UDK 811.16+821.16.09(05)
ISSN 0350-6894
—
SLAVISTIČNA REVIJA

ČASOPIS ZA JEZIKOSLOVJE IN LITERARNE VEDE JOURNAL FOR LINGUISTICS AND LITERARY STUDIES
3
>
h
<A
<
N
>U
5< —
IZDAJA - ISSUED BY: SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE
					OKTOBER-
SRL	LETNIK 60	ŠT. 4	STR. 585-748	LJUBLJANA	DECEMBER
					2012
Revijo sofinancirajo: Javna agencija za knjigo Republike Slovenije Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport
VSEBINA
RAZPRAVE
Hotimir Tivadar : Slavifon 2012 .............................................................................................................. 585
Hotimir Tivadar : Nove usmeritve pri raziskavah govora s pogledom v preteklost ..............................587
Matej Šekli : Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen v praslovanskem oblikovnem sistemu ........603
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži : (Dis)fluentnost i proizvodnja govora............................................621
EpaHHC^aB repa30b, 3opaH Hbahobckh , Bece^HHKa ^aepocka : Moge^Hpa^e Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa Ha MaKegoHCKHOT ja3HK Ha HHBO Ha HHTOHa^HCKH $pa3H..................................................639
Gašper Ilc : Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja......................................................................659
Nikola Dobric : Savremeni jezički korpusi na zapadnom Balkanu - istorijat, trenutno stanje
i buducnost................................................................................................................................................677
Silvo Torkar : Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen................................................................693
Ana Toroš : Pesmi slovenskih in italijanskih avtoric o Trstu..................................................................709
Miran Štuhec: Tomšičev literarni opus med Šavrinkami in Šandrinkami............................................723
OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO
Blaž Podlesnik: Obrazi ruskega postmodernizma .................................................................................733
Gregor Kocijan : Raziskovanje metaforike ..............................................................................................737
Ljerka Schiffler: Alojz Gradnik - pesnik Goriških brd ........................................................................740
Boštjan Udovič: Tina Lengar Verovnik: Jezikovne trajnice.....................................................................743
Ivo PospišiL: Česko-slovensky workshop o postmoderne.........................................................................745
© 2012. Slavistična revija (SRL) http://www. srl.si
Izdajatelj — Issued by: Slavistično društvo Slovenije
Odgovorni urednik — Executive Editor: Miran Hladnik (Univerza v Ljubljani)
Glavni urednik za literarne vede — Editor in Chief for Literary Studies: Vladimir Osolnik (Univerza v Ljubljani) Glavna urednica za jezikoslovje — Editor in Chief for Linguistics: Ada Vidovič Muha (Univerza v Ljubljani) Spletni urednik — Web Editor: Blaž Podlesnik (Univerza v Ljubljani)
Člani — Members: Aleksandra Derganc, Miha Javornik, Irena Orel, Tomo Virk, Andreja Žele, Urška Perenič (Univerza v Ljubljani), Nina Mečkovska (Univerza v Minsku), Timothy Pogačar (Državna univerza Bowling Green), Ivo Pospišil (Masarykova univerza, Brno)
Časopisni svet — Advisory Council: Marko Jesenšek (Univerza v Mariboru), Janko Kos, Jože Toporišič, Franc Zadravec (SAZU, Ljubljana)
Naslov uredništva — Address: Slavistična revija, Aškerčeva 2/II, 1000 Ljubljana, Slovenija
Račun pri Slavističnem društvu Slovenije: 02083-018125980 (za SR). Naročnina velja do odpovedi. Odpovedi le ob koncu leta. Cena letnika za posameznike 22 €, za člane Slavističnega društva Slovenije 15,50 €, za študente 8,50 €, za inštitucije in knjigarne 33 €, za tujino 35 €.
Annual subscription price: individuals 22 €; members of Slavistično društvo Slovenije 15,50 €; students 8,50 €; institutions and bookstores 33 €; outside of Slovenia 35 €. Natisnil — Printed by: Biografika Bori, Ljubljana Naklada — Circulation: 550 izvodov - 550 copies
Vključenost Slavistične revije v podatkovne baze — Slavistična revija is indexed/abstracted in: Arts and Humanities Citation Index (AHCI), Social Sciences Citation Index (SSCI), Bibliographie Linguistique (BL), European Reference Index for the Humanities (ERIH), Modern Language Association of America (MLA) Directory of Periodicals (New York), New Contents Slavistics (Otto Sagner, München), Cambridge Scientific Abstracts (CSA), Linguistic Abstracts (Uni Arizona), Proquest Online Information Service
CONTENTS
ARTICLES
Hotimir Tivadar : Slavifon 2012 .............................................................................................................. 585
Hotimir Tivadar : New Directions in Speech Research with a View to the Past ................................... 587
Matej Šekli : The Typology of Ablaut Alternations in the Morphological System of Proto-Slavic ......603
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži : (Dys)Fluency and Speech Production.......................................... 621
EpaHHC^aB Tepa30b , 3opaH Hbahobckh , Bece^HHKa ^aepocka : An Analysis of Intonation Patterns at the Level of Intonation Phrases in the Macedonian Language...........................................................639
Gašper Ilc : Syntactic Environments of Pleonastic Negation .................................................................659
Nikola Dobrič : Current Linguistic Corpora in the Western Balkans: The History, the Current State,
and the Future...........................................................................................................................................677
Silvo Torkar : Identifying slovene toponyms..........................................................................................693
Ana Toroš : Poems about Trieste by Slovene and Italian Female Authors .............................................709
Miran Štuhec: Tomšič's Literary Opus between the Šavrinian Women (Šavrinke)
and the Alexandrinians (Šandrinke)........................................................................................................723
REVIEWS - REPORTS - NOTES - MATERIAL
Blaž Podlesnik: The Faces of Russian Postmodernism..........................................................................733
Gregor Kocijan : Metaphor Research.......................................................................................................737
Ljerka Schiffler: Alojz Gradnik - Pesnik Goriških Brd .......................................................................740
Boštjan Udovič: Tina Lengar Verovnik: Jezikovne trajnice..................................................................... 743
Ivo PospIšil : A Czecho-Slovak Worshop on Postmodernism ................................................................... 745
SLAVIFON 2012
Štirje članki v tej zadnji številki Slavistične revije leta 2012 je posvečenih fonetič-no-fonološki tematiki, ki je bila obravnavana na konferenci Slavifon 2012. Slovenija, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, je bila namreč 16. in 17. februarja 2012 gostiteljica zasedanja Komisije za fonetiko in fonologijo pri Mednarodnem slavističnem komiteju, ki ji je predsedovala Irena Sawicka (zasedanje je vsako leto v drugi slovanski državi). V okviru zasedanja te komisije je bila organizirana slovanska fonetična konferenca, ki se je ukvarjala s problematiko pojava sandhi v slovanskih jezikih in drugimi aktualnimi fonetično-fonološkimi temami. Na konferenci je 29 avtorjev predstavilo 27 referatov, katerih povzetki - tako v maternem slovanskem jeziku kot tudi v angleščini - so bili že v času konference natisnjeni v zborniku, izdana pa bo tudi fonetična monografija Aktualna vprašanja slovanske fonetike.
Slavistična revija je prav gotovo najprimernejši prostor za tovrstne slavistične objave, objava na tem mestu pomeni tudi priznanje fonetično-fonološki stroki in raziskovanju v okviru slovenskega in slovanskega jezikoslovja. Za objavo smo izbrali štiri fonetično-fonološke članke, ki ponazarjajo zelo živahno razpravljanje na našem februarskem zasedanju leta 2012 v Modri sobi Filozofske fakultete v Ljubljani. Kot zanimivost naj omenim, da so predstavitve in razpravljanja kot vedno na teh zasedanjih in spremljajočih konferencah potekala v maternih jezikih razpravljalcev.
Poleg zahvale odgovornemu uredniku Miranu Hladniku in glavni urednici za jezikoslovje Adi Vidovič Muhi se moramo posebej zahvaliti še tehnični urednici Urški Perenič, ki je prispevke, raznovrstne po jeziku, računalniškem formatu in tematiki, z veliko potrpljenja in usklajevanja pomagala pripraviti za objavo.
Hotimir Tivadar član Komisije za fonetiko in fonologijo pri Mednarodnem slavističnem komiteju in organizator konference
UDK 81'342:811.163.6
Hotimir Tivadar
Oddelek za slovenistiko, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
NOVE USMERITVE PRI RAZISKAVAH GOVORA S POGLEDOM V
PRETEKLOST
Z razvojem in nastankom slovenske države in množico medijev je raziskovanje govora čedalje bolj prihajalo v ospredje, vendar še vedno pogosto temelji predvsem na poučevanju pravorečja in ugotavljanju knjižno ustreznih izgovorjav, ki še vedno pri nekaterih temeljijo na predvidevanjih in lastnem fonetičnem občutku. Množica govorjenih medijev zahteva čedalje več raziskovanja govora in kakovostno ter celovito fonetično-fonološko opisovanje knjižnega jezika, pri čemer je v ospredju posebno poslanstvo tako nacionalne RTV kot tudi univerzitetnega študija ter raziskovanja govora (AGRFT, FF, FDV; ZRC SAZU), ki potem vplivajo na srednje šole in medije. Množica raziskovalcev v 3. tisočletju nakazuje na razcvet raziskovanja govora. V članku izpostavljamo predvsem nujno usmeritev raziskovanja govora v smer raziskovanja realnega knjižnega govora, ki ima vseslovenski značaj.
Ključne besede: fonetika, govor, raziskave govora, slovenski jezik, pravorečje, slovenska družba
With the development and creation of the Slovene state and mass media,speech research has gained prominence, yet it has also largely remained grounded in teaching of orthoepy and determinig of proper literary pronunciation, whic his still often based on assumptions and individuals' phonetic intuition. A multitude of spoken media requires expanded speech research and a quality, comprehensive phonetic/phonological description of language. At the fore front of this effort is the special mission of the national radio and university graduates (AGRFT, Faculty of Arts, FDV), which eventually influence secondary schools and the media. The growing number of researchers in the third millennium indicates a prolific growth of speech research. The paper emphasizes the urgency to direct this research towards the analysis of realistic standard speech of an all-Slovene character.
Keywords: phonetics, speech, speech research, Slovene language, orthoepy, Slovene society
1 Uvod
V slovenskem jezikoslovju in širši družbi je bil do 90-ih let 20. stoletja javni govor in njegovo normiranje sekundarnega značaja, in sicer je bil javni govor (v medijih in tudi sicer) večinoma nadzorovano bran (neke vrste posnetek pisnega jezika, ki je bil takrat še osrednji javni jezikovni prenosnik). Poleg tega pa je bil slovenski javni govor sekundaren tudi v smislu reprezentativnosti na državnem nivoju v jugoslovanski skupščini, kjer se slovenski govorci načeloma niso odločali za slovenski javni diskurz (o pomenu slovenščine kot narodnoidentifikacijskega in tudi državnega elementa razpravlja od 90. let Vidovič Muha (1996, 2003a, 2003b)). Pravi razcvet
588
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
ukvarjanja z (govorjenim) jezikom se je začel po letu 1991 in ustanovitvi samostojne slovenske države ter z demokratizacijo medijev. Znanstveno je začel raziskovati in opisovati artikulacijo slovenskih glasov France Bezlaj (1939), kar se je z veliko intenzivnostjo nadaljevalo v 60. letih s Toporišičevimi raziskavami in fonetično-fo-nološkimi opisi, ki so bili namenjeni tudi tujcem (Toporišič 1961). Z izdajo Slovenske slovnice (1976), na podlagi katere se je potem večinoma določala ustrezna podoba slovenskega govora (dognanja iz Slovenske slovnice in SSKJ so bila uporabljena tudi v Slovenskem pravopisu 2001), so bile fonetično-fonološke raziskave vse do začetka 3. tisočletja načeloma zaključene. Omeniti moramo raziskave Srebot Rejec in raziskovanje slovenske fonetike v okviru tujih jezikov oz. govornih tehnologij (predvsem Komar-Petek-Suštaršič 1995, Srebot Rejec 1988, Vitez 1995). Mnoga spoznanja in metodologijo iz Slovenske slovnice je treba še dopolniti oz. spremeniti. V tem članku želimo opozoriti na položaj govorjenega slovenskega jezika v javnosti in nekatera stališča o slovenskem govoru, ki so bila dostikrat premalo ali pa preveč izpostavlje-
2 Vprašanje opisa in normiranja slovenskega (knjižnega) jezika
Fonetično-fonološko raziskovanje je od Škrabčevih razmišljanj in fonetičnih opredelitev slovenskega govora (Skrabec (1870) 1994), Bezlajevega Orisa slovenskega knjižnega izgovora (1939), preko akademijskih pravopisov in slovnice štirih (Bajec-Rupel-Kolarič 1956) s Slovensko slovnico (1976) dobilo temeljno referenčno točko, ki je slovenski sistem konstituirala predvsem v shematskem smislu - največja kakovost Slovenske slovnice je predvsem shematičnost in tabelarni prikaz fonetično-fonoloških značilnosti slovenskega (knjižnega) jezika. V normativnem smislu je slovenska fonetično-fonološka misel po izdaji Slovenske slovnice le počasi napredovala, Slovenska slovnica tudi dolgo časa ni doživela resnejše in celovite fonetično-fonolo-ške kritike, kar je posledica takratnega boja za rabo slovenščine v javnosti (osamosvojitev Slovenije; prim. Slovenščina v javnosti 1979). Spraševanje o (metodološki in gradivni) ustreznosti fonetično-fonološkega opisa slovenskega jezika je bilo takrat drugotnega pomena. Še sredi 20. stoletja se jezikoslovci niso dosti ozirali na realno rabo govorjenega slovenskega jezika, ampak so precej absolut(istič)no določali (govorjena) besedila (govorce in tip besedil), ki so jih potem opisali (Toporišič 2003, prim. Stabej 2012).1 Lahko rečemo, da to niti ni bil opis, ampak predvsem predpis. To je pri raziskovanju nacionalnega, tj. knjižnega jezika tudi pogosta skušnjava. Razlog, zakaj se niso toliko ukvarjali z opisom govora, je prav gotovo predvsem neobvezna raba slovenščine na državnem in meddržavnem nivoju. Slovenski jezik namreč v državnem reprezentativnem smislu - sploh v mednarodnem merilu - ni bil prisoten vse do 80. let 20. stoletja, ko so se v medijsko izpostavljenih položajih pojavili najprej posamezni stavki (prisega športnika Bojana Križaja na Zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu 1984) in govori (Janeza Drnovška na srečanju neuvrščenih v Beogradu 1989; Tivadar 2012). Še konec 80. let so v jugoslovanski skupščini govorili nesloven-
1 Problem Slovenske slovnice je, da ni razvidno, na osnovi katerih podatkov so bili narejeni fonetično-fonološki opisi (Toporišič 1976). Pomanjkljivo je tudi navajanje že spoznanih dejstev.
Hotimir Tivadar, Nove usmeritve pri raziskavah govora s pogledom v preteklost
589
sko (prim. govor Vinka Hafnerja leta 1988 v »slovenski srbohrvaščini« in žuganje Slobodanu Miloševicu ob razpadanju Jugoslavije, ko so slovenski poslanci po dolgotrajnih sejah ob osamosvajanju zapustili sejo jugoslovanske skupščine; Zonta 2008). Poveljevalni jezik v vojski je bil srbohrvaški, tudi na Slovenskem in celo v slovenski skupščini v Ljubljani2 in na sojenju proti četverici se je še konec 80-ih let govorilo (tudi) srbohrvaško.
Ker ni bilo reprezentativne, državne rabe, tudi ni bilo nujno gradivno opredeljevanje do sicer nazornega in shematičnega glasoslovnega opisa jezika v slovnici. V preteklosti, tudi v Slovenski slovnici, je bilo preveč zamejujočega ukvarjanja s »tisto pravo« podobo jezika in iz tega je izhajala pretirana previdnost pri govoru (Tivadar 2005, 2011). To je povezano tudi s pretiranim »čaščenjem« jezika in poudarjanjem slabosti, nekakovosti slovenskih govorcev; še danes se posebej izpostavlja velika ne-kakovost in preveč zaznamovan regionalni govor govorcev (Seruga Prek-Antončič : 7).3 Zavest o nujnosti rabe knjižnega jezika v vseh položajih se je začela razvijati šele pred slabimi tridesetimi leti. Do boljše kakovosti pa vodi samo dobro izobraževanje in nenehna raba.
2.1 Položaj slovenskega jezika v slovenski in svetovni javnosti
Vprašanje, ki si ga moramo pri tem poglavju najprej zastaviti, je: ali je danes slovenski javni govor na Slovenskem in tudi v mednarodni skupnosti za predstavnike slovenske države in naroda samoumeven? To vprašanje si moramo zastaviti predvsem zaradi prej opisanih dejstev o nereprezentativni rabi slovenskega jezika v jugoslovanski in slovenski skupščini pred letom 1990 - za javno govorno nastopanje namreč slovenski jezik do začetka 90. let 20. stoletja ni bil nujno potreben. Glede na to, da se slovenski jezik v državnih organih na najvišji ravni do osamosvojitve Slovenije ni uporabljal, je povsem razumljivo nesamozavestno nastopanje slovenskih govorcev v javnosti.
Drugo vprašanje pa je: kateri je tisti slovenski jezik, ki ga želimo raziskovati in fonetično-fonološko opisati, kdo ga govori in komu je namenjen? O nujnosti gradivne podprtosti slovenskega jezika smo že govorili (Tivadar 2010 c). Slovenski govorjeni knjižni jezik se je začel na najvišjem nivoju uveljavljati predvsem od ustanovitve Univerze v Ljubljani 1919 naprej, skozi zgodovino pa je bil izoblikovan pod vplivi
2	Celo v javnih položajih se na Slovenskem ni vedno govorilo slovensko; še v novo izvoljeni slovenski skupščini po volitvah leta 1990 je pripadnik jugoslovanske vojske, ki je imela predstavnika v Zboru združenega dela, govoril srbohrvaško, proti čemur so določeni poslanci (Rajko Pirnat) protestirali (glej RTV Slovenija 2011).
3	»To, kar danes poslušamo v slovenskem državnem zboru, v šolah - od osnovnih do univerze, na lokalnih radijskih in televizijskih postajah, na sodiščih, v cerkvah, na pogrebih, na tiskovnih konferencah in javnih predstavitvah itn., je večinoma zelo daleč od vzorne zborne slovenščine in preočitno izdaja pokrajinski izgovor govorcev, njihovo nezmožnost slišati in nadzorovati svoj govor in njihovo slabo zavedanje o govornem položaju, v katerem so se znašli. [...] Tako ni čudno, da pravilno zborno izreko spontano in sproščeno obvlada le malo ljudi in da se na tem področju zborna izreka kaže kot svojevrsten elitističen, prestižen govor. [...] Z veliko pretanjenostjo bi morali namreč loviti krhko ravnotežje med svojim znanstvenim sistemom in razvojem živega govora, hkrati pa ne popuščati pritiskom neznanja in 'teorije spontanosti'.« (Seruga Prek-Antončič 2003: 7, 10, 12)
590
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
različnih regionalnih območij, ki so bila prisotna v središču Ljubljani, pa tudi širše - preko novih oblik tudi od bolj oddaljenih koroško-štajerskih (Breznik 1982a, 1982b). Vsak knjižni jezik je tudi neke vrste umetni konstrukt, ki pa se ne sme preveč oddaljiti od jezikovne realnosti (Stich 1991), kot se je to zgodilo npr. britanskemu nacionalnemu mediju (Kostič 1978).4
Koliko se dejansko uveljavlja slovenščina v mednarodnih krogih, je razvidno iz poročanja slovenskih tolmačev med približevanjem Slovenije EU (Schlamberger idr. 2004), kjer slovenski politiki kljub pravici in prisotnosti tolmačev niso samoumevno uporabljali slovenskega jezika in tolmačenja, zato so jih tolmači, ko so bili tam prisotni, prijazno na to možnost opozorili.5 Danes se sprašujemo tudi o lahko razumljivem jeziku slovenskih reklam, ki je posledica ohlapnejšega odnosa do slovenščine v javnosti (Stritar 2011). Pretirana skrb, zakonsko, deklarativno urejanje jezika, sicer nakazuje šibkost in življenjsko nemoč ohranjajočega jezika, kar je iz zgodovine normiranja jezika znano kot jezikovna intervencija, le da je bil knjižni jezik načeloma dominanten in močnejši (samoumevno in ekskluzivno rabljen v javnosti) v odnosu do neknjižnih zvrsti (Stary 1995, Vidovič Muha 1998a, 1998b, Sgall-Hronek 1992), sedaj pa je v Evropski uniji slovenski (knjižni) jezik šibkejši (po številu govorcev in statusu - v organih evropske komisije načeloma ni delovni jezik) nasproti drugim (knjižnim) jezikom. Ada Vidovič Muha v natančni komparativni analizi mednarodne jezikovne situacije z Zakonom o javni rabi slovenščine in z Ustavo Republike Slovenije poudarja, da »je zakon, ki se nanaša na državni jezik v postmoderni in-
4	Na Slovenskem se pogosto pojavljajo tovrstni očitki nacionalnemu radiu. Jože Faganel, gledališki lektor in pradavatelj na AGRFT, je ob novem pravopisu leta 2001 nacionalni radio opredelil kot »trdnjavo konzervativizma« (Delo 12. 12. 2001, 8). Po mnenju nekdanjega direktorja Radia Slovenija Andreja Rota pa je to na nacionalnem radiu bilo značilno predvsem v preteklosti, ko so govorno izobraževanje vodili tisti, ki so imeli »dosti talenta, a premalo teoretičnega znanja, zato so bili nefleksibilni«. Radio je po Rotovem mnenju naredil premik proti živosti govorjenega jezika, medtem ko se akademija (SAZU) »ni 'premaknila' in protestira ob navadnih 'lapsusih'« (Pogovor z Andrejem Rotom 31. 7. 2002; več v Tivadar 2003a). Ta premik nacionalnega radia v smer živega jezika se je v programskem smislu sicer začel v 70. letih 20. stoletja z oddajo Val 202 na 2. programu Radia Ljubljana (Tivadar 2008).
5	Poleg intenzivne razprave o slovenščini na Slovenskem, še posebej na slovenskih univerzah, pri katerem je sodelovalo več jezikoslovcev (Ada Vidovič Muha, Marko Stabej, Monika Kalin Golob, Erika Kržišnik ...), ni odveč omeniti najnovejšega primera ob evalvacijskem obisku Nakvisove komisije na Filozofski fakulteti 11. decembra 2012 v Ljubljani. V njej je bil en sam tuji evalvator, profesor filologije iz Francije, zaradi česar je bil zagotovljen tolmač, vendar je bilo obenem tudi omenjeno, da zaradi učinkovitosti in lažjega sporazumevanja pogosto pogovor poteka kar v angleščini. To ni bilo v skladu z navodili, ki smo jih dobili pred evalvacijo, da moramo premišljeno in argumentirano ter natančno odgovarjati, kar je v tujem jeziku težko. Evalvacija je potem potekala v angleščini vse do protesta rednega profesorja z Oddelka za zgodovino, ki je podvomil o zakonitosti tega početja, in protesta avtorja tega prispevka, slovenista. Slovenščina je torej na Univerzi bila tudi dejansko potisnjena v položaj manjvrednega jezika, do katerega imamo sicer pravico, če česa »ne bi razumeli« (besede evalvatorja z Nakvisa). Položaj očitno postaja podoben realnosti v bivši Jugoslaviji oz. v zamejstvu - pravica je, tudi zapisana, vendar se v realnosti ne izvaja. Podobne prakse se vsakodnevno dogajajo predvsem v multinacionalkah na Slovenskem, kar bi bilo vredno dodatne natančne analize. Kot samozavesten narod bi morali težiti k poučevanju slovenščine govorcev, ki jim slovenščina ni materni jezik, še posebej tistih z daljšim bivanjem v Sloveniji. K temu bi morala stremeti cela Univerza in še posebej Oddelek za slovenistiko in Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko. In seveda ohranjati ter nadgrajevati govor maternih govorcev slovenskega jezika, še posebej njegovih vidnih predstavnikov v politiki, znanosti in kulturi tako na Slovenskem kot v mednarodni javnosti.
Hotimir Tivadar, Nove usmeritve pri raziskavah govora s pogledom v preteklost
591
formacijski družbi, izraz krize jezikovne identitete« in posredno »priznanje poraza takih instrumentov jezikovne politike, ki jih dopušča narava jezika kot samo človeku lastnega načina sporazumevanja«. Res pa je to še vedno bolje kot le tiho pristajanje na pešanje jezika in kulture (Vidovič Muha 2003a: 22).
2.2 Pomen kodifikacije slovenskega jezika
Slovenski jezik ima dolgo kulturnojezikovno tradicijo, od Trubarjevega abecednika in protestantskih knjig, vključno z Dalmatinovo Biblijo, pa ima tudi izrazito knjižno tradicijo, ki v celoti ni bila nikoli prekinjena. Stanislav Škrabec, ki ga imenujemo tudi oče slovenske fonetike, se je vračal pri kodificiranju pisnega jezika vse do 16. stoletja. Ne smemo zanemariti združevalnega značaja slovenskega jezika v vsej zgodovini slovenskega naroda. Ker ostaja stična točka vseh slovenskih govorcev in državljanov, ne more biti regionalno utemeljen.
Globalizacija z novimi mediji je spremenila način izražanja in razširjanje jezikov. Svetovni jeziki se pojavljajo v vse več medijih, ki so tudi soustvarjalci in oznanjeval-ci manjših jezikov in tako pripomorejo k njihovemu razvoju: »Večpredstavna tehnologija, ki lahko v poljubni kombinaciji shranjuje govor, pesmi in slike, je za to nalogo še veliko primernejša kot tradicionalna knjiga.« (Atlas jezikov 1999: 215) Mediji pomagajo razširjati vlogo narečij, kar množica lokalnih RTV-postaj na Slovenskem potrjuje - regionalno kulturo z jezikom najbolj spodbujajo regionalne radijske postaje, ki imajo temu primeren status in financiranje (več Tivadar 2003c, 2011b),6 kar spodbuja tudi EU (Vidovič Muha 2003a). Tudi svetovne in ekonomsko močne države in podjetja imajo ekonomski interes za izražanje v (državnem) jeziku z manjšim številom govorcev, saj globalizacija daje lokalnosti nov pomen. Nacionalne države, ki so jim že pred nekaj časa pristaši amerikanizacije napovedovali konec, so obstale in se prilagodile (Rizman 2003).
3 Pogled v preteklo raziskovanje in kodificiranje slovenskega govora
V slovenščini imamo le en pravorečni priročnik, in sicer Slovensko pravorečje (1946) Mirka Rupla, sicer je govorjeni jezik obravnavan znotraj slovarja, slovnice in pravopisa. Govorjeni jezik je opisan v Slovenski slovnici (Toporišič 1976) in kodifi-ciran znotraj pravopisa (SP 2001; Dular 2002), kar kaže na podrejen status pravo-rečja znotraj slovenskega jezikoslovja, deloma pa je odraz pomanjkanja samostojne pravorečne tradicije.
6 Načeloma je znotraj nacionalnega možen tudi obstoj narečnega. O tem priča primer razvoja narečja v Pomurju, kjer se je narečje kljub oz. predvsem zaradi združevalnosti knjižnega jezika ohranilo. V tem času je zaradi premajhne nacionalne prepoznavnosti skupnega slovenskega jezika zasebni narečni govor v Porabju skoraj v celoti zamrl in se sedaj oživlja s pomočjo slovenskih šol. Vprašanje pa je, ali bo možno doseči zadostno število »novih« govorcev, da bi se zares začel spet govoriti tudi v zasebnem govornem položaju med mlajšimi govorci (Tivadar 2009). V sinergičnih učinkih »prvega« maternega jezika (narečja) in »drugega« maternega jezika (knjižnega jezika) bo slovenski nacionalni prostor sprejemal dvojezičnost oz. večjezičnost, ki je na Slovenskem že od nekdaj prisotna in bo v odprtem globalnem svetu postajala še pomembnejši dejavnik (Stabej 2003).
592
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Spetost pisnega in govorjenega ima podlago v zgodovinskem razvoju na Slovenskem. Dalmatinova Biblija in pisni jezik protestantov sta bila podlaga sodobnemu pisnemu jeziku. V 19. stoletju je ob razpravah o parlamentarnem, tj. slovenskem javnem govoru v deželnem parlamentu prišlo, za razliko od srbskega jezika, do pravila »govori, kot je zapisano« (Tivadar 2010b). Ta zakonitost se nadaljuje tudi v sodobnem medijskem govoru, kjer govorci še posebej pri vsebinsko zahtevnejših besedilih govorijo s pomočjo bralnega zaslona,7 kar daje vtis prostogovorjenosti in spontanosti. Tudi politiki pogosto uporabljajo bralne zaslone. Pisni jezik torej (p)ostaja pomemben dejavnik pri oblikovanju javnega govora. Govor je vse bolj brano spontan, radijski govorci uporabljajo termin »govorno branje«, ki opredeljuje privlačno, nemonotono branje (Pirc 2005: 153-159). Tudi povsem spontani govor, ki ga predstavlja narečni oz. neknjižni govor nasploh, se nenehno pojavlja v medijih; najbolj gledane televizijske oddaje so resničnostni šovi, kjer je neknjižnost tudi zaradi vsebine praktično zapovedana.
Za konec tega poglavja v zagovor potrebi po še boljšem kodificiranju govorjenega jezika in samostojnem pravorečnem priročniku omenimo še besede čeških jezikoslovcev (Travniček 1942, cit. po Nebeskä 1996: 28) o kodifikaciji in govorjenem knjižnem jeziku: »Knjižni govor je potrebno venomer speljevati do njegove struge, omejevati njegovo diferenciacijo, in to dela, vsaj v osnovnih rečeh, kodifikacija.« Treba je izpostaviti pozitivno lastnost kodifikacije, ki izhaja iz strukturalnih opisov jezika: kodifikacija mora potekati na osnovi celovitih opisov sodobnega knjižnega jezika in mora biti namenjena vsem govorcem jezika (prim. Nebeskä 1996, Havränek (1932), 1963)). Cilj mora biti torej pravorečno določen, a obenem tudi toleranten knjižni izraz. Upravičene in z rabo izpričane dvojnice, kot je npr. naglas pri števnikih 12-19, ki je ustrezno opisan in kodificiran v SSKJ (SAZU 1970), ali pa vzglasni (korenski) izgovor fonema /v/ pred jezičnikoma /l/ in /r/ (tip vlada, vreme), kjer bi moral biti glede na raziskave dovoljen tako zobno- kot tudi dvoustnični izgovor ([vl-, vr-/wl-, wr-] (Tivadar 1999, Goste 2012; Toporišič 2003), morajo biti smiselno kodificirane. Kakovostno usmeritev določanja knjižnega jezika, ki jo je začrtal Slovar slovenskega knjižnega jezika, ni treba na silo, neupravičeno in v celoti spreminjati.
3.1 Vprašanje ustreznega javnega govor(c)a8
V raziskavah slovenskega govora je bilo zelo pogosto precej izpostavljeno opredeljevanje govorcev (Srebot Rejec 1988a, Toporišič 2003). Toporišič načeloma zelo konkretno problematizira govorce, analizirane v okviru drugih raziskav, npr. Tatjane Srebot Rejec (1988a, b, 1998): »Primeren izgovarjalec Srebotove je le Ju, druga dva
7	Bralni zaslon, krajše bralnik, sicer še ni uveljavljen termin, bi pa mogoče bil sprejemljiv glede na samo podobo in funkcijo: to je namreč zaslon nad kamero, ki je namenjen voditelju za branje. Za žargonski televizijski »trotlboben« bi lahko uvedli termin TV-bralnik. Politiki uporabljajo za branje prozorne plošče, ki bi jih lahko poimenovali bralne plošče.
8	V slovenskem jezikoslovju je bilo preveč ukvarjanja s tem, kdo je tisti pravi govorec (Tivadar 2011b, 2012).
Hotimir Tivadar, Nove usmeritve pri raziskavah govora s pogledom v preteklost
593
sta napovedovalca RTV-jevskega šolanja, poleg tega Ka ni Slovenec.«9 (Toporišič 2003: 133)10
Če se najprej ustavimo pri prvem očitku: napovedovalec, tj. šolani govorec nacionalne RTV. Oba govorca sta napovedovalca nacionalnega radia in sta nedvomno dodatno šolana za govor, obenem pa kot izkušena govorca tudi dovolj neodvisna. Sicer so bili takrat napovedovalci predvsem bralci in s stališča vpliva pisnega jezika bi bilo možno oporekati pripravi gradiva in pretirani artikuliranosti in branosti, nespontanosti. Toda Toporišič je oporekal neustreznemu šolanju, »skvarjenosti« govorcev (RTV šola), ne pa pretirani branosti. Omenjena govorca sta prav gotovo zaznamovala slovensko medijsko stvarnost, bila sta prepoznavna in po mnenju mnogih strokovnjakov ter poslušalcev kakovostna, splošno sprejemljiva in sta vplivala na normo širšega dela slovenskih poslušalcev in gledalcev. Ali lahko izločimo velik del slovenskih (medijskih) govorcev, ki so dandanes tudi najvplivnejši, to so medijski govorci, katerih najprepoznavnejši del so (bili) napovedovalci?
S stališča sodobne slovenščine je vprašljiva vnaprejšnja izločevalnost zaradi porekla govorca. Ali se torej tujec, ki to v bistvu ni več, saj je pred tem že desetletja živel v Sloveniji in v slovenskem jeziku, ne more vzorno naučiti slovenščine? Ali temu govorcu ne moremo (smemo?) priznati prepoznavnosti, kakovosti in nezazna-movanosti?
Dodatno je zanimiv Toporišičev argument o fonološki relevantnosti kolikosti na-glašenih samoglasnikov in tonemskega naglasa: »Seveda je kolikost [...] fonološko relevantna, samo treba je najti izgovarjalce, ki kračine imajo. Nesmiselno je po Šu-šteršiču trditi, da »tonemski naglas v slovenščini večinoma ni pomensko razločevalen (Gros 2000: 51)«. Važno je, da velikokrat je in da je lahko.« (Toporišič 2003: 133) Iz te trditve je razvidno, da je Toporišičev »opis« v bistvu predpisovalen, kar je paradoksalno že samo po sebi. Grosova po Šuštaršiču natančno povzema, pomemben je samo poudarek: Toporišič tonemskost in kolikost zagovarja, medtem ko se Grosova in Šu-štaršič zavzemata za realnejši opis slovenskega jezika, ne pa za poudarjanje njegovih specifičnosti, ki so izjemoma prisotne - s tem seveda knjižni jezik postane še težji, kot v resnici je. Občutek težavnosti slovenskega jezika med njegovimi uporabniki torej ni nič čudnega. Tovrstni Toporišičevi argumenti, ki so bili še dodatno potencirani v polemikah ob izidu Slovenskega pravopisa in so privedli do znanega iskanja naravnega govorca, naravnega Ljubljančana (Okrogla miza o SP 2001, 16. 5. 2002, 19.00-22.00, objavljeno v Studiu ob sedemnajstih, 20. 5. 2002, 1. program RSLO), prav gotovo ne vodijo k opisu in normiranju slovenskega jezika (Tivadar 2010b, 2011, 2012). Moramo se vprašati predvsem, za kaj, kaj in za koga raziskujemo jezikoslovci.
V Slovenskem pravorečju Rupel opredeljuje normirani govor z besedami: »Enotna, najskrbnejša in najplemenitejša oblika govorjenega knjižnega jezika se imenuje knjižna ali zborna izreka}1 Potreba po taki izreki je tem večja, čim kulturnejši je
9	Tudi Srebot Rejec (2000) izpostavlja izvor svojih govorcev.
10	Pri tem se je pokazala neustreznost označevanja govorcev po začetnih črkah, saj je lahko ugotovljivo, kdo konkretno so in so zaradi tega podvrženi subjektivni kritiki jezikoslovcev in javnosti.
11	Termin zborna izreka je precej razširjen med šolskim osebjem, če sodimo po knjigi pedagoga Dolgana Govorno ustvarjanje (1996: 71), kjer loči med knjižnim (pisnim) jezikom in »zbornim (govorjenim) jezikom«, vendar najdemo tudi rabo »knjižna ali zborna izreka« (Dolgan 1996: 70).
594
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
narod in čimbolj zgodovinski je njegov pravopis.« (Rupel 1946: 4) Rupel se zaveda zgodovinskosti slovenskega pravopisa, obenem pa izpostavlja enotnost knjižne izreke in narod, torej tudi združevalno in reprezentativno funkcijo knjižnega jezika. Seveda je v duhu časa po 2. svetovni vojni prisotna rahla patetičnost, kar zasledimo tudi v uvodu v slovnico štirih (Bajec-Rupel-Kolarič 1964: 4-9). Toda nacionalna komponenta je tisto, kar je značilno za knjižni jezik in s čimer je knjižni jezik sicer vnaprej obsojen na manipulativnost. Dolga tradicija in splošna sprejetost sta vendarle tisti lastnosti knjižnega jezika, ki jima kritiki ne oporekajo (Skubic 2003: 59; cit. po Brozovič 1970: 15).
Zakaj navajamo vse te citate in vire, iz katerih še danes črpa slovensko jezikoslovje in strokovna javnost? Ker v iskanju pravega govorca pogosto pozabimo na jezikovno realnost. Jezikovna realnost je tudi neslovenski izvor prepoznavnih javnih govorcev,12 ki so tudi kakovostni (že omenjeni primer zelo znanega in kakovostnega »neslovenskega« radijskega napovedovalca Slobodana Kaloperja,13 ki ga omenjam s celim imenom, saj skrivanje za tako prepoznavno šifro in osebnimi podatki nima smisla).
Iz kratke ponazoritve iskanja ustreznega govor(c)a za fonetične analize pridemo do spoznanja, da je v sodobni slovenščini in govornih raziskavah pomembnejše, kakšen je ta govor (glede na že obstoječe opise knjižnega jezika) in kako je vpliven, ne pa kdo natančno govori. Izvor govorca postane relevantnejši pri razlagi določenih fonetičnih značilnosti, ki jih - poleg instrumentalnih analiz - perceptivno preverimo na večjem številu govorcev (Tivadar 2004b; Huber 2006) namesto na osnovi lastnega občutka. Pri tem subjektivne naravnanosti raziskovalca ne moremo povsem izključiti, nenazadnje gre za živ jezik, ki ga najlažje raziskujejo prav prvi govorci tega jezika, ki z njim in v njem živijo. Vendar ta subjektivnost (izvor raziskovalca) ne more služiti »popravljanju« instrumentalno pridobljenih rezultatov. Glavno vodilo opisa knjižnega jezika, kodifikacije knjižnega jezika naj bi bila čim večja jasnost in razumljivost s stališča sprejemnika ter sprejemljivost za čim širši krog ljudi (Palko-vA 1997: 321) - narodna združevalnost in reprezentativnost pa bi morala biti nekaj samoumevnega.
3.2 Vprašanje ustreznega knjižnega območja
To vprašanje smo deloma že analizirali v zgornjem poglavju, saj gre za povezani značilnosti raziskovalnega gradiva. Tule je treba izpostaviti še nekaj pomembnih trditev, ki niso v skladu z osnovnim namenom slovenskega (knjižnega) jezika in njegovo združevalno-reprezentativno vlogo.
12	Večina medijskih osebnosti (politiki, TV-voditelji, igralci) je neljubljanskega izvora (Tivadar 2012), sploh če analiziramo njihovo družinsko poreklo.
13	Anonimizacija analiziranih govorcev je zaradi problematiziranja oz. zavračanja njihovega govora kot neustreznega nujna. Obenem morajo biti govorci natančno opredeljeni (Tivadar 2004a, b, 2010a). Natančno opredelitev upoštevajo tudi pri Govorjenem korpusu slovenščine (Zwitter-Verdonik 2011 in gos), kjer pa je tudi precej govorcev, katerih poreklo ni znano, čeprav so to znani javni govorci (profesorji, politiki ...), saj je osnovni namen korpusa pridobitev čim večje količine relevantnega govorjenega gradiva; govorci in z njimi povezana regionalnost pri tem ni v ospredju.
Hotimir Tivadar, Nove usmeritve pri raziskavah govora s pogledom v preteklost
595
V SSKJ je bilo nedvoumno zapisano, da je bilo »pri določanju izgovora [...] praviloma upoštevano vse slovensko ozemlje, predvsem pa osrednji del z Ljubljano; upoštevana je [bila] tudi tradicija. Intonacija se [je] naslanja[la] na knjižni govor ljudi, doma z osrednjih področij s tonemskim naglaševanjem, zlasti v Ljubljani.« (Uvod v SSKJ 1970: § 9; poudaril HT; več o tem v Tivadar 2010b) Opozoriti je treba na besede praviloma in predvsem ter na tradicija in knjižni govor. Knjižni jezik je teoretično in tudi praktično opredeljen v SSKJ od 70. let 20. stoletja kot samostojna jezikovna zvrst, ki je v veliki meri določena tudi z ekonomsko-politično-kulturnim središčem Ljubljano. Zato je usmeritev, ki v prvi vrsti zahteva podatek o narečni bazi govorca in vse neosrednjeslovenske govorce izloča kot neustrezne, neskladna z osnovnim namenom (slovenskega) knjižnega jezika.14
Dodajmo še nekaj kontradiktornih navedkov: Glede pravorečnosti naglaševanja Toporišič v Slovenski slovnici navaja, da sta obe vrsti knjižni, »prednostna pa je tonemska« (Toporišič 2000: 63). Tonemsko naglaševanje, kot ga poznajo v Ljubljani - in je podlaga knjižnega naglasa tudi po Riglerju -, je »vabljivo tudi za tiste, ki ne govorijo tonemsko«. (Toporišič 2000: 63) V Slovenskem pravopisu 2001 (§ 622) kot tudi v Enciklopediji slovenskega jezika (Toporišič 1992: 116) potem bolj združevalno opredeljuje obe vrsti naglaševanja kot enakovredni.
Ljubljana je sicer v veliki meri narečna podlaga knjižnega jezika, v govoru zelo očitna t. i. moderna vokalna redukcija pa ni del knjižnega jezika (Orožen 1996: 108; Tivadar 2011b). Izgovor samoglasnikov (in tudi soglasnikov) na osrednjeslovenskem območju je v nejavnem govoru reduciran. Pogosto pa osrednjeslovenski govorci svojo narečnost prenesejo v javni govor; tudi drugi govorci slovenskega jezika v javnosti govorijo drugače kot zasebno (Tivadar 2010a). Pri obravnavi knjižnega jezika, še posebej slovenskega, v razmerju do prestolnice, torej Ljubljane (Tivadar 2010b), se je treba zavedati vpetosti pisnega jezika v govorno realizacijo v javnosti in posledično jasnejšo artikulacijo v knjižnem jeziku. Reduciranje samoglasnikov je moteče vsaj za tisti del slovenskih govorcev, ki tega nimajo v svojih narečnih govorih - združevalna vloga knjižnega jezika bi bila s tem okrnjena. Prav jasno razlikovanje med posameznimi samoglasniki je fonološko relevantno in za kakovostno komunikacijo pomembno; npr. vas : ves.
Pisni jezik je pomemben del govorjenega knjižnega jezika in vsi na Slovenskem šolajoči govorci so preko procesa opismenjevanja in izobraževanja pretežno v knjižnem jeziku v podobnem položaju. Jezikoslovci tega dejstva ne moremo prezreti, kar pa ne pomeni, da je govorjeni knjižni jezik »posnetek« pisnega jezika. Zato se je poleg naslonitve na narečni (ljubljanski) naglasno-samoglasniški sistem (razen omenjenega reduciranja) potrebno ozreti na slovenski (knjižni) jezik kot samostojno jezikovno zvrst, ki ima svoj kodifikacijski priročnik (in bi morala imeti svoj pravo-
14 Novejše raziskave (Jurgec 2012) so instrumentalno in metodološko na bistveno višjem nivoju kot fonetične raziskave v preteklosti. Toda rezultati, ki se predstavljajo kot revolucionarni podatki o slovenščini (npr. o 9 samoglasnikih v slovenščini), so dejansko omejeni na fonetično-fonološko značilnost osrednjeslo-venskih govorcev. Takoj se zastavi vprašanje, ali gre za lokalno ali splošnoslovensko značilnost. O tendenci po centralizaciji knjižnojezikovne norme smo pisali že na več mestih: slovenski pravorečni model ni tako preprosto razumljiv, še posebej ne tujcu iz anglosaškega območja (Tivadar 2010b, 2011, 2012). Toporiši-čevo »oživljanje« knjižnega jezika s strani osrednjeslovenskega govora ni ustrezna in pomeni vračanje v razdvojeno in z regionalnostjo precej omejeno ter s stališča knjižnega jezika nerealno jezikovno stvarnost.
596
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
rečni priročnik), slovensko šolstvo s slovensko govorečimi učitelji, slovensko govoreče politike in nenazadnje množico medijev, ki v informativnih oddajah in drugih vsebinsko zahtevnejših ter pisno pripravljenih oddajah, govorijo oz. berejo načeloma knjižno. Tudi raziskovalci se morajo ukvarjati predvsem z raziskovanjem govora in realnih govorjenih besedil, ne pa z iskanjem (in ustvarjanjem) fonetičnih posebnosti, ki so izražene le pri določenem delu govorcev (pa čeprav osrednjeslovenskih). Tuji govorci, ki slovenščino obvladajo na ravni prvega jezika, so perceptivno povsem enakovredni maternim govorcem slovenskega jezika; perceptivni testi med govorci iz posameznih pokrajin in držav namreč niso pokazali bistvenih razlik npr. v razpoznavanju samoglasniških parov, tip kldp : klop (Tivadar 2004a, b).
Tudi raziskovalci slovenščine se ne bi smeli izključevati samo na osnovi regionalnega porekla oz. govora, kar je žal razvidno iz naslednjega citata: »Raziskovalci glasovne podobe slovenščine, ki tonemskosti ne obvladajo ali celo ne zaznavajo oz. prepoznavajo, so res reveži. (Celo Baudouin de Courtenay je bil glede tega prikrajšan.)« (Toporišič 2003: 131)15
4 Raziskovanje slovenskega govora v sedanjosti in prihodnosti
Raziskovanje predvsem na podlagi osebnega jezikovnega čuta vodi do napak in subjektivnega izpostavljanja le svoje »resnice«, svojega območja in svojega sloja prebivalstva, če parafraziramo Toporišičeve besede z začetka njegovega govornega jezikoslovnega raziskovanja.16 Ob tem pa moramo izpostaviti, da je Toporišič na začetku kritiziral takratni pravopis, slovar in slovnico, kar je tudi prav. Žal sam tega kasneje ni dopuščal in je vsem, ki so želeli na novo raziskovati slovensko fonetiko, očital, da se motijo oz. da je vse že narejeno (Toporišič 2003, 2004). Tudi Bezlajevo delo je bilo v slovnici premalo poudarjeno in njegovo avtorstvo skiagramov premalo izpostavljeno (Toporišič 1976, Bezlaj 1939, Tivadar 2007). Delno je potem Toporišič to popravil in Bezlaju posvetil uvodni dve strani članka o pregledu slovenske eksperimentalne fonetike (Toporišič 2003: 119-120).
Sodobni raziskovalci govora so zaznamovali in še zaznamujejo slovensko raziskovanje govora v 3. tisočletju. Na ljubljanski Filozofski fakulteti se poleg sloveni-stičnega oddelka, kjer je fonetik pisec tega članka, s fonetiko pa se ukvarja v okviru dialektologije še Vera Smole, ukvarjajo s fonetičnimi raziskavami in kontrastivnimi analizami tudi na oddelkih za tuje jezike. Z govorom se ukvarjajo na slavističnem oddelku: na kroatistiki Vesna Požgaj Hadži, ki intenzivno sodeluje z zagrebško fone-
15	Pri računalniško podprtem raziskovanju, npr. s programom Praat, dokaj natančno prikažemo tudi tonemski naglas. Načeloma tonemski naglas lahko sliši vsak govorec, ki ima posluh in se ga vsaj teoretično in perceptivno lahko priuči. Vprašanje pa je, koliko lahko to teoretično in perceptivno (po)zna(va)nje to-nemskega naglasa prenese v svoj govor. Predvsem pa se zastavlja s stališča naravnih govorcev slovenščine vprašanje, ali tovrstna prestižnost pripomore k večji kakovosti in sprejemljivosti (slovenskega) knjižnega jezika (Palkova 1997: 321).
16	»Ko bi se knjižno govoreči in pišoči res ravnali po nepopolnih ali napačnih predpisih slovnice in slovarja, teh dveh prav gotovo ne bo nič spodbudilo, da svoj uk izboljšata. [...] Ker prav je v izgovoru navsezadnje vendarle tisto, kar potrjuje govorna praksa za te stvari pristojnega jezikovnega območja in sloja prebivalstva. Edino to je v izgovoru lepo, drugega objektivnega merila v jezikih glede tega ni!« (Toporišič 1967: 115, 118)
Hotimir Tivadar, Nove usmeritve pri raziskavah govora s pogledom v preteklost
597
tiko, kjer je začel tudi Toporišič, na zahodnoslovanskih študijih Petra Stankovska in na primerjalnem slovanskem jezikoslovju Matej Šekli. Na oddelku za anglistiko sta dejavna Rastislav Šuštaršič in Smilja Komar, ki sta (so)avtorja slovenskega opisa za IPA (Suštaršič-Komar-Petek 1995), na oddelku za romanistiko se s preučevanjem govora ukvarja Primož Vitez, na oddelku za germanistiko z nederlandistiko in skan-dinavistiko pa znotraj poučevanja nemščine Vanda Vremšak Richter. Na Akademiji za gledališče, režijo, film in televizijo imajo katedro za govor (Tomaž Gubenšek, Katja Podbevšek), ki jo zanima govorna realizacija, interpretacija umetniških besedil in gledališki govor. Na Fakulteti za družbene vede se s stališča medijske problematike in jezikovne kulture z govorom intenzivno ukvarjata Monika Kalin Golob in Tina Verovnik, na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani pa Martina Ozbič. Na Inštitutu Frana Ramovša ZRC SAZU se s fonetičnimi raziskavami ukvarjajo predvsem Jožica Škofic, Peter Weiss in Karmen Kenda Jež. Na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru so raziskovalci govora Melita Zemljak (narečjeslovje), Drago Unuk (sodobni knjižni jezik), Alenka Valh Lopert, Mira Krajnc Ivic (analize medijskega govora in drugih govorjenih besedil).
Na področju govornih tehnologij je v zadnjem času nastal govorjeni korpus (Ver -DONiK-ZwiTTER Vitez 2011), ki je prosto dostopen na spletu. Z analizami in s sintezo govora se ukvarjajo raziskovalci z elektrotehnične fakultete in Inštituta Jožefa Štefana Jerneja Gros, France Mihelič, Simon Dobrišek, Marko Grobelnik. Nikakor ne nazadnje je potrebno omeniti fonetika slovenista Petra Jurgca, trenutno na Nizozemskem na Leiden University Centre for Linguistics. Število raziskovalcev dokazuje velik razvoj tega področja v zadnjih dveh desetletjih.
5 Zaključek
Slovenski jezik je pogosto obravnavan kot povsem enoten in monoliten sestav brez jezikovnih variant, saj je bil raziskovan predvsem na osnovi njegove pisne izrazne podobe. Raziskovanje množice slovenskih narečij je dobilo opis v Slovenskem lingvističnem atlasu 2011.
Za fonetično-fonološki knjižni sistem je pomembno vprašanje ustreznega govornega gradiva, še posebej v slovenskem primeru, kjer je pomen jezika s stališča enotnosti in združevalnosti toliko večji. Množica slovenskih narečij še vedno živi, razvija se regionalni jezikovni izraz, ki ga podpirajo mnogi lokalni mediji s posebnim pomenom (Tivadar 2006, 2008, 2011).17 Zato je jasna opredelitev knjižnega govora kot samostojne jezikovne enote, ki je skupna vsem slovenskim govorcem, v interesu uporabnikov jezika in njegovih raziskovalcev, temu pa pritrjuje tudi raba, status in opis knjižnega jezika, tudi v Slovenskem pravopisu. Natančna opredelitev znotraj samostojnega pravorečnega priročnika je pomembna za izobraževanje knjižnega jezika (šolstvo), ki bo zagotovilo za nadaljnje kakovostno govorno izražanje v slovenščini, katera ne sme biti podrejena nekemu nerazumljivemu in regionalno omejenemu »nadjeziku«. Zavedati se je treba nedokončnosti, nenehnega dopolnjevanja in razno-
17 Na medijskem področju torej sobivata neknjižni (narečni, regionalno pogojen) in knjižni (nacionalni) jezikovni izraz (glej APEK).
598
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
likosti rezultatov in metodoloških pristopov. Jezik živi in se razvija neodvisno od hotenja jezikoslovcev, jezikoslovci so le spremljevalci in natančni opisovalci jezikovne
stvarnosti, na kateri morajo temeljiti znanstveni dosežki.
Viri in literatura
APEK (Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije). Splet.
Anton Bajec, Mirko Rupel, Rudolf Kolarič, 1956: Slovenska slovnica. Ljubljana: DZS.
France Bezlaj, 1939: Oris slovenskega knjižnega izgovora. Ljubljana: Znanstveno društvo.
Anton Breznik , 1982a: Razvoj novejše slovenske pisave pa Levčev pravopis. Jezikoslovne razprave. Ur. J. Toporišič. Ljubljana: SM. 83-133.
--, 1982b: Naglas v šoli. Jezikoslovne razprave.Ur. J. Toporišič. Ljubljana: SM. 343365.
František ČermAk , 2003: Minor languages in today's Europe: The Czech case. Slovenski knjižni jezik - aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje: Ob 450-letnici izida prve slovenske knjige.Ur. A. Vidovič Muha. Ljubljana: Filozofska fakulteta (Obdobja, 20). 43-49.
Anita Goste, 2012: Izgovor fonema /v/ v sodobnem medijskem govoru: Diplomsko delo. Ljubljana:[Anita Gošte].
Jerneja Gros, 2000: Samodejno tvorjenje govora iz besedil: Postopek za izdelavo sintetizatorja slovenskega govora. Ljubljana: Založba ZRC.
Bohuslav HavrAnek, (1932), 1963: Ukoly spisovneho jazyka a jeho kultura: Studie o spisovnem jazyce.Praga: ČSAV.
Damjan Huber , 2006: Percepcija samoglasniških opozicij pri dijakih pomurskih srednjih šol. Jezik in slovstvo 51/1. 71-83.
Smilja Komar, Bojan Petek , Rastislav Suštaršič, 1995: Slovene: Illustrationsofthe IPA. Journal of the international phonetic association 25/2. 86-90.
Borde Kostič, 1978: Za višu govornu kulturu. RTV Teorija i praksa. Beograd: RTV Beograd. 139-147.
Tatjana Pirc, 2005: Radio. Zakaj te imamo radi. Ljubljana: Modrijan.
Mojca Schlamberger brezar idr.,2004: Prevajanje in tolmačenje strokovnih besedil:[Okrogla miza na tečaju za prevajalce in tolmače »Slovenščina za tujce -strokovni jeziki«, UP ZRS Koper, 21. 5. 2004]. Koper.
Petr Sgall, Jiri Hronek, 1992: Čeština bezprikras. Praga: H&H.
Slovenščina v javnosti: gradivo in sporočila, 1979. Ur. B. Pogorelec. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, Republiška konferenca SZDL.
Slovenski lingvistični atlas,1, 2011: Človek (telo, bolezni, družina). 1, Atlas [Kartografsko gradivo]. Ur. J. Škofic idr. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Hotimir Tivadar, Nove usmeritve pri raziskavah govora s pogledom v preteklost
599
Tatjana Srebot Rejec, 1988: Word accent and vowel duration in standard slovene: An acoustic and linguistic onvestigation. München: O. Sagner.
Zdenek Stary, 1994: Ve jménu funkce a intervence. Praga: Karlova univerza.
Aleksandr Stich, 1991: O počatcich moderni spisovné češtiny. Naša Reč 2. 57-62
Stanislav Škrabec, 1870: O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi. Novo mesto: Gimnazija.
--, 1994: Jezikoslovna dela, 1-2. Ur. J. Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica.
--, 1995: Jezikoslovna dela 3. Ur. J. Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica.
--, 1998: Jezikoslovna dela 4. Ur. J. Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica.
Hotimir Tivadar , 2003: Kontrastna analiza slovenskih i hrvatskih vokala (moguci izgovorni problemi saslovenskog aspekta)/Contrastive analysis of Slovene and Croatian vowels (some pronunciation problems of Croatian speakers of Slovene). Govor 20/1-2. 449-466.
--, 2004a: Fonetično-fonološke lastnosti samoglasnikov v sodobnem knjižnem jeziku. Slavistična revija 52/1. 31-48.
--, 2004b: Priprava, izvedba in pomen perceptivnih testov za fonetično-fonološke raziskave (na primeru analize fonoloških parov). Jezik in slovstvo 49/2. 17-36.
--, 2004c: Aktualnost in uporabnost Škrabčevih razprav za sodobni slovenski jezik in jezikoslovje. Slovenščina v šoli 9/2. 1-7.
--, 2006: Slovenski medijski govor v 21. stoletju in pravorečje - RTV Slovenija vs. komercialne RTV-postaje/Slovene media speech in 21stcentury - RTV Slovenija vs. commercial RTV Stations. Kapitoly s fonetiky a fonologie slovanskych jazykû. Praga: Karlova univerza. 209-226.
--, 2007: Vprašljivost nekaterih »večnih resnic« v govorjenem knjižnem jeziku - na primeru samoglasnikov. Acta Universitatis Carolinae, Philologica, Phonetica Pragensia. 59-74
--, 2008: Pravorečje, knjižni jezik in mediji. Slovenski jezik, literatura, kultura in mediji.44. SSJLK. Ur. M. Pezdirc Bartol. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 24-35.
--, 2009: Pomen glasoslovja in pravorečja pri učenju slovenščine (s poudarkom na po-rabskem primeru). Slovenski mikrokozmosi - medetnični in medkulturni odnosi. Ur. I. Novak Popov. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 41-51.
--, 2010a: Normativni vidik slovenščine v 3. tisočletju - knjižna slovenščina med realnostjo in idealnostjo. Slavistična revija 58/1. 105-116.
--, 2010b: Slovenski jezik med knjigo in Ljubljano. Vloge središča: Konvergenca regij in kultur. Ur. I. Novak Popov. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije. 25-35.
600
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
--, 2010c: Gradivna utemeljenost opisa slovenskega (knjižnega) jezika. Izzivi sodobnega jezikoslovja. Ur. V. Gorjanc, A. Žele. 53-62.
--, 2011a: Vzpostavitev razmerij med govorom in branjem, recitacijo in igranjem. Meddisciplinarnost v slovenistiki. Ur. S. Kranjc. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi-/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete(Obdobja, 30). 15-22.
--, 2011b: Regionalna (in socialna) različnost slovenskega (knjižnega) jezika v zgodovini in sedanjosti. Globinska moč besede: Red. prof. dr. Martini Orožen ob 80-letnici. Ur. M. Jesenšek. Maribor: FF UM. 80-91.
--, 2012: Codification of the spoken language: An example of contemporary Slovene.
Linguistica5 2.337-348.
Jože Toporišič, 1961: Slovenski jezik na pločama. Zagreb: Institut za fonetiku FF Sveučilišta u Zagrebu.
--, 1967: Jezikovni pogovori II. Ljubljana: CZ.
--, 1976-2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
--, 1978: Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika. Maribor: Obzorja.
--, 2003: Eksperimentalno fonetične raziskave slovenskega knjižnojezikovnega gla-sovja in tonemskosti. Slavistična revija 51(posebna številka). 119-140.
--, 2004: Še z okrepljenimi močmi nad Slovenski pravopis. Slavistična revija 52/2. 209-227.
RTV Slovenija, 2011: Gibanje neuvrščenih: Oči vsega sveta uprte v Beograd (avtorja B. T., K. S.). RTV Slovenija, 5. 9. 2011. Splet.
RTV Slovenija (Aleksander Kolednik), 2011: Pirnat: Demosova vlada je bila gotovo ena najuspešnejših, kar smo jih imeli. RTV Slovenija, 8. 8. 2011. Splet.
Ada Vidovič Muha , 1996: Razvojne prvine normativnosti slovenskega knjižnega jezika. Jezik in čas. Ljubljana: ZIFF. 15-41.
--, 1998a: Dynamika normativnych kritérii v slovanskych jazykoch (na zaklade slo-vinskychskûsenosti). Jazykovedny časopis 49/1-2. 35-56.
--, 1998b: Družbeno-politični vidik normativnosti v slovanskih knjižnih jezikih. Slavistična revija 46/1-2. 95-116.
--, 2003a: Sodobni položaj nacionalnih jezikov v luči jezikovne politike. Slovenski knjižni jezik - aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje: Ob 450-letnici izida prve slovenske knjige. Ur. A. Vidovič Muha. Ljubljana: Filozofska fakulteta (Obdobja, 20). 5-25.
--, 2003b: Položaj sodobnega slovenskega knjižnega jezika. Wspôlczesna polska i slowenska sytuacja jçzykowa. Ur. S. Gajda, A. Vidovič Muha. Opole; Ljubljana: Uniwersytet Opolski, Instytut Filologii Polskiej, FF UL. 41-58.
Primož Vitez, 1995: Intonation gesture of Slovene: First indications. Eurospeech s95: Proceedings. 4th European conference on speech communication and technology. Ur. J. M. Pardo idr. Madrid: Universidad Politecnica. 2073-2075.
Hotimir Tivadar, Nove usmeritve pri raziskavah govora s pogledom v preteklost
601
Zakon o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1). Uradni list RS, št. 96/2005 z dne 28.
10. 2005. Splet.
Sabina Zonta, 2008: Se spomnite, kdo je žugal Milosevicu? MMC RTV Slovenija.
Splet.
Ana Zwitter, Darinka Verdonik, 2011: Slovenski govorni korpus Gos. Ljubljana:
Trojina, zavod za uporabno slovenistiko.
Summary
With the development and creation of the Slovene state and mass media, speech research has gained prominence, yet it has also largely remained grounded in teaching of orthoepy and determining of proper literary pronunciation, which is still often based on assumptions and individuals' phonetic intuition. A multitude of spoken media requires expanded speech research and a quality, comprehensive phonetic/phonological description of language. At the fore front of this effort is the special mission of the national radio and university graduates (AGRFT, Faculty of Arts, FDV), which eventually influence secondary schools and the media. The low presence of spoken content in secondary schools is understandable, considering the complexity and difficulty of the topic on the high-school (mainly only written) exit exam (matura) and the lack of tradition. Teaching phonetics and speech in primary education, including certain phonetic peculiarities, is very important in Slovene as well as in other languages.
The basic problem of phonetic research in Slovene is the largely insufficient awareness of common standard Slovene. Its formation was consolidated after 1991 when it was necessary to speak Slovene at all levels of public appearances. The direction of the common language is also the one followed by contemporary, ongoing and future, studies of the Slovene language, which will render the exclusion of certain "inappropriate" speakers and researchers with regard to their origin. The aim of the phonetic/ phonological research must be integrity, transparency, traceability, and, most of all, a realistic description of the Slovene common standard, i.e., the literary language. We cannot further reduce the already small number of speakers and researchers who can "adequately articulate and/or analyze Slovene." The article presents arguments for new orientation in phonetic research of Slovene and other languages, also taking into consideration earlier Slovene phonetic researchers (Toporišič and others).
UDK 811.163.1'366'373
Matej Šekli
Oddelek za slavistiko, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
TIPOLOGIJA PREVOJNIH OBLIKOGLASNIH PREMEN V PRASLOVANSKEM
OBLIKOVNEM SISTEMU
V	prispevku so obravnavani odrazi praindoevropskih in prabaltoslovanskih prevojnih oblikoglasnih premen v praslovanskem oblikovnem sistemu tako s sinhronega kot z diahro-nega vidika. Sinhroni pogled prinaša tipologijo prevojnih premen v praslovanščini, in sicer njihovo razvrstitev ter oblikovno funkcijo v oblikovnem sistemu. Diahroni pogled pojasnjuje nastanek praslovanskih prevojnih premen ter spremembe njihovih funkcij v primerjavi s pra-indoevropskim in prabaltoslovanskim stanjem.
Ključne besede: oblikoglasje, praindoevropski prevoj, praslovanščina, oblikoslovje, be-sedotvorje.
The article discusses the reflexes of Proto-Indo-European and Proto-Balto-Slavic morphonological ablaut alternations in the Proto-Slavic morphological system both from the synchronic and diachronic points of view. The synchronic perspective presents the typology of ablaut alternations in Proto-Slavic, i.e., their distribution as well as their morphological function in the morphological system. The diachronic part determines the origin of Proto-Slavic ablaut alternations and changes of their function, in comparison with the Proto-Indo-European and Proto-Balto-Slavic state of affairs.
Keywords: morphonology, Proto-Indo-European vowel gradation, Proto-Slavic, morphology, word formation.
1 Uvod
V	uvodu so predstavljeni osnovni pojmi, kot so oblikoglasna premena ter praindoevropski in prabaltoslovanski prevoj.
1.1 Oblikoglasna premena
Oblikoglasna premena (morfološka alternacija) je sinhrono gledano premenje-vanje (alterniranje) istega (korenskega, besedotvornega, slovničnega) morfema, in sicer na dva načina: a) morfem se premenjuje v isti obliki zaradi različnih glasovnih okolij; b) morfem se premenjuje v različnih oblikah ne glede na glasovno okolje. Premenjujoči se morfem se tako pojavlja v različnih morfemskih različicah (alomor-fih), ki se delijo na osnovne in neosnovne. Razvrstitev oblikoglasne premene je: a) paradigmatska: premena se pojavlja v isti obliki; b) sintagmatska: premena se realizira na isti način (Tohcta^ 1998: 16). Oblikovne funkcije oblikoglasne premene, neodvisne od glasovnega okolja, znotraj oblikovnega sistema so: a) oblikospremi-
604
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
njevalna funkcija (rus. cnoBoroMeHure^bHaa $yH^na): oblikoglasna premena se pojavlja v oblikospreminjevalnem (pregibalnem/fleksijskem) vzorcu; b) oblikotvorna funkcija (rus. $0pM006pa30Bare^bHaa $yH^na): oblikoglasna premena se pojavlja v oblikotvornem vzorcu; c) besedotvorna funkcija (rus. c^0B006pa30BareflbHaa $yH^na): oblikoglasna premena se pojavlja v besedotvornem (derivacijskem) vzorcu (Axmahoba 1966: 423-425, 502; Toporišič 2000: 257-258; Toporišič 1992: 153, 8-9).1
1.2 Praindoevropski in prabaltoslovanski prevoj
Praindoevropski prevoj (nem. Ablaut, Abtönung, frc. apophohnie, rus. a6^ayT, ano^OHHa, ang. vowel gradation) je bil sinhrono gledano samoglasniška premena, pri kateri se je praindoevropski osnovni samoglasnik *e v istem (korenskem, besedotvornem, slovničnem) morfemu (e-jevska ali osnovna prevojna stopnja morfema) premenjeval, in sicer tako kvalitativno kot kvantitativno. Posledično ločimo praindoevropski kvalitativni prevoj (po katerem je nastala o-jevska prevojna stopnja morfema), praindoevropski kvantitativni prevoj po redukciji (po katerem je nastala ničta prevojna stopnja morfema), praindoevropski kvantitativni prevoj po podaljšavi praindoevropske polne prevojne stopnje morfema (po katerem sta nastali podaljšana e-jevska in podaljšana o-jevska prevojna stopnja morfema).2 Po modelu praindoe-vropskega kvantitativnega prevoja po podaljšavi praindoevropske polne prevojne stopnje morfema je v prabaltoslovanščini prihajalo do prabaltoslovanskega kvantitativnega prevoja po podaljšavi praindoevropske ničte prevojne stopnje morfema (po katerem je nastala podaljšana ničta prevojna stopnja morfema).3
1	Delitev oblikoglasnih premen je odvisna od delitve oblikoslovja (morfologije) in posledično oblikovnih vzorcev. V evropski jezikoslovni tradiciji se pojavljata dve bolj razširjeni delitvi. Po »nemški« jezikoslovni šoli oblikoslovje (nem. Morphologie, Formenlehre) sestavljata: a) besedotvorje (nem. Stammbildungslehre, Wortbildungslehre), tj. nauk o tvorbi besed (natančneje osnov); b) oblikotvorje (nem. Flexionslehre), tj. nauk o pregibanju (pregiboslovje) (npr. Brugmann 1906). Po »ruski« jezikoslovni šoli pa oblikoslovje (rus. Mop^o^oraa) sestavljajo: a) besedotvorje (rus. c^0B006pa30BaHHe), tj. nauk o tvorbi besed; b) oblikotvorje (rus. $0pM006pa30BaHHe), tj. nauk o tvorbi oblik; c) oblikospreminjanje (rus. c^0B0H3MeHeHHe), tj. nauk o spreminjanju oblik (npr. AxMaHOBa 1966: 423-425, 502). Razmerje med obema delitvama je torej: Wortbildungslehre oz. Stammbildungslehre = c^0B006pa30BaHHe + $0pM006pa30BaHHe; Flexionslehre = c^0B0H3MeHeHHe. Bistvena razlika med delitvama je torej ta, da »ruska« šola znotraj besedotvorja natančneje razlikuje med tvorjenjem besed in tvorjenjem oblik; medtem ko »ruska« šola oblikovne vzorce pregibanja po spolu, stopnjevanja pridevnikov in tvorbe glagolskih oblik uvršča v oblikotvorje, jih »nemška« šola uvršča v besedotvorje.
2	Praindoevropski prevoj je bil diahrono gledano prvotno najverjetneje regularna glasovna sprememba (redukcija nenaglašenega *e v nenaglašenem položaju, nadomenstna podaljšava *e in *o ob onemitvi soglasnika v neposredno sledečem zlogu), pozneje pa je zaradi pojavljanja v določenih oblikah pridobil oblikovno funkcijo.
3	Pojmovanje prevoja v pričujočem besedilu sledi tradiciji pojmovanja prevoja v primerjalnem jezikoslovju indoevropskih in posledično tudi slovanskih jezikov (Brugmann 1897: 482-505; Arumaa 1964: 160-174; Kurylowicz 1968; Szemerenyi 1996: 83-93; Meier-Brugger 2010: 275-283). Za razliko od te tradicije pa je v slovenističnem jezikoslovju prevoj lahko katera koli samoglasniška premena, tudi premene tipa teči : tek, pas : pasji (Toporišič 2000: 154; Toporišič 1992: 218), ki pa so posledica slovenskih nagla-snih sprememb.
Matej Šekli, Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen
605
1.3 Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen v praslovanščini
V nadaljevanju so obravnavani odrazi praindoevropskega in prabaltoslovanskega prevoja v praslovanščini. V posameznih razdelkih so na sinhroni ravni prikazane vrste prvotnih prevojnih premen in njihovi odrazi v praslovanščini (sintagmatska razvrstitev) ter njihova funkcija znotraj posameznih oblik (paradigmatska razvrstitev), na diahroni pa sprememba funkcije prevoja v praslovanskem oblikovnem sistemu glede na izhodiščna sistema.
2 Praindoevropski kvalitativni prevoj
Praindoevropski kvalitativni (kakovostni) prevoj je bil premena *e : *o, tj. premena kvalitete ali kakovosti (samoglasniške barve) osnovnega samoglasnika, premena e-jevske prevojne stopnje morfema z o-jevsko prevojno stopnjo morfema (Kurylowi-cz 1968: 257-258; Meier-Brugger 2010: 276). Praindoevropki prevojni nizi kvalitativnega prevoja in njihovi praslovanski odrazi so:
praindoevropsko		praslovansko			
		+[_C]	+[_E/O]	+[_C]	+[_E/O]
*e	*o	*e		*o	
*ei	*oi	*i	*tj	*e2	*oj
*eu	*ou	*ju	*jev/*ov	*u	*ov
*el	*ol	*el	*el	*ol	*ol
*er	*or	*er	*er	*or	*or
*em	*om		*em	*o	*om
*en	*on		*en	*o	*on
*eh,	*oh,	*e	-	*a	-
2.1 Oblikospreminjevalna funkcija
Praindoevropska e-jevska in o-jevska prevojna stopnja sta se premenjevali znotraj sklanjatve samostalnikov z osnovo na *-o-, *-es- in znotraj priponske spregatve.
