Zgodovina brezoviške župnije. Spisal Josip Novak c. kr. učitelj v Idriji. Ponatisek iz »Zgodovinskega Zbornika". V Ljubljani, 1907. Založil župnik Anton Žgur. — Tiskala Katol. tiskarna. • « •* £ . Ž. ' , >37) Jahresheft, 1858, str. 66. 12 poseben spis o izsuševanju barja okoli Ljubljane, v ka¬ terem navaja, da hoče Peter pl. Watzenberg barje na svoje stroške izsušiti, a si za to izgovori tlako tistih podložnikov, ki se bodo naselili na izsušenem barju. Sličen predlog je leta 1634. stavil tudi Ivan Jakob baron Juritsch. Vsi ti predlogi in načrti pa so ostali brez¬ uspešni; povodnji pa so bile vedno večje in pogostejše. V takih razmerah se kmetijstvo nikakor ni moglo po¬ vzdigniti ; s poljedelstvom so se pečali barjani le ob pobočjih hribov, ki obdajajo barje, ter po hribcih, ki mole iz njega; z živinorejo pa je bilo še mnogo slabše, ker je močvirje dajalo le slabo krmo. Prvi resni korak za izsuševanje barja je napravil tobačni upravitelj Zorn pl. Mildenheim,!) ki je I. 1762. vložil prošnjo na cesarico Marijo Terezijo, naj se mu brezplačno prepusti 215 oralov barskega sveta, ležečega na spodnji strani tržaške ceste, da ga na lastne stroške izsuši in obdela. Ko je njegov načrt pregledal in odobril nalašč zato z Dunaja poslani inženir Maksi¬ milijan Fremant, je dobil sicer dovoljenje za izsušenje imenovanega sveta, a komenda nemškega viteškega reda mu je delala sitnosti, ker je imela že od nekdaj pravico po barju nastavljati mreže divjim racam, to ugodnost pa izgubi po izsušenju barja, ker potem race sploh ne bodo več prihajale. Kljub vsem zaprekam pa je pričel Zorn že 1. 1762. z delom. Pravijo, da je imel leto in dan nad 300 delavcev najetih,2) vendar je bilo vse delo končano šele 1. 1781. Izsušenega je bilo ') Najbrže bo to Frančišek Zorn pl. Mildenheimb, ki je od leta 1753. do leta 1782. večkrat vpisan v farnih maticah stolne cerkve v Ljubljani. (01. L. Schivviz von Schivvizhoffen, Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain.) 2) A. Lesjak, Zgodovina dobrovske fare, str. 6. 13 700.000 štirj. sežnjev in Zorn je dobil za svoje veli¬ kansko in uspešno podjetje poleg častne pohvale tudi zlato zaslužno kolajno. Jarek, ki je bil takrat izkopan, se še dandanes po njem imenuje Cornovec. Leta 1772. pa je začel tudi pater Gruber z izkopavanjem kanala za ljubljanskim gradom. Pri tem delu pa je na¬ letel na mnoge izredne ovire, na katere se prej niti mislilo ni, in zato je v teku petih let precej prekoračil prvotni proračun. To pa nikakor ni bilo všeč kranjskim stanovom, ki so bili plačniki; vsled tega se je 1. 1777. odvzelo nadaljno vodstvo patru Gruberju ter izročilo podpolkovniku Struppiju. Ta pa je velikansko delo končal v popolno zadovoljnost vseh in dne 25. no¬ vembra 1. 1780. je bil kanal na najslovesnejši način otvorjen. Skupni stroški so iznašali 219.809 gld. 18 kr. Sedaj, ko sta bila izkopana Gruberjev kanal in Cornovec, so začele vode vidno upadati in višje ležeči kraji so se lahko začeli obdelovati. Delo izsuševanja pa s tem še nikakor ni bilo končano; delali so se še razni načrti in proračuni, kopali so se kanali in jarki na vse strani. Predvsem je bilo treba podaljšati Cor¬ novec še preko brezoviškega sveta, ker Zorn je izdelal le vzhodni del, ki pa za Brezovico ni imel prave vrednosti. Podaljšanje Cornovca se je vršilo okoli 1. 1830. Tega leta so izkopali tudi loški (oziroma bevški) kanal (3510 m ), ki se odcepi od Cornovca tam, kjer se ta križa z okrajno cesto z Loga v Bevke. V istem času so izkopali tudi lukovški (2920 m), dragomerski (1760 m) in Kušljanov kanal (4710 //z) ter še več drugih manjših.') 9 Natančen izkaz se nahaja v knjižnici deželnega muzeja, v Ljubljani. (Dr. E. Kramer, Das Laibacher Moor, str. 139.) 14 Prej skozi leto in dan z močo napojena barska tla so postajala boljinbolj trdna in barjani so dobili od leta do leta več rodovitne zemlje. Dokler se pa ni pri¬ čelo z izsuševanjem barja, je bila barska kotlina skoro docela nepristopna, porastena do 1 m na debelo s šotnimi mahovi. Samo lovci so se upali na barje, a treba jim je bilo velike previdnosti in spretnosti. Časih se je noga pogreznila in možje so morali drug druzega vleči iz grezi in blata. Pri vsakem koraku se je površje treslo. Pri Notranjih Goricah se je še celo hiša po¬ greznila v močvirje. 1 ) Posebno nevarna pa so bila okna ali vretja. Tako so nazivali vodoshrambe, ki so bile časih odprte, časih pa goljufivo pokrite s tanko skorjo mahov in šašov. Gorje samotnemu človeku, ki je zašel tja! Še potem, ko je izsušenje že dokaj na¬ predovalo, so delavci na polju čestokrat zadeli na po¬ krita okna. Potisnili so žrd skozi debelo skorjo, a malokdaj so prišli do dna. Znana vretja so bila tudi pod Plešivico pri Kušljanovem gradu in pri Kostan¬ jevici. Oskrbnik Gurnig je nekatera teh preiskal in našel, da so le par čevljev globokejša, kakor je debelina rupne plasti. 2 ) Z napredovanjem osušenja se je barsko lice naglo izpreminjalo. Veliki potoki, ki so bili svoje dni celo plovni, so izgubili vodo; jarki, po katerih so nekdaj z ladjami vozili seno in blago domov, so se posušili. Travnik za travnikom je nastajal in 1. 1829. so prvič sejali na barju žito. Daši je začel barski svet posta¬ jati rodoviten, vendar v začetku 19. stoletja še ni imel nikake cene. Oral zemlje, ki se danes plačuje po 200 do 300 in še več kron, je bil 1. 1829. vreden komaj >) Mittheil. d. Musealver., 1892. str. 73. 2 ) Jahresheft, 1858, str. 106. 15 10 kron. 1 ) Ded tukajšnjega posestnika je prodal pre¬ cejšen kos sveta za 80 gld.; sedanji posestnik pa je za ravnoisti svet dal 1200 gld. Z vodami je brezoviška župnija precej dobro oskrbljena; ob deževju je vode še preveč. Izvzemši Ljubljanico župnija nima velikih voda, in še ta se je do¬ tika le na južni strani mejo delajoč. Ljubljanica, pri Rimljanih „Nauportus“ imenovana, je bila že v naj¬ starejših časih zelo imenitna vodna cesta. Že v grški mitologiji beremo, da se je junak Jazon vozil po Ljub¬ ljanici, ko je bežal z zlatim runom in nevesto Medejo pred razsrjenim Aetom. Do rimskih časov se je Ljub¬ ljanica leno zvijala po najglobokejšem delu močvir¬ skem z neštevilnimi ovinki med Vrhniko in Ljubljano. Njen tok so najbrž Rimljani prvikrat uravnali, zakaj vse kaže, da sedanji tok Ljubljanice po močvirju ni naravna vodna žila, ampak s človeško pridnostjo na¬ rejen prekop. 2 3 4 ) Rimljanom je bila velike važnosti za kupčijo. Brezštevilno čolnov, manjših in večjih, je pre¬ važalo blago od Vrhnike do Ljubljane in do Save, pa zopet nazaj. Pa prišla je divja doba preseljevanja na¬ rodov, ki je storila konec rimski mogočnosti in ž njo je pojenjalo na Ljubljanici veselo življenje rimskih ča¬ sov. Pa tudi lepe rimske ceste so preseljevajoča se ljudstva opustošila; za vožnjo niso bile več. Zato je mirno tekoča Ljubljanica kmalu zopet postala imenitna vozna cesta za vse blago, ki je prihajalo iz Italije ali je bilo namenjeno tjakaj.3) Tudi pošta od Ljubljane do Vrhnike se je vozila največ le po Ljubljanici.4) >) H. .Costa, Reiseerinnerungen aus Krain, str. 11. 2 ) Zabavna knjižnica, IX., str. 97. 3 ) L. c. str. 98. 4 ) Valvazor, II., str. 259. 16 Nemogoče pa bi bilo našteti vse one odlične osebe, ki so se v preteklih stoletjih vozile po Ljubljanici mimo Brezovice. Omeniti hočem tu cesarja Leopolda I. in cesarja Karola VI. Prvi se je peljal po Ljubljanici dnč 15. septembra 1660. leta, drugi pa dne 30. avgusta 1728.1. 1 2 3 4 ) Po Ljubljanici sta se vozila tudi Marija Magda¬ lena, nevesta Kozme, velikega vojvode etrurijskega, in nadvojvoda Maksimilijan Ernest avstrijski, njen brat, dne 27. septembra 1608. 1. potujoč na Laško k poroki. 2) Dandanes pa Ljubljanica kot plovna reka nima več tiste veljave; nadomeščajo jo dobra državna cesta ter južna in vrhniška železnica. Le Podpečani in nekateri drugi še vozijo to in ono po njej v Ljubljano. Preden so izkopali Gruberjev kanal, je imela Ljubljanica še počasnejši tok in je ob deževju močno prestopala bregove; tudi sedaj še večkrat preplavi goriški svet ter napravi mnogo škode. Valvasor pa pripoveduje, da če Ljubljanica v Ljubljani le za 8 do 10 pedi naraste, že nastane na barju med Ljubljano in Vrhniko veliko jezero, ki se razteza pač dve ali še več milj na dolgo in široko, tako, da ni videti dru- zega kakor le nekaj dreves, ki mole iz njega. Ob taki priliki brodarijo zunaj reke kar preko travnikov in barja navzgor in navzdol, naravnost in po najkrajši poti.3) Tudi še 1. 1791. so ob povodnjih čolnarji vo¬ zili po najkrajši poti kar naravnost čez barje, ne me¬ neč se za to, kod teče Ljubljanica. 4) Zato se ne sme¬ mo čuditi, ako beremo v farni kroniki, da so se v 18. stoletju Vnanjčanje, Notranjčanje in Plešivčanje vozili >) Dimitz, IV., str. 16. in 150. 2 ) Thomas Chron., I., dnevnik. 3 ) Valvasor, II., str. 155. 4 ) Zabavna knjižnica, IX., str. 117. 17 v čolnih k sv. maši na Brezovico. Seveda vselej tudi to ni bilo mogoče, ker je bila včasih voda preplitva. 1 ) Tam, kjer prestopa Ljubljanica okrajno cesto, ki vodi z Brezovice na Podpeč, napravljen je bil 1. 1867. most. Prej na tem kraju ni bilo mostu, ampak so ljudi in blago prevažali z ladjo (s „prukami“). Potoke ima brezoviška župnija le tri in še ti so jako majhni. Pod vrhom brezoviškega hriba izvira Radna, ki jo pa tukajšnje ljudstvo imenuje tudi le Potok. Radna teče proti jugu skozi vzhodni del brezoviške vasi do Cornovega kanala in onostran kanala zopet dalje do Ljubljanice. Na Brezovici goni dva mlina, a še pred nedavnim časom so bili ob tem potoku trije mlini. Dolga je 5290 m. Drugi potok je 5620 m dolga Drobentinka. Izvira na Drobentinovem posestvu, zahodno od župne cerkve, teče kakor Radna proti jugu preko državne ceste do Cornovca in od tam zopet dalje proti Ljubljanici. Tretji potok je pa na Logu, imenovan Kamen- potok. Izvira v Grogarjevem hribu ter teče kakor prejšnja dva proti jugu v Ljubljanico. Prav mnogo pa ima brezoviška župnija studencev, toda večina jih je ob vznožju hribovja, ki se razpro¬ stira naseveru župnije. Vsled tega imajo največ studencev vasi Brezovica, Podlukovec, Dragomer in Log; Vnanje in Notranje Gorice ter Plešivica jih imajo le prav malo. Ker je brezoviško hribovje bistveno tako sestavljeno kakor so gorenjska gorovja, zato imajo tudi ti studenci prav dobro pitno vodo; le barska kotlina in njena moča nekoliko neugodno vplivata nanje. 2) 1) Župnijska kronika, str. 6. 2 ) Letopis Slov. Matice, 1887, str. 254. 2 18 Imena so dobili studenci večinoma od posestnikov kjer izvirajo, n. pr. Peterčev, Klajbčev, Jurežev, Lukčev, Dolinarjev, Rejnarjev, Krošljev, Plenavčev, Brinovčarjev, Jernejev, Šuštarjev studenec i. t. d. Nekaj jih je pa tudi, ki imajo prav lastna imena. Taki so: Mavrica, Ciglej, Žleb, Čamernik, V skali, V bajerju, Snešak, Kurnik, v Zanogi s posebno izvrstno vodo, Snovik, Pod bečom, Pod koritom in Žlebič. Ta slednji izvira v Kostanjevici. Okusa sicer nima prav dobrega, ker nekoliko zagreni in ima nek duh po koreninah, vendar pa mu ljudstvo pripisuje izredno zdravilno moč. Po¬ sebno sosedje Bevčanje ga zelo cenijo. Ako koga kake slabosti obidejo, brž pošljejo po vode v Žlebič. Več studencev pa tudi nima drugega imena kakor Studenec ali pa Graben. Stari ljudje pripovedujejo, da je bila nekdaj tudi med Hribcem in Medvedico tekoča voda, ob kateri je celo stal mlin; toda o vsem tem ni dandanes nikakega sledu več. Ribnik je v župniji le eden, na Brezovici pri Kopaču. Več pa jih je bilo nekdaj pri Kušljanovem gradu; nekateri ljudje jih še sedaj pomnijo in pripo¬ vedujejo, kako velike ribe so imeli grajski v njih. Sedaj se le še pozna, kje so bili, a vode ni v nobenem več. Skozi brezoviško župnijo je izpeljana državna tržaška cesta, ki stopa v župnijo pri 6’5 km ter jo za¬ pušča pri 14 km. To za Kranjsko najimenitnejšo veliko cesto so začeli graditi 1. 1720.; *) a popolnoma dode¬ lali so jo šele Francozje v začetku 19. stoletja. Preden so pa zgradili to sedanjo cesto, je bila tu druga cesta, ki je vodila prav ob brezoviškem hribovju. Mimo Brezovice je šla tod kakor sedanja, v Dragomeru pri i) Zabavna knjižnica, IX., str. 109. 19 Rusu pa je zavila pod Grič, kjer je sedanja občinska cesta, potem je šla pod Strmcem v Mole, iz Mol na Rosovše in nato za vasjo proti Drenovemu griču in dalje proti Vrhniki. Toda ta cesta je bila jako slaba. Prevažanje po njej je bilo skoro nemogoče in se sploh s težkimi vozovi niti vozilo ni po njej. Blago in po¬ potniki so se vozili le po Ljubljanici. Pa dasi je na¬ kladanje in razkladanje mnogo stalo, je bilo vendar še ceneje, kakor vožnja po slabi, izvoženi cesti. i) Še 1. 1730. je bila jako slaba. V Ljubljani si je dal poštar sicer vožnjo po pošti plačati, a namesto v poštni voz so morali potniki sedati v ladjo, ki jih je po Ljublja¬ nici odvedla na Vrhniko. Tudi blago se je vozilo po Ljubljanici, vozniki pa so šli po slabi cesti s praznimi vozovi na Vrhniko. * 2 ) Boljšo cesto, kakor je bila ta, so pa imeli v teh krajih stari Rimljani, ki so jo šele pred nekaj leti za¬ sledili. Sledove te ceste je našel vrhniški župan Ga¬ brijel Jelovšek, in da so oni sledovi res rimski, prepri¬ čali so se dne 10. julija 1894. L gg. A. Koblar, J. Pečnik in S. Rutar. Z Vrhnike je šla ta rimska cesta najpoprej todi, kakor sedanja. Pred Zogarjevo hišo, pri 14 8 km od Ljubljane, pa se obrne rimska cesta kar naravnost proti Logu, dočim se sedanja državna cesta bolj drži podnožja sosednjih gričev. Pri brzojavnem drogu 273 se sledi rimska cesta že 40 m južno od sedanje. Ko so 1. 1893 blizu tam postavljali kozolec, prišla sta dva vogelna stebra na trd temelj, torej na staro cesto, za dva druga pa so morali kole zabijati v mehko dno. Tam je rimska cesta široka dobrih 10 m. Na il je nasut 25 cm visoko „brusnik“, t. j. gramoz iz bližnjih gričev, ') Letopis Slov. Matice 1882/3, str. 403. 2 ) L. c. str. 405. 2 * 20 potem 1 ‘20 m visoko savski prod in nad njim se pozna cestno blato. Kaže se, da tedaj še niso tolkli kamenja za posipanje cest. Posestnik onega zemljišča pripove¬ duje, da koplje že nad 15 let pesek na istem mestu za posipanje poljskih potov. Kopati mora vedno v isti smeri naprej, ker na levi in desni strani stare ceste je povsodi sam il. Po cesti so na mnogih krajih položeni leseni križi, kar je znamenje, da je morala nekdaj velika povodenj nastati in da so potem napravili cesto iz vejnikov (fašin). Pri 13’6 km se sledi rimska cesta 20 m jugovzhodno od sedanje, pri 13'4 km pa že vodi prav poleg sedanje ceste. Sledi se skoro na površju sedanjih tal in vidi se, da je posuta z drobnim peskom. Na Logu pri 12'9 km pride na sedanjo cesto. Tu, nasproti Verbičevi hiši številka 19, stoji spodnji del miljnika iz podpe¬ škega kamna; 0'80 m je visok, s podstavcem PIO m. Nadpis je odlomljen, vidi se le še, in sicer prav na¬ tanko, rimska številka Vlil. To pomeni brez dvombe osem rimskih milj in naznanja daljavo od glavnega mesta Emone. Rimska cesta se potem zopet sledi na Brezovici pod sedanjo in pri Potokarju nad sedanjo cesto, kjer so tudi našli rimske sarkofage, i) Poleg državne ceste so pa v župniji še tri okrajne ceste, in sicer vodi prva z Brezovice pri Škandru skozi Vnanje in Notranje Gorice na Podpeč v preserški župniji. Ta cesta je bila narejena koncem 18. stoletja in je ves potrebni svet zanjo brezplačno dal Ivan Prešern, tedanji posestnik pri Škandru.2) Druga okrajna cesta vodi od začetka Loga, pri Brinovčarju, mimo Kušljanovega gradu do Notranjih i) Izvestja muz. društva, 1894., str. 161. J ) Ustno poročilo umir. stotnika Jak. Čudna. 21 Goric, kjer se strne s prej imenovano. To so zgradili stanovalci Notranjih Goric in Plešivice okoli 1. 1829. i) Tretja pa vodi od začetka Loga, nekako 100 m naprej od prejšnje, pri Grumu, mimo Kostanjevice v Bevke. Naposled nam je omeniti še južne in vrhniške železnice. Južna železnica je bila dodelana spomladi 1858. k; gradili so jo pa v letih 1850. — 1858. V tem času je bilo vedno mnogo delavcev v župniji; tujih je bilo okoli 1000 in približno toliko tudi iz okolice. Med tujci so bili Lahi, Hrvati, Štajerci, Korošci in še celo Čehi. Največ delavcev je stanovalo v Notranjih Goricah v lesenih barakah. Tu je bil tudi sedež stavbinskih pod¬ jetnikov „Cacia & Martinetti“. Vtem času so si doma¬ čini prislužili precej denarja, ker so prevzeli delo z roko in z živino; pa tudi svoje pridelke so lahko spe- čavali. Toda župnik J. Potočnik toži v župnijski kroniki, da je imelo ljudstvo poleg dobička tudi mnogo škode: telesne in dušne. Pri graditvi te železnice preko barja so naleteli tudi na mnoge ovire, ker je svet zelo mehek. Napra viti je bilo treba 1246 sežnjev (2'367 km) dolg in 12 čevljev (4 793 m) visok nasip, ki skoro v vsi Evropi nima enakega. Da se je napravila trdna podlaga za železnični tir, je bilo treba skoro 20.000 kubičnih sež¬ njev stavbinskega kamenja in 100 000 kub. sežnjev dru¬ gega dobrega kamenja in gramoza, od katerega se ga je 82.000 kub. sežnjev 40 do 50 sežnjev globoko nasulo. Samo ta nasip je veljal 1 5 milijona gld. 2 ) Ko je spomladi 1. 1858. zdrdral prvi vlak novo zgrajene južne železnice, so se razmere v župniji precej ') L. c. 2 ) G. Dzimski, Laibach und seine Umgebung, 1860, str. 174. * 22 predrugačile. Državna cesta, prej noč in dan polna vozov, je postala prazna; poštni rog je utihnil, gostilne so se spraznile, vozniki so prodali svoje konje in seno — prej glavni pridelek - ni imelo sedaj nobene cene. Ljudje so morali začeti misliti bolj na poljedelstvo in živinorejo, ako so hoteli živeti. L. 1899. pa se je dogradila vrhniška železnica, s katero je dobila brezoviška župnija tudi dve postaji: eno na Brezovici, kjer se vrhniška proga odcepi od južne železnice, drugo pa na Logu. Daši so obiskale to župnijo že razne bolezni, moramo vendar reči, da je podnebje v tem kraju jako zdravo. Nekaterim megla, ki se vzdiguje nad barjem, res ne ugaja posebno; toda ista zdravju nič ne škoduje, ako mu znabiti še ne koristi. Valvasor omenja barsko meglo na več mestih, i) Pravi sicer, da povzročuje kašelj in prehlad, a priznava, da dočaka ljudstvo okoli Ljubljane, Vrhnike in Iga prav visoko starost in se vsako leto rodi več ljudi, kakor jih pa umrje. Drugi pravi, da je vlažnost zraka posebno zdrava za jetične in da kuga, ki se v nemeglenih krajih več¬ krat oglasi, obišče te kraje le redkokedaj. 2) Naj pri tej priliki omenim še nekaterih silnih viharjev iz zadnjega časa. Vihar, kakršnega tukajšnji ljudje niso pomnili, je bil dnč 29. avgusta 1885. leta. Prišel je od Stare šrange čez Strmec in podrl pod Lukovcem pet kozolcev in en pod. Vihral je potem ‘skozi Žabjo vas, kjer je podrl več kozolcev in odkril en hlev ter v Vnanjih Goricah podrl tudi več kozolcev, druge pa poškodoval. 3) Ponovil se je zopet dne 28. sep- 9 Valvasor, III., str. 308, 322, 324. 9 Dimitz, Geschichte Krains, IV., str. 54. 3 ) Farna kronika, str. 44. 23 tembra istega leta, a je razsajal posebno po Notranjih Goricah, kjer je podrl 12 kozolcev in na barju odnesel pol bajte. 1 ) Zelo močan viharje bil tudi dne 25. avgusta 1890. leta zvečer. Hotel je vse pokončati; močno je poškodoval s slamo krite strehe, pobil okna, izrval drevesa i. t. d. 2 ) 11 . Statistični opis. V teku dveh stoletij, kar je Brezovica samostojna duhov nija, se je število prebivalcev zelo pomnožilo. Sicer imamo podatke le za nekatera leta, od starejših tudi ne moremo trditi, da bi bili popolnoma zanesljivi, vendar nam vsaj približno kažejo, kako je raslo šte¬ vilo župljanov. Župnija je štela: 1710. leta 887 duš, 1822. leta 1147 duš, 1732. „ 1030 „ 1891. „ 2132 „ 1811. „ 1266 „ 1901. „ 2486 „ Po posameznih vaseh je bilo v prej imenovanih letih sledeče število prebivalcev: ‘) L. c. str. 45. 2 ) L. c. str. 56. 3) Tu pod črto dostavljam nekaj opazk glede imenovanja vasi in glede pisave teli imen: Brezovica: Nekateri so hoteli to 24 O številu hiš v župniji imamo še manj podatkov kakor o številu prebivalcev. Iz prve polovice 18. sto- ime premeniti v Brezovec, kar pa nikakor ne sme biti, ker je med ljudstvom le prvo ime v rabi. Nemško imenujejo in pišejo: Bre- sovvitz. V fevdni knjigi predjamskih gospodov iz 1. 1453. je ta vas s sledečimi oblikami zaznamenovana: Bresovvicz, Bresabicz, Bresawicz, Bresouicz. V listini iz 1. 1479. beremo: Bresabitz, v drugi iz 1. 1675. Wresouiz. V zapisniku o cerkvenih dragocenostih iz leta 1526. se ta vas imenuje Bresawetz, pri Valvasorju pa tudi VVresouiz. Vnanje Gorice: Na občinskih tablah beremo Vnanja Go¬ rica, kar je pa brezdvomno napačno, ker ljudstvo tako ne govori. Nemško se imenuje sedaj Ausser - Goritz (na občinskih tablah: Goritz Ausser). V fevdni knjigi iz 1. 1453.: Nieder Puchell, nider Puchell, Juden (?) Puchell, Puchell, nider Puchl, nider puchel. V listini iz 1.1479.: ausser Gortschach, v zapisniku o cerkvenih dragocenostih iz 1. 1526.: Naunanichgoritza. Valvasor imenuje ta kraj: Unajnach gorizach, nemško: im aussern See, v farnih ma¬ trikah so pa Vnanje Gorice: Lacus exterior. Notranje Gorice: Na občinskih tablah napačno: Notranja Gorica. Nemško imenujejo Inner Goritz (na obč. tablah: Goritz Inner). V listinah iz 1. 1202. in 12 . . beremo Pvhelern in Pvhel; v fevdni knjigi: Nidern Puchell bei sannd Mertten, Puchell bei sannd Mertten: v zapisniku o cerkvenih dragocenostih: Nutrin goritza; v Valvasorju: Unotrainah gorizach, nemško: im innern See; v župnijskih maticah pa: Lacus interior. Plešivica: V fevdni knjigi iz 1. 1453. ima sledeča imena: Plysowicz, Plysawicz, Blesavvicz, Plesabicz, Plestavvicz, Plesovvecz. Log: V imenovani fevdni knjigi najdemo: Auen. Awn, v listini iz 1.1479. pa Awen. V župnijski kroniki (stran 2.) je župnik Ivan Potočnik zapisal: Log = na Lazi. Odkod je to dobil, mi ni znano. Dragomer: Tudi v prejšnjih stoletjih nismo našli drugega imena, izvzemši listino iz L 1479.. kjer je pisano: Dragamer. Podlukovec: Na občinskih tablah je Lukovica in nemško Lukovvitz; tudi v vseh zapisnikih se rabi le to ime. Vendar edino pravilno pa je ime Podlukovec, kakor to vas tudi ljudstvo ime¬ nuje. Grič in grad (katerega sedaj sicer ni več) nad vasjo se ime¬ nujeta Lukovec, vas pod njima pa Podlukovec. Pogled iz zvonika župnijske cerkve proti Logu 26 letja sploh ni bilo mogoče dobiti nikakršnih, v nasled¬ njem pregledu podajam le nekatere iz poznejšega časa. Podatki o številu prebivalcev in o številu hiš nam jasno kažejo, kako je brezoviška župnija postajala vedno večja in večja, sicer ne po obsegu pač pa po številu prebivalcev. Ker pa že govorim o posameznih vaseh, naj podam še one nesrečne dneve, v katerih so večji po¬ žari popolnoma ali pa vsaj deloma uničili to ali ono vas Zelo nevarno za vse Vnanje Gorice je moralo biti 1. 1707. Pogorela je sicer le Češnovarjeva hiša; vendar se nevarnost požara spozna iz tega, ker se še dandanes bere sv. Aleša dan sv. maša v Vnanjih Go¬ ricah v zahvalo, da jih je Bog varoval večje nesreče. 2 ) ') Ker so nekatere vasi precej raztresen?, jih je razdelilo ljudstvo v več manjših delov, katerim je nadelo posebna imena. Vas Brezovica se deli v naslednje dele: Pod Kopavnikom, Ra¬ dina (v listini iz 1. 1479.: Radtzne), Mala vas, Bičevje in Brezo¬ vica. Del Podlukovca se imenuje Mah. Log se deli v: Log, Mole (v listini iz 1. 1479.: zu Wemolach), Jordanov kot in Rosovš. Pie šivica: Plešivica, Pod Plešivico, Bluše, Za Medvedco, Žabja vas. Notranje Gorice: Notranje Gorice, Blatna vas, Pod Kamnom. Vnanje Gorice: Vnanje Gorice, Stremeni, Na Blatih. 2 ) Directorium iz 1. 1816. 27 Velik požar je bil v Vnanjih Goricah tudi 1. 1741.i> Dne 9. junija 1802 je pogorel ves Log; hiše so bile takrat še večinoma lesene. * 2 3 4 ) Vse Vnanje Gorice so pogorele zopet l. 1825.; vzrok je bila strela, hiše pa so bile večinoma še lesene.3) Zelo silen požar je bil v tej vasi tudi I. 1845.4) in dne 29. avgusta 1. 1863. Zadnji je napravil do 27.000 gld. škode. 5 * ) Na Vnebo¬ hod 1. 1852. so pogorele vse Notranje Gorice izvzemši cerkev. Bilo je to ob istem času, ko so gradili južno železnico; zažgali so s streljanjem^) Zopet je v tej vasi gorelo dne 12. junija 1. 1879. Goreti je začelo zunaj vasi pri podih. Upepeljenih je bilo tekom ene ure 9 podov, 5 kozolcev, 5 hiš, 7 hlevov in skednjev ter mnogo krme. Tudi zvoniku je zgorela streha. Škodo so cenili na 15.000 gld. Posebnega dobrotnika se je pri tej priliki izkazal g. Feliks Reya pl. Castelletto, ki je dal pogorelcem mnogo lesa brezplačno. 7 ) Log je pogorel na pustno soboto 1. 1865. Škode je bilo 25.000 gld.8) Natančneje statistične podatke pa bom lahko podal v naslednjem, ker so posneti po župnijskih matri¬ kah. Vse knjige so še dobro ohranjene, le mrtvaške knjige za leta 1748. —1758. ni več najti. Ves ta čas je bil tu za vikarja Jernej Jambšek, ki je s svojim na¬ stopom začel skoro gotovo pisati v novo knjigo, dasi 1) Matricula, str. 28. 2 ) Župnijska kronika, str. 4. 3 ) Župnijska kronika, str. 6. 4 ) Matricula, str. 28. s) Župnijska kronika, str. 12. 6) L. c., str. 7. 7 ) L. c., str. 27. s) L. c., str. 12. 28 je bilo v prejšnji še dovolj prostora, ker se je začela, šele 1. 1746. rabiti. Mogoče je pa tudi — dasi skoro neverjetno, da Janibšek sploh ni upisaval mrličev, ker je njegov naslednik Frančišek Ks. Karner pisal kar v prejšnjo knjigo dalje. Vse knjige so precej skrbno spisane, le tako pregledno ne, kakor so današnje. Pregledneje so začeli spisavati farne matice za cesarja Jožefa II. 1. 1784. Francoska vlada pa je vpeljala 1. 1812. civilne matice, katere so vodili takoimenovani meri (maires). Taka francoska oblastnija je bila za Brezovico na Bokalcih. Župni uradi pa so na škofovo povelje tudi v tem času vodili vse zapisnike prav tako na¬ tančno kakor prej. Po odhodu Francozov pa je c. kr. okrožni urad dal te matice pregledati in jih je potrdil kot državno pravomočne. Za pregled rojstev, mrličev in porok v župniji smo vzeli le vsako tretje desetletje, ker bi se sicer preveč nakopičilo suhoparnih številk. Rojenih je bilo : ’) Sicer je bilo I. 1703. le 10 krščenih, vendar moramo reči, da jih je bilo isto leto primeroma mnogo, ker se je v tej žup¬ nijski cerkvi krščevalo šele dobra dva meseca. 29 Od 23. oktobra 1703. do konca 1. 1903. je bilo v tej župniji rojenih 10.792 otrok; največ I. 1897., namreč 105, in najmanj pa 1.1715. (izvzemši 1. 1703), namrečJ21. Kakih znamenitosti v tukajšnjih krstnih knjigah ni naiti. Kar bi bilo morebiti vredno, da bi se ome¬ nilo, bi bila imena nekaterih odličnejših botrov. Ker pa ti niso z brezoviško župnijo sicer v nikakoršni zvezi, zato tudi njih imen ne navajamo. Umrlo jih je: Od 20. februarja 1707 do konca 1. 1903.') je umrlo v tej župniji 8017 ljudij, in sicer največ I. 1855., namreč 135, in najmanj 1. 1820., le 20 oseb. Izredno mnogo jih je umrlo tudi 1. 1787. (77 oseb), 1. 1851. (78 oseb), 1. 1856. (82 oseb), I. 1874. (90 oseb). Zanimiv je tudi pregled, ki ga podajamo v na¬ slednjem. Kaže nam število mrličev po njih starosti. >) Izvzemši leta 1748.—1758., za katera se je mrtvaška- knjiga izgubila. 30 Umrlo je : Ta pregled nam kaže, da umrje skoro polovica ljudi v starosti do 10. leta; dočaka jih pa tudi precej še primeroma zelo visoko starost. 100 ali nad 100 let stari so umrli sledeči: 1. 1715. je umrl Primož Pezdir, star 100 i let, 1. 1723. Uršula Alešovka, stara 105 let, 1. 1731. Marijeta Artač, stara 100 let, 1. 1736. Andrej Andišek, star 100 let, leta 1737. Matija Armič, star 100 let, 1. 1740. Marija Rosnica, stara 106 let, I. 1763. Matija Oblak, star 100 let in leta 1862. Neža Virant, stara 100 let. Žalostna dogodba je zabeležena v mrtvaški knjigi leta 1830. Dne 20. avgusta i. 1. je podsulo v kamnolomu pri Vnanjih Goricah tri delavce, namreč Aleša Mežana, Jožefa Prebila in Tomaža Kržišnika. Dva od teh sta umrla dne 3. septembra, tretji pa dne 4. septembra istega leta. Nekaj precej nenavadnega je bilo leta 1832. Dnč 10. decembra sta umrla na Plešivici št. 10 mož in žena, Matevž in Marija Tiček; on star 72 let, je umrl vsled starosti, ona stara 69 let, umrla je vsled naduhe. Dnč 15. januarja 1814 je na Logu na potu iz Postojne zmrznilo šest vojakov. 31 Dne 23. avgusta 1793 je bil na Brezovici pokopan br. Urban Januzeuski, Poljak iz krakovske škofije, menih tretjega reda sv. Frančiška. Kot 73 letni starček je po¬ toval v Rim. Prenočeval je na Logu št. 13, a zjutraj so našli mrtvega. Mrtvaška knjiga pa nam poroča tudi o boleznih, o katerih drugi viri molče. Izredno mnogo mrličev je bilo 1. 1714. od avgusta do novembra. Umrlo je v teh štirih mesecih 40 oseb. Še hujše je bilo 1. 1715., ko je umrlo 98 oseb, medtem ko je bilo povprečno število mrličev za isto desetletje le 40. Ker pa nekdaj v mrt¬ vaški knjigi niso pripisavali, za katero boleznijo je kdo umrl, zato tudi za ti dve leti ne vemo, katera bolezen je zahtevala toliko žrtev. Največkrat so v župniji gospo¬ darile koze. Zelo hudo so razsajale I 1793 in v za¬ četku 1. 1794.; umrlo je 47 oseb. Manj žrtev pa so zahtevale v letih 1801., 1808. in 1844. Zopet hujše so pa nastopile 1. 1873/74., pobrale so 53 oseb in je bila šola zaprta od 17. novembra 1873. do svečnice 1874. 1. Tudi 1. 1887/88. je umrlo za kozami 48 oseb. Škrlatinka se je prikazala v župniji 1. 1830., 1851. in 1858. Tudi griža in vročinska bolezen sta se večkrat oglasili, tako v letih: 1787., 1797. in 1811. Legar je razsajal po župniji 1. 1856. Najhuje pa je morila kolera 1.1855. V prav kratkem času je pobrala 58 oseb. Po trije do štirje pogrebi so bili na dan, prav pogosto pa po dva. Delavci, ki so ob tem času gradili južno železnico, so imeli v Notranjih Goricah svojo bolnišnico in svoje pokopališče. Dušno pastirstvo pa sta tudi za tuje delavce oskrbovala tukaj¬ šnja duhovnika. Končno si oglejmo še števila, ki nam jih podaja poročna knjiga. Pogled od župne cerkve proti Vnanjim Goricam: 33 Porok je bilo: Od 25. oktobra 1784. 1. do konca 1. 1903. je bilo v tej župniji poročenih 1329 parov; največ 1.1856., 27 parov, in najmanj (izvzemši 1.1784.) 1. 1792. in 1830., le po 2 para. Zanimivosti iz poročne knjige bi bile sledeče: Dne 2. decembra 1828. 1. (torej prvo adventno nedeljo) je bil na Brezovici poročen uradnik ljubljanske to¬ bačne tovarne z imenom Friderik Viljem Božidar Bi- schoff, ki je bil sin protestantskega župnika v Batgen- dorfu na Pruskem in tudi sam protestant. V poročni knjigi je opazka „im Advent getrautmit fOrstbischofli- cher ErlaubniB dd. Laibach den 2. Dec. 1828.“ V prejšnjih časih so stopali v zakon tudi jako mladi ljudje, tako n. pr. je bila 1. 1794. poročena 121etna nevesta z 24letnim ženinom; 1. 1806. 13letna nevesta s 251etnim ženinom ; 1. 1797. 151etna nevesta s 171etnim ženinom; 1. 1807. 151etna nevesta s 25letnim ženinom. Pa tudi 16- in 171etne neveste najdemo pogosto v po¬ ročni knjigi. Prav tako so bili tudi ženini včasih zelo i) L. 1784. je bil sicer le 1 par poročen; a tega leta se je začelo še le 25. oktobra poročevati. 3 34 mladi. Že zgoraj smo omenili 171etnega ženina (1.1797.), pa tudi 1. 1790., 1799. in 1807. so se poročili mladeniči te starosti; da, celo ženine po 16 let stare smo zasledili v poročni knjigi in sicer leta 1799. in 1. 1807. celo dva. Pa tudi že bolj priletni so se spravili pod za¬ konski jarem. L. 1804. je vzel 60letni ženin 50 letno nevesto; 1. 1821. 61 letni ženin 501etno nevesto; leta 1827 67letni ženin 471etno nevesto; 1. 1789. 62letni ženin 281etno nevesto; 1. 1847. 60letni ženin 231etno nevesto in I. 1817. pa 231etni ženin 401etno nevesto. Pri tej priliki naj podam še dve drobtinici iz oklicnih knjig. Dnč 1. februarja 1804 je bil oklican Jožef Pezdir (p. d. Srakar), vdovec iz Vnanjih Goric, da jemlje v zakon Uršo Pleško, vdovo iz dobrovske župnije, in isti dan je bil oklican tudi njegov sin Janez Pezdir, da jemlje v zakon zgornje vdove hčer Uršo Pleško. Jako izbirčen človek pa je bil vdovec Valentin Pezdir (p. d. na Potok), kajti dne 22. septembra 1804 je bil oklican z nevesto Nežo Makove, dnč 26. oktobra 1804 z nevesto Marijo Rebol, dne 10. februarja 1805 z vdovo Magdaleno Satler in dne 17. aprila 1805 z nevesto Marijo Remšgar; torej s štirimi nevestami prej kakor v sedmih mesecih. Vsa brezoviška župnija je razdeljena v dve ob¬ čini. Občina Brezovica obsega vasi Brezovica, Vnanje Gorice, Notranje Gorice, Plešivico in Betovo hišo ob Ljubljanici, ki pa spada v preserško župnijo. Občina Log obsega pa vasi Log, Dragomer in Pod- lukovec. Direktnega davka plačuje občina Brezovica 10.634 K 22 h, občina Log pa 4118 K 03 h, torej skupaj 14.742 K 25 h. 35 Brezoviški občinski odbor šteje 18 udov, katere volijo trije razredi, vsak po 6 odbornikov. V prvem razredu voli 25 volilcev, ki plačujejo 3529 K 55 h di¬ rektnega davka; v drugem razredu voli 49 volivcev, ki plačujejo 3268 K 83 h in v tretjem razredu 441 volilcev, ki plačujejo 3835 K 84 h. Med volilci prvega razreda je tudi en virilist, ki plačuje nad 200 K direkt¬ nega davka. Občinski odbor na Logu ima 12 odbornikov, katere volita dva razreda. V prvem razredu voli 21 volilcev, ki plačujejo 2060 K 13 h, in v drugem raz¬ redu 170 volilcev, ki plačujejo 2057 K 90 h direktnega davka. Na drugem kraju smo omenili, da je bilo poljedel¬ stvo v brezoviški župniji nekdaj na zelo nizki stopinji, kajti vso brezoviško ravan je poplavljala voda in le tuintam je štrlelo iz vode nekaj močvirnega sveta, ki pa je dajal le skromne pridelke. Odkar pa je barje že dokaj izsušeno, se je povzdignilo tudi poljedelstvo na višjo stopinjo, kajti posestniki so si pridobili precej rodovitega in v ravnini ležečega sveta. Pred leti se je na barskem svetu tudi brez gnojenja mnogo pride¬ lalo. Navadno so le požigali in potem je rastlo, da je bilo veselje. Tudi še sedaj tuintam požigajo; vendar že le redkokje. Prideluje se vsakovrstno žito za do¬ mačo rabo, pa tudi drugi poljski pridelki prav dobro uspevajo ; prav posebno se še nekateri pečajo s pri¬ delovanjem ovsa in fižola za prodaj. Da bi se pa ljudstvo še natančneje poučilo, kako je treba obdelovati barski svet, so se ustanovila na različnih krajih barske kotline poskuševališča, med drugimi tudi 1. 1901. na Logu. To poskuševališče ob¬ sega dve parceli po 1200 m 2 in so uspehi, ki so se 3 * 36 doslej na njem dosegli, povsem zadovoljivi. 1 ) Želel, je le, da bi si Brezovčanje tudi znali tamkajšnje iz¬ kušnje v svoj prid izkoristiti. Farna kronika nam poroča tudi nekoliko o po¬ sebno dobrih in o nekaterih izredno slabih letinah zadnjega časa. Tako beremo, da je bila izredno dobra letina 1. 1834. Pridelalo se je toliko žita, posebno rži in ovsa, da ni bilo mogoče vsega pospraviti. Ker niso imeli dovolj prostora v kozolcih, sušili so žito po grmovju in drevju. Jesensko deževje pa je tako na¬ gajalo, da je mnogo žita, posebno pa slame, na nji¬ vah segnilo. Stari ljudje so pripovedovali, da so ljudje iz drugih krajev hodili po žito na tukajšnja polja. Mernik rži je veljal 9 do 10 grošev. 2 * ) Tudi 1. 1875. je bila posebno dobra letina, zlasti za turšico. Turšiča se prideluje v tem kraju šele od 1846. leta, ker se je takrat pričela krompirjeva bolezen.3) Leta 1872. je prav posebno dobro obrodila ajda; 4 5 6 ) sploh dobro leto za žito je bilo pa tudi 1890. Posestnik Andrej Marinko v Vnanjih Goricah št. 15 je nažel 90 oken (štantov) klasnega žita, kar je dalo nad 1000 mernikov zrna.5) L. 1875. je bilo jako mokro — goriška in ple- šivska polja so bila po 14 dni pod vodo — in vsled tega je bila tudi žetev jako pičla. Na barju namreč ob suhih letih vse bolje raste, kakor pa ob mokrih. Barjani le redkokedaj tožijo o suši, večkrat pa o na¬ sprotnem. To leto je bil le fižol nekaj boljši, ki pa ravno isto leto ni imel nobene ceneA) Jako slabo 1) Dr. E. Kramer, Das Laibacher Moor, str. 199 2 ) Farna kronika, str. 5. 3) L. c., str. 17. 18. 4 ) L. c., str. 16. 5 ) L. c., str. 56. 6 ) L. c., str. 19. 37 leto je bilo tudi 1876. Dolga zima, potem pa povodenj za povodnjijo so uničile trojno setev. To leto je bilo toliko snega, da mnogi zaradi zametov niso mogli v cerkev. Tisti, ki so pa šli, so morali sneg sproti od¬ metavati.') Mnogi in lepi travniki dajejo tudi obilo dobrega sena. Posebno dobro leto za seno je bilo 1. 1877. Bog pa je ljudem naklonil še lepo vreme, da so do konca junija že vse pospravili.2) Kjer je pa mnogo krme, tam cvete tudi živino¬ reja. In v tej župniji je živine res mnogo. Ob urad¬ nem številjenju 1.1891. se je naštelo v brezoviški župniji po posameznih vaseh sledeče število domačih živali : Ta izkaz kaže, da se tukajšnje ljudstvo pridno bavi z živinorejo, zlasti mnogo gospodarjev ima prav lepe goveje živine. Sadjarstvo v župniji do sedaj še ni na visoki stopnji; temu so krivi nazori prednikov, ki so menili, da barski svet ni za sadno drevje. Toda sedanji gospo- 1) L. c., str. 20. 2 ) L. c., str. 23. 38 darji so se tudi te stroke kmetijstva poprijeli s pre¬ cejšnjo vnemo in prav pridno zasajajo sadno drevje, ki jim ga oddaja c. kr. kmetijska družba in tukajšnji šolski vrt. Nekateri si pa mlada drevesca tudi sami vzgojujejo. Sadja raste tu več vrst, največ je pa ja¬ bolčnega drevja, manj je hrušk, dobe se tudi češplje, češnje in orehi. Brezo viška župnija ima zlasti ob severni strani mnogo lepega gozda. Največ se nahaja bukovega drevja, a dandanes tudi že raste mnogo smrekovine. Posestniki znajo varovati ta svoj zaklad in sekajo le za potrebo. Ker jim daje barje še precej šote, zato lahko sekira mirno počiva. Po mokrih krajih, dolinah in jarkih v gozdih raste jelša. Posamezno se dobi v tukajšnjih gozdih tudi gaber, brest, nagnoj, čimž, kršljika, bezeg, češmin, javor, jesen, lipa, maklen; ob jarkih na ravnem pa tudi jagnjeti in topoli. Nekdaj so imeli Ljubljančanje pravico sekati les v gozdih okoli Ljubljane; ali se je pa ta njihova pra¬ vica raztezala tudi na brezoviške gozde, ni znano. O brezoviški flori moram le to pripomniti, da je sicer bujna, dolinska, a močvirska. 