—

Ijjtz,  5 '

\mm

\š.c.

P*

T

Domoznanstveni
pouk v ljudski šoli

...... . ■ - - . «. ■ . ;  «:»« « • ■«•»;«;■•\•::;::;:; i j;; j: ij :!: :!! i !!!!!12 K j 2ii!111111111 lil 111111

Po načrtih moderne metodike

1. snopič

V Ljubljani
1912

Sestavila Eliza Kukovec





Domoznanstveni pouk
v ljudski šoli.

Po načrtih modeme metodike.

Sestavila Eliza Kukovec.

1. snopič.

V Ljubljani 1912.

Izdaja „SIovenska Šolska Matica“. — Natisnila „Učiteljska
tiskarna" v Ljubljani.

: ^

Predgovor.

Po pravici povdarja novejša metodika veliko važnost
domoznanstvenega pouka v ljudski šoli. In to z ozirom na
stvarno, kakor tudi z ozirom na formalno izobrazbo
učencev.

Naravno je, da ima poznavanje ožje domovine za vsa¬
kega učenca, osobito pa za tiste učence največjo vrednost
izmed vse zemljepisne vede, ki bodo prebili bržčas vse
svoje življenje med mejami svoje ožje domovine. In k
tem spada gotovo ogromna večina naših ljudskošolskih
učencev. Njihova domovina je njih svet, ki ga morajo po¬
znati kakor svojo rojstno hišo.

Iz formalno izobraževalnega stališča pa nas duše-
slovje po pravici vedno in vedno opozarja na važnost
domovinskega pouka. Iz domovine zajemamo neposrednim
nazorovanjem tiste temeljne predstave, ki nam dajejo gra¬
divo za zgradbo vsega našega duševnega obzorja. Iz do¬
mačih tal nam izvira na vse zadnje vsa naša veda in vse
znanje, v domovini so korenine naše radosti in naše boli,
iz domovine nam izvirajo naše želje in hotenja.

Iz poznanja domovine in nezavednega čustva, kako
tesno smo zrastli z našo domovino, se izcimi eno najblažjih
čustev: ljubezen do domovine. In tako ima domoznan-
stveni pouk tudi svojo vzgojevalno moč v najimenitnejšem
pomenu besede.

Kako pa se naj poučuje ta veda? Na to vprašanje
nam odgovarja seveda obilo teoretičnih navodil. Toda od
teorije do prakse je dolga pot in malo jih je, ki jo naj¬
dejo. — Ena največjih težav glede domoznanstvenega

3

1

pouka je ta, da je sploh nemogoče, vobče pokazati komu r
kako se naj vrši. Kajti tukaj rabi vsaka dežela, vsak okraj
in deloma celo vsaka šola svojo posebno snov in mora
hoditi svojo pot. Tu bi torej rabili toliko različnih
praktičnih navodil, kolikor je različnih šol, ali pa vsaj
kolikor je različnih okrajev. To je seveda nemogoče. Za¬
tegadelj podajemo v tej knjigi na drobno izpeljano sliko,
ki nam kaže, kako se ta predmet razpravlja v eni dolo¬
čeni šoli. Z ozirom na snov, ki se tu podaja, bo ta knjiga
samo nekaterim šolam služila, šolam namreč v opisanih po¬
krajinah. In tudi te šole si bodo morale snov prikrojiti svojim
razmeram. Zmanjkalo menda ne bo nobeni teh šol snovi,
pač pa bodo morale to in ono skrajšati, ker je za njihove
razmere včasi preveč snovi. Knjiga bi pač rada ustregla
kolikor je mogoče različnim šolam. Vse druge šole si bodo
morale same zbrati potrebno snov. Kako, to jim kaže naša
knjiga. V tem oziru opozarjamo posebno na državljanski
pouk, ki ga po pravici zahteva novešja metodika in ki ga
je doslej vobče malokdo upošteval. In baš to je glavni
namen naše knjige.

V metodiškem oziru pa se bo vsak učitelj sigurno
iz knjige lahko veliko naučil. V tem oziru opozarjamo po¬
sebno na Tischendorfovo metodo zemljepisnega pouka v
o obliki resničnih ali pa vsaj v mislih, s pomočjo karte
izvedenih potovanj in na vaje v čitanju kart, katerih načel
se pisateljica dosledno drži. Poleg nazorovanja resničnih
zemljepisnih razmer in tvarjenja jasnih temeljnih pojmov
spada navajanje k čitanju zemljepisnih kart pač k najvaž¬
nejšim nalogam zemljepisnega pouka na tej stopnji.

Da nobeden učitelj ne bo pozabil družiti prirodopis-
nega pouka z zemljepisnim v smislu koncentracije, k čemur
naša knjiga nudi obilno prilike, mi pač ni treba posebe
povdarjati.

Maribor,  listopada meseca 1912.

H. Sdireiner.

4

L Šolski okraj.

A.  Uvod.

Nariše se a)  načrt šolske sobe v merilu 1 : 10 in

b)  načrt šolskega poslopja v merilu 1 : 50.

1. Zleti.

a)  Potovanje po cesti, ob kateri stoji šolsko poslopje,
1 km na vsako stran: opazujejo se poslopja, ceste, pota,
rastlinske’kulture tik ceste ter drugi zemljepisni predmeti
(spomeniki, razvaline itd.).

b)  Potovanje ob domačem potoku: opazuje se smer
toka, širokost in globokost struge, sledovi nekdanje struge,
naplavine, rastlinske kulture ob obrežjih, izvir, dotoki,
izliv.

c)  Potovanja do najvažnejših mejnikov domačega šol¬
skega okraja: opazujejo se višine in nižine tal, vodne
razmere, rastlinstvo, živalstvo in človek pri njegovih
opravkih.

č)  Zlet na najviše domače razgledišče, da vidijo
učenci domači kraj tudi s ptičje perspektive.

Potovanja se vrše tudi v zimskem času, ako zahteva
to začetek šolskega leta.

2. Relief domačega kraja.

Za upodabljanje reliefa potrebujemo skrinjo s peskom,
ki je 2 m dolga in 1 'h  m široka. N. pr.:

„ Donačko goro in valovito hribovje, ki jo obdaja,
lahko upodobimo. Evo vam take tvorbe!“

Pokažite Donačko goro!

5

Bela nit po dolini pomeni cesto, višnjeve niti pa po¬
toke. Povejte imena posameznih potokov! Beli kamenčki
pomenijo cerkve! Določite imena posameznih cerkva!

3. Risanje črteža.

Upodobili smo v pesku naš domači kraj. Lahko pa
ga tudi narišemo.

Najprej zaznamujemo ceste in potoke; potem ozna¬
čimo višine sela in zarišemo važne predmete.

Končno še črtež pobarvamo: doline popleskamo z ze¬
leno, višave z rjavo barvo. Za vsakih 100 m višine stop¬
njujemo rjavo barvo s temnejšim barvilom. Najvišje plasti
so z najtemnejšo barvo označene. Tukaj vidite takšen črtež!

a)  Zavedanje glede strani neba!

b)  Merilo. Ta črtež je narisan v zmanjšanem merilu.
1 cm = 25000 cm = 250 m.

Izmerite razdaljo Stoprce-Majšperg! Učenci merijo z nitjo. Po¬
tem polože nit na meterski trak, ki je pod črtežem na tabli razpet.

Razdalja Stoprce-Majšperg meri na risbi 30 cm, t. j. 30 X 250 m =
7500 m = 7 >/2  km.

Za 1 km dolgo pot rabimo navadno 1  /4  ure hoje.

,, / km „ „ „ „ 7/4  ,, „ “ 13/4  ure.

„ '/2  km „ „ „ „ 7 minut,,

„ 772 km „ „ „ „ 1 uro 52 minut hoje.

Iz Stoprc hodimo torej v Majšperg 1 uro 52 minut.

Izmerite na načrtu in izračunite še druge razdalje!

c)  Posnemajte ta črtež s pomočjo kvadratne mreže!

B.  Krajna občina.

Na črtežu vidite narisano tudi rdečo črto. Ta črta je
meja občine Stoprce.

V občini Stoprce štejemo 130 hiš.

1. Pri županu.

Vsi poznate kmeta Galuna. Ljudje pravijo, da je Galun naš
(„rihtar“) župan. Našega župana hočemo posetiti; saj veste, kje je
njegova hiša. Pokažite jo na črtežu!

6

Ob delavnikih župana navadno ni doma. Tedaj ima opravka na
svojih njivah, v vinogradu, v gozdu i. t. d. Ob nedeljah pa je doma.
Obiščimo ga torej v nedeljo, n. pr. prvo nedeljo meseca grudna, takoj
po sv. maši.

Župan sedi za mizo. Pred njim leže pisma in knjige; on pa
marljivo piše.

Nekdo potrka in kmalu vstopi deček. Odkrije se in reče: „Do-
ber dan! Oče prosijo za živinski potni list. Jutri bi radi gnali našo

Belko v.na semenj.* — Župan seže po debeli knjigi z rdečimi

platnicami. Odpre jo, popiše enega njenih listov, iztrga ga in da dečku.
To je živinski potni list. Med živino nastopajo včasi kužne bolezni
(volčič ali sajevec na parkljih, vranični prisad ali črmnica, kuga i. t. d.).
Ker se zdrava živina lahko okuži, če pride v dotiko z bolno živino,
bi bila velika nevarnost, da bi se na semnju okužilo na sto zdravih
živali, ki bi potem lahko poginile in še raznesle bolezen v druge kraje.
Zategadelj je strogo prepovedano, okuženo živino gnati na semenj.
Župan mora z živinskim potnim listom potrditi, da v tistem kraju ni
živinske kuge in da se sme torej gnati živina na semenj ali v kaki
drugi kraj. — Deček se lepo zahvali in odide. Župan pa nadaljuje
svoje pisanje. Toda kmalu zopet nekdo potrka. — Vstopi stara žena.
Boječe pogleda župana in pozdravi: „Bog Vam daj delež sv. maš!* —
Župan vpraša: „Kaj bi pa radi?* Žena odvrne: „V bolnišnico bi rada.
Hudo sem bolna na očeh. Joj meni! V bolnišnici me morda ozdravijo.
Toda imeti moram izkaz, kdo sem, odkod sem. Brez izkaza me ne
sprejmejo. Lepo Vas prosim, gospod župan, dajte mi izkaz!* — Župan
reče: „Takoj ga dobite!* Vzame polo papirja in piše. Pritisne pečat
na listino in jo izroči ženi. Vesela se starka zahvali in odide. Na
pragu sreča moža in mladenko. To sta kmet Resenik in njegova hči
Marjeta. Došleca pozdravita. Župan pa vpraša: „Kaj pa je vaju k meni
privedlo?* Resenik pokaže na hčer in reče: „To-le našo dekle pojde
v mesto služit. Torej potrebuje službeno knjižico. Lepo prosiva!* Žu¬
pan reče: „Takoj napišem.* Stopi k omari ter vzame iz nje knjižico,,
popiše nekaj listov v njej, jo opremi s pečatom in potem izroči de¬
klici. Ko se moža še pogovarjata, si dekle ogleduje knjigo. Zunaj na
platnici je napisano njeno ime. Znotraj na prvem listu je zaznameno-
vano, kdaj in kje je rojena. Spodaj stoji županov podpis in pečat. Ko>
dekle čita drugi list, se nehote zasmeje. Tu stoji natančen opis njene
osebe. Velikost: srednja. — Obraz: okrogel. — Lasje: rjavi. — Oči:
rjave. — Usta: majhna. — Zobje: drobni in beli. — Ko župan opazi,,
da dekle ogleduje knjižico, ji reče: „Ti Marjeta! skoraj sem pozabil.
Tu-le sem v knjižico še moraš sama podpisati svoje ime!* Dekle se
podpiše. Tisti čas pa se oglasi zunaj pred hišo govorjenje in topot,.

7

kakor da prihaja mnogo ljudi. Župan pogleda skozi okno ter reče:
»Občinski odborniki prihajajo. Sejo imamo danes." Resenik in Marjeta
odideta, da bi ne motila dalje župana.

2. Občinska seja.

V sobo stopi 11 mož: Kolar z Milega vrha, Jus, Pistički, Gro-
bolšek, krčmar v Sveči, Vrabič, naš trgovec, Frlež Vrbski, g. Hren, naš
nadučitelj, Luka Koreš, mizar Jecl, Ignac Jus, Krčki, Gregor Taciga in
kovač Kamenšek. — Vsi so vam znani. Nekateri izmed vas vidi svo¬
jega očeta med njimi.

Možaki sedejo okrog mize. Župan pa reče: „Vsi smo zbrani,
torej lahko pričnemo sejo. — Prvič se hočemo posvetovati, koliko
denarja bo naša občina prihodnje leto potrebovala. Sestavil sem se-
znamek vseh potrebščin. Poslušajte:

Za ceste in pota.100 K

Za brvi in mostove ......  100 „

Za razne potrebščine. 300 „

Za šolo. 1000 „

Za siromake. 500 „

Skupaj . . . 2000 K

Ali sem prevelike vsote nastavil?"

Odborniki odgovore: „Ne, niso prevelike!"

Župan zadovoljno pokima in reče: „Proračun ste mi torej odo¬
brili. Nadaljujmo posvetovanje. — Drugič: Plot okoli pokopališča se
je popolnoma porušil, lstotako je tudi mrtvašnica razvalina. Nujno
potrebno je, da damo takoj popraviti plot kakor tudi mrtvašnico. Kdor
je za ta predlog, naj dvigne roko!"

Tukaj zakašlja eden možakarjev ter reče: „Seveda je potrebno,
kar nam predlagaš. Toda zdi se mi, da ne kaže sedaj pozimi poprav¬
ljati mrtvašnice in sicer radi tega ne, ker malta vsled mraza ne prime,
ampak sproti zmrzne in razpade. Svetujem torej, da damo plot takoj
v delo, mrtvašnica pa naj do pomladi počaka."

Odborniki zakličejo: „Dobro si jo pogodil. Plot bomo takoj po¬
pravili, mrtvašnica pa naj do pomladi počaka!" Župan reče: „Meni
tudi prav! Torej poslušajte še tretji predlog! Znano vam je, da v
vseh sosednjih farah razsaja legar. Samo pri nas ga, hvala Bogu, se¬
daj še ni. Gotovo pa ste že slišali, da obole ljudje za legarjem, ako
pijejo iz nesnažnih studencev. A zdi se mi, da v naši občini niso vsi
studenci dovolj čisti. Zato se je treba bati, da se tudi v naši občini
izcimi legar. Razglasimo torej pri cerkvi, naj vsak gospodar svoj stu¬
denec tekom 8 dni očisti. Volimo pa tudi dva moža, ki bosta šla

8

gledat, ali je vsak gospodar izvršil naš ukaz. Malomarnežem, ki niso
ničesar storili, naložimo globo v znesku 20 K. Najbolj sposobna moža
za pregledovanje pa sta g. hadučitelj in g. Vrabič. Izvolimo ta dva!
Kdor je za moj predlog, naj dvigne roko!“

Devet rok se dvigne. Župan se nasmehne in reče: „Torej sta
izvoljena nadučitelj in Vrabič!” Potem nadaljuje: ,,Ali ima kdo izmed
vas kakšen predlog?” Odborniki zakličejo: „Ne!“ Župan vstane in
reče: „Torej smo gotovi. Zaključujem sejo.”

Analiza.

1. Pokaži na zemljevidu meje naše občine! — 2. Koliko hiš
šteje naša občina? — 3. Koliko mož je v občinskem odboru? —
4. Kateri možje so udje našega občinskega odbora? — 5. Kdo stoji
na čelu občinskega odbora? — 6. Kako imenujemo županovo pisarno?

— 7. Katere listine spisuje župan? — 8. Tukaj vidite take listine.
Čitajte jih! — 9. Kje se vrši občinska seja? Zakaj pravimo seja? —
10. Katere opravke ima župan pri seji? (Otvori, vodi in zaključi sejo),

— 11. Katero nalogo imajo odborniki? (Stavijo predloge, se posvetu¬
jejo o njih in jih nazadnje odobrijo ali odklonijo). — 12. O čem se
je odbor posvetoval pri seji, ki smo ji mi prisostovali ?

a)  Sestavil je proračun za novo leto.

b)  Sklenil je, da bo plot okoli pokopališča takoj popravljen.

c)  Sklenil je zaukazati občanom, naj vsak svoj studenec očisti.

č)  Izvolil je dva moža, ki bosta šla gledat, so-li vsi gospodarji

ukaz izvršili. Neubogljivim bo naložil denarno kazen (globo). Iz tega
razvidimo, da morajo hišni gospodarji občinski odbor ubogati.

13. Kako se je glasil proračun? — 14. Odkod bo občinski odbor
ta denar vzel? Občani t. j. vsi posestniki naše občine bodo morali
zložiti 2000 K. Bogatejši bodo več plačali, siromašnejši manj; a vsi
skupaj toliko, da bo vsota polna. Znesek, ki ga mora vsak občan
plačati, imenujemo »občinski davek”. Zgodi se, da kateri občan noče
ali ne more plačati občinskega davka. Tedaj pride cesarski uslužbenec
ter mu odvede prase ali tele iz hleva. Živinče se proda, izkupek pa
založi k davčni vsoti. To je prisilna izterjatev ali eksekucija.

Sinteza.

Odgovore na posamezna vprašanja najbolje sproti
zapisujemo na tablo. Celotni spis podaja polno sintezo.
Učenci prečitajo spis in ga potem iz spomina zapišejo.

Mi bivamo v občini Stoprce. Naša občina šteje 130
hiš in ravno toliko hišnih gospodarjev. Hišni gospodarji

9

prispevajo denar za šolo, cerkev, ceste, mostove, siromake.
Bogatejši plačujejo več, siromašnejši manj. Občinski odbor
sestavi proračun. Občinski odbor tvori dvanajst mož
(davkoplačevalcev), ki so si jih občani izvolili. Na čelu
občinskega odbora stoji župan. Naš sedanji župan je kmet
Anton Galun. Ostali odborniki so: Kolar z Milega vrha, Jus
Pistički, Grobolšek, krčmar v Sveči, g. Vrabič, naš trgovec,
Frlež Vrbski, g. Hren, naš nadučitelj, Luka Kores, mizar
Jecl, Ignacij Jus Krčki, Gregor Taciga in kovač Kamen¬
ček. Občinski odbor se zbere in posvetuje večkrat v letu
pri županu. Tedaj se vrši občinska seja. V seji stavi žu¬
pan predloge, odborniki jih odobrijo ali odklonijo. Pa ne
samo župan, ampak vsak odbornik ima pravico staviti
predloge. Občinski odbor sklepa o občinskih zadevah in
ukazuje, občani pa morajo ukaze izvršiti. Neubogljivim
občanom naloži občinski odbor globe (denarne kazni).

Kdor hoče živino gnati na semenj, mora imeti živin¬
ski potni list, ki mu ga župan napiše. Kdor bi rad bil
sprejet v bolnišnico, mora imeti izpričevalo. Kdor hoče
vstopiti v kako službo, mora imeti službeno knjigo. Vse
te listine napiše župan. Vsako listino opremi s svojim
podpisom in z uradnim pečatom. Spisovanje listin je nje¬
govo takozvano „tekoče“  opravilo.

Kolarju z Milega vrha in Jusu Pističkemu so odbor¬
niki naložili posel, da morata županu pomagati pri občin¬
skih opravkih. Ta dva sta občinska svetovalca.  Žu¬
pana in občinska svetovalca, vse tri skupaj imenujemo
občinsko predstojništvo.

3. Drugi posli županstva.

V ponedeljek predpoldne je. Župan in občinska svetovalca se
snidejo kakor so se zmenili ob določeni uri in jo krenejo v vas na¬
ravnost v gostilno. Ko krčmar zagleda možake, brž zakliče: „0, to je
lepo! To je lepo! S čim Vam naj postrežem?"

Župan pa potegne obraz v važne gube in reče: „Hvala, danes
ničesar ne maramo. Prišli smo mere pregledovat."

10

Krčmar odpre omaro, ki so v nji shranjene steklenice in čaše.
Župan pa potegne iz svoje torbe, ki jo je s seboj prinesel, steklenico,
na kateri je s črtami zaznamovan: celi liter, pol litra, četrtinka in.
osminka. Krčmar napolni vse svoje posode z vodo. Župan pa pretoči
vodo iz krčmarjeve mere v svojo steklenico in gleda, ali seže do črte.
In glej! Vedno sega voda ravno do črte. Krčmar ve, da županstvo
včasi pride pregledovat mere. Ako bi našlo premajhne steklenice, bi
jih takoj zaplenilo, krčmarju pa naložilo globo. Torej je pazil, da ni
premajhna steklenica zašla v njegovo omaro.

Od krčmarja odidejo možaki k trgovcu. Župan vzame iz torbe
uteži; najprej kilogramsko utež. Dene jo v prvo skodelo tehtnice, v
drugo pa trgovčev kilogram. Tehtnica stopi v ravnovesje. Trgovec se
veselo namuza, župan pa zadovoljno pokima. Tudi ostale uteži so brez
napake. Vse kažejo pravično vago, Nazadnje še primeri župan meter-
sko palico s svojim merilom. Potem poda trgovcu roko in reče: „Zelo
me veseli, da sem našel vse v redu. Tako mora biti! Tako je prav!“

Županstvo še obhodi ostale gostilne in trgovine.

Analiza.

Županstvo pregleda vsako leto enkrat mere in vage v gostilnah
in trgovinah. Zakaj stori to? Da trgovci in krčmarji ne morejo go¬
ljufati občane s premajhno mero in vago, Kaj stori župan, ako najde
premajhno steklenico? prelahko utež? Kaj je globa? Kam pride za
globo plačani denar? (V občinsko blagajno).

Sinteza.

V obliki celotnega spisa na šolski tabli.

4. Ubožni svet.

Zopet je nedelja. In zopet je v občinski pisarni zbrana cela
vrsta možakov: župan, g. župnik, Kolar, Vrabič, Grobolšek, Kores,
Taciga in Kamenšek.

Ti možje tvorijo skupaj ubožni svet občine Stoprce. Sede okoli
dolge mize. Zdajci se župan popraska za ušesi in reče: „ Stvar je
namreč ta. Vsi poznate črevljarja Kosa. Star in ubog je. Nima nikogar
svojega, ki bi skrbel zanj, ne žene, ne sina, ne hčere. Pred nekaj
dnevi ga je zadela kap in sedaj ne more gibati ne z rokami, ne z
nogami. Umrl bi samega gladu in nesnage v svoji bajti, ako ga ne
bi dobri sosedje hodili pitat in snažit kakor malo dete. Te dni pa mi
je njegov sosed Laznik naznanil, da ga sosedje ne morejo vnaprej več
oskrbovati. Nimajo časa za to in ne sredstev. Torej ga bo morala občina
prevzeti v oskrbo.

11

Tedaj se oglasi Kamenšek: „Seveda! Občini je dolžnost skrbeti
za onemogle siromake, toda le za domače in take, ki imajo v občini
domovinsko pravico; Kos pa je pri nas v Stoprcah nima. Le poglejte
v matico domačinov. Zastonj ga boste iskali. Pač pa ga najdete v
imeniku tujcev. Kos je namreč prišel k nam iz Majšperga. Tam je bil
rojen. Taro je imel veliko kmetijo. Bil pa je velik požeruh in pijanec.
Leta in leta je pil na dolg. Ko je dolg iznesel toliko, kolikor je bila
vredna kmetija, je krčmar prevzel kmetijo, Kosa pa je napodil po svetu.
Mož se je k nam v Stoprce priklatil in Laznik mu je dovolil, da je
stanoval v njegovi viničariji. Tega je morda šele 9 let, odkar je Kos
v naši občini. Torej nima domovinske pravice pri nas v Stoprcah,
ampak v Majšpergu. Torej ga mora oskrbovati občina majšperška. Saj
je tam plačeval davke in zapravil premoženje. Jaz predlagam, naj žu¬
pan nemudoma obvesti majšperško občinsko predstojništvo, naj pride
po Kosa in ga spravi domov.“ Možje zakličejo: „Da, tako se naj
zgodi!“

Župan prikima. Potem pokaže pismo in reče. „Tu nam piše ro¬
gaško občinsko predstojništvo, da je tamkaj umrl viničar Jožef Bede-
nik, ki je imel v Stoprcah domovinsko pravico. Zapustil je ženo in
šest majhnih otrok, pa prav nič premoženja. Zato se vdovi in otrokom
sedaj silno hudo godi. Nimajo kaj jesti, ne obleke, ne stanovanja.
Neusmiljeni gospodar, ki mu je umrli oče služil, jih je napodil iz vi-
ničarije. Rogaško občinsko predstojništvo nas prosi, naj pošljemo ubogi
vdovi nekaj denarja, da bo laže preživila otroke.

Sedaj se oglasijo g. župnik: „Poglejte v matico domačinov, ali
je Jožef Bedenik v njej zapisan!“

Župan vzame iz omare veliko, debelo knjigo. Lista po njej, po¬
tem zakliče: „Da, tukaj!“ Zopet se oglasijo g. župnik: „Torej svetujem,
da nekaj pošljemo in sicer vsak mesec za vsakega otroka 3 K, to bi
bilo 18 K. Mnogo ni, pa vendar bolje nego nič. Kaj pravite vi, drugi?“
Možje zakličejo: „Ni preveč, 18 K naj le dobi na mesec!“

Sedaj reče župan: „Tedaj smo za danes opravili. Zaključimo

sejo!“

Analiza.

1. Koliko mož šteje naš ubožni svet? — 2. Kateri možje so
udje našega ubožnega sveta? — 3. Kdo stoji na čelu ubožnega sveta?
— 4. Kje se vrše seje ubožnega sveta? — 5. Poslušali smo sejo ubož¬
nega sveta. O čem so se možje posvetovali ? — 6 Kako skrbi ubožni
svet za ubožce? — 7. Ali mora ubožni svet za vsakega ubožca plače¬
vati? (Ne, samo za tiste, ki imajo v občini domovinsko pravico. Tujce
pošlje domov). — 8. Kako izve ubožni svet, kateri ubožec je domačin,
kateri ne? (V občinski pisarni se nahajata dve knjigi. Prva se imenuje

12

„matica domačinov; v tej so zapisani vsi domačini (možje, žene in
otroci). Druga knjiga se imenuje »imenik tujcev". Tu so zapisani tujci,
ki so se v občino priselili).

Sinteza.

Skrb za občinske ubožce je izročena ubožnemu svetu.
Ta šteje osem mož. Njegovi tačasni udje so: (Gl. gori!)
Ubožni svet daje ubožcem podporo. Nekatere oskrbuje v
posebni ubožni hiši. Denar jemlje iz občinske blagajne.
Župan je predsednik ubožnega sveta. On pove v seji zbra¬
nemu ubožnemu svetu, če je prišla kaka prošnja za pod¬
poro. Ubožni svet ugodi prošnji ali pa jo odkloni. Župan
izvršuje sklepe ubožnega sveta.

5. Domovinska pravica.

Zopet ima občinski odbor sejo.

Župan prične: „Vsi poznate kmeta Vinka Dolenca. Prišel je
pred mnogo leti iz Žetal v našo občino in kupil kmetijo Lituž. 15 let
že živi med nami, plačuje davek, pa je še zmiraj tujec v naši občini.
Zato se.je oglasil pri meni in prosil, naj ga sprejmemo v domovinsko
zvezo. Kaj pravite, ali vstrežemo njegovi prošnji?"

Odborniki premišljujejo, potem rekd: „Dolenc je priden in po¬
šten mož. Vsi ga imamo radi. Tudi je premožen mož. Ni se treba
bati, da bi kmalu podpore potreboval. Torej ga sprejmimo!"

Župan vzame iz omare „imenik tujcev" in „matico domačinov."
V imeniku tujcev prečrta Dolenčevo ime ter ga potem zapiše v ma¬
tico domačinov. Sedaj je kmet Dolenc sprejet v domovinsko zvezo
občine Stoprce.

Analiza.

1. Kaj je bil Dolenc, ker se je iz tujine, iz Žetal priselil? —
2. Koliko let je bival kot tujec v naši občini? — 3. Kaj je storil, da
bi postal domačin? — 4. Ali je občinski odbor ustregel njegovi proš¬
nji? — 5. Kako se je vršil Dolenčev sprejem v domovinsko zvezo
občine Stoprce? — 6. Tu vidite listino z napisom »Domovnica". Či-
tajte to listino!

Sinteza.

Kdor je zapisan v naši matici domačinov, ima v ob¬
čini Stoprce domovinsko pravico. Kadar zapade v bedo
ali onemoglost, mora občina Stoprce zanj skrbeti. Ako
stoprški domačin v tuji občini zapade v bedo, ga tuja ob-

13

cina odpravi v domačo občino, v Stoprce. Ako stoprški
domačin v tuji občini krade, se pretepava ali se sploh
proti postavi vede, ga tuja občina napodi domov. Birič ga
tira v domačo občino.

Otroci imajo domovinsko pravico v tisti občini, kjer
jo imata oče in mati.

Ako hoče tujec v naši občini zadobiti domovinsko
pravico, mora prositi občinski odbor za sprejem v domo¬
vinsko zvezo. Odbor ga sprejme, ako je dotični tujec bival
več nego 10 let v občini ter se je vedel po postavah.

Od župana dobi lahko vsakdo, ki pripada v dotično
občino, domovnico.

Vsak otrok naj prosi očeta, da mu povedo, v katero
občino je pristojen.

C.  Šolska občina.

Črtež našega domačega kraja kaže novo lice; na
njem vidimo zaznamenovano novo mejo. To je meja šol¬
ske občine  Stoprce.

Šolska občina Stoprce je mnogo večja od krajevne
občine Stoprce; obsega namreč pet krajevnih občin; te so:
Stoprce, Nadole, Dešno, Sitež in Crmožiše.