2.1.1 Sklanjatev samostalnikov
Praindoevropski samostalniki z osnovo na *-o- moškega spola so o-jevsko pre-vojno stopnjo pripone poznali v večini sklonskih oblik z izjemo zvalnika ednine, v katerem se je pojavljala e-jevska prevojna stopnja (pie. *ulku-o-s 'volk' : Vsg *ulk-e-0 > psl. *vblk-b 'volk' : Vsg *vblč-e (> stcsl. BAhK+ 'volk' : Vsg BAhxe)) (Meier-Brugger 2010: 332-334). Praindoevropski samostalniki z osnovo na *-es- srednjega spola so s pomočjo kvalitativnega prevoja ločevali obliko imenovalnika ednine (ki je bila enaka oblikama tožilnika in zvalnika ednine) z o-jevsko prevojno stopnjo pripone od stranskosklonskih oblik z e-jevsko prevojno stopnjo pripone (pie. *nebh-os-0 'vlaga,
606
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
megla, oblak' : Gsg *nebh-es-es > psl. *neb-o 'nebo' : Gsg *neb-es-e (> stcsl. h6eo 'nebo' : Gsg NtGece)) (Kuryeowicz 1968: 269-267). Zaradi praslovanskih glasovnih sprememb, ki so zabrisale prvotne morfemske meje, prevoj znotraj moške o-jevske sklanjatve v praslovanščini ni več jasno razviden, medtem ko ga je v srednji sogla-sniški sklanjatvi še moč prepoznati.
2.1.2 Priponska spregatev
V praindoevropskem priponskem spregatvenem vzorcu sedanjika in imperfekta sta se premenjevali e-jevska in o-jevska prevojna stopnja pripone (LIV 2001: 18; Meier-Brugger 2010: 311) (pie. *bher- 'nesti' ^ pie. 3sg praes. *bher-e-ti : 3pl pra-es. *bher-o-nti > psl. *ber-e-tb 'nabira, zbira' : *ber-otb 'nabirajo, zbirajo' (> stcsl. ,epeT+ 'zbira' : Gtp«T+ 'zbirajo'), pie. 3sg imperf. *bher-e-t : 3pl imperf. *bher-o-nt > psl. *ber-e 'nabiral je, zbiral je' : *ber-q 'nabirali so, zbirali so' (> stcsl. Gepe 'zbiral je' : čep« 'zbirali so')). Zaradi glasovnih sprememb (nastanek praslovanskih nosnih samoglasnikov pie. *onC > psl. *q), analognih izravnav (posplošitev e-jevske se-danjiške pripone v obliko prve osebe množine in dvojine sedanjika) in oblikovne spremembe (nastanek nove končnice v obliki prve osebe ednine sedanjika z napla-stitvijo sekundarne končnice za prvo osebo ednine na prvotno obliko: pie. 1sg praes. *bher-o-h2 + *-m > psl. *berq 'nabiram, zbiram' > stcsl. Gep« 'zbiram') v spregatvenih vzorcih sedanjika in preteklika kvalitativna prevojna premena v praslovanščini ni več jasno razvidna.4
2.2 Besedotvorna funkcija
Praindoevropska o-jevska prevojna stopnja se je pojavljala v korenu nekaterih tvorjenk in bila s tem v opoziciji z e-jevsko prevojno stopnjo korena njihovega besedotvornega predhodnika, zaradi česar je imela premena *e : *o besedotvorno funkcijo. Praindoevropsko o-jevsko prevojno stopnjo v praslovanščini na primer izkazujejo nekatere samostalniške izpeljanke ter ponavljalni in vzročni glagoli.5
4	S praslovanskega sinhronega stališča ima večina oblik priponskega sedanjika trimorfemsko zgradbo z e-jevsko sedanjiško pripono z izjemo oblik prve osebe ednine in tretje osebe množine, ki imata dvomorfem-sko zgradbo s končnico na (psl. 1sg *ber-Q, 2sg *ber-e-ši, 3sg *ber-e-tb; 1du *ber-e-ve, 2du *ber-e-ta, 3du *ber-e-te; 1pl *ber-e-mb, 2pl *ber-e-te, 3pl *ber-Qtb), večina oblik preteklika pa pripono *-e- z izjemo oblike prve osebe ednine, ki ima končnico *-b, ter oblik prve osebe množine in dvojine, ki imata pripono *-o- (psl. 1sg *ber-b, 2sg *ber-e-0, 3sg *ber-e-0; 1du *ber-o-ve, 2du *ber-e-ta, 3du *ber-e-te; 1pl *ber-o-mb, 2pl *ber-e-te, 3pl *ber-o). Samo prevojna premena torej razlikuje nekatere sedanjiške oblike od pretekliških (sedanjik 1du *ber-e-ve, 1pl *ber-e-mb : preteklik 1du *ber-o-ve, 1pl *ber-o-mb).
5	Kjer ni navedeno drugače, je praindoevropsko rekonstruirano gradivo in indoevropsko primerjalno gradivo povzeto po LIV 2001, starocerkvenoslovansko gradivo po SS 1999, cerkvenoslovansko po Mi-klosich 1862-65. Besedotvorne interpretacije (pra)slovanskega besedja sledijo Bezlaj 1976-2005 in Snoj 2003, slednji se med drugim odlikuje po zelo natančnih pomenskih razlagah praslovanskih in praindoe-vropskih rekonstrukcij.
Matej Šekli, Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen
607
2.2.1	Tvorba samostalnikov6
Praslovanski samostalniki s pripono *-o- in z o-jevsko prevojno stopnjo korena moškega spola s prvotnim besedotvornim pomenom dejanja oziroma stanja (in drugotnimi besedotvornimi pomeni rezultata dejanja, mesta/prostora, orodja) so besedotvorno motivirani preko izkorenskih glagolov na *-0-ti *-e-ši (I/1—7), *-a-ti *-e-ši (V/3), *-a-ti *-je-ši (V/2) s pomenom dejanja (pie. *ghrébh2-e- 'zgrabiti, grebsti, kopati' ^ *ghrobh2-o-s > psl. *greb-ti *greb-e-ši 'grebsti' : *grob-y 'grob' (> stcsl. rpeTH rpeGewH 'veslati, grebsti' : rpoG+ 'grob')) ali preko izkorenskih glagolov na *-ë /'a-ti *-i-ši (III/2) z esivnim pomenom oziroma preko izkorenskih glagolov na *-no-ti *-ne-ši (II) s fientivnim pomenom (pie. *kuit-éh1- 'svetiti se; svetel, bel' ^ *kupit-o-s > psl. *svbt-ë-ti 'svetiti se, sijati' : *svët-b 'svetloba' (> stcsl. cBhT-feTM (ca) 'svetiti, sijati' : cßkT+ 'svetloba, zarja; svetilka')).7
Praslovanski samostalniki s pripono *-io- in z o-jevsko prevojno stopnjo korena moškega spola s prvotnim besedotvornim pomenom vršilca/vršilnika dejanja so izpeljeni iz izkorenskih glagolov na *-0-ti *-e-ši (I/1-6) s pomenom dejanja (pie. *melh - 'drobiti, tolči, mleti' ^ *molh-io-s 'kdor/kar drobi' > psl. *mel-ti 'mleti' : *mol-j-b > *moib 'molj' (> stcsl. ma^tm 'mleti' : moa\ 'molj')).
Praslovanski samostalniki z osnovo na *-a- in z o-jevsko prevojno stopnjo korena ženskega spola s prvotnim besedotvornim pomenom dejanja (in drugotnimi besedotvornimi pomeni rezultata dejanja, mesta/prostora, orodja) so besedotvorno motivirani z izkorenskimi glagoli na *-0-ti *-e-ši (I/1-7), *-a-ti *-e-ši (V/3), *-a-ti *-je-ši (V/2) s pomenom dejanja (pie. *(s)penh1- 'vleči, napenjati' ^ *(s)ponh1-eh2-0 'vlečenje, napenjanje; kar je vlečeno, napeto' > psl. *sb-pq-ti 'speti' : *sb-pon-a 'spona' (> stcsl. c+-nATM 'zvezati, združiti' : csl. c+-noNA 'ovira')).
2.2.2	Tvorba ponavljalnih in vzročnih glagolov8
Praslovanski ponavljalni glagoli (iterativi) na *-i-ti *-i-ši (IV) z o-jevsko prevojno stopnjo korena so tvorjeni k izkorenskim glagolom na *-0-ti *-e-ši (I/1-7), *-a-ti *-e-ši (V/3), *-a-ti *-je-ši (V/2) s pomenom dejanja (pie. *bhreiH- 'rezati, obdelovati z ostrim orodjem' ^ prezent *bhriH-ié- : iterativ *bhroifl-éie- > psl. *bri-ti *bri-je-ši/*brb-je-ši 'briti, rezati' : *broj-i-ti 'rezati, delati zareze, šteti' (> csl. gpmtm npiiiciiui 'briti' : nponni 'šteti').
6	Prevojne oblikoglasne premene pri izpeljavi samostalnikov so natančneje obravnavane v Šekli 2013.
7	Oznake vrst in razredov praslovanskih glagolov sledijo v slavistiki uveljavljeni oblikovni delitvi slovanskega glagola na vrste po nedoločniški priponi (I *-0-, II *-«ç-, III *-ë1/'a-, IV *-i-, V *-a-, VI *-ov/'ev-a-, VII brezpriponski glagoli) in natančneje glede na sedanjiško pripono. Za posamezni glagol je navedena oblika nedoločnika z obrazilom glagolske oblike *-ti ali/in oblika druge osebe ednine sedanjika s končnico *-ši. Praslovanske rekonstrukcije glagolskih oblik so zaradi razvidnosti morfemske zgradbe podane na stopnji pred poznopraslovansko oziroma nesplošnoslovansko poenostavitvijo soglasniških sklopov (psl. *zt > *st; *tt, *dt > *st; *pt, *bt > *t; *kti, *gti, *xti > *ti; *pn, *bn, *vn > *n; *tn, *dn > *n; *skn, *sgn, *sxn > *sn).
8	Tvorba ponavljalnih in vzročnih glagolov z o-jevsko prevojno stopnjo je v praslovanščino podedovana iz praindoevropščine (LIV 2001: 22-23; Meier-Brügger 2010: 306).
608
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Praslovanski vzročni glagoli (kavzativi) na *-i-ti *-i-ši (IV) z o-jevsko prevojno stopnjo korena so tvorjeni k izkorenskim glagolom na *-0-ti *-e-ši (I/1-7) s pomenom dejanja (pie. *tek- 'teči' ^ kavzativ *tok-éie- > psl. *tek-ti *teč-e-ši 'teči' : *toč-i-ti 'točiti' (> stcsl. TewTH TeHewH 'teči' : tohmtm 'točiti')) ali so znotrajsistem-sko besedotvorno motivirani preko izkorenskih glagolov na *-ë/'a-ti *-i-ši (III/2) z esivnim pomenom (pie. *kueit- 'svetiti se; svetel, bel' ^ esiv *kuit-éh]- : kavzativ *kuoit-éie- > psl. *svbt-ë-ti 'svetiti se, sijati' : *svët-i-ti 'svetiti' (> stcsl. cBhT-tTM (ca) 'svetiti, sijati' : cb^tmtm 'svetiti')) ali pa se pojavljajo ob glagolih s pomenom dejanja in stanja hkrati (pie. *bheudh- 'bedeti, opazovati, biti pozoren' ^ prezent *bhéudh-e- : esiv *bhudh-éh1- : kavzativ *bh^udh-^e- > psl. *blud-ti *blud-e-ši 'biti buden, paziti' : *byd-ë-ti 'bedeti' : *bud-i-ti 'buditi' (> (st)csl. ga.ctm gawaëwm 'biti buden, paziti' : e+a^tm 'bedeti' : e^ahtm 'buditi')).
3 Praindoevropski kvantitativni prevoj po redukciji
Praindoevropski kvantitativni (kolikostni) prevoj po redukciji je bil premena *e : *0, tj. premena kvantitete ali kolikosti osnovnega samoglasnika, pri čemer se je praindoevropski nenaglašeni *e reduciral, premena e-jevske prevojne stopnje morfema z ničto prevojno stopnjo morfema (Kuryeowicz 1968: 208; Meier-Brugger 2010: 276). Praindoevropki prevojni nizi kvantitativnega prevoja po redukciji in njihovi praslo-vanski odrazi so:
praindoevropsko		praslovansko			
		+LC]	+[_E/O]	+[_C]	+[_V]
*e	*0	*e		*0	
*ei (H)	*i, *iH	*i	*î>j	*B, *i	-
*eu(H)	*u, *uH	*ju	*jev/*ov		-
*el	*l	*el	*el	*tl/*bl	*tl/*tl
*er	*r	*er	*er	*tr/*tr	*tr/*tr
*em	*m		*em	*ç/*o	*im/*tm
*en	*n		*en	*ç/*o	*tn/*T>n
3.1 Oblikospreminjevalna funkcija
Praindoevropska e-jevska in ničta prevojna stopnja sta se premenjevali znotraj sklanjatve samostalnikov z osnovo na *-/-, *-u- in znotraj amfikinetične brezpripon-ske spregatve.
3.1.1 Sklanjatev samostalnikov z osnovo na *-i-, *-u-
Praindoevropski samostalniki z osnovo na *-/'-, *-u- so v svojem sklanjatvenem vzrocu izkazovali kvantitativni prevoj po redukciji, in sicer je bila polna prevojna stopnja pripone *-(C)ei-, *-(C)qt- prvotno značilna za šibke sklonske oblike, medtem
Matej Šekli, Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen
609
ko se je ničta prevojna stopnja pripone *-(C)i-, *-(C)u- pojavljala v krepkih sklon-skih oblikah (Meier-Brügger 2010: 341-343) (izhodiščno *ghos-ti-s 'gost' : Gsg *ghos-tei-s, Npl *ghos-tei-es > psl. *gos-tb 'gost' : Gsg *gos-ti, Npl *gos-tbj-e (> stcsl. rocTh 'gost' : Gsg rocTh, Npl rocTh-); izhodiščno *suH-nu-s 'sin' : Gsg *suH-neu-s, Np *suH-neu-es > psl. *sy-m. 'sin' : Gsg *sy-nu, Npl *sy-nov-e (> stcsl. cshi 'sin' : Gsg csme, Npl csHOBe)). Prvotna funkcija prevojne premene v praslovanščini ni več prepoznavna.
3.1.2 Amfikinetična brezpriponska spregatev
Praindoevropski amfikinetični brezpriponski spregatveni vzorec sedanjika in ao-rista s kvantitativnim prevojem po redukciji e-jevske prevojne stopnje korenskega zložnika z oblikospreminjevalno funkcijo razlikovanja ednina : množina in dvojina (LIV 2001: 14, 20; Meier-Brugger 2010: 301, 304) je v praslovanščini sled pustil samo pri sedanjiški spregatvi glagola psl. *byti 'biti, obstajati' (pie. *h1es- 'biti, obstajati' ^ pie. 1sg praes. *h1es-mi, 2sg praes. *h1es-si, 3sg praes. *h1es-ti : 3pl praes. *h1s-e/o-nti > (het. ešzi : ašanzi, sti. asti : santi, lat. est : sunt, got. ist : sind 'je' : 'so'), psl. *jes-mb 'sem', *jes-si 'si', *jes-tb 'je' : *s-qtb 'so' (> stcsl. -cMh 'sem', kch 'si', kct+ 'je' : c«t+ 'so').
3.2 Oblikotvorna funkcija
Praindoevropska premena po kvantitativnem prevoju po redukciji znotraj amfi-kinetične brezpriponske spregatve je v praslovanščini v večini primerov pridobila oblikotvorno funkcijo razlikovanja sedanjiške in nedoločniške osnove.
3.2.1 Tvorba nedoločniške in sedanjiške osnove
Praslovanski glagoli na *-0-ti *-e-ši (I/1-6) s kvantitativnim prevojem po redukciji imajo e-jevsko prevojno stopnjo korena v nedoločniku in ničto prevojno stopnjo korena v sedanjiku (pie. *h2melg- 'molsti' ^ 3sg praes. *h2mélg-ti 'molze' : 3pl praes. *h2mlg-é/ónti 'molzejo' ^ psl. *melz-ti 'molsti' : 2sg praes. *mblz-e-ši (> csl. MA-tcTM 'molsti' : 2sg praes. MAhseww) : lit. milžti 'molsti' : 3sg praes. métia), medtem ko imajo nasprotno praslovanski glagoli na *-a-ti *-e-ši (V/3) in *-a-ti *-je-ši (V/2) s kvantitativnim prevojem po redukciji e-jevsko prevojno stopnjo korena v sedanjiku in ničto prevojno stopnjo korena v nedoločniku (pie. *ghen- 'tolči, tepsti, ubiti' ^ 3sg praes. *ghén-ti : 3pl praes. *ghn-é/ónti (> het. kuenzi 'ubije' : kunanzi 'ubijejo', sti. hánti 'tolče, ubija' : ghnáti 'tolčejo, ubijajo') ^ psl. *gbn-a-ti 'gnati' : 2sg praes. *žen-e-ši (> stcsl. u+natm 'gnati' : 2sg praes. weNeww) - lit. giñti 'gnati' : 3sg praes. gena; pie. *peilk- 'rezljati, risati, označevati; pisan' ^ 3sg aor. *péik-t : 3pl aor. *pik-é/ónt ^ psl. *pbs-a-ti 'risati, risati znake, slikati' : 2sg praes. *pis-je-ši (> stcsl. nhcdTH pisati' : 2sg praes. nHweww)).
610
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
3.3 Besedotvorna funkcija
Praindoevropski kvantitavni prevoj po redukciji je znotraj besedotvornih vzorcev manj razviden. Pojavlja se na primer pri tvorbi samostalnikov z osnovo na *-ti- ter glagolov na *-no-ti in *-e/'a-ti.
3.3.1	Tvorba samostalnikov z osnovo na *-ti-
Praindoevropske izglagolske izpeljanke s pripono *-ti- s prvotnim besedotvornim pomenom dejanja oziroma stanja (in drugotnimi besedotvornimi pomeni rezultata dejanja, mesta/prostora, orodja) v nekaterih primerih v praslovanščini izkazujejo ničto prevojno stopnjo korena (Slawski 1976: 43-44) (pie. *bher- 'nesti' ^ *bhr-ti-s > psl. *bbr-a-ti *ber-e-ši 'zbirati, nabirati' : *bbr-t-b 'nabiranje, zbiranje' (> stcsl. GhpATH EepemH 'zbirati, nabirati' : polj. bare 'ulj divjih čebel, čebelji panj')).
3.3.2	Tvorba glagolov na *-nQ-ti in *-e/'a-ti
Številni praslovanski glagoli na *-no-ti (II) in *-e/'a-ti (III/2) izkazujejo ničto prevojno stopnjo korenskega zložnika. S stališča prevojnih premen so pomembna medsebojna besedotvorna razmerja med glagoli z različnimi besedotvornimi pomeni. Iz dovršnih (ne)sestaljenih inkohativov na *-no-ti z ničto prevojno stopnjo korenskega zložnika se tvorijo nedovršni (ne)sestavljeni durativi na *-a-ti s podaljšano ničto prevojno stopnjo korena (psl. *(-)dbx-no-ti 'dahniti' ^ *(-)dyx-a-ti 'dihati' > stcsl. a+Xnxth 'dahniti', b+3-a+xn^tm 'vzdihniti' ^ as^atm 'dihati', b+3-asixath 'vdihovati')) (prim. 5.1.1).9 Nedovršni nesestavljeni fientivi na *-no-ti z ničto prevojno stopnjo korena imajo ob sebi sinhrono gledano vzporedno tvorjene, diahrono gledano pa iz praindoevropščine podedovane esive na *-e/'a-ti z ničto prevojno stopnjo korena (pie. *leip- 'držati se, biti prilepljen' ^ stativ *lip-eh]- > psl. *lbp-e-ti 'biti prilepljen' : *lbp-no-ti 'prilepljati se' (> stcsl. npH-AhnkTH 'oprijeti se, prilepiti se' : npH-AhNffiTH 'prilepiti se', stčeš. lnuti 'lepiti se')).
Na osnovi najstarejšega oziroma najbolj arhaičnega slovanskega gradiva je za praslovanščino mogoče rekonstruirati naslednje vzporedne glagolske tvorbe (predstavljene po prevojnih nizih):10
a) psl. *blbšč-a-ti 'biti bleščeč, bleščati se' : *blbsk-no-ti 'postajati bleščeč, bliskati se' (> stcsl. GAhiTATM ca 'bleščati se' : csl. ga^cn^t« 'sijati, bliskati se'); psl. *glbb-e-ti 'biti pogreznjen, biti globoko' : *glbb-no-ti 'pogrezati se, iti globoko' (> csl. rAhG-tTM 'biti prijet, zgrabljen' : e-rAh(G)N«TM 'poglobiti se, pogrezniti se'); psl. *lbp-e-ti 'biti prilepljen' : *lbp-no-ti 'postajati prilepljen' (> stcsl. npw-AhnkTH 'oprije-
9	Besedotvorni vzorec izpeljave drugotnih nedovršnih glagolov tipa psl. * (-)d^x-nQ-ti ^ *(-)dyx-a-ti z naborom gradiva je natančneje obravnavan v Šekli 2012: 18-19.
10	Rekonstrukcija praslovanskih pomenov se skuša čim bolj približati abstraktnemu besedotvornemu pomenu (esivni pomen psl. *styd-e-ti 'biti mrzel' : fientivni pomen psl. *styd-nQ-ti 'postajati mrzel') pred njegovo konkretizacijo oziroma leksikalizacijo, ki se odraža v konkretnem leksikalnem pomenu, izpričanem v dejanskem jezikovnem gradivu (stcsl. ctsa^th ca 'sramovati se' : csl. e-cTszKTH 'zmrzniti').
Matej Šekli, Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen
611
ti se, prilepiti se' : npMAhNffiTM 'prilepiti se', stčeš. Inuti 'lepiti se'); psl. *svbt-e-ti 'biti svetel' : *svbt-nq-ti 'postajati svetel' (> stcsl. cBhT-tTM (ca) 'svetiti, sijati' : vsl. csl. cBhNeTH 'postajati svetlo, daniti se');
b)	psl. *bbd-e-ti 'bedeti' : *bbd-nq-ti 'prebujati se' (> stcsl. g+a^tm 'bedeti' : b+sg+n^tm 'prebuditi se'); psl. *sbp-a-ti 'spati' : *sbp-nq-ti 'zaspavati' (!) (> stcsl. c+ndTb 'spati' : ec+z^Tb 'zaspati'); psl. *tbšč-a-ti 'biti hiter, hiteti' : *tbsk-nq-ti 'postajati hiter, pospeševati' (> stcsl. t+wtatm ca 'hiteti; prizadevati se, truditi se' : csl. t+cn^tm 'hiteti, pospeševati');
c)	psl. *kyp-e-ti 'biti obilen, kipeti' : *kyp-nq-ti 'postajati obilen, nastajati, rojevati se' (> stcsl. Ksn-tTM 'kipeti, vreti, biti v izobilju' : csl. ksnmtm 'roditi se')); psl. *kys-e-ti 'biti kisel' : *kys-nq-ti 'postajati kisel, kisati se' (> stcsl. b+c-ksc^tm 'skisati se' : csl. kscn^tm 'kisati se', stcsl. b+c-kscn^tm 'skisati se'); psl. *styd-e-ti 'biti mrzel' : *styd-nq-ti 'postajati mrzel' (> stcsl. ctsa^tm ca 'sramovati se' : csl. e~cTSNXTM 'zmrzniti');
č) psl. *mblč-a-ti 'biti tih, molčati' : *mblk-nq-ti 'postajati tih' (> stcsl. ma^atm 'molčati' : csl. ma^kn^tm 'umolkniti', e-MAhKN^TM 'umolkniti'); psl. *pblz-e-ti 'biti spolzek, polzeti' : *pblz-nq-ti 'postajati spolzek, zdrsniti' (> stcsl. nAhs-tTM 'plaziti se, polzeti' : no-nAh3N«Tb ca 'spolzniti, spodrsniti, zdrkniti');
d)	psl. *mbrz-e-ti 'biti mrzel' : *mbrz-nq-ti 'postajati mrzel' (> stcsl. mp^s^tm 'biti mrzek, grd, odvraten' : csl. mp^sn^tm 'zmrzovati'); psl. *tbrp-e-ti 'biti otrpel, trpeti' : *tbrp-nq-ti 'postajati otrpel, trdeti' (> stcsl. Tphn-tTM 'trpeti, trajati' : e-np^N^TM 'otrpniti'); psl. *vbrt-e-ti 'biti v vrtenju, vrteti se' : *vbrt-nq-ti 'iti v vrtenje' (> stcsl. BphT"tTM ca 'vrteti se' : csl. oe-p^n^tm ca 'obrniti se').
esiv na *-e/'a-ti	fientiv na *-np-ti
*blbšč-a-ti	*blbsk-no-ti
*glbb-e-ti	*glbb-no-ti
*lbp-e-ti	*lbp-no-ti
*svbt-e-ti	*svbt-no-ti
*btd-e-ti	*btd-no-ti
*stp-a-ti	*stp-no-ti
*ttšč-a-ti	*tesk-no-ti
*kyp-e-ti	*kyp-no-ti
*kys-e-ti	*kys-no-ti
*styd-e-ti	*styd-no-ti
*mblč-a-ti	*mblk-no-ti
*pblz-e-ti	*ptlz-n(j-ti
*mbrz-e-ti	*mbrz-no-ti
*tbrp-e-ti	*tbrp-no-ti
*vbrt-e-ti	*vtrt-n(j-ti
Vzporedno tvorjeni esivi na *-e/'a-ti in fientivi na *-nQ-ti z ničto prevojno stopnjo korena.
612
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
4 Praindoevropski kvantitativni prevoj po podaljšavi praindoevropske polne prevojne stopnje
Praindoevropski kvantitativni (kolikostni) prevoj po podaljšavi praindoevropske polne prevojne stopnje morfema je bil premena *e, *o : *e, *o, tj. premena kvantitete ali kolikosti osnovnega samoglasnika, pri čemer sta se praindoevropska kratka *e, *o podaljšala, premena e-jevske in o-jevske prevojne stopnje morfema s podaljšano e-jevsko in podaljšano o-jevsko prevojno stopnjo morfema (Kurylowicz 1968: 298-299; Meier-Brugger 2010: 276). Praindoevropki prevojni nizi kvantitativnega prevoja po podaljšavi praindoevropske polne prevojne stopnje in njihovi praslovanski odrazi so:
praindoevropsko		praslovansko			
		+[_C]	+[_E/O]	+[_C]	+[_E/O]
*e	*ö	*e		*a	
*ei	*öi	*i	*ej	*e	*aj
*eu	*öu	*ju	*ev	*u	*av
*el	*öl	*el	*el	*ol	*al
*er	*ör	*er	*er	*or	*ar
*em	*öm		*em	*Q	*am
*en	*ön		*en	*Q	*an
4.1 Oblikospreminjevalna funkcija
Praindoevropska nepodaljšana in podaljšana prevojna stopnja sta se premenje-vali znotraj sklanjatve samostalnikov z osnovo na soglasnik moškega in ženskega spola.
4.1.1 Sklanjatev samostalnikov
Praindoevropski samostalniki z osnovo na soglasnik moškega in ženskega spola (v praslovanščini so ohranjeni samostalniki na *-ter-, *-en-, *-men-) so imele v imenovalniku ednine imenovalniško podaljšavo, ki je lahko posledica nadomestne podaljšave kratkega samoglasnika zaradi onemitve izglasnega soglasnika *-s (pie. *-VCs > *-VC) (Meier-Brügger 2001: 345-346). V praslovanščino podedovana premena ima oblikospreminjevalno funkcijo ločevanja imenovalnika ednine od ostalih sklonskih oblik (izhodiščno *meh2-ter-s 'mati' > *meh2-ter : Asg *meh2-ter-m > psl. *ma-ti 'mati' : Asg *ma-ter-b (> stcsl. math 'mati' : Asg MATeprn); izhodišč no *kor-en-s > *kor-en : Asg *kor-en-m > psl. *kor-q 'koren' : Asg *kor-en-b (> vsl. csl. ropra 'koren' : Asg ropeNh); izhodiščno *h2ek-mon-s > *h2ek-mon : Asg *h2ek-men-m > psl. *ka-my 'kamen' : Asg *ka-men-b (> stcsl. kams 'kamen' : Asg KAMeNh)).
Matej Šekli, Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen
613
4.2	Oblikotvorna funkcija
Praindoevropski akrostatični brezpriponski spregatveni vzorec sedanjika in si-gmatičnega aorista s kvantitativnim prevojem po podalj šavi e-jevske prevojne stopnje korenskega zložnika z oblikospreminjevalno funkcijo razlikovanja ednina : množina in dvojina (LIV 2001: 14-15, 20-21; Meier-Brugger 2010: 301-302, 304) (pie. *h1ed-'gristi, jesti' ^ 1sg praes. *h1čd-mi : 3pl praes. *h1ed-nti (> het. edmi 'jem' : adanzi 'jedo') se v praslovanščini ni ohranil (> psl. *(j)ed-mb 'jem' = *(j)ed-qtb 'jedo' (> stcsl. raMh 'jem' = kaat+ 'jedo')). Prevojna premena je v praslovanščini v nekaterih primerih pridobila oblikotvorno funkcijo, in sicer v sedanjiških tvorbah razlikovanje sedanjiška : nedoločniška osnova ter v aoristnih tvorbah razlikovanje nedoločniška in sedanjiška : aoristova osnova.
4.2.1	Tvorba nedoločniške in sedanjiške osnove
Nekateri praslovanski glagoli na *-a-ti *-e-ši (V/3) s kvantitativnim prevojem po podaljšavi imajo e-jevsko prevojno stopnjo korena v nedoločniku in podaljšavno e-jevsko prevojno stopnjo korena v sedanjiku (pie. *smei- 'smejati se' ^ 3sg praes. *smei-ti 'smeje se' : 3pl praes. *smei-nti 'smejejo se' ^ psl. *smbj-a-ti 'smejati se' : 2sg praes. *smej-e-ši sq (> stcsl. cmuktu ca 'smejati se' : 2sg praes. cM-t-in ca)).
4.2.2	Tvorba aoristove osnove
Nekateri praslovanski izkorenski glagoli na *-0-ti *-e-ši (I/1-6) tvorijo sigma-tični aorist s pomočjo kvantitativnega prevoja po podaljšavi korena (pie. *ghrebh2-'zgrabiti, grebsti, kopati' ^ 3sg aor. *ghrebh2-s-t 'grebel je' : 3pl aor. *ghrebh2-s-nt 'grebli so' ^ psl. *po-greb-ti 'pokopati' : 1sg aor. *po-greb-s-y 'pokopal sem' (> stcsl. no-rpeTM 'pokopati' : 1sg aor. no-rptc+ 'pokopal sem').11
4.3	Besedotvorna funkcija
Praindoevropska podaljšana e-jevska prevojna stopnja se v besedotvorni funkciji pojavlja redkeje (pie. *gher- 'segrevati se, postajati topel' ^ stativ *ghr-eh1- : *gher-o-s > psl. *gr-e-ti 'greti' : *žar-b 'vročina, žar, žerjavica', *po-žar-b 'požar' (> stcsl. rptTM 'greti' : sln. žar, stcsl. no-wap+ 'požar'); pie. *rek- 'govoriti, praviti' : *rek- > psl. *rek-ti *reč-e-ši 'reči' : *reč-b 'kar je izrečeno; beseda, govor' (> stcsl. peiTM penein 'reči' : ptxh 'beseda, govor')), medtem ko praindoevropsko podaljšano o-je-vsko prevojno stopnjo izkazujejo nekatere samostalniške izpeljanke ter ponavljalni, vzročni in drugotni nedovršni glagoli.
11 Iz podedovatih tvorb z e-jevsko prevojno stopnjo korenskega samoglasnika se je praslovanski oblikotvorni vzorec tvorbe aorista s podaljšavo korenskega samoglasnika prenesel tudi na glagole z o-jevsko prevojno stopnjo korenskega samoglasnika (izhodiščno *bhod'h2- : *bhod'h2-s- > psl. *pro-bod-ti > *pro-bosti 'prebosti' : *pro-bad-s--b > *probas~b 'prebodel sem' (> stcsl. npo-EocTn 'prebosti' : p«-Efc+ 'prebodel sem')).
614
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
4.3.1 Tvorba samostalnikov
Praslovanski samostalniki z osnovo na *-o- s podaljšano o-jevsko prevojno stopnjo korena moškega spola in s prvotnim besedotvornim pomenom dejanja oziroma stanja so znotrajsistemsko lahko motivirani preko glagolov s pomenom dejanja in samostalnikov z osnovo na *-o- z o-jevsko prevojno stopnjo korenskega zložnika (pie. *krohi- 'ločevati, presejati, rezati' : *kroh1i-o-s > psl. *kroj-i-ti 'rezati, krojiti', *kroj-b 'rezano, krojeno' : *kraj-b 'rezano, krojeno; konec, obrobje, kraj' (> csl. rpjMTM 'rezati, krojiti', češ. kroj : stcsl. rpab 'skrajni rob, začetek, konec')) ali preko glagolov s pomenom stanja (pie. *urH- 'biti vroč' : *uorH-o-s > psl. *vbr-e-ti 'vreti' : *var-b 'vretje; vročina, toplota' (> stcsl. BhpkTH 'vreti' : Bap+ 'vročina')).
Praslovanski samostalniki z osnovo na *-a- s podaljšano o-jevsko prevojno stopnjo korena ženskega spola in s prvotnim besedotvornim pomenom dejanja so znotrajsistemsko lahko motivirani preko glagolov s pomenom dejanja (pie. *dhegh-'žgati' ^ *dhogh-eh2-0 > psl. *jbz-žeg-ti 'izžgati' : *jbz-gag-a 'kar izžge' (> (st)csl. M^AeiTM 'zažgati' : Hs-rara 'jetika', sln. zgaga, star. iz-gaga)) ali preko glagolov s pomenom stanja (pie. *yrH- 'biti vroč' : *uorH-eh2-0 > psl. *sb-vbr-e-ti 'zavreti' : *sb-var-a 'kar je zavreto' (> csl. c+BhpkTH ca 'zavreti, vzkipeti' : sln. zvara 'skuta za pripravo sira, kuhano mleko')).
4.3.2 Tvorba ponavljalnih in vzročnih glagolov12
Praslovanski ponavljalni glagoli (iterativi) na *-i-ti *-i-ši (IV) s podaljšano o-jevsko prevojno stopnjo korenskega zložnika so tvorjeni k izkorenskim glagolom na *-0-ti *-e-ši (I/1-7) s pomenom dejanja (pie. *ghrebh2- 'zgrabiti, grebsti, kopati' : iterativ *ghröbh2-ie- > psl. *greb-ti *greb-e-ši '(enkrat) grebsti' : *grab-i-ti 'grabiti', tj. *'večkrat grebsti' (> stcsl. rpeTH rpeeewM 'veslati, grebsti' : rpaGMTM 'grabiti'); pie. *treuH- 'zdrobiti, zmleti, potrošiti, porabiti' : iterativ *tröjfi-ie- > psl. *tru-ti *trov-e-ši 'porabiti, použiti, potrošiti' : *trav-i-ti 'požirati, uživati, trošiti' (> csl. Tp^TM TpoßewH 'porabiti, použiti, potrošiti' ^ stcsl. tpabmtm 'požirati, uživati, tro-šiti')).
Praslovanski vzročni glagoli (kavzativi) na *-i-ti *-i-ši (IV) s podaljšano o-jevsko prevojno stopnjo korenskega zložnika so tvorjeni k izkorenskim glagolom na *-0-ti *-e-ši (I/1-7) s pomenom dejanja (pie. *pleu-e- 'premikati se, teči, pluti, plavati' : *plöu- > psl. *plu-ti *plov-e-ši 'pluti, plavati' : *plav-i-ti 'plaviti', *tj. 'povzročati, da plove, plava' (> stcsl. nk^TM nAOBewb 'pluti, plavati' : haabmtm 'plaviti')) in k izkorenskim glagolom na *-e/'a-ti *-i-ši (III/2) s pomenom doseženega stanja (pie. *wH-eh1- 'biti vroč' : *uörH- > psl. *vbr-e-ti 'vreti' : *var-i-ti 'kuhati, obdelovati s toploto', *tj. 'povzročati, da vre' (> stcsl. BhpkTM 'vreti' : bapmtm 'kuhati')).
12 Tvorba ponavljalnih in vzročnih glagolov s podaljšano o-jevsko prevojno stopnjo je v praslovanščino podedovana iz praindoevropščine (LIV 2001: 23; Meier-Brügger 2010: 306).
Matej Šekli, Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen
615
4.3.3 Tvorba drugotnih nedovršnih glagolov
Praslovanski drugotni sestavljeni in nesestavljeni nedovršni glagoli (sekundarni imperfektivi) na *-a-ti *-a-je-ši (V/1) s podaljšano polno prevojno stopnjo korenskega zložnika so tvorjeni k sestavljenim in nesestavljenim dovršnim izkorenskim glagolom na *-0-ti *-e-ši (I/1-4) z *e ali *o v korenu (psl. *-gnet-ti ^ *-gnet-a-ti 'gnesti' (> stcsl. e rH6CTH 'stisniti, stlačiti' ^ e"rN^Td™ 'stiskati, tlačiti'); psl. *-bod-ti ^ *-bad-a-ti 'bosti' (stcsl. msgoctm 'izbosti' ^ Hs-GAAdTM 'izbadati')).13
5 Prabaltoslovanski kvantitativni prevoj po podaljšavi praindoevropske ničte prevojne stopnje
Po modelu praindoevropskega kvantitativnega prevoja po podaljšavi praindoe-vropske polne prevojne stopnje morfema (pri katerem sta se daljšala predvsem pra-indoevropska fonema *e, *o : *e, *o) je v prabaltoslovanščini postal produktiven prabaltoslovanski kvantitativni prevoj po podaljšavi praindoevropske ničte prevojne stopnje morfema, pri katerem so se daljšali prabaltoslovanski odrazi praindoevropskih alofonov: pie. *i, *u, *l, *r, *m, *n > pbsl. *i, *u, *il/*ul, *ir/*ur, *im/*um, *in/*un :
a	J ' o^ o ^ o ^ o ^
*i, *u, *il/*ul, *ir/*ur, *im/*um, *in/*un (Arumaa 1964: 172-174; Kuryeowicz 1968: 318-319). Prabaltoslovanski prevojni nizi kvantitativnega prevoja po podaljšavi praindoevropske ničte prevojne stopnje in njihovi praslovanski odrazi so:
prabaltoslovansko		praslovansko			
		+[_C]	+[_E/O]	+[_C]	+[_E/O]
*0	*0	*0		*0	
*i	*I		-	*i	-
*u	*u		-	*y	-
*il/*ul	*Il/*ul	*tl/*tl		*il/*yl	
*ir/*ur	*Ir/*ur	*tr/*tr		*ir/*yr	
*im/*um	*Im/*um		*tm/*tm		*im/*ym
*in/*un	*In/*un		*tn/*tn		*in/*yn
5.1 Besedotvorna funkcija
Prabaltoslovanski kvantitativni prevoj po podaljšavi praindoevropske ničte prevojne stopnje je imel v praslovanščini besedotvorno funkcijo. Podaljšana ničta pre-vojna stopnja je namreč zelo značilna za drugotne nedovršne glagole.
13 Praslovanski drugotni nedovršniki na *-a-ti *-a-je-ši s podaljšano e-jevsko oziroma o-jevsko prevojno stopnjo korenskega zložnika so natančneje prikazani v Šekli 2011: 15-16.
616
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
5.1.1 Tvorba drugotnih nedovršnih glagolov
Praslovanski drugotni sestavljeni in nesestavljeni nedovršni glagoli (sekundarni imperfektivi) na *-a-ti *-a(-je)-ši (V/1, V/2) s podaljšano ničto prevojno stopnjo korenskega zložnika so tvorjeni k sestavljenim in nesestavljenim dovršnim izkoren-skim glagolom na *-0-ti *-(j)e-ši (I/1-6) in *-no-ti *-ne-ši (II) z *b ali *b v korenu (pie. *mer-, *mr- 'mreti, umirati' > pbsl. *mer-, *mir- : *mir- > psl. *u-mer-ti, *u-mbr-e-ši 'umreti' : *u-mir-a-ti 'umirati' (> stcsl. e-wpäTH, e-vmpemH 'umreti' : e-vHpfTM 'umirati'); pbsl. *klin- : *klin- > psl. *za-klq-ti, *za-klbn-e-ši 'zakleti' : *za-klin-a-ti 'zaklinjati' (> stcsl. sa-kaath, 3f-KAhNewH 'kleti; zakleti se, priseči' : sa-kahnath 'zaklinjati se, prisegati'); pie. *saus- 'sušiti se' ^ *sus- > pbsl. *sus- : *sUs- > psl. *u-sbx-nq-ti 'usahniti' : *u-syx-a-ti 'usihati' (> stcsl. ec+XN^TH 'usahniti' : csl. e-CSXATH 'usihati')).14
6 Sklep
Praslovanske prevojne oblikoglasne premene so nastale v predzgodovini pra-slovanščine, in sicer v praindoevropščini (kvalitativni prevoj *e : *o; kvantitativni prevoj po redukciji *e : *0; kvantitativni prevoj po podaljšavi *e, *o : *e, *o) in v prabaltoslovanščini (kvantitativni prevoj po podaljšavi *i, *u : *l, *u). Zaradi glasovnih in analoških sprememb ter posledični reinterpretaciji morfemskih mej je v pra-slovanščini ponekod prišlo do prestrukturiranja prevojnih premen in do sprememb njihovih funkcij. Prevojne premene v praslovanskem oblikovnem sistemu so imele praslovansko sinhrono gledano razvidne naslednje oblikovne funkcije.
Prevojna premena *e : *o: a) oblikospreminjevalna funkcija: razlikovanje med imenovalnikom in ostalimi sklonskimi oblikami pri samostalnikih z osnovo na *-es- srednjega spola (psl. *neb-o 'nebo' : Gsg *neb-es-e); b) besedotvorna funkcija: izpeljava samostalnikov iz glagolskih korenov (psl. *greb-ti 'grebsti' : *grob-b 'grob'; psl. *mel-ti 'mleti' : *mol-j-b 'molj'; psl. *sb-pq-ti 'speti' : *sb-pon-a 'spona'); tvorba ponavljalnih (psl. *bri-ti 'briti, rezati' : *broj-i-ti 'rezati, delati zareze, šteti') in vzročnih (psl. *tek-ti 'teči' : *toč-i-ti 'točiti') glagolov.
Prevojna premena *e: *o: a) oblikospreminjevalna funkcija: razlikovanje tretje osebe ednine sedanjika od ostalih pri glagolu psl. *byti 'biti, obstajati' (psl. *(j)es-tb 'je' : *s-otb 'so'); b) oblikotvorna funkcija: razlikovanje med nedoločniško in seda-njiško osnovo (psl. *gbn-a-ti 'gnati' : 2sg praes. *žen-e-ši); c) besedotvorna funkcija: tvorba samostalnikov z osnovo na *-ti- (psl. *mer-ti 'mreti, umirati' : *sb-mbr-tb 'smrt'); tvorba esivnih glagolov na *-e/'a-ti (psl. *lbp-e-ti 'biti prilepljen') in fientiv-nih glagolov na *-no-ti (*lbp-no-ti 'prilepljati se').
Prevojna premena *e, *o : *e, *o: a) oblikospreminjevalna funkcija: razlikovanje med imenovalnikom in drugimi sklonskimi oblikami pri samostalnikih z osnovami na *-ter- (psl. *ma-ti 'mati' : Asg *ma-ter-b), *-en- (psl. *kor-$ 'koren' : Asg *kor-en-b), *-men- (psl. *ka-my 'kamen' : Asg *ka-men-b) moškega in ženskega
14 Praslovanski drugotni nedovršniki na *-a-ti *-a-je-ši, *-a-ti *-je-ši s podaljšano ničto prevojno stopnjo korenskega zložnika so podrobneje obravnavani v Šekli 2011: 15-17, 19-20.
Matej Šekli, Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen
617
spola; b) oblikotvorna funkcija: razlikovanje med nedoločniško in sedanjiško osnovo (psl. *smbj-a-ti sq 'smejati se' : 2sg praes. *smej-e-ši sq), razlikovanje med neaoristo-vimi in aoristovo osnovo (psl. *po-greb-ti 'pokopati' : 1sg aor. *po-greb-s-y); c) besedotvorna funkcija: izpeljava samostalnikov (psl. *kroj-i-ti 'rezati, krojiti' : *kraj-b 'konec, obrobje, kraj'; psl. *sb-vbr-e-ti 'zavreti' : *sy-var-a 'kar je zavreto'); tvorba ponavljalnih (psl. *greb-ti 'grebsti' : *grab-i-ti 'grabiti'), vzročnih (psl. *plu-ti 'pluti, plavati', 2sg praes. *plov-e-ši : *plav-i-ti 'plaviti') ter drugotnih nedovršnih glagolov (psl. *u-gnet-ti 'ugnesti' : *u-gnet-a-ti 'ugnetati'; psl. *per-bod-ti 'prebosti' : *per-bad-a-ti 'prebadati').
Prevojna premena *i, *u : *i, *u: besedotvorna funkcija: tvorba drugotnih nedovršnih glagolov (psl. *u-mer-ti 'umreti' : 2sg praes. *u-mbr-e-ši : *u-mir-a-ti 'umirati').
Odrazi praindoevropskih in prabaltoslovanskih prevojnih oblikoglasnih premen so imeli v praslovanskem oblikovnem sistemu oblikotvorno funkcijo (razlikovanje med sedanjiško in nedoločniško in aoristovo osnovo) ter besedotvorno funkcijo (tvorba samostalnikov ter ponavljalnih in vzročnih ter drugotnih nedovršnih glagolov), medtem ko je bila oblikospreminjevalna funkcija precej manj razvidna.
Viri in literatura
O^bra CepreeBHa Axmahoba, 1966 (2007): Crneapb mmeucmmecKux mepMunoe. MocKBa: URRS.
Peter Arumaa, 1964: Urslavische Grammatik: I. Band: Einleitung, Lautlahre: Vokalismus, Betonung. Heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag.
Peter Arumaa, 1985: Urslavische Grammatik: III. Band: Formenlehre. Heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag.
Vanda Babic, 2003: Učbenik stare cerkvene slovanščine. Ljubljana: FF UL, Oddelek za slavistiko, Oddelek za slovenistiko.
France Bezlaj, 1976, 1982, 1995, 2005, 2007: Etimološki slovar slovenskega jezika I-V. Ljubljana: SAZU, Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU.
Karl Brugmann, 21897: Grundriss der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen I/1: I. Einleitung und Lautlehre. Strassburg: Karl J. Trübner.
Karl Brugmann, 21906: Grundriss der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen II/1: II. Lehre von den Wortformen und ihrem Gebrauch: 1. Allgemeines, Zusammensetzung (Komposita), Nominalstämme. Strassburg: Karl J. Trübner.
Karl Brugmann, 21916: Grundriss der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen II/3/1: II. Lehre von den Wortformen und ihrem Gebrauch: 3./1 Vorbemerkungen, Verbale Komposita,... Strassburg: Karl J. Trübner.
Antonin Dostäl, 1954: Studie o vidovem systemu v staroslovenštine. Praha: Statni pedagogicke naklatelstvi.
618
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Jerzy Kuryeowicz, 1968: Indogermanische Grammatik: II. Akzent, Ablaut. Heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag.
LIV 2001 = Lexikon der indogermanischen Verben: die Wurzeln und ihre Primärstammbildungen, 22001 ('1998). Unter Leitung von Helmut Rix. Wiesbaden: Dr. Ludwig Reichert Verlag.
Ranko Matasovič, 2008: Poredbenopovijesna gramatika hrvatskoga jezika. Zagreb: Matica hrvatska.
Mihael Meier-Brügger, 32010 ('2001, 22002): Indogermanische Sprachwissenschaft. Berlin, New York: Walter de Gruyter.
Franz Miklosich, 1862-65: Lexicon Palaeoslovenico-Graeco-Latinum. Dunaj: Verlagbuchhandlung Wilhelm Braumüller.
Rajko Nahtigal , 21952 ('1939): Slovanski jeziki. Ljubljana: DZS.
Julius Pokorny, 1948-1959: Indogermanisches etymologisches Wörterbuch. Bern, München: Francke.
Franciszek Slawski , 1974, 1976, 1979: Zarys slowotworstwa praslowianskiego. Siow-nikprasiowianski I-III. Wroclaw, Warszawa, Krakow, Gdansk: Zaklad narodowy im. Ossolinskich: Wydawnictwo Polskiej akademii nauk. 43-141, 13-60, 11-19.
Marko Snoj, 22003 ('1997): Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan.
Christian S. Stang, 1942: Das slavische und baltische Verbum. Oslo: Skrifter utgitt av Det Norske Videnskaps-Akademi i Oslo.
Christian S. Stang, 1966: Vergleichende Grammatik der baltischen Sprachen. Oslo, Bergen, Tromsö: Universitetsforlaget.
SS 1999 = CmapocnaemcKuu cmeapb (no pyrnnucxM X—XI eeKoe), 21999 ('1994). MocKBa: H3gare^bCTBO «PyccKHH a3biK».
Oswald J. L. Szemerenyi, 1996: Introduction to Indo-European Linguistics. Oxford: Clarendon Press.
Matej Šekli , 2011: Besedotvorni pomeni nesestavljenih izpeljanih glagolov v (pra)-slovanščini. Globinska moč besede: Red. prof. dr. Martini Orožen ob 80-letnici. Zbirka Zora 80. Uredil Marko Jesenšek. Bielsko-Biala, Budapest, Kansas, Maribor, Praha. 32-45.
Matej Šekli, 2012: Praslovanski besedotvorni vzorci izpeljave drugotnih nedovršnih glagolov. Jezikoslovni zapiski 18/1. Ljubljana. 7-26.
Matej Šekli , 2013: Prevojne oblikoglasne premene kot besedotvorno sredstvo izpeljave samostalnikov v praslovanščini. Aktualna vprašanja slovanske fonetike. Uredil Hotimir Tivadar. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 53-63.
CBeraaHa M. Touctaü, 1998: Mop^oHono^un e cmpyKmype cnaemcKux Zbirne. MocKBa: H3gare^bCTBO «HH^PHK».
Jože Toporišič, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Matej Šekli, Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen
619
Jože Toporišič, 42000 ('1976): Besedotvorje. Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja. 143-234.
André Vaillant, 1966: Grammaire comparée des langues slaves: Tome III- Le verbe. Paris: Éditons Klincksieck.
André Vaillant, 1974: Grammaire comparée des langues slaves: Tome IV - La formation des noms. Paris: Éditons Klincksieck.
Wenzel Vondrâk, 21924 ('1908): Stammbildungslehre. Vergleichende Slavische Grammatik. Gottingen: Vandenhoeck & Ruprecht. 485-719.
Summary
The term "ablaut" as used here refers to the system of vowel alternations in Proto-Slavic that was inherited from Proto-Indo-European (qualitative ablaut *e vs. *o; quantitative ablaut *e, *o vs. reduced grade *0 and the lengthened grades *e, *o) and Proto-Balto-Slavic (quantitative ablaut of short *i, *u vs. long % *u). Because of phonetic and analogical changes and, consequently, reinterpretations of morpheme stucture the reshuffling of ablaut alternations shift in their function took place in Proto-Slavic. The ablaut alternations had, from the synchronic point of view of Pro-to-Slavic, the following functions in the morphological system:
1)	The alternation *e vs. *o: Its inflectional function (Russ. c^OBOH3MeHHTe^bHaa $yH^na) is evident in the paradigms of consonantal stems such as PSl. *neb-o 'sky' vs. Gsg *neb-es-e, where it distinguishes the nominative from the other case forms. The word-formational function (Russ. c^0B006pa30Bare^bHaa $yH^na) is preserved, for example, in the derivation of nouns from verbal stems (e.g. PSl. *greb-ti 'to dig' vs. *grob-b 'grave'; PSl. *mel-ti 'to grind' vs. *mol-j-b 'moth'; PSl. *sb-pç-ti 'to clamp' vs. *sb-pon-a 'clamp') as well as in the formation of iteratives (e.g. PSl. *bri-ti 'to shave, to cut' vs. *broj-i-ti 'to keep shaving, cutting; to make incisions; to count') and causatives (e.g. PSl. *tek-ti 'to flow' vs. *toč-i-ti 'to pour').
2)	The alternation *e vs. *0: Its inflectional function is sporadically preserved in cases such as the PSl. athematic present conjugation *(j)es-tb 'he/she is' vs. *s-otb 'they are'. However, in the majority of cases it seems to have taken on a clearly form-formational function (Russ. $0pM006pa30BaTe^bHaa $yH^na) in the distinction between the infinitive and the present stems (cf. PSl. *gbn-a-ti 'to drive (cattle)' vs. 2sg pres. *žen-e-ši). Its word-formational function is present in the derivation of nouns in *-ti- (PSl. *mer-ti 'to die' vs. *sb-mbr-tb 'death') as well as essives in *-e/'a-ti (PSl. *lbp-è-ti 'to be sticked') and fientives in *-no-ti (PSl. *lbp-no-ti 'to get sticked').
3)	The alternation *e, *o vs. *e, *o: The inflectional function is indirectly preserved in the paradigms of consonantal stems such as PSl. *ma-ti 'mother' vs. Asg *ma-ter-b; PSl. *kor-ç 'carrot' vs. Asg *kor-en-b, while in the verbal system, its original function has clearly been changed and now has a form-formational function (cf. PSl. *smbj-a-ti sç 'to smile' vs. 2sg pres. *smej-e-ši sç; PSl. *po-greb-ti 'to burry' vs. 1sg aor. *po-grêb-s-b). The word-formational function is preserved in the inherited word-formational patterns such as nominal derivation (PSl. *kroj-i-ti 'to cut, to shape'
vs. *kraj-b 'end, margin, place'; PSl. *sb-vbr-e-ti 'to boil' vs. *sb-var-a 'that which has been boiled') as well as iteratives (PSl. *greb-ti 'to grasp' vs. *grab-i-ti 'to keep grasping'), causatives (PSl. *plu-ti 'to swimm, to float (intrans.)', 2sg pres. *plov-e-si : *plav-i-ti 'to float (trans.)') and secondary imperfectives (PSl. *u-gnet-ti 'to knead' vs. *u-gnet-a-ti 'to keep kneading'; PSl. *per-bod-ti 'to pierce' vs. *per-bad-a-ti 'to keep piercing').
4) The alternation *i, *u vs. *i, *u seems to preserve its original word-formational function in the formation of secondary imperfectives (cf. PSl. *u-mer-ti 'to die' vs. 2sg pres. *u-mbr-e-si vs. *u-mir-a-ti 'to keep dying').
In the Proto-Slavic morphological system the reflexes of Proto-Indo-European and Proto-Balto-Slavic ablaut alternations had a form-formational function (the distinction between the present, infinitive, and aorist stems) and a word-formational function (the derivation of nouns as well as iteratives, causatives and secondary imperfectives), while the inflectional function is less evident.
UDK 81'342.2
Damir Horga
Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu
Vesna Požgaj Hadži
Odsjek za slavistiku, Filozofski fakultet, Sveučilište u Ljubljani
(DIS)FLUENTNOST I PROIZVODNJA GOVORA
Govornik nastoji proizvesti idealan govor koji je vješto planiran, gramatički korektan, fluentno izveden i komunikacijski primjeren. Medutim, zbog svoje biološke prirode i fizioloških karakteristika te komunikacijskih uvjeta u kojima čovjek proizvodi govor, njegov je govor opterecen disfluentnostima koje su znak poteškoca u govornoj proizvodnji. Složenost procesa govorne proizvodnje i (dis)fluentnosti objašnjavaju se različitim modelima govorne proizvodnje i istražuju na primjeru javnoga (formalni govor) i komercijalnoga (neformalni govor) radijskog govora.
Ključne riječi: modeli govorne proizvodnje, kategorije (dis)fluentnosti, formalni i neformalni govor, radijski govor
The speaker's goal is to produce ideal speech, which is skillfully planned, grammatically correct, fluently executed, and communicatively appropriate. However, due to his/her biological nature and physiological features and communication conditions in which people produce speech, this speech can become dysfluent, thus indicating speech production difficulties. The complexity of speech production and (dys)fluency is explained by various models of speech production and the research looks at public (formal speech) and commercial (informal speech) radio speech.
Keywords: speech production models, categories of (dys)fluency, formal and informal speech, radio speech
1 Proces govorne proizvodnje
Temeljno je odredenje govora da je govor komunikacija. Zbog najrazličitijih unu-trašnjih i izvanjskih razloga, motiva i poticaja čovjek ima potrebu proizvesti i pre-nijeti obavijesti sugovorniku. Dakle, govornik je obavijesni procesor koji proizvodi obavijesti, procesira ih i prenosi sugovorniku. Dakako, on je istodobno i primatelj obavijesti. Da bi prenio obavijest, govornik mora raspolagati nekim sustavom znako-va i medijem pomocu kojeg ce to ostvariti. Najprirodniji je sustav znakova prirodni jezik, a najprirodniji medij govor. Proizvodnja govora, od komunikacijske namjere do govornog zvuka, može se razložiti na nekoliko razina kroz koje prolazi obavijest oblikujuci se na svakoj od razina sukladno s njihovim funkcionalnim zakonitosti-
Mehanizmi govorne proizvodnje objašnjavaju se različitim modelima koji pro-matraju govornu proizvodnju kao hijerarhijski organiziran proces preoblikovanja tijekom kojeg obavijest prelazi s jedne razine na drugu mijenjajuci kodove i/ili mate-
622
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
rijalni oblik signala karakterističan za pojedinu razinu. Jaeger (2005) u svom Modelu reprezentacijskih i procesorskih komponenata govornu proizvodnju promatra kao sustav izgraden na dvjema razinama: govornik mora imati izgradene programe govorne proizvodnje s jedne strane i s druge strane mora postojati mogučnost efikasne realizacije tih programa. Svaka od tih dviju razina može se raščlaniti na niz hijerar-hijski organiziranih podrazina. Prva se razina naziva reprezentacijskom - u njoj je u dugoročnoj memoriji pohranjeno cjelokupno znanje o svijetu na temelju kojeg če govornik formirati obavijesnu/sadržajnu/konceptualnu razinu svog govornog izriča-ja, kao i znanja o jezično-govornim mehanizmima koja ce mu omogučiti da jezično oblikuje i govorno izvede željenu obavijest. Druga je razina procesorska - u njoj su pohranjeni mehanizmi pomoču kojih govornik aktivira, odabire, priziva i ugraduje elemente iz dugoročne memorije u aktualni izričaj dajuči mu jezično-govorni oblik koji izričaj zahtijeva. Riječ je zapravo o programskim paketima koji se nakon što su obavili svoju funkciju gase i čekaju pripravni za novo uključivanje.
Široko prihvačeni model govorne proizvodnje jest Leveltov (1995) hijerarhijski i modularni model (Garret 1976; Levelt 1995; Levelt et al. 1999), najčešče poznat kao Modularni model proizvodnje govora, koji promatra proizvodnju govora kroz tri razine (Slika 1). Na konceptualnoj razini govornik u dva koraka planira obavi-jesni sadržaj svog izričaja. Makroplaniranjem on osmišljava svoju komunikacijsku namjeru i glavne karakteristike koje mora zadovoljiti obavijest da bi bila sukladna s principima komunikacijske kooperativnosti (Griče 1975) i da bi se ostvarili planirani govorni činovi (Searl 1969). U sljedečem koraku, u mikroplaniranju, govornik odabire i strukturira konkretni informacijski sadržaj. Konačan je rezultat rada koncep-tualizatora obavijest oblikovana algoritmom svojstvenim toj razini kao predverbalni plan koji nije jezično oblikovan, ali je dostupan jeziku te omogučuje da se na sljede-čoj razini obavijest, možemo reci misao, jezično oblikuje. Formulator predverbalnu obavijest oblikuje primjenjujuči jezični kod odredenoga prirodnog jezika opet u dva koraka: najprije gradeči njezinu gramatičku strukturu što uključuje odabir jezičnih jedinica koje če adekvatno prenijeti koncepte obavijesti (semantika), odabrat če one oblike leksičkih jedinica koji ce uspostaviti nužne odnose medu njima (morfologija) uključujuci i redoslijed odabranih jedinica (sintaksa). U mentalnom leksikonu po-hranjene su leksičke jedinice, leme sa svojim potencijalnim morfološkim oblicima i sintaktičkim valencijama. Takvim gramatičkim kodiranjem izgradena je površinska struktura jezičnog izričaja koja se pohranjuje u gramatičkom meduspremniku. Time je omoguceno fonološkom procesoru da površinskoj strukturi pridruži fonološke se-gmentalne i prozodijske jedinice, što je drugi korak koji radi formulator. Završni je rezultat jezičnog kodiranja fonetski plan. On je ulazni podatak za artikulator čiji je zadatak da fonetski plan neuralnim naredbama govornim organima pretvori u govorne pokrete i govorni zvuk kao konačan rezultat proizvodnje govora.
Govorna proizvodnja kontrolira se nizom automatiziranih ili svjesnih povratnih sprega (od obavijesne do komunikacijske PS, v. sliku 1) kojima govornik provjerava je li proces realizacije govorne obavijesti u skladu s inicijalnom zamisli koncptuali-zatora, odnosno kontrolira svoju proizvodnju i ispravlja pogreške. Povratne sprege mogu se klasificirati prema različitim kriterijima. Prema funkcionalnom kriteriju dijele se na: direktivne, korektivne i adaptativne. Direktivna povratna sprega ili
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži, (Dis)fluentnost i proizvodnja govora
623
Slika 1: Model govorne proizvodnje (Horga 2008: 160; prilagodeno prema Pos -tma 2000).
zatvorena petlja na neki je način sprega unaprijed (feed forward) koja se odvija paralelno s govornim pokretom. Govornik na temelju povratnih informacija o teku-cem stanju pokreta može predvidjeti odstupanja od željenog cilja i odmah korigirati pokret prije nego je napravljena pogreška koja bi zahtijevala potpuno reprogramiranje i ponavljanje pokreta. Ta je povratna sprega veoma brza (tek nekoliko desetaka milisekundi). Korektivnom povratnom spregom registriraju se realizirane pogreške
624
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
koje zahtijevaju reprogramiranje i ispravljanje. Te su pogreške karakteristične za obavijesnu i jezičnu razinu govorne proizvodnje. Konačno, adaptativnom povrat-nom spregom kontrolira se usvajanje jezičnih i motoričkih govornih vještina; njome se govor podešava opcim uvjetima u komunikacijskom kanalu ili naglim promjena-ma uvjeta u njemu. Borden i Harris (1980) povratne sprege u govornoj proizvodnji dijele na intrinzičke ili unutarnje, tj. one prije govornog pokreta, responsivne kojima se kontrolira izvedba pokreta i temelje se prije svega na proprioceptivnim kanali-ma te izvanjske kojima se kontrolira neposredno izveden motorički pokret. Skarič (1991) navodi unutarnju povratnu spregu na razini središnjega živčanog sustava, ekstraauditivnu ili propriocepcijsku, auditivnu i izvanjsku ili društvenu povratnu spregu.
Kratko cemo opisati dvanaest vrsta povratnih sprega navedenih u modelu govorne proizvodnje (Slika 1).
1.	Obavijesna povratna sprega. Govornik provjerava je li obavijest oblikovana u preverbalnom obliku upravo ono što je bila njegova namjera, je li obojenost obavijesti adekvatna njegovim stavovima, emocijama i je li komunikacijski primjerena s obzirom na sugovornika i cjelokupnu govornu situaciju uključu-juci uvjete u komunikacijskom kanalu.
2.	Leksička povratna sprega. Govornik kontrolira je li izbor lema iz mentalnog leksikona adekvatan konceptualnoj strukturi preverbalne obavijesti.
3.	Morfološka povratna sprega. Govornik provjerava jesu li adekvatno otvore-ni i popunjeni morfološki prozori te jesu li u skladu sa sintaktičkom struk-turom.
4.	Sintaktička povratna sprega. Govornik provjerava jesu li adekvatno otvoreni i popunjeni sintaktički prozori.
5.	Fonemska povratna sprega. Govornik kontrolira adekvatnost odabira i redo-slijeda fonemskog sastava riječi.
6.	Prozodijska povratna sprega. Govornik kontrolira adekvatnost ostvarivanja prozodijskih komponenata tona, intenziteta i trajanja.
7.	Fonetsko-vremenska povratna sprega. Fonetski isplanirani izričaj pripre-mljen je u medumemoriji i njegovi elementi čekaju na ugradnju u vremenski linearni izričaj. Na toj se razini kontrolira redoslijed ugradivanja pojedinih elemenata i njihove vremenske dimenzije.
8.	Motoričko-programska povratna sprega. Govornik kontrolira izbor adekva-tnoga motoričkog programa koji ce fonemski plan realizirati. Najvjerojatnije se vec na toj razini ugraduju asimilacijska pravila i diskretne jedinice jezične razine dobivaju karakteristike parametrijskih govornih jedinica.
9.	Eferentna povratna sprega. Govornik kontrolira adekvatnost motoričkih na-redbi.
10.	Tjelesno-osjetilna povratna sprega. Različiti senzorički modaliteti (taktilni, kinestetski, vibrotaktilni, toplinski, somastetski) putem direktivnih povratnih sprega kontroliraju preciznost pokreta i njegovu adekvatnost.
11.	Slušna povratna sprega. Realiziran govor u govornom zvuku govornik sluša i kontrolira njegovu adekvatnost.
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži, (Dis)fluentnost i proizvodnja govora
625
12. Povratna sprega komunikacijskog učinka. Govornik promatra komunikacijski učinak svog govora i na temelju verbalnih ili neverbalnih reakcija sugo-vornika kontrolira i ako je potrebno, popravlja svoj izričaj.
Na temelju funkcioniranja povratnih sprega govornik može korigirati svoje po-greške, i to: a) ili u času kada su one učinjene na razini planiranja i prije izvedbe, pa su to sakrivena ispravljanja i moguce ih je registirati, b) ili introspekcijskom analizom samoga govornika, c) ili različitim oblicima disfluentnosti koje mogu biti znak angažiranosti govornika na ispravljanju pogrešaka. Ako je pogreška napravljena u izvedbi, onda su i ona i ispravljanje otkriveno i moguce ih je i zabilježiti i registirati.
Mnogostrukost povratnih sprega omogucuje i osigurava efikasnost govorne komunikacije i ako je potrebno, ispravljanje i preciziranje govorne obavijesti. Takav je pristup modeliranju govorne proizvodnje modularan jer su svaka razina i pojedini procesori na svakoj razini zamišljeni kao moduli, gdje svaki modul ima svoj procesorski zadatak i relativno je samostalan u odnosu na druge module.
Druge vrste modela govorne proizvodnje zasnivaju se na teorijama aktivacijskog širenja, gdje se proizvodnja govora prikazuje kao umreženi sustav jedinica različitih razina koje se uključuju u proizvodnju govora ovisno o stupnju njihove aktivacije (Stemberger 1985; Dell 1986). Mreža je zamišljena kao niz razina na kojima su jedinice pojedine razine predstavljene kao čvorovi povezani asocijativnim vezama s drugim jedinicama iste razine i ona jedinica koja je maksimalno aktivirana širi svoju aktivaciju na sljedecu razinu (Slika 2). Da bi mehanizam širenja aktivacije učinkovito funkcionirao, mora biti uskladen tako da pravodobno aktivira potrebnu jedinicu i da inhibira druge jedinice te da pravodobno prenese aktivaciju na sljedecu jedinicu i inhibira aktivaciju realizirane jedinice. Pogreške u govornoj proizvodnji tumače se neakdekvatnom aktivacijom potrebnih jedinica i neadekavatnom inhibicijom realiziranih jedinica.
kosa
Slika 2: Stembergerov interaktivni aktivacijski model (Erdeljac 2009: 192).
I aktivacijski model na neki je način hijerarhijski i uključuje nekoliko razina aktivacije. Ako je u izričaj potrebno ugraditi leksem kosa, on se na toj jezičnoj razini mora aktivirati, i to intenzivnije od drugih leksema koji su s njim povezani različitim asocijacijskim vezama, bilo semantičkim bilo jezičnim. Tako ce kosa biti aktivirana intenzivnije od drugih mogucih kandidata: kože, dlaka, kosti, nosa. Nakon toga
626
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
valja se spustiti na razinu fonemskog izbora i adekvatnim intenzitetom i redoslije-dom aktivirati foneme /k/, /o/, /s/ i /a/. U ovom modelu moguce je zamisliti još jednu razinu razlikovnih obilježja koja konstituira pojedine foneme, pa tako za fonem /k/ valja aktivirati obilježje kompaktan, bezvučan, prekidan i sl. Neadekvatna aktivacija na pojedinoj razini može dovesti do pogreške. Ako se to dogodi na leksičkoj razini, govornik ce umjesto kosa reci dlaka, na fonološkoj ce razini umjesto kosa, reci rosa, a na razini obilježja reci ce gosa. Dakako, pogreška na jednoj razini povlači za so-bom i pogreške na sljedecim razinama te ima utjecaja na konačni rezultat govorne proizvodnje.
2 Govorna (dis)fluentnost
Govornik nastoji proizvesti idealan govor. Medutim, buduci da čovjek zbog svoje biološke, psihološke i društvene odredenosti nije idealan, on ne može biti ni idealan govornik. Jedna od manifestacija te činjenice jesu disfluentnosti u govoru. Disfluentnosti su prekidi glatkog govora koji ništa ne pridonose obavijesnom sadržaju izričaja u odnosu na njegovu planiranu informativnost. One medutim nose drugačiju vrstu informacije. Naime, one ukazuju na poteškoce koje govornik ima u govornoj proizvodnji, pa se iz njih mogu iščitavati informacije o govornoj vještini govornika ili o njegovu trenutačnom intelektualnom ili emocionalnom statusu. Buduci da je proizvodnja govora vremenski kontinuiran proces (Horga 2008), može se pretpostaviti da govornik rasporeduje vrijeme tako da se izmje-njuju vremenski odsječci u kojima on planira konceptualnu (obavijesnu), jezičnu i izgovornu strukturu željenog iskaza s odsječcima realizacije planiranoga. Stoga je oblikovanje obavijesti zapravo proces njezina kontinuiranog gradenja. Kao što smo vidjeli na slici 1, govornik nizom povratnih sprega kontinuirano nadzire svoju proizvodnju i ispravlja eventualne pogreške koje su u tako složenom procesu lako moguce (Horga 2008). Prema tome, poteškoce se mogu pojaviti tijekom jednog i drugog procesa. Kako govornik mora efikasno rasporediti svoju pažnju i kontro-lu izmedu planiranja i izvedbe, poteškoce mogu nastati i zbog neuskladenosti tih dviju komponenata.
Fluentnost je gladak govor osloboden nepotrebnih prekida. Filmore (1979) navodi četiri karakteristike fluentnosti. Prva se odnosi na fluentnog govornika - to je osoba koja može dugo govoriti s malo stanki i zastajkivanja. Druga se karakteristika odnosi na fluentni govor - on je koherentan, argumentativan i semantički bogat. Kao trecu karakteristiku navodi mogucnost govornika da govori u velikom rasponu konteksta i tema te kao četvrtu da je njegov govor kreativan i imaginativan. Manifestno i opisno Škarič (1984: 15) je odredio fluentnost na ovaj način: «neki govornici mogu glatko, bez zastajkivanja, pogrešaka i popravljanja izvoditi govorne vratolomije dugih izri-čaja složene jezične i izgovorne strukture, dok se drugi spotiču vec pri izgovaranju jednostavnih kratkih govornih nizova».
Sa stajališta govorne proizvodnje fluentnost možemo definirati s obzirom na dvije osnovne vrste modela kojima se govorna proizvodnja tumači. S modularnog stajališta fluentni se govor definira kao govor prirodnog tempa bez oklijevanja, za-
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži, (Dis)fluentnost i proizvodnja govora
627
stajkivanja, ponavljanja, ispravljanja, poštapalica te punih i praznih stanki procesiranja, primjeren informacijskom i komunikacijskom opterecenju izričaja, što sve pretpostavlja učinkovito i uskladeno funkcioniranje svih razina govorne proizvodnje. Prema modelu aktivacijskog širenja fluentni govor pretpostavlja pravovremenu i intenzitetski adekvatnu aktivaciju aktualnih i buducih jedinica govorne proizvodnje; isto tako pravovremenu i adekvatnu deaktivaciju upotrijebljenih jedinica te inhibiciju nepotrebnih jedinica govorne proizvodnje.
Proučavanja govorne (dis)fluentnosti za lingvistiku su zanimljiva zbog nekoliko razloga. Ona ukazuju na razlike izmedu korektno oblikovanih izričaja u skladu s pra-vilima nekog jezičnog sustava koje bi proizveo idealan govornik i stvarno proizvedenih izričaja u živoj govornoj komunikaciji. Kroz to se otkrivaju mehanizmi govorne proizvodnje i organizacija jezičnih, pa i drugih kognitivnih znanja u mentalnom sklopu govornika. Ona su takoder zanimljiva jer otkrivaju mentalno, intelektualno i emocionalno stanje govornika i mogu biti regulatori razgovornog tijeka. Konačno proučavanje disfluentnosti zanimljivo je i sa stajališta govorne komunikacije s računalom i strojnog prevodenja govora jer se postavlja pitanje kako računalo interpretira nesavršen govor opterecen disfluentnostima.