1 ) Nenavadnih rastlin ni razven, ako omenim „uši'“ po ljudskem nazivu, kar je močvirska ušivka. Divjačine je bilo včasih po teh gozdih mnogo več, kakor je je pa dandanes. Medtem, ko je lovec sedaj zadovoljen, ako dobi zajca, je bil nekdaj njegov plen jako bogat. Srne, jeleni, losi, divji in šotni pra¬ šiči, orjaški pravoli, turi in bobri so se skrivali po teh gozdih. O vsem tem nam jasno pričajo izkopani i) Več o tem beri Dr. E. Kramer: ,Das Laibacher Moor“ str. 102.-130. 39 ostanki teh živali. 1 ) V letih 1871. do 1873. je imel tu¬ kajšnji lov v najemu nadvojvoda Ernest, ki je bil takrat v Ljubljani zapovedujoči general. Ker je najem¬ nino dobro in naprej plačeval, donašalo je občini mnogo dobička, pa tudi posamezniki so zaslužili marsikak krajcar. 2 ) Sedaj dobi od lova brezoviška občina 710 K, loška občina pa 170 K na leto. Ker v župniji prevladuje poljedelstvo in živino¬ reja, zato je tu le malo obrtnikov. Rokodelcev je le toliko, kolikor jih je treba, da napravijo domačinom potrebno obleko in orodje. Vsak pa se poleg roko¬ delstva bavi še kolikor toliko tudi s kmetijstvom. Ob štetvi 1. 1891. je bilo: krojačev 4 strojarjev 2 Črevljarjev 11 kovačev. 3 tesarjev 1 mlinarjev 4 mizarjev 1 glavnikarjev 1 Seveda jih je v župniji še nekaj, ki znajo to ali ono obrt, ki tudi tuintam kaj malega narede, a jim je rokodelstvo le nekak priboljšek za tiste čase, ko ni nujnega poljskega dela. Tudi velikih prodajalnic ni v brezoviški župniji, ker si vsakdo lahko vse nakupi v bližnji Ljubljani. Tu je le nekaj manjših prodajalnic, ki prodajajo razno drobnino, največ špecerijsko blago. Gostilen je le za potrebo. Precej deklet in tudi nekaj moških hodi v Ljub¬ ljano v c. kr. tobačno tovarno; zato je zlasti ženskih delavk za poljska opravila težko dobiti in jih morajo gospodarji drago plačevati. 1) Iv. Šubic, Ljubljansko barje, str. 4. 2 ) Župnijska kronika, str. 17. 40 Kot posebna pridobitna panoga v župniji, kakor sploh po barju, je rezanje šote. Kdaj se je šota začela uporabljati kot kurivo, se ne more natančno povedati. V začetku so barjani kar z navadnimi lopa¬ tami kopali šoto, ki ni imela nikake pravilne oblike so jo sušili ter uporabljali za domačo rabo. Šele v začetku šestdesetih let so začeli rezati pravilne kose v obliki opeke, kakor se to še dandanes vrši. Za ku¬ rivo v tovarnah so začeli šoto rabiti I. 1776., in sicer najprej v tovarni za solitar v Ljubljani, pozneje pa tudi v drugih tovarnah in opekarnah. L. 1856. pa je država kupila med Vnanjimi Goricami in Plešivico nad 600 oral barja ter napravila pod Plešivico veliko to¬ varno. V tej so izdelovali to kurivo na prav poseben način, hoteč ž njim kuriti lokomotive. Veliki jarki so odvajali vodo okoli Plešivice in Notranjih Goric v Ljubljanico in vse nakupljeno zemljišče je bilo prekri¬ žano z železnicami, s katerimi so dovažali šoto v to¬ varno. Tam so jo z velikanskim strojem izpreminjali v kašnato snov, iz katere so tvorili opeki podobne kose. Oskrbnik in voditelj te tovarne je bil J. Gurnigg, prej železnični oskrbnik v Gradcu. Ta je 1. 1857. v Muzejskem društvu v Ljubljani predaval o izdelovanju šotne opeke ter je tudi pokazal že izdelane kose, ki so bili popolnoma kompaktni in temnorjave barve, podobni lignitu, le manjše specifične teže in so se dali rezati, kakor rog.i) Kmalu pa se je pokazalo, da je vsled velike prostornine in primeroma majhne gor- kotne sile to kurivo predrago in — tovarna se je zopet opustila. Stroje so odpeljali, nekatera poslopja podrli, druga pa prodali. Do današnjega dne se je od ‘) Jahresheft, 1858, str. 105. 41 nekdanje tovarne ohranilo le ime „Švajc“ — tako namreč ljudstvo nazivlje dotični kraj, kjer je stala to¬ varna, in pa vodnjak, v katerem tudi ob najhujši suši ne poide voda. Državi prodani svet pa so posestniki zopet pokupili. 1 ) Dandanes režejo v brezoviški župniji šoto še okoli Vnanjih in Notranjih Goric. Največ se je porabi doma, nekaj pa se je spelje v Ljubljano. Koliko je še šote na ljubljanskem barju sploh in koliko je je v brezoviški župniji posebej, se ne da določiti; gotovo pa je, da ni več daleč čas, ko je Brezovičanje še za domačo rabo ne bodo več imeli. Sejmi so na Brezovici trije ; toda zaradi bližnje Ljubljane vsi trije vedno jako slabo obiskani. Prvotno je c. kr. deželna vlada dovolila z razpisi z dnč 17. febru¬ arja 1869, št. 1098, in z dne 29. aprila 1-870, št. 1888, sejme dne 17. januarja, v četrtek po veliki noči in dne 30. decembra vsakega leta. Z razpisom c. kr. de¬ želne vlade z dne 17. julija 1874, št. 4027, pa se je dovolilo, da se sejm s četrtka po veliki noči prestavi na dan 9. marcija in oni z dne 30. decembra na dan 6. decembra vsakega leta.2) Brezovica ima sedaj svojo pošto na Viču. Vsak dan, izvzemši nedelje, prinese selski pismonoš vsa došla pisma, časopise in druge pošiljatve in obenem tudi sprejema enake odpošiljatve. L. 1874. in 1875. pa je bil na Brezovici poštni urad, ki pa je moral zaradi prepičlega prometa prenehati. Pravne razmere. Dokler je bila še tlaka in desetina, je bilo tukajšnje ljudstvo podložno raznim 9 Župnijska kronika, str. 16. 2 ) Statistischer Bericht der Handels- und Gevverbekammer in Laibach, 1875, str. 303. 42 gosposkam. Najstarejše podatke o brezoviški župniji imamo v tem oddelku. L. 1202. je podaril Ulrik, vojvoda koroški, samostanu v Sent Pavlu na Koroškem poleg 12 kmetij ob Šujci v dobrovski župniji tudi 8 kmetij v Notranjih Goricah za mir njegove in njegovih staršev duš. 1 ; Njegov brat Bernhard pa je 1. 1254. oprostil vseh 20 kmetij vsakršne podložnosti njegovim urad¬ nikom v Ljubljani, izvzemši slučaje, ki zahtevajo smrtno kazen. 2 3 4 5 6 ) L. 1341. je volil Herman Polhograjski nem¬ škemu redu v Ljubljani 3 kmetije na Brezovici za mir njegovi duši.3) Tudi slavni grofi Predjamski so imeli v teh krajih svoje podložnike. Tako beremo v nekem starem zapisniku predjamske gosposke, da je na sveč¬ nico 1. 1453. Niklas Lueger, grajski grof v Luencu in Predjami dal v fevd desetino od 8 kmetij na Brezovici, od 7 kmetij v Vnanjih Goricah, od 8 kmetij v No¬ tranjih Goricah, od 4 kmetij na Plešivici in od 1 kme¬ tije na Logu.4) Dne 25. septembra 1545. 1. pa je Fran¬ čišek Predjamski vsa ta posestva in še mnogo drugih prodal grofu Frančišku Thurnu.5) Glasom oporoke z dne sv. Andreja L 1507. je podaril neki Blaž Lazarin, deželni davkar za Istro in Kras, meščanskemu špitalu v Ljubljani 4 kmetije v Go¬ ricah proti temu, da se v špitalski cerkvi opravi zanj vsako leto toliko sv. maš, kolikor ima funt vinarjev, na dan sv. Elizabete pa še slovesna obletnica. Ta dan naj dobi tudi deset špitalskih revežev vsak po eno' suknjo, ki naj bo en funt vinarjev vredna.&) 1) Schumi, Urk.- u. Regb., II. Bd., str. 2. 2) L. c., str. 161, 162. 3 ) L. c., str. 2. 4 ) Mittheil. d. Musealver., 1866, str. 247 d. 5 Mittheil. d. Musealver., 1895, str. 11 6 ) Diplomatarium Carnicolium, str. 14. 43 Leta 479. je dal cesar Friderik v fevd desetino od 7 kmetij v Vnanjih Goricah, od 3 kmetij v Radni, od 3 kmetij na Brezovici, od 3 kmetij Podlukovcem, od 7 kmetij v Dragomeru, od 5 kmetij na Logu in od 1 kmetije v Molah.i) (Glej prilogo št. 1.1) Ljubljanski škof baron Frančišek Kazianer pre¬ pušča s pismom z dne 13. okt. 1537 nekemu Tomažu Anderavu, ki je škofiji posodil 40 funtov fenigov, žitno desetino v Dragomeru s to pogojo, da se stern dolg poravna ter naposled desetina zopet škofiji pri¬ pade. 2 ) Do 1. 1725. je plačevala brezoviška župnija svoje davke deželnemu vicedomskemu uradu. Tega leta je pa prelat Jakob Klopper (vladal v 1 . 1720. — 1743.) v Bistri kupil vse te dohodke iz županij Brezovica, Pre¬ serje in Golo za 33.440 gld.3) Prišel pa je nesrečni čas za samostane, vlada cesarja Jožefa 11. Dne 30. no¬ vembra 1781. 1. je izdal cesar Jožef 11. edikt, da se morajo po vseh dednih deželah odpraviti vsi oni moški in ženski samostani, ki ne poučujejo v šolah, ali ne strežejo bolnikom, ali se ne odlikujejo v štu¬ dijah. Ta udarec je zadel tudi kartuzijanski samostan v Bistri. Prenehati je moral dne 29. januarja 1782. leta. Takrat namreč se jim je razglasil cesarski odlok. Dne 6. februarja istega leta so vse samostansko premoženje, ki je bilo odslej izročeno verskemu zakladu, inventirali ter cenili županiji Brezovica in Preserje na 16.223 gld. 51 1/4 kr.4) Čez vsa posestva so bili potem dalje časa postavljeni javni uradniki, ki so je oskrbovali za verski 9 Še ne natisnjena listina v Rudolfinunni. 2 ) Knezoškof, arhiv, fasc. 11., št. 2. 3 ) Klun, Arch. f. d. Landg., II. u. III. H., str. 134. 4 ) Mittheil. d. h. V., 1854, str. 19. — Wl. Milkovvicz: „Die Kloster in Krain“, str. 136.—137. 44 zaklad. L. 1826. pa je vse skupaj kupil Frančišek Galle za 150.000 gld.i) lz zapisnika iz začetka 19. stoletja poizvemo, ka¬ terim gosposkam so bili župljani podložni ob istem času. Večinoma vse kmetije na Brezovici in na Logu so bile podložne ljubljanskemu magistratu, nad polovico Vna¬ njih Goric, vse Notranje Gorice in Plešivica Kušlja- novemu gradu, druga polovica Vnanjih Goric Glincam * 2 3 ), Dragomer komendi v Ljubljani in Podlukovec Krum- perku, oziroma Lukovškemu gradu. Le 6 kmetij je bilo podložnih župniji sv. Petra v Ljubljani in 2 kmetiji cerkvi na Brezovici.3) Dandanes spada vsa župnija v političnem oziru pod c. kr. okrajno glavarstvo za ljubljansko okolico in v sodnijskem oziru pod c. kr. okrajno sodišče v Ljubljani. Nekdaj so imele sodno oblast v civilnih stvareh razne gosposke. O tem sicer nismo zasledili nobene gotove priče, vendar se nam zdi, da sta ljub¬ ljanski magistrat ali pa nemška komenda, ki sta bili sicer tako veljavni gosposki, gotovo imela tudi sodno pravico nad svojimi podložniki. Zločince („Malefiz- personem) pa je smela soditi le mestna gosposka ljubljanska. Pod to ljubljansko krvavo sodišče je spa¬ dala tudi vsa brezoviška župnija.4) Občinske zadeve upravljata sedaj dva občinska odbora, namreč brezoviški in loški, katerima načelujeta župana. Od 1. 1849. pa do danes so županovali v brezoviški občini : 1. Ivan Zdešar iz Vnanjih Goric, 2. Ivan Košir z Brezovice, 3. Matija Remškar z Bre- ') Klun, Arh. f. d. Lang., II. u. III. H., str. 135, 136. 2 ) Dominium. Glejniz. 3 ) Status animarum, 18C 5. *) Iv. Vrhovec, Ljubljanski meščanje, str. 59 d. 45 zovice, 4. Ivan Oven z Brezovice, 5 Matija Remškar z Brezovice (drugič), 6. Ivan Kušar iz Notranjih Goric. Na županskem stolu loške občine pa so doslej sedeli: 1. Matija Petrič z Loga, 2. Blaž Gregorin iz Drago¬ mera, 3. Jakob Čuden iz Dragomera, 4. Anton Jereb z Loga, 5. Matevž Remškar z Loga, 6. France Petrič z Loga, 7. Jožef Novak z Loga, 8. Matevž Remškar z Loga (drugič), 9. Anton Koritnik s Podlukovca, 10. Janez Čuden iz Dragomera, 11. France Remškar z Loga, 12. France Rus z Loga. Pred 1. 1849. so nadomestovali sedanje župane takoimenovani „oberrihtarji.“ Zadnji „oberrihtar“ čez Dobrovo in Brezovico je bil J. Seunig na Bokalcih, pred njim pa je imel to čast France Prešern (po do¬ mače Skander) z Brezovice. Za časa Francozov je bila na Bokalcih merija (maire) in tudi Brezovica je bila v področju te go¬ sposke. V cerkvenih zadevah je brezoviška župnija pod¬ ložna ljubljanski dekaniji, to pa šele od leta 1808 Nadškof Mihael Brigido (1788 — 1806) je pri nastopu svojega dostojanstva uredil ljubljansko nadškofijo ter jo razdelil na 31 dekanij. Med temi je bila tudi de¬ kanija na Sori in tej dekaniji je bila poleg nekaterih drugih župnij podrejena tudi brezoviška župnija. Toda na Sori je bila dekanija le pet let in zato je brezoviška župnija že 1. 1793. prišla v oblast dekanu pri Ozna¬ njenju M. D. v Ljubljani. 1 ) Pa tudi tu ni ostala dolgo, ker je bila že I. 1795. podrejena dekanu v Šent Vidu nad Ljubljano, 2 ) od koder je prišla 1. 1808. v ljub¬ ljansko dekanijo. >) A. Koblar, Zgodovina sorske fare, str. 43. 2 ) Šematizmi ljubljanske škofije. 46 lil Vera in omika. Brezoviško ljudstvo je bilo in je še vedno dobro, nepokvarjeno ljudstvo, Daši je v vedni dotiki z ljub¬ ljanskim prebivalstvom, vendar ga pogubni libera¬ lizem še ni okužil. Drži se še vedno in neomajno starega, a vedno veljavnega načela: „Vse za vero, dom, cesarja!" Da je brezoviško ljudstvo odločno katoliško-na- rodnega mišljenja, so dokazale najbolje zadnje deželno- zborske volitve 1. 1901., ko sta dobila kandidata kato¬ liško-narodne stranke gg. Fr. Povše in dr. Iv. Šušteršič v brezoviški občini po 100, oziroma 83 glasov, v loški občini pa oba po 59 glasov, medtem ko je dobil kan¬ didat liberalne stranke le v brezoviški občini 19 gla¬ sov, a nobenega v loški občini. Vsa čast torej Loža¬ nom, pa tudi popolna pohvala Brezovičanom, ki so tako odločno pokazali svoje prepričanje! Da prebiva tu res dobro, verno ljudstvo, pričajo dalje lepe cerkvice, ki stoje po gričih in v ravnini, kažejo lična znamenja ob cestah in kažejo precejšnja števila udov pri raznih bratovščinah. Prvo bratovščino v tej župniji je ustanovil 1. 1714. drugi tukajšnji vikar, Valentin Hočevar. Bila je to bratovščina angelov varihov in vseh svetnikov. 1 ) Potrjena in z obilnimi odpustki obdarovana je bila od papeža Klemena XI. dne 16. februarja I. 1714. V župnij- ‘) Vikar in ključarji prosijo 11. dne aprila 1713 na knezo- škofijstvo za dovoljenje, da bi se smela omenjena bratovščina vpeljati, kar se jim vstreže zato, da se čast božja in ljudska pobožnost pospešuje. (Zapisnik št. 39, str. 371.) 47 skem arhivu je še sedaj shranjena ustanovna listina, katere vsebina je tudi priobčena v zadnjem odstavku te knjige. Ta bratovščina!) je imela nekatere praznike, katere je posebno slovesno obhajala. Taki bratovski prazniki so bili: torek po Veliki noči, nedelja v osmini sv. Rešnjega Telesa, nedelja po sv. Ani, vseh svetnikov dan in praznik brezmadežnega spočetja D. M. Glavni praznik te bratovščine je bil torek po Veliki noči (takrat še praznik). Ta dan se je obhajal vsako leto kolikor mogoče slovesno. Že v ponedeljek popoldne po lita¬ nijah se je pričelo spovedovanje. Ker je bil takrat na Brezovici še sam vikar, prišli so tudi duhovniki od drugod pomagat, največ gotovo iz Ljubljane. Drugi dan pa so se od zore do 9. ure brale sv. maše druga za drugo. Po 9. uri je bila slovesna sv. maša in pridiga. Pridigovati je moral vedno šentpeterski vikar. Vsak duhovnik, ki je prišel spovedovat, je dobil v pone¬ deljek večerjo, v torek kosilo in 10 reparjev. * 2 ) Ta dan je prišla na Brezovico tudi procesija z Dobrove 3 ) in skoro gotovo še tudi iz drugih sosednjih župnij. Lepo se je praznovala tudi nedelja v osmini sv. Reš. Telesa. Prednji večer so bile litanije M. B., potem pa spovedo¬ vanje. V jutro je bilo več sv. maš, ob 9. uri pa procesija s sv. Rešnjim Telesom, pri kateri so se peli pri nalašč zato postavljenih oltarjih štirje evangeliji. Po procesiji je bila slovesna sv. maša in pridiga šentpeterskega vi¬ karja. Tudi pred nedeljo po sv. Ani, pred praznikom vseh svetnikov in pred praznikom brezmadežnega spo¬ četja D. M. so bile lavretanske litanije, v praznik pa več sv. maš in pridiga brezoviškega vikarja. Tuji duhov- i) Glej prilogo št. 2.! 2 i Directorium, 1716. 3 ) A. Lesjak, Zgodovina dobrovske fare, str. 31. 48 niki so tudi ob teh praznikih ravno toliko dobivali za svoj trud, kakor v torek po Veliki noči i). Odpustki podeljeni tej bratovščini so bili popolni in nepopolni. Popolne odpustke je bilo mogoče do¬ biti na dan vstopa v bratovščino, na smrtno uro in v torek po Veliki noči. Odpustke 7 let in 7 kvadragen pa je bilo mogoče dobiti v nedeljo v osmini sv. Reš. Telesa, prvo nedeljo po sv. Ani, v praznik vseh svet¬ nikov in v praznik brezmadežnega spočetja D. M.; vselej pod pogoji, ki so pri odpustkih določeni. Bratovske knjige, v katero so upisovali ude, ni več v župnijskem arhivu. Kam je prešla, se ne ve; mogoče, da je bila 1. 1784. odvzeta, ko je bila bratovščina raz¬ puščena. Pač pa se hrani druga knjiga, v katero so vpisovali umrle ude te bratovščine. Ob bratovskih praznikih so se njihova imena brala v cerkvi, pa molilo se je zanje. Iz te knjige vsaj nekoliko izvemo, da so bile v tej bratovščini vpisane tudi mnoge odlične osebe, duhovniki in plemenitniki. Med poslednjimi najdemo družine pl. Kušlanove, Utschanove i. dr., med duhovniki pa so znani ti-le udje: Janez Krst. Skrpin, dr. bogoslovja „Comes Paladnus" protonotar apost., vikar šentpeterski v Ljubljani, kjer je umrl 21. dne februarja 1715, kojega leta je ondi 1. dne februarja ostavil svet tudi ondašnji zakristan Mihael Kuralt, učenik modroslovja. P. Anzelm, kapucinski pridigar, umrl po Veliki noči 1. 1716. v Ljubljani, kjer je v Gospodu zaspal tudi po Veliki noči 1. 1719. Ločan, P. Tomaž, kapucinski pridigar. L T d Volbank Tratnik, učenik modroslovja in vrhniški župnik, pa je svetu zamrl o Vseh svetih 1. 1718., P. Rogerij, kapucin, pa o sv. Jakobu 1. 1728. itd. ‘) Directorium, 1716. 49 O kakih drugih starejših bratovščinah nam ni nič znanega. Mogoče, da pri tej cerkvi sploh ni bila no¬ bena druga vpeljana kakor prej imenovana, ali pa so se zapisniki o njih popolnoma poizgubili. Brezdvomno pa so bili tukajšnji župijani vpisani v bratovščine sosednjih župnij, zlasti v „Bratovščino Naše ljube Gospe v nebo vzete“ na Dobrovi. 1 ) Po ostalih zapisnikih sodeč je bila v 19. stoletju prva vpeljana „Bratovščiua presv. Reš. Telesa". Naj¬ starejši zapisnik udov te bratovščine je iz 1. 1868. Sedaj je vpisanih do 900 udov obojega spola, kateri zlasti sedaj, odkar se skupno časti Najsvetejše, prav po¬ božno časte svojega Odrešenika, pričujočega pod podobo kruha. Dne 17. marcija 1. 1887. pa se je ustanovila na Brezovici „Družba treznosti". Upisalo se je v to družbo doslej že do 1200 udov. Preuredila pa se bo v krat¬ kem na podlagi novih pravil. Posebno častni za brezoviško župnijo pa sta Ma¬ rijina družba za dekleta in Marijina družba za mlade¬ niče. Obe sta bili ustanovljeni dne 16. februarja 1902 in se prav lepo razvijati. V prvi je upisanih 220 deklet, v drugi pa 70 vrlih mladeničev. Vsa čast takim mla¬ deničem, ki se ne sramujejo očitno pokazati, da so in hočejo biti pravi Marijini sinovi! Da bi bil kdaj sv. misijon že v 18. ali pa v prvi polovici 19. stoletja, ni bilo mogoče dobiti no¬ benega poročila. Kolikor mi je znano, se je na Bre¬ zovici prvič obhajal sv. misijon od 3. do 13 novembra 1. 1883. Vodili so ga čč. gg. lazaristi iz Ljubljane. Ob tej priliki se je napravil tudi ličen, a precej majhen !) A. Lesjak, Zgodovina dobrovske fare, str. 85. 4 50 misijonski križ, ki je še sedaj v cerkvi na listni strani. Vrhu križa je napis: „Sv. misijonski križ, bodi naše zavetje!" Drugič je bila brezoviška župnija deležna milosti sv. misijona od 2. do 13. novembra 1. 1885., tretjič od 31. oktobra do 4. novembra 1. 1901. Vselej so ga vodili 51 čč gg. lazaristi iz Ljubljane. Prepričevalne besede ne¬ utrudnih gospodov misijonarjev gotovo niso bile brez¬ uspešne. Razen sedaj običajnih procesij je bilo nekdaj še nekaj drugih. Iz 18. stoletja so nam znane sledeče: V spomin, da so se sv. Uršule dan 1. 1703. prinesli na Brezovico sv. zakramenti, se je praznoval ta dan dolgo vrsto let prav slovesno. Vsako leto je bila ta dan pro¬ cesija, 1 ) o kateri se pa sicer ne ve, niti kje je šla, niti kdaj je prenehala. V 19. stoletju je ni bilo več. Kmalu po ustanovitvi župnije se je upeljala vsa¬ koletna procesija na sv. Ane dan k Sv. Ani v preserski župniji.') Tudi ta se v 19. stoletju ne omenja več. V praznik Marijinega rojstva je šla vsako leto procesija na Dobrovo. Pa tudi o tej ni v 19. stoletju nobenega sledu več. Povsod, t. j. pri Sv. Ani in na Do¬ brovi, je tukajšnji vikar opravil daritev sv. maše za vseh pet sosesk te župnije, za kar je dobil od prve 1 gld., od druge pa 40 kr. kranj. velj.i) V zadnjem času sta bili le dve znamenitejši pro¬ cesiji na Dobrovo. Leta 1872. so po ukazu avstrijskih škofov verniki napravljali velike procesije k božjepot- nim cerkvam Matere Božje, da bi izprosili hudo sti¬ skanemu sv. Očetu Piju IX. nebeške pomoči. Tudi verni Brezovičanje so se podali v ogromnem številu dnč 15. avgusta 1. 1872. na Dobrovo, kamor so isti dan prišle tudi procesije iz Ljubljane in od sv. Katarine. 2 ) Druga mnogoštevilna procesija pa je šla z Bre¬ zovice na Dobrovo dne 22. aprila I. 1895. z namenom, da bi mogočni Bog odvrnil strašno šibo potresa. ‘) Directorium, 1716. 2) A. Lesjak, Zgodovina dobrovske fare, str. 94. 4 ' 52 Od 1 1750. dalje so hodili Brezovičanje s pro¬ cesijo tudi na Rožnik, in sicer tretjo nedeljo po Ve¬ liki noči, ko se je na Rožniku obhajala obletnica po¬ svečevanja cerkvice. Hodili so skupno s Šentvidci in Dobrovčani. 1 ) Kdaj je ta procesija prenehala, ni znano. Se potem, ko je bila na Brezovici že ustanovljena samostojna župnija, so morali Brezovičanje dalj časa hoditi na praznik sv. Rešnjega Telesa v Ljubljano, da so se pridružili procesiji sv. Petra. Doma pa je bila pro¬ cesija potem v nedeljo v osmini sv. Rešnjega Telesa, katere smo pa že zgoraj omenili. Velikonočna procesija je bila v 18. in v začetku 19. stoletja na Veliko soboto popoldne in ne na Veliko nedeljo zjutraj, kakor je sedaj. Procesije križevega tedna so bile v tej župniji že v 18. stoletju v navadi. Razloček med sedaj in nekdaj je le ta, da so imele nekdaj daljšo pot, kakor jo imajo pa sedaj. V ponedeljek križevega tedna je šla procesija iz cerkve v Vnanjih Goricah v Notranje Gorice, v torek iz cerkve v Notranjih Goricah na Log in v sredo iz cerkve na Logu v Dragomer. Procesija sv. Marka je pa šla iz cerkve na Brezovici v Vnanje Gorice. Sedaj pa se zbira procesija šele v bližini iste cerkve, v katero ravno gre. Pa tudi na Brezovico so prihajale v 18 stoletju procesije. Sicer nam je dobro znana le dobrovska procesija, ki je prihajala na Brezovico v torek po Veliki noči, 2) ki je bil glavni praznik tukajšnje bratov¬ ščine; vendar je verjetno, da so isti dan prihajale tudi iz drugih sosednjih župnij. >) L. c,, str. 32. 2 > A. Lesjak, Zgodovina dobrovske fare, str. 31. 53 Silni potres leta 1895. pa je dal povod, da se je napravila obljuba, da bode vsako leto na belo nedeljo popoldne procesija s križi po isti poti, kakor gre o Veliki noči ali pa v praznik sv. Rešnjega Telesa. Zelo lepa navada, a za vikarja jako težavna na¬ loga je bilo blagoslovljenje hiš pred svetimi dnevi. V 18. stoletju je vikar pred sv. dnevom maševal na Logu za sosesko, ki mu je morala dati za to kosilo in pet reparjev. Po kosilu je pa blagoslavljal hiše po Logu, Dragomeru in Podlukovcem. Sv. Silvestra dan je ma¬ ševal v Vnanjih Goricah za ondotno sosesko, ki mu je dala 10 reparjev; po kosilu je pa blagoslavljal vnanje- goriške hiše. V dan pred sv.Tremi kralji je bilo najprej blagoslovljenje vode v župnijski cerkvi, potem pa blago¬ slovljenje hiš po Brezovici. Da bi bil vikar blagoslavljal tudi hiše v Notranjih Goricah in na Plešivici, ni nikjer zapisano; najbrže je v teh vaseh blagoslavljal duhovnik iz Kušljanovega gradu. Lepa navada blagoslovljenja hiš se je ohranila še do današnjega dne, le s tem razločkom, da sedaj hišni gospodarji sami blagoslavljajo in kade hišne prostore. Nekaj, kar po drugih krajih ni v navadi, je tudi to, da blagoslavljajo gospodarji binkoštno soboto po¬ poldne svoja polja, njive in travnike. Gotovo vse hvale vredna navada. Stari ljudje pripovedujejo, da so nekdaj na sve¬ tega Štefana dan blagoslavljali pri cerkvi v Vnanjih Goricah konje. Toda o tem nimamo nobenega pisa¬ nega dokaza. Nekaj posebnega je bilo tudi to, da v 18. stoletju ni bilo blagoslovljenje krstne vode Veliko soboto, temveč Veliko nedeljo popoldne. Najprej je bila procesija s 54 sv. olji, potem pa blagoslovljenje krstne vode; nato? je šentpeterski vikar pridigoval in naposled so bile slo¬ vesne večernice. Pri tej priliki naj omenim še nekaterih drugih navad, ki so bile v 18. stoletju v tej župniji, katerih pa sedaj ni več. Ako je vikar katero nedeljo ali praznik maševal pri tej ali oni podružnici, je imel vedno v isti? soseski obed, katerega so mu morali dajati posestniki drug za drugim. Pa tudi na Brezovici je dobil ob ne¬ katerih praznikih obed v nekaterih hišah. — Veliko¬ nočna izpoved se je začenjala šele s četrto nedeljo v postu. Opravila pa se je lahko tudi pri podružnicah; toda ondi izpovedovati je bila dolžnost šentpeterskega vikarja. — Darovi, ki so se veliki petek nabrali v pušico, so se razdelili v tri dele: prvi del je dobila cerkev drugi vikar in tretji del Cerkvenik. - V sredo, četrtek, in petek velikega tedna popoldne ni bilo nikakršnega cerkvenega opravila, kakor je dandanes navadno. — Ker so med šmarnimi mašami tukajšnji župljani ob ne¬ deljah in praznikih najrajši hodili k službi božji na Dobrovo, je bilo tukajšnjemu vikarju na prosto voljo dano, maševati doma ali pa na Dobrovi. Le v nedeljo po sv. Jerneju je moral maševati na Logu zaradi žegnanja. Birmovanje je bilo v tej župniji že večkrat. Iz prvih časov so nam ostali le skromni, nezanesljivi spominki; vendar hočem tudi te zabeležiti, da se otmo pozabljivosti. Dne 9. junija 1602') je knezoškof Tomaž Chron posvetil pokopališče pri cerkvi Svetega Duha v Vnanji Gorici ter ob tej priliki birmoval 600 oseb. Dne 9. junija 1774. leta je posvetil knezoškoi Karol grof pl. Herberstein tukajšnjo župno cerkev in je najbržeob *) Protok. Pontif. 1 a v knezoškof. arhivu. 55 tej priliki delil tudi zakrament sv. birme. Skoro gotovo je tudi škof Avguštin Gruber tu birmoval 1. 1817., ko je prišel na Brezovico ob priliki kanonične vizitacije. i) Dne 12. avgusta 1819 je isti škof na Brezovici birmoval 36 dečkov in 33 deklic, skupaj 69 in. še nekaj Horjulcev. * 2 3 ) Knezoškof Anton Alojzij Wolf je pa župnijo obiskal dne 21. maja 1829 in ob tej priliki birmoval 50 Brezovi- čanov: 24 dečkov in 26 deklic. Pozneje so pa Brezo- vičani svoje otroke kakor sploh navadno vodili o Bin- koštih v Ljubljano k sv. birmi. Imenovani zapisnik nam kaže v posameznih letih sledeče število birmancev: L. 1834.: 45 oseb in 5 na Dobrovi, 1. 1835. dne 5. julija 32 oseb, 1. 1836 : 4, 1. 1837. pa 61. L. 1838.: 25, 1. 1839.: 3, 1. 1840.: 65, 1. 1842.: 71, 1. 1843. pa 7 oseb. L. 1844. je bilo v stolnici birmanih 75 Brezovičanov, I. 1846.: 76, I. 1848.: 81,1. 1849. pa dne 8. julija 44 oseb. Število birmancev odslej nekoliko pada. L. 1851. je bilo 74 Bre¬ zovičanov birmanih, 1. 1853.: 72, I. 1855.: 69, 1. 1856. dne 6. julija: 46, 1. 1857.: 31, 1. 1858.: 40, leta 1860.: 41 dne 29. julija, 1.1861.: 39, leta 1862. pa 35 oseb, 1. 1863. pa samo 1. Ko pa je dne 25. septembra 1864 knezoškof Jernej Vidmar posvetil 3) nov veliki oltar v župnijski cerkvi, je ob isti priliki naslednjega dne tudi zakrament sv. birme v njej podelil 147 Brezovičanom. 39 Preserjanom, 7 Bevčanom, 1 Logačanu in 5 vojakom izmed ogrskega oddelka, ki je bival na Brezovici. L. 1866 so poslali Brezovičani v stolnico k sv. birmi o Binkoštih 47 otrok, 1.1867.: 33, 1.1868 : 42, 1.1869.: 48, 1 1870.: 49, 1. 1871.: 52, 1. 1872.: 56, 1. 1873.: 50, >) Župnijska kronika, str. 5. 2 ) Zapisnik birmancev v knezoškofijskem arhivu. 3 ) Župnijska kronika, str. )2., navaja 1. 3 863. 56 1. 1874.: 47, I. 1875.: 60, 1. 1876. pa le 1, ker je dne 29. maja knezoškof Ivan Zlatoust Pogačar i) na Brezovici birmoval. Prejelo je takrat 97 otrok ta sv. zakrament, in sicer 46 dečkov in 51 deklic. L. 1878. je šlo 66 oseb v Ljubljano k sv. birmi, 1. 1879.: 54, I. 1880.: 36, 1. 1881.: 47, 1. 1883.: 62, 1. 1884. dne 20. julija pa 20, katere je birmoval tržaški škof ob času vakature ljubljanske stolice. L. 1885. je bilo 83 Brezovičanov birmanih v ljubljanski stolnici, I. 1886.: 44, 1. 1887.: 54, 1. 1888. pa 49. Dne 5 avgusta 1889 je pa knezoškof Jakob Missia,2) poznejši nadškof in kardinal goriški,3) podelil na Bre¬ zovici 110 osebam, 50 dečkom in 60 deklicam, za¬ krament sv. birme. Naslednje desetletje pa je bilo v Ljubljani birmanih: 1.1890.: 12 oseb, leta 1891.: 42, 1. 1892.: 58, I. 1894.: 84, 1. 1895.: 51, k 1896.: 74, 1. 1898. pa 128. L. 1899. je bila dne 25. maja zadnjič birma na Brezovici. Takrat je sedanji prevzvišeni gospod knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič podelil ta sveti zakrament 88 otrokom, in sicer 57 dečkom in 31 de¬ klicam, in le 4 so bili o Binkoštih poprej v Ljubljani birmani. Leta 1900. jih je šlo 49 otrok v Ljubljano, 1. 1901.: 54, 1. 1902.: 53, 1. 1903. pa 61. Tudi za 1. 1904. je bilo birmovanje že napovedano, a je moralo vsled dolgotrajne župnikove bolezni izostati, v Ljubljano pa so jih poslali 61 k sv. birmi o Binkoštih. Kakih posebnih vraž med ljudstvom ni bilo zasle¬ diti; sliši se le tuintam o nekaterih najnavadnejših, kakršne zasledimo povsod, a še te so le slabi ostanki iz prejšnjih časov, ki so ostali še ljudstvu v spominu, a ■) Župnijska kronika, str. 21. 2 ) Župnijska kronika, str. 54. 3 ) Umrl dne 24. marca 1902. 57 nanje pa ne veruje. Tako pravijo n. pr., da če mrlič na odru gleda, da kliče koga drugega za seboj. Ako se bled kruh speče, pravijo, da bo kmalu mrlič v hiši. Katero dekle pride veliko soboto prej z blagoslovom domov, tisto bode tudi proso pred drugimi oplelo. Tudi „moro“ nekateri še poznajo, a ne tlači pa nikogar več. Za izobrazbo ljudstva je v zadnjem času zelo dobro preskrbljeno. Sedaj sta v župniji dve ljudski šoli, in sicer na Brezovici dvorazrednica, v Notranjih Go¬ ricah pa enorazrednica, ki skrbita, da se mladina priuči najpotrebnejšim vednostim, da se more potem še sama nadalje izobraževati. Osnovalo pa se je v župniji že tudi več društev, ki skrbe za potrebno izobrazbo svojih članov. Že zgoraj sem omenil Marijinih družb za mla¬ deniče in dekleta. Česar na Brezovici prej ni bilo, to sta vpeljali omenjeni družbi, namreč lepe veselice z glediščnimi predstavami, na katerih se ljudstvo zabava in izobražuje. Dne 20. junija 1903. 1. pa. se je ustano¬ vilo tudi ..Slovensko katoliško izobraževalno društvo 11 , ki šteje že do 60 članov. Za povzdigo kmetijstva se je že 1. 1896. ustano vila podružnica c. kr. kmetijske družbe kranjske, ki si je preskrbela že precej kmetijskih strojev, ki se po¬ sojajo članom. Za obrambo imetja v slučaju požarov se je 1. 1898. ustanovilo „Prostovoljno gasilno društvo", ki šteje 32 članov in ima tudi potrebno gasilno orodje. Postavilo si je lastni gasilni dom, ki je bil leta 1903. slovesno blagoslovljen. Meseca januarja 1905. leta se je ustanovila na Brezovici po župnikovem nasvetu tudi ..Mlekarska zadruga", registrovana zadruga z ome¬ jenim poroštvom, kateri je načelnik za povzdigo kme¬ tijstva zelo vneti posestnik Andrej Remškar na Brezovici hiš. št. 13. Začasno mlekarno, ki je bila dne 26. februarja 58 1905 blagoslovljena, so priredili pri Škandru na Bre¬ zovici. Udov je imela sprva 38, sčasoma se bode pa razširila gotovo, kar sklepamo iz tega, da je že meseca avgusta i. 1. štela 65 udov, ki dobro spoznavajo nje korist. Fo prizadevanju sedanjega jako delavnega go¬ spoda kaplana Juvana se bode pa v najbližnji prihod- njosti ustanovila tudi zelo potrebna „Hranilnica in posojilnica". Pa tudi mnogo dobrih knjig in časopisov skrbi, da se ljudstvo vedno bolj izobražuje. Poleg šolskih knjižnic ima tudi „Slov. katol. izobraževalno društvo" svojo knjižnico. „Družba sv. Mohorja" šteje v brezcviški župniji 126 udov; poleg tega pa prihajajo v župnijo še sledeči dobri časopisi: 60 Domoljubov, 16 Kmetovalcev, 15 Bogoljubov, 9 Slovencev, 9 Narodnih gospodarjev, 4 Cveije iz vrtov sv. Frančiška, 3 Dom in Sveti in 1 Primorski list. Častno za župljane je pa to, da prihajajo v župnijo poleg tolikega števila dobrih katoliških listov le 3 izvodi nekega protikatoliškega lista, katerega pa zaradi njegove umazane vsebine niti ne imenujemo. IV. Gradovi in gradišča. 1 ) Brezoviška župnija ni imela in nima močno utr¬ jenih gradov. Zakaj ne? Najhujši sovražniki kranjske dežele so bili Turki. Da so se naši predniki mogli uspešno upirati krvo- lokom, so sezidali po deželi mnogo močno utrjenih gradov, kamor so okoličani pribežali ob času turške ') To poglavje je bilo skoro doslovno priobčeno v ,,Izvestjiq muzejskega društva", 1899, str. 191. i. d. 59 sile. Brezovičanje pa so imeli tako pribežališče v Ljub¬ ljani. Ernest Železni je poslal iz Bolcana v soboto po sv. Rešnjem Telesu 1. 1416. deželnemu glavarju Urhu ‘Šenku Ostrviškemu ukaz, da naj Ljubljančanje nemu¬ doma napravijo nasipe in okope okoli mesta, ter na[ obzidje bolje utrdijo in popravijo; obenem pa naj glavar zahteva od samostanov, župnijskih predstojnikov in drugih, da ti svojim ljudem zapovedo, meščanom pomagati, apno in pesek voziti, kopati i. t. dT) Cesar Friderik IV. je pa zapovedal iz Gradca dne 27. januarja 1. 1478. prebivalcem štiri milje okoli Ljubljane stanu¬ jočim, da naj pomagajo meščanom zgraditi obzidje ob Ljubljanici, zato pa smejo ob času turške sile pribe¬ žati v utrjeno mesto. * 2 3 ) In zopet so morali okoličani, 1 miljo od Ljubljane stanujoči, 1. 1543. delati po tri dni tlako, da so napravili baštijo na ljubljanskem gradu pri vicedomskem stolpu.3) Ker so torej Brezovičanje imeli dolžnost, mestno obzidje popravljati, poleg tega pa tudi pravico, v sili v mesto pribežati, zato jim pač ni bilo treba doma trdno zidanih gradov. Toda brez gradov pa brezoviška župnija le ni bila. 1. Kušljanov grad. Na levi strani državne ceste pod Plešivico je gradič, ki ga ljudstvo nazivlje K u š 1 j a n o v (tudi Krš- Ijanov) grad. Ta grad je srednje veliko enonadstropno poslopje, obdano s precej visoko zidano ograjo in je sedaj lastnina g. Feliksa Reya pl. Castelletto. Valvasor 4 ) imenuje ta grad „Sablata“, to je Zablata. Tako se je ') Letopis »Matice Slovenske”, 1871, str. 13. 2 ) Dimitz, Geschichte Krains, I., str. 289. 3 ) Valvasor, Ehre, XI., str. 666. 4 ) Tam str. 382. 60 po bližnjem barju ali blatu imenoval grad, ker je bil tačas svet okoli gradu še ves močviren in blaten. Tudi še dandanes se imenujejo njive, polja in travniki, ki leže med Cornovcem in Podplešivico, „Na blatih“. Gorenjci, oziroma Posavci pa tudi Brezovčane in Gori- čevce imenujejo „Zablatence“. Da bi se pa grad kdaj tako imenoval, tega pa nihče več ne pomni. Sedanje ime „Kušijanov grad“ mu je ljudstvo nadelo po poznejših posestnikih tega gradu, namreč po Kuschlanih. Nemško se grad že od nekdaj imenuje „Moostal“. Grad je v prav skritem kraju, tako, da ga mnogo popotnikov, ki hodijo po državni cesti proti Vrhniki, niti ne opazi. Stoji namreč na zahodni strani gričev Plešivice in Velike strani ter približno l km od državne ceste, oziroma železnice. Njegovo lego in okolico nam opisuje Valvasor tako-le: „Ta grad je popolnoma z močvirjem obdan. Pri gradu je prijazen hribec, na katerem je prijetni gozdič. Tudi prav bli zu gradu je svet nekoliko vzvišen, na katerem je precej lepega polja. H gradu je mogoče le od ene strani dospeti, kajti od vseh drugih strani je dohod vsled močvirja nemogoč in še na tej edini poti je dvoje ali troje mostov, brez katerih bi bilo tudi od te strani nemogoče, dospeti do gradu. Okoli gradu je tudi mnogo vretij. Na tem kraju se vsako jesen in pomlad ustavljajo žerjavi, katerih mnogo polovč.“ Že zgoraj smo omenili, da je poslopje le srednje veliko; vendar je pa v njem več prav lepih prostorov, ki so pa sedaj popolnoma prazni. Tudi prej že več let niso bivali pravi gospodarji v njem, temveč le najem¬ niki in pristavniki. Mnogo škode na zidovju je po¬ vzročil velikonočni potres 1. 1895. 61 V tem gradu je bila v minulih časih tudi kape¬ lica, posvečena sv. Trojici, ki je pa sedaj ni več. Ne¬ kdanji graščaki so imeli tu tudi svoje duhovnike, grajske kaplane. Znana sta nam dva, namreč: Matija Kum- m e r, ki je v župnijskih maticah omenjen dne 28. marca 1.1756., in Mihael Ferdinand Gorjup, ki ga najdemo prvič vpisanega dnč 5. februarja 1. 1757. Bival je v tem gradu nad 50 let in je tudi tu umrl dne 5. avgusta I. 1807,, star 79 let. — Porodil se je v šent- peterski župniji v Ljubljani, kjer je tudi dovršil vse svoje vede. V mašnika so ga posvetili na naslov go- spodstva „Turnamhard“ grofa Aleksandra pl. Auersperga dnč 20. septembra 1. 1755., starega 24 let. V dušnem pastirstvu ni deloval. Bil pa je lepega obnašanja in vzglednega življenja.') — Kateri grajski kaplani so bili tu pred ustanovitvijo župnije, se ne da določiti. Za Gorjupom pa ni bilo nikogar več. Nekaj časa je v tem gradu stanoval tudi prvi brezoviški vikar, ker župnišče še ni bilo dodelano. Kdaj je bil Kušljanov grad sezidan, se ne ve; skoro gotovo pa so ga zgradili šele po 1. 1453., kajti tega leta je še Nikolaj Lueger dajal v fevd desetino po Brezovici, Vnanjih in Notranjih Goricah ter na Plešivici, * 2 ) torej po vseh onih vaseh, ki so pozneje spadale h Kušljanovemu gradu. Tudi o nekdanjih po¬ sestnikih ne vemo dosti drugega, kakor njih imena, ki nam jih je ohranil ValvasorA) Kot prve posestnike omenja Valvasor gospode Mauritscbe, od katerih je prešel grad v last gospodom Gallen, ki so ga pa zopet Mauritschem prodali, in ti zopet gospodom Gallen. ') Vizit, protok. 1. 1783. v knezoškot. arhivu. 2 ) Mittheil. des Musealver. 1891. s) Valvasor, Ehre, XI., str. 382. 62 Za temi'pa so postali lastniki gradu baroni Kuschlani. Odkod je prišla ta rodbina, nisem mogel dognati. Dobil sem le, da je bil Oašpar Kuschlan 1. 1651. pri poklanjanju v Ljubljani ob prihodu Ferdinanda IV., 1 ) in da je bil Ivan Viljem baron Kuschlan od 1. 