Vsaka teh občin ima svoj občinski odbor. In ti pe¬
teri občinski odbori so izvolili izmed sebe krajni šolski
svet stoprški. Občinski odbor Stoprce je volil 4 člane in
občinski odbori Nadole, Dešno, Sitež in Crmožiše pa vsak
po enega člana v krajni šolski svet.

Izvoljenim možem sta se še pridružila g. nadučitelj
in g. župnik, ne da bi ju bil kdo volil. Ona imata to pra¬
vico, ker sta učena gospoda in ker imata v šoli opravke.

Še enega člana ima krajni šolski svet. To je „šolski
ogleda 14 . On gre večkrat šolsko poslopje ogledovat, je li
v dobrem stanu. Naš šolski ogleda je sedaj Alojzij Korošec.

14

Šolskega ogleda imenuje okrajni šolski svet. O tenj pa se
bodemo še le pozneje učili.

Imenovani možje so se zbrali v šoli in so si izvolili
načelnika.

Volitev se je vršila približno tako-le:

G. nadučitelj so prinesli majhne lističe papirja. Vsak član je
dobil en listič ter je napisal nanj ime tistega člana, ki se mu je zdel
najbolj sposoben za načelnika krajnega šolskega sveta.

Napisani listič je vsak zgenil in položil na mizo. Ko so bili vsi
gotovi, so g. župnik razgrnili lističe in čitali imena. Največ glasov je
dobil g. Vrabič. Torej je bil on izvoljen za načelnika.

Da boste tembolj umeli, kako se vrši volitev, hočemo sedaj vo¬
liti šolske redarje za prihodnji teden. Dečki volijo 1 dečka, deklice
1 dekle. Lističi so že pripravljeni. Svinčnik ima vsak sam. Volitev
se prične.

1. Proračun krajnega šolskega sveta.

V velikih počitnicah ima šolski svet sejo. Možaki se z bero v
šoli. Tedaj g. nadučitelj povedo, česar je šoli treba. Možje določijo

vsote za razne izdatke, n. pr.:

Šolskemu slugi.100 K

Kurivo (12 sežnjev drv) ... 192 „

Popravilo šolskega poslopja . 400 „

Učila (slike in priprave) ... 60 „

Snov za ročna dela ....  50  „

Knjige za ubožne učence . . 100 „

Zvezki. 40 „

Črnilo, peresa i. t. d. . . . . 20 „

Skupaj . . . 962 K

Po seji načelnik izračuni, koliko morajo prispevati posamezne
občine, da zložijo 962 K.

Občina Stoprce ima največ hiš, pošilja največ otrok v šolo,
zato mora tudi največ prispevati. Načelnik razdeli šolske potrebščine
po velikosti občin in po številu njih otrok. Posamezne občine prispe¬
vajo k proračunjeni vsoti po sledeči razdelbi:

Stoprce 50°/o, Črmožiše 30%, Nadole 10°/o, Desno 5°/o, Sitež 5°/o.
Skupaj 100°/o.

Izračunite, koliko morajo posamezne občine plačati. Načelnik
piše posameznim občinskim predstojništvom in župani pošljejo ali
prineso načelniku terjane vsote.

15

2. Račun krajnega šolskega sveta.

Po novem letvi je zopet seja. Tedaj položi načelnik račun o do¬
hodkih in izdatkih.

Račun.

ki je shranjen v blagajni šolskega sveta.

Vsaki točki računa so priložene pobotnice.

Udje šolskega sveta pobotnice skrbno prečitajo in izračunijo,
ali se načelnik ni zmotil, ali pa zaračunil katero vsoto preveliko.
Toda vse je v redu. Možje račun podpišejo in se razidejo.

3. Načelnik krajnega šolskega sveta.

Kakor župan ima tudi načelnik šolskega sveta mnogo
opravkov. Vsak mesec oddajo g. nadučitelj načelniku polo,
na kateri so zaznamenovana imena otrok, ki brez potrebe
izostajajo iz šole. Načelnik pošilja staršem imenovanih
otrok „opominske liste“.

Tukaj vidite opominski list. Čitajte ga!

16

Opominjati nemarne starše, ki ne pošiljajo svojih
otrok redno v šolo, je važna naloga načelnikova.

Načelnik mora tudi izterjavati prispevke občin.

On kupuje šolske priprave in potrebščine ter jih
izroča gospodom nadučiteljem, ki so šolski voditelji, v
uporabo.

Načelnik shranjuje pobotnice, sestavlja račune, skli¬
cuje seje krajnega šolskega sveta itd.

Analiza.

1. Katere krajne občine obsega šolska občina Stoprce? 2. Ko¬
liko udov šteje naš krajni šolski svet? 3. Imenuj jih! 4. Imenuj se¬
danjega načelnika krajnega šolskega sveta! 5. Kje se shaja krajni
šolski svet? 6. Kolikokrat ima sejo? 7. O čem se posvetuje šolski
svet? 8. Katere naloge ima načelnik? 9. Koliko časa traja oblast
krajnega šolskega sveta? (6 let). 10. Kdo voli novi šolski svet?

Sinteza.

Odgovori na navedena vprašanja se sproti zapisujejo
na tablo. Končno učenci prečitajo celi spis.

Učencem se tudi predloži vzorec opominskega lista in
zbirka pobotnic, ki jih je prejel krajni šolski svet.

C.  Cerkvena občina.

Tretjič kaže naš črtež zopet novo lice. Takrat vidimo
na njem cerkveno občino Stoprce.

Cerkvena občina Stoprce obsega približno iste krajne
občine kakor šolska občina Stoprce, torej Stoprce, Nadole,
Crmožiše, Sitež in Dešno. Razlika je neznatna.

Namesto cerkvena občina navadno rečemo fara ali
župnija.

Cerkev je poslopje. Potrebuje čestokrat različnih po¬
pravil. Za službo božjo so potrebne cerkvene oprave,
sveče i. dr. Duhovnik (g. župnik) imajo stanovanje v žup¬
nišču, ki pripada k cerkvi.

17

2

1. Cerkveni odbor.

Cerkvene potrebščine plačujejo farani (farmani, žup-
ljani). Denar, ki ga skladajo za cerkev, imenujemo cer¬
kveni sklad.

S cerkvenim skladom gospodari cerkveni (cerkveno-
skladni) odbor.

Volitev cerkvenega odbora se vrši slično kakor volitev članov
krajnega šolskega sveta (gl. gori!). Odborniki cerkveno-skladnega
odbora volijo izmed svoje sredine načelnika cerkveno-skladnega odbora.

Cerkveni odbor ima večkrat na leto sejo. Navadno
se člani zbero v župnišču. Gospod župnik poročajo, česar
cerkev potrebuje. Odborniki določijo vsoto, ki jo morajo
plačati župljani. Načelnik razdeli določeno vsoto na posa¬
mezne gospodarje v fari ter vsakemu pošlje plačilni nalog.

Dne 30. maja 1910 je naš cerkveni odbor določil za popravilo
naše farne cerkve 6000 K. Cerkev se je popravila, od znotraj lepo
poslikala itd. Nedavno so vaši očetje prejeli plačilne naloge.

Tukaj vidite take liste. Čitajmo jih!

Analiza.

1. Katere občine obsega župnija Stoprce? 2. V kateri občini
stoji farna cerkev? 3. Koliko duhovnikov ima? 4. Koliko župljanov
šteje? 5. Katere naloge ima odbor? Katere odborov načelnik? 6. Vpra¬
šajte očeta, koliko so za cerkev prispevali.

Sinteza.

Učenci odgovarjajo, sproti zapisujejo ter končno pre-
čitajo celotni spis.

2. Župnijski urad.

Vsak človek ima opravkov pri gospodu župniku.

a)  Dete se porodi. Botra ga nese h gospodu župniku,
ki ga krsti in potem zapiše v krstno knjigo: Kdaj in kje
je prišlo dete na svet, na katero ime je krščeno, imena
staršev, kdo mu je bil boter itd.

b)  Počitnice se nagibljejo h koncu. Gospod nad¬
učitelj gre h gospodu župniku in prosi, naj izpiše iz
krstnih knjig imena onih otrok, ki so dopolnili 6. leto-

18

S tem izpisom gre nadučitelj na dom zaznamenovanih
otrok in jih ogleda, ali so dovolj močni za šolo. • Tisti
otroci, ki jih spozna za sposobne, morajo od pričetka šol¬
skega leta obiskovati šolo.

Ali je bil gospod nadučitelj že kdaj tudi pri vas na
šolskem ogledovanju ali „popisovanju“?

c) Na Lazah je bil stari dedec hudo bolan. Videlo se
je, da bo kmalu umrl. Tačas so poslali po gospoda župnika.

Pozno ponoči je bilo, blizu polnoči. Dež je curkoma lil, in gosta
tema je bila, tako, da je moral Laznik, ki je šel gospoda župnika
klicat, svetilnico s seboj vzeti. V župnišču so vsi spali, tudi gospod
župnik. Laznik pritisne na gumb tik vrat. Zvonec zadoni. Kmalu go¬
spod župnik odpre okno in vpraša: „Kdo je?“ Laznik odvrne; pro¬
sim, da bi prišli na izpoved v Laze, k dedecu. Zelo jim je hudo.“
Gospod župnik zapre okno in kmalu potem se napotita z Laznikom
k bolniku s sv. popotnico. Dospeta na Laze. Bolnik se izpove, prejme
sv. obhajilo in potolažen nekoliko zadremlje. Tedaj je dejala Lazni-
čanka: „Hudo pot ste prebili, častiti gospod, zavoljo našega dedeca;
dež in blato in temo!“ Gospod župnik se nasmehne in reče: „Nič ne
de! Hvala Bogu, da mi je bilo možno opraviti svojo dolžnost"

č)  Teden dni pozneje je Laznik zopet obiskal gospoda župnika.
Tokrat je prišel pri svetlem dnevu, predpoldne. Zagledavši ga zakliče
župnik: „Kaj bo zopet ?“ Laznik odvrne: „Dedec, so umrli. Prosim za
zvonjenje in dostojni pogreb." Gospod župnik pa odvrne: „Zemljica
mu bodi lahka in večna luč naj mu sveti! — Pogreb napravimo po¬
jutrišnjem, torej v petek ob 8. uri zjutraj."

Laznik odide, gospod župnik pa vzame iz omare debelo knjigo
z napisom: „Imenik umrlih!" V to knjigo zapiše: Jožef Lorber; pre-
vžitkar; star 79 let; umrl 27. vinotoka 1911:

d)  Komaj je skončal, že zopet nekdo potrka. Vstopijo trije možje
in ena mladenka. Najstarejši izmed došlih nagovori gospoda župnika:
Prišli smo na zapisovanje k oklicu. Ta-le,“ pri tem pokaže na svojega
mlajšega spremljevalca, „Jurij Žerak in ona-le, Marija Jernejšek želita
stopiti v stan sv. zakona. Midva pa bova pričala za nju.“ ,,Tako!“
odvrne gospod župnik in prične zapisovati oklic, kakršnega ste slišali
že mnogokrat v cerkvi po pridigi.

Analiza.

1. Kako se piše naš sedanji gospod župnik? Župnik ima opravke
v cerkvi, v šoli in v uradu. 2. Kje se nahaja naš župnijski. urad?

19

2 *

3. Katere opravke ima župnik v župnijskem uradu? (Krstna knjiga,
imenik umrlih, imenik poročenih) 4. Katere listine izdaja župnik?
(Krstni list, poročni list, smrtovnico.) 5. Tukaj imate take listine!
Čitajte jih!

Sinteza.

Učenci odgovarjajo in sproti zapisujejo v beležnice
ter končno prečitajo celotni spis.

D.  Opis sosednjih šolskih občin.

a)  Lega z ozirom na domačo šolo.

b)  Prirodna lega.

c) Oddaljenost od domače šole.

č)  Absolutna velikost.

d)  Relativna velikost v primeri z domačo šolsko občino.

e) Biologija (rastlinstvo, živalstvo, prebivalstvo).

/) Promet z domačo občino.

E.  Nadmorska višina.

Opomba.  Na črtežu domačega kraja zaznamujmo načeloma le
odnosno višino zemeljskih vzpetosti!

Odnosno višino lahko preračunimo na podlagi Specialne karte,,
ki nam itak služi pri zasnovanju črteža kot vzorec.

Tiskana karta domačije pa je opremljena s podatki nadmorske
višine. Zato nastane potreba, da razložimo učencem na tem mestu
nadmorsko višino.

To se zgodi najbolje s kratko proučavo slike: „Glavne oblike
zemeljskega površja.' 1  Risane za prvi pouk v fizikalnem zemljepisju

na eni tabli. 1. Obzor. 2. Otok 3. Otočnato morje. 4. Polotok.

52. Deževni oblak. Ljubljana, Kleinmayr in Bamberg. Napeta na platno
in s palčicami 8 K.

Proučava se vrši o obliki potovanj. Izhajališče prvega
potovanja je izvir reke štev. 33.

a)

Pri štev. 33 nahajamo hrib. Na vznožju tega hriba je
izvir. Voda teče naprej. To je potok. Potok se združi z
drugimi potoki. Tako nastane reka. Ona teče po ravnini..
Druži se z drugimi rekami. Tako nastane veletok.

20

Pri štev. 35 nahajamo mesto. Veletok teče skozi
mesto.

Pri štev. 42 vidimo most. Niže mosta se veletok cepi
na tri panoge. Potem se izliva v morje. Blizu izliva vidimo
drugo mesto. To je primorsko mesto itd.

b)

Morje leži najnižje. Ravnina leži više. Vrhunec hri¬
bovja leži še više. Vrhunec pogorja ima največjo višino.

Višino morske gladine zaznamujemo z 0.

Mesto št. 35 leži 100 m nad morjem. Vrhunec hriba
št. 33' leži 300 m nad morjem. Planota št. 46 ima 500 m
nadmorske višine. Ledenik št. 20 ima 3000 m nadmorske
višine itd.

II. Ožja domovina.

A.  Fizikalni zemljepis.

1. Istiniti zlet na Donačko goro.

Dospevši na cilj zleta, govori učitelj morda tako-le:
Stoje na vrhu Donačke gore vidimo krog sebe vse polno
hribov; ti hribi napolnjujejo skoraj ves naš obzor. Vse te
hribe skupaj imenujemo Haloze. Na severnem robu ob-
zora se razteza ravnina. To je Ptujsko polje. Podobno
je trioglatemu prtu. Mejita ga v daljavi dve zemeljski
vzpetosti. Ena se dviga na zapadu, druga na izhodu. Za-
padna je višja od izhodne. Zapadno nazivljemo Pohorje,
izhodno pa Slovenske gorice. V točki, kjer se strinjata
Pohorje in Slovenske gorice v kot, zapazite dva stolpa.
Tam je Maribor. V točki, kjer se strinjajo Slovenske go¬
rice in Haloze v kot, zapazite belo piko. To je zidovje
Ptujsko.

Potem razgrne učitelj zemljevid ožje domovine (n. pr.
zemljevid kulturnih skupin, Pohorje, Kozjak, Slov. gorice,

21

Ptujsko polje in Haloze). Položi ga tako na tla, da se
severna stran zemljevida ujema s severno stranjo neba.

Razgled, ki ga imamo na našem sedanjem stališču,
je naslikan na tem zemljevidu.

Zavedanje: Pokažite na zemljevidu naše stališče!
(Donačka gora.)

1. Položite palico tako na zemljevid, da bo kakor
most združila Donačko goro z Mariborom! Gledajte ob
palici v daljavo! Ali vidite Maribor v istini? (Da.) Napra¬
vite isti poizkus s Ptujem!

2. Učitelj opozori na goro, ki se dviga nad morje
haloških hribov. Določite stran neba, v kateri se nahaja
ta gora! (S pomočjo kompasa.) Severozapad. Zemljevid pa
nam pove, kako ljudje nazivljejo to goro. Na zemljevidu
poiščimo najvišji vrhunec, ki je zaznamovan na severo-
zapadu od Donačke gore. To je Roč.

3. Določite, na kateri strani sveta leži Radgona. Tega
mesta sicer ne moremo videti z našega sedanjega stališča.
Slovenske gorice nam zakrivajo razgled. Toda treba je le
položiti palico na zemljevid. Konec palice kaže v tisto stran,,
kjer se nahaja Radgona tudi v istini.

2. Obravnava posameznih skupin (v šolski sobi).

a)  Haloze in sosednje hribovje.

Najprvo si ogledamo Haloze in hribovje, ki se vzpenja
na zapadu od Haloz do Poličan.

1. Razsežnost.  Vse to hribovje se razteza v plo-
ščnatem loku od Poličan do Zavrča. Izmerite dolžino tega
loka! (40 km, zračna črta.) Izračunite, koliko ur hoje je tol

1 km — 15 minut.

40 km = 15 min. X 40 = 600 min. = 10 ur.

Izmerite širino tega loka! (9 km = 135 min. = 2 'h
ure hoje (zračna črta).

2. Mej e. Na zapadu in deloma na jugu meji Haloze
in sosednje hribovje Ponikva, ki drži iz Rogatca v Poli-

22

čane; na severu jih mejita Dravinja in Drava, na izhodu
in ostalem jugu pa ni izrazite meje.

3. Navpična izobrazba.  Od zapada proti izhodu
vidimo sledeče vrhunce: Boč 980 m 1 , Plešivec 838 m, Ro¬
gaška gora (Donati) 883 m, Macelj 717 m, Brezova gora
568 m, Vrhovec 337 m. Torej višina hribovja pojema od
zahoda proti izhodu.

4. Vodovje.  Zemljevid kaže v Halozah in v sosed¬
njem hribovju sedem večjih potokov. Vsi izvirajo na jugu in
tečejo proti severu. Kje je vzrok te prikazni? (Višina hri¬
bovja pojema od juga proti severu.)

5. Ceste.  V tej skupini nahajamo pet cest v smeri
sever-jug in eno cesto v smeri izhod-zapad. Prepotujmo
te ceste, da se tem natančneje seznanimo s Halozami!

S Ptujske gore v Rogatec in odtod v Polirane.

Najznamenitejše selo na severnem robu Haloz je trg
Ptujska gora. Na 352 m visokem holmu se nahaja velika,
lepa romarska cerkev. Pri cerkvi stoji župnišče. Tudi šola
(trirazrednica) je blizu in orožniška postaja (hiša, ki v nji
stanujejo orožniki), poštni urad, krčme, prodajalne, pekarna.

Semnji na Ptujski gori se obhajajo že mnogo sto let. 1493. leta
so obhajali tukaj velik semenj. Nakrat so prihrumeli divji Turki. Po¬
brali so denar in živino, zvezali mnogo ljudi ter jih gnali s seboj na
Turško v sužnost. Kdor se jim je postavil v bran, tega so neusmiljeno
posekali. To je bil takrat jok in stok tudi pri nas v Stoprcali. Otroci
so do pozne noči čakali, da se vrneta oče in mati s semnja ter jim
prineseta kaj lepega v dar. Pa ju ni bilo nikoli več nazaj. Drugi dan
je prišlo par ljudi, ki se jim je posrečilo Turkom uteči. Ti so pove¬
dali ubogim otrokom, kaka nesreča se je dogodila.

Ljudje pa zahajajo tudi na Ptujsko goro radi na božjo pot. Za
vsak Marijin praznik pride množica romarjev s Ptujskega polja, s Po¬
horja in s Slovenskih goric. Ko so opravili svojo pobožnost, občudu¬
jejo krasni razgled, ki se odpira od cerkve po Ptujskem polju in ob¬
mejnih višinah.

1  Vse, kar se da, čitajo nčenci iz zemljevida. Daljave in velikosti,
merijo na zemljevidu in izračunijo s pomočjo merila prave daljave in
velikosti.

23

S Ptujske gore drži cesta proti zapadu v Majšperg.
Majšperg je vas, ki ima župno cerkev in lepo šolo (štiri-
razrednico). Za šolo se nahajajo razvaline starega viteš¬
kega gradu.

V Majšpergu se cepi cesta. Ena proga drži proti za¬
padu, druga proti jugu. Mi se držimo takrat južne smeri.
V daljavi 1 km od Majšperga se križata cesta in Dravinja.
Ob križišču stoji grad Hamre. Tu je tudi velika žaga. Od
Majšperga do Hamer vodi cesta po prostrani ravnini. Za
Kamrami krene cesta v ozko dolino. Iz doline ji Šumija
naproti Skrotski potok. Cesta in potok se križata dvakrat.
Hribi, ki mejijo dolino, so pokriti z gosto šumo. Tuintam
stoji samotna hiša na bregu.

V daljavi 5 km od Majšperga je selo Stoprce. (Z. c.,
2-razr.) 1

Od zapada blešči s hribov podružnica Sv. Ana.

Na izhodu nahajamo podružnico Sv. Mohor. To je zelo stara
cerkvica. Pravijo, da je bila zidana za časa Sv. Mohorja, ki je živel v
3, stoletju po Kr. r. Trdijo celo, da je sv. Mohor v njej maševal.

Ime Stoprce nekateri izvajajo iz Sto-brdce = Sto hribov. Zares
je tukaj celo morje hribov, ki jih ločijo neštete dolinice. Kralj vseh
teh hribov je Rogaška ali Donačka gora (883 m).

Poleti se pripelje čestokrat gospoda v Stoprce. Iz Stoprc hodijo
po stranski dolini v Črmožiše in odtod na Rogaško goro. Vrh gore
stoji planinska koča. Opremljena je z mizami in klopmi. Tudi postelje
in ognjišče se nahajajo v koči. Tukaj se hribolazci odpočivajo ter se
krepčajo. Ob nevihti jim daje koča zavetje. Ko so se nagledali kras¬
nega razgleda, se vračajo v dolino. Gredoč si nabirajo na prostranem
donačkem travniku rumeno cvetočih arnik in prijetno duhtečih pla¬
ninskih jegličev.

Ime Stoprce se tudi izvaja iz besede „stopice, stop¬
nice", ker vodi cesta tukaj stopnjema navkreber. V Strmcu
se vzpenja do 387 m višine, potem se vije stopnjema
navzdol v Rogatec. Na zahodu, nekoliko od ceste odda¬
ljeno, vidimo podružnico Marijo na Ložnem. Blizu tam je
selo Sv. Florjan. (Ž. c., 2-razr.) V okolici je več apnenic.

1  Ž. c. = župna cerkev; 2-razr. = dvorazredna šola.

24

Cesta, po kateri potujemo, je snežno bela, ker je posi¬
pana z apnenim prodcem. Bližnji hribi so namreč iz apnene
skale.

Osem kilometrov od Stoprc se strinja stoprška cesta
z žetalsko. Združeni nas odvedeta v Rogatec. Dvojni obroč
na zemljevidu ga označi kot trg. (Ž. c., 4-razr., pošta, ko¬
lodvor, grajska razvalina in grad. V gradu je nastanjeno
sodišče.)

Nedavno je bil Filip s svojim očetom v rogaškem gradu. Vsa
vrata v gradu so bila označena s številkami, na stenah pa so bile
tablice z napisom: „Na tla pljuvati je v teh prostorih prepovedano!“

Tudi v naši šoli imamo take napise. Zakaj?

Na hodniku v prvem nadstropju je čakalo mnogo kmetov in
kmetic. Odpro se vrata in na hodnik stopi gospod. „To je gospod
sodnik!“ reko oče Filipu. Sodnik pa zakliče: „Anton Kores!“ „Mene
kličejo!" pravijo oče ter stopijo za sodnikom. Filip hiti za njimi. Oče
pa mu branijo: „Ti ne smeš v uradno sobo. Zunaj na hodniku me
počakaj!“

Oče so izginili v uradno sobo, Filip pa je čakal na hodniku.
Da bi mu hitreje minil čas, je čital napise na stenah. Vsi so imeli
naslov: „Uraani oklic." Deček je čital in čital, pa ni mnogo umel. Ta
čas so se vrnili oče in odšla sta iz grada v trg. Gredoč vpraša deček:
„Oče, zakaj Vas je klical sodnik?" Oče odgovore: „Zaradi naše vini-
čarije, ki je nedavno pogorela. Orožniki so bili požar naznanili sodi¬
šču. Sodišče me je pozvalo pismeno za današnji dan v svoj urad. Tu
me je gospod sodnik vprašal, kdo je požar zakrivil. Povedal sem mu,
da vi, otroci. Potem mi je napisal pismo. To pismo moram odposlati
zavarovalnemu društvu „Slavija“ v Ljubljani, da mi bo izplačalo za¬
varovalnino."

Dospela sta do poštnega urada. Tu so oče vrgli pismo v poštni
nabiralnik.

Sredi trga srečata stoprškega pismonošo. Oče ga nagovore:
„Odkod prihajaš?" „Od davkarije; danes je prvi dan v mesecu. Zato
sem šel za g. učitelje in g. župnika po plačo."

Oče reko: „Tudi jaz imam pri davkariji opravke." Stopijo v
veliko enonadstropno hišo, označeno z napisom „C. kr. davkarija."
Filip hiti za očetom. V prvem nadstropju najdeta vrata, na katerih je
bil pribit napis kakor zunaj: „C. kr. davkarija."

Oče in Filip vstopita. V ospredju zapazita celo vrsto mladeničev.
Vsakemn je visela velika torba z rame.

25

„Sami pismonoše!“ vzklikne Filip. „Da!“ odvrne oče. „Prvi je
od Sv. Florjana, drugi iz Žetal, tretji od Sv. Roka. Prišli so po me¬
sečno plačo za 'gospode učitelje.“

V ozadju zapazi deček leseno omrežje. Za omrežjem je stal
gospod in našteval skozi majhno odprtino pismonošem denar. „To je
davčni uradnik!“ pojasnijo oče.

Ko odidejo pismonoše, vzamejo oče davčno knjižico iz žepa.
Stopijo k omrežju ter naštejejo nekaj denarja. Uradnik vzame denar
in knjižico, pobota (potrdi) pri stranski mizi s tem, da v knjižici zapiše
vsoto, ki jo je prejel in podpiše svoje ime. Potem vrne očetu
knjižico.

Oče in Filip odideta. Deček je bil zopet radoveden; zato vpraša:
„Kako to? Oni so denar prejeli, vi ste ga pa tja plačali."

Oče odvrnejo: „Kmet dela vsak sam zase in ima
dobiček od svojega dela. Zraste mu žito, vino, sadje, ži¬
vina. Uradniki, učitelji, duhovniki pa delajo za nas kmete.
Od svojega dela nimajo nikakršnega dobička. Ne zraste
jim ne živež, ne obleka, ne kurivo, pa tudi ne nobeno
drugo blago. Zato jih morajo kmetje odškodovati. V starih
časih so jim odštevali nekaj svojih pridelkov, nekaj vina,
nekaj žita, nekaj živine ali mesa. Dandanes jim pa morajo
odštevati denar. Pa ne, da bi nosil vsak kmet svoje vi¬
narje učitelju in duhovniku, ampak posestnik plača dolo¬
čeno vsoto in jo daje cesarskemu uradu. To vsoto ime¬
nujemo zato davek. Uradnik, ki prejema davek, je davkar;
urad pa se imenuje davkarija. Davkarija plačuje urad¬
nikom mesečno plačo. Tudi sodnik prejema od davkarije
mesečno plačo."

Izprehajajaje se po trgu, dospeta do hiše z napisom:
„C. kr. orožniška postaja". Deček prečita napis. Potem
potegne obraz v resne gube in reče: „ Tukaj pa stanujejo
orožniki!“

Oče reko: „Da!“ Deček nadaljuje:' „Tudi oni pre¬
jemajo od davkarije mesečno plačo."

Oče vprašajo: „Iz česa to sklepaš?" Deček odvrne:
,Tudi orožniki delajo za kmete. Mirijo pretepače, zasle-

26

dujejo tatove. Dan in noč so na cesti. Kdaj naj obdelajo
svoje zemljišče?"

Oče se nasmehnejo: „Dobro si uganil!“ Po teh besedah
stopijo v pekarno in kupijo dečku dve žemlji. Predno se
vrneta domov, obhodita še prodajalno, mesnico, usnjarno
in posetita še nazadnje urarja. Kaj so neki imeli opravka
pri vsakem?

V cerkvi še nismo bili in pri zdravniku ne.

Cerkev stoji na griču. Precej prostorna je in zelo
lepa. Tik cerkve stoji župnišče. Rogaški župnik ima naslov
„dekan“. Ta naslov izhaja iz besede deka = deset. Go¬
spod dekan nadzoruje 10 sosednjih župnikov.

Za cerkvijo nahajamo grajsko razvalino. Nič drugega
ne vidimo več od nekdanjega gradu nego dva stebra, ki
še štrlita proti nebu. Vse drugo je kup kamenja.

Zdravnikova hiša se odlikuje po veliki snagi. V prvem
nadstropju je prostorna veža. Tukaj čakajo bolniki, dokler
ne pridejo na vrsto. Zdavnik pokliče vsakega bolnika po-
sebe v svojo sprejemnico. Tu stoji velika omara polna
steklenic in škatljic. V steklenicah in škatljicah so zdravila
(leki). Zdravnik izprašuje bolnika po bolečinah. Tudi pre¬
tiplje in pregleda ga. Potem odpre omaro in mu da zdravilo.

Tik zdravnikove hiše je šola, ki je tudi zelo prostorno
in čedno poslopje.

Dospeli smo na konec trga. Tu se cesta cepi. Ena
panoga vodi proti izhodu, druga proti zahodu. Za cesto
teče majhna i’ečica, Sotla, ki prihaja od izhoda. Tam na
gori Nivici (677 m) ima svoj izvir. Ko dospe do Rogatca,
je še mlada. Pretekla je komaj 14 km. V svoje začudenje
zapazimo na obeh Sotlinih bregovih popleskane droge;
na desnem bregu so belo-zeleni (štajerski), na levem
bregu so belo-rdeči (hrvaški). Tu je deželna meja. Na hr¬
vaškem ozemlju zremo cerkev Marije Taborske; stoji na
prijaznem griču. Na vznožju tega griča je tovarna za
steklo (steklarna).