Osvrnimo se na neka od dosadašnjih istraživanja govorne (dis)fluentnosti. Ona se krecu u traženju odgovora na dva pitanja. Jedno je pitanje jesu li disfluentnosti samo znakovi poteškoca neidealnog govornika u jezičnoj proizvodnji ili one nose i druge obavijesti. Drugo je pitanje uvjeta u kojima se govornici razlikuju po stupnju disfluentnosti svoga govora.
Što se učestalosti odnosno broja disfluentnosti tiče, Fox Tree (1995) navodi da je ona, ako se izuzmu prazne stanke, 6 riječi na 100 riječi. Horga (1994) je ustanovio da se u govoru u elektroničkim medijima (formalnom - prvi program HTV i neformalnom - lokalni radijski program) disfluentnosti pojavljuju svakih 8 sekundi u formalnom, odnosno svakih 7 sekundi u neformalnom mediju. Različita su istraživanja pokazala da je učestalost disfluentnosti veca kada je informacijsko opterecenje izričaja složenije. Tako ce se disfluentnosti češce pojavljivati u du-ljim izričajima i na početku izričaja (Oviatt 1995, Shriberg 1996) ili na početku diskursnog odlomka (Horga 1996). Pod isti se nazivnik mogu staviti i podaci da govornici kada govore o raznolikim temama koje omogucuju različit varijabilitet u formuliranju izričaja, ostvaruju različitu učestalost nefomenatiziranih segme-nata. Najveca je onda kada govore o humanističkim temama, manja kada govore o društvenim, a najmanja kada je riječ o prirodoznastvenim temama. (Schachter et al. 1994).
Jedna je od funkcija disfluentnosti regulacija komunikacijskog procesa koja može pomoci sugovornicima bolje uskladiti komunikacijski proces. Ona takoder ukazuje na želju govornika da zadrži riječ i/ili potiče slušatelja da pomogne govorniku u izgradnji izričaja ako je ovaj zastao. Disfluentnosti mogu ukazivati na stupanj sigurnosti govornika u odgovoru na pitanje. Istraživanja su pokazala da i medij u kojem se odvija govor može utjecati na učestalost disfluentnosti, pa tako govornici u tele-fonskom razgovoru rade više disfluentnosti nego u razgovoru oči u oči. Broj disfluentnosti povečava se takoder ako govornici nemaju mogucnosti gestikuliranja. Oviatt (1995) je pokazala da je učestalost disfluentnosti u razgovoru veca nego u monološ-
628
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
kom govoru (5.50 do 8.83 na 100 riječi u razgovoru u odnosu na 3.60 u monološkom govoru). Taj se broj smanjuje ako se govornik obrača stroju, npr. računalu; tada je naime broj disfluentnosti svega 0.78 do 1.87 na 100 riječi.
Prisnost izmedu sugovornika takoder može biti čimbenik koji utječe na učestalost disfluentnosti. Razgovor s nepoznatom osobom opterečen je stanovitim stupnjem anksioznosti, pa to može biti razlog večeg broja disfluentnosti (Mahl 1987). S druge strane u razgovoru s poznatom osobom može se pojaviti veči broj disfluentnosti koje imaju funkciju reguliranja komunikacijskog procesa. Istraživanje Bortfelda et al. (2001) nije potvrdilo te postavke.
Nadalje, večina istraživanja pokazala je da stariji ispitanici proizvode više disfluentnosti nego mladi osobito zbog prizivanja riječi iako je sintaktička struktura njihovih izričaja složenija nego u mladih govornika. Što se spolne razlike tiče, Schiberg (1996) je pokazala da muškarci upotrebljavaju više nefonematiziranih segmenata nego žene iako se u učestalosti drugih vrsta disfluentnosti ne razlikuju. Bortfel et al. (2001) opet nisu potvrdili tu razliku.
Oomen i Postma (2001) promatrali su na koji se način u proizvodnji govora po-našaju govornici kada su pod vremenskim pritiskom i kada moraju ubrzati tempo govora. Ispitivanje je pokazalo da se u tom slučaju povečava broj pogrešaka na razini formulatora, što je u skladu s opčim principom da se uz povečanje brzine smanjuje točnost i pravilnost na raznim razinama govorne proizvodnje. Takoder se povečava broj ispravljanja pogrešaka, kao i broj ponavljanja, dok broj punih stanki ostaje približno jednak. No, zanimljivo je da je i ispravljanje pogrešaka brže, i to što se tiče vremena i što se tiče broja slogova nakon kojeg se pogreška ispravlja, pa to ukazuje na sposobnost «monitora» da još u predartikulacijskoj fazi govorne proizvodnje ot-krije pogrešku.
Na korpusu engleskog jezika Clark i Fox Tree (2002) promatrali su uporabu punih stanki (nefonematiziranih segmenata) uh i um. Prihvačajuči stajalište da govornici oblikuju informacije simultano kroz dva kanala - jedan glavni, primarni koji se odnosi na temu diskursa i drugi kolateralni, sekundarni koji se odnosi na samu izvedbu, njezinu vremensku organizaciju, oklijevanja, pogreške, preoblikovanja, iskazivanje namjere govoriti i sl. U tu skupinu kolateralnih znakova spadaju i uh i um (u britanskoj ortografiji za razliku od američke obično pisani er i um) koji se najčešče povezuju s problemima planiranja u govornoj proizvodnji. Na temelju analize fonoloških, morfoloških, sintaktičkih i pragmatičkih karakteristika uporabe ovih segmenata autori zaključuju da su oni čestice i da se mogu interpretirati kao svaka druga leksička jedinica u jeziku. Nadalje, zaključuju da govornici proizvode uh i um kao i druge riječi kojima komentiraju svoju govornu izvedbu, tako da uh znači da ono što slijedi bit če kratko, manje odlaganje, a kad upotrijebe um znači da slijedi dulje odlaganje nečega što je važnije.
Brennan i Schober (2001) postavili su pitanje na koji se način slušatelji nose s disfluentnim govorom jer on kontinuirano pred slušatelja postavlja probleme razu-mijevanja obavijesti koju nosi. U nekoliko eksperimenata u kojima se promatrala brzina i točnost odgovora slušatelja na disfluentan i fluentan govor pokazali su da su reakcije bile bolje (brže, točnije) na disfluentan govor. To su protumačili sposobnošču slušatelja da u fonetskom obliku disfluentnosti anticipiraju ono što slijedi u govornom
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži, (Dis)fluentnost i proizvodnja govora
629
nizu. Horga i Požgaj Hadži (2005) promatrali su na koji način slušatelji iz spontanog govora izvlače relevantne obavijesti, odbacuju disfluentnosti i pretvaraju ga u svojoj percepciji u jezično korektan oblik.
Na današnjem stupnju razvoja govorne tehnologije pitanje prepoznavanja čitanog teksta relativno je dobro riješeno. Medutim, prepoznavanje spontanog govora mnogo je problematičnije, pa je to goruca tema automatskog prepoznavanja govora bilo da se radi o telefonskim uslugama, transkribiranju televizijskih emisija ili sastanaka i sl. Jedan od razloga teškoca jesu disfluentnosti kojima se prekida prirodni rečenični niz, pa se tako npr. kod prekida riječi stvaraju jedinice koje sliče riječima, ali nisu predstavljene u sustavu koji prepoznaje govor. Tako je broj pogrešno prepoznatih riječi za diktirani govor 5%, za televizijske vijesti 15% a za sastanke 40%. Stouten et al. (2006) su u procesor za prepoznavanje spontanog govora ugradili podatke o pojavljivanju punih stanki, ponavljanju riječi i ponovnom započinjanju rečenica kao elemenata disfluentnosti iz govornih korpusa za engleski i holandski jezik i dobili stanovito poboljšanje u automatskom prepoznavanju govora.
3 Istraživanje fluentnosti u radijskom govoru
3.1 Cilj, hipoteza i metoda
U ovom je istraživanju postavljeno pitanje razlikuje li se fluentnost govora u javnim i komercijalnim medijima s obzirom na činjencu da su različitog stupnja formalnosti, odnosno spontanosti. Pretpostavlja se da ce stupanj formalnosti/ležernosti emisija djelovati na stupanj kontrole govorne proizvodnje, a time i na učestalost, trajanje i strukturu disfluetnosti.
Analiziran je govor 5 govornika (4 muškarca i 1 žena) u svakom od medija (uku-pno 10 govornika) iz razgovornih emisija (intervjua) Prvog programa Radio Zagreba kao ispitanika koje predstavljaju javni medij i Studentskog radija kao predstavnika komercijalnih medija. Analiziran je govor samo gostiju emisija, a ne voditelja. Govorni su uzorak činile po 2 minute govora svakoga ispitanika, odnosno po 10 minuta govora za svaki medij. Na Prvom su programu teme emisija bile: izbori, održavanje cesta, književnost, a na Studentskom radiju: placanje studija, skup o bioetici, izbori za studentski zbor, direktna demokracija, izbor studija. Govorni uzorak Prvog programa radio Zagreba nazvan je formalnim, a uzorak Studentskog radija neformalnim. Govorni je uzorak transkribiran tako da je dvoje fonetičara označilo ona mjesta koja su procijenili kao disfluentnosti. Transkribiranje je učinjeno u programu za akustičku analizu govora, što je omogucilo višestruko preslušavanje onih mjesta u govoru za koja procjenjivači nisu mogli odmah odrediti radi li se o disfluentnosti ili ne. Izdvojene su ove disfluentnosti:
•	nefonematizirani segment (Pa tako i ove godine smo hm napravili velike investicije...)
•	prazna stanka (... na toj razini || je trebalo...)
•	poštapalica (... došla ovaj na jedan razgovor i ovaj nakon toga zaista dobila posao. )
630
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
•	duljenje glasnika: početnog, medijalnog ili završnog (... najkasnije do predaje: svake izborne liste: Državnom izbornom povjerenstvu...)
•	ponavljanje (i nisu, nisupreviše nisu previšeprigovarali...)
•	pogrešan glasnik (... najčešce se n to namirenje vrši.)
•	pogrešna riječ (...dakle ja bi prvo imala išla uzet knjige...
•	pogrešna sintagma (Zato mi nije teško prilagoditi se. Selili smo || Krenula sam u prvi razred. ) .
•	složene disfluentnosti (...školu nisam baš volila ali ovaj hm jako sam volila ležat u krevetu i čitat...)
•	izdah
•	udah.
Pomocu transkribiranoga teksta u programu CoolEditu mjerili smo trajanje fluen-tnih i disfluentnih dijelova govora, što prikazuje Slika 3.
Slika 3: Primjer mjerenja trajanja disfluentnosti.
Legenda: f - fluentni dio izričaja, df - duljenje glasnika, hm - puna stanka, grg - greška, po - poštapa-lica, pon - ponavljanje, s - stanka, grs - greška sintagme.
Nakon toga izračunata je osnovna statistika, a značajnosti razlika izmedu pojedinih mjera provjerene su t-testom i Hi-kvadrat testom.
4 Rezultati i rasprava 4.1 Broj disfluetnosti
Fluentnost u ova dva medija usporedena je na nekoliko razina: broj, trajanje i struktura (dis)fluentnosti. Najprije je usporeden broj disfluentnih i fluentnih odsje-čaka u formalnom i neformalnom govornom uzorku. Rezultati su prikazani na grafikonu 1.
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži, (Dis)fluentnost i proizvodnja govora
631
Grafikon 1: Broj disfluentnih i fluentnih odsječaka u formalnom i neformalnom govornom uzorku.
Buduci da su oba govorna uzorka, formalni i neformalni, jednako trajala (10 minuta) moguce ih je usporediti s obzirom na učestalost prekidanja govora različitim oblicima disfluentnosti. Ova je analiza pokazala da je ukupan broj odsječaka (fluentnih i disfluentnih) u neformalnom uzorku statistički značajno (x2 = 0,00) veci (60,55% naprama 39,45%) nego u formalnom, tj. fluentni se odsječci češce prekidaju različitim oblicima disfluentnosti. Toj razlici osobito pridonosi veci broj kombiniranih disfluentnosti u neformalnom govoru (21,21% naprama 5,69%), a nešto manji broj fluentnih dijelova (22,63% naprama 18,13%) i drugih oblika disfluentnosti (16,71% naprama 15,64%).
4.2 Trajanje fluentnih i (lislluetnih dijelova uzoraka
Na grafikonu 2 prikazan je postotak trajanja fluentnih i disfluentnih dijelova govornih uzoraka. U neformalnom uzorku od ukupnog vremena govornici su trošili 26% vremena na disfluentne dijelove govora dok su fluentni dijelovi činili 74% vremena. U formalnom uzorku taj je omjer bio 11,5% naprama 88,5%. I ovdje se vidi da je od ukupnog duljeg trajanja disfluentnih dijelova govora u neformalnom uzorku i njihova struktura različita, tj. da u neformalnom uzorku kombinirane disfluentnosti opet zauzimaju značajno veci postotak vremena 16,06% naprama 3,49% u odnosu na formalni uzorak, dok je razlika u jednostavnim disfluentnostima znatno manja i iznosi 9,94% naprama 7,97%.
632
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Grafikon 2: Postotak trajanja fluentnih i disfluentnih dijelova govora u formalnom i neformalnom uzorku.
Razlika je izmedu formalnog i neformalnog uzorka ne samo u tome koliko se vremena troši na fluentne i disfluentne dijelove govora nego i u prosječnom trajanju pojedinih dijelova. Rezultati su prikazani na grafikonu 3. Tako u formalnom uzorku fluentni dijelovi prosječno traju 3718 ms, a u neformalnom svega 1919 ms. I t-test je pokazao da je ta razlika statistički značajna (p = 0,00). Medutim, prosječno trajanje nefluentnih dijelova, kako jednostavnih tako i složenih, ne razlikuje se prema rezultatima t-testa statistički značajno (p = 0,34 za jednostavne i p = 0,51 za kombinirane disfluentnosti), iako je ono nešto dulje u formalnom govoru 352 ms naprama 388 ms za jednostavne i 444 ms naprama 468 ms u odnosu na neformalni govor (Tablica 1). Drugim riječima govornici u formalnom uzorku učinkovitije ko-riste vrijeme u kojem zastajkuju i nakon toga uspijevaju procesirati dulje segmente fluentnog govora.
4000 3500 3000 2500 2000 1500 1000 500 a
risf&rmalrii	formalni
Grafikon 3: Prosječno trajanje fluentnih i nefluentnih dijelova govora u formalnom i neformalnom uzorku.
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži, (Dis)fluentnost i proizvodnja govora
633
	flu	disflu	disflu-komb
neformalni	1919	352	444
formalni	3718	388	468
p	0,00	0,34	0,51
Tablica 1: Prosječno trajanje fluentnih i nefluentnih dijelova govora u formalnom i neformalnom uzorku i rezultati t-testa (p).
4.3 Struktura disfluentnosti promatranih uzoraka
Struktura disfluentnosti u promatranim uzorcima prikazana je u tablici 2. Dva se uzorka statistički značajno razlikuju na razini p<0,00. Toj razlici najviše prido-nosi relativno češca uporaba praznih stanki i poštapalica u neformalnom uzorku nego u formalnom, kao i nešto češca uporaba nefonematiziranog segmenta i gla-sovnog duljenja te pogrešnog izbora riječi i sintagmi u formalnom uzorku nego u neformalnom. Pogrešan izbor riječi i sintagmi u formalnom uzorku upravo je izraz vece kontrole govorne proizvodnje i traženja preciznoga izraza na konceptualnoj razini.
	NEFORMALNI		FORMALNI	
	broj	postotak	broj	postotak
nefonematizirani segment	112	35,11%	76	42,22%
prazna stanka	93	29,15%	30	16,67%
poštapalica	31	9,72%	5	2,78%
duljenje glasnika	43	13,48%	30	16,67%
ponavljanje	24	7,52%	14	7,78%
pogreška glasnika	4	1,25%	4	2,22%
pogreška riječi	6	1,88%	9	5,00%
pogreška sintagme	5	1,57%	8	4,44%
izdah	1	0,31%	2	1,11%
udah	0	0,00%	2	1,11%
Tablica 2: Struktura disfluentnosti promatranih uzoraka.
Promatrana je i razlika u strukturi duljenja glasovnih segmenata (grafikon 4 i tablica 3) te je ustanovljeno da i tu postoji statistički značajna razlika (p<0,00). Iako govornici u oba uzorka češce dulje finalni nego inicijalni glasnik, govornici u neformalnom uzorku to čine u omjeru 93,02% naprama 6,98%, a govornici u formalnom uzorku u omjeru 60,00% naprama 36,7% . Medijalni se glasnik dulji vrlo rijetko, i to samo u formalnom uzorku u postotku od 3,33%.
634
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
100%
80%
60%
40%
20%
0%
	93,02%					
						
		36.67%				
						
6.96%				3 33%		
						
■	počclno
■	sififlišnja D ia vri no
nefonnsini
formalni
Grafikon 4: Struktura duljenja glasovnih segmenata u formalnom i neformalnom uzorku.
	NEFORMALNI		FORMALNI	
	broj	postotak	broj	postotak
završno	40	93,02%	18	60,00%
središnje	0	0,00%	1	3,33%
početno	3	6,98%	11	36,67%
ukupno	43	100,00%	30	100,00%
Tablica 3: Struktura duljenja glasovnih segmenata u formalnom i neformalnom uzorku.
Kao što vidimo iz tablice 3, od ukupno 73 duljenja glasnika u oba uzorka disflu-entnost se više dulji u neformalnom stilu (43 duljenja ili 58,90%) nego u formalnom stilu (30 duljenja ili 41,10%).
5. Zaključak
Može se zaključiti da se formalni i neformalni radijski medij razlikuju ne samo po broju disfluentnosti i trajanju fluentnih i disfluentnih dijelova, vec i po strukturi disfluentnosti. U javnom (formalnom) mediju od govornika se, zbog njegove vece profesionalnosti, očekuje veci stupanj pripremljenosti u smislu poznavanja materije o kojoj govori, kao i vjerojatnost da je o toj temi vec govorio u raznim prigodama. S druge strane, zbog karaktera samog medija, takoder se očekuje veci stupanj kontrole govora, a time i njegove formalnosti. Sve to vodi prema manjem broju disfluentnosti u govoru javnog medija. Obrnuta je situacija u neformalnom govoru komercijalnog radija, gdje se može očekivati manji stupanj profesionalne vrsnosti govornika i blaže zahtjeve samog medija. Mjere (dis)fluentnosti koje su primijenjene u ovom istraži-
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži, (Dis)fluentnost i proizvodnja govora
635
vanju potvrdile su da postoje značajne razlike izmedu govora u dvama promatranim radijskim programima. Može se pretpostaviti da su one uzrokovane različitim za-htjevima za formalnošcu govora u tim dvama radijskim medijima, a time i različitim stupnjem njegove kontroliranosti. Zato se difluentnosti u neformalnom govoru pojav-ljuju češce nego u formalnom.
Disfluentni prekidi govora pokazuju koliko je proces njegove proizvodnje složen. Valja uzeti u obzir i činjenicu da su to samo izvanjski, površinski prekidi govora i da osim njih nedvojbeno postoje sakrivena unutrašnja lutanja, traženja i nalaženja rješenja koja govornik uspijeva riješiti prije nego izvede i realizira odredeni pogrešno planirani izričaj.
Daljnja ce se istraživanja razvojem tehnike mozgovnog oslikavanja usmjeravati prema što podrobnijem otkrivanju neurolingvističkih mehanizama koji su u podlozi disfluentnosti i govornih pogrešaka u proizvodnji govora. Medutim, ostaje otvoren prostor i za bihevioralna istraživanja disfluentnosti i njihova odnosa s proizvodnjom govora u različitim kontekstualnim uvjetima i s obzirom na različite karakteristike govornika.
Izvori i literatura
Gloria J. Borden i Kathrin S. Harris, 1980: Speech science premier. London: Williams &Wilkins.
Heather Bortfeld et al., 2001: Disfluency rates in conversation: Effects of age, relationship, topic, role, and gender. Language and speech 44/2. 123-147.
Susan E. Bernnani i Michael F. Schoeber , 2001: How listeners compensate for disflu-encies in spontaneous speech. Journal of memory and language 44. 274-296.
Herbert H. Clark i Jean E. Fox Tree, 2002: Usinh uh and um in spontaneous speaking. Cognition 84/1. 73-111.
Garry S. Dell , 1986: A spreading activation theory of retrival in sentence production. Psychological review 93. 383-321.
Vlasta Erdeljac, 2009: Mentalni leksikon: modeli i činjenice. Zagreb: Ibis.
Charles J. Fillmore, 1979: On fluency. Charles J. Filmoore: Individual differences in language ability and language behavior. New York: Academic Press Inc. 85-102.
Jean E. Fox Tree , 1995: The effects of fals starts and repetitions on the processing of subsequent words in spontaneous speech. Journal of memory and language 34. 709-738.
Merrill F. Garret, 1976: Syntactic processes in sentence production. New approches to language mechanisms. Ur. R. J. Wales, W. Edward. Amsterdam: North Holland. 231-256.
Herbert Paul Grice, 1975. Logic and conversation. Sintax and semantics 3. Ur. P. Cole, J. L. Morgan. New York: Seminar Press. 113-128.
636
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Damir Horga , 1994: Tečnost govora u elektroničkim medijima. Govor 12/2. 15-22.
--, 1996: Obrada fonetskih obavijesti. Zagreb: Hrvatsko filološko društvo.
--, 2008. Repetitions in interrupted speech production. Beszedkutatas 2008: Sokszinu Beszedtudomany. Ur. M. Gosy. Budapest: MTA Nyelvtudomanyi Intezete.
Damir Horga i Vesna Požgaj Hadži 2005. Slušateljeva redakcija govornika. Seman-tika prirodnog jezika i metajezik semantike. Ur. J. Granic. Zagreb; Split: HDPL. 301-310.
Jeri J. Jaeger , 2005: Kids' slips: What young children's slips of the tongue reveal about language development. Mahwah; New York: Lawrenc Erlbaum Associates Publishers.
Williem J. M. Levelt, 1995: Speaking: from intention to articulation. Cambridge; Massachusetts; London: MIT Press.
Williem J. M. Levelt et al., 1999: A theory of lexical access and speech production.
Behavioral and brain science 22. 1-75.
George F. Mahl, 1987: Exploration in nonverbal and vocal behavior. Hillsdale; New York: Lawrence Erlbaum Associates.
Claudy C. E Oomen i Albert Postma , 2001: Effects of time pressure on mechanisms of speech production and self-monitoring. Journal of psycholinguistic research 30/2. 163-183.
Sharon Oviatt, 1995: Predicting spoken disfluencies during human computer interaction. Computer speech and language 9. 19-35.
Albert Postma , 2000: Detection of errors during speech production: review of speech monitoring models. Cognition 77. 97-131.
Stanley Schachter et al., 1994: The vocabularies of acadenia. Psychological science 5. 37- 41.
John. R. Searle, 1969: Speech acts. London: Cambridge University Press.
Elizabeth Shriberg, 1996: Disfluencies in Switchboard. International conference on spoken language processing (OCSLP '96). Addendum, 11-14. Philadelphia, PA, 3 -6 October.
Joseph P. Stemberger, 1985. An interactive activation model of language production.
Progress in the psychology of language. Ur. A. W. Ellis. London: Erlbaum. 143-186.
Frederic Stouten et al., 2006: Coping with disfluencies in spontaneous speech reco-gnitio: Acoustic detection and linguistic context manipulation. Speech communication 48. 1590-1606.
Ivo Škarič, 1984. Mjerenje govora. Izbor i priprema kandidata za novinare, spikere i voditelje. Ur. M. Meštrovic. Zagreb: Televizija Zagreb. 12-30.
--, 1991. Fonetika hrvatskoga književnog jezika. Povijesni pregled, glasovi i oblici hrvatskoga književnog jezika. Ur. R. Katičic. Zagreb: HAZU, Globus, Nakladni zavod.
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži, (Dis)fluentnost i proizvodnja govora
637
Summary
Speech production, from communicative intent to speech sound, is a hierarchically organized process of transformation in which information moves from one level to the next, switching codes and/or material form of signal, which is specific to a certain degree. The complexity of speech production is explained by various models: Jaeger's (2005) Model of Representational and Processor Components, Levelt's (1989) Modular Model and Stemberg's (1985) Interactive Activation Model. Twelve types of feedback in speech production model are described: informative, lexical, morphological, syntactic, phonemic, prosodic, phonetic-temporal, motor-programming, efferent, bodily-sensory, auditory, and communicative effect feedback. Using these types of feedback, the speaker continually monitors his/her speech production and corrects the potential errors, which are likely to occur in such a complex process. When not all levels of speech production work efficiently and in harmony, interruptions in speech, i.e. dysfluencies, occur. They can indicate difficulties that the nonideal speaker has in speech production, but they can also provide other information. Following a review of (dys)fluency studies by various authors, we presentthe results of our research of fluency in radio speech. Based on a 10-minute sample of 10 speakers from talk shows (5 in public media shows and 5 in commercial media shows), we analyze types of dysfluencies and their distribution and look at how the type of show affects the occurrence of dysfluency. (Dys)fluency is contrasted onseveral levels: the number and length of dysfluent and fluent segments in formal and informal speech and the structure of dysfluency in the observed samples (unfilled pauses, non-phonemic segment, lengthening of sounds, repetition, correction, bywords, etc.). The results show that formal and informal radio media differ not only in the number of dysfluencies and the length of fluent and dysfluent segments, but also in the structure of dysfluency. Dysfluency is less present in public speech media because of the character of the media, greater speech control and better preparedness, and it is more present in informal speech. The results also point to the complexity of speech production and call for further (dys)fluency research.
UDK 811.163.334
EpaHucnae repasoe, 3opaH HBaHoBcKn
Hhcthtyt 3a eneKrpoHHKa, ®aKynTeT 3a eneKrpoTexHHKa n HH^opMaqncKn TexHonornn, YHHBep3HTeT Cb. Knpnn n MeTognj, CKonje, P MaKegoHnja
BecenuHKa Ha6pocKa
Hhcthtyt 3a MaKegoHcKH ja3HK KpcTe Mhchpkob, CKonje, P MaKegoHnja
MOAEHHPAftE HA HHTOHAUHCKATA CTPyKTYPA HA MAKE^OHCKHOT JA3HK HA HHBO HA HHTOHAHHCKH ®PA3H
Bo oBoj pe^epaT ce ronoxeHH pe3ynTaTH go6ueHH og aHanroa Ha HHTOHa^HjaTa bo MaKegoHCKUoT ja3HK Ha hhbo Ha HHTOHa^HCKH ^nHHH (HU,). Bo aHanroaTa 6ea eKCTpaxHpaHH u HopManroupaHH KpuBHTe Ha ochobhhot xapMoHHK koh 6ea rpynupaHH no ocHoBa Ha nonoT Ha roBopHHKoT u TunoT Ha HU,. OBue BeKTopu nocnyxuja 3a reHepupaae Ha 8 nuHeapHo-cerneHTHH Mogenu Ha HHTOHa^HjaTa Ha MaKegoHcKuoT ja3HK Ha hhbo Ha HU,
KayHHH 30opoBH: HHTOHa^Hja, Mogen, HHTOHa^HCKa $pa3a, MaKegoHcKH, cuHTe3a Ha roBop
The paper presents the results obtained from the analysis of intonation patterns at the level of intonation phrases (IPs) in the Macedonian language. In the analysis, pitch contours were extracted and normalized and then grouped according to the speakers' genders and IP type. For each group, vectors for the average normalized pitch and upper and lower bounds of its range were generated. These vectors were used to create 8 distinct linear-segment models of intonation patterns in Macedonian at the level of IPs.
Keywords: intonation, model, intonation phrase, Macedonian, speech synthesis
KpaTKa cogp^nHa - npo3ognjaTa, Koja bo ce6e rn BKnynyBa HHTOHannjaTa, HHTeH3HTeToT, aKneHTOT n pnTaMoT, npeTcTaByBa egHa og HajBa^Hure KapaK-TepncTHKn Ha HoBeKoBnoT roBop. npeKy Hea ce Bpmn npeHoc Ha gononHHTenHa nH^opMannja 3a gncKypcoT: HeroBaTa ^yHKnnja (pa3nnKyBaMe pacKa3Hn, npamanHn, h3bhhhh peneHnnn), Ba^HocTa Ha ogpegeHn HeroBn genoBn (HarnacyBaae Ha ogpegeHn 3HanajHn 36opoBn), KaKo n HyBcTBaTa n cTaBoT Ha roBopHHKoT (cpeia, n3HeHagyBaae, coMHe® hth.). nopagn HeMo^HocTa KoMnnerao ga ce 3annme, npo3ognjaTa n HH^opMannjaTa Koja Taa ja npeHecyBa e egHa og cymTHHcKHTe pa3nnKn koh ro gBojaT roBopeHnoT og nnmaHnoT ja3HK. ymTe noBeie, Taa e go TonKy BTKaeHa bo roBopeHnoT ja3HK, mTo hcthot bo HegocTnr Ha coogBeTHa npo3ognja cTaHyBa coceMa HenpnpogeH n Te^oK 3a cnegeae. 3aToa bo cncTeMHTe 3a cnHTe3a Ha roBop og TeKcT (rOT), anropnTMure 3a reHepnpaae Ha npnpogHa nnroHannja bo cnHTeTH3npaHnoT roBop ce og roneMo 3Haneae. 3a ga ce HanpaBn BncoKoKBanureTeH Mogyn 3a reHepnpaae Ha npo3ognja bo rOT cncTeMHTe noTpe6Ho e ga ce H3pa6oTn Mogen Ha npo3ogncKaTa cTpyKTypa Ha ja3HKoT 3a Koj ce HaMeHeTn.
640
Slavisticna revija, letnik 60/2012, st. 4, oktober-december
Bo TpygoB ce npe3eHTupaHn pe3ynTarnTe Ha aHann3aTa Ha MaKegoHcKaTa HHTOHa^Hja Ha hhbo Ha HHT0Ha^HCKa ^nuHa. ®oKycoT Ha aHann3aTa 6ea npOCeHHHTe HHT0Ha^HCKH KOHTypH 3a pa3^HHHHTe THnOBH Ha HHT0Ha^HCKH ^nuHH koh ce noBp3aHH co ynoTpe6eHaTa nnrepnyH^nja: noneTHH, cpegnmHH n 3aBpmHH HU, Ha pacKa3HH peHeHH^H, npamanHH HU, n h3bhhhh HU. 3a ^nnre Ha aHanroara 6eme nogroTBeHa 6a3a Ha cHHMeH roBopeH Marepnjan Koj bo CBojaTa KOHenHa Bep3nja 6poeme BKynHo 255 H^ co BKynHo BpeMeTpaeae og 9 min n 34 s, H3roBopeHH og 7 ^0B0pHH^H og koh 5 cnnKepn bo MaKegoHcKoTo pagno.
3a KBaHTHTaTHBeH onnc Ha HHTOHa^HCKHTe TpeHgoBn 6ea H3gBoeHH BeKTopn Ha gBH^eaaTa Ha ochobhhot xapMoHHK fg og aygno MaTepnjanoT. H3gBoeHHTe BeKTopn Ha f 6ea HopMann3npaHH n noToa rpynnpaHH no non n no Tun Ha HU. 3a oBne rpynn 6ea H3pa6oTeHH 3gpy®eHH ^pa$H^H n 6ea npecMeTaHH BeKTopn Ha npocenHaTa HopMann3npaHa f0 n ropHaTa n gonHaTa rpaHn^ Ha Hej3HHoTo gBH^eae. npecMeTaHHTe BeKTopn 6ea ucKopncTeHn 3a reHepnpaae Ha 6 nuHeapHo-cerMeHTHH Mogenn 3a TpnTe ochobhh TunoBH HU: pacKa3HH 3aBpmHH, npamanHH n h3bhhhh H^ 3a gBaTa nona Ha ^0B0pHH^H. ^ononHHTenHH gBa Mogenn 3a noneTHHTe ogHocHo cpegnmHHTe HU 6ea H3pa6oTeHH 3a gBaTa nona Ha ^0B0pHH^H co aga^Ta^Hja Ha MogennTe 3a 3aBpmHH H^
reHepnpaHHTe nuHeapHo-cerMeHTHH Mogenn nocny^nja KaKo ocHoBa Ha anropuTaMoT 3a aBTOMaTCKo reHepnpaae Ha HHT0Ha^HCKH KoHTypn 3a cncTeMoT 3a BemTanKa cuHTe3a Ha roBop og TeKcT »36opyBaj MaKegoHcKH«. Ce HageBaMe geKa npe3eHTnpaHHTe pe3ynTaTH ie 6ngaT og HHTepec n 3a MaKegoHcKaTa nHHrBHcTHHKa HayKa.
1 BoBeg
npo3ognjaTa, Koja bo ce6e rn BKnynyBa HHT0Ha^HjaTa, HHTeH3HTeT0T, a^eHTOT n puTaM0T, npeTcTaByBa egHa og HajBa^Hnre KapaKTepncTHKu Ha H0BeK0BH0T roBop. npeKy Hea ce Bpmn npeHoc Ha gononHHTenHa HH$opMa^Hja 3a gncKypcoT: HeroBaTa ^yH^nja (pa3nuKyBaMe pacKa3HH, npamanHH, h3bhhhh peHeHH^H), Ba^HocTa Ha ogpegeHH HeroBH genoBH (HarnacyBaae Ha ogpegeHH 3HanajHH 36opoBn), KaKo n HyBcTBaTa n cTaB0T Ha roBopHHKoT (cpeia, H3HeHagyBaae, coMHe® hth.), (Jurafsky 2008, Campbell 2005, O'Shaughnessy 2007, Bilibajkic 2005). nopagn HeMo^HocTa K0MnneTH0 ga ce 3annme, npo3ognjaTa n HH$opMa^HjaTa Koja Taa ja npeHecyBa e egHa og cymTHHcKHTe pa3nuKH koh ro gBojaT roBopeHHoT og nnmaHuoT ja3HK. ymTe noBeie, Taa e go TonKy BTKaeHa bo roBopeHHoT ja3HK, mTo hcthot bo HegocTnr Ha coogBeTHa npo3ognja cTaHyBa coceMa HenpnpogeH n Te^oK 3a cnegeae. 3aToa bo cncTeMHTe 3a cuHTe3a Ha roBop og TeKcT (rOT), anropuTMHTe 3a reHepnpaae Ha npnpogHa HHT0Ha^Hja bo cnHTeTH3npaHH0T roBop ce og roneMo 3Haneae, (Dutoit 1997). OBa e oco6eHo tohho bo BpBHHTe rOT cncTeMn geHec, koh ce cTpeMaT He caMo ga 3BynaT npnpogHo TyKy n ga noKa^aT nyBCTBa, (Tatham 2005, Pitrelli 2006, Bulut 2002), nopagn mTo reHepnpaaeTo Ha npnpogHa npo3ognja ocTaHyBa ga 6nge egHa og HajropnuBHTe TeMH 3a ncTpa^yBaae bo 0Baa o6nacT, (Taylor 2009).
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
641
3a ga ce HanpaBu BucoKoKBanuTeTeH Mogyn 3a reHepupaae Ha npo3oguja bo rOT CHCTeMHTe n0Tpe6H0 e ga ce H3pa6oTH Mogen Ha npo3ogucKaTa CTpyKTypa Ha ja3HKOT 3a Koj ce HaMeHeTH. npuToa, He nocTon onmTo-npu^aTeH KOHceH3yc bo HayHHaTa jaBHocT 3a onumyBaae Ha Koj 6uno Hej3HH acneKT. Hoctoh HH3a Ha TeopHH u Mogenu 3a Taa nen, noBeKeTo og hhb ^oKycupaHu caMo Ha uHToHanujaTa. ABTocerMeHTHo-MeTpuHKaTa (aHr. Autosegmental-Metrical - AM) mKona e aBTop Ha Mo®e6u Hajno3HaTuoT ToBI (aHr. Tone and Break Indices) Mogen (Pierrehumbert 1980, Silverman 1992), Koj ja onumyBa uHTOHanujaTa ynoTpe6yBajKu ancTpaKTHu o3HaKu og TunoT Ha bhcokh (H) u hhckh (L) tohobh. no3HaTuoT Mogen Ha ®yuncaKH, 6a3upaH Ha Mogenupaae Ha $u3uonomKHTe MexaHH3MH 3a reHepupaae Ha npo3ogujaTa, Hygu MaTeMaTHHKH anapaT 3a Mogenupaae Ha HHToHanucKHTe KpuBu co roneMa tohhoct, (Fujisaki 1984). KoHeHHo, TunT MogenoT, pa3BueH 3a hucto uH^eHepcKu nenu, ja onumyBa uHTOHanujaTa npeKy Hu3a og HacTaHu, og kou ceKoj e onumaH og rpyna Ha KoHTuHyupaHu napaMeTpu, (Taylor 2000).
nocTojaT roneM 6poj Ha Bapujanuu u aganranuu Ha oBue Mogenu 3a nenuTe Ha ogpegeH ja3uK; HajMHory 3a ToBI MogenoT. HeKou og nono3HaTuTe ce J_ToBI 3a janoHcKuoT, (Venditti 1997), GToBI 3a repMaHcKuoT, ToDI 3a xonaHgcKuoT, Sp-ToBI 3a mnaHcKuoT, gypu u SCToBI 3a cpncKo-xpBaTcKuoT ja3uK. EgHa og BapujanuuTe Ha MogenoT Ha ®yyucaKu e MogenoT Ha MuKcgop$-®yuucaKu 3a uHTOHanujaTa Ha repMaHcKuoT ja3uK (aHr. Mixdorff-Fujisaki model of German Intonation - MFGI), (Mixdorff 1998).
HoBuTe reHepanuu Ha npo3ogucKu Mogenu, KaKo Stem-ML (aHr. Soft TEMplate Mark-up Language) MogenoT, HygaT 3roneMeHa npenu3HocT bo penpogyKuuja Ha gBu^eaaTa Ha uHTOHanujaTa, KaKo u noggpmKa 3a noBeKe ja3unu, (Kochanski 2003). Stem-ML MogenoT go3BonyBa reHepupaae Ha npo3oguja bo TeKcToBu kou ce MemaBuHa og noBeKe ja3unu, Ha npuMep KuHecKu TeKcT bo Koj ce cogp^aHu aHrnucKu uMHBa, mTo e oco6eHo npuBneHHo 3a cBeTcKuTe rOT cucTeMu. MogenoT ucto TaKa Hygu BHecyBaae Ha Bapujanuu bo uHTOHanujaTa 3a pa3nuHHu BugoBu Ha gucKypc, eMonuu u roBopHu cTunoBu.
HeKou og rOT cucTeMuTe bo nenocT ro u36erHyBaaT MogenupaaeTo Ha npo3ogujaTa. HaMecTo Toa, Tue ynoTpe6yBaaT 6a3a Ha cHuMeHu peneHunu og kou ja eKcTpaxupaaT npo3ogucKaTa cTpyKTypa, Ha npuMep uHTOHanujaTa, u ja HaKaneMyBaaT Ha Bne3HuoT TeKcT. OBoj npucTan u noKpaj egHocTaBHocTa, noKa^yBa go6pu pe3ynTaTu cnopegeH co cucTeMuTe 6a3upaHu Ha npaBuna, (Nemeth 2007).
Bo HayKaTa nocTojaT roneM 6poj Ha ucTpa^yBaaa $oKycupaHu Ha npo3ogujaTa Ha cBeTcKuTe ja3unu, og kou Hajno3HaTu ce ucTpa^yBaaaTa Ha nuepxyM6epT 3a aHrnucKuoT ja3uK (Pierrehumbert 1980), Ha MuKcgop^ 3a repMaHcKuoT, (Mixdorff 1998), Ha AnMuHaHa 3a mnaHcKuoT, (Alminana 1996), Ha Beraagyno 3a uTanujaHcKuoT uth. Cnopeg co3HaHujaTa Ha aBTopuTe nocTojaT ManKy ucTpa^yBaaa 3a npo3ogujaTa Ha MaKegoHcKuoT ja3uK, oco6eHo og acneKT Ha cuHTe3aTa Ha roBop og TeKcT. npBoTo KoHnercr-pemeHue 3a rOT cucTeM 3a cuHTe3a Ha MaKegoHcKu ja3uK He BKnynyBa bo ce6e Mogyn 3a npegBugyBaae Ha npo3ogujaTa, (Josifovski 1997). nocepuo3eH norneg Bp3 MaKegoHcKaTa npo3oguja e HanpaBeH bo (3pmahobcka 2005), KaKo 3a HopManeH TaKa u 3a eMonuoHaneH roBop. Bo (3pmahobcka 2005) ce KopucTu npo3ogucKo HaKaneMyBaae (rpaHcnnaHTanuja)
642
Slavisticna revija, letnik 60/2012, st. 4, oktober-december
og 6a3a Ha npo3ogucKH CTpyKTypu eKCTpaxupaHH og CHHMeH roBopeH MaTepujan. CucTeMOT e noBeie og eKcnepuMeHTanHO 3Haneae, nopagu Toa mTO gon^HHaTa Ha HHTOHa^HCKHTe ^nuHu bo npo3ogucKaTa 6a3a e orpaHHHeHa Ha egeH 36op, mTo noBneKyBa geKa cucTeMoT MO^e ga ce ynoTpe6u 3a reHepupaae Ha npo3ogujaTa 3a oggenHu 36opoBu, a He 3a ^nu peHeHH^H. HajHoBuoT rOT cucTeM TTS-MK, BoonmTo He BKnynyBa Mogyn 3a reHepupaae u HM^neMeHTa^Hja Ha npo3oguja bo H3ne3HHOT roBop, (^YHrypcKH 2009).
nopagu 3a6ene®eHHOT HegocTur Ha ucTpa^yBaHKu pe3ynTaTu bo noneTo Ha aHanu3ara u MogenupaaeTo Ha MaKegoHcKara npo3oguja, KaKo u nopagu HaBneryBaaeTO bo 3aBpmHHTe $a3u Ha gu3ajHupaaeTO u peanH3a^HjaTa Ha rOT cucTeMoT 3a MaKegoHcKu »36opyBaj MaKegoHcKH«, (Gerazov 2008), aBTopuTe caMHTe 3anoHHaa nogpo6Ha pa6oTa bo oBa none. Hhbhhot Tpyg go cera ce ^OKycupa Ha aHanu3a Ha HHTOHa^HCKHTe cTpyKTypu bo MaKegoHcKuoT ja3HK Ha hhbo Ha HHTOHa^HCKH ^nuHH (HU,), (Gerazov 2010a, Gerazov 2010b, Gerazov 2010 c). Bo aHanu3ara 6ea eKcTpaxupaHu u HopManu3upaHu KpHBHTe Ha ochobhhot xapMoHHK (f). HopManH3HpaHHTe KoHTypu Ha f0 6ea rpynupaHu no ocHoBa Ha nonoT Ha roBopHHKoT u TunoT Ha HU,. 3a oBue rpynu 6ea reHepupaHH BeKTopu Ha npoceHHara HopManu3upaHa f0 u rpaHHHHH BeKTopu Ha onceroT Ha gBH^eae Ha HopManu3upaHara f0. OBue BeKTopu nocny^uja 3a reHepupaae Ha nuHeapHO-cerMeHTHu Mogenu Ha HHTOHa^HjaTa Ha MaKegoHcKuoT ja3HK Ha hhbo Ha HU,, (Gerazov 2010 c). MogenuTe 6ea ocHoBa Bp3 Koja 6eme H3rpageH anropuTaMoT 3a aBToMaTcKo reHepupaae Ha HHTOHa^Hja bo cucTeMoT 3a cuHTe3a Ha roBop og TeKcT »36opyBaj MaKegoHcKH«, (Gerazov 2011a).
2 OcilOBIIII nOHMH BO MMT OMaUMjai a
nog nouMOT HHTOHa^Hja ce nogpa36upa gBH^eaeTO Ha ochobhhot xapMOHHK, BucuHa, Ha rnacoT Ha roBopHHKoT, BOo6unaeHO O3HaneH co f , 3a BpeMe Ha H3roBopoT Ha gageHa roBopHa cogp^HHa. Bo Taa cMucna, roBopoT Mo^e ga ce Ha6^.ygyBa KaKo HH3a og HHTOHa^HCKH ^nHHH (HU,), OgHOcHO HHTOHa^HCKH $pa3H, KOH HeCTO, HO He ceKoram, coogBeTcTByBaaT Ha cuHTaKTHHKara cTpyKTypa Ha roBopHaTa cogp^HHa. HMeHo, KpaTKHTe peHeHH^H Boo6unaeHo coogBeTcTByBaaT Ha noeguHeHHu HU,, gogeKa gonruTe peHeHH^H BOo6unaeHO ce cocTaBeHH og HeKonKy BaKBH HU,, koh MO^e, a u He Mopa, ga ce pa3geneHH co 3anupKu npu 3anumyBaaeTO. nopagu OBa HajegHocTaBHaTa nogen6a Ha Bne3HHOT TeKcT Ha HHTOHa^HCKH ^nuHu bo rOT cucTeMHTe, ce 6a3upa caMo Ha HeroBaTa uHTepnyH^uja. OBa e go6po no3HaTuoT DP (aHr. Deterministic punctuation) MeTog Ha cemem^uja, Koj nocTaByBa Kpaj Ha TeKOBHaTa HU, Ha ceKoj HHTepnyH^ucKu 3HaK. nocTojaT u gpyru MeTogu koh MO^aT ga ce 6a3upaar Ha npaBuna, unu naK ga KopucTar anropuTMH 3a MamuHCKa HHTenH^eH^Hja co npeTxogHO o6pa6oTeHH TeKCTOBH 3a TpeHupaae, (Taylor 2009).
Bo ceKoja HU, HeKou og 36opoBHTe, Boo6unaeHo ce pa6oTu 3a cogp^HHCKHTe 36opoBH (uMeHKH, rnaronu, npugaBKH u noBeieTO npuno3u), MO^ar ga 6ugaT HarnaceHH noBeie og ocTaHaTHTe. Bo nuHrBHCTHKara OBaa nojaBa e no3HaTa nog aHrnucKHOT Ha3HB pitch accent (bo npeBog aMieHT Ha BucuHaTa) nopagu Toa mTO BOo6uHaeHO ce peanu3upa npeKy gBH^eaa Ha ochobhhot xapMOHHK f0 Ha
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
643
r0B0pHHK0T, bo n0HaTaM0mHH0T TeKCT 0B0j aKneHT ie ro 03HanHMe KaKO peHeHUHeH aKneHT. PeneHHHHHOT aKneHT nara Ha aKueffrapaHuoT cnor og HarnaceHuoT 36op. Bo egHa HU,, uaKo nopeTKo, momt ga ce jaBaT noBeie TaKBH aKneffra, npu mTo nocnegHuoT og hub ja urpa ynorara Ha rnaBeH u ce HapeKyBa u HyKneapeH aKneHT. HyKneapHuoT aKneHT cny^u 3a noKa^yBaae Ha Toa Koj og 36opoBHTe bo peHeHunara e bo neHTapoT Ha BHHMaHHeTo. na, egHa og nenuTe Ha MogynuTe 3a cuHTe3a Ha npo3oguja bo rOT cucTeMUTe, e u ga ce ogpegu Ha Koj 36op nara oBoj HyKneapeH aKneHT bo gageHaTa HU,. H TyKa nocTojaT egHocTaBHu u cno^eHu geTepMHHHcTHHKH anropuTMH, KaKo u anropuTMH 6a3upaHu Ha MamuHcKa HHTenureHnuja. EgHo egHocTaBHo npaBuno 3a nocTaByBaae Ha HyKneapHuoT aKneHT e Toj ga ce nocTaBu cnopeg BepojaraocTa Ha nojaByBaae Ha 36opoBUTe bo Taa HU,, T.e. oBoj HyKneapeH aKneHT ga nagHe Ha 36opoT Koj uMa HajMana BepojaTHocT Ha nojaByBaae, (Pan 2000). OBa ce ynoTpe6yBa u bo rOT cucTeMoT »36opyBaj MaKegoHcKH«, (Gerazov 2011b). BepojaraocTa Ha nojaByBaae Ha 36opoBUTe, KojamTo ja kophcth cucTeMoT »36opyBaj MaKegoHcKu«, e eKcTpaxupaHa og aHanu3ara Ha rnacoBHaTa cTpyKTypa Ha MaKegoHcKuoT ja3UK npe3eHTupaHa bo (rEPA30B 2009). OcBeH peHeHHHHHoT aKneHT nocTou u TaKaHapeneHuoT $pa3eH aKneHT (aHr. phrase accent) Koj ce jaByBa BegHam no nocnegHuoT, ogHocHo rnaBHuoT, peHeHUHeH aKneHT, a npeg KpajoT Ha HU,.
HaHUHoT Ha peanroanuja Ha peHeHHHHHoT aKneHT npeKy HHToHanujara BoonmTo He e egHocTaBeH. HaKo Boo6uHaeHo Toj ce peanu3upa npeKy H3BumyBaae bo HHToHanucKara KpuBa, Mo^e u ga 6uge npeHeceH npeKy nag bo HHTOHanujaTa, a HecTo egeH hct peHeHUHeH aKneHT bo ucTaTa HU, u Ha ucTaTa no3Hnuja Mo^e ga 6uge peanu3upaH Ha pa3nuHHH HaHHHH. Co coogBeTHu npoMeHu bo f0 ce peanu3upa u $pa3HuoT aKneHT, a nag u nopacT bo uHTOHanujaTa Boo6uHaeHo ce jaByBa u Ha KpajoT og uHToHanucKHTe nenuHH. 3a onumyBaae Ha oBue gBH^eaa bo HHToHanujaTa, KaKo mTo 6eme cnoMHaTo bo BoBegoT, bo ynoTpe6a ce noBeie Mogenu, og koh egeH og Hajno3HaTHTe e ToBI MogenoT. Eugejiu bo npe3eHTanujaTa Ha pe3ynTaruTe HeKou gucKycuu ce gageHu bo cornacHocT co oBoj Mogen, Ha KpaTKo ie pa3raegaMe HeKou HeroBH KapaKTepHcTHKH.
ToBI MogenoT, (Pierrehumbert 1980, Silverman 1992), ce 6a3upa Ha ynoTpe6aTa Ha ancTpaKTHH o3HaKH 3a hh3ok L (aHr. low) u bhcok H (aHr. high) toh 3a ga ce npeTcTaBH penaruBHoTo gBH^eae Ha ochobhhot xapMoHHK f bo MoMeHTHTe Ha peHeHHHHHTe aKneHTu (aKo ru HMa noBeie), $pa3HuoT aKneHT u Ha KpajoT og HHToHanucKaTa nenuHa. 3a ga ce gage go 3Haeae 3a Koj aKneHT ce ogHecyBa gageHaTa o3HaKa, Taa ce npugpy^yBa co cnegHHTe Tpu cuM6onu: * (aKo ce pa6oTH 3a peHeHUHeH aKneHT), - ($pa3eH aKneHT) u % (Kpaj Ha nenuHara). ^ononHHTenHo bo HeKou cnyHau Mo^e ga ce ynoTpe6u u o3HaKara %H Koja ce ogHecyBa Ha noHeraaTa HHToHanuja bo HU,, ho Boo6uHaeHo Taa ce H36erHyBa npu MapKupaaeTo.
3 npeTxogHH ii()3iiaBan>a 3a HHTOHa^HjaTa Ha MaKeg0HCKH0T ja3HK
HeKou ochobhh KoHcTaTanuu 3a uHTOHanujaTa bo MaKegoHcKuoT ja3HK, ce geKa bo pacKa3HHTe peHeHunu HHToHanujara 3anoHHyBa hhcko, na noneKa ce noBumyBa 3a Ha KpajoT noBTopHo ga ce HaManu. Kaj npamaaara naK, HHTOHanujaTa noBTopHo noHHyBa hhcko na ce noBumyBa go KpajoT 6e3 ga ce HaManu, (Eojkobcka 2008). Kaj
644
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
(Friedman 2001) gononHurenHo e noconeHo geKa npamaaaTa 6ene®aT nopacT bo uHT0Ha^ujaTa Ha rnaronoT 0gH0cH0 Ha 36opoT Koj e bo $0Kyc0T Ha npamaaern Hcto TaKa, aBTopoT ja ^0TeH^upa Ba^HocTa Ha uHT0Ha^ujaTa 3a ogpegyBaae Ha $0Kyc0T bo peneHu^Ta. OnecHuTenHa 0K0nH0cT bo Mogenupaaero Ha uHT0Ha^ujaTa Ha MaKegoHcKuoT ja3uK e $aKT0T mT0 a^eHT0T e og eKcnupaTopeH (guHaMuneH) Bug, 0gH0cH0 ce peanu3upa npeKy 3roneMeHa eHepruja Ha HocenKaTa caMornacKa bo roBopHuoT curaan, (Bojkobcka 2008). Toa 3Hanu geKa a^eHT0T He ce HagogaBa Bp3 uHT0Ha^ucKaTa KpuBa KaK0 bo ja3u^uTe co peneHuneH, 0gH0cH0 My3uHKu, aK^HT.
nonogpo6Ha aHanu3a Ha npo6neM0T Ha MaKegoHcKaTa uHT0Ha^uja, Mo®e ga ce Hajge bo (Hhkohaeba 1977), bo Koja aBTopoT ja aHanu3upa $pa3HaTa uHT0Ha^uja bo cnoBeHcKuTe ja3u^u, ocBpHyBajiu ce npuToa u Ha uHT0Ha^ujaTa bo MaKegoHcKuoT ja3uK. Bo aHanu3aTa Ha MaKegoHcKaTa uHT0Ha^uja Haj3HanajHa e M0H0rpa$ujara Ha CaBu^Ka et al., Koja goHecyBa hobu ^0gaT0^u 3a uHT0Ha^ujaTa bo cTaHgapgHuoT MaKegoHcKu, (Cabhu,ka 1977). y6aB0 HagoBp3yBaae Ha ^0gaT0^uTe og 0Baa M0H0rpa$uja, ce gageHu bo npunoroT 3a $pa3Hara uHT0Ha^uja bo coBpeMeHuoT noncKu u MaKegoHcKu ja3uK K0jmT0 npeTcTaByBa gen og M0H0rpa$ujaTa nocBeTeHa Ha npo3ogujaTa bo noncKuoT u bo MaKegoHcKuoT ja3uK, (Bh^oeckh 1999). OBue aHanu3u ce og 0c06eH0 3Haneae 3a u3pa6oTKa Ha KBanuTeTeH Mogyn 3a aBT0MaTcK0 reHepupaae Ha uHT0Ha^uja bo cucTeM 3a cuHTe3a Ha roBop HanpaBeH 3a MaKegoHcKuoT ja3uK.
4 Ba3a Ha CHHMeH roBopeH MaTepnja^
OcHoBHaTa 3aMucna 6eme aHanu3ara Ha MaKegoHcKaTa uHT0Ha^uja ga ce HanpaBu Bp3 roBopeH MaTepujan cHuMeH og rpyna Ha npo$ecuoHanHu ^0B0pHu^u co bucok KBanuTeT. nopagu HegocTuroT Ha pecypcu, 6eme pemeHo ga ce chumu ayguo MaTepujan gupeKTHo og nporpaMaTa Ha MaKeg0HcK0T0 paguo u og Hero ga ce u3gBou noTpe6HuoT roBopeH MaTepujan 3a HamaTa aHanu3a. no n0BeiegHeBH0T0 cHuMaae 6eme co6paH0 roneM0T0 K0nunecTB0 Ha ayguo MaTepujan, og Koe BKynHo 6ea u3gBoeHu 4 u non naca roBop. Og 0B0j roBopeH MaTepujan 6ea u36paHu 5 ^0B0pHu^u, 2 Ma»u u 3 ®eHu, 3a kou 6eme yTBpgeHo geKa uMaaT uHT0Ha^uja noBonHa 3a aHanu3a. HMeHo, HeKou og oT^pneHure cHuMeHu ^0B0pHu^u npaBea peHeHu^u bo nocTojaHa Hu3a, HagoBp3yBajiu ru uHT0Ha^ucKu egHa Ha gpy ra, gpyru 36opyBaa npe6p30 uth. nopagu HegocTuroT Ha npamaaa u u3buhhu peHeHu^u gononHuTenHo 6ea cHuMeHu ymTe 2 roBopHuKa mT0 ro 3roneMu BKynHuoT 6poj Ha ^0B0pHu^u bo 6a3aTa Ha 7. ^nuoT cHuMeH MaTepujan e HanpaBeH co HagBopemeH ayguo uHTep^ejc co npo$ecuoHanHu AD K0HBepT0pu u gu^uTanu3a^uja co pe3ony^uja og 24 6utobu Ha $peKBeH^uja Ha ceMnnupaae og 44,1 kHz. Ayguo MarepujanoT e noToa peKBaHTu3upaH Ha pe3ony^uja og 16 6utobu 3a ga ce 3amTegu Ha MeMopuja. ^ogaTHuTe ^0B0pHu^u ce cHuMeHu co o6uneH mukpo$oh 3a mupoKa ynoTpe6a.
Og ^nuoT roBopeH MaTepujan 6ea eKcTpaxupaHu 255 uHT0Ha^ucKu ^nuHu co BKynHo BpeMeTpaeae og 09 m 34 s. Ba3aTa cogp^u BKynHo 205 HU, u3gBoeHu og pacKa3Hu peHeHu^u, a nogeneHu Ha nonerau, cpegumHu u 3aBpmHu H^ 31 HU,
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
645
H3gBoeHH og npamaaa (npamanHu HU,) u 19 HU, u3gBoeHu og h3bhhhh peneHuuu u Hapeg6u (h3bhhhh HU,), Ta6ena I.
Ta6ena I: CocTaB Ha 6a3aTa og CHHMeH roBopeH MaTepujan ynoTpe6eH bo aHanu3aTa Ha MaKegoHCKaTa uHToHauuja.
robopiihk		na mjil'|]hp.'[<>?		pufkilshh 1(11			11 [M i1euiiiie HU	lljbiihiii im
oíehiksi	flan	BJJCHC	im	ho^ctii}i	cpcjuilidii!	'3aspuii!H		
m	m	lm 25s	35	10	13	12	/	i
ME	II	lni 5SSf>	51	14	\9	1«		/
Br	m	lm 16&	47	8	1	12	IA	12
MB	:+:	lmQSt	26	s	11	7		
3K	%	lin	39	12	13	M		/
TA	*		50	11	9	13	10	7
my	a	Om 15j	7	i	t		7	1
bk-vmio		34i	255	63	66	76	31	19
5 AHa^H3a Ha HopMa.™3HpaHH KOHTypu Ha f0
OBaa aHanu3a Ha uHToHauujaTa bo MaKegoHCKuoT ja3HK uMame 3a uen KBaHTHTaTHBHo ga ru onume TpeHgoBuTe bo HeroBaTa uHTOHauucKa CTpyKTypa, co uen ga 6uge u3BpmeHo hubho Mogenupaae. Bo paMKUTe Ha oBaa aHanu3a 6eme HanpaBeHa eKCTpaKuuja u HopManu3auuja Ha HHToHauHCKHTe KpuBu og gen og H^ og ayguo 6a3aTa. OBa obo3mo®u 3gpy®eHa aHanu3a u npuKa3 Ha uHTOHauucKuTe KoHTypu og noBeie roBopHuuu, co mTo Ce noCTurHa gononHuTenHo ycpegHyBaae Ha uHToHauucKuTe TpeHgoBu. Eea HanpaBeHu 6 rpynu Ha uHTOHauucKu KoHTypu u Toa 3a TpuTe Haj3HanajHu TunoBu Ha HU; pacKa3Hu 3aBpmHu, npamanHu u u3buhhu HU,, 3a gBaTa nona. 3a oBue rpynu 6ea npecMeTaHu npocenHuTe uHTOHauucKu KoHTypu u once3u, KoumTo nocny^uja bo reHepupaaeTo Ha nuHeapHo-cerMeHTHu Mogenu Ha MaKegoHCKaTa uHTOHauuja Ha hubo Ha HU,. OBue Mogenu ce bo ocHoBaTa Ha anropuTaMoT 3a aBToMaTCKo reHepupaae Ha npo3ogujaTa bo cucTeMoT 3a cuHTe3a Ha roBop og TeKCT »36opyBaj MaKegoHCKu«.
5.1 MeTogo^ornja
3a peanroauuja Ha aHanu3aTa, HajnpBuH 6eme noTpe6Ho ga ce eKCTpaxupaaT uHToHauucKuTe KpuBu og CHuMeHuoT roBopeH MaTepujan bo Bug Ha BeKTopu og ochobhuot xapMoHuK f EKCTpaKuujaTa Ha ochobhuot xapMoHuK f0 og CHuMeHuoT roBopeH MaTepujan 6eme HanpaBeHa co Bapujauuja Ha KnacuHHuoT anropuTaM 3a eKCTpaKuuja Ha f0 co ynoTpe6a Ha aBToKopenauujaTa Ha tobophuot curHan, (Rabiner 1978). npoMeHaTa Ha f0 6eme npecMeTyBaHa co neKop og 20 ms, mTo pe3ynTupame co ^peKBeHuuja Ha ceMnnupaae 3a eKCTpaxupaHuTe BeKTopu Ha f
646
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
og 50 Hz. BKynHuoT 6poj Ha eKCTpaxupaHu uHT0Ha^ucKu KoHTypu ynoTpe6eHu bo BTopuoT gen Ha aHanroaTa 6eme 125, Ta6ena II.
Bo cnegHuoT neKop, ceKoja og KoHTypuTe Ha f0 6eme HopManu3upaHa cnopeg HajnecTaTa f0 3a Toj roBopHuK 3a gageHuoT Tun Ha H^ HajnecTaTa f0 6eme go6ueHa npu cTaracranKaTa aHanu3a Ha guHaMuKaTa Ha uHT0Ha^ujaTa 3a ceKoj og ^0B0pHu^uTe u 3a 3Te TunoBu Ha HU,, (Gerazov 2010b). Co oBaa HopManu3a^uja ce obo3mo®u rpynupaae Ha KoHTypu Ha f0 og pa3nuHHu ^0B0pHu^u u HuBHa 3gpy®eHa aHanu3a. Tue 6ea rpy nupaHu cnopeg TunoT Ha HU,, ho u cnopeg nonoT Ha r0B0pHuK0T, nopagu oneKyBaHuTe pa3nuKu bo cTeneHoT Ha ynoTpe6a Ha uHT0Ha^ujaTa Kaj gBaTa nona. rpynaTa Ha npamanHu H^ 6eme noHaTaMy nogeneHa Ha npamaaa co H% aHTUKageH^uja u npamaaa co L% KageH^uja (ranuneH u HeranuneH u3roBop), mT0 HanpaBu K0HeHHu0T 6poj Ha rpynu ga 6uge 8; npuKa^aHu bo Ta6ena II.
Ta6ena II: OcyMTe rpynu Ha HopManu3upaHu KoHTypu Ha f0 3eMeHu B'npegBug bo aHanu3aTa.
	Tu n lia Büiogausto ue.iiiHii				
rpyaa rviopum	púciia^m laepuihai	npailISJMH		lIiB;rtiDi	
		najjacT	rai		BK.
nao	41	10	4	12	67
	i4	S	9	7	ÍS
				ßk-\nMG	
3a ceKoja og rpynuTe, HopManu3upaHuTe BeKTopu Haf0 6ea 3anyBaHu bo Bug Ha MaTpu^ co hubho u3paMHyBaae bo gecHo, mT0 3Hanu geKa 6ea noMecTeHu TaKa mT0 HuBHuTe KpaeBu Ke 6ugaT npeKnoneHu bo BpeMe. OBa 6eme n0Tpe6H0 nopagu pa3nuHHaTa gon^uHa Ha KoHTypuTe Haf u nopagu Toa mT0 ^HTapoT Ha BHuMaHueTo 6eme Bp3 uHT0Ha^ucKUTe TpeHgoBu Ha KpajoT og HU,. BaKa noMecTeHu, KoHTypuTe Ha f0 6ea uc^TaHu Ha 3gpy®eH rpa^uK co MapKepu bo pa3nuHHu 6ou, cn. 1. Ha cnuKaTa e npuKa^aH rpa^uK HanpaBeH co uc^TyBaae Ha 34 HopManu3upaHu KoHTypu Ha f0 Ha 3aBpmHu HU, 3eMeHu og rpynaTa Ha tobophuhku. Ha an^ucaTa e HaHeceHo BpeMeTo bo ceKyHgu cMeTaHo og KpajoT Ha H^ (03HaneH co 0), a Ha opguHaTaTa e HaHeceHa HopManu3upaHaTa $peKBeH^uja.
I ! i ; !
J( J 41 a ít i 14 1 41 t
Cn. 1: Tpa^uK Ha Koj ce npuKa^aHu 34 HopManu3upaHu KoHTypu Ha f0 eKcTpaxupaHu og 3aBpmHuTe H^ 3a rpynaTa Ha tobophuhku.
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
647
Mo^e ga ce 3a6ene®u geKa KpuBUTe Ha HopManroupaHaxa fg Hajrycro ro noKpuBaaT nogpanjeTo oKony HopManu3upaHaTa ^peKBeHuuja 1, mTo u Morneme ga ce oneKyBa nopagu ynoTpe6aTa Ha HajnecTaTa f0 3a HUBHa HopManu3auuja. Hcto TaKa, Tue uMaaT TeHgeHuuja ga HanpaBaT ckok Harope noBumyBajiu ce u Bpaiajiu ce Ha3ag oKony 1, mTo BcymHocT npeTcTaByBaaT peneHUHHUTe aKueHTu bo pa3nuHHUTe KoHTypu Ha fg.
Ha KpajoT, 3a ceKoja og 8xe rpynu Ha HopManu3upaHu KoHTypu Ha fg, 6ea npecMeTaHu BeKTopu Ha npoceHHaTa HopManu3upaHa f0 u ropHaTa u gonHaTa rpaHuua Ha onceroT Ha Hej3UHoTo gBu^eae. HajnpBUH npoceHHaTa HopManu3upaHa f0 h Hej3UHUTe rpaHUHHu BpegHocTu 6ea npecMeTaHu 3a ceKoj BpeMeHcKu MoMeHT cnopeg cnegHuoT anropuTaM:
1.	3eMu ru cuTe BpegHocTu 3a HopManu3upaHaTaf0 og MaTpuuaxa 3a BpeMeHcKu MoMeHT i h 3anyBaj ru bo egeH BeKTop.
2.	npecMeTaj ja npoceHHaxa HopManu3upaHaf0, m, 3a BeKTopoT.
3.	npecMeTaj ja cTaHgapgHaTa geBujauuja a Ha HopManroupaHaxa f0 bo beKTopoT.
4.	Hajgu ja HajBucoKaTa BpegHocT Ha HopManu3upaHaTa f0, bm
b < m + 3 a.
max
5.	Hajgu ja HajHucKaTa BpegHocT Ha HopManu3upaHaTaf0, bm
b . > m - 3 a.
min
6.	HHKpeMeHTupaj ro i.
7.	Ako i < Kpaj, ogu Ha 1o.
8.	Kpaj.
3a npecMeTyBaae Ha rpaHUHHUTe BpegHocTu Ha onceroT Ha HopManu3upaHaTa f0, bmax u bmn, 6eme ynoTpe6eHa cTaracTUHKa aHanu3a co uen ga ce enuMUHupaaT noBpeMeHUTe rpemKu Ha anropuTaMoT 3a eKCTpaKuuja Haf . HMeHo, onceroT og 3 a ru cogp^u 99,7% og BpegHocTUTe Ha HopManu3upaHaTa f0 bo gageHuoT BpeMeHcKu MoMeHT, mTo 6eme 3eMeHo 3a coogBeTHo bo npecMeTKaTa. Ha cn. 2 Mo^e ga ce Bugu rpa^uHKu npuKa3 Ha go6ueHUTe BpegHocTu 3a m, bmax u b , go6ueHu co anropuTaMoT 3a KoHTypuTe Haf rpynaTa Ha 3aBpmHu HU, Ha roBopHUHKUTe.
Cn. 2: CpegHa HopManu3upaHa f0 (upHo) u ropHa u gonHa rpaHuua Ha HopManu3upaHaTa f0 (chho) no BpeMeHcKu MoMeHT 3a 3aBpmeTouu Ha pacKa3Hu peneHuuu 3a roBopHuuuTe ®eHu.
648
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
HaKo rpaHu^Ta og 3c nocny^u 3a enuMUHupaae Ha gen og uMnyncHuoT myM npucyTeH bo KoHTypuTe Ha f, Mo^e ga ce 3a6ene®u og cn. 2 geKa bo go6ueHUTe BeKTopu Toj cè ymTe e npucyTeH. nopagu oBa, Tue ce ^unTpupaaT co MegujaHcKu $unTep og 5th peg mTo coogBeTcTByBa Ha ^po3ope^ og 100 ms npu $peKBeH^Hja Ha ceMnnupaae og 50 Hz. no ^unTpupaaeTo ce npecMeTyBaaT aHBenonuTe Ha gBaTa rpaHUHHu BeKTopu. 3a ropHaTa rpaHu^, aHBenonaTa ce npecMeTyBa co 3aMeHa Ha MoMeHTHaTa BpegHocT Ha bmax co MaKcuManHaTa bo uHTepBan og 200 ms oKony Hea. 3a npecMeTyBaae Ha aHBenonaTa Ha gonHaTa rpaHu^ 6eme ynoTpe6eHa MUHUManHaTa BpegHocT bo hcthot uHTepBan.
Ha KpajoT, TpuTe BeKTopu 6ea ^unTpupaHu co XaHoB HucKo-nponyceH ^unTep co rpaHUHHa $peKBeH^Hja og 1 Hz npeKy npuMeHa Ha MeTogoT Ha ^unTpupaae co HynTa $a3a. ynoTpe6eHaTa rpaHUHHaTa $peKBeH^Hja og 1 Hz Bpmu u3Ma3HyBaae Ha o6nuK Ha BeKTopuTe, npuToa go3BonyBajiu hm guHaMUKa goBonHa 3a ga ro cnegaT TeKoT Ha HHTOHa^HCKaTa cTpyKTypa. OBaa o6pa6oTKa Ha BeKTopuTe e npuKa^aHa 3a KpaToK ucenoK og BeKTopoT Ha ropHaTa rpaHu^ Ha cn. 3. Ko^hhhot o6nuK Ha BeKTopuTe Ha npocenHaTa HopManu3upaHa f u ^paHH^HTe Ha Hej3UHuoT oncer e uc^TaH Ha cn. 4 Bp3 npBUHHo go6ueHUTe BeKTopu.
1Ú	*.t	I*	If	*	«4	«É
WM
Cn. 3: BeKTopoT Ha ropHaTa rpaHu^ Ha onceroT Ha gBu^eae Ha fg: npecMeTaH no BpeMeHcKu MoMeHT (chho), no MegujaHcKoTo ^unTpupaae (cBeTno chho), npecMeTaHaTa aHBenona (3eneHo) u ko^hhuot HeroB o6nuK ^pBeHo).
4	- as d il j .14 i ti o
MM
Cn. 4: KoHeneH o6nuK Ha npocenHaTa HopManu3upaHa f0 (cBeTno chho) h gBeTe ^paHH^H ^pBeHo) HacnpoTu Tue npecMeTaHu no BpeMeHcKu MoMeHT ^pHo u chho, coogBeTHo).
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
649
5.2 Pe3y^TaTH
Bo 0B0j gen ie 6ugaT npeTCTaBeHH go6ueHHTe 36upHH rpa^uuu 3a ocyMTe aHanu3upaHu rpynu Ha HU, bo KBaHTHTaTHBHaTa aHanu3aTa Ha MaKegoHCKaTa HHTOHaunja. Ha rpa^uuuTe ce npeTcTaBeHu u npecMeTaHHTe BeKTopu Ha npocenHaTa HopManu3upaHa f0 u gonHaTa u ropHaTa rpaHuua Ha Hej3HHOTO gBH^eae. Ha ceKoj rpa^HK pa3nuHHHTe KoHTypu Ha HopManu3upaHaTa f0 ce gageHu npeKy MapKepu bo pa3nuHHu 6ou, gogeKa co cBeTno cuHaTa u gBeTe upBeHu kphbh ce gageHu cnoMeHaTHTe BeKTopu. KaKo pe^epeHua, Ha rpa^uuuTe co HcnpeKHHara upHa nuHuja e gageHa BpegHocTa 1 Ha HopManu3upaHaTa ^peKBeHuuja, mTo e HajnecTaTa f0 3a ceKoj roBopHHK 3a Toj Tun Ha H^
A. PacKa3HH 3aB|)iiiiiii H^
Ha cn. 5 ce npuKa^aHH rpa^uuuTe Ha 3aBpmHHTe HU Ha pacKa3HHTe peneHuuu 3a MamKHTe u ^eHcKHTe roBopHuuu. EBugeHTHa e L-L% ToBI KageHuuja Koj ucnnuByBa og 36upoT Ha KoHTypu Ha HopManu3upaHaTa f. Hcto TaKa, Mo^e ga ce 3a6ene®u geKa ^eHcKHTe roBopHuuu Te^aT koh noroneMa ynoTpe6a Ha HHToHauujaTa bo 36opyBaaeTo, mTo coogBeTcTByBa Ha npeTxogHHTe ucTpa^yBaaa Ha guHaMHKaTa bo MaKegoHcKaTa HHTOHauuja, (Gerazov 2010b). Mo^e ga ce Bugu geKa Kaj MamKHTe roBopHuuu ce jaByBa cTa6unHo nnaTo Koe Bogu koh nocTeneH nag Ha f0 nonHyBajiu og -1,25 s, Koj noToa ja 3roneMyBa cBojaTa cTpMHHHa bo -0,2 s og KpajoT. 3a ^eHcKHTe roBopHuuu nocTou nocTeneH nag bo npocenHaTa HopManu3upaHa f0 hh3 uenuoT TeK Ha KoHTypuTe co 3a6p3aH nag nonHyBajiu og -0,5 s og KpajoT.
t—m	tiMw
Cn. 5: 36upHu rpa^uuu Ha KoHTypuTe Ha HopManu3upaHaTa f0 u npecMeTaHHTe BeKTopu Ha npocenHaTa HopManu3upaHa f0 u rpaHuuuTe Ha Hej3HHHoT oncer 3a 3aBpmHu HU Ha pacKa3HHTe peneHuuu 3a MamKH (neBo) u ^hckh (gecHo) roBopHuuu.
