh in za druge razvade, ki sem jih že prej nekoliko popisal. Eno teh razvad sem bil pa vendar pozabil, V tem letu sem postal namreč tudi naročnik časnika. Bil je to nemški „Familien-Journal“. Naročil sem ga pri Kleinmayerju tako, da sem vsako številko plačeval posebe. Z mano vred je bil na ta list naročen tudi moj sošolec Z., pa -tako, da sva imela vsak svojega. Mikavna je bila zame v listu le prva povest in pa podobe. Komaj sem pričakal številke. Imel sem 8 kr., kolikor je veljala, vedno pripravljenih. Še nekaj ! S tem sošolcem sva ustanovila tudi sama list, namenjen za našo šolo. Bil je nemški. Naslov „Die Sch\valbe“ in namenjen zabavi. Jaz sem bil uredniku glavni pomočnik. Urednik je list po sestavi sam pisal in ga dajal brati po šoli za 2 kr. od bravca. Jaz sem spisal takrat za list grozno povest o nekih naselnikih v Ameriki, kako so jih Indijani skoro spekli in snedli, pa je prišla pomoč še o pravem času po neki evropski ladji. Ta povest se je končala žalostno le za Indijane. Te sem dal vse postre¬ liti in pometati v morje. Ne vem več, koliko številk te nemške „Schwalbe“ je prišlo na svetlo. To pa vem, da je izpodbudila četrtošolce, da so jeli izdajati 157 ^ enak list z naslovom „Torbica“, pa v slovenskem jeziku. To je bila demonstracija zoper nas — m še kaka! Naša „Scli\valbe“ je izhajala le v enem eksemplaru ; „Torbica“ pa je bila litogra- ana v več listih, da je vsak naročnik dobil svojega. Ali kaj bo slovenski list proti nem¬ škemu! Mi smo se posmehovali „Torbici“, češ: četrtošolci imajo le zato slovenski list, ker nem¬ ški ne znajo ! Jaz pa sem znal nemški. Vsaj sem se bahal s tem, in profesor nemščine mi je tudi pripoznal, da so moje nemške naloge najboljše. Jtazentega sem se naučil iz glave posebno mnogo Schillerjevih pesmi in Klopstockovih heksa¬ metrov, čeravno se mi je zdela tista „Mesijada“ v jeziku pusta kot žaganje. Pri izdelovanju latinskih šolskih nalog se mi je pa pripetila nesreča, kije bila prvi vzrok, da se niso izpolnile želje moje matere: da bi imeli v družini duhovnika. Sedel sem med sa¬ mimi ljubljanskimi „meščani“, ki so plačevali na¬ loge in mi že pred šolo kazali šestice. Torej ni bilo delo na upanje. Kolikor nalog, toliko šestič! Zato se požuri, fant, da narediš najprej svojo, potem pa še druge — vsako kolikormoč raz¬ lično od moje in s primernim, za dober red še dopustljivim številom napak. Več kot pol leta je šlo vse po sreči. Moji „naročniki“ so bili zadovoljni, a jaz bi bil na¬ redil rad nalogo — ne samo trem ali štirim, ampak petim, šestim. Tudi temu se je odpo- moglo. Čemu bi namreč jaz pisal tudi nemški diktat naloge ? Saj ga profesor ne zahteva ; on *3s 158 hoče imeti le latinski izdelek. Kar narekuje pro¬ fesor nemški, jaz lahko pišem kar latinski. In ko je on gotov z narekovanjem, je že lahko gotova tudi moja latinska naloga. Iz te pa po¬ tem — z raznimi potrebnimi izpremembami — spišem naloge drugim, da jih prepišejo. Tudi ta poizkušnja se mi je posrečila. Moja naloga je bila najboljša, četudi pisava slaba in tuintam kak popravek. Druge naloge pa so bile dobre. A ta poizkušnja, da si izboljšam svoje do¬ hodke, se mi je slednjič slabo izponesla. Ne toliko po moji, kolikor po neokretnosti mojih meščan¬ skih sosedov. Ker so. namreč vedeli, da jaz na nemško narekovanje pišem kar latinski, so na¬ stavljali na svoje oči „cvikarje“, „šteliarje“ in drugo daljnogledno orodje ter zijali drug čez drugega na moj list — tako, da je profesor moral zapaziti, da tukaj ni vse v redu. Jaz sem jih dregal in suval, naj potrpč, bo že vsak dobil svoje; a profesor je bil že zapazil, da okoli mene ni vse v redu. Ko je bilo namreč kon¬ čano narekovanje, pokliče mene, naj berem na¬ logo — nemški ! Strela z jasnega neba! „Daj sem!“ — re¬ čem sosedu, ki je imel dobiti od mene na¬ logo. — „Daj sem, da berem ! Toda tak butelj! Namesto da bi mi bil brž pomolil svoj listič z nemškim diktatom, mi ga umakne. „Berite, berite !“ — zadoni še enkrat strašni glas z odra. V svoji obupnosti zgrabim svojo že pola- tinjeno nalogo ter jo izkušam brati zopet v 159 nemščini. Toda to ni šlo gladko. Profesor se mi približa in me vpraša sarkastično : „Kako ste brali? Še enkrat!