Popis steklarne na podlagi Eschnerjeve slike. (Glej cenik Pichlers
Witwe und Sohn, Technologische Wandtafeln.) Zakaj so tukaj posta¬
vili steklarno? Daleč na okrog so hribi črez in črez porastli z gozdom-
Torej imajo tukaj mnogo drv, več kot jih potrebujejo za domače po¬
trebe. Zato jih izkoriščajo za izdelovanje steklenic, ki se plačujejo
dražje od drv.

Sedaj pa krenimo po zapadni panogi naše ceste!
Tod dospemo do kolodvora. Tu si kupimo vozni listek.
Potem hitimo na peron (kolodvorski hodnik). Vlak stoji
na šinah, toda voda v hlaponu še ne vre. Ni še dolgo,
odkar so podkurili.

Čakaje na odhod vlaka se izprehajamo na hodniku
ter si ogledujemo Rogatec iz daljave. Za trgom štrli Ro¬
gaška ali Donačka gora v obliki orjaškega roga v nebo.
Odtod ime „Rogatec“.

Zdajci zakliče sluga in opominja popotnike, naj se¬
dejo v vagone (železniške vozove). Kmalu za tem odrine
vlak. Peljemo se v zapadni smeri.

Prva postaja je Rogaška Slatina. Od Rogatca je od¬
daljena 7 km. Vlak prehiti to daljavo v 17 minutah. (Ko¬
liko v eni minuti?) Tu se nahajajo zdravilni studenci.
(Slatina ali kisla voda.) Ti privabljajo vsako leto na ti¬
soče tujcev, ki prineso v kraj mnogo denarja. Vsled tega
je selo obogatelo. To kažejo lepe hiše in krasni vrtni
nasadi.

Pozimi so hiše prazne in zaprte Poleti jih obljuduje gospoda.
Dvakrat na dan jim gode v velikem vrtu tropa godcev. Gospodje in
gospe se šetajo v senčnem drevoredu in mimo pestrih cvetličnih gred.
Pri studencih jim točijo čedno opravljene natakarice zdravilno vodo.
Voda je kisla in nekoliko rezka. Gospoda jo pije zjutraj na tešče,
pa opoldne in zvečer. Nekateri se celo kopljejo v slatini. Domačini pa
tujcem pridno strežejo, toda zahtevajo za svoj trud drago plačilo.

Tujci, ki prihajajo v Slatino, so večinoma bolniki. V Slatini se
zdravijo. Kjer pa so bolniki, tam se nastanijo tudi zdravniki. Tu so
tudi velike krčme (hoteli), kjer dobe tujci hrano in stanovanje; dalje
je tu poštni urad in nemška šola.

V bližini je selo Sv. Križ. (Ž. c. — 4razr.)

28

Vsakdo je že pil Rogaško slatino. Slatičani jo namreč
natakajo v velike steklenice ter razpošiljajo po vsem svetu
krčmarjem in trgovcem za naprodaj. Vsako leto razpošljejo
na miljone steklenic slatine.

Druga železniška postaja je Kostrivnica-Podplat. Ko¬
strivnica (Ž. c. — 4razr.) je oddaljena precej od železnice.
Tudi tu se nahajajo kisli studenci, tujcev pa tukaj ni.
Pač pa se rabi voda za razpošiljanje. Kolodvor je v Pod¬
platu.

Tretja postaja je v Mestinjah. Tu izstopimo ter hi¬
timo peš proti severu. Cesta drži skozi samotno dolino.
Nikjer ni videti nobenega sela. Na obeh straneh nas ob¬
dajajo sive skale. Tu in tam zeleni samotna smreka. Tu
smo v obližju veličastnega Boča.

Po dve uri trajajoči hoji (8 km) dospemo v Poličane.
To je veliko selo, podobno trgu. (Ž. c., Srazr., poštni
urad, brzojavna postaja). V daljavi pol kilometra od sela
drži mimo Poličan „Južna železnica". Torej imajo Poli¬
čane tudi železniško postajo. Kolodvor je v Peklu.

Pred desetimi leti, ko Se ni bilo železnice Rogatec-Grobelno, so
se tujci v Slatino vozili z „Južno železnico" do Poličan. Tu so si na¬
jemali kočije ter se peljali na Slatino. Takrat je imel mnogoteri Poli-
čanec konje in voz. Tujci so za vsako vožnjo plačali 10—16 K. Nagel
voznik je zaslužil na dan do 30 K z enim samim parom konj. S tem
so Poličane obogatele. Dandanes so vozijo tujci do Grobelnega in
odtod po železnici na Slatino. Cesta Poličane-Rogatec pa je samotna
in zapuščena. Samo poštni voz se vozi še tod.

Iz Poličan do Majšperga.

V Poličanah vidimo tudi reko. To je Dravinja. Pri¬
haja od zahoda in teče po široki dolini proti izhodu. Sprem¬
lja jo široka cesta. Potujoč po tej cesti pridemo v Stu¬
denice. Studenice so trg, dasi je kraj manjši od Poličan.
(Ž. c., 3-razr. in poštni urad.) Najbolj so znane Studenice
zavoljo svojega ženskega samostana. Ženski samostan je
velika hiša, ki v nji prebivajo pobožne žene, nune. Naj¬
važnejši opravek jim je molitev. Vendar pa se bavijo tudi

29

z delom. Šivajo in vezejo cerkveno obleko. Poleti oskrbu¬
jejo svoje njive in travnike.

Makole so tudi trg. Stoje kakor Studenice na desnem
Dravinjinem bregu. (Ž. c., 6-razr.) Z železnico jih zbližuje
poštni voz.

V hribovju, 2 1 h  km od Makol oddaljena, na vznožju
Plešivca, je Šega. To je kamenolomnica, kjer lomijo apne¬
nec; zato so tam velike apnenice.

Ime Makole izvirajo iz „Maksovo polje“. Od leta 1493—1519 sta
bila namreč grad Stattenberg (1 km od Makol) in polje, ki se razpro¬
stira ondot, lastnina cesarja Maksa.

Ne daleč od Stattenberga se cesta cepi. Ena proga
vodi proti severo-zapadu v Slov. Bistrico, druga pa drži
proti izhodu. Mi sledimo izhodni smeri. V 1 V 2  uri (7 km)
dospemo v Majšperg, torej k izhodišču našega potovanja.

Ob Dravinji k Dravi.

Pri Majšpergu je Dravinja že plovna. Nosi majhne
čolne. Torej sedemo v čoln in se peljemo, kamor nas nese
Dravinja.

Pri Skrblah vidimo, kako se izliva v Dravinjo Skrot-
ski potok, pri Apačah pa Jesenica.

Skrble in Apače sta majhni seli.

Jesenica je potok, ki prihaja iz haloških hribov. V
njeni dolini nahajamo šolsko selo Naraple. (1-razr.) Blizu
Narapel je podružnica Sv. Bolfank.

Sedem kilometrov od Apač sprejme Dravinja Pekliški
potok. Blizu njegovega izliva je grad. V hribih je šolsko
selo Sv. Duh. (2-razr.)

Ob izlivu Rajačkega potoka izstopimo iz čolna ter
potujemo po cesti, ki ga spremlja. V pol ure zazremo na
hribih veliko cerkev Sv. Trojico, župno selo. Šolsko selo
Nova cerkev je v dolini. (4-razr.)

Ne daleč od Nove cerkve se cesta cepi. Ena proga
vodi proti jugo-zapadu v Rogatec, druga proti jugo-izhodu
na Hrvaško v Krapino.

30

Ako sledimo jugo-zapadni smeri, vidimo gredoč Že¬
tale. Tu je župna in obenem tudi romarska cerkev: Marija-
Trošt. (3-razr.)

Na južnem pobočju Donačke gore je šolsko selo
Sv. Jurij. Odtod ni daleč v Rogatec.

Ako sledimo jugo-izhodni smeri, pridemo v Macelj.
{Rajačka gora.)

Toda vrnimo se k našemu čolnu ter se peljimo po
Dravinji naprej! Kmalu dospemo do Dravinjinega izliva.
Blizu izliva je selo Sv. Vid. (Ž. c., 6-razr. Poštni voz vozi
v Ptuj.) Od Sv. Vida vodi cesta k Sv. Andražu v Leskovcu.
Leskovec: (Ž. c., 3-razr.), poštna zveza s Sv. Vidom, orož¬
niška postaja. V okolici pridelujejo zelo dobro vino, zlasti
v brdih Sedlaček, Lehnik, Gruškavrh, Majev vrh.

Ob Dravi.

Spustimo svoj čoln na Dravo ter potujmo še dalje
proti izhodu.

Na levem bregu se razprostira širna ravan: to je
Ptujsko polje. Na desnem bregu pa nas še vedno sprem¬
ljajo haloški hribi. Drava je tu razpredena v celo mrežo
strug. Mi se peljemo po najjužnejši strugi. Štiri kilometre
od Sv. Vida, (oziroma od Dravinjinega izliva) se vse struge
strinjajo v enotno strugo, ki je nad 200 metrov široka.
Tu sprejme Drava leskovški potok (Tajno).

Čoln plove mimo otokov, ki so porastli z jelšami in
vrbami. V gostom grmovju gnezdijo divje race, gosi in
čaplje.

Na desnem bregu se dviga iz Dravinih valov siva
skala, ozaljšana s krasnim gradom. To je grad Anken-
stein (Bori). Blizu gradu se izliva potok Vela v Dravo.
Vela prihaja, kakor vsi haloški potoki od juga. Spremlja
jo cesta, ki premosti pri Ankensteinu Dravo.

V prejšnjih časih tu ni bilo mosta, ampak brodar je prevažal
pešce in vozove prek Drave. Tako napravo (brod) imenujejo tukaj
„borl“. (Glej Jansky-jevo sliko „Vinogradstvo in ribarstvo.)

31

Sredi Veline doline leži selo Sv. Barbara. (Ž. c., 7-razr.,
pletarska šola, poštni urad. Poštni voz vozi v Ptuj.) Tudi
pri Sv. Barbari pridelujejo dobro vino. Posebno slovi brdo
Veliki Okič.

V Ankensteinski kleti imajo vinski sod, ki vsebuje 465 veder
ali 260 hi.

Pri Ankensteinu se cepi od Ptujske ceste proga, ki
drži v Zavre. (Z. c. 4-razr.) Stisnjena je med Dravo in ha¬
loške hribe. V bližini je lep grad. Zavrčka vinska brda
rodijo najslajše haloško vino, ker so mnogo nižja od za-
padnih haloških hribov.

Donačka gora je 883 m visoka, Vrhovec pri Zavrču pa samo
337 m! Ako nesemo toplomer na kako goro, zapazimo, da pade to¬
plina pri vsakih 100 m višine približno za 1 / 2 °.  Torej ima Zavrč ob
istem vremenu in ob istem vetru za 2 1 / 2 °  višjo toplino nego jo imajo
n. pr. Stoprce, ker leži Zavrč za 500 m niže nego Stoprce.

Ime Zavrč se je morda prvotno glasilo Završje, ker leži selo za
haloškimi vrhi. (= Za vrhi = Zavrčje). Pri Zavrču je hrvaška meja.
Haloški hribi polagoma prehajajo v hrvaško ravan.

Sinteza.

Celo haloško in sosednje hribovje si lahko mislimo kot
truplo. V tem truplu tvori kamenje (pečevje) okostje. Prst
je meso, potoki so žile, vetrovi sapa, ceste živci, sela
možgani; gnoj in dež pa sta hrana tega trupla.

Pečevje tvori vzpetosti, hribe in gore. Vse haloško
pečevje je tu iz laporja, tam iz peščenca (peščenjaka). Iz¬
jema je Boč, ki je iz apnenca. Vsi hribi, bodisi laporjevi
ali peščenčevi, so pokriti z ilovico. Na površju je rodo¬
vitna prst.

Po Halozah se povsod na prisojni strani hribov raz¬
tezajo vinogradi, na odsojni pa listnati gozdovi. V dolinah
so sočni travniki. Njiv je malo. Vsled tega morajo Halo¬
žani kupovati živež, vino in sadje pa prodajajo. Tudi ži¬
vino prodajajo. Največ redijo volov in svinj. Krav je manj,
konj zelo malo. Tuintam imajo tudi ovce in koze. Po
gozdih tekajo zajci, srne, lisice in kune. Včasih zaslede

32

tudi jazbeca, nekateri trdijo, da celo divje prašiče (vepre).
Ptic je mnogo, zaraditega pa malo žuželk, ker ptice vse
žuželke poberejo in pozobljejo.

Hiše so po brdih raztresene. Majhne so, lesene in s
slamo krite. Mnoge imajo lesene dimnike, ali pa sploh
nimajo dimnika. Tudi pohištvo je v vseh hišah navadno
isto. V prvem kotu pri oknu stoji miza, v drugem kotu
preprosta postelj; v tretjem je velika lončena peč, v če¬
trtem pa stoje žrmlje (žrnve). Pripomniti pa se mora, da
snaga v hišah žalibog čestokrat ni prevelika. Hrana je
zelo preprosta. Zjutraj si skuhajo žgance in repo ali zelje,
zvečer kašo in krompir. Za opoldne navadno ne kuhajo
nič. Za južino (obed) jedo, kar jim je od zajtrka ostalo.
Velika skleda kuhanega, toda borovega (nezabeljenega)
fižola nadomestuje kruh. Pač pa si v dobrih vinskih letih
privoščijo žalibog vina za vsakdanjo pijačo. Kadar kdo
umre, obhajajo Haložani sedmino; pozimi pa se radi goste
pri furešu (kolinah). Tedaj si pripravljajo veliko, potratno
pojedino, h kateri vabijo vso svojo žlahto.

Jezik je v vseh Halozah slovenski, samo narečje je
v različnih delih različno. V zapadnih Halozah izgovarjajo
o kakor au, e kakor a, (šaula — šola, na pači = na peči.)
Glasnik i kalijo z glasom j, (jiti = iti, njič == nič). „U“
izgovarjajo kakor ti, (Sv. Barbare tiirn-špuc). Slovenca iz
izhodnih Haloz spoznaš tudi lahko po pojoči govorici.

Ceste so gladke in lepe, toda imajo malo prometa.
Le tuintam vozi kak voznik drva ali par sodov v Ptuj.

Risanj e.

Učenci rišejo Haloze in sosednje hribovje s pomočjo
kvadratne mreže po učiteljevi risbi na tablo.

b)  Ptujsko polje.

Proti severu od Haloz se razprostira velika ravan,
Ptujsko polje. Ima obliko trikotnika. Stranice tega trikotnika
so zemeljske vzpetosti. Proti zahodu se dviga Pohorje, na

33

3

izhodno stran so Slovenske gorice, na jugu pa Haloze.
Temeljnica tega trikotnika meri 32 km, višina 23 km.
(Učenci merijo sami.) Ploščina Ptujskega polja znaša torej ?

Ob izhodnem robu te ravnine se vali Drava, ki
deli Ptujsko polje v dva dela: v zapadni del ali Go¬
renje Ptujsko polje in izhodni del ali Dolenje Ptujsko
polje. Ptujsko polje imenujemo tudi Dravsko polje.

Da se seznanimo natančneje s Ptujskim poljem, ga
hočemo prepotovati. Napotimo se v poletnem času. Naj¬
ugodnejše izhodišče je Ptujska gora.

S Ptujske gore v Ptuj.

S Ptujske gore se pelje vsak dan poštni voz v Ptuj.

Cesta nas povede z gore na ravan, potem prekorači
Dravinjin dotok potok Polskavo. Ob mostu stoje mlini za
žito. Na obeh straneh ceste se razprostirajo loke (moč¬
virni pašniki, porastli z jelšjem). Na pašnikih pa gloda na
stotine goveje živine in konj kratko travico. Proti zapadu
zagledamo celo vrsto sel (Sukečja vas, Pleterje, Mihovce,
Dragonja vas itd.)

Pet in pol kilometrov od Ptujske gore najdemo ob
cesti vas Sv. Lovrenc. (Z. c. — 4razr., poštni urad, mle¬
karska zadruga, požarna bramba. Razloži namen in delo¬
vanje mlekarske zadruge in požarne brambe!) Hiše stoje
na obeh straneh topolovega drevoreda. Večinoma so krite
z opeko. Tudijso prostornejše in višje od haloških hiš.
Stanovanje in hlev sta navadno pod eno streho.

Od Sv. Lovrenca dalje se razprostira na obeh straneh
ceste rodovitno polje. Tu raste krompir, koruza, detelja,
rž, ječmen, oves, proso. Tla sestoje tu izvečjega iz samega
prodca (debelejšega in drobnejšega kamenja). Za cesto so
tu in tam prodčeve jame. V teh jamah vidimo, da je rodo¬
vitna plast komaj ped debela. Zato je tukaj zemlja malo
rodovitna.

Poleg njiv so borovi gozdovi.

34

Iz gozda prišeta lepo pisan fazan, iz deteljišča smukne
zajec. Med žitom vodi jerebica svojo mladež, v zraku žvr-
goli škrjanček. Tudi prepelico slišimo. (Vse te ptice si
bodemo o priliki natančneje ogledali.)

Cesta se križa z železnico. Železnična cesta ima
prodec za podlago. Na podlagi leže v enakih razdaljah
leseni pragi. Na pragih sta pribiti dve dolgi železni šini.

Tam, kjer se cesta križa z železnico, stoji hišica. To
je stražnica. V stražnici stanuje železniški čuvaj. Na obeh
straneh ceste sta leseni ograji. Po tiru pride od izhoda
mož. Oblečen je v uniformo modre barve. Na glavi ima
kapo iste barve. Kapa kakor tudi ovratnik suknje sta
okrašena s podobo krilatega kolesa. To je železniški čuvaj.
Stopi k prej omenjeni ograji ter zapre cesto. Sedaj ne
moremo prek tira. Pozorno čakamo. Železniški čuvaj gre
v svojo hišico ter se vrne z loparjem, ki je na eni strani
belo, na drugi strani rdeče popleskan.

Z loparjem se postavi tik železnice in gleda proti
zapadu. V daljavi zapazimo med vrhovi borovega gozda
dimni oblak. Slišimo ropot in sopihanje. Prikaže se iz
gozda črna pošast. „To je vlak!“ vzkliknete. Spredaj je
hlapon, zadaj so vagoni. Na hlaponu stojita strojevodja
in kurjač. Čuvaj pokaže strojevodji loparjevo belo ploščo.
To je znamenje, da je tir v redu, da vlaku ne preti no¬
bena nevarnost. V vlaku sedijo popotniki, ki gledajo skozi
okno in nas pozdravljajo vihteč bele rute. Vlak je že
davno oddrdral proti izhodu, mi pa še zmiraj zremo
za njim.

Čuvaj odpre cesto, mi pa korakamo dalje. Eden
izmed otrok še pravi: „Ko bi prej kdo stal na tiru, bi ga
vlak vrgel podse, in kolesa bi ga na drobne kosce raz¬
drobila. Glava bi ležala tu, noge tam. Po tiru bi tekla
rdeča kri.“

Vsi se zgrozimo. Sedaj umete, zakaj je železniški
•čuvaj zaprl tir.

35

3

V daljavi šestih kilometrov od Sv. Lovrenca je vas
Hajdin. (Ž. c. — 5razr.) Beseda „Hajdin“ prihaja odtod,,
ker je bilo tu še v starih časih mesto „ajdov“ ali paganov;
v novejšem času so izkopali mnogo stvari iz starih časov.

V daljavi 9 km od Sv. Lovrenca je Breg. To je vas,
docela v bližini mesta Ptuj. Breg leži na desnem bregu
Drave. Stopimo na most, ki je 152 m dolg. Čudimo se
množini vode, ki se vali kalna in lena proti jugo-izhodu.
Na tej strani zagledamo železen most. Po njem vozi vlak.

Od severozapada se bliža plov, ki vozi deske in
bruna. Na plovu so spredaj trije možje in zadaj trije. Z
dolgimi vesli zabranjujejo, da plov ne zadene ob most,
ampak smukne med sohami izpod mosta. Ko bi plov za¬
del ob soho, bi se razbil; plovničarji bi padli v vodo in
utonili.

Na levem obrežju stoji mesto Ptuj. Sezidano je na
nizkem hribu. Zadaj stoječe hiše se dvigajo nad sprednje.
Celo v ozadju kraljuje na precejšnji višini grad „Gorenji
Ptuj“. Na južni strani od mosta se nahaja ob Dravi mestno
šetališče.

Tik mosta stoji hiša, v kateri stanuje mostninar.
Mostninar pobira mostnino. Vsak voznik mora plačati 20 h
mostnine, kajti most je stal mnogo denarja, več stotisoč
kron. Večkrat mu je treba tudi popravkov.

Mestne ulice imajo tlak iz kamenja, da ob deževnem
vremenu ni blata. Ulice vodijo položno navkreber do
tržišča. Na tržišču stoji visok stolp, kakih 20 m od njega
oddaljena pa velika cerkev.

Tržišče je obdano z eno- in dvonadstropnimi hišami.
V pritličju teh hiš zagledamo izložna okna. V prvem oknu
zagledamo barvano milo poleg majhnih steklenic. Tu je le¬
karna. V lekarni prodajajo različna zdravila ali leke (lekar
— lekarna) za bolnike. V drugem oknu so lepe tkanine,
v tretjem kava, riž in pisan sladkor; v četrtem oknu vi¬
dimo ure, prstane, zapestnice, uhane in drug lišp iz zlata,

36

srebra in drugih kovin. Tukaj ima zlatninar svojo pro¬
dajalno. V petem oknu zagledamo klobase in gnjati. Tu
je klobasama. Zraven ima brivec svojo delavnico. Potem
pridemo do trgovine, v kateri prodajajo papir, podobe in
knjige (knjigarna in trgovina s papirjem). V enem izlož-
nem oknu vidimo štruce, torte in drugo sladko pecivo.
Tu je slaščičarnica itd. V Ptuju si človek lahko kupi, kar mu
srce poželi, le denarja je treba.

Oglejmo si še tržišče. Na tržišču je dopoldne vse
polno ljudi, zlasti žensk. Na nizkih mizah so kmetice raz¬
ložile svoje pridelke: solato, zelen fižol, grah, kumare,
krompir, zelje, ohrovt, kolerabo, peteršilj (peteržilj) itd.
Tu vidimo tudi jerbase polne črešenj, škafe polne jagod
ali borovnic. Tu prodaja kmetica marelice in drugo sadje,
ki je bas v tistem času zrelo, tam druga ženska ponuja
mleko, sir in smetano. Tretja ima jajca, piščeta in race
naprodaj. Na neki mizi zazremo lepe šopke ter cvetice,
rastoče v loncih, ki jih kupujejo meščani.

Mestne gospe in kuharice kupujejo, česar treba,
da skuhajo obed. S kmeticami govore slovensko, med
seboj pa nemški.

Zdajci zaslišimo trobento. „Tatadra, tatadra, tata-
drata!“ Začudeni se ozremo. Iz neke ulice prikoraka četa
vojakov. Vsi imajo višnjeve obleke (uniforme). En vojak
stopa pred četo; na ovratniku ima zvezde. To je četovodja.
Vojaki so pijonirji, to so tisti vojaki, ki delajo mostove
črez reke, če je treba drugim vojakom prekoračiti vodo,
kjer ni mostu. Prihajajo od vaje. Hitimo za njimi. Kora¬
kajo v vojašnico (kasarno). To je velika dvonadstropna
hiša. Označena je s cesarskim orlom. Pred njenimi vrati
stoji en vojak na straži.

Zdaj zazvoni poldne. Iz velikega poslopja pridrvijo
dečki s knjigami pod pazduho. Poslopje, ki si ga pravkar
ogledujemo, je deška ljudska šola (5razr.).

37

Iz drugega poslopja drve večji dečki in mladeniči.
Vsi so gosposko in čedno oblečeni. Vsak nese pod paz¬
duho velik sveženj knjig. Stopajo mirno in ponosno. To
so dijaki. Prihajajo z gimnazije. To je šola, kjer se dečki
uče latinskega in grškega jezika ter različnih drugih uče¬
nosti. Učitelji, ki poučujejo v gimnaziji, so gospodje pro¬
fesorji.

Iz tretje ulice prihajajo gosposko oblečene deklice.
V tej ulici se nahaja dekliška mestna šola (8razr.).

Vsi dečki in deklice se pogovarjajo po nemško. Hite
domov k obedu.

Tudi mi hitimo v gostilno. Tu si naročimo preprosto
kosilo.

V gostilni je mnogo gostov. Ko smo se okrepčali in
plačali, gremo zopet ogledovat mesto.

Ptuj ima razne urade: okrajno glavarstvo, sodišče,
davkarijo, poštni urad z brzojavno postajo, orožniško po¬
stajo, finančno stražo, hranilnico; dve lekarni; tri vojaš¬
nice; gimnazijo, 5 razredno deško, 8 razredno dekliško
ljudsko šolo, slovensko okoliško šolo s 5 deškimi in
4 dekliškimi razredi. Ima dve cerkvi, nemško in slo¬
vensko. Župnik nemške cerkve ima naslov prošt. Tudi je
obenem dekan. V slovenski cerkvi službujejo menihi (mi¬
noriti).

V Ptuju je nastanjenih sedem zdravnikov. Nekoliko izven
mesta stoji sredi krasnih nasadov velika, čedna hiša. To
je bolnišnica. V visokih, snažnih sobah stoji postelja tik
postelje. Na posteljah leže bolniki. Črno opravljene nune
jim strežejo. Večkrat na dan prihajajo zdravniki iz mesta,
da pregledajo bolnike ter naroče nunam, kako jim naj
strežejo. Bolniki so iz mesta, pa tudi iz mestne okolice.

Tik bolnišnice stoji hiralnica. Tukaj so nastanjeni
bebci, slepci, kruljavci in hromci iz cele ptujske okolice.
Tudi hiralnica je lepo poslopje. Za vsakega oskrbovanca
je pripravljena postelja, stol in omarica. Za hišo je velik.

38

krasen vrt, kjer se smejo izprehajati. Na dvorišču je po¬
slopje, v katerem se nahajata kuhinja in perilnica.

Bolnišnica in hiralnica sta hiši krščanskega usmiljenja.
Nune, ki strežejo v bolnišnici in hiralnici, so Bogu oblju¬
bile, da hočejo vse svoje življenje izvrševati dela krščan¬
skega usmiljenja. Zato jih imenujemo »usmiljene sestre"
ali »usmiljenke".

Iz Ptuja v Maribor.

Drugo jutro ob 7. uri se odpravimo k železniški po¬
staji. Tu si kupimo vozni list za voz (vagon) III. razreda.
Za progo Ptuj-Maribor stane 1 K. Stopimo v čakalnico,
t. j. soba, v kateri potovalci čakajo na vlak. Iz čakalnice
pridemo skoz velika steklena vrata na peron. To je tla¬
kovan hodnik ob tiru, ki je s streho pokrit, da ob slabem
vremenu dež ne nadleguje popotnikov, kadar stopajo z
vlaka ali na vlak.

Kmalu prisopiha vlak ter postoji. Prvi stopi z vlaka
izprevodnik (kondukter), da odpre vrata na vozovih, kjer
hoče izstopiti ali pa vstopiti kak popotnik. Nekaj popot¬
nikov izstopi. Potem pa mi vstopimo ter sedemo na klop.
Ko je vstopil zadnji popotnik, zapre izprevodnik zopet vse
vozove. Ne naslanjaj se na okno, dokler niso zaprta vrata!
Nevarno je, nagibati se skoz okno navzven! Potem naznani
strojevodji, da je vlak pripravljen za odhod. Kmalu se vlak
začne pomikati naprej. Iz začetka teko kolesa počasi, potem
pa vedno hitreje. Zremo skozi okno in presenečeni smo.
Zdi se nam, da se trdno stoječi predmeti gibljejo : Kolodvor,
drevored, mesto, Drava z mostom, Breg, Hajdin i. t. d.
smukajo zaporedoma mimo nas. Kmalu nas objame gosto
borovje. Vlak dospe do postaje Šterntal ter postoji. Tukaj
ni nobenega sela. Samotno stoji majhen kolodvor ob tiru.
Tu izstopi samo en mož. Kmalu se vlak pomakne naprej.
Pogled skozi okno na desno kaže samotno ravan. Borov
gozd menjava z mahovitimi travniki. Skozi okno na levi

39

strani zremo Ptujsko goro in še bolj v ozadju našo ljubo
Donačko goro. Krasno jo je gledati. Vsa je odeta s temno-
višnjevim plaščem zraka. Med vasmi v ospredju zapazimo
Cirkovec (Z. c. 5razr.) Cirkovški župnik je dekan.

Druga železniška postaja je Pragersko. Izprevodnik
zakliče: „Vsi izstopite!" Ubogamo ga. Izprehajamo se po
kolodvorskem hodniku čakaje na drug vlak. Kolodvoru
nasproti stoji tovarna, v kateri izdelujejo slamoreznice,
stiskalnice in vejevnice. Cerkve tukaj ni, pač pa je eno-
razredna nemška šola. V sosednjem selu, v Spodnji Pol¬
skavi je cerkev in slovenska šola. Do tja je 5 km ali
dobra ura hoda.

Od jugo-zapada pridrdra drug vlak ter postoji. Iz¬
prevodnik zakliče: Poštni vlak v Maribor, Gradec, Dunaj!
Brzo vstopite!“ Popotniki hite v vozove. Tudi mi se jim
pridružimo ter se odpeljemo v severno smer.

Prva postaja ima napis Račje-Fram. Račje leži na polju,
1 km oddaljeno od železnice (2-razr., poštni urad, grad
in tovarna). Fram pripada pohorskemu ozemlju.

Druga postaja je Orešje-Slivnica. (V Slivnici je cerkev
in 4razr.)

Tretja postaja so Hoče. (Ž. c. in 3razr.)