B. nparna^MM HU
36upHH rpa^uuu Ha KoHTypuTe Ha HopManu3upaHa f0 u reHepupaHH BeKTopu 3a npocenHaTa HopManu3upaHaf0 u rpaHuuuTe Ha Hej3HHHoT oncer 3a npamanHHTe H^
650
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
ce gageHu Ha cn. 6 u cn. 7. HHT0Ha^ucKUTe KoHTypu Kaj npamanHuTe H^ M0®aT ga ce nogenaT Ha gBe rpynu: uHT0Ha^ucKu KoHTypu co L-H% aHTUKa^eH^uja (cn. 6) u Tue co L-L% Ka^eH^uja (cn. 7). nogen6aTa Ha KoHTypuTe bo oBue gBe rpynu 6eme HanpaBeHo aBToMaTcKu, a ynoTpe6eHuoT KpuTepuyM 6eme ganu KoHTypaTa Ha HopManu3upaHa f0 3aBpmyBa Hag unu nog 1. Ha cn. 6 M0®e jacHo ga ce Bugu L-H% aHTUKageH^ujaTa, Koe nonHyBa og -0,2 s og KpajoT u Kaj MamKuTe u Kaj ^eHcKuTe ^0B0pHu^u.
TA>W	mkpl
Cn. 6: 36upHu ^pa$u^u Ha KoHTypuTe Ha HopManu3upaHa f0 u npecMeTaHuTe BeKTopu Ha npoceHHaTa HopManu3upaHa fg u ^paHu^uTe Ha Hej3uHuoT oncer 3a npamanHu H^ co H% aHTUKageH^uja Ha KpajoT 3a MamKu (neBo) u ^hcku (gecHo)
^0B0pHU^U.
Cn. 7: 36upHu ^pa$u^u Ha KoHTypuTe Ha HopManu3upaHa f0 u npecMeTaHuTe BeKTopu Ha npoceHHaTa HopManu3upaHa fg u ^paHu^uTe Ha Hej3uHuoT oncer 3a npamanHu H^ co L% Ka^eH^uja Ha KpajoT 3a MamKu (neBo) u ^hcku (gecHo)
^0B0pHU^U.
B. 03BHHHH H^
36upHuTe ^pa$u^u u npecMeTaHuTe BeKTopu 3a u3BuHHuTe HU, ce npuKa^aHu Ha cn. 8. npu H0pManu3upaaeT0 Ha KoHTypuTe Ha fg Kaj MamKuTe ^0B0pHu^u 6eme ynoTpe6eHa HuBHaTa cpegHa f0 HaMecTo HajnecTaTa fg, nopagu HeBoo6unaeHo BucoKuTe BpegHocTu 3a HajnecTaTa f0 go6ueHu bo aHanu3aTa Ha guHaMuKaTa Ha fg, (Gerazov 2010b). Mo«e ga BuguMe geKa nopagu noroneMuoT 6poj Ha u3buhhu HU, co L% Ka^eH^uja bo uHT0Ha^ujaTa Ha HuBHuTe KpaeBu, npecMeTaHuTe BeKTopu
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
651
Ha npocenHara HopManu3upaHa f0 bo gBaTa cnynaja 3aBpmyBaaT co L% KageHguja, KaKo u Kaj pacKa3HuTe 3aBpmHu HU,. Pa3nuKaTa Kaj u3BuHHuTe HU, e bo Toa mTo cpegHaTa u HajnecTara f0 ce noBucoKu og oHue Kaj pacKa3HuTe H^ 3a cuTe roBopHugu. Ha cnuKara Mo^e ga ce Bugu geKa nagoT Ha f0 3anonHyBa og -0,5 s og KpajoT Kaj MamKuTe roBopHugu, a Kaj ^eHcKuTe nocTou nocTeneHo onaraae hu3 genuoT TeK Ha BeKTopoT.

Cn. 8: 36upHu rpa^ugu Ha KoHTypuTe Ha HopManu3upaHa f0 u npecMeTaHuTe BeKTopu Ha npoceHHaTa HopManu3upaHa f0 u rpaHuguTe Ha Hej3uHuoT oncer 3a u3buhhu HU, 3a MamKu (neBo) u ^hcku (gecHo) roBopHugu.
6 ^HHeapHO-cerMeHTHH Moge.™ Ha MaKegoHCKaTa HHTOHa^Hja Ha hhbo Ha MMT onauMCKa ue^nna
npecMeTaHuTe BeKTopu Ha npocenHaTa HopManu3upaHa f0 3a pa3nuHHuTe TunoBu Ha uHTOHagucKu nenuHu 3a gBeTe rpynu Ha roBopHugu, noHaTaMy 6ea ucKopucTeHu 3a reHepupaae Ha noegHocTaBeHu nuHeapHo-cerMeHTHu Mogenu Ha MaKegoHcKaTa uHTOHanuja Ha hubo Ha uHTOHanucKa nenuHa bo 3aBucHocT og nonoT Ha roBopHuKoT. MogenuTe ce HanpaBeHu TaKa mTo co ynoTpe6a Ha MuHuManeH 6poj Ha cemeHTu ga ce go6ue goBonHo 6nucKa cnuKa 3a gBu^eaeTo Ha KoHTypuTe Ha npocenHaTa HopManu3upaHaf0. 3a ropHaTa u gonHaTa rpaHuga Ha onceroT Ha gBu^eae Ha HopManu3upaHaTa f0 He 6ea ge^uHupaHu 3ace6Hu Mogenu, TyKy 6eme HajgeHo noTpe6HoTo noMecTyBaae Ha MogenoT Ha npocenHaTa HopManu3upaHa f0 3a Toj ga ce noKnonu co npecMeTaHuTe BeKTopu Ha rpaHuguTe. Bea reHepupaHu BKynHo 8 Mogenu: 3a nonerauTe, cpegumHuTe u 3aBpmHuTe H^ Ha pacKa3HuTe peneHugu, 3a npamanHuTe HU, co H% aHTuKageHguja u 3a u3BuHHuTe HU,, 3a ceKoj og nonoBuTe. Bo npogon^eHue ce npe3eHTupaHu reHepupaHuTe Mogenu.
A. PacKaíHH 'jaitpiniiM H^
Ha cn. 9 ce npuKa^aHu nuHeapHo-cerMeHTHuTe Mogenu 3a npocenHaTa HopManu3upaHaf0 (npHo) u ropHaTa u gonHaTa rpaHuga (cuho) 3a 3aBpmHuTe H^ Ha pacKa3HuTe peneHugu. Mo^e ga ce Bugu geKa MogenuTe uMaaT nocTeneHo onaraae Ha f hu3 genuoT TeK Koe ce 3roneMyBa bo BpeMeHcKuTe MoMeHTu -0,2 s u -0,6 s
652
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
og KpajoT Ha K0HTypuTe 3a MamKUTe h 3a ^eHcKUTe ^0B0pHH^H. Bo gBaTa Mogena ce ynoTpeöeHu no Tpu cerMeHTu. Bo Ta6enaTa III ce gageHu KapaKTepucTUHHUTe tohkh Ha gBaTa Mogena Ha npoceHHaTa HopManu3upaHa f0 KaKo u noMecTyBaaaTa noTpeÖHu 3a go6uBaae Ha MogenuTe 3a ^paHH^HTe.
Cn. 9: .nuHeapHo-cerneHTHu Mogenu 3a npoceHHaTa HopManu3upaHa f0 (^ho) h ropHaTa u gonHa rpaHu^ (chho) Ha 3aBpmHUTe HU, 3a MamKu (neBo) u ^hckh (gecHo) ^0B0pHH^H.
Ta6ena III. KapaKTepHcTHHHH tohkh Ha HHT0Ha^HCKHTe Mogenu 3a 3aBpmHu HU, Kaj MamKu u ^hckh ^0B0pHH^H co noMecTyBaaaTa 3a go6uBaae Ha MogenuTe Ha gBeTe ^paHH^H.
r'pyn* rosopmiuw		KipihtrFwiiriiii lú-lüj			DMttij'Mt a ivmnuin	
		1	Î	}		JfWH*
wm	• pfHf [sj	-2.4	-QJ	0		
	H<TJ*«JTHHipa HI Kuril Ulljil		0-5	0,41	0,15	
xrHii	Ep«lt [3]	-3.J	-ojs	0		
	Ht^MflHUIpiHi m i-H I:HJOL	1,1	1.1		MS	0,J
E. lipama, inn HD,
.HHeapHo-cerMeHTHUTe Mogenu Ha HHT0Ha^HjaTa Kaj npamanHUTe HU^ 3aegH0 co noMecTyBaaaTa 3a go6uBaae Ha ropHaTa u gonHaTa rpaHu^ 3a gBaTa nona ce gageHu Ha cn. 10. nopagu Toa mT0 He 6eme yTBpgeH HaHUH 3a ogpegyBaae Ha Koj og gBaTa pa3nuHHu u3roBopu Ha npamanHUTe H^ ogroBapa K0HKpeTH0 npamaae, MogenoT e HanpaBeH caM0 3a npamanHUTe HU, co TunuHHaTa L-H% aHTHKageH^Hja Ha KpajoT. Bo MogenoT M0®e ga ce Bugu nocTeneHo onaraae Ha f0 Kaj gBeTe rpynu hh3 ^nuoT TeK Ha K0HTypuTe co noBumyBaae bo f noHHyBajiu og -0,2 s h -0,3 s og KpajoT. KapaKTepucTUHHUTe tohkh Ha 0Bue gBa Mogena KaKo u noMecTyBaaaTa 3a Mogenupaae Ha ^paHH^HTe ce gageHu bo Ta6enaTa IV.
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
653
ti	tf i	^ ¡!¡ M J	i 'S n '"f	il	«4 Aï 4
<■>*	'—M
Cn. 10: .uHeapHo-cerneHTHu Mogenu 3a npocenHara HopManu3upaHa f0 (upHo) u ropHaTa u gonHa rpaHuua (cuho) Ha npamanHu H^ co L-H% aHTuKageHuuja 3a MamKu (neBo) u ^hcku (gecHo) roBopHuuu.
I»na i ■ .■ 1 !.!:;:■!		KiptvTtpiKiiiiiia fu PU			il H' HH hli i ra	
		1		j	inpua	aíwN»
Múlfcil	npíWf [í]	-1	-0.2	&		
	IfOpMajtH mpinn	I.I	Qfit		o,}	O.Í
HUI	IpffiK [sj	-M	-oj	D		
	w opHiVTH nipn na (¡fjL m LH l:njü	ijw	0.9	U	0.1S	0,1 S
Ta6ena IV: KapaKTepucraHHu tohku Ha uHTOHauucKuTe Mogenu Ha npamanHu HU, co L-H% aHTuKageHuuja Kaj MamKu u ^hcku roBopHuuu co noMecTyBaaaTa 3a goöuBaae Ha MogenuTe Ha gBeTe rpaHuuu
B. 03BHHHH H^
HuHeapHo-cerMeHTHuTe Mogenu 3a u3BuHHuTe HU, ce gageHu Ha cn. 11. HuBHuTe KapaKTepucTuHHu tohku ce gageHu bo TaöenaTa V. ^BaTa Mogena ce cocTaBeHu og gBa cerMeHTa, a npuToa goBonHo go6po ro cnegaT TeKoT Ha npocenHaTa HopManu3upaHa f0. Kaj gBaTa Mogena Mo^e ga ce Bugu nocTeneHo onaraae Ha uHToHauujaTa Koe He 3a6p3yBa Ha KpajoT KaKo Kaj pacKa3HuTe peneHuuu.
C^. 11: .nuHeapHo-cerneHTHu Mogenu 3a npocenHaTa HopManu3upaHa f0 (upHo) u ropHaTa u gonHa rpaHuua (cuho) Ha u3buhhu HU, 3a MamKu (neBo) u ^hcku (gecHo) roBopHuuu.
654
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Ta6ena V. KapaKTepucraHHu tohku Ha uHT0Ha^ucKUTe Mogenu Ha h3bhhhh HU, Kaj MamKH u ^hcku ^0B0pHu^u co noMecTyBaaaTa 3a go6uBaae Ha MogenuTe Ha gBeTe ^paHu^u.
Ijjvlm ] ÍW ti[i H H H n		KipikTfpEiTHIUa T 0 'd h! H			11 HMf n j aLi dt.i la i paHuqai m	
		l	2	3	rop k a	
muÉ	B]XM C [i|	0,5	0			
	nop Mi l II JdlJMHi íegi c id i: i:jn	M	0.8	!	cu	0L2
HÍCWI	epi M i [J)	-1	0	i		
	Hopïiin 1L31I paHa	1,1	0.9Í	t	0, tí	0,1 i
r. PacKaîHH noneTHH h cpegnmHH H^
,3,a cnoMeHeMe geKa, uaKo bo aHanu3aTa He 6ea gupeKTHo pa3rnegaHu nonerauTe u cpegumHuTe HU, bo pacKa3HuTe peHeHu^u co 3a6ene®aHaTa L-H% aHTUKageH^uja Ha KpajoT, Mogenu 3a hub cenaK 6ea HanpaBeHu. MogenuTe ce 6a3upaaT Ha MogenuTe 3a 3aBpmHuTe H^ co Mana Mogu$uKa^uja bo BpegHocTa Ha HopManu3upaHaTa f0 bo nocnegHaTa (TpeTaTa) KapaKTepucranHa T0HKa Ha MogenoT. HMeHo, co BHecyBaae Ha noneTHaTa HopManu3upaHa f0 bo oBaa T0HKa, 6eme MogenupaHa H% aHTUKageH^uja Ha MecToTo Ha L% KageH^ujaTa. KapaKTepucraHHuTe tohku Ha oBue gBa Mogenu ce gageHu bo Ta6enaTa VI.
Ta6ena VI: KapaKTepucraHHu tohku Ha uHT0Ha^ucKUTe Mogenu 3a nonerauTe u cpegumHuTe HU, Kaj MamKH u ^hcku ^0B0pHu^u co noMecTyBaaaTa 3a go6uBaae Ha MogenuTe Ha gBeTe ^paHu^u.
rpvni roBop id h u h		KapiKitpBrii'im			lloutfrvfladbc	
			tMl		m d pmttiitH	
		1	1	i	ropnn	
	í|XUÍ ji)	■2,4	■0,2	0		
lin	HfipHSnidllipOKil ^pooieHUHja	1	O.S	t	0,25	0,2
	apeste [tj		'0,6	0		
*tjiii	Húpuaniddiipaiu íft' CKE.OH IJ1 IJ.l	1,3	1,1	13	0,45	0l3
7 3aK^ynoK
Bo TpygoB ce npe3eHTupaHu pe3ynTaTuTe Ha aHanu3aTa Ha MaKegoHcKaTa uHT0Ha^uja Ha hubo Ha uHT0Ha^ucKa ^nuHa. ®oKycoT Ha aHanu3aTa 6ea npoceHHuTe uHT0Ha^ucKu KoHTypu 3a pa3nuHHuTe TunoBu Ha uHT0Ha^ucKu ^nuHu
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
655
koh ce noBp3aHH co ynoTpe6eHaTa HHTepnyHKuuja: cpegumHH u 3aBpmHH HU, Ha pacKa3HH peneHHUH, npamanHH HU, h h3bhhhh HU,. 3a nenuTe Ha aHanu3aTa 6eme nogroTBeHa 6a3a Ha cHHMeH roBopeH MaTepujan Koj bo cBojaTa KoHeHHa Bep3uja 6poeme BKynHO 255 H^ co BKynHO BpeMeTpaeae og 9 min u 34 s, H3roBopeHH og 7 roBopHHUH og koh 5 cnHKepn bo MaKegoHcKoTo paguo.
3a KBaHTHTaTHBeH onuc Ha uHToHanucKUTe TpeHgoBH Tpe6ame ga ce H3gBojaT BeKTopu Ha gBH^eaaTa Ha ochobhhot xapMoHHK fg og ayguo MaTepujanoT. H3gBoeHHTe BeKTopu Ha fg 6ea HopManu3upaHH u noToa rpynupaHu no non u no Tun Ha HU,. 3a oBue rpynu 6ea H3pa6oTeHH 3gpy®eHH rpa^unu u 6ea npecMeTaHu BeKTopu Ha npocenHaTa HopManu3upaHa f0 u ropHaTa u gonHaTa rpaHuna Ha Hej3HHoTo gBu^eae. npecMeTaHHTe BeKTopu 6ea ucKopucTeHu 3a reHepupaae Ha 6 nuHeapHo-cemeHTHu Mogenu 3a TpuTe ochobhh TunoBu HU; pacKa3Hu 3aBpmHu, npamanHu u h3bhhhh HU,, 3a gBaTa nona Ha roBopHunu. ^ononHHTenHH gBa Mogenu 3a nonerauTe ogHocHo cpegumHUTe H^ 6ea u3pa6oTeHu 3a gBaTa nona Ha roBopHunu co agamanuja Ha MogenuTe 3a 3aBpmHu H^
Pe3ynTaTHTe og aHanu3aTa goBegoa go noTBpgyBaae Ha HeKou Beíe no3HaTu co3HaHuja 3a uHTOHanujaTa bo roBopeHuoT MaKegoHcKH ja3HK, ho h go go6uBaae Ha hobh. Eeme noTBpgeHo geKa Ha KpajoT og pacKa3HHTe H^ ce jaByBa L% nag bo HHToHanujaTa ogHocHo HMaMe KageHnuja, gogeKa Ha KpajoT og npamanHHTe H^ H% noBumyBaae ogHocHo HMaMe aHTHKageHuuja. ^,ononHHTenHo 6eme yTBpgeHo geKa Kaj npamanHHTe u H3BHHHHTe HU, nocTojaT gBa Tuna Ha H3roBop Huja HHToHanuja ce pa3nuKyBa. npBuoT Tun ro coHHHyBaaT uHToHanucKHTe KoHTypu koh 3aBpmyBaaT co H% nopacT, gogeKa BTopuoT oHue co L% nag (KaKo pacKa3HHTe HU,). PacnojyBaaeTo Ha gBaTa Tuna H3roBop Kaj npamanHHTe HU, Mo®e6u ce gon^u Ha TunoT Ha npamaaeTo, ogHocHo ganu Toa ce ogroBapa co »ga« unu »He«, unu ganu cogp^u npamaneH 36op unu He. Kaj H3BHHHHTe H^ naK, Mo^HaTa npuHHHa e Toa ganu ce pa6oTH 3a Hapeg6a, ogHocHo ganu ucKa3oT HMnnunupa HeKoe npogon^eHue, KaKo H3BpmyBaae Ha Mon6a. ToHHaTa npuHHHa He 6eme yTBpgeHa u noTpe6Ha e gononHHTenHa aHanu3a. Eugejíu Kaj npamanHHTe peneHunu npeoBnaga no 3acTaneHocT npBuoT Tun Ha HHTOHanucKH KoHTypu, a Kaj H3BHHHHTe HU, BTopuoT, KaKo u nopagu cno^eHHTe ycnoBu Ha pacnojyBaae, oBue H3roBopu 6ea 3eMeHH 3a eguHcTBeHu TunoBu Ha HHToHanucKu KoHTypu 3a oBue H^ u 3a hhb 6ea H3pa6oTeHH Mogenu. Bo Taa cMucna, pa3nuKaTa noMefy HHTOHanujaTa Ha H3BHHHHTe H^ u pacKa3HHTe HU, e bo 3agp®yBaaeTo Ha noBucoKo H- nnaTo bo cpeguHaTa Ha KoHTypuTe, KaKo u HHBHaTa noBucoKa HajnecTa fg, oco6eHocT mTo ja ucTaKHyBa u HuKoaneBa bo Hej3HHoTo ucTpa^yBaae Ha MaKegoHcKaTa HHTOHanuja (Hhkojiaeba 1977: 221). ^ononHHTenHo 6eme 3a6ene®aHo geKa peneHHHHuoT aKneHT Kaj npamaaaTa HajnecTo nafa Ha npamanHuoT 36op.
reHepupaHHTe nuHeapHo-cerMeHTHu Mogenu nocny^uja KaKo ocHoBa Ha anropuTaMoT 3a aBToMaTcKo reHepupaae Ha uHToHanucKu KoHTypu 3a cucTeMoT 3a BemTaHKa cuHTe3a Ha roBop og TeKcT »36opyBaj MaKegoHcKH«. Ce HageBaMe geKa npe3eHTupaHHTe pe3ynTaTH íe 6ugaT og HHTepec u 3a MaKegoHcKaTa nHHrBHcTHHKa HayKa.
656
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
nHTEPATYPA
Juan Maria Garrido Alminana , 1996: Modelling spanish intonation for text-to-speech applications: PhD thesis. Barcelona: [Juan Maria Garrido Alminana].
Ruzica Bilibajkic , 2005: Analysis of prosodic features in speech expressions of attitudes. TELFOR 2005. Belgrad, Serbia, 22-24. September.
CrojKa Eojkobcka et al., 2008: Onmma ^paMamuKa na MaKedoHCKuom Ja3UK. CKonje: npocBeTHo ^eno.
Murtaza Bulut, Shrikanth S. Narayanan , 2002: Expressive speech synthesis using a concatenative synthesizer. ICSLP 2002. Denver, Colorado, CA3, 16-20. September.
Nick Campbell , 2005: Developments in corpus-based speech synthesis: Approaching natural conversational speech. IEICE trans. Inf&Syst. E88-D/3.
CnaBHo ^YHrypcKH, 2009: roeopnu cuHmemu3amopu 3a MaxedoHCKu: ffoKmopcKa ^ucepma^uja. CKonje: [CnaBHo ^yrnypcKu].
Thierry Dutoit, 1997: An introduction to text-to-speech synthesis. Dortrecht: Kluwer Academic Publishers.
Victor Friedman, 2001: Macedonian. SEELRC. Chapel Hill, USA, 1-10. August.
Hiroya Fujisaki , K. Hirose , 1984: Analysis of voice fundamental frequency contours for declarative sentences of Japanese. Journal of the Acoustical Society of Japan (E) 5/4. 233-241.
Branislav Gerazov, Goce Shutinoski , Goce Arsov, 2008: A novel quasi-diphone in-ventoryapproach to text-to-speech synthesis. MELECON '08. Ajaccio, France, 5-7. May.
Branislav Gerazov, Zoran Ivanovski , 2010a: Analysis of intonation in the Macedonian language for the purpose of text-to-speech synthesis. EAA EUROREGIO 2010. Ljubljana, Slovenia. 15-18. September.
--, 2010b: Analysis of intonation dynamics in Macedonian for the purpose of text-to-speech synthesis. TELFOR 2010. Belgrad, Serbia, 23-25. November.
Branislav Gerazov et al., 2010c: Modeling Macedonian intonation for text-to-speech synthesis. DOGS 2010. Iriski Venac, Serbia 16-18. December
Branislav Gerazov, Zoran Ivanovski , 2011a: Generation of pitch curves for Macedonian text-to-speech synthesis. 6th forum acusticum. Aalborg, Denmark, 26 Ju-ne-1. July.
--, 2011b: Prosody generation module for Macedonian text-to-speech synthesis. AES 130th convention. London, United Kingdom, 13-16. May.
EpaHucnaB Tepa3ob , 3opaH Hbahobckh , 2009: CrarucTuHKa aHanu3a Ha rnacoBHaTa cTpyKTypa Ha MaKegoHcKuoT ja3uK. XLIIMerynapoden ceMunap 3a MaKedoncKu ja3UK, mmepamypa u Kynmypa. Oxpug, MaKegoHuja, 10-27. aBrycT.
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
657
Daniel Jurafsky, James H. Martin, 2008: Speech and language processing: An introduction to natural language processing, computational linguistics, and speech recognition. 2. H3gaHne. Upper Saddle River: Pearson Prentice Hall
Ljubomir Josifovski et al, 1997: Speech synthesizer based on time domain syllable concatenation. SPECOM '97. Cluj-Napoca, Romania, 27-30. October
Greg Kochanski , Chilin Shih , 2003: Prosodymodeling with soft templates. Speech communication 39/3-4. 311-352.
TaTMHa Mnxan^OBHa Hhkojiaeba, 1977: 0pa3oeax UHmoHa^ux cnaexncKUxx.3biKoe. MocKBa: HayKa.
Hansjorg Mixdorff, 1998: Intonation patterns of German - Quantitative analysis and synthesis of F0 countours: PhD thesis. Dresden: [Hansjorg Mixdorff].
Geza Nemeth et al., 2007: Increasing prosodic varibility of text-to-speech synthesizers. INTERSPEECH 2007. Antwerp, Belgium, 27-31. August.
Douglas O'Shaughnessy, 2007: Modern Methods of Speech Synthesis. IEEE circuits and systems magazine 7/3. 6-23.
Shimei Pan, Julia Hirschberg , 2000: Modeling local context for pitch accent prediction. Proceedings of ACL-00. Hong Kong. 233-240.
Janet B. Pierrehumbert, 1980: The phonology and phonetics of English intonation: PhD thesis. Cambridge: [Janet B. Pierrehumbert].
John F. Pitrelli et al., 2006: The IBM expressive text-to-speech synthesis system for American English. TSAP 14/4, crp. 1301-1312.
Lawrence R. Rabiner, Ronald W. Schafer, 1978: Digital processing of speech signals. New Jersey: Prentice Hall.
Kim E. A. Silverman et al., 1992: ToBI: A standard for labelling English prosody.
ICSLP-92 2. 867-870.
HpeHa Cabhii,ka, .TygMnn Ciiacob, 1997: 0oHom^uja na coepeMenuom MaKedoncKU cmandapden ja3UK. CKonje: ^eTCKa pagocT.
Mark Tatham, Katherine Morton, 2005: Developments in speech synthesis. Chichester, West Sussex: John Wiley & Sons, Ltd.
Paul Taylor, 2009: Text-to-speech synthesis. Cambridge: University Press.
Paul Taylor , 2000: Analysis and synthesis of intonation using the Tilt model. Journal of the acoustical aociety of America 107/3. 1697-1714, 2000.
Jennifer Venditti, 1997: Japanese ToBI labeling guidelines. OSU Working Papers in Linguistics 50. 127-162.
Eo^ngap Bhaoeckh et al., 1999: noncKU - MaKedoncKU, rpaMamuHKa K0H^p0Hma^^ja, 2. npo3oduja, CKonje: MAHY
Mapnja 3pmahobcka, 2005: Cunme3a na MaKedoncKUom ^oeop ep.3 6a3a na meKcm co npo3oduja: Ma^ucmepcKa me3a. CKonje: [Mapnja 3pMaHOBCKa].
658
Slavisticna revija, letnik 60/2012, st. 4, oktober-december
Summary
Prosody, comprising intonation, dynamics, and rhythm, is one of the most significant building blocks of spoken language, carrying information about the discourse function, saliency, and speaker attitude and emotion. A lack of proper prosody can make the speech sound unnatural and hard to follow, even though it might be fully intelligible. Thus prosody generation modules have a crucial role in text-to-speech (TTS) synthesis systems. In order to build a high-quality prosody module, a model describing the prosody of the language must be developed.
The paper provides a statistical analysis of Macedonian intonation patterns at the level of intonation phrases (IPs). The analysis was focused on the average pitch contours of various types of IPs, given by punctuation, i.e., the midpoints and ends of declarative sentences, questions, and exclamations. The analysis was based on a speech corpus comprised of recordings of 7 native speakers, 3 male and 4 female, with a total number of IPs of 255 and a total recording time of 9min 34s.
From the recordings, movements of the pitch were extracted across the 7 native speakers and 3 discourse contexts. They were then normalized and grouped according to the speakers' genders and the discourse function. For each group, vectors for the average normalized pitch and upper and lower bounds of the normalized pitch range were calculated. The vectors served as the basis for the generation of 8 linearsegment models built for automatic intonation generation in the text-to-speech (TTS) synthesis system "Speak Macedonian".
UDK 811.163.6'367
Gašper Ilc
Oddelek za anglistiko in amerikanistiko, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
SKLADENJSKA OKOLJA PLEONASTIČNEGA ZANIKANJA
Prispevek obravnava slovensko pleonastično zanikanje in se osredinja na opis skladenjskih okolij, v katerih se pleonastično zanikanje lahko pojavlja. Prispevek zagovarja tezo, da je pleonastično zanikanje posebna vrsta skladenjskega zanikanja, katerega nikalni doseg ne določa nikalne pomenske podstave stavka, kot velja pri stavčnem zanikanju, temveč bodisi zanika pozitivno hotenjsko določitev propozicije bodisi vzpostavlja pomenska medstavčna razmerja.
Ključne besede: pleonastično zanikanje, hotenjska določitev propozicije, skladnja, odvisniki, operator
The article treats pleonastic negation in Slovene, focussing on the syntactic environments in which pleonastic negation can be found. The author argues that pleonastic negation in Slovene is a special subtype of syntactic negation that does not affect the truth-conditions of a sentence, but it either affects the speaker's evaluation of the proposition or it functions as an intra-sentential operator.
Keywords: pleonastic negation, evaluative mood, syntax, subordinate clauses, operator
1 Uvod
V sodobnem jezikoslovnem izrazju s terminom pleonastično zanikanje, tudi ek-spletivno ali parataktično zanikanje, opisujemo tiste tipe stavčnega zanikanja, pri katerih je nikalnica skladenjsko prisotna, vendar stavek pomensko ni zanikan, tj. pomenska podstava stavka ostaja trdilna. Med najbolj tipične zglede slovenskega ple-onastičnega zanikanja štejemo zanikanje v časovnih odvisnikih z veznikom dokler (1a) in v odvisnikih za glagoli zavračanja (1b):
(1) a. Pisal bom, dokler mi ne zmanjka domislic.
b. Skrbelo me je, da ti ne bi pokvaril presenečanja.
Že Breznik (1942: 159) v uvodu razprave o stavčni negaciji v slovenščini ugotavlja, da je vprašanje zanikanja na splošno slabo obdelano v slovnicah slovanskih jezikov. To stanje se ohranja do dandanes, za pleonastično zanikanje pa to velja še bolj, saj je ta pojav po našem vedenju zelo slabo opisan in raziskovan (prim. Škerlj 1962). Slovenska slovnica (Toporišič 2000: 498) obravnava pleonastično zanikanje le na zgledu odvisnikov glagolov zavračanja, in sicer kot primer nevtraliziranega zanikanja. Enciklopedija slovenskega jezika (Toporišič 1992: 181) k temu opisu doda še primere osamele nikalnice ne, katere vloga je le poudarjevalna. Slednje moramo izločiti iz obravnave, saj gre pri rabi osamelega ne za opust tistega, kar ne zanika
660
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
(Toporišič 2000: 501), torej ne moremo več govoriti o pomensko izpraznjeni nikalni-ci. Prispevek avtorja članka (Ilc 2012) obravnava slovensko pleonastično zanikanje v okviru sodobnega tvorbeno-pretvorbenega jezikoslovja in ga poskuša umestiti v medjezikovni tipološki okvir. Sodobni jezikoslovni pristopi (prim. Portner in Za-nuttini 2000: 193-196) poskušajo obravnavati pleonastično zanikanje z dveh vidikov. Prvi dokazujejo, da je pleonastična nikalnica v celoti izpraznjen leksikalni element, ki niti skladenjsko niti pomensko ne prispeva k nikalnosti jezikovnega izraza (npr. Espinal 1992, van der Wouden 1994). Prisotnost takšnega praznega elementa naj bi zahtevala skladenjska izpeljava točno določenih jezikovnih izrazov (npr. odvisnikov za glagoli zavračanja), vendar naj ne bi v ničemer prispevala k nikalnemu pomenu jezikovnega izraza. Pri tem se postavi osnovno vprašanje, zakaj je prisotnost takšnega izpraznjenega leksikalnega elementa sploh zahtevana. Drugi avtorji (npr. Meibauer 1990, Muller 1991, Portner in Zanuttini 2000, Abels 2005) trdijo, da pleonastična nikalnica ni leksikalno izpraznjena in jo moramo obravnavati kot pravo nikalnico, ki pa se zaradi drugačnega nikalnega dosega skladenjsko in pomensko razlikuje od najbolj pogoste vrste zanikanja, tj. stavčnega zanikanja. Avtorji nadalje dokazujejo, da je navidezni nenikalni status pleonastičnega zanikanja neposredna posledica pomenskih in pragmatičnih vplivov sobesedila. Ker slovensko pleonastično zanikanje delno kaže lastnosti pravega zanikanja (gl. razdelek 2), bom v razpravi sledil temu pristopu. V prispevku se predvsem osredinjam na opis skladenjskih okolij, v katerih se slovensko pleonastično zanikanje pojavlja, in na razloge, ki omogočajo (ne)pojav pleonastičnega zanikanja. Pri tem izhajam iz primerov, vzetih iz koprusa slovenskega jezika FidaPLUS.
2 Stavčno zanikanje in pleonastično zanikanje
Zanikanje velja za tisto določitev podstave, ki ukinja trdilno veljavo stvari (To-porošič 2000: 497). Pri stavčnem zanikanju zanikamo pomensko podstavo stavka, torej trdimo, da je pomenska podstava (tj. propozicija) stavka neresnična. Skladenjski nosilec stavčnega zanikanja v slovenščini je nikalnica ne, ki se v glasovni verigi najpogosteje pojavlja stično z osebno glagolsko obliko (Toporišič 2000: 498 in 671). Prisotnost nikalnice s stavčnim dosegom zanikanja pa v stavku sproži vsaj dva dodatna skladenjska procesa. Premi predmet, ki se v trdilnem stavku pojavlja v tožilniškem sklonu (2a), dobi v dosegu zanikanja rodilniški sklon (2b). Stavčno zanikanje v glavnem stavku pripiše rodilniški sklon tudi prememu predmetu v odvisnem stavku, vendar le, če je podredni stavek nedoločniški polstavek osebkovega (2c) ali predmetove-ga nadzora (2č). Če nedoločniški polstavek uvaja ^-vprašalnica, je rodilniški sklon nesprejemljiv (2d). Enako velja tudi za odvisnike z osebno glagolsko obliko (2e).
(2) a. Janez bo prebral moj prispevek.
b.	Janez ne bo prebral mojega prispevka.
c.	Janez ni hotel prebrati mojega prispevka.
č. Janez ne sili študentov brati takšnih prispevkov.
d.	*Ne vem zakaj napisati pisma.
e.	Janez ne pravi, da bere časopisov.
Gašper Ilc, Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
661
Nadalje, v zanikanih stavkih vsi nedoločni zaimki (2f) izkazujejo morfološko ujemanje z nikalnico (2g). Ta skladenjski proces je v jezikoslovju znan kot nikalno ujemanje (den Besten 1986) in ga moramo strogo ločevati od dvojnega zanikanja, pri katerem gre za pomensko izključitev dveh nikalnic, posledica česar je trdilna pomenska podstava stavka. V sodobni tvorbeno-pretvorbeni skladenjski teoriji (mdr. Laka 1990, Haegeman 1995) poimenujemo slovnične prvine, ki izkazujejo nikalno ujemanje, n-prvine. Za n-prvine je značilno, da se pojavljajo samo v dosegu zanikanja, primerjaj (2g) in (2h).
(2)	f. Nekdq je nekje videl nekaj napak.
g.	Nihče ni nikjer videl nqbenih napak.
h.	*Nihče je videl Janeza.
Če poskušamo opisane značilnosti stavčnega zanikanja prenesti na pleonastično zanikanje, lahko opazimo, da tudi pleonastično zanikanje sproži pojav rodilniškega sklona na premem predmetu (3a), vendar pa ne omogoča sopojava n-prvin v svojem dosegu (3b).
(3)	a. Česa mi ti ne pqveš!
b. *Ničesar mi ti ne pqveš!
Tako lahko v skladenjsko enakih okoljih, na primer, v odvisnikih za glagoli zavračanja (4), najdemo ali stavčno ali pleonastično zanikanje, vendar lahko poleg pomenskega razločka za razločevalni test uporabimo tudi možnost pojava n-prvin pri stavčnem zanikanju (4a) in njihovo slovnično nesprejemljivost pri pleonastičnem zanikanju (4b).
(4)	a. Bqjim se, da ni Janez ničesar/*(ne)česa rekel.
Bojim se, da je bil Janez tiho.
b. Bqjim se, da Janez ni rekel (ne)česa/*ničesar napačnega.
Bqjim se, da je Janez rekel (ne)kaj napačnega.
Ker slovensko pleonastično zanikanje omogoča pojav rodilniškega sklona na premem predmetu, moramo zaključiti, da pleonastična nikalnica ni leksikalno izpraznjena, ampak še vedno, vsaj skladenjsko, deluje kot nikalni element. Ta zaključek o slovenski pleonastični nikalnici potrjuje domneve avtorjev (Meibauer 1990, Muller 1991, Portner in Zanuttini 2000, Abels 2005; gl. zgoraj), da pleonastična nikalnica ni leksikalno prazen element. V nadaljevanju razprave bomo opisani skladenjski lastnosti lahko uporabljali tudi kot razločevalni kriterij med pleonastičnim in stavčnim zanikanjem.
3 Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
Pleonastično zanikanje se v slovenščini pojavlja v treh skladenjskih okoljih:
(i) v odvisnikih za glagoli zavračanja (5a);
662
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
(ii)	v prislovnih odvisnikih, npr. v časovnih (5b) in pogojnih odvisnikih (5c);
(iii)	v (čustveno) zaznamovanih vprašalnih (5č,d) in velelnih (5e) stavkih.
(5) a. Skrbelo jo je, da se mami ne bi zdelo, da kaže preveliko zanimanje za Aljaža. Toda mama ni ničesar opazila. (... da bi se mami zdelo ...)
b.	Vsako ilustracijo pritrdim na steno, dokler ne visijo okrog ateljeja vse in jih gledam kot film. ( ... da okrog ateljeja visijo ...)
c.	Prišel bom, razen če ne bo slabega vremena. (... razen če bo slabo vreme)
č. Kaj ni naloga te države, da vse to regulira in preprečuje?
d.	Ali ni lepa? Res je prekrasna!
e.	Česa/Kaj ne poveš!
3.1 Pleonastično zanikanje za glagoli zavračanja
Za glagoli zavračanja se pleonastično zanikanje pojavlja tudi v romanskih (prim. van der Wouden 1997) in slovanskih jezikih (prim. Abels 2005). Za obe skupini je predlagano, da se pleonastično zanikanje v odvisniku tipično veže z nepovednimi nakloni. Abels (2005) za ruščino pokaže, da je pleonastično zanikanje v odvisniku možno in hkrati obvezno le, če mu sledi pogojni naklon. V primeru povednega naklona je raba pleonastičnega zanikanja nesprejemljiva. Podoben zaključek za slovenščino lahko najdemo tudi v prispevku S. Škerlja (1963: 102), ki trdi, da sta si poved s pleonastičnim zanikanjem in pogojnim naklonom (6a) ter poved s povednim naklonom vendar brez pleonastičnega zanikanja (6b) smiselno podobni in ju strogo ločuje od povedi s povednim naklonom in nikalnico (6c), pri katerih je možna interpretacija nikalnice samo v smislu stavčnega in ne pleonastičnega zanikanja.
(6)	a. Bojim se, da [on] ne bi umrl.
b.	Bojim se, da bo umrl.
c.	Bojim se, da ne bo deževalo.
Sodobni korpusni podatki pokažejo malce drugačno sliko, saj moremo v odvisnikih za glagoli zavračanja skupaj s pleonastičnim zanikanjem najti tako povedni naklon (7a-c) kot tudi pogojni naklon (7č). Primera (7č, d) dokazujeta, da pogojni naklon ne zahteva sopojava pleonastičnega zanikanja.
(7)	a. Bojim se, da se on ne bo osmešil, kakršnokoli neumnost bo zagovarjal.
(... da se bo on osmešil ...)
b.	Bojim se, da ni že prepozno za bolj korenite posege, ki bi v Slovenijo pripeljali več turistov.
(... da je že prepozno ... )
c.	Skrbi nas, da se gradnja ne bo ustavila. Ker je gradnja skupni interes, smo v mestnem svetu glasovali za proračun.
(... da se bo ustavila)
Gašper Ilc, Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
663
č. Z novim modelom poslovanja so želeli predvsem preprečiti, da ne bi naključne kandidate z ognjevitimi govori izvolili v predsedstvo kluba in bi tako brez pravih kvalifikacij razpolagali z milijoni mark. (ali: da bi naključne kandidate z ognjevitimi govori izvolili ...) d. Tamkajšnja javnost se je tedaj tolažila s tem, da bodo prav visoko postavljena maastrichtska merila preprečila, da bi v denarno unijo prekmalu vstopili Italijani, Portugalci, Grki in drugi dejavniki špagetizacije. (ali: ... da ne bi v denarno unijo prekmalu vstopili ...)
Če povzamemo, imamo v slovenščini v odvisnikih za glagoli zavračanja, štiri možne kombinacije z ozirom na izbiro glagolskega naklona in pleonastičnega zanikanja: s pleonastičnim zanikanjem in pogojnim naklonom (npr. (7č)), s pleonastičnim zanikanjem in povednim naklonom (npr. (7a-c)), brez pleonastičnega zanikanja in s pogojnim naklonom (npr. (7d)) ter brez pleonastičnega zanikanja in s povednim naklonom (npr. (6b)). Omenjene oblike so zbrane v Preglednici 1.
Preglednica 1: Možne kombinacije zanikanja in glagolskega naklona v odvisnikih za glagoli zavračanja.
	povedni naklon	pogojni naklon
pleonastično zanikanje prisotno	Bojim se, da že ni prepozno.	Bojim se, da ne bi bilo že prepozno.
pleonastično zanikanje odsotno	Bojim se, da je že prepozno.	Bojim se, da bi bilo že prepozno.
Poudariti pa velja več stvari. Če si najprej ogledamo primere v Preglednici 1, lahko opazimo, da prihaja do pomenskega razločka med odvisniki s povednim in pogojnim naklonom, torej moramo trditi, da je izbira naklona pomensko motivirana, medtem ko se zdi, da je (ne)izbor pleonastičnega zanikanja pomensko manj motiviran, saj večina govorcev pomensko ne razlikuje med zanikanim in nezanikanim odvisnikom z isti naklonom. Na drugi strani pa lahko najdemo primere, kjer pa so vse štiri možne kombinacije pomensko zamenljive (8). Verjetno k takšni interpretaciji botruje tudi sam pomen glagola zavračanja. Za pomensko močnejšimi in bolj enoznačnimi glagoli zavračanja kot sta to, na primer, glagola izogibati se in preprečiti, pričakujemo samo eno možno interpretacijo odvisnika, tj. da se propozicija odvisnika ne uresniči, ne glede na izbiro glagolskega naklona. Pri večznačnih glagolih zavračanja, na primer, bati se, pa imata izbor naklona (glej preglednico 1) in občasno tudi zanikanja večjo interpretativno vlogo (glej razdelka 3.1.1 in 3.1.2).
(8) Vzemimo si čas in poskušajmo se izogibati, kolikor je mogoče, stresnim situacijam in s tem preprečiti,
a.	. da se podre ravnovesje v telesu.
b.	. da se ne podre ravnovesje v telesu.
c.	... da se ne bi podrlo ravnovesje v telesu. č. ... da bi se podrlo ravnovesje v telesu.
664
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Če si ogledamo še pogostnost rabe možnih kombinacij pleonastičnega zanikanja in glagolskega naklona v odvisnikih za glagoli zavračanja, predstavljenih v preglednici 1, moremo opaziti, da vse štiri možne kombinacije niso enakomerno porazdeljene (glej preglednico 2). Tako so, na primer, pri odvisnikih za glagolom bati se najpogosteje zastopane strukture brez pleonastičnega zanikanja in z glagolom v povednem naklonu (84,2 %), medtem ko so pri glagolu preprečiti najpogostejše gla-golske oblike v odvisnem stavku v nezanikani pogojni obliki (77,4 %). Pri vseh treh analiziranih strukturah pa prevladuje nezanikana glagolska oblika. Tako lahko zaključimo, da je pleonastično zanikanje v vseh treh primerih nepogosto, saj nikjer ne presega 10 % števila relevantnih primerov. Pri tem velja še izpostaviti, da je vseeno pogostejša raba pleonastičnega zanikanja s pogojnim naklonom (stolpec 3) kot pa s povednim naklonom (stolpec 5).
Preglednica 2: Pogostnost pojava možnih kombinacij zanikanja in glagolskega naklona v odvisnikih za pogosto rabljenimi glagoli zavračanja.
	1	2	3	4	5
Glagolska	St.	Trdilni	Pleon. zanikanje	Trdilni	Pleon. zanikanje
oblika	relevantih	pogojni	in pogojni	povedni	in povedni
iskalni niz	primerov	naklon	naklon	naklon	naklon
»boji* se {,} da«	3856	13,8 %	1,1 %	84,2 %	0,9 %
»skrbi me {,} da«	252	16,7 %	8,3 %	67,9 %	7,1 %
»prepreči* {,} da«	4615	77,4 %	9 %	8,2 %	5,4 %
»prepoved* {,} da«	979	81,3 %	3 %	15,3 %	0,4 %
3.1.1 Glagoli bati se, skrbeti in sinonimi
Muller (1991) na podlagi francoskih podatkov trdi, da je nikalnica za glagoli zavračanja del leksikalnega zapisa glagola v obliki prostega morfema, ki se v glasovni verigi vedno pojavi v odvisnem stavku. Pri tem predlogu glagol bati se tako razvijemo v »bati se, da se ne uresniči propozicija, izražena v odvisniku«. V tem primeru je nikalnica ne pomensko neizpraznjena, vendar ne zanika odvisnika, v katerem se pojavlja, ampak jo moramo interpretirati kot nikalni oz. zanikani del korenskega glagola. Predlog je zanimiv, saj vsi glagoli te kategorije izražajo govorčevo negativno vrednotenje propozicije, izražene v odvisnem stavku. Podobno predlaga za slovenske primere tudi Škerlj (1963: 105), in sicer da zanikanje v odvisnem stavku izraža govorčevo skrb, težnjo itd, »da se nekaj ne zgodi.«
Meibauer (1990), Portner in Zanuttini (2000) in Abels (2005) mdr. poskušajo analizirati pleonastično zanikanje podobno, vendar na bolj abstraktnem nivoju. Avtorji predvidevajo, da gre pri pleonastičnem zanikanju za enak tip zanikanja kot pri stavčnem zanikanju (tj. skladenjsko zanikanje), pri čemer pa ima nikalnica različne dosege znotraj stavka. Pri stavčnem zanikanju ima nikalnica doseg nad celotno pro-pozicijo in ukinja njeno veljavnost. Pri pleonastičnem zanikanju pa je doseg nikalni-ce omejen le na hotenjsko določitev propozicije, torej govorec vrednoti propozicijo kot negativno oz. jo zavrača, hkrati pa ne ukinja njene pomenske veljavnosti. Če po-
Gašper Ilc, Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
665
nazorimo, v povedi s stavčnim zanikanjem (9a) govorec z nikalnico ukinja veljavnost propozicije JANEZ BRATI PRISPEVEK, torej postane propozicija neresnična. V povedi (9b) pa govorec z zanikanjem ne ukinja veljavnosti propozicije JANEZ REČI NEKAJ NAPAČNEGA, temveč vrednoti hotenjsko določitev propozicije kot nezaželeno, torej govorec predvideva, da je propozicija resnična, vendar jo na hotenjski ravni zavrača.
(9)	a. Janez ne bo prebral mojega prispevka.
b. Bojim se, da Janez ni rekel nečesa napačnega.
Da s pleonastičnim zanikanjem v odvisnikih za glagoli zavračanja zanikamo le hotenjsko določitev propozicije, dokazujeta tudi primera (10). Glagol bati se lahko rabimo kot metaligvističen izraz, s katerimi želimo omiliti resničnost propozicije (10a), in se glagol tako pomensko približa izrazom misliti, da ... itd. V takšni primerih je raba pleonastičnega zanikanja nesprejemljiva (10b), kar je glede na predlagano razčlembo pričakovano: v (10a) govorec ne vrednoti oz. ne izraža lastnega odnosa do propozicije v odvisniku, temveč želi povedati, da je propozicija resnična in njeno resničnost tudi potrjuje.
(10)	a. Bojim se, da ima Janez prav.
b. #Bojim se, da Janez nima prav.
Podobno lahko razložimo tudi nepojav pleonastičnega zanikanja za glagolom dvomiti. Z glagolom dvomiti govorec izrazi dvom, domnevo oz. predvidevanje, da propozicija odvisnika ni resnična (11a). Tako se povedi z glagolom dvomiti pomensko približajo strukturam s stavčnim zanikanjem (11b). Ker tako govorec z glagolom dvomiti predvideva, da je resničnost propozicije neveljavna, in hkrati ne izraža ho-tenjske določitve propozicije, je raba pleonastičnega zanikanja nesprejemljiva (11c).
(11)	a. Veš, kako je mami stroga. Dvomim, da me bo pustila.
b.	Veš, kako je mami stroga. Mislim/Bojim se/Predvidevam, da me ne bo pustila.
c.	#Veš, kako je mami stroga. Dvomim, da me ne bo pustila.
3.1.2 Glagol preprečiti
Glagol preprečiti je z vidika hotenjske določitve propozicije močan in enoznačen: izraža govorčevo namero, da prepreči oz. prepove uresničitev propozicije v odvisniku. Opazili smo že (prim (8)), da se za tem glagolom v odvisnikih pojavljajo vse štiri obravnavane strukture (preglednica 1). Pri podrobnejši razčlembi korpusnih podatkov pa lahko opazimo več posebnosti. Pri rabi pleonastičnega zanikanja s povednim naklonom pomembno vlogo igra glagolski čas. Medtem ko je zanikanje poljubno s prihodnjikom (12a,b) in sedanjikom (12c,č), je ob pretekliški obliki zahtevano (12d,e). Predvidevamo, da je takšna zahteva pomensko motivirana, saj glagol prepre-
666
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
čiti sporoča, da se dejanje v odvisniku ne izvrši, medtem ko trdilni pretekli povedni naklon pove, da je dejanje realno in izvršeno, torej gre za pomensko izključitev obeh izrazov. Pri sedanjiškem in prihodnjiškem povednem naklonu pa je glagolsko dejanje možno interpretirati kot (še) ne izvršeno ali hipotetično.
(12)	a. Najpomembneje je, da jima prepreči, da ne bosta tičala skupaj.
b.	Tako boste preprečili, da bodo reveži še večji reveži.
c.	Ali veste, kako preprečiti, da krožnik ne drsi pri mizi? Podložite časopis.
č. Naloga obeh je namreč podobna, in sicer da ob trku telo potnika in voznika zadržita na mestu in obenem preprečita, da zdrsneta pod varnostni pas.
d.	Prav tako je le on lahko preprečil, da 4. maja Palestinci niso razglasili države.
e.	*Prav tako je le on lahko preprečil, da so 4. maja Palestinci razglasili države.
f.	Ameriška, evropska in japonska centralna banka poskušajo v teh dneh preprečiti, da ne bi prišlo do potopa kakšne od velikih institucij.
g.	Sledi še ozelenitev, ki ponavadi prepreči, da bi prišlo do ponovnega divjega odlaganja odpadkov.
Korpusni zgledi brez nikalnice (12b, č in g) jasno pokažejo, da je nikalnica v (12a, c in f) rabljena pleonastično. Tudi s pomenskega vidika lahko trdimo, da z nikalni-co v obravnavanih primerih ne izražamo nikalne določitve propozicije v odvisniku, temveč željo, da se propozicija ne uresniči.
3.1.3 Pleonastično zanikanje v prilastkovem odvisniku
Pleonastično zanikanje lahko najdemo tudi v prilastkovih odvisnikih, katerih od-nosnica je bodisi oblikotvorno (npr. skrb, prepoved itd) bodisi pomensko (npr. strah) sorodna glagolom zavračanja. Tudi v teh primerih je raba pleonastičnega zanikanja poljubna in se pojavlja tako s povednim kot tudi pogojnim naklonom. Če primerjamo povedi s pleonastičnim zanikanjem v prilastkovih odvisnikih (13), lahko opazimo enako rabo zanikanja, kot pri odvisnikih za glagoli zavračanja.
(13)	a. Moški so pogosteje kot ženske zvesti zaradi strahu, da bi partnerica izve-
dela za njihove avanture.
b.	Tudi pri vas, sorazmerno z večanjem slave, narašča strah, da ne bi kdo izvlekel skeleta iz omare.
c.	Pomanjkanje ljubezni in strah, da bo ostal še brez tega kančka, ki jo ima.
č. Pošilja mi roteča sporočila, mama se iz usmiljenja še pogovarja z njo, vse skupaj pa nas je strah, da ne bonaredila kakšne neumnosti.
d.	Obenem poskušamo nadzirati vse verbalne simptome, ki bi lahko izdajali napetost zaradi skrbi, da bi odkril našo prevaro.
Gašper Ilc, Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
667
e.	Že mnogi pred njo so tudi zaradi skrbi, da ne bi bilo v prvih mesecih kaj narobe, skrivali srečno novico pred javnostjo.
f.	Zaradi nasilja ima bogataš sodno prepoved, da bi se približal svoji bivši zaročenki.
g.	Evropska komisija je danes Sodišče Evropskih skupnosti zaprosila, naj sprejme začasno odredbo oziroma sodno prepoved, daPoljska ne bi nadaljevala z gradnjo spornih avtocestnih odsekov v dolini reke Rospuda, ki sta ki sta del izgradnje cestne infrastrukture na evropskem prometnem koridorju ViaBaltica med Varšavo in Helsinki.
3.2 Pleonastično zanikanje in prislovni odvisniki
3.2.1 Časovni odvisniki
V časovnih odvisnikih, ki jih uvaja veznik dokler in je glagolsko dejanje dovršno, je glagol v zanikani obliki (14a). Če je glagolsko dejanje v odvisniku nedovršno, gla-golska oblika ni zanikana (14b).
(14)	a. V resnici so dolge obredne trobente preizkušnja za živce, a meniha ne
odnehata in trobita, dokler ne preglasita misli poslušalca. b. Opa, punca, tako pa ne bo šlo! Dokler te financiram in dokler spiš pod mojo streho, bo treba sprejeti določena pravila, ki se jih moramo vsi držati.
Da gre v primeru (14a) za pleonastično in ne stavčno zanikanje, dokazuje tudi nemožnost sopojava nikalnega izraza nikoli v (14a) - *dokler nikoli ne preglasita. V relevantni literaturi najdemo deljena mnenja o vzrokih za pojav pleonastičnega zanikanja z dovršnimi glagolskimi dejanji. Mittwoch (1977) in de Swart (1996), na primer, predlagata, da se dokler veže samo z nedovršnimi dejanji in tako ima nikalnica vlogo vidskega operatorja, ki stativizira glagolsko dejanje, torej dovršno glagolsko dejanje spremeni v nedovršno. V dokaz predlagani razčlembi, navajata par angleških povedi (15). (15a) je slovnično nesprejemljiva poved, ker se dokler (until) pojavlja skupaj z dovršnim glagolskim dejanjem je prišel (arrived). V povedi (15b) naj bi nikalnica stativizirala dovršno dejanje in tako poved zadosti zahtevi, da se dokler pojavlja z nedovršnim glagolskim dejanjem.
(15)	a. *George arrived until midnight.
George prišel-je do polnoči b. George didn't arrive until midnight.
George ni prišel do polnoči
"George ni prišel do polnoči."
Takšne razlage za slovenske primere časovnih odvisnikov z veznikom dokler ne moremo privzeti. Slovenski primeri pokažejo, da zanikani dovršni glagoli v odvisnikih z veznikom dokler niso stativizirani, rabimo jih namreč lahko s prislovi, ki
668	Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
se vežejo samo z dovršnimi dejanji (prim. Urogdi in MacDonald 2009), na primer prislov naenkrat v (15c, č), in so nesprejemljivi z nedovršnimi dejanji (15d):
(15) c. Pravzaprav so se mi [melodije] potem dozdevale že vse podobne, tako da so name delovale kar uspavalno. Dokler ni naenkrat nekdo zapihal v trobento in prekinil sladko pozibavanje otoka. č. Bila je že čisto blizu, ko je naenkrat počilo, zahreščalo, hrup je paral ušesa in ladja se je ustavila. d #Janez je naenkrat pisal pismo.
Abels (2005) predlaga drugačno analizo, pri kateri izhaja iz dejstva, da poved s časovnim odvisnikom, ki ga uvaja veznik dokler in izraža dovršno glagolsko dejanje, poleg dveh ločenih propozicij, tj. propozicije korenskega in odvisnega stavka, opisuje dva različna časovna intervala: časovni interval t, ki ga opredeljuje korenski stavek, in časovni interval t', ki je vezan na odvisnik. Časovni interval t' sledi intervalu t. Resničnostna vrednost obeh propozicij je odvisna od časovnega intervala: v časovnem intervalu t je resnična propozicija korenskega stavka in je propozicija odvisnika neresnična, v časovnem intervalu t' so vrednosti obratne (prikaz (1)). Do zamenjave pride v časovni točki T. Takšno resničnostno razmerje med obema propozicijama pa v Abelsovi (2005) analizi ureja prav zanikanje, ki ga avtor posledično v tem primeru poimenuje resničnostni operator (truth-functional operator). Pri tem pristopu vidimo rabo nikalnice na ravni medpovedne in ne več povedne skladnje in tako tudi razložimo, zakaj zanikanje v obravnavanih odvisnikih ne kaže lastnosti stavčnega zanikanja (gl. razdelek 2).
Prikaz 1: Resničnostno razmerje med propozicijama stavkov z dokler na primerih (14a) in (15c, č).
	časovni interval t	časovni interval t'
propozicija (korenski stavek)	RESNIČNA	NERESNIČNA
propozicija (časovni odvisnik)	NERESNIČNA	RESNIČNA
	časovna točka T	
Pri tem velja opozoriti, da z nikalnico v odvisniku ne vzpostavljamo nikalne določitve same propozicije, torej stavčnega zanikanja, saj obe propoziciji, tako glavnega kot odvisnega stavka, veljata za resnični. Če torej parafraziramo poved (14a), potem velja, da JE RES, da meniha trobita in JE RES, da preglasita misli poslušalca. Edino, kar ni mogoče, je, da sta obe propoziciji resnični oz. veljavni istočasno, tj. v istem časovnem intervalu. V odvisnikih z nedovršnim glagolskim dejanjem, na primer (14b), raba nikalnice kot resničnostnega operatorja ni motivirana, saj obe propoziciji opisujeta isti časovni interval in imata v njunem časovnem intervalu isto resničnostno vrednost. Če tako parafraziramo poved (14b), potem trdimo, da, JE RES, da te financiram ter da spiš pod mojo streho in hkrati JE RES, da bo treba v tem časovnem intervalu sprejeti določena pravila.
Gašper Ilc, Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
669
Na koncu velja izpostaviti, da (ne)dovršnega glagolskega dejanja ne smemo enačiti z oblikoslovno (ne)dovršno glagolsko obliko. Čeprav se obe slovnični kategoriji večinoma prekrivata, je znano, da lahko tudi nedovršni glagoli opisujejo dovršna dejanja (prim. Toporišič 2000: 348-353 passim). Pri povedih z odvisnikom dokler so sorazmerno pogosti primeri, pri katerih nedovršni glagol opisuje oz. implicira dovr-šno dejanje, velikokrat gre za pomen spremembe stanja. Razloček med nedovršno in dovršno interpretacijo nedovršnega glagola prikazujeta povedi (16). (16a) opisuje le stanje ležanja, medtem ko (16b) implicira spremembo iz neležečega v ležeče stanje. V primeru slednje rabe gre za enako shematično zgradbo povedi kot pri dovršnih glagolih (prikaz 1, primera (14a) in (15c)): resničnosti vrednosti obeh propozicij sta glede na časovni interval izključujoči, zato je raba pleonastičnega zanikanja v teh primerih motivirana.
(16)	a. Neprijetni vonj vina po gnilih jajcih nastane v vinu lahko le, dokler leži na
drožeh.
b. Partner z upognjenimi nogami mora poskusiti potisniti navzgor, hkrati pa se tisti z iztegnjenimi nogami nagne naprej. Prvi potiska navzgor, dokler ne leži na partnerju z obrazom navzgor.
Veznik preden je pomensko skoraj zamenljiv z veznikom dokler, kadar je v glavnem stavku stavčno zanikanje izraženo, v podrednem stavku pa je rabljen do-vršni glagol (17a). Kadar glavni stavek ni zanikan, v odvisniku, ki ga uvaja preden, ni pleonastičnega zanikanja, če se odvisnik rabi izključno v časovnem pomenu (17b):
(17)	a. Morda je bilo vodilo njenega dela tudi njen osebni moto, ki ga je razlagala
z besedami, da ne more ničesar videti, preden tega zares ne spozna.
b. Preden je preverila jed, je podrsnila s kazalcem in sredincem po jeklenih kotlih, sijočih kot egipčanska zrcala.
V določenih primerih je odvisnike z veznikom preden moč razumeti v mešanem prislovnem pomenu, saj se osnovnemu časovnemu pomenu pridruži še vzročni/mo-dalni pomen. Takšen odvisnik izraža časovne okoliščine, ki jih govorec oceni kot nezaželene oz. do katerih izraža določeno mero zavračanja. Pomenski razloček med obema vrstama odvisnika lahko opazimo na primerih (18a, b). (18a) lahko razumemo samo v strogem časovnem pomenu, zato je raba pleonastičnega zanikanja nesprejemljiva. (18b) pa omogoča pomensko kombinirano interpretacijo in tako postane raba pleonastičnega zanikanja sprejemljiva. Raba pleonastičnega zanikanja je v takšnih odvisnikih podobno kot pri glagolih zavračanja poljubna (18c, č).
(18)	a. Preden umrem, bi rada okusila ves svet.
b.	Zato opozarjam vse odgovorne, da humanizirajo anhovskega giganta, preden ne zboli in [ne] umre še zadnji delavec in okoličan Salonita.
c.	S transparenti Ustavimo Haiderja, preden ne bo prepozno in 1938 razlogov proti Haiderju jim sicer ni uspelo pritegniti pozornosti ameriških
670
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
medijev, vendar ti resnici na ljubo tudi športnemu podvigu šefa svobodnjakov in njegovi tiskovni konferenci niso namenili veliko prostora. č. Odločite se, kaj želite, je nejevoljno pripomnil natakar, Paine pa je medtem premišljeval, kako se zmeraj odloča za nepremišljena dejanja, in pomislil je, da bi bilo najbolje, če bi zapustil lokal, preden bo prepozno. d. Prihranek je znaten: 144 žarnic pa toliko in toliko elektrike, ki bi jo te požrle, preden ne bi pregorele.
Vrnimo se povedi (18c) in jo pomensko parafraziramo. Ustrezna parafraza ustavimo Haiderja, da se ne zgodi, da bi bilo prepozno nam jasno pokaže, da odvisnik s preden vsebuje elemente vzročnega odvisnika in govorčevo osebno vrednotenje (tj. zavračanje) propozicije. Tako lahko zaključimo, da je raba pleonastičnega zanikanja v odvisnikih s preden, ki imajo kombiniran vzročno/modalni pomen, enaka rabi v odvisnikih za glagoli zavračanja (gl. 3.1). Podobnost med obema strukturama se kaže tudi v tem, da najdemo primere, pri katerih se za veznikom preden pojavlja pleona-stična nikalnica s pogojnim naklonom (18d).
3.2.2 Pogojni odvisniki
Za sestavljenim veznikom razen če opazimo poljubno rabo pleonastičnega zanikanja (19). Sodbe govorcev kažejo, da pri tej rabi ne prihaja do pomenskih razločkov med zanikanim in nezanikanim izrazom.
(19)	a. Če hočemo ribez jesti surov, ga moramo močno sladkati, razen če vam je
všeč kiselkast okus.
b.	Razen če si ne puščate dolgih las, bi morali obliko pričeske redno vzdrževati.
c.	Tramvaji bi se premikali (vozili) po tračnicah, kar bi povzročalo nemalo hrupa, razen če bi bili na gumijastih kolesih.
Slovenski sestavljeni veznik razen če je po pomenu in rabi podoben angleškemu vezniku unless. Za unless velja, da pomensko nekako najbolj ustreza vezniku če (if), ki mu sledi stavčno zanikanje (20). Podobno lahko parafraziramo tudi slovensko poved (19b), kot je prikazano v (20c).
(20)	a. I will leave if Bill doesn't call soon. b. I will leave unless Bill calls soon.
c Če si ne puščate dolgih las, bi morali obliko pričeske redno vzdrževati.
Kljub temu pa angleški strukturi unless in if... not nista v celoti zamenljivi. Traugott (1997) ugotavlja, da veznik unless ne navaja samo pogoja, ki mora biti zadoščen, da se propozicija korenskega stavka uresniči, temveč ga eksplicitno navaja kot minimalni pogoj. Razloček med primeroma (20a) in (20b) je tako v tem, da (20a) navaja samo enega od možnih pogojev, ki vodijo k uresničitvi korenskega stavka, medtem ko (20b) eksplicitno pove, da je od vseh možnih situacij, ki bi lahko vodile k potencialni uresničitvi korenskega stavka, naveden pogoj edini, ki vodi k dejanski
Gašper Ilc, Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
671
uresničitvi korenskega stavka. Podobno razumemo tudi razloček med slovenskima povedima (19b) in (20c): (19b) eksplicitno navaja, da je edini pogoj, da si nam pričeske ni potrebno vzdrževati, ta, da si puščamo dolge lase. (20c) pa je pri določitvi pogoja manj omejujoč in implicitno dovoljuje še obstoj kakšnega drugega neizraže-nega pogoja. Zaradi tega razloga Traugott (1997: 164) predlaga, da je veznik unless izključevalni operator (exceptive operator), ki deluje na medpovedni ravni. Tako lahko slovenski veznik razen ne in njegovo nadstavčno skladenjsko vlogo razumemo podobno kot pri časovnem vezniku dokler (gl. 3.2.1). V pogojnih povedih z veznikom razen če nikalnica ureja resničnostno razmerje med obema propozicijama: propo-zicija korenskega stavka je resnična razen pod pogojem, da ne postane propozicija odvisnika resnična in obratno.
Koprusni podatki takšno domnevo potrjujejo, saj se pokaže, da prevladujejo primeri, pri katerih je nikalnica bodisi v glavnem (21a) bodisi v odvisnem stavku (21b). (21c) pokaže, da nikalnostni pomen lahko vzpostavijo tudi drugi leksikalni elementi, na primer predlog brez.
(21)	a. Njen uslužbenec, depresivni umetnik Richard Karinsky, ki noče poslušati
njenih tegob, razen če mu ponudi višjo urno postavko, je na koncu druge sezone ugotovil, da je zaljubljen v Caroline.
b.	Pod 13°C je stabilna oblika sivi kositer (a-Sn), toda sprememba iz bele v sivo obliko se odvije le pri precej nižjih temperaturah, razen če ni prisotno že nekaj sive oblike.
c.	Njegova krivda je spomin na neko dejanje, kajti vsako dejanje naj bo čisto, brez spominjanja in brez postajanja, razen če gre za dejanje v pogubni noči enajstega poglavja Odiseje, ko zmešana Kirka vodi Odiseja v globine mračnega Hada.
Oglejmo si sedaj še primere, ki bi lahko zavrgli predlagano analizo. V korpusni zbirki namreč najdemo tudi primere, kjer sta oba stavka bodisi trdilna bodisi zanikana. Če pogojni veznik razen če v (22a, b) zamenjamo z veznikov če (22a'b'), vidimo, da je raba zanikanja obvezna, torej lahko predvidevamo, da do možnega izpusta zanikanja v povedih z razen če pride ravno zaradi njegovega izključevalnega pomena: zaradi močnega pomena veznika razen če je eksplicitno jasno, da je lahko samo ena propozicija (bodisi korenskega bodisi odvisnega stavka) resnična, tudi če je nikalnica izpuščena.
(22)	a. Težko se boste izognili prepiru s partnerjem, razen če se odpravite od
doma.
a'. Težko se boste izognili prepiru s partnerjem, če se *(ne) odpravite od doma.
b. V enem izmed svojih poročil IMF opozarja, da so scenariji, kot ga je doživela prezadolžena Argentina, verjetni tudi v prihodnosti, razen če bodo države v razvoju intenzivneje ukrepale v smeri zmanjševanja dolgov.
b'. V enem izmed svojih poročil IMF opozarja, da so scenariji, kot ga je doživela prezadolžena Argentina, verjetni tudi v prihodnosti, če *(ne) bodo države v razvoju intenzivneje ukrepale v smeri zmanjševanja dolgov.
672
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Da gre pri povedih (22a,b) le za izpust zanikanja, ki ne vpliva na samo interpretacijo pogojne povedi, dodatno dokazujejo tudi zgledi iz pravnega jezika (23), ki naj bi v svojih formulacijah težil k nedvoumju.
(23)	a. Sredstva za opravljanje nalog na posameznih področjih in za socialne
prejemke se zagotavljajo v skladu s predpisi, ki urejajo posamezno področje dejavnosti, razen če je s tem zakonom drugače določeno. b. Poslovanje med rezidenti in nerezidenti je prosto, razen če ni s tem zakonom drugače določeno.
Verjetno najbolj redundantna, tudi z pomenskega vidika, je raba zanikanja v odvisniku, če je zanikan korenski stavek (24). Da gre za pomensko nepotrebno rabo zanikanja v takšnih odvisnikih, lahko dokažemo z možnostjo izpusta zanikanja in tako dobimo strukture, podobne povedi (21a). Priredno zložena stavka ne odprete in preverite v (24a) jasno pokažeta, da prvo glagolsko dejanje dejansko ni zanikano, ampak gre za sosledje dveh trdilnih dogodkov (tj. najprej odprite in potem preverite.)
(24)	a. Na tej točki ne morete ugotoviti, katere kategorije niso prikazane, razen
če ne odprete tblCategories in to preverite ročno. b. Običajni popotnik namreč nima vstopa v pravo cerkveno državo, razen če nima osebnega povabila z datumom in uro obiska.
3.3 Pleonastično zanikanje in čustveno zaznamovani vprašalni ter velelni stavki
V vprašalnih stavkih, t.i. vprašanjih čudenja, se pojavlja pleonastično zanikanje, kadar govorec želi, da mu naslovnik odgovori na zastavljeno vprašanje trdilno (25). Dejansko s temi vprašanji govorec ne vprašuje, ampak sprejema propozicijo kot resnično in želi, da mu naslovnik to tudi potrdi. Takšna vprašanja lahko parafraziramo z kajne/kajneda itd. Ponovno lahko vidimo, da tudi v tem primeru pri zanikanju ne gre za nikalno določitev propozicije, temveč za njeno hotenjsko določitev.
(25)	a. Ali ni nezakonit pripor podoben teroristični ugrabitvi? Ali ni likvidacija
brez sojenja enaka kot atentat? b. To najbolj govori o tem, da kritizira nekaj, česar sploh ne pozna. Kaj ni to najbolj očiten primer poskusa prikrivanja vsakovrstne filmske literature pred študenti in drugo zainteresirano javnostjo? Kaj ni to najočitnejše enoumje?
Podobno v velelnih stavkih lahko zanikanje doda pomen govorčevega začudenja oz. njegove čustvene vpletenosti. Pri teh strukturah (26) je raba zanikanja poljubna, trdilna oblika izgubi le hotenjsko vrednotenje propozicije.
(26)	a. Česa vsega mi niso očitali. Ker niso našli drugega, so v zapisnik na sodi-
šču zapisali, da živim na veliki nogi in zapravljam po gostilnah.