1691. do 1714. stotnik uskokov v Žumberku. 2 ) Verjetno je, da je bil prej imenovani Gašpar Kuschlan lastnik tega gradu. Določno se pa ve le za naslednje posetnike: Prvi je bil Ivan Adam baron Kuschlan. Kolikor mo¬ remo sklepati iz župnijskih matic sv. Petra v Ljubljani, je bil tu že 1. 1663., kajti dne 28. junija i. 1. mu je bil rojen prvi otrok v tem gradu, namreč hčerka Marija. Potem pa se mu je rodilo do 1. 1680. še 8 otrok, namreč 6 dečkov in 2 deklici. Eden njegovih otrok, namreč Adam Baltazar baron Kuschlan je bil kanonik in župnik v Ljubljani, drugi, Rudolf baron Kuschlan pa 58. opat cistercijskega samostana v Kostanjevici.3) Po smrti Ivana Adama barona Kuschlana je nekaj časa gospodarila v gradu njegova vdova Marija Konštancija, roj. Schlan- genburg. Njej pa je sledil v gospodarstvu Ivana Adama najstarejši sin, Jošt Jožef baron Kuschlan, ki se je rodil dne 14. marcija 1. 1667. Za njim je prevzel go¬ spodarstvo Karol Veliki Valentin baron Kuschlan, nato pa Karol Veliki Jožef baron Kuschlan, ki je bil rojen dne 8. novembra I. 1745. in je umrl dnč 15. januarja 1. 1809. Ta pa je prepustil gospodarstvo, menda I. 1806., Juriju Ivanu Nep. bar. Kuschlanu. Potom zakona pa je prešel grad v last Ani Karolini pl. Gasparini, roj. baro¬ nici Kuschlan (v deželni deski je datum 6. febr. 1826), 9 Dimitz, Geschichte Krains, III., str. 427. 2 ) Schumi, Archiv, II. Bd., str. 207. 9 Mittheil. des liist. Ver., 1855, str. 77. 63 ki se je omožila z Bernardom vitezom Gasparinijem. 1 ) Imenovana gospa je pa že dne 6. avgusta 1. 1828 umrla v 36. letu svoje starosti ter počiva na pokopališču v Notranjih Goricah, kjer hrani spomin nanjo kamenita, v cerkveni zid vzidana plošča. Pa tudi med ljudstvom v Notranjih Goricah in na Plešivici se je gospa ohra¬ nila v blagem spominu kot velika dobrotnica strada¬ jočih ob času lakote 1. 1817. Za njo pa je postal last¬ nik gradu (deželna deska: 26 aprila 1. 1831.) Bernard (v deželni deski menda Friderik) vitez Gasparini. Crez nekaj let pa je grad zopet prešel v last rodbini Kuschlan (dež. deska: 22. novembra 1. 1861), namreč Gabrijeli in Izabeli baronici Kuschlan in Aleks, baronu Kuschlan. Vsled ženitve pa je dobil grad za lastnika (dež. deska: 14. oktobra I. 1866.) Feliksa Reya pl. Castelletto, ki se je kot c. in kr. nadporočnik poročil dne 11. oktobra 1. 1864. z Izabelo baronico Kuschlan. V zadnjih 50 do 60 letih pa je imel grad tudi več najemnikov in v tem času so se najbrže porazgubile tudi grajske listine. Ob svojem času je bilo pri tem gradu tudi zelo veliko zemljišča. Feliks Reya pl. Castelletto pa je 1. 1874. prodal tri kmetije, obsegajoče nad 130 oralov sveta, posestnikom v Notranjih Goricah in na Plešivici za več kot 20.000 gld. S tem korakom je kmetovalcem pripomogel do večjega blagostanja. 2 ) Pri gradu je po¬ tem ostalo še 208 oralov sveta, ki ga je pa lastnik okoli 1. 1900 tudi še razprodal, tako da sta sedaj pri gradu le še kaka dva orala rodovite zemlje. Svoj čas so baje tudi trapisti bili kupci tega posestva ter so 9 Imenovani je bil „Herr zu Moosthal und Mannsburg“. ((Poročna knjiga 31. sept. 1830.) 2 ) Farna kronika, str. 18. 64 ponujali za vse skupaj 56.000 gld. Ker se kupčija ni sklenila, je skoro gotovo lastnik svoje posestvo pre¬ visoko cenil. 2. Lukovec. Nekako 10 km od Ljubljane proti Vrhniki na se¬ verni strani tržaške ceste opaziš na hribcu nad neko novo vilo, ki ima prekrasno lego, razvaline nekdanjega Lukovca. Pred nekaj leti je stalo od starega gradu še nekaj zapuščenih zidov, ki so glasno oznanjevali minljivost vsega posvetnega, a kmalu bodo zginili tudi ti zadnji sledovi nekdanjega gradu. Ime Lukovec, nemško Lukovvitz, izvaja Valvasor') iz besede „lu- kati = spahen, gucken“, torej bi Lukavec značilo gradič, ki luka izmed hribov po barju. „Luk“ pa po- menja tudi močvirje ali močvirni kraj; * 2 ) po tej razlagi bi torej Lukovec dobil svoje ime od močvirja. Ta gradič je ležal na prav lepem kraju. Na se¬ veru se razprostira že večkrat omenjeno brezoviško hribovje, na jugu pa se širi prostrano barje. Ob Val¬ vasorjevem času je imel ta grad le malo polja, mnogo pa je imel lepih travnikov, ki so bili večinoma pod vodo, kakor sploh vsa barska kotlina. Pri opisovanju Lukovca pripoveduje Valvasor veselo dogodbico, ki se je vršila nekje v bližini tega gradu. V eni bližnjih vasi — tako pripoveduje — je bila pijančevanju zelo udana kmetica. Njen mož je te slabe navade nikakor ni mogel odvaditi. Ko je pa neko zimo v Ljubljani prenočeval, je gledal zvečer igro o raju, ki so jo predstavljali dijaki. Med drugimi prizori je videl tudi dva dijaka, ki sta predstavljala x ) Valvasor, Ehre, XI., str. 351. 2 ) Po besedah pok. prof. Vidmarja. 65 hudiča. Po končani igri je šel k mesarju, kjer je pre¬ nočeval, pa tja je prišel tudi eden izmed onih dveh dijakov. Po daljšem razgovarjanju ponudi kmet dijaku precejšnjo napojnino, ako mu hoče o priliki nekoliko pomagati. Dijak mu obljubi. Ko je šla nekega praz¬ nika kmetica zopet v gostilno in je mož vedel, da je 5 Pokrajinska slika. Med Vnanjnimi in Notranjimi Goricami. 66 pred polnočjo gotovo ne bode domov, gre hitro v mesto po onega dijaka, kateremu po poti razloži, čemu ga potrebuje in kam naj se skrije. Nato gre kmet v gostilno po svojo ženo. Spravi jo proti domu ter ji med potjo očita, kako sramoto mu dela s svo¬ jim pijančevanjem, in da bode sebe in njega spravila na beraško palico. Pripoveduje ji tudi, da se je sešel z nekim dijakom, ki ga je naučil, kako je mogoče to slabost odpraviti s pomočjo dvanajsterih hudičev. Žena tega seveda ni hotela verjeti ter je rekla, da naj le nad njo poskusi, pa bo videl, da je bil osleparjen. Mož se jame navidezno izgovarjati, da je že skoro pozabil besede, ki se morajo izgovarjati, kadar se kli¬ čejo hudiči, potem pa molče koraka poleg svoje žene. Ko se pa približata grmovju, kjer je bil skrit našem¬ ljeni dijak, mahoma mož prekine tihoto, rekoč: „Ven¬ dar sem se spomnil enega imena onih dvanajsterih hudičev." Začrta nekaj krogov, dela čudne obraze in mrmra nerazumljive besede, k sklepu pa pristavi: „Pridi, hudič, po mojo pijano babo!" Komaj je kmet to izgovoril, že je začel iz grmovja lezti hudič, ki je skočil k pijani kmetici, ter jo s suknarsko ščetjo tako neusmiljeno odrgnil po obrazu, da je bila komaj člo¬ veku podobna. Mož pa jo je med tem, kakor bi se tudi sam zbal hudiča, pobrisal proti domu. Opraskana žena je bila ozdravljena. Odslej je le to premišljevala, kako bi jo zdelalo dvanajst hudičev, ako bi še nadalje pijančevala, ker je bil že eden tako hud. Tudi o lukovškem gradu ne vemo, kdaj je bil sezidan, gotovo pa je že stal za časa turških napadov. Pripoveduje se, da so Turki ob nekem napadu na Kranjsko na tem gradu vse pomorili. Kadar je prišel Turek v deželo, so na Lukovcu vse dragocenosti 67 poskrili, živež in druge potrebne stvari so pa na čolnih prepeljali v Bistro ; pa tudi ljudje, ki so bili v gradu, so tam zavetja iskali. Ob istem času se je baje lahko še prav do Podlukovca vozilo s čolni. Nekoč pa jih Turki prehite. Preden se je mogla grajska gospoda umakniti v varno zavetje, pridrli so ljuti krvoloki in od prvega do zadnjega vse pomorili. 1 ) Valvasor2) nam pač našteva nekdanje posestnike tega gradu, toda dosti več nam pa tudi ne pove. Prve posestnike imenuje grofe Barbo. Od teh je prešel Lu¬ kovec po ženitvi na gospode Gallen in na isti način na vicedomskega knjigovodjo Jurija (Danijela 3) Reffin- gerja. Vdova Katarina Doroteja Reffinger, rojena baro¬ nica Gallen, pa se je omožila z Volbankom Avgušti¬ nom Busethom,4) ki je že imel grad Turen pri Rade¬ čah.5) Sama je kupila okoli 1. 1687. grad Gerbin pri Litiji,6) grad Lukovec je pa prodala. O njenem dru¬ gem možu, Volbanku Avguštinu Busethu, pripoveduje Valvasor, da je v dvoboju prebodel okoli I. 1680. v Krškem Frančiška Mihaela pl. Žara (ali Sara), ki je bil zadnji svojega rodu.7) Od zgoraj imenovane Katarine je kupil Lukovec Ivan Jakob Bosio, porojen v Ljub¬ ljani 12. mareija I. 1629., 8 ) in je bil o Valvasorjevem času še posestnik tega gradu. Ta je bil dne 5. novem¬ bra 1. 1647. vpisan v vseučiliško matrikulo v Solno- ') Povedal Janez Čuden, po domače Pavletovec. 2 ) Valvasor, Ehre, XI., str. 353. 3 ) Izvestja muz. društva, 1900, str. 222. 4 ) Valvasor, Ehre, XI., str. 353. 5 ) Tam, str. 583. 6) Tam, str. 183. 7 ) Tam, str. 242. 8 ) Izvestja muz. društva, 1900, str. 184. 5 ' 68 gradu, kjer je študiral logiko.i) Drugi iz te rodbine, namreč Ivan Jernej Bosio, je bil od I. 1670. do 1672. mestni sodnik in od 1. 1676. do 1678. mestni župan ljubljanski.2) Neki Bosio je v 17. stoletju zalagal de¬ želne stanove kranjske z laškim blagom.3) Mogoče, da je bil isti tudi posestnik tega gradu. L. 1703. je bil imetnik tega gradu Sebastijan Raigersfeld. Neznano pa je, kako je prešel grad potem v last Žigi Jožefu Lu¬ kančiču, ki ga najdemo zapisanega v župnijskih maticah v letih 1703. do 1708. Ta je imel za soprogo Ano Ro¬ zino Jožefo, rojeno baronico Valvasor iz Medije, Bel- nika in Zavrha. * 2 3 4 5 ) Naslednji posestnik je bil Frančišek Jakob pl. Schmidthoffen. Prvotno se je ta rodbina imenovala Kovačič. Ta Frančišek Jakob je bil dne 29. oktobra I. 1685. vpisan v vseučiliško matrikulo v lngolstadtu z imenom Kovatgiz (Kovačič). Študiral je obojno pravo. „Studiosus 1. U.“ je bil ob istem času tudi njegov brat (Frater germanus) Volbank Henrik.5) Andrej Kovačič je bil tržan vipavski in prisednik trškega sveta. Odlikoval se je za časa frijulskih in be¬ neških vojn z nastanjenjem cesarske vojske v Vipavi. Njegov sin Matej Kovačič je bil mitničar na deželni mitnici na Jesenicah in na cesarski mitnici na Colu. Pridobil si je toliko premoženja, da je kupil od ba¬ rona Wolfa Konrada Jankoviča graščino Trebnje. Cesar Leopold I. ga je povzdignil v plemeniti stan dne 8. ju¬ nija 1. 1667. in mu podelil „posebno milost", da se je smel pisati „Kouatschitsch von Schmidhoffen". Ker je >) Izvestja muz. društva, 1899, str. 25. 2 ) Valvasor, Ehre, XI., str. 704. 3 ) Schumi, Archiv, II. Bd., str. 301, 145, 147. 4 ) Župnijske matice. 5 ) Izvestja muz. društva, 1899, str. 26. 69 stopil v sorodstvo in svaštvo z drugimi plemenitniki v deželi, so mu kranjski deželni stanovi dne 12. maja 1. 1685. podelili deželjanstvo na Kranjskem (den Clai- riadt der Landmannschaft in Krain). Umrl je na gradu v Trebnjem in bil pokopan v trebanjski župni cerkvi. Dne 15. julija I. 1688. je cesar Leopold tudi Štefana Kovačiča, ki je bil menda Matejev brat, povzdignil v plemeniti stan s pridevkom „von Schmidthoffen“. Novi plemiči so se smeli imenovati tudi samo „Schmidt- hoffen“ in so začeli opuščati ime Kovačič. Frančišek Jakob pl. Schmidthoffen je bil prisednik plemiškega deželnega sodišča v Ljubljani. S soprogo Ano Felicito je imel dne 22. novembra 1. 1694. sina Frančiška An¬ tona. Cesar je Frančiška Jakoba dne 11. julija 1.1733. povzdignil v baronski stan z naslovom „und Ehren- wortt : ‘ in s pridevkom „von Schmidthoffen, Herr zu Treffen und Lukowitz“. Trebanjsko graščino je bil sicer 1. 1699. prodal stiškemu samostanu za 25)000 gld., a dobil jo je nazaj 1. 1731. Na Lukovcu pa je od 1. 1731. do 1736. bival njegov sin Frančišek Anton, ki se v brezoviških župnijskih maticah večkrat imenuje pl. Schmidthoffen, gospod v Trebnjem in Lukovcu, prisednik dežele kranjske.') Posestniki z Lukovca so imeli v župni cerkvi tudi svoj žerh. Kamenita plošča, ki je istega pokrivala, se je še ohranila in je sedaj v prezbiteriju na evangeljski strani pod prižnico. Ker je na istem mestu nekaj klopi, se je le malo vidi izpod njih. Gorenji konec plošče je že odbit in grba je le še dobra polovica. Vendar se tudi iz te polovice da spoznati, kakšen grb je bil. Preko ščita je od desnega zgornjega ogla do levega spodnjega začrtana ozka ■) Izvestja muz. društva, 1899, str. 110. 70 proga, v kateri so tri zvezde. Ostali ščit delita od vrha navzdol in od leve na desno potegnjeni črti v štiri dele. Zgornje levo in spodnje desno polje nosita eno- glavega orla, drugi dve polji pa imata po tri navpične črte. Torej je ta grb popolnoma enak onemu, ki ga ima Valvasor v svoji zbirki grbov i) pri plemeniti rod¬ bini Kovačičev. Napis na plošči pa se glasi tako le: FRANC1SCVS IACOBVS L.B.A: SCHMITHOFFEN IVDICIORVM - PRAETORIA : LIVM : ASSESSOR : ET B1S : DEPVTATORVM - PRAESSES DVCATVS - CARNIOLIAE - AETAT1S SVAE : 75 ANNO 1746 DIE 15. IVNY. Od rodbine Schmidthoffen je Lukovec prešel potom ženitve v last grofu Ivanu Nep. Raspu, ki se je poročil z Barbaro pl. Schmidthoffen. Oba sta umrla v Ljubljani, pokopana sta pa bila na Brezovici, in sicer prvi dne 26. maja 1. 1802., druga pa dne 28. avgusta 1. 1801. * 2 ) Za temi je postal gospodar tega gradu kriški baron Jožef Žiga grof Thurn in Valsassina, ki je imel tudi krumperški grad pri Dobu. Anton grof Thurn je bil od 1. 1775. imejitelj kranjskega polka št. 43. 3 ) Pripo¬ veduje se, da so mladeniči, ki so se želeli oprostiti vojaščine, šli služit na Lukovec ali pa na Krumperk. Po smrti Jožefa Žige je podedovala Lukovec njegova sestra Barbara, ki se je dne 29. septembra 1. 1822. omo- 9 Valvasor, Ehre, XI., str. 117. 2 ) Mrtvaška knjiga brezoviška. 3 ) Dimitz, Geschichte Krains, IV., str, 164. 71 žila s Filipom baronom pl. Rechbachom. Ta je bil višji poročnik il. notranjeavstrijskega žrebčarskega oddelka s Sela pri Sv. Petru poleg Ljubljane. 1 ) Ti zadnji posest¬ niki, ki so bili obenem lastniki Krumperka, so veči¬ noma le tam stanovali, na Lukovcu pa so imeli svoje oskrbnike, ki so pa le slabo skrbeli za grad. Posebno slabe oskrbnike je morala imeti Barbara baronica pl. Rechbach (umrla je v Ljubljani dne 8. julija 1.1885. 2 ), ker je ob njenem času začel grad že razpadati. Pro¬ dala ga je Ljubljančanu Smrekarju. Ta pa si je sezidal Podsmreko v dobrovski župniji drugo stanovanje, kjer je pa kmalu potem umrl in Lukovec volil neki Trojkarjevi hčeri. Od te ga je kupil dnč 4. junija I. 1870. ljub¬ ljanski hotelir Luka Tavčar. O tem pripoveduje župnijska kronika ,3) da je začel jako marljivo s svojimi ljudmi obdelovati svet, včasih so delali še celo v praznikih. Nato je postal lastnik Lukovca, oziroma razvalinam pripadajočega zemljišča ljubljanski trgovec F. M. Schmitt; a sedanji posestnik razvalin in treh oralov nekdanjega lukovškega zemljišča je pa Jožef Čuden s Podlukovca h. št. 5. Na drugem delu nekdanjega lukovškega sveta pa si je pred nekaterimi leti sezidal Ivan Seunig, posestnik in usnjar v Ljubljani, lepo vilo, od katere ima krasen razgled po obširnem ljubljanskem barju. Zadnji sledovi nekdanjega gradu bodo kmalu izginili. Edinole podoba v Valvasorju nam bo še ka¬ zala vnanjo obliko tega gradu, iz ustnega poročila pa smo posneli še nekatere podatke o njegovi notranjosti. Lukovec je bil srednje veliko enonadstropno poslopje. V severnem koncu, ki je najdalje kljuboval zobu časa, >) Izvestja muz. društva, 1899, str. 98. 2) Tam, str. 98. ?) Župnijska kronika, str. 17. 72 je bila kapela, v kateri so se do zadnjega še poznale na desni in levi po dve plitvi dolbini za podobe. V oltarju je bila podoba zamorske Matere božje, in sicer, kakor nekateri trdijo, prav ista, ki visi sedaj v ljub¬ ljanski frančiškanski cerkvi na listni strani blizu vrat. Nekdaj pa je bila namesto te 18 palcev visoka bro¬ nasta podoba, naročena iz Čenstohove. 1 ) V kapeli so bile na vsaki strani po tri klopi. Nekateri tudi trdijo, da so tudi na Lukovcu imeli svojega grajskega kape¬ tana; toda v župnijskih maticah ni o tem nikakega sledu. 3. Gradišča. Tudi nekaj gradišč jev župniji, o katerih vemo sicer še mnogo manj, kakor o gradovih, vendar jih ne smemo prezreti. Že v prazgodovinskih časih je stalo gradišče na hribu za Logom, tam, kjer je sedaj podruž¬ nica sv. Janeza Krstnika. Okoli cerkve se dobro pozna dvojni nasip, ki se vleče precej daleč na vzhodno stran. Prazgodovinsko gradišče je pa brezdvomno stalo tudi na Kopavniku. 2 ) Tudi Pod Kamnom pri Vnanjih Go¬ ricah imenuje ljudstvo nek kraj „Gradišče“ in „Turške šance“. Sčasoma se bodo morebiti pri Brezovici našli tudi rimski grobovi. Na Logu pri Vrbičevi hiši stoji korito iz podpeškega kamna, ki je bilo nekdaj brez¬ dvomno rimski sarkofag. Dolgo je T85 m, široko 0’55 m , globoko 070 m , a rob njegov je debel 013 m. 3 ) Kje in kdaj se je našel, ne vemo. 0 Povedal Iv. Čuden, po domače Pavletovec. 2 ) Izvestja muz. društva, 1894, str. 161. 3 ) Izvestja muz. društva, 1894, str. 161. 73 V. Brezovica, šentpeterska podružnica. Vsa sedanja brezoviška župnija je spadala do 1. 1703. k veliki župniji sv. Petra v Ljubljani. Kar je doživela ta, to vse se je kolikor toliko dotikalo tudi sedanje brezoviške župnije. Nikakor bi torej ne bilo prav, ako bi ne podali vsaj kratke zgodovine šent- peterske župnije.i) Kdaj je bila šentpeterska župnija ustanovljena, ni mogoče dognati. Gotovo pa je, da je to najstarejša župnija na Kranjskem. Še preden je bila Ljubljana, je bila že šentpeterska župnija. Tudi nekdanja škofijska cerkev v stari Emoni je najbrže stala na istem mestu, kjer sedaj stoji cerkev sv. Petra.2) Kakor vsa kranjska dežela, spadala je tudi šentpeterska župnija od prvega začetnika pod oglejski patrijarhat, kjer je ostala do 1. 1355. To leto pa jo je patrijarh Nikolaj podaril av¬ strijskemu vojvodi Albrehtu 11. Modremu. Tedaj so postali Habsburžani lastniki šentpeterske župnije. Ob¬ držali so jo do 1. 1444., ko jo je cesar Friderik IV. izročil cistercijanskim menihom pri Sv. Trojici v Dunajskem Novem mestu. Ko pa se mu je posrečilo pridobiti tedanjega papeža in prijatelja svojega, Pija 11., da je v Ljubljani ustanovil škofijo, jo je zopet vzel cistercijancem ter jo podaril prvemu ljubljanskemu škofu, da jo je združil s škofijo. Cistercijance pa je odškodoval cesar s tem, da jim je namesto šentpeterske ■) Obširno je popisal zgodovino šentpeterske župnije Ivan Vrhovec v Zborniku, V. zv. 2 ) Zlati vek,-str. 34. 74 dal mengiško župnijo.i) Tako je prišla obširna šent- peterska župnija pod ljubljansko škofijo, kjer je ostala do današnjega dne. Do vtelešenja cistercijanskemu samostanu v Du¬ najskem Novem mestu, je imela šentpeterska župnija svoje župnike, ki so bili tudi arhidijakoni skoraj za vso Kranjsko. A 1. 1444. je šentpeterska župnija izgubila samostalnega župnika in dobila le župnega vikarja. Z ustanovitvijo ljubljanske škofije 1, 1461. pa je postala šentpeterska župnija celo podružnica šenklavška. Pač se je pri Sv. Petru opravljala služba božja in so se vršila vsa cerkvena opravila tudi odslej tako, kakor poprej, vendar se je zgodila pri župniji velika izpre- memba. Vikar je bil le škofov namestnik, katerega je škof lahko odslovil ali premestil drugam, kadar je ho¬ tel in kamor je hotel, prav po svoji volji. Pri tem je ostalo več nego tristo let, dokler ni 1. 1785. vsled usta¬ nove ljubljanskega korarja Ivana Jakoba Schillinga postala zopet samostojna; dobila je zopet svojega župnika. * 2 ) Zelo zanimivo bi pa bilo izvedeti, kako je šent¬ peterska duhovščina skrbela za svoje ovčice v tem koncu svoje obširne župnije;3) toda ravno o tem nam ni skoraj prav nič znanega. Le na prav čuden način se je ohranil iz one dobe skromen spomenik pri cerkvi Sv. Duha v Vnanjih Goricah. Ko so namreč 1. 1891. podrli pri tej cerkvi stari zvonik, pokazali sta se na >) Ivan Vrhovec, Zgodovina šentpeterske fare. Zbornik, V. zv., str. 15. 2 ) Ivan Vrhovec, Zgodovina šentpeterske fare. Zbornik, V. zv., str. 19. ' 3 ) V začetku 18. stoletja je obsegala poleg tega, kar še dandanes spada k šentpeterski župniji, še te le župnije: Brezovico, Javor, Ježico, Lipoglav, D. M. v Polju, Rudnik, del frančiškanske in del dobrovske župnije. 75 cerkvenem zidu poleg velikih vrat dve podobi, kate¬ rih ena je predstavljala sv. Lavrencija, druge pa ni bilo mogoče več spoznati. Podobi sta bili slikani prav pri tleh v naravni velikosti. Do zgoraj imenovanega leta ni nihče vedel za nju, kajti zvonik ju je popolnoma pokrival. Daši pa sta bili jako stari, ker sta bili slikani v začetku 16., ako ne že koncem 15. stoletja, vendar bi za nas ne imeli nikake vrednosti, ako bi se ne bili na njih ohranili zaznamki nekaterih šentpeterskih vikarjev in kaplanov iz 16. in 17. stoletja, ki so hodili tu sem opravljat službo božjo. Kakor imajo mnogi še dandanes — ne vem ali lepo ali grdo — navado, da popišejo vse stene cer¬ kev in znamenj s svojimi imeni, tako so se tudi ne¬ kdanji šentpeterski vikarji in kaplani radi podpisavali na prej omenjenih podobah. Daši pa smo dandanes nejevoljni na tiste, ki mažejo stene s svojimi imeni, smo nasprotno tem gospodom še prav hvaležni, da so to storili. Saj so ti zapiski edini ostanki iz one dobe, ki so se ohranili na Brezovici; kajti drugih iz onega časa, ko je Brezovica še spadala k šentpeterski žup¬ niji, ni bilo mogoče zaslediti. Ko je pisatelj teh vrstic prepisaval te podpise, so bili mnogi že pokvarjeni, da jih ni bilo mogoče popolnoma razbrati; vendar se je ohranilo še precej imen in letnic nepokvarjenih. Sedaj pa tudi teh ni mo¬ goče več videti, ker so morali podobi, ko so zidali nov zvonik, uničiti. Da se otmo popolni pozabljenosti, podajam jih tu, kakor sem jih prepisal. Na podobi, na levi strani vrat, so bili ti-le podpisi: Die Sando Pentecost. 1534. fuit hic Joseplius Scherbal Vicarius ad S. Petrami Lab. . 76 Hic fuit Georgius Lukfic plegar . anno Domini 1561 may die 12. . iem timeas . ad St. Petnim Labaci . Difcu/sit ad Parochiam . 1628. die 12 May. Petrus webethytz Qui hoc scripsit Mana ppria anno . feria sexta Qui . Jo/sef sub Mettlico. Na podobi, na desni strani vrat: Hic fuit Andreas Soller Dola Pentecostes Anno Dim 1561 Qui suo . Omnis Vivens Nune moritur in Christo : J oh. XI. ca: Felix: Turgg Ao. 1562. Sola salus semite Deo, fint Colera fraudes. 15:64. Leon Pilcha: niz Reyfenburg: Cooperator ibidem. Hic erat Matheus Shelesnik . Dola Pentecostes in Anno Dni 1568. et anno 69. f Michael Schega WeyscKefsis ] ) Coop. ad S. Petnim 1575. Dolca Pentecosten adfuit Andreas Komar * 2 ) De Crainburga Cooperator S. Petri extra muros Labaci In anno Dom. 1579. ■ 80. Coop. S. Petri Martinus A. Sittich 1585 Pentecoste Bartholomeus Wuchaniz (najbrže ,Muliovec“) De Radmanftorf Coope: ibidem 15 . . M: Oeorgius Cosina 3) Vicarius ibidem fuit hic anno 1632 festa .... Iz teh zapiskov lahko sklepamo, da so šent- peterski duhovniki opravljali službo božjo v vnanje- goriški cerkvi vsako binkoštno nedeljo. Le zaznamek „feria sexta“ (petek) nam usiljuje misel, da so hodili gotovo še ob nekaterih drugih dneh tu sem maševat; toda ob katerih, tega pa najbrže ne bo mogoče ni¬ kdar dognati. Neznano nam je dalje tudi, kdaj so bile >) Vače. 2 ) Posvečen v subdijakona 1. 1578. 3) Smledničan, posvečen v mašnika dne 10. junija 1623. Leta 1644. ruški župnik (glej Izvestja muzejskega društva, IX,, str. 13). 78 maše v ostalih tukajšnjih cerkvah. Trditi pa smemo, da prav pogosto gotovo niso bile, ker je bila tedanja šentpeterska župnija preobsežna, da bi mogli šent- peterski duhovniki pogosto obiskovati podružnice. Iz te dobe, ko je brezoviška župnija spadala še k šentpeterski župniji, so se nam ohranili še tudi drugi trije viri, ki nam sicer ne povedo mnogo, vendar nekaj malega pa le izvemo iz njih. Prvi je fevdna knjiga predjamskih gospodov, drugi nek zapisnik iz 1. 1526. in tretji pa Valvasor. Najstarejšo pričo imamo za cerkev v Notranjih Goricah. Fevdna knjiga predjamskih gospodov iz leta 1453. imenuje ta kraj „Gorice pri sv. Martinu" (Nidern Puchell bei sannd Mertten). 1 ) Jasno je torej, da je mo¬ rala stati tu že 1. 1453. cerkev sv. Martina, ker sicer bi se ta kraj gotovo ne imenoval tako. Vse druge cerkve so bile pa gotovo tudi že 1.1526. Tega leta je namreč ukazal nemški cesar Ferdinand 1. zahtevati po svojih komisarjih od deželnega zbora pri¬ voljenja, da naj se popišejo in ob času turške sile po¬ rabijo cerkvene dragocenosti. Zbor je privolil in drago¬ cenosti so se pobrale in polagoma prekovale v denar. Iz dotičnega zapisnika izvemo, da so tudi našim cer¬ kvam vzeli nekaj takih dragocenosti. Cerkvi sv. Antona na Brezovici so vzeli 1 bakren kelih ; cerkvi Sv. Duha v Vnanjih Goricah 1 srebrn kelih in 3 og. gold. v zlatu; cerkvi Marije Magdalene v No¬ tranjih Goricah 1 mal srebrn kelih in 1 funt vinarjev, pustili so ji pa 1 bakren kelih; cerkvi sv. Janeza na Logu 14 funtov vinarjev v penezih, a pustili so ji *) Mittheilungen des Musealvereines, 1866, str. 247 d. 79 1 kelih z bakrenim stojalom, in cerkvi sv. Nikolaja v Dragomeru 1 kelih.i) Zadnji naš vir iz one dobe je pa Valvasor. Toda ta nam o Brezovici, izvzemši oba gradova, ne ve dru¬ gega povedati, kakor imena peterih cerkev in pa po koliko oltarjev so imele ter katerim svetnikom so bili posvečeni. A o tem bomo pa poročali pozneje pri opisu posameznih cerkev. VI. Brezovica, samostojna župnija. Prišlo je za zgodovino mnogih kranjskih župnij znamenito 18. stoletje. Obširne župnije so se začele deliti in ustanavljale so se nove, manjše. Saj je pa bila delitev velikih župnij v manjše tudi res nujno potrebna. Nemogoče je bilo tako veliko župnijo, kakor je bila ravno šentpeterska, dobro upravljati; pa tudi ljudstvo ni moglo svojih verskih dolžnosti tako izpolnjevati, kakor bi bilo želeti. Brezovičanom je bilo jako odročno hoditi k Sv. Petru v Ljubljano. Po tedanjih slabih potih je bilo zlasti z Loga, iz Notranjih Goric in s Plešivice gotovo tri ure hoda. Prav nič se nam ne zdi zato čudno, da so Brezovičani že dolgo časa prosili in moledovali za samostojno duhovnijo. Župnijska kronika nam pripove¬ duje, da so se zanjo prav posebno trudili Jošt Jožef Kuschlan, lastnik Kušljanovega gradu, Žiga Jožef Lukančič, graščak na Lukovicu in Škand er z" *). Izvestja muzejskega društvu, 1895, -str. 78. — Cerkvena patrona v Notranjih Goricah in v Dragomeru se ne vjemata z današnjima, toda o tem pozneje pri opitu. dotičnih cerkev. 80 Brezovice. 1 ) Prizadevanje teh najuglednejših mož tega kraja ni bilo brezuspešno. Med prvimi novimi duhov- nijami, ki so se ustanovile v začetku 18. stoletja, je bila Brezovica. Nekateri starejši možje so mi pripovedovali, da se je ob ustanovitvi duhovnije ugibalo, katera izmed tukajšnjih peterih cerkev naj se povzdigne v župno. Prav posebno se je še prerešetavalo, ali naj bo žup¬ nija na Brezovici ali v Vnanjih Goricah. No, slednjič se je v to odločila brezoviška cerkev; ostale štiri cerkve pa so se ji pridružile kot podružnice. Ustanovno pismo je bilo spisano v Ljubljani dne 29. junija 1. 1702. V tukajšnjem župnijskem arhivu pa se nahaja ustanovno pismo z datumom dnč 1. avgusta 1703. 2 ) Lastnoročno podpisani in podpečateni s svojim pečatnikom so na tej listini sledeči veljaki: Frančišek Anton Lanthieri, knjigovodja deželnega vicedomata, Ivan Krst. Tibaldi, oskrbnik komende v Ljubljani, Se¬ bastijan Raigersfeld, imetnik lukoviškega gradu, Ivan Karol Mally, tačasni špitalski nadoskrbnik v Ljubljani. Gorenji datum sem pa zasledil v nekem dopisu žup¬ nika Nikolaja Ciprianija, z dnč 14. maja 1. 1818., s ka¬ terim prosi kresijski urad, da mu pripomore do bire, katero mu Kuschlani že 11 let nočejo dajati. V tej’ vlogi pravi župnik, da so, glasom ustanovnega pisma, datiranim v Ljubljani dne 29. junija 1. 1702., zemljiški posestniki iz Notranjih Goric — torej tudi Kuschlani — dolžni župniku dajati kot biro od vsakega zemljišča 1 mernik pšenice in 2 šopa mrve. O obveznostih, ki so jih prevzeli novi duhovni- jani, ko se je ustanovila samostojna duhovnija, nam >) Župnijska kronika, str. 1. 2 ) Zdaj se hrani v knezoškofijskem arhivu. 81 pa poroča župnijska kronika takole: „Novi farani morajo tudi še nadalje dajati šentpeterskemu župniku isto biro kakor doslej, novemu svojemu vikarju morajo pa zgra- diti primerno stanovanje z gospodarskim poslopjem ter mu določiti potrebno biro." 1 2 3 ) Šentpeterski vikarji pa si niso pridržali le vse prejšnje bire, temveč tudi pokopavanje mrličev (do 1. 1707.) in poroke (do 1. 1784.) so si še dalj časa ohra¬ nili. Tudi dohodke od oklicev je moral brezoviški vikar izročati šentpeterskemu, kar pričajo mnoge to¬ zadevne opazke v oklicni knjigi.2) Daši pa se je ustanovno pismo spisalo že 1. 1702., vendar je pravi začetek župnije šele v nedeljo, dne 21. oktobra 1. 1703., ravno v god sv. Uršule. Ta dan se je pričela v novi župni cerkvi opravljati služba božja in dva dni pozneje, namreč dne 23. oktobra I. 1703. je bil že tu prvi krst. Zgodovinar Iv. Vrhovec piše v svoji „Zgodovini šentpeterske župnije v Ljubljani“3) o začetku brezoviške župnije takole: „Pa tudi tedaj niso dobili (namreč Brezovičani) še precej popolnoma samostalne župnije, ampak samo svojega duhovnika, in sicer je opravljal duhovna opravila brezoviškega župnika tedanji šent¬ peterski kaplan Stržinar, ali kakor se je sam pisal Storschinar. Stanoval pa ni na Brezovici, ampak pri Sv.. Petru. Na Brezovico je prihajal najbrže samo ob nedeljah in praznikih maševat, pridigovat in krščevat, a krščevat tudi šele od leta 1704. dalje, zakaj to leto U Župnijska kronika, str. 1. 2 ) V oklicni knjigf, ki se je rabila od 1.1790. dalje beremo na mnogih krajih tako ali slično opazko: ,,De istis stolla denun- tiationis et copulationis ad S. Petrum exmissa fuit, 12. feb. 1793.“ Take opazke se ponavljajo do 1. 1807., potem pa ne več. 3 ) Zbornik znanstvenih in poučnih spisov. V. zv. 1903, str. 53. 6 82 nahajamo v šentpeterskih krstnih knjigah še imena otrok, rojenih po vaseh, ki spadajo zdaj k brezoviški župniji. Sicer pa je Stržinar razen tega, da je bil nekak župnik brezoviške župnije, opravljalobenemtudišesvojo službo pri Sv. Petru prav tako, kakor drugi šentpeterski kaplani. Do 1. 1708. ga nahajamo prav pogostoma pod¬ pisanega v krstnih knjigah šentpeterskih, pozneje pa ne več. Iz tega smemo morebiti sklepati, da se je šele to leto preselil na Brezovico in da se je šele tedaj končno ustanovila na Brezovici samostojna, čeprav le majhna župnija." V župnijski kroniki') pa beremo, da je prvi vikar Stržinar stanoval v Kušljanovem gradu, ker župnišče še ni bilo dodelano. Toda mogoče je res, da je po¬ gosto zahajal k Sv. Petru v Ljubljano, da je tam tudi opravljal razna opravila, ker na Brezovici takrat res ni imel bogzna koliko dela. Nikakor pa se Vrhovčevi podatki ne strinjajo z resničnimi dejstvi, da bi bil Stržinar šele od 1. 1704. dalje hodil na Brezovico kr- ščevat in da bi bili še tega leta kateri krščeni pri Sv. Petru, ker nam krstna knjiga na Brezovici vse dru¬ gače govori. Od 23. oktobra L 1703. so bili vsi v bre¬ zoviški župniji rojeni otroci tudi na Brezovici krščeni. Tudi Vrhovčevo domnevanje, da se je Stržinar morebiti šele I. 1708. preselil na Brezovico, je napačno. Krstna knjiga brezoviška nam prav natančno pove, da je Stržinar dne 17. januarja 1. 1707. na Brezovici zadnjikrat krščeval; in da je že dne 13. februarja 1.1707.prvič krščeval njegov naslednik Valentin Hočevar. Da pa prvi brezoviški vikarji niso bili popolnoma neodvisni od šentpeterskih vikarjev, so pa priznavali sami, ako tudi ne vsi, pa vsaj nekateri, ker so se ime- 0 Župnijska kronika, str. 1. 83 novali podvikarje ali pa kurate.') Od 1. 1806. do 1827. tu službujoči Nikolaj Cypriani pa je v neki prošnji, ki jo je poslal na c. kr. gubernij za zvišanje kongrue * 2 3 ) trdil, da brezoviška župnija ni vikarijat temveč prava žup¬ nija ter je dokazoval to svojo trditev z dekretom, s ka¬ terim je bil nastavljen in z instalacijsko polo, ki priča, da je Brezovica župnija in njen dušni pastir župnik. Na Brezovici so imeli ravno 20 let prej svojega dušnega pastirja kakor pa na Dobrovi, ki je takrat še spadala v šentviško župnijo. Zato je lahko umevno, da so Dobrovčani rajši hodili na Brezovico kakor pa v Šent Vid, in tako je gotovo brezoviška cerkev dobila marsikak vinar od teh sosedov. To so priznali tudi višji gospodje, ko so 1. 1723. ustanavljali dobrovsko župnijo, ker so v ustanovni dekret dobrovske župnije kot zadnjo točko sprejeli tole določbo: „Da bi ne bila cerkev na Brezovici po novi župniji kaj oškodovana,3) se zaukazuje, da naj vikar dobrovski v torek po Veliki noči (tedaj je bil še zapovedan praznik) ali pa v praz¬ nik brezmadežnega spočetja M, D. pelje župljane na Bre¬ zovico, da se udeležijo ondi popolnega odpustka, tudi naj vikar ondi mašuje. Kadar pride kaplan brezoviški na Dobrovo pomagat spovedovati, tedaj naj ga iz ') Kot padvikarji (subvicarius) so imenovani Ahacij Strži- nar, Jernej Jambšek in Frančišek Karner; kot kurata (curatus loči) pa se sama imenujeta Karol Jožef Marburger in Janez Pitterle. Kakih 10 let pred Marburgerjem pa je pastiroval tu Frančišek Jakob Struppy, ki se je pa vedno imenoval vikarja (vicarius loči). 2 ) Listina v župnijskem arhivu z dne 15. junija 1816. 3 ) Škof Viljem je že dne 6. avgusta 1718. .vprašal vikarja Hočevarja, da naj se izjavi, ako bi on in cerkev imela kaj škode ■radi tega, ker se namerava na Dobrovi ustanoviti samostalna duhovnija. (Protokol, št. 44., str., 13. v knezoškof. arhivu.) Napomi- nana določba se je najbrže kot posledica vikarjeve izjave spre¬ jela v ustanovno pismo. 6 * 84 cerkvene miloščine vsakokrat odškoduje z 1 gld. kranj. veljave. Če dobrovski kurat ne more sam vseh svetih maš opraviti, tedaj naj jih odpošlje pred vsemi dru¬ gimi kuratu na Brezovico, kateri jih mora pa opraviti na Dobrovi, “i) Končno moram še o men 'ti, da se je v začetku imenovala tukajšnja župnija „Vicariatus Moosthalensis in Brezovica", kar bi slovensko rekli „Kušljanov vika¬ riat na Brezovici". Gotovo so si baroni Kušljani pri¬ dobili največ zaslug za to župnijo, ker se je dalj časa celo po njihovem gradu imenovala. Naj sledi tukaj prošnja petih sosesk „in Moostall" za lastnega duhovnika, kakor se nahaja v kn.-škofijskem arhivu 2 ) začrtana v zapisniku 1.1703. in odgovor nanjo; Prevzvišeni in prečastiti knez itd.! Vaša prečast. Prevzvišenost je ob zadnji vizi- taciji župne cerkve sr. Petra zaznala, v kako veliki daljavi in težavnem dostopu da so naše vasi Jn Moostall 11 od župne cerkve, radi česar bode Vaši prečast. Prevzvišenosti jasno, v kolikih bridkostih da se radi nemile oddaljenosti nahajamo. Zatorej naj- ponižneje prosimo soseske „in Moostall“ Vašo pre¬ častito Prevzvišenost , da bi nam ona blagovolila dopustiti dušnega pastirja, kateremu se zavežemo zase in za svoje naslednike dajati za.duhovniško vzdrža- vanje potrebna sredstva, kakor je navada (:in kakršna nam bode primerna dajati naložila Vaša prečast. Prevzvišenost:). Najvišji pastir vseh pa naj to milost Vaši prečast. Prevzvišenosti oziraje se na naše nevredne prošnje obilno povrne. Vaši prečast. Prevzvišenosti najpokornejši kmetje in soseske _ ') A. Lesjak, Zgodovina dobrovske fare, str. 57. in 167. 2 ) »Protocollum" št. 36, str. 401,—406., pisan v latinščini, a je dobesedni prepis ustanovnega pisma brez podpisov. .,1 85 Ko so imenovane soseske zvedele, da se bode njihova prošnja milostno uslišala, so se pa zavezale z reverzom, ki so ga podpisala tudi njihova gospostva, s kakimi sredstvi se bode vzdržaval njihov dušni pastir, na sledeči način: „Vsem naokrog naj je znano, da se je, preden je na ponižne prošnje petero soseščin, namreč one na Brezovici, z vnanjega in znotranjega Jezera ali Gorice, na Logu, in v Dragomeru v okolišču peterih podružnic: sv. Antona, sv. Lov¬ renca, sv. Janeza Krstnika, Sv. Duha, in sv. M a r t j;n a. nahajajočih se v župniji sv. Petra v ljubljanskem predmestju, radi prevelike oddaljenosti od župne ali matere cerkve prevzvišeni in prečastiti gg. Ferdinand, ljubljanski Škot' in sv. rim. ces. knez mi¬ lostno dovolil, da se v eni napominanih podružnic od njega ali pa od njegovih naslednikov v vladiko- vanju nastavljeni kaplan ali dušni pastir stalno naseli, imajoč dovoljenje in pravico deliti sv. zakramente, in sicer v cerkvi sv. Antona na Brezovici, kjer se kar najhitreje po od škofijstva odobreni določbi zgradi na stroške napominanih sosesk kaplanska hiša z vrtom, stoječa na popolnoma od vsakega posvetnega sodstva, oblasti ali gospostva prostem svetu, ki je popolnoma last imenovane cerkve, skupina zgoraj omenjenih 5 sosesk z vednostjo in z milostnim privo¬ ljenjem svojih gospostev zavezala žase in za svoje dediče ali naslednike glede sledečih-točk: Prvič. Ustanovitev te kuratije kaplanije se zgodi brez kakih predsodkov, ki bi se tikali ali ško¬ fijske desetine ali pa župnijskih pravic vikarjev pri Sv. Petru, kateri obdrže svoje župnijske pravice nedo¬ taknjene v imenovanih cerkvah in v soseščini, oklice 86 in poroke zaročencev izvršujejo pri materi župniji, alt pa po svoji volji zamorejo izročiti s pooblastilom na- pominanemu kaplanu, nadzorujejo cerkvene račune in oskrbljujejo s ključarji vse cerkveno premoženje, kakor je bilo dozdaj v navadi, ter opravljajo vsa žup¬ nijska opravila, kar jih je, v teh soseskah, kakor po¬ prej, ali sami, ali po svojih namestnikih. Drugič. Ta ustanovitev se zgodi tudi brez predsodkov z ozirom na biro imenovanih vikarjev pri Sv. Petru, kakor tudi mežnarjev imenovane župne cerkve sv. Petra, kateri obdrže vso biro, kakor dozdaj, tako tudi v bodoče, pri vseh omenjenih soseskah, kakor je bila poprej, preden je bila ta kaplanija usta¬ novljena. Tretjič. To kaplansko hišo, ki se je na stroške že večkrat imenovanih soseščin zgradila, bodo tudi iste v bodoče na svoje stroške popravljale in v dostojnem stanu ohranjevale. Četrtič. Župljani sosesk bodo vsako leto ku¬ ratu za vzdrževanje dajali: 10 starov, 3 in pol mernika pšenice, 8 starov prosa, 4 stare in 2 mernika ajde ter 58 funtov prediva, sena, drv, in drugih dajatev pa toliko, kolikor je posebej zaznamovanega, v od gospo- štev podpisanem ter tej zavezbi priloženem registru. Petič. Kolikorkratkoli ekskurira ob praznikih in nedeljah, kakor je v matrikuli dovoljeno, eden izmed’ šentpeterskih vikarjev k cerkvam teh sosesk, toliko- krati mora tudi kurat tja priti ter ondi daritev sv> maše opraviti za dobrotnike tega „p o d v i k a r i j a t a“ ali kaplanije, in ako dobi vikar, ki ekskurira, od soseske kosilo, zamore se ga tudi kurat udeležiti (subvicarius seu capellanus), ako pa šentpeterski vikar zahteva od¬ škodnino namesto kosila, ne more kaplan /a ta eks- .