“ Jaz ponovim stavek, a profesor maje z glavo in veli: „Tako nisem jaz narekoval. Ali ste tako zapisali? Dajte sem!“ Zopet dregnem levega in desnega soseda, naj mi da kdo nemški diktat, ali butelj je pač butelj! Vsi so bili kakor otrpli. „Dajte, dajte," — sili strašni profesor — „dajte sem, kar ste spisali." Rdeč, zelen, višnjev in kdove kakili barv še — pomolim'svoj latinski spis, v katerem so bile izpuščene le nekatere besede, ki se jih v nagliet nisem bil spomnil. „A tako!“ — de profesor, ko spozna na prvi pogled, kaj se je zgodilo. — „Ker je vaša naloga že gotova, pa kar idite 1“ „Na, zdaj pa imate, butelj ni," — rečem jaz svojim sosedom, ki so se tega povelja ustrašili še huje kot jaz. — „Bomo videli, kake naloge boste skovali sami, ko ste tako zabiti, da še mene spravite v stisko." Ob tem se splazim iz klopi in odidem ves bled. Kaj bo zdaj? Spoden bom iz šole — to je gotovo kakor „Pust“ pred pepelnico. Najbolje, da grem sam, še preden bo mogel profesor govo¬ riti z vodjo. Ta profesor je bil znan kot strog, pa tudi pravičen. Takrat pa pri nas ni bil še tako priljubljen, kakor je zdaj na gimnaziji. Zato le ts 160 SA brž k vodji po odhodno izpričevalo! Saj dozdaj še ne bo moglo biti slabo ! Res potrkam na vrata njegove pisarne, a zaklenjena so bila. Tudi doma ga nisem dobil. Proti večeru so prišli k meni vsi sošolci, ki so bili krivi dogodbe v šoli. Prinesli so mi šestice in še več drugega, pa me slednjič tudi prego¬ vorili, da sem drugi dan vendar šel zopet v šolo. Profesor latinščine me ni nič pogledal in tudi vprašal ne. Šele ko je prinesel naloge na¬ zaj, je rekel: „Vaša naloga ni za nič, ker še ni gotova. Odslej boste šli vselej iz šole, kadar bomo pi¬ sali nalogo. Drugo boste pa že izvedeli. Potem da naloge nazaj tudi mojim sosedom, in na vsaki je bila „dvojka“ ali „trojka“. Za mojo notranjo grenkost je bilo to strašno do¬ brodelno mazilo. Posmehoval sem se drugim s pravim „galgenhumorjem“. „No, tepci, zdaj pa imate! Ko bi mi bil dal le eden izmed vas pod klopjo brž svoj nemški diktat, da bi ga bil jaz bral, bi zdaj vsega tega ne bilo. Jaz bi vam bil še dalje lahko koval naloge. Zdaj je pa vun, in vi boste dobivali rede, kakršne zaslužite. Odslej me le pustite pri miru!“ Po mesečni konferenci sem bil hudo po¬ svarjen. Zazdelo se mi je, da letos ne bo nič dobrega zame. Profesor latinščine mi je pač obljubil red, kakršnega bom zaslužil; pa sem vendar vedel že naprej, da je spravila ta reč pri konferenci marsikoga v slabo voljo. To me ^35 161 zeld poparilo. Ni bilo več pravega veselja v meni. Posebno v matematiki in tudi v naravoslovju je šlo slabo; to dvoje mi ni hotelo nikakor v glavo. In res! Pride konec leta. Jaz sem izvedel že par dni prej, da so me dali tiskat v šolsko poročilo med „cvajarje“. To je bila gotova reč! A vendar sem hotel videti še svoje izpričevalo. Dobim ga — in res: profesor latinščine je bil možbeseda. Tudi drugo sem imel vse izborno- dobro. Lahko bi bil med prvimi odličnjaki, ko bi ne bilo matematike in naravoslovja. V teh dveh predmetih pa sem imel dobropripečateno „dvojko“. Razentega pa še v „vedenju“ — piko zavoljo one dogodbe z latinsko nalogo. Toda tudi trije mojih sosedov so padli. Ti pa v la¬ tinščini, in jaz sem se jim prav zlobno zarogal: „Se bomo že še videli — v peklu!“ Razen teh je pa padlo še mnogo drugih. Nekaj se jih je pa splazilo naprej, da sam nisem vedel, kako. Gnusilo se mi je, ko sem videl, kako so se pla¬ zile gosposke matere okoli profesorjev in oble¬ gale njih vrata —- in kako je bil marsika¬ teri učenec še vdrugič vprašan, in mu je pro¬ fesor rekel v obraz, da prizanese njegovim star¬ šem, ne njemu! Pa mu je dal „kaum nur eben nocli ausreickend“. Fej! Preden si dam jaz za¬ pisat v svoje izpričevalo kaj takega, kar tako očitno smrdi po milosti, rajši imam „dvojko“. Ali „odlično“, „prav dobro 11 — ali pa „dvojko“ ali „trojko“! Le tistih beraških redov ne! Zato sem bil pa vendar ponosen na svoje izpričevalo, Lj. Injiž. (Kak6 sem se jaz likal. II.) D 162 čeravno je bilo »drugega reda“. Saj sem vedel: če bi bili moji starši gospoda, bi bil pa tudi jaz med prvimi kje. Saj bi se mi ne bilo treba tako boriti za pomirjenje