kompoziciji v vlogi duhovnega očiščeval- ca in branilca pred zlom. Postavljen je v kompozicijsko povezavo s kelihom, ki je pozemski simbol Kristusovega odrešenja, tako kot so štirje evangelisti upodobljeni s svojimi knjigami kot osebe, ki so poro­ čale o Kristusovi žrtvi in odrešenju. Iko­ nografska povezava s Clunyjem je toliko bolj utemeljena zaradi filiacije Leona s sv. Petrom v Clunyju. Cathleen S. Hoeniger, Cloth o f Gold and Silver: Simone Martini’s Techniques for Representing Luxury Textiles, ibid., pp. 154-162. Avtorica govori o dveh tehničnih poseb­ nostih, ki ju je Simone Martini uporab­ ljal za reproduciranje bolj zapletenih vzor­ cev. To sta tehniki sgrafitta na barvne poleščine prek nanosa kovinskega lističa. Izziv za njegovo odločitev so bili nedvom­ no tehnični in dekorativno izjemni detajli na tabelnih slikah, kot so Maestä Duccia di Buoninsegna in slike sienskih sodob­ nikov (npr. Guida da Siena). Na oltarnih slikah Oznanjenje in Oltar sv. Ludvika Toložanskega se vzorci najbolj ujemajo z ohranjenimi svilenimi tkaninam i, ki so v 14. stoletju prišle v Evropo iz Mongolije in Srednjega vzhoda - to so zapleteni vzorci, kot da gre za strukturo cvetnih li­ stičev krizanteme. V visoki družbi teda­ nje Italije so bili prav ti vzorci izjemno v čislih. Simone Martini je z zavestno izbi­ ro mongolskih vzorcev nedvomno hotel doseči tudi posebno aristokratsko poan­ to, z novima tehnikama pa vzbuditi tudi vtis plastične podobnosti s tehniko svile­ nega tkanja. Malcolm Thurlby & Yoshio Kusaba, The Nave o f Saint Andrew at Steyning: A Stu­ dy o f Variety in design in Twelfth-Century Architecture in Britain, ibid., pp. 163-175. Članek predstavlja variacije ornamental­ nih klesarskih elementov (zlasti na lokih velikih arkad v glavni ladji), ki so s svo­ jim značilnim cikcakastim vzorcem dedi­ či normanskega sloga iz zgodnje romani- ke, hkrati pa so stvaritve, ki jih najdemo tudi v drugih angleških cerkvah (Winche­ ster, York, Glastonbury itd.). Avtorja po­ sebej opozarjata, da je okras iz Steyninga exemplum duhovitega preoblikovanja pre­ prostega dekorativnega vzorca, ki navse­ zadnje uporablja en sam ornamentalni princip. Take variacije so bistvena sesta­ vina v estetiki pozne romanike in avtorja se sklicujeta na Sugerijeve besede o čude­ žu spreminjajočih se oblik. Nataša Golob Günter Brucher. GOTISCHE BAU­ KUNST IN ÖSTERREICH. Salzburg, Wien: Residenz Verlag 1990, 335 strani, 280 črno-belih fotografij in risb med besedilom in 32 barvnih tablic. Poglavje o gotski arhitekturi avstrijskih dežel je eno pomembnejših v zgodovini umetnosti poznega srednjega veka v sred­ nji Evropi. Čeprav bi lahko le redke spomenike gotske arhitekture v Avstriji označili kot ključne prinašalce novih slo­ govnih spodbud, ki bi doživele v širšem evropskem prostoru podoben odziv kot novosti v nekaterih drugih nemških deže­ lah in na Češkem, je omenjeno področje posebno za nas izjemnega pomena, saj je Avstrija že zaradi geografske lege in za­ radi kulturnih povezav v preteklosti prva dežela, v kateri je smiselno iskati pobude za nastanek naših