-V •• ,■"! " '"'i ' • "7'i.. - S» r / < 87 kurz ali mašo ničesar zahtevati od soseske. Kar se pa tiče drugih nedelj in zapovedanih praznikov, bode treba določiti in držati po redu ali vsebini matrikule, ki se bode odobrila pri prihodnji vizitaciji, glede du¬ hovnih opravil pri podružnici sv. Antona, ali prh kateri drugi cerkvi teh sosesk. Šestič in slednjič. Taksa štole, se'hit' tale način plačuje kuratu, kateri ne more razven spovedo¬ vanja nobenega drugega zakramenta deliti brez po¬ sebnega dovoljenja šentpeterskih vikarjev7-ako šo sami navzoči, namreč za previdovanje bolnikov, naj si je klican na bližnje ali najdaljno mesto, 2 libri, za krst 1 libro, in ravno toliko za pokop, ali, če se zahtevajo male bilje ali „libera“ 8 krajcarjev. Ako so velike bilje ali en nokturn s hvalnicami za mrtve: 16 kr. Za sveto mašo v domači cerkvi: 1 petak, v podružnicah v oko- lišču pa po 2 libri. Napominano miloščino za deljenje sv. zakramentov in pogrebe plačujejo pa le premožni, nikakor pa ne reveži, katerim se postreže zastonj in iz ljubezni do Boga. Da pa imajo te točke, ki smo jih me napominane 5 soseske pod obvezbo odškodnine provincijske zveze vulgo „Landtschadenbundt in Crain“ imenovane za pridobitev kaplana - kurata zaobljubile, večo moč in veljavo, smo ponižno zaprosile svoja milostljiva go¬ spostva, da blagovolijo te zavezbe odobriti in s svo¬ jimi pečati in podpisi potrditi. Dano v Ljubljani, dne 1. avg. 1703.“ Na podlagi omenjene dane obvezbe je njega pre¬ častita Prevzvišenost njihovo prošnjo milostno uslišala in preč. g. generalni vikar se je potem dne 21. oktobra 88 1703 i) podal k cerkvi sv. Antona na Brezovici, kar se je poprej očitno oznanilo, ter v slovesni procesiji pri¬ nesel sv. olja in krstno vodo v imenovano cerkev in vse izvršil, kar se tiče takega opravila. Tudi je kuratu tega kraja, Mgr. Ahaciju Stržinarju, 2 ) ki je bil poprej po navadi izprašan in za eno leto potrjen, in šent- peterskim vikarjem dal potrebno instrukcijo glede tega, kar je potreba oskrbeti za trden obstanek kuratne cerkve. Iz vsega povedanega se razvidi, da Brezovica sprva ni bila še samostalna, ampak popolnoma od¬ visna od „matere župnije" sv. Petra v Ljubljani, prav, kakor omenja napominani zgodovinar Vrhovec v svo¬ jem opisu šentpeterske župnije, kakor smo prej omenili. Imenovala se je „podvikarijat“ ali „kuracija“, toda bila je le kot navadna odvisna kapianija brez pravic samo- stalnosti, kot šentpeterska podružnica, katere duhoven- voditelj je v vsem odgovoren in podložen šentpeter- skemu župniku, kot nekak kaplan - ekspozit. Tako- menimo, da je bil istega mnenja tudi knezoškof Fer¬ dinand grof kuenburški^sam, kateri dne 24. aprila 1708 3) poroča kardinalu poleg drugih reči, katere je izvršil, tudi to, da je pred štirimi leti na Brezovici ustanovil novo duhovnijo sv. Antona, katero imenuje podružnico sve¬ tega Petra, kjer ostane stalni duhovnik radi prevelike oddaljenosti od matere župnije, zlasti pa radi zimske neugodnosti. Tudi omenja, da se je ondi napravil ta¬ bernakelj, krstni kamen, shrambica za sv. olje ter zgra¬ dila tudi hiša za duhovnika. *) Takrat je bil generalni vikar Janez Anton Tlialnitscher, stolni dekan. 2 ) Prejel dekret 13. okt. 1703 za Brezovico,- 3 ) Zapisnik št. 37/2, str. 236, v knezoškof. arhivu. r.v. 89 Tudi šentpeterski župniki so Brezovico smatrali kot popolnoma od njih odvisno kaplanijo, kjer smejo svojevoljno početi, kar se jim poljubi. In res so več¬ krat predaleč segali v svojih zahtevah. Leta 1717.i) se je moral brezoviški podvikar ali kurat pritožiti na or- dinarijat radi Škandalozne štole 8 kr. za libero in radi bire sena, kar mu krši šentpeterski vikar Nikolaj Kra- škovic, da je ne dobi. Škofijstvo se potegne za bre¬ zovskega duhovnika Val. Hočevarja ter določi, da ga šentpeterski vikarji ne smejo ovirati v njegovem pravu, marveč, da mora dobivati kolekturo, kakor je dolo¬ čeno prvotno. Kakor drugod, tako se je tudi Brezovica le po¬ lagoma razvijala, da je po pregovoru: „naglica ni dobra" prišla do te samostojnosti, katero vživa dan¬ danes kot prava župnija. Čeprav pa je Brezovica bila sprva v veliki od¬ visnosti od svoje matere šentpeterske v Ljubljani, •vendar je začetkom 19. stoletja bila popolnoma samo- stalna. Priča temu je, da je leta 1804.2) tedanji vikar Inocencij Kohrer sam na svojo roko ne oziraje se na šentpeterske župnike vložil pri knezoškofijskem ordi- narijatu prošnjo na sv. Tomaža dan v Adventu za skrčenje ekskurzov pri vseh cerkvah v župniji, in sicer na ta način, da bi pri vsaki podružnici v bodoče bili le sledeči: na patrocinij, na dedikacijo ali posvečenje cerkve in še na eno nezabranjeno nedeljo med letom. Ako bi ne bil samostalen. bi tega ne bil storil in žup¬ nik šentpeterski gotovo ne bi bil molčal. Nadaljna priča samoslainosti je tudi slovesno vmeščenje vikarjev, ki nam je znano že pri Mateju 1) Zapisnik št. 41, str. 36, v knezoškof. arhivu. 2 ) Knezoškofijski arhiv. 90 Kuharju 1. 1828. 1 ) Res, da plač£ vikarjeva še ni bila urejena kot taka, a to samostalnosti nič ne opovira, kajti isto razmerje glede kongrue nahajamo tudi dru¬ god po samostalnih župnijah, kjer se je razmerje glede dohodkov nekoliko uredilo šele na podlagi ces. pa¬ tenta z dne 5. novembra 1. 1855. Tekom 1. 1862. pa se je Brezovica jela prištevati stalno samostojnim ne več župnijskim vikarijatom, marveč župnijam, kakor še dandanes, kakor jo je že francoska vlada na Kranjskem štela med župnije, in sicer druge vrste. Vil. Cerkve v župniji. V brezoviški župniji je pet cerkev, in sicer: Župna cerkev sv. Antona puščavnika na Brezovici ter po¬ družnice: Sv. Duha v Vnanjih Goricah, sv. Martina v Notranjih Goricah, sv. Janeza Krstnika na Logu in sv. Lavrencija v Dragomeru. Kdaj je bila ta ali ona cer¬ kev sezidana, se ne more določiti; gotovo pa je, da so že vse stale I. 1526. in o cerkvi sv. Martina v Notranjih Goricah se še celo ve, da je stala že 1. 1453. Natanč¬ nejše podatke o posameznih cerkvah pa bodemo po¬ dali v sledečih odstavkih. 1. Župna cerkev sv. Antona puščavnika. Na prav lepem kraju, za par lučajev od državne ceste odmaknjena, stoji pod brezoviškim hribom pre¬ prosta, a vendar zelo lična župna cerkev sv. Antona 6 Tudi njegov prednik Ciprijani se je že skliceval na vmeščenje kot dokaz samostalnosti, ko je prosil za izboljšanje kongrue, kakor smo omenili začetkom tega odstavka. 91 puščavnika. Od državne ceste se svet proti cerkvi polagoma vzdiguje do 319 m visoko nad morjem ter preide za lučaj od cerkve v brezoviški hrib. Najboljši . ■ ■ Župna cerkev. Tloris. vtisk napravi nate. ako se po železnici na progi Ljub¬ ljana - Vrhnika, oziroma Ljubljana - Borovnica vozeč, obrneš svoj pogled na belo brezoviško cerkev, kateri 92 se pridružuje nekaj lepih kmetskih domov in gospo¬ darskih poslopij, in se ji v ozadju vzdiguje nevisoko, pa z gostimi gozdi poraslo hribovje. Najstarejše poročilo o tej cerkvi smo zasledili v zapisniku onih dragocenosti, ki so se 1. 1526. na ukaz nemškega cesarja Ferdinanda 1. cerkvam pobrale in v času turške sile prekovale v denar. Kakor smo že na drugem mestu omenili, so tej cerkvi vzeli en bakren kelih. In to je vse, kar se nam je o brezoviški cerkvi ohranilo iz 16. stoletja. Kdaj pa je bila cerkev prvič pozidana, tega pa ni bilo mogoče dognati; tudi se ni ohranilo nobeno poročilo, ki bi nam povedalo, kakšna je bila prvotna cerkvica. Nekoliko natančneje poročilo o brezoviški cerkvi imamo šele iz leta 1631.1) Tedanji knezoškof Rainald Scarlichi je naravnal dne 14. julija 1631. 1. na Brezovici cerkveno vizitacijo. In v vizitacijskem zapisniku se je ohranilo sledeče: Cerkev je imela dva oltarja. Glavni oltar, sv. An¬ tona, je bil posvečen in je imel lepo sliko, a manjkalo mu je antipendija in druge potrebne oprave. Stranski, na listni strani, je bil brez slike, neposvečen in prazen. Cerkev sama je bila temna, okna so bila majhna in slaba. Imela je dva zvona ter posvečeno in z zidom obdano pokopališče. Škofov odlok se je glasil: Za cerkev in oltar se mora vse potrebno Oskrbeti; napra¬ viti se morata dve večji okni, in sicer tako, da se za zračenje lahko .odpirata, stranski oltar pa se mora po¬ dreti in kamenje zunaj na pokopališčni zid spraviti. V koliko so Brezovičani izpolnili škofovo povelje, ni znano; vendar pa iz poznejših podatkov lahko skle- l ) Vizit. Protok. 1. 1631. v knezoškof. arhivu. 93 parno, da so storili še več, kakor je bilo ukazano. Zanemarjenega stranskega oltarja niso podrli, temveč preskrbeli so mu rajši potrebno opravo, ter postavili tudi na evangelijski strani nov oltar. Kakih 60 let po¬ zneje piše Valvasor o brezoviški cerkvi, da je imela tri oltarje, ki so bili posvečeni sv. Antonu puščavniku, sv. Egidiju in Mariji Materi božji, i) Kaj več pa tudi Valvasor ni vedel povedati o nji. Ko pa se je na Brezovici ustanovil samostojen vikarijat, se je cerkev razširila, zvonik povišal, oskrbeli so se trije zvonovi in ura. * 2 ) Tako je zapisano v žup¬ nijski kroniki, ki se je pa šele v zadnjem času pisala. Zato je upravičen dvom, da bi se bilo res vse to takoj ob ustanovitvi vikarijata popravilo in oskrbelo. Kaj malega se je morebiti res popravilo, toda glavno delo je čakalo 1. 1741. Tega leta so župljani sezidali popol¬ noma novo cerkev.3) [n to je ravno sedanja cerkev, ki pa prvotno sezidani, seveda, že tudi ni nič več podobna, ker jo je bilo treba že večkrat prezidavati. Da je bila ta cerkev še tudi precej majhna in nizka, se pač ne smemo čuditi. Saj v istem času tudi potre¬ bovali niso velike cerkve, ker je župnija takrat štela komaj 1000 prebivalcev. Ne more se pa dognati, kaj je bilo vzrok, da cerkev ni bila takoj takrat, ko je bila dozidana, tudi posvečena. Najbrže je še tu in tam česa manjkalo, in se je vse potrebno le polagoma napravljalo. V teku 30 let so župljani svojo cerkev v toliko z vsem potrebnim oskrbeli, da so lahko povabili te¬ li Valvasor, Vlil., str. 788. 2 ) Župnijska kronika, str. 1. 3) V neki listini v župnijskem arhivu čitamo: „Parochiani anno 1741.de novo erexerunt illam“. 94 -danjega knezoškofa grofa Karola Herbersteina, da jo slovesno posveti. In res je prišel knezoškof Herberstein dne 9 . junija 1774. I. na Brezovico ter posvetil tukajšnjo župno cerkev.') Število duhovnijanov pa se je vedno bolj mno¬ žilo: cerkev je postala pretesna. Zato so sredi minu¬ lega stoletja začeli misliti na povečanje župne cerkve. Toda ni ostalo le pri mislih, začelo se je tudi z dejanji. Delo se je pričelo sv. Jurija dan 1. 1857. Podrli so stari, na cerkvi stoječ zvonik in sprednjo steno. Do tega leta je bila pred cerkvijo tudi lopa, kakršnih se pa dandanes le še malo vidi. Še isto leto so cerkev za tri sežnje podaljšali, napravili so nov zvonik ter vse pokrili. Delo je vodil Furlan Mohor Ermaeora in je stalo 4375 gld. 33 kr. k. v., kar so duhovnijani zlo¬ žili v več obrokih.2) Naslednje leto (1858) se je zidovje osnažilo in zvonik pokril. Zidarsko delo se je izročilo zopet istemu mojstru kakor prejšnje leto, pokrivanje zvonika s plo¬ ščami pa je oskrbel kleparski mojster Jernej Nolli z Vrhnike za 1662 gld. 30 kr. k. v.3) ') V krstni knjigi, ki se je rabila od 1.1802 pa do 4. septembra 1812 je na enem še nepopisanem listu zapisano: „Ad perpetuam memoriam — D. C. M. A. — Ad Maiorem Dei -glodam et S. An¬ tonii Abb. honorem Celsissimus et Reverendissimus Dominus Dominus Carolus Dei et Apostolicae Sediš Gratia Episcopus Laba- censis S. R. ]. Princeps e Comitibus ab Herberstein etc. etc. Vi- carialem hanc Ecclesiam solemni ritu consecravit Pridie Non. Ju- nii 1774. 2 ) Župnijska kronika, str. 9. — Prispevali so župljani v pri¬ meri s svojimi posestvi; Blaž Gregorin iz Dragomera št. 19. pa je daroval še posebej 100 gld. k. v. 3 ) Račun J. Nollija z dne 6. septembra 1858. 95 Župljani pa še vedno niso bili zadovoljni s svojo župno cerkvijo, hoteli so imeti še lepšo. Leta 1862. so se lotili prezbiterija. Stari prezbiterij in žagrad so po¬ polnoma podrli, kajti oboje je bilo tako majhno in razrukano, da bi niti kaki podružnici ne delalo časti. Delo se je izročilo zidarskemu mojstru Tomažu Snoju iz Kamnika. Ta je še isto leto dovršil stavbo prezbite¬ rija, ki je za 21/2 črevlja višji od prejšnjega, ter sezidal žagrad do strehe. Ker je bila pa tudi ladja zelo nizka, zato so ob tej priliki tudi ves cerkven zid povišali za tri črevlje. Novo ostrešje za vso cerkev je napravil tukajšnji tesarski mojster Valentin Armič z Brezovice. Tega leta je bil tudi prezbiterij in žagrad obokan ter znotraj osnažen. Spomladi leta 1863. pa se je pričelo s snaženjem ostale cerkve ter s postavljanjem velikega oltarja. Vse skupaj je veljalo 3741 gld. 93 kr.i) Tako je po večkratnem prezidavanju in prizida- vanju postala cerkev taka, kakršna je sedaj. Strašni velikonočni potres 1. 1895. pa tudi tej cerkvi ni po¬ polnoma prizanesel. Obok med ladjo in prezbiterijem, že prej nekoliko razpokan, je dobil vsled potresa še hujše razpoke. Nastale so pa še tudi nekatere nove pokline po cerkvi, ki pa niso bile tako silne, da bi se bilo bati razrušenja. Da se pa vendar odstrani vsaka nevarnost, so meseca julija leta 1896 vdelali nekaj močnih vezi, ki naj zabraniujejo nadaljnje razpoka- vanje. Ob tej priliki so tudi vso cerkev znotraj pre¬ belili. Vse popravilo je veljalo 2440 gld. 48 kr. Dr¬ žavna podpora je znašala 150 gld., škofijstvo je dalo 300 gld., cerkev je imela 529 gld. 98 kr., nekaj se je nabralo prostovoljnih doneskov, primanjkljaj v znesku >) Zapisnik o izdatkih. Župna cerkev na Brezovici. 7 Župna cerkev na Brezovici. Notranjščina. 98 1350 gld. pa je cerkvi posodil tedanji župnik Anton Hočevar. Pozneje pa je vso vsoto daroval cerkvi s pripombo, da se le njegovemu bratu Jožetu izplaču¬ jejo skozi 25 let obresti. ■ Oglejmo si pa sedaj našo župno cerkev v njenih podrobnostih. Vsa cerkev, ladja in prezbiterij, je 28/« dolga in v ladji preko kapelic 12/«, v prezbiteriju pa 10/« široka. V ladji ima 6 pravokotnih in 2 polkrožni, v prezbi¬ teriju pa 2 pravokotni in 3 polkrožna okna. Svetla je torej dovolj. Vhoda ima dva; glavni je pod zvonikom, drugi pa skozi žagrad. Prezbiterij ima v tlorisu podobo polovice osmero- kotnika. Slavni slikar Ivan Šubic se je leta 1870. mudil tri mesece na Brezovici, da ga je slikal na opresen zid. Sprednjo steno zakriva veliki oltar in nima razen na oboku nekaterih majhnih okraskov nobene zname¬ nitejše slike. Na obokih nad desno in levo napošev postavljeno steno pa sta podobi, posneti iz življenja župnijskega patrona, sv. Antona puščavnika. Na evan¬ gelijski strani je umetnik upodobil oni dogodek iz puščavnikovega življenja, ko je temu in puščavniku sv. Pavlu prinesel vran hleb kruha. Na listni strani pa vidimo sv. Antona poleg na tleh ležečega mrtvega sv. Pavla. Dva leva pa kopljeta jamo, v katero je potem sv. Anton položil truplo svojega prijatelja. Na stropu prezbiterija vidimo sv. Antona, ki se spremljan od angelov vzdiguje v nebo. Stranski steni prezbite¬ rija krasita dve'veliki podobi. Na listni strani vidimo Jezusov krst v Jordanu, na evangelijski pa Marijo, pomoč 99 kristjanov. Nad tema podobama sta v začetku oboka polukrožni okni, ob straneh teh oken pa po dve manjši sliki. Prvi par nam predstavlja daritev Kajna in Abelna, drugi par pa sv. aposteljna Matijo in Jerneja. 1 ) Vse slike v prezbiteriju so zelo lepo delo slavnega umetnika. Veljale so 461 gld. 74 kr. in hrano trem osebam. V ta namen je volil v Ljubljani v pokoju ži¬ veči brezoviški rojak, župnik Ignacij Remic, 300 gld., drugo so zložili župljani, hrano pa je dal župnik Ivan Potočnik. 2 3 ) Ladja, ki ima v tlorisu pravokotnik, je bila do 1 1887. le pobeljena. Meseca avgusta 1. 1887. pa je na obokih stropa napravil slikar Simon Ogrin z Vrhnike dve podobi precejšnje velikosti. Ona na evangelijski strani predočuje Jezusovo rojstvo, ta na listni strani pa delujočo sv. Družino. Obe sliki sta veljali 78 gld.3) Ko je bila brezoviška cerkev še podružnica svetega Petra, je imela le tri oltarje ; sedaj pa jih ima že mnogo mnogo let pet. Kdaj je dobila še dva, ni nikjer zapi¬ sano, pa tudi najstarejši ljudje v župniji tega ne po¬ mnijo več. Najbrže pa so jih postavili takrat, ko so sezidali novo cerkev, ali pa vsaj do takrat, ko jo je prišel knezoškof Herberstein posvetit. Veliki oltar je posvečen sv. Antonu puščavniku. Naročili so ga leta 1862., ko so zidali nov prezbiterij, 1) Sv. Janez Krstnik na sliki Jezusovega krsta ter sliki sve¬ tega Matije in sv. Jerneja nas spominjajo treh ob istem času za cerkev delujočih oseb, namreč župnika Janeza Krst. Potočnika ter ključarjev Matije Remškarja in Jerneja Remškarja. 2 ) Župnijska kronika, str. 15. 3 ) Zapisnik o izdatkih. 7 ' 100 pri podobarju Maleju Tomcu v Št. Vidu. Narejen bi moral biti leta 1863., toda podobar ga zaradi svoje počasnosti ni dovršil do določenega časa, temveč ga je izgotovil šele leta 1864. za 1700 gld.i) Daši pa ve¬ liki oltar še ni bil popolnoma dodelan, ga je knezo- škof Jernej Vidmar vendar posvetil devetnajsto nedeljo po binkoštih, dne 25. septembra leta 1864. Na listni strani je v oltar vdelano lastnoročno podpisano pismo knezoškofa Vidmarja v posvečenju tega oltarja. Iz tega pisma izvemo, da so v oltar vzidane svetinje treh mu¬ čencev, namreč sv. Beata, sv. Klemencije in sv. Eutro- pije. * 2 ) Popolnoma dodelan oltar pa je bil blagoslov- ') Zapisnik o izdatkih 2 ) NOS BARTHOLOMAEUS WIDMER, EPISCO-pus La- > bacensis et Princeps Anno Domini MDCCCLXIV. Mensis Sep- tembris die vigesima quinta, quae dies fuit Dominica undevige- sima post Petecosten (4. Septembris) consecravimus in honoretn Omnipotentis Dei ac gloriosissimae Virginis Mariae et omnium Sanctorum Altare majus in Ecclesia parochiali S. Antonii Abbatis in Brezovic, distr. decan. Labacensis sub invocatione S. Antonii Abb. in quod S. Beati, S. Clementiae et S. Eutropiae M a r t y r u m , sacratissimas Reliquias imposuimus et singulis Christi fidelibus hodie unum annum et die anniversaria consecra- tionis (quam perpetuis futuris temporibus in Dominicam tertiam Octobris ex gratia et auctoritate episcopali ordinaria celebrandum remittimus et dispensamus) ipsam Ecclesiam parochialem S. An¬ tonii Abbatis in Brezovic visitantibus quadraginta dies de vera indulgentia in forma ecclesiae eonsveta concessimus. in cujus rei fidem hocce testimonium propria manu sub- scriptum et consveto Nostro Sigillo firmatum in dieta Ecclesia perpetuo asservari volumus. Datum Labaci in Palatio episcopali die 25. Septembris 1864. (L. S.) Bartholomaeus Widmer, m. p. Episcopus. 101 ljen šele na Antonovo nedeljo, dne 22. januarja leta 1865.1) Kip sv. Antona puščavnika, ki stoji v oltarju, je bil tudi že v prejšnjem oltarju. Pred kipom pa je za navadne dni in nedelje slika sv. Antona, ki jo je leta 1864. daroval tukajšnji rojak Frančišek Prešeren pl. Hel- denleld, bivajoč v Trstu. Slikal jo je dvorni slikar Geiling na DunajuA) Meseca majnika, ko se obhaja šmarnična, in meseca decembra, ko se obhaja rožen- venska pobožnost, se pa dene mesto slike sv. Antona v veliki oltar podoba roženvenske Matere Božje, ki jo je 1. 1894. naslikal Anton jebačin za 150 gld. Delo je krasno in nam predočuje Marijo Devico, ki podaja klečečemu sv. Dominiku kito cvetic. V naročju blažene Device sedeče Božje Dete drži rožni venec, v zraku plavajoč angel pa belo, rdečo in zlato vrtnico, ki ka¬ žejo tri dele sv. rožnega venca. V postnem času se pa devlje v oltar lepa slika križanega Jezusa, ki jo je slikal M. Bradaška iz Kranja za 80 gld. Na straneh ima oltar ne globoki dolbini, v katerih stojita kipa sv. aposteljnov Petra in Pavla. Na vsaki strani sta tudi po dva stebra, vrhu katerih so postav¬ ljene sedeče podobe mučenic sv. Neže in sv. Barbare na listni, sv. Lucije in sv. Katarine pa na evangelijski strani. Na menzi stoji lep, pozlačen tabernakelj, ki ga je še leta 1895. ljubljanski pasar Leopold Tratnik bo¬ gato okrasil. Na starem oltarju je stal z raznimi bar¬ vami pobarvan tabernakelj, ki je bil napravljen leta 1834. in je še sedaj shranjen v župnišču pod streho. 1) Oznanilna knjiga. 2 ) Lastnoročno pismo Fr. Prešerna pl. Heldenfeld z dne 2. febr. 1864. 102 Pred oltarjem je lična obhajilna miza iz črnega lesnobrdskega mramorja. Naredil jo je leta 1871. kam¬ nosek Ivan Potrebuješ z Lesnega brda za 339 gld.i) V zadnjem času pa jo je mizar Frančišek Buh iz Hor¬ jula prav lično preoblekel s črnim lesom, tako, da se skoro nič ne pozna, da so na vrhu lesene plošče. Na železnih vratih, ki vodijo k velikemu oltarju, pa je vdelana letnica 1872, kar kaže, da so bila vrata eno leto pozneje narejena. O večjih praznikih je na oltarjevih stopnicah raz¬ grnjeno lepo pregrinjalo, ki je v avgustu leta 1859. daroval že omenjeni dobrotnik Frančišek Prešern pl. Heldenfeld.2) Pa zapustimo sedaj veliki oltar in oglejmo si še stranske. Sprednja dva stojita v sprednjih kotih ladije napošev med ladjino steno in obokovim podstavkom. Druga dva sta pa postavljena v plitvi vdolbini stran¬ skih sten. Katerima svetnikoma sta bila posvečena ol¬ tarja, ki sta stala v cerkvi, predno se je ustanovila tu samostojna župnija, smo omenili že zgoraj. Ko so bili v cerkvi že štirje oltarji, sta bila onadva na listni strani posvečena Materi Božji in vsem svetnikom, onadva na evangelijski strani pa sv. Uršuli in sv. Mariji Magda¬ leni. Kip zadnje je bil v tronu. Za župnika Andreja Kastrina, leta 1845., je pa dobila cerkev nove stranske oltarje. Veljali so 610 gld.3) Zadnja dva sta dobila tudi nove oltarne podobe. Namesto vseh svetnikov je prišel v oltar sv. Jožef, namesto sv. Marije Magdalene pa ■) Zapisnik o izdatkih. 2 ) Lastnoročno pismo Fr. Prešerna pl. Heidenfeld z dne 25. avg. 1859. 3 ) Izkaz o prejemkih in izdatkih. 103 sv. Andrej. Podobi sta veljali 90 gld. 1 2 * ) Kdo jih je slikal, ni znano. Oba sprednja oltarja sta bila precej ozka, pa tudi ne zelo visoka. V onem na listni strani je bila glavna podoba brezmadežno spočetje Device Marije, delo slavnega Mencingerja. Na menzi je stala tabernaklju podobna omarica s stekleno sprednjo steno, v nji pa je bila približno pol metra visoka lesena soha Božje Porodnice, ki je bila z detetom Jezusom vred vsa belo oblečena. Na vratu je imela na zlati verižici zlat križec. Pripovedujejo, da je bila ta podoba prej lastnina žup¬ nika lv. Potočnika, ki jo je pa daroval cerkvi. Glavna podoba v oltarju na evangelijski strani je bila sv. Ur¬ šula, tudi Mencingerjevo delo. Pod to pa je bila manjša podoba žalostne Matere Božje. Stranskih soh pri teh oltarjih ni bilo. Leta 1859. ju je prenovil po¬ dobar Zajec za 228 gld.2) Zopet pa ju je prenovil, ali bolje rečeno, skoro popolnoma nova napravil 1. 1903. podobar A. Rovšek iz Ljubljane. Ostali sta v oltarjih le glavni podobi, a dobila sta pa tudi stranski sohi in sicer oni na listni strani sv. Joahima in sv. Ano, oni na evangelijski strani pa sv. Notburgo in sv. Marijo Magdaleno. Veljala sta 800 gld. V zadnjem oltarju na listni strani je bila in je Še sedaj podoba sv. Jožefa, 3) ko se mu je v spanju pri¬ kazal angel ter mu izročil božje naročilo. Ob straneh sta stali sohi sv. Florijana in sv. Izidorja. Nasprotni oltar pa je imel prej in ima še sedaj na sredi podobo sv. Andreja, 4 ) ob straneh pa sohi sv. Marije Magdalene >) Izkaz o prejemkih in izdatkih. 2 ) Zapisnik o izdatkih. 3) in 4 ) Naslikal I. 1902. Bradaška iz Kranja za 240 K. 104 in sv. Notburge. Pod glavnima podobama pa vidimo dve manjši, namreč Srce Jezusovo in Srce Marijino. Slikala ju je Henrika Langusova, prvotne okvire pa jima je napravil podobar Gotzel. Ti dve podobi je blagoslovil kanonik in stolni dekan Jožef Zupan na kvaterno nedeljo v jeseni 1. 1872. Veljali sta 176 gld., ki so jih župljani prostovoljno zložili.') L. 1902. pa sta bila tudi ta dva oltarja okusno prenovljena. Oni na listni strani je dobil novo podobo umirajočega sv. Jožefa, ob straneh pa novi sohi sv. Antona Pado- vanskega in sv. Alojzija, ki ju je daroval cerkvi župnik Anton Hočevar. Oni na evangelijski strani pa je dobil novi sohi sv. Cirila in Metoda. Oba oltarja je prenovil podobar A. Rovšek iz Ljubljane za 600 gld. Vsi stroški za prenovljenje oltarjev so se pokrili iz cerkvenega denarja in iz prostovoljnih darov za lepoto hiše božje vnetih župljanov. V zadnjem času je bilo tudi mnogo svečnikov novih, ki jih je izdelal pasar Leopold Tratnik in so veljali do 200 gld. Ko smo si ogledali oltarje, ozrimo se še na ostalo cerkveno opravo. Naevangelijski strani je od 1.1903. nova, lepa prižnica, ki jo je postavil podobar A. Rovšek za 400 gld. Kraše jo slike štirih sv. evangelistov. Križev pot je slikala Henrika Langusova 1. 1870. Posnet je po Ftihrichovem v ljubljanski stolnici. Okvire je napravil podobar Gotzel. Vse skupaj je veljalo 600 goldinarjev, ki so jih župljani zložili pri dveh daro¬ vanjih. Blagoslovil ga je o. Salvator Pintar na kvaterno nedeljo v jeseni, dne 25-septembra 1870.1. Slavnosti primeren govor je imel kanonik in dekan Jožef Zupan, ') Župnijska kronika, str. 16. — Zapisnik o izdatkih. 105 ki je daroval tudi slovesno sv. mašo. 1 2 3 ) L. 1903. ga je prenovil brat zgoraj imenovanega podobarja Rovšeka za 140 gld. Pred tem pa je bil v cerkvi drug križev pot, ki se ga še sedaj lahko vidi v župnišču pod streho. Kdo ga je delal in kdaj je bil narejen, se ne ve; tudi najstarejši ljudje tega ne pomnijo. V župnijskem arhivu se je našel le nekak izkaz o izdatkih za ta križev pot, ki pa nima ne datuma ne podpisa. Iz tega izkaza zvemo, da se je dalo mizarju za napravo okvirov 32 gld. 30 kr., pozlatarju za pozlatenje 33 gld., slikarju 101 gld., steklarju za šipe 23 gld. 53 kr. in za druge malenkosti 6 gld. 56 kr., torej skupno 197 gld. 19 kr. k. v.2) Slikan je bil na platno in vsaka podoba je imela primeren podpis; toda ta ni bil pravi, ker je imel drugačne postaje, kakor jih ima navadni križev pot. Tlak v cerkvi je iz kamenitih plošč, ki jih je l. 1865. napravil in vložil kamnosek Ivan Potrebuješ z Lesnega brda za 450 gld.3) Do tega leta je bila sredi cerkve grobnica, v katero so pokopavali umrle z Lu¬ kovca. Kamenita plošča, ki je pokrivala imenovano grobnico, je sedaj vdelana v prezbiteriju pod prižnico. Napis na tej plošči pa sem priobčil že na drugem mestu. Po sredi cerkve je v dveh vrstah postavljenih po 14 ličnih petsedežnih klopi, ki jih je leta 1856. napravil mizar Tomaž Zdešar iz Horjula za 462 gld. 4 ) Pri zidu na obeh straneh je še nekaj eno- do dvo¬ sedežnih klopi, ki so se pa le polagoma druga za ‘) Župnijska kronika, str. 15. 2 ) Imenovani izkaz omenja tudi čvetero pobotnic, ki jih pa tudi ni bilo mogoče najti. 3) Zapisnik o izdatkih. 4 ) Pobotnica z dne 15. novembra 1856.- 106 drugo postavile v cerkev. Tudi v prezbiteriju je na vsaki strani nekaj klopi. Pod korom stojita dva lepo izdelana kropilna kamna iz lesnobrdskega mramorja, ki ju je 1. 1865. iz¬ klesal in postavil kamnosek Ivan Potrebuješ z Lesnega brda za 60 gld.i) V levem kotu za velikimi vrati stoji 1. 1858. napravljen krstni kamen. Spodnji del je ka- menit, zgornji pa lesen. Veljal je 47 gld. Okoli njega je preprosta, vendar lična železna ograja, ki ima pa na ključavnici napis: „Janez Potočnik, župnik, 1878.“ Ta napis nam pove, da je bila ograja pozneje nare¬ jena kakor pa kamen. Stopimo sedaj še na kor. Tu stoje orgle, delo orglarskega mojstra Ivana Mandlina iz Trebnjega. Imajo močan, prav prijeten glas in tudi lično zunanjo po¬ dobo. Spremenov imajo 21 in dva igralnika. Dodelane so bile 1. 1859. in so veljale 2200 gld.2) Nobena stvar pa ne trpi vedno, zato je bilo treba tudi orgle že večkrat popravljati. Meseca julija 1877. 1. jih je popravil, oznažil in uglasbil Frančišek Goršič iz Ljubljane ter prejel za to 190 gld.3) Popolnoma nov meh sta na¬ pravila brata Zupan iz Kamne gorice 1. 1880. in zopet sta jih uglasbila 1. 1893. L. 1902. pa jih je osnažil in uglasbil Zupančič, prvi pomočnik rajnega Mandlina. Pred temi so bile v cerkvi druge orgle, ki so jih župljani napravili I. 1808. Kakšne so bile, 'kdo jih je naredil in koliko so veljale, ni več znano. Orglavsko službo je tedaj opravljal vsakokratni Cerkvenik. Dokler ni bilo orge^ je Cerkvenik dobival od vsakega zemljišča po osem bokalov (MaO) ajde; ko je pa prevzel tudi ') Župnijska kronika, str. 13. 2 ) Zapisnik o izdatkih. 3 ) Župnijska .kronika, str. 23. 107 orglanje, je dobil pa še po osem bokalov pšenice. J ) Da je bilo treba te orgle popraviti, je znan le en slučaj. L. 1856. jih je popravil orglarski mojster Jakob Mazi ter prejel za to 19 gld. 36 kr.2) L. 1901. so napravili na koru namesto prejšnje lesene prav lično novo ograjo iz kovanega železa. V cerkvi visi pet preprostih, steklenih lestencev, ki jih je napravil župnik Andrej Kastrin 1. 1844. Veljali so 165 gld.3) Do tega časa pa je bil v cerkvi le en lestenec, ki ga je pa imenovani župnik istega leta pro¬ dal za 15 gld.4) Božji grob, ki ga ima cerkev sedaj, sta naredila I. 1875. Štefan Šubic in njegov sin Ivan Šubic iz Poljan za 240 gld.,5) ki so jih župljani prostovoljno zložili. Do 1. 1895. se je postavljal k oltarju Matere Božje; tega leta ga je pa podobar Jernej Trnovec iz Polho¬ vega gradca toliko predelal, da se sedaj postavi k oltarju sv. Jožefa. Prej je imela cerkev božji grob, ki je bil narejen 1. 1844. in je veljal 182 gld.6) Bandero je bilo napravljeno I. 1846., nebo 1. 1875. za 434 gld. * 2 * 4 5 * 7 8 ) in mali dve banderci 1. 1861. za 69 gld. 85 kr.8) Za veliko noč 1. 1896. pa je dobila cerkev res krasno izdelanega od smrti vstalega Zveličarja, ki ga ') Listina v župnijskem arhivu. 2 ) Pobotnica z dne 2. marca 1856. 3) Izkaz o prejemkih in izdatkih. 4 ) L. c. 5 ) Zapisnik o izdatkih. s) Izkaz o prejemkih in izdatkih. 7 ) Koj prvo leto je je pri procesiji sv. Rešnjega Telesa dež popolnoma zmočil; toda, ker je iz dobrega blaga, mu ni škodo¬ valo. (Župnijska kronika, str. 19.) 8 ) Zapisnik o izdatkih. 108 'je napravil podobar Jernej Trnovec iz Polhovega gradca za 60 gfld. Cerkev ima tudi več posebno lepih mašnih pla¬ ščev vsake barve, lep pluvijal in dalmatike. Med cer¬ kveno opravo je tudi lepa mašna knjiga, ki so jo žup¬ niku Ivanu Potočniku ob priliki njegove zlate maše darovali njegovi nekdanji kaplani in srebern ter po¬ zlačen kelih, ki so mu ga ob isti priliki darovali nje¬ govi vdani župljani. Za vso opravo je napravil mizar Frančišek Buh iz Horjula prostorno omaro. Na tem mestu naj omenimo tudi lepo bandero Marijine družbe, ki je bilo narejeno 1. 1903. ter je veljalo 280 gld Desni strani prezbiterija je prizidan prostoren :žagrad, ki je bil sezidan obenem s prezbiterijem. Po sredi žagrada je dal župnik Anton Hočevar postaviti leseno, bogato izrezljano steno, ki deli istega v du¬ hovščini odločen kraj in v prostor za vhod v cerkev. Nad žagradom je oratorij, kjer so shranjeni cerkveni paramenti, božji grob in druga cerkvena oprava. Pri velikih vratih se vzdiguje mogočen, s kositrom pokrit zvonik. Prejšnji je bil majhen, stoječ vrhu cerkve. V njem so bili tudi le trije majhni zvonovi, katerih teža je bila 12 st. 11 f., 7 st. 50 f. in 3 st. 58 f.') Zadnjikrat so ti zvonovi peli pri šolarski maši v dan sv. Alojzija 1. 1858. Zidani del zvonika je 15 sežnjev visok, streha z zvezdo vred pa 121/ 2 črevlja. Jabolko na njem je s starega zvonika; popravil in pozlatil ga je ljubljanski pasar Matej Schreiner za 189 gld. 2) L. 1900. je klepar Oblak z Vrhnike vso zvonikovo streho popravil in pobarval. Zvo¬ nove je vlil Anton Samassa in imajo glasove h, e, gis, h. ') Pismo A. Samasse z dne 21. junija 1858. 2 ) Račun z dne 5. februarja 1859. 109 Prvi tehta 34 st. 45 f. Na klobuku ima več podob, ob robu pa napis: „N. 1216. Opus Antonii Samassa Labaci 1858“ in „Čast Bogu na višavi“. Drugi tehta 16 st. 73 f. Razven podob na klobuku ima ob robu napis: „N. 1214. Opus Antonii Samassa Labaci 1858“ in „Mrtvim večno življenje." Tretji tehta 10 st. 28 f. ter ima poleg podob na klobuku ob robu sledeči napis: „N. 1215. Opus Antonii Samassa Labaci 1858“ in „Mir na zemlji ljudemt svete volje.“ Četrti ima 5 st. 25 f. in razen podob še napis: „N. 1213. Opus Antonii Samassa Labaci." Ker je stare zvonove vzel zvonar na račun, je bilo doplačati še 4271 gld. 18kr.i) L. 1901. so bili zvonovi obrnjeni. Uro, ki je sedaj v zvoniku, je naredil Jurij Pirc, urar iz Krope. Nova je bila 1 . 1859., težka je 6 V 2 st. ter velja 680 gld. Kazala ima iz ploščaka. Do 1. 1894. je bila na 3 zvonove; omenjenega leta pa jo je dal župnik Anton Hočevar osnažiti in toliko predelati, da bije sedaj četrt ure na dva zvonova. Zopet je bila po¬ pravljena in osnažena 1. 1903. V starem zvoniku je bila ura, ki jo je okoli 1. 1847. napravil samouk Vrtnikov s Hruševega v dobrovski župniji za 300 gld. L. 1859. pa jo je kupil zidarski mojster Mohor Ermacora za svojo do¬ mačo cerkev v Retenju pri Vidmu na Laškem za 80 gld. V zunanjem cerkvenem zidu, na desni in levi, je po ena dolbina, v kateri je 1. 1844. naslikal Goldenstein Mater Božjo in sv. Florijana za 15 gld. Sliki nista lepit in bi ju bilo treba nadomestiti s primernima kipoma. Okoli cerkve je pokopališče, kamor prinašajo utrujene zemeljske popotnike z Brezovice, s Podlukovca, z Loga in iz onega dela Dragomera, ki je v bližini državne ceste. L. 1905. so je za 15 m razširili; prej pa. i) Ra£un z dne 18. junija 1858. 110 je bilo 42 m dolgo in 34 m široko. Še manjše pa je bilo do 1. 1856., ker so je istega leta razširili za 141 [j sežnjev. Potrebni prostor se je kupil od Jak. Pezdirja z Brezovice, št. 27, in od Ivana Armiča z Brezovice, št. 21, in sicer od prvega 20 □ sežnjev, od drugega pa 121 □ sežnjev. Plačali so □ seženj po 50 kr. in je bilo torej treba za ves odkupljeni svet šteti 117 gld. 30 kr. Pri tej priliki je bilo vse pokopališče nanovo obzidano ter sezidana nova mrtvašnica. Da voda iz bližnjega hriba ne zamaka preveč pokopališča, so na¬ pravili nad njim preko župnikovega vrta 12t/ 2 črevlja globok odtok, ki odvaja preobilno močo. Kamnosek Ivan Potrebuješ z Lesnega brda je napravil kamenite stebre pri vratih in kamenite stopnice za 81 gld. Ob¬ zidje, mrtvašnica in kanal je stalo 800 gld. 26 kr. Da se je dobil za to potrebni denar, so plačali župljani iz istih vasi, iz katerih se na tem pokopališču poko¬ pavajo, primerno s svojim premoženjem tako-le: Po¬ sestniki celih zemljišč po 36 gld., veliki hišniki po 6 gld., mali hišniki po 2 gld. in gostači po 20 kr. Sredi pokopališča stoji lep križ. Sedanjega je naredil 1. 1895. podobar Jernej Trnovec iz Polhovega gradca. Na lepem črnem križu visi kaj krasno izdelana podoba umirajočega Zveličarja. Kamenit podstavek je izklesal kamnosek Primož Merlak z Lesnega brda, vanj pa usekal pomenljive besede iz sv. pisma: Jaz sem vsta¬ jenje in življenje; kdor v me veruje, ne bo umrl ve¬ komaj. Jan. XI. 25. 26.“ Prej je stal tu križ, ki je imel na ploščaku naslikano podobo Kristusovo. Narejen je bil 1. 1856.; klepar Jernej Nolli z Vrhnike ga je pa pokril ter zaslužil 19 gld. 1 ) Nov kamenit podstavek je ') Pobotnica z dne 19. novembra 1856. 111 dobil 1. 1884. Ker je bil pa križ že jako slab, ga je nekega dne podrl veter in odstraniti ga je bilo treba s pokopališča. Slikar Simon Ogrin pa je 1. 1887. na žagradov zid naslikal podobo Križanega za 25 gld. Do 1. 1856. pa na pokopališču sploh ni bilo križa. 1 ) V župnijski cerkvi se bere vsako leto več usta¬ novljenih sv. maš, katerih nekatere so že precej stare. Ustanove so od sledečih ustanovnikov: Valentin Ho¬ čevar, drugi tukajšnji vikar 18 (od 1.1736.), Gregorin Margareta Škander 6 (od 1. 1785.), Uršula Božič 4 (od ]. 1787.), grof Janez Nep. pl. Rasp 5 (od 1. 1802.), Tomaž Prešern 6 (od 1.1803.), Marija Jama 3 (od 1.1807.), Marija Škof 1 (od 1. 1808.), Jurij Kršmanec 3 (od 1. 1808.), France Remškar 2 (od 1. 1802.), Marija Rus 1 (od 1. 1802.), Ana Kette roj. Prešern 10 (od 1. 1833.), Marija Selan 1 (od 1. 1851.), Ivan Krmavner 5 (od 1. 1856.), Marijana Krmavner 2 (od 1. 1808.), knezoškof Anton Alojzij Wolf 1 (od I. 1857.), Valentin Slana 3 (od 1. 1857.), Janez in Jera Skubic 3 (od 1. 1858.), Eli¬ zabeta Seliškar 10 (od I. 1864.), Neža Birtič 6 (od 1. 1866.), Ivan Prešern 4 (od 1. 1859.), Urban Kmetove 2 (od 1. 1859.) Ker pa se je vseh teh ustanov glavnica sča¬ soma, zlasti vsled konvertiranja, skrčila, zato se je tudi število napominanih maš skrčilo z odlokom preč. knezo¬ škof. ordinarijata z dne 24. julija 1899., št. 3138, na 57 sv. maš „za razne dobrotnike 1 '. Poleg teh se pa opravlja še 12 ustanovljenih sv. maš za r. Marijo Petrič (od 1. 1882.) in 3 za r. Marijo Marinko (od 1. 1842.) Glavnica napominanih ustanov, ki je naložena v obligacijah, znaša 5298T0 K ter donaša 220‘44 K obresti v po¬ kritje obveznosti za maše, cerkev in Cerkvenika. Pri >) Zgodnja Danica, 1864, str. 193. 112 cerkvi so pa še sledeče ustanove: od I. 1887. Eliza¬ beta Čuden 2, Jakob in Marija Gregorin 6; od 1. 