poželjivega želodca, torej tudi ne „kontrabandati“ naldg za druge; tudi ne biti v tako slabem stanovanju brez vsega nadzorstva — in bi bil tudi lahko dobil kako štipendijo, če bi mi je bilo prav treba — kakor bogatinom — kvečjemu za smodke in za naj¬ novejše klobuke, s kakršnimi so se ponašali »štipendisti", katerih očetje so imeli čez 1200 gld. letne plače. Topot ni bilo pdme očeta. Le mati so prišli, da sva nesla domov, kar bi potreboval na počitnicah. Pot je bila žalostna. Mati so bili izvedeli že pri gospodinji, kaj je z mano, in prvo vprašanje je bilo: „Nisi zdelal, kaj ne? Saj sem vedela, da bo tako. Oče bodo strašno hudi. Nič jim ne povej! Saj so bili že več tednov hudi, da sem ti nosila kaj v Ljubljano." „Nič se ne bojte, mati," — sem odgovoril — „naj rekd, kar hočejo. Saj ne bom doma dalje kot nocoj. Jutri grem po svetu." „Pa boš še prišel nazaj, ne?" — me vpra¬ šajo v skrbeh. »Morebiti," — sem odgovoril. Potem sva pa šla večidel molče proti domu. Doma sva dobila očeta na čevljarskem stolu. „No, kako je, študent?"' so vprašali ne¬ kako votlo, ne da bi se kaj obrnili na stolu. »Dobro," — sem odgovoril ravnotako. 163 „Kam boš pa zdaj šel?“ — me vprašajo In vlečejo dreto naprej. „Bom že videl,“ — dahnem jaz in sedem za mizo ter začnem zlagati s seboj prinesene reči iz cul. Mati pa odidejo, skuhajo večerjo, jo prineso na mizo in povabijo k mizi očeta, ki niso potem ves čas z mano nič govorili. A oče odgovorč mrzlo: „Le jejta sama, če sta lačna, jaz sem sit,“ ter vlečejo dreto naprej. Kdo bo jedel? Jaz me! Mati zajmd par žlic, potem pa nesb vse skup vun. Jaz pa odidem na hišo in ležem v slamo. Zaspim pa šele zelo pozno. Dolgo sem še slišal očetovo kladivo, a besede nobene. Ko sem zjutraj prišel dol, so bili mati že pred pečjo in kuhali zajtrk ali ko¬ silo -— žgance. „Nikar ne hodi v sobo; saj oče nič ne go¬ vori,“ — mi reko mati. — „Kar tukaj pojej, potem pa pojdi kam, da se mu izkadi. Saj veš, kakšen je. Se jaz mu ne smem blizu.“ Vendar sem šel v sobo po nekatere reči. A oče me še pogledali niso. V veži pokusim žgance, potem pa grem na Šmarno goro. Tu je bilo moje zadnje upanje. Če mo pa še šmarnogorski gospod obsodi ravnotako kakor oče, pa grem — ne vem kam! Saj je svet dolg in širok; bo že še kje kaj prostora zame. Težavna'je bila ta pot! Dolga, a vendar prekratka. Vso pot sem izpraševal svojo vest, sem li res zaslužil to, k čemur me je obsodilo šolsko izpričevalo. Poslušal sem priče, ki mi jih 11 * *25 164 je pripeljevala vest po vrsti nasproti mojemu samoljubju. A do razsodbe nisem mogel priti, čeravno sem šel počasi. Prej sem že stal pred Marijinim znamenjem, kamor pokladajo romarji mimogrede venčke iz cvetic in križčke iz cvekov. Tudi jaz sem v otročjih letih — kadar sem prišel do tja z materjo ali sam — položil šopek ali z bilkami zvezan križček v lino. Le zdaj nisem prinesel nič s seboj. Brž sem se ozrl in kmalu natrgal v bližini rožic in jih, povezane v šopek, položil v vznožje Marijine podobe. Potem sem postal pred znamenjem, se ozrl v podobo, ki je še vedno tista - in neznana bridkost me je obšla. Samota je bila, a ne samotno. Vse živo je bilo raznih živalic, ki so se veselile lepega dneva. Zrak pa je bil poln vonjave gorskih cvetic. Oh, kako bi bil jaz lahko vesel, če bi me ne težilo to nesrečno izpričevalo! Kako bi žvižgal in vri¬ skal, da bi odmevalo po dolu! Ljudska pravljica pripoveduje, da so pridrli do tega znamenja divji Turki, hoteč zgrabiti in poklati kristjane, uta- borene za obzidjem šmarnogorske cerkve, a da jih je tu ustavila Marija, in so se začele konjem vdirati podkve, pešcem pa noge v skale in da niso mogli naprej in so se potem, preklinjevaje in žugaje Mariji, vrnili nazaj. Dandanes še velja zagotovo, da ne more mirno iti mimo tega znamenja, kdor ima prav težko vest. Zato se mi ni zdelo čudno, da sem tudi jaz tukaj postal spehan; kajti če bi me že ne bila težila vest, me je težilo gotovo šolsko izpričevalo. Že sem se mislil vrniti nazaj, ker 165 5 » sem se bal gospoda, če mu pokažem tako iz¬ pričevalo — toda še en pogled v mili obraz Marijin, pa se mi je ohladilo srce, in urnejših korakov sem stopal proti vrhu v goro in na¬ biral besedi za nagovor, s katerim bi se pred¬ stavil gospodu in zagovarjal svoje izpričevalo. „Le lagati ne!