reven. Če ne pride pomoč, bodo morali ti brihtni in dobri dečki ostati doma. Fantje, pomagajte! Poj« dite od hiše do hiše prosit darov za naše dijake! Pri odborovi seji so brali to pisanje. Koj so sklenili, da bo treba pomagati. »Zakaj vsi moramo skrbeti, da nam zrastejo dobri domači duhovniki,« je poudaril predsednik Joža. V nedeljo sta dva fanta šla po vasi z nabiralno polo. Nabrala sta ravno toliko, da bo en dijak en cel mesec dobil hrano in stanovanje brezplačno. »Kdor komu teh najmanjših kaj stori, meni stori.« Toda taki vrli fantje so redko sejani... tako slišim ugovarjati. Jaz pa pravim, da v vsakem srcu spi angel j. Zbudimo ga! iniiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiuiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiffl V. Bele. NAŠ KMEČKI DOM. »Mogočna nisi, ne prostorna, in stavil te umetnik ni, bolj kot bogata, si uborna, preprosta selska hiša ti!« S. Gregorčič. P REPROSTA in skromna je naša kmečka hiša, ki je zidana v starem, domačem narodnem slogu, a vendar ima tudi ona svojo lepoto in poe« zijo. Dandanes gine lepi tip teh starih prijaznih kmečkih domov. Moderno stavbinstvo je s svojim gradbenim materialom zaneslo v podeželske hiše mrzle in mrtve šablone. Te uboge hišice ne mo< rejo niti od daleč tekmovati v dekorativnosti z le« pimi mestnimi palačami in gosposkimi podežel« skimi dvorci. Modernizacija sloga je kakor mo« dernizacija noše. Kako lepo in ljubko je kmečko dekle v preprosti in pristni narodni noši; kako smešno pa postane v obleki mestne gospodične. Tako je tudi z našimi domovi; pride človek na deželo in vidi te sadove povojne obnove in mu je pri srcu neprijetno, kakor da bi zašel med pode« želska dekleta, ki so se spačila in preoblekla v gospodične. Kmečka hiša v Lojah. Vsak kraj ima svojim razmeram primeren tip domače hiše; na razvoj tega tipa so vplivale v ve« liki meri vremenske razmere, n. pr. sneg, veter itd. Drugačen tip imajo naši Brici in drugačen Kraševci, nekoliko različen je vipavski in povsem drugačen je po hribih. Slog naših kmečkih domov po tolminskih in cerkljanskih hribih je podoben gorenj« skemu in splošno kranjskemu. Pri vsej svoji preprostosti ima ta tip narodnega sloga kmečke hiše veliko lepote v sebi. Formalna stran te lepote je ponižna in skromna, a nje estetično jedro je prist« no in zdravo prav kakor pri nepopa« čeni narodni noši kmečkega dekleta. »Hiše so hišice, okna so okenca ...« bi prevrnil pravi pomen Župančičevega verza, kdor bi s prevzetnega viška mo« derniziranih kmečkih hiš hotel gledati na te skromne domove. A to so do« movi, zidani v narodnem duhu in od domačih ljudi in vsak gospodar bi si dal lahko vklesati nad vrata besede: »Svoja hišica, svoja voljica!« Dandanes pa nam vojna obnova zida po vaseh kmečke domove v tujem duhu in od tujih ljudi, ki ne razumejo naših do« mačih in kmečkih razmer, ampak iš« čejo le svojo korist. Oni tako premo« dernizirajo in pogospodijo naše do« mače hiše, da se začenjajo moder« nizirati tudi po duhu in noši in življenju in delu, oziroma brezdelju. Naša kmečka dekleta — gospodične, naše kmečke hiše — palače. Naši kmečki gospodarji — reveži, z dolgom obreme« njeni. Kakor gine tista prisrčna domačnost v zu« nanjem licu kmečkega doma, tako gine tudi pri« srčna preprostost in skromnost v hišah in dru« žinah. Tuj duh v zunanjosti hiše, tuj duh v hiši; drugačne noše, drugačno življenje in mišljenje. S Rojstna hiša velikega pesnika Franceta Prešerna. preprostostjo in domačnostjo gine prisrčnost in lepota. Veliko zaslugo v zabranjevanju propadanja do« mačega narodnega sloga in v ohranjevanju in zbi* ranju njegovih formalnih in estetičnih elementov si je pridobil Albert Sič s svojim šele deloma ob* j avl j enim monumentalnim delom »Slovenski na* rodni slog«, kakor si je pridobil enako zaslugo za zbiranje in ohranitev formalnih in estetičnih ele* mentov v narodni noši. Kdo nam pa zabrani pro* padanje in ohrani formalne in moralne elemente našega pristno domačega mišljenja in življenja?... »Ti šege stare si ohranil, deduje jih po oči sin, le ti naš jezik si ohranil, da ni zatrl nam ga tujčin.« (S. Gregorčič.) Hiše, o kakoršni govori Gre* gorčic, so bile zidane v domačem narodnem slogu, ki prevladuje še dandanes po Gorenjskem in je prevladoval do zadnjih časov po naših hribih. Kameniti okvirji pri vratih in okencih, podzidje lepo pobarvano, na stenah slike sv. Ju* rija, sv. Florijana, sv. Martina, sv. Krištofa in drugih svetnikov; strme, poševne črte ostrešja in vi* šokih lesenih opažev, mehka po* ezija slamnatih streh, Ieporezljane ograje vabljivih hodnikov — to so skromni elementi tihe lepote teh ponižnih domov. Danes ti elementi bolj in bolj ginejo. Po naših gorah še vidimo te tipe tu in tam ohra« njene v glavnem, a v mnogem so že pokvarjeni, ker so moderni* zirani. Okenca so postala okna, ka* meniti okvirji so se umaknili le* senim, lepi zaokroženi portali in rezlj ana vrata so se izdolgočasili v mrtve četverokotnike in brez* izrazne ploskve. Povojna obnova nadomestuje toplo poezijo slamnatih streh z mrzlo enoličnostjo bledega in dolgočasnega eternita, ki s svojimi brez* izrazitimi, mrtvimi ploskvami skruni lepoto pla* ninskih pokrajin. Strmokipeče črte ostrešij in opažev so se sesedle pod dolgočasnostjo modernih streh. Koliko lepša je topla barva in razživljena valovitost streh, ki so krite z opeko. Naše tri slike nam kažejo tri skromne kmečke hiše. Prva je Prešernova rojstna hiša v Vrbi na Gorenjskem. Njej velja pesnikova beseda: »0 Vrba! Srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta!...« Župančič bi zaklical: »0 rodni dom, o hiše očetove streha ti! Siromaku si grad in popotniku v dalji uteha ti...« Druga hiša je iz Kala na Pečinah in tretja iz Loj pri Podmelcu. Velika sličnost teh dveh hiš iz Tol* minskega z gorenjsko hišo nam priča tesno kul* turno zvezo, ki je spajala te kraje. Pri Prešernovem domu vidimo lepe kamenite okvirje pri vratih in oknih; majhno stopnišče vodi Kmečki dom na Pečinah. s ceste v vežo. Pri pečanski sliki vidimo slike na steni in v ozadju od hiše ločeno klet, kakor jo ima vsaka stara boljša hiša. Pri podmelški hiši vidimo ohranjen na zunanji strani podstrešja prijazen pri* solnčen hodnik; okna in vrata pa so že moderni* zirana. Pred Prešernovo hišo je zbrana družba goriških gimnazijcev osmošolcev iz 1. 1909.