spomenikov. V povoj­ ni literaturi je temeljno delo, ki predstav­ lja poskus sinteze o avstrijski gotski arhi­ tekturi, knjiga Waltherja Buchowieckega iz petdesetih let (Die gotischen Kirchen Österreichs, Wien 1952). Kljub obsežne­ mu uvodnemu poglavju, ki uvaja tipolo­ gijo stavbnih tipov in arhitekturnih čle­ nov (ni težko ugotoviti, da je po zgledu Buchowieckega zasnoval svojo knjigo o gotski arhitekturi tudi Ivan Komelj), in upoštevanju velikega števila spomenikov, delo tako zaradi svoje nepreglednosti kot zaradi časovne oddaljenosti za današnje potrebe ne zadostuje več. Med poznejši­ mi študijami imajo posebno mesto pri­ spevki dunajske profesorice Renate Wag­ ner Rieger. Žal je avtoričina prezgodnja smrt preprečila, da bi začeto delo dokon­ čala. Vrzel je delno zapolnila izdaja nje­ nih predavanj v redakciji Maria Schwar­ za (Mittelalterliche Architektur in Öster­ reich, St. Pölten - Wien 1988), ki daje pomembna metodološka izhodišča, seve­ da pa kratek in zgoščen tekst, ki prvotno ni bil namenjen objavi v knjižni obliki, ne zadovoljuje potrebe po podrobnejšem sodobnem pregledu gotske arhitekture. V takih okoliščinah je toliko pomemb­ nejši izid knjige Günterja Brucherja. Av­ tor se je v nasprotju z Buchowieckim odrekel daljšemu uvodu oziroma sploš­ nemu poglavju o stavbnih tipih in po­ sameznih arhitekturnih sestavinah in že prvo poglavje posvetil začetkom gotske arhitekture v Avstriji, ki jih zaznamuje tudi v širšem srednjeevropskem kontek­ stu izjemno pomembno obdobje Baben­ beržanov, še posebej čas vladavine Leo­ polda VI. Pojav zgodnjegotskih prvin je tesno povezan z nastankom prvih kartu­ zij na južnem Štajerskem, in to je Bra­ cher posebej poudaril: napaka pa se mu je prikradla, ko je poskušal te pojave po­ vezati z obokanjem križnega hodnika v Stični, ki ga je zmotno datiral v 12. sto­ letje ter ga pripisal mojstru Mihaelu. Si­ cer pa so bili glavni znanilci novega sloga spomeniki, ki so nastali v začetku 13. sto­ letja v Spodnji Avstriji: ključno mesto med njimi imata žal podrta Capella Spe- ciosa v Klosterneuburgu ter vzhodni del cistercijanske cerkve v Lilienfeldu. Kaj lahko ugotovimo, da se je avtor v tem poglavju v precejšnji meri naslonil na ugotovitve Wagnerjeve, kar pa je glede na pomembnost avtoričinih raziskav prav tega obdobja povsem razumljivo. V poglavju o drugi polovici 13. stoletja Brucher nadrobno obravnava pojav in širjenje arhitekture beraških redov, ki so z novimi stavbnimi tipi odločilno vplivali na razvoj gotske arhitekture v naslednjih dveh stoletjih. Ena najpomembnejših no­ vosti je dolgi kor, ki pa je pri pomemb­ nejših spomenikih najzgodnejšega obdob­ ja (Breže, Krems, Stein) praviloma nastal šele na začetku 14. stoletja. Tako gre pr­ venstvo koru minoritske cerkve v Brucku na Muri iz sedemdesetih let 13. stoletja. Tukaj bi smeli avtorju zameriti, da ni upošteval kora ptujske minoritske cerk­ ve, ki je z dvema kvadratnima travejama in s petosminskim zaključkom v tlorisu skoraj identičen, po času nastanka pa verjetno celo nekoliko starejši od onega v Brucku. Poleg samih cerkva