“ — so mi oče večkrat rekli, kadar sem prišel še kot otrok iz šole prepozno, ali pa sem bil v šoli tepen, ali sem se kaj strgal, ali če me je kdo zatožil, da sem komu kaj škode naredil. — „Če boš lagal, boš hudo tepen; če pa poveš vse po pravici — no, se bo videlo, če si zaslužil kneftro ali ne. 4 ‘ Te očetove besede so mi prišle zdaj na misel, ko sem šel od znamenja naravnost po robu proti cerkvi. Naj bo karkoli! Vse povem po pravici, zakaj sem dobil „dvojko“, in če se bo gospod ravnotako obnašal kakor moj oče — no, pa grem križem sveta. Takih misli dospem na vrh. In kdo je bil prvi, ki sem ga zagledal? Šmarnogorski gospod je sedel v senci na klopici s knjigo v roki. „No, no, je že konec šol?“ — me ogovori prijazno in zapre knjigo — „kako je bilo?“ „Slabo!“ — mi pride vzdih iz suhega grla, — „dvojko so mi dali.“ „Ej, ni mogoče!“ — se začudi gospod in stopi proti meni. — „Dvojko? V čem? Imaš iz¬ pričevalo s seboj?“ Jaz mu pomolim izpričevalo, on ga razgrne in bere. Jaz mu pa zrem v obraz, pripravljen na vse, kar bi rekel. " 166 ^ „Hm, lim,“ — mrmra, ko pride do zadnjih vrst, — „to že ni dobro." „Seveda ni,“ — prikimam jaz. „Tu sedi na klop in mi povej, kako je to, da imaš vse drugo tako dobro kakor menda malokateri; v matematiki in naravoslovju pa tako slabo. Pa kaj si naredil, da si pokaran tudi v vedenju?" Ta glas ni bil strog. Bil je mil, kakor bi gospod žaloval z mano vred zavoljo moje ne¬ sreče. Zato sem dobil pogum in mu povedal vse, kar se je zgodilo med letom. Ko sem bil gotov, pomaje gospod zopet obžalovaje z glavo in reče: „Škoda, res škoda! Kaj so pa oče rekli?" „Nič, še izpregovorili so komaj z mano." „Seve, seve, so žalostni. — Drugo leto se boš moral pa že poprijeti tudi matematike in naravoslovja. Naj ti kdo pomaga, ti mu pa to vračaj s pomočjo pri jezikih. 11 „Saj ne bo nič več s šolo! O čem bom pa živel, kje dobival obleko in denar za knjige in za druge šolske potrebe?" „Boš moral biti pač inštruktor. 14 „Komu? Repetentu ne da nihče otroka v pouk.“ „Sitno res, da se je tako naredilo. No, saj je še dva meseca čas. Z očetom bom že jaz go¬ voril. Ti pa — kaj boš počel o počitnicah?“ „Na Bled bom šel k Preširnu, pa bo.“ Blizu tak je bil najin pogovor. In čeravno nič kaj veselega srca, sem odšel vendar lajše vesti proti domu. Od gospoda sem bil obdarovan 167 cei6 z nekaj šesticami. Doma sem našel očeta čisto nespremenjenega. Mati so mi rekli, da bo trajalo najmanj teden dni, preden se jim iz- kadi jeza. „Ko bi bil ti manjši, bi te še tepel. Zdaj si pa menda vendar ne upa več,“ — mi pojasnijo mati. — „Najboljše je, da mu greš nekaj dni izpred oči tja k teti ali pa k stricu. Ti bom že jaz nosila jed.“ „Ne, mati! Jaz že vem, kam pojdem," — odmajem jaz. — „Saj sem že bil nekoliko po svetu; zdaj grem pa zopet." In tako se je res zgodilo. Šel sem k so¬ šolcu, s katerim sva se že prej zmenila, da greva preko Dolenjskega na Štajersko s prošnjo „pau- per studiosus sum, peto viaticum". Ker bi pa moje novo izpričevalo slabo podpiralo ta način potovanja, sem vzel s sabo tudi lansko. Saj mi ni bilo zapisano na čelu, v kateri šoli sem bil. Za četrto pa tudi nisem bil prevelik, ker sem bil vkljub starosti Cahejeve postave, in pod nosom je bilo tedaj videti tudi šele par kocin, ki se pa lahko sproti izpulijo, če bi preveč silile na dan. Na letno številko v izpričevalu pa lahko kane črnilo še profesorju, zakaj bi pa meni ne moglo? Naj bom torej četrtošolec, ki gre z do¬ brim izpričevalom naprej v peto šolo; ne pa petošolec, ki bo moral čakati drugih in potem z njimi začeti pot iznova. Pametna misel je bila ta! Mojemu prijatelju — in do tja sošolcu — je bila prav všeč. On je imel pošten „prvi red“. Tako je bilo moje k2s 168 izpričevalo, čeprav za leto dni mlajše, vendar boljše — in mahnila sva jo 'nekega jutra po veliki cesti proti Novemu mestu. Dolenjska stran nama še ni bila znana, dasi- ravno sem jaz enkrat — ko sem imel iti v šolo — z očetom že romal do Novega mesta. Menila sva, da bova dobila tam s pomočjo prošta Arkota, ki je bil prej župnik pri nas, preskrbo zame, pa nisva nič