Gašper Ilc, Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
673
b.	Kaj vse nismo slišali v teh dneh. Denimo, šišenski domorodci so postavili državi 60-dnevni rok, da vrne sosesko v prvotno stanje in da se sanira nastala situacija zaradi prisotnosti azilnega doma.
c.	Ah, saj veste kakšna je Ljubljana. Kaj vse ni šlo tukaj čez. Rimljani, Huni, Napoleon, Ruski car, Mussolini, Tito in sedaj tile novi. Veste, tukaj je vse mogoče.
Tako moremo zaključiti, da je raba pleonastičnega zanikanja tudi v tem skladenjskem okolju vezana na hotenjsko in ne nikalno določitev propozicije, enako kot pri odvisnikih za glagoli zavračanja.
4 Zaključek
Razčlemba slovenskih primerov pleonastičnega zanikanja je pokazala, da pleonastičnega zanikanja ne moremo obravnavati kot pomensko praznega, temveč gre za posebno obliko skladenjskega zanikanja, ki se od stavčnega zanikanja razlikuje v nikalnem dosegu. Obe vrsti zanikanja sta tudi skladenjsko ločljivi: stavčno zanikanje sproži rodilnik zanikanja na premem predmetu in nikalno ujemanje na nedoločnih izrazih (tj. raba n-prvin), pleonastično zanikanje pa samo pojav rodilnika zanikanja. Medtem ko stavčno zanikanje določa nikalno pomensko podstavo stavka, je pleonastično zanikanje posebna vrsta izvenstavčnega ali nadstavčnega zanikanja, ki ne določa nikalne pomenske podstave stavka. Prispevek se je osredinil na naslednja skladenjska okolja, v katerih se pojavlja pleonastično zanikanje: odvisniki za glagoli zavračanja, prislovni odvisniki in vprašalni ter velelni stavki. Pleonastično zanikanje v odvisnikih za glagoli zavračanja zanika le pozitivno hotenjsko določitev propozicije. Skladenjsko se pleonastično zanikanje v teh odvisnikih veže tako s povednim kot pogojnim naklonom - slednja kombinacija je bolj pogosta - vendar primeri pleonastičnega zanikanja niso pogosti. Razlog za sorazmerno nepogosto rabo pleona-stičnega zanikanja lahko najdemo tudi v dejstvu, da so zanikani odvisniki za glagoli zavračanja lahko razumljeni dvoumno: bodisi s stavčnim bodisi s pleonastičnim zanikanjem in je zato njihova interpretacija pogosto odvisna od sobesedila. Pri prislov-nih odvisnikih, natančneje smo obravnavali časovne odvisnike z veznikom dokler in pogojne odvisnike z veznikom razen če, pleonastična nikalnica na nadstavčni ravni deluje kot funkcijski operator, ki vzpostavi resničnostno razmerje med propozicija-ma glavnega in odvisnega stavka, pri tem pa ponovno ne določa nikalne pomenske podstave stavka. Pri vezniku dokler je raba pleonastičnega zanikanja obvezna, če se v odvisniku pojavlja dovršno glagolsko dejanje. Veznik razen če kaže drugačno rabo, saj zaradi svojega močnega izključevalnega pomena jasno izraža, da je propozicija odvisnika edini pogoj za uresničitev propozicije glavnega stavka. Pri vezniku dokler se zanikanje vedno pojavi v odvisniku, pri vezniku razen če pa v glavnem ali v odvisnem stavku. Če je glavni stavek pri pogojnem stavku z razen če v trdilni obliki, se lahko zanikanje v odvisniku izpusti, oziroma se poljubno pojavi, če je glavni stavek zanikan. Za veznikom preden se zanikanje lahko rabi poljubno, kadar ima odvisnik mešan vzročni/modalni pomen. Takšen odvisnik izraža časovne okoliščine, ki jih govorec oceni kot nezaželene, oz. do katerih izraža določeno mero zavračanja. V
674
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
takšnem pomenskem okolju je raba zanikanja podobna kot za glagoli zavračanja. V
velelnih ter vprašalnih stavkih pleonastična nikalnica zanika le pozitivno hotenjsko
določitev propozicije, medtem ko ostaja pomenska podstava stavka trdilna.
Viri in literatura
Klaus Abels, 2005: "Expletive negation" in Russian: A conspiracy theory. Journal of Slavic Linguistics 13. 5-74.
Anton Breznik , 1942: Stavčna negacija v slovenščini. Razprave filozofsko-filološko-historičnega razreda SAZU. Ljubljana: SAZU.
--, 1921: Slovenska slovnica za srednje šole. Prevalje: Družba sv. Mohorja.
Bernard Comrie, 1976: Aspect: An Introduction to the study of verbal aspect and related problems. Cambridge: CUP.
Hans den Besten, 1986: Double negation and the genesis of Afrikaans. Substrata versus Universals in Creole Languages: Papers from the Amsterdam Creole Workshop, April 1985. Ur. P. Muysken, N. Smith. Amsterdam; Philadelphia: John Benjamins. 185-230.
Henriette de Swart, 996: Meaning and use of not...until. Journal of Semantics 13. 221-263.
Maria Teresa Espinal , 1992: Expletive negation and logical absorption. Linguistic Review 9/4. 333-358.
Anastasia Giannakidou, 2002: UNTIL, Aspect, and negation: A novel argument for two untils. Semantics and Linguistic Theory (SALT) 12. Ur. B. Jackson. Ithaca, New Yorok: CLC Publications, Cornell University. 84-103.
Liliane Haegeman, 1995: The syntax of negation. Cambridge: CUP.
Gašper Ilc, 2012: Pleonastično zanikanje v slovenščini. Škrabčevi dnevi 7 - zbornik prispevkov s simpozija 2011. Ur. F. Marušič, R. Žaucer. Nova Gorica: Univerza v Novi Gorici. 28-43.
Korpus slovenskega jezika FidaPLUS. (Pregledano sept.-dec. 2012.)
Miren Itziar Mugarza Laka, 1990: Negation in syntax: On the nature of functional categories and projections: Doktorska disertacija. Department of Linguistics and Philosophy. MIT.
Jörg Meibauer , 1990: Sentence mood, Lexical category filling, and non-propositional nicht in German. Linguistische Berichte 130. 365-424.
Anita Mittwoch, 1977: Negative sentences with until. CLS 13. 410-417.
Claude Muller, 1991. La négation en français. Ženeva: Droz.
Paul Portner in Raffaella Zanuttini , 2000: The force of negation in WH Exclamati-ves and interrogatives. Negation and polarity: Syntactic and semantic perspectives. Ur. L. R. Horn,Y. Kato. Oxford: OUP. 193-231.
Gašper Ilc, Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
675
Stanko Skerlj, 1962: O »pleonastičnih nikalnicah« v slovenščini. Jezik in slovstvo 8/4. 102-107.
Jože Toporišič , 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: CZ. --, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Elizabeth Closs Traugott, 1997: Unless and But conditionals: A historical perspective. On Conditionals Again. Ur. A. Athanasiadou, R. Dirven. Amsterdam: John Benjamins. 145-167.
Barbara Urogdi in Jonathan MacDonald , 2009: Reducing «stativizing negation» to an LF scope configuration. Referat na konferenci Sarajevo Linguistic Gathering 4 -SinFonlJA 2. 24.-26. 9. 2009. Sarajevo.
Barbara Urogdi , 2009: Temporal adverbial clauses with or without operator movement. Adverbs and adverbial adjuncts at the interfaces. Ur. E. Katalin Kiss. Berlin; New York: Mouton de Gruyter. 133-168.
Ton van der Wouden, 1997: Negative contexts: Collocation, polarity and multiple negation. Routledge Studies in Germanic Linguistics. London; New York: Rou-tledge.
Summary
The article treats pleonastic negation in Slovene, focussing on the syntactic environments in which pleonastic negation can be found. The author discusses the occurrences of pleonastic negation in subordinate clauses introduced by adversative predicates, in adverbial clauses of time and condition, in exclamative and interrogative sentences. The empirical data used in the research are taken from the FidaPLUS corpus.
Contrary to the claim that pleonastic negation is emptied of meaning (Espinal 1992, van der Wouden 1994, Toporišič 2000), the author follows the recent research on pleonastic negation in various languages (Meibauer 1990, Mueller, 1991, Portner and Zanuttini 2000, Abels 2005) and argues that pleonastic negation should be treated as a special subtype of syntactic negation that differs from the sentential negation in its scope. While the sentential negation affects the truth-conditions of a sentence, the pleonastic negation either affects the speaker's evaluation of the proposition or it functions as an intra-sentential operator. In particular, the author maintains that by using pleonastic negation in clauses introduced by adversative predicates, the speaker negates the positive evaluation of the state of affairs described in the proposition, thus perceiving the proposition as undesirable. Similar explanation can also be offered for pleonastically negated exclamative and interrogative sentences. In the case of adverbial clauses of time and condition, pleonastic negation functions as an intra-sentential functional operator that establishes the truth-value relation between the propositions of the main and the subordinate clauses. In subordinate clauses of time introduced by dokler, e.g., the proposition of the main clause is valid in the time interval during which the proposition of the subordinate clause is invalid and vice versa.
676
Slavisticna revija, letnik 60/2012, st. 4, oktober-december
The difference in the scope of negation between the sentential and pleonastic negations is directly mirrored in their syntactic properties: while the former triggers the genitive of negation and licenses n-words, the latter can only trigger the genitive case.
The analysis of the relevant Slovene data shows that in most cases pleonastic negation in Slovene displays the same properties as observed in other languages with pleonastic negation. However, the analysis has identified some points in which Slovene behaves differently, e.g., in most cases the selection of pleonastic negation is optional and it seems insensitive to the selection of mood, which is not the case in Romance languages or Russian. These observations may contribute to our better understanding of pleonastic negation and merit further research.
UDK 81'322:811.16(497)
Nikola Dobric
Odsjek za anglistiku i amerikanistiku, Alpen-Adria Univerzitet u Klagenfurtu
SAVREMENI JEZIČKI KORPUSI NA ZAPADNOM BALKANU - ISTORIJAT, TRENUTNO STANJE I BUDUCNOST
Zapadni Balkan ima bogatu istoriju konstrukcije jezičkih korpusa. Prvi elektronski korpus u regionu je konstruisan samo nekoliko godina posle prvog elektronskog korpusa u svetu, dok se ideja razvitka elektronskih jezičkih resursa razvila na ovim prostorima još ranije. Ovakav rani razvitak obrade prirodnog jezika je donekle usporen (negde i skoro zaustavljen) nesretnim dogadajima devedesetih godina prošlog veka. Na srecu, protekle dve dekade bile su obeležene značajnim napretkom u razvoju korpusa zapadno-balkanskih jezika. Ovaj članak prvo daje istorijski pregled razvitka jezičkih korpusa i korpusne lin-gvistike u regionu u periodu izmedu 1950. i 1990. godine, kao i trenutno stanje i buducu perspektivu.
Ključne reči: korpusi, Zapadni Balkan, istorijat, pregled, jezički resursi, obrada prirod-nog jezika
The West Balkans have had a rich history in developing language corpora. The first electronic corpus in the region was created only a few years after the very first one in the world, while the idea of developing electronic language resources dates even further back. This early development of natural language processing was somewhat hampered by the unfortunate events of the 1990s, but in the last two decades there has been some substantial improvement in the development of the West Balkan language corpora. The paper presents a historical overview of the language corpora development in the region in the period from 1950 to 1990 as well as its current state and future prospects.
Keywords: corpora, West Balkans, history, overview, language resources, natural language processing
1 Jezički korpusi na Zapadnom Balkanu do 1990. godine1
Iako je važnost jezičkih korpusa2 u savremenoj lingvisitici danas opšte poznata, samo je mali broj lingvista u svetu prepoznao tu važnost tako rano kao lingvistička zajednica Zapadnog Balkana. Prateci razvoj mašinskog prevodenja četrdesetih i pedesetih godina prošlog veka, prvenstveno u Sjedinjenim Američkim Državama, prvi korpus u slične svrhe je takode započet u to vreme i na ovim prostorima.
1	Autor bi hteo posebno da se zahvali Tomažu Erjavecu, Simonu Kreku, Volfgangu Tojbertu (Wolfgang Teubert), Špeli Vintar, Dušku Vitasu i ponajviše Primožu Jakopinu na njihovom uvidu u istorijat razvitka jezičkih korpusa na Zapadnom Balkanu.
2	Članak podrazumeva svaku vecu isključivo elektronsku bazu tekstova, imenovanu korpusom bez obzira na njen nivo anotacije i obrade teksta (Meyer 2002). Članak se takode bavi jednojezičkim korpu-sima, mada pokriva paralelne ili višejezičke korpuse.
678
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Započeo ga je psiholog Borde Kostic 1957. godine u Beogradu sa ciljem razvitka jezičkih tehnologija za prepoznavanje govora i mašinsko prevodenje sa tadašnjeg srpsko-hrvatskog jezika. Projekat je trajao do 1962. godine (Kostic 2003: 261), ali korpus tada ipak nije elektronski obraden. Iduci u korak ne samo sa teoretskim nego i sa tehnološkim inovacijama u području obrade prirodnog jezika, prvi elektronski korpus na Zapadnom Balkanu napravljen je u Zagrebu vec 1967. godine, samo tri godine posle pojavljivanja prvog elektronskog korpusa na svetu, Brown Corpus korpusa. Bio je to elektronski obradeni ep Osman Ivana Gundulica koji je pripremio Željko Bujas. Pojava ovog korpusa je pokrenula lavinu interesovanja za stvaranje elektronskih korpusa i vec 1968. imamo još jedan korpus konstruisan u Zagrebu, Jezik Marka Marulica, koji je pripremio Milan Moguš (Tadic 1997: 388) i koji je dalje proširen sedamdesetih i osamdesetih godina prošlog veka3 i rezul-tirao Jednomilijunskim korpusom hrvatskog književnog jezika (iliti takozvanim Moguševim Korpusom). Zavod za lingvistiku Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu je takode bio dom vecem korpusnom projektu izmedu 1972. i 1975. godine pod naslovom Englesko-hrvatski leksikografski korpus koji je važno pomenuti kao još jedan primer ranog razvitka elektronskih korpusa u regionu iako je kao paralelni korpus izvan opsega ovog rada. Godine 1971. Denis Poniž je na Univerzitetu u Ljubljani prekucao dve kutije 80-kolonskih papirnih kartica teksta koje su zajedno sadržavale nekih 4.000 redova iliti 320.000 karaktera uzetih iz molitvenog opusa Janeza (Krstnika) Svetokriškog, dok je Tomo Pisanski isprogramirao frekvencij-ski brojač slova i još neke oblike računarske analize. Rezultati ovog poduhvata su objavljeni 1974. godine u knjizi Slovenski jezik, literatura, računalniki (podnaslov-ljenom numerično-statistično raziskovanje konstantnih in spremenljivih količin v slovenskem jeziku, prozi in poeziji). Iste godine simpozijum Informatica 74 na Bledu je ukazao na mogucnosti i potrebe računarske obrade teksta u regionu (Tancig i Tancig 1974). Tri godine kasnije, 1977., Peter Šerber (Peter Scherber) je na Univerzitetu u Getingenu objavio Slovar Prešernovega pesniškega jezika (prvi lema-tizovani konkordancijski rečnik nekog slovenskog jezika) zasnovan na njegovom malom elektronskom korpusu dela Franca Prešerna. 1980. godine na Univerzitetu u Ljubljani Primož Jakopin je, uz pomoc Melite Ambrožič i Jure Dimca, elektronski obradio 400.000 reči iz dela Cirila Kosmača (ovaj korpus je još uvek dostupan na internet stranici Slovarske in besedilne zbirke). Per Jakobsen (Per Jacobsen) je 1980. godine u Danskoj objavio Kvantitativnu analizu Balada Petrice Kerempuha, studiju zasnovanu na elektronskoj korpusnoj konkordanciji toga dela.4 Matematički institut na Univerzitetu u Beogradu je u to vreme, 1981. godine, takode započeo veliki projekat pod nazivom Matematička i računarska lingvistika sa ciljem kon-struisanja elektronskog korpusa savremenog srpskog jezika. Peter Tancig i Tomaž Erjavec su 1989. godine konstruisali korpus Verbalni napadi na JNA5 koji se sastoji
3	Ovaj projekat se u tom periodu mogao nači pod više različitih imena, kao na primer Kompjutorska analiza tekstova stare hrvatske književnosti ili Korpus suvremenog hrvatskog književnog jezika.
4	Ovakvih korpusnih studija koje su podrazumevale digitalizovanje pojedine knjige ili više knjiga jed-nog pisca kako bi se mogle proučiti njihove konkordancije u ovom periodu je bilo više, tako da rad pominje samo nekoliko obimnijih analiza.
5	Jugoslovenska narodna armija.
Nikola Dobric, Savremeni jezički korpusi na zapadnom Balkanu
679
od 259.217 reči uzetih iz novinskih članaka iz perioda april-avgust iste godine i koji su za temu imali JNA.
Osim ovih individualnih i nezavisnih projekata u Beogradu, Ljubljani i Zagrebu ovaj period su takode obeležili i zajednički korpusni projekti. Rudolf Filipovic je 1968. godine u Zagrebu započeo konstrukciju višejezičnog korpusa u okviru projekta Yugoslav Serbo-Croatian-English Contrastive Project. Dati korpus je bio zasnovan na prevodenju vec pomenutog Brown Corpus korpusa što je rezultiralo prvim elektronskim paralelnim korpusom u svetu i prvom upotrebom računara u kontrastivnoj lingvistici (Tadič 1997: 388). Projekat je trajao do 1971. godine i do-veo do dalje popularizacije korpusne lingvistike u regionu. Još jedan važan zajednički projekat u kome su učestvovali univerziteti u Beogradu, Ljubljani i Zagrebu je započet 1988. godine i bio je zasnovan na zajedničkom učestvovanju u medu-narodnom projektu pod nazivom Jezičke industrije (Language Industries). Zavod za lingvistiku Sveučilišta u Zagrebu, kao jedan od pokretača korpusne lingvistike na Zapadnom Balkanu, je koordinirao projekat koji je bio važan i zbog toga što je omogucio uspostavljanje medunarodnih veza sa raznim svetskim univerzitetima i saradnje sa velikim evropskim korpusnim projektima i centrima. Ovaj period je takode proizveo još dva paralelna korpusa koje je važno spomenuti: srpsko-slovenački korpus jezika uputstava za lekove i srpsko-hrvatsko-slovenački korpus saveznih zakona.
Sav ovaj zajednički rad na konstrukciji korpusa i popularizaciji korpusne lingvistike je doveo do formiranja ideje stvaranja velikog korpusa svih zapadno-balkanskih (tada jugoslovenskih) jezika koja se prvi put pojavila još 1978. godine na prvoj ROJP6 (Računarska obrada jezičkih podataka/Računalniška obdelava jezikovnih podatkov) konferenciji koju su originalno pokrenuli Peter Tancig i Milan Šipka (ideja koja je donekle proistekla i iz računarski orijentisanih Informatica konferencija). Prvi ko-raci ka konstrukciji ovakvog korpusa bili su obeleženi sve vecom saradnjom Grupe za jezičke tehnologije iz Beograda, Instituta Jozef Stefan iz Ljubljane i Sveučilišnog računskog centra (SRCE) iz Zagreba. Nažalost, ova plodna i perspektivna saradnja zapadno-balkanskih univerziteta medu sobom i sa svetskim univerzitetima, projektima i centrima je grubo prekinuta nestretnim dogadajima tokom devedesetih godina prošlog veka. Njihovi putevi razvitka korpusne lingvistike nastavili su se potpuno razdvojeni, a tek poslednjih nekoliko godina možemo videti nove, iako skromne, početke nove saradnje.
2 Jezički korpusi na Zapadnom Balkanu posle 1990. godine
Ovaj period u regionu bio je prvenstveno obeležen obnovom učešca odnosno prisustva Zapadnog Balkana u medunarodnom naučnom krugu i filološkim prou-čavanjima, ali i fokusiranjem pažnje na konstrukcije velikih nacionalnih korusa u zapadno-balkanskim zemljama. Medunarodna saradnja, koja je bila ključni predu-slov za stvaranje jezičkih tehnologija neophodnih za obradu jezika regiona, je perso-
6 Od kojih su ROJP 3, održan 1985. godine na Bledu, i ROJP 4, održan 1988. u Portorožu, zbog svojih zaključaka od posebne važnosti za korpusnu lingvistiku u regionu.
680
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
nifikovana kroz dva značajna naučna projekta započeta sredinom devedesetih godina prošlog veka - TELRI i MULTEXT-East.
Trans-European Language Resources Infrastructure ili TELRI (TELRI I i TELRI II) je bio projekat koji je izveden u dve faze, finansiran od strane Evropske komisije i predvoden Volfgangom Tojbertom čiji cilj je bio povezivanje svih evropskih centara za jezičke tehnologije i kroz tako stvorenu saradnju konstruisanje jednojezičnih i višejezičnih (paralalenih) korpusa (kao i elektronskih rečnika, lek-sičkih baza podataka i računarskih programa neophodnih za obradu različitih jezika obuhvacenih projektom). TELRI I, koji je trajao od 1995. do 1998. godine, na po-četku je uključivao samo slovenački jezik (predstavljen učešcem Tomaža Erjaveca i Instituta Jozef Stefan) dok su se ostali zapadno-balkanski jezici pridružili projektu kasnije ili na početku TELRI II projekta 1998. godine (uklučujuci tadašnji Matema-tički fakultet Univerziteta u Beogradu, Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu i Filološki fakultet Univerziteta Sv. Kiril i Metodije u Skoplju). TELRI II je trajao do 2002. godine a ukupan obimni sadržaj projekta je još uvek dostupan u istraživač-ke svrhe na njegovoj intenet stranici. MULTEXT-East je proizišao iz MULTEXT7 korpusnog projekta koji je izmedu 1995. i 1997. godine obuhvatao bamanankan, bugarski, katalonski, češki, holandski, engleski, estonski, francuski, nemački, ma-darski, italijanski, kikongo, oskitanski, rumunski, slovenački, španski, švedski i svahili jezike (svi podaci su takode dostupni u naučne svrhe na internet stranici MULTEXT projekta). Prvi rezultat MULTEXT-East projekta, objavljen 1998. godine, je bio paralelni korpus šest jezika (osim engleskog bili su tu bugarski, češki, estonski, madarski, rumunski i slovenački) i koji se sastojao od morfosintaksički anotiranog teksta knjige 1984. Džordža Orvela (Erjavec 2010). Rezultati objavljeni 2001., 2004. i 2010. godine su uključili još 10 dodatnih, mahom zapadno-balkanskih jezika: hrvatski, litvanski, makedonski, persijski, rozajski, ruski, srpski, slovački i ukrajinski. Projekat je još uvek u toku a više podataka se može pronaci na njegovoj internet stranici.8
Ova dva projekta su dala novi elan razvoju korpusa u regionu i obezbedili su računarske alate neophodne za takve poduhvate. U kombinaciji sa novonastalim nacionalnim motivima, ovi projekti su neposredno omogucili postojanje vecine savre-menih jezičkih korpusa na Zapadnom Balkanu. Posmatrajuci bogati stariji korpusni opus stvoren pre 1990. godine i medunarodna iskustva stečena kroz pomenute projekte u toku devedesetih godina dvadesetog veka, može se reci da su neke zemlje Zapadnog Balkana nastavile sigurnim koracima ka kompleksnom razvoju korpusne lingvistike na ovim prostorima, neke zemlje su napravile tek nekoliko novih koraka dok ostale tek treba da se upuste u ovu lingvističku avanturu. 9
7	Multilingual Text.
8	Osim učestvovanja u ova dva velika medunarodna projekta, zapadno-balkanske zemlje se mogu nači kao učesnici i u drugim internacionalnim korpusnim poduhvatima, na primer učešče Hrvatske i Slovenije u stvaranju korpusa dečjeg jezika CHILDES (Child Language Data Exchange System).
9	Pregled postoječih i dostupnih korpusa zapadno-evropskih jezika koji sledi dat je abecednim redom.
Nikola Dobric, Savremeni jezički korpusi na zapadnom Balkanu
681
2.1	Korpusi bosanskog jezika
Kada se pogleda bosanski jezik, činjenica je da praktično nema elektronskih baza tekstova koje bi pokrivale ovaj jezik, a kamoli anotiranih i obradenih korpusa. Stanje je takvo, čini se, zbog lingvističkog i političkog statusa bosanskog jezika u prošlosti (Baotič 2004). U suštini jedini samodefinisani dostupan korpus bosanskog jezika se može naci na Univerzitetu u Oslu. The Oslo Corpus of Bosnian Texts je rezultat projekta koji teče na Odseku za orijentalne studije na Univerzitetu u Oslu10 i u njiho-voj Labratoriji za tekst11 pod vodstvom Džejn Bondi Johanesen (Janne Bondi Johannessen). Korpus sadrži oko 1,5 miliona reči različitih žanrova (književnost, eseji, dečje pripovetke, narodne pripovetke, islamski religijski tekstovi, pravni tekstovi i novinski članci) uglavnom iz devedesetih godina dvadesetog veka.12
2.2	Korpusi crnogorskog i makedonskog jezika
Makedonski je jedan od zapadno-balkanskih jezika koji nije bio jako prisutan u razvitku korpusa u periodu pre 1990. godine i koji nažalost ni sada nije dovoljno pokriven jezičkim korpusima. Kako su makedonski lingvisti učestvovali u TELRI i MULTEXT-East projektima, tehnoligije za obradu i anotiranje makedonskog jezika su dovoljno razvijene (Vojnovski, Džeroski i Erjavec 2005), i to je ipak dovelo do konstrukcije nekoliko, iako još nereprezentativnih, korpusa.
Jedan od njih je Makedonski elektronski korpus, konstruisan od strane Georgea Mitrevskog i Instituta za makedonski jezik Univerziteta u Skoplju, koji je još uvek u izgradnji (iako je korpus i sada besplatno dostupan). Tekstovi su tokenizirani, a dalja obrada i anotiranje je u planu. Jedini drugi dostupan korpus makedonskog jezika, osim tekstova u okviru MULTEXT-East i TELRI korpusa, je Jednojezički i višeje-zički Gralis korpus makedonskog jezika (Monolinguale und multilinguale Gralis-Korpus der Mazedonische Sprache). To je mali korpus koji je Branko Tošovic po-krenuo 2008. godine na Karl-Francens Univerzitetu u Gracu i predstavlja deo veceg i vec pomenutog Gralis-Korpus projekta. Trenutno broji 47.000 reči i bice potpuno završen 2016. godine.
Kako je status crnogorskog jezika još uvek, ako ne politički i institucionalno onda bar lingvistički neodreden (Greenberg 2004), trenutno nema dostupnih jedno-jezičnih korpusa ovog jezika, projekata u toku niti najava konstrukcije istih. Jedini dostupan samodeklarativni korpus crnogorskog jezika je paralelni Montecorpus korpus započet 2009. godine. Korpus trenutno uključuje 3.316.152 reči uzetih iz prevoda tekstova koje obraduje crnogorsko ministarstvo za pridruživanje Evropskoj
10	Department for East European and Oriental Studies, University of Oslo.
11	Text Laboratory.
12	Dobri izvori za bosanski jezik iliti za BHS (bosanski/hrvatski/srpski) su takode različiti korpusni projekti koje vodi Branko Tošovic na Univerzitetu u Gracu, uključujuci Gralis BHS korpus (Gralis-Korpus); projekat Ivo Andric u evropskom kontekstu (2007.-2015.) koji podrazumeva konstrukciju paralelnog BHS-nemačkog korpusa njegovih dela; i Lirski, humoristički i satirički svet Branka Čopiča (2011.-2016.), projekat koji za cilj ima konstrukciju elektronskog korpusa njegovih dela; kao i književno-korpusne inicijative, na primer pan-balkanska kolekcija elektronskih tekstova koja se može naci u projektu Rastko.
682
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
uniji. Lingvistički značaj ovog projekta kao i nivo obrade i anotiranja tekstova su još uvek nepoznati.
2.3 Korpusi hrvatskog jezika
Potpuno opravdavši tradiciju obrade prirodnog teksta na Sveučilištu u Zagrebu dugu pola veka hrvatski lingvisti su možda postigli više na polju pokrivenosti svoga jezika koropusima nego večina njihovih kolega na Zapadnom Balkanu. Hrvatski se jezik može pohvaliti i velikim, dobro obradenim opštim (nacionalnim) korpusom koji se može posmatrati kao odličan primer ostalim zemljama u regionu (iako je slo-venački jezik takode odlično pokriven korpusima).
Hrvatski nacionalni korpus (HNK) se dakle rodio kao ideja još ranih devede-setih godina prošlog veka (Tadič 1990) dok je rad na njemu zapravo započeo 1996. godine u okviru projekta Računalna obrada hrvatskoga jezika pod vodstvom Vesne Muhvič-Dimanovski. Kao osnovni cilj projekta zamišljena je konstrukcija višemili-onskog korpusa savremenog hrvatskog jezika, čija je struktura, kao i ime, definisana po ugledu na Britanski nacionalni korpus (British National Corpus (BNC)). Kroz ubrzani razvoj ovaj korpus danas istraživačima nudi 101,3 miliona reči anotiranih prema MULTEXT-East standardima (Agič , Tadič i Dovedan 2009) uzetih iz godina 1996.-2004. Korpus je još uvek u razvitku: cilj njegove izgradnje je dalja optimizacija, bolja reprezentativnost i veči stepen obrade i anotiranja. Korpus je otvoren za pretragu i besplatno je dostupan na njegovoj internet stranici.13
Još jedan od važnih korpusa hrvatskog jezika je Hrvatska jezična mrežna riznica. Korpus je deo tekučeg projekta započetog 2005. godine koji za cilj ima sakupljanje javno dostupnih tekstova na hrvatskom jeziku u što večem broju (uključujuči književne tekstove, rečnike i drugi javno dosupne izvore počevši od 19. veka). Ostali korpusi hrvatskog jezika koje treba spomenuti su sledeči14:
•	Hrvatski jezični korpus: konstruisan je kao potkorpus Hrvatske jezične mrežne riznice i predstavlja elektronsku kolekciju važnijih dela hrvatske književnosti (uključujuči romane, pripovetke, drame i poeziju), eseja, naučnih publikacija, udžbenika, elektronskih publikacija i novina;
•	Hrvatski mofološki leksikon i lematizacijski poslužitelj: to je leksička baza po-dataka koja obuhvata oko 100.000 lema opšteg jezika, ličnih muških i ženskih imena i prezimena (Tadič i Flugosi 2003);
•	Hrvatska ovisnosna banka stabala: to je takode tekuči projekat Zavoda za ling-vistiku sa Sveučilišta u Zagrebu, čija svrha je konstruisanje potpuno sintaksički anotiranog hrvatskog korpusa od bar 100.000 reči (Berovič , Agič i Tadič 2012);
•	Intratext zbirka vjerskih tekstova na hrvatskom jeziku: elektronski tekstovi koji su dostupni uključuju Bibliju, Katekizam rimokatoličke Crkve, itd.;
13	Više informacija o alatima i servisima za obradu hrvatskog jezika se može pronači na internet stranici Jezične tehnologije za hrvatski jezik.
14	Neki izvori, kao na primer internet stranica Jezične tehnologije za hrvatski jezik navode još neke korpuse hrvatskog jezika (na primer Korpus tekstova Starih pisaca hrvatskih; Korpus tekstova udžbenika za osnovne i srednje škole u Republici Hrvatskoj; ili Kur 'an u elektronskom obliku), ali pošto ih nije bilo moguče pronači niti pronači više informacija o njima, oni nisu uključeni u datu listu.
Nikola Dobric, Savremeni jezički korpusi na zapadnom Balkanu
683
•	Hrvatska biskupska konferencija: Stari Zavet i Novi Zavet dostupni u elektron-skom obliku; i
•	Korpus Silvija Strahimira Kranjčevica: elektronska kolekcija njegovih dela.
2.4 Korpusi slovenačkog jezika
Pošto su temelje obrade prirodnog teksta u Sloveniji postavili Primož Jakopin 1980. godine i Tomaž Erjavec i Peter Tancig 1989., prvi sledeči važan korak u razvoju korpusa slovenačkog jezika napravljen je 1995. godine od strane Mirana Hladnika na Filozofskom fakultetu Univerziteta u Ljubljani. Miran Hladnik je te godine počeo objavljivati elektronsku zbirku slovenačkih književnih dela, mahom starijeg datuma, kojima je istekla zaštita autorskih prava.15 Koristeči tekstove iz ove zbirke Primož Jakopin je 1999. godine, kao deo rada na svojoj doktorskoj disertaciji (pod naslovom Zgornja meja entropije pri leposlovnih besedilih v slovenskem jeziku), konstruisao korpus od 3 miliona reči iz kojega je nastao CORTES korpus.
CORTES (Corpus of Texts in Slovene) korpus je bio još jedan važan korak za slovenačku korpusnu lingvistiku, a sastojao se od isključivo književnih dela, uklju-čujuči 112 proznih dela iz pera 41 pisca iz perioda 1858.-1998. (Grzybek 2007: 172). Korpus je sa svojih 3 miliona reči svoj dom našao na Filozofskom fakultetu Univerziteta u Ljubljani dok je dalji ubrzani razvoj počeo kada je 2000. godine prebačen na Institut za slovenski jezik Frana Ramovša u sklopu SAZU. Kroz nekoliko nado-gradnji i transkripte u narednih pet godina (uključujuči tekstove iz dnevnih novi-na DELO, transkripte rasprava u slovenačkom parlamentu u periodu 1996.-2004., i dodatne književne tekstove) korpus, koji se sada zove Slovarske in besedilne zbirke, danas se može pohvaliti sa 318 miliona reči i nekoliko potkorpusa (kao što su Beseda i Nova Beseda, Poizvedbe po označenih besedilih i Ciril Kosmač korpus) i ostalih jezičkih resursa (na primer rečnika). Dati potkorpusi su različito obradeni i anotirani, od toga da su očiščeni od šumova (grešaka i sl.) pa sve do anotiranja prema vrsti reči i lematizacije.
Najprominentniji, a svakako i najreferentniji korpus slovenačkog jezika je FIDA Plus korpus (naslednik FIDA korpusa) (Krek 2012). FIDA korpusni projekat je za-počeo 1997.16 godine i u vreme svog završetka 2000. godine se sastojao od nekih 100 miliona reči. Kako je od samog početka planiran da bude veoma reprezentativan, korpus za izvore ima velik broj jezičkih varijanti i registara iz perioda 1950.-2000. (iako je večina tekstova zapravo iz devedesetih godina prošlog veka), a uglavnom se radi o pisanom jeziku uz manji broj izvora govornog jezika (uglavnom transkripata diskusija iz slovenačkog parlamenta). Glavni nedostaci originalnog FIDA korpusa su bili nedovoljna dostupnost u nekomercijalne svrhe (pošto je korpus bio finansiran od strane komercijalnih ulagača) i tadašnja nedovoljna razvijenost računarskih alata
15	Zbirka je objavljena na internet stranici današnje Zbirke slovenskih leposlovnih besedil.
16	Originalna inicijativa za stvaranje reprezentativnog opšteg (nacionalnog) korpusa slovenačkog jezika je došla sa Filozofskog fakulteta, Fakulteta za društvene nauke Univerziteta u Ljubljani i sa Instituta Jozef Stefan a korpus je u početku bio finansiran od državne Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije i ko-finansiran od strane dva komercijalna partnera - DZS izdavačke kuče i Amebis računarske kompanije.
684
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
za obradu slovenačkog jezika (Arhar et al. 2007). FIDA Plus, pod vodstvom Marka Stabeja, za cilj ima potpuno besplatnu dostupnost, povečanje obima korpusa i bolji nivo anotacije (Grzybek 2007: 173). Novi korpus se sastoji od šireg izbora izvora (iako još uvek nema dovoljan udeo govornog jezika) i uglavnom sadrži primere relativno savremenog slovenačkog jezika iz perioda 1990.-2000. Trenutno ima 621.150.000 reči koje su anotirane prema MUTEXT-East modelu anotacije (Erjavec 1998).
Ostali jednojezični korpusi slovenačkog jezika koje treba navesti su17:
•	Sloleks leksikalna baza: je tekuči projekat započet 2008. godine (sa planiranim završetkom 2013.) koji nastoji da konstruiše korpus slovenačkog jezika od milijardu reči koji bi se koristio primarno u leksikografske svrhe (GANTAR i KREK 2011);
•	JOS korpus (J0S100k i JOS1M): ovaj korpus trenutno sadrži milion reči uzetih iz FIDA Plus korpusa koje su sve potpuno ili delimično (ručno) lematizivane i anotirane za morfosintaksičke karakteristike, sintačke odnose medu njima i WordNet sinsetove za pojedine imenice (ERJAVEC et al 2010);
•	Zbirka slovenskih leposlovnih besedil: to je ogromna zbirka raznih slovenač-kih književnih tekstova (poezije i proze) koji su dostupni u elektronskom obli-ku;
•	iKorpus: korpus od 14 miliona reči koji sadrži tekstove vezane za informacio-ne tehnologije i računarstvo;
•	KoRP korpus PR tekstova: korpus javno dostupnih reklamnih tekstova koji broji 18 miliona reči (Žgank et al. 2006);
•	Slovene Dependency Treebank (SDT): mali sintaksički anotiran korpus teksto -va na slovenačkom jeziku koji za osnovu ima 30.000 reči uzetih kao uzorak iz slovenačke komponente paralelnog MULTEXT-East korpusa (Džeroski et al. ALL 2006); 18
•	Korpus govorjene slovenščine (GOS): izgraduje se od 2007. godine, a za 2013. je planirano da sadrži milion reči isključivo govornog slovenačkog jezika;
•	Učni korpus govorjene slovenščine: je mali korpus govornog slovenačkog jezika koji je sakupila Jana Zemljarič-Miklavčič i koji se sastoji od 15.000 ručno anotiranih reči spontanog slovenačkog kao drugog odnosno stranog jezika (Miklavčič 2006);
•	Jezikovni viri starejše slovenščine IMP: elektronska zbirka od preko 150 knjiga i novina od 16. veka sve do dvadesetih godina dvadesetog veka; i
17	Neki izvori (kao na primer Logar 2000) navode još neke korpuse slovenačkog jezika (kao na primer BNSI: Broadcast News korpus koji se sastoji od transkripata dnevnih informativnih emisija nacionalne televizije Slovenije u periodu 1999.-2003.; SiBN korpus sa 2,3 miliona reči koji se takode sastoji od tran-skripta dnevnih informativnih emisija nacionalne slovenačke televizije, u periodu 2003.-2004.; SloParl korpus sa 23 miliona reči iz transkripata rasprava slovenačkog parlamenta (više o ovom projektu može se nači na internet stranici DSPLAB Universiteta u Mariboru); i Korpus vojaških besedil zajedno sa Korpusom besedil odnosov z javnostmi čija internet stranica (na http://www.korp.fdv.uni-lj.si/), ne funkcioniše, i o kojima nije moguče pronači više informacija. Zbog nedostupnosti i nedostatka informacija ili publikacija o ovim korpusima oni nisu mogli biti uključeni u datu listu korpusa slovenačkog jezika.
18	Dobar izvor informacija o tehnologijama i servisima za obradu slovenačkog jezika je internet stranica Slovene Natural Language Server.
Nikola Dobric, Savremeni jezički korpusi na zapadnom Balkanu
685
• Referenčni korpus starejše slovenščine goo300k: korpus starog slovenačkog jezika koji je zapravo deo Jezikovni viri starejše slovenščine IMP korpusa. Razlika je u tome što su 300.000 reči ovog korpusa ručno obradene i anotirane (Erjavec 2012).
2.5 Korpusi srpskog jezika
Iako je veoma aktivno učestvovala u ranim regionalnim i medunarodnim korpu-snim projektima u periodu od 1950.-1990. godine, i iako se relativno uspešno vratila u medunarodne lingvističke tokove posle loše političke i ekonomske situacije sredi-nom devedesetih godina prošlog veka, čini se da, nažalost, srpska lingvistička zajed-nica nije uradila dovoljno kada je u pitanju konstruisanje korpusa. Dostupno je samo nekoliko korpusa od kojih ni jedan ne zadovoljava ni svetske ni regionalne standarde reprezentativnosti, veličine ili nivoa obrade (Dobrič 2009).
Prvi od dva prominentnija korpusa srpskog jezika19 predstavlja konačnu fazu ra-zvitka prethodno spomenutog korpusa Borda Kostica započetog 1957. godine. Njegov sin, Aeksandar Kostic, je 1996. Godine, posle četiri decenije razvitka korpusa, pretvorio sav materijal u elektronski oblik. Nazvan Korpus srpskog jezika, korpus se sastoji od 11 miliona reči i može se pohvaliti dobro konstruisanom dijahronom dimenzijom (jer uključuje i stare tekstove iz 12. veka) i veoma detaljnom, ručno izvedenom anotacijom, gde je svaka reč anotirana za njen gramatički status, broj grafema, slogova i za njenu fonološku strukturu (Kostic 2003). S druge strane, u korpusu uopšte nema govornog jezika, nema dovoljno tekstova savremenog jezika i u njemu nije dovoljno lingvistički razgraničeno šta u dijahronoj dimenziji predstavlja srpski jezik a šta tadašnji srpsko-hrvatski20.
Drugi poznati korpus srpskog jezika je svakako SrpKorp korpus savremenog srpskog jezika21. Konstrukcija ovog korpusa je započeta još 1981. godine kao deo vec pomenutog projekta Matematička i računarska lingvistika (Krstev et al. 2003). Korpus je nastavio sa daljim razvitkom sve do danas Duško Vitas, zajedno sa Cveta-nom Krstev i ostalim saradnicima sa Grupe za jezičke tehnologije na Matematičkom fakultetu Univerziteta u Beogradu. Korpus danas broji 113 miliona reči isključivo iz pisanih izvora i automatski je anotiran za vrste reči (Utvič 2011; Popovič 2010). Korpusi srpskog jezika koje takode vredi pomenuti uključuju22:
19	Pojedini usmeni izvori spominju i korpus SANU (Srpske akademije nauka i umetnosti) koji je korišcen za konstrukciju njihovih rečnika srpskog jezika kao i rečnika Matice srpske i koji se stvaraju od 19. veka. Ovaj pregled ne uključuje dati korpus iz nekoliko razloga: korpus je konstruisan uglavnom u neelektronskom obliku (iako od skora ima dosta pomaka ka elektronskoj obradi); korpus je namenjen isključivo u leksikografske svrhe i ne prati savremene standarde konstrukcije korpusa (uglavnom se foku-sira na kljiževne izvore); i na kraju, korpus je nedostupan, netransparentan i kao takav neupotrebljiv za širu lingvističku zajednicu.
20	Kako korpus sadrži brojne tekstove iz druge polovine dvadesetog veka, na primer govore Josipa Broza Tita, nije lako razgraničiti gde po savremenim lingvističkim kriterijumima prestaje hrvatski a počinje srpski jezik.
21	Prethodno nazivan Korpus savremenog srpskog jezika.
22	Pregled postojecih jezičkih tehnologija, alata i servisa, razvijenih za obradu srpskog jezika, može se pronaci na internet stranici Jezičke tehnologije - resursi i alati.
686
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
•	Antologija srpske književnosti: je projekat pokrenut na Učiteljskom Fakultetu u Beogradu i sadrži preko 130 dela narodne, stare i moderne književnosti u elektronskom (isključivo ciriličnom) obliku;
•	Rastko projekat: osim sinhronog i dijahronog pregleda pan-balkanske književnosti ovaj korpus, započet 1997. godine, uključuje i poseban potkorpus teksto-va isključivo na srpskom jeziku, počevši od srednjevekovnih tekstova sve do savremenih izvora; i
•	Elektronski korpus dela Laze Kostica: to je projekat započet 2009. g. pod pokroviteljstvom Matice srpske koji podrazumeva stvaranje korpusa njegovih dela. Završetak i dostupnost korpusa još nisu poznati23.
3 Buducnost
Ako se pogleda ovaj sažet i iscrpan pregled dostupnih korpusa zapadno-balkan-skih jezika24 mora se priznati da je veoma pohvalno što su neke zemlje iz regiona, kao na primer Hrvatska i Slovenija, uspele da opravdaju sav nagovešteni potencijal i lingvističko naslede veoma ranog razvoja korpusne lingvistike na Zapadnom Balkanu. Nije pak pohvalno to što neke druge zemlje, a to važi za Srbiju i još više za Crnu Goru, Bosnu, Makedoniju, još uvek nisu ostvarile zadovoljavajuce rezultate u konstrukciji svojih jezičkih korpusa.
I zaista, buducnost hrvatskog i slovenačkog jezika, što se tiče korpusne pokri-venosti, izgleda veoma blistava. Osim konstantnih napora ka poboljšanju jezičkih tehnologija koje bi rezultirale boljom obradom ovih jezika, obe zemlje su u poslednjih nekoliko decenija uspešno iskoristile i domace i medunarodne izvore naučnog finansiranja i tako znatno proširile svoj korpusni opus. Perspektiva srpskog jezika takode nije tako loša - jezičke tehnologije i alati za obradu srpskog jezika su prilično dobro formirani. Najveci problem, čini se, pretstavlja nedostatak političke i institucionalne podrške (koja je prisutna u Hrvatskoj i Sloveniji) i nedostatak aktivnosti na medunarodnom planu. Ako bi se ta dva faktora pokrenula, postoji više sposobnih institucija u Beogradu koje su stručne i voljne da sustignu korpusno naprednije su-sede u regionu.
Situacija je nažalost mnogo gora kada su u pitanju ostala tri jezika Zapadnog Balkana. Dok makedonski ima neke jezičke tehnologije razvijene i upotrebljive za sopstvenu obradu (nastale, izmedu ostalog u okviru MULTEXT-East projekta) trenutno ipak nema vecih aktivnih projekata niti posebnih instituta koji bi radili na razvoju naučno ambicioznijih korpusa makedonskog jezika, a takode se može primetiti i značajno odsustvo kako finansijske, tako i političke podrške za razvitak korpusne lingvistike u Makedoniji. Bosanski i crnogorski jezici, zbog raznih problema vezanih za njihov lingvistički i politički status (za bosanski ranije, a crnogorski sada) nažalost nemaju dovoljno korpusnih tehnologija posebno razvijenih za njih.
23	U najavi je takode i projekat konstrukcije korpusa savremenog srpskog jezika u saradnji Matice srpske i Odseka za srpski jezik i lingvistiku Filozofskog fakulteta Univerziteta u Novom Sadu, iako detalji još nisu poznati.
24	Celokupna lista sa aktivnim linkovima se može pronaci na internet stranici UniKlu West Balkan Corpora Page.
Nikola Dobric, Savremeni jezički korpusi na zapadnom Balkanu
687
Iako mogu značajno koristiti jezičke tehnologije namenjene obradi lingvistički srod-nih jezika kao što su hrvatski ili srpski, za bilo kakav obimniji razvoj korpusa (koji danas skoro da i ne postoje) potrebno je mnogo domace institucijalne i finansijske podrške. Iz navedenoga sledi da četiri poslednja pomenuta jezika moraju osigurati mnogo jaču podršku za popularizaciju korpusa u svojim zemljama i obezbediti bolje izvore finansiranja, jer samo uz ta dva faktora može se pokrenuti razvoj korpusne lingvistike, a sustizanje svetskih i regionalnih standarda ce onda biti samo pitanje vremena.
Važno je takode razumeti da rani razvoj korpusa na Zapadnom Balkanu nije oba-vezao regionalne lingvističke institucije samo na dalji konstantan razvoj. Velika imena lingvistike iz ovog regiona su svojim primerom obavezala buduce generacije i na konstantnu medusobnu saradnju. Zajednički projekti zapadno-balkanskih zemalja, koji su bili tako važni izmedu 1950. i 1990. godine, kasnije su (osim zajedničkog rada na medunarodnim projektima) skoro sasvim zamrli. Osim manjih projekata, kao što su recimo hrvatsko-slovenački paralelni korpusi25, inicijative za razvitak višejezič-nih korpusa zapadno-balkanskih jezika ili za zajednički razvoj jezičkih tehnologija za obradu ovih srodnih jezika nema ni približno u dovoljnoj meri. Korak napred bi svakako bio rad na razvitku paralelnih korpusa, razvoj BHS dijahronih korpusa ili možda čak obnavljanje ideje sveobuhvatnog južnoslovenskog korpusa (uključujuci, odnosno zajedno sa bugarskim jezikom). Ljudi, stručnost i tehnološki resursi postoje, ali još uvek nedostaju volje i želje.
Na kraju, možemo se samo nadati da ce sve zemlje Zapadnog Balkana nastaviti da grade nove i da unapreduju postojece korpuse svojih jezika (neke po mogucstvu sa više elana nego do sada) jer su jezički resursi jednog (posebno nemnogoljudnog) naroda i jedne nacije neprocenjivo jezičko i kulturno blago, a korpus je prava riznica starog i savremenog jezika, nezaobilazna i neophodna za nacionalni opstanak u glo-balnom svetu današnjice.
Vlri i literatura
Željko Agič , Marko Tadič i Zdravko Dovedan, 2009: Tagset reductions in morpho-syntactic tagging of Croatian texts. Proceedings of the INFuture 2009 digital resources and knowledge sharing conference. Ur. H. Stančic et al. 289-298.
Špela Arhar i Vojko Gorjanc, 2007: Korpus FidaPLUS: Nova generacija slovenskega referenčnega korpusa. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije.
Josip Baotič , 2004: The Language Situation in Bosnia and Herzegovina. Language in the former Yugoslav lands. Ur. R. Bugarski, C. Hawkesworth. Bloomington: Slavica Publisher. 117-125.
Daša Berovič , Željko Agič i Marko Tadič , 2012: Croatian dependency treebank: Recent development and initial experiments. Proceedings of the eight international conference on language resources and evaluation (LREC'12). Ur. N. Calzolari et al. 1902-1906.
25 Kao na primer Hrvatsko-slovenski paralelni korpus.
688
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Peter Grzybek , 2007: Contributions to the science of text and language: Word length studies and related issues. Berlin: Springer Verlag.
Nikola Dobrič , 2009: Corpus linguistics as the new paradigm of language research. Philologia 7. 47-57.
Sašo Džeroski , Tomaž Erjavec, Nina Ledinek , Petr Pajas , Zdenek Žabokrtsky i Andreja Žele , 2006: Towards a Slovene dependency treebank. Proceedings of the 5th international conference on language resources and evaluation (LREC'06). Ur. European Language Resources Association (ELRA). 1388-1391.
Tomaž Erjavec , 1998: The MULTEXT Slovene lexicon. Proceedings of the 7th elec-trotechnical conference (ERK). 189-192.
Tomaž Erjavec i Simon Krek , 2008: The JOS Morphosyntactically tagged corpus of Slovene. Proceedings of the 6th international conference on language resources and evaluation (LREC'08). Ur. European Language Resources Association (ELRA). 322-326.
--, 2010: MULTEXT-East Version 4: Multilingual morphosyntactic specifications, lexicons and corpora. Proceedings of the seventh conference on international language resources and evaluation (LREC'10). Ur. N. Calzolari et al. 1535-1538.
--, 2012: The goo300k corpus of historical Slovene. Proceedings of the 8th international conference on language resources and evaluation (LREC'12). Ur. N. Calzolari et al. 225-260.
Tomaž Erjavec, Darja Fišer, Simon Krek i Nina LEDINEK, 2010: The JOS linguistically tagged corpus of Slovene. Proceedings of the seventh conference on international language resources and evaluation (LREC'10). Ur. N. Calzolari et al. 1806-1809.
Polona Gantar i Simon Krek, 2011: Slovene Lexical Database. Proceedings of the natural language processing, multilinguality: 6th international conference. Ur. D. Majchrakova, R. Garabik. 72-80.
Robert Greenberg , 2004: From Serbo-Croatian to Montenegrin? Politics of language in Montenegro. Language in the former Yugoslav lands. Ur. R. Bugarski, C. Hawkesworth. Bloomington: Slavica Publisher. 53-64.
Per Jakobsen, 1980: Kvantitativna analiza balada Petrice Kerempuha. K0benhavns: Slavisk boghandel.
Aleksandar Kostič , 2003: Elektronski kopus srpskog jezika Borda Kostica. Zbornik Matice srpske za slavistiku 64. 260-264.
Simon Krek, 2012: Slovene language in a digital age. Berlin: Springer Verlag.
Cveta Krstev, Gordana Pavlovič -Lažetič , Ivan Obradovič i Duško Vitas , 2003: Corpora Issues in Validation of Serbian Wordnet. Proceedings of the 6th international conference TSD 2003: Text, speech and dialogue. Ur. V. Matoušek, P. Mautner. Berlin: Springer Verlag.132-137.
Nataša Logar , 2008: Pregled korpusov za slovenščino. Prezentacija na 3. posvetu
Nikola Dobric, Savremeni jezički korpusi na zapadnom Balkanu
689
Slovenskega društva za jezikovne tehnologije.
Charles Meyer, 2002: English corpus linguistics: An introduction. Cambridge: Cambridge University Press.
Zoran Popovic, 2010: Taggers applied on texts in Serbian. Proceedings of the IN-
FOtheca'lO conference. 21a-38a.
Marko Tadič , 1990: Zašto nam je potreban višemilijunski referentni korpus? Infor-matička teorija u primenjenoj lingvistici. 95-98.
--, 1997: Računalna obradba hrvatskih korpusa: Povijest, stanje i perspektive. Proceedings of the XII. international Slavic congress. 387-394.
Marko Tadič i Sanja Fulgosi, 2003: Building the Croatian morphological lexicon.
Proceedings of the EACL2003 workshop on morphological šrocessing of Slavic languages. 41-46.
Peter Tancig i Simona Tancig , 1974: Uporaba računalnika pri konstrukciji testov znanja in pri obdelavi rezultatov. ZbornikInformatica '74. Ljubljana: IJS.
Miloš Utvič, 2011: Annotating the corpus of contemporary Serbian. Proceedings of the INFOtheca'12 conference. 36a-47a.
Viktor Vojnovski, Sašo Džeroski i Tomaž Erjavec, 2005: Learning POS tagging from a tagged Macedonian text corpus. Proceedings of the 8th international multiconference Information society (IS). 199-202.
Arno Wonisch, 2012: Das Pronominalsystem des Bosnischen/Bosniakischen, Kroatischen und Serbischen. Beč: Lit Verlag.
Jana Zemljarič Miklavčič, 2006: Korpus govorjene slovenščine. Proceedings of the 5th Slovenian and 1st international conference language technologies (IS-LTC'06). Ur. T. Erjavec, J. Gros. 124-127.
Andrej Žgank , Tomaž Rotovnik , Matej Grašič , Marko Kos, Damjan Vlaj i Zdrav-ko Kačič , 2006: Slovenska govorna in tekstovna baza parlamentarnih razprav za avtomatsko razpoznavanje govora. Proceedings of the 5th Slovenian and 1st international conference language technologies (IS-LTC'06). Ur. T. Erjavec, J. Gros. 115-119.
Antologija srpske književnosti (http://www.antologijasrpskeknjizevnosti.rs/....aspx).
Beseda korpus (http://bos.zrc-sazu.si/beseda.html).
British National Corpus (BNC) (http://www.natcorp.ox.ac.uk/)
Brown Corpus (http://www.essex.ac.uk/linguistics/clmt/... brown/brown.html).
Child Language Data Exchange System (CHILDES) (http://childes.psy.cmu.edu/).
Ciril Kosmač korpus (http://bos.zrc-sazu.si/ckb_en.html).
DASPLAB (Laboratorija za digitalno procesiranje signalov) (http://www.dsplab.uni-mb.si/Dsplab/index_eng.php).
690
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
FIDA (http://www.tei-c.org/Activities/Projects/fi01.xml).
FIDA Plus (http://www.fidaplus.net/).
Gralis korpus (Gralis-Korpus) http://www-gewi.uni-graz.at/gralis/korpusarium/gra-lis_korpus.html
Hrvatska biskupska konferencija: Stari Zavet i Novi Zavet (http://www.hbk.hr/bibli-ja/nz/index.html & http://www.hbk.hr/biblija/sz/index.html).
Hrvatska jezična mrežna riznica (http://riznica.ihjj.hr/).
Hrvatska ovisnosna banka stabala (http://hobs.ffzg.hr/default_en.html).
Hrvatski jezični korpus (http://riznica.ihjj.hr/).
Hrvatski mofološki leksikon i lematizacijski poslužitelj (http://hml.ffzg.hr/hml/info. php?show=hml).
Hrvatski nacionalni korpus (HNK) (http://www.hnk.ffzg.hr/).
Hrvatsko-slovenski paralelni korpus (http://www.hnk.ffzg.hr/hr-si_pcorp/).
Ikorpus (http://nl2.ijs.si/dsi.html & http://www.islovar.org/iskanje_enostavno.asp).
Institut Fran Ramovš (http://isjfr.zrc-sazu.si/en#v).
Institut Jozef Stefan (http://www.ijs.si/).
Institut za makedonski jazik Krste Misirkov (http://www.ukim.edu.mk/en_struktu-ra_contact.php?inst=34).
Intratext zbirka vjerskih tekstova na hrvatskome (http://www.intratext.com/SCR/).
Ivo Andrič u evropskom kontekstu (http://www-gewi.uni-graz.at/gralis/projektari-um/Andric/index.html).
Jednojezički and višejezički Gralis korpus makedonskog jezika (Monolinguale and multilinguale Gralis-Korpus der Mazedonische Sprache) (http://www-gewi.uni-graz.at/gralis/projektarium/Mak-Korpus/index.html).
Jezičke tehnologije - resursi i alati (http://poincare.matf.bg.ac.rs/~cvetana/LT-pre-gled.html).
Jezične tehnologije za hrvatski jezik ( http://jthj.ffzg.hr/default_english.htm).
JOS korpus (http://nl.ijs.si/jos/index-en.html).
KoRP korpus PR tekstova (http://www.korp.fdv.uni-lj.si).
Korpus govorjene slovenščine (GOS^(http://www.korpus-gos.net/Support/About).
Korpus srpskogjezika (http://www.serbian-corpus.edu.rs/indexns.htm).
Lirski, humoristički i satirički svet Branka Čopiča (http://www-gewi.uni-graz.at/ gralis/projektarium/Copic/index.html).
Makedonski elektronski korpus (http://www.tekstlab.uio.no/glossa/html/index_dev. php?corpus=mak).
Montekorpus (http://www.eiprevod.gov.me/korpus/).
Nikola Dobric, Savremeni jezički korpusi na zapadnom Balkanu
691
MULTEXT (http://aune.lpl.univ-aix.fr/projects/multext/). MULTEXT-East (http://nl.ijs.si/ME/). Nova Beseda korpus (http://bos.zrc-sazu.si/a_beseda.html). Poizvedbe po označenih besedilih (http://bos.zrc-sazu.si/ckb_en.html). Rastko projekt (http://www.rastko.rs/).
Referenčni korpus starejše slovenščine goo300k (http://nl.ijs.si/imp-cuwi/imp-goo).
Silvije Strahimir Kranjčevic lorpus (http://www.sskranjcevic.hr/uvod.ASP?PisID=1).
Sloleks leksikalna baza (http://www.slovenscina.eu/).
Slovarske in besedilne zbirke (http://bos.zrc-sazu.si/index_en.html).
Slovene Dependency Treebank (SDT) (http://nl.ijs.si/sdt/).
Slovene Natural Language Server (http://nl.ijs.si/).
Slovensko društvo za jezikovne tehnologije (http://www.sdjt.si/viri.html).
SRCE institut (http://www.srce.unizg.hr/homepage/).
SrpKorp Korpus savremenog srpskog jezika (http://korpus.matf.bg.ac.rs/prezentaci-ja/korpus.html & http://www.korpus.matf.bg.ac.rs/SrpLemKor/).
TELRI (http://telri.nytud.hu/).
TELRII (http://telri.nytud.hu/start.html).
TELRIII (http://telri.nytud.hu/telri2/intro.html).
The Oslo Corpus of Bosnian Texts (http://www.tekstlab.uio.no/Bosnian/Corpus. html#cont).
Učni korpus govorjene slovenščine (http://torvald.aksis.uib.no/talem/jana/s9.html).
UniKlu West Balkan Corpora Page (http://www.uni-klu.ac.at/iaa/inhalt/2525.htm).
Verbalni napadi na JNA (http://nl.ijs.si/tei/teiHeaders/VAYNA-header-en.html).
Zavod za lingvistiku Filozofskog fakulteta Univerziteta u Zagrebu (http://www.ffzg. unizg.hr/zzl/).
Zbirka slovenskih leposlovnih besedil (http://lit.ijs.si/leposl.html).
Summary
The paper looks at the current available corpora of the West Balkan languages and what they have to offer to researchers. The current state is put into focus by a detailed outline of the history of the development of corpora in this region, starting with the very first electronic corpora in the 1960s and following their common development until 1990 (being that all of the languages and countries understood as West Balkans belonged to the same country in this period). The paper also follows the beginnings of their individual development in the last two decades and emphasizes
692
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
the importance of the international projects that helped to reform the technological resources necessary for the construction of contemporary corpora. The conclusions the author arrives at speak volumes about the amount of work some of the countries involved still need to invest in order to reach both world and regional standards in the construction of corpora. They also point out the need for a renewal of regional cooperation that was so fruitful in the early years of corpus linguistics in the West Balkans.
UDK 811.163.6'373.21
Silvo Torkar
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, Ljubljana
RAZPOZNAVANJE SLOVENSKIH ZEMLJEPISNIH IMEN
V prispevku se predlagajo nove etimološke rešitve za šest slovenskih krajevnih imen, tri imena pa so tokrat prvič predmet etimološke analize. V njih so skriti slovanski antroponimi (Adlešiči, *Blaguč, Celestrina, Magozd, Negastrn, Trojane) in občna imena (Jagnjed, Pro-snid, Podsinja vas).
Ključne besede: slovenski jezik, slovenska krajevna imena, etimologija, slovanski antroponimi, zgodovinsko jezikoslovje.
In the paper we propose new etymological solutions for six Slovene oeconyms, while three more are analysed for the first time. They are derived either from Slavic anthroponyms (Adlešiči; *Blaguč, Ital. Biauzzo; Celestrina; Magozd; Negastrn; Trojane) or common nouns (Jagnjed; Prosnid; Podsinja vas).
Keywords: Slovene language, Slovene oeconyms, etymology, Slavic anthroponyms, historical lingustics
1 Da bi množico slovenskih zemljepisnih imen lahko zanesljivo besedotvorno in pomensko pojasnili in razvrstili, jih je treba marsikdaj najprej izluščiti iz njihove današnje pisne in izgovorne preobleke. Včasih skorajda zadošča že, če poiščemo njihove historične zapise (Jagnjed, Magozd, Prosnid), včasih pa nam ti kljub vsej obilici ne nudijo potrebne opore za jezikoslovno razčlembo. Tudi zato, ker jih ne znamo odčitati (Negastrn, Celestrina). Na stranpot raziskovalce lahko zapelje tudi prehitro pristajanje na nekatere ekstralingvistične predpostavke (Trojane, Podsinja vas). Včasih jezikoslovec ponudi razlago, ki se v prvem trenutku zdi docela sprejemljiva (Adlešiči), danes pa lahko ponudimo drugo, verjetnejšo.
1.1 Toponim *Blaguč, furl. Blaug: dokaz slovanske prisotnosti v Furlaniji pred ogrskimi vpadi
Načelno velja, da je bilo listinsko gradivo za najstarejša obdobja slovenske zgodovine tja do l. 1200 že zdavnaj skrbno zbrano in objavljeno. To hvalevredno delo je opravil zgodovinar F. Kos že v začetku 20. stoletja (Kos, Gradivo). Toda historična topografija Furlanije je bila pred sto leti še deloma pomanjkljiva, posamezna dopolnila zanjo pa so pozneje izhajala v različnih lokalnih publikacijah. Tako se je zgodilo, da smo za nekatere najstarejše omembe krajev v Furlaniji izvedeli šele iz dela Dizio-
1 Navedeni toponimi - razen *Blaguča - so bili razvozlani šele po dokončanju doktorske disertacije z naslovom Tvorba slovenskih zemljepisnih imen iz slovanskih antroponimov: identifikacija, rekonstrukcija in standardizacija.
694
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
nario toponomastico, ki je izšlo novembra 2011 v Vidmu (Cinausero Hofer - Dente-sano 2011). Prejšnji slovar (Frau 1978) z enakim naslovom se namreč ne po obsegu in ne po izčrpnosti historičnih zapisov z novim slovarjem ne more primerjati.
Tpn Biauzzo (furl. Blaug) v občini Codroipo (furl. Codroip) na levem bregu Til-menta je v virih izpričan že daljnega leta 875: in Euganeis et Plagutis,2 nato 1072 Plaguhts, villarum Plaguths et Ingau, 1089 villarum Plaguths et Ingan, 1091 villa Plaguz, 1136 in 1149 Blaguz, 1202 in Blaiuz, in Blaguz, 1228 in Plaguech, 1275 villa Blaguci, 1357 Plaguts, 1394 villam Blaucii, 1422 Villa Blaucis, 1548 Biauzzo, 1573 Blawuczs, 1686 Blauzzo (Cinausero Hofer - Dentesano 2011: 124). Ingan, ki se omenja skupaj z *Blagučem, je današnji Dignano.
Na podlagi historičnih zapisov lahko ta tpn rekonstruiramo kot *Blagut-jb (dvorb). Podstava zanj je torej hipokoristik *Blagutb, izpeljan iz zloženega atn *Blagosodb ipd., prim. Blagozont, ime nekega posestnika v Bohinju ok. l. 1070 (Kos Gradivo III: 143). V staroslovenskem antroponomastikonu zasledimo številne hipokoristične oblike na -ut, npr. Borut, *Črnut (v tpn Črnuče), *Dragut (v tpn Dragutsch, kot piše Florjančič Dražgoše na zemljevidu Kranjske 1744), *Ljubut (v tpn Libuče), *Trebut (v tpn Tribuče), *Skorut (v tpn Skaručna). Atn *Blagutje vsebovan tudi v moravskem tpn Blahutovice (Hosak-Šramek 1970: 74).
Historični zapis Plagutis za Blaguč iz l. 875 je med najstarejšimi znanimi zapisi slovenskih toponimov sploh. Plagutis je videti genitivna oblika od *Blagut.
Občina Codroipo obsega danes poleg samega Codroipa še trinajst naselij, od tega kar osem s slovanskimi imeni: Beano (< *Beljane), Biauzzo (< *Blaguč), Go-ricizza (< *Goričica), lutizzo (< *Ljutiče), Lonca (< *Loka), Passariano (< *Pre-serjane), Rividischia (< *Robidišče), Zompicchia (< *Čepiče). Neslovanska so: Mu-scletto, Pozzo, Rivolto, San Martino, San Pietro. Takšna koncentracija slovanskih krajevnih imen kaže na strnjeno slovansko poselitev tega dela Furlanije v srednjem veku, zgodnja datacija obstoja naselja s slovanskim imenom *Blaguč pa omogoča domnevo, da je do te poselitve prišlo že v času pred ogrskimi vpadi, torej najmanj že v 9. stoletju, če ne celo že v 8. stoletju. S tem se postavlja pod vprašaj teza zgodovinarjev (Franc in Milko Kos, Ljudmil Hauptman idr.), v skladu s katero je mirna slovenska kolonizacija v ravninski Furlaniji potekala šele v drugi polovici 10. in v 11. stoletju, potem ko so prenehala ogrska pustošenja (Kos 1985: 179). Zaradi sovpada lat. priponskega obrazila -anum in slovanskega obrazila -jane v sodobno obrazilo -ano oz. -ana so tako italijanski kot slovenski jezikoslovci doslej številna krajevna imena v Furlaniji in na slovenskem zahodnem robu zmotno razlagali kot romanska predialna imena, nastala iz osebnih imen rimskih veleposestnikov, čeprav so to izvorno slovanska imena na -jane (Torkar 2007a). Število doslej neprepoznanih (staro)slovenskih toponimov v Furlaniji je zato znatno večje, s tem pa tudi gostota in obseg nekdanje slovanske poselitve v Furlaniji.3 Za slovansko naselitev v Furlaniji pred ogrskimi vpadi sicer priča tudi tpn Cervignano, izpričan že v listini iz l. 912
2	V citiranem slovarju avtorji sicer pišejo ti dve imeni kot »in Eugancis et Olagutis (sic!)«, toda vir, na katerega se sklicujejo (G. Marchetti, Studi sulle origine del friulano, Ce fastu? X, 1934, 211), navaja imeni »in Euganeis et Plagutis«.
3	O toponimih slovenskega izvora v furlanski ravnini je v novejšem času pisal furlanski jezikoslovec mlajšega rodu Finco (2003).
Silvo Torkar, Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen
695
kot Cerveniana, ki ga po vsej verjetnosti smemo rekonstruirati kot *Čbrvenjane (Torkar 2007a: 485).
1.2 O povednosti historičnih zapisov: toponimi Jagnjed, Prosnid in Magozd
V slovenskem imenoslovju imamo na voljo številne primere, ki dokazujejo izjemen pomen pritegnitve historičnih zapisov. Brez njih ne bi vedeli, da Andol izvira iz *Landol, Vevče iz *Belče, Pržan(j) iz *Prežganje, Rašica iz *Vranščica, Kojca iz *Kozica, Krim iz *Kurim itd.
1.2.1	V Beneški Sloveniji leži v občini Podutana oz. Sveti Lenart (it. San Leonardo) manjša vas Jagnjed, it. Iainich. Nedvoumni historični zapisi so na voljo za čas od l. 1220 naprej: 1220 Jamnich, 1275 Jamnich, 1294 Joynich, 1361 Iainich, 1718-1725 Ianich, sive Iainich. Obstaja tudi zapis Jamnolesso iz l. 903-906, katerega identifikacija pa je dvomljiva (Gnausero Hofer - Dentesano 2011: 427). Ne glede na dvo-mljivost identifikacije je zapis Jamnolesso dragocen že zaradi svoje starosti. F. Kos ga v svojem Gradivu ne omenja. Imenske oblike so: v Jágnjedu, Jáginci, jáginjski (Merkú 1999a: 36).
p. Merkú (2006: 89) je historične zapise preprosto spregledal, saj si drugače ni mogoče razložiti njegovega izvajanja toponima iz dendronima jagned 'populus ni-gra'. Isto velja tudi za M. Snoja (2009: 172), ki toponim Jagnjed s pridržkom izvaja iz atn Jagnje (z romansko pripono /?/ ), medtem ko se mu zdi izvajanje iz jagned manj verjetno, ker stanovniško ime ne vsebuje priponskega obrazila -ed.
Historični zapisi za Jagnjed so prozorni. Toponim zlahka rekonstruiramo kot *Jamnik, kar je najverjetneje posamostaljeno iz *Jamni les (=gozd). Sprememba Ja-mnik v Jagnjed se je izvršila v slovenskem narečnem razvoju, zanimiva pa je zaradi substitucije slovenskega obrazila -ik s starofurlanskim -ed (< lat. -etum) in diferenciacije mn > gn. Ramovš (1924: 314) navaja le primere diferenciacije mn > bn, mn > vn, mn > ml pri apel. gumno.
1.2.2	Do podobne medjezikovne zamenjave obrazil je prišlo tudi v toponimu Prosnid, it. Prossenico, furl. Prossenic v o. Tipana v Karnajski dolini, ki ga spet glede na srednjeveške historične zapise lahko izvajamo iz *Prosenik, tega pa iz apelativa proso oz. prid. prosen (prim. tpn Proseniško v o. Šentjur). To etimologijo, ki jo je podal že G. Frau (1978: 114), sicer M. šekli (2006: 223) in Snoj (2009: 335) na podlagi narečnih imenskih oblik (prosníjski, Prosnijáni) zavračata. Upoštevati pa je treba precejšnjo starost prevzema furlanskega obrazila in okoliščino, da so bili pisarji praviloma romanskega rodu in so zapisovali tisto imensko obliko, ki so jo uporabljali Romani, čeprav je ohranila čistejšo slovansko podobo. Furlani so v obeh imenih ohranili slovensko obrazilo -nik, le zaradi olajšanja izgovora so *Jamnik asimilirali v *Jajnik (Iainich),4 medtem ko so Slovenci prevzeli starofurlansko obrazilo -ed, pod naglasom preoblikovano v -id: Jagnjed, Prosnid, prim. tudi Kobarid (< lat. *Caporetum), Sužid (< lat. *Silicetum) (Bezlaj 1969: 25). Hibridnost imen Jagnjed in
4 Nekoliko drugače pa so nekdanji *Jamnik pri Palmanovi (1120 Iamnich, 1415 Iamnic, 1487 Jalmi-cho) spremenili v *Jalmik (Ialmicco).
696
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Prosnid govori tudi o tem, da so Beneški Slovenci že v srednjem veku dobro obvladali sosednjo furlanščino, medtem ko Furlani slovenščine niso.5 O številnih primerih slovensko-romanske heteromorfije v mikrotoponimiji Terske doline je pisal Merku (1999b).