1882. pa 21 družine Pezdir (France, Jakob, Marija, Jernej, Jožef, Polona, Luka) ter novejše: Anton in Helena Jereb 4, Jernej Selan 2, Neža Grampovčnik 3, Marijana Jereb 2, gospod župnik Anton Hočevar 8, France Štrukelj 2, Janez in družina Remškar 2. „Žegnanje“ se je pri župni cerkvi obhajalo nekdaj v nedeljo po prazniku sv. Rešnjega Telesa. Tudi v prvi polovici minolega stoletja so župljani še vedno ta dan obhajali žegnanje; toda cerkev se v svojih molitvah in v pridigi ni več ozirala na staro navado, temveč je tozadevne molitve opravljala tretjo nedeljo v ok¬ tobru.*) Ko je pa leta 1864. knezoškof Jernej Vidmar na kvaterno nedeljo v jeseni posvetil novi veliki oltar, se je pa tudi žegnanje prestavilo na to nedeljo, kakor se še tudi sedaj obhaja. Okoli leta 1631. je imela cerkev sledeče dohodke: Od 7 krav je dobila na leto od vsake po 16 kr., če so imele mleko, 1 travnik ji je donašal po 30 kr. na leto in od nekoliko posojila so plačevali dolžniki po 4 kr. od goldinarja.2) Leta 1845. je imela cerkev „in verloosten Staatsschuldverschreibungen" 270 gld.3); leta 1854. pa je dobila od dveh njiv 8 gld. 28 kr. najemnine. Sedaj ima 7 oral 592 štirj. sežnjev sveta ter 91376 K lastnin¬ ske glavnice v obligacijah, katere obresti služijo za pokritje rednih stroškov, katerih je vedno dovolj pri župni cerkvi tako, da se ne bi mogla vzdržavati sama, ako ne bi župljani sami tudi prispevali s svojimi mi¬ limi darovi vsako leto v pomoč. 9 Matrikula, str. 45. 2 ) Vizitacijski zapisnik z dne 14. julija leta 1631. 3 ) Zapisnik o vrednostnih papirjih. 113 Cerkvene zadeve voditi in premoženje oskrbo¬ vati pomagata župniku dva ključarja, ki sta dandanes Andrej Remškar in France Jager. Župna cerkev, vse štiri podružnice, vikar Ivan Verhand in kaplan Andrej Cuderman so bili dne 4. maja 1. 1790. oropani vse gotovine. Župnijska kronika i) nam o tem zločinu poroča sledeče: Vikar Ivan Ver¬ hand je bil strasten nosljač ; tobak pa si je najraje do¬ bival od tihotapcev. Več let ga je s takim tobakom zalagal neki Hrvat, ki se je v župnišču popolnoma udomačil; kadar je potrkal, se mu je odprlo. Nekoč potrka pozno zvečer, in ker je bil že star znanec, mu dekla takoj odpre. A kako se prestraši, ko vidi poleg njega še tri oborožene može, ki ji s smrtjo zažugajo, ako ne molči. Brez ovir gredo nato v vikarjevo sobo ter zahtevajo od vikarja njegov in cerkveni denar. Ker ga jim ni hotel dati, so njemu in kaplanu, ki je v tem že tudi prišel bliže, zamašili usta ter s silo po¬ brali vso gotovino obeh gospodov, razbili cerkvene skrinjice ter tudi te izpraznili. Nato so jo roparji urno odkurili. Da so se napravile nove skrinjice, in da so se vsaj deloma odškodovale oropane cerkve, se je iz¬ plačalo z dovoljenjem gubernija iz premoženja župne cerkve sv. Petra v Ljubljani 500 gld.2) Na drugem kraju * * 3 ) pa beremo o istem zločinu, da je v noči dne 4. maja leta 1790. med 10. in 11. uro napadla tolpa, nekako 15 Čičev župnišče ter ga do čistega oropala. ■) Župnijska kronika, str. 3. 2 ) Listina z dne 20. oktobra 1790. 3 ) Mittheilungen des Mnsealvereines, 1896, str. 285. 8 114 2. Podružnica sv. Duha v Vnanjih Goricah. Južno od Brezovice, na barskem 338 m nad mor¬ jem visokem hribčku, „Gulč“ imenovanem, stoji pri¬ jazna cerkvica sv. Duha v Vnanjih Goricah. K tej spada le vas Vnanje Gorice s 87 hišami in 515 prebivalci. Njena starost se ne da natančno določiti, gotovo je pa že jako stara. Ob času turških napadov je morala tudi ta cerkev izročiti 1 srebrn kelih in 8 og\ gld. v zlatu, 1 ) t. j. v našem denarju nekako 7 gld. 20 kr. Ker nobena druga cerkev v tej župniji ob istem času ni imelfi to¬ liko denarja kakor ta, bi smeli sklepati, da je bila go¬ tovo imenitnejša od drugih. V župnijski kroniki 2) beremo, da je bila ta cerkev nekdaj posvečena sv. Boštijanu; toda na kaj se to po¬ ročilo opira, ni znano. Tukaj tudi najstarejši ljudje ne vedo o tem ničesar povedati; mogoče je pa le, ker je še sedaj v stranskem oltarju podoba sv. Boštijana. Seveda je moralo to biti še pred letom 1526, ker tega leta je bila posvečena že v čast sv. Duhu. Zadnje dve leti 16. stoletja je morilka kuga go¬ spodarila po vsej ljubljanski okolici. Tudi Brezovi- čanom ni prizanesla. Prebivalci vasi „Vunanja Goriza“3) so radi tega, da bi se znebili te šibe, zaobljubili, da hočejo na lastne stroške v svoji cerkvi sv. Duha, takrat šentpeterski podružnici, napraviti nov oltar sv. Bošti¬ jana, mučenca, in kuga je nehala. Ljubljanski škof Tomaž Chroen je napominani oltar na prošnjo občanov posvetil dne 9. junija leta 1602., opravil na njem ponti- ') Izvestja muz. društva, 1895, str. 79. 2 ) Str. 2. 3 ) Knezoškofijski arhiv: Pontif. I. a. str. 63. Podružnica sv. Duha v Vnanjih Goricah. 8 * 116 likalno sv. mašo ter blagoslovil tudi pokopališče pri tej cerkvi. Popoldne istega dne pa je ondi birmoval 600 oseb in vendar je komaj polovico izvršil. O čemer pisani viri molče, to nam je vsaj v skromnem ustnem izročilu ohranilo domoljubno ljud¬ stvo. Stari ljudje današnjih dni pripovedujejo, da so jim stari ljudje pripovedovali, da je bila nekdaj pri Sv. Duhu sloveča božja pot, kamor je vsako leto pri¬ hajalo o binkoštih na „patrocinij“ nebrojno število po¬ božnih romarjev. Službo božjo so hodili tu sem opravljat vikarji ali pa kaplani od Sv. Petra. Kako so se nam na prav čuden način ohranila še celo imena nekaterih teh gospodov, sem pa že na drugem kraju omenil. Iz vizitacijskega zapisnika knezoškofa Reinalda Scarlichija o vizitaciji dnč 14. julija leta 1631. pa izvemo o tej cerkvi sledeče: »Cerkev je imela dva oltarja. Glavni, sv. Duha, je posvečen in ima staro malo sliko; nima pa križa in tudi mnogo drugega potrebnega mu še manjka. Stranski, sv. Boštijana, stoji na listni strani in je tudi posvečen ; a manjkalo pa mu je vse potrebno. Cerkev je bila temna, ker je imela le eno okno. V zvoniku sta visela dva zvonova; okoli cerkve pa je bilo posvečeno, obzidano pokopališče." Škofov odlok se je pa glasil: „Za glavni oltar naj se vse potrebno oskrbi, a stranski naj se odstrani; kamenje naj se zloži na pokopališčni zid. Na pokopališču naj se postavi železen ali vsaj lesen križ.“ Od tu dalje pa nas zopet vsi viri pustč na ce¬ dilu, dokler nam Valvasor') ne poda zopet nekaj vrstic. Da bi bila tu še božjepotna cerkev, o tem ne i) Valvasor, Vlil. str. 788. 117 ve ničesar povedati; pač pa nam je zapisal, da je imela cerkev ob njegovem času že tri oltarje, namreč: sv. Trojice, 1 2 ) sv. Marije in sv. Boštijana. Tudi tu vi¬ dimo, kakor pri brezoviški cerkvi, da so Vnanjčanje rajši postavili še tretji oltar, kakor pa da bi edinega stranskega podrli. V župnijski kroniki 2) beremo, da je bila ta cerkev trikrat predelana; toda gotova dokaza za to imamo le dva. Dne 12. februarja leta 1742. je brezoviška cerkev posodila vnanjški 72 gld. nem. velj. za popravilo iste. Vrnil se je ta denar dne 25. januarja leta 1780. 3 ) Drugič pa se je temeljito popravila leta 1782. Dne 9. februarja leta 1782. ji je v to svrho posodila cerkev sv. Janeza Krst. na Logu 300 gld. nem. velj. Dne 16. januarja leta 1803.se je vrnilo na račun 50 gld. ,4) ostalih 250 gld. pa se je vrnilo, kakor stari ljudje pripovedujejo, ob času župnika Andreja Kastrina. Leta 1782. se je najbrže se¬ zidal tudi zvonik, s katerim sta se zakrili oni zname¬ niti podobi. Tretjič pa se je ta cerkev popravila leta 1896., ko je pisatelj kronike, župnik Ivan Potočnik, že tri leta v grobu počival. Tega leta so cerkev za 3'4 m podalj¬ šali, da meri sedaj na dolgost 19’7 //z in je v prezbi¬ teriju 4 - 65m, v ladji pa 7'04 m široka. V tlorisu ima podobo pravokotnika. Vhoda ima dva ; glavni je pod zvonikom, stranski vodi skozi ža- grad. Novo ostrešje na cerkvi so napravili leta 1878. 1) Podoba je res sv. Trojice; toda oltar je posvečen v čast sv. Duhu. 2 ) Župnijska kronika, str. 2. 9 Urbarium Ecclesiae S. Spiritus in Exteriori Lacu, Reno- vatum Anno 1772. 4 ) L. c. 118 Stroškov je bilo nad 1000 gld. in so se poravnali ve¬ činoma iz soseskinega premoženja.i) Slikar Ivan Šubic je leta 1870. slikal cerkev, za kar se mu je plačalo iz soseskine imovine 219 gld.2) V prezbiteriju je naslikal na moški strani učenca, idoča z Gospodom v Emavs, ter Jezusa, ki izroča sv. Petru vrhovno oblast. Na ženski strani vidimo pa Mojzesa, ki je v sveti jezi nad malikovanjem izraelskega ljudstva vrgel tabli z božjimi zapovedmi ob tla, ter beg svete Družine v Egipet. V ladji sta na moški strani sveti Andrej in sv. Matija, na ženski pa sv. Jedert in sveta Uršula. Na stropu ladje so pa tri podobe, na katerih vidimo Boga Očeta, oznanjenje Devici Mariji ter kralja Davida. Vse slike so lepo izdelane ter dajejo cerkvi prav veličastno lice. Oltarje ima cerkev tri. V velikem oltarju je po¬ doba sv. Trojice, na straneh pa stoje štirje evangelisti, na moški strani sv. Marka in sv. Matej, na ženski pa sv, Janez in sv. Lukež. Vrhu stebrov stojita na desni sv. Štefan in na levi sv. Vincencij. Na menzi stoji lesen, belo barvan tabernakelj. Ta oltar je bil leta 1860. pre¬ novljen, za kar se je plačalo nad 300 gld. iz soseskinih dohodkov.3) Moški stranski oltar je posvečen sv. Boštijanu, čigar kip stoji sredi oltarja. Na straneh vidimo svetega Florijana na desni in sv. Jakoba na levi. Na menzi stoji lepa podoba Srca Jezusovega. V oltarju na ženski strani je kip Marije Kraljice, ki ima v ušesih zlate uhane, dar neznanega častilca. Na straneh sta kipa sv. Roka na desni in sv. Silvestra na levi. Na menzi je podoba Srca ■) Župnijska kronika, str. 25. 2 ) Zapisnik o izdatkih. 3 ) Zapisnik o izdatkih. 119 Marijinega. Ta dva oltarja je naredil 1. 1856. podobar J. Zajec iz Oslice; blagoslovil pa ju je še isto leto kanonik in dekan Jožef Zupan. 1 ) Prenovljena sta bila okoli 1. 1880. Na listni strani je preprosta, pa lična prižnica, pri vratih pa majhen kamenit kropilnik. V cerkvi, v žagradu in pod zvonikom je bil leta 1896. napravljen šamotni tlak. Na desni strani prezbiterija je prizidan majhen ža- grad, nad katerim je oratorij. Tu je spravljenega tudi nekaj cerkvenega orodja. Kot podružnica je dobro preskrbljena z raznimi potrebnimi paramenti. Pri vhodu stoji lep, 40 m visok zvonik, ki je bil sezidan 1. 1896. Zidani del zvonika meri 22 8 m, streha 13' 1 m, jabolko in križ pa 41 m. Podaljšanje cerkve nov šamotni tlak in zidanje zvonika je veljalo 9000 gld. brez tlake, ki so jo Vnanjčanje sami opravljali. V ta namen je daroval tudi tukajšnji rojak Anton Klemen, župnik v Šmartinu pri Kranju 50 gld. Prejšnji zvonik, ki je bil okoli 11 sežnjev visok, so podrli dne 6. aprila 1891. 1. v trdni nadi, da bodo takoj drugega sezidali. Razne zapreke pa so ovirale, da se je z delom pričelo šele po preteku petih let. Ker sta bili najbrže šele s tem zvonikom zazidani oni znameniti podobi, je prvotni zvonik gotovo stal vrhu cerkve. Od 1. 1896. ima ta cerkev štiri zvonove; v starem zvoniku so viseli le trije. Prejšnji mali zvon, ki se je bil ob neki priliki ubil, so dali zvonarju ter naročili dva nova. Prvi tehta 1230 kg in ima podobe svetega Florijana, sv. Janeza Krst., sv. Janeza Evang. in sv.Trojice. Posvečen je sv. Florijanu. Ob krilu ima napis: „Napravili 9 Župnijska kronika, str. 8. 120 vrli Goričani! Anton Hočevar, župnik, Ivan Marinka in Ivan Pezdir, ključarja. Opus No. 2484. A. D. 1896.“ Veljal je 1750 gld. brez jarmov. Drugi tehta brez Podružnica sv. Duha v Vnanjih Goricah. Notranjščina. žvenklja 613 kg in ima podobe sv. Trojice, naše ljube Gospe in najdenja sv. Križa ter „No. 843—1878“. Ob krilu ima napis: „Gospod Janes Potočnik, župnik, 121 Andrej in Matija Marinka, ključarja/ Vlil ga je Albert Samassa za 889 gld. 60 kr. Pred tem je bil v zvoniku drug, 416 kg težek zvon z letnico 1761. ! ) Zvonar ga je vzel na račun in je bilo vsled tega treba doplačati le 493 gld. 52 kr. * 2 ) Tretji tehta 6 st. 20 f. in ima podobe kronanja Device Marije, sv. Boštijana in križ. Ob robu ima napis: „No. 265. Opus Antonii Samassa Labaci 1835.“ Četrti tehta 166 kg ter ima podobe Kraljice brez madeža spočete, Kristusovega vstajenja in sv. Boštijana. Posvečen je dušam v vicah. Ob !robu ima napis: „Daj jim večni mir in večna luč naj jim sveti, naj v miru počivajo. Amen. Opus No. 2496. A. D. 1896.“ Veljal je brez jarmov 256 gld. Pred tem je bil v zvoniku že zgoraj omenjeni zvon, ki je tehtal 3 st. 33 1. in je imel podobe križa, sv. Florijana in Kraljice sv. rožnega venca, ob krilu pa napis: „No. 266. Opus Antonii Samassa Labaci 1835.“ Od 1. 1899. je v zvoniku tudi ura, ki je veljala okoli 200 gld. Pokopališče, na katerem pokopavajo mrtvece iz Vnanjih Goric, blagoslovljeno že 1. 1602., kakor smo zgoraj omenili, ima nekatere jako lepe nagrobne spo¬ menike. L. 1856. je bilo za 4 sežnje razširjeno in za li/ 2 sežnja podaljšano ter na novo obzidano. Tega leta je bila sezidana tudi nova mrtvašnica ter postavljen nov križ. Še isto leto je razširjeno pokopališče blago¬ slovil kanonik in dekan Jožef Zupan. Leta 1897.se je pokopališče zopet za 6 m podaljšalo ter obzidje po¬ pravilo. Podoba Križanega je na pokopališkem križu slikana na ploščak. Na nizkem kamenitem podstavku so vdolbene besede: „Jezus usmili se jih! 1879.“ •) Povedal Iv. Zdešar. 2 ) Račun z dne 3. maja 1878, 122 Okoli 1.1631. je bilo v tej cerkvi redno po osem sv. maš na leto; 1 2 3 ) sedaj pa se bero naslednje dni: V nedeljo po izpreobrnjenju sv. Pavla, v god sv. Matije in sv. Marka (procesija), binkoštni ponedeljek, v praznik sv. Trojice, tretjo nedeljo po binkoštih, v god sv. Aleša in sv. Lukeža, v nedeljo po sv. Lukežu, sv. Lenarta dan (za umrle te soseske), na sveti dan (1 sv. maša) in sv. Silvestra dan. Opravljajo pa se v tej cerkvi tudi sledeče ustanovljene sv.maše: Jožef Zdešar (ust. 1.1803.), Tomaž Zvoljenek 4 (ust. 1. 1805.), Tomaž Šuštaršič 2 (ust. 1. 1806.), Marija Tomežka (ust. 1. 1806.), Jurij Ora- žem 2 (ust 1. 1808.), Matija Marinka 2, Helena Krmavnar (ust. I. 1861.), zdaj skrčene na 7 skupno za ustanovnike. V pokritje za opravljanje imenovanih sv. maš za duhovnika, cerkev in Cerkvenika ima cerkev ustanovne glavnice v obligacijah 828 64 K, ki dajo 34’56 K obresti. L. 1631. je imela cerkev sledeče dohodke: Od 8 krav je prejemala po 16 kr. od vsake na leto; dolž¬ niki so dajali od nekaj posojila po 4 kr. od gld. na leto in „2 petias" zemlje je donašalo 3 renške na leto. 1 ) L. 1811. je imela cerkev 9 njiv in 1 vrt. L. 1854. je dobila od nekega travnika 3 gld. 40 kr. najemnine. Do 1. 1848. je imela cerkev 6 oralov 864 štirj. sežnjev sveta. Tega leta pa je kupil od nje Jakob Pezdir 2 orala 239 štirj. sežnjev travnika in pašnika.2) L. 1845. je imela „in ver- loosten Staatsschuldverschreibungen“ 470 gld.3) Sedaj ima 4963 štirj,-sežnjev sveta in lastninske glavnice 220 K. — Cerkvena ključarja sta dandanes Janez Marinko in Janez Pezdir. ') Vizitacljski zapisnik z dne 14. julija 1631. 2 ) Kupna pogodba z dne 23. aprila 1858. 3 ) Zapisnik o vrednostnih papirjih. 123 3. Podružnica sv. Martina v Notranjih Goricah. Stopiva, dragi čitatelj, še dobre pol ure po okrajni cesti dalje od Vnanjih Goric, pa dospeva v Notranje Gorice. Na zadnjem koncu vasi stoji tik ceste podruž¬ nica sv. Martina. K tej podružnici spadata vasi Notranje Gorice s 74 hišami in 430 prebivalci ter Plešivica s 63 hišami in 348 prebivalci. V zapisniku o cerkvenih dragocenostih iz 1. 1526.,*) kjer beremo, da so v tej cerkvi vzeli 1 majhen srebrn kelih in 1 f. vin., a pustili ji 1 bakren kelih, se imenuje ta cerkev sv. Marije Magdalene. Ker nam pa še stareji vir, namreč fevdna knjiga predjamskih gospodov iz 1. 1453. ta kraj imenuje Gorice pri sv. Martinu, * 2 ) se je v prej imenovani zapisnik gotovo vrinila kaka pomota, ker cerkev najbrže ni bila nikdar posvečena sv. Mariji 'Magdaleni. O tem, kakšna je bila ta cerkev nekdaj, nam zopet poroča že dvakrat imenovani vizitacijski zapisnik knezoškofa Scarlichija z dne 14. julija 1631.1. Tam be¬ remo o tej cerkvi sledeče: „Cerkev je imela dva oltarja. Glavni, sv. Martina, je -bil posvečen in je imel staro sliko; a manjkalo mu je antipendija in še marsikaj drugega. Stranski, na evangelijski strani, je bil tudi po¬ svečen in sicer sv. Magdaleni, ter je bil brez vse oprave, majhen in nepripraven. Cerkev je imela dva zvonova ter posvečeno z zidom obdano pokopališče.“ Škofov odlok se je glasil: „Podoba sv. Martina se mora na¬ praviti nova ter za cerkev vse potrebno oskrbeti. Okna v prezbiteriju se morajo povečati in tako urediti, 1) Izvest ja, 1845, str. 79. 2 ) Nidern Puchell bei sannd Mertten (Mittheil. 1895 str. 11.) 124 da se morejo za zračenje odpirati; morajo se tudi omrežiti. Prenovi naj se tudi cerkvena streha. Stranski Podružnica sv.jMartina^MvNotranjih'Goricah. oltar naj se podere ter odstrani, kamenje pa naj se zloži na pokopališki zid. Da se pa vse to uredi, mo¬ rajo dolžniki vsaj do sv. Martina poravnati svoje dolgove 125 cerkvi na korist. Stranskega oltarja pa tudi tu niso po¬ drli, temveč so ga rajši primerno popravili, ker je imela ta cerkev tudi ob Valvasorjevem času dva oltarja, namreč sv. Martina in sv. Marije Magdalene. Valvasor nam tudi še pove, da se je žegnanje tu obhajalo v nedeljo pred sv. Lavrencijem.i) Ali je bila cerkev kdaj prezidana ali povečana, se ne da dognati. Pač pa so 1. 1861. staro, trhleno, s skodljami krito ostrešje nadomestili z novim ter vso cerkev z opeko pokrili. Stroškov je bilo 417 gld. * 2 ) Cerkev ima v tlorisu pravokotnik ter meri ladja 7'65 m na dolgost in 7 60 m na širokost. Visoka pa je ladja 7 m. Prezbiterij je visok 6 40 m, širok 5 85 m, dolg pa 6 m. Sedaj so v cerkvi trije oltarji. Glavni nima zelo prikupljive oblike ter ima v tronu sv. Martina, sede¬ čega na konju, ki ga je 1. 1873. naredil podobar Leo¬ pold Gotzel za 27 gld. Ob strani stojita sv. Janez Krst. na levi in sv. Matevž na desni. Precej više sta sv. Ka¬ tarina in sv. Barbara, na vhodih, skozi katera se gre za oltar, pa stojita sv. Izidor in sv. Notburga. Nad glavno podobo je prav pod vrhom sv. Trojica, ki krona Marijo. Ma menzi stoji belo pobarvan tabernakelj, na sprednji strani menze pa je pritisnjen okrogel kos platna, na katerem je naslikan sv. Martin. K oltarju vodita dve kameniti stopnici iz lepega črnega kamena, narejeni 1. 1895. Moški stranski oltar ima za glavno podobo Jezusa na križu. Na menzi stoji prav navadna na papir na¬ tisnjena podoba Srca Marijinega. V oltarju na ženski strani je glavna podoba kip sv. Marije Magdalene, ob ‘j Valvasor, Vlil., str. 788. 2 ) Župnijska kronika, str. 11. — Zapisnik o izdatkih. 126 straneh pa stojita Marija Jakobova in Marija Kleofova. Na menzi je podoba angela variha. Vse tri oltarje je 1. 1866. prenovil podobar Leopold Gotzel iz Ljubljane ter je ob tej priliki napravil tudi prižnico, ki je v cerkvi na levi strani. Vse skupaj je veljalo 382 gld. ter se je plačalo iz soseskinega premoženja. 1 ) Tlak v prezbiteriju je iz lepih črno in belo pikastih plošč, v ladji pa iz opeke. V tej cerkvi je bila nekdaj ^grobnica baronov Kuschlanov. Do današnjega dne se nam je ohranila kamenita plošča, ki je nekdaj pokrivala to grobnico, in je sedaj deloma skrita pod klopmi na evangelijski strani. V kamen vsekan napis nam sicer ne poroča o kakem odličnem Kuschlanu, temveč le o dveh deklicah-dvojčkih, ki počivata pod ploščo. Napis se glasi: 4. T H: T: C: KHVSHLANAE SORORES GEMINAE, QVAE OB1ERVNT. 28. JVN. ANNO: 1663. Sredi preproste deloma pobeljene, deloma pa rdečkasto pobarvane cerkve visi steklen lestenec, pri vratih je preprost v zid vdelan kamenit kropilnik, po cerkvi pa devet nepobarvanih klopi. Levi strani prezbiterija je prizidan žagrad in nad njim je oratorij. Pri velikih vratih kipi v nebo približno 13 sežnjev visok zvonik, ki je bil že dvakrat povišan. Kdaj je bil 0 Zapisnik o izdatkih. 127 prvič prizidan, se ne ve; pozna se le, da so bile line zazidane. Drugič pa je bil za 1 m povišan leta 1881. Dne 12. junija 1879. 1. je začelo goreti zunaj vasi pri podih. Ogenj je napravil mnogo škode, pa tudi s škrli kriti zvonik se je vnel in pogorela mu je streha. Streho za silo so napravili še isto leto; veljala je 29 gld.i) Popolnoma novo streho pa so naredili ter tudi zvonik za 1 m povišali 1. 1881. Pri tej priliki seje usmiljenega dobrotnika skazal posestnik Kuschlanovega gradu, Feliks Reya pl. Casteletto, ki je daroval 100 gld. ter ves potrebni les za začasno pokritje zvonika. Tudi drugim pogorelcem je dal mnogo lesa brezplačno. * 2 ) Kljub temu pa je morala soseska za povišanje in kritje zvonika prispevati 700 gld. 2 * ), pa še tlako so morali Notranjčanje in Plešivičanje sami opravljati. 4) V zvonik je 1. 1897. treščilo. Vžgalo se sicer ni, pač pa je strela razbila mnogo škrlov ter napravila do 200 gld. škode. V zvoniku vise trije zvonovi, a do leta 1878. so imeli le dva. Da se je napravil še tretji, si je največ prizadeval posestnik Jakob Sojer iz Notranjih Goric št. 3. 5 6 ) Seveda je sedaj pri zvonovih zelo tesno, ker je bil zvonik zidan le za dva zvonova. Veliki tehta z žvenkljem vred 724 kg ter ima podobe sv. Martina, naše ljube Gospe in Jezusa na križu ter naslov zvo¬ narja Alberta Samasse iz Ljubljane z „N°- 853—1878“. Veljal je 996 gld. 88 kr.6), jarem in druga popravila pa so veljala do 600 gld. Drugi zvon tehta 7 stotov ') Zapisnik o izdatkih. 2 ) Župnijska kronika, str. 27. 3) Zapisnik o izdatkih. Župnijska kronika, str. 32. 5 ) L. c., str. 26. 6 ) Račun z dne 4. julija 1878. 128 in ima podobe sv. Martina, Kraljice sv. rožnega venca in Jezusa na križu. Na klobuku je napis: „Sancte Martine, ora pro nobis“, pod križem pa: „Opvs Johan Jacob Samassa Labaci Anno 1801. i) Tretji, ki tehta 4 stote, ima podobe sv. Lenarta, brezmadežne Device in Križanega. Ob krilu ima napis: „Opvs Joanis Jacobi Samassa Labaci Anno 1801.“ Pripovedujejo, da je bil ta zvon namenjen k Sv. Lenartu v Sostrem; toda, ker se je glas tega bolj vjemal z drugim, kakor pa onega, ki je bil namenjen za to cerkev, so pri zvonarju za¬ menjali ter poslali tega sem, onega, ki je bil namenjen za Notranje Gorice, pa v Sostro. V zvoniku je tudi ura, ki jo je 1. 1891. naredil Matej Novak z Vrhnike za 350 gld. Okoli cerkve je za soseščane sicer majhno a vendar primerno pokopališče. To so 1. 1855. razširili za enega mrliča. Takrat so je tudi nanovo obzidali ter postavili nov križ. Podoba Križanega je lesena. Križ je zasajen v tla ter nima kamenitega podstavka. Stroškov je bilo 273 gld. ter so jih soseščanje pokrili s prostovoljnimi doneski. 2) Zopet je bilo razširjeno leta 1888. ter dne 17. septembra i. 1. blagoslovljeno. Nova mrtvašnica je bila sezidana 1. 1872. ter je veljala 191 gld. 3) Okoli leta 1631. se je v tej cerkvi redno oprav¬ ljalo sedem sv. maš na leto. Sedaj se bero redno na¬ slednje dni: V sredo po veliki noči (dve urni sv. maši), v petek po veliki noči (pogorelska sv. maša), v god najdenja sv. Križa, peto nedeljo po binkoštih, v po¬ nedeljek križevega tedna (procesija), sv. Kocijana dan >) Letnica je sicer stolčena, ker bije ura nanjo; vendar stari ljudje pripovedujejo, da sta bila ta in tretji obenem vlita. 2 ) Zapisnik o izdatkih. — Župnijska kronika, str. 9. 3 ) Zapisnik o izdatkih. 129 (pogorelska sv. maša za Plešivico), v nedeljo po svetem Petru in Pavlu, v god sv. Marije Magdalene, v nedeljo po tem godu, v nedeljo pred sv. Lavrencijem, v god povišanja sv. Križa, v nedeljo po tem godu, kak dan po vseh svetnikih (za umrle), sv. Martina dan, v nedeljo po tem godu in na sveti dan (ena sv. maša). Ustanovljene sv. maše pri tej cerkvi so: Za baron Kuschlanovo rod¬ bino 2 (od 1. 1768.), Marija Oblak 2 (od 1. 1807.), Blaž Oblak 1 (od 1. 1803.), skrčene vse skupaj na 3; Matevž Artač 3, Martin Novak 1, Marija Zavašnik 3 (od 1.1884.), Janez Židanek 2 in Anton Ciuha 3 (od 1. 1869.). Leta 1631. je imela cerkev sledeče dohodke: Od 240 renškov so dajali dolžniki po en groš obresti od renška. Tekočega denarja je bilo 28 ogrskih zlatov in 50 gld. v srebru. Od osem krav je dobivala cerkev od vsake po 16 kr. na leto. En travnik je dajal na leto po sedem renškov. i) Leta 1811. je imela cerkev en travnik in eno njivo.2) Od travnika je dobila 1. 1854. 2 gld. 30 kr. najemnine. L. 1845. je imela „in verloosten Staatsschuld- verschreibungen" 160 gld.3) Sedaj ima ta cerkev pri¬ bližno dva orala sveta ter lastninske glavnice 224 - 20 K. Ustanovna glavnica, ki je naložena v obligacijah za po¬ kritje vsled pri župni cerkvi omenjenega škofijskega od¬ loka skrčenih ustanovljenih sv. maš na število 9 „za razne dobrotnike", znaša 1298’90 K z letnimi obrestmi 53'59 K. „Dedicatio“ pri tej podružnici je v nedeljo pred sv. Lav¬ rencijem, „patrocinij“ pa na Martinovo nedeljo * 2 3 4 ). Župniku v pomoč .pri vodstvu cerkvenih zadev sta dandanes ključarja Anton Alič in Jakob Sojer. ') Vizitacijski zapisnik z dne 14. julija 1631. 2 ) Listina z dne 9. maja 1.1811. 3) Zapisnik o vrednostnih papirjih. 4 ) Knezoškofijski arhiv: listine v matrikuli. 9 130 4. Podružnica sv. Janeza Krstnika na Logu. Ako jo kreneš z Brezovice po državni cesti proti Vrhniki, ugledaš kmalu pred seboj na prijaznem, ve¬ činoma z bukovjem obrastlem 370 m visokem hribčku malo cerkvico. Stopi nekoliko urneje in v pol ure dospeš do vznožja „Boršta“, ki se vzdiguje tik dr¬ žavne ceste. Mahni jo po kolovozni poti navkreber in kmalu si pri podružnici sv. Janeza Krstnika. Kdaj je bila prvič zidana, se ne ve. Najbrže v 14. veku, ko se je češčenje sv. Janeza Krstnika po malteških vitezih razširjalo po Kranjskem.!) V ustnem izročilu se je le to ohranilo, da so imeli Ložani, preden so sezidali tu na gričku cerkvico, pri Vrbiču kapelico. Znano pa nam je iz zapisnika o cerkvenih dra¬ gocenostih, da je tudi ta cerkev že stala leta 1526. Iz imenovanega zapisnika pa zvemo, da so ji en kelih z bakrenim stojalom pustili, vzeli pa so ji 14 funtov vi¬ narjev v penezih. * 2 ) Vizitacijski zapisnik z dnč 14. julija leta 1631. pa nam o njej povč sledeče : „Cerkev je imela dva oltarja. Glavni in stranski na evangelijski strani, oba sta bila posvečena, a tudi oba brez vse potrebne oprave. Oba sta bila sv. Janeza oltarja. Cerkev je imela eno okno in dva zvonova. Okoli cerkve pa je bilo posvečeno, obzidano pokopališče." Škofov odlok se je pa glasil: „Glavni oltar se mora z vsem po¬ trebnim oskrbeti, stranski pa naj se kot nepotreben odstrani iz cerkve. Tudi slikarije v prezbiteriju in zunaj cerkve naj se kot nespodobne odstranijo in pobelijo." 1) Voditelj IV. str. 179. 2 ) Izvestja muz. društva, 1895. str. 78. 131 Valvasor nam o tej cerkvici ne ve drugega po¬ vedati kakor le to, da se žegnanje obhaja v nedeljo po sv. Jerneju. 1 ) V davnih časih pa je stalo na tem kraju gradišče, t. j. utrjen kraj, ki pa tudi v rimski dobi ni bil za¬ puščen, kajti, kakor znano, je vodila rimska cesta ravno pod tem hribom iz Nauportusa v Emono, t. j. z Vrh¬ nike v Ljubljano. Še sedaj se okoli cerkve prav dobro pozna dvojni nasip, ki se razteza precej daleč na .. vzhodno stran. Verjetno je torej, da so na Logu že ob času Rimljanov stale hiše. Pa pustimo sedaj gradišče ter si oglejmo cerkev. Ladja ima v tlorisu pravokotnik ter je 8 m dolga in 5'4 m široka; prezbiterij pa ima v tlorisu podobo po¬ lovice osmerokotnika ter je 5 m dolg in ravno toliko tudi širok. V ladji ima štiri, v prezbiteriju pa dve pra¬ vokotni okni. Oltarji so trije. V glavnem oltarju, ki je pa pre¬ obilno pozlačen, je soha sv. Janeza Krstnika, nad njim pa je manjši kip Matere božje. Na listni strani sta sv. Janez Evangelist in sv. Pavel, na evangelijski strani pa sv. Ahacij in sv. Peter. Na vsaki strani je tudi po en steber, vrhu katerih stojita sv. Matija in sv. Primož. Kdaj je bil nov, ni znano; prenovil pa je tega in stranska oltarja leta 1868. podobar Leopold Gotzel ter prejel za to 304 gld. 2 ) Stranski oltar na moški strani je posvečen sve¬ temu Florijanu. Nad njim je v majhni vdolbini kip ne¬ beške Kraljice, njemu na desni strani stoji sv. Blaž, na levi pa sv. Urban. Na menzi je podoba Srca Jezuso- l ) Valvasor, VIII. str. 788. 2/ Zapisnik o izdatkih. 9 * Podružnica sv. Janeza Krstnika na Logu. 133 vega. Oltar na ženski strani je posvečen brezmadežni Devici Mariji, njej na desni je sv. Barbara, na levi sv. Kata¬ rina. Nad njo je kip sv. Jožefa, njemu na desni sv.Tomaža, na levi pa sv. Valentina. Na menzi stoji podoba Srca Marijinega. Trhlena in razpadla sta bila stranska oltarja že okoli leta 1833., kajti dne 14. junija leta 1833. je prosil župnik Jakob Hartmann okrajno oblastvo, naj mu do¬ voli volilo Mateja Seliškarja v znesku 40 gld. porabiti za napravo dveh novih stranskih oltarjev. 1 2 3 ) V drugem dopisu z dne 29. avgusta leta 1834. pa župnik poroča, da se je sklenila pogodba s podobarjem Jožefom Ku¬ šlanom v Cerknici, da napravi stranski oltar Naše ljube Gospe .2) Fasar Leopold Tratnik je napravil leta 1889. štiri nove po 65 cm visoke svečnike iz medi ter močno posrebrene za 40 gld.3) Tlak je narejen iz opeke. V cerkvi je devet pre¬ prostih klopi, pri vratih pa majhen kamenit kropil¬ nik. Sredi cerkve visi steklen lestenec. Prižnice pa ta cerkev nima. Na levi strani prezbiterija je prizidan majhen ža- grad. S potrebnimi paramenti je cerkev dobro oskrb¬ ljena. Leta 1869. je podaril posestnik Ivan Rus z Loga št. 30 tej cerkvi nov kelih v vrednosti 70 gld. 4 ) Pri velikih vratih se vzdiguje proti nebu do strehe 13 m visok zvonik, v katerega je leta 1854. treščilo ter ga deloma požgalo, deloma pa razrušilo. Naslednje leto so zvonik popravili in na novo s ploščakom pokrili 1) Dopis v župnijskem arhivu. 2 ) Dopis v župnijskem arhivu. 3 ) Račun L. Tratnika z dne 21. avg. 1889. 4 ) Župnijska kronika, str. 14. 134 ter tudi strelovod popravili. Stroškov je bilo 500 gld.i) Leta 1872. je streho na zvoniku neki „hribovc“ po¬ barval^) leta 1874. pa so ga nad zvonovi obokali. Do tega leta sta visela v zvoniku le dva zvonova, od tedaj pa imajo tri. Veliki tehta 15 st. 92 f. ter ima na klobuku po¬ dobe sv. Janeza Krstnika, sv. Janeza Evangelista ter križ. Namesto četrte podobe vidimo naslov zvonarja Alberta Samasse, št. 599 in letnico 1874. Ob robu je napis: Janez Potočnik, župnik, Matthaeus Rus ino Matth. Remškar, klučarja.“ Ta zvon je veljal 1442 gld. 24 kr. Plačevali so Ložani po 50 kr. od orala zemlje. Drugi ima poleg podob sv. Janeza Krstnika, sv. Marka, sv. Luke, sv. Marjete na klobuku v vrhu napis: „A Fvlgvre et tempestate libera nos Domine," spodaj ob robu pa: „Opvs Caspari Franchi A. 1720.“ To je naj¬ starejši zvon v župniji. Tretji ima podobe sv. Janeza Krstnika, sv. Florijana, sv. Roka in v rožicah ležečega svetnika s križem v roki. Pod vrhom je napis: „A ful- gure et tempestate libera nos Domine," ob robu pa: „Anno 1727.“ V zvoniku je tudi ura, ki jo je leta 1860. na¬ pravil neki „Pseudo-Pirc“ za 308 gld.3) Kakor smo zgoraj slišali, je bilo leta 1631. tudi pri tej cerkvi pokopališče; ni pa bilo mogoče dognati, kdaj se je opustilo. Sedaj pokopavajo zemeljske ostanke umrlih Ložanov pri župni cerkvi. Vendar pa je okoli cerkve nizko obzidje. Nekdaj se je opravljalo v tej cerkvi redno sedem sv. maš vsako leto, sedaj pa se berejo naslednje dni: 1) Zapisnik o izdatkih. 2 ) Župnijska kronika, str. 16. 3) Zapisnik o izdatkih. — Župnijska kronika, str. 11. 135 sv. Blaža dan, v sredo po beli nedelji (pogorelska sv. maša), sv. Florijana dan, v torek križevega tedna (procesija), sv. Primoža dan, v god sv. Janeza Krstnika, v nedeljo po tem godu (patrocinij), v nedeljo po sv. Jerneju (žegnanje), 1 * * ) na rožnivensko nedeljo, kak dan po vernih dušah (za mrtve te soseske), sv. To¬ maža dan, dan pred svetim dnevom,2) na svet dan (1 sv. maša),3) v god nedolžnih otročičev, in kadar je žitna bera. V 18. stoletju je bilo tudi na praznik sv. Štefana duhovno opravilo na Logu, po sv. maši pa blagoslav¬ ljanje soli. 4 ) Na veliko nedeljo je v imenovanem sto¬ letju vikar blagoslovil zjutraj zgodaj velikonočno jagnje na Brezovici, Podlukovcem in v Dragomeru, potem pa je šel na Log, kjer je maševal in pridigoval, in nazadnje blagoslovil velikonočno jagnje. 5 6 ) Ta dan v župni cerkvi ni bilo sv. maše. Leta 1631. je imela cerkev nekaj zemlje, ki jo je užival Cerkvenik ter dajal cerkvi od nje 4 R. 40 kr., in še nekaj drugega sveta, ki je donašal 1 R. 26 kr. Tudi nekaj posojila je donašalo po 4 kr. od goldinarja na leto. 6) V listini z dne 9. maja 1811.1. beremo, daje imela ob istem času ta cerkev gozd, tri njive, dva trav¬ nika, kos brega in cerkvenikovo zemljišče. 7 ) C. kr. stav- ' i) V 18. stoletju so bile na tan tudi večernice v tej cerkvi. 2 ) Ta dan je v 18. stoletju vikar blagoslavljal hiše na Logu, v Dragomeru in Podlukovcem. (Directorium, 1716.) s) V 18. stoletju sta bili na svet dan na Logu dve svet maši, prva zjutraj zgodaj, druga ob 9. uri. V župnijski cerkvi je bila sv. maša le o polnoči. (Directorium, 1716.) 4 ) Directorium, 1716. 5 ) L, c. 6 ) Vizitacijski zapisnik z dne 14. julija 1631. , 7 ) Listina v župnijskem arhivu. 136 binsko ravnateljstvo pa je cerkven gozd več let ra¬ bilo za kamnolom ter je cerkvi za leta 1822. do 1831. plačalo le 52 kr. Vsled tega se je župnik Jakob Hart- mann pritožil na magistrat „als Vogtey“; toda ne ve se, ali je njegova pritožba imela kaj uspeha ali ne. >) L. 1854. je dobila cerkev „von einer kirchl. Hofstaat" 4 gld. 32 kr. najemnine. Dandanes 1904.1. ima cerkev last¬ ninske glavnice 878 60 K ter ustanovne glavnice za redu¬ cirane sv. maše 380 K, ki donašajo 15'96 K obresti. Čud om se moramo pa čuditi, da vse napominano cerkveno posestvo dandanes uživa kot lastnik Cerkvenik, ko vendar ni nikjer nobene pogodbe glede tega. Naj- brže je vsled brezbrižnosti poprejšnjih cerkvenih pred- stojništev za Cerkvenika zastarela uživaška pravica in cerkev stoji zdaj sama na vrhu hriba v sredi tujega, poprej lastnega ozemlja. Pozabiti ne smemo, da je 1.1895. potres to cerkev prav temeljito zrahljal tako, da so jo morali potem 1. 1900. polovico podreti in nato nekoliko večjo, lepšo in primernejšo zgraditi. V to svrho I. 1898. * 2 ) V Ljub¬ ljani napravljeni obris in stroškovnik se nanaša na sledeče: 1. Zidarska dela: delavci. 67634 gld. tlaka. 453'18 „ materijal. 159502 „ 2. Tesarska dela: delavci. 22858 „ materijal. 437’58 „ Odnos- . . 339050 gld. 1) Listina z dne 11. febr. 1835. 2 ) Glej župni afbivl 137 Prenos 3390-50 gld. 3. Streharska dela: krovci materijal 17-63 137-80 tlaka. 4. Kleparska dela skupaj: . 5. Mizarska dela skupaj . . 6. Ključavničarska dela skupaj 7. Steklarska dela skupaj 8. Pleskarska dela skupaj 9. Oskrbovanje skupno . . 17-66 „ 30-38 „ 14940 „ 142-30 29-75 „ 1639 „ 87-17 „ Torej skupaj . . 4018 98 gld. Proračun za ograjni zid okrog cerkve in urav¬ navo prostora pa je znašal 768'77 gld. Vsa prenovljena in povečana cerkev je zdaj 14'80 /ra dolga (prezbiterij sam 6 /ra), 5'80 /ra široka (prezbiterij 090 /ra ožji) ter 6 /ra visoka (prezbiterij 0 50 m nižji). Tlakana je v prezbiteriju z osmokotnimi, v ladji pa s čveterokotnimi belo, črno, rdeče barvanimi cementnimi ploščami, kar dela tlak prijeten za pogled. Vsa cerkev je osnažena, v ladji zeleno-rumeno, v prezbiteriju pa višnjevo-zeleno pobarvana po stenah ter obokana. V ladji so na vsaki strani po štiri pripravne nove klopi iz jesenovega lesa. Prižnica pa je v renesančnem slogu izdelana iz smrekovine. Kor za pevce, kamor drži 11 stopnic, je obokan ter sloneč na dveh slopih. Prezbiterij, ki je nekoliko z ornamentiko okrašen, ima dvoje po 2’10/ra visokih na vrhu polukrožno barvanih oken, ladja pa ima na vsaki strani po dvoje jednakih s prozornim steklom. Žagrad, poprej na evangelijski, zdaj na listni strani prezbiterija prizidan, ima eno okno ter oratorij nad seboj, kjer je spravljena čedna mašna 138 obleka. Žagrad ima za 810 m 2 prostora. Ondi je lesena omara za navadno cerkveno obleko in dva renesančna keliha. Žagrad ima dvoja, cerkev pa ena nova hrastova vrata pod korom. Cerkev ima tudi 1. 1884. novo bandero od rde¬ čega damasta s podobama Matere božje kraljice in sv. Janeza Krstnika. Oltarji so bili 1. 1901. vsi trije prav okusno pre¬ novljeni. To delo sta izvršila France Toman in Janez Gregorin z Brezja. — Kropilnika sta pod korom zdaj dva prav lična iz kamena izklesana. Omenim naj končno še, da je zidarsko delo pri tej cerkvi napominanega leta prevzel domačin France Marinčič, mizarsko France Buh iz Horjula, tesarsko pa Jakob Škufca. Opeka za pokrivanje strehe se je na¬ vozila z Vrhnike. Vse delo pri tej zgradbi je veljalo prekoračivši stroškovnik okroglih 4500 gld. brez tlake, ki so jo dali vaščani, kar je pa tudi dokaj vredno. Vsi ti denarski izdatki so se pokrili s skupilom iz cerkve¬ nega gozda. Ko je bila ta stavba dodelana, so jo blagoslovili na kresno nedeljo 1901. 1. Lahko rečemo, da je zdaj ta podružnica poleg one tudi prenovljene sv. Duha v Vnanjih Goricah ena najličnejših in prav prijaznih cerkvic. Cerkvena ključarja sta dandanes pri tej cerkvi France Rus in Janez Remškar. 5. Podružnica sv. Lavrencija v Dragomeru. Približno 11 k/n od Ljubljane ter pol ure od župne cerkve stoji na prijaznem 378 m nad morjem visokem hribčku, „Grič“ imenovanem, mična cerkvica 139 sv. Lavrencija v Dragomeru. Pod ta zvon spadata vasi Dragomer s 36 hišami in 210 prebivalci in Podlukovec s 34 hišami in 194 prebivalci. Med ljudstvom je sploh ta misel, da je dragomerska cerkev najstarejša v župniji. Da je to res mogoče, sklepamo lahko iz tega, ker je bila ta cerkev nekdaj posvečena v čast sv. Nikolaju. Znano pa je, da je sv. Nikolaj zavetnik in priprošnjik ribičev; in ribiči so bili prvi stanovalci v teh krajih. Prav mogoče je torej, da so si že prvi stanovalci po¬ stavili na tem hribcu majhno svetišče. Da je pa bila res posvečena sv. Nikolaju, priča pa zapisnik o cer¬ kvenih dragocenostih iz I. 1526. Tam beremo, da je cerkev sv. Nikolaja v Dragomeru dala 1 kelih. 