Vlak dospe v Maribor. Ura kaže 9 h  9’ predpoldne.
Naglo izstopimo in se napotimo v mesto. Korakamo po
široki ulici. Množica ljudi hodi sem in tja. Kmetov je vi¬
deti malo, temveč pa meščanov. Ne vemo, kaj bi si naj¬
prej ogledali, množico na ulici ali pa krasna izložna okna,
ki se vrste drugo za drugim. Zdaj zagledamo rdečo cerkev
z dvema stolpoma. To sta tista stolpa, ki smo ju gledali
z Donačke gore. Vstopimo v cerkev. Njen kras in njena
velikost nas presenečita. Vsi zidovi in stebri so naslikani
s pisanimi barvami. Zlasti se čudimo ogromnim orglam.
V tajnostni tišini zaslišimo zamolkle glasove; menihi mo¬
lijo, a nikjer jih ni videti. Skriti so nekje. Menda so na

40

koru. Nahajamo se v frančiškanski ali „slovenski“ cerkvi,
ki ji je prizidan frančiškanski samostan.

Stopivši iz cerkve nadaljujemo izprehod po mestu.
Kamor se ozremo, povsod zagledamo izložna okna. V prvem
so slaščice, v drugem klobuki, v tretjem obleke, v četrtem
puške, v petem obuvalo, v šestem žive cvetice, v sedmem
dežniki in solnčniki, v osmem ure in zlatnina, v devetem
čipke, rokavice in pisani trakovi, v desetem knjige in po¬
dobe i. t. d.

Ob velikih svetlih oknih neke hiše stoje mizice. Pri
mizicah sede gospodje, ki pijejo kavo iz majhnih čašic in
čitajo časnike. Nekateri zrejo skozi okno k nam na ulico.
To je kavarna.

V Mariboru je več lekarn in veliko število zdrav¬
nikov. Tablica, pribita na zid, ti pove, kje stanuje zdravnik,
če katerega rabiš.

V Mariboru biva naš škof. Gotovo bi radi videli ško¬
fovo palačo. Stoji sredi mesta ob velikem trgu, ki mu
pravijo „Stolni trg“. Palači nasproti stoji stolna cerkev, v
kateri stoji kip prvega mariborskega škofa in vrlega slo¬
venskega pisatelja, A. M. Slomška. Katera Slomškova be¬
rila smo že čitali? Blizu cerkve je krasen nasad.

Od Stolnega trga drži kratka ulica na Glavni trg.
Tukaj prodajajo kmetice in prodajalke sadje, zelenjavo,
sočivje in druge jestvine, slično kakor smo videli na
ptujskem trgu. Tudi meso prodajajo mesarji na tem trgu
in ob postnih dneh si lahko kupiš tudi rib. Posebno nas
v oči bodejo pomaranče, fige, rožiči, črešnje, marelice in
drugo sadje, ki je kaj vabljivo razpostavljeno po mizah.

Na Glavnem trgu zapazimo tretjo cerkev. To je
majhna, a ljubka cerkev sv. Alojzija. Tik cerkve je šola,
v kateri se uče mladi gospodje za duhovnike, ali bogo-
slovnica.

Od Glavnega trga ni daleč do Drave. Velik nov most
nas vede na desno Dravino obrežje. Tukaj vidimo cerkev

41

sv. Magdalene. Zato imenujejo ta del mesta Magdalensko
predmestje.

Sprehajaje se po Mariboru razvidimo, da je Maribor
mnogo večje mesto nego Ptuj. Maribor šteje 28.000 pre¬
bivalcev, Ptuj samo 4000 prebivalcev. Torej je Maribor
sedemkrat večji od Ptuja. Prebivalci občujejo izvečjega
nemški, pa tudi Slovencev je precejšnje število.

Množica ljudi potrebuje velike množine hrane, ku¬
riva, obleke in stanovanj. Hrano in [deloma tudi kurivo
prodajajo Mariborčanom kmetje iz mariborske okolice. Za
druge potrebščine skrbe trgovci in rokodelci.

Kadar odide učitelj iz šolske sobe ter pusti otroke
same, začno drug drugemu nagajati. Včasi se celo tepo,
lasajo in psovajo. Se-le, ko se učitelj vrne, se pomirijo.
Ravno tako bi lahko nastal v velikem Mariboru, kjer živi
28.000 ljudi skupaj, nered, razprtija med ljudmi, ko ne bi
bilo nobenega nadzorstva. Brez nadzorstva bi trgovci in
krčmarji menda včasi goljufali druge ljudi; ničvredni
ljudje bi kradli; nasilneži bi pobijali someščane; zlobneži
bi poškodovali nasade, trgali cvetje, podirali drevje; ne-
snažneži onesnažili ulice itd.

Nadzorstvo izvršuje mestni odbor. Predsednik tega
odbora je mestni župan z dvema podžupanoma. Na glav¬
nem trgu stoji mestna hiša. V tej hiši se nahaja mestni
urad. Tukaj piše dan za dnevom celo krdelo mestnih
uradnikov. Razven uradnikov spadajo k mestnemu uradu
tudi redarji (policaji). Dočim uradniki pišejo, hodijo redarji
po mestu ter nadzorujejo ljudi. Redarja lahko spoznaš po
posebni obleki (uniformi).

Redarji hodijo 1. na trg ter preizkušavajo mleko, ali ni
vodeno, meso, je li zdravo, sadje, je li zrelo, jajca, so li
sveža. Oni pazijo na vodo v studencih; ako je smrdljiva,
se mora studenec očistiti. Gledajo na snago v mesnicah,
pekarnah in gostilnah. Oni nadzorujejo pometače, ki so
nastavljeni, da pometajo ulice in trge. Ako kdo zboli za

42

nalezljivo boleznijo, mora lastnik hiše, v kateri stanuje
bolnik, takoj naznaniti mestnemu uradu. Ta-le pošlje takoj
svoje uslužbence z vozom po bolnika, ki ga odpeljejo v
bolnišnico. Tako zabrani redarstvo, da se nalezljiva bolezen
ne širi po vsej hiši in po mestu.

2. Redarstvo skrbi za varnost življenja in premo¬
ženja. Ob vsaki uri podnevi in ponoči lahko zapaziš v
različnih delih mesta redarje, ki hodijo po ulicah ter pa¬
zijo na red in mir. Kdor kriči, razsaja in se nedostojno vede,
tistega primejo ter ga odvedejo v zapor. Redarstvo tudi
gleda na pošteno mero in vago. Obhodi vse prodajalne,
gostilne in mesnice ter preizkušava mere in tehtnice. V
pekarnah tehta hlebe in žemlje, ali imajo predpisano težo.
Prelahke hlebe zapleni.

3. Redarji hodijo ponoči od gostilne do gostilne. Ako
najdejo pijanca, ki se nedostojno vede, ga odvedejo v
zapor.

4. Mestni urad nadzoruje berače. Slabotne in one¬
mogle odvede v bolnišnico. Zdravim in močnim beračem
preskrbuje delo, da jim ni treba beračiti. Ako nočejo de¬
lati, jih zapre.

5. Nadzoruje tudi stavbe. Kdor hoče staviti novo
hišo, mora prositi občinsko zastopstvo dovoljenja. Sele, ko
je prejel dovoljenje, sme stavbo pričeti. Mestni urad se
mora prepričati, ali je stavba močna in varna proti ognju.
Potem izroči lastniku pismeno dovoljenje, da sme stavbo
rabiti.

6. Mestni urad pregleduje dvakrat na leto vse dimnike
v mestu ter se prepriča, so li dovolj očiščeni; kajti bati
se je, da bi se v katerem neočiščenem dimniku ne vnele
saje ter nastal požar. Vsak hišni lastnik mora imeti ga¬
silne priprave (na podstrešju velike kadi, napolnjene z
vodo, vedrice, visoko lestvico itd.).

Mestni urad mora imeti primerno število brizgalnic
in drugega gasilnega orodja ter potrebno število gasilcev.

43

{Požarna bramba.) Če nastane kak požar, brž prihiti po¬
žarna bramba z brizgalnicami gasit.

7. Kadar delavec zboli, ne more delati. Ako pa ne
dela, tudi nič ne služi. Zmanjka mu denarja in potem
trpi glad in pomanjkanje. Da bi se to ne zgodilo, je mestni
urad ustanovil bolniško blagajno. Vsak delavec mora od
svoje dnine plačati določeno vsoto v bolniško blagajno.
Kadar pa zboli, dobiva iz bolniške blagajne za vsak dan
svoje bolezni toliko, da se lahko živi. Bolniška blagajna
plačuje zanj tudi zdravnika in zdravila v lekarni.

Mestni šolski svet nadzoruje šole, ki jih je v Mari¬
boru mnogo. Maribor ima 2 meščanski šoli, 4 deške ljud¬
ske šole, 3 dekliške ljudske šole in zraven še dekliško
šolo pri šolskih sestrah. Razen ljudskih šol se nahajajo
v Mariboru še te-le šole: 3 šole, v katerih se izobražujejo
učitelji in učiteljice: učiteljišča (eno za učitelje, dvoje za
učiteljice), gimnazija, kakor v Ptuju, realka, gospodinjska
šola, sadjarska in vinarska šola in tudi vojaška šola.

Dobrodelni zavodi so: a)  siromašnica za revne stare
ljudi; b)  sirotišnica za sirote; v oba zavoda se spreje¬
majo samo reveži, ki imajo v Mariboru domovinsko pra¬
vico; c)  velika bolnišnica (za mesto in okolico).

Mestni urad tudi vzpodbuja svoje občane k štediji-
vosti. Ustanovil je mestno hranilnico. V hranilnico lahko
nalaga vsakdo denar, ki si ga je prištedil. Vložnik dobi
vložno knjižico. V vložni knjižici se zapisujejo vloge in
obresti. Kadar pa denarja rabi, lahko vzdigne del ali
celo vlogo z obrestmi vred. Hranilnica posojuje tudi dru¬
gim ljudem, ki nimajo pri nji vloženega denarja, proti
obrestim večje ali manjše vsote, ako morejo jamčiti, da
bodo posojila zopet vrnili. Poleg mestne hranilnice sta v
Mariboru dve slovenski hranilnici, ki tudi posojata denar.

Mestni urad je opremil ulice in trge s svetiljkami.
Ko nastopi tema, jih prižgejo mestni sluge. Po ulicah in
trgih se razliva tudi zvečer in ponoči prijetna svetloba.

44

Tako se zavaruje, da se v temni noči ne zgodi lahko kaka
nesreča in da tatovi in drugi zlobni ljudje ne morejo tako
lahko uganjati zločinov.

Mestni urad (odbor) skrbi torej vsestransko za po¬
trebe, varnost in udobnost meščanov. A vse to stane de¬
narja, veliko denarja, ki ga morajo plačevati meščanje.
Zategadelj sestavi občinski urad vsako leto pred koncem
leta račun za naslednje leto. (Občinski proračun.) V ta
račun postavi vse vsote, ki jih bo treba plačati za urad¬
nike, za razsvetljavo, za požarno brambo, za ljudske šole
itd. — Ta račun pregledajo potem občinski odborniki, ki
ga, če je treba popravijo in tako določijo, koliko denarja
bo treba za občinsko opravo v prihodnjem letu. Nazadnje
pa tudi izračunijo, koliko bo moral vsak meščan prispe¬
vati za občinske potrebščine. Prispevek, ki ga mora vsak
meščan plačati (dati) v občinsko blagajno, je občinski
davek.

Razen občinskih uradov se nahajajo v Mariboru tudi
različni cesarski uradi. Cesarske urade imenujemo tudi
„cesarsko kraljeve" (c. kr.) urade. V Mariboru se nahajajo:
c. kr. glavarstvo, c. kr. okrožno sodišče, c. kr. davkarija itd.
O teh uradih bomo govorili o drugi priliki. Tudi različnih
vojakov je precej v Mariboru. Tu so konjeniki, pešci in
topničarji. Vojaki stanujejo v kasarnah, ki jih je v Mari¬
boru več.

Zgodovina: Okolo leta 800 po Kr. r. so postavili na hribu
(Piramida), na robu današnjega mesta, samoten grad. Po polju in na
hribih okrog je stanovalo mnogo slovenskih kmetov. Blizu gradu ta¬
krat ni bilo nobene hiše. A priselili so se nemški trgovci in rokodelci.
Kraj jim je ugajal. Prostor je bil raven, lega na suhem, solnčnem
Dravinem bregu prijazna in zdrava. Zato so si postavili tam hiše in
so pričeli izvrševati svojo obrt. Kmetje so radi prihajali v novo selo.
Dovažali so živila in jih prodajali poceni. Obenem so kupovali roko¬
delske pridelke in trgovskega blaga. Sčasoma se je priseljevalo več -
Nemcev. Tako je nastalo nemško mesto sredi slovenskih kmetij. V
poznejših časih se je naselilo v mestu tudi precej slovenskih roko¬
delcev, trgovcev, delavcev in uradnikov. Okolo 1461. leta je prišel te-

45

danji cesar Friderik III. (V.) v Maribor ter je stanoval tukaj več me¬
secev. Mariborčani prosijo cesarja, naj jim podeli „miijnino“. Miljnina
je bilo cesarsko pismo, ki je prepovedalo, da ne sme biti štiri milje
v okolišu nobene prodajalne; eno miljo v mestnem okolišu ni smel
noben rokodelec ali krčmar izvrševati svoje obrti. Kmetje so morali
v Mariboru prodajati svoje pridelke in kupovati svoje potrebščine in
nikjer drugod. Cesar jim je izpolnil to željo.

Kdor se je pregrešil zoper miljnino, je bil strogo kaznovan. Ro¬
kodelci in trgovci so imeli mnogo zaslužka ter so prav poceni plače¬
vali živila. Na ta način je Maribor hitro obogatel.

A tudi hude čase je prebil Maribor. Od leta 1529.—1683., torej
več ko 180 let so ga malodane vsako leto vznemirjali Turki. Da bi
se laže Turkov ubranili, so zgradili okolo mesta močan zid. Samo
štiri velika vrata so se odpirala na prosto. Kadar so se Turki prika¬
zali, so zbežali okoličani v mesto. Potem pa so zaprli mestna vrata.
Turki sicer niso mogli v mesto, toda pred mestom so požigali hiše in
pustošili polja. V zaprtem mestu pa je cesto nastala lakota. Bivalo je
v njem mnogo več- ljudi ko navadno, hrane pa niso mogli privažati,
ker so Turki vsak voz prestrigli, voznike ubili, hrano pa so zase po¬
rabili. Včasi je glad ljudi tako hudo mučil, da so lovili miši in pod¬
gane in jih jedli. Ako biva v tesni sobi mnogo ljudi, se zrak izpridi.
Istotako se je tudi v tesnem mestu zgodilo. Izpridil se je zrak. Vsled
gnusne hrane in izprijenega zraka je nastala kuga. Kogar ni ubil
Turek, tega je umorila kuga. Le malo jih je ostalo zdravih in živih.
Zato še dandanes molimo v litanijah: „Vojne, lakote in kuge nas ob-
vari, o Gospod!"

Ko so prenehale turške vojne, si je Maribor zopet opomogel.
Leta 1805. se je sicer prikazal nov sovražnik, namreč Francozi, toda
ta vojna ni bila tako huda kakor turška. Trajala je do leta 1811. Od
tiste dobe uživa Maribor nepretrgan mir. Vedno se priseljujejo tujci
ter zidajo nove hiše. Tako se širi Maribor še dandanes močno.

Iz Maribora v Ptuj. (Ob Dravi.)

Stoje na novem mariborskem mostu zagledamo na
Dravi plav. Namignemo plavičarjem, naj nas vzamejo s
seboj. Pl a vinarji takoj zasučejo plav k obrežju. Par minut
pozneje plovemo po Dravi proti Ptuju. Valovi nas nesejo
pod železniški most. Potem dospemo do broda, ki veže
vas Poberž (= Pobrežje) z mariborskim predmestjem Me-

46

lingom. Na desnem bregu se razprostira Ptujsko polje, na
levem pa se dviga strmo hribovje: Slovenske gorice.

Štiri kilometre od Maribora plovemo mimo vasi
Sv. Peter. (Z. c., 3razr., nunski samostan = vzgojevališče
za deklice.)

Dospemo do drugega broda. Iz Maribora drži po polju
cesta, ki se tukaj križa z Dravo. Ob tej cesti leže sama
neznatna sela: Marija v Brezju (2razr.). Na levem bregu
je župna vas Sv. Martin poleg Vurberga. (3razr.)

Do Gor. Dupleka teče Drava tesno ob hribih. Tu pa
se oddalji za en kilometer od hribov in teče prav počasi
po ravnini. Vsled tega se kamenje in zemlja, ki jih valovi
nosijo, lahko usede. Tako nastanejo otoki, ki cepijo Dra-
vino strugo v mnogo stružic. Plavičarji morajo dobro pa¬
ziti, da se izognejo mnogoštevilnim otokom in plitvinam.

Pri Sv. Janžu (Ž. c., 4razr.) je tretji brod. Janževčani
so napravili brod, da laže občujejo z Vurbergom.

Niže šentjanškega broda se Drava zopet približuje
hribom. Tok je naglejši, struga je zopet enotna. Na des¬
nem bregu zapazimo leseno zgradbo. To je jez, ki brani,
da Drava ne podkopava in odplavlja desnega obrežja. Jez
seže od Šent Janža do Ptuja. Izmerite, kako dolg je. (8 km.)

Dospevši do Ptuja, prosimo plavičarje, naj nas puste
na obrežje. Plav odplove, mi pa se napotimo h gradu
Gor. Ptuj. Z višine zremo polje in vidimo, da ga prepreza
gosta mreža cest. Razen železnice še držita dve cesti iz
Ptuja v Maribor. Obe izhajata iz Hajdina. Izhodna nas
pelje skozi borov gozd. Ob tej cesti nahajamo šolski seli
Šent Janž (4razr.) in Sv. Miklavž (lrazr.). Druga cesta
drži iz Hajdina v Račje. Tu se strinja s cesto, ki oklepa
pohorsko vznožje. Vmes so razpredene steze. Tu naha¬
jamo šolski seli Sv. Marjeta (2razr.) in Dobrovce (2razr.)
Od Hajdina drži preko polja tudi cesta v Slov. Bistrico.

V Haloze vodijo sledeče ceste: 1. Ptuj-Ptujska gora;
2. Ptuj-Jurovec; 3. Turniš-Sv. Vid.

47

Ob vseh navedenih cestah kaže Ptujsko polje isto
lice: kamenite njive, borovi gozdi, prazne pustinje po-
rastle z resjem in srakonogo. Sadnega drevja je malo,
največ višenj. V vaseh stoje hiše tesno skupaj, navadno
v dveh vrstah na obeh straneh ceste. V vsaki poljanski
vasi se nahaja topolov drevored. Hiše so večje od halo¬
ških. Hlev in stanovanja so pod eno streho.

Spodnje Ptujsko polje.

Od Ptuja do Sv. Vida je Bravina struga zelo razce¬
pljena. Vzroki tej prikazni so isti, kakor na gorenjem
Dravskem polju.

Pri Sv. Vidu se Drava približuje haloškim hribom
ter teče tesno ob njih vznožju. Tu sprejema Dravinjo s
Polskavo, Tajno in Velo, Pesnico, Sejanco in Lešnico.

Niže Zavrča se Dravina struga razprede vnovič v
mrežo vodnih žil. Obrežja so močvirna, voda plitva. V
močvirju gnezdi nebroj povodnih ptic. Pri Ormožu pa se
zelo zoži. Ormož je majhno mesto. Šteje približno 900 pre¬
bivalcev (skoro I /?, Slovencev!) Ima grad, 2 ljudski šoli
(nemško 4 - razredn. in slovensko 4 - razredn.), sodišče, dav¬
karijo, hranilnico, bolnišnico, poštni urad z brzojavno po¬
stajo, orožniško postajo, finančno stražo, požarno brambo,
več zdravnikov. Cerkve seveda tudi ne manjka. Pač pa
pogrešamo višje šole (meščanske šole, gimnazije) ter vo¬
jašnice. Meščani si pridelujejo živež večinoma sami. Imajo
velike vrte in njive.

Napisi na izveskih so nemško-slovenski. Na ulicah
se sliši povsod slovenska govorica.

Na severni strani mesta se dvigajo ormoške gorice,,
ki slove radi žlahtnega vina, ki raste tamkaj. Vinoreja je
Ormožanom glavni zaslužek.

Ormož ima slično zgodovino kakor Maribor. Pod gradom so se
naselili nemški rokodelci in trgovci. Odtod dandanes nemška šola,
nemški napisi v mestu. Kakor v Maribor so tudi v Ormož prihrumeli
večkrat Turki. 1848. leta so ondot razsajale puntarske čete z Ogrskega.

48

Pri Ormožu se končuje Ptujsko polje. Tamkaj je tudi
hrvaška meja. Zato se vrnimo v Ptuj. Imamo cesto in želez¬
nico na razpolago. Potujemo peš po cesti. V l 'h  ure dospemo
k Veliki nedelji. (Z. c., 5-razredn., grad, kolodvor, siromaš-
nica, poštni urad.)

8 km od Ormoža prekoraka cesta Pesnico. Tukaj so
ostanki starega mosta, ki so ga zgradili Rimljani. Ne daleč
od mosta je Sv. Marjeta niže Ptuja. (Ž. c., 6-razredn. š. in
siromašnica).

Od Sv. Marjete do Ptuja, (4 km) so sama neznatna
sela (Možganjci, Cirkovec, Strelec, Borovec, Spuhlja). Za¬
nimivejši nego sela so poljski pridelki, ki jih tukaj pride¬
lujejo. Sicer nahajamo tudi tukaj krompirišča, koruzišča
in polja z raznovrstnim žitom. Toda največ njiv je zasa¬
jenih s čebulo (Itikom). Potujemo po takozvani „liikovi
deželi."

Meseca avgusta je čebula zrela. Tedaj jo izpulijo in
zvozijo domov v skedenj. Tu porežejo korenino, čebulo pa
razvrste po velikosti. Končno jih spletajo v slamnate vence
in obesijo na zračnem podstrešju. Ko je opravljeno nuj¬
nejše poljsko delo, naklada gospodar lestveni voz s če-
bulinimi venci, voz pa prepreže s platneno streho in pelje
čebulo naprodaj v Ptuj, Maribor, Rogatec, Celje. Na naši
cesti čestokrat ob tem času vidimo take vozove. Pravijo:
„Liikarji se peljejo."

S čebulinim izkupkom „1 likarji" plačujejo davke ter
si kupujejo druge potrebščine, ki jim jih ne nuja njihova
zemlja. Čebula je njih denarni (gmotni) vir. Poleg čebule
pridelujejo tudi česen, toda tega mnogo manj.

Potujmo še po cesti, ki drži s Ptuja vzporedno z
Dravo k Sv. Barbari v Halozah. Najznamenitejše selo ob
tej cesti je Sv. Marko. (Ž. c., 6-razredn. š. in poštni urad).

Dolenje Ptujsko polje ima vobče drugo lice nego go¬
renje. Borovih gozdov tukaj ni, in tudi ne z resjem po¬
ra stlih pustinj. Oranica je debelejša, zemlja rodovitnejša.

49

4

Sela imajo, kakor na gorenjem polju, obliko vrstičnih vasi.
Vsak kmet ima par konj v hlevu. V nedeljo se vozijo go¬
renji kakor dolenji poljanci v Ptuj. Tu se zbirajo na sej¬
mišču. Tedaj jih lahko primerjamo. Gorenjci so vitki in
visokozrastli, dolenjci pa so nizki, širokopleči in debelu-
šasti. Tudi po obleki se ločijo. Posebno pozornost vzbu¬
jajo dolenjke. Nosijo zelo kratka krila in žametne črevlje,
povezane s pisanimi trakovi.

Zelo različno je narečje. V Cirkovcu opominja mati
svojega sinčka Jožefa: „Zepa, ali se ne booš vmiju?“ Pri
Sv. Marjeti niže Ptuja pa reče mati: „Jiiža, ali se ne boš
vmija ?“

Nravi so vsi Poljanci iste. Fantje se žal zelo radf
pretepajo. V nedeljo ima vsak fant dolg nož za „sarami“
(v škornjih), na klobuku pa „ krivec" (ruševec). V krčmi
se skregajo za vsako malenkost. Divje veseli potegnejo
vsak svoj nož izza sar ter se koljejo. Čestokrat se zgodi
grozna nesreča, da pri tem koga ubijejo. Mnogi menijo,
da je ta divjost iz turške krvi. Med Poljanci je namreč
mnogo potomcev onih strašnih Turčinov, ki so od leta 1400
do leta 1700 malodane vsako leto pustošili Ptujsko polje.
Marsikateri teh Turkov je takrat zaostal na Ptujskem polju.
Sčasoma so se ti zaostali Turki poslovenili. Njih turško
pokolenje izpričavajo nekatera rodbinska imena, ki se
čestokrat nahajajo na Ptujskem polju, na pr. Mustafa,
Turk, Hazimali (Hassan Mulai), Šalamun (Soliman).

Požlahtnitev prirodnih zakladov.

Ptujsko polje je malo rodovitno. Na pustinji raste malo
trave, a mnogo resja in babje dušice. Toda Poljanci umejo
svoje polje rodovititi. Najprej rabijo pustinjo več let kot
pašnik. Tako se nekoliko pognoji. Potem jo pa zorjejo in po¬
sejejo s srakonogo. Naslednjo pomlad srakogonino strnišče
zorjejo vnovič in nasadijo krompir nanj. Tega je treba
okopati, pregrehah (osipati) in izkopati. S tem se zemlja

50

rahlja. Na novo pomlad sejejo na krompirišče koruzo. Tudi
koruza se okopava in ogreba. Tako se zemlja še bolj zrahlja
in sedaj šele je pripravna za žitno setev. Zaporedoma se¬
jejo vanjo rž, ajdo, ječmen, repo in oves. Ko pa zapa¬
zijo, da se je njiva izrodila, jo posejejo z deteljo ter jo
puste več let, da počiva. Ta čas jo zopet rabijo kot pašnik.

Poljanci pridelujejo mnogo krompirja, koruze in repe.
Toda to so borna živila, a Poljanci umejo jih pretvoriti v
tečnejša in okusnejša. Z njim rede namreč mnogo svinj.
Svinja poje, dokler ne doraste, povprek

50 kg ajde po 16 h.8 K

300 kg repe po 3 h.15 „

200 kg krompirja po 10 h.20 „

100 kg koruze po 16 h.16 „

Trave ne računamo. . . —

Skupaj torej porabi hrane za . . 57 K
Končno tehta svinja 80 kg po 1 K . . 80 „
Dobiček torej znaša . . 23 K
Toliko je dobička, ako se proda pitana svinja. Večji
dobiček pa se pokaže, ako Poljanec pitano svinjo zase in
sam porabi. Mesto plehke rastlinske jedi ima okusno meso
in zabelo.j

Mnogi Poljanci se bavijo s špeharstvom. Vsak četrtek
zakolje Špehar do tri pitane svinje. V petek zapelje meso
in Špeh v Ptuj, ali pa v soboto v Maribor naprodaj.

Poljanci prodajajo poljske pridelke, svinje, živino in
kuretino. Kupujejo pa vino, sadje in drva.

Analiza učenčevih predstav. (Po Kerpu,)

I. Pri rod na slika,  a)  Lega z ozirom na domači kraj.

b)  Meje.

c)  Velikost (oblika).

c)  Ustroj tal. Iz katere snovi je?

e)  Podnebje.

51

4

f)  Vodovje.

g)  Rastlinstvo in živalstvo.

II. Kulturna slika.  1. Obljudba, sela.

2. Narodno življenje.

8. Promet (ceste, plovne in želez-
nične proge).

4. Trgovina (izvoz in uvoz).

5. Izkoriščanje prirodnih zakladov.

6. Požlahtnitev surovin.

7. Zgodovina.

Risanje

s pomočjo kvardatne mreže ter po učiteljevem predrisku.
c)  Slovenske gorice.

1. Meje.  Na jugu meje Slovenske gorice ob cesto
iz Arveža v Lučane, ob Pesnico, ob cesto iz Maribora v
Leitersberg in ob Dravo; na zapadu jih meji potok Saggau,
na severu Mura. Na izhodu prehajajo v Ogrsko ravnino.

2. Razsežnost.  Izmeri in izračuni razsežnost Slo¬
venskih goric od potoka Saggau proti izhodu! Koliko ur
hoda? (70 km = 70 A ure = 17 'h  ure hoda zračna črta).

3. Navpična izobrazba.  Od zapada proti izhodu
vidimo te-le vrhove: Križeva gora 633 m, Kamena gora
517 m, Hum 424 m, Ostrovec 378. Primerjaj te višine s
haloškimi!

4. Vodovje.  Najznamenitejše vode so Pesnica in
Ščavnica. Prva se izliva v Dravo, druga v Muro. Greben
Slovenskih goric tvori razvodje med imenovanima rekama.

5. Ustroj tal.  Vzpetosti tvarja lapor, ki je pokrit z
ilovico. Ob deževnem vremenu se ilovica izpremeni v ži¬
lavo blato. Pravijo, da morajo tedaj celo muhe po berglah
hoditi.

6. Ceste.  Slovenske gorice prepreza gosta mreža
cest. Te ceste hočemo prepotovati, da se tem natančneje
seznanimo s Slovenskimi goricami.

52

Iz Ptuja k Sv. Lenartu.

Cesta nas vede proti severo-izhodu. En kilometer od
Ptuja se cepi. Mi krenemo proti Sv. Lenartu po progi, ki
drži po široki dolini proti severu. Tik ceste se vrsti hiša
za hišo. Vse so obdane s sadnim drevjem.

Blizu Sv. Urbana, ki je blizu en kilometer od ceste
oddaljen, se vzpenja cesta na hrib. Sv. Urban leži sredi
prelepih vinogradov. (Ž. c., 6-razr., orožniška postaja,
poštni urad). V ozadju se dviga Ostrovec 378 m.