1.2.3 Magozd je ime manjše vasi pri Drežnici v o. Kobarid. Tpn je skušal na podlagi dveh nezanesljivih historičnih zapisov (1409 Namabisgonden, 1439 Na mali gosden) razložiti D. čop (2007: 119). Menil je, da se v zapisih (za katera pa ni navedel vira) skriva krajevno ime *Mali gozd, kot se po njegovem vas imenuje v 18. in 19. stoletju. Snoj (2009: 249) je v celoti prevzel Čopovo razlago.
Toda pregled dosegljivih historičnih zapisov pokaže drugačno sliko. Kosovo kartotečno gradivo za Historično topografijo Primorske na Zgodovinskem inštitutu M. Kosa ZRC SAZU, ki sega do leta 1500, zapisov za Magozd ne vsebuje. Obe Čopovi navedbi historičnih zapisov sta vprašljivi zlasti glede datacije, morda pa tudi glede lokalizacije. Za Magozd je mogoče v literaturi in virih najti naslednje zapise: 1566 Amagost (Vale 1943: 140), 1570 Domagost (portia 1570),6 ok. 15707 Namabisgonden (De Toni 1922: 30),8 1648 Damagost (premrou 1929: 4), 1751 Gost (Attems 1994: 164), 1780 Magost (Jožefinski zemljevidi 1997: 14), 1798 Magost (capellaris), FK 1822 Magost (k. o. Drežnica), 1869 Magost (Orts-Repertorium 1873: 16), 1882 Magozd (Rutar 1882: 312). Oblike *Mali gozd, ki naj bi bila izpričana v 18. in 19. stoletju, v virih ni zaslediti.
Če pogledamo imenske oblike, vidimo, da se naglas v stranskih sklonih in izpeljankah premakne na drugi zlog:9 v Magozdu, Magoščani (tudi Mogoščani), magoški (tudi mogoški)1 Ime je bilo že konec 19. stoletja standardizirano na podlagi oblik v stranskih sklonih, ki so rezultat zvenečnostne premene: *Magost, Magozda (prim. nar. Blegaš, pod Blegažam, tpn *Biteš, rod. Biteža, danes imen. Bitež, priimek Bratuš, rod. Bratuža, odtod različica Bratuž). V drežniškem narečju se za občno ime gozd sicer uporablja leksem host (rod. hosti), kar je enako kot v Livku (Sekli 2008: 109).
Stanovniško ime Magoščani in prid. magoški govorita za prvotno imensko obliko na -gost in ne na -gozd, podobno kot Čagoščani in čagoški pri krajevnem imenu Čagošče (< atn *Čagost) ali Dražgošani in dražgoški pri krajevnem imenu Dražgoše (< atn *Dražigost) ter Zgošani in zgoški pri krajevnem imenu Zgoša (< atn *Zgost). Glede na verodostojne historične zapise je za Magozd najverjetnejša rekonstrukcija *Domagostb (hribb), po odpadu prvega zloga in elipsi jedrnega samostalnika *Ma-gost. Krajevno ime iz osebnega ni bilo izpeljano s priponskim obrazilom, temveč je nastalo iz pogoste predikativne rabe osebnega imena, enako kot krajevno ime Čadrg iz atn *Čadragy (Torkar 2007b: 260).
5	S tem v zvezi je povedno tudi pričevanje narodnega buditelja Matija Vertovca iz l. 1844: »Slovenski in furlanski pastirji večkrat vkup pasejo. Kraški fantinci se navadijo furlansko, furlanski pa ne slovenskiga« (Kmetijske in rokodelske novice 26. junija 1852, št. 51, str. 203).
6	Za posredovani podatek se zahvaljujem Janezu Hoflerju.
7	Letnica 1535, ki jo navaja avtor objave vira, je iz več razlogov verjetno napačna.
8	Lokalizacije v objavi vira ni, je pa glede na vrstni red krajev mogoča.
9	Priročnik Slovenska krajevna imena (1985: 159) daje napačno informacijo o stalnem naglasu.
10	Za podatke o narečnem izgovoru imena in izpeljank se zahvaljujem Danilu Bergincu, Mirku Kurin-čiču in Jožefu Kurinčiču iz Drežnice.
Silvo Torkar, Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen
697
Atn Domagost je izpričan v 13. stoletju tudi v stari češčini (PleskalovA 1998: 131), v 11.-12. stoletju v stari ruščini, posredno tudi v ruskih toponimih Domagošč in Domagošča (Vasiljev 2005: 143). Staroslovenska oz. alpskoslovanska antroponi-mija (Kronsteiner 1975: 35-36) je poznala več drugih osebnih imen na Dom-, npr. Domagoj (12. stoletje, Štajerska), Domanega (12. stoletje, Štajerska), Domaslav (12. stoletje, dva na Koroškem, eden v Zgornji Avstriji), Domomysl (864, na Koroškem). Šmihel pri Žužemberku je bil v listini iz l. 1136 imenovan domus Laussdorf ad sanctum Michaelem, kar se rekonstruira kot *Domoslavlja vas (Kos Gradivo IV: 80). Tpn Domžale je izpeljan iz atn *Domožal (Snoj 2009: 119).
1.3 Negastrn in Celestrina: imeni s strici v ozadju
Številni slovanski antroponimi, tako zloženi kot okrajšani, so se nam ohranili samo v zemljepisnih imenih današnjega ali nekdanjega slovanskega poselitvenega ozemlja. Njhovo prepoznavanje predstavlja na slovenskem območju tako zaradi fonetičnih sprememb kot zaradi nepričakovanih, doslej še neznanih kombinacij, posebne vrste izziv.
1.3.1 Negastrn je ime manjšega kraja v o. Moravče (do 1994 o. Domžale), ki doslej menda ni bilo še predmet etimološke analize. Niti prebiranje razmeroma starih zapisov niti preiskovanje morebitnih posebnosti v pregibanju tega nenavadnega imena (v Negastrnu) ali v njegovi stanovniški in pridevniški izpeljanki (Negastrnčani, negastrnski) ni dalo rezultatov. Zapisi so: 1348 ze Ober Nogostrinne, 1363 Negoztrm, 1370 Negroscrim, 1425 villa de Negosdrin, 1489 Negrastrin, 1780 Negastrna, Negasterna, 1826 Negastran (k. o. Sv. Mohor), 1843 Njegostran, 1867 Negastern (k. o. in vas Sv. Mahor in Fortunat).
Na prvi pogled imamo v drugem delu imena opraviti z občnim imenom stran ali morda s pridevniškim korenom strm-, vendar primerjava s historičnimi zapisi topo-nimov, ki vsebujejo ta dva korena, hitro ovrže tovrstna iskanja. Šele primerjava z drugim slovanskim toponimskim gradivom nam tu pomaga do rešitve. A. Loma (1997: 9) navaja več obstoječih ali v historičnih virih izpričanih lokacij v Srbiji z imeni Ča-sterna, Častren in Častrno, ki jih brez vsakega dvoma izvaja iz psl. atn *Ča-stryjb, zloženke iz osnove glagola čajati 'čakati, upati' in samostalnika *stryj 'stric'. Atn Častryjb je vsebovan tudi v čeških tpn Častrov in Častrovice in v polabskoslovan-skem tpn Zastrow (Svoboda pri Profousu 1960: 147). Samostalnik *stryjb se pojavlja še v več drugih slovanskih, zlasti poljskih antroponimih: *Bezstryjb, *Dal'estryjb, *Domastryjb, *Lelistryjb, *Malostryjb, *Milostryjb, *Sulistryjb, *Želistryjb (Malec 1971: 116).
Na podlagi prej navedenega slovanskega imenskega gradiva je ime Negastrn mogoče rekonstruirati kot *Negostryjbny (vbrhb). Izpeljano je s pridevniškim obrazilom -bn- iz zloženega atn *Negostryjb, ki v prvem delu vsebuje osnovo glagola *negati, *negovati 'razvajati, ljubkovati' (ESSJa 25: 97-98), v drugem pa samostalnik *stryjb 'stric'. Atn *Negostryjb v drugih slovanskih jezikih ni izpričan. Današnja oblika krajevnega imena je nastala z elipso jedrnega samostalnika in moderno vokalno redukcijo, zapisa iz 1826 in 1843 pa odražata ljudskoetimološko naslonitev na apelativ stran.
698
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
V	virih zasledimo l. 965 staroslovenski atn Negomir v Zvirčah pri Celovcu (Kronsteiner 1975: 54), l. 1217 pa atn Negovan (Negowan) v Preddvoru pri Kranju (Kos Gradivo V: 149). Pri drugih Slovanih najdemo še atn *Negomirb, *Negoslavb in *Negovojb (Malec 1971: 100-101).
Med štivanskimi romarji iz 9. stoletja se v Čedajskem evangeliarju omenja tudi Stregemil iz Braslavove dežele (med Dravo in Savo na današnjih hrvaških tleh). F. Kos (Gradivo II: 249) je ime rekonstruiral kot *Stregomil, v čemer mu je sledil tudi Šimundič (1973: 34), čeprav glede na pisne navade, razvidne iz bližnjega sobesedila, ime bolj upravičeno rekonstruiramo kot *Stryjemih. Sem spada tudi staročeški atn Stremil iz 13. stoletja (PleskalovA 1998: 29).
V	slovanskih osebnih imenih so zastopana skoraj vsa občna imena, ki označujejo bližnje sorodstvo: ded, baba, tata, mama, sin, hči, brat, sestra, stric, teta, ujec.
1.3.2 Razrešitev imena Negastrn je omogočila etimologizacijo še enega doslej nejasnega toponima. Celestrina je ime vasi v Slovenskih Goricah, nedaleč od Maribora, z imenskimi oblikami: v Celestrini, celestrinski, Celestrinčani, in historičnimi zapisi: od 1432 do 1500 petkrat Selestrin ter Selestryn in Selestrynn, 1780 Salestri-na, 1823 Zellestrin, FK 1824 Zelestrin (k. o. Celestrina), 1931 Celestrin, 1937 Celestrina. Toponim rekonstruiramo kot *Želestryjbna (vbsb), izpeljan pa je podobno kot Negastrn s pridevniškim obrazilom -bn- iz atn *Želestryjb. Pravo vzporednico mu najdemo v mikrotoponimu Želestrn na o. Krku, ki ga Skok (1929: 183) napačno etimologizira kot 'zle strane'. Atn Želistryj je izpričan kot Selistriy l. 1136 tudi v sta-ropoljskem osebnoimenskem fondu (Malec 1971: 131). Vzglasni C- v Celestrini se je očitno pojavil pod nemškim vplivom, ki je na tem območju zelo izrazit, prim. tpn Činžat za prvotni slovenski *Senožet v o. Lovrenc na Pohorju (Štrekelj 1906: 48).
1.4 Trojane: slovanska adaptacija antičnega Atrans ali izvirno domače krajevno ime?
Toponim Trojane velja v slovenski historični slovnici za šolski primer glasovnega in besedotvornega podomačenja substratnega zemljepisnega imena. Ramovš (1924: 264, 1936: 27), Skok (1929: 181), Furlan (pri Bezlaju 2005: 231), Snoj (2009: 439) razlagajo Trojane s slovenskim glasovnim prevzemom antičnega, po izvoru domnevno predkeltskega toponima Atrans, ki se v historičnih zapisih pojavlja v lokativu: Adrante (dvakrat), Hadrante, Atrante. Zapisi, pravi Ramovš, odražajo splošno znano vulgarnolatinsko zvenečnostno premeno tr > dr, ki pa v lokalnem govoru, sklepajoč po slovenski obliki, ni delovala, medtem ko je sekvenca nt bila izgovorjena kot nd, kar je po Ramovševem mnenju posledica ilirske izreke. Antični Adrante naj bi dal slovanski *TrQd-, s stanovniškim priponskim obrazilom -jane pa *TrQd-jane, to pa je v skladu s slovenskim glasovnim razvojem dalo Trojane. Skok je Ramovševo razlago sprejel, le da je skušal premostiti glasoslovne težave pri domnevnem prevzemu antičnega imena z metatezo dentalov d -1 > t - d (Adrante > *Atrande).
Ramovš je pri razlagi slovenskega glasovnega prevzema izhajal iz ekstralingvi-stičnega dejstva, da Trojane pač ležijo na mestu nekdanjega Atransa in je zato treba
Silvo Torkar, Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen
699
računati s kontinuiteto imena. Dve glasoslovni težavi je hipotetično rešil s sklicevanjem na domnevni vpliv t. i. ilirskega jezika staroselcev, dokaz obstoja tega vpliva pa naj bi bila imenska oblika Trojane. Toda teza o kontinuiteti antičnega imena Adrante in današnjega imena Trojane ni nujno pravilna, njuna relativna glasovna podobnost je lahko samo naključna.
Ime Trojane lahko uspešneje razložimo na čisto slovanski podlagi. Poglejmo si imenske oblike: na Trojanah, trojanski, Trojanci. Historični zapisi so: 1229 ville Tro-ye, 1400 Troyn, 1446 in 1496 Troyan, 1507 Trojana (Kelemina 1950: 3), 1689 Troja -ner Berg (sonst Trojaine), 1744 Trojanerdorf, 1778 Troiane, 1780 Trojan, Trojana, FK 1826 Troiana, 1843, 1873, 1894 Trojana.
Toponim smemo izvajati iz slovanskega osebnega imena *Trojb, izpričanega v češkem krajevnem imenu Trojovice (Profous 1957: 383). S starim svojilnim obrazilom -jb je bilo najprej izpeljano zemljepisno ime, najverjetneje *Troj-jb (hribb), iz tega pa s stanovniškim obrazilom -jane naposled še krajevno ime. Iz števniške osnove troj- so izpričani stari antroponimi: pri Poljakih Troja (ž. sp.), Trojak, Trojan (Sem-sno 2000: 324), pri Ukrajincih Trojan (Hudaš 1995: 210), pri Slovencih pa priimek Trojak. Antroponimi na Troj- so vsebovani še v tpn Trojno pri Laškem, češkem tpn Trojany (dvakrat), moravskem tpn Trojanov, poljskih tpn Trojanow, Trojanowice in Trojany, podkarpatskem ukrajinskem tpn Trojany ipd. Na ponemčenem Štajerskem najdemo tpn Draiach (1494 Trayach), ki je najverjetneje čista vzporednica našim Trojanam, Lochner (2008: 96) pa ga izvaja iz slovanskega atn *Trojany.
Za tpn Trojno v o. Laško so izpričane imenske oblike na Trojnem, trojenski, Trojenčani, historični zapisi pa so: 1436 in 1437 Troyn, 1450 Troyen, 1780 Troin, 1822 Troino, FK 1825 Trojina (k. o. Lahomšek), 1937 Trojno (zas. Lahomška). Ime lahko podobno kot Trojane rekonstruiramo iz atn *Trojb kot *Trojbno (bbrdo).
1.5 Podsinja vas, nem. Hundsdorf, proti Psinja vas: primer poknjiženja na podlagi ljudske etimologije
Koroška slovenska vas z gornjim imenom bi morala l. 2011 prejeti dvojezični napis. Pri določitvi slovenskega dela napisa se je zapletlo, ker so uradni predstavniki slovenske manjšine vztrajali pri poknjiženi obliki Podsinja vas, kot jo je določil P. Zdovc (1993: 76, 2008: 93, 2010: 87), del domačinov in drugih predstavnikov manjšine pa se je zavzemal za obliko Psinja vas, ki je veliko bližja živi ljudski izreki (Psinja ves). Prvi so svoje stališče utemeljevali s trditvijo, da je današnja narečna oblika nastala iz prvotne oblike *Podsinja vas, ker da, skupaj z Bistrico v Rožu, leži pod planoto, imenovano Sine, nem. Sinach. Nemško ime Hundsdorf je po njihovem mnenju napačen prevod slovenske narečne oblike Psinja ves, nastal pa naj ne bi toliko zaradi nerazumevanja kot zaradi posmehovanja. Proti tej razlagi govorita dva tehtna razloga: a) nem. ime Hundsdorf se pojavlja že v viru iz l. 1216 (Hundesdorf), ko slovenščina še ni poznala pojava vokalne redukcije, zaradi katere naj bi domnevna *Podsinja vas postala Psinja vas, b) če bi izvirno ime res bilo *Podsinja vas, bi bila narečna oblika danes *Posinja vas, saj samoglasnik o v takih primerih ne izpade, enako kot v koroških slovenskih krajevnih imenih Pogorje, Postražišče, Poturje, ki so nastala
700
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
iz *Podgorje, *Podstražišče, *Podturje. Nobenega dvoma ni, da je knjižna oblika Podsinja vas rezultat ljudske etimologije, saj temelji na umišljeni ekstralingvistični predpostavki. Prvič se pojavi v seznamu koroških krajevnih imen iz l. 1918, nato pa še v seznamih iz let 1970 in 1982 (Zdovc 1993: 229). Prej, npr. 1894, je izpričana oblika Psinja ves (Specijalni repertorij 1894: 17), v seznamih 1905, 1945 in 1963 Psinja ves, 1972 Psinja vas (Zdovc 1993: 229). Prebivalci Psinje vasi so Psinjčiči, pridevnik je psinjski (Zdovc 1993: 76).
Na Koroškem je še šest vasi z nem. imenom Hundsdorf, ki pa ležijo na že ponem-čenem ozemlju, vendar Kranzmayer (1958: 106) še navaja slovensko ime Pesja ves za Hundsdorf v o. Arriach in za Hundsdorf v o. Važenberk. Na slovenskem Štajerskem sta znani dve vasi z imenom Pesje: ena je pri Krškem (prid. pesjanski, prebivalci Pesjanci), druga je od l. 1979 del Velenja. Obe sta bili v nemščini imenovani Hundsdorf. Pesje v o. Krško ima zapise od 1432 (Hunczdorf), 1822 Hundsdorf, windisch Pafsje, Pesje pri Velenju pa od 1277 (Huntsdorf), 1822 Hundsdorf, windisch Pafsja -Vafs. Krajevno ime Hundsdorf zasledimo tudi na ponemčenem Štajerskem (Lochner 2008: 117). Sem sodijo še Dekani pri Kopru z lokalnim poimenovanjem Pasja vas, pridevnikom pesjanski in stanovniškim imenom Pesjani. Današnje uradno krajevno ime, izpričano l. 1423 kot Villae Canis, izhaja dozdevno iz priimka plemiške družine de Cani (Bezlaj 1956: 128).
Na ponemčenem Koroškem obstajata še kraj Pisweg (pri Šentvidu ob Glini), s historičnimi zapisi 1090 Pisuic, 1139 Piswich itd., in nedaleč proč ležeča vas Pse-in. Pisweg spada v skupino patronimičnih koroških krajevnih imen na -oviči, kot so Radweg, Knasweg, Wiedweg, ki jih jezikoslovci izvajajo iz starih osebnih imen oz. na osebo nanašajočih se občnih imen: *Pbsovit'i iz *Pbsb, *Radovit'i iz *Radb, *Kbnqževit'i iz *kbnqgb in *Vidovit'i iz *Vidb (Lessiak 1922: 32, Ramovš 1924: 267). Psein razlagata Lessiak (1922: 13) in Kranzmayer (1958: 45) iz *psinje ali *psina v pomenu 'območje, kjer so psi'. Toda Scheinigg (1905: 11) izvaja ime Psinja ves iz staroslovenskega atn *Pbsb, kar naj bi Nemci naslonili na njihovo os. i. Hunto. Sodeč po Gutsmanovem slovarju (Gutsmann 1999: 403) so na Koroškem iz sam. pes nekdaj delali tudi prid. psinji: pesinja jirhovina, pesinji, a tudi pesja koža, luknja, pesji dni.
Kranzmayer (1958: 106) razlaga imena Hundsdorf na Koroškem kot vasi, ki so morale gospostvu priskrbeti lovske pse in pravi, da v tem imenu nikakor ne tiči stvn. hunto 'stotnik'. Glede na veliko število Hundsdorfov na Koroškem je zgornja razlaga malo verjetna. Pač pa obstaja na Ižanskem vas Sarsko (< *Psarsko selo), 1482 Hündtarn, ki se v literaturi razlaga kot vas psarja (srvnem. huntar) oz. psarjev, tj. graščinskih služabnikov, ki so skrbeli za pse (Bezlaj 1967: 162).
Lochner (2008: 117, 163) izvaja krajevna imena Hundsdorf na avstrijskem Štajerskem (najstarejši zapis je Hundesdorf iz l. 1138) iz germanskega osebnega imena Hunt. V Dolnji Avstriji sta dve naselji Hundsdorf, ki jih Schuster (1990: 312) izvaja iz stvn. osebnega imena Hunt.
Profous (1951: 498) navaja češka toponima Psinice in Pševes. Psinice razlaga kot vas Psinovych ljudi (*Psiniči). Os. i. Psina je po njegovem mnenju nastalo iz apel. psina, ki ima več pomenov: pasji smrad, pasja koža, pasje meso in dr. Pševes izvaja s svojilno pripono -jb iz priimka Pes, ki da je izpričan že v letih 1375 in 1379. Osebno ime Pes v slovenskih historičnih virih neposredno ni izpričano, medtem ko
Silvo Torkar, Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen
701
v makedonskih virih 15. stoletja zasledimo ime necoMup (Ivanova 2006: 340), v staropoljskih pa Pies (Semsno 2000: 215).
Vrnimo se k imenu planote Sine, kjer leži tudi zas. Bistrice v Rožu z enakim imenom: na Sinah, prid. sinski, s historičnimi zapisi 1666 Sinach, 1775 zu Sienach (Kotnik 1995: 29). Nad zaselkom se vzpenja Psinjski vrh, nem. Sinacher Gupf. Kranzmayer (1958: 207) izvaja tpn Sine iz apel. seno, Pohl pa ga enkrat (2000: 47) razlaga iz *Psinje, drugič (2010: 136) iz apel. seno.
Ime planote Sine je očitno rezultat podobne onemitve vzglasnega p- (iz *Psine) kot pri tpn Sarsko (iz *Psarsko). Podstava obeh imen - Sine (< *Psinje brdo) in Psinja vas - je *psina, 'kraj, kjer je veliko psov'. Na enak način so iz ustreznih apelativov tvorjeni toponimi Kozina (< *kozina 'kraj, kjer je veliko koz', 'kozji pašnik'), Polši-na (< polšina 'polšja luknja'), Krtina (< krtina 'manjši kup zemlje, ki ga izrije krt'), *Ovčina, danes Ewixen v Dolnji Avstriji (< *ovčina 'ovčji pašnik'), in Ovčina, kraj v Srbiji, *Bičina, danes Feischsen v Dolnji Avstriji (< *byčina 'pašnik za bike'), in Byčina, vas na Češkem, ter Bičine, vas na Hrvaškem, *Žabina danes Saffen v Dolnji Avstriji (< *žabina 'žabji potok') (Holzer 2001: 54, 56, 92), Vrbina (< vrbina 'vrbovo grmovje, drevje').
Če sklenem: zemljepisna imena Pesje, Psinja vas, Sine, v nem. zapisih Hundsdorf, Psein, Sinach ipd., ob njih pa tudi Pasja vas (uradno Dekani), izhajajo najverjetneje iz apel. pes oz. *psina 'območje, kraj, kjer je veliko psov'. Imena Psinja vas, Sine, Psein bi sicer teoretično lahko izvajali tudi iz atn *Psina (od *Pes), vendar je to glede na zgoraj prikazani model tvorbe občnih in zemljepisnih imen na -ina manj verjetno. Nedvomno pa je iz atn *Pes treba izvajati koroški tpn *Psoviči, nem. Pisweg, saj ta tip (patronimičnih) krajevnih imen nujno predpostavlja antroponimsko podstavo.
1.6 Toponim Adlešiči: primer glasovnega ponemčenja
Ime belokranjske vasi Adlešiči se v srednjeveških listinah še ne pojavlja, čeprav je l. 1354 že stala tamkajšnja cerkev sv. Nikolaja, podružnica župnije v Podzemlju. Kraja z imenom Adlešiči ne najdemo niti v belokranjskih urbarjih 16., 17. in 18. stoletja, pač pa v njih zasledimo priimek Adlešič, vendar prvič šele v urbarju gospostva Vinica 1674: Mathe, Thome, Jury Adleschitsch v župi Zilje (Kos 1991: 476), Micho Adleschitsch v Borštu pri Podzemlju (Kos 1991: 488), nato v urbarju gospostva Kru-pa 1690-99: Jure Adleschitsch v Velikih selih11 (Kos 1991: 508), Iue (=Ive) in Micho Adlefiitsch, Jure Adleschitsch v vasi Zilje (Kos 1991: 510), Lene Adleschitsch v vasi Perudina (Kos 1991: 512), Micho Adlessicz v vasi Knežina pri Dragatušu (Kos 1991: 516). Niti Valvasor še ne pozna naselja z imenom Adlešiči, saj je cerkev sv. Nikolaja vpisana kot S. Nicolai zu Freyenthurn (Valvasor II: 789). Zelo podobno genezo ima naselje Balkovci, saj se v istih urbarjih pojavlja le priimek Bolkovec, sam kraj pa še ne. Kraj Adlešiči se končno pojavi na Florjančičevem zemljevidu l. 1744 kot Adlaschiz, v jožefinskih vojaških opisih in zemljevidih 1780 pa Adlesich, Hadlesich, Adlesitsh, FK 1824 Adleschitz (k. o. Adlešiči), 1843 Adlefhzhe, 1873 Adlešiče, 1894 Adlešiči.
11 V viru Sella bey Freythurn.
702
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Domačini vse imenske oblike naglašajo na drugem zlogu: iz Adlešič, adlešički, Adlešičani (Boris Grabrijan, ustno). Župnik in zbiralec ljudskega izročila Ivan Šašelj je uporabljal pridevnik adleški. Ime je standardizirano v prvotnem imenovalniku množine, s čimer je bil odpravljen tožilnik smeri v vlogi novega imenovalnika in vzpostavljena moška sklanjatev imena nam. ženske. Tovrstni poseg lahko ugotovimo tudi pri tpn Bojanci (nam. Bojance), Dragoši (nam. Dragoše), Pribinci (nam. Pribin-ce), Radoši (nam. Radoše), Zorenci (nam. Zorence) in še nekaterih.
Glede na okoliščine, v katerih se je pojavila vas Adlešiči, in glede na njeno jezikovno in etnološko dediščino je očitno, da gre za pozno uskoško naselbino s preloma 17. in 18. stoletja, imenovano po veliki družini Adlešič, ki jo je ustanovila.
O toponimu Adlešiči je menil Ivan Šašelj, da izhaja iz osebnega imena Aleš, ni pa pojasnil, od kod tedaj -d- v krajevnem imenu. Snoj (2002: 44, 2009: 43) je skušal ta -d- utemeljiti tako, da je priimek Adlešič izvajal iz nem. osebnega imena *Adleh, tega pa iz stvnem. Adalleich. Glede na to, da uskoki zanesljivo niso imeli priimkov, ki bi nastali iz stvnem. osebnih imen, je takšna razlaga najverjetneje zgrešena.
Priimek Adlešič je mogoče pojasniti na podlagi medjezikovne nemško-slovanske glasovne substitucije. Območje vasi Adlešiči je spadalo k zemljiškemu gospostvu Pobrežje (nem. Freyenthurn), ustanovljenemu sredi 16. stoletja (Kos 1991: 64). Glede na to, da nedaleč od Kolpe, v Dugi Resi na Hrvaškem, še obstaja redek priimek Arlešic,12 lahko sklepamo, da je priimek Adlešič nastal iz prvotne oblike *Orlešič v pisarni nemškega zemljiškega gospoda v Pobrežju z bavarsko asimilacijo rl > dl in nemško substitucijo srbskohrvaškega vzglasnega o z a. O bavarski asimilaciji rl > dl piše Ramovš (1924: 225), ki poleg bavarske asimilacije rn > dn za tpn Mirna peč (nemški pisar je to ime slišal kot Medna peč in ga zato prevedel v Honigstein) navaja tudi asimilacijo nem. Stern v kor. nem. stedn, Kerl v khedl, Arling v adliy (sklicuje se na knjigo J. Schatza, Altbairische Grammatik, par. 72). Priimek *Orlešič je nastal kot patronimik iz vzdevka *Orleša ali *Orleš, ta pa iz občnega imena orleša, ki se v različnih hrvaških in srbskih narečjih uporablja za kokoš, raco oz. kozo, ali orleš, ki je pokrajinska hrvaška ali srbska oznaka za orla.13 Primerljivo s ponemčenjem priimka *Orlešic v Adleschitsch je ponemčenje uskoškega priimka Culibrk v Culi-berg (Terseglav 1996: 26). V urbarju za gospostvo Vinica iz leta 1674 zasledimo ta priimek zapisan kot Zulliwerkho (Kos 1991: 470).
2 Sklep
Pri razlagi slovenskih zemljepisnih imen se marsikdaj izkaže pomembnost dejstva, da je slovenščina jezik v stiku. Romansko-slovenski jezikovni stik je vplival na podobo heteromorfnih imen Jagnjed (*Jamnik < jama) in Prosnid (*Prosenik <
12	Ime Hrvatsko.net.
13	»orleš 'orao'. Samo u primjerima: Na svomu gnijezdu jači vrabac od orleša. Nar. posl. Stojan. 69. Svatko ima svoju mušicu i svoju ptičicu, a mnogi i orleša. Ibid. 189.« (Rječnik srpskoga ili hrvatskoga jezika, 9, Zagreb, 1924-1927, 169). — »orleš pokr. v. orao. - Na svomu gnijezdu jači vrabac od orleša (Nar. posl. Stojan. 69). Svatko ima svoju mušicu i svoju ptičicu, a mnogi i orleša (ibid. 189).« — »orleša pokr. a) ime kokoši (Hrv., Obr. M.) b) ime patki (I.), v) ime kozi (Sloboština, Slav., Mileusn.).« (PeunuK cpncK0xpBamcK0^ KwuxeBHO^ u Hapo^HO^ je3UKa, 18, Eeorpag, 2010).
Silvo Torkar, Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen
703
proso), nemško-slovenski pa na ime Adlešiči (*Orlešiči < *Orleša). Nekatera imena se razkrijejo na podlagi drugega slovanskega gradiva: Negastrn (< atn *Negostryj), Celestrina (< atn *Želestryj), Trojane (< atn *Troj), pri posameznih pa so k razkritju odločilno pripomogli historični zapisi: Magozd (< atn *Domagost). Najteže je spodbijati uveljavljena prepričanja, ki sicer slonijo na napačnih ekstralingvističnih predpostavkah: Podsinja vas (*Psinja vas < psina). Pritegnitev prej neznanih najstarejših historičnih zapisov lahko poseže v bistvena vprašanja zgodnjesrednjeveške slovenske kolonizacije: *Blaguč (< atn *Blagut).
Seznam krajšav
atn - antroponim, antroponimski
tpn - toponim
apel. - apelativ
hrv. - hrvaški
it. - italijanski
k. o. - katastrska občina
nem. - nemški
o. - občina
os. i. - osebno ime
psl. - praslovanski
stvnem. - starovisokonemško
zas. - zaselek
Viri in literatura
Carlo M. Attems, 1994: Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonatagoriške nadškofije 1750-1759. Ur. F. Kralj, L. Tavano. Gorica: Isti-tuto di storia sociale e religiosa.
Pavle Blaznik, 1986-1989: Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500: I-III. Maribor: Obzorja (Historična topografija Slovenije, 2).
Giovanni A. capellaris, 1798: Carta topografica di tutto il territorio del Friuli Go-riziano ed Udinese. Benetke. Zemljevid. Splet.
Ettore De Toni, 1922: Variazioni dei confini del bacino del Natisone. Rivista della Societa Filologica Friulana III. 24-49.
FK: Franciscejski kataster. Splet.
Jožefinski zemljevidi, 1995-2001: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787. Zv. 1-7. Ur. V. Rajšp. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, Založba ZRC.
Dušan Kos, 1991: Urbarji za Belo krajino in Žumberk: I-II. Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa.
Franc Kos, 1902-1928: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (do leta 1246): I-V. Ljubljana: Leonova družba.
704
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Bertrand Kotnik, 1995: Zgodovina hiš južne Koroške: 3: Občina Bistrica v Rožu. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva družba.
Pavle Merkü, 1999a: Slovenska krajevna imena v Italiji: Priročnik/Toponimi sloveni in Italia: Manuale. Trst: Mladika.
Orts-repertorium, 1873: Orts-Repertorium von Triest und Gebiet, Görz, Gradisca undIstrien. Dunaj: s. n.
Bartolomeo de Portia, 1570: Vizitacijsko poročilo Bartolomea de Portia, opata v Možacu in apostolskega vizitatorja oglejske dieceze za avstrijski del, Biblioteca Civica Udine (citirano po: J. Höfler: Gradivo za historično topografijo predjože-finskih župnij na Slovenskem: Primorska: Oglejski patriarhat, Goriška nadškofi-ja, Tržaška škofija. Nova Gorica: Goriški muzej. 2001. 54).
Miroslav Premrou, 1929: Una descrizione della Contea di Gorizia del 1648: Dall' archivio segreto vaticano. Studi Goriziani 7. 1-10.
Simon Rutar, 1882: Zgodovina Tolminskega. Gorica: Josip Devetak.
Specijalni repertorij krajev na Koroškem, 1894. Dunaj: C. kr. centralna statistična komisija.
Giuseppe Vale, 1943: Una statistica goriziana del 1566. Ce fastu? XIX. 238-241.
Johann V. Valvasor, 1689: Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Ljubljana: J. V. Valvasor .
Pavel Zdovc, 1993: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem/Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten: Pisava, izgovarjava in naglas, vezava in sklanjatev ter izpeljava slovenskih koroških krajevnih imen. Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut v Celovcu.
--, 2008: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem. Pregledana in preurejena ter z več sto jezikovnimi imenskimi podatki razširjena žepna izdaja. Celovec: Drava.
--, 2010: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem. Razširjena izdaja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti (Razprave 2. razr., 21).
France Bezlaj, 1956-61: Slovenska vodna imena I-II. Ljubljana: SAZU.
--, 1969: Das vorslawische Substrat im Slowenischen. Alpes orientales. Ljubljana: SAZU. 19-35. Ponatis v Zbrani jezikoslovni spisi, I, 2003. Ur. M. Furlan. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 388-403.
--, 2005: Etimološki slovar slovenskega jezika: Četrta knjiga: Š-Ž. Ljubljana: Založba ZRC.
Barbara Cinausero Hofer, Ermanno Dentesano, Enos Costantini, Maurizio Pun-tin, 2011: Dizionario toponomastico: Etimologia, corografia, citazioni storiche, bibliografia dei nomi di luogo del Friuli storico e della provincia di Trieste. S. l.: Ribis.
Silvo Torkar, Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen
705
Dušan Čop, 2007: Imenoslovje in etimologija imen. Jezikoslovni zapiski 13/1-2 (Mer-kujev zbornik). 117-125.
ESSJa 1-37-, 1974-2011-: ^muMono^u^ecKUü cnoeapb cnaemcKUx R3UKoe: npacnaemcKuu neKcmecKUü $ond: nod peda^ueü aKadeMUKa O.H. Tpyöane-ea. MocKBa: HayKa.
Franco Finco, 2003: Toponimi di origine slovena nella pianura friulana. Slovenia: Un vicino da scoprire. Ur. E. Costantini, S. Gaberšček. Videm: Societa Filologica Friulana. 539-558.
Giovanni Frau, 1978: Dizionario toponomastico Friuli Venezia Giulia. Videm: Isti-tuto per l' Enciclopedia del friuli-Venezia Giulia.
Oswald Gutsmann, 1999: Deutsch-windisches Wörterbuch mit einer Sammlung der verdeutschen windischen Stammwörter, und einiger vorzüglichem abstammenden Wörter. Klagenfurt, 1789. [Auf Slowenisch-Deutsch umgekehrt und bearbeitet von L. Karničar]. Gradec: Inštitut za slavistiko Univerze v Gradcu.
Georg Holzer, 2001: Die Slaven im Erlaftal: Eine Namenlandschaft in Niederösterreich. Dunaj: NÖ Institut für Landeskunde.
Ladislav Hosäk, Rudolf šrAmek, 1970: Mistni jmena na Morave a ve Slezsku I: A-L. Praga: Academia.
Myhajlo Hudaš, 1995: M. H. Xygam. yKpaiHcbKi KapnamcbKi i npuKapnamcbKi Haseu HaceneHUx nyuKmie: YmeopeHHX eid cnoe'xHCbKUx aemoxmoHHUx eidK0Mn03umnux cKoponenux ocoöoeux enacHUx iMeH. Khib: HayKOBa gyMKa.
Olga Ivanova, 2006: O. HBaHOBa: MaKedoHCKU aHmponoHOMacmuKOH (XV-XVI eek). CKonje: HBaHOBa O.
Jakob Kelemina, 1950: Ljubljana (Imenoslovna študija). Ljubljana: SAZU (Razprave 2. razr. SAZU, I.). 93-108.
Milko Kos, 1985: K postanku slovenske zapadne meje. Srednjeveška zgodovina Slovencev: Izbrane razprave. Ljubljana: SM. 170-181. Prva objava: Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani 5/6 (1930). 336-375.
Eberhard Kranzmayer, 1956-58: Ortsnamenbuch von Kärnten I-II. Celovec: Geschichtsverein für Kärnten.
Otto Kronsteiner, 1975: Die alpenslawischen Personennamen. Dunaj: Österreichische Gesellschaft für Namenforschung.
Primus Lessiak, 1922: Die kärntnischen Stationsnamen: Mit einer ausführlichen Einleitung über die kärntnische Ortsnamenbildung. Carinthia I. 1-124.
Fritz Lochner v. Hüttenbach, 2008: Steirische Ortsnamen: Zur Herkunft und Deutung von Siedlungs-, Berg-, Gewässer- und Flurbezeichnungen. Gradec: Le-ykam.
Aleksandar Loma, 1997: A. fioMa, CpncKoxpeamcKa ^eo^pa^cKa UMeHa Ha -UHa, mh. -UHe. OHOMamonowxu npun03u 13. 1-17.
706
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Maria Malec, 1971: Budowa morfologiczna staropolskich zložonych imion osobo-wych. Wroclaw idr.: Zaklad Narodowy im. Ossolinskich.
Pavle Merkù, 1999b: Spremešanje jezikov v terskem besedotvorju: Izomorfija, hete-reomorfija in polimorfija. Logarjev zbornik: Referati s 1. mednarodnega dialek-tološkega simpozija v Mariboru. Ur. Z. Zorko, M. Koletnik. Maribor: Slavistično društvo Maribor (Zora, 8). 186-201.
Pavle Merkù, 2006: Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu. Ur. M. Furlan, S. Torkar. Ljubljana: Založba ZRC.
NMP I-VI-, 1996-2005-.: Nazwy miejscowe Polski: Historia-pochodzenie-zmiany. Pod red. K. Rymuta. A-Ma. Krakov: Wydawnictwo Instytutu Jçzyka Polskiego PAN.
Luka PiNTAR, 1909: Satura. Ljubljanski zvon 29/1. 38-42.
Jana Pleskalovâ, 1998: Tvoreni nejstaršich českych osobnich jmen. Brno: Vydavatel-stvi Masarykovy univerzity.
Heinz-Dieter Pohl, 2000: Kärnten - deutsche und slowenische Namen/Koroška -slovenska in nemška imena. Österreichische Namenforschung 28/2-3.
--, 2010: Unsere slowenischen Ortsnamen/Naša slovenska krajevna imena. Celovec: Mohorjeva družba.
Antonin Profous, 1951: Mistni jména v Cechâch, jejich vznik, püvodni vyznam a zmény III. Praga: Nakladatelstvi Československé akademie ved.
--, 1957: Mistni jména v Cechâch, jejich vznik, püvodni vyznam a zmény IV. Praga: Nakladatelstvi Československé akademie ved.
--, 1960: Mistni jména v Cechâch, jejich vznik, püvodni vyznam a zmény V. Praga: Nakladatelstvi Československé akademie ved.
Fran Ramovš, 1924: Historična gramatika slovenskega jezika II: Konzonantizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.
Johann Scheinigg, 1906: Die Ortsnamen des Gerichtsbezirkes Ferlach. Sonderabdruck aus dem 56. Programme des Staats-Obergymnasiums zu Klagenfurt. Celovec: Selbstverlag des Gymnasiums.
Elisabeth Schuster, 1989, 1990, 1994: Die Etymologie der niederösterreichischen Ortsnamen, 1-3. Dunaj: Verein für Landeskunde von Niederösterreich.
SEMSNÜ 1995-2000: Slownik etymologiczno-motywacyjny staropolskich nazw osobowych, 1-6. Pod red. A. Cieslikowej, M. Malec, K. Rymuta. Krakov: Wydawnictwo Naukowe DWN: Instytut Jçzyka Polskiego PAN.
Petar Skok, 1929: Iz slovenačke toponomastike. Etnolog III. 179-195.
Marko Snoj, 2002: Adstratni in superstratni vpliv na slovensko imensko leksiko. Jezikoslovni zapiski 8/2. 41-45.
Marko Snoj, 2009: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan, ZRC.
Silvo Torkar, Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen
707
Jan Svoboda, 1964: Staročeska osobni jména a naše pri/meni. Praga: Nakladatelstvi Československs akademie ved.
Matej šekli , 2006: Naglas nekaterih predslovanskih substratnih krajevnih imen moškega spola v slovenščini. 42. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ur. I. Novak Popov. Ljubljana: FF UL. 220-227.
—, 2008: Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici. Ljubljana: Založba ZRC.
Mate Šimundič, 1973: Značenje najstarijih slovenskih osobnih imena. Časopis za zgodovino in narodopisje 5. Maribor. 14-46.
Marko Terseglav, 1996: Uskoška pesemska dediščina Bele krajine. Ljubljana: Založba ZRC.
Silvo Torkar, 2007a: Toponim Preserje in slovansko-romansko prepletanje pripon -jane in -anum. Jezikoslovni zapiski 13/1-2 (Merkujev zbornik). 481-492.
--, 2007b: O neprepoznanih ali napačno prepoznanih slovanskih antroponimih v slovenskih zemljepisnih imenih: Čadrg, Litija, Trebija, Ljubija, Ljubljana, Biljana.
Folia onomastica croatica 16. 257-273.
Valerij L. Vasiljev, 2005: B... Bachjileb: Apxauuecmn monoHUMun Hoe^opo^cKoû 3eMMu. Be^HKHH HoBropog: HoBropogcKHH Me^peraoHa^HbiH hhcthtyt oô^ecTBeHHMx HayK.
Summary
The paper provides etymologies for nine Slovene oeconyms, derived either from Slavic anthroponyms (Adlešiči, *Blaguč, Celestrina, Magozd, Negastrn, Trojane) or common nouns (Jagnjed, Prosnid, Podsinja vas).
Etymological research of Slovene toponyms often underscores the importance of the fact that the Slovene language has been shaped by language contact. The Romance-Slovene contact influenced the hybrid forms of the oeconyms Jagnjed (*Jamnik from jama 'cave') and Prosnid (*Prosenik from proso 'millet'), while the German-Slovene contact influenced the oeconyms Adlešiči, derived from the surname Adlešič (*Orlešič from *Orleša). Some oeconyms reveal their origin when other Slavic elements are taken into consideration: Negastrn (from the anthroponym *Negostryj), Celestrina (from the anthroponym *Želestryj), Trojane (from the an-throponym *Troj ); while still others are identified primarily with the help of historical records: Magozd (from the anthroponym *Domagost). The hardest task is always to challenge the conventional wisdom based on false extralinguistic assumptions: Podsinja vas (*Psinja vas from psina 'a place where many dogs are'). Resorting to the previously unknown oldest historical records enables us to tackle the essential questions of the early medieval Slovene settlement of Furlanija/Friuli: *Blaguč, today Biauzzo (from the anthroponym *Blagut).
UDK 821.163.6.09-1:821.131.1.09-1
Ana Toroš
Fakulteta za humanistiko, Univerza v Novi Gorici
PESMI SLOVENSKIH IN ITALIJANSKIH AVTORIC O TRSTU
Prispevek začrta življenjske usode slovenskih in italijanske pesnic, ki so ustvarjale v obdobju prve polovice 20. stoletja in so povezane s tržaškim prostorom, nato pa razbira stičišča in razhajanja med njimi na motivno-tematski in idejni ravni. Obenem opozarja na njihov pomen in vlogo pri oblikovanju slovenske in italijanske pesniške podobe Trsta in Tržaškega. Italijanske pesnice so na izviren način upesnile Trst v podobi mitskih, pravljičnih in epskih junakinj z namenom, da bi na simbolni ravni izpostavile pomen priključitve Trsta k Italiji. Slovenske pesnice pa so pomembno prispevale k oblikovanju pesniških simbolov slovenstva na Tržaškem med obema vojnama (Narodni dom, Bazovica).
Ključne besede: slovenska poezija, italijanska poezija, Trst, pesnice
The article outlinesthe lives of Slovene and Italian women poets who wrote poems in the first half of the 20th century and are associated with Trieste and its vicinity. It looks at their commonalities and differences at the levels of motifs, themes, and ideas.At the same time,it points out the importance and role of the women poets in forming both Slovene and Italian poetic images of Trieste and its vicinity. The Italian women poets depicted Trieste in an original way as a mythological, fairy-tale, or epical heroine, with the purpose of highlighting, on a symbolic level, the meaning of Trieste's annexation to Italy. The Slovene women poets, on the other hand, playedan important role in creatingthe poetic symbols of Slovene identityin the Trieste area between the two wars (The National Home, Basovizza/Bazovica).
Keywords: Slovene poetry, Italian poetry, Trieste, womenpoets
Zamisel za pričujoči prispevek se je porodila v sklopu raziskave o podobi Trsta in Tržaškega v slovenski in italijanski poeziji prve polovice 20. stoletja (Toroš 2011),1 saj je pregled knjižnega in periodičnega gradiva razkril opazno število manj znanih imen slovenskih in italijanskih pesnic. Dela obravnavanih slovenskih in italijanskih pesnic sicer niso imela bistveno drugačnih idejnih, motivno-tematskih in formalnih značilnosti kot dela slovenskih in italijanskih pesnikov prve polovice 20. stoletja, ki so v svojih delih spregovorili o tržaškem prostoru. Kljub temu so pesnice v poezijo vnesle nekatere izvirne podobe Trsta in Tržaškega ter sooblikovale nekatere ključne pesniške simbole tega obmorskega mesta in njegove okolice, tako da si zaslužijo podrobnejšo obravnavo.
Prispevek uvodoma prikazuje njihove življenjske usode, povezane s tržaškim prostorom, ter njihov pesniški opus s tržaško motiviko. Slednji je obravnavan s primerjalno analizo motivno-tematskih sklopov med deli slovenskih pesnic in pesnikov
1 Raziskavo je v študijskem letu 2009/2010 financiral Consorzio per lo Sviluppo Internazionale dellUniversita degli Studi di Trieste.
710
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
oziroma italijanskih pesnic in pesnikov, ob koncu sledi še osvetlitev razlik med slovenskimi in italijanskimi pesnicami.
1 Slovenske pesnice. Pesmi o Trstu in Tržaškem izpod peresa slovenskih pesnic, ki so predmet pričujoče razprave, so bile večinoma objavljene v periodičnem tisku prve polovice 20. stoletja, pretežno na Tržaškem. Ponatisa v knjižni obliki niso doživele, tako da so danes večinoma nepoznane.2 Pesmi so bile objavljene v Slovenki (1896-1902) (priloga Edinosti), Jadranki, »glasilu zavednega ženstva« (1921-1923), in Ženskem svetu, »glasilu ženskih društev v Julijski krajini« (1923-1941). Največ pesmi s tržaško motiviko so napisale in objavile v medvojnem obdobju in prvih letih po drugi svetovni vojni, tako kot pesniki. K številčnosti pesniških motivov s tržaškega območja sta botrovala družbenopolitično dogajanje na Tržaškem in takratni družbeno aktivnejši status poezije.
Slovenske pesnice so spoznavale Trst z okolico na različne načine. Nekatere med njimi so bile rojene v Trstu ali v okolici in so se med prvo svetovno vojno ali po njej z družino izselile, večinoma v Kraljevino SHS. Ruža Lucija Petelin (1906-1974) se je denimo rodila v Trstu, kot hči tržaškega poštarja, tam je obiskovala osnovno šolo, med prvo svetovno vojno se je njena družina umaknila na Dolenjsko.3 Ivo Peruzzi je v pesničinem portretu iz tridesetih let, objavljenem v Ženi in domu, zapisal, da je to »naša plaha tržaška cvetka, izkoreninjena iz svojega doma« (peruzzi 1934: 358). Tržaška mladost pa se ne odstira le v njeni pesniški motiviki, zgodnje srečanje s tržaškim gledališčem je namreč zaznamovalo tudi njeno študijsko in poklicno pot. Takšna izseljenska usoda je verjetno doletela Ivko Vasiljevo, saj se v svojih delih z začetka dvajsetih let že s pesemskimi naslovi obrača na tržaški prostor s hrepenenjem in domotožjem. Poleg Dore Gruden (1900-1988), sestre Iga Grudna, rojene v Nabrežini, je podobna usoda izseljenstva doletela nekoliko mlajšo Gemo Hafner (1919-1996), rojeno v Trstu ob koncu prve svetovne vojne. Njen oče je bil iz Škofje Loke in je delal v Trstu kot železniški uradnik, mati pa je bila Istranka (France 1968: 198), družina se je kmalu po njenem rojstvu izselila v Kraljevino SHS, kar pa ni pomenilo dokončnega slovesa obmorskemu mestu, po koncu druge svetovne vojne se je pesnica za krajše obdobje vrnila v Trst po službeni poti, kot učiteljica in novinarka.
Drugačna je bila pot na Tržaško v primeru pesnice Mare Lamut (1884-1970), rojene v Postojni, ki se je primožila v Trst leta 1910, tu bivala do konca prve svetovne vojne in nato zaživela v Ljubljani. Podobno povezanost s Trstom odkrijemo pri Ljudmili Prunk (1878-1947), rojeni v Ljubljani, ki je Trst začela spoznavati pri štirinajstih letih, ko je odšla tja k teti in se nato poročila s tamkaj živečim Josipom Prunkom.
Izjema med temi pesnicami, ki so imele le mladostno oziroma nekajletno izkušnjo s tržaški prostorom, je Marica Gregorič Stepančič (1874-1954). Rojena je bila
2	Na to je opozorila Gema Hafner, ki je tik pred smrtjo svoje zbrane pesmi pospremila z mislijo: »Prizadevam si izdati te pesmi, saj če so raztresene po revijah, obtičijo tam kot v katakombah. Vsak besedni ustvarjalec pa želi, da njegovo delo živi, in to se uresniči le v knjižni obliki« (Hafner 2000: 112).
3	Če ni drugače navedeno, so podatki o slovenskih avtorjih povzeti iz Slovenskega biografskega leksikona in iz Slovenskega primorskega biografskega leksikona. Izpostavljeni so le biografski izseki, ki osvetljujejo vsakokratni pesemski kontekst.
Ana Toroš, Pesmi slovenskih in italijanskih avtoric o Trstu
711
v Škednju in je na Tržaškem preživela večino svojega življenja. Bila je učiteljica, kulturna delavka in popotnica (Verginella 2007: 139).
Ustvarjalki s širšega primorskega prostora sta bili Ljubka Šorli (Tolmin, 1910— Gorica, 1993) in Pavla Medvešček (Anhovo, 1905-1974, Nova Gorica). Obe sta občutili grozote prve in druge svetovne vojne in dogajanje na Primorskem v obdobju fašizma. Prvo je še posebej zaznamovala smrt moža Lojzeta Bratuža (Pirjevec 2002: 46), drugo invalidnost, ki jo je povzročila prva svetovna vojna (Valentinčič 1988: 91-93).
Splet nesrečnih okoliščin je Vekoslavo Slavec in Maričko Žnidaršič postavil v vlogo pesniških zapisovalk tragedij v tržaških zaporih v času druge svetovne vojne. Žnidaršičeva (Stari trg pri Ložu, 1914-Ljubljana, 1986) je tržaško zaporniško izkustvo iz leta 1941 upesnjevala tudi še v prvih povojnih letih. Pretresljive pesniške zapise o dogajanju na tržaškem podeželju proti koncu druge svetovne vojne je oblikovala Mihaela Maar, doma iz Boršta pri Trstu.
Pesmi o Trstu, ki so jih napisale navedene slovenske avtorice, so slogovno in oblikovno različne, več stičnih točk najdemo na motivno-tematski in idejni ravni. V prvo skupino lahko umestimo pesmi, ki opozarjajo na ogroženo slovenstvo na Tržaškem. Te se pogosto osredotočijo okoli ključnih dogodkov, ki so ostro zarezali v tržaško slovensko jedro (požig Narodnega doma, Bazovica).4 V drugo skupino lahko umestimo pesmi, nastale v medvojnem obdobju na podlagi izseljenske izkušnje in občutenja izgube »slovenskega« Trsta, tako da jih preveva bolečina ter želja po vrnitvi, katere izpolnitev je pogojena z osvoboditvijo tega prostora. Oba motivno-temat-ska sklopa sta v ospredju tudi pri sočasnih slovenskih pesnikih. V nadaljevanju bodo izpostavljeni tisti ženski pesniški teksti, ki vanju vnašajo izvirne pesniške motive in simbole tržaškega.
V prvi skupini je treba opozoriti na pesem K obletnici 13. julija, objavljeni leta 1921 v Jadranki. Avtorica, skrita za psevdonimom Rodoljubka, je bila najverjetneje Marica Gregorič Stepančič, urednica tega mesečnika (Verginella 2007: 141). Predvidevamo, da se psevdonim nanaša na pesem Simona Jenka Rodoljubki, v kateri pesnik poziva dekle, naj postane rodoljubno: »Torej dekle, brž pokaži, / da te rodo-ljubje žene« (Jenko 1986: 42). Nanaša se tudi na Jenkovo pesem Adrijansko morje, ki poje o slovanskem prebivalstvu ob Jadranski obali, ki ga je uničil »tuji meč« (Jenko 1986: 68). Jenkova pesem se začenja z verzom »Buči, morje adrijansko!«, po katerem je poznana tudi odmevna uglasbitev Antona Hajdriha Jadransko morje, objavljena 1876 (Cigoj Krstulovič 2010: 183). Pesnica je bila med prvimi, ki je upesnila požig Narodnega doma in ga preoblikovala v simbol trpečega, a upornega slovenstva na Tržaškem. Besedilo izstopa po odločnem, bojevitem tonu, upornem duhu, ki je v nasprotju s prevladujočimi elegičnimi toni ostalega sklopa slovenskih pesmi o Trstu medvojnega obdobja: »Kar je naše bilo, naše bodi, / b'li smo prvi ob Jadranski vodi! [...] Nikdar nas ne vniči [sic!] tuja sila!!« (Gregorič Stepančič 1921: 6-7). Pesnica obenem med prvimi uvaja v slovensko poezijo metaforičen postopek prikazovanja
4 Narodni dom v Trstu, osrednji sedež slovenskih društev, požgan v fašistični akciji 13. julija 1920 (Kacin Wohinz 2000: 29). Prvi tržaški proces je potekal v Trstu septembra 1930. Posebno sodišče za zaščito države je izreklo štiri smrtne obsodbe. Obsojeni so bili ustreljeni na bazoviški gmajni in so med prvimi smrtnimi žrtvami fašistične justice (Kacin Wohinz 2000: 73).
712
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
drugega5 (Italijanov) na Tržaškem: »Neronovi potomci«, »blaznobesni gospodarji novi«, »trimogi«, »tujski bes« in »tuja sila«.
Prizadevanje po obstoju slovenstva in slovanstva na Tržaškem je sicer značilno tudi za starejše pesmi Marice Gregorič Stepančič, npr. Prolog (Slovenski branik 1912): »Krivičnik več ne bode svojih vrst / bogatil s trupli našega zaroda, / saj to so tudi naša tla ... saj Trst / i našega slovanskega je roda!« (Gregorič Stepančič 1912: 123). Pesem je bila napisana za proslavo 25-letnice podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda v Trstu in bila deklamirana v tržaškem Narodnem domu (Lavrenčič-Lapajne 1978: 15).
Poleg pesniškega simbola tržaškega Narodnega doma so se v poeziji tega obdobja utrdili še nekateri drugi simboli slovenstva na Tržaškem. Pri oblikovanju le-teh je odigrala pomembno vlogo Ljubka Sorli, ki je v pesmi Bazoviškim žrtvam v spomin (Šorli 1973: 84-85) dogodke prvega tržaškega procesa prelevila v pesniški simbol kmalu po tragičnem dogodku, leta 1931. Ta simbol v slovenski poeziji o Trstu prevladuje vse do sredine prejšnjega stoletja.
Na tedanje dogodke na Tržaškem se nadalje veže pesem Pavle Medvešček Tiger (1939): »Tiger, zver pragozda. / TIGR, nekaj domoljubov, / ki sebi obljubili so, / da zmaja črnega, / ki narod naš pogublja, / z Jurjevo močjo uniči. / Zato TIGRU temu dajte hrane, / da postane zver« (Medvešček 1988: 19).
Besedilo ima večplastni pomen. Na jurjevo se po ljudskem koledarju začne pomlad, v pesemskem svetu tako lik sv. Jurija oznanja osvoboditev slovenstva, zmago nad zlom in nasiljem. Na drugi strani je v krščanski umetnosti značilna zmagovita podoba sv. Jurija v boju z zmajem (Smolik 2000: 184-85). Pesem to podobo vzporeja s tigrovci v zmagovitem boju s »črnim zmajem«, torej s fašizmom v Italiji. Obenem potegne vzporednico še med tigrovci in tigrom, bralce pa nagovarja, naj jih podprejo, da bodo postali zmagoviti kot tiger.
V obdobju med obema vojnama so brezposelnost, revščina in vse večji politični pritiski številne Slovence na Tržaškem, med njimi je bilo veliko izobražencev, prisilili, da so se izselili (Kacin wohinz 2000: 42-45). Med tistimi, ki so svoje domotožje in bolečino zaradi zatiranja slovenstva v domačem kraju vpletli v pesniške verze, so tudi avtorice. Pesniška podoba Tržaškega je v teh pesmih po eni strani idealizirana, vezana na otroštvo in mladostniški spomin prve ljubezni. Po drugi strani to poezijo prežemata upanje na osvoboditev tržaškega prostora in želja po vrnitvi. S takšnim pesniškim pogledom se na Trst obrača Ivka Vasiljeva v pesmi Hrepenenje (Jadranka): »Kako srce mi hrepeni / v tiho ljubko vas! / Kako pogled objel bi / vnovič južni kras. // Tam pljuska morje z vedro melodijo / morje v bajni svet - - / tam na brežini skaloviti / našla bi zgubljeni cvet« (Vasiljeva 1922: 65).
Motivno-tematsko, idejno, pa tudi oblikovno je tej pesmi podobno še eno pesniško besedilo Domotožje (Vasiljeva 1923: 138).
Želja po vrnitvi na osvobojeno tržaško ozemlje je stalnica slovenske poezije o Trstu tudi še v štiridesetih letih 20. stoletja. Domiselni prikaz te tematike, z osrednjim motivom svetilnika, prinaša pesem Tržaški svetilnik (Razgledi) Geme Hafner, ki je bila napisana v Bosanski Gradiški leta 1942. V njej pesnica predstavi mesto v noči, ki je zaradi številnih luči »kot v morju plavajoča zvezda« (Hafner 1947: 356).
5 »Drugi« označuje tujo (opazovano) kulturo. Več o tem Beller 2007.
Ana Toroš, Pesmi slovenskih in italijanskih avtoric o Trstu
713
Pesničin pogled nato sledi svetlobnim pramenom svetilnika, ki osvetljujejo morje in kopno. Ustavijo se ob domačih ribiških vaseh in na simbolični ravni prinašajo upanje trpečemu slovenstvu na Tržaškem. Pesnica si želi, da bi svetloba svetilnika segla vse do daljne tujine, od koder se oglaša, in tudi njej prinesla žarek upanja (Hafner 1947: 356).
Znotraj te skupine pesnic, ki so na tržaški prostor zrle iz »tujine«, moramo omeniti še dve avtorici, ki sta se oglasili v prvih povojnih letih. Dora Gruden je sicer pesniško zbirko Rdeče kamelije izdala že v tridesetih letih, vendar v njej ni izrecno prikazovala tržaškega prostora z izjemo pesmi Komu, v kateri zapiše: »Kaj moja je pesem v tem času? / Kapljica iz morja brezmejne bolesti, / vzdih le neslišen v procesiji na cesti: / Bog dobrotljivi, prisluhni tožečemu glasu! [...] Pa kaj, če le mojim očem prečrno se vidi? / Ah, ne - niso zgolj duše bolni prividi: / pretežko zares je nam bednim na Krasu!« (Gruden 1932: 44).
Toliko bolj osrednja je usoda Slovencev na Tržaškem po drugi svetovni vojni6 v pesemskih ciklih Beograjska pisma (1-8) (1945) in Na bratovem grobu (1-6), objavljenih v letih 1949 in 1950 v Razgledih.
V tem povojnem vzdušju se je s svojimi pesmimi obračala na Trst Marička Žni-daršič, ne le s pesmijo Jutri bo pomlad (Razgledi), ki je bila napisana »Igu Grudnu v spomin« (žnidaršič 1949: 413), temveč tudi s pesmijo Najina pesem iz pesniške zbirke Človek in zemlja (1953). Gre za uvodno pesem navedene zbirke, kar še dodatno podkrepi pomen, ki ga je pesnica dodelila tržaškemu prostoru:
Strune srca / sem uglasila na tvojo ljubezen, / ti sam pa uglašen si / na novi, veliki čas. / Daj mi roko, / prisloni k obrazu obraz / in pesem zapojva! / Pesem, / ki je nihče preglasil ne bo. [.] /P/pesem, ki bo zadela / ob sinjo tržaško obalo / in bo z galebi zakričala / v razžarjeno noč: / Človek ob morju, / v trpljenju, glej, zrastla bo moč, / in če je nimaš, / iz tal, iz morja jo izkoplji! (Žnidaršič 1953: 5).
Mara Lamut je o Tržaškem spregovorila v zbirki iz leta 1935 z naslovom Breze in bori. Breze simbolizirajo Belo krajino, kjer je pesnica službovala kot učiteljica, bori kraški svet. Njena pesniška podoba Tržaškega se izrisuje na podlagi slikovite obmorske motivike, ki se ne omejuje le na najpogostejše pesniške motive tržaškega morja, kraških borov in burje. V njenih verzih prav tako močno zaveje vonj po rožmarinu, zasliši se šumenje školjk, izrišejo se samotna obala, divje morje in zeleneče oljke (Lamut, 1935), kar kaže na pesničino globoko občutenje tega prostora.
Njena lirika je združevala obe smeri slovenskega pesništva o Tržaškem prve polovice 20. stoletja, tisto, ki je v kritičnem tonu in z bolečino spregovorila o konkretnih družbenopolitičnih dogodkih na Tržaškem, kot tudi tisto, ki je na tržaški prostor pogledala z očmi izseljenca, z razbolelim domotožjem in idiličnim pogledom. V prvo skupino se pesnica umešča prek simbola Bazovice v pesmi Križi ...: »Joj, kako je
6 Junija 1945 je bilo sporno ozemlje od Trbiža do Pulja razdeljeno na cono A Julijske krajine (kamor je spadal Trst), z zavezniško vojaško upravo, in cono B Julijske krajine, z vojaško upravo JA, tako da so bili primorski Slovenci mesec dni po koncu vojne na novo razdeljeni (Kacin Wohinz 2000: 109-112). Tržaški Slovenci so bili nato vključeni v cono A Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) (občine Trst, Milje, Dolina, Repentabor, Zgonik, Devin-Nabrežina), ki je bila pod začasno anglo-ameriško vojaško upravo. Leta 1954 je bila cona A STO priključena k Italiji (Kacin wohinz 2000: 119-145).
714
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
križ ogromen, / ki nad Kras se je povzpel! / Vrh se v zvezde je zadel, / prečnica od Bazovice / tja do Pulja sega ...«7 (Lamut 1935: 69). Iz druge skupine gre zaradi bogate motivike izpostaviti pesem Smo otroci iz dežele Lepe Vide:
Vzeli so nam rodno zemljo, / vzeli nam svobodna vesla, / težka je usoda, dragi bratje, / v vaše kraje nas zanesla. // Smo otroci iz dežele Lepe Vide, / iz dežele rož in sonca, / iz dežele tihih borov, / iz dežele belih jader, / iz dežele sivih skal, / kjer na večer zlato sonce / sprejme hladen morski val. // Kdor še ni ponoči begal / sredi tujih in neznanih cest, / kdor nad lastnim se brezdomstvom / bridko ni razjokal - / ta ne ve, kaj je bolest ... (Lamut 1935: 65).
V	njeni pesniški ustvarjalnosti izstopa motiv pristanišča (v pesmi Pristan), ki je sicer značilen za pesnike (denimo pri Srečku Kosovelu, Stanu Kosovelu in Janku Samcu). Navedena pesem se neposredno ne sklicuje na tržaški prostor, kljub temu lahko nanj sklepamo iz pesemskega konteksta, saj je pesnica skoraj deset let preživela v Trstu, na tržaški prostor pa se neposredno sklicujejo nekatere druge pesmi iz obravnavane zbirke. Poleg tega pesnica začrta podobo mednarodnega pristanišča, kakršno je bilo tržaško: »V pristan zaveten ladje iz daljav hite, / po dolgi vožnji si žele pokoja; / zasidrane še lahko valove - / to je spomin objadrane zemlje« (Lamut 1935: 41). Pri tem lahko ugotovimo, da za razliko od pesnikov, ki so pristanišče povezovali s socialno stisko tamkajšnjih delavcev na eni strani in z navdušenostjo nad pristaniškimi stroji ter mogočnimi ladjami na drugi strani, pesnici služi podoba pristanišča kot izhodišče za osebno izpoved. Druga kitica pesmi namreč poveže uvodno podobo pristanišča s spomini lirskega subjekta v »dobi rožmarina«: »Ko zrem na varen, ladij poln pristan, / zablodi duša v dobo rožmarina; / za hip pretrese silen jo orkan, / ki je divjal mi čez mladostno plan« (Lamut 1935: 41). »Rožmarin« vnaša v verze vonj in vzdušje mediteranskega prostora, »orkan« pa najverjetneje napoveduje prvo svetovno vojno, ki je pesnici onemogočila življenje v tržaškem prostoru.
Ne glede na navedene motivno-tematske sklope je treba poudariti, da posebno pesniško moč izžarevajo tisti tržaški verzi, v katerih pesnica gradi prvoosebno izpoved v prepletu podob iz obmorskega sveta brez navezav na aktualno problematiko slovenstva na Tržaškem. Slednji so ravno zaradi nezavezanosti političnemu kontekstu posebnost znotraj sočasne slovenske lirike o Tržaškem.
V	pesmi Moj nagelj pesnica npr. prek simbola dehtečega nageljna evocira spomin na ljubezen, vezano na tržaški prostor: »Moj nagelj, ki se z okna vije, / se v jasno noč je razdehtel [...] Vse spi ... A čuj, odkod je vstalo / to težko, bučno valovanje - / kot da se morje je zagnalo / visoko v veličastno skalo!? - // So bile to polnočne sanje? - // Ne, bil je le spomin - na tebe, morje in Devin .« (Lamut 1935: 35). Subtilni opisi ljubezenskih občutij vpetih v obmorski svet se nadalje izrisujejo v pesmi Ob Jadranu .:
Izza obrisa kraške gore / je dvignil roke mrak teman, / zbudil po linah sveti ave - / in dalje šel čez morsko plan. /./ In veslo ribiču omahne, / zaupno v daljo vpre oči - / večernica v škrlatu zarje / tako prečudežno plamti ... // Pomorske vile - bele megle / počasi v sprevod se vrste, / a moje duše sveta pesem / pozdravlja jih - in z njimi gre ... (Lamut 1935: 55).
7 Že leto pred prvim tržaškim procesom, leta 1929, je Posebno sodišče za zaščito države zasedalo v Puli in izreklo smrtno obsodbo (Kacin Wohinz 2000: 73).
Ana Toroš, Pesmi slovenskih in italijanskih avtoric o Trstu
715
2 Italijanske pesnice. V italijanščini pišoče pesnice so bile večinoma rojene Tr-žačanke. Najstarejša med njimi je bila Elda Gianelli (1856-1921), uveljavljena pesnica in literarna kritičarka, dovzetna za moderne literarne tokove in sodobna družbena vprašanja (Curci 1993: 97-115). Tržačanka Ketty Daneo, s pravim imenom Enrica Bon, je najmlajša obravnavana pesnica, rojena že v 20. stoletju, leta 1908 (Curci 1993: 368; Maier 1991: 1658).
Večino je zaradi iredentističnih teženj med prvo svetovno vojno doletela usoda pregnancev, denimo odmevno avtorico Ido Finzi (Haydee) (1867-1946), ki je leta 1935 rodnemu mestu posvetila pesniško zbirko Rime di Trieste e d'una vita (Rime o Trstu in nekem življenju). V vojni vihri je prebegnila v Bologno in nato v Milan. Vnovično pregnanstvo jo je doletelo v drugi svetovni vojni, tokrat zaradi judovskega porekla (Curci 1993: 135, 147). Zaporniško izkušnjo je doživela skoraj dvajset let mlajša Maria Gianni (1886-1943), učiteljica italijanščine in nemščine na liceju Se-condo Liceo femminile di Trieste. Zaradi politične pesmi Ho visto (Sem videla), ki je izražala težnjo po italijanskem Trstu (Gianni 1919: 69), je bila namreč med prvo svetovno vojno v zaporih v Trstu in v Ljubljani, kar je leta 1919 upesnila v zbirki Alto tradimento (Veleizdaja) (Curci 1993: 234-235). Manj tragična je bila izkušnja Nelle Dorie Cambon (1872-1948), hčere pesnice Elise Tagliapietra Cambon, ki je krajši čas živela zunaj Trsta, na Dunaju, kamor je odšla kot soproga politika Constantina Dorie, pregnanega iz Trsta v zadnjih letih pred razpadom Avstro-Ogrske (Curci 1993: 35, 39). Podobno se je Gilda Steinbach Amoroso, rojena 1877, med prvo svetovno vojno z družino preselila v Gradec, umrla je v Milanu leta 1945 (Curci 1993: 366).
Iz te skupine pesnic izstopa po svojem izkustvu tržaškega prostora Istranka Lina Galli (Poreč, 1899-Trst, 1993), ki je v Trst prišla v tridesetih letih in ostala v njem dolgo let kot osnovnošolska učiteljica (Curci 1993: 367). Čisto posebna je bila življenjska pot Bice Polli (1898-1989), ki se je rodila v Trstu v premožni družini arhitektov. Kmalu po poroki se je ločila, naučila madžarskega jezika, prevzela madžarsko državljanstvo in bila vse do leta 1943 zaposlena na madžarskem konzulatu v Trstu (Consolato d'Ungheria a Trieste), kar ji je omogočilo finančno neodvisnost (Curci 1993: 367-368).
Pesnice so bile večinoma rojene v drugi polovici 19. stoletja. Povečini so bile izo-braženke iz meščanskih družin, ki jih je oblikovalo šolanje na ženskih licejih v Trstu, Civico Liceo femminile (ustanovljen v letih 1881/82) in Secondo Liceo femminile (1913), ki sta vzgajala v duhu italijanskega iredentizma (Curci 1993: 154), kar vsaj deloma pojasnjuje njihova številna pesniška besedila s podobo »italijanskega Trsta«.
Pesmi o Trstu in Tržaškem torej izražajo željo po osvoboditvi Trsta izpod Av-stro-Ogrske, tako kot sočasna dela italijanskih pesnikov. Željo po »odrešenem Trstu« avtorice upesnjujejo prav tako bojevito kot pesniki, včasih celo s preveliko mero čustvenosti. Intenzivno občutje sreče tako napoveduje pesem Ide Finzi (Haydee) Quel giorno! (Tistega dne!), s podnaslovom »A una triestina, giugno 1915« (Tržačanki, junija 1915): »Sorella, come faremo / allor che venga il momento / a non morire di gioia«8 (Finzi 1935: 36). Pesem iste avtorice XVIII agosto (18. avgust) iz leta 1919 je prostor skrajne žalosti zaradi protiitalijanskih demonstracij: »Diciotto agosto! Oh,
8 »Sestra, kaj bomo storili, / ko pride trenutek, / da ne umremo od sreče«. (Vsi nepripisani prevodi v opombah so avtoričini.)
716
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
quanto / dolore, o mia Trieste, / rïevocato in queste / due parole soltanto!«9 (Finzi 1935: 62).