1 ) Kdaj se je posvetila v čast sv. Lavrenciju, pa ni znano; vendar je toliko gotovo, da sto let pozneje že ni bil njen patron več sv. Nikolaj, ker se v vizitacijskem za¬ pisniku iz 1. 1631. imenuje že cerkev sv. Lavrencija. V imenovanem zapisniku beremo o tej cerkvi sledeče: „Cerkev je imela dva oltarja. Glavni, posvečen v čast sv. Lavrenciju, je bil brez oprave; pa tudi na listni strani stoječ stranski oltar, ki je bil posvečen v čast sv. Ni¬ kolaju, je bil brez vse potrebne oprave. Cerkev je bila temna, vlažna in slaba, streha stara in raztrgana. V zvoniku sta visela dva zvonova. Pokopališče je bilo posvečeno in z zidom obdano.“ Škofov odlok se je glasil: „Cerkev se mora prenoviti, streha nova napraviti, okna povečati; preskrbeti se mora tudi vsa potrebna oprava, da bode vse v redu. Stranski oltar pa naj se iz cerkve odstrani.“ Valvasor 2 ) o tej cerkvi ne vč nič drugega povedati, kakor da se je žegnanje obhajalo ') Izvestja, 1895, str. 78. 2 ) Valvasor, Vlil, str. 788. 140 v torek po veliki noči, ki je bil ob istem času še za¬ povedan praznik. Žegnanje pa se je kmalu potem, ko Podružnica sv. Lavrencija v Dragomeru. se je na Brezo vici ustanovila samostojna duhovnija, presta¬ vilo na drug čas, kajti 1. 1714. se je pri župnijski cerkvi ustanovila že na drugem mestu omenjena bratovščina 141 angelov varihov, ki je imela torek po veliki noči za svoj glavni praznik. Od te cerkvice je prav lep razgled po prostranem ljubljanskem barju; le proti severu zapirajo pogled v daljavo dragomerski hribi. Kdaj je bila sezidana, ni znano. Kakšna je bila prvotna cerkev, nam je znanega le toliko, kolikor se je ohranilo po ustnem izročilu. Ladja je bila prav tako velika, kakor je sedaj, kajti spodnji zid sedanje cerkve je ostal še od prejšnje. Podrli so jo namreč le do oken. Prezbiterij pa je bil v stari cerkvi nekoliko manjši kakor je sedanji; strop pa je imela prejšnja cerkev raven in lesen. Že v za¬ četku 19. stoletja je bila ta cerkev zelo slaba; ena cer¬ kvenih sten se je hotela podreti. Zato so 1. 1811. iz¬ terjali posojenih cerkvenih 43 gld., da so omenjeno steno nanovo sezidali, i) L. 1837. so napravili pri glav¬ nem vhodu nove kamenite podboje. Naposled pa vsa popravila niso nič pomagala in treba jo je bilo teme¬ ljito predelati. Dne 8. julija 1840.1. je bila v stari cerkvi zadnjič sv. maša. V par letih je bila sedanja cerkev do¬ delana in sv. Lavrencija dan 1. 1843. blagoslovljena. Zidal jo je Anton Knapič, takrat stanujoč na Brezovici. Ladja in svetišče imata v tlorisu pravokotnik; prva je 8'60 m dolga in 5 80 m široka, drugo pa 670 m dolgo in 4 60 m široko. Glavni vhod je pod zvonikom, stranski skozi žagrad. V ladji ima na vsaki strani po dvoje pravokotnih oken, v prezbiteriju pa na levi eno pravokotno, na desni nad žagradom pa eno polukrožno okno. Vsa cerkev je pobeljena. Tlak je vložen iz opeke. Oltarjev ima troje. Glavni je posvečen v čast sv. Lavrenciju, čigar soha stoji sredi oltarja; nad njim i) Cerkveni račun za 1, 1827. 142 pa je manjši kip Matere božje. Na straneh oltarja sta preprosta vhoda, skozi katera se gre za oltar, vrhu istih pa stojita na desni sv. Janez Evangelist, na levi pa sv. Mihael. Oltar ima tudi dva stebra, vrhu katerih sta na desni sv. Florijan, na levi pa sv. Rok. Namesto tabernaklja ima podobo sv. Alojzija. V stranskem oltarju je na moški strani kip svetega Jožefa, ob straneh pa stojita na desni sv. Jedert, na levi pa sv. Matija. Na menzi stoji podoba kronanega Zveličarja. V oltarju na ženski strani je kip sv. Niko¬ laja, ob straneh pa stojita na desni sv. Marjeta, na levi pa sv. Juri. Pod glavno podobo pa vidimo podobo žalostne Matere božje. Vsi trije oltarji so prav preprosti, a vendar čedni. L. 1865. je vse tri prenovil podobar Leopold Gotzel iz Ljubljane. Tega leta so se oskrbele tudi nove oltarne v-' slike in kupili za vse tri oltarje novi svečniki. Vse \ skupaj je veljalo 371 gld. 1 ) Znatno vsoto je prispeval posestnik in ključar Blaž Gregorin iz Dragomera št. 19. Na levi strani je preprosta pa lična prižnica. V cerkvi je tudi deset klopi in pri velikih vratih majhen kamenit kropilnik. Sredi cerkve visi v ognju pozlačen lestenec. Desni strani prezbiterija je prizidan majhen žagrad. Pri glavnem vhodu se dviga 33 m visok zvonik, ki je bil sezidan v letih 1840 do 1843. Kakor cerkev tako je bil tudi stari zvonik že zelo slab. Zato so 1. 1823. izterjali dolg 17 gld., da so popravili zvonikA) Dne 18. oktobra 1869.1. je bilo tako hladno, daje tudi po dolini snežilo; toda še isti dan se je vreme toliko *) Zapisnik o izdatkih. 2 ) Urbarij podružnice sv. Lavrencija. 143 izpremenilo, da je začelo grmeti in treskati. Treščilo je v zvonik dragomerske cerkvice in v hipu je bila streha v ognju. Streha je sicer pogorela; da se pa ogenj tudi znotraj zvonika ni razširil in da ni napravil škode zvonovom, je pa zahvaliti pogumnega Frančiška Seliškarja, po domače Gorjančevega Franceljna, ki je srčno šel do zvonov ter toliko časa branil pred ognjem, dokler mu niso prišli z vodo na pomoč. 1 ) L. 1871. so pogoreli zvonik nekoliko povišali, ga pokrili s Škrlji, napravili nove jarme in strelovod. Naslednje leto so deli v zvonik tudi uro. Vseh stroškov je imela drago- merska soseska 1417 gid.2) Skoro do najnovejšega časa sta bila v Dragomeru le dva zvonova; tretjega so napravili šele 1.1880. Veliki zvon tehta 19 st. Na vratu ima napis: „Albert Samassa, Laibach, No. 1011 — 1880“. Veljal je 1554 gld. 38 kr., drugih stroškov pa je bilo do 90 gld. Srednji tehta 10 st. in ima na vratu letnico 1752. Na klobuku je napis: „JeSvs Nazarenvs Rex Jvdeorum“, ob krilu pa: „Dvrch Feyr vnd Fiitz bin ich geflosen — Zacharias Reidt hat mich gegossen in Laybach 1752.“ Mali tehta 5 st. in ima ob krilu napis: „No. 475. Opvs Antonii Samassa Labaci 1842“. Tudi ta cerkev je pod vodstvom župnika in ključarjev: Tomaža Seliškarja in Lovrenca Vrhovca s potrebnimi paramenti dobro preskrbljena. Okoli cerkve je 32 m dolgo in 20 m široko po¬ kopališče, ki je pa bilo do 1. 1885. mnogo manjše. Že 1. 1884. se je pa razširilo in nanovo obzidalo, pa tudi nova mrtvašnica se je ob tej priliki sezidala. V god 1) Župnijska kronika, str. 14. 2 ) Zapisnik o izdatkih. 144 sv. Lavrencija 1. 1885. je pokopališče blagoslovil župnik Ivan Potočnik. Stroškov je bilo 268 gldd) Zid okoli pokopališča je bil popravljen 1. 1902. Prejšnje poko¬ pališče je bilo nanovo obzidano 1. 1855. za 85 gld.2) Na pokopališču stoji križ, ki je bil narejen 1. 1876. in je veljal 46 gld.3) Nov kamenit podstavek pa je dobil 1. 1885., kar priča vsekana letnica. V 17. stoletju so šentpeterski kaplani opravili v tej cerkvi redno po 7 sv. maš na leto. Sedaj pa se bero te-le dni: sv. Agate dan, sv. Jurija dan, veliko¬ nočni ponedeljek, v sredo križevega tedna (procesija), šesto nedeljo po veliki noči,4) v petek po sv. Jakobu (obljubljena maša) sv. Lavrencija dan,5) v nedeljo po tem godu (patrocinij), v nedeljo po rožnivenski nedelji sv. Mihaela dan, na poljuben dan v čast sv. Florijanu, kak dan po vernih dušah (za mrtve te soseske), sv. Marjete dan, v god sv. Nikolaja in sv. Janeza Evan¬ gelista ter dve poljski sv. maši v poljubnem času. Tudi v praznik sv. Jožefa je bila v 18. in nekaj časa tudi v 19. stoletju sv. maša v Dragomeru.6) Ustanovljene a od 1. 1899. reducirane sv. maše se bero pri tej cerkvi za sledeče ustanovnike: Andrej Čamernik, Tomaž in Marija Seliškar, Jurij, France, Luka in Marija Čuden (od 1. 1806.), Jakob Armič (od 1. 1808.) in Blaž Gregorin z družino, (od 1. 1858.) Glavnica zanje v obligacijah naložena znaša 370'50Kzobrestmi 15'56Kza pokritjevsakoletnih opravil. 1) Zapisnik o izdatkih. 2) L. c. 3 ) L. c. *) V 18. stoletju je bila ta sv. maša na Vnebohod in po¬ poldne so bile tudi večernice v Dragomeru. (Directorium, 1716.) 5) Ta dan so bile v 18. stoletju tudi večernice v Drago¬ meru. (Directorium, 1716.) <>) Directorium, 1716. — Matricula, 1805. 145 L. 1631. je imela cerkev okrog hriba nekaj zemlje s hišo, od česar je dobivala po 4 R. na leto. Od 20 krav je prejemala po 16 kr. od vsake ter od nekaj posojila so plačevali dolžniki po 3 kr. od goldinarja na leto. 1 ) L. 1811. je imela cerkev dve hiši, dve njivi, dva vrta in travnik; 1. 1845. pa je imela „in verloosten Staatsschuld- verschreibungen" 160 gld.2) Sedaj ima cerkev 5 oralov 501 štirj. sežnjev sveta in 345 42 K lastninske glavnice. Vlil. Znamenja. Različni so vzroki, zakaj se je to ali ono zna¬ menje sezidalo; resnica pa je, da je vsem glavni vzrok verno srce istih, ki so jih postavili. V tej župniji je več zidanih znamenj in pri vsakem se hočemo neko¬ liko pomuditi. Tri znamenja so prav blizu župne cerkve, ki pa nobeno ni prav staro. Pri teh znamenjih se bero evangeliji pri procesiji sv. Rešnjega Telesa. Za drugi evangelij sicer še ni znamenja, toda nameravajo ga po¬ staviti v bližnji bodočnosti. Najprej je bilo sezidano znamenje, stoječe ob vozni poti, ki se odcepi od dr¬ žavne ceste in pelje proti župni cerkvi. Sezidano je bilo leta 1886. in še isto leto dnč 28. novembra bla¬ goslovljeno. Blagoslovil ga je kanonik in dekan Anton Urbas. Slavnostni govor pa je imel kanonik Andrej Čebašek. Štirje kamenih stebriči nosijo svod in streho. Slika, ki jo je na opresni zid napravil Simon Ogrin z Vrhnike, nam predstavlja Lurško Mater Božjo. Vrhu ') Vizitacijski zapisnik z dne 14. julija 1631. 2 ) Zapisnik o vrednostnih papirjih. 10 146 slike je napis: Jaz sem neomadeževano Spočetje"; pod sliko pa: „Neomadeževana Devica, naša vedna pomočnica, prosi Boga za nas!“ Na zadnji zunanji steni, ki je obrnjena proti državni cesti, je naslikan sv. Jožef; na desni in levi zunanji steni pa sv. Janez Krstnik in sv. Anton puščavnik. Tudi ves ostali zid je s primernimi podobami in ornamenti okrašen. Pri tem znamenju rasteta dve lipi, ki sta bili vsajeni dnč 23. no¬ vembra leta 1888. v spomin 401etne vlade presv. ce¬ sarja Frančiška Jožefa I. Za sezidanje tega znamenja je volil Matija Petrič z Loga primerno vsoto, in črki M. P., vsekani v kamenitem podstavku desnega stebra, bodeta varovali njegovo ime pozabljenosti. Drugo znamenje, ki je prav tako sezidano, kakor prvo, je ono ob pešpoti proti župni cerkvi. Sezidano je bilo leta 1889. Dnč 5. avgusta istega leta je je ob priliki birmovanja na Brezovici blagoslovil knezoškof dr. Jakob Missia. Glavna slika nam predočuje Srce Je¬ zusovo ; na desni in levi zunanji steni pa sta sv. brata Ciril in Metod. Le škoda, da teh podob ni napravil kak v svoji stroki izvežban slikar, temveč jih je neki mazač v besede pravem pomenu „spacal“ tako slabo, da mora vsakega v dno srca zaboleti, ko vidi te čudne obraze. Tretje znamenje je tik pokopališča in je bilo se¬ zidano leta 1891. Blagoslovil ga je o priliki nove maše o. Kajetana Kogeja dnč 17. januarja leta 1892. kanonik in dekan Ivan Flis. Tudi to znamenje je prav tako se¬ zidano, kakor prejšnje. Glavna podoba je narejena na platno in predstavlja Jezusov krst v reki Jordanu. Delal jo je Anton Jebačin in pokazal obilno svojo zmožnost. Nad podobo je napis: „Sv. Janez Krstnik, za nas Boga prosi!" Na desni in levi zunanji steni sta podobi 147 sv. Matija in sv. Frančiška Serafinskega. Že pri prvem znamenju omenjeni Matija Petrič z Loga je volil v svoji oporoki loški soseski nekaj sveta. Iz dohodkov tega sveta pa se je postavilo to znamenje. Ob času potresa leta 1895. se je v tem znamenju dalj časa opravljala služba božja. Obiščimo sedaj še druga znamenja v župniji. Pod- lukovcem pri Klajpčevi hiši stoji prejšnjim popolnoma podobno in prav lično izdelano znamenje. V podstavek vsekana letnica nam pove, da je bilo zgotovljeno leta 1887.; črki A. Č. pa nas spominjata Antona Čudna, ki je v svoji oporoki volil potrebno vsoto, da se je to znamenje postavilo. Podoba v znamenju nam pred¬ stavlja „Marijo pomočnico 11 . Na desni in levi zunanji steni sta podobi sv. Antona puščavnika in sv. Jožefa. V Dragomeru pri Rusovi hiši je znamenje po zidanju podobno prejšnjim, le da je to kar pobeljeno, prejšnja so pa slikana. Razlikuje se pa tudi v tem od prejšnjih, da nima slikane podobe, temveč je v njem kip žalostne Matere božje z Jezusom v naročju. To znamenje in kip je dala napraviti leta 1877, posestnica Antonija Čuden, po domače Rusovka. Na kamenitih podstavkih je vsekano: „Ta kapela je blagoslovljena 9. maja 1877 od g. župnika Janeza Potočnika iz Bre¬ zovice. A. Č.“ Ob občinski cesti v Dragomeru stoji šele leta 1895. sezidano znamenje, ki ga je spomladi leta 1896. slikal Anton Jebačin in dne 16. avg. leta 1896. blago¬ slovil župnik Anton Hočevar. Zidano je prav tako, kakor prej omenjena. Glavna podoba v tem znamenju je sv. Anton Padovanski, slikana na platno. Na zunanjih stenah pa vidimo na desni sv. Florijana, na levi sve¬ tega Lavrencija in zadaj sv. Jožefa. Vse slike so prav 10 * 148 lične. Stroške je pokril Tomaž Seliškar, posestnik v Dragomeru, po domače Čudja. Na Logu nasproti Vrbičevi hiši stoji znamenje podobno prejšnjim, le da je nekoliko globočje. Na oltarjevi menzi je spredaj vdelana mramornata plošča, v katero je vsekano: „M. P. 1842.“ To znamenje je dal torej napraviti Matija Petrič z Loga, po domače Vrbič, t. j. oče onega Matija Petriča, ki je volil del svojega imetja za znamenje na Brezovici. To znamenje je bilo že dvakrat slikano: prvič leta 1842., ko je bilo dodelano, in drugič leta 1858. Prve slike so bile neki jako slabe, zato je dal leta 1858. imenovani Matija Petrič iste odstraniti ter s sedanjimi nadomestiti. Glavna podoba nam predočuje prizor na gori Kalvariji. Sveto razpelo je leseno in na zid obešeno, Mati božja in Marija Magdalena pa sta ob straneh križa naslikani. Na levi notranji steni je podoba, ki nas v duhu vodi v vrt Getzemani, kjer Jezus poti krvavi pot; na desni notranji steni pa je naslikan Jezus k stebru privezan. Na levi zunanji steni vidimo podobo sv. Alojzija in na desni sv. Matija. Na sliki sv. Alojzija je v desnem spodnjem oglu letnica „1858“. V znamenju na stropu je podoba Boga Očeta; zunaj nad uhodom pa vidimo božje oko in pod istim napis: „Človek, spomni se, da te božje oko povsod vidi!“ Omeniti nam je sedaj še znamenja, ki stoji sredi vasi v Notranjih Goricah. Zidano je v podobi čvetero- stranega stolpiča, ki ima na vseh štirih straneh v pri¬ merni višini plitve vdolbine, v katerih so naslikane glavne podobe in pod temi je na vsaki strani še manjša vdolbina, katerih vsaka je istotako okrašena s primerno sliko. To znamenje je na opresni zid slikal Ivan Šubic leta 1872. Na severni strani je v zgornji 149 duplini sv. Martin, spodaj pa je upodobljen prizor, ko sv. Izidor moli, dva angela pa orjeta namesto njega. Znamenje sv. Janeza Nepomuka na Brezovici. Nad zgornjo podobo je napis : „Sv. Martin, prosi Boga za nas!“ Na vzhodni strani je zgoraj podoba Križa¬ nega z napisom: „Oče, v Tvoje roke izročam svojo 150 dušo!“ spodaj pa zadnja večerja. Na jugu je zgoraj sv. Florijan ter napis: „Sv. Florijan, prosi Boga za nas!“ in spodaj prizor, ko so sv. Janeza Nepomuka vrgli preko mosta v Veltavo. Na zahodni strani vidimo v zgornji duplini brezmadežno spočetje Marije Device z napisom : „Sv. Marija, prosi Boga za nas!“; v spodnji pa greh prvih staršev. V podstavku na vzhodni strani je vsekana letnica „1868“. To znamenje je postavila vas Notranje Gorice in je bilo blagoslovljeno v dan sv. Martina leta 1869. Stroškov je bilo 212 gld. 1 ) Nekaj posebnega pa je kip sv. Janeza Nepomuka, ki stoji na Brezovici ob državni cesti pri Smodinovi hiši. Podstavek in kip sta kamenita. Na podstavku je izklesan grb Kuschlanov in letnica „1713“. Do 1. 1895. sta bila podoba in podstavek nepobarvana; tega leta pa je nevešča roka ves kip z raznimi barvami poma¬ zala in tako znamenje mesto lepše le grje napravila. Kdo je to znamenje postavil, se ne da prav določiti. Pripoveduje se pa, da se je nekoč Kuschlanova gospa ponoči peljala mimo tega kraja ter zapazila tu svojega rajnega soproga, Ivana Adama Kuschlana. V spomin na ta dogodek je dala napraviti to znamenje. V župniji je še več križev ob poti, kar daje žup- ljanom častno spričalo o njih vernosti. Jako okusen je tudi leta 1905. napravljeni kip presv. Jezusovega Srca na županovi vulgo „Grumovi“ hiši na Logu. V Vnanjih Goricah si je leta 1905. tudi gasilno društvo na svojem domu oskrbelo za 120 K krasen kip sve¬ tega Florjana, ki ga je sedanji g. župnik blagoslovil na binkoštni ponedeljek. >) Zapisnik o izdatkih. Ko je bila 1. 1702. na Brezovici duhovnija usta¬ novljena, je bil med drugimi pogoji tudi ta, da morajo Brezovičanje svojemu prihodnjemu dušnemu pastirju pripraviti primerno stanovanje. Brezovičanje sotoseveda z veseljem obljubili storiti ter hitro poiskali prostor, kjer bi bilo primerno postaviti domovanje svojim bo¬ dočim duhovnikom. Najprimerneje se jim je zdelo postaviti župnišče v bližini župne cerkve; toda tam so bila že poslopja posestnika Gosarja. Kupijo torej od njega vsa poslopja s tem pogojem, da se do ju¬ lija 1.1703. s tega prostora umakne. Gosar si je začel graditi novo bivališče ob veliki cesti, kjer še sedaj stoji; toda do pogojenega časa ga ni postavil, in ko je prišel jeseni 1. 1703. prvi vikar, je moral isti stano¬ vati nekaj časa v Kušljanovem gradu. 1 ) „Directorium Mostalense" iz 1. 1703. 2 ) nam kaže na zadnjih straneh, da je že 11. vikar Lovro Zvoljenik popravljal prvotno vikarijatno hišo. Strešne opeke je porabil 1300 kosov s 102 korcema, kar je stalo 213 gld. Poleg tega pa je plačal še za zidarska, mizarska, te¬ sarska in kovaška dela skupno 670 gld. 42 kr., torej skupaj: 883 gld. 42 kr. V tej svoti je zapopadenih tudi 22 gld. 33 kr., ki so se plačali za steklo osmih oken. Tesarji so bili: Matevž Rus, Jakob Kavčnik in Lovre Lipar. ') Župnijska kronika, str. 1. 2 ) Hrani se v knezoškofijskem arhivu ter ima sledeči krono- grafikon: „Deo oMnlpotentl aC saiCto Antonio “ na naslovni strani zapisan. Župnišče na Brezovici 153 V pokritje napominanih stroškov so prispevali poleg vikarja domačina, ki je največ trpel, kakor sam pravi, tudi župljani, in sicer: Brezovičani 52 gld., Ložani 39 gld. 15 kr., Dragomerčani 59 gld., Plešivčani 25 gld., PRITLIČJE. I. NADSTROPJE Župnišče. Tloris. Notranje Gorice 53 gld. 15 kr., Vnanje Gorice pa 31 gld. 30 kr., torej skupaj 260 gld. Župnišče, ki se je zgradilo 1. 1703., je bilo majhno in nizko. Kako je bilo pravzaprav veliko, se ne da določiti, pač pa lahko iz naslednjega sklepamo, da je 154 bilo jako majhno in za dva duhovnika gotovo pretesno. Čudno se nam zdi, da sta sploh bivala po dva go¬ spoda v njem nad 40 let, t. j. od 1. 1787., ko je prišel prvi kaplan, pa do I. 1830., ko so ga povečali. L. 1828. so stala popravila 62 gld.50 kr. pri župnišču. Tlako so dali župljani sami. V župnijskem arhivu je neki pro¬ račun z dne 21 aprila 1. 1859., v katerem župnik Hart- mann pravi, da bode treba starega zidu 7 n 3' podreti, potem pa več novega napraviti. Samo zidarsko delo brez materijala je bilo proračunjeno na 495 gld. 16 kr. Koliko je veljal materijal in koliko še drugo delo, se ne ve, ker dotičnih računov ni najti. Pač pa nam drug izkaz pove, da je moral vsak zemljak dati 6 gld. za popravilo župnišča, a molči pa, po koliko so dajali hišniki in gostači. Daši povečano, vendar še ni bilo tako, kakor bi moralo biti. Sobe so bile jako nizke in zato so 1. 1856. vse strope vzdignili za D /2 čevlja: napravili so nova vrata itd. in stroškov je bilo 170 gld. k. v., ki so jih pa župljani s prostovoljnimi doneski pokrili. 1 ) Da je pa dobilo župnišče tako lice, kakršno ima sedaj, se je pa najbolj trudil župnik Anton Hočevar. L. 1895. so delali zidarji in drugi rokodelci več mesecev, da so napravili dušnim pastirjem vsaj deloma primerno sta¬ novanje. Povečala so se okna in vrata, stari podi so se nadomestili z novimi, nekatere sobe so dobile nove peči; pa tudi kuhinja in klet sta se primerno popravili. Vse delo, ki gaje prevzel zidarski mojster Martin Kogovšek iz Horjula, je veljalo 4473 gld. 23 kr. Za pokritje stroškov je dal župnik Anton Hočevar 1047 gld. 61 kr.; 150 gld. se je dobilo državne podpore in ostalo so plačali župljani v štirih letih pri občinskih dokladah. ■) Župnijska kronika, str. 8. 0 155 Posebnih znamenitosti v župnišču ni; le ako gremo pod streho, vidimo tam lahko prejšnji križev pot in nekdanji tabernakelj, ki smo ju pa že na drugem mestu omenili. Sedanje sicer prijazno župnišče, ki je bilo že mnogokrat predelano, meri 18 m dolžine, 12'50 m ši¬ rine in je do strehe 6 m visoko. V prvem nadstropju ima župnik tri sobe, kaplan pa eno; v pritličju se nahaja hištrna, ki služi obenem tudi za pisarno, ku¬ hinja, klet in shramba za jedila. Kljub temu pa je žup¬ nišče z ozirom na sedanje razmere in potrebe naj¬ manj za tri sobe premajhno. Prvo gospodarsko poslopje pri župnišču je bilo gotovo tudi že 1.1703. postavljeno. Toda o gospodarskih poslopjih nenajdemodol. 1870.nikakegaporočila. Knjiga o stroških nam pove, da je bilo 1. 1870. postavljeno novo gospodarsko poslopje za 1745 gld. 1 ) To pa ni imelo obstati dolgo; temveč že dnč 7. oktobra 1. 1878. ga je uničila strašna moč ognja. Goreti je začelo pri sosedu Antonu Slanu, kjer mu je pogorelo stanovanje in gospodarsko poslopje, pa tudi župnijski hlev je bil žrtev ognjenemu elementu. Škode je bilo do 1500 gld. (pri sosedu do 4000 gld.). Sicer so bila poslopja zava¬ rovana; ne pa tako tudi krma, ki je je v obeh krajih obilno zgorelo.2) Meseca aprila 1. 1879. se je začelo popravljati, kar je zopet precej veljalo. Iv. Novak iz Notranjih Goric št. 7. je napravil ostrešje za 300 gld. Opeka za pokritje strehe je veljala 200 gld. Ivan Pezdir z Brezovice št. 13. je postavil pod za 70 gld. ; drugo lesnino pa je preskrbel Fr. Vrhovec iz Dragomera št. 16. za 60 gld. Zidarska dela so veljala 80 gld. in ■) Zapisnik O izdatkih. 2 ) Župnijska kronika, str. 26 . • 156 opeka za zidanje 45gld.; torej vsega skupaj 755 gld. Tako je imela župnija v teku devetih let dvakrat obilno stroškov, i) Poleg župnišča je prostoren vrt, ki ga je zlasti župnik Anton Hočevar kaj okusno uredil. Pred žup¬ niščem je zasadil mnogo mladega sadnega drevja, več starega pa odstranil. Novo, spodaj zidano, zgoraj leseno ograjo je dobil vrt 1. 1856. * 2 3 ); lepi zgornji del pa se je 1. 1895. zopet z novim zamenil. L. 1877. so skopali pred župniščem 5 m globok vodnjak, ki je veljal 157 gld.3) Pišoč o dohodkih župnikovih, naj omenim, da je bilo 1. 1818. 4 ) župniku zaračunjenih 300 gld. dohodkov plače in sicer: Torej: 312T9 gid. — 1219 gld. = 300 gld. Leta 1861. so bili pa župnikovi dohodki sledeče zaznamovani: Posestvo je donašalo 30'49gld., štola 12’50 gld., ustanovljene maše 5234 gld., kolektura (42 mernikov pšenice, 31 1/2 mernikov prosa, 18 mernikov 1 ) Župnijska kronika, str. 27. 2 ) Tam, str. 8. 3 ) Zapisnik o izdatkih. 4 ) Knezoškofijski arhiv. 157 ajde, 3 mernike ječmena, 45 voz drv a 20 kr., 103 funte prediva, 28 stotov sena) pa 16820V2 gld. C. M., kar znaša skupno 264'33i/2 gld. Ker pa se je od tega od¬ bilo 31'06 gld. stroškov, se je k ostanku 233'27 J /2 gld. dodalo še 35'33 gld. kongrue. Kaplanska plača pa je znašala takrat 210 gld. a. v. Po najnovejši postavi izl. 1885., dopolnjeni 1.1898., pa je župniku odmerjene 1400 K plače, kaplanu pa 600 K. Ker so izključene ustanovljene maše in štola, se je dopolnilo kongrue povečalo obema. H kaplanskim dohodkom moram še pripomniti, da so se župljani 1. 1803. sami zavezali kot priboljšek prispevati vsakokratnim kaplanom na leto 150 gld. Ta znesek se razdeli na posamezne vaščane takole: Bre¬ zovica daje 40 gld., Dragomer 25 gld., Log 25 gld., Notranje in Vnanje Gorice vsaka po 30 gld. Žal, da niso dali te zavezbe oblastem potrditi. * * * Omenimo sedaj še prav na kratko mežnije. Koj ob ustanovitvi župnije 1. 1703. se je Cerkveniku odločila v stanovanje Gosarjeva bajta. Ta je stala severno od cerkve nasproti župnišču. Ko se je 1. 1855. ustanovila na Brezovici šola, je prevzel cerkvenikovo službo vsakokratni učitelj. Nova šolska postava pa je ti službi ločila in novi Cerkvenik je imel stanovanje v pritlični sobi šolskega poslopja. L. 1882. se je pa enorazrednica razširila v dvorazrednico in cerkvenikova soba se je spremenila v učno sobo za 11. razred. Stara mežnija, je pa nekoliko prej, namreč 23. januarja 1. 1882. pogo¬ rela. Misliti je bilo torej treba na novo mežnijo. Zi¬ dali so jo severno od župnišča spomladi 1.1883. Delo so po konkurenčni poti prevzeli peteri tukajšnji posest- 158 nikiza 2756 gld. Zidanje je vodil Martin Kogovšek iz Hor¬ jula; tesarsko delo pa Ivan Vampelj iz Vnanjih Goric. 1 ) Zapisnik z dnč 9. septembra 1788. 2 ) nam kaže, da so župnemu Cerkveniku dajali župljani v denarjih 93'29 gld. (Brezovica 17 - 43 gld., Dragomer 17 43 gld., Log 22'46 gld.,Vnanje Gorice 2014 gld., Notranje Gorice pa 15’03gld.), kolekture žita (pšenice 28 mernikov, rži 3 mernike, prosa 18 mernikov, ajde pa 41V 2 mernika) pa 9 OV 2 mernika skupaj , kar se je cenilo na 65 gld. tedanje veljave. Kaki so pa dandanes cerkvenikovi dohodki, ki je obenem tudi organist, se razvidi iz popisa šol in učiteljev. X. Duhovni pastirji. Od ustanovitve župnije pa do 1. 1787. je bil na Brezovici le po en duhovni pastir. Imenoval se je vikar, prvotno tudi podvikar, ker je bil še nekoliko odvisen od šentpeterskega vikarja, nekateri so se ime¬ novali celo samo kurati. L. 1787. pa je dobil vikar tudi duhovnega pomočnika; a večkrat se je pripetilo, da ga tudi po leto dni ali pa še dalje ni bilo. L. 1862. pa je postal tukajšnji župnijski vikarijat prava župnija in vikar je dobil naslov župnika. V naslednjem podajam imena in kratke životo- pisne črtice vseh tu službujočih duhovnih pastirjev. A. Samostojni duhovni pastirji: vikarji ali župniki. 1. Mag. Ahacij Stržinar (1703—1707) se je rodil dne 11. maja 1676. na Suhi v Škofji Loki; v maš- nika je bil posvečen v Vidmu na titel Slugovih pose- 9 Župnijska kronika, str. 38. 2 ) Knezoškofijski arhiv. 159 štev na Suhi 1. 1702. Na Brezovico je prišei meseca oktobra 1. 1703. in je ostal tu do februarja 1. 1707. Nato je bil do 1. 1713. spovednik pri klarisinjah v Ljubljani; tega leta je pa postal župnik in komisar v Gornjem gradu, kjer je služboval 20 let. Tu je 1. 1715. pristopil kot ud k mengiški bratovščini sv. Mihaela. On je začetnik slavne božje poti pri Sv. Ksaveriju na Stražah in ustanovnik tamošnje cerkve. L. L733. se je župniji odpovedal in se podal k Sv. Ksaveriju; kjer je še več let s posebno gorečnostjo deloval. Umrl je poln zaslug dne 17. maja 1. 1741. v Nazaretu; pokopali so ga pa pri Sv. Ksaveriju. Gornjegraška mrtvaška knjiga ima o njem: „1741 Maii 17. diuturnam et anxiam infirmitatem tolerans eamque summa cum patientia su- perans miseram mortalitatem cum felici, ut pie ac in- dubie ominamur, immortalitate cummutavit Adm. R. D. Achatius Sterschiner, A. A. L. L. et Phliae Mger et S. Thlgiae auditor emeritus Viennae, quondam ob in- signem sacrae Asceseos Spiritum Sanctimonialium S. Clarae Labaci Confessarius, dein multa segete Ober- burgensis Parochus et Commissarius, quo in officio summa laude gesto Anno 1715. die 3. Decembris pri- mum decantatae per utrumque orbem Xaverianae de- votionis jecit fundamentum, ob quam merito eidem zelosissimo viro Sacerdoti ecclesiasticae indefesso ani- marum venatori tot in coelo immarcescibilis gloriae nectuntur coronae, quot in Xaveriano loco numerantur aut numerabuntur ad suum supremum finem animae conversae, hujus venerandae exuviae e Monasterio Na- zarethano, ubi ob dudum susceptum tertium S. P. Fran- cisci Ordinem infirmus delitescere et mori amabat, die 18. Maii ad Thaumaturgum locum advectae et teste copioso clero et populo ad Cryptam S. V. et M. Bar- 160 barae sepultae et reconditae sunt aetatis laboribus fractae et ideo non adeo magnae utpote 66 annorum, sed virtutibus et meritis plenae." 1 ) Stržinar je izdal tudi slovensko pesmarico, ki ima sledeči naslov: „Catholish kershanskiga vuka peissme, katere se per kershanskimu vuko, boshyh potyh, per svetimu mis- sionu, ino slasti per svetimo Francisco Xaverio na strashe Gorniga Grada fare nuzno poyo, pogmyrane ino na svitlobo dane skosi Ahaza Stershinerja. V nemshkim Gradcu per Widmanstadianskih erbizhah 1729“ 2 ) in pa „Peissem Od teh velikih Odpustikov te Svete Krishove Poti per te novi Cerkvi Svetiga Fran¬ cisca Xaveria v’ Gornim Gradu. Superiorum Permissu. Labaci. Formis J. G. Mayr, lncl Prov. Carn. Typ. 1730.“3) ') Slovensko se glasi: „17. maja 1.1741. se je preselil po dolgotrajni in mučni bolezni, katero je pa z največjo potrpežlji¬ vostjo prenašal, v blaženo večnost — kar smemo brez dvoma upati — preč. g. Ahacij Stržinar, učenik modroslovja in zaslužni slušatelj bogoslovja na Dunaju. Znan kot izvrsten ascet je bil najprej spovednik pri klarisinjah v Ljubljani (Še prej je bil vikar na Brezovici. Opomba pisatelja.) potem pa župnik in komisar velike gornjegraške župnije, kjer je opravljal svojo službo z naj¬ večjo vnemo. 3. decembra 1.1715. je položil temelj slavni božji poti sv. Ksaverija, za kar je ta goreči duhovnik in neutrudljivi dušni pastir gotovo prejel v nebesih toliko vencev nevenljive slave, kolikor duš se je in se bode še spreobrnilo na tej božji poti. Zadnji čas je preživel kot tretjerednik v samostanu v Naza¬ retu, kjer je umrl tiho in svetu odmaknjen. Njegove častitljive telesne ostanke so prenesli 18. maja na božjo pot k sv. Ksaveriju, kjer so ga vpričo obilo zbrane duhovščine in ljudstva položili v kripto device in mučenice sv. Barbare. Umrl je ne toliko radi vi¬ soke starosti — bil je 66 let star — temveč bolj radi sicer truda- polnega toda krepostnega in zaslug polnega življenja." 2 ) M. Slekovec, Odlični Kranjci, str. 69. 3 ) Učiteljski Tovariš, 1884, str. 41. 161 2. Mag. Valentin Hočevar (1707—1719) je bil rojen v Ljubljani ter je študiral na tamošnjem jezu¬ itskem gimnaziju. Posvetili so ga na naslov Ernesta Engelberta Fabijaniča, in sicer v subdijakona dne 26. marcija na veliko soboto 1701, v dijakona še istega leta dne 21. maja, v mašnika pa dne 11. marcija 1702. v Ljubljani. Postal je magister modroslovja in bac- calaureus bogoslovja. V cerkvi sv. Stefana na Du¬ naju je imel govor, ki je bil tiskan pod naslovom: „Columna ignis in nocte, in D. Joanne Apostolo et Evangelista, lnc!ytae Facultatis Theologicae Tutelari pridie Nonas Maji publica laudatione exhibita 1704. Viennae typ. Joa. Greg. Schlegel.“ 1 ) Meseca februarja 1. 1707. je prišel na Brezovico. L. 1716. je sestavil di- rektorij, po katerem so se brezoviški vikarji ravnali skoro 100 let. Hočevar je tudi ustanovil bratovščino angelov varuhov in vseh svetnikov, o kateri smo že na drugem mestu obširneje govorili. Dne 28. septem¬ bra 1. 1719. je dobil dekret za vikarja v Bohinju pri Sv. Martinu v Srednji vasi, dne 18. oktobra ga je gene¬ ralni vikar v Ljubljani umestil in dne 30. oktobra je nastopil novo službo. V Bohinju je pisal župnijsko kroniko od svojega nastopa do 1. 1732. Zakaj ni pisal tudi pozneje, ni znano. Umrl je na velikonočno ne¬ deljo I. 1737. 2 ) Na Brezovici je ustanovil zase več sv. maš, ki se še dandanes opravljajo. 3. Mag. Pavel Rajko Franchi(1720—1724) se je rodil v Vidmu na Laškem. Bil je magister modro¬ slovja in emeritus bogoslovja. Za Brezovico je prosil dne 15. decembra 1719, jo dobil in prišel ob novem letu 9 A. Dimitz, Geschichte Krains, IV., str. 121. 2 ) Za te podatke bodi izrečena dostojna zahvala č. g. žup¬ niku J. Berlicu v Srednji vasi v Bohinju. 11 162 1. 1720. ter je bil tu do dne 5. marcija 1. 1724., ko se je preselil za vikarja k Sv. Petru v Ljubljano, kjer je deloval do oktobra 1.1737. Bil je zgleden, goreč in delaven duhovnik.i) Bil je sin ljubljanskega zvonarja Gašperja Franchi, kateri je v ljubljanski stolnici zase in za Pavla ustanovil več sv. maš. Preden je prišel na Brezovico, je kaplanoval v Šmartinu poleg Kranja eno leto. 4. Mag. Sebastijan Pogačar (1724—1729). Rodil se je v Zgornjih Gčrjah dne 17. januarja 1. 1693. Bogoslovje je dovršil v Gradcu, nižje redove je prejel od ljubljanskega škofa Kauniza 16. marcija 1. 1715., mašništvo pa od pičenskega škofa Jurija Marottija 1. 1725. Bil je tudi doktor bogoslovja.2) Služil je pet me¬ secev za kaplana v Braslovčah, na Straži pri Gornjem gradu štiri mesece, v Pilštanju ob Sotli šest mesecev, v Št. Petru pod Gorami eno leto, na Sori od 1723—1724, na Brezovici kot vikar od 1724 do marcija 1. 1729., v Kranju tri leta, v Radovljici kot vikar pet let, kjer je 1. 1734. pristopil kot ud k mengiški bratovščini sv. Mi¬ haela, v Srednji vasi v Bohinju je župnikoval pet let, potem na Igu od 1. 1742., z Iga je šel radi zdravja na Soro 1. 1749. in od tam 1. 1755. v Ljubno. Pogačar je skoval več latinskih pesmi moralnega obsega in brez števila kronogramov.3) Že na Sori sklene za trdno, ondi počakati zadnjo uro, a je vendar umrl v Ljub¬ nem na Gorenjskem vsled mrtvouda dne 7. decembra 1762. Bil je pobožnega srca in poln zaupanja v Boga, a kakor je videti, prav zadovoljen pa le ni bil nikjer. 9 Protokol, št. 48, str. 89., v knezoškofijskem arhivu in kapit. arhiv. 2 ) Zgodov. zbornik, str. 429. 3 ) A. Koblar, Zgodovina sorske fare, str. 82. 163 5. Frančišek Jakob Strupi (1729—1730) t) je služboval kot vikar na Brezovici od 14. marcija 1. 1729. do aprila 1. 1730., ko je šel župnikovat na Jese¬ nice do 1.1733., a dne 20. februarja se preseli v več¬ nost. Porojen v Kranju dne 24. julija 1701., je bil po zadobljeni dispenzi glede nedoletnosti v mašnika po¬ svečen dne 10. avgusta 1724. Mož ni bil zdrav, zato se je preselil z Jesenic v svoj rojstni kraj, kjer je ostavil to solzno dolino star šele 32 let. 6. Andrej Oglar (1730—1738), nečak „Kar- bonarijev", je zagledal beli dan dne 30. novembra 1. 1683. v Naklem h. št. 39. v mašnika je bil posvečen dne 3. marcija 1708. Na Brezovici je bil kot vikar od aprila 1730. do decembra 1. 1738. Od 1. 1739. do svoje smrti dne 12. septembra 1. 1766. je bil vikar v Križih pri Tržiču. 831etnega starčka, zlatomašnika, je pokopal vpričo 13 duhovnikov tedanji župnik kranjski Ivan Kraškovec. * 2 3 ) Kot braslovški kaplan je prosil dne 17. mar¬ cija 1730. za Brezovico ter jo tudi dobil.3) 7. Mag. Karol Jožef Marburger (1739—1741) je bil magister modroslovja in doktor bogoslovja. Na Brezovici je deloval kot vikar od novega leta 1739 do 24. aprila 1741, ko se je preselil v Pilštanj na Štajersko, kjer je služboval do 1. 1748. Porojen v Ljubljani je bil v mašnika posvečen v soboto „Sitientes“ dne 1. aprila 1724. Sprva je kaplanoval na Jesenicah eno leto. L. 1737. je bil kurat v Ljubljani. Župnikoval je v Laa na Avstrijskem, 1. 1748,—1750. na Ovsišah pri Pod¬ nartu na Gorenjskem, odkoder se je preselil kot cesarski ') Škofijski arhiv: Protokol, št. 49. in 50., ter jeseniški in kranjski župnijski arhiv. 2 ) Vrhovnik-Koblar, Zgodovina nakelske fare, str. 101. 3 ) Škof. arhiv: Protokol, št. 50, str. 16. 11 * 164 župnik v Gorje pri Bledu. Tukaj pa ostavi svet dne 7. januarja 1754. Polože ga v kripto župnijske cerkve. 1 ) 8. Janez Krst. Pitterle (1741 — 1747) i) je služboval na Brezovici od 24. aprila 1. 1741. do 1747. Mestna zibelka se mu je zazibala v Kranju dne 3. av¬ gusta 1702. V mašnika so ga posvetili dne 11. junija 1729. v Ljubljani. Služboval je kot kaplan od sv. Mi¬ haela 1731 v Šmartinu poleg Kranja do novega leta 1733., pet let v Mošnjah, eno leto v Gornjem gradu, tri leta v Lučah na Štajerskem, odkoder je prišel na Bre¬ zovico. Odtod se je preselil v Kranj za tri leta. Potem je župnikova! na Ovsišah v 1.1749.—1771., ko se je ope¬ šan na očeh in rokah preselil v pokoj v svoj rojstni kraj, kjer je umrl dne 21. marcija 1773. 9. Jernej Jambšek (1747—1758) ’) je bil na Brezovici od 1. 1747. do svoje smrti. Pokopan je bil na Brezovici dne 5. novembra I. 1758., star 60 let. Beli dan je zagledal v Kranju dne 11. avgusta 1698 V maš¬ nika so ga posvetili na veliko soboto dne 20. aprila 1726 v Ljubljani. Služboval je tudi štiri leta v Šmartinu poleg Kranja (1730—1734). 10. Frančišek Karner (1758—1765) je prišel na Brezovico v decembru 1. 1758. ter je bil tu dne 9. decembra 1. 1765. pokopan, v starosti 54 let. Bil je dolgo časa bolan in je imel dve leti namestnika Janeza Jurija Carlstadterja. Bil je Ljubljančan in v mašnika posvečen dne 18. septembra 1734 na titel gospostva „Thurn“ grofa Balt. Žige pl. Gallenberg. L. 1745. 2 ) je 1) Ordin. zapisnik v škofijskem arhivu ter arhivi imenovanih župnij. 2 ) Protokol, št. 52, str. 490,, v knezoškof. arhivu. 165 kaplanoval pri Sv. Mihaelu v Junski dolini. L. 1738.>) je bil kurat pri Sv. Ksaveriju na Stražah, 1. 1743. pa provizor v Trbovljah 11. Lovro Zvoljenek (Suollenigk) (1766 — 1784) je zagledal luč sveta v Vnanjih Goricah dne 30. julija 1. 1716. Od julija 1 1743. je večkrat nadomestoval tu¬ kajšnje vikarje. L. 1748. je služboval pri Sv. Joštu nad Kranjem. Na šentjanžev dan 1. 1765. pa se je preselil sam na Brezovico kot vikar, kar je bil do svoje smrti. Umrl je na Brezovici dne 29. aprila 1. 1784. Tudi ta je imel za časa bolezni namestnika, avguštinca patra Feliksa, ki je še tudi po Zvoljenkovi smrti opravljal do nove namestitve vso župnijo. V mašnika so ga po¬ svetili na naslov Kušljanovega posestva barona Karola Valentina dne 13. aprila 1743 v Ljubljani. On je žup¬ nišče prenovil 1. 