opravila. Takrat sva hodila tako naglo, da nisem videl skoro nobenega kraja ob cesti. Vedel sem le za Višnjo goro, kjer sva prenočila na nekem hlevu v mrvi. Moj tovariš pa je prišel na to stran Ljubljane kvečemu do šrange na Dolenjski cesti. Mimo te smo hodili na botanični vrt, duhat in trgat tisto dišeče zelišče. Ta moj tovariš je imel popotnico že s seboj. Moje premoženje pa je iznašalo le par šestič. Zato jo kmalu kreneva v farovž ob cesti, in jaz poizkusim svojo srečo s starim izpričevalom. Šlo je. Dobil sem še celo šestico več kot moj tovariš. Hodila sva naglo, prenaglo celd. Prvi dan do Trebnjega! Prenočila sva v senu na hlevu. A drugi dan sva imela vse ožuljene in preteg¬ njene noge, da sva stokala pri vsakem koraku. Sezula sva zato čevlje in jo mahala bosa po prašni in vroči cesti. Le pred kakim farovžem sva jih zopet obula, kar je bilo pa,hudo težko. Prišla sva do Novega mesta. Tam sva se oglasila pri gospodu proštu, ki je bil meni dal doma listič za birmo. Tega nisem hotel golju¬ fati s starim izpričevalom, ampak pokazal sem ^ 169 mu ono iz pete šole ter se podvizal, da mu ob¬ razložim svojo „dvojko“ in izporočim pozdrav od šmarnogorskega gospoda. Gospod prošt je majal z glavo ter mrmral: „Ej, ej, škoda! Tako bistre glave je bil fant, zdaj ima pa dvojko!“ Potem je vprašal, kam gre najina pot, pa je segel v žep in stisnil meni v roko dva goldi¬ narja, mojemu tovarišu pa nekaj šestič. Ta očitna protekcija je tovariša žalila. Nikakor se mu ni zdelo pravično, da-jaz — s slabšim izpričevalom — dobim več kot on z dobrim. Od Novega mesta sva jo krenila ob Krki preko Šmarjete, Mokronoga in Šentjanža na Radeče. Tam nekje sem pa jaz hudo naletel s svojim starim izpričevalom pri gospodu kaplanu. Ko ga namreč gospod prebere, zapazi packo na letni številki, pa mi da izpričevalo nazaj ter vzame v roko, o groza! — naše šolsko letno poročilo. Bes te plentaj — zdaj pa le v tek! Preden je on odprl to poročilo, sem bil jaz že zunaj na stopnicah in tudi čez prag. Zunaj sem se pa spustil v tek, kar so mi dale noge. Šele daleč zunaj vasi, ko sem videl, da nihče ne teče za mano, sem postal in čakal tovariša, ki je kmalu prisopihal za mano. „Ali te je?“ — ga vprašam in švigam s palico po zraku. „Kaj me bo? Na, poglej!“ S tem odpre pest in mi pokaže pet šestič ter pravi; „Ti si prav butelj, ti! Gospod je le pobr¬ skal med knjigami na mizi, pa se je strašno *2S 170 čudil, ko si jo ti tako naglo popihal. Jaz sem mu rekel, da si prebojec; zato je dal meni te šestice in je rekel, da je to za oba skup.“ „Ali veš, kaj je slaba vest?“ — rečem jaz nato. — „Zdaj imava že toliko potnine, da ne greva na Kranjskem nikamor več ponjo. Jaz že ne, ti pa pojdi za oba, če hočeš. Kaj bi bilo, če bi imel kak gospod šolsko letno poročilo in bi pogledal vanje, pa bi našel mene med „dvoj- karji“ pete šole. Tega sem se držal jaz tudi res natančno. Na Kranjskem nisem več pokazal nikomur svo¬ jega izpričevala. Nadaljna najina pot je bila: pri Radečah čez Savo, od Zidanega mostu po savinjski do¬ lini do Celja, odtam po veliki cesti v Žalec, Sv. Peter, Vransko, Motnik, na Kamnik in domov. Prijetna je bila ta pot. Le preveč je hitel moj prijatelj, kakor bi bila kje zažgala. V drugem oziru pa tudi ni bila ta pot nikakor mikavna. Zato bodi njen popis sklenjen s tem, da sva prišla čez kakih osem dni zdrava nazaj in da sva prinesla domov več nego sva vzela s sabo. Jaz sem prinesel domov tudi sklep, da v družbi ne grem več po svetu. Človek mora hoditi, ka¬ kor hočejo drugi, ne pa kakor sam hoče — ali pa je po poti prepir. Od te poti nisem imel nič drugega kot to, da sem površno videl kraje ob cesti. Sklenil sem pa, da jo premerim še kedaj; pa sam, ne v družbi. Ko sem se bližal domu, so mi prišli zopet na misel oče. Bog ve, če so že boljše volje? Če ta i7i niso, bom pa kar obrnil in šel na Bled k Pre- širiiu. Dobro bi bilo, če bi dobil prej kje mater, da bi mi povedali, kako vreme je doma. V teh mislih se približam hiši — kar mi buti z njive na uho znani glas: „No, glej ga no! Kam pa greš? Saj ni no¬ benega doma. Oče pri Pipanovih lan rifljajo, jaz , pa tukaj repo plevem. Če si lačen, na, tule je moja malica; potlej bom pa že kaj skuhala . 11 Jaz se ozrem in zagledam na njivi mater — zavito napol v plevni kiklji in kvišku sklo¬ njeno, kakor rišejo sfinkso. „Kako pa je z očetom?“ — sem najprej vprašal. „Šmarnogorski gospod so bili pri nas, in oče zdaj zopet govord z mano. Bodo tudi s tabo; le kar na pod pojdi k njim.“ To je bila velika tolažba zame. Grem in dobim očeta res pri delu na skednju. „No, ali si že doma?“ — so vprašali, ko sem se pokazal med vratini. — „Nisi bil daleč! S takim izpričevalom se težko kam pride, je-li ?“ Njih glas ni bil več tako trd, votel, samo ne¬ koliko zbadljiv. Zato dem jaz tudi nekako šaljivo: „Precej daleč sem bil: po Dolenjskem, Šta¬ jerskem in Gorenjskem . 41 „Tako? Si prišel pač prav lačen domov ? 44 „Ej, ne! Če hočete z mano, greva v gostil¬ nico. Bom dal za cel bokal, in še klobase in bel kruh bova jedla . 44 „Ni mogoče! Tako pa zdaj tudi ne boš hotel biti doma. Midva z materjo sva oba v delu, sam «5 172 si pa ne boš botel kuhati doma! Potlej pa — če vsi izvedo, da si šolo nataknil na kol, ti bodo preveč nagajali." „Ne bodo ne,“ — rečem jaz. — „Samo čevlje mi boste nekoliko popravili ali pa si jih bom sam. Potlej pa zopet grem z doma." Zvečer smo prišli vsi domov. Oče so vzeli moje čevlje, mati pa moje perilo. Jaz sem jima pa pravil dogodbe s potovanja. A oče so zmeraj vtikali vmes kake sarkastične opombe tako, da bi se bila začela kmalu kregati z materjo. Zju¬ traj pa, ko so skuhali mati še v temi kosilo, smo šli vsak svojo pot: onadva nadelo, jaz pa proti Bledu. Pred hišo so mi rekli oče: „Dolgo tako ne boš z doma. Brez dela te ne bo nihče dolgo trpel pri hiši. Na šolsko iz¬ pričevalo ti pa tudi ne bodo metali goldinarjev, če kje dobiš kako službo, kar ostani! Saj s šolo tako ne bo nič več. Za kakega pisarja ali šomaštra boš že; toliko si se že naučil." Bridke so bile te besede! Tako bridke, da sem jih premišljeval do Kranja. Da bi bilo zdaj vsega konec; da bi mi bila vrata do višje iz¬ obrazbe v šoli zaprta; da bi postal to, kar po¬ stane kdo, ki je izdelal le normalko, realko ali kvečemu pokukal v gimnazijo! Čemu potem moja latinščina, na katero sem bil tako ponosen! , Čemu grščina in posebno nemščina! Ne boš, Jaka! Naj pride karkoli: šomašter ali pa celo pisarček, prepisovavec jezičnih napak drugih — pa ne boš! Rajši nič! V šolo pojdem nazaj, če¬ prav stradam in zmrzujem, da mi bodo pokale 173 kosti. Rajši knez v razcapani ciganski obleki kakor sluga v zlatu in svili! Takih misli zagledam Kranj že prav pred nosom. „Otresi se, otresi teh misli!" si rečem. „Ce te vidi kak sošolec v takem stanu, bo mislil, da si bit po poti tepen ali pa da si padel v Savo. Kvišku glavo! Saj sošolci vedo, kako je s tvojim izpričevalom. Nobeden se te ne bo sramoval!“ Res so kmalu pridrli sošolci in višješolci, ko je povedal prvi, ki sem ga srečal, da sem tu. Sešli smo se in se dobro zabavali — tako, da sem jaz pozabil na vse bolečine. Vesel sem bil, kakpr bi imel najboljše izpričevalo v žepu. Nekaj sošolcev me je spremilo celč do Naklega. Tam smo vzeli slovo: oni so šli nazaj, jaz pa naprej ves Židane volje, da sem komaj čutil trdo cesto pod lahkimi nogami. Rad bi bil videl samegasebe, kako sem korakal s „kratko“ med zobmi, kakor bi bil ves svet moj. Imel sem tudi pipo, a ta je bila v torbi; za tisti dan se mi je zdela prekmetiška. Do Bleda je dobrih šest ur. A kaj to? Ni se še skrilo solnce za gorovje okoli jezera, ko sem jo primahal do jezera. Na pragu hiše za¬ gledam Gabrielovo gospo mater. Vzamem smodko iz ust in se ponižno odkrijem. „A, Gabrielov prijatelj, 41 — vzklikne gospa, ko me spozna. — „Saj je že tako povpraševal po vas. Gabriel, Gabriel!“ — zakliče v hišo. Na klic se res prikaže Gabriel s pipo v ustih in s kopico kvart v roki. Ko me zagleda, mi poda roko in reče: *25 174 5g=* „Ravno prav! Nas je več tukaj in zdaj ,ski¬ samo 1 . Boš kar lahko pomagal. Mati, prinesite kaj jesti! 14 Tak je bil moj sprejem topot na Bledu. Ostal sem tam menda cele tri tedne. Lepo je bilo. Z Gabrielom sva brala, se vozila po jezeru, hodila po gorah, kvartala in igrala na glasovir. Ta inštrument meni ni bil več tako neokreten in neubogljiv. Znal sem že nekaj komadov — vsaj za ples katero. Ta glasovir je bil tudi že bolj stare vrste, a imeniten zato, ker je igrala na njem španska kraljica Izabela, ko je bila v Ljubljani. Preširnov oče ga je potem kupil za lep denar in pravil vsakemu njegovo zgodovino. Zato so gosti radi igrali na njem, čeravno je bil že tako izdelan, da je zaslužil po pravici pri¬ imek „stara šklemfa". Zame pa je bil vsekako dober, še predober. Skoro vsakemu je pel lepše kot meni. To me je pa hudo jezilo. Prijetni so bili ti dnevi na Bledu! Rad bi bil še ostal do konca počitnic. A vest mi tega ni pripustila. Razentega pa je prišla tudi moja obleka v tak stan, da mi je moral že Gabriel pomagati z njo. Ob praznikih pa sem se vendar moral ogibati gosposke družbe. Pri slovesu mi je rekel Gabriel: „Jaz te ne gonim proč. Tudi moji ne — toda saj vidiš: moja obleka ti ni prav, ti gleda čez rob. Pa mi kaj piši! Jaz ti bom tudi. Ko bom šel nazaj v Varaždin, se vidiva v Ljubljani. 44 Ko pridem z Bleda domov, najdem že oba, očeta in mater, boljše volje. Vdala sta se v ^ 175 usodo, ki me je zadela. K temu sta izdatno pripomogla gospod župnik in šmarnogorski go¬ spod, ki sta obljubila podporo po moči tudi „cvajtarju“. Skratka: par dni pred sv. Mihelom sva šla z očetom nazaj v Ljubljano in prenesla mojo skrinjo na drugo stanovanje (oče so rekli, da je bilo moje dvojke stanovanje največ krivo). Mene - petošoica - je bilo sicer sram nesti skrinjo z očetom po mestu; zato sem jih pa, držeč skrinjo spredaj, peljal na okoli po bolj zapu¬ ščenih ulicah. In prišla sva na Stari trg in na¬ prej še za sv. Florijanom, tam zadaj pod grič po zelo oglajenih nestanovitnih stopnicah v sta¬ novanje dveh ozkih sobic. Gospodinja se je od¬ likovala po tem, da ni znala nič slovenski. Za¬ to je morala biti njena že odrastla hči tolmač med njo in med očetom. Mene je sprejela jako prijazno z obljubo, da se bova lahko raz¬ umela, ker znam nemški. Povedala mi je tudi, da bom sam pri njih. Le opoldne bosta hodila dva brivca na hrano. To pa meni ne bo napoti, ker bom tako jedel zunaj. Da, jedel zunaj! Toda kje? — Ko sva se preselila z očetom na novo stanovanje, se po¬ praskajo oče za ušesi in mi reko: „Zdaj pa pojdi v hiše, kjer si imel prej hrano, in vprašaj, če ti bodo še dajali kosilo. Jaz te počakam na Kapucinskem vrtu pred šterno.“ Jaz grem — toda kako bridka je bila ta pot! Plašen se priplazim v trgovino k prvemu. *3i 176 Bilo je tam več ljudi, in ko me komi zagleda, me pokaže gospodu. Jaz se ves stresem, a ta reče naglo: „Da, da, je že dobro. Le zopet pridite ka¬ kor lani." Skoro ravnotako je bilo pri drugem — in tako sem imel že pet dni v tednu. V tretji in četrti hiši, kjer sem imel le po en dan, so mi pa rekli, da so dobili že drugega, naj grem torej iskat drugam. To me pa ni preveč ustrašilo. Da imam le pet dni kosilo; druga dva bom že prebil. Zato grem dobre volje k očetu, ki so sedeli v „Zvezdi“ na klopi, in ko me zagledajo, pravijo: „Kako je? Nisi nič dobil, kaj ne? Boš pa stradal, ker mati te ne bodo mogli zakladati, čeprav jaz in gospodje za stanovanje in knjige zložimo skup." „Nič ne skrbite, oče," — rečem jaz ponosno. — „Je že dobro; kosilo imam kakor lani." „Vse dni?" „Vse!“ — zinem jaz, ker nisem maral po¬ vedati, da mi še manjka za dva dni. „So pač dobri ljudje v Ljubljani," — opom¬ nijo oče z nekakim humorjem — „Boga zahvali, da imaš take dobrotnike." Tako sem prišel nazaj v peto šolo. Oba gospoda duhovnika sta me opominjala pred od¬ hodom z doma, naj se poprimem to leto z vso močjo matematike in naravoslovja, da bom pri¬ nesel domov tako lepo izpričevalo, kakor ga 177 imam v drugih predmetih. To sem jima tudi trdno^obljubil. Oče pa so mi k slovesu še rekli: „Zdaj si že goden ptič, da si lahko sam iščeš piče in ni treba, da bi ti jo nosila midva stara. Tvoj brat je dve leti mlajši od tebe, pa si že sam služi kruh, čeravno naju ni toliko stal kot ti. Le glej, da si boš sam pomagal naprej!