Sv. Bolfank. (Ž. c., 2-razr.) Cesta drži ob zapadnem
robu široke pesniške doline. S hribov na izhodni strani
doline nas pozdravlja cerkev Sv. Andraža v Slov. gor. (Z.
c., 4-razr.)

Dvajset kilometrov od Ptuja se cesta zopet cepi. (Iz¬
meri.) Mi gremo po zapadni progi, ki prekorači Velko,
stranski potok Pesnice.

Kmalu dospemo k Sv. Lenartu. Izmeri razdaljo!
Sv. Lenart je trg. (Slovenska štirirazrednica in nemška
trirazrednica, sodišče, davkarija, bolnišnica, pošta itd.)

Leta 1532. so požgali ta trg Turki. Izza turških časov si pripo¬
vedujejo med drugimi to-le povest: Turki so prihrumeli nekoč, ko so
vsi ljudje delali v vinogradih in na njivah. Trg je bil prazen in zapu¬
ščen. Starec, ki je bil ostal doma, je pred Turki branil kraj, kar je mogel.
Ko so se lotili cerkve, je vsul več košev čebel nanje. Sedaj ujamejo
Turki njegovega sinčka in ga obesijo v zvon namesto bata ter z njim
zvonijo. Kmalu poči nesrečnemu dečku lobanja. V groznih bolečinah
je izdihnil. Zvon pa je zvonil, dokler niso domačini pregnali Turkov.

Od Sv. Lenarta v Maribor.

Pri Sv. Lenartu zasedemo poštni voz, ki vozi v Ma¬
ribor. Brž za trgom prelazi cesta hrib in dospe v široko
pesniško dolino. S hribov na južni strani doline nas po¬
zdravlja grad Gutenhaag; celo na robu južnega obzorja
pa zazremo cerkev Sv. Ruperta. (Ž. c., 4-razr.)

Štiri kilometre od Sv. Lenarta se cesta zopet cepi.
Poštni voz dospe po zapadni progi v Muce. Na južnem
obzorju se dviga Hum (424 m).

53

Sv. Marjeta leži ob cesti. (Ž. c., 4-razr.)

Pri Pesniškem dvoru je grad in kolodvor Južne že¬
leznice. Tu krene poštni voz proti jugu v Maribor.

Od Pesniškega dvora drži stranska cesta k Sv. Ja¬
kobu v Slov. gor. (Z. c., 5-razr.)

Sosedna fara je Jarenina. (Z. c., 5-razr.)

Od Pesniškega dvora v Arvež.

Od Pesniškega dvora drži cesta v gorenjo pesniško
dolino. Tu nahajamo selo Spod. Sv. Kungota (Kunigunda).
(Ž. c., 2-razr.) Pri Zg. Sv. Kunigundi (ž. c., 2-razr.) se od¬
ceplja cesta, ki vodi proti severu v Arvež (Ehrenhausen).
Ob tej cesti se dviga Kamena gora 517 m in Plač 504 m.
V stranski dolini leži selo Svičina z gradom. (Ž. c., 3-razr.)

Sv. Juri ob Pesnici. (3-razr.)

Lučane so trg. (Ž. c., 4-razr.) Na lučanskem ozemlju
ima Pesnica svoj izvir.

Iz Lučan drži cesta v Arvež (Ehrenhausen). Cesta
prepleza hribovje in stopi v prijazno dolino. Tamkaj na¬
hajamo selo Gamlitz (Gomilica = nizek hrib). Danes je
kraj celo ponemčen.

Pesnica.

Stojimo ob izviru Pesnice. Kot majhna vodica priteka
iz lučanskih hribov. Toda od severa kakor tudi od juga
ji pritekajo premnogi dotoki. Tako hitro narašča in po¬
stane reka.

Pesnica teče v jugo-izhodno smer. Gorenji tok, ki
sega od Sv. Jurija do Zg. Sv. Kungote, ima ozko dolino.
Pri Sp. Sv. Kungoti se dolina razširi. Pri Pesniškem dvoru
jo prekriža južna železnica. Ob križišču čitamo na zemlje¬
vidu številko 260 (m nadmorske višine). Pri Sv. Marjeti
257; struga je za tri metre padla. Muce 255, grad Guten-
haag 240. Razdalja Pesniški dvor — grad Gutenhaag je
12 km. Padec je torej 260 — 240 •— 20 m. To je majhen
padec. Vsledtega teče reka počasi. To razvidimo iz gostih

54

ovinkov. Obrežje je označeno kot močvirje. Nekoliko je
temu tudi vzrok ilovnata zemlja, ki drži vlago. Dozdeva
se nam, da oklepa ilovica reko s tisočerimi rokami in jo
poizkuša nazaj držati. Reka pa se zvija kakor ujeta kača,
ki se tem tisočerim rokam vendar izpolzne. Voda, ki jo
je močvirje ujelo, se pa hudo maščuje. Gnije in diha stru¬
peno sapo — okuži zrak. Pesniška dolina je sicer pre¬
krasna, toda zelo nezdrava pokrajina. Okuženi zrak pro-
vzroča prebivalcem trajno mrzlico.

Pri Sv. Lenartu neha močvirje. Tla so namreč tukaj
bolj peščena. Struga neprestano pada. Pri Sp. Senarki se
Pesnica križa s cesto Ptuj - Sv. Lenart ter se prestavi z
desnega brega doline na levi breg. Poleg Pesnice dospemo
k Sv. Andražu v Slovenskih goricah.

Deset kilometrov od Sv. Andraža se Pesnica zopet križa
s cesto. Pri Dornavi (8-razr. in grad) se pesniška dolina
razširi v spodnje Ptujsko polje. Blizu Sv. Marjete niže
Ptuja se Pesnica križa z železnico in cesto Ptuj-Ormož.

Zavrču nasproti se izliva v Dravo. (Izmeri njeno dol¬
žino in izračuni njen padec ! Izvir 440 m, izliv 202 m nad
morjem.)

Obrežje je povsod nizko. Ob deževnih nalivih in
kadar sneg kopni, Pesnica preplavlja svoja obrežja. Tedaj
zapira ceste, s katerimi se križa in ovira promet. Da bi
zabranili preplavljanje, gradijo ob križiščih visoke jezove.

Plovna je Pesnica samo za čolne. Pač pa goni 22
mlinov. V Pesnici živi mnogo rakov, ščuk in karpov.

Iz Ptuja v Radgono.

Cesta Ptuj-Radgona drži v severno-izhodno smer.
Pričenši potovanje korakamo po isti cesti, ki nas je na
prejšnjem potovanju odvedla k Sv. Lenartu. V daljavi en
kilometer od Ptuja se ta cesta cepi. Ena proga vodi proti
severu, druga proti severo-izhodu. Mi se držimo severo-
izhodne proge. Kakor ob lenartski cesti nahajamo tudi

55

tukaj gosto vrsto selišč. Pri selu Gabernik se cesta zopet
cepi. Ena proga drži k Sv. Antonu, druga k Sv. Lovrencu.
Cerkev Sv. Antona stoji na prijaznem hribu (340 m). Ker
so sosedni hribi nižji, se cerkev daleč na okrog vidi. Od
cerkve pa se odpira lep razgled po Slov. Goricah. (5-razr.
in pošta.)

Pri selu Cogenice se naša cesta strinja s cesto, ki
drži od Sv. Lenarta v Radgono. Najvažnejše selo ob tej
cesti je Sv. Trojica. (Krasna cerkev, 4-razr.)

Pri Ivanjcih se zopet dve cesti strinjata z radgonsko
cesto, in sicer cesta iz Sent Jurija ob Ščavnici in cesta iz
Negove. Pri Ivanjcih radgonska cesta prekoraka Ščavnico.

Dalje pridemo v selo Ptujska cesta in nazadnje v
Radgono. (Razdalje od Ptuja!)

Radgona je Ptuju podobno mesto. Šteje 2600 prebi¬
valcev, torej je manjše nego Ptuj. Mimo mesta teče Mura,
ki pa ni tako veličastna kakor Drava. Na desnem bregu
stoji grad Gorenja Radgona.

Kakor v Ptuju so tudi v Radgoni različni uradi; dalje
sta tu dve cerkvi. Radgona ima meščansko in dve ljud¬
ski šoli (nemško 5-razr. in slovensko 5-razr.) itd.

Ime Radgona neki izhaja iz Rakovna (Rakovo mesto)
(?). Nekateri pa ga izvajajo iz imena Ratko, ki je bil
ustanovitelj gradu Gorenja Radgona.

Okolica je ravna (203 m nadmorske višine). Tla so
ilovnata. Vsled tega Mura teče počasi in tvarja močvirje.
Tri kilometre od mesta je na izhodu ogrska meja. Na
jugo-zapadu se dvigajo Slovenske gorice 209 m visoko.

Mimo Radgone drži železnica Spielfeld - Ljutomer.
Zasedimo vlak ter se peljimo v Ljutomer. Prva postaja
je Gris ali Sv. Peter pri Radgoni. To selo je Radgonsko
predmestje. (Ž. c., 6razred.). Dočim je mesto Radgona
nemško, bivajo v predmestju Gris (Sv. Peter) sami Slovenci.

Na zapadno stran vidimo blizu železnice loke, v da¬
ljavi pa Slovenske gorice. Na izhodni strani spremljata

56

železnico cesta in Mura, v ozadju pa se razteza nedo-
gledna ogrska ravan. Tu vidimo tudi lepe vasi.

Druga železniška postaja je pri Radencih. Pri Ra¬
dencih se nahajajo kisli vrelci (slatina) kakor pri Slatini
poleg Rogatca. Tudi tu je zdravilišče. Iz vrelcev napol¬
nijo na dan 4000 steklenic, ki jih razpošiljajo po svetu.-

Blizu Radenc je Kapela. (Ž. c., 5razred.) Cerkev
stoji na hribu, s katerega je lep razgled.

Sledeče postaje so: Hrastje-Muta, Vučja vas (2razred.),
Bučecovci in Sv. Križ. (Z. c., 5 razred.)

Zadnja postaja je Ljutomer. Ljutomer je trg. (Sodnija,
davkarija i. t. d. Ž. c., 3 šole: nemška 4razred, in dve slo¬
venski 5razredn., deška in dekliška). Ljutomerska cerkev
je stala že za časa panonskega kneza Pribine. Potovaje
v Rim sta maševala v njej Sv. Ciril in Metod.

Pri Ljutomeru se železnica konča. Zatorej moramo,
izstopiti. Napotimo se peš v Ščavniško dolino!

Ščavniška dolina.

Ime „Ščavnica" je vzeto iz ljutomerskega narečja.
(Ščavna „počasna“.) Pogled na reko kaže, da je njeno
ime dobro izmišljeno. Kakor Pesnica se tudi Ščavnica
vije počasi. (Zakaj ?) Na obeh obrežjih jo spremljajo sočne
loke. Ker pa so tla peščena, vendar tu ni močvirja.

Ščavnica izvira na gori Velki (405 m). Na Velkinem
vrhu stoji cerkev Marija Snežna. (Sloveča romarska c.,
3 razred.).

Ne daleč od Velke se Ščavnica križa s cesto, ki pri¬
haja iz Cmureka ter pelje k Sv. Lenartu.

Gorenja ščavniška dolina je precej samotna. Najvaž¬
nejše selo je tukaj Sv. Ana na Krembergu. (Ž. c., 4razred.).

Srednja ščavniška dolina je bolj obljudena. Selo se
vrsti za selom, toda razvrščena so po hribih, ki sprem¬
ljajo dolino. Najvažnejše selo je Negova. (Ž. c., 4razred.

57

in kisli studenci in grad.) Pri Ivanjcih se križajo najvaž¬
nejše ceste Slovenskih goric. Katere?

Sosedna župnija je Sv. Jurij ob Ščavnici. (Z. c.,
6 razred.)

V bližini na desnem Ščavničinem bregu je selo
Sv. Duh na Stari’gori (258 m). (Cerkev in 4razred.). Mimo
Sv. Duha teče cesta od Sv. Jurija ob Ščavnici v Ptuj.
(Imenuj šolska sela ob tej cesti!) Mala nedelja (Z. c.,
5 razred.)

Blizu Ljutomera so Cezanjevci. (Z. c. in 3 razred.)

Niže Ljutomera, 5 km od trga stopi Ščavnica na
ogrsko ozemlje. Lepa slovenska sela tukaj prenehajo.
Ščavnica teče samotna tesno ob vznožju goric ter se iz¬
liva v Muro.

Ljutomerske gorice.

• Potovaje iz Ljutomera v Ormož se lahko poslužimo
poštnega voza, ki nas odpelje naprej proti zapadu, na
Kamenščaku pa krene na jug in dospemo v Svetinje. (C.
in 3razred.) (Koliko km od Ljutomera?) in potem v Or¬
mož. (km?) Iz Ormoža, ki nam je že znan, se napotimo
v Središče. Na razpolago imamo železnico ali cesto. Radi
udobnosti se peljemo z vlakom.

Proti jugu gledamo Dravo in njene loke ter nedo-
gledno hrvaško ravan. Na severni strani se dvigajo Slo¬
venske gorice. Ob vznožju goric se vrsti vas za vasjo.
S prijaznega griča nas pozdravlja selo Hum. (Cerkev po¬
družnica in 3 razred.).

Ko vlak postoji prvič, smo že v Središču. Središče
je trg. (Ž. c., 6 razred, i. t. d.). To selo se imenuje Sre¬
dišče, ker je sredi treh dežel: Štajerske, Ogrske in Hr¬
vaške.

Iz Središča gre cesta proti severu v Ljutomer. Ob
tej cesti je na izhodu, blizu ogrske meje Sv. Bolfank na
Kogu. (Ž. c. in 3 razred.)

58

Na zapadno stran pa je Sv. Miklavž, ki leži v stranski
dolini. (Ž. c. in 5 razred.)

Ozemlje, ki ga oklepajo ceste Ljutomer-Ormož in
Središče-Ljutomer, imenujemo Ljutomerske gorice. Te go¬
rice slove radi izredno dobrega vina, ki raste tukaj. Naj¬
bolj so čislana sledeča brda: Jeruzalem, Železna vrata in
Gomila.

Trgatev na Kogu.’>

(Beril  o).

Lepega jesenskega dne se napotimo iz Središča na Kog.

Pokrajina, ki se po nji peljemo, nam je znana.

Na Kogu si ogledamo veliko kmetiško hišo. Hiša je pritlična,
toda velika in z opeko krita. Zid je višnjevo popleskan in okoli oken
so beli okraski.

Pred hišo je vrt, poln pestrega cvetja. Tudi okna so polna lon¬
cev cvetnjakov, v katerih cvet«) žeravci (pelargonije) in fuksije.

Pod hišo se razprostira po obronku griča vinograd. V vinogradu
dela 20 trgačev. Žene in dekleta trgajo grozdje, možje in fantje pa
nosijo polne brente v prešo (stiskalnico). Vsi so dobre volje. Možje
se šalijo; žene se smejejo; dekleta pojd; fantje pa vriskajo. Tuintam
pokne iz pištole, ki jo je sprožil kak porednež, da se daleč razlega.
Končno je zadnji trs obran. Medtem je solnce že davno zašlo za hribe
in po vinogradu se razprostira mrak. V hiši so prižgane luči. V pro¬
storni izbi je pokrita dolga miza. Trgači sedejo za mizo. Gospodar
moli večno luč. Potem pa jih nagovori tako-le: „Vse leto smo se
skupno trudili v gorici. Bog je blagoslovil naše delo. Srečno smo no¬
coj spravili zadnji grozdič pod streho. Bogu bodi hvala! Vam pa sem
pripravil v plačilo za vašo marljivost veselico. Dobro naj vam tekne,
kar nam je pripravila gospodinja. Pa tudi vesele bi vas rad videl.
Torej gostite se, prepevajte in plešite!“

Po teh besedah odpre vrata. Gospodinja prinese večerjo: me¬
seno juho, kuhano svinjino, pečeno svinjino, gibance (močnato jed),
pečenega purana, bider (šartel), potico, razno sadje, breskve, grozdje,
jabolka in lepe hruške.

Niso še odvečerjali, ko se zunaj oglasi harmonika. Mladina
vzklikne: „Godec je tu!“ Hitro odloži vsak nož in vilice ali kos bidra,

1  Glej, Wandbilder fiir Schule und Haus, Blatt 28, Andri, Wein-
presse. Verlag der k. k. Hof- und Staatsdruckerei in Wien. Bei direk-
tem Bezuge durch Schulen und Lehrer Preis des Blattes 2 K.

Ur e d n.

59

ki ga drži v roki in hiti iz hiše v skedenj. Fantje ga razsvetlijo z
dvema svetilnicama. Godec zagode in mladina zapleše. Tik skednja je
preša. Tudi tukaj sveti velika svetilnica. Na krnici leži velik kup
grozdja. Štirje možje se izzujejo. Potem si zavihajo hlače do kolen,
umijejo noge ter skočijo na krnico. Godec zagode veselo poskočnico
in prešarji zaplešejo na grozdju. Skačejo in drozgajo grozdje, kar se
da. Kmalu teče mošt v podprešnico. Otroci prihite in podstavljajo
vsak svoj lonček. Potem pokušavajo mo|t in ga hvalijo, da je sladek-

Ko je grozdje dovolj zdrozgano, ga z lopato zdevljejo v koš.
Na koš spuščajo z vretenom drevo ali klado in tako stiskajo drozgo,
da bi človek mislil, da morajo iztisniti iz nje zadnjo kapljico soka. In
vendar še pricurlja nekaj mošta, če razderejo koš, predrobe drozgo
in še drugič in tretjič iznova zložijo koš in ga vselej zopet prešajo.
To jim da opravka do polnoči. Mladina pleše in raja. Nekateri nosijo
mošt v klet. Šele po polnoči ležejo k počitku. Ker je noč topla, ležejo
fantje v seno na parni. V polusnii še poslušajo cvrčanje Čiričev in
klopotanje klopotcev.

Iz Ljutomera v Ptuj.

Ptuj leži na jugo-zapadno stran od Ljutomera. Cesta
nas pelje mimo Stare ceste (2-razred.), Sv. Tomaža (Ž. c.
in 5-razred.), Žerovlnc v Ormož. (Daljava?) Potem pride
Polenšak (Ž. c. in 3-razred.), Dornava (Podružnica, 3-razred.
in grad). Možganjci (železniška postaja) in Ptuj. (Daljava
Ljutomer-Ptuj ?) V goricah, ki jih oklepajo ceste Ptuj-Lju-
tomer-Ormož-Ptuj, nahajamo sledeče šolske občine:

Runec (3-razred.), Velika nedelja (5-razred.) in Sv.
Lenart pri Veliki nedelji (2 razred.).

Zapadni rob.

Iz Ptuja gredo tri ceste v Maribor: železnica, cesta
ob desnem Dravinem bregu in cesta ob levem Dravinem
bregu.

Potujmo po cesti na levem Dravinem bregu! Lahko
porabimo poštni voz, ki se pelje vsak dan v Vurberg.
(Daljava?) Cesta nas povede na zapadni rob Slovenskih
goric.

Vurberg ima Romarsko cerkev, trirazred. in lep grad. O Vur-
bergu poroča pripovedka: V viteških časih je tukaj bival strahovit

60

zmaj ali lintver. Najljubša hrana so mu bile lepe, mlade devojke. Pa
tudi črede niso bile varne pred njim. Prihajalo je mnogo junakov, ki
so se bojevali z njim, toda vsakega je zmaj zmagal, raztrgal ter požrl.

Vurberžani so že obupavali. Prosili so Mater Božjo, naj jim
pošlje rešitelja. In glej! Prišel je pohleven romar v zaprašeni romar¬
ski halji. Na klobuku je imel prišite školjke. Poleg meča je imel opa¬
san velik molek. Pripovedoval je, da prihaja iz Jeruzalema, kjer je
molil ob Božjem grobu. Tam se mu je prikazala nekoč v sanjah Ma¬
rija ter mu je velela, naj hiti Vurberžanom na pomoč.

Ko je bil to Vurberžanom sporočil, je šel nad zmaja, ki ga je
kar s prvim udarcem ranil na smrt. Zmaj grozovito zatuli in se za¬
kadi v Dravo, da so valovi brizgnili visoko v zrak, potem pa izgine
za vselej. Pač pa se še dandanes vidi na obronku vurberške gore ona
brazgotina, po kateri je ranjeni zmaj šinil v Dravo.

Hvaležni Vurberžani so Materi Božji, svoji pomagalki, postavili
krasno cerkev, viteškemu romarju, svojemu rešitelju, pa lep grad.

Blizu grada se cesta cepi; ena proga pelje k Sv. Bar¬
bari v Slov. goricah. (Ž. c., 4-razred.). Poštni voz se vozi
k Sv. Lenartu. (Daljava?)

Glavna proga naše ceste drži k Sv. Martinu pri Vur-
bergu. (Ž. c., 3-razred.) in v Žitečko vas (2-razred.). Pri
Zg. Dupleku je brod crez Dravo. Tukaj stopi cesta na
Ptujsko polje.

Marijo v Brezju, Pobrež in Maribor smo že obiskali.
(Dolžina proge a)  Ptuj-Vurberg-Maribor? b)  Ptuj-Št. Janž-
Maribor ?)

Iz Maribora v Spielfeld.

Spielfeld leži na severno stran od Maribora. Za to
potovanje imamo navadno cesto in tudi železnico na raz¬
polago.

Kmalu za Mariborom šine vlak v leitersberški predor.
Železnica je tukaj napeljana skozi hrib. Leitersberški pre¬
dor je 500 m dolg. Vlak se vozi vec minut skozi predor.

Pri Pesniškem dvoru prekorači železnica Pesnico.
Potem pride postaja Pesnica. Za Pesnico divja vlak po
prijazni Cirkniški dolini. Tik tira se vije cesta.

61

Šent lij leži na severnem koncu predora ob zapadni
strani železnice. (Ž. c., 5-razred.) V ozadju se dviga 504 m
visoki Plač.

Pri postaji Spielfeld (nemška šola, ž. c., grad), je most
črez Muro.

Mura.

Pri Spielfeldu je Mura 100 m široka. Prihaja od se-
vero-zapada in teče proti izhodu.

Pozimi je majhna in rada zamrzuje. Meseca maja in
novembra pa često stopi iz struge. Poleti nahajamo na
njej mnogo plavov, ki vozijo železnino, drva, stavbeni les.

Stopimo na plav! Plovemo tesno ob severnem robu
Slov. goric. Na levem bregu se razprostira široko Mur¬
sko polje.

Sela so na obeh obrežjih precej oddaljena od reke
zaradi mnogokratne povodnji. Več brodov veže Slov. go¬
rice z Murskim poljem. Na samotnem obrežju zapazimo
čudne zgradbe iz vejevja. To so bobrove stavbe.

Na levem bregu zagledamo trg Cmurek. (Sodnija,
davkarija, ž. c., nemška šola i. t. d.) Tu je tudi most črez
Muro. Tod drži cesta z Murskega polja na Velko in k
Mariji Snežni.

Pri Cmureku se Mura oddalja od Slov. goric ter teče
v obliki ogromnega loka po Gorenjem Murskem polju.
Struga je podobna mreži, spleteni iz širših in ožjih vodnih
žil. Obrežje je močvirno. (Vzrok?)

Pri Radgoni se Mura zopet približa Slov. goricam ter
krene v jugo-izhodno smer. Od Radgone do Cvena teče ob
štajersko-ogrski meji. Tukaj namaka takozvano Dolenje
Mursko polje, ki slovi zaradi svoje rodovitosti.

Niže Cvena stopi na ogrsko ozemlje, kjer nadaljuje
svoj tok v izhodno smer ter se izliva pri ogrski vasi
Legrad v Dravo.

Tudi na Dolenjem Murskem polju je Murina struga
mrežasta. V mužnatem rakitju gnezdijo raznovrstne povodne

62

ptice, kljunači, čaplje, vodepi, divje race in gosi. Pokra¬
jina je ob obrežju samotna. Le malokje je videti kako
selišče.

Ogrski prebivalci Murskega polja so Slovenci; ime¬
nujemo jih Prekmurce. Cesto jih je videti na naših želez¬
nicah. Radi namreč potujejo na božjo pot v daljne kraje.
Tedaj nas opozarjajo nase s svojo pisano narodno nošo.

7. Promet.

V Slovenskih goricah nahajamo železnico le ob ro¬
bovih. V notranjščini se vozi promet s pomočjo poštnega
voza.

Izkoriščanje prirodnih zakladov.

Slov. gorice imajo rodovitno, za vinorejo pripravno
prst; tudi položnost hribov in njih prisojna lega pospešu¬
jeta vinorejo.

Goričani zasajajo ilovnate obronke domačih hribov s trsjem ter
na ta način povzdigajo vrednost svojih zemljišč.

Oral praznega sveta je tukaj vreden 400 K; oral s trsjem
zasajenega sveta pa 6000 K. Toda zasajanje stane mnogo denarja.

Oral trsnega nasada da na leto povprek približno 57 hi vina.

Pravi mošt se prodaja najceneje za 60 K hektoliter.

Oral vinograda da torej na leto 57 X 60 K = 3420 K sirovega
dohodka.

Obdelovanje zemlje stane približno 300 K. Torej je čistega do¬
hodka 3420 K — 300 K = 3120 K. To je približno 50°/o vinogradove
vrednosti.

Vinograd v Slovenskih goricah je v dobrih vinskih letih svo¬
jemu lastniku zares zlat vir. Toda ne smemo pozabiti, da razni škod¬
ljivci toča, slana in druge ujme kaj rade uničijo upanje marljivega
vinogradnika in da često mine več slabih let, preden zopet enkrat dobro
obrodi. —

Izvoz in uvoz.

Goričani prodajajo vino, sadje, živino in kuretino,
strd in vosek. Razen trgovskega blaga (oblek, strojev,
sladkorja, soli, petroleja i. t. d.) jim ni treba ničesar ku¬
povati. Pridelujejo dovolj vsakovrstnega živeža.

63

Naselbine.

Kakor v Halozah nahajamo tudi v Slov. goricah sa¬
motne kmetije. Zemljišča so lepo zaokrožena. Vinograd,
njive, travniki, gozd leže skupaj blizu hiše. Hiša je zidana,
prostorna in snažna ter opremljena z lepim pohištvom.
V posteljah je nakupičena pernica vrh pernice. V velikem,
snažnem hlevu nahajamo poleg govede tudi par rejenih
konj. Cela kmetija znači imovitost. Osobito lepe in čile
konje imajo na Murskem polju. Murskopoljski konji so
znani zaradi svoje lepote in čistosti daleč okrog.

Goričani so rdečelični in debelušasti ter veselega
značaja, ker se jim dobro godi. V govoru rabijo namesto
besede prej  izraz prle. Raditega jih tudi nazivajo Prleke.
Tudi imajo navado, da prepogosto rabijo besedo ali. „Bi
ali prle ša, bi ali prle priša. Istotako značilna za gori-
čansko narečje sta besedi „čeh in puca“ (fant in dekle).
U izgovarjajajo kakor ii (krtih, stih, gluh.) V izgovarjajo
kakor f; n. pr. „Komarof Tomašek si je novo hišo kiipa.“

Analiza po Kerpu.

Sinteza v obliki risanja.

č)  Pohorje.

1. Lega.  Ob zapadnem robu Ptujskega polja se
dviga Pohorje.

a)  Določite na zemljevidu, na kateri strani od našega
domovja se nahaja!

b)  Določite to zunaj na razgledišču s pomočjo zem¬
ljevida !

2. Meje.  Pohorje sega proti severu do Drave, proti
izhodu do Ptujskega polja, proti jugu do Dravinje in ceste
iz Konjic v mislinjsko dolino, na zapadni strani do Mislinje.

3. Oblika.  Pohorje ima obliko ogromnega trikotnika,
ki meri približno 956 km 2  površja.

(Izmeri in izračuni:) Temeljnica: Sp. Dravograd-Ma¬
ribor, (45 km)! višina: Plankenstein-Ruše (30 km). Površje?

64

Pritikline, ki segajo črez trikotnikove meje, merijo
približno 281 km 2 . Torej celo površje?

4. Višina.  Haloze in Slovenske gorice so videti
kakor morje posameznih hribov, Pohorje pa kot celotna
skupna gora. Njen najvišji vrhunec je Velika kapa (1542 m).

5. Ustroj  tal. Podlago ali okostje celega gorovja
tvarjata granit in kremenjak. A nahajamo tudi gnajs, ble-

65

5

stnjak ali sljudovec, rogovačnik in krasnik (eklogit). Meso
te gore tvarja prst, to je zmes preperelega kamenja. (Po¬
kaži te'hribovine!)

6. Rastlinstvo.  Na vznožju nahajamo do 600 m
višine vinograde in Sadovnike. Do 1000 m so listnati go¬
zdovi in polja. Nad 1000 m višine se nahaja igličevje
(igličasto drevje), ter z mahom porasle planote. (Zakaj ?)

7. Živalstvo.  V gostih prašumah žive jeleni, srne,
divji petelin in ruševec, čigar rep klobučarji prodajajo kot
perjanico za na klobuk. Izmed domačih živali so najbolj
priljubljene koze in ovce.

8. Vodovje.  Drava, Dravinja in Mislinja namakata
vznožje. Po pobočju pa dero nešteti potoki. Ker teko po
kamenitih tleh, je njih voda zelo čista. Ker je njih struga
zelo poševna (velik padec), teko naglo. Voda močno šumi
in se peni. V bistrih hladnih valovih pa se igra nebroj
pikastih postrvi, ki so najokusnejše ribe. Doline so zelo
ozke. Nastale so tako, da je voda izdolbla žlebe v kamenju.

9. P o d n e b j e je hladneje nego pri nas. To opazu¬
jemo najbolje po deževju. Dočim je pri nas včasi v jeseni
pokrajina samo mokra, vidimo Pohorje že s snegom pokrito.