1767. — Administrator v Podčetertku na Štajerskem je bil 1. 1748 — 1753. 12. Ivan Werhand (1784—1797) je prišel na Brezovico dne 16. julija 1. 1784. in je bil tu do 1. 1797. Umrl je v Ljubljani dne 6. aprila 1. 1797. Cerkvi sv. Antona na Brezovici je zapustil 30 gld. * 2 3 ) Porodil se je v Vodicah 1. 1745.,3) študiral je moralko in jus v Ljubljani, kjer je bil dne 15. maja 1769. v mašnika po¬ svečen na naslov gospostva „Croysenbach“. Bil je zmožen duhovnik in dober govornik. Služboval je 1. 1774. v Krajini, pozneje pa v Kranju. 13. Andrej Slejko (1797 — 1802) se je porodil v Zapužah pri Vipavi dne 4. novembra 1. 1754.; po¬ svečen je bil v Gorici dne 25. januarja 1. 1778. Od ‘) M. Slekovec: Odlični Kranjci, str. 36. 2 ) Zapisnik o izdatkih. 3 ) Pravo ime njegovo je Brgant = Werganth =Werhant; glej ordinac. zapisnik in oni 1.1788. v škof. arhivu! 166 junija do Iconca oktobra 1. 1782. je bil kaplan v Sliv¬ nici pri Mariboru; 1. 1783. je bil vikar v Trebnjem skozi več let, še 1. 1788.; 1. 1797. je bil kaplan na Vrh¬ niki, od tam pa je prišel meseca maja 1. 1797. za vi¬ karja na Brezovico. Meseca aprila 1802 je šel za žup¬ nika in dekana v Škocijan pri Dobravi, kjer je bil še 1. 1812. Nato se je preselil za lokalnega kaplana na Bučko, leta 1826. pa je šel v pokoj v Šmarjeto, leta 1827. v grad „Neustein“ pri Studencu, 1. 1829. v Ljub¬ ljano, 1. 1830. v Radomlje pri Kamniku, 1. 1831. zopet nazaj v Ljubljano, kjer je kot zlatomašnik v Gospodu zaspal dne 26. decembra 1834, star 80 let. Bil je kor- pulenten, a slabih pljuč, dober govornik, vzgleden, goreč duhovnik, bistrega uma. — Bil je tudi od 1. 1783.!) ud bratovščine sv. Mihaela v Mengšu. 14. Inocencij Kohrer (Khorrer) (1802—1806) je zagledal luč sveta v Ljubljani dne 26. julija 1.1767.; mašništvo je sprejel dne 23. oktobra I. 1791. Služboval je v Naklem kot subsidijarij od januarja 1. 1792. do Jurijevega 1. 1794. odtam se je preselil za kaplana v Dol, 1. 1799. pa za stolnega kaplana v Ljubljano. Dne 21. aprila 1. 1802. je prišel na Brezovico kot župni upravitelj, a je že meseca majnika postal pravi župnik. Dne 25. novembra 1. 1806. je šel za vikarja v Pod¬ brezje, kjer je umrl dne 6. decembra I. 1829. L. 1805. je spisal „MatricuIo“, iz katere smo tudi za ta zgodo¬ vinski spis posneli marsikatero zrno. Vzrok, da je Brezovico zapustil, je bil, kakor sam pravi, nezdravi zrak, največ pa prihod sovražnikov, ki so mu mnogo strahu, pa tudi poškodovanja napravili. >) Zgod. zbornik št. 30, str. 478. 167 15. Nikolaj Cipriani (1806—1827) se je rodil v Kormonsu na Furlanskem dne 3. oktobra 1. 1760. Na Brezovici je služboval najprej kot kaplan od 1. 1787. do 1. 1788. Pozneje je bil vikar v Kresnicah do 1 1795.; vikar v Horjulu do 1. 1806. in od meseca decembra 1. 1806. vikar — ali kakor je sam trdil — župnik na Brezovici. Deloval je tu nad 20 let in je tudi na Bre¬ zovici dne 12. decembra 1. 1827. umrl za vodenico. 1 ) Vse svoje premoženje, kar ga je imel na Kranjskem, je zapustil za brezoviške reveže in je tako ustanovil tukajšnji župnijski ubožni zaklad. Zapuščina je znašala okoli 1800 gld. k. v. Posestva v svoji domovini, na Laškem, pa je volil sorodnikom. O sv. Mihaelu 1787. je še na Jesenicah kaplanoval. 16. Matej Kuhar (1828—1829) je bil rojen v Dobu dne 8. septembra 1. 1794.; mašništvo je sprejel dne 21. septembra 1. 1817 po spregledu enajst mesecev nedoletnosti. Kaplanoval je na Brezovici od oktobra 1. 1817. do 1. 1821., ko je šel dne 1. septembra v Šmarje, kjer je ostal do 1. 1825., v Moravčah do 1. 1826., od¬ koder je šel za vikarja na Lipoglav, kjer je bil do 1. 1828. Tega leta je postal vikar na Brezovici, vmeščen dne 9. aprila, kjer je pa že dne 11. oktobra 1.1829. umrl za jetiko. Večino svojega premoženja je volil tukajšnjemu ubožnemu zakladu. Daši je prišel na Bre¬ zovico že bolehen, vendar se je lotil popravljanja in razširjevanja župnišča, a to delo je dovršil šele njegov naslednik. Konkurzni izpit je z odliko napravil. 17. Jakob Hartmann (1830 — 1835) je za¬ gledal luč sveta v Binklu v Stari Loki dne 20. julija L 1788.; v mašnika je bil posvečen dne 2. januarja ') Govori se med duhovniki, da za kapjo pri nekem obisku v Polhovem gradcu. 168 1. 1814. in je sprva pomagal doma v dušnem pastirstvu. Kaplanoval je v Stopičah , odkoder je 1. 1816. šel za zgodnjika v Ihan, odtam pa 1. 1818. za kaplana v Za¬ gorje ob Savi in 1. 1821. za lokalnega kaplana na Zlato polje. Dne 17. marcija 1. 1830. je bil umeščen za vi¬ karja na Brezovici, kjer je dne 4. decembra 1. 1835. umrl. 18. Andrej Kastrin (1836—1855) se je po¬ rodil v Šturiji na Vipavskem dne 10. novembra 1. 1782.; ordiniran je bil dne 31. avgusta 1. 1806. Kaplanoval je v Selcih od 15. septembra 1806. do 5. novembra 1807, potem v Idriji do 29. septembra 1810, na Vrhniki do 8. januarja 1814, v Cerkljah do 19. novembra 1814. Za radi bolehnosti se je preselil v začasni pokoj na Vrh¬ niko , kjer je ostal do 24. junija 1815. Odtod se je podal za kurata na Žalostno goro v preserški župniji, kjer je deloval do 8. oktobra 1819. Ta dan je bil ume¬ ščen za vikarja v Planini pri Cirknici, od koder je prišel v začetku februarja 1836 za vikarja na Brezo¬ vico, katero je izmed devetih prosilcev prejel dne 18. januarja i. 1. Upokojen dne 23. aprila 1. 1855. se je podal v Ljubljano, kjer je kot zlatomašnik umrl dne 17. januarja 1. 1868. Njegova največja skrb je bila, cerkvi, ki ni imela nikakršnih svojih dohodkov, pre¬ skrbeti prepotrebnih paramentov.i) Po razpisu župnije vsled upokojenja imenovanega se je oglasilo deset prosilcev, izmed katerih je sreča zadela naslednjega, ki je bil že nje upravitelj. 19. Ivan Potočnik (1855 — 1893) je bil rojen v selški dolini pri Sv. Lenartu nad Škofjo Loko dne 19. junija 1.1813.; v mašnika je bil posvečen dne 3. avgusta I. 1841. Nato je bil pet let domači učitelj pri rodbini Thurn in Valsassina. Njegov učenec je bil >) Farna kronika, str. 6, in Zgodovina cerklj. fare, str. 92. 169 Gustav Thurn Valsassina, poznejši deželni glavar kranj¬ ski. L. 1846. je šel za kaplana v Cirknico, odkoder je prišel jeseni 1. 1848. na Brezovico. Tu je služboval do 23. aprila 1. 1855. kot kaplan, do 20. junija 1. 1855 kot župni upravitelj in od tega dne do svoje smrti, dne 23. aprila 1. 1893. kot vikar oziroma vmeščeni župnik. V začetku svojega bivanja na Brezovici je mnogo zidal. Že kot kaplan je zidal šolo, kot vikar pa zvo¬ nik, prezbiterij i. t. d. Nov veliki oltar, novi zvonovi, orgle, klopi, križev pot i. t. d., vse je sad njegovega truda. Njegovo veliko delavnost so vedeli tudi na višjih mestih čislati. Dne 19. maja 1.1882. je bil ime¬ novan duhovnim svetnikom, ob priliki njegove zlate maše, dne 9. julija 1. 1891. pa mu je Nj. Veličanstvo presvetli cesar podelil zlat križec s krono za zasluge. Pa tudi njegovi župljani so se mu ob vsaki priliki skazali hvaležne, zlasti ob 25 letnici njegovega župniko- vanja, dne 4. julija 1. 1880., ko so mu podarili srebrno kupo, in ob zlati maši, ko so mu darovali srebrn in pozlačen kelih. Ker je bil jako blaga duša, so ga lju¬ bili tudi njegovi duhovni sobratje, zlasti njegovi kap¬ lani. Ob zlati maši so mu darovali njegovi bivši kap¬ lani krasne mašne bukve, frančiškanski samostan v Ljubljani pa mu je daroval ob 25letnici župnikovanja lepo podobo dobrega Pastirja, o kateri je sam zapisal v župnijski kroniki, da ga najbolj razveseljuje. — V kotu pokopališča na južni strani ima marmeljnat spo¬ menik z železno ograjo okrog groba, kjer počivajo njegovi telesni ostanki. Napis pa slove : „ Odvaljen je kamen, moj Jezus živi, On vstal je iz groba iz lastne moči; Premagal je pekel, moč smrti razdjal, To meni up daje, od mrtvih bom vstali" 170 20. Anton Hočevar (1893—1904) se je rodil v Hrušici pod Ljubljano dne 1. junija 1. 1841.; v maš- nika je bil posvečen dne 1. avgusta 1. 1868. Kaplanoval je v Starem Logu pri Kočevju do 1. 1874. Odtam je šel za župnika v Šent Jošt; dne 3. novembra 1. 1893. pa je prišel za župnika na Brezovico, kjer je bil do svoje smrti dne 21. maja 1. 1904. Nad 20 duhovnikov ga je spremilo k večnemu počitku. Trudil se je mnogo, da se je župnijska cerkev kolikor mogoče olepšala; za časa njegovega župnikovanja se je sezidal nov zvonik v Vnanjih Goricah, popravilo se je župnišče, zgradila nova cerkev na Logu i t. d. Bil je goreč in skrben duhovnik, le žal, da vsled svoje bolehnosti nekoliko čmeren, kar je bilo krivo, da ni bil v tej meri priljubljen pri župljanih, kakor njegov prednik. Vodenica ga je spravila v grob, ki ga ima na zapadni strani župne cerkve. Nagrobni spomenik pa je siva marmeljnata plošča s črnim podstavkom, ki je vzidan v cerkveni steni, s sledečim napisom: „Rahlo naj Te zemlja krije, Spavaj mirno in sladko, Luč nebeška naj Ti sije, Mir in pokoj naj Ti bo!“ 21. Anton Pad. Žgur (1904—) se je zazibal v Podragi na Vipavskem dne 20. junija 1.1845. Oče mu je bil Anton, mati pa Terezija roj. Trošt. V mašnika so ga posvetili dne 9. julija 1870. Kaplanoval je v Postojni do 1. 1872., na Raki do 1. 1876., v Hrenovicah do 1. 1878., v Trnovem na Notranjskem, kjer je napravil župnijski izpit, do 1. 1880. Nato je župnikoval na Premu štiri leta. Ondi je napravil žagrad in spovednice ter se trudil za povzdigo sadjarstva, za kar je prejel diplomo. Leta 1884. se preseli v Loški potok, kjer je pastiroval 171 do 1.1887. Poprava župnišča, veliki oltar v župni cerkvi, cerkvene klopi, spovednice pričajo njegovo gorečnost za olepšavo hiše božje. Iz Loškega potoka se preseli v Ledine, kjer je ostal do 1.1890. Odtod pa gre župni- kovat v Belo cerkev na Dolenjskem do 1.1899. Priče njegove neumornosti za čast božjo in blagor ljudstva na tej župniji so novi oltar lurške Matere Božje, pre¬ slikana cerkev, novi marmornati tlak. Zasadil je v Gorčiču tudi velik nograd in kuhinjo predelal na korist naslednikom. Na sv. Jurija dan 1.1899. pa so ga ume¬ stili župnikom v Hrenovkah, kjer je v sredi mnogih težav tudi pokazal, da se ne straši znoja. Zgradil je krasno kapelo pri župni cerkvi, napravil apna in ka¬ menja za zgradbo nove župne cerkve, župnišče mnogo prenovil, podružnice popravil, lep vrt uredil pri žup¬ nišču itd. Dne 30. avgusta 1. 1904. pa je bil umeščen za župnika na Brezovici, kjer se je takoj potrudil za ustanovitev mlekarne, ki prav dobro napreduje, in napravil novi zimski pod v župni cerkvi. Tudi na slov¬ stvenem polju deluje on. Kot pisatelj se je oglasil že 1.1865. v „Novicah“. Sestavil je pa tudi že troje „Smar- nice“, in sicer: „Mati dobrega sveta" 1874. — „Marija moja kraljica". 1886. — „Marija Devica, Majnikova Kraljica". 1896. Za 1. 1908. pa namerava izdati že četrte pod naslovom: „Cvetlični Marijin vrt!" B. Kaplani. 1. Nikolaj Cipriani (1787—1788.) (Glej žup¬ nike brezoviške.) 2. Andrej Cuderman (1788—1790) je kapla- noval na Brezovici od 1. 1788. do 1790., v Škocijanu pri Dobravi do 1.1794., v Cerkljah do 1. 1799. Nato je bil do 1. 1802. župnik in dekan na Vrhniki; potem 172 od dne 20. aprila pa župnik in dekan ter konzistori- jalni svetnik v Smartinu pri Kranju, kjer je dne 5. marcija 1. 1822. zaspal v Gospodu. Porodil se je na Zgornji Beli v preddvorski župniji dne 20. novembra 1. 1753. Bogoslovne vede je dovršil v Gradcu. V mašnika so ga posvetili na Goričanah dne 6. julija 1788. ter poslali na Brezovico. Mož je bil učen, vešč ter zgleden du¬ hovnik, a vedno v denarnih zadregah. 3. Frančišek Ksav. Mullei 1 ) (1790—1791) je bil rojen v Leskovcu pri Krškem dnč 29. junija 1. 1765.; v mašnika je bil posvečen dne 6. junija 1.1789. Kaplanoval je na Brezovici do meseca novembra 1.1791., v Ribnici do 1. 1796. in v Ložu do 1. 1799. Nato je bil vikar v Logatcu, odkoder je šel 1. 1804. za župnika v Kostanjevico, 1. 1807. v Smlednik in čez nekaj let v Dob, kjer je bil do 1. 1823. Tega leta se je preselil v Škofjo Loko in 1. 1829. v Staro Loko, kjer so ga ume¬ stili dne 24. aprila. Umrl je ondi dne 22. decembra 1830. za jetiko. Znan je bil pod imenom: „vivat Francelj" med duhovniki. 4. Lovro Žagar (1791 —1793) je prišel na Bre¬ zovico 1.1791; odtod je šel 1. 1793. v Polšnik, 1.1794- v Poljane, 1. 1796. na Vače in 1. 1797. v Lašče, kjer je 1. 1799. pristopil kot ud k mengiški bratovščini sv. Mihaela. Umrl je kot upokojeni duhovnik dnč 10. marcija 1.1803. v Gorenji vasi pri Retečah h. št. 9. za jetiko, 39 let star, na svojem domu. V mašnika so ga posvetili dne 18. septembra 1790. v šentjakobski cerkvi v Ljubljani ter poslali kaplanovat na Brdo, odkoder so ga dne 29. oktobra 1791. dekretirali na Brezovico. ‘) V župnijskih maticah se je sam podpisaval Mullei, v šematiznih pa je njegovo ime tiskano Mully in pozneje Muli. Glej starološki župnijski arhiv! 173 5. Marko Šlakar (Schlager) (1793—1795) je bil subsidijarij pri Sv. Lovrencu na Temenici, od¬ koder je dne l.niarcija 1. 1793. prišel na Brezovico. Tu je bil do 30. aprila 1. 1795. ter se je preselil na Rako, odtam pa 1.1796. za stolnega kaplana v Ljub¬ ljano, kjer je umrl dnč 24. marcija 1. 1797. Porodil se je v Metliki, posvečen pa je bil v mašnika v Ljubljani dne 14. oktobra 1792. dispenziran glede enega meseca nedoletnosti ter so ga poslali v pomoč na Temenico. 6. Anton Resman (1795—1796) je kaplanova! na Brezovici od 1. maja 1. 1795. do 3. aprila 1. 1796., v Kropi do 1. 1804. in pri Sv. Jakobu v Ljubljani do 1. 1806. Odtam je šel za vikarja v Leše, kjer je bil do svoje smrti, dne 30. oktobra I. 1822. Doma je bil v Begunjah na Gorenjskem. V mašnika so ga posvetili v Ljubljani dne 22. decembra 1. 1793. V Lešah je zgradil novo cerkev. 7. Jožef Prešern (1796—1797) je zagledal luč sveta v Radovljici dne 16. marcija 1. 1752.; mašništvo je sprejel dnč 1. aprila 1. 1786. Do 1. 1796. je bil kaplan pri uršulinkah v Ljubljani, odkoder je prišel dnč 3. aprila 1. 1796. na Brezovico. 2. majnika 1. 1797. je šel na Vrhniko in 1. 1800. za lokalnega kaplana na Kopanj. Koncem aprila ali v začetku maja 1. 1820. je šel za lokalnega kaplana na Ježico, kjer je ostal do meseca junija 1.1829. Tedaj pa se je preselil v Ljubljano, kjer je umrl dne 24. marcija 1. 1835. Bil je stric pesnika dr. Franceta Prešerna. i) j 8. Dominik Defaccio (1797—1798) je prišel na Brezovico dne 25. julija 1. 1797. in je ostal tu do dne 31. oktobra 1. 1798. Nato je kaplanoval do 1. 1801 v Valtavasi in do 1. 1804 v Kranjski gori, odkoder se i) Schumi, Archiv, II. Bd., str. 167. 174 je preselil v lavantinsko škofijo, ter kaplanoval v Šo¬ štanju i) do I. 1806. 9. Dominik A n d r i u s s i (1798 —1799) je kapla¬ noval na Brezovici od dne 31. oktobra 1.1798. do dne 31. oktobra 1.1799. v Sodražici do 1. 1805., potem pa v Hinjah do 1.1807. 10. Jakob Liva (1799—1801), duhovnik videmske nadškofije, je prišel na Brezovico dne 31. oktobra 1. 1799., odkoder je bil poslan koncem 1. 1801. v Ihan, 1.1802. v Dol, 1. 1804. na Brdo in 1.1805. v Kamnik, kjer je služboval do 1. 1808. 11. Juri Jesenko (1802 — 1803) je bil poslan I. 1802. za kaplana na Brezovico, 1. 1803. pa za vikarja v Novo mesto. Zaradi bolehnosti je bil kmalu upo¬ kojen in je kot tak bival v Šent Vidu pri Zatičini do 1.1808., v Ljubljani do 1. 1809. in v Dobrepoljah do svoje smrti dne 15. junija 1810.1. Doma je bil v Škofji Loki, v mašnika posvečen pa v Ljubljani dne 8. sep¬ tembra 1801. 12. Lovro Meden (1803) je služboval kot subsi- dijarij v Loškem potoku do 1. 1794. in na Krki do 1.1795.; nato je šel na Janče, kjer je bil najprej admi¬ nistrator, potem pa lokalni kaplan do 1.1798. Tega leta se je preselil za lokalnega kaplana v Šent-Jurij pri Šmarju, 1. 1800. za vikarja v Cerklje na Dolenjskem in 1.1801. je postal provizor v Javorju. L. 1803. je dne 10. maja prišel kot kaplan na Brezovico, a je šel še isto leto za ekspozita v Žilce pri Cirknici, I. 1804. za administratorja v Staro Oslico in 1. 1805. za provizorja v Zaplano. Tam je bil dne 14. januarja 1.1808. upokojen ter se je preselil v Ljubljano, kjer je dnč 25. marcija 1.1809. I. zaspal v Gospodu. 9 Ign. Orožen: Das Bisthum u. Dioec. Lavant, V., str. 464. 175 13. Jakob Prešern (1803 — 1805) se je rodil na Breznici dnč 15. julija 1. 1777.; v mašnika je bil posvečen dne 4. septembra 1. 1803. v uršulinski cerkvi v Ljubljani. Kaplanoval je dekretiran dne 4. septembra 1. 1803. na Brezovici do dne 1. oktobra 1. 1805., v Pre- serji do 1. 1806. in na Igu do 1. 1812. Nato je postal vikar v Borovnici, 1.1826. pa vikar v Lešah na Go¬ renjskem. L. 1830. je šel na Šmarno goro, kjer je dnč 20. junija 1837.1. umrl. 14. Luka Istenič (1805 — 1807) je bil rojen na Vrhniki dnč 16. oktobra 1779. L; prezbiterat je sprejel dne 22. avgusta 1805. Služboval je kot kaplan na Brezovici od dne 30. septembra 1.1805. do 1. 1807,, v Stari Loki do 1. 1809. in v Cerkljah dol. 1812. Odtam je šel župnikovat v Kolovrat do 1.1822. in naposled v Krašnjo, kjer je umrl dnč 17. novembra 1.1837. 15. Jurij Senkel (1807—1808) je zagledal luč sveta v Ljubljani dne 6. aprila 1. 1781.; v mašnika je bil posvečen dn6 6. septembra 1.1807. Še isti mesec je prišel na Brezovico za kaplana, kjer je ostal do 1.1808. Odtod je šel za kaplana in beneficijata v Kropo, kjer je bil do 1.1815. Nato je postal vikar v Sodražici, 1.1819. pa v Beli peči, kjer je bil do 1. 1830. Umrl je na Dobravi pri Zaspu dnč 12. junija 1.1831. 16. Jožef Kos (1808—1809) iz Moravč je bil v mašnika posvečen dne 31. avgusta 1.1808. ter je prišel za kaplana na Brezovico, odkoder je šel 1.1809. ze provizoričnega profesorja sv. pisma v Ljubljano, kjer je bil pa že dnč 3. novembra 1814. upokojen. Kot semeniški podvodja je umrl dne 18. maja 1.1815. 17. Greg. Appalik (Appaliz, Apalig) (1809 — 1810) je zagledal luč sveta v Laščah dnč 1. marcija 1. 1781.; mašništvo je sprejel dnč 9. avgusta 1.1809. Kaplanoval * 176 je na Brezovici do aprila 1. 1810., v Kranjski gori do 1. 1813., v Šmartinu pri Kranju do 1. 1815., v Dobre- poljah do 1.1817., v Št. Rupertu do 1.1819. in v Ložu do 1. 1822. Tega leta je šel za lokalnega kaplana v Rateče na Gorenjskem, 1.1824. pa za vikarja na Pre¬ žganje, kjer je dnč 24. januarja 1.1832. umrl. 18. Andrej Tomšiči) (1810—1811) je bil rojen v Ljubljani dnč 27. novembra 1. 1783. V mašnika je bil posvečen dnč 31. avgusta 1. 1808. Kaplanoval je od 10. septembra 1. 1808. do meseca majnika 1. 1810. v Kranjski gori, odkoder je prišel na Brezovico. Odtod je bil dnč 5. aprila 1. 1811. odpuščen v lavantinsko škofijo; a je že dnč 27. marcija 1. 1811. odšel v Gornji grad, odtam dnč 27. junija 1. 1812. v Prihovo, kjer je služil do 27. oktobra 1.1815., potem pa se je preselil v Šoštanj. Ondi je kaplanoval do 24. oktobra 1.1818., potem pa je bil premeščen k Sv. Jakobu v Dolu, od¬ tam pa dnč 17. junija 1. 1820. v Ponikvo. Dnč 23. aprila 1.1821. je postal župnik pri Sv. Rupertu nad Laškim, kjer je umrl dne 30. decembra 1.1841. 19. Lovro Poklukar (1811 — 1812). Zibelka mu je tekla v Gornjih Gorjah, kjer se je porodil dne 4. avgusta leta 1785. Posvečen je bil dne 23. septembra leta 1810. Jeseni naslednjega leta je prišel za kaplana na Brezovico, odkoder je šel v postu leta 1812. v Windisch Matrey na Koroško. S Koroškega je prišel o svečnici leta 1814. v Naklo, kjer je bil do 9. maja leta 1817. Tega leta menja s sošolcem Matejem Kav¬ čičem, na čigar mesto gre v Moravče. Jeseni 1. 1819. je postal lokalni kaplan v Blagovici; a je zavoljo ‘) Ign. Orožen: IV. b, str. 261. — „Slovenec“ 1.1887., št. 226. Starši so se preselili službovat v Puštal v Škofjo Loko, zato ga imajo za Ločana. 177 bolezni že v začetku leta 1821. odšel kot bolehnik v Ljubljano. Od oktobra leta 1821. do 14. januarja leta 1823. je živel v začasnem pokoju v Dupljah. Okrepčavši se nastopi vikarijat v Lešah, odkoder se preseli me¬ seca avgusta leta 1826. na Črnuče in dne 28. oktobra leta 1834. na Bled. Tu je kot župnik nagloma umrl za mrtvoudom dne 23. septembra leta 1835. Bil je lep, precej velik mož; dokler ni prišel v Blagovico, je bil zdrav in krepak kot jeklo, potem pa je vedno bolehal. Bil je delaven duhovnik, glasen in priljubljen govornik. 20. Ivan Kuralt (1814 — 1815) je bil rojen v Žabnici h. št. 41 v Stari Loki dne 25. februarja 1. 1787., posvečen pa dnč 2. januarja leta 1814. Kaplanoval je najprej na Brezovici do dnč 30. julija 1. 1815., potem v Moravčah do leta 1822., odkoder je šel meseca maja istega leta za lokalista v Goriče, kjer je bil do sv. Jurija leta 1843. Iz Gorič je šel za župnika v Mengeš, kjer je umrl dne 14. septembra leta 1867. kot zlatomašnik. 21. Jakob Berce (1816—1817) iz Struževega, nakelske župnije, je bil rojen dnč 30. aprila 1. 1792.; mašnik je postal dne 24. septembra leta 1815. Prišel je dne 13. oktobra leta 1815. na Brezovico za kaplana in je tudi tu dne 7. februarja 1. 1817. umrl za sušico. 22. Matej Kuhar (1817 — 1821). (Glej župnike brezoviške.) 23. Gašper Švab (1821 — 1825) se je porodil v Bohinjski Bistrici dnč 2 januarja leta 1797.; mašni- štvo je sprejel dne 23. septembra leta 1820. Kapla¬ noval je na Brezovici od dne 12. oktobra 1. 1821. do dne 13. septembra leta 1825., v Stari Loki do 1.1827.; je šel za administratorja v Hotedršico, kjer je postal pozneje vikar; leta 1834. je postal župnik v Dobu, kjer je umrl dne 6. januarja leta 1866. Švab je spisal 12 178 tudi četvero nabožnih knjig, in sicer: „Katoljški Nauk od zakramentov svete pokore in presvetiga rešnjiga telesa.“ — „Zgodbe svetiga pisma za mlade ljudi.“ — „Nauk katoljške cerkve od opravičenja grešnika." — „Pridige za vse Nedelje in Praznike celiga leta.“ i) Dne 20. decembra 1. 1826. je bil dekretiran za Lichten- thurnovega beneficijata v Idrijo, a je prišel potem v Hotedršico. Bil je mož jako dovtipen. Naposled je ohromel in oglušil in ker so ga vsledtega vpokojili, je bil tako užaljen, da je rekel homeopatu, ki ga je krpal: „daj mi kroglic, da bom umrl!“ Več o njem beri v „lzvestjih muzejskega društva" 1. 1905. 24. Jurij Grabrijan (1825—1827) je bil rojen v Adlešičih na Belokranjskem dne 22. marcija 1. 1800.; v mašnika je bil posvečen dne 27. avgusta leta 1825. Prva njegova služba je bila na Brezovici; tu je kapla- noval od dne 1. oktobra leta 1825. do dne 19. junija leta 1827. Odtod se je preselil za mestnega kaplana v Škofjo Loko in je bil tam do 2. septembra 1. 1830., odtam je šel v Žiri, kjer je ostal do 1. avgusta I. 1831. Nato je šel za kurata v Šturije, kjer je pastiroval do 6. februarja leta 1838. S tem dnem je prevzel uprav¬ ljanje dekanijske župnije vipavske; za župnika in de¬ kana vipavskega pa je bil umeščen dnč 9. junija leta 1840. Grabrijan je bil zelo delaven in za ljudske ko¬ risti nad vse vnet mož. Pod njegovim vodstvom se je pozidalo in olepšalo mnogo cerkev, sezidalo se je nekaj šolskih poslopij in ustanovilo več šol. Od leta 1867. do 1874. je bil deželni poslanec kmečkih občin vipavskega in idrijskega okraja. V priznanje njegovih zaslug je bil izvoljen častnim občanom v Vipavi; dne ') Učiteljski Tovariš, 1885, str. 181. 179 6. junija 1. 1857. mu je podelilo Njegovo Veličanstvo presvetli cesar viteški križ Franc Jožefovega reda in dne 26. novembra I. 1858. je bil imenovan častnim ka¬ nonikom stolnega kapitelja ljubljanskega. Meseca sep¬ tembra 1. 1875. je obhajal zlato mašo in dne 22. junija 1. 1882. je sklenil svoje plodonosno življenje. 1 ) 25. Anton Pavlin (1827—1829) se je rodil v Smledniku dne 16. junija 1. 1794.; mašnik je postal dne 21. septembra I. 1818. Bil je semeniški duhoven in je šel leta 1819. za kaplana v Lašče, leta 1820. v Cirknico, 1. 1822. v Črnomelj 1. 1823. v Šmarjeto in leta 1826. k Devici, Mariji v Polje. Leta 1827. dne 22. ju¬ nija je prišel na Brezovico, kjer je bil nekaj časa tudi administrator, odtod pa je šel dne 1. oktobra 1. 1829. v Poljane nad Loko. Leta 1830. je dobil lokalno ka- planijo v Zlatem polju, kjer je umrl dne 22. novem¬ bra 1. 1835. 26. Ivan Žlebnik (1829—1830) je zagledal luč sveta v Ljubljani dne 18. junija 1. 1798., v mašnika je bil posvečen dne 21. septembra 1. 1823. Do leta 1824. je bil kaplan v Loškem potoku, do 1. 1825. v Preserjih, do 1. 1826. na Dobrovi, do 1. 1829. v Radov¬ ljici, od dnč 6. oktobra 1. 1829. do oktobra 1. 1830. na Brezovici, kjer je bil tudi pet mesecev administrator. Od 1. 1830. do 1834. je bil beneficijat v Hrastju in od i. 1834. do 1855. lokalni kaplan v Grahovem. Bil je pa že 1.1851. upokojen in je umrl dne 30. oktobra 1. 1866. 27. Frančišek pl. Frauendorf (1830 do 1834) je bil rojen dne 18. decembra 1805. 1. Predjamo v hrenoviški župniji, kjer je bil njegov oče oskrbnik. Kot tretjeletnik je bil dne 29. avgusta 1829.1. v mašnika posvečen; jeseni naslednjega leta dne 18. septembra 9 Daljši življenjepis je priobčil „Dom in Svet“ leta 1893. 12 * 180 ga pošljejo za kaplana na Brezovico, kjer je bil do oktobra 1834.1. Odtod je šel v Naklo, kjer je kapla- noval devet let. Z adventom 1843. I. je prevzel lokalijo Duplje, odkoder je pogosto prihajal nazaj v Naklo. Dne 15. decembra 1844. 1. je zopet obiskal župnika Blaznika. Ko se je pa po večerji hotel odpeljati, vzdig¬ nila se mu je kri in malo pred polnočjo je ugasnil. Bolehal je že prej na pljučih in na jetrih, sedaj pa se mu je utrgala srčna žila. Pokopan je na nakeljskem pokopališču. 28. Aleš Šušteršič (1834—1836) se je po¬ rodil pri Sv. Petru v Komendi dne 8. julija 1803. L Mašnik je postal dne 20. avgusta 1829. I. Kaplanoval je v Tržiču do I. 1830., v Dobrepoljah do I. 1834, po¬ tem na Brezovici, kjer je bil nekaj časa tudi admini¬ strator, do 10. dne oktobra 1. 1836., dalje na Trati do 1. 1837. in na Bledu do 1. 1842. Odtam je šel za lo¬ kalnega kaplana v Dražgoše, 1. 1864. pa za Glavarje¬ vega beneficijata v Komendo, kjer je umrl dne 21. fe¬ bruarja 1872.1. Tega in njegovega prednika so ljudje hvalili kot prav priljudna gospoda. 1 ). 29. Anton Kašman (1836 — 1837) seje rodil v Loki dne 30. maja 1806. 1.; v mašnika je bil posvečen dne 19. julija 1831. 1. Bil je semeniški duhoven in je bil naslednjo jesen poslan za kaplana v Borovnico, 1.1833. vTrnovo na Notranjskem, 1.1835. je bil kaplan, katehet in učitelj šole v Radovljici, 1. 1836. dne 18. oktobra pride na Brezovico, koncem 1. 1837. za kaplana in beneficijata v Šmartno pri Litiji in I. 1844. za kaplana v Mengeš. L. 1845. je postal vikar na Črnučah, kjer je pa okoli 1. 1852. toliko bolehal, da je moral imeti administratorja. L. 1854. je bi! upokojen in se je preselil najprej v >, Župnijska kronika, str. 6. 181 Škofjo Loko, 1. 1856. v Litijo in I. 1861. zopet v Škofjo Loko, kjer je umrl dne 10. marca 1867. I. Dekretiran je bil na Brezovico dne 29. decembra 1836 viniški kaplan Jakob Škrl, a ni prišel, ker se je preselil na Trebelno in Kašman je še ostal. 30. A 1 e š Okorn (1838) je bil rojen v Kranju dne 9. julija 1802.1.; posvečen je bil dne 29. avgusta 1829. 1. Kaplanoval je v Sorici do 1. 1830., v Pred¬ dvoru do 1. 1836., v Selcih do 1. 1837., ko je bil dne 12. decembra dekretiran na Brezovico ter nastopil dne ) Župnijski arhiv. 198 šolo, in njegova želja se je kmalu uresničila. L. 1853. je pričel zidati šolsko poslopje, ki je bilo naslednje leto že dovršeno. Prostor, na katerem stoji šola, je bil nekdaj po¬ sestnika Jakoba Pezdirja z Brezovice štev. 27. Pripo¬ veduje se, da omenjeni posestnik, dasi šoli naklonjen, ravno tega prostora ni hotel prodati in je zato inže¬ nirju, ki je prišel potrebni prostor odmerit, izdrl merilo iz rok ter je vrgel po travniku. Naposled pa se je vendarle udal ter prodal 130 štirjaškili sežnjev za 130 gld. k. v. i) Vse zidanje je vodil in nadzoroval kaplan Potočnik'sam, a zidal je zidarski mojster Mohor Ermacora. Dasi so župljani sami opravljali tlako, je ven¬ dar vsa stavba veljala 2850 gld. k. v. V pritličju na levo se je priredila velika šolska soba, prostorna za 80 do 100 otrok; manjša soba na desno pa se je odločila za velikonočno izpraševanje. Vse prvo nadstropje, ki je obsegalo tri prostorne sobe, kuhinjo in jedilno shrambo, pa je imel učitelj za sta¬ novanje. Ko pa vsled nove šolske postave učitelj ni bil več Cerkvenik, se je izpraševanjska soba oddala Cerkveniku za stanovanje. Izpraševanje pa se je vršilo še vedno tu in zato je moral Cerkvenik ob času iz¬ praševanja nekaj svoje oprave postaviti iz sobe, da je bilo dovolj prostora za izpraševanjce. L. 1882. pa je moral Cerkvenik zapustiti šolsko poslopje, ker se je njegovo stanovanje priredilo za drugo učno sobo. Vse je bilo primeroma dobro urejeno, le drugi učitelj ni imel stanovanja v šoli, moral ga je iskati po raznih hišah, pa še se je težko dobilo, celo v Dragomeru je eden stanoval. L. 1893. pa je prepustil nadučitelj Ivan Kogej i) Listina v župnijskem arhivu z dne 15. junija 1853. 1. 199 eno svojih sob drugemu učitelju za stanovanje ter s tem storil veliko dobroto vsakemu učitelju, ki bo prišel na Brezovico. Ko se je ustanovila šola na Brezovici, se je skr¬ belo hkrati tudi za plačo bodočemu učitelju, ki je pa moral poleg učiteljske službe prevzeti tudi službo orgljavca in Cerkvenika. C kr. državno knjigovodstvo je z dopisom z dne 2. septembra 1854.1. dovolilo uči¬ telju 317 'gld. 31/2 kr. letne plače. 1 ) V resnici pa so bili dohodki mnogo večji, kajti ob biri je učitelj nabral 68 mernikov pšenice in 60 mernikov rži. Od vsakega zemljaka je dobil po 1 gld. 5 kr., od polzemljaka po 52 ] /2 kr., od četrtzemljaka po 35 kr., od velikega hišnika po 87V 2 kr., od srednjega hišnika po 70 kr, od malega hišnika po 52V 2 kr. in od vsakega oženje¬ nega gosfača po 35 kr. Vrhutega je imel učitelj še njiv za kakih 20 mernikov posetve, travnike, kjer je nakosil do 100 stotov sena in kos gozda. Kot Cerkvenik in organist pa je dobival na leto tudi kakih 60 gld. štolnine. Ako je dal travnike in njive v najem, je do¬ bil do 200 gld. najemnine. Če je imelo žito le količkaj visoko ceno, so bili vsi dohodki vredni 700 do 800 gld. 2 ) Z novo šolsko postavo se je glede dohodkov nekoliko izpremenilo. Učitelju se je odvzela služba Cerkvenika in ž njo so se mu odvzele tudi njive, travniki in gozd; odpravila se je bira in plača se mu je nakazala v denarjih. V začetku je bila šola le enorazredna; toda, ker je število šolo obiskujočih otrok boljinbolj naraščalo, je bilo treba misliti na razširjenje. C kr. okrajni šolski svet je 1. 1875. naznanil brezoviškemu krajnemu šol- ') Dopis v župnijskem arhivu. 2 ) Šolska kronika, str. 3. 200 skemu svetu, da se bode šola razširila v trirazrednico, in je v drugem dopisu istemu naročil, naj se o tem posvetuje. Toda vsa stvar je takrat zaspala in enoraz- rednica se je šele 1. 1882. razširila v dvorazrednico. Od tedaj pa se je število učencev zopet izdatno pomno¬ žilo in treba je bilo kaj primernega ukreniti. Da bi se šola razširila v trirazrednico, bi bilo deloma dobro; toda še srečnejša pa je bila misel, da se je 1 1902. ustanovila v Notranjih Goricah nova šola za otroke iz Notranjih Goric in s Plešivice, ki so imeli doslej dobro uro dolgo pot do brezoviške šole. Prvi redni pouk v tej šoli na Brezovici se je pri¬ čel meseca januarja 1. 1855. Po šolskih zapisnikih sem sestavil naslednji pregled, ki nam kaže, koliko otrok je obiskovalo tukajšnjo šolo v raznih letih. Vsled odloka c. kr. okrajnega šolskega sveta z dne 7. septembra 1. 1876., št. 846, so imeli Brezovičanje, oziroma oddaljeni šolski otroci dovoljenje, da so vsto¬ pali v šolo šele z izpolnjenim sedmim, oziroma osmim letom. Ko pa se je ustanovila šola v Notranjih Gori¬ cah, je c. kr. deželni šolski svet omenjeno dovoljenje preklical, in morajo zato sedaj vsi z izpolnjenim šestim 201 letom vstopiti v šolo. Tudi mora vsak otrok obisko¬ vati šest let vsakdanjo šolo; zato morajo isti, ki so vstopili s sedmim, oziroma z osmim letom, obiskovati vsakdanjo šolo še po izpolnjenem dvanajstem letu, kar kaže tudi število učencev ponavljalne šole, ki se je vsledtega v zadnjem času zelo skrčilo. Šola ima tudi lepo, belo zastavo, ki jo je 1. 1876. kupil in daroval šoli tukajšnji kaplan Frančišek Meki- nec. Na eni strani ima podobo sv. Alojzija, na drugi pa angela variha. Sčasoma postane brezoviška šola deležna usta¬ nove, ki jo je zapustil blagi šolski prijatelj in vrhovni šolski nadzornik Jurij Zavašnik, rojen Dobrovčan. To ustanovo uživa do svoje smrti ustanovnikov brat, po¬ tem pa jo dobita šoli na Dobrovi in na Brezovici. 1 ) * * * Doslej so službovali na Brezovici: 1. Leopold Belar se je rodil v Idriji dne 27. oktobra 1. 1828. Učitelj je postal 1. 1847. ter je služ¬ boval v Cirknici, v Borovnici, v Trnovem (1850 — 1854) in na Brezovici od januarja 1855 do 1. 1862. Odtod je šel v Ljubljano, kjer je bil zadnji čas nadučitelj in vo¬ ditelj na 11. mestni ljudski šoli. Upokojen je bil 1. 1889. ter ob tej priliki odlikovan z zlatim križcem za zasluge. Na Brezovici je bil v šolskem letu 1857/58. imenovan zglednim učiteljem in brezoviška občina ga je imeno¬ vala častnim občanom. Belar je bil splošno znan kot skušen cerkven pevovodja in izvrsten skladatelj cer¬ kvenih in drugih napevov. V razstavi, prirejeni o pri¬ liki prvega učiteljskega zborovanja v Zagrebu 1. 1871. so mu strokovnjaki priznali častno diplomo za nje- i) A. Lesjak, Zgodovina dobrovske fare, str. 156. 202 gove skladbe. Župnijsko predstojništvo šentjakobsko mu je kot kapelniku podelilo pohvalno pismo in ljub¬ ljanski mestni zbor mu je podelil meščanstvo brez¬ plačno. 1 ) Umrl je v Ljubljani dne 17. junija 1. 1899. 2. Ivan Dolinar, rojen na Primskovem 1. 1829. Prvo službo je nastopil 1. 1849. na Trati, od¬ koder je prišel 1. 1862. na Brezovico. L. 1866. je šel v Sodražico, odtam pa na Dobrovo pri Ljubljani, kjer je bil do oktobra 1.1871. Z Dobrove se je preselil v Sorico, odtam zopet na Trato in naposled v Krašnjo, kjer je bil L 1887. upokojen. Kot tak je večkrat nado¬ meščal učitelje v raznih krajih krškega okraja. 3. Anton Slivnik se je rodil v Gorjah okoli 1. 1840. Služboval je od 1. 1856. kot drugi učitelj v Št. Vidu pri Zatičini. Od aprila do 3. novembra 1.1866. je bil na Brezovici, a se je odtod zopet vrnil v Št. Vid, kjer je pa že dne 11. junija 1. 1867. umrl. 4. Ivan Kogej je zagledal luč sveta v Idriji dne 5. maja 1. 1837. Dne 7. januarja L 1859. je nastopil prvo službo v Št Petru na Notranjskem, a je bil že naslednje leto imenovan učiteljem v Krašnji, kjer je služboval do 1. 1866. Dne 6. novembra i. L se je pre¬ selil na Brezovico, kjer je služboval skoro 33 let. Me¬ seca oktobra 1. 1899. je stopil v zasluženi pokoj, se preselil v svoje rojstno mesto Idrijo, kjer je pa že dne 12. maja L 1900. umrl. Za njegovo uspešno delovanje kot marljiv učitelj in mnogoleten odbornik brezoviške občine ga je občinski odbor brezoviški izvolil dne 12. septembra 1. 1897. svojim častnim občanom. 5. Karol Benedik je bil rojen v Ljubljani 1. 1862. Učitelj je postal 1. 1882 in je prišel dne 20. sep- ') Natančnejši življenjepis najdeš v F. Rakuševi knjig: »Slo¬ vensko petje v preteklih dobah", str. 137. 203 tembra i. 1. na Brezovico, odkoder je šel dne 19 sep¬ tembra 1. 1883. v Ledine. Meseca septembra 1. 1888. je nastopil nadučiteljsko službo v Smledniku, dne 3. no¬ vembra 1. 1899. pa je bil imenovan nadučiteljem na Brezovici. 6. Janko Bajec se je rodil na Mirni dne 3. avgusta 1. 1860. Dne 31. januarja 1. 1884. je nastopil svojo prvo službo na Brezovici. Od 31. julija 1. 1887. do 20. avgusta 1. 1900. je služboval v Polhovem Gradcu, odkoder se je imenovanega dne preselil za naduči¬ telja v Spodnjo Idrijo. 7. Alojzij Pin, rojen v Ljubljani 1.1862. Prvo službo je nastopil 1. 1882. v Polhovem Gradcu, kjer je bil do 22. avgusta 1. 1887. Tega dne je prišel na Bre¬ zovico, odkoder je še! dne 21. julija 1. 1892. v Dolenji Logatec. Več svojih pesmi je priobčil v „Ljubljanskem Zvonu", „Vrtcu“, „Zgodnji Danici" i. t. d. Umrl je ondi dne 10. decembra 1905. 8. J o ž e f Novak je bil rojen v Ljubljani dne 29. decembra 1. 1869. Prvo službo je nastopil dne 14. septembra 1. 1889. na Dobrovi pri Ljubljani, od¬ koder je prišel dne 15. septembra 1.1892. na Brezovico. S 1. avgustom 1. 1896. je nastopil učiteljsko službo na c. kr. rudniški ljudski šoli v Idriji. 9. Serafina Jamšek, rojena v Ljubljani 1. 1874. Od dne 15. septembra 1. 1893. do dne 15. julija 1. 1896. je službovala na Huthovi zasebni dekliški šoli v Ljubljani; dne 30 oktobra 1. 1896. pa je prišla kot učiteljica na Brezovico. V šolskem letu 1903/4 je imela radi bolezni celoletni odpust. Med tem časom pa jo je nadomestovala šuplentinja. (10.) Ivana Kordik, rojena v Ljubljani 1. 1883. Maturo je napravila L 1902. ter je bila nekaj časa rado- 204 voljka pri uršulinkah v Ljubljani, nato je šla kot su- plentinja v Poljane pri Škofji Loki, odkoder je prišla kot suplentinja na Brezovico. L. 1904. je prevzela v Ljubljani trgovino po svojem rajnem očetu. 