Pesnice so tako kot pesniki tematizirale prisotnost drugega (Slovencev oziroma Slovanov v Trstu)10 in mu dodelile vlogo pesemskega antagonista, ki ovira prizadevanja za italijanski Trst. V sonetu Elde Gianelli Tramonto triestino (Tržaški zaton) npr. zvonjenje zvonov cerkve svetega Justa v brk grožnjam barbarskega drugega pritrjuje latinskosti mesta: »Dolce squillare di campane a sera / dal colle di San Giusto a l'Adria in faccia / ne l'aer lieto in nova primavera! // Non la vostra armonia forse risponde / trionfante a ogni barbara minaccia: / Latina qui la terra, il cielo e l'onde?«11 (Gianelli 1910: 52).
V času prve svetovne vojne ali v prvih povojnih letih so nekatere pesnice našle pesniško snov v lastni izkušnji pregnanstva, ki je v podobo Trsta vnesla elemente domotožja. Tako denimo Ida Finzi (Haydée) v pesmi Due piccole profughe (Dve mali begunki): »Son trenta mesi appunto adesso, anch'io / lasciar dovetti il mio soave nido: / e al bel mar di Trieste ho detto addio / con doloroso grido«12 (Finzi 1935: 51). Poleg tega je vojna postavila številne ženske v vlogo bolniških sester. Ta izkušnja se razodeva v opisih ranjenih vojakov v boju za »osvoboditev Trsta«. V pesmi Ai feriti di un ospedale di Milano (Ranjenim v bolnici v Milanu) tako beremo: »Oh, se voi lo sapeste - soldati italiani, / che sogni ardenti e vani - sognô per voi Trieste!«13 (Finzi 1935: 53).
Večjo mero izvirnosti in umetniške prepričljivosti so italijanske pesnice pokazale v predelavi nekaterih ustaljenih pesniških motivov z začetka stoletja. Med njimi je bila še posebej privlačna prispodoba priključitve Trsta k Italiji, prikazana v poroki med žensko iz Trsta in moškim iz Italije.14 Maria Gianni je Trieste kot zaljubljeno nevesto (»Trieste come sposa innamorata«) upodobila v pesmi L'attesa (Pričakovanje) ter podobo nadgradila z motivom sinov, ki jih Trieste namenja »Rimu«: »O Roma, o Italia, o Patria unica e grande, / nelle tue mani il fato nostro sta: / con quell'ardore che dai cuor s'espande / Trieste i figli e l'avvenir ti dà«15 (Gianni 1919: 21).
Domiselna je bila v preigravanju tega pesniškega motiva Nella Doria Cambon, ki je v pesmi Ad Emanuele Filiberto di Savoia, duca d'Aosta, nell'ora della reden-zione (Emanuelu Filibertu Savojskemu, vojvodi Aoste, ob uri osvoboditve) posegla v italijansko epsko tradicijo. Trieste v tem primeru namreč ne nastopa v vlogi
9	»Osemnajsti avgust! Oh, koliko / bridkosti, o, moj Trst, / obujene v teh / dveh besedah samó.«
10	Italijanski pesniki upesnjujejo Slovence pod izrazoma »Slavo« in »Sloveno«. O podobi Slovanov v italijanski poeziji gl. tudi Pizzi 2007: 114-116.
11	»Milo zvonjenje zvonov v večeru, / od griča Sv. Justa vse do Jadrana, / v blaženem zraku, v novi pomladi! // Mar ne vaša ubranost odgovarja / radostno vsaki barbarski grožnji: / Latinska je tukaj zemlja, morje in valovi?«
12	»Sedaj je točno trideset mesecev, tudi jaz / sem morala zapustiti svoje milo gnezdo: / in lepemu morju tržaškemu sem rekla zbogom / z žalostnim krikom.«
13	»Oh, če bi vi vedeli - italijanski vojaki, / kakšne goreče in prazne sanje - sanjal je Trst za vas!«
14	Pesniki so izhajali iz narave italijanskega jezika, ki dopušča igro pomenov znotraj dvojic ženska - mesto in ženska - Trst. V italijanščini sta namreč besedi »citta« (mesto) in »Trieste« (Trst) ženskega spola.
15	»O, Rim, o, Italija, o, domovina edina in velika, / v tvojih rokah naša usoda stoji: / s tistim žarom, ki iz src se širi, / Trst ti sinove in prihodnost dá.«
Ana Toroš, Pesmi slovenskih in italijanskih avtoric o Trstu
717
pasivnega ženskega lika, ki čaka, da jo odreši italijanski junak, pač pa jo pesnica primerja z junakinjo Bradamante iz renesančnega viteškega epa Lodovica Ario-sta Orlando furioso,16 ki se po številnih zapletih poroči z Ruggierom. Bojevnica Trieste si vzporedno s to literarno predlogo izbojuje poroko s članom italijanske kraljeve družine: »Di gesta grave ell'è Tergeste, ell'è / Bradamante guerriera e fu reina, / e fu l'anima sua piena di Te, / e fu notte di speme e di ruina«17 (Doria Cambon 1930: 177).
Omeniti gre še eno varianto tega ljubezenskega motiva pri pesnici Mariji Gianni. Naslov La città magica (Magično mesto) aludira na Trst, med drugim je v pesmi omenjen tudi kot »la città bianca« (belo mesto) (Gianni 1919: 55). Kot je pesnica poudarila s podnaslovom »ai giornalisti tedeschi« (nemškim novinarjem), je pesem napisana kot nagovor nemškim novinarjem, katerim pesnica v sklepnih kiticah sporoča, da je Trieste le navidezno podobna Trnuljčici. Po vitezovem poljubu se je namreč prelevila v Valkiro18 in si bo v odločilni bitki izbrala svojega osvoboditelja: »Disse un di voi: ,Trieste dorme immemore, / come si narra della Rosaspina.' / Ebbene si: ma venne una mattina / che il cavalier d'un bacio la destô! // Sta, se volete, come la Walkiria / In un cerchio di fiamme alte roventi; / ma quando spunta il giorno dei portenti / saprà destarsi a chi la liberô«19 (Gianni 1919: 58-59).
Glede na okoliščine, ko je pesem nastala, lahko ugotovimo, da prihod »viteza« in »osvoboditelja« simbolizira italijansko zavzetje Trsta.
V poeziji italijanskih tržaških pesnic je bila zelo priljubljena motivika Miramara, ki so ga prikazovale po vzoru Carduccijeve ode Miramar (1878). V njej se Carducci posveti življenju Ferdinanda Maksimilijana, brata cesarja Franca Jožefa, in njegove žene Šarlote Belgijske, ki sta živela na gradu Miramar. V odi se napoveduje tragičen konec idealiziranega mladega para, saj bodo Ferdinanda Maksimilijana v Mehiki, kamor potuje kot bodoči vladar, usmrtili, lepa in zaljubljena Šarlota pa bo zblaznela (Carducci 1998: 483-486).
Avtorji so tako zasnovano Carduccijevo odo, ki opozarja tudi na vlogo Ferdinanda kot nedolžne žrtve za vsa hudodelstva njegovih prednikov v Mehiki, motivno nadgradili z opisi prevlade italijanskega duha nad nekdanjo habsburško rezidenco. Pesnice so se na drugi strani osredotočile na tragično ljubezensko zgodbo, posebej na lik Šarlote Belgijske. Elda Gianelli je bila s pesmijo Miramar iz leta 1915 ena prvih, ki je spregovorila o Miramaru in se pri tem uvodoma neposredno obračala na Carduccijevo obravnavo tega dogodka: »Miramar, le tue torri che apparvero / attedïate a Carducci / sotto il cielo piovorno io le vedo / nel sol pieno«20 (Gianelli 1915: 15).
Za konec se moramo ustaviti še ob posebnem, svežem pesniškem izrazu Bice Pol-li, »di gusto semplice« (»neizumetničene narave«) (Curci 1993: 368), ki je napovedoval novo, moderno poetiko, kasneje značilno za deset let mlajšo someščanko Enrico
16	Več o tem Bondanella 1996: 21.
17	Junaška je Tergeste, ona je / bojevnica Bradamante in bila je kraljica / in bila je njena duša polna Tebe / in bila je noč upanja in uničenja.«
18	Valkire, iz skandinavske mitologije, povezane z bogom Odinom, med ubitimi bojevniki izbirale tiste, ki bodo odšli v Valhall, tam stregle pijačo (Orchard 1997: 172).
19	Eden med vami je rekel: »Trst spi brez spomina, / kot se pripoveduje o Trnuljčici«. / No, to je res: toda prišlo je jutro, / ko jo je vitez s poljubom zbudil! // Stoji, če hočete, kot Valkira / v krogu plamenov visokih, žarečih; / toda ko napoči dan čudežev, / se bo zbudila ob svojem osvoboditelju«.
20	»Miramar, tvoji stolpi, ki so se zdeli / dolgočasni Carducciju, / pod deževnim nebom meni se kažejo / v čistem soncu.«
718
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Bon (Ketty Daneo), v pesniški zbirki Al di la del fiume (Onkraj reke) iz leta 1950. Pesnici dopuščata v svojih delih več interpretativne svobode kot njune predhodnice, kljub temu družbeno dogajanje vdira v njuno intimno občutenje rodnega mesta: »La mia citta, supina, / nell'aria cilestrina, / diademi d'oro ha in se. / Salmastra e la marina, / ma torno sola, ahime«21 (pesem Diademi, Polli 1940: 15); »O nome d'ali spiegate nel vento / o mia citta, / non lontano rivolgero i miei passi, / non altri saranno i sassi / che i tuoi / dai viottoli alle aspre salite«22 (pesem Alla mia citta(Mojemu mestu), Daneo 1950: 12).
3 Primerjava. Med slovenskimi in italijanskimi avtoricami obstajajo razlike na idejni in motivno-tematski ravni, bile so namreč na različen način vpete v tržaški prostor. Slovenske pesnice so se večinoma izselile s Tržaškega po prvi svetovni vojni, medtem ko so bile italijanske pesnice pregnane s Tržaškega pred prvo svetovno vojno ali med njo. Pregnanstvo je italijanske avtorice pesniško zaznamovalo le v manjši meri, z motiviko begunstva in ranjenih vojakov v bolnišnicah. Bolj je izseljenska usoda opazna v delih slovenskih pesnic, v domotožju in želji po vrnitvi na osvobojeni tržaški prostor.
Italijanskim pesnicam je Trst z okolico pesniško zanimiv predvsem v času pred njegovo priključitvijo k Italiji, slovenske pesnice pa se v pesmih obračajo nanj po tem dogodku, v želji, da bi s pesniškimi upodobitvami uspele opozoriti na usodo slovenstva na Tržaškem. Trst je bil torej za pesnice zanimiv predvsem tedaj, ko je bilo treba utrditi v njem vlogo slovenstva oziroma italijanstva. Večina pesmi o Trstu je bila tako zaznamovana z zunajliterarno, politično tendenco, pogosto na škodo umetniške moči pesemskega teksta.
Družbeno angažirano vodilo pri pisanju je nadalje vplivalo na to, da sta bili v obdobju 1900-1950 dejavni dve generaciji pesnic. Italijanske pesnice so večinoma rojene med leti 1850-1900 in tako nekoliko starejše od slovenskih, saj jih je bila več kot polovica rojenih šele po letu 1900. Ta generacijska razlika se kaže v njihovih poe-tikah, saj so slovenske pesnice pogosteje posegale po sodobnejših pesniških oblikah, prostem verzu, medtem ko so italijanske večinoma uporabljale tradicionalne forme pesniškega izraza. Ob tem ne gre prezreti, da je odločitev za antične pesemske oblike na italijanski strani izhajala iz želje po prikazovanju rimsko-italijanske tradicije mesta.
V veliki večini so bile pesnice izobražene, med njimi so bile učiteljice in kulturne delavke. Drugačne družbenopolitične okoliščine, v katerih so pesnice ustvarjale, so verjetno vplivale na dejstvo, da so italijanske pesnice izdale pesniške zbirke, medtem ko so bile pesmi slovenskih ustvarjalk navadno natisnjene v knjigi šele v drugi polovici 20. stoletja, nekatere celo po njihovi smrti.
21	»Moje mesto, uklonjeno, / v zraku sinjem, / zlate diademe v sebi ima. / Solnata je marina / a vračam se sama, žal.«
22	»O ime s krili, razpetimi v vetru, / o moje mesto, / daleč ne bom usmerila svojih korakov, / ne bodo drugi kamni / kot tvoji, / od stezic do strmih poti.«
Ana Toroš, Pesmi slovenskih in italijanskih avtoric o Trstu
719
Viri in literatura
Giosue Carducci, 1998: Tutte le poesie. Ur. R. Gibellini. Rim: Grandi Tascabili Eco-nomici Newton (I Mammut, 65).
Ketty Daneo, 1950: Al di la del fiume. Siena: Maia.
Nella Doria Cambon, 1930: Canti dello zodiaco. Bologna - Rocca S. Casciano: L. Cappelli.
Ida Finzi, 1935: Rime di Trieste e d'una vita. Trst: C. Moscheni e C.
Elda Gianelli, 1910: Il libro delpassato. Trst: Tip. Giovanni Balestra.
--, 1915: Lyrica: libere, sonetti, rime. Ferrara: Taddei.
Maria Gianni, 1919: Alto tradimento. Bologna - Trst - Rocca S. Casciano: Cappelli.
Marica Gregorič Stepančič , 1912: Prolog (pesem za 25-letnico podružnice CMD v Trstu). Slovenski branik: Vestnik naših pokrajin 6. 122.
--, 1921: K obletnici 13. julija. Jadranka 1/7. 6-7.
Dora Gruden, 1932: Rdeče kamelije. Ljubljana: Belo-modra knjižnica.
--, 1949: Beograjska pisma (1-8). Razgledi 4. 461-64.
--, 1950: Na bratovem grobu (1-6). Razgledi 5. 121-23.
Gema Hafner, 1947: Tržaški svetilnik. Razgledi 2. 356.
--, 2000: Mozaik srca. Ur. M. Škorjanec Kosterca. Maribor: Mariborska literarna družba.
Simon Jenko, 1986: Zbrano delo I. Ur. F. Bernik. Ljubljana: DZS (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev).
Mara Lamut, 1935: Breze in bori. Ljubljana: Belo-modra knjižnica.
Pavla Medvešček, 1988: Kamnite misli. Ur. A. Valentinčič. Nova Gorica: Goriška knjižnica Franceta Bevka.
Bice PoLLi, 1940: Il raggio oltre la fronda: liriche. Videm: Tip. D. Del Bianco.
Ljubka Sorli, 1973: Izbrane pesmi. Ur. M. Brecelj. Gorica: Goriška Mohorjeva družba.
Ivka Vasiljeva, 1922: Hrepenenje. Jadranka 6. 65.
--, 1923: Domotožje. Jadranka 3/9. 138.
Marička žnidaršič, 1949: Jutri bo pomlad. Razgledi 4 . 413-14.
--, 1953: Človek in zemlja. Koper: Primorska založba.
Cassell dictionary of Italian literature. Ur. P. Bondanella idr., 1996: London: Cas-sell.
Nataša Cigoj Krstulovič , 2010: Mediteran kot vir navdiha? Zbirka Jadranski glasovi (1876) Antona Hajdriha. Mediteran - vir glasbe in hrepenenja evropske roman-
720
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
tike in moderne: Glasbeni dogodki, mednarodni muzikološki simpozij, spremljevalne prireditve. Ur. P. Kuret. Ljubljana: Festival. 177-90.
Roberto Curci idr., 1993: Bianco, rosa e verde: Scrittrici a Trieste fra '800 e '900. Trst: Lint.
Planina France, 1968: Gema Hafner. Loški razgledi 15. 198.
Gema Hafner, 2000: Prikaz literarne dejavnosti. Gema Hafner: Mozaik srca. Ur. M. Škorjanec Kosterca. Maribor: Mariborska literarna družba. 111-12.
Imagology: The cultural construction and literary representation of national characters: A critical survey. Ur. M. Beller idr., 2007: Amsterdam - New York: Ro-dopi (Studia Imagologica: Amsterdam Studies on Cultural Identity, 13).
Milica Kacin Wohinz in Jože Pirjevec, 2000: Zgodovina Slovencev v Italiji 18662000. Ljubljana: Nova revija (Zbirka Korenine).
Milena Lavrenčič-Lapajne , 1978: Marica Gregorič-Stepančič. Milena Lavrenčič-La-pajne idr.: Marica Gregorič-Stepančič: Ob poimenovanju osnovne šole pri Sv. Ani v Trstu. Trst: ZTT. 7-28.
Leto svetnikov, 2. Ur. M. Smolik. Celje: Mohorjeva družba.
Bruno Maier, 1991: Note bio-bibliografiche. Scrittori triestini del Novecento. Ur. B. Maier. Trst: Lint. 1651-82.
Andy Orchard, 1997: Cassell dictionary of Norse myth and legend. London: Cas-sell.
Ivo Peruzzi, 1934: Ruža Lucija Petelinova in še kaj. Žena in dom 5/10. 358.
Marija Pirjevec, 2002: Poezija skupne in osebne usode. Pogovori srca. Ur. M. Mer-cina. Nova Gorica: Slavistično društvo. 43-52.
Katia Pizzi, 2007: Trieste: Italianita, triestinita e male di frontiera. Bologna: Gedit.
Ana Toroš, 2011: Podoba Trsta in Tržaškega v slovenski in italijanski poeziji prve polovice 20. stoletja. Nova Gorica: Univerza v Novi Gorici.
Antonija Valentinčič, 1988: Spremna beseda. Pavla Medvešček: Kamnite misli. Ur. A. Valentinčič. Nova Gorica: Goriška knjižnica Franceta Bevka. 91-93.
Marta Verginella, 2007: Marica Gregorič Stepančič. Pozabljena polovica. Ur. A. Šelih idr. Ljubljana: Založba Tuma. 139-41.
Summary
The idea for the article originated in the research of the image of Trieste and its vicinity in the Slovene and Italian poetry of the first half of the 20th century. The review of poetry books and poems published in periodicals revealed a significant-number of less-well-known Slovene and Italian women poets. Although the ideas, motives, themes, and formal characteristics of their poems related to Trieste do not significantly differ from the poems by Slovene and Italian male poets, they intro-
Ana Toroš, Pesmi slovenskih in italijanskih avtoric o Trstu
721
duced into poetry some original images of Trieste and its vicinity and poetic symbols of the littoral region.
In the first part, the article outlines the lives of women poets associated with Trieste and its vicinity. It then focuses on their poetry related to Trieste by analysing and comparing the motifs and themes employed by Slovene female and male poets on the one hand, and by Italian female and male poets on the other. The article also illuminates the differences in the poetic image of Trieste created by the Slovene compared to the Italian women poets.
Slovene and Italian women poets often wrote poems based on their experience as emigrants and exiles from Trieste during and after World War I. Their poems are based on the contemporaneous social and political situation of the Trieste area and thus focused on the image of the "Slovene" or "Italian" Trieste, respectively. For the Italian women poets Trieste personified amythological, fairy-tale, and epical heroine, with the purpose of highlighting, on a symbolic level, the meaning of Trieste's annexation to Italy. The Slovene women poets, on the other hand, played an important role in creating the poetic symbols of Slovene identity in the Trieste area between the two wars (The National Home, Bassoviza/Bazovica).
UDK 821.1.63.6.09Tomšič M.
Miran Štuhec
Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru
TOMŠIČEV LITERARNI OPUS MED ŠAVRINKAMI IN ŠANDRINKAMI
Slovenska literarna zgodovina delo Marjana Tomšiča po formalnih in duhovnih značilnostih njegove proze uvršča k slovenski varianti magičnega realizma ali vsaj v njegovo bližino. Vendar je treba poudariti, da se je avtor od te literarnozgodovinsko oznake odmaknil s pripovedmi aleksandrinskega ciklusa od te oznake odmaknil. Ključni socialni, nacionalni in moralni zagoni v zbirki novel Južni veter in v romanu Grenko morje namreč preraščajo pogansko ter krščansko mitologijo, poudarjeno zanimanje za skrivnostno, bližino s pravljičnim in ta dela uvrščajo v območje nove oblike realizma, kjer ni več prostora za plodno sintezo magičnih prvin z realističnimi.
Ključne besede: Marjan Tomšič, pravljično, mitično, magično, socialni motivi, izseljenska izkušnja
According to its formal and spiritual characteristics, the Slovene literary history has classified the prose of Marjan Tomšič as the Slovene variety of magical realism or at least put it in its vicinity. However, it needs to be noted that in his works about the Alexandrians (aleksan-drinke) the writer diverged from this denotation. In his collection of novellas The Southern Wind (Južni veter) and in the novel The Bitter Sea (Grenko morje), the key social, national, and moral impetuses go beyond the pagan and Christian mythologies, the emphasised interest in the mysterious, and the closeness to the enchanted, bringing those works into the sphere of new forms of realism where there is no more space for a productive synthesis of magical and realistic elements.
Keywords: Marjan Tomšič, enchanted, mythical, magical, social motifs, emigrant experience
1 O Istri oziroma istrskem toposu v slovenski književnosti, v smislu glavne snovne in idejne strukture utripa na različnih ravneh ter tako temeljito določa profil literarnega dela, moramo premišljati kot o spontanem ustvarjalnem zagonu, ki v širšem prostoru socializira istrstvo za poseben in avtentičen način življenja, kot izvorni duhovni ter materialni okvir preteklega v sedanjem. Ob tem vsebinskem vidiku je potrebno na začetku te razprave spomniti še na formalni oziroma na že nekaj časa aktualno literarnozgodovinsko premiso, da kanon ne nastaja zgolj v središču dogajanja, ampak ga na svojevrsten in upoštevanja vreden način ustvarjajo pojavi z »obrobja«.
Moja razprava1 je namenjena ponovnemu premisleku glavnih motivno-tematskih in idejnih določnic pripovedne proze Marjana Tomšiča. Dva razloga sta za to, prvi in zunanji so Tomšičeve štajerske korenine, drugi globlji in seveda resnejši, povezan z
1 Nastala je v okviru programske skupine P6-0156 (Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine).
724
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
značilnostmi njegove poetike je naslednji: gre za pisatelja, katerega literarno sporočilo že dalj časa prehaja pokrajinske meje in dobiva univerzalni pomen. To je dokazal večkrat, denimo s tem, da njegove osebe prek vere v magično ter vključenosti v socialno-ekonomske koordinate vsakdanjosti posredno ali celo neposredno izražajo morda edino pravo resnico sodobnega človeka in njegove razpetosti med iskanjem duhovne globine življenja na eni strani ter funkcioniranjem po obrazcih sodobne civilizacije na drugi. Zdaj ne mislim le na posamezna dela, recimo na zbirko novel Olive in sol (1983) in romana Šavrinke (1991) ter Oštrigeca (1991), ampak na njegov korpus širše, kjer je omenjenim besedilom treba dodati vsaj še zbirko novel Južni veter (2000) in roman Grenko morje (2002).
2 Tomšičeva proza se v slovenski literarni kanon uvršča z dvema značilnostma: s tem, da uspešno literarizira duhovni in materialni svet slovenske Istre ter tako širi literarne pokrajine, ki so jih že v preteklosti začrtali, recimo, Prežihov Voranc, Miško Kranjec in Ciril Kosmač ali Ivan Pregelj, v zadnjem času so najbolj prepoznavni Feri Lainšček, Dušan Šarotar, Vlado Žabot ter še nekateri. Druga v kontekstu sodobne slovenske pripovedne proze (morda še posebej kratke proze) je Tomšičeva subtilna, in vendarle opazna vera v življenjski smisel. K povedanemu dodajam še poudarjen občutek za socialna vprašanja. Najpomembnejše pa je gotovo to, da primorski pisatelj praviloma gradi svojo prozo na sintezi vsega pravkar naštetega.
Primerjava njegovih kratkih zgodb od zbirke Olive in sol z drugo sočasno kratko-prozno produkcijo na Slovenskem pokaže naslednje: brez dvoma so se Drago Jančar (Pogled angela, 1992, Prikazen iz Rovenske, 1998), Andrej Blatnik (Šopki za Adama venijo, 1983, Biografije brezimenih, 1989, Zakon želje, 2000), Rudi Šeligo (Molčanja, 1986), Jani Virk (Preskok, 1987, Moški nad prepadom, 1994, Pogled na Tycho Blache, 1998) ali Igor Bratož (Pozlata pozabe, 1988), Feri Lainšček (Za svetlimi obzorji, 1988, Srebrni rog, 1995), Vlado Žabot (Bukovska mati, 1986), Dušan Šarotar (Mrtvi kot, 2002) - navajam le nekatere pisce zadnjih dveh, treh desetletji - temeljito ukvarjali z eksistencialnimi vsebinami in njihovimi zelo različnimi legami. Razpon bivanjskih vprašanj je prej ali slej našel stik s sodobnim svetom prek ugotovitve, da je subjektu odvzeta vera v napredek, svobodo in socialno primerljivost ter mu je s tem onemogočeno upanje v prihodnost, postavljanje ciljev je zato zelo vprašljive narave. Sodobni subjekt si tako zmeraj znova želi spoznati samega sebe, trudi se določiti meje svoje eksistence in ob tem predvsem ugotavlja, da je življenje tvegano. Kot pravi Mirjana Nastran Ule v knjigi Sodobne identitete: V vrtincu diskurzov (2000), mora subjekt preizkušati različne možnosti preživetja v svetu, ki ni stabilno zaporedje vzrokov in posledic, marveč nenehno spreminjajoči se kontekst. Na tem mestu bi zdaj lahko nadaljeval s pojmi kot so utrujeni subjekt, shizofreni subjekt ali fraktalni subjekt, a ne gre za to, ampak je treba izpostaviti, da je dobila omenjena idejna os v Tomšičevem opusu sogovornika, pisca, ki je na poseben način znal v slovstveni dialog o statusu človeka našega časa vnesti še včasih bolj včasih manj prepričljivo zamisel o tem, da je življenje vendarle smiselno ter se z naporom in vztrajnostjo, predvsem pa z vero v naravo, človeka ter kolektiv krizo subjekta da premagovati. V razmerju dveh idejnih podlag slovenske književnosti zadnjih desetletij, skiciral sem ju z vidika kratke proze in novelistike, je torej Tomšič zanimiv avtor
Miran Štuhec, Tomšičev literarni opus med Šavrinkami in Šandrinkami
725
zato, ker svoja literarna upodabljanja človeka in sveta perspektivizira na nov ter učinkovit način - s poudarjanjem arhetipskih sestavin, odprtosti sočloveku in vere v dobro. Našteto se v smislu ontološke kategorije vključuje v pisateljeve razlage o vrednosti življenja. Tu seveda ne gre za v optimizem zaverovano risanje preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti, ampak za književnost, ki poudarja vzajemnost človeka in narave, posameznika ter kolektiva, izraža socialno občutljivost in dvom v dosežke sodobnega sveta. Že v nekem drugem spisu o Tomšiču (Štuhec 1999) sem omenil, da snovna pripetost na istrski svet ne omejuje univerzalnosti pisateljevega diskurza. Nasprotno, po moje v njegovih delih pokrajinske navade, običaji, zgodovinsko izročilo, socialne značilnosti in politični kontekst ne ostajajo na ravni podatkov, te je treba na tak ali drugačen način razvrstiti v zgodbo, ampak dobijo pomen specifičnih duhovnih koordinat, njihov smisel pa bralec »mora« razumeti v smislu univerzalnih tem, denimo socialno-ekonomskih razmerij, naravnega sožitja različnih etničnih skupnosti, ženskega vprašanja in odnosa med spoloma, prirojenega vitalizma ter elementarne volje.
Istrski topos je v Tomšičevih delih specifičen in izkušenjsko preverjen življenjski okvir, v katerem ljudje na poseben način čutijo veličino in večnost narave, verjamejo v kolektiv ter vedo, da za golo pojavnostjo obstaja še nekaj, recimo, skrivnostnega, kar krepi, daje moralno trdnost in ohranja voljo. Povedano pa ne preprečuje, da pisatelj ne bi sledil tudi nesrečnim situacijam. Nasprotno - tudi njegov človek pred njimi nikakor ni obvarovan, vendar je pomembno, da ljudje pri tem ne ostajajo izločeni, nepomembni in nebogljeni. Osamljenost, nemoč in strah namreč premagujejo tako, da naravo sprejemajo kot logično ter naklonjeno sopotnico, vaško skupnost kot kolektivni dom, skrivnostne sile kot razlog upanja. Tomšičev pripovedni opus z istrsko tematiko zato pregledno variira dve življenjski perspektivi. Prva in močnejša se udejanja v življenju vitalnega in trdnega vaškega organizma; ta idejna linija evocira pomen naravnega urejanja stvari ter daje moč za tveganje in obnavljanje. Druga je po glavnih poudarkih nasprotnega predznaka, razkraja vero, teži na novo uravnati življenje, prerazporediti utečene vrednote ter kot civilizacijski primanjkljaj onemogoča sodelovanje posameznika in kolektiva. Pri Tomšiču tako ni presenetljivo, če žalostno dekle uteho išče v objemu bora, če se je z naravo mogoče pogovarjati in kamni cvetijo (Irmin beg). Zelo pomembni motivi so, denimo, skrivnostna zemlja, vilinska bitja, spomini stare trte, čarodejna barva črnega vina in škratje (Pravljica o vinu), nenavadne ribe (Jurjev vir), ženske s slutnjo usode (Konjska smrt), starec (Na perili) idr. Tu so nato ljudske vraže, zavest o štrigah in kodlakih, procesije mrtvih, simbolika barv, ptice, ki slutijo usodo.
Že se je hotel vrniti v hišo, ko je nenadoma nastal na vrhu hriba pravi direndaj; od tam je bilo slišati mnoge glasove, med njimi pa najmočnejše vreščanje šoj in srak. [...] V njem so začele delovati stare zgodbe, prebujal se je spomin, ki mu je prišepetaval; kadar šoje preletijo reko, se bodo dogajale najhujše reči... Tako so mu pravili, tako mu je pravil ded in od deda oče, tako mu je govorila mati in tako tudi njena mati. (Tomšič 1983: 65)
Zelo pomembna sestavina Tomšičeve istrske literarne optike je motiv selstva, v posameznih besedilih izpeljan predvsem skozi perspektivo tako imenovanih jajčaric in večnih popotnikov. Prve so sebe in družino preživljale tako, da so po istrskih vaseh
726
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
kupovale kmečke pridelke ter jih nosile prodajat v Trst. Bistveno pri tem je, da ne gre le za bolj in manj veristično sledenje zgodovinskim dogodkom, te na snovno-materi-alni ravni brez težav vključimo v zaporedje literarizirane socialno-ekonomske logike in njenega dialoga z zgodovino, ampak v svoji globinski semantiki nosijo pomembno sporočilo. Zgodba teh žensk je namreč na poseben tomšičevski način vključena v tloris prasil, prabitij in narave, v katerem jajčarice niso zgolj odgovorne, potrpežljive in delavne ženske, ki skrbijo za preživetje družine in vaške skupnosti, imajo veliko izkušenj in različnih informacij, marveč njihova podoba izgublja vsebino vsakdanjosti in prerašča v simbol predanosti, vztrajnosti in moralne avtoritete.
To skoraj mitično podobo Istrank dopolnjujejo moški. Pomisliti je treba samo na Boškina iz, kakor pravi Alojzija Zupan Sosič, pravljičnega romana Ôstrigéca. Ponovno moram ugotovit, da tudi zdaj pisateljev namen temeljito presega zgolj pripovedovanje o nekem celo nekoliko čudaškem človeku, ampak je smisel zgodbe potrebno iskati drugje - v diskurzu stalne napetosti med dobrim in slabim ter v stališču, da je dobro historična kategorija in ga je izginulega ob skrajnem naporu in zaupanju mogoče ponovno najti. Šele v tem kontekstu lahko razumemo Boškina kot večnega popotnika in neutrudnega iskalca. Pravzaprav je medij, skozi katerega se uresničuje naravna želja po smislu, sreči, pravici, celo nesmrtnosti. Seveda je jasno, da je lahko Boškin »odsev večnega sonca« šele takrat, ko pristanemo, da je ključ do sreče vera v starodavne zakone, arhaično Istro oziroma prepričanje, da za stvarnim svetom obstaja tudi svet skrivnosti, verovanj in čudežev.
Istrski svet je pri Marjanu Tomšiču nenehno variiran skozi optiko dejanskega in simbolnega, profanega ter svetega oziroma prikazan kot geografski in predvsem idejni prostor, kjer izginjajo meje med duhovnim in materialnim ter abstraktnim in konkretnim. Specifično pisateljevo podobo sveta podpira še dejstvo, da postajata čas in prostor pogosto zelo nedoločljivi kategoriji ter se v njunih koordinatah, če se vrnem k Boškinu, ta pojavlja po povsem nepredvidljivem zaporedju. Zaradi povedanega Tomšičeva Istra ni izmuzljiva, nedostopna ali celo izmišljena, ampak v na konkretni zgodovinski izkušnji osnovan prepričljiv svet. Naslanjanje na pogansko in krščansko mitologijo,2 poudarjeno zanimanje za skrivnostno, bližino s pravljičnim in folklornim tako v nobenem primeru ne razumem kot preživelost, temveč imam za premišljeno ter aktualno združevanje realističnih prvin z etnološkimi ter z elementi magičnega in mitičnega. Omenjena tesna zveza z realnim življenjem je produktivna tudi v Tomšičevem aleksandrinskem ciklusu (Južni veter, 2000, in Grenko morje, 2002). Tudi zdaj je snovna podstava povsem realna izkušnja, posredovana skozi spekter pisem, ki jih je ena od slovenskih emigrantk v Egipt pisala domov in jih je pisatelj po posredovanje »neke gospe« bral.
Povedano lahko sklenem z ugotovitvijo, da v pripovedništvu primorskega avtorja istrski topos funkcionira na treh ravneh, in sicer kot snovno-problemsko izhodišče, motivno-tematska spodbuda in kot idejna podlaga. K temu je brez dvoma potrebno dodati še poseben jezikovni kod, ta v smislu glasu arhaične Istre pripovedovano zdaj bolj zdaj manj pregledno podpira. Gérard Genett je že davnega leta 1972 v delu Discours du récit v debate o pripovedovalčevih perspektivah uvedel pojem fokalizatorja. S tem je s stališča dvoravninskega naratološkega koncepta ločil med kategorijo glasu
2 O mitskem v Tomšičevi pripovedni prozi glej Zevnik 1995.
Miran Štuhec, Tomšičev literarni opus med Šavrinkami in Šandrinkami
727
in modusa, pripovedovanja in načina pripovedovanja. Zdaj seveda ne gre za to, da bi spet promoviral razmeroma staro tipologijo francoskega teoretika, ampak želim spomniti, da je prav tako imenovana jezikovna (verbalna) fokalizacija eden od načinov, s katerimi Tomšič ne le popestri svojo pripoved, ampak jo geografsko, snovno in duhovno zelo natančno umešča. Tu mislim na vrsto leksikalnih in sintaktičnih posebnosti - verbalnih pokazateljev - ti v smislu govorjenega jezika enkrat bolj drugič manj dosledno posnemajo govorico upovedenih ljudi. Avtor s pogostim vnašanjem dialektizmov, arhaizmov in neologizmov, tudi tujk sicer povzroča motnjo v linearni tok bralčevega razumevanja literarnega sporočila, toda prav s tem slogovnim in jezikovnim postopkom hkrati tudi zanimivo ter predvsem funkcionalno utemeljeno poglablja sprejemanje literarnega dogajanja, poudarja Istro in evocira njene folklorne značilnosti ter subjektivizira prebivalce.3 Obstajata dve varianti jezikovne fokaliza-cije, prva poteka na mimetični ravni prikazovanja literarnega dogajanja, takrat, ko spregovorijo upovedene osebe (Mihurko Poniž 2011: 57). Njihova neposrednost in globina življenjske izkušnje, s tem seveda tudi prepričljivost ter sugestivnost se zaradi uporabe živega govorjenega jezika nedvomno povečajo. Druga varianta verbalne fokalizacije dobi pomen v diegetičnih segmentih, torej takrat, ko pripovedovalec s svojo poudarjeno ali nekoliko prikrito prisotnostjo ustvarja temeljito zarezo v sklenjeno komunikacijo med besedilom in bralcem. Tomšič prav z uvajanjem avtentičnega jezika mejo prestopa in tudi pripovedovalca sponatno vključuje v čas in prostor, o katerem pripoveduje.
Tresla se je kakor drobna beka in z njo je šlo vedno na slabše, vedno na slabše. Je rekel oni
zmotjeni medeh, da je to kakor ena nevroza, tako da se zgodi in da nobeden ne ve, zakaj.
In so jo našopali s tableti, za poln škatlo tablet ... (Tomšič 1983: 136)
3 Literarizacija socialnih tem ima v slovenski književnosti razmeroma bogato tradicijo. Naj spomnim na Prežihovega Voranca ali Miška Kranjca, na pisatelja izjemne, danes med bralci morda sicer ne prav cenjene pripovedne moči. Oba sta svoja dela utemeljila na pregledni socialno-socialistični paradigmi in tako pravzaprav ves čas dosledno sledila ideji socialne enakopravnosti. Občutek za malega človeka, tema-tiziranje koroških razmer in Prekmurja, logično povezovanje kmečkega proletariata ter še posebej tovarniških delavcev s socialističnimi zamislimi, izpostavljanje družbene in politične zaostalosti, gospodarsko problematiko sta oba pisatelja prežela z globoko etičnostjo. Pri tem ne gre le za to, da sta se vedno postavljala na stran zatiranih, ponižanih in v človeškem smislu razžaljenih »konkretnih« posameznikov, tudi ne samo za branjenje pravičnih odločitev, ampak je bistveno, da njun etos neprestano išče zvezo med dejanskim življenjem in vero, da dobro obstaja ter se je zanj smiselno boriti.
Iz podobnih idejnih pozicij je izhajal tudi Marjan Tomšič. Socialna perspektiva je na poseben način evocirana že v romanu Zrno odfrmentona (1993). Tu glavne osebe Tonine ne zanimajo družbeno-zgodovinski premiki in politične spremembe, ne razmišlja, denimo, o revoluciji ali proletarizaciji, ne nazadnje so ona in njeni od rojstva naprej proletarci, ampak preživetje. Kot mati in hči ter pripadnica vaške skupnosti je
3 O tem več v Bilban 2007.
728
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
ta ženska predvsem stičišče kolektivne zavesti in močne volje ter elementarne sile, ki posameznike varuje pred totalno socialno bedo ter osamljenostjo, kljub temu, da se utečena življenjska paradigma Istranov spričo zgodovinskih okoliščin neizpodbitno krha. V primerjavi s slovenskimi socialnimi realisti, predvsem z Miškom Kranjcem in Prežihovim Vorancem Tomšičevo upodabljanje nazorsko ni toliko prečiščeno in izostreno, v nobenem primeru pa ne gre zgolj za površinsko vizuro, ko pisatelj »pač« upodobi nekaj iz historičnega spomina, ampak je resno in poglobljeno premišljevanje o preteklosti ter sedanjosti, ki skozi posamična življenja moških in predvsem žensk reflektirano napoveduje prihodnost.
Nezadržen proces razkrajanja posameznikove integritete in arhaične vaške skupnosti, če rečem z avtorjevimi besedami: izginjanje sveta »žive in delujoče magije«, poglabljajo modernizacija, industrializacija ter emigracija. Že zbirki novel Olive in sol (1883) ter Kažuni (1990) poudarjata sintezo socialne občutljivosti in metafizičnih sestavin. V kasnejših delih, mislim na roman Grenko morje (2002) ter zbirko Južni veter (2000), pa pride v Tomšičevi poetiki do nekaterih sprememb. Socialna tema postane še pomembnejša in se z vprašanji izseljenske, nacionalne ter moralne narave in, denimo, z žensko problematiko poveže v kompleksno ter produktivno idejno osnovo. Avtorjevo srečanje z izseljensko topiko je seveda drugačno in mnogo manj avtentično kot v izseljenski književnosti, nastali med Slovenci v obeh Amerikah ter v Avstraliji, a to ne pomeni, da ne gre za pretresljive zgodbe. Dejstvo je, da so aleksan-drinke večinoma morale na tuje zato, ker so reševale socialno stisko doma. Res so nekatere šle zaradi odločitve za boljše življenje, prav tako drži, da so se posameznice zelo dobro vključile v novi svet, vendar bralec ne more spregledati, da so vse vendarle bile izseljenke ter so skozi žensko migracijsko perspektivo prej ali slej poudarile tako intimno bolečino kot kolektivno stisko. 4
Snovno ozadje zbirke in romana je razmeroma množično izseljevanje Slovenk v Egipt.5 Znani so podatki o tem, da je bilo na začetku prejšnjega stoletja tam okoli 5300 žensk s Krasa, Istre in z Goriške, kasneje je število še naraslo.6 Opravljale so najrazličnejša dela. Vzrok izseljevanje je bil v glavnem ekonomski, so pa ženske odhajale še iz drugih razlogov, na primer zaradi konfliktnih razmer v družini, višjega življenjskega standarda, da bi se osamosvojile, iz želje spoznati nove kraje in ljudi; eden od vzrokov je gotovo bilo verižno izseljevanje.
Grenko morje in Južni veter se bereta na dveh različnih, a med seboj povezanih ravneh, prva sledi Olgici Novakovi, Veroniki, Bruni, Aniti, Zofiji, Merici, Ani idr., druga večperspektivno in predvsem mnogopomensko slika hrepenenja, želje in skušnjave, moralne zdrse, domotožje ter mik svetovljanstva, spomine, strah in vprašanja prihodnosti; vse to na ozadju stalne napetosti zelo različnih civilizacij, drugačnih kulturnih izhodišč, socialno-ekonomskih okolij, religij. Tomšičeve dojilje, pomočnice, zaupnice, prostitutke in plesalke, ljubice ter guvernante se družijo s starci, izobraženci, bogataši, reveži, s prevaranti, mladeniči, živijo v različnih pogojih, se vzpenjajo in padajo, v vseh teh specifičnih kontekstih pa v njih kot osnovna
4	O tem več v razpravi Mirjam Milharčič Hladnik Življenja niso preprosta.
5	Bogomir Magajna je v noveli Nuška (Primorske novele, 1930) napisal zgodbo o dekletu, ki čaka fanta, ki je šel na delo v Egipt.
6	Več o tem v knjigi Dorice Makuc Aleksandrinke.
Miran Štuhec, Tomšičev literarni opus med Šavrinkami in Šandrinkami
729
izkušnja utripa usoda zdomstva ter izseljenstva.7 Menda ne bo pretirana trditev, da gre kljub razlikam za prepoznavno zvezo z mitom Lepe Vide. Tu želim poudariti, da njegova vsebina ne funkcionira v smislu moralnega nauka, ker Tomšičev namen ni didaktičen, niti noče aleksandrinstva izpostaviti kot ideološki problem. Reminiscence lepe Vide je treba iskati predvsem v semantični zvezi izvornega pomena in nove družbene situacije. V tem primeru seveda ne gre za obolelega otroka, tudi ne za lepega in obetavnega mladega zamorca na eni strani ter za globoko žalost potem, ko se mlada ženska zave tujine, na drugi, ampak je bistvo problema drugje, v reševanju čisto konkretnih razmer na Krasu, v Vipavski dolini in na Primorskem ter v domo-tožju in žalosti v Egiptu, poskusu ponovnega vključevanja v družino ter končno v spoznanju večnega tujstva. Tomšičeve izseljenke se zato prav prek lepovidovskega mita transformirajo v simbol aleksandrinstva. Če je Katina iz Šavrink trgovala po Istri in Trstu ter tako zagotavljala ekonomski obstoj svoje družine in širše ter Tonine niso zanimale nove politične razmere in je po svojih trgovskih poteh hodila tudi potem, ko je državna meja grobo zarezala v utečena medčloveška razmerja, potem je potrebno ugotoviti, da je Marjan Tomšič s »šandrinkami« napravil korak naprej v evokaciji ženske, Istranke, Primorke ali Vipavke. Njena odločitev, ta je predvsem ekonomske narave, jo pokaže kot izjemno odločno in racionalno. Tukaj ne mislim samo na gospodarski ukrep, tudi ne le na socialno odločitev, radovednost ali avantu-rizem, ampak na globoke premike, ki so pustili posledice na individualni in kolektivni ravni, nacionalni ter moralni in ne nazadnje v dojemanju tradicionalno razdeljenih spolnih vlog. Tomšičeva ženska namreč ne čaka, ampak prevzame breme tveganja. To pa je veliko, saj domači odhodu pogosto nasprotujejo, očitajo in zamerijo; namesto, da bi v tujini vzgajale, se večkrat zgodi, da si kruh služijo v javnih hišah. Na tem mestu je potrebno spomniti na Lavro iz Krika, Petro iz Vrat, na Olgico Novakovo iz Charlestona, pa na Veroniku Brunel iz istoimenske zgodbe, ki namesto »dama di compania« postane prostitutka, na Suzano iz Suzette, Agatino mamo, na Merico, Vando in Ano iz Grenkega morja.
Primerjava z nekaterimi deli slovenskih izseljencev v obe Ameriki in Avstralijo, denimo, Zorka Simčiča, Rude Jurčeca, Berta Pribca, Ivanke Škof, Cilke Žagar in Ivana Kobal, opozori, da je Tomšič prek »šandrink« oblikoval tipično izseljensko problematiko,8 sicer ne tako avtentično in celovito, kot so to na ozadju lastnih izkušenj opravili omenjeni ustvarjalci, v vsakem primeru pa pretresljivo. Strinjam se s Katjo Mihurko Poniž, pravi namreč, da se pisatelj ni poglobil v žensko dušo in zato ni razumel ženskega dojemanja same sebe (Mihurko Poniž 2011: 49)9. To je lahko primanjkljaj, prav tako zgodovinski podatki govorijo o tem, da razmeroma pogosto poudarjanje prostitucije nujno ne ustreza resničnemu stanju, vendar je po moje bistvo zgodb drugje. Globino problema je pisatelj dosegel s tem, da je aleksandrinke posta-
7	Odlično je glavni problem Južnega vetra v spremni besedi z naslovom V ponikvi časa označil Milan Dekleva.
8	Tipično izseljensko izkušnjo razumem v smislu poudarjenega občutka brezdomovinskosti in tujstva, težav zaradi neznanja jezika, kulturnih, etničnih ter duhovnih posebnosti novega okolja, spoznanja izločenosti iz naravnega okolja in utečenega življenja ter občutka vrženosti v neznano.
9	Silvija Borovnik v razpravi Proza Marjana Tomšiča, opirajoč se na deli Šavrinke in Zrno od frmento-na, ugotavlja, da je pisatelj ustvaril »monumentalne« ženske like.
730
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
vil v neposredno zvezo z gospodarsko-ekonomskimi razmerami in tako nadaljeval tematizacijo socialnega vprašanja, kjer ključno vlogo prevzame ženska.
Merica, za dojiljo so šle Ančka, Dora, Olga, Pepca in še dosti drugih. Doma so pustile
može in svoje otroke. Ene tudi dojenčke. Vse so dale to kalvarijo skoz, pa ni nobena umrla.
Ne one in ne ti, ki so ostali doma. Rešile so kmetijo, rešile familijo in še so žive in zdrave.
Torej, Merica, sj ni tako hudo, boš videla, da bo šlo. (Tomšič 2002: 20)
Od tod naprej pa njegove ženske dobijo različne podobe, fantazirajo o lepši prihodnosti, želijo si iskrene ljubezni, hrepenijo po domačih, strah jih je zapuščenosti, čutijo sram, hočejo domov, a se vrnitve bojijo, nekatere se hitro vključijo v nove razmere, spet druge odtujenosti nikoli ne premagajo. Povedano velja še posebej za zbirko Južni veter, v kateri je avtor izostril posamezne usode iz romana Grenko morje. Očitno je, da se je Tomšič po romanu temeljito ukvarjal z aleksandrinstvom, to pa mu je omogočilo novo perspektivo in drugačne poudarke. In ne nazadnje: če upoštevamo celoten idejni kompleks Tomšičeve proze in v njem velik pomen naravnega ter arhaičnega, rekel bi prvinskega, potem pisatelj prek evokacije šandrink ne obravnava ženskega vprašanja kot takega, niti ne analizira tveganja, nagonov, žrtvovanja, deformiranega materinstva, moralnega zdrsa, zmage, osebne vesti, ampak nadaljuje z diskurzom etičnega vzpona ženske, ta je elementarno usmerjena k reševanju, nadaljevanju, ohranjanju, povezovanju. Vsakokratne okoliščine pa jo pri tem spodbujajo ali onemogočajo
4 Zapisano lahko zaključim z naslednjim: upoštevajoč Tomšičev istrski korpus ali kasnejše literariziranje aleksandrink je pregledno, da pisatelj v neposredno zvezo postavlja dve nasprotni perspektivi. Ena evocira pravoljo, ki nastaja in živi v arhaičnem, vendar samosvojem kolektivu, usmerja v prihodnost ter gradi smisel. Druga je nasprotna sila, od zunaj in nasilno preureja razmerja med ljudmi, oži pogoje sodelovanja, destruira vrednost etičnih odločitev in tveganj ter še posebej prvinske moči. Posebno in v pripovedno strukturo v glavnem tudi funkcionalno vključeno področje pisateljevega pripovedništva je jezik. Avtor z razmeroma pogosto verbalno fokaliza-cijo pravzaprav nadomešča pripovedovalčevo osebno vključenost v dogodke, briše mejo pripovedovanja in prikazovanja, osebe subjektivizira ter stopnjuje avtentičnost in iskrenost.
Če je slovenska literarna zgodovina Marjana Tomšiča po formalnih in duhovnih značilnostih njegove proze dalj časa uvrščala med slovenske magične realiste ali vsaj v njihovo bližino, potem je treba reči, da se je pisatelj z deli aleksandrinskega ciklusa od te oznake odmaknil. Ključni socialni, nacionalni in moralni zagoni prekrivajo pogansko ter krščansko mitologijo, poudarjeno zanimanje za skrivnostno in folklorno njegova zadnja dela uvrščajo v območje nove oblike realizma, kjer enostavno ni več prostora za sintezo magičnih prvin z realističnimi.
Miran Štuhec, Tomšičev literarni opus med Šavrinkami in Šandrinkami
731
Viri in literatura
Tina Bilban, 2007: Južni veter - Zgodbe slovenskih Egipčank. Ampak 8/5. 72.
Silvija Borovnik, 2003: Proza Marjana Tomšiča. Literarni izzivi. Ur. M. Štuhec. Maribor; Ljubljana: Pedagoška fakulteta; SAZU. 23-36.
Milan Dekleva, 2006: V ponikvi časa. Marjan Tomšič: Južni veter: Zgodbe slovenskih Egipčank. Ljubljana: Društvo 2000. 303-305.
Dorica Makuc, 2006: Aleksandrinke. Gorica: Goriška Mohorjeva založba.
Marija Mercina , 2002: Pot k človeku: Grenko morje. Ljubljana. Partizanska knjiga.
Katja Mihurko poniž , 2011: Reprezentacija aleksandrink v prozi Marjana Tomšiča.
Dve domovini 34. 47-62.
Mirijam Milharčič Hladnik, Jernej Mlekuž, 2009: Krila migracij: Po meri življenjskih zgodb. Ljubljana: ZRC SAZU.
Miran štuhec , 1999: Utjecaj duhovnog i materijalnog svijeta na pripovjednu prozu Marjana Tomšiča. Riječ V/2. 173-177.
Marjan Tomšič, 2002: Grenko morje. Ljubljana: Kmečki glas.
--, 2000: Južni veter: Zgodbe slovenskih Egipčank. Ljubljana: Društvo 2000.
--, 1983: Olive in sol. Koper: Lipa.
--, 1991a: Šavrinke. Ljubljana: Kmečki glas.
--, 1991b: Oštrigeca. Ljubljana: Mladika.
--, 1990: Kažuni. Ljubljana: Kmečki glas.
Primož Zevnik , 1995: Literatura in mitska koncepcija v delih Marjana Tomšiča. Sodobnost 43/11-12. 1024-32.
Summary
Tomšič's Istrian corpus and in his later writings about the Alexandrians (aleksandrinke), it is evident that the writer puts two opposites in direct contact. One evokes the embodiment of the elemental energy that is realized by its own and free logic in a life of an archaic but sovereign community and is oriented toward authenticity and renewal. The other perspective regulates life anew from the outside, i.e., hinders the collaboration, annihilates the meaning of the magical, disintegrates the value of ethical decisions and risks. A distinct area of the writer's narrative is the language that is mostly functionally grounded in the narrative structure. The author's relatively frequent linguistic focalization substitutes for the narrator's personal inclusion into the events, blurs the boundaries between narrative and description, subjectivizes the characters, intensifies authenticity and sincerity, and deepens the reader's reception.
OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO
OBRAZI RUSKEGA POSTMODERNIZMA Jasmina Vojvodic: Tri tipa ruskogpostmodernizma. Zagreb: Disput, 2012, 218 str.
S postmodernizmom je križ, kamorkoli se človek ozre, če pa se ozre po Rusiji, kjer navadno nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled, pa naleti na literarni in kulturni fenomen, ki človeka zmede tako z mnoštvom najrazličnejših pojavnosti kot tudi s številnimi precej različnimi literarnozgodovinskimi sodbami o njegovi naravi. Ne glede na to, da se stroka z ruskim postmodernizmom resno ukvarja že od sredine devetdesetih let, še danes ni določila dokončnih in jasnih meja te literarne smeri, obdobja in/ali kulturne paradigme, zato vsak poskus urejanja pestrega zemljevida ruske književnosti zadnjih petdesetih let predstavlja delček v mozaiku vedno celovitejše slike.
Monografija zagrebške rusistke Jasmine Vojvodic je v tem mozaiku zanimiva predvsem zaradi izrazite dvojne optike, s katero se loteva problematike ruskega postmodernizma. Na eni strani gre za monografijo, ki poskuša vsaj uvodoma ponuditi celovit pogled na rusko književnost od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do sodobnosti, obenem pa z osredotočenjem na poetiko treh različnih predstavnikov sodobnejše ruske proze razkriva, kako zelo literarno različni so lahko svetovi ruske postmodernistične proze.
V uvodnem delu monografije avtorica na kratko opredeli osnovna pojma - post-modernizem in postmoderna, pri čemer sledi že uveljavljenemu razlikovanju med širšim zgodovinskim okvirom postmoderne (postmodernity) ter postmodernizmom kot literarno, umetniško in filozofsko paradigmo, ki se uveljavi konec šestdesetih let prejšnjega stoletja in začne v sedemdesetih odločilno sooblikovati produkcijo in refleksijo besedilne stvarnosti. Ob zavedanju problematičnosti termina ter upoštevanju različnih sodobnih revizij razumevanja postmoderne in postmodernizma se avtorica v predstavitvi specifike ruskega postmodernizma opira na uveljavljene raziskovalce tega obdobja v ruski literaturi (predvsem na Kuricina, Epštejna, Lejdermana in Lipoveckega ter Skoropanovo), bralcu pa ponudi tudi kronologijo razvoja ruskega postmodernizma s kratko predstavitvijo treh osnovnih obdobij ter z glavnimi predstavniki in njihovimi najodmevnejšimi deli. Tako strnjena predstavitev, ki pol stoletja razvoja ene največjih svetovnih književnosti, prelije v nekaj deset strani zelo jasno urejenih podatkov, ima seveda svoje slabosti, a glede na njeno funkcijo v monografiji velja izpostaviti predvsem njene prednosti. Avtorica tako vzpostavi okvir, v katerega lahko začne umeščati tiste različice ruskega postmodernizma, ki jo posebej zanimajo, bralcu, ki je morda o ruskem postmodernizmu manj podučen in bi se drugače le stežka znašel v kompleksni ruski kulturni stvarnosti zadnjih obdobij, pa takšen strnjen pregled omogoči, da številna imena, ki jih je morda v preteklih letih srečeval v različnih kontekstih, uredi v kronološko celovito in dovolj enostavno sliko.
Osrednji del monografije, ki se ukvarja s tremi konkretnimi avtorji ter z različnimi pojavnostmi postmodernizma v njihovih delih, se začenja z zanimivim poglavjem, ki poskuša orisati najpomembnejše »smeri« ruskega postmodernizma.
734
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Tradicionalna uveljavljena delitev ruskega postmodernizma na konceptualizem in neobarok je za avtorico le izhodišče za predstavitev različnih sodobnih postmo-dernističnih književnih »smeri«, v katerih se razkrije izjemna raznolikost pristopov, v katerih se bolj ali manj izrazito udejanjajo izhodišča postmodernizma. Izjemna navezanost ruske književnosti na realizem se po avtoričinem mnenju odrazi v različnih oblikah revitalizacije tradicije klasične književnosti 19. stoletja, zato - čeprav zveni paradoksalno - kot eno od smeri izpostavlja realistično tradicijo. Druga po njenem mnenju pomembna smer je neosentimentalizem, ki - podobno kot neobarok kulturno tradicijo - na različne načine de- in rekonstruira človekovo emotivno doživljanje sodobnega sveta, avtorica pa izpostavi še fantastiko, žensko pisavo in množično književnost. Čeprav morda res ne gre za književne »smeri« v klasičnem smislu, je avtoričina predstavitev različnih poudarkov ruskega postmo-dernizma zelo povedna v zarisovanju meja ruske postmodernistične pisave, saj se v večini omenjenih »smeri« postmodernizem pravzaprav na različne načine srečuje s svojim »drugim« oziroma s tem, kar je prvotno tako drzno razgrajeval (z realizmom, z novo iskrenostjo v neosentimentalizmu, z utopijo v znanstveni fantastiki, s klišejem v množični književnosti). Sodobnejše pojavnosti ruskega postmodernizma razkrivajo torej predvsem njegova soočanja z lastnimi mejami in nenehne poskuse preizpraševanja praznine, ki je v ozadju tako konceptualitičnega dekonstruiranja besedilne stvarnosti kot neobaročnega poigravanja z zmožnostmi besedilnih re-prezentacij.
Tej logiki soočanja z mejami na nek način sledijo tudi »tri branja« ruskega post-modernizma, ki nam jih avtorica v osrednjem delu knjige predstavi v analizah nekaterih del Vladimirja Sorokina, Viktorja Pelevina in Ljudmile Ulicke. Izbor analiziranih avtorjev je za slovenske bralce še posebej zanimiv, saj gre za pisce, ki so v primerjavi z ostalimi sodobnimi ruskimi ustvarjalci relativno dobro predstavljeni tudi v slovenskih prevodih, avtorici pa omogoči, da ob dveh najbolj izrazitih pojavnostih ruskega postmodernizma, ki jih odkriva v delih Sorokina in Pelevina, predstavi tudi mejne pojave ruskega postmodernizma. V ustvarjanju Ljudmile Ulicke, ki jo pogosto izpostavljajo kot predstavnico neosentimentalizma, novega realizma in ženske pisave, nam tako predstavi tudi književnost, ki sicer ostaja »v prostoru postmoderne estetike«, a jo idejno na različne načine presega.
Vladimir Sorokin je v monografiji predstavljen v svoji tipični vlogi - torej kot avtor, čigar poetika vodi do »razkroja« jezika. V analizi njegove zbirke Gostija (2000), v kateri so zbrana krajša prozna besedila, ki jih druži tema hranjenja, avtorica pokaže, kako groteskne podobe vsesplošnega žrtja, koprofagije in antropofagije, ki se ciklično ponavljajo, vodijo v praznino, ko se besede iz podob grozljivih prizorov vsesplošnega požiranja postopno spremenijo v niz nesmiselnih fraz ali zlogov. Tekst tako dobesedno »požre« tudi samega sebe in na njegovem mestu zazeva praznina. Podobne mehanizme destruktivne poetike avtorica razgalja tudi v analizi Sorokino-vega romana Roman, v katerem razpada jezik klasične ruske književnosti 19. stoletja. Zgodba o junaku Romanu je pravzaprav zgodba o klasičnem realističnem žanru, ki jo Sorokin konstruira s sestavljanjem vsem znanih topik ruskega realizma (denimo sekire Dostojevskega ali Tolstojeve košnje) in stilizacijo realistične pripovedi, dokler se ta skupaj z razkrojem junaka dokončno ne izrodi v niz nesmiselnih fraz.
Blaž Podlesnik, Obrazi ruskega postmodernizma
735
Z izbiro najbolj »destruktivnih« Sorokinovih del je avtorici uspelo predstaviti eno skrajnost ruske postmodernistične pisave, ki razgrajuje jezik ter razkriva njegovo nezmožnost resnično ubesediti karkoli. Na drug strani postmodernističnega spektra je ustvarjanje Viktorja Pelevina, čigar poetika raziskuje čarobno zmožnost jezikov, da ustvarjajo svetove. Pelevinovi književni svetovi sicer temeljijo na podobnem razkrivanju vrzeli med različnimi možnimi jezikovnimi reprezentacijami sveta, le da smo tu namesto z razkrojem uveljavljenega jezika soočeni z alternativnimi svetovi, ki so jih sposobni poroditi diskurzi, ter z dehierarhizacijo različnih tipov realnosti, ki jih ti diskurzi porajajo. V poglavju Pelevinovi svetovi avtorica na primer analizira zakonitosti prostorske organizacije v različnih Pelevinovih delih ter ob tem ugotavlja, da njegovi junaki nenehno prehajajo iz prostora v prostor, pri tem pa se navadno preobrazijo ali celo podvojijo. Zakonitosti teh prostorov izhajajo iz jezikov, ki jih avtor uporablja za njihovo opisovanje, zato so vsi ti prehodi in preobrazbe pravzaprav zgolj nenehni prevodi, v katerih se razkrivajo omejitve kakršne koli znakovne reprezentacije. Podobne značilnosti Pelevinoveih del avtorica odkriva tudi v analizah romanov Generation P in Sveta knjiga volkodlaka, kjer se ob prvem romanu posveča modi kot jeziku, ki ključno sooblikuje človekovo konstrukcijo predmetne dejanskosti, ob Sveti knjigi volkodlaka pa podrobneje analizira različne vidike teme preobrazbe, ki je stalnica v Pelevinovih delih.
Tretji del monografije, posvečen ustvarjalnosti Ljudmile Ulicke, je morda za slovenske bralce najzanimivejši del monografije, saj prinaša obravnavo različnih vidikov ustvarjanja zelo priljubljene sodobne pisateljice, s katero se - za razliko od Sorokina in Pelevina - slovenska rusistika zaenkrat pravzaprav ni ukvarjala. Pod skupnim naslovom Neosentimentalni optimizem nam predstavi ustvarjanje pisateljice, ki bi jo sicer le težko povezali z idejno-filozofskimi izhodišči postmodernizma, vendar pa je iz obravnav več kot očitno, da se avtoričina poetika navezuje na post-modernistično dojemanje znakovne dejanskosti. Junaki in junakinje Ulicke živijo v sodobnem svetu, v katerem jeziki, ki smo jih še do nedavnega uporabljali za opisovanje svojega odnosa do sveta, ne najdejo več ustrezne reference, zato so jih prisiljeni nenehno rekonstruirati in na novo osmišljati ne glede na to, ali gre za tradicionalno temo družine, ki jo Ulicka obravnava v številnih svojih delih in kjer po mnenju Voj -vodičeve tradicionalni determinizem začenja nadomeščati naključje, ali za družbeni kod praznikov in praznovanja, ki določajo socialno vedenje junakinje v noveli Gulja. Družbene konvencije in socialne kode junaki doživljajo kot znakovne okvire, v katere ne morejo več povsem umestiti svojega življenja, to pa jih na različnih ravneh sili k uzaveščanju znakovne razsežnosti njihovih življenj. Za razliko od običajne postmo-dernistične praznine, do katere nas na koncu pripeljeta razkroj jezika ali neskončen niz prevodov in preobrazb, je tu praznina, ki zeva za znaki, dojeta kot priložnost za umestitev lastnega subjektivnega smisla, ki posamezniku omogoči, da obstane v kaotičnem svetu.
»Moški«, postmodernistični filozofski pesimizem se tako umika »ženskemu«, pragmatičnemu (neo)sentimental(istič)nemu optimizmu, ki se sicer zaveda vsega, kar se je v kulturi zgodilo v zadnjem stoletju, a na prvo mesto namesto abstraktnih univerzalnih zakonitosti človekove ujetost v jezik znova postavlja človekovo znakovno doživljanje sebe in sveta. Poraja se sicer vprašanje, ali je ob tovrstni »pisavi« še
736
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
smiselno govoriti o postmodernizmu ali bi bilo nemara bolj produktivno, če bi tovrstne neo- literarne pojave obravnavali kot samostojno književno smer (konec koncev sta si barok in sentimentalizem v tem pogledu povsem različna), nedvoumno pa je, da je tudi ustvarjanje Ulicke izjemno zaznamovano z zavestjo o specifični znakovni naravi postmoderne. O tem se bralec monografije lahko prepriča tudi v sklepnem poglavju, ki se ukvarja s temo transferja tudi v slovenščino prevedenem romanu Daniel Stein, prevajalec, v katerem se izguba trdnih referenc v eni, celoviti in določujoči jezikovni sliki sveta »prenaša« na različne ravni besedila, med drugim tudi z ravni junaka na raven avtorja.
V celoti je knjiga Jasmine Vojvodic vsekakor izjemno zanimivo branje tako za raziskovalce, ki se podrobneje ukvarjajo z rusko književnostjo, kot tudi za študente in ljubitelje sodobne književnosti, ki bi se želeli celoviteje seznaniti s sodobnejšo rusko prozo, za slednje pa bo nedvomno pomemben tudi jezik, v katerem je delo napisano, saj informacije o ruski književnost v Sloveniji ostanejo spregledane tudi zato, ker so pogosto na voljo zgolj v ruščini. V hrvaščini bodo slovenskim bralcem tudi izven rusističnih krogov nedvomno bolj dostopne.
Blaž Podlesnik
Oddelek za slavistiko, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Gregor Kocijan, Raziskovanje metaforike
737
RAZISKOVANJE METAFORIKE Jožica Čeh Steger: Ekspresionistična stilna paradigma v kratki pripovedni prozi 1914-1923. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, 2010 (Zora, 69), 221 str.
Do knjige Jožice Čeh Steger Ekspresionistična stilna paradigma v kratki prozi 1914-1923 imam intimnejše razmerje, ker sem delno sledil njenemu nastajanju in bil recenzent. To se mi ne zdi prepreka za moje poročanje v znanstveni reviji o tem nedvomno pomembnem delu slovenske literarne vede, ki dokazuje, da imamo med mlajšo literarnovedno generacijo znanstvenike, zaradi katerih naj nas prihodnost naše vede ne skrbi, nasprotno, navdaja naj nas s ponosom in upanjem. Že ob njeni študiji Metaforika v Cankarjevi kratki pripovedni prozi (2001) je bilo očitno, da si je znala ustvariti svoj sistem proučevanja metaforike, ki temelji na interakcijski teoriji, posega v globine problema, ne opredeljuje normativno, dopušča dopolnjevanje in vgrajevanje raznolikosti in ga je mogoče uporabiti pri različnih literarnih ustvarjalcih. Je po svoji naravi univerzalen in hkrati omogoča opredeljevanje specifičnosti v konkretnih primerih. Vse to je bila ustrezna podlaga za avtoričino izvirno, domiselno in smiselno ugotavljanje zakonitosti metaforičnih pojavov v kratki pripovedni prozi navedenega obdobja.
Preden je razčlenila metaforiko v posameznih kratkih pripovedi mnogih pripovednikov, je avtorica podrobno analizirala značilnosti zlasti nemškega ekspresionizma in upoštevala vse plasti pripovednih del, zlasti pa njihove slogovne posebnosti. To zadnje je bilo doslej v slovenski literarni vedi le delno raziskano, bolj obrobno, medtem ko je pričujoča študija zajela celoto v obravnavanem času. Primerjanje zlasti z nemškim ekspresionizmom je razgrnilo bolj ali manj opazne oziroma možne vplive na slovenske pripovednike in njihovo kratko prozo, obenem je razkrilo tudi širša obzorja in razgledanost slovenskih kratkoproznikov na prehodu iz moderne v 20. leta dvajsetega stoletja. Omejila se je na leta, ko se je ta prehod dogajal in postopno napovedoval novo slogovno smer, to je ekspresionizem. Povedano je raziskovalka sumirala v poglavju z naslovom Uvod. Ekspresionistično pojavnost v tuji in slovenski književnosti je predstavila natančno, zaokroženo in izčrpno. Če sem nekoliko pedagoški, bi trdil, da je to poglavje s svojo sistematiko in vsebinsko tehtnostjo primerno študijsko gradivo. Avtorica je na široko upoštevala domačo in tujo strokovno literaturo.
Od drugega poglavja dalje je obravnavala posamezne pripovednike kratke pripovedne proze; tako je drugo poglavje začela s Cankarjevimi Podobami iz sanj in ta del poglavja končala z ugotovitvijo: »Epitet in glagolska metafora kažeta v 'podobah' opazne spemembe in se že oblikujeta v okviru ekspresionistične poetike intenzitete, še zmeraj pa zapišeta tudi lepotno občutje in odtenek ter tako potrjujeta stilno dvojnost Cankarjevih podob' med simbolizmom [...] in ekspresionizmom na tematski in slogovni ravni.« V istem poglavju je obravnavala Bevkove kratke pripovedi z vojno tematiko, za katere je značilno marsikaj iz ekspresionistične metaforike, nato Dor-nikov vstop v ekspresionizem, Majcnov prispevek h kratki pripovedi, pri čemer je avtorica zapisala, da vojna tema pri Majcnu »ni povzročila večjih premikov v smer ekspresionistično obarvane metaforike, saj se tudi v teh pripovedih v kontrastu z gro-
738
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
zljivimi in grdimi podobami še zmeraj zapisujejo secesijsko lepotne podobe«. Tu je zelo dragoceno podpoglavje s primerjavo med Majcnovo kratko pripovedjo Plesalka in Altenbergovo črtico P. A. und T. K. Ob koncu poglavja je označila še vojno kratko prozo Narteja Velikonje in ugotovila, da je »najbolj ekspresionistične metafore zapisal le v literarno obarvanem pismu« (npr. v Pismu iz ujetništva).
Tretje poglavje je namenjeno avantgardnim eksperimentom na področju kratke pripovedi: Podbevšku, Meliharju, Cirilu Vidmarju, Cvelbarju in Štefaniji Ravnikar. Analiza je pokazala širok razpon avantgardne metaforike, ki se je gibala od futuri-stične ekstravagantnosti, ekspresionistične slikovitosti in nenavadnosti do nekaterih tradicionalnih značilnosti. Četrto poglavje se je dotaknilo Fabjančičeve in Cerkveni-kove metaforike, v naslednjem - petem - pa je podrobno razčlenjen stilni pluralizem v kratki prozi Marije Kmet. Pri tem je raziskovalka morda le nekoliko prehitro sklepala, da je Kmetova v nekaterih navedenih črticah in pesmih v prozi »prva uporabila ekspresionistične stilne prvine« in da jo je s tega vidika »mogoče imeti za predhodnico ekspresionistične kratke proze pri nas«. Kaj bodo povedala druga branja in raziskovanja tega vprašanja, prepustimo prihodnosti, navedena teza pa je zanimiva in spodbuja nadaljnje ukvarjanje s to temo. Raziskovalkino poznavanje metaforične sistematike je v marsičem kulminiralo v šestem poglavju, ki se ukvarja z metaforiko v kratki prozi Andreja Čeboklija; njegova proza je glede tega »bogata, pogoste so groteskne vizije, vizualizacije čustvenih stanj, zvoka, zaznamujejo jo intenzivne barvne metafore in simboli, presenetljive so barvno-zvočne sinestezije in groteskne personifikacije«. Njegova »kratka proza z začetka dvajsetih let kaže izrazite prvine ekspresionizma«.
Avtorica je spretno, pregledno in zgoščeno strnila dognanja v Sklepnih ugotovitvah, ki so paradigmatične glede načina predstavljanja njenih dosežkov in uporabljene sistematike; ta je rezultat dolgoletnega proučevanja in kar se da eksaktne razvrstitve ugotovljenih pojavov.