10. Sel a. Na vznožju so hiše združene v vasi in trge,
na pobočju stoje samotni domovi; na vrhuncu Pohorja
pa ni nobenih selišč. Tam je neobljudena pustinja.

Pohorje je obrobljeno vsestransko s cestami. Tudi
železnice teko ob njegovem vznožju. Da spoznamo Po¬
horje temeljiteje, hočemo prepotovati njegove ceste.

Iz Maribora v Slov. Bistrico.

V Slov. Bistrico bi se lahko peljali po Južni železnici,
a ljubša nam je pot ob zapadnem vznožju Pohorja. Zato
jo krenemo iz Maribora ob „koroški železnici" v Limbuš.
(Lembach), ki stoji tesno ob severo-izhodnem vznožju Po¬
horja. (Ž. c., 3-razredn.) K limbuški župniji spada občina

66

Pekre (Nemška 2-razredn.) Razdalja od Lembacha? od
Maribora?), ki slovi zaradi izredno dobrega vina.

V Pekrah se nahaja velik vinograd, ki je last naše
cesarske rodovine. Mariborčanom se dozdeva v Pekrah in
v Limbušu prijetno. Vsako nedeljo in praznik zahajajo kar
trumoma tjakaj na zlet.

Zgornja Radvina (Oberrotwein). Ima 4-razredn. š. Tudi
V- Radvino Mariborčani radi zahajajo na izprehod.

1 km od Radvine je grad Windenau, ki je last ma¬
riborskega knezoškofa. Blizu tam je na polju veliko vo¬
jaško vežbališče, na drugi strani, proti Pohorju, pa strelišče.

Razvina (Rotwein) 2-razredn. š. in cerkev podružnica).
Ime Razvina izhaja iz besede razvaje = razboj. (?) V turških
časih se je tukaj vršila huda bitka. V tem pričajo hohniči,
ki jim pravijo turški holmi. Ko so takšen holm razkopali,
se našli v njem mnogo človeških kosti.

Hoče (Ž. c. 3-razredn. in kolodvor ob „Južni železnici".)
367 m visoko ob pohorskem pobočju stoji grad, ki se imenuje
„Hiša ob Pohorju" (Hausampacher). K hoški župniji pri¬
pada občina Reka (2-razredn. š.). Od Sv. Bolfanka na Po¬
horju se odpira krasen razgled proti jugu in izhodu.

Slivnica. (Z. c., 4-razr.) K ozemlju slivniške župnije
spada občina Radizel, ki slovi radi izvrstnega vina.

Fram leži v kotlinasti dolini in je nekoliko od ceste
odstranjen. (Ž. c., 5-razr.). Nad Framom je grajska raz¬
valina.

O tej razvalini pripovedujejo Framčani med drugim to-le: Ka¬
darkoli so se Turki pojavili na polju, so Framčani vselej zbežali v
grad, ki je bil obdan z visokim, močnim zidovjem. Tam so bili na
varnem. Nekoč pa so Turki oblegli grad češ: „Toliko časa hočemo
počakali, da Framčane glad prižene iz gradu. Tedaj bodo medli in
lahko jih bomo posekali."

Čakali so in čakali. Minil je teden za tednom. Turkom je že
bilo dolgčas. Ko to zapazijo Framčani, zakoljejo tolstega vola, ga iz-
pažijo z žitom, mu privežejo pismo na rogove ter ga vržejo črez graj¬
ski zid med Turke. Pismo se je glasilo tako-le:

67

5 *

Ljubi Turki!

Vi si bržčas obetate, da nas kmalu glad pritira iz gradu. A mo¬
tite se. Imamo še živil v izobilju. V dokaz Vam pošiljamo tega-le vola.
Mi ga ne pogrešamo. Vam pa bo morda dobro teknil.

Hvaljen bodi Jezus Kristus! Framčani.

Turki izprevidijo, da zaman čakajo. Poberd svoje šotore, zakrik-
nejo: „Allah, il Allah, il Rhassul Allah!“ potem odjezdijo.

Več sto let pozneje, ko se je grad že podiral, je iskal grajski
valpet med razvalinami zakladov. S kladivom pritrkava vse zidovje.
Nazadnje iztakne v kuhinji v zidovju votlo mesto. Brž razdere zid in
najde v votlini kotel poln srebrnih in zlatih novcev.

Na ozemlju framske župnije je občina Planice (1-razr.).
Tudi tukaj nahajamo podružnici Sv. Križ (690 m) in Sv.
Areh (Henrik) (1249 m). Na Sv. Arehu je postavilo v zad¬
njih letih „Slov. planinsko društvo" dve koči za hribolazce.

Zgornja Polskava (Ž. c., 3-razr.). K župniji Zg. Pol¬
skava pripadajo ritersberška brda, ki slove radi izvrstnega
vina. V polskavški okolici je mnogo gline; vsled tega tudi
mnogo lončarjev.

Spodnja Polskava (Ž. c., 3-razr. š.).

Slov. Bistrica je od istotako imenovane postaje Južne
železnice 3 U  ure hoda oddaljeno mesto. Od postaje do
mesta vozi postranska železnica. Mesto ima: sodišče, dav¬
karijo ; 2 slovenski 4-razr. deško in 4-razr. dekliško in 1
nemško šolo; več tovaren; usnjarnico in bakrarnico; grad
i. t. d. V okolici se nahaja mnogo porcelanske gline.

Iz Bistrice vodi cesta proti severo-izhodu na Pohorju
k Sv. Martinu. (780 m, Ž. c. in 2-razr.). Tu se prideluje
mnogo sadja in žita. Vinogradov pa tukaj ni. Blizu po¬
družnice Sv. Uršule (1006 m) nahajamo kamenolomnico,
ki iz nje lomijo lepi pohorski marmor. Iz njega izdeljujejo
nagrobne spomenike. Marmornati okraski na naših poko¬
pališčih so večinoma iz tega marmorja izdelani.

Pri Slovenski Bistrici se odceplja od Pohorja zlek¬
njeno brdo, ki sega do Dravinjinega izliva. Na njem stoji

68

vas Črešnjevec. (Ž. c. in 5-razr.). Mimo Črešnjevca drži
Južna železnica, ki dvakrat prodira brdo (dva predora).

Od Slov. Bistrice do Konjic.

Od Slov. Bistrice do Konjic (koliko km?) so župna
sela pomaknjena od ceste na Pohorsko pobočje.

Vas Tinje (667 m) leži na severozapadni strani od
Bistrice. (Ž. c. in 2-razr.). Ceste do Tinj ni, ampak samo
strma steza pelje do Slov. Bistrice. Na tinjskem ozemlju
nahajamo podružnice Sv. Urh (896 m), Sv. Trije Kralji
(1191 m) ter Črno jezero (1171 m).

Sv. Venčeslaj je bliže ceste (322 m). (Ž. c. in 2-razr.).

Prihova (411 m). (Ž. c. in 3-razr. š.). Blizu je podruž¬
nica Sv. Jošta (447 m). Prihovska brda slove zaradi do¬
brega vina.

Blizu Tepanja se odpre potniku lep razgled po široki
oplotniški dolini. Stranska cesta ga privede v Oplotnico.
(Kako dolga je pot? Koliko časa?) V Oplotnici so tri to¬
varne: steklarna, železolivnica in stolarna.

Čadram (Kako daleč od Oplotnice?) leži na 402 m
visokem hribu. (Ž. c. in 5-razr.) Če potujemo iz Čadrama
po pešpotu proti severu v hribe, pridemo mimo podruž¬
nice Sv. Mohor v vas Kebl. (Daljava od Čadrama?) (Ž. c.
in 2-razr.). Tukaj nahajamo razvaline starega gradu. Nad
Kebljem se pešpot strinja z oplotniško cesto, ki se tukaj
končuje. Povrnimo se po cesti v Oplotnico! Gredoč gle¬
damo proti zapadu podružnici Sv. Lenart in Sv. Nikolaj. Iz
Oplotnice se lahko peljemo s poštnim vozom do Tepanja
in odtod v Konjice (daljava?)

Konjice so trg. (Sodnija, davkarija, glavarstvo, 6-razr.
slovenska in 4-razr. nemška šola, tovarna i. t. d.) Iz Poli-
čan ob južni železnici je napeljana stranska železniška
proga v Konjice.

69

Iz Konjic v mislinjsko dolino.

Skozi Konjice teče bistra, deroča Dravinja. Prihaja
od severo-zapada, s pohorskega pobočja. Ako sledimo
njeni strugi, pridemo v Žreče. (Koliko časa?) (Ž. c., 4-razr.,
kamenolomnica, beli marmor, premogovnik, toplice, pod¬
zemeljska jama). Na bližnjih hribih je grajska razvalina in
cela vrsta podružnic (Sv. Barbara, Sv. Neža, Sv. Mati božja,
Sv. Martin).

Iz Zreč drži vozna cesta proti severu do grajske
razvaline Loški breg. Tukaj prehaja cesta v pešpot, ki
pelje do Resnika. Potujoč po tej poti vidimo na vzhodno
stran Sv. Jungert (748 m. Ž. c. in 2-razr.).

Resnik je izmed najvišjih naselbin na Pohorju (932 m).
Vsled visoke lege zori tu pšenica šele meseca avgusta.
Sneg zapade že začetkom novembra in obleži čisto do
sredi maja. Selo ima podružnico in 1-razr. Pozimi navadno
zapade 120 cm  visok sneg. Tedaj ne morejo Resničanje
nikamor, niti do župne cerkve v Žrečah ne. Mrliča takrat
zakopljejo v sneg in šele, ko se sneg stali, ga poneso v
Žreče na pokopališče. Za Resnikom se dviga Rogla (1517 m).
Z njenega vrha uživamo krasen razgled tja do Hrvaškega.
Na njenih sočno zelenih pobočjih je mnogo planšarnic.

Plansarnica je koča z velikim hlevom. Meseca maja ženo živino
na planino. Pastir ostane črez vse poletje z živino na planini. Molze
krave, dela iz mleka sir in maslo. Vsako soboto pride kmet iz doline
in prinese raznih živil, moko, zabel, sol i. t. d. Ko je pogledal, kako
se živina redi, si naprti sira in masla ter se vrne z njim v dolino na
dom. Tudi mi se vrnemo v Žreče ter nadaljujemo potovanje po glavni
cesti.

Tako pridemo v selo Stranice. (Daljava od Konjic?)
(Ž. c. in 2-razr.)

Vitanje (daljava od Konjic?) je trg. (Ž. c., 4-razredna
slovenska in 2-razredna nemška š.). Vitanje slovi zaradi
svojih sejmov, na katere priženo Pohorci mnogo ovac
in koza.

70

Iz Vitanja vodi pešpot proti severu na Pohorje. Tu¬
kaj je selo Skomarje (944 m). (Ž. c., 1-razr., kamenolom-
nica — beli marmor!). Pot pa nas pelje še više na Pla¬
ninko (1529 m). Tukaj imajo Vitančanji svoje planšarnice.
Na vitanjskem ozemlju ima Dravinja svoj izvir.

Ne daleč od Vitanja se odceplja na zapadni strani
od glavne ceste pešpot v Rakovec (1-razr.). V gori je ka-
menolomnica (kremenjak). Ob deročem potoku stoji stek¬
larna z brusi in stopami. Ta potok goni tudi žage in ko¬
vačnice. V okolici se razprostira krasen log. Prej so kurili
v steklarni z domačimi drvmi. Dandanes čuvajo log ter
kurijo s kupljenim premogom, ki ga dobivajo iz Vitanja.
Tam je premogovnik.

Druga pešpot nas odvede iz Rakovca k Sv. Florjanu
v doliču. To selo leži ob glavni cesti. (Z. c., 3-razr.) V
okolici se nahaja premog.

Blizu Sv. Florjana se cesta Maribor-Konjice-Vitanje
strinja s cesto Celje-Šoštanj-Velenje-Sp. Dravograd. Vzpo¬
redno s celjsko cesto teče železnica.

Mislinjska dolina.

Zasedimo vlak ter se peljimo proti severu. Ob tej
železniški progi so sledeče postaje:

Št. Uj (Mislinje). (Ž. c., 3. razr.) V bližini je plavž.
Kurivo, deloma drva, deloma oglje, dajejo obširni gozdi.
S Pohorja prihruje potok Mislinja, ki spremlja cesto ter
goni mline, žage, kovaška kladiva. V njenih valovih živi
obilno postrvi.

Dovže (podružnica). Turška vas.

Sv. Martin pri Slov. Gradcu. (Ž. c. in 4-razr.)

Slov. Gradec je mesto. Ima dva kolodvora, dve cer¬
kvi, dve šoli (nemško 4-razr. in slovensko 4-razr., glavar¬
stvo, sodnijo, davkarijo itd.).

Pameč (1-razr. in ž. c.). V bližini je premogovnik.

71

Sv. Jedert (podružnica). Sv. Janž pri Sp. Dravogradu
(ž. c., 2-razr.).

Otišnikov vrh; blizu tega sela se železnica Celje-Dra-
vograd strinja s koroško železnico. Mislinja se tukaj iz¬
liva v Dravo. Izlivu nasproti leži na koroškem ozemlju
Sp. Dravograd. Tik izliva je brod preko Drave.

Od Sp. Dravograda v Maribor.

Prestopimo na koroško železnico in nadaljujmo po¬
tovanje ob pohorskem vznožju. Na severni strani (na levo
roko) nas spremlja Drava.

Pri Trbonjah (Trofin) (ž. c., 2-razr.) je brod prek
Drave.

Vuzenice (ž. c. in 3-razr.). Iz Vuzenic drži steza po
pohorskem pobočju navkreber k Sv. Primožu (671 m). (Z.
c. in 1-razr.) Za cesto hruje potok, ki goni mline in žage.
Prebivalci so večinoma drvarji.

Proti izhodu zremo cerkev Sv. Antona na Pohorju
(856 m). (Z. c. in 1-razr.) Pešpot nas povede nazaj v Vu¬
zenice. Tukaj pričajo veliki skladi lesa o bližini gozdov in
žag. Zasedimo vlak ter nadaljujmo potovanje!

Vuhred. (Ž. c., 2-razr. ter most čez Dravo.) Lepa cesta
nas odvede na Pohorje v Ribnico (715 m). (Ž. c., 4-razr.)
Iz Ribnice poletimo na Veliko kapo. Sredi pota nas po¬
zdravlja podružnica Sv. Bolfank (942 m). (Enorazredna
ekskurendna šola.)

Nad Sv. Bolfankom nas objame pragozd. Nad nami
se dvigajo orjaške bukve, nekatere tako debele, da dva
moža ne obsežeta debla. Zelena tema nas obdaja in tesno
nam prihaja v prsih. V veličastnem gozdu se dozdevamo
samim sebi neznatni in majhni kakor mravlje. Tudi dolg¬
čas nas navdaja, kajti nobenega glasu ni slišati razen po¬
kanja preperelih vej pod nogami ter trkanja žoln. Včasih
sfrči velika, kokoši podobna ptica. Po krivem repu spoz¬
namo, da je to ruševec.

72

Čim više prihajamo, tembolj zaostajajo bukve ter na¬
stopajo bradate smreke. Končno se zjasni gozd in pred
nami leže solnčne rovte. Tu cvete zlatorumena, zvezdasta
arnika poleg vijolčaste orlice in krvavordečega klinčka.
Kamor se ozre oko, se mu nudi tisočero pestrih cvetov.
Zdajci stopi iz gozda krdelo srn, spredaj rogati srnjak,
zadaj srna z dvema pikastima mladičema. Srnjak je dvignil
glavo in voha proti vetru. Že nas je zavohal. Glasno za-
brlizgne in celo krdelo izgine v gozdno temo.

Mi pa hitimo na skalnati vrh. Iz grla se nam izvije
začuden in radosten krik. Pod nami se raztezajo nedo¬
mišljene daljave. Prek Haloz in Slovenskih goric nam
plava pogled na Hrvaško in Ogrsko. Sedaj umemo pesnika,
ki poje:

Na planine, na planine
vedno žene me srce;
gledal z jasne visočine
kras slovenske bi zemlje.

Lepšega nikjer ni kraja,
kakor kraj je vrh planin.

Ko smo se nagledali krasne narave, se nekoliko po-
čijemo in okrepčamo z jedili, ki smo si jih v svojih malhah
s seboj prinesli. Kdor ni ničesar s seboj prinesel, mora
stradati, kajti daleč naokolo ni nobene hiše, kjer bi se
dobilo kaj za lačni želodec.

Natrgamo si še med skalovjem lepo dehtečih jegličev.
Tudi sladki koreni (EngelsiiB) se dobe, kdor jih želi.

Z Velike 'kape drži pot mimo Ribniškega jezera
<1535 m).

Ljudska pravljica pripoveduje, da prebiva v jezeru povodni
mož „jezernik“. Ob hudem deževju pravijo ljudje: „Nekdo je

jezernika razdražil. Jezero hoče izkipeti“. Ako je huda suša, pa go¬
vore, da je treba le mačka vreči v jezero, in takoj se bo dvignil
mokroten oblak, ki donaša dež.

Od jezera drži pot proti severu mimo velike stek¬
larne nazaj v Ribnico.

73

Iz Ribnice se peljemo s poštnim vozom do železniške
postaje Ribnica-Brezno. Gredoč pridemo mimo triratzredne
šole v Lehnu.

Zopet zasedemo vlak in se peljemo naprej proti iz¬
hodu. Naslednja postaja je Sv. Lovrenc ob koroški želez¬
nici. Selo je od železniške postaje 5 km oddaljeno in leži
na pohorskem pobočju (442 m). Ob cesti, ki veže želez¬
nico s Sv. Lovrencem, nahajamo selo Sv. Marija v Puščavi.
(Župna in romarska cerkev in 2-razr.)

Sv. Lovrenc je trg. (Ž. c., 5-razr.) V okolici je kame-
nolomnica (peščenec in kremenjak), steklarna in 20 žag.

Fala; na mogočni skali stoji lep grad. Tu je tudi
brod prek Drave.

Ruše (slavna romarska cerkev, 5-ratred. š., tovarna
i. t. d.).

Bistrica ob koroški železnici in Limbuš (Lembach).
Dospeli smo nazaj na izhodišče našega potovanja.

Dravinja.

Dravinja izvira na vitanjskem ozemlju v višini 535 m.
Najprej teče v jugoizhodno smer mimo Žreč ter šumi in
hruje skozi Konjice. Tukaj ima struga že samo 332 m vi¬
šine. Padec je torej 200 m pri 14 km dolžine. To je
velik padec. Zdaj je jasno, zakaj njena voda tako šumi in
hruje. Ker teče po kameniti strugi, je bistra in hladna.
V valovih zapazimo veliko postrvi. Silo, ki jo povzroča
veliki padec, izkoriščajo v žagah, kovačnicah in mlinih.
(Čemu?)

Pri Konjicah stopi Dravinja v precej široko kotlino,
Konjiško polje, ki ima ilovnata tla in neznaten padec.
Tukaj teče Dravinja počasi. Ilovica drži vlago kakor goba.
Zato so obrežja močvirna. Voda ima okus po blatu, kar
postrvim ne ugaja. Zato se vračajo, odkoder so prišle.

Na Konjiškem polju pričenja Dravinjin srednji tok,
ki nam je še deloma tuj.

74

5 km od Konjic sprejema Dravinja Oplotnico. Tako
se množina njene vode podvoji.

8 km od Konjic nahajamo na desnem Dravinjinem
bregu Loče. Tu je prva postaja konjiške železnice. (Ž. c.
in 5-razred.) Ime Loče je nastalo iz Ločje (trstje). Tukaj
je bilo v starodavnih časih jezero, skozi katero je tekla
Dravinja. Sčasoma pa je Dravinja s svojimi usedlinami
(kamenje, blato) jezero zasida. Iz jezera je nastalo moč¬
virje. Dandanes je to močvirje že skoraj suho.

Ločam nasproti na levem robu Dravinjine doline na¬
hajamo grad Mlače. To ime spominja na nekdanje jezero
(mlaka, Mlača).

S hribov, ki so stranske veje Pohorja (njegovo pred¬
gorje), nas pozdravlja Sv. Jernej. (Z. c. in 3-razred. š.)

Pri razvalini Plankenstein se Dravinja križa z Južno
železnico.

4 km od Plankensteina proti izhodu nahajamo ob
Dravinji Poličane. Pri Poličanah sprejema Dravinja iz Haloz
Velo, iz Pohorja Ličenco; in na makolskem ozemlju Los-
nico. Na majšperškem ozemlju se izlivata vanjo Skrotski
potok in Jesenica, blizu Sv. Duha v Halozah pa Pekliški
potok.

Na šent-vidskem ozemlju sprejema iz Haloz Rajaški
potok in s Ptujskega polja Poljskavo. Niže Sv. Vida pa se
izliva v Dravo.

Izliv ima 220 nadmorske višine, izvir 535 m, torej
je padec 315 m, dolžina toka pa 61 km. Plohe na Pohorju
povzročajo čestokrat povodnji.

Kako Pohorci izkoriščajo prirodne zaklade.

Pohorje je bogato na raznovrstnih zakladih.

a)  Rodovito prst pretvarjajo Pohorci s skrbnim ob¬
delovanjem v žahtno vino in kruh (žito);

b)  Sočne prostrane pašnike izpreminjajo po živinoreji
v tečno meso in mehko volno.

c)  Svoje gozdove izpreminjajo v tovarnah v udobno
pohištvo, v žagah v stavbeno gradivo;

č)  iz kamenja napravljajo v steklarnah lične posode
in prozorne šipe;

d)  nagli tok voda pa upregajo v stroje, ki jim gonijo
mline, žage i. t. d.

Prebivalstvo.

Kakor v Halozah in Slovenskih goricah, stoje tudi
na Pohorju hiše samotne, druga od druge zelo oddaljene.
Stavbe so velike, čedne in večinoma z opeko krite. Znotraj
so opremljene z raznovrstnim udobnim pohištvom. V mnogih
hišah vidimo na oknih bele, čipkaste zastore in za mizo
blazinasto zofo. Doma so Pohorci obuti v težke lesene
copate, pražnja obleka pa je prikrojena po mestni noši.

Pohorsko narečje pretvarja o v a. „Pastir je kaze
gnal gar na planino."

Analiza in sinteza.

Risanje.

d)  Ko zj a k.

1. Lega. Kozjak se dviga med Pohorjem in zapadnim
krilom Slov. goric, in sicer na severni strani Pohorja.

2. Meje:  na jugu Drava, na izhodu cesta iz Mari¬
bora v Leitersberg, na severu pesniška dolina in cesta
iz pesniške doline v Ivnico (Eibiswald), na zapadu cesta
iz Ivnice v Marenberg.

3. Razsežnost.  (Izmeri!) Dolžina (Marenberg - Ma¬
ribor) je 35 km zračne črte, povprečna širina (Lučane -
Sv. Ožbalt) 12 km zračne črte.

4. Vrhunci. Od zapada proti izhodu nahajamo sledeče
vrhunce: Radi (1049 m), Jarc (966 m), Ajdna (602 m), Sv.
Križ (582 m), Sv. Urban (595 m), Leitersberg (439 m).
Višina od zapada proti izhodu pojema.

5. Sela.  Posamezne hiše so po vsem gorovju do
najvišjega vrha raztrošene. Večja sela stoje ob cesti, ki

76

i

drži ob vznožju krog in krog. Da Kozjak natančneje spo¬
znamo, ga hočemo prepotovati.

Iz Maribora v Marenberg.

Potujemo v zapadno smer. Vso pot nas spremlja na
levo reka Drava. Onstran Drave se vije železnica. V ozadju
se dviga sosednje Pohorje.

Kamnica (Z. c., 5-razred. š.). V okolici so krasni vi¬
nogradi ter kamenolomnica. V Dravi je Felberjev otok.
H Kamnici pripada podružnica Sv. Urbana (595 m). Tukaj
se nam nuja krasen razgled proti izhodu na Ogrsko. Od
Sv. Urbana vodi steza po gorskem grebenu proti zapadu
k Sv. Križu nad Mariborom (582 m). (Z. c., 2-razred.
Nekdaj so v šent - križevski gori kopali zlato, dandanes je
tamkaj kamenolomnica, v kateri izdelujejo mlinske kamne
in bruse. Od Sv. Križa drži cesta proti jugu, navzdol h
glavni cesti. Ob shajališču cest leži selo Bresternica.
Tukaj je brod prek Drave.

10 km od Maribora zazremo lep grad. Pred gradom
se razgrinja proti jugu do Drave zelena ledina. Vmes so
krasni cvetlični nasadi in lepi hlevi: Grad Wildhaus. Zadaj
se dviga nad temnim jelovim gozdom razvalina starega
gradu. Hudournik priskače s hribov ter se izliva v Dravo.
Tam je mlin  in brod, ki nas približa železniški postaji v
Bistrici.

Selnica. (Ž. c., 4 razred.) Brod črez Dravo zbližuje
Selnico z železniško postajo v Rušah. K Selnici pripada po¬
družnica Sv. Janž. Na pobočju šent-janževskega hriba se
raztezajo vinogradi, ob vznožju pa se razprostira rodovitna
ravnina.

Iz Selnice drži pešpot proti severu v hribe k Sv.
Duhu nad Mariborom (907 m). (Ž. c., 2-razred. š.) Tu je
krasen razgled. Druga pot nas vede proti jugu nazaj k cesti.

Sv. Ožbalt (ž. c. in 2-razr.).

Brezno (ž. c. in 1-razr.).

77

%

Iz Breznega vodi steza v Remšnik (688 m). (Ž. c.,
3-razr. in rudnik.)

Pešpot vede proti jugo-zapadu v Sp. Vižingo. V bli¬
žini je lep grad. Za gradom se razširja Dravska dolina v
prostrano rodovitno ravnino. V prastarih časih je bila
Drava tukaj razširjena v jezero. Usedline pa so jezero
izsušile.

Marenberg (ž. c.. 5-razr.) je trg. Zato je tukaj sod¬
nija, davkarija itd. Nekdanji grad Sejfrida Marenberškega
je dandanes razvalina. Železniška postaja je v Vuhredu,
K postaji vodi most prek Drave.

Iz Marenberga v Ivnico (Eibiswald).

Potujoč ob Kozjaku se moramo obrniti v Marenbergu
proti severu. Cesta je do Ivnice samotna in brez več¬
jih sel.

Ivnica je trg, ima sodnijo, davkarijo; tudi cerkev in
šola ji ne manjka. V bližini so velike tovarne, v katerih
izdelujejo železnino. Stroje jim goni potok Saggau. Na
Kozjaku je premogovnik, iz katerega izkopljejo na leto
300.000 q premoga. Prebivalstvo govori danes izvečjega
po nemško. Slovenci, ki so nekdaj tu bivali, so se skoro
vsi ponemčili.

Iz Ivnice v Maribor.

Zapustivši Ivnico se obrnemo proti izhodu. Na levo
roko nas spremlja potok Saggau, ki dobiva iz Kozjaka
mnogo dotokov. Prepotujemo vrsto neznatnih nemških
selišč. Po 14 km dolgi poti dospemo v trg Arvež. Raz¬
mere so iste kakor v Ivnici. Blizu Arveža so veliki rib¬
niki. Okolica je močvirna in nezdrava. Prebivalstvo je
nemško. Pešpot nas pelje k selu Kapela (832 m). (Ž. c.,
1-razr.) V okolici so žalostne pustinje. Prebivalstvo je
tukaj slovensko, a govori nekako spakedrano narečje. Iz
Kapele pelje steza proti jugu k Sv. Ožbaltu ob Dravi. Toda
mi se vrnemo v Arvež ter jo krenemo črez Lučane (Leut-

78

schach), ki so nam že znane po pešpoti na Kozjak. Pot
nas vede proti jugu. Štiri kilometre od Lučan je razva¬
lina Šmirnberg. V okolici so lepi vinogradi in gozdovi.
Še 4 km dalje proti jugo-izhodu sta dva velika ribnika.
Potem krene pot proti severu k Sv. Juriju ob Pesnici.
Od Sv. Jurija pridemo v eni uri k Zgornji Sv. Kungoti.
Tu zasedemo poštni voz in se peljemo v Maribor.

6'. Vodovje.  Večje vode nahajamo pri Kozjaku le
ob njegovem vznožju. Na jugu teče Drava, na severu
Pesnica.

Drava.

Ko dospe Drava do Kozjaka, je pretekla že 230 km
dolgo pot ter sprejela v se mnogo potokov in rek.

a)  Struga. Od Spodnjega Dravograda do Maribora
teče Drava v tesni, skalnati strugi, ki jo meji proti se¬
veru Kozjak, proti jugu pa Pohorje. Iz struge mole ostre
skale (čeri, kleči), ki jih voda šumeč in peneč preskakuje.
Na mnogih krajih so hudi vrtinci.

Najhujši je bil blizu Breznega, kjer se potok Velka izliva v
Dravo. Ko je v prejšnjih časih dospel plav do Velke, ni mogel naprej.
Vrtinec ga je sukal v krogu in ga končno potegnil v globočino, ali
pa ga treščil ob skalo, da se je razbil. Les je splaval, plavičarji pa
so potonili. Kdor se je hotel tej nevarnosti izogniti, potegniti je moral
plav na suho ter ga mimo vrtinca prenesti v mirnejšo vodo. Prenašanje
plavov je seveda zahtevalo mnogo truda. Tudi je plovenje zakasnilo.

Zato so se 1818. leta plavičarji združili ter izstrelili čeri, ki
so povzročale vrtinec. Delo je trajalo eno leto. Toda izstreljali so
4000 m 3  kamenja. Hudi vrtinec je izginil. Sedaj preplove plav v eni
minuti ono mesto, kjer se je moral v starih časih muditi dolge ure.