2. Sola v Notranjih Goricah. Že zgoraj sem omenil, da je število šologodnih otrok od leta do leta naraščalo in da je bilo treba misliti, kako bi se prenapolnjeno brezoviško šolo raz¬ bremenilo. Od nekaterih strani se je izražala misel, da bi se brezoviška šola razširila v tri-, oziroma celo v štirirazrednico, drugi so bili pa mnenja, da bi bilo umestneje ustanoviti novo šolo v Notranjih Goricah za otroke iz Notranjih Goric in s Plešivice. Za to slednjo misel se je zlasti zavzel župan Ivan Kušar, ki je sestavil prošnjo, ki so jo podpisali vsi posestniki iz Notranjih Goric in s Plešivice, in res s tem tudi dosegel, da se je kmalu nato vršil komisijski ogled. Šola v Notranjih Goricah je bila dovoljena z odlokom c. kr. deželnega šolskega sveta z dne 6. septembra 1902, štev. 2948; c. kr. okrajni šolski svet pa je z odlokom z dne 20. ok¬ tobra 1902, št. 1520, ukazal, da naj se šola takoj otvori Za prvo silo so dobili potrebni prostor za šolsko sobo v hiši Antona Požlepa v Notranjih Goricah št. 8. Obenem pa se je začelo misliti na stavbo novega šolskega poslopja. Od prej imenovanega Antona Po¬ žlepa so kupili zunaj vasi ležeč prostor, ki meri ravno en oral za 1100 K. Na tem prostoru so zgradili po načrtu c. kr. stavbnega inženirja Jaromira Hanuša prav lično pritlično poslopje, ki ima na desni prostorno šolsko sobo, na levi pa primerno učiteljevo stanovanje. Zidarsko delo sta prevzela France Kogovšek, zidarski mojster s Plešivice ter France Celarec iz Vnanjih Goric, 205 tesarsko delo je dobil tesarski mojster Andrej Trček iz Bevk, mizarsko delo pa mizarski mojster Ivan Vrhovec z Lesnega brda. Vsa stavba je veljala 10.000 K. Poleg šole se bo priredil tudi prostoren šolski vrt. Najstarejše podatke o številu šologodnih otrok je zapustil župnik Jakob Hartman, ki sem ga že pri zgodovini brezoviške šole omenil. V njegovem izkazu z dne 24. oktobra 1. 1832. najdemo, da je bilo imeno¬ vanega leta v Notranjih Goricah in na Plešivici sle¬ deče število šologodnih otrok: Za vsakdanjo šolo 29 dečkov in 30 deklic, za nedeljsko šolo pa 9 dečkov in 13 deklic, torej skupno 81 otrok. Sedaj pa obiskuje vsakdanjo šolo 67 dečkov in 49 deklic, ponavljalno šolo pa 6 dečkov in 2 deklici, torej skupno 124 otrok. * * * Leon .Pibrovec, rojen v Kropi 1.1883. Z dekretom c. kr. okrajnega šolskega sveta z dne 15. oktobra 1902, št. 1607, je bil imenovan provizorič¬ nim učiteljem v Notranjih Goricah. XII. Odlični Brezovičanje. »Domovine dika in ponos so odlični rojaki — več ko takih, kateri kraj šteje, bolje slovi," piše M. Slekovec v svoji knjižici »Odlični Kranjci". Tudi bre- zoviška župnija šteje precejšnje število mož, na katere sme biti po vsej pravici ponosna, kajti povspeli so se v ta ali oni odlični stan, v katerem so plodonosno delovali ali pa še delujejo sebi v čast, ljudstvu pa v blagor. Postavimo jim v tem oddelku skromen spo¬ menik. 206 1. Duhovniki. 1. LukežTurk, Brezovičan, je bil od lavantin¬ skega škofa Lenarta posvečen v soboto „Sitientes“ 1. 1515. v subdijakona, na veliko soboto i. 1. pa v dija- kona. t) 2. Matija Z v o 1 j e n e k je bil rojen v Vnanjih Goricah dne 18. februarja 1685. I. Od I. 1716.—1737. je služboval kot beneficijat na Sori, kjer je dne 21. fe¬ bruarja 1737.1. umrl. Dne 28. oktobra 1714. 1. je na Bre¬ zovici krstil kot začasni namestnik, I. 1722. pa v Šent Vidu nad Ljubljano. 3. Tomaž MatevžDrobtina, „Mostalensis“, se je rodil v Notranjih Goricah dne 16. decembra 1694.1. V mašnika so ga posvetili na naslov graščine „Stein“ grofa Frančiška Bernarda pl. Lamberg dne 20. februarja 1723. * 2 ) — Kot duhovnika ga 1. 1737. še nahajamo v Ljubljani, 1. 1726. pozimi je pomagal v Šent Vidu nad Ljubljano. 4. Lovro Z v o i j e n e k. (Glej župnike brezo- viške!) 5. Matija GregorWattstein, Brezovičan (Mostallensis), prejme tonzuro in štiri nižje redove dne 24. septembra 1718. 1. v Ljubljani. 6. Jožef Viljem tl Raab, Brezovičan (Mos¬ tallensis), je prejel tonzuro in štiri nižje redove dne 21. marca, subdijakonat dne 19. marca, dijakonat v so¬ boto „Sitientes“ 7. aprila, mašništvo pa dne 16. aprila na veliko soboto 1729 v Ljubljani. Imel je izpusfnico iz tržaške škofije Namizni titel mu je zagotovil grof Andrej Kristijan Dizma pl. Auersperg na svojem go¬ spostvu „Zobelsberg“. >) M. Slekovec, Odlični Kranjci, str. 1. 2 ) Ordinacijski zapisnik v knezoškof. arhivu.' 207 7. B r. Žiga „B r e z o vi č a n“ (Mostallensis), ka¬ pucin, je prejel tonzuro in štiri nižje redove dne 30. maja 1744, subdijakonat dne 18. decembra 1745, dijakonat pa dne 4. junija 1746 v Ljubljani, kjer je živel kot redovnik. 8. Br. Ksaver „B r e z o v i č a n“ (Mostallensis), kapucin, je bil v dijakona posvečen dne 21. decembra 1771.1. v Ljubljani, 1. 1773. pa v mašnika. Kot redovnik je deloval potem 12 let. Postava cesarja Jožefa 11. pa ga je 1. 1785. poslala v dušno pastirstvo izven samo¬ stana. Kot subsidiarij je služboval na Dolih. -Porojen 10. avgusta 1749 se je pisal za Karola Jožefa Lovrenca Škandra, bil dober govornik, zmožen, vzgleden du¬ hovnik, ki so ga ljudje radi imeli, mož krepke postave. Oče mu je bil Matija, mati pa Marija. 9. Malovrh Lovrenc, Brezovičan, je prejel tonzuro in štiri nižje redove dne 23. decembra 1821 v Ljubljani, kjer je dovršil 1823. 1. svoje bogoslovne vede; ker je bil premlad, je moral čakati na posvečenje. Več o njem ni znanega. 10. P. Rudolf Kuschlan, zak. sin Adama in Marije Konstancije rojene Gačnik pl Schlangenburg, rojen 7. maja 1679 v Kušljanovem gradu, je bil 58. opat cistercijenskega samostana v Kostanjevici 1. 1723. do 17263) Dijakonat je sprejel dne 21. maja 1701 v Ljubljani. 11. Adam Baltazar pl. Kuschlan, brat prejšnjega, je bil rojen dne 2. januarja 1677.1. v Kušlja¬ novem gradu. V letih 1695.—1700. je bil gojenec nem¬ škega zavoda (Collegium Germanicum) v Rimu, kjer je postal doktor bogoslovja. O njem beremo: „Vse pa je prekosil Adam Baltazar pl. Kutsklam iz Ljubljane,2) 1) Mittheil. d. hist. Ver., 1855, str. 77. 2 ) Imenuje ga zato iz Ljubljane, ker je bil pri Sv. Petru v Ljubljani krščen. 208 ki je imel bogoslovsko disputacijo in je bil zaradi svojega vzornega življenja imenovan mojstrom no¬ vincev. 1 ) Leta 1712. je bil kanonik in stolni župnik v Ljubljani, 2 katero službo je 1.1723. še opravljal. Umrl je dne 23. januarja 1729. Prišedši iz Rima je bil škofov kaplan in kot tak’je prejel dne č. novembra 1704- iz¬ praznjen beneficij sv. Katarine na Igu in dne 3. de¬ cembra 1705 izpraznjeni vikarijat v Skalah, kjer so ga umestili dne 23. aprila 1706; leta 1710. postane kanonik. 12. Ivan Ne p. Marinko je bil rojen v Vnanjih Goricah dne 21. marca 1792. 1. Oče mu je bil Luka, mati pa Uršula Zdešar. V mašnika je bil posvečen dne 21. decembra 1816. I. Bil je semeniški duhoven. Kapla- noval je v Novem mestu do 1825. 1. in v Semiču do 1826.1. Nato je šel za vikarja v Lašče, kjer je umrl dne 31. januarja 1839. I. 13. Jožef Zdešar se je rodil v Vnanjih Go¬ ricah št. 3. dne 23. marca leta 1794. Imajoč spregled enega leta nedoletnosti je bil v mašnika posvečen dne 23. marca 1817 v Ljubljani. Kaplanoval je v Radovljici, kjer je umrl dne 25. decembra 1818.1. 14. Ignacij Remic, „Boštjanovcev“, je bil rojen na Brezovici št. 21 dne 30. junija 1794. 1. in je bil v mašnika posvečen dne 21. septembra 1818.1. Kapla¬ noval je v Kostanjevici do 1825. 1., v Dobrepoljah do 1826. 1. in v Šmartnem pod Šmarno goro do 1827. 1. Potem je šel v Dobovec, kjer je bil najprej administrator in nato vikar do 1829.1. Tega leta je šel za lokalnega kaplana v Javorje, 1 1839. pa v Zapoge. L. 1842.se je preselil za vikarja v Kresnice ; a je šel še isto leto v 1) Izvestja muz. društva, 1898, str. 67, in knezoškof. arhiv r protokol št. 37. 2) Tam, 1898, str. 36. 209 Ljubljano v pokoj, kjer je umrl 13. decembra 1.1868. Za slikanje tukajšnje župne cerkve je volil 300 gld.i) 15. Gašper Majer se je porodil na Brezovici št. 15 dne 5. januarja 1799.1. Kot bogoslovec IV. leta je umrl v svoji rojstni hiši dne 2. oktobra 1829. 1. na jetiki. Tonzuro in štiri nižje redove je sprejel 23. de¬ cembra 1821. 16. Valentin Sever, „Pezdirjev“, se je rodil na Brezovici št. 19 dne 19. januarja 1804.1. Mašništvo je sprejel dne 21. avgusta 1830.1. Služboval je kot kap¬ lan na Jesenicah do 1. 1834., v Križih pri Tržiču do 1. 1836., v Horjulu od 28. septembra 1836.1. do 18. sep¬ tembra 1838. 1. Ker nato ni dobil takoj nove službe, je stanoval začasno na Viču. Ker je pa novi horjulski kaplan zbolel, je ordinarijat zopet prestavil kaplana Severja v Horjul, kjer je deloval od 25. oktobra 1838.1. do 13. maja 1839 1. Potem je kaplanova! na Breznici do I. 1843. in v Poljanah do 1. 1848. Kot kurat je bival na Spodnjem Brniku do 1. 1856. To leto se je preselil v Št. Jurij pri Kranju, kjer je kaplanoval eno leto. L. 1857. je prišel za beneficijata v Olševek, kjer je ostal do 1. 1870. Nato pa se je vrnil na Spodnji Brnik, kjer je umrl dne 28. januarja 1879.1. 17. Jurij Marinko, * 2 ) „Marinkov“, je zagledal luč sveta v Vnanjih Goricah št. 15 dne 25. aprila 1821. I. V mašnika je bil posvečen v Št. Andražu na Koroškem dne 6. julija 1848.1. Kaplanoval je pri Sv. Marjeti v Labod- ski dolini do I. 1849., v Rojah na Koroškem do 1. 1850., na Sladki gori na Štajerskem od 12. junija 1850.1. do 23. februarja 1853. 1., v Podsredi na Štajerskem od 1. 1853. do 1860., v Galiciji do I. 1861. in v Grižah do ') Župnijska kronika, str. 15. 2) Ign. Orožen: VI., str. 279. 14 210 1.1863. Dne 15. septembra 1863. I. je bil umeščen kot župnik v Dobjem na Štajerskem, kjer je umrl dne 4. aprila 1876.1. Svoje zemljišče je volil župni nadar- bini v Dobjem. 18. Anton Klemen, „Slabetov“. (Glej kaplane brezoviške!) 19. Jožef Marinko, „Češnovarjev“, rojen v Vnanjih Goricah št. 8 dne 6. marca 1824.1., je bil v maš- nika posvečen 26. julija 1851. I. V jeseni i. 1. je šel za kaplana v Kovor, kjer je pa že 24. maja 1852.1. umrl. 20. Jernej Le n č e k, „Kopačev“, se je rodil na Brezovici št. 17 dne 25. avgusta 1827.1. in je bil dne 26. julija 1851.1. posvečen v mašnika. Dovršivši bogo¬ slovje je šel na Dunaj v Avguštinej, odkoder je prišel 1. 1852. za kaplana v Žiri. L. 1859. je šel za ekspozita v Št. Peter, kjer je umrl dne 7, oktobra 1861. 1. Bil je slo¬ venski pisatelj ter je izdal tudi dva letnika »Slovenskega romarja, koledar za poduk in kratek čas“ za I. 1857. in 1858.1) 21. Blaž Lenček, „Kopačev“, brat prejšnjega, je bil rojen na Brezovici št. 17 dne 3. februarja 1830.1. V mašnika je bil posvečen dne 30 julija 1854 1. Služ¬ boval je kot kaplan v Žužemberku do septembra 1856.1. Odtam je prišel na Ježico za subsidijarija, kjer je ostal do julija 1861.1. Nato je pa zopet kaplanoval v Škocijanu pri Dobravi do 1. 1863. in v Šent Rupertu do 1. 1869. Postal je lokalni kaplan na Robu in pozneje župnik v Starem trgu pri Ložu, kjer je umrl dne 4. januarja 1890.1. 22. O. S i m o n (1 v a n) L a m p e , železničnega čuvaja sin, se je rodil na Brezovici, v čuvajnici št. 348, dne 6. decembra 1865. 1. — Kot dijak je šel 1. 1884. v ') Učiteljski Tovariš, 1887, str. 278. 211 Collegeville v Severno Ameriko, kjer je vstopil v red benediktincev. Kot misijonar je 1. 1895. oskrboval kato¬ liške lndijane v Red Lake Reservation. Razentega je obiskoval vse lndijane pri Cloquet, Leech Lake, Lake Winnibigashish, White Oak Point, Bali Club Lake, Fond du Lac in Kettle River ter po drugih krajih se¬ verne Minnesote, kjer biva manjše število rdečekožcevd) L. 1904. je šel iz Beaulieu v Cloquet Minnesota. 2) 23. O. Kajetan (Anzelm) Kogej, sin tukajš¬ njega nadučitelja, se je rodil na Brezovici dne 21. aprila 1869.1. L. 1887. je vstopil v frančiškanski red ter je bil dne 15. januarja 1892.1. posvečen v mašnika. Ko je do¬ vršil bogoslovne študije, je bil 1. 1894. poslan v Na¬ zaret na Štajersko, 1. 1895 v Kamnik, 1. 1896. na Kosta¬ njevico v Gorici, 1. 1900. v Pazin, 1. 1901. na Sv. Goro pri Gorici in 1. 1903, k Sv. Trojici v Slov. goricah, kjer še sedaj deluje kot voditelj lil. reda. 24. Valentin Remškar, „Kumerjev", z Bre¬ zovice št. 6 je bil rojen dne 16. februarja 1871.1. in v mašnika posvečen dne 25. julija 1895.1. L. 1896. je na¬ stopil svojo prvo službo v Leskovcu, 1. 1897. je šel na Jesenice, 1. 1899. v Logatec, 1. 1902. v Preddvor, 1. 1903. pa za ekspozita v Matenjo vas. 25. Ivan Klemen, „Matičkov“, iz Vnanjih Goric št. 45 je zagledal luč sveta dne 1. decembra 1871.1. V mašnika je bil posvečen dne 23 julija 1896 1. Naslednje leto je bi! poslan za kaplana v Leskovec, kjer je deloval do 1. 1902. Odondod je šel za kaplana v Stari trg pri Ložu, 1. 1903. za ekspozita na Ubeljsko, odtam pa 1. 1904. za administratorja v Lozice. ‘) Zgodnja Danica, 1895, str. 148. 2) Slovenec, z dne 19. oktobra 1904. 14 ' 212 26. Frančišek Ksa v. Vrhovec, „Zano- škarjev", iz Dragomera št. 19 je bil rojen 19. decembra 1876. i. in v mašnika je bil posvečen 14. julija 1901. L Naslednje leto je šel za kaplana v Leskovec. 27. Frančišek Pa vi j. Kogej, sin naduči¬ teljev, je bil rojen na Brezovici dne 16. marca 1884. L in je sedaj v bogoslovju v Ljubljani. 28. Peter Remškar, „Potokarjev‘ ; , z Brezo¬ vice doma h. št. 13 je bil rojen dne 27. junija 1885. L Meseca julija 1. 1903. je odšel v Ameriko ter je sedaj, v Št. Pavlu v drugem letniku bogoslovja. 2. Svetni. 1. Gašper (Friderik) Kušlan') (Khuschlan) pl. a Moostal, ces. svetnik in deželni mitničar v Ljub¬ ljani, oženjen z Elizabeto, je imel sledeče otroke: Rozina r. 23. januarja 1619, poroč. 12. oktobra 1636 z: Jan. Jurijem pl. Alpfaltrer, Apolonija Katarina r. 23. aprila 1620, Ana Marija r. 25. maja 1621, poroč. 25. februarja 1656 z Jožefom pl.Teneffle, Frančišek Friderik rojen 29. avgusta 1622, Ana Margareta r. 10. maja 1624, Katarina Elizab. r. 5. junija 1625, Ana Kristina r. 12. julija 1626, Uršula r 21. septembra 1627, Adam r. 22. oktobra 1628, Sidonija Elizab. r. 23. decembra 1629, umrla 22. fe¬ bruarja 1635, Ivan Andrej r. 27. maja 1631, Ivan Friderik r. 21. oktobra 1636, Elizab. Judita r. 9. junija 1638, po¬ roč. 22 januarja 1662 z Jan. Krištofom Portner, umrla 25. decembra 1712.— Z drugo soprogo Marijo r. Stem- berg pa je imel sledečo deco: Marijana r. 1. marca 1642,. Uršula r.2. oktobra 1644, Justina r. 6. oktobra 1650.— Umrl pa je 74 let star dne 28. oktobra 1657, soproga pa 42 let stara dne 16. avgusta 1657. r) Izvestja muz. društva X., str. 205, in stolni župni arhiv.. 213 2. Adam pl. Kušlan, 1 ) zak. sin Gašperjev, je bil dne 29. oktobra 1642. 1. vpisan v vseučiliško matrikulo v Solnogradu, kjer se je učil govorništva. Dne 10. januarja poročen s prvo soprogo Katarino r. Otto je imel sledeče otroke: Ivan r. dne 6. novembra 1655, Eva r. februarja 1659. Takrat je soproga 23 let stara ostavila svet 23. februarja. — Drugič oženjenega z Marijo Konštancijo r. Gačnik pl. Schlagenburg je pa Bog oblagodaril s sledečo deco: Ana Marija r. v Kuš- ljanovem gradu 28. julija 1663 (preserski župnik Andrej je kumoval), Frančišek Janez r. 6. decembra 1666, Jošt Jožef r. 14. marca 1667, Ferdinand Anton r. 15. sep¬ tembra 1668, Terezija r. 1670, umrla 23. januarja 1723 Karol Žiga r. 27. februarja 1673, Marija Helena r. 1674, umrla 7. aprila 1734, Marija Konstancija r 1. januarja 1676, Rudolf Florijan r. 7. maja 1679, Volbenk Ignacij r. 7 junija 1680. Adam Baltazar r. 2. januarja 1677. Tega in Rudolfa išči med duhovniki. Umrla pa je soproga Konstancija 73 let stara 3. aprila 1715. 3. Jošt Jožef baron Kušlan, zak. sin Ada¬ mov, je bil „inclitae provinciae Carnioliae assesor et supremus mitldings perceptor“. 2 ) Umrl je v stolni žup¬ niji v Ljubljani dne 2. avgusta 1732. Oženjen z Marijo Heleno r. pl Marastoni je imel te-le otroke: Marija Jožefa Viktorija r. 17. decembra 1699, omožena 16. fe¬ bruarja 1727 z Leopoldom pl. N., Marija Karolina Kar- lota r. 9. januarja 1701, Anton Ignacij r. 10. aprila 1704, Marija Ana Konstancija r. 12. oktobra 1705, omožena 9. junija 1729 z Jan. Ant. pl. Wolwiz, Marija Elizabeta Cecilija r. 12. novembra 1706, poroč. 1. julija 1726 z Jan. Mih. Jožefom pl. Wallensperg, J. U. doktorjem, ') Izvestja muz. društva IX., str. 24. 2 ) Krstna knjiga brezoviške župnije 1705. I. 214 Marija Frančiška r. 4. decembra 1709, Marija Judita r 2. junija 1711 poroč. dne 20 aprila 1748 z Janezom Frider. grofom Petazzijem p). Niinburg, leutnantom. — Dne 10. februarja 1705 je umrla 2 leti stara hči N. 4. Anton Ferdinand baron Kušlan, brat Joštov, je bil „supremus sac. ces May. Vigiliarum prae- fectus“.i) Umrl je v Ljubljani 52 let star dne 23. fe¬ bruarja 1721. 5. Valentin Karol Vel. baron Kusch- land,2) posestnik graščine, je bil poročen 7. marca 1. 1734. z Jožefo Julijo rojeno Gussich (umrla 56 let stara 12. jan. 1778.) Soprog Valentin pa je ostavil svet 73 let star 30. jun. 1781. V Ljubljani rojeni so bili sle¬ deči njuni otroci: Karol Jožef Kajetan roj. 29. septembra 1.1738., Jožefa Helena roj. 30. sept. 1740, umrla 12. maja 1749, Ana Marija roj. 23. avg. 1744, Marija Rozalija Elizabeta roj. 18. nov. 1751, Marija Jožef roj. 17. aprila 1. 1753., Karolina Ana Viktorija roj. 23. novembra 1754. krščena šele 24. jan. 1755. Na Brezovici rojeni pa so bili sledeči: Karol Danijel Anton roj. 14. jan. 1. 1742., Karol Vel. Jožef roj. 18. novembra 1745, krščen šele 28. jan. 1746, Marija Terezija Lucija roj. 26. febr. 1747, umrla 7. febr. 1779, Jožef Janez Dizma roj. 26. dec. 1. 1748., krščen 25. jan. 1749, Janez Krstnik Adam Jošt roj. 4. junija 1750. 6. Volbenk Kajetan pl. Kuschland, po¬ ročen z Ivano Antonijo. Bivajoča v Kamniku sta imela sledečo deco: Marija Helena Julijana roj. 26. febr. 1733, umrla 10. marca i. L, Marija Ana Kordula roj. 21. okt. ') Krstna knjiga brezoviške in mrliška stolne ljubljanske župnije. 2 ) Ta in naslednji so posneti po Scbivvitzu: Der Adel in den Matriken Krains. 215 1734, umrla i. 1. 8. nov. Soprog Volbenk je ostavil svet v Ljubljani 49 let star dne 13. febr. 1750. 7. Kajetan Jožef baron Kuschland je bil 1. 1749. deželni poslanec. Poročen je bil dne 13. maja 1. 1725. z Ivano Antonijo pl. Raigersfeld. Otroci njuni so bili: Evzebij Jožef Sebastijan roj. 15. dec. 1726, umrl 21. jan. 1728, Marija Izabela Helena roj. 8. dec. 1727, Frančišek Ksaver roj. 1728, umrl 3 leta star 18. sept. 1731 na Brezovici, Marija Ksav. Terezija krščena 2. jan. 1730, umrla 6. okt. 1731. Soproga je umrla dne 31. sept. 1737. 8. Karol Vel. Jožef baron Kuschland, posestnik graščine, zak. sin Karola Vel. in Jožefe Julije r. Gussich, se je zazibal na Brezovici dne 8. nov. 1745. Poročen dne 13. jan. 1789 z 411etno Heleno Presker je imel sledeče otroke: Jurij Janez Nep. roj. 22. aprila 1790, Ana Karolina roj. 25. jul. 1792. Ta je bila omo- žena z vitezom Bernardom pl. Gasparini. Ostavila je svet dne 6. avg. 1828. V Notranjih Goricah ima vzidan nagrobni spomenik, kjer počiva tudi njen oče Karol, ki je umrl 15. jan. 1809, star 64 let, in njen stričnik baron Janez Kuschland, ki je 75 let star umrl 18. marca 1. 1862. 9. Janez Nep. Jurij baron Kuschland, zak. sin prejšnjih, roj. 22. apr. 1790, poročen 11. apr. 1826 z Marijo Zofijo Terezijo Rysper pl. Rheinvvald, je imel sledeče otroke: Frančišek Aleksander Leopold roj. dne 4. okt. 1831 od druge soproge Amalije roj. Baumgarten, ker prva je umrla že 11. avg. 1827 v Po¬ stojni. Gabrijela Ivana Marija roj. 10. apr. 1834, Izabela roj. 1840, poročena pa dne 11. okt. 1864 s Feliksom Reya pl. Castelletto, c. kr. nadporočnikom, starim 30 let, pozneje stotnikom. Imela sta 24. jun. 1865 rojenega sina Feliksa. 216 10. 'Frančišek-Jakob pl. S c h m i d h o f e n ,1) posestnik na Lukovcu, je 75 let star umrl v Ljubljani 15. junija 1746. Oženjen z Ano Felicito je imel sledeče 0 otroke: Marija Franca roj. 9. dec. 1693, Frančišek Anton roj. 22.nov. 1694, Suzana Felicitas roj. 12. okt. 1696, Karol Jožef roj. v Ljubljani 10. avg. 1698, Marija Karolina roj. , 3. sept. 1701 (ta se je poročila z vdovcem Frančiškom Antonom plAVohvizem 24. apr. 1724), Jožef roj. 1.1707., a je 17 let star umrl v Ljubljani ll.febr. 1724. 11. FrančišekAnton pl. Schmidthoffen, zak. sin prejšnjih, je zagledal beli dan dne 22. novembra 1. 1694. Poročen dne 22. aprila 1. 1728 z grofico Magda¬ leno Judito pl. Rattkay je imel sledečo deco: Na Brezo¬ vici sta bila rojena Ana Marija Terezija Kordula, roj. 22. okt. I 1731., umrla pa 30. marca 1. 1732., in Jošt Weik- hard roj. 17. avg. 1. 1736. V Ljubljani pa so bili rojeni: Ana Ksaverija Barbara roj. 6. jan. leta 1728., Frančišek Neporn. Nikolaj roj. 7. dec. 1728, a je umrl 14. febr. 1729, Marija Barbara Karlota roj. 6. dec. 1729, Marija Jožefa roj. 7. maja 1733, Frančišek Ksav. Ferdinand roj. 26. nov. I. 1734. — Oče France Anton je 74 let star ostavil to solzno dolino v Ljubljani 21. maja 1768. 1. 12. Janez Krst n. pl. S c h m i 11 h o f f e n „aus Grič“, je tudi iz napominane rodovine. Umrl je v Trebnjem 76 let star dne 12. novembra 1727. Bival je tudi v Ljubljani, kjer je oženjenemu z Marijo Elizabeto bila rojena dne 30. sept. 1695 hči Katarina Frančiška. 13. Frančišek Ksa v. Pr e š i r e n , „Škandrov“, zak. sin Janeza in Marije roj. Legat, je bil rojen na Brezovici št. 16 dne 17. oktobra 1802. Za svoje zasluge kot „oberrihtar“ in za zasluge pri osuševanju barja je 1 j Več o tem beri v oddelku IV.: Gradovi in gradišča. 217 bil dne 29. maja 1. 1861. povišan v viteško plemstvo s pridevkom „vitez pl. Heldenfeld.“i) Njegovi sinovi so: Frančišek roj. 29. avg. 1826, Ivan Nep. roj. 6. aprila 1828, Ivan Krstn. Obgl. roj. 5. avg. 1829, Henrik roj. 30. jul. 1833. Oče je 1. 1864. živel v Trstu, sin France pa na Dunaju. Takrat je dal napraviti svojim starišem nagrobni spomenik pri župni cerkvi na Brezovici. Oče mu je umrl 1. 1814. mati pa 1. 1837. 14. Lovro Rus, „Grumov“, je zagledal luč sveta na Logu št. 30 dne 21. avgusta L 1822. Okoli 1. 1845. se je naselil v Lukovici pri Brdu kot praktični zdravnik. Pozneje, ob času legarja, je bil nekaj časa v Lokah pri Zagorju, odkoder pa se je zopet vrnil v Lukovico. Poleg zdravilstva se je pečal tudi z raz¬ nimi podjetji; pri cestah in mostovih si je nabral pre¬ cejšnje premoženje. Kupil je posestva v Št. Vidu, v Prevojah in v Čepljah. Na starost je bival v Št. Vidu, kjer si je zgradil lepo hišo. Pri obdukciji že zelo trohnelega mrliča na Krtini si je zastrupil kri ter si s tem nakopal strašno bolezen, ki ga je mučila približno dve leti. Šel je zadnji čas v ljubljansko bolnišnico ter je tudi tam umrl dne 2. decembra 1. 1888. Njegovo truplo so prepeljali na njegov dom v Št. Vid ter je ondi dne 5. decembra i. L pokopali. 15. Frančišek Peruzzi, sin tukajšnjega Cer¬ kvenika in organista, je bil rojen na Brezovici dne 25. novembra 1. 1824. Ljudsko šolo je dovršil na c. kr. normalki v Ljubljani. Po izstopu iz šole je vstopil v >) Župnijska kronika, str. 12, in opazka v krstni knjigi. V Ljubljani pa je bil mož istega imena Fr. Ks. pl. Heldenfeld, I. U. D., poročen že 27. jul. 1749 z Marijo Ano pl. Merchern, a je umrl 31 let star 17. okt. 1751. Janez Prešern, tudi I. U D., 64 let star, pa je umrl 19. apr. 1746. 218 trgovino neke vdove. Zavist tovarišev mu je vzela ve¬ selje do trgovine; a začutil je v sebi poklic do uči¬ teljskega stanu. L. 1855. je dobil službo na trivialki v Cerknici, a je še isto leto odšel v Št. Vid pri Vipavi, kjer je bil 6 let. Potem je prižel na Dole pri Litiji, kjer je ostal 16 let. Odondod je prišel na Vače 1. 1877. ter je postal 7 let pozneje nadučitelj istotam. Leta 1887. je vstopil v pokoj ter je po kratki bolezni umrl dne 5. februarja 1. 1899. Peruzzi je bil blag in jako dobro¬ srčen človek. Kaj rad je pomagal ubožcem in za ubožne učence je dajal denar še do zadnjega časa. Izpričevala o njegovem službovanju so vseskozi polna hvale. Na Vačah je takoj drugo leto našel prazgodovinske reči ter je potem veliko let spremljal izkopavanja na Vačah, za kar je preje! mnogo priznanj od strokovnjakov Dežmana, Hochstetterja, Hauerja i. t. d. 1 ) 16. Jakob Čuden, „Nagličev“, je bil rojen na Plešivici št. 8 dne 6. julija I. 1826. Po dovršeni filo¬ zofiji na ljubljanskem liceju se je podal v Gradec ter se posvetil tehniškim znanostim. Dne 4. septembra I. 1849. je bil potrjen k vojakom (k staremu 4. topni- čarskemu polku), je postal 13. septembra 1. 1854. učitelj na topničarski šoli v Libenau-u pri Gradcu in 30. aprila 1. 1859. častnik. Kot tak je služboval na več krajih širne Avstrije, dokler ni po okupaciji Bosne in Hercegovine stopil kot stotnik 1. razreda v zasluženi pokoj. Bival je nato dalj časa v Vnanjih Goricah, od 2. novembra 1886 pa v Horjulu, kjer je umrl dne 25. avgusta 1. 1898. 17. Valentin Kermavner, „Brinovčev“, se je rodil v Vnanjih Goricah št. 22 dne 13. februarja 1. 1835. V letih 1858. in 1859. je bil suplent na Ijub- 'j Natančneje je njegovo delovanje opisal F. Lužar v Uči¬ teljskem Tovarišu", 1899, str. 109. 219 ljanski gimnaziji, 1. 1860. je bil premeščen za profe¬ sorja v Črnovice , I. 1869. v Celje, odkoder je prišel 1. 1873. zopet v Ljubljano, kjer je deloval do 1. 1890., ko je bil odlikovan z Najvišjim priznanjem na lastno prošnjo upokojen. Sedaj živi v Gradcu. Pisal je v razne slovenske časnike o šolstvu in odgoji, o nalogi naših gimnazij, o pesništvu i. t. d. On je priznan stro¬ kovnjak v grškem jeziku ter je izdal tudi tri jako vestno izdelane šolske knjige, „Vadbe“ za 3. in 4. razred in „Slovnico“ za latinski jezik. 18. Ivan Mrak, „Rihtarjev“, je bil rojen na Plešivici št. 6 dne 9. junija I. 1856. Posvetil se je vo¬ jaštvu ter je sedaj stotnik 1. razreda pri 5. trdnjavskem topničarskem polku v Kotorju v Dalmaciji. 19. Ivan Kavč ni k, „Kavčnikov“, je zagledal luč sveta v Dragomeru št. 9 dne 29. avgusta 1. 1858. Leta 1883. je dovršil pravoslovje na Dunaju ter je bil nekaj časa mestni komisar v Ljubljani. Leta 1888. je bil imenovan sodnim pristavom, je služboval v Kranju in Ljubljani, kjer je od 11. septembra 1. 1897. sodni tajnik in ima vsled Najvišjega odloka z dne 12. sep¬ tembra 1. 1903. naslov in značaj sodnijskega svetnika. Od 1. 1891. je priobčil v „S!ov. Pravniku" več teme¬ ljitih pravnih študij in skušal rešiti mnogo teoretično in praktično zanimivih pravnih vprašanj. Oženjen, ima 3 sinove in 1 hčer. 20. Viktor Čuden, „Rusov“, je bil rojen v Dragomeru št. 1 dne 8. septembra I. 1862. Učitelj je postal 1. 1884. ter je služboval v Razdrtem, v Šmihelu pri Št. Petru, v Poddragi in v Šturijah. Bolehen se je vrnil na svoj dom v Dragomeru, kjer je umrl 10. julija 1. 1890. 21. Frančišek Kenk, železničnega čuvajasin, iz Notranjih Goric št. 352, se je porodil dne 2. janu- 220 arja 1. 1866. Kot gimnazijski abiturijent se je posvetil poštni službi ter je dolgo vrsto let služboval v Ljub¬ ljani. Od i. 1904. je poštni oskrbnik v Miirzzuschlagu. 22. Ludovik Kenk, železničnega čuvaja sin, iz Notranjih Goric št. 352, je bil rojen dne 29. decembra 1. 1867. Po dovršenih gimnazijskih študijah je šel na Dunaj ter se posvetil filozofičnim študijam. Pa smrt ga je meseca'junija 1. 1893. nenadoma pobrala, zadel ga je mrtvoud medtem, ko se je kopal. 23. Ivan Kušar, „Iletov“, iz Notranjih Goric št. 1, je bil rojen dne 10. julija 1. 1881. Dne 15. junija 1. 1899. je prestopil k davkariji in je sedaj davčni prak¬ tikant na Brdu. 3. Usmiljenke. Ker iz malokatere župnije vstopi toliko deklet v red usmiljenih sester kakor ravno iz brezoviške žup¬ nije, hočem tudi te na tem mestu navesti: 1. S. Terezija (Marija) Pezdir, „Potokar¬ jeva" z Brezovice št. 13, rojena dne 20. avgusta 1.1840. V red vstopila 1. 1863. 2. S. KI audija (Frančiška) Snoj, „Gosarjeva“ z Brezovice št. 32, rojena dne 30. oktobra 1. 1857. V red vstopila 1. 1879. 3. S. Pr iška (Marija) Seliškar, „Francelj- nova“ s Podlukovca št. 17, rojena dne 30. septembra 1. 1857. V red vstopila I. 1876. 4. S. Valerija (Marijana) Snoj, „Gosarjeva“ z Brezovice št. 32, rojena dne 24. oktobra 1. 1859. V red vstopila I. 1881. 5. S. Marcela (Marijana) Seliškar, (Fran- celjnova" s Podlukovca št. 17, rojena dne 29. avgusta 1. 1863. V red vstopila 1. 1885. 221 6. S. M i 1 b u r g a (Frančiška) Gregorin, „Ga- šperjevčeva“ s Podlukovca št. 21, roj. dne 1. oktobra 1. 1867. V red vstopila 1. 1886. 7. S. A b u n d a n c i j a (Marija) K r e m žar, ko¬ vačeva" z Brezovice št. 39, rojena dne 16. novembra ' I. 1868. V red vstopila 1. 1886. 8. S. Eu p h rasi j a (Neža) Burger, „Drpa- leževa“ iz Vnanjih Goric št. 37, rojena dne 16. janu¬ arja 1. 1869. V red vstopila I. 1888. 9. S. A n d r e j a (Ivana) Kremžar, „Kovačeva“ z Brezovice št. 39, rojena dne 19. decembra 1. 1872. V red vstopila I. 1893. '10. S. Hilarija (Marijana) Kremžar, „Ko- vačeva“ z Brezovice št. 39, rojena dne 12. januarja 1. 1876. V red vstopila 1. 1894. 11. S. Gertruda (Neža) K r e m žar, „Kovačeva“ z Brezovice št. 39, rojena dne 21. septembra 1. 1877. V red vstopila 1. 1895. XIII. Prilogi, št. i. Wir Fridreich J) von Gotts Gnaden romischer Kaiser zu allenn czeitten merer des reichs zu Hungern, Dalmatien, Croatien etc. Kunig, herczog zu Osterreich, zu Steir, zu Kernndten vnd zu Krain etc. bekennen, das Ilir vnns komen ist vnser getrevver lorg Rayner \veilent Andres Rayner sun vnd bat vnns diemutilich, ') Listina je pisana na pergamenu z gotsko pisavo, je dobro ohranjena, ima pripet pečat ter se hrani v Rudolfinumu. 222 das wir im als dem elltern anstat sein selbs vnd seiner geswisstreid die hernach geschriben stuckh giitter vnd zehenndt vnserr lehenschaft vnsers Fiirstentumbs Krain geriichten zuuerleihen, wann die ir erb wern das ha- ben \vir getan vnd haben dem benanten lorgen anstat sein selbs vnd seiner geswisstreid die beriirten stuekh giitter vnd zehenndt mit iren zugehorungen verlihen vnd leihen auch wissenlich mit dem briefe, was wir im zu recht daran verleihen sullen oder miigen. Also das sy vnd ir erben die nuhmfiir von vns vnd vnsern erben in lebensweis innhaben nutzn vnd niessen stillen vnd miigen als lehens vnd lands recht ist. Vnd sind das dieselben stuekh giitter vnd zehennt von erst ain hof zu Stermul in Zirgklacher pfarr gelegen, item drey hueben zu Lukovvitz, ain mul an der Slapp, item ain zehend zu sannd Mertten bei der Saw, item ain hof zu Kherstetten in Zirgklacher pfarr gelegen, item ain zehennt zu Ausser Goritschach, auf siben hueben zu Radtzne, auf drein zu Bresabitz, auf drein zu Luko- witz, auf drein zu Dragamer, auf siben zu derAwen, auf fiinfen vnd zu Wemolach, auf ainer hueben in Laybacher pfarr vnd zu Nalesnywerd auf vier hueben in pilichgretzer pfarr gelegen truid vnd allerlay zehent- lichen rechten z\vay tail zenemen, item ain hof zu Plekher an der Fevvstritz in Stainer pfarr gelegen, item vnd ain hueben zu Stenesitsch in sannt Veytter pfarr bey Laybach gelegen Mit vrkunt des briefs geben zu Gretz am montag sannd Matheus abent des heiligen zwelfboten vnd evvangelisten, nach Cristi geburde vier tzehenhundrt vnd im nevvnundsibenfzigisten, vnsers Kaisertumbs im achtnnd zvvaintzigisten, vnsers reichs des romischen im viertzigisten vnd des hungerischen im ainsundzv/ainczigisten iare. 223 Št. 2. Clemens P. P. XI.') A d perpetuam rei m e mori a m. Cum, sicut accepimus, in Ecclesia curata sancti Antonij in Breso- viz Parochiae sancti Petri Labacensis Civitatis vel Dioe- cesis una pia, et devota utriusq. Sexds Christi fidelium Confraternitas sub titulo Sanctorum Angelorum Cus.to- dum, ac omnium Sanctorum (non tamen pro homini- bus unius specialis artis) canonice erecta, seu erigenda existat, cujus Confratres, et Consorores quam plurima pietatis et charitatis opera exercere consueverunt. Nos ut Confraternitas hujus modi majora in dies suscipiat incrementa, de omnipotentis Dei misericordia, ac Bea- torum Petri, et Pauli Apostolorum ejus Authoritate confisi, omnibus utriusq. sexus Christi fidelibus, qui dietam confraternitatem imposterum ingredientur, die i) Vsa listina obsega tri liste, t. j. šest strani. Na prvi strani je napravljen napis z zlatimi in črnimi črkami. Druga stran je prazna. Od 3. do 6. strani je pa to pismo. Na vrhu tretje strani je z zlatimi črkami napisano: „Clemens P. P: XI.“ Prvi stavek: „Ad perpetuam rei memoriam" ima inicijalije zlate; vse drugo je pa s slabo črno tinto pisano. Na vsaki strani (izvzemši drugo) je potegnjena okoli in okoli zlata črta 1 cm od roba oddaljena. Pi¬ sava je dokaj razločna, toda posebno lepa pa ni. Zunanji napis te listine se pa glasi: „Album. / Almae ac Insignis / Congrega- tionis / sub / Invocatione & Patrocinio / SS: Angelorum Custo- dum, / & / Omnium Sanctorum. / Ad / Subsidium & Auxilium / omnium in quibuscunq tribulationibus & angustijs, / periculis, sive animae sive Corporis Constitutorum / in hoc saeculo, ac luentium in Purgatorio, in / Curata Ecclesia Mostallensi / S: An¬ tonii Abbatis / in Bresavez institutae / gratijs quoque, atque per- petuis Privilegijs / a / Summo Pontifice / Condecoratae / Anno MDCCXIIII. 224 primo eorum ingrefsus, si vere poenitentes, et con- fefsi Sanctifsimum Eucharistiae Sacramentum sumpserint plenariam, ac tam descriptis, quam pro tempore de- scribendis in dieta Confraternitate Confratribus, et Con- sororibus in cujuslibet eorum mortis articulo, si vere quoq. poenitentes, et confefsi, ac sacra communione refecti, vel quatenus id facere nequiverint, saltem con- triti Nomen Jesu, ore, si potuerint, sin minus, corde devote invocaverint, etiam plenariam ; nec non eisdem nune, et pro tempore existentibus dictae confraterni- tatis confratribus, et consororibus etiam vere poeniten- tibus, et confefsis, ac sacra communione refectis, qui praefatae confraternitatis Ecclesiam, seu capellam, vel oratorium tertio festo Paschatis Resurrectionis Domi- nicae ti primis vesperis usq. ad occasum solis diei hu- jusmodi singulis annis devote visitaverint, et ibi pro Christianorum Principum concordia, haeresum extir- patione, ac S. Matris Ecclesiae exaltalione pias ad Deum preces effuderint, plenariam similiter omnium peccato- rum suorum indulgentiam, et remifsionem misericor- diter in Dno concedimns. Insuper dictis confratribus, et consororibus etiam vere poenitentibus, et confefsis, ac sacra communione refectis Ecclesiam seu Capellam, vel oratorium hujusmodi in quatuor aliis anni feriatis, vel non feriatis, seu Dominicis diebq. per memoratos confratres semel tantum eligendis etab ordinario appro- bandis, et supra visitantibus, et ibidem orantibus, quo die praefatorum id egerint, septem annos, et totidem quadragennas. Quoties vero milsis, et alijs Divinis Officijs in Eccla seu Capella, vel Oratorio hujusmodi pro tempore celebrandis, et recitandis, seu congrega- tionibus publicis, vel privatis ejusdem confraternitatis ubivis faciendis interfuerinl, aut pauperes hospitio 225 susceperint, vel pacem inter inimicos composuerint, seu componi fecerint, vel procuraverint; nec non etiam, qui corpora defunctorum tam confratrum et consoro- rurn hujusmodi, quam aliorum ad sepulturam afsocia- verint, aut quascunq. Procefsiones de Iicentia ordinarij faciendas, Sanctifsimumq. Eucharistiae Sacramentum tam in Procefsionibus, quam cum ad infirmos, aut alias ubicumq, et quomodocunq. £ro tempore deferetur, comitati fuerint vel si impediti campanae ad id signo dato semel orationem Dominicam, et salutationem An¬ gelicam dixerint, aut etiam quinquies orationem et salu¬ tationem easdem pro animabus defunctorum confra¬ trum, et consororum hujusmodi recitaverint, aut devium aliquein ad viam salutis reduxerint, et ignorantes prae- acept Del, et ea quae ad salutem sunt, docuerint, aut quodcumq. aliud pietatis, vel charitatis opus exercuerint, toties pro quolibet praefatorum operum exercitio sexa- ginta dies de injunctis eis, seu alias quomodo!ibet debitis poenitentijs in forma Ecclesiae consueta relaxa- mus. Praesentibus perpetuis futuris temporibus valituris. Volumus autern, ut si alias dictis confratribus, et con- sororibus praemifsa peragentibus aliqua alia indulgentia perpetuo, vel ad tempus nondum elapsum duratura concefsa fuerit, praesentes nullae sint. Utq.si dieta Con- iraternitas alicui Archiconfraternitati aggregata jam sit, vel imposterum aggregetur, aut quovis alia ratione uniatur, vel etiam quomodolibet instituatur, priores, et quovis aliae litterae Apostolicae illis nulla tenus suffra- gentur, sed ex tune eo ipso nullae sint. Datum Romaa apud S. Mariam Majorem sub Annulo Piscatoris die 16. Februarij MDCCX1V. Pontiticatus Nostri Anno De- cimoquarto Joliverius. 15 226 Publicentur singulis annis in Principal! Confrater- nitatis festo, ac concursu, ut Confratres, jugem tanti thesauri memoriam conservent, et alij ad devotionem excitentur. Dies vero seu festa pro lucrandis indul- gentijs a Confratribus electa, ac Authoritate Ordinaria approbata sunt sequentia Festum Principale pro luc¬ randis indulgentijs plenarijs feria tertia Paschatis. Alia minus principalia pro lucrandis septem annorum indul¬ gentijs, ac totidem quadragennis Dominica infra octavam Corporis Christi, Dominica prima post festum S. Annae. festum Omnium Sanctorum, et festum Immaculatae Conceptionis B: M: V: Ex Officio Epali Labaci die 14. Martij 1714. (L. S.) Joannes Antonius Thalnitscher, Decanus, Vicarius Generalis Labacensis. Suprascripta copia concordat cum suo Originali de verbo ad verbum. In quorum fidem p. Ex Offo Epali Labaci die 28. Martij 1714. Joes: Ant: Thalnitscher m. p. Papirnat pečat z dec; vk . Q , is Labacensis . . dvoglavim orlom. Vsebina Stran Predgovor . 3 I. Prirodoznanski opis. 6 II. Statistični opis.23 III. Vera in omika.46 IV. Gradovi in gradišča.58 1. Kušljanov grad.59 2. Lukovec ..64 3. Gradišča.72 V. Brezovica, šentpeterska podružnica.73 VI. Brezovica, samostojna župnija.79 VII. Cerkve v župniji.90 1. Župna cerkev sv. Antona puščavnika.90 2. Podružnica sv. Duha v Vnanjih Goricah .... 114 3. Podružnica sv. Martina v Notranjih Goricah . . . 123 4. Podružnica sv. Janeza Krstnika na Logu .... 130 5. Podružnica sv. Lavrencija v Dragomeru .... 138 VIII. Znamenja.145 IX. Župnišče.151 X. Duhovni pastirji.158 A. Samostojni duhovni pastirji: vikarji ali župniki . . 158 B. Kaplani.171 C. Subsidiariji.189 XI. Šoli in učitelji.196 1. Šola na Brezovipi . .196 2. Šola v Notranjih Goricah .L..204 XII. Odlični Brezovičanje ..205 1. Duhovniki . . .206 2. Svetni.■ .212 3. Usmiljenke ..220 XIII. Prilogi. . . ... . . . .221 N '•f . ; ■ ■ %■ NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA