Vojanov: Prijatelji.
225
Vstala sem. Pozabila sem na glad in na skrbi in na težke misli. In visoko sem se vzravnala. Česa mi manjka? — Malo denarja! Zato vse skrbi, zato vse zdvajanje, zato ta topost in ves nemir, ki mi goni vse misli iz glave, ki mi niči zaupanje v se! Saj sem srečna! Ali ni to smešno: malo denarja! Ah, dokler je samo to, sem srečna! Težki dnevi morajo biti, ali minejo! Zakaj srečna sem! Pozabila sem na svojo srečo od skrbi. Ah, ko bi ne bila srečna, ne otresla bi se jih nikoli, zadušile bi me! Ali moja sreča se me dotakne in vse težko in bridko izgine kakor mučen sen. Zopet verujem v svojo moč, v svojo zmožnost in v svojo voljo in vem, da ne omagam pred ciljem!
Oddihnila   sem   se   globoko,   nažgala   luč in napisala to črtico.
Prijatelji.
@
ostijo priredil godovno je knez. Zvenkljanje je čašic zvenelo med družbo gosposko veselo in strune ubrane donele so vmes. To slastno je bilo veselje.
Dva žepa priboril si smodk je baron,
grofici so jeli in pili
in radosti vsi se svetili.
Zakaj ne, ko vse je na mizi zastonj
in redko tak dan se praznuje.
Za govorom govor se dolg je vrstil.
v
Časteč in slaveč velikaša, kar venomer pela je časa. Godovniku hlinjeno vsak je kadil in dela proslavljal njegova.
»Knez mili, presvetli naš častni meščan, oj, biser Ti našega mesta, vsa družba se klanja Ti zvesta J« je s hripavim glasom besedil župan pa pot si obrisal raz čelo.
»Ljubljanski Zvon« 4. XXIII. 1903.                                                                                                15
226                                 M. P.. Nataša-.^Moja pesem.
Od gosta do gosta šel knez je nato, pozdravil župana in škofa, barončke in svetlega grofa pa vsakemu stisnil prijazno roko, uljudno v obraz se smehljaje.
In če jim povedal je puhel dovtip,
zavrelo je hrumno veselje
v dvorani kakor na povelje
in vzdignil prisiljen grohot se na hip
pa ploski so glasni doneli.
A norec je grajski v ozadju ostal.
Od družbe sladko razuzdane
sred svetle prostorne dvorane
le on se ni knezovim šalam smejal —
edini pač knezov prijatelj . . .
Vojanov.
Moja pesem.
n
i himna radostna, ne pesem sloveča, to mojega srca pesem ni . . . Prisega je živa, želja hrepeneča, ljubiti tebe vse žive dni! —
Pozabljenja viri pač srcu so znani ... — as srcem vsi moji spomini žive — in če so vsi upi mi v njem pokopani  — ob dragih mrličih živi mi srce . . .
A kadar umrje z menoj — hrepenenje . . . zapre se za tebe srce in oko, pozabljeno bodi, da moje življenje daritev je bila — za tebe samo! —
M. P. Nataša.
\