Pri Muti, Marenbergu in pri Selnici, kjer se dandanes
širijo ravnine, je bila Drava v starih časih razširjena v
jezera. Zemljo, pesek in kamenje, les in druge snovi, ki
jih prinaša voda, so se usedale in so v stoletjih polagoma
zasule jezera. Tako je nastalo mutsko, marenberško in
selniško polje.

b)  Nadmorska višina Dravine vodne gladine znaša
pri Muti 381 m, pri Marenberškein mostu 312 m, pri

79

Breznem 299 m, pri Sv. Ožbaltu 288 m, pri gradu Wildhaus
260 m, pri Mariboru 253 m. Od Mute do Maribora (35 km)
je torej padec 381 m — 253 m = 128 m. 1 km ima pov¬
prečno 128 m : 35 = 3'5 m padca. To je velik padec.
Vsled tega tukaj Drava naglo teče. Prehiti približno 3 m
v eni sekundi. Na mnogih krajih so brzice (Stromm-
schnellen).

c)  Povodnji. Ob hudih nalivih, zlasti v jeseni, stopa
Drava iz svoje ozke struge in drvi s tako silo po nagnjeni
dolini, da" često odtrga mostove, mline, drevesa, skale in
celo ob obrežju stoječe hleve in hiše. Leta 1901. je odnesla
marenberški most dol do Maribora. Cesto je že tja doli
do Ptuja priplavila drevje, svinjske hleve, mrtve svinje in
teleta. Zavoljo mnogih povodnji so sela pomaknjena više
gor na kozjaško in pohorsko pobočje,

č)  Vpliv na promet. Drava teče proti izhodu v take
dežele, kjer ni gozdov, torej tudi ni lesa niti drv. Naj¬
imenitnejši zaklad, ki ga podajata Pohorje in Kozjak, pa
je vsakovrstni les. V neštetih žagah razdelajo Pohorci in
Kozjačani mogočna debla v bruna, deske in preklje, ali
pa jih razkaljajo v polena. Potem postavljajo iz drevesnih
stebel plave (plavine) ali šajke, nakladajo nanje les ter
izroče sebe in svoje blago Dravinim valovom. Drava jih
nosi mimo Maribora, Ptuja, Ormoža in Središča na Ogrsko.
V Ogrskih mestih razprodajo les. Obratno pa tamkaj na¬
kupijo žita, slanine, krompirja in drugih živil, ki jim jih
doma primankuje.

Dandanes plavičarstvo na Dravi nazaduje. Izpodriva
ga železnica. Odprava lesu na železnici je sicer dražja nego
po plavih, toda za lesarja manj nadležna in nevarna. Ko¬
like nevarnosti in sitnosti mu na Dravi povzročajo čeri,
vrtinci, brzice, mostovi in plitvine! Pri odpravi po želez¬
nici pa je samo treba les do kolodvora zvoziti, potem je
lesar brez skrbi. Železničarji zložijo les v vagone ter ga

80

zvozijo v največje daljave na določeno mesto. In kmalu
potem pride lesarju izkupek za les.

7. Podnebje. Podnebje je na Kozjaku hladneje nego
v sosednjih Slovenskih goricah. Zima se začenja koncem
oktobra in traja do meseca maja. Sneg izgineva na viša¬
vah šele začetkoma junija. Ta prikazen ima sledeče vzroke:
1. Navadno piha veter na Kozjaku od zahoda in od juga.
Zrak prihaja torej iz goratih, gozdnatih krajev, je zategadelj
hladen. 2. Doline, ki prek njih prihaja zrak, so vlažne in
vsled tega tudi hladne. 3. Kozjak je precej visoko gorovje,
nekateri vrhovi so nad 1000 m visoki. Izkušnja pa nas uči,
da je zrak tem hladnejši, čim više je nad morsko gladino.

Maribor (274 m) ima na pr. meseca aprila 14° C
topline. Pri Sv. Duhu (907 m) na Kozjaku pa kaže toplo¬
mer v istem času približno 9° C.

8. Ustroj tal. Kozjak sestoji večinoma iz sivega skri¬
lavca. Zato so na Kozjaku mnoge hiše krite s skrilami
(s skrilmi).

9. Rastlinstvo. Na višavah se najahajo iglati gozdovi,
niže doli bukve, v dolinah pa sadno drevje, jablane, hruške,
češplje, slive, črešnje, in vseh vrst žita. Vinska trta uspeva
le v izhodnem koncu Kozjaka.

10. Živalstvo. Na Kozjaku rede vse vrste domačih
živali: govedo, ovce, svinje, konje in čebele.

11. Prebivalstvo. Prebivalci so deloma Slovenci, de¬
loma Nemci. Navadno so nizke in slabotne postave. Med
njimi je več bebcev nego drugod. Sela so raztrošena po
vsem pogorju do najvišjega vrha. Hiše so majhne, mnoge
brez dimnika, torej zakajene.

12. Trgovina. Kozjačani prodajajo les, živino in vino,

kupujejo pa žito.

13. Obrtnost je neznatna.

Analiza in sinteza.

Risanje.

81

6

B.  Politični zemljepis.

1. Ptujski okraj.

Na zemljevidu zapazite rdečo črto. Ozemlje, ki ga
oklepa ta črta, imenujemo „ptujski okraj".

Ptujski okraj obsega 79 občin. Naštejte nekatere
izmed teh!

Ptujski okraj meri 61.097 ha površja in šteje pri¬
bližno 58.000 prebivalcev.

Občine ptujskega okraja morajo skupno pokrivati
stroške za okrajne ceste. Kod vodijo?

Skrb za okrajne ceste je izročena okrajnemu odboru.

a)  Okrajni odbor.

Udje okrajnega odbora prejmejo svojo oblast vsled
volitve. Volitev se vrši v Ptuju v dvorani gostilne pri
„Novem svetu". Vsak občinski odbor pošlje k volitvi dva
pooblaščenca. Načelnik je sedaj g. I. I.

Seje okrajnega odbora se vrše v njegovi pisarni
(Ptuj, Glavni trg) približno tako kakor seje občinskega
odbora. Načelnik poroča in nasvetuje (stavi predloge).
Odborniki predloge odobre ali odklonijo, zapisnikar pa
sklepe zapiše v „sejni zapisnik".

Posvetovanje se tiče večinoma grajenja in popravila
cest ter pospeševanja kmetijstva.

Odborniki imajo večinoma velike kmetije in si lahko kupijo se¬
mena novih rastlinskih vrst, bodisi žitnih, krompirjevih ali travnih
in jih sejejo za poskušnjo. Potem poročajo v seji okrajnega odbora,
ali je seme dobro obrodilo ali ne in je li dotična rastlina za naš
okraj priporočljiva. Istotako se posvetujejo o novih sadnih vrstah in
o tujih plemenih domače živine. Tudi določajo nagrade za uničevanje
škodljivih živali, hroščev, metuljev, gosenic, vran itd. Celo za pobi¬
ranje kamenja na peščenih njivah nastavljajo nagrade.

Po seji za-isnikar poroča pismeno vsaki občini posebe o sklepih
okrajnega odbora. Zapisnikar je uradnik, „okrajni tajnik".

Okrajni odbor plačuje tudi, kolikor je treba, uslužbence, n. pr. ce¬
starje. Pozimi kidajo sneg s ceste, ob deževju odvajajo deževnico

82

v stranske jarke, v jeseni posipavajo ceste s prodcem. Poleti poko-
Sevajo travo v obcestnih jarkih itd. Kadar gredo na delo, se označijo
kot uslužbenci okrajnega odbora s službeno čepico in službenim ozna¬
nilom na suknji. Saj ste že videli cestarja delati na cesti!

Včasih pride iz Ptuja cestni paznik in pogleda, če cestarji
vestno opravljajo svoje delo.

Grajenje novih cest, navažanje prodca na stare ceste,
plačilo cestarjev in okrajnega tajnika stane mnogo denarja.
Ta denar morajo zložiti zemljiški in hišni posestniki ce¬
lega okraja. Imenuje se „okrajni davek“.

Okrajni odbor tudi nadzoruje občinske odbore svo¬
jega okraja.

Vsaka občina mora poslati v jeseni proračun in po novem letu
račun okrajnemu odboru v pregled. Okrajni tajnik pregleda natančno
listino za listino. Ako najde nedostatek ali napako, pokliče dotičnega
župana in zahteva popravek. Župan pa mora ubogati in popravo iz¬
vršiti.

Cesto oskrbi okrajni odbor podrejenim občinam žlahtna
semena in živinska plemena, ki dobro uspevajo in dado
bogat dobiček.

Analiza in sinteza.

b ) Okrajni šolski svet.

Navadno je več krajevnih občin združenih v šolske
•občine. Naštejte nekatere!

Več šolskih občin tvori šolski okraj.

Skrb za šolske zadeve celega šolskega okraja je iz¬
ročena okrajnemu šolskemu svetu.

Seje okrajnega šolskega sveta se vršijo v Ptuju. Pri seji je
zbranih morda 10 gospodov. Enega teh gospodov poznate. To je go¬
spod nadzornik, ki nas obišče vsako leto vsaj enkrat. Peteri udje so
odposlanci okrajnega odbora. Tudi enega učitelja in enega duhovnika
najdemo med udi okrajnega šolskega sveta.

Okrajni šolski svet nadzoruje v prvi vrsti šolski

obisk v vseh šolah svojega okraja.

Vsak mesec izpišejo učitelji izkaz šolskih zamud in ga oddajo
šolskemu voditelju; ta pošlje izkaz načelniku krajnega šolskega sveta:
načelnik pokliče roditelje zaznamovanih otrok na odgovor; poizvedbe

6 *

83

pripiše v izkazu ; potem pošlje izkaz v Ptuj okrajnemu šolskemu svetu.
Okrajni šolski svet ga pregleda in določi kazni za neopravičene šolske
zamude. Načelnik krajnega šolskega sveta potem izterja globo in jo
položi v blagajno.

Tukaj vidite izkaz šolskih zamud. Čitajmo ga!

Okr. šol. svet dovoljuje tudi učencem šolske olajšave.

Kakšno šolsko olajšavo imamo na tukajšnji šoli? Vsak učenec,
ki želi šolsko olajšavo, mora pri okrajnem šolskem svetu vložiti
prošnjo.

Tukaj imate tako prošnjo. Čitajmo jo!

Okrajni šolski svet določuje čas za velike počitnice
po nasvetu krajnega šolskega sveta. On pregleduje ra¬
čune in proračune krajnih šolskih svetov in imenuje tudi
šolskega ogledo.

Urad našega okrajnega šolskega sveta se nahaja v Ptuju v
„mestni hiši“. Tam uraduje naš g. okrajni šolski nadzornik, ki kraj¬
nim šolskim svetom in šolskim vodstvom poroča o sklepih okrajnega
šolskega sveta. G. nadzornik tudi poseča in pregleduje vse šole ce¬
lega okraja. Strogo gleda na to, da so šole snažne in poslopja v do¬
brem stanu. Lukenj v strehi, strenih oken in vrat ter poškodovanih
klopi ne trpi. Najbolj pa graja umazane učence v zanemarjeni obleki,
poredneže in lenuhe.

Ako gospod nadzornik najde take nedostatke, tedaj poroča
okrajnemu šolskemu svetu, ki potem zaukaže krajnemu šolskemu
svetu, naj jih takoj odpravi. Ako ne uboga, naloži okrajni šolski svet
načelniku krajnega šolskega sveta globo.

c) Dekanija.

Občine so združene v okraje, župnije pa so zdru¬
žene v dekanije.

Politične občine so drugače omejene ko župnije. Isto
velja o dekaniji in okraju. Občina Stoprce spada v ptuj¬
ski okraj, toda v rogaško dekanijo.

Načelnik dekanije je g. dekan, ki ga gotovo poznate
vsi. Vidite ga vsako leto najmanj enkrat. Ob kateri pri¬
ložnosti? Kje biva g. dekan?

Dekan nadzoruje župnijske urade, ki se nahajajo v
njegovi dekaniji.

84

Vsako leto obišče vsaj enkrat vsako župnijo. Pregleda cerkev,
je-li snažna in v dobrem stanu. Izprašuje deco in odrasle, da se pre¬
priča, kako znajo župljani krščanski uk. G. župnik mu mora svoje
uradne spise predložiti v pregled. Posebno skrbno pregleda g. dekan
krstno knjigo, imenik umrlih, imenik poročenih ter proračune in ra¬
čune cerkvenega zakladnega odbora.

Analiza in sinteza.

c)  C. k r. o k r a j n a sodnija.

Za vsak okraj je postavljena c. kr. okrajna sodnija.
Zato govorimo tudi o sodnijskih okrajih.

Pri c. kr. okrajni sodniji tožijo prebivalci sodnijskega
okraja, ako jim je kdo prizadel kako krivico, n. pr. da jih je
kdo tepel, ali okradel, ali psoval, ali jim poškodoval imetje.
Tožba se mora vložiti pri sodniji pismeno. Tukaj vidite
pismene tožbe. Čitajmo jih!

C. kr. okrajni sodnik prečita vloženo tožbo. Potem razpiše
sodnijsko obravnavo. Pozove obtoženca, tožitelja in priče. Pri obrav¬
navi izprašuje (zaslišuje) vse navzoče. Potem izreče sodbo. Ako je
obtoženca spoznal za krivega, ga kaznuje.

Kazen, ki jo prisodi c. kr. okrajni sodnik, je sledeča:

1. denarna kazen (globa). Kaznovani mora plačati 10—500 K
v blagajno domačega ubožnega sveta.

2. zapor. V zaporu je navadno zaprtih več kaznjencev skupaj.
Tudi smejo iz zapora na delo. Oborožen paznik jih spremlja. Okopa¬
vajo njive in vrte, cepijo drva, kidajo sneg itd.

Tudi otroke kaznuje sodnija po hudih pregrehah. Sodnik ukaže
orožnikom, naj otroka privedejo pred sodnijo. Zelo hudobne in raz¬
uzdane otroke pošlje sodnija v poboljševalnico. Tam se z njimi zelo
strogo ravna. Poboljševalnica je blizu Gradca v vasi Messendorf.

Sodnijska kazen onečasti človeka. Kakor skazi madež belo
obleko, tako skazi sodnijska kazen našo čast in poštenje. Zelo sra¬
motno je, ako moramo priznati, da smo bili enkrat ali celo večkrat
sodnijsko kaznovani. Čuvajmo se!

3. Okrajna sodnija tudi razsoja prepire radi mejnikov,
kupčij, dediščin itd. Take pravde stanejo mnogo denarja
in so često nepotrebne.

Cesto pridržuje pohlepen gospodar dekli zasluženo mezdo.
Tedaj dekli ne preostaja druga pot, kakor da išče svojo pravico pri

85

sodniji. Toda sodnijske obravnave stanejo mnogo denarja. Odkod ga
naj vzame revna dekla?

Ubožni ljudje vlože svoje tožbe ustno pri sodniku in priložijo
ubožno izpričevalo, ki ga podpišeta občinski in župnijski urad. Kdor
prinese ubožno izpričevalo, temu pristavi sodnija brezplačno odvet¬
nika. Ni mu treba kupovati kolkov za listine.

Tukaj vidite tiskovino za ubožno izpričevalo. Citajmo ga!

Kdor je klican k sodniji, mora točno ubogati. Ako tožnik ne
pride, smatra sodnija njegovo tožbo krivim in lažnivim in oprosti
obtoženca.

Ako obtoženec ne pride, ga spozna sodnija za krivega in ga
obsodi.

Ako priča ne pride, pošlje sodnija orožnika po njo. Tudi ji naloži
globo. Priče pa, ki točno pridejo, prejmejo odškodnino za pot in zamudo.

Važna naloga okrajne sodnije je varuštvo sirot.
Cesto se prigodi, da umreta oče in mati, predno so otroci
24 let stari (polnoletni). Roditelja zapustita hišo in zem¬
ljišče, živino, denar in drugo premoženje. Toda otroci so
še premladi, da bi mogli sami gospodariti in čuvati svoje
premoženje. Prišli bi grabežljivi ljudje ter jim vzeli pre¬
moženje. To zabrani sodnija.

Občinski urad ima nalogo, da naznani vsak slučaj smrti okrajni
sodniji. Tukaj vidite tiskovino „smrtovnico“, ki jo v ta namen rabi.
Citajmo jo!

Brž, ko je dobil poročilo, pride okrajni sodnik. Župan mu po¬
kaže dotično posestvo. Sodnik pregleda hišo, zemljišče in vse, kar
pripada k zapuščini. Skrbno ceni vrednost vsake poedine reči, pisar
pa zapiše.

Potem postavi sodnija po predlogu občinskega predstojništva
varuha (jeroba). Varuh pazi in varuje varovančevo posestvo, dokler
varovanec ne doseže polnoletnosti (24 leto). Varovanec mora varuha
ubogati kakor očeta.

Sodnija izvršuje nadvaruštvo. Varuh mora položiti o vsakem
dohodku in izdatku račun. Občinsko predstojništvo pa sodniji poroča,
kako odgojuje varuh varovanca

d)  Zemljiščna knjiga.

Umrli so oče Jernej Mrak in zapustili kmetijo ter četvero otrok.

Občinsko predstojništvo je smrt Jerneja Mraka naznanilo c. kr.
okrajni sodniji. Cenilna komisija (župan in dva cenilna moža) je

86

kmetijo cenila, spisala cenilni zapisnik ter ga poslala c. kr. okrajni
sodniji. Kmalu po cenitvi dobe dediči poziv k sodniji na delitev za¬
puščine rajnega očeta.

Določeni dan stopijo pred sodnika: 26 letni Jožef, 22letni An¬
ton, 20 letna Roza in 17 letna Marija.

„Oče Jernej Mrak so vam zapustili kmetijo v vrednosti 4000 K.
Da zapuščino pravično‘razdelimo, je potrebno, da kmetijo prodamo,
izkupek pa razčetverimo. Toda rajnemu očetu gotovo ne bi bilo po
volji, ako bi prodali Mrakovino tujemu človeku. Zato jo boste kupili
vi, Jožef Mrak, ki ste najstarejši izmed vas štirih dedičev." Jožef se
začudi: „Jaz? gospod sodnik! Kako hočem kupiti, ko pa nimam de¬
narja?"

Sodnik odvrne: „Ni treba! Vi prevzamete kmetijo. Sodnija vas
v zemljiščni knjigi zapiše kot lastnika. 1000 K je vaših. Ostalih 3000 K
pa, ki so deleži brata in sester, pa bomo vknjižili na posestvo. Vi,
Jožef Mrak, dobro gospodarite ali pa si poiščite nevesto, ki vam bo
prinesla 3000 K v zakon. Tedaj lahko izplačate brata in sestri. Ste li
zadovoljni z mojim predlogom?"

Sodnija vpiše v zemljiščno knjigo tri liste:

a) List za obseg;  tu se zapišejo nepremičnine, ki
spadajo k Mrakovim;

b) list za lastnike;  Mrakov dedec, oče Jernej
Mrak, končno mladi Jožef Mrak.

c) Na listu za bremena  pa je bilo sledeče zapisano:
„Na podlagi prigovornega pisma c. kr. okrajne sodnije
Ptuj z dne 3. marca 1910, štev. 1236, se vknjiži (intabu-
lira) dedovinska terjatev

Antona Mrak v znesku 1000 K
Roze Mrak „ „ 1000 K

Marije Mrak „ „ 1000 K.“

Zemljiščna knjiga je razpoložena v sodnijskem po¬
slopju vsakomur na ogled.

Dostavek: a) Pri prodaji zemljišč ostane prodajalec
toliko časa lastnik prodanega zemljišča, dokler kupec ne
prosi sodnije, da prepiše v zemljiščni knjigi lastninsko
pravico od prodajalčevega imena na kupčevo ime.

b) Vknjižena (intabulirana) bremena veljajo toliko časa,
dokler se niso v zemljiščni knjigi izbrisala lekstabulirala).

87

c) Mnogotero zemljišče ni obremenjeno samo z de-
dovinskimi terjatvami, ampak tudi s posojili, prevžitki in
služnostimi. (U-jeva njiva je služna sosedu O.; O. sme po
njej voziti.)

Kaj mora !orej storiti, kdor kupuje kako posestvo, da se va¬
ruje škode?

e)  C. kr. davkarija.

Za vsak sodnijski okraj je ustanovljena c. kr. davkarija.

V tem uradu plačujejo prebivalci okraja davek (zem-
Ijiščni, hišni, obrtni davek itd.).

Da je davkarjem mogoče pobirati zemljiščni davek,
so zemljemerci zmerili celo ozemlje naše države. Tudi so
narisali črteže, ki kažejo velikost in obliko vseh zemljišč.
Vsaka občina ima takšen črtež. Ljudje ga imenujejo ob¬
činsko mapo.

Občinsko predstojništvo nam je posodilo stoprško mapo. Oglejte

si jo!

Prvi pogled že kaže, da je ozemlje razdeljeno v posamezne
dele ali parcele. Vsaka parcela ima svojo številko.

Vsak posestnik ima v svoji omari shranjeno posestno polo
(Grundbogen).

V posestni poli je posestvo tudi zaznamovano po parcelah. Po-
strežljivi sosedi, nam je posodil svojo posestno polo. Čitajmojo!
Poiščite zaznamovane parcele na črtežu!

V davkariji nahajamo zemljiščni kataster. To je
zbirka vseh občinskih map celega sodnijskega okraja. Vi¬
soko stojalo je napolnjeno s temi mapami. Poleg zem-
Ijiščnega katastra ima davkarija tudi imenik zemljiščnih
posestnikov. Ta imenik je zbirka vseh posestnih pol. Po
tem imeniku priračunijo davčni uradniki zemljiščni davek.
Ko so priračunili, napišejo opomine ter jih razpošljejo
posestnikom. Opomin pride po pošti. Ako posestnik dolgo
ne plača davka, ga obišče eksekutor. Vsi ste videli tega
moža že mnogokrat. Kadar ga srečate na cesti, ga spo¬
znate po uniformi.

Tukaj vidite opominski list (opomin). Čitajmo ga!

/) C. kr. okrajno glavarstvo.

Sodnijski okraji Ptuj, Rogatec, Ormož so na zemlje¬
vidu zaobročeni z debelo rdečo črto. To ozemlje tvori
^politični okraj Ptuj“, ali „ptujsko okrajno glavarstvo".

Za našo cesto nahajamo desko z napisom:

Občina Stoprce,
sodnijski okraj Ptuj,
politični okraj Ptuj.

Kje stoji ta deska? (Pri Čretnikovi hiši.)

Na potu iz Rogatca v Žetale nahajamo desko z napisom:
Občina Črmožiše,
sodnijski okraj Rogatec,
politični okraj Ptuj.

Za cesto iz Ormoža v Ptuj nahajamo desko z napisom:

Občina Velika Nedelja,
sodnijski okraj Rogatec,
politični okraj Ptuj.

V Ptuju je nastanjen urad imenovan „C. kr. ptujsko
okrajno glavarstvo".

Temu uradu dopisujejo vsi občinski uradi celega
političnega okraja Ptuj,

Kadar zboli v občini kaka oseba za nalezljivo bo¬
leznijo, mora občinsko predstojništvo to naznaniti c. kr.
okrajnemu glavarstvu. Glavarstvo potem pošlje c. kr.
okrajnega zdravnika, ki označi stanovanje zbolelih oseb
z napisom: „Okuženo. Prepovedan vstop!"

Županstvo ima sedaj nalogo, da straži okuženo sta¬
novanje. Strogo pazi, da zdravi vaščani ne hodijo tja, ali
obratno okuženi med zdrave. Ko bolezen mine, pride
zopet c. kr. okrajni zdravnik in razkuži okuženo stano¬
vanje z apnom in lizolom. Kako napravi to?

Istotako mora županstvo naznaniti c. kr. okrajnemu
glavarstvu, kadar pri kateri hiši zboli domača živina za
nalezljivo boleznijo. Glavarstvo tedaj pošlje c. kr. okraj¬
nega živinozdravnika, ki razkuži hlev. Žalibog imate več-

89

krat priložnost videti, kako razkužujejo hleve. Kako se
vrši razkuževanje? Kam spravijo poginjeno živino? (H
konjedercu.)

Brž ko se pojavi kuga, zapre c. kr. okrajno glavar¬
stvo v dotični občini živinski promet. Nihče ne sme iz
dotične občine izvažati živine. Da se zabrani izvoz, ne
sme občinsko predstojništvo izdajati živinskih potnih listov.

Cesto se primeri, da občan prosi občinsko predstoj¬
ništvo za poselsko knjigo ali domovnico. Občinsko pred¬
stojništvo pa noče dati knjige. Tedaj se dotični občan
pritoži pri c. kr. okrajnem glavarstvu. Glavarstvo vpraša
predstojništvo, zakaj pridržuje knjigo. Županstvo odgovori,
da se pritožitelj moti, da ima v kaki drugi občini, n. pr.
v Žetalah, domovinsko pravico. Glavarstvo sedaj naroči
občinskemu predstojništvu Žetale, naj da prosilcu I. po¬
selsko knjigo.

Istotako se pritožijo ubožci pri glavarstvu, ako jim
ubožni svet noče priznati podpore.

C. kr. okrajno glavarstvo pošlje malo da ne vsak
dan več pismenih ukazov vsaki občini. Vsak teden dojde
za občinsko predstojništvo ,,Uradni list“.

Tukaj vidite „Uradni list“. Čitajmo ga!

Kdor hoče otvoriti gostilno, prodajalno ali izvrševati
mesarijo, pekarijo, kovačijo ali katero drugo obrt, mora
vložiti pri c. kr. okrajnem glavarstvu prošnjo za dovoljenje.

Tukaj vidite tako prošnjo. Čitajmo jo!

Istotako morajo vložiti vinogradniki pri c. kr. okraj¬
nem glavarstvu prošnjo za dovoljenje, ako hočejo vino
na drobno prodajati.

Tukaj vidite prošnjo za vinotoč. Čitajmo jo!

Kdor hoče nositi očitno puško ali drugo orožje, mora
vložiti pri c. kr. okrajnem glavarstvu prošnjo za dovoljenje.
Glavarstvo mu tedaj napiše „orožni list“.

Tukaj vidite orožni list. Čitajmo ga!

90

Po cesti gre mož, ki nese puško. Pride mu nasproti orožnik ali
žandar. Ustavi moža in mu veli, naj mu pokaže orožni list. Mož od¬
vrne: .Nimam ga.“ Orožnik seže po svoji beležnici in vpraša: „Kako
se pišete? Kje stanujete?” Ko si je odgovore zabeležil, vzame možu
puško in reče: „Na svidenje pri c. kr. okrajnem glavarstvu v Ptuju!”
Mož gleda žalosten in poparjen za njim. Orožnik pa odda, ko pride
domu, puško pri glavarstvu in naznani moža, ki jo je brez orožnega
lista nosil. Glavarstvo potem pozove moža v svoj urad ter ga obsodi.
Plačati mora 20 K globe.

Kdor hodi na lov, mora poleg orožnega lista imeti
„lovski list“. Kupi si ga za 6 K pri glavarstvu.

Ob cerkvanju in sejmu se zbere mnogo ljudi. Ne¬
kateri se upijanijo in potem razsajajo in se tepo.

Zato mora občinsko predstojništvo 8 dni poprej gla¬
varstvu naznaniti, da bo v občini cerkvanje (sejem). Gla¬
varstvo naroči tedaj žandarjem, naj določeni dan stražijo
med množico.

Gorje nemirnežem! Žandarji jih pograbijo, sklenejo jim z veri¬
gami roke ter odženejo v zapor.

Na svojih pohodih gledajo žandarji s paznim očesom krog
sebe. Pogosto najdejo, kako pase pastir v cestnem jarku. Takoj si
zapišejo njegovo ime, oziroma ime njegovega gospodarja. Malo tednov
potem pride od glavarstva poziv v urad in potem kazen.

Tuintam najde žandar trhel most, po katerem je nevarno ho¬
diti in voziti. Takoj piše glavarstvu ovadbo. Glavarstvo prisili občino,
v kateri se most nahaja, da ga popravi.

Tako skrbe žandarji za javni red, mir in varnost.

C. kr. okrajno glavarstvo ima 8 oddelkov.

1. Obrtni oddelek. Tu vlagajo trgovci in obrtniki svoje prošnje
in pritožbe. Uradniki tega oddelka imajo na skrbi tudi zavarovanje
delavcev proti bolezni in nezgodi. (Glej računics!)

2. Kmetijski oddelek. Uradniki tega oddelka so: g. vinorejski
inštruktor, c. kr. okrajni živinozdravnik in en gozdar. Gospoda vino-
rejskega inštruktorja dobro poznate. Saj pride večkrat v našo šolo
ter uči in razkazuje sadje in vinorejo. Tudi g. živinozdravnika često
vidite. Gospod gozdarski uradnik pride vsako leto gledat mlade gozdne
nasade. Ako kje najde prazne goljave, naloži posestniku globo.

3. Zdravstveni oddelek. Uradnik tega oddelka je g. okrajni
zdravnik. On ima na skrbi cepljenje osepnic. Tudi nadzoruje snago v
gostilnah in trgovinah itd.

91

4. Vojaški oddelek. Uradnik tega oddelka sestavlja imenik na¬
bornikov.

Na angelsko nedeljo (prva nedelja v septembru) 1. 1910. je bil
razglašen v Stoprcah pri cerkvi sledeči oklic:

»Vsak fant, ki je 1. 1910. dopolnil 20. leto, se naj oglasi dne
14. kimavca 1.1. pri občinskem predstojništvu. Župan mora govoriti ž
njim v vojaški zadevi."

Določenega dne so prišli fantje v občinsko pisarno. Župan je
spisal seznam vseh, ki so se oglasili. Ta seznam imenujemo »črno-
vojniški imenik".

Župan je poslal črnovojniški imenik glavarstvu. Isti čas so g.
župnik poslali seznam krščencev 1. 1890.

Uradnik vojaškega oddelka pri glavarstvu je primerjal seznam
krščencev in seznam oglašenih črnovojnikov. Nekateri, ki so jih g.
župnik kot 201etne zaznamovali, se niso bili oglasili. Uradnik da
torej orožnikom ukaz, naj dotične poiščejo ali izvedo njih bivališče.