beraških re­ dov so tu zajete tudi stavbe, ki so nastale v odvisnosti od njih. Dilemo pa piscu za­ stavlja graška Leechkirche: gre tu za de­ rivat beraškega dolgega kora ali za stav­ bo, zasnovano po vzoru dvornih kapel (npr. Capella Speciosa)? Ko govorimo o arhitekturi avstrijskih dežel v 14. stoletju, smemo brez sramu uporabiti izraz visoka gotika. Prvi po­ memben spomenik je nenavadno zasno­ vani dvoranski kor cistercijanske cerkve v Heiligenkreuzu, ki je nastal še ob koncu 13. stoletja. Sploh lahko ugotovi­ mo, da je bila prav dejavnost cistercija­ nov v tem obdobju eno od gibal razvoja arhitekture, o čemer pričata tudi cerkev v Neubergu in kor samostanske cerkve v Zwettlu (Ti trije primeri prav zanimivo kažejo, kako so si v 14. stoletju razlagali bernardinska pravila o ravnih kornih za­ ključkih!). Uveljavitev dvoranskega pro­ stora je ena od glavnih pridobitev 14. sto­ letja, ki so jo poleg cistercijanov hitro sprejeli tudi beraški redovi (minoritska in avguštinska cerkev na Dunaju) ter bene­ diktinci (St. Lambrecht); prav tako pa je postala nova rešitev zanimiva za župnij­ ske in romarske cerkve (Štefanova cerkev na Dunaju, Strassengel). Druga pomemb­ na novost je stopnjevan kor, kakršnega je že v prvi polovici stoletja dobila Štefa­ nova cerkev, ki je v 14. in 15. stoletju doživel precejšen odmev v arhitekturi župnijskih cerkva Spodnje Avstrije (Perch- toldsdorf, Steyr, Kilb), prevzele pa so ga tudi nekatere pomembne romarske cerk­ ve (Strassengel in naša Ptujska gora). Po­ leg tega, da v 14. stoletju živi dalje večina značilnih stavbnih tipov, ki so se bili uve­ ljavili stoletje poprej (cerkve beraških re­ dov, dolgi kori), predstavljajo posebno skupino dvoranske cerkve, ki so kom­ binacija dvo- in triladijskega prostora ( Walseerkapelle v Ennsu in romarska cer­ kev v Pöllaubergu). Kljub temu, da ni znakov, po katerih bi sklepali, da so na­ stali ti spomeniki v kakršnikoli povezavi s sočasnim dogajanjem na Bavarskem in na Češkem, ustvarjajo ti prostori s svojo zračnostjo in igro trikotnih obočnih pol na prehodih iz dvoladijskega v triladijski del stavbe v marsičem že poznogotsko vzdušje. Najobsežnejše je poglavje o pozni gotiki, ki ga je avtor dodatno razdelil še na podpoglavja po tematskih sklopih. Prvo je posvečeno dejavnosti mojstra Michaela Chnaba na Dunaju (ladja in južni zvonik Štefanove cerkve, Maria am Gestade) in v Spodnji Avstriji, njegovim slogovnim izhodiščem ter povezavam s Parlerjevo delavnico v Pragi in možnim medseboj­ nim vplivom. Drugo izhodišče za razvoj poznogotske arhitekture predstavlja s svojim projektom dvoranskega kora fran­ čiškanske cerkve v Salzburgu Hans iz Burghausna, katerega principi snovanja prostora so naleteli na plodna tla na Salzburškem, še posebej pa v Zgornji Avstriji, kjer se je uveljavil zanimiv tip centralizirajočih cerkvenih prostorov s tremi oporami (npr. špitalska cerkev v Braunauu, Eggelsberg). Zrelo 15. stoletje je z močno povečano gradbeno dejavnost­ jo prineslo pravi slogovni pluralizem, pa naj gre za stavbne tipe ali za posamezne arhitekturne člene. Tukaj le