“ Peta šola! Zdaj nisi več vrhunec hriba, na katerega dospeš iz nižave štirih šol, da se od¬ tod ozreš vesel in ponosen; zdaj si ti — peta šola — mlaka, v katero si se šel kčpat, pa si prišel vun tako umazan, da moraš vnovič nazaj v njo, prat se. Ali se boš opral, da boš mogel naprej? Tvoja tolažba je, da nisi sam obtičal v tej mlaki; ko zagledaš nove kopalce, se jim rogaš na glas ali vsaj v pest: „Le čakajte, boste že videli, koliko vas bo ostalo v tej mlaki." Pri „konštituiranju“ našega razreda smo se spravili vsi „repetenti“ po klopeh na en kup. Središče pa sem bil jaz. To je bil „AusschuB“ — odbor. Jaz sem dobil naslov „lord majčr" in priimek „lord“ mi je ostal še dolgo dolgo časa. Mojo jezo nad tistimi, ki so bili kolikortoliko krivi mojega propada, smo zatopili v Gradišču. Jaz sem odpustil vsem, in tako smo si dali ime „stara garda", ki se je pa pozneje premenilo v priimek „gauner“. Ta priimek je bil časten. Okoli nas so se pa naselili po klopeh posebno škrici, ki imajo povsod tak nos, da se zbirajo radi okoli mogočnih. Preden pa je bil kateri sprejet med „gaunerje“, je moral plačati pošteno 1 P Lj. knjiž. (Kak6 sem se jaz likal. II.) A 'cS 178 ^ pristopnino v vinu ali pivu. Tako smo bili mi repetenti „elite“ — cvet šole, a jaz sem bil „lord maj6r“, načelnik „gaunerjev“. Strahovali smo vse škrice in jih devali v kontribucijo. In škrici so pošteno obljubili in odrajtovali svoj davek v denarju ali pa v blagu; to je: v žem¬ ljah, mesnini, smodkah in v tobaku. Skraja smo bili repetenti in naši planeti — škrici — le bolj zase. Mi repetenti smo pi¬ sano gledali tiste mladiče iz četrte šole, ki so prilezli za nami; a menili se z njimi nismo. Kaj bo tak drobiž, ki je bil za nami! Saj nima no¬ benega poguma; mi — mi pa smo državno- pravna opozicija: vsi za enega in eden za vse. Škrici morajo biti pa z nami — če ne, bo pela pest ali pa se zapre subvencijski zaklad z na¬ logami. Kaj bodo počeli „kmetje“, ki ne morejo ali si ne marajo pridobiti naše naklonjenosti! Saj jih je premalo! Mi bomo strahovali mini¬ strstvo, to je: profesorje. Po naši volji se bo poučevalo. Pri novincih ne bo imel profesor dosti podpore, in če bi kateri vendar imel po¬ gum, upirati se nam, saj se bo dal pridobiti — če ne izlepa, pa izgrda. Tisto vladno, to je: profesorjem vdano večino bomo pa že kako ugnali v kozji rog. Saj imamo moč pesti in de¬ narja, pa tudi še inteligence, ker smo že bolj vajeni raznih sleparij kot oni reveži, ki mislijo, da velja povsod le to, kar kdo zna. To je bil naš politični program. Tega smo v teku leta izvršili povsem, ker smo pripravili vso šolo do opozicije zoper profesorje. Tu iz- ^ 179 ^ lepa, tam izgrda, tu z obetanjem, tam z žuga- njem, tu z obdarovanjem ubogljivih z nalogami in z drugo pomočjo, tam z odrekom vsake po¬ moči in z izključenjem iz družbe itd. Konec leta je bila naša šola zgled zedinjene države: vsi smo bili en klub enakomislečih. Kar se mene tiče, sem se zopet lotil izde¬ lovanja nalog za druge — sedanje in prejšnje svoje sošolce; a zdaj že v veliko večji meri. Za latinske domače in šolske naloge je bila ta¬ krat v rabi neka knjiga Siipflejeva; to sem jaz prevel vso v latinsko za— 5gld.! Drugi so jo pa prepisavali in potem dali celč litografirat. Tako je šla stara kupčija z nalogami in s pre¬ vodi poglavij naprej. Samo da smo bili vsi pre¬ vidnejši. Meni je nesla ta obrtnija vsak dan par krajcarjev pa še kako žemljo ali kaj drugega za zobe. To je bilo tem potrebneje in koristneje, ker nisem imel dva dni v tednu hrane, večerje pa noben večer ne. Moja družba so bili skoro sami meščanski sinovi ali škrici. In to je bilo dobro, ker sem šel včasih s katerim domov na kosilo ali pa na južino ali celd na večerjo. Sin me je tako vpeljal v družino, češ da mu pomagam v šoli. Starši so me pa radi sprejeli; sestre pa, kjer jih je bilo kaj, so me pa radovedno ogledovale in se čudile, „da ta več zna kakor naš, čeravno je tako neokreten, da se še pravilno prikloniti ne zna“. Večkrat sem dobil po takih gosposkih hišah tudi kako obleko, „da bom bolj podoben gosposkim, če hodim z njimi 11 . Gospoda se pač 12 * ^ 180 sramuje kmeta. Potemtakem je bila moja obleka pisana, kakor skup znesena z vseh vetrov. Še cilinder sem dobil, pa ga nisem hotel nositi. Bilo je namreč brž vse v smehu, če sem ga le poveznil na glavo. Za „pinjo“ že moja glava ni — sem dejal — in zato sem še skoro novo pokrivalo brž nesel k „Johanu“ in ga prodal za 15 krajcarjev.