Meseca marca 1. 1911 je bil prvo nedeljo zopet pri cerkvi raz¬
glašen oklic:

»Dne 16. marca t. 1. bo v Ptuju vojaški nabor. Vsak fant, ki je
v 21. letu, naj pride k naboru. Kdor ne pride, ga prižene žandar!"

Napoči 16. marec. Iz dolin in s hribov prihajajo praznično
opravljeni fantje z veliko rožmarinovo kito za klobukom. Zbero se
pred županovo hišo. Ker je daleč v Ptuj, so si najeli županov lestveni
voz oprezen z dvema konjema. Odičijo ga s smrečjem in pisanimi
trakovi. Petnajst jih zasede voz, župan prisede in požene konje. Voz
zdrdra proti Ptuju, fantje pa pojo in vriskajo, kar jim grlo da. V
Ptuju jih župan pelje v gostilno pri „Pri belem križu". V prostorni
dvorani najdejo mnogo gospodov. Po uniformi spoznajo g. c. kr.
okrajnega glavarja. Tudi trije zdravniki so navzoči, med njimi c. kr.
okrajni zdravnik.

Prične se nabor Gospodje pokličejo fanta A Fant stopi pred
nje. Zdravniki ga skrbno pregledajo in pretipljejo, da se prepričajo
o njegovem zdravju. Merijo ga po širini in višini. Dva pisarja pa
marljivo pišeta; prvi imenik nabornikov, drugi lističe. Sedaj so
zdravniki s svojim opravkom gotovi ter reko: »Sposoben!’ Pisar
zapiše to besedo na listič in ga izreči fantu. Fant pa si listič dene
za klobuk.

Gospodje pokličejo fanta B. Ta je majhen in slaboten. Temu
reko: »Nesposoben!"

Tako se vrši vojaški nabor.

Minila sta spomlad in poletje. Meseca kimavca 1. 1911 pa prejme
županstvo od glavarstva šop listov. To so pozivnice za nabornike.

92

Zupanov hlapec nese vsakemu naborniku pozivnico na dom. Smeje
se in reče: „Cesar te kliče!“ ali „Cesar ti piše!“ Fant pobledi. Po¬
misli, da bo treba ostaviti dom ter iti na tri dolga leta v strogo vo¬
jaško službo.

Tukaj vidite tako pozivnico. Čitajmo jo!

Dne 1. vinotoka županov hlapec zopet lepša lestveni voz s
smrečjem ter zapreže par močnih konj. Nanj sedejo isti tovariši
kakor spomladi. Toda sedaj jih je samo 11, štirje so bili nesposobni.
Peljejo se v Rogatec na kolodvor in odtod z vlakom v Celje, kamor
jih kliče pozivnica. Pražnje so oblečeni. Za klobukom ima vsak de¬
belo kito rožmarina, tik sebe pa črn, lesen kovčeg, v katerem je
shranjeno njegovo perilo, razne krtače in druge reči. Zopet vriskajo
in pojo, a v srcu so žalostni. Boli jih ločitev od doma, od očeta in
matere ter vseh znancev.

V Celju krenejo proti vojašnici. To je zelo veliko poslopje. V
vojašnici jih sprejmejo vojaško opravljeni uradniki.

Urad, kamor so dospeli, se imenuje poveljništvo dopolnitve¬
nega okraja.

Tukaj razvrste in pridele vojaške novince raznim oddelkom
armade. Potem jih pošljejo naprej v tuja mesta.

Kaj pa je z onimi fanti, ki so jih bili spoznali za nesposobne?
V pest se smejejo, da jim ni treba vojaščine služiti. Nekoliko že. Toda,
ker ne služijo, morajo plačati vojaški davek. Uradnik vojaškega od¬
delka pri c. kr. okrajnem glavarstvu ima vse zaznamenovane. Vsako leto
pošlje za vsakega plačilni nalog.

4. Davčni oddelek. Med spisi občinskega urada nahajamo seznam
vseh poslopij občinskega ozemlja. Obratno zapazite na vsakem poslopju
številko, pod katero je vpisano v seznamu.

Katero številko ima šolsko poslopje? Katero številko ima
tvoj dom?

Pri glavarstvu leži zbirka hišnih seznamkov vseh občin celega
okraja. Vsako četrtletje predloži glavarstvo davkarjem seznamek vseh
hiš, da priračunijo hišni davek. Ko so davkarji davek priračunili,
napišejo opomine ter jih razpošljejo hišnim lastnikom. Ti hite brže
bolje k davkariji in plačajo terjani znesek. Zakaj brže bolje? Kdor se
zakasni, plača zamudno pristojbino.

V davčnem oddelku glavarstva imajo tudi seznamek vseh obrt¬
nikov, rokodelcev, krčmarjev, trgovcev celega okraja, po njem prira¬
čunijo pridobninski davek in seznamek vseh duhovnikov, učiteljev in
uradnikov, ki službujejo v političnem okraju. (Osebni davek.)

93

5. Oddelek za nadzorovanje občinskih predstojništev Tu se re¬
šujejo pritožbe zoper občinsko predstojništvo bodisi radi domovnice
ali podpore ali radi katere druge zadeve.

6. Oddelek za vzdrževanje javnega reda in javne varnosti.
Uradniki tega oddelka so žandarji; žandarji so nastanjeni po celem
političnem okraju v orožniških postajah. Imenujte sela, ki imajo
orožniško postajo!

7. Oddelek za nadzorovanje stavb, cest, mostov. Uradniki tega
oddelka pazijo, so li ceste, pota, mostovi v dobrem stanu, da je
varno po njih hoditi in voziti. Tudi hiše posestnikov pregledujejo
glede na varnost Iz hiš s preslabim ali razpokanim zidovjem prepode
prebivalce ter uradno zaprejo tiste hiše.

Na čelu c. kr. okrajnega glavarstva stoji c. kr. okrajni
glavar. On je tudi predsednik okrajnega šolskega sveta.
Naš sedanji glavar je gospod I. I.

Zemljepisno ponovilo.

Katere naravne skupine obsega politični okraj Ptuj?

Ponovi tudi vse ostale točke o ptujskem okraju!

2. Sosednji politični okraji.

1. Politični okraj Maribor obsega sodnijske okraje
Maribor, Slovensko Bistrico in Sv. Lenart. Njegova po¬
vršina meri 118.633 ha, prebivalcev je približno 90.000.

2. Politični okraj Ljutomer obsega sodnijske okraje
Ljutomer in Gornjo Radgono (31.606 ha in približno
27.000 prebivalcev).

Naštejte nekatere občine in šole vsakega političnega okraja in
izračunajte gostoto prebivalcev!

3. Sodnijsko okrožje Maribor.

Sodnijski okraji Maribor, Slov. Bistrica, Sv. Lenart,
Gor. Radgona, Ljutomer, Ormož in Ptuj so združeni v
sodnijsko okrožje Maribor.

Za sodnijsko okrožje je postavljeno okrožno sodišče
v Mariboru.

94

Okrožno sodišče sodi zločine kakor umor, požig, ve¬
liko tatvino itd.

Zločinca ali osumljenca zaslišuje najpoprej sodnik domačega
sodnijskega urada (predpreiskava), potem ga pa izroče okrožnemu so¬
dišču v Mariboru. Tam nadaljujejo preiskavo, nakar se vrši sodna
obravnava pred porotniki. Državni pravdnik obtožuje obtoženca, pred¬
sednik sodnega dvora ga zaslišuje, porotniki pa poslušajo.

Pri porotnih obravnavah ima vsak obtoženec svojega odvetnika,
ki ga zagovarja (zagovornik).

Po končanem zaslišanju obtoženca in prič stavi sodni dvor po¬
rotnikom vprašanja, če smatrajo obtoženca za nedolžnega ali za krivega.

Na vsako stavljeno vprašanje odgovori vsak porotnik z „da“
ali z „ne“. Ako potrdita najmanj dve tretjini porotnikov krivdo ob¬
toženca, potem mu prisodi sodni dvor primerno kazen. Odvedejo ga
v ječo.

Kakšna je ječa? Kaznjenec je neprestano zaprt, več mesecev,
več let. Enkrat ali dvakrat na teden ga postijo. Tedaj mu dado samo
kos črnega kruha in vodo. Tudi mora ležati na golih deskah brez
slamnice. Po en dan v tednu ga zaprejo v temno ječo. Tam je taka
tema, da ne vidi roke pred očmi. V taki temi mora prebiti 24 ur po¬
polnoma sam. Udje mu od sedenja in ležanja v tesni celici odrevenijo.
Zelo mučno in dolg čas mu je.

Kdo so porotniki? Porotnik je lahko vsak mož, ki
zna pisati in čitati ter je dopolnil 30. leto. Tudi mora biti
davkoplačevalec.

Občinska predstojništva pošljejo vsako leto začetkom meseca
kimavca okrožni sodniji zaznamek onih mož iz svoje občine, ki so
sposobni za porotnike. Pri izbiri se ozirajo v prvi vrsti na pravičnost
in poštenost moža.

Vsako četrtletje se vrši zasedanje porotniške sodnije. Štirinajst
dni pred zasedanjem izžrebajo iz zaznamovanih imen 36 porotnikov
in 9 namestnikov. Izžrebani možje dobe naročilo, prisostvovati porot-
niškemu zasedanju. Kdor ne pride, temu nalože globo. Porotnik, čegar
bivališče je oddaljeno 2 milji od okrožne sodnije, dobi potovalno
odškodnino.

Za vsako obravnavo izžreba sodnijski zbor 12 od zbranih 36.
Kdo so sodniki? Kdor hoče biti sodnik, mora do¬
vršiti gimnazijo in univerzo. Uk traja 12 let in stane
mnogo tisoč kron.

95

Kdo so odvetniki ? Odvetniki dovršijo iste šole kakor
sodniki. Dočim sodniki služijo cesarju in državi, pomaga
odvetnik poedinim strankam v sodnijskih zadevah. Vlaga
tožbe in prizive ter zagovarja stranke pri obravnavi.

4. Škofija.

Vse ozemlje, ki ga predočuje naš zemljevid, tvori v
cerkvenem oziru škofijo „lavantinsko“.

Na čelu škofije stoje škof. Vsi ste že videli našega
škofa. Bili so lani pri nas v Stoprcah na birmovanju.
Tudi se še spominjate, kako slovesno so sprejeli župljani
škofa.

Po sprejemu so se škof podali v cerkev. G. župnik, šolarji in
župljani so jih spremili. V cerkvi so škof izpraševali krščanski uk,
najprej mladino, potem odrasle itd

Sedež (stalno bivališče, dom) lavantinskega škofa je
v Mariboru.

Več tednov v letu škof potujejo in obiskujejo svoje
župnije. Letos so prepotovali dekanijo Ljutomer.

Po Novem letu pošljejo vsem svojim župnijam pa¬
stirski list“, ki v njem uče škofljane, kako naj živijo, da
dosežejo večno izveličanje. Gospod župnik čitajo v nedeljah v
postu pastirski list raz lečo župljanom.

Kakor uraduje župnik za župnijo, dekan za dekanijo,
tako uradujejo škof za celo škofijo.

Škof nameščajo duhovnike v škofiji.

Škof pa tudi posvečujejo mladeniče za duhovnike. V
Mariboru je šola za duhovnike. Imenujemo jo bogoslov-
nico. Njene učence imenujemo bogoslovce. Bogoslovci se
v bogoslovnici uče maševati, krstiti, pridigovati itd.

Štiri leta se uči bogoslovec v bogoslovnici. Koncem
4. leta škof izšolane bogoslovce slovesno posvetijo za du¬
hovnike. Podele jim zakrament sv. mašnikovega posveče¬
nja. Mladi duhovniki potem odpotujejo vsak na svoj dom

96

in tam veselo praznujejo „primicijo“ (novo mašo). Kmalu
po pnmiciji prejmejo od škofa pismo, ki jim naznani služ¬
beni kraj in opravilo tamkaj.

5. Posadka.

Ko smo obiskali Ptuj, smo srečali na ulici vojake.
V Ptuju so torej nastanjeni vojaki. Vse te vojake imenu¬
jemo posadko mesta Ptuj. Hiša, ki so v njej nastanjeni
vojaki, se imenuje vojašnica (kasarna).

Fantje, ki so vstopili v vojaško službo, so prvo leto
prostaki. Častniki (oficirji) jih vedejo vsak dan na vežba-
lišče. To je velika ledina izven mesta. Tam jih uče ko¬
rakati, telovaditi, streljati, jahati, boriti se itd. V vojašnici
jih uče vojaške snage. Vse se mora lesketati kakor luč.
Gorje vojaku, ki mu manjka gumb na suknji! Brž, ko se
mu odtrga, ga mora nazaj prišiti.

* Marsikateri fant se dobro uči. Odlikuje se tudi po
pokorščini in vljudnosti. Častniki so v vsakem oziru za¬
dovoljni z njim. Zato ga, kadar mine prvo leto, povišajo
v časti. Imenujejo ga poddesetnikom. Vojaški krojač mu
na povelje častnikov v znak pridobljenega dostojanstva
prišije eno zvezdo na vsako stran ovratnika.

Fant je zelo vesel in ponosen na svojo zvezdo. Se
bolj si prizadeva pridobiti zadovoljstvo častnikov. Pol leta
pozneje mu prišijejo drugo zvezdo. To je znak, da je de¬
setnik (korporal). Odslej nadzoruje 10 prostakov. Koncem
drugega leta dobi tretjo zvezdo. Sedaj je četovodnik (četo-
vodja). Nadzoruje celo četo.

Koncem tretjega službenega leta dobi slovo v obliki majhne
knjižice. To je vojaški list. Ako bi hotel služiti dalje vojaščino, bi ga
imenovali naddesetnikom. Toda fant noče. Toži se mu po domu.
Vzame slovo in vesel sleče uniformo ter obleče „civilno“ obleko, v
kateri je prišel k vojakom. Vsa tri leta je počivala v skladnici. Ne¬
koliko tesna in kratka je, ker je fant še zrasel. Pa kaj zato! Brž ko
pride domov, pokličejo oče krojača, da sinu zmeri novo obleko.

Leni in nepokorni fantje ostanejo vsa 3 vojaška leta prostaki.

97

7

Večkrat smo omenili častnike. Častniki se ločijo od
prostakov po uniformi in vedenju. Videti je, da so go¬
spodje. Učili so se v vojaški šoli za častniško službo. V
Mariboru se nahaja taka šola. Imenuje se kadetnica. Spis
„Mladi Vukasovič“ nam slika življenje v kadetnici.

Tudi pri častnikih je čast stopnjevana. Te stopnje
so: poročnik, nadporočnik, stotnik, major, podpolkovnik,
polkovnik, general i. dr. Najvišji častnik je Njega Veli¬
čanstvo, cesar.

C. Občni zemljepis.

1. Tla.

a) Kaj so Haloze z ozirom na obliko tal? (Hribovje.) b)  Imenujte
drugo hribovje, ki smo ga prepotovali! (Slov. gorice.) c) Kaj je Po¬
horje? (Pogorje)  c)  Primerjaj Pohorje s Halozami z ozirom na
višino !

Pohorje (pogorje) 1550 m. — Haloze (hribovje)  884 m. —
Pohorje (pogorje) je više nego Haloze (hribovje):

Pogorje je više nego hribovje.

d)  Primerjaj Pohorje (pogorje s Halozami (hribovjem) v dru¬
gih ozirih!

e) Primerjaj Pohorje s Slov. goricami, s Kozjakom!

/) Odkod merimo višino?

Izračuni odnosno višino Pohorja z ozirom na Maribor!

Ptujsko polje ima v naših krajih najmanjšo nad¬
morsko višino. Ptujsko polje je nižavje.

Z nižavja pridemo le polagoma po stopicah na višavje. Dokaz!

Prelaz.  Med Ptujem in Majšpergom se dviga zleknjeno brdo.
To brdo bi učinkovalo kakor zid, da tukaj ni ceste. Cesta pa pre¬
lazi  brdo. Tako nahajamo tik Ptujske gore prelaz.  Imenujte še
druge prelaze!

Doline so podolžnice in p o v p reč niče.  Po¬
iščite na zemljevidu podolžnice! Imenujte povprečnice!

2 Vodovje.

a) Imenujte potoke! b)  Imenujte reke!

Kako še razločuje potok od reke?

c) Od česa je odvisna smer vodnega toka? (Od obronko-
vega pada.)

98

Dokaz: Obronek Haloz pada od juga proti severu. Vsi haloški
potoki tečejo v tej smeri.

c) Kako določiš desno in levo obrežje?

Imenuj levostranske in desnostranske Dravine dotoke!

Opazovali smo tok Pesnice, Ščavnice in Dravinje.
Vsem trem rekam leži izvir više nego izliv. Ob naglem
padcu jim je struga ravna, ob počasnem padcu pa viju¬
gasta. Ob vijugasti strugi so tla močvirna.

Opazovali smo tudi Dravin tok ter našli vrtince, br-
zine, plitvine, prodovine, otoke, jezove, borle (prevoze)
ter mostove.

Razvodje  povzroča, da odteka voda v dveh na¬
sprotnih smereh, n. pr. gričevje Boč-Donat pošilja svojo
vodo proti severu v Dravinjo ter proti jugu v Sotlo.
Osrednje sleme Slov. goric tvori razvodje med Pesnico
in Ščavnico.

Kako je nastalo Mutsko, Marenberško in Selniško polje? Kje
smo opazovali še slično prikazen?

d)  Kako vpliva reka na obmejna sela ?

e)  Imenujte ribnike in jezera!

/) Kje smo nahajali kisle studence?

g)  Kako vplivajo kisli studenci na bližnja sela?

3. Podnebje.

a)  Čim večja je višina, tem manjša je toplina kraja.

. Toplota pojema z višino približno za */ 2 0  C pri 100 m

višine.

Sv. Duh na Kozjaku ima hladneje vreme nego Maribor.

Stoprce rode kislejše grozdje nego Zavrč.

b)  Meja za vinorejo leži v naših krajih 600 m vi¬
soko. (Ritosnojska brda in Sv. Martin na Pohorju.)

c) Vinska trta uspeva v naših krajih le na prisojnih
obronkih.

4. Sela.

a)  Imenuj vas, trg, mesto!

b)  Velikost vasi sodimo navadno najlaže po številu razredov
njene šole.

99

7 *

Vas Cirkovce ima 6razrednico. Vas Sv Lovrenc na Dr. p. ima
4razrednico. Katera teh dveh vasi bo menda večja?

c) Kako se razločuje trg od vasi? Trg ima večkrat v letu
semenj.

c) Razloček med trgom in mestom. Mesto ima navadno več
(nad 1500) prebivalcev nego trg. Sicer pa zunanji razloček med trgom
in mestom ni vselej določen.

(Prim. Rogatec (trg) in Slov. Bistrica (mesto)! V obeh krajih so
ista oblastva (katera?) in enake razmere (katere?).

d)  Kakšne občine razločujemo?

(Krajevne, šolske in cerkvene.)

Koliko krajevnih občin obsega naša šolska občina?

Koliko krajevnih občin obsega naša cerkvena občina?

e)  V kateri občini imaš ti domovinsko pravico?

V čem obstoja domovinska pravica?

5. Kako naraščajo ljudska selišča.

a)  Maribor, Ptuj, Ormož, Radgona leže na ravnem ob velikih
rekah, Poličane nazadujejo, odkar se je otvorila železnica Grobelno-
Rogatec.

Cim laži je promet, tem bolj narašča selišče.

b)  Slovenske gorice imajo večja sela nego Kozjak. Tam so pet-
razrednice, tu enorazrednice. (Rodovitnost.)

c) Ob zdravilnih studencih (Slatina) in ob rudnikih (Ivnik) zra¬
stejo velika sela. (Prirodni zakladi!)

6. Občila.

a)  V hribovju vodijo ceste  le po glavnih dolinah, kajti na¬
vkreber hoditi in voziti je naporno.

b ) Koliko železniških prog  imamo v naši ožji domovini?
Kod vodijo? Imenuj postaje ob Južni železnici! Katere železniške pre¬
dore poznaš? Kakšne vlake razločujemo? (Osebne, poštne, tovorne in
brzovlake.)

Kako vpliva železnica na obmejna sela? Kako potuje pismo iz
Maribora v tvoj domači kraj ?

7. Vegetacijske (rastlinske) oblike.

Kje nahajamo loko (Au), kje pustinjo, močvirje, njive, travnike,
vinograde, pašnike, gozde, loge? V čem se loči log od gozda Katere
živali redi vsaka teh oblik?

100

8. Kako pretvarja človeška razumnost prirodo?

a)  Z železnico in pošto zbližuje kraje

b)  Odstranjuje prometne ovire Prodira hribe (Leitersberški-,
St. Ilijski predor). Premostuje nebredljive reke. Brzda vodni tok z
izstreljanjem kleči ter z grajenjem jezov. (Drava.)

c) Pustinje izpreminja v njive (Ptujsko polje), rovte v blagodatne
vinograde (Haloze, Slov. gorice).

c) Požlahtnuje rastline Iz trpke, drobne lesnike odgaja debelo,
okusno jabolko, iz drobne, jare mrkve redilni koren

d)  Protivi se ujmam z varnostnimi napravami. (Škropljenje,
prašenje vinogradov.)

e) Z živinorejo pretvarja travo v meso, mleko, volno in usnje,
borovi krompir in koruzo v okusno maščobo (svinjereja).

/) Pretvarja gozde v udobno pohištvo, kamen (kremen) v lične
posode (steklarne).

g)  Upreza vodno silo v mlinih, žagah in kovačnicah, paro v
hlapovih na železnici, elektriko z brzojavnim strojem. Novejši čas se
zrakoplovci še povzdigajo v zrak ter se izkušajo s ptiči v letanju
po zraku.

9. Umevanje zemljevidov.

a) Merilo.

1. Imenuj dolgostne in ploskovne mere!

2 V katerem merilu smo narisali načrt šolske sobe? V katerem
šolskega poslopja, načrt šolskega okoliša?

3. V katerem merilu je narisan naš zemljevid?

4. Izmeri razdaljo Ptuj-Radgona! Zračna, premočrtna razdalja in
razdalja ceste!)

b)  Znaki.

Nižavje je na zemljevidu zaznamenovano z zeleno barvo, višavje
z rjavo. Od 100 do 100 m je vsaka plast narisana nekoliko temneje.

Čim više je gorovje, tem temneje je narisano.

Tolmačite ostale znake!

III. Zvezdoznanski zemljepis.

1. Obzor.

Opoldne na domačem razgledišču.

a)  Nad nami se razpenja nebesni oblok; nebesni
oblok ima obliko votle polkrogle, ki se navidezno dotika

101

zemlje. Kos zemlje, ki ga pokriva nebesni oblok, ima
obliko kroga, o b z o r. Dozdeva se nam, da stojimo v sre¬
dišču obzora.

Rogatca ne vidimo od tu. Rogatec leži izven na¬
šega obzora.

b)  Na nebesnem obloku vidimo solnce. Stran neba,
kjer solnce stoji opoldne, imenujemo jug.  Nasprotna
stran je sever.  Obrnimo se proti jugu! Tedaj imamo na
levo tisto stran, kjer solnce zjutraj izhaja: izhod.  Na
desno imamo zahod  (kjer solnce zvečer zahaja).

c)  Solnce vsak dan potuje po nebesnem svodu. Od¬
kod? Kam?

č)  Obzor se riše. Na stojalu razgrnemo risni papir
ter zarišemo krog (r = 2 dm). V središču stoji pletilna
igla (opazovalec!). Učitelj zaznamenuje vpričo učencev
najvažnejše predmete, ki se nahajajo na obzoru.

d)  Na katero stran pada senca vseh predmetov?

Analiza (v učni sobi).

Kako imenujemo kos zemeljskega površja, ki ga pregledamo s
stališča? (Oblika?)

U. položi pred učence papirnato polo, na katero je risal na raz¬
gledišču. Kje stojimo? U. postavi pletilno iglo sredi plošče. S čim je
obzor pokrit? U. postavi na ploščo steklen pokrov. Kaj vidimo na
nebesnem obloku? (Solnce.) Učitelj prilepi na pokrovec okroglo plo¬
ščico iz rumenega papirja. Pokažite in imenujte strani neba!

Sinteza.

U. zapiše odgovore na tablo, učenci jih prečitajo in prepišejo.

2. Solnčni lok.

Solnce izhaja samo dvakrat na leto ravno na vzhodu
in zahaja ravno na zahodu, namreč 21. marca in 23. sep¬
tembra. Tedaj sta noč in dan enako dolga (enakonočje).
Dne 21. junija napravi solnce največji lok, dan je naj¬
daljši. Kje izhaja in kje zahaja? Dne 22. decembra je

102

najkrajši dan. Zakaj? Proti kateri strani so obrnjeni
soinčni loki celega leta?

3. Zvezde.

a) Ko je jasnega dne solnce zašlo, vidimo nebo kot
prazno, sinjo kroglo. Polagoma pa zagore neštete lučice
na nebesnem svodu. To so zvezde. Na nekaterih mestih
so sejane gosteje, na drugih redkeje. Vidimo jih pa v
vseh delih nebesnega obloka. Ko bi izhajale kakor solnce,
morali bi jih videti samo na izhodu. Tako pa smemo skle¬
pati, da ne izhajajo, temveč da stoje zmiraj na nebesnem
obtoku. Ob močni soinčni svetlobi jih prezremo. Brž ko
solnce izgine, pa jih opazimo. Z močnim daljnogledom
zagledamo tudi ob solčnem svitu zvezde.

b) Na prvi pogled se nam dozdeva, da so zvezde
raztrošene brez vsakega reda po nebesnem obloku. Pazljiv
pogled pa nam kaže, da so zvezde združene v razno¬
vrstne skupine, ki so jim dali ljudje zaradi podobnosti z
osebami in stvarmi primerna imena. Zlasti na severni

103

strani nebesnega obloka vzbujata dve obliki pozornost
vsakega opazovalca. To sta „Mali in Veliki voz“.

Mali voz

*

*

*

•X-

•X-

•X-

Veliki voz

*

•X-

* S

*

* *

Te oblike so stalne. Kar človeški rod pomni, se še
niso nikoli izpremenile.

Končno zvezdo Malega voza imenujemo severnico (s).

c) Naslonimo glavo na utrjen drog (drevesno deblo).
Zakrijmo si desno oko in glejmo z levim očesom tesno
mimo droga na južno nebo! Opazujmo kako zvezdo! Nekaj
trenutkov pozneje nam zvezda izgine iz vidika. Pomak¬
nila se je proti zapadu za toliko, da nam jo drog zakriva.

Iz tega razvidimo, da se nebesni oblok suče od izhoda
proti zapadu. Suče se okrog nevidne osi. Končišče te
osi je tamkaj, kjer ni opazovati nobenega vrtenja. To je
v bližini severnice. Pravimo: „Tam je severni tečaj (ko¬
nec svetovne osi).“ Svetovna os stoji poševno.

4 Mesec.

Ponoči vidimo na nebu luno ali mesec. Luna vzhaja
na vzhodu in zahaja na zahodu.

104

Kaže se nam vcasi kakor okrogla, razsvetljena plošča.
Včasih je vidimo le pol, včasih le ozek, srpast rob, in
kmalu je ni nič videti. Kadar se lune nič ne vidi, pra¬
vimo, da je mlaj. V sedmih dneh po mlaju se pokaže
desna polovica v podobi črke D. To obliko imenujemo
prvi krajec. Sedem dni pozneje se pokaže luna v celi
plošči. To obliko nazivljemo ščep ali polna luna. Sedem
dni po ščepu se vidi samo leva polovica plošče v podobi
črke C. To je zadnji krajec. Teden pozneje imamo zopet
mlaj. Tako luna neprenehoma izpreminja svojo podobo.

105

Kazalo.

I. Šolski kraj.5

A.  Uvod .5

1. Zleti.5

2. Relief domačega kraja.5

3. Risanje črteža.G

B.  Krajna občina .6

1. Pri županu.6

2. Občinska seja.7

3. Drugi posli županstva.10

4. Ubožni svet.11

5. Domovinska pravica.13

C.  Šolska občina .14

1. Proračun krajnega šolskega sveta.15

2. Račun krajnega šolskega sveta.16

3. Načelnik krajnega šolskega sveta.15

Č.  Cerkvena občina .17

1. Cerkveni odbor.18

2. Župnijski urad.18

D.  Opis sosednjihšolsk.ihobčin.20

£ Nadmorska višina .20

II. Ožja domovina.21

A.  Fizikalični zemljepis .21

1. Istiniti zlet na Donačko goro.21

2. Obravnava posameznih skupin (v šolski sobi) . . 22

a)  Haloze in sosednje hribovje.22

b)  Ptujsko polje.33

c) Slovenske gorice ....  . 52

c)  Pohorje.64

d)  Kozjak.76

107

B.  Politični zemljepis

1. Ptujski okraj.

a) Okrajni odbor ....

b)  Okrajni šolski svet

c) Dekanija . ■

č)  C. kr okrajna sodnija .

d)  Zemljiška knjiga ....

e)  C. kr davkarija ....

/) C kr. okrajno glavarstvo

2. Sosednji politični okraji .

3 Sodnijsko okrožje Maribor

4 Škofija.

5. Posadka.

C.  Občni zemljepis

1. Tla.

2. Vodovje.

3. Podnebje.

4 Sela ... ...

5 Od česa zavisuje velikost sel .

6 Občila..

7. Vegetacijske oblike

8. Kako pretvarja človeška umnost prirodo

9. Umevanje zemljevidov
III. Zvezdoznanski zemljepis

1. Obzor ......

2. Solnčni lok.

3. Zvezde . ....

4. Mesec . .

82

82

82

83

84

85

86

8S

89

94

94

96

97

98

98

98

99

99

100

100

100

101

101

101

101

102

103

104

108





NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA


I

ms mm