težko govo­ rimo o enotnem razvojnem toku, saj je skoraj vsaka stavbarnica gojila in razvija­ la svoje posebnosti. Na nekaj skupnih značilnosti vendarle velja opozoriti: naj­ bolj razširjeni stavbni tip tega obdobja pravzaprav ni dvorana, marveč stopnje­ vana cerkev, ki se je še posebej uveljavila med župnijskimi cerkvami (Braunau, Eferding, graška stolnica, Eggenburg itd.), medtem ko so med pravimi dvora­ nami dokaj pogosti dvoladijski prostori. Vzporedno s parlerjanskimi zvezdastimi in dvojnoparalelnimi obočnimi shemami se pojavljajo že bolj komplicirane mreža­ ste sheme in razni hibridi med paralelni­ mi in zvezdastimi oboki. Zadnjo stopnjo razvoja je doživela gotska arhitektura ob koncu 15. in na začetku 16. stoletja. Bru- cher je bistveno povedal že z naslovom tega poglavja: Die Dynamisierung und Autonomie des Gewölbes. V tem obdobju so obočne sheme že povsem zapustile parlerjanska izhodišča. Rebra, ki imajo povsem dekorativno funkcijo, so se pom­ nožila in se prepletajo v najrazličnejših vzorcih, velika novost časa okrog 1500 pa so sheme z ukrivljenimi rebri. Ta se pojavijo dokaj sočasno v različnih av­ strijskih pokrajinah. Tukaj ima pomemb­ no vlogo obokanje cerkvene ladje v Do- brli vasi (1506), slika pa bi bila seveda popolnejša, če bi pisec upošteval tudi konjiško župnijsko cerkev, ki je bila, kot kažejo novejše raziskave, obokana še pred 1500. Povsem novih stavbnih tipov to obdobje ni prineslo, kljub temu pa je poudarjena vloga notranjih opornikov (ki sami po sebi sicer niso novost) dala nekaterim cerkvenim notranjščinam po­ vsem novo dinamiko. Poglavje o pozni gotiki se zdi zaradi obi­ lice spomenikov v tem pregledu nekoliko skopo. Tega se je očitno zavedal tudi Brucher in dopisal nekakšen dodatek, po­ svečen posebnostim posameznih dežel. Posamezne med njimi obravnava v raz­ ličnem časovnem razponu, pač glede na lokalne značilnosti. Za popolnejšo pred­ stavo je tak dodatek nujno potreben, ven­ dar pa bi se smel avtor na tem mestu manj togo držati današnjih meja Avstrije: to velja za Tirolsko, kjer bi veljalo upo­ števati tudi njen južni del, predvsem pa za Štajersko, saj imajo prav spomeniki, kot so kor v Hajdini, Ptujska gora in ma­ riborski kor, s svojim časom nastanka pomembno mesto celo v širšem kontek­ stu arhitekture avstrijskih dežel. Nasploh lahko ugotovimo, da se je avtor trudil upoštevati nekatere pomembne spomeni­ ke na naših tleh; če ponekod tega ni sto­ ril v zadostni meri, je delno kriva skopa bera literature o naši gotiki v tujih jezi­ kih, v precejšnji meri pa tudi zastoj raz­ iskav v tej smeri po prezgodnji smrti Iva­ na Komelja. Knjiga Giinterja Brucherja bo nedvomno opravila svoje poslanstvo. Njena pogla­ vitna odlika je v primerjavi s starejšim pogledom Buchowieckega ob upošte­ vanju poznejših spoznanj predvsem v jas­ nosti in preglednosti. Če dodamo k temu še brezhiben strokovni aparat z opom­ bami in kazali ter prijetno grafično opremo s številnimi kvalitetnimi ilustraci­ jami, ni dvoma, da bo knjiga zadovoljila tako naključnega bralca kot strokovnja­ ka za to področje. Samo Štefanac