Jožica Čeh Steger je opozorila na odvisnost metaforike posameznih kratkopro-znih sestavkov od pomembnih pripovednih sestavin v stvaritvah, pri čemer so mišljene tematske, motivne, jezikovnoslogovne, slogovnoformacijske in nazorsko-idej-ne značilnosti. Tokrat je obravnavala zgodnje obdobje ekspresionistične pojavnosti v slovenski kratki pripovedni prozi (1914-1923) in upam, da bo s proučevanjem nadaljevala in analizirala metaforiko kratke proze v naslednji fazi, v fazi razvitejšega ekspresionizma in njegovega zatona, tj. v letih 1924-1929. Tako bi zaobjela celotno podobo ekspresionistične metaforike v kratki prozi od 1914 do 1929 (pri Slavku Grumu, Miranu Jarcu, Bogomirju Magajni, Bratku Kreftu, Maksu Šnuderlu idr.) in potrdila ter dopolnila opredelitev ekspresionistične metaforike. V Sklepnih ugotovitvah je zapisala: »Metafora v ekspresionistični literaturi nima skupnega imenovalca. Posegla je po najrazličnejših, pogosto kontrastnih izhodiščih, od svetopisemskih do gnus zbujajočih živalskih, in opravljala različne vloge. Iz literarnih navezav na ab-strakno slikarstvo se v ekspresionistični literaturi pokažejo težnje po abstraktnosti, zlasti barvni, po drugi strani pa ekspresionistična načela intenzitete, dinamike in distorzične podobe sveta narekujejo izrazito snovne in vizualno učinkovite metafore, animalizacijo in popredmetenje človeka, odtujevalno, celo grozljivo personifikacijo narave in predmetov, metafore s silovito dinamiko gibanja in moči kakor tudi njej
Gregor Kocijan, Raziskovanje metaforike
739
nasprotne metafore otrdelosti, okamenelosti, mrzlote, tesnobe in smrti.« Klasificirala in sistemizirala je posebnosti metaforike kot najočitnejše slogovne inovacije v kratki pripovedi v obravnavanem času. Opredelila je njeno funkcionalnost, strnila posamezne metafore v skupine z istim imenovalcem (npr. barvne epitetoneze, sinestezije, živalsko poimenovanje v metaforičnih kombinacijah, grde metafore, animalizacijske podobe, svetopisemska prispodobljivost, pomen »ognja in krvi«) in določila njihovo vsebinsko umeščenost v besedila. V tem je študija na slovenskem literarnovednem področju inovativna in je obenem nadaljevanje metaforične sistematike, ki jo je avtorica izdelala v študiji o Cankarjevi metaforiki. Svojo sistematiko je zdaj poglobila z ekspresionističnimi primeri in nazorno predstavila razlike med impresionistično in ekspresionistično metaforičnostjo.
Pričujoča študija je pomemben teoretski, metodološki in vsebinski prispevek k slovenski literarni vedi ter trdna podlaga za raziskovanje te tematike v prihodnje. Z znanstvenim aparatom si je avtorica pomagala, da je sproti osvetljevala že raziskano na obravnavanem področju in tako upoštevala dognanja v slovenski in svetovni literarni vedi. S svojim prispevkom je vedenje o obravnavanem predmetu pomaknila na novo razvojno stopnjo.
Gregor Kocijan Pedagoška fakulteta Univerza v Ljubljani
740
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
ALOJZ GRADNIK - PESNIK GORIŠKIH BRD.
Ur. Fedora Ferluga-Petronio. Trst: ZTT-EST, 2008. 164 str. Alojz Gradnik - poeta
del Collio Goriziano. A cura di Fedora Ferluga-Petronio. Trst: ZTT-EST, 2008,
190 str.
Zbornika, posvečena Alojzu Gradniku, sta rezultat mednarodnega simpozija, ki je potekal na Videmski univerzi 19. in 20. aprila 2007 ob 125. obletnici pesnikovega rojstva in 40. letnici njegove smrti. Simpozij, ki je bil prvi mednarodni simpozij, posvečen pesniku Goriških brd, je organizirala Fedora Ferluga-Petronio, redna profesorica hrvaške književnosti na isti Univerzi, pod pokroviteljstvom Veleposlaništva Republike Slovenije v Rimu in Občine Brda. Uredila je tudi oba zbornika. Avtorica navadno usmerja svojo pozornost pomembnim literarnim osebnostim, ki jih je uradna literarna kritika iz različnih razlogov, tudi političnih, zanemarila. Tako sta nastali dve monografiji o dubrovniškem dramatiku Juniju Palmoticu, o predhodniku hrvaške moderne A. Tresicu-Pavičicu in o Nikoli Šopu, hrvaškem metafizičnem pesniku bosanskega porekla.
Tokrat se je kot Slovenka, ki je pred dvajsetimi leti pristala na katedri za hrvaško literaturo, osredotočila na enega izmed največjih slovenskih pesnikov, ali, kot ga je označil Vidmar v uvodu k Svetlim samotam l. 1932, na največjega pesnika po Prešernu. Namen je bil seznaniti z Gradnikom italijanski kulturni ambient, v katerem je bil za razliko od Srečka Kosovela praktično neznan, obenem pa prikazati tudi slovenskemu bralcu marsikatero manj znano ali površno obravnavano tematiko.
Zbornika sta si skoraj povsem enaka, s to razliko, da v italijanskem sledimo v dodatku Gradnikovi pesniški poti prek italijanskih in furlanskih prevodov njegovih pesmi (Gradnikova mati Lucija Godeas je bila Furlanka in ti prevodi so nekakšen poklon Gradnikovim furlanskim koreninam), v slovenskem pa prek pesmi v izvirniku. Prav zaradi tega je imel simpozij na Videmski univerzi obširen odmev: odvijal se je v sodelovanju s Furlanskim univerzitetnim konzorcijem (Consorzio Universitario del Friuli) in Furlanskim filološkim društvom (Societa filologica fri-ulana).
Zbornik simpozija, ki se ga je udeležilo dvanajst znanstvenikov s Slovenske akademije znanosti in umetnosti, z ljubljanske, novogoriške, videmske, tržaške in neapeljske univerze, uvaja predsednik Furlanskega univerzitetnega konzorcija Giovanni Frau, ki poudarja pomembnost simpozija za slovensko-italijanske odnose v italijanskem in še posebej v furlanskem prostoru in omenja Gradnika ne samo kot pesnika, temveč tudi kot prevajalca iz več evropskih jezikov, predvsem pa italijanske književnosti in tudi nekaterih furlanskih pesnikov.
Sledita pozdravna nagovora veleposlanika Republike Slovenije v Rimu Andreja Capudra, ki omenja Gradnika kot svojega predhodnika pri prevajanju Dantejeve Božanske komedije, in podžupana Občine Brda Enza Vižintina, ki poudarja Gradniko-vo navezanost na briško zemljo in briškega človeka.
Na to temo je ubran tudi prispevek akademika Franca Zadravca, sicer avtorja dveh monografij o Gradniku, ki govori o Gradnikovi navezanosti na rodno zemljo, ki je stalnica v njegovi pokrajinski liriki in v njegovem podoživljanju kmečkega in
Ljerka Schiffler, Alojz Gradnik - pesnik Goriških Brd
741
kmetovega življenja. Na nekatere podobnosti med briškim in furlanskim kmečkim svetom v pejsažu in tradiciji opozarja Roberto Dapit.
Velik del prispevkov je posvečen ogromnemu Gradnikovemu prevajalskemu opusu, ki je bil precej zanemarjen s strani kritikov in slovstvenih zgodovinarjev. Odkriva globokega poznavalca evropskih in izvenevropskih književnosti (npr. kitajske lirike in Rabindranatha Tagoreja). Poglobljeni in natančni članek Ane Toroš našteva tudi prevode, ki so ostali v rokopisu (npr. Dantejev Raj in vsi Shakespearovi soneti). Kako je bil vešč prevajanja iz sosednjih slovanskih jezikov, je pokazal Vladimir Osolnik s prispevkom o Gradnikovem prevodu Njegoševega Gorskega venca, medtem ko Franska Premk kot biblicistka razpravlja o pesniški priredbi treh psalmov v zbirki Zlate lestve.
Da Gradnikov jezik le ni bil tako okoren, kakor je veljalo med kritiki, pričajo številne uglasbitve njegovih pesmi. Kar 60 skladateljev je uglasbilo okrog 140 skladb na Gradnikove stihe predvsem domovinske in ljubezenske tematike. Izčrpno in natančno sliko o kompozicijah je podala nedavno preminula Darja Frelih. Da je bil Gradnik velik ljubitelj slikarstva, pa potrjuje Miran Hladnik, ki razpravlja o pesnikovem odnosu do slikarjev, ki so ilustrirali njegove zbirke (Jakac, Jakopič, Maleš, Debenjak).
Prispevek Aleksandre Žabjek govori o prevodih Gradnikovih pesmi v italijanščino slavista Luigija Salvinija, sicer docenta slovanske filologije na neapeljski univerzi v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Miran Košuta se zaustavlja ob problematični recepciji Gradnika v Italiji, ki je paradoksalno dosegla višek v burnih tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je kopica slavistov, med njimi Salvini, širila v italijanskem kulturnem prostoru kritiško in literarnozgodovinsko vednost o slovenski književnosti. Po tistem je prevajalska bera Gradnikovih pesmi v italijanskem prevodu zelo skromna: vsega skupaj kakih 60 pesmi, pa še te se večkrat ponavljajo.
Janez Premk predstavlja Gradnika kot človeka, pesnika in sodnika. Vsa Gradni-kova zapostavljenost v slovenskem literarnem prostoru se vrti okrog ključnega momenta, ko je l. 1929 sprejel mesto sodnika na Vrhovnem sodišču za zaščito države v Beogradu. Premk Gradnika slika kot premočrtnega človeka, kmeta-aristokrata, obenem pa kot sodnika, ki opravlja natančno in vestno svoj poklic. Jetnikom je bolj pomagal, kot se na splošno misli.
Dva članka sta posvečena eni glavnih Gradnikovih tem: erosu-tanatosu, uvodnemu akordu k zbirki Pot bolesti. Avtorici člankov sta Katja Mihurko-Poniž in Fedora Ferluga-Petronio. Ferlugova analizira Gradnikovo ljubezensko liriko, ki spada med najizvirnejše erotične izpovedi v evropski književnosti. Čutnost preveva tudi nekatere motive pesnikove pejsažne lirike v podoživljanju briških naravnih lepot. To je neke vrste transsubstanciacija v upodabljanju narave: sonca, grozdja, bleščečih češenj in krvavih breskev, medtem ko pesnikov odnos do ljubezni ostaja mračen. Glas ljubljenega dekleta se kot srhljiv krik oglaša iz groba in vabi pesnika v mrtvaški objem. Motto eros-tanatos spremlja pesnika na vsej njegovi umetniški poti. V njem se zrcali ljubezen v vseh svojih odtenkih, čutnih in duhovnih. Začetna izrazita erotična komponenta se namreč počasi preveša v vse globljo poduhovljenost: od cikla De profundis do Zlatih lestev, ki kot nevidna nit spajajo nebo in zemljo in ki jih lahko zaznajo le duše izvoljencev.
742	Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Zbornika odpirata nove poglede na Alojza Gradnika, na njegovo poezijo in poetiko, in predstavljata zaokroženo celoto v preučevanju pesnika Goriških brd, italijanski zbornik pa je prva knjiga, ki odkriva pesnika tudi italijanskemu sosedu.
Ljerka Schiffler
Hrvaška akademija znanosti in umetnosti, Zagreb
Boštjan Udovič, Tina Lengar Verovnik: Jezikovne trajnice
743
TINA LENGAR VEROVNIK: JEZIKOVNE TRAJNICE.
Ljubljana: GV založba, 2012, 135 str.
Tina Lengar Verovnik, docentka na Fakulteti za družbene vede, je pri GV založbi izdala knjigo, ki bi jo v roke moral prijeti vsakdo, ki mu jezikovna kultura ni tuja. Avtorica v knjigi pojasnjuje določene dileme, ki se pojavljajo v aktualni rabi slovenskega jezika, kar je še posebej koristno za vse družboslovce, ki se z obravnavanimi koncepti vse pogosteje srečujemo.
Bralec, ki knjigo vzame v roke, ne bo ostal praznih rok. Avtorica že v prvem poglavju pojasni problematiko »velikih začetnic« pri imenih državnih ustanov, nato pa se ustavi pri vprašanju »Lizbonske« ali »lizbonske« pogodbe. Ta koncept pogosto povzroča jezikovne preglavice, zato je primerno, da avtorica pokaže na primere, kdaj se uporablja velika in kdaj mala začetnica. Nato se loti vprašanja »nove« in »stare« Evrope, ki je zelo zapleteno in presega le jeziko(slo)vne okvire, saj ima tudi veliko vsebinsko in pomensko vrednost. Tu morda pogrešam še razpravo z vidika pomena rabe pridevnikov. Avtorica sicer odlično pokaže, kdaj naj bi se »nova/stara« Evropa pisalo z veliko in kdaj z malo, izogne pa se vprašanju, ali naj oba pridevnika sploh uporabljamo ali ne, glede na to da imata v omenjenem kontekstu veliko ekspresivno vrednost, saj sta nastala ob napadu na Irak leta 2003.
Podobno vprašanje se pojavi pri uporabi pridevnika »mali« in »majhen«, ki ga avtorica analiza na straneh 84 in 85. Poleg navedb, na katere se sklicuje sama, se je v slovenski teoriji o mednarodnih odnosih oblikovalo še drugačno razumevanje/ločevanje med pridevnikoma majhen/mali, vezano predvsem na države, in sicer mednarodniki kot majhne države označujemo tiste, ki so geografsko/prostorsko majhne oz. nizko številčne (majhna zemljepisna površina, majhen trg, nizko število prebivalcev idr.), medtem ko s pridevnikom male države razumemo tiste države, ki imajo »psihološki« občutek majhnosti, kar pomeni, da so lahko morda geografsko/ekonomsko/demografsko velike, ampak nimajo moči oz. vzvodov vpliva(nja) v mednarodni skupnosti. Zato bralec v tem razdelku pogreša razloči-tve, koristne zlasti za študente družboslovja, ki se srečujejo z literaturo o mednarodnih odnosih v slovenskem jeziku, kjer se razlikovanja med »mali/majhen« izrecno držimo.
Podobno vprašanje bega bralca tudi v razdelku »dveletna/dvoletna pogodba«, ki je podobno in analogno poimenovanju »preučevanje/proučevanje«. Na Fakulteti za družbene vede poznamo kar nekaj raziskovalnih centrov, ki imajo v svojem imenu glagolnik »proučevanje«, čeprav se nam včasih lepše sliši »preučevanje«. Čeprav je SSKJ glede tega jasen in izpostavlja, da sta oba glagolnika (tudi) pomensko različna, pa posamezniki pogosto - kot to sam opažam - oba glagolnika mešamo med seboj, zato kakšno dodatno pojasnilo, za boljši jezik, marsikomu (od nas) gotovo ne bi bilo odveč.
Čeprav je v celoti priročnik Tine Lengar Verovnik odličen, pa bralec včasih pogreša bolj »normativno« mnenje avtorice o določenih jezikovnih zagatah (ne po načelu »prav-narobe«, ampak po načelu »boljše-slabše«). Ne glede na povedano lahko mirno soglašam z mnenjem uvodničarke prof. dr. Monike Kalin Golob, da jezik ni črno-bel in ga zato težko ukalupimo.
744
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Naj zaključim s povzetkom; delo, ki sem ga prebral, je imenitno, smelo zasnovano, dobro napisano, bralcu privlačno, predvsem pa uporabno. Že zdaj se veselim naslednje avtoričine knjige, in verjamem, da bodo ta kot vse, ki še pridejo, odličen pripomoček za izboljšanje jezikovne kulture.
Boštjan Udovič Katedra za mednarodne odnose, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani
Ivo Pospišil, Česko-slovensky Workshop o postmoderné
745
CESKO-SLOVENSKY WORKSHOP O POSTMODERNE
Centrum filologicko-arealovych studii pri Üstavu slavistiky Masarykovy univer-zity v součinnosti s Literarnim informačnim centrem v Bratislavé a Českou asociaci slavistû usporadalo 29. listopadu 2011 v Brné jednodenni Workshop (XV. brnénskou česko-slovenskou konferenci) na téma Postmodernismus: smysl, funkce a vyklad (jazyk - literatura - kultura - politika). Zajem o téma, které navrhla pracovnice Literarniho informačniho centra, spisovatelka Dana Podracka, se zjevné tésilo znač-né oblibé, tôastnikû bylo kolem dvaceti péti. V omezeném časovém limitu 10-12 minut prednesli své prispévky provazené bohatou a často polemickou diskusi, které zahrnovaly nejen česko-slovensky aspekt, ale také obecné pohledy na tuto problema-tiku. Toto brnénské setkani, které bylo současti, jak již uvedeno, Siroké mnohaleté tradice brnénské slovakistiky, mélo tedy širši mezinarodni vyznam.
Bylo atraktivni již tim, že pozvani prijali skutečni, hlavné slovenšti koryfejové literari védy, kteri se problematikou postmoderny specialné zabyvaji (všichni profe-sori), a to Tibor Žilka, literarni teoretik a jeden ze zakladajicich členû Nitranského tymu, Viliam Marčok, jenž o postmoderné napsal radu studii a specialni knihu o postmoderné obecné a slovenské zv^té. Z dalšich tôastnikû uvadime Marii Bato-rovou, emeritni predsedkyni slovenského PEN-klubu, Vieru Žemberovou, ktera se zabyva také současnou slovenskou literaturou, spisovatele Antona Balaže a Hanu Vousiné-Jechovou, francouzskou slavistku českého pûvodu ze Sorbonny.
Viliam Marčok hovoril obecné o smyslu literarni postmoderny, Tibor Žilka o typologii slovenského postmodernismu, Maria Batorova o materialistickych a re-lativistickych pohledech na človeka v dile Dominika Tatarky, Anton Balaž o ma-nifestech a deklaracich slovenskych literatû ve 20. stoleti, Hana Voisine-Jechova si položila otazku, zda je postmodernismus ješté moderni nebo modni a Viera Žem-berova se zabyvala postmodernimi postupy v tvorbé Karla Horaka. Jedinou hča-stnici-lingvistkou byla znama slovakistka a obecna lingvistka Emilia Nemcova, jež hovorila o jazykovém aspektu postmoderny, česky kompozitolog František Všetička promluvil o slovenskych souvislostech Neffovych Snatkû z rozumu, o paradoxech stredoevropského postmodernismu mluvil Petr Kučera, autor téchto radkû se dotkl své koncepce kvazipostmodernismu, Libor Pavera pojednal o postmoderné a novych technologiich. Vyrazna byla hčast mladši a mladé, hlavné literarnévédné generace, jejiž predstavitelé tu vystoupili s rûznymi tématy, jako napr. Eva Faithova (Postmoderné, kyberpunkové tendencie v diele Michala Hvoreckého, Michala Habaja a Petra Šuleja), Kristian Benyovszky („Existuje postmoderna?" Česko - slovensko -mad'arské reflexie), Zuzana Vargova (Postmoderne tendencie v diele I. Otčenaša), Josef Šaur (Ke koncepci slovenskych déjin v české historiografii), Eva Kùchova (Vieweghov thriller Mafie v Praze ako fenomén českej postmoderny), Katarina Kucbelova (Postava basnika v poézii Michala Habaja a J.H. Krchovského a kultùra narcizmu), Ivan Šuša a Patrizia Prando (Post-myslenie a videopolitika v koncepcii G. Sartoriho z pohl'adu česko-slovenskej recepcie), Patrik Šenkar (Ballova [ne]typicka postmoderna), Peter Oravec (Postmoderné strategie v muzikali) a rada dalšich.
Téma bylo vhodnou plochou k tribeni nazorû a tvarovani koncepci: ukazalo se, že tu jsou vyrazné generačni rozpory, ale i společna mista, jako by každy z badatelû žil
746
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
ve svém svete, a to nej en literárním. V podstate se tu sražely dva vyhranené pohledy : jeden spočival v tzv. interpretaci textù, což se nekdy podobalo volnému uvažování „o čem to je", druhy jakoby postaru toužil po širšich souvislostech s vyvojovou per-spektivou.
Ivo Pospišil Masarykova univerzita
NAVODILA AVTORJEM
Slavistična revija sprejema izvirne in še neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega oz. slavističnega jezikoslovja in literarne vede ter iz sorodnih strok. Članki so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih, pred objavo pa morajo v postopek uredniškega recenziranja. O sprejemu ali zavrnitvi članka je avtor obveščen najpozneje tri mesece po njegovem prejemu. Korekture je potrebno vrniti v treh dneh. Ob izidu revije dobi avtor 10 separatov svoje razprave.
Avtor odda članek na naslov tehnične urednice: urednistvo@slr.si. Dolžina članka naj ne presega ene in pol avtorske pole, tj. 45.000 znakov, ocene 24.000 znakov, poročila 8.000 znakov. Tipkopis je potrebno oddati v datoteki RTF ali drugačnem splošno razširjenem besedilnem formatu in v elektronskem iztisu v formatu PDF. Nabor je Times New Roman, velikost črk besedila 12, za izvleček, povzetek, daljše citate in opombe 10, razmik med vrsticami pa 1,5. Odstavki so ločeni s prazno vrstico in brez umika, desne poravnave in deljenja. Narekovaji so dvojni srednji, ločila in prečrkovanje tujih pisav se ravnajo po zadnjem slovenskem pravopisu. Sinopsis naj ne presega 8 vrstic, povzetek ne dveh strani, ključnih besed, ki niso besede iz naslova, naj bo 3-5; uredništvo praviloma poskrbi za njihov prevod v angleščino. Članki, ki niso napisani v slovenščini, imajo slovenski povzetek.
Avtor naj priloži svoj elektronski naslov in polni naslov institucije, na kateri dela. Slikovni material se priloži v ločenih datotekah; vsako sliko s svojo številko; v tipkopisu pa mora biti označeno, kam katera sodi; podnapisi k slikam so že v tipkopisu članka. Nad 5 vrstic dolgi navedki so odstavčno ločeni od drugega besedila in brez navednic. Izpusti so v navedku označeni s tremi pikami v oglatih oklepajih; na začetku in na koncu citatov ni tropičij. Zaporedna številka opombe stoji stično za ločili, ki sledijo mestu, na katero se nanaša. Literatura se navaja v krajši obliki v oklepaju v tekočem besedilu (Toporišič 2000: 213), v daljši obliki pa v seznamu literature na koncu članka. Spletno verzijo objave navedemo za bibliografskimi podatki natisnjene verzije. Seznam literature oblikujemo takole: Jože Toporišič, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Helga Glušič, 2003. Izraz negotove zavesti: Pogled na sočasni slovenski roman. Sodobni slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: FF (Obdobja, 21). 287-95. Irena Novak Popov, 2006: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija 54/4. 711-25.
Luiza Pesjak, 1887: Beatin dnevnik: Roman. Wikivir. Ogled 13. aprila 2011.
Opombe naj ne vsebujejo bibliografskih podatkov, če pa že, naj bodo enote bibliografske navedbe med seboj ločene z vejicami: Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, Obzorja, 16-18.
Na koncu vsake bibliografske enote je pika. Naslovi samostojnih izdaj, knjig in periodičnih publikacij so postavljeni ležeče. Zbirka je v oklepaju tik pred navedbo strani; krajšavo str. za stran izpustimo. Naslovi v stroki poznane periodike so lahko okratičeni (npr. SR za Slavistično revijo, LZ za Ljubljanski zvon). Pri zaporednem navajanju več del enega avtorja v seznamu literature namesto imena in priimka napravimo dva vezaja. Kadar na isto leto pride več del istega avtorja, letnici na desni stično dodajamo male črke slovenske abecede: 1944a, 1944b.
GUIDELINES FOR AUTHORS
Slavistična revija (Slavic Review Ljubljana, SRL) accepts original, not previously published scholarly articles in the areas of Slovene and Slavic linguistics and literary studies and from related disciplines. Articles are published primarily in Slovene and occasionaly also in other Slavic or world languages. Before publication, all articles submitted to Slavistična revija are reviewed by the editors. The author is notified whether his/her article has been accepted for publication no later than three months after the submission date. The proofs must be returned to the publisher within three days. At the time of publication the author receives 10 off-prints of his/her article. Authors should send their articles to the production editor at the following address: uredni-stvo@slr.si. Articles should not exceed 45,000 characters, reviews 24,000 characters, and reports 8,000 characters. All manuscripts must be submitted as RTF or other popular files and in PDF format, using the Times New Roman font. The article should be typed in 12-point font; the synopsis, summary, longer quotations, and footnotes should be in 10-point font with 1.5 spaces between the lines. Paragraphs must be separated by an empty line, without indentation, and without right justification. Quotation marks are second-level double quotes (» «), punctuation and transliteration of foreign alphabets must comply with the latest edition of the Slovenski pravopis. Each article must include a synopsis (not to exceed 8 lines), a summary (not to exceed 2 pages), as well as 3-5 key words that are not contained in the title. The editors normally provide the English translation. Articles written in a language other than Slovene must include a summary in Slovene.
Authors must provide their e-mail address and full name of the institution with which they are affiliated. Visual materials are to be sent in separate files, with each illustration numbered. In the manuscript, it must be clearly indicated where each illustration belongs; the captions to the illustrations are already included in the manuscript. Quotations longer than 5 lines should be typed in separate paragraphs, without quotation marks. Omissions in quotations must be indicated with three dots in square brackets, with no dots at the beginning or at the end of quotation. The footnote number must follow (with no space) the punctuation mark at the end of the segment that the footnote refers to. In the text, literature is cited in short form in parentheses, e.g., (Topo -rišič 2000: 213). Literature is cited in long form in the list of references at the end of the article. The on-line version of the article is listed after the reference for the printed version.
In the list of references, the works are cited in the following manner: Jože Toporišič, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Helga Glušič, 2003. Izraz negotove zavesti: Pogled na sočasni slovenski roman. Sodobni slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: FF (Obdobja, 21). 287-95. Irena Novak Popov, 2006: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija 54/4. 711-25.
Luiza Pesjak, 1887: Beatin dnevnik: Roman. Wikivir. Ogled 13. aprila 2011.
Footnotes should be free of bibliographic information; if this cannot be avoided, individual parts of a bibliographic citation are separated by commas: Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, Obzorja, 16-18.
Each bibliographic entry is followed by a period. Titles of individual editions, books, and periodicals are italicized. The series name is listed in parentheses before the page number; the abbreviation str. for stran 'page' is omitted. The titles of periodicals well-known in the field may be abbreviated (e.g., SR for Slavistična revija, LZ for Ljubljanski zvon). In subsequent quotations of several works by the same author in the reference list, the name is replaced by two hyphens. When citing several works by the same author with the same year of publication, the year of publication is followed (with no space) by lower-case letters, e.g., 1944a, 1944b.
SLAVIFON 2012
Štirje članki v tej zadnji številki Slavistične revije leta 2012 je posvečenih fonetič-no-fonološki tematiki, ki je bila obravnavana na konferenci Slavifon 2012. Slovenija, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, je bila namreč 16. in 17. februarja 2012 gostiteljica zasedanja Komisije za fonetiko in fonologijo pri Mednarodnem slavističnem komiteju, ki ji je predsedovala Irena Sawicka (zasedanje je vsako leto v drugi slovanski državi). V okviru zasedanja te komisije je bila organizirana slovanska fonetična konferenca, ki se je ukvarjala s problematiko pojava sandhi v slovanskih jezikih in drugimi aktualnimi fonetično-fonološkimi temami. Na konferenci je 29 avtorjev predstavilo 27 referatov, katerih povzetki - tako v maternem slovanskem jeziku kot tudi v angleščini - so bili že v času konference natisnjeni v zborniku, izdana pa bo tudi fonetična monografija Aktualna vprašanja slovanske fonetike.
Slavistična revija je prav gotovo najprimernejši prostor za tovrstne slavistične objave, objava na tem mestu pomeni tudi priznanje fonetično-fonološki stroki in raziskovanju v okviru slovenskega in slovanskega jezikoslovja. Za objavo smo izbrali štiri fonetično-fonološke članke, ki ponazarjajo zelo živahno razpravljanje na našem februarskem zasedanju leta 2012 v Modri sobi Filozofske fakultete v Ljubljani. Kot zanimivost naj omenim, da so predstavitve in razpravljanja kot vedno na teh zasedanjih in spremljajočih konferencah potekala v maternih jezikih razpravljalcev.
Poleg zahvale odgovornemu uredniku Miranu Hladniku in glavni urednici za jezikoslovje Adi Vidovič Muhi se moramo posebej zahvaliti še tehnični urednici Urški Perenič, ki je prispevke, raznovrstne po jeziku, računalniškem formatu in tematiki, z veliko potrpljenja in usklajevanja pomagala pripraviti za objavo.
Hotimir Tivadar član Komisije za fonetiko in fonologijo pri Mednarodnem slavističnem komiteju in organizator konference
UDK 81'342:811.163.6
Hotimir Tivadar
Oddelek za slovenistiko, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
NOVE USMERITVE PRI RAZISKAVAH GOVORA S POGLEDOM V
PRETEKLOST
Z razvojem in nastankom slovenske države in množico medijev je raziskovanje govora čedalje bolj prihajalo v ospredje, vendar še vedno pogosto temelji predvsem na poučevanju pravorečja in ugotavljanju knjižno ustreznih izgovorjav, ki še vedno pri nekaterih temeljijo na predvidevanjih in lastnem fonetičnem občutku. Množica govorjenih medijev zahteva čedalje več raziskovanja govora in kakovostno ter celovito fonetično-fonološko opisovanje knjižnega jezika, pri čemer je v ospredju posebno poslanstvo tako nacionalne RTV kot tudi univerzitetnega študija ter raziskovanja govora (AGRFT, FF, FDV; ZRC SAZU), ki potem vplivajo na srednje šole in medije. Množica raziskovalcev v 3. tisočletju nakazuje na razcvet raziskovanja govora. V članku izpostavljamo predvsem nujno usmeritev raziskovanja govora v smer raziskovanja realnega knjižnega govora, ki ima vseslovenski značaj.
Ključne besede: fonetika, govor, raziskave govora, slovenski jezik, pravorečje, slovenska družba
With the development and creation of the Slovene state and mass media,speech research has gained prominence, yet it has also largely remained grounded in teaching of orthoepy and determinig of proper literary pronunciation, whic his still often based on assumptions and individuals' phonetic intuition. A multitude of spoken media requires expanded speech research and a quality, comprehensive phonetic/phonological description of language. At the fore front of this effort is the special mission of the national radio and university graduates (AGRFT, Faculty of Arts, FDV), which eventually influence secondary schools and the media. The growing number of researchers in the third millennium indicates a prolific growth of speech research. The paper emphasizes the urgency to direct this research towards the analysis of realistic standard speech of an all-Slovene character.
Keywords: phonetics, speech, speech research, Slovene language, orthoepy, Slovene society
1 Uvod
V slovenskem jezikoslovju in širši družbi je bil do 90-ih let 20. stoletja javni govor in njegovo normiranje sekundarnega značaja, in sicer je bil javni govor (v medijih in tudi sicer) večinoma nadzorovano bran (neke vrste posnetek pisnega jezika, ki je bil takrat še osrednji javni jezikovni prenosnik). Poleg tega pa je bil slovenski javni govor sekundaren tudi v smislu reprezentativnosti na državnem nivoju v jugoslovanski skupščini, kjer se slovenski govorci načeloma niso odločali za slovenski javni diskurz (o pomenu slovenščine kot narodnoidentifikacijskega in tudi državnega elementa razpravlja od 90. let Vidovič Muha (1996, 2003a, 2003b)). Pravi razcvet
588
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
ukvarjanja z (govorjenim) jezikom se je začel po letu 1991 in ustanovitvi samostojne slovenske države ter z demokratizacijo medijev. Znanstveno je začel raziskovati in opisovati artikulacijo slovenskih glasov France Bezlaj (1939), kar se je z veliko intenzivnostjo nadaljevalo v 60. letih s Toporišičevimi raziskavami in fonetično-fo-nološkimi opisi, ki so bili namenjeni tudi tujcem (Toporišič 1961). Z izdajo Slovenske slovnice (1976), na podlagi katere se je potem večinoma določala ustrezna podoba slovenskega govora (dognanja iz Slovenske slovnice in SSKJ so bila uporabljena tudi v Slovenskem pravopisu 2001), so bile fonetično-fonološke raziskave vse do začetka 3. tisočletja načeloma zaključene. Omeniti moramo raziskave Srebot Rejec in raziskovanje slovenske fonetike v okviru tujih jezikov oz. govornih tehnologij (predvsem Komar-Petek-Suštaršič 1995, Srebot Rejec 1988, Vitez 1995). Mnoga spoznanja in metodologijo iz Slovenske slovnice je treba še dopolniti oz. spremeniti. V tem članku želimo opozoriti na položaj govorjenega slovenskega jezika v javnosti in nekatera stališča o slovenskem govoru, ki so bila dostikrat premalo ali pa preveč izpostavlje-
2 Vprašanje opisa in normiranja slovenskega (knjižnega) jezika
Fonetično-fonološko raziskovanje je od Škrabčevih razmišljanj in fonetičnih opredelitev slovenskega govora (Skrabec (1870) 1994), Bezlajevega Orisa slovenskega knjižnega izgovora (1939), preko akademijskih pravopisov in slovnice štirih (Bajec-Rupel-Kolarič 1956) s Slovensko slovnico (1976) dobilo temeljno referenčno točko, ki je slovenski sistem konstituirala predvsem v shematskem smislu - največja kakovost Slovenske slovnice je predvsem shematičnost in tabelarni prikaz fonetično-fonoloških značilnosti slovenskega (knjižnega) jezika. V normativnem smislu je slovenska fonetično-fonološka misel po izdaji Slovenske slovnice le počasi napredovala, Slovenska slovnica tudi dolgo časa ni doživela resnejše in celovite fonetično-fonolo-ške kritike, kar je posledica takratnega boja za rabo slovenščine v javnosti (osamosvojitev Slovenije; prim. Slovenščina v javnosti 1979). Spraševanje o (metodološki in gradivni) ustreznosti fonetično-fonološkega opisa slovenskega jezika je bilo takrat drugotnega pomena. Še sredi 20. stoletja se jezikoslovci niso dosti ozirali na realno rabo govorjenega slovenskega jezika, ampak so precej absolut(istič)no določali (govorjena) besedila (govorce in tip besedil), ki so jih potem opisali (Toporišič 2003, prim. Stabej 2012).1 Lahko rečemo, da to niti ni bil opis, ampak predvsem predpis. To je pri raziskovanju nacionalnega, tj. knjižnega jezika tudi pogosta skušnjava. Razlog, zakaj se niso toliko ukvarjali z opisom govora, je prav gotovo predvsem neobvezna raba slovenščine na državnem in meddržavnem nivoju. Slovenski jezik namreč v državnem reprezentativnem smislu - sploh v mednarodnem merilu - ni bil prisoten vse do 80. let 20. stoletja, ko so se v medijsko izpostavljenih položajih pojavili najprej posamezni stavki (prisega športnika Bojana Križaja na Zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu 1984) in govori (Janeza Drnovška na srečanju neuvrščenih v Beogradu 1989; Tivadar 2012). Še konec 80. let so v jugoslovanski skupščini govorili nesloven-
1 Problem Slovenske slovnice je, da ni razvidno, na osnovi katerih podatkov so bili narejeni fonetično-fonološki opisi (Toporišič 1976). Pomanjkljivo je tudi navajanje že spoznanih dejstev.
Hotimir Tivadar, Nove usmeritve pri raziskavah govora s pogledom v preteklost
589
sko (prim. govor Vinka Hafnerja leta 1988 v »slovenski srbohrvaščini« in žuganje Slobodanu Miloševicu ob razpadanju Jugoslavije, ko so slovenski poslanci po dolgotrajnih sejah ob osamosvajanju zapustili sejo jugoslovanske skupščine; Zonta 2008). Poveljevalni jezik v vojski je bil srbohrvaški, tudi na Slovenskem in celo v slovenski skupščini v Ljubljani2 in na sojenju proti četverici se je še konec 80-ih let govorilo (tudi) srbohrvaško.
Ker ni bilo reprezentativne, državne rabe, tudi ni bilo nujno gradivno opredeljevanje do sicer nazornega in shematičnega glasoslovnega opisa jezika v slovnici. V preteklosti, tudi v Slovenski slovnici, je bilo preveč zamejujočega ukvarjanja s »tisto pravo« podobo jezika in iz tega je izhajala pretirana previdnost pri govoru (Tivadar 2005, 2011). To je povezano tudi s pretiranim »čaščenjem« jezika in poudarjanjem slabosti, nekakovosti slovenskih govorcev; še danes se posebej izpostavlja velika ne-kakovost in preveč zaznamovan regionalni govor govorcev (Seruga Prek-Antončič : 7).3 Zavest o nujnosti rabe knjižnega jezika v vseh položajih se je začela razvijati šele pred slabimi tridesetimi leti. Do boljše kakovosti pa vodi samo dobro izobraževanje in nenehna raba.
2.1 Položaj slovenskega jezika v slovenski in svetovni javnosti
Vprašanje, ki si ga moramo pri tem poglavju najprej zastaviti, je: ali je danes slovenski javni govor na Slovenskem in tudi v mednarodni skupnosti za predstavnike slovenske države in naroda samoumeven? To vprašanje si moramo zastaviti predvsem zaradi prej opisanih dejstev o nereprezentativni rabi slovenskega jezika v jugoslovanski in slovenski skupščini pred letom 1990 - za javno govorno nastopanje namreč slovenski jezik do začetka 90. let 20. stoletja ni bil nujno potreben. Glede na to, da se slovenski jezik v državnih organih na najvišji ravni do osamosvojitve Slovenije ni uporabljal, je povsem razumljivo nesamozavestno nastopanje slovenskih govorcev v javnosti.
Drugo vprašanje pa je: kateri je tisti slovenski jezik, ki ga želimo raziskovati in fonetično-fonološko opisati, kdo ga govori in komu je namenjen? O nujnosti gradivne podprtosti slovenskega jezika smo že govorili (Tivadar 2010 c). Slovenski govorjeni knjižni jezik se je začel na najvišjem nivoju uveljavljati predvsem od ustanovitve Univerze v Ljubljani 1919 naprej, skozi zgodovino pa je bil izoblikovan pod vplivi
2	Celo v javnih položajih se na Slovenskem ni vedno govorilo slovensko; še v novo izvoljeni slovenski skupščini po volitvah leta 1990 je pripadnik jugoslovanske vojske, ki je imela predstavnika v Zboru združenega dela, govoril srbohrvaško, proti čemur so določeni poslanci (Rajko Pirnat) protestirali (glej RTV Slovenija 2011).
3	»To, kar danes poslušamo v slovenskem državnem zboru, v šolah - od osnovnih do univerze, na lokalnih radijskih in televizijskih postajah, na sodiščih, v cerkvah, na pogrebih, na tiskovnih konferencah in javnih predstavitvah itn., je večinoma zelo daleč od vzorne zborne slovenščine in preočitno izdaja pokrajinski izgovor govorcev, njihovo nezmožnost slišati in nadzorovati svoj govor in njihovo slabo zavedanje o govornem položaju, v katerem so se znašli. [...] Tako ni čudno, da pravilno zborno izreko spontano in sproščeno obvlada le malo ljudi in da se na tem področju zborna izreka kaže kot svojevrsten elitističen, prestižen govor. [...] Z veliko pretanjenostjo bi morali namreč loviti krhko ravnotežje med svojim znanstvenim sistemom in razvojem živega govora, hkrati pa ne popuščati pritiskom neznanja in 'teorije spontanosti'.« (Seruga Prek-Antončič 2003: 7, 10, 12)
590
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
različnih regionalnih območij, ki so bila prisotna v središču Ljubljani, pa tudi širše - preko novih oblik tudi od bolj oddaljenih koroško-štajerskih (Breznik 1982a, 1982b). Vsak knjižni jezik je tudi neke vrste umetni konstrukt, ki pa se ne sme preveč oddaljiti od jezikovne realnosti (Stich 1991), kot se je to zgodilo npr. britanskemu nacionalnemu mediju (Kostič 1978).4
Koliko se dejansko uveljavlja slovenščina v mednarodnih krogih, je razvidno iz poročanja slovenskih tolmačev med približevanjem Slovenije EU (Schlamberger idr. 2004), kjer slovenski politiki kljub pravici in prisotnosti tolmačev niso samoumevno uporabljali slovenskega jezika in tolmačenja, zato so jih tolmači, ko so bili tam prisotni, prijazno na to možnost opozorili.5 Danes se sprašujemo tudi o lahko razumljivem jeziku slovenskih reklam, ki je posledica ohlapnejšega odnosa do slovenščine v javnosti (Stritar 2011). Pretirana skrb, zakonsko, deklarativno urejanje jezika, sicer nakazuje šibkost in življenjsko nemoč ohranjajočega jezika, kar je iz zgodovine normiranja jezika znano kot jezikovna intervencija, le da je bil knjižni jezik načeloma dominanten in močnejši (samoumevno in ekskluzivno rabljen v javnosti) v odnosu do neknjižnih zvrsti (Stary 1995, Vidovič Muha 1998a, 1998b, Sgall-Hronek 1992), sedaj pa je v Evropski uniji slovenski (knjižni) jezik šibkejši (po številu govorcev in statusu - v organih evropske komisije načeloma ni delovni jezik) nasproti drugim (knjižnim) jezikom. Ada Vidovič Muha v natančni komparativni analizi mednarodne jezikovne situacije z Zakonom o javni rabi slovenščine in z Ustavo Republike Slovenije poudarja, da »je zakon, ki se nanaša na državni jezik v postmoderni in-
4	Na Slovenskem se pogosto pojavljajo tovrstni očitki nacionalnemu radiu. Jože Faganel, gledališki lektor in pradavatelj na AGRFT, je ob novem pravopisu leta 2001 nacionalni radio opredelil kot »trdnjavo konzervativizma« (Delo 12. 12. 2001, 8). Po mnenju nekdanjega direktorja Radia Slovenija Andreja Rota pa je to na nacionalnem radiu bilo značilno predvsem v preteklosti, ko so govorno izobraževanje vodili tisti, ki so imeli »dosti talenta, a premalo teoretičnega znanja, zato so bili nefleksibilni«. Radio je po Rotovem mnenju naredil premik proti živosti govorjenega jezika, medtem ko se akademija (SAZU) »ni 'premaknila' in protestira ob navadnih 'lapsusih'« (Pogovor z Andrejem Rotom 31. 7. 2002; več v Tivadar 2003a). Ta premik nacionalnega radia v smer živega jezika se je v programskem smislu sicer začel v 70. letih 20. stoletja z oddajo Val 202 na 2. programu Radia Ljubljana (Tivadar 2008).
5	Poleg intenzivne razprave o slovenščini na Slovenskem, še posebej na slovenskih univerzah, pri katerem je sodelovalo več jezikoslovcev (Ada Vidovič Muha, Marko Stabej, Monika Kalin Golob, Erika Kržišnik ...), ni odveč omeniti najnovejšega primera ob evalvacijskem obisku Nakvisove komisije na Filozofski fakulteti 11. decembra 2012 v Ljubljani. V njej je bil en sam tuji evalvator, profesor filologije iz Francije, zaradi česar je bil zagotovljen tolmač, vendar je bilo obenem tudi omenjeno, da zaradi učinkovitosti in lažjega sporazumevanja pogosto pogovor poteka kar v angleščini. To ni bilo v skladu z navodili, ki smo jih dobili pred evalvacijo, da moramo premišljeno in argumentirano ter natančno odgovarjati, kar je v tujem jeziku težko. Evalvacija je potem potekala v angleščini vse do protesta rednega profesorja z Oddelka za zgodovino, ki je podvomil o zakonitosti tega početja, in protesta avtorja tega prispevka, slovenista. Slovenščina je torej na Univerzi bila tudi dejansko potisnjena v položaj manjvrednega jezika, do katerega imamo sicer pravico, če česa »ne bi razumeli« (besede evalvatorja z Nakvisa). Položaj očitno postaja podoben realnosti v bivši Jugoslaviji oz. v zamejstvu - pravica je, tudi zapisana, vendar se v realnosti ne izvaja. Podobne prakse se vsakodnevno dogajajo predvsem v multinacionalkah na Slovenskem, kar bi bilo vredno dodatne natančne analize. Kot samozavesten narod bi morali težiti k poučevanju slovenščine govorcev, ki jim slovenščina ni materni jezik, še posebej tistih z daljšim bivanjem v Sloveniji. K temu bi morala stremeti cela Univerza in še posebej Oddelek za slovenistiko in Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko. In seveda ohranjati ter nadgrajevati govor maternih govorcev slovenskega jezika, še posebej njegovih vidnih predstavnikov v politiki, znanosti in kulturi tako na Slovenskem kot v mednarodni javnosti.
Hotimir Tivadar, Nove usmeritve pri raziskavah govora s pogledom v preteklost
591
formacijski družbi, izraz krize jezikovne identitete« in posredno »priznanje poraza takih instrumentov jezikovne politike, ki jih dopušča narava jezika kot samo človeku lastnega načina sporazumevanja«. Res pa je to še vedno bolje kot le tiho pristajanje na pešanje jezika in kulture (Vidovič Muha 2003a: 22).
2.2 Pomen kodifikacije slovenskega jezika
Slovenski jezik ima dolgo kulturnojezikovno tradicijo, od Trubarjevega abecednika in protestantskih knjig, vključno z Dalmatinovo Biblijo, pa ima tudi izrazito knjižno tradicijo, ki v celoti ni bila nikoli prekinjena. Stanislav Škrabec, ki ga imenujemo tudi oče slovenske fonetike, se je vračal pri kodificiranju pisnega jezika vse do 16. stoletja. Ne smemo zanemariti združevalnega značaja slovenskega jezika v vsej zgodovini slovenskega naroda. Ker ostaja stična točka vseh slovenskih govorcev in državljanov, ne more biti regionalno utemeljen.
Globalizacija z novimi mediji je spremenila način izražanja in razširjanje jezikov. Svetovni jeziki se pojavljajo v vse več medijih, ki so tudi soustvarjalci in oznanjeval-ci manjših jezikov in tako pripomorejo k njihovemu razvoju: »Večpredstavna tehnologija, ki lahko v poljubni kombinaciji shranjuje govor, pesmi in slike, je za to nalogo še veliko primernejša kot tradicionalna knjiga.« (Atlas jezikov 1999: 215) Mediji pomagajo razširjati vlogo narečij, kar množica lokalnih RTV-postaj na Slovenskem potrjuje - regionalno kulturo z jezikom najbolj spodbujajo regionalne radijske postaje, ki imajo temu primeren status in financiranje (več Tivadar 2003c, 2011b),6 kar spodbuja tudi EU (Vidovič Muha 2003a). Tudi svetovne in ekonomsko močne države in podjetja imajo ekonomski interes za izražanje v (državnem) jeziku z manjšim številom govorcev, saj globalizacija daje lokalnosti nov pomen. Nacionalne države, ki so jim že pred nekaj časa pristaši amerikanizacije napovedovali konec, so obstale in se prilagodile (Rizman 2003).
3 Pogled v preteklo raziskovanje in kodificiranje slovenskega govora
V slovenščini imamo le en pravorečni priročnik, in sicer Slovensko pravorečje (1946) Mirka Rupla, sicer je govorjeni jezik obravnavan znotraj slovarja, slovnice in pravopisa. Govorjeni jezik je opisan v Slovenski slovnici (Toporišič 1976) in kodifi-ciran znotraj pravopisa (SP 2001; Dular 2002), kar kaže na podrejen status pravo-rečja znotraj slovenskega jezikoslovja, deloma pa je odraz pomanjkanja samostojne pravorečne tradicije.
6 Načeloma je znotraj nacionalnega možen tudi obstoj narečnega. O tem priča primer razvoja narečja v Pomurju, kjer se je narečje kljub oz. predvsem zaradi združevalnosti knjižnega jezika ohranilo. V tem času je zaradi premajhne nacionalne prepoznavnosti skupnega slovenskega jezika zasebni narečni govor v Porabju skoraj v celoti zamrl in se sedaj oživlja s pomočjo slovenskih šol. Vprašanje pa je, ali bo možno doseči zadostno število »novih« govorcev, da bi se zares začel spet govoriti tudi v zasebnem govornem položaju med mlajšimi govorci (Tivadar 2009). V sinergičnih učinkih »prvega« maternega jezika (narečja) in »drugega« maternega jezika (knjižnega jezika) bo slovenski nacionalni prostor sprejemal dvojezičnost oz. večjezičnost, ki je na Slovenskem že od nekdaj prisotna in bo v odprtem globalnem svetu postajala še pomembnejši dejavnik (Stabej 2003).
592
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Spetost pisnega in govorjenega ima podlago v zgodovinskem razvoju na Slovenskem. Dalmatinova Biblija in pisni jezik protestantov sta bila podlaga sodobnemu pisnemu jeziku. V 19. stoletju je ob razpravah o parlamentarnem, tj. slovenskem javnem govoru v deželnem parlamentu prišlo, za razliko od srbskega jezika, do pravila »govori, kot je zapisano« (Tivadar 2010b). Ta zakonitost se nadaljuje tudi v sodobnem medijskem govoru, kjer govorci še posebej pri vsebinsko zahtevnejših besedilih govorijo s pomočjo bralnega zaslona,7 kar daje vtis prostogovorjenosti in spontanosti. Tudi politiki pogosto uporabljajo bralne zaslone. Pisni jezik torej (p)ostaja pomemben dejavnik pri oblikovanju javnega govora. Govor je vse bolj brano spontan, radijski govorci uporabljajo termin »govorno branje«, ki opredeljuje privlačno, nemonotono branje (Pirc 2005: 153-159). Tudi povsem spontani govor, ki ga predstavlja narečni oz. neknjižni govor nasploh, se nenehno pojavlja v medijih; najbolj gledane televizijske oddaje so resničnostni šovi, kjer je neknjižnost tudi zaradi vsebine praktično zapovedana.
Za konec tega poglavja v zagovor potrebi po še boljšem kodificiranju govorjenega jezika in samostojnem pravorečnem priročniku omenimo še besede čeških jezikoslovcev (Travniček 1942, cit. po Nebeskä 1996: 28) o kodifikaciji in govorjenem knjižnem jeziku: »Knjižni govor je potrebno venomer speljevati do njegove struge, omejevati njegovo diferenciacijo, in to dela, vsaj v osnovnih rečeh, kodifikacija.« Treba je izpostaviti pozitivno lastnost kodifikacije, ki izhaja iz strukturalnih opisov jezika: kodifikacija mora potekati na osnovi celovitih opisov sodobnega knjižnega jezika in mora biti namenjena vsem govorcem jezika (prim. Nebeskä 1996, Havränek (1932), 1963)). Cilj mora biti torej pravorečno določen, a obenem tudi toleranten knjižni izraz. Upravičene in z rabo izpričane dvojnice, kot je npr. naglas pri števnikih 12-19, ki je ustrezno opisan in kodificiran v SSKJ (SAZU 1970), ali pa vzglasni (korenski) izgovor fonema /v/ pred jezičnikoma /l/ in /r/ (tip vlada, vreme), kjer bi moral biti glede na raziskave dovoljen tako zobno- kot tudi dvoustnični izgovor ([vl-, vr-/wl-, wr-] (Tivadar 1999, Gošte 2012; Toporišič 2003), morajo biti smiselno kodificirane. Kakovostno usmeritev določanja knjižnega jezika, ki jo je začrtal Slovar slovenskega knjižnega jezika, ni treba na silo, neupravičeno in v celoti spreminjati.
3.1 Vprašanje ustreznega javnega govor(c)a8
V raziskavah slovenskega govora je bilo zelo pogosto precej izpostavljeno opredeljevanje govorcev (Srebot Rejec 1988a, Toporišič 2003). Toporišič načeloma zelo konkretno problematizira govorce, analizirane v okviru drugih raziskav, npr. Tatjane Srebot Rejec (1988a, b, 1998): »Primeren izgovarjalec Srebotove je le Ju, druga dva
7	Bralni zaslon, krajše bralnik, sicer še ni uveljavljen termin, bi pa mogoče bil sprejemljiv glede na samo podobo in funkcijo: to je namreč zaslon nad kamero, ki je namenjen voditelju za branje. Za žargonski televizijski »trotlboben« bi lahko uvedli termin TV-bralnik. Politiki uporabljajo za branje prozorne plošče, ki bi jih lahko poimenovali bralne plošče.
8	V slovenskem jezikoslovju je bilo preveč ukvarjanja s tem, kdo je tisti pravi govorec (Tivadar 2011b, 2012).
Hotimir Tivadar, Nove usmeritve pri raziskavah govora s pogledom v preteklost
593
sta napovedovalca RTV-jevskega šolanja, poleg tega Ka ni Slovenec.«9 (Toporišič 2003: 133)10
Če se najprej ustavimo pri prvem očitku: napovedovalec, tj. šolani govorec nacionalne RTV. Oba govorca sta napovedovalca nacionalnega radia in sta nedvomno dodatno šolana za govor, obenem pa kot izkušena govorca tudi dovolj neodvisna. Sicer so bili takrat napovedovalci predvsem bralci in s stališča vpliva pisnega jezika bi bilo možno oporekati pripravi gradiva in pretirani artikuliranosti in branosti, nespontanosti. Toda Toporišič je oporekal neustreznemu šolanju, »skvarjenosti« govorcev (RTV šola), ne pa pretirani branosti. Omenjena govorca sta prav gotovo zaznamovala slovensko medijsko stvarnost, bila sta prepoznavna in po mnenju mnogih strokovnjakov ter poslušalcev kakovostna, splošno sprejemljiva in sta vplivala na normo širšega dela slovenskih poslušalcev in gledalcev. Ali lahko izločimo velik del slovenskih (medijskih) govorcev, ki so dandanes tudi najvplivnejši, to so medijski govorci, katerih najprepoznavnejši del so (bili) napovedovalci?
S stališča sodobne slovenščine je vprašljiva vnaprejšnja izločevalnost zaradi porekla govorca. Ali se torej tujec, ki to v bistvu ni več, saj je pred tem že desetletja živel v Sloveniji in v slovenskem jeziku, ne more vzorno naučiti slovenščine? Ali temu govorcu ne moremo (smemo?) priznati prepoznavnosti, kakovosti in nezazna-movanosti?
Dodatno je zanimiv Toporišičev argument o fonološki relevantnosti kolikosti na-glašenih samoglasnikov in tonemskega naglasa: »Seveda je kolikost [...] fonološko relevantna, samo treba je najti izgovarjalce, ki kračine imajo. Nesmiselno je po Šu-šteršiču trditi, da »tonemski naglas v slovenščini večinoma ni pomensko razločevalen (Gros 2000: 51)«. Važno je, da velikokrat je in da je lahko.« (Toporišič 2003: 133) Iz te trditve je razvidno, da je Toporišičev »opis« v bistvu predpisovalen, kar je paradoksalno že samo po sebi. Grosova po Šuštaršiču natančno povzema, pomemben je samo poudarek: Toporišič tonemskost in kolikost zagovarja, medtem ko se Grosova in Šu-štaršič zavzemata za realnejši opis slovenskega jezika, ne pa za poudarjanje njegovih specifičnosti, ki so izjemoma prisotne - s tem seveda knjižni jezik postane še težji, kot v resnici je. Občutek težavnosti slovenskega jezika med njegovimi uporabniki torej ni nič čudnega. Tovrstni Toporišičevi argumenti, ki so bili še dodatno potencirani v polemikah ob izidu Slovenskega pravopisa in so privedli do znanega iskanja naravnega govorca, naravnega Ljubljančana (Okrogla miza o SP 2001, 16. 5. 2002, 19.00-22.00, objavljeno v Studiu ob sedemnajstih, 20. 5. 2002, 1. program RSLO), prav gotovo ne vodijo k opisu in normiranju slovenskega jezika (Tivadar 2010b, 2011, 2012). Moramo se vprašati predvsem, za kaj, kaj in za koga raziskujemo jezikoslovci.
V Slovenskem pravorečju Rupel opredeljuje normirani govor z besedami: »Enotna, najskrbnejša in najplemenitejša oblika govorjenega knjižnega jezika se imenuje knjižna ali zborna izreka}1 Potreba po taki izreki je tem večja, čim kulturnejši je
9	Tudi Srebot Rejec (2000) izpostavlja izvor svojih govorcev.
10	Pri tem se je pokazala neustreznost označevanja govorcev po začetnih črkah, saj je lahko ugotovljivo, kdo konkretno so in so zaradi tega podvrženi subjektivni kritiki jezikoslovcev in javnosti.
11	Termin zborna izreka je precej razširjen med šolskim osebjem, če sodimo po knjigi pedagoga Dolgana Govorno ustvarjanje (1996: 71), kjer loči med knjižnim (pisnim) jezikom in »zbornim (govorjenim) jezikom«, vendar najdemo tudi rabo »knjižna ali zborna izreka« (Dolgan 1996: 70).
594
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
narod in čimbolj zgodovinski je njegov pravopis.« (Rupel 1946: 4) Rupel se zaveda zgodovinskosti slovenskega pravopisa, obenem pa izpostavlja enotnost knjižne izreke in narod, torej tudi združevalno in reprezentativno funkcijo knjižnega jezika. Seveda je v duhu časa po 2. svetovni vojni prisotna rahla patetičnost, kar zasledimo tudi v uvodu v slovnico štirih (Bajec-Rupel-Kolarič 1964: 4-9). Toda nacionalna komponenta je tisto, kar je značilno za knjižni jezik in s čimer je knjižni jezik sicer vnaprej obsojen na manipulativnost. Dolga tradicija in splošna sprejetost sta vendarle tisti lastnosti knjižnega jezika, ki jima kritiki ne oporekajo (Skubic 2003: 59; cit. po Brozovič 1970: 15).
Zakaj navajamo vse te citate in vire, iz katerih še danes črpa slovensko jezikoslovje in strokovna javnost? Ker v iskanju pravega govorca pogosto pozabimo na jezikovno realnost. Jezikovna realnost je tudi neslovenski izvor prepoznavnih javnih govorcev,12 ki so tudi kakovostni (že omenjeni primer zelo znanega in kakovostnega »neslovenskega« radijskega napovedovalca Slobodana Kaloperja,13 ki ga omenjam s celim imenom, saj skrivanje za tako prepoznavno šifro in osebnimi podatki nima smisla).
Iz kratke ponazoritve iskanja ustreznega govor(c)a za fonetične analize pridemo do spoznanja, da je v sodobni slovenščini in govornih raziskavah pomembnejše, kakšen je ta govor (glede na že obstoječe opise knjižnega jezika) in kako je vpliven, ne pa kdo natančno govori. Izvor govorca postane relevantnejši pri razlagi določenih fonetičnih značilnosti, ki jih - poleg instrumentalnih analiz - perceptivno preverimo na večjem številu govorcev (Tivadar 2004b; Huber 2006) namesto na osnovi lastnega občutka. Pri tem subjektivne naravnanosti raziskovalca ne moremo povsem izključiti, nenazadnje gre za živ jezik, ki ga najlažje raziskujejo prav prvi govorci tega jezika, ki z njim in v njem živijo. Vendar ta subjektivnost (izvor raziskovalca) ne more služiti »popravljanju« instrumentalno pridobljenih rezultatov. Glavno vodilo opisa knjižnega jezika, kodifikacije knjižnega jezika naj bi bila čim večja jasnost in razumljivost s stališča sprejemnika ter sprejemljivost za čim širši krog ljudi (Palko-vA 1997: 321) - narodna združevalnost in reprezentativnost pa bi morala biti nekaj samoumevnega.
3.2 Vprašanje ustreznega knjižnega območja
To vprašanje smo deloma že analizirali v zgornjem poglavju, saj gre za povezani značilnosti raziskovalnega gradiva. Tule je treba izpostaviti še nekaj pomembnih trditev, ki niso v skladu z osnovnim namenom slovenskega (knjižnega) jezika in njegovo združevalno-reprezentativno vlogo.
12	Večina medijskih osebnosti (politiki, TV-voditelji, igralci) je neljubljanskega izvora (Tivadar 2012), sploh če analiziramo njihovo družinsko poreklo.
13	Anonimizacija analiziranih govorcev je zaradi problematiziranja oz. zavračanja njihovega govora kot neustreznega nujna. Obenem morajo biti govorci natančno opredeljeni (Tivadar 2004a, b, 2010a). Natančno opredelitev upoštevajo tudi pri Govorjenem korpusu slovenščine (Zwitter-Verdonik 2011 in gos), kjer pa je tudi precej govorcev, katerih poreklo ni znano, čeprav so to znani javni govorci (profesorji, politiki ...), saj je osnovni namen korpusa pridobitev čim večje količine relevantnega govorjenega gradiva; govorci in z njimi povezana regionalnost pri tem ni v ospredju.
Hotimir Tivadar, Nove usmeritve pri raziskavah govora s pogledom v preteklost
595
V SSKJ je bilo nedvoumno zapisano, da je bilo »pri določanju izgovora [...] praviloma upoštevano vse slovensko ozemlje, predvsem pa osrednji del z Ljubljano; upoštevana je [bila] tudi tradicija. Intonacija se [je] naslanja[la] na knjižni govor ljudi, doma z osrednjih področij s tonemskim naglaševanjem, zlasti v Ljubljani.« (Uvod v SSKJ 1970: § 9; poudaril HT; več o tem v Tivadar 2010b) Opozoriti je treba na besede praviloma in predvsem ter na tradicija in knjižni govor. Knjižni jezik je teoretično in tudi praktično opredeljen v SSKJ od 70. let 20. stoletja kot samostojna jezikovna zvrst, ki je v veliki meri določena tudi z ekonomsko-politično-kulturnim središčem Ljubljano. Zato je usmeritev, ki v prvi vrsti zahteva podatek o narečni bazi govorca in vse neosrednjeslovenske govorce izloča kot neustrezne, neskladna z osnovnim namenom (slovenskega) knjižnega jezika.14
Dodajmo še nekaj kontradiktornih navedkov: Glede pravorečnosti naglaševanja Toporišič v Slovenski slovnici navaja, da sta obe vrsti knjižni, »prednostna pa je tonemska« (Toporišič 2000: 63). Tonemsko naglaševanje, kot ga poznajo v Ljubljani - in je podlaga knjižnega naglasa tudi po Riglerju -, je »vabljivo tudi za tiste, ki ne govorijo tonemsko«. (Toporišič 2000: 63) V Slovenskem pravopisu 2001 (§ 622) kot tudi v Enciklopediji slovenskega jezika (Toporišič 1992: 116) potem bolj združevalno opredeljuje obe vrsti naglaševanja kot enakovredni.
Ljubljana je sicer v veliki meri narečna podlaga knjižnega jezika, v govoru zelo očitna t. i. moderna vokalna redukcija pa ni del knjižnega jezika (Orožen 1996: 108; Tivadar 2011b). Izgovor samoglasnikov (in tudi soglasnikov) na osrednjeslovenskem območju je v nejavnem govoru reduciran. Pogosto pa osrednjeslovenski govorci svojo narečnost prenesejo v javni govor; tudi drugi govorci slovenskega jezika v javnosti govorijo drugače kot zasebno (Tivadar 2010a). Pri obravnavi knjižnega jezika, še posebej slovenskega, v razmerju do prestolnice, torej Ljubljane (Tivadar 2010b), se je treba zavedati vpetosti pisnega jezika v govorno realizacijo v javnosti in posledično jasnejšo artikulacijo v knjižnem jeziku. Reduciranje samoglasnikov je moteče vsaj za tisti del slovenskih govorcev, ki tega nimajo v svojih narečnih govorih - združevalna vloga knjižnega jezika bi bila s tem okrnjena. Prav jasno razlikovanje med posameznimi samoglasniki je fonološko relevantno in za kakovostno komunikacijo pomembno; npr. vas : ves.
Pisni jezik je pomemben del govorjenega knjižnega jezika in vsi na Slovenskem šolajoči govorci so preko procesa opismenjevanja in izobraževanja pretežno v knjižnem jeziku v podobnem položaju. Jezikoslovci tega dejstva ne moremo prezreti, kar pa ne pomeni, da je govorjeni knjižni jezik »posnetek« pisnega jezika. Zato se je poleg naslonitve na narečni (ljubljanski) naglasno-samoglasniški sistem (razen omenjenega reduciranja) potrebno ozreti na slovenski (knjižni) jezik kot samostojno jezikovno zvrst, ki ima svoj kodifikacijski priročnik (in bi morala imeti svoj pravo-
14 Novejše raziskave (Jurgec 2012) so instrumentalno in metodološko na bistveno višjem nivoju kot fonetične raziskave v preteklosti. Toda rezultati, ki se predstavljajo kot revolucionarni podatki o slovenščini (npr. o 9 samoglasnikih v slovenščini), so dejansko omejeni na fonetično-fonološko značilnost osrednjeslo-venskih govorcev. Takoj se zastavi vprašanje, ali gre za lokalno ali splošnoslovensko značilnost. O tendenci po centralizaciji knjižnojezikovne norme smo pisali že na več mestih: slovenski pravorečni model ni tako preprosto razumljiv, še posebej ne tujcu iz anglosaškega območja (Tivadar 2010b, 2011, 2012). Toporiši-čevo »oživljanje« knjižnega jezika s strani osrednjeslovenskega govora ni ustrezna in pomeni vračanje v razdvojeno in z regionalnostjo precej omejeno ter s stališča knjižnega jezika nerealno jezikovno stvarnost.
596
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
rečni priročnik), slovensko šolstvo s slovensko govorečimi učitelji, slovensko govoreče politike in nenazadnje množico medijev, ki v informativnih oddajah in drugih vsebinsko zahtevnejših ter pisno pripravljenih oddajah, govorijo oz. berejo načeloma knjižno. Tudi raziskovalci se morajo ukvarjati predvsem z raziskovanjem govora in realnih govorjenih besedil, ne pa z iskanjem (in ustvarjanjem) fonetičnih posebnosti, ki so izražene le pri določenem delu govorcev (pa čeprav osrednjeslovenskih). Tuji govorci, ki slovenščino obvladajo na ravni prvega jezika, so perceptivno povsem enakovredni maternim govorcem slovenskega jezika; perceptivni testi med govorci iz posameznih pokrajin in držav namreč niso pokazali bistvenih razlik npr. v razpoznavanju samoglasniških parov, tip kldp : klop (Tivadar 2004a, b).
Tudi raziskovalci slovenščine se ne bi smeli izključevati samo na osnovi regionalnega porekla oz. govora, kar je žal razvidno iz naslednjega citata: »Raziskovalci glasovne podobe slovenščine, ki tonemskosti ne obvladajo ali celo ne zaznavajo oz. prepoznavajo, so res reveži. (Celo Baudouin de Courtenay je bil glede tega prikrajšan.)« (Toporišič 2003: 131)15
4 Raziskovanje slovenskega govora v sedanjosti in prihodnosti
Raziskovanje predvsem na podlagi osebnega jezikovnega čuta vodi do napak in subjektivnega izpostavljanja le svoje »resnice«, svojega območja in svojega sloja prebivalstva, če parafraziramo Toporišičeve besede z začetka njegovega govornega jezikoslovnega raziskovanja.16 Ob tem pa moramo izpostaviti, da je Toporišič na začetku kritiziral takratni pravopis, slovar in slovnico, kar je tudi prav. Žal sam tega kasneje ni dopuščal in je vsem, ki so želeli na novo raziskovati slovensko fonetiko, očital, da se motijo oz. da je vse že narejeno (Toporišič 2003, 2004). Tudi Bezlajevo delo je bilo v slovnici premalo poudarjeno in njegovo avtorstvo skiagramov premalo izpostavljeno (Toporišič 1976, Bezlaj 1939, Tivadar 2007). Delno je potem Toporišič to popravil in Bezlaju posvetil uvodni dve strani članka o pregledu slovenske eksperimentalne fonetike (Toporišič 2003: 119-120).
Sodobni raziskovalci govora so zaznamovali in še zaznamujejo slovensko raziskovanje govora v 3. tisočletju. Na ljubljanski Filozofski fakulteti se poleg sloveni-stičnega oddelka, kjer je fonetik pisec tega članka, s fonetiko pa se ukvarja v okviru dialektologije še Vera Smole, ukvarjajo s fonetičnimi raziskavami in kontrastivnimi analizami tudi na oddelkih za tuje jezike. Z govorom se ukvarjajo na slavističnem oddelku: na kroatistiki Vesna Požgaj Hadži, ki intenzivno sodeluje z zagrebško fone-
15	Pri računalniško podprtem raziskovanju, npr. s programom Praat, dokaj natančno prikažemo tudi tonemski naglas. Načeloma tonemski naglas lahko sliši vsak govorec, ki ima posluh in se ga vsaj teoretično in perceptivno lahko priuči. Vprašanje pa je, koliko lahko to teoretično in perceptivno (po)zna(va)nje to-nemskega naglasa prenese v svoj govor. Predvsem pa se zastavlja s stališča naravnih govorcev slovenščine vprašanje, ali tovrstna prestižnost pripomore k večji kakovosti in sprejemljivosti (slovenskega) knjižnega jezika (Palkova 1997: 321).
16	»Ko bi se knjižno govoreči in pišoči res ravnali po nepopolnih ali napačnih predpisih slovnice in slovarja, teh dveh prav gotovo ne bo nič spodbudilo, da svoj uk izboljšata. [...] Ker prav je v izgovoru navsezadnje vendarle tisto, kar potrjuje govorna praksa za te stvari pristojnega jezikovnega območja in sloja prebivalstva. Edino to je v izgovoru lepo, drugega objektivnega merila v jezikih glede tega ni!« (Toporišič 1967: 115, 118)
Hotimir Tivadar, Nove usmeritve pri raziskavah govora s pogledom v preteklost
597
tiko, kjer je začel tudi Toporišič, na zahodnoslovanskih študijih Petra Stankovska in na primerjalnem slovanskem jezikoslovju Matej Šekli. Na oddelku za anglistiko sta dejavna Rastislav Šuštaršič in Smilja Komar, ki sta (so)avtorja slovenskega opisa za IPA (Suštaršič-Komar-Petek 1995), na oddelku za romanistiko se s preučevanjem govora ukvarja Primož Vitez, na oddelku za germanistiko z nederlandistiko in skan-dinavistiko pa znotraj poučevanja nemščine Vanda Vremšak Richter. Na Akademiji za gledališče, režijo, film in televizijo imajo katedro za govor (Tomaž Gubenšek, Katja Podbevšek), ki jo zanima govorna realizacija, interpretacija umetniških besedil in gledališki govor. Na Fakulteti za družbene vede se s stališča medijske problematike in jezikovne kulture z govorom intenzivno ukvarjata Monika Kalin Golob in Tina Verovnik, na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani pa Martina Ozbič. Na Inštitutu Frana Ramovša ZRC SAZU se s fonetičnimi raziskavami ukvarjajo predvsem Jožica Škofic, Peter Weiss in Karmen Kenda Jež. Na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru so raziskovalci govora Melita Zemljak (narečjeslovje), Drago Unuk (sodobni knjižni jezik), Alenka Valh Lopert, Mira Krajnc Ivic (analize medijskega govora in drugih govorjenih besedil).
Na področju govornih tehnologij je v zadnjem času nastal govorjeni korpus (Ver -DONiK-ZwiTTER Vitez 2011), ki je prosto dostopen na spletu. Z analizami in s sintezo govora se ukvarjajo raziskovalci z elektrotehnične fakultete in Inštituta Jožefa Štefana Jerneja Gros, France Mihelič, Simon Dobrišek, Marko Grobelnik. Nikakor ne nazadnje je potrebno omeniti fonetika slovenista Petra Jurgca, trenutno na Nizozemskem na Leiden University Centre for Linguistics. Število raziskovalcev dokazuje velik razvoj tega področja v zadnjih dveh desetletjih.
5 Zaključek
Slovenski jezik je pogosto obravnavan kot povsem enoten in monoliten sestav brez jezikovnih variant, saj je bil raziskovan predvsem na osnovi njegove pisne izrazne podobe. Raziskovanje množice slovenskih narečij je dobilo opis v Slovenskem lingvističnem atlasu 2011.
Za fonetično-fonološki knjižni sistem je pomembno vprašanje ustreznega govornega gradiva, še posebej v slovenskem primeru, kjer je pomen jezika s stališča enotnosti in združevalnosti toliko večji. Množica slovenskih narečij še vedno živi, razvija se regionalni jezikovni izraz, ki ga podpirajo mnogi lokalni mediji s posebnim pomenom (Tivadar 2006, 2008, 2011).17 Zato je jasna opredelitev knjižnega govora kot samostojne jezikovne enote, ki je skupna vsem slovenskim govorcem, v interesu uporabnikov jezika in njegovih raziskovalcev, temu pa pritrjuje tudi raba, status in opis knjižnega jezika, tudi v Slovenskem pravopisu. Natančna opredelitev znotraj samostojnega pravorečnega priročnika je pomembna za izobraževanje knjižnega jezika (šolstvo), ki bo zagotovilo za nadaljnje kakovostno govorno izražanje v slovenščini, katera ne sme biti podrejena nekemu nerazumljivemu in regionalno omejenemu »nadjeziku«. Zavedati se je treba nedokončnosti, nenehnega dopolnjevanja in razno-
17 Na medijskem področju torej sobivata neknjižni (narečni, regionalno pogojen) in knjižni (nacionalni) jezikovni izraz (glej APEK).
598
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
likosti rezultatov in metodoloških pristopov. Jezik živi in se razvija neodvisno od hotenja jezikoslovcev, jezikoslovci so le spremljevalci in natančni opisovalci jezikovne
stvarnosti, na kateri morajo temeljiti znanstveni dosežki.
Viri in literatura
APEK (Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije). Splet.
Anton Baiec, Mirko Rupel, Rudolf Kolarič, 1956: Slovenska slovnica. Ljubljana: DZS.
France Bezlaj, 1939: Oris slovenskega knjižnega izgovora. Ljubljana: Znanstveno društvo.
Anton Breznik , 1982a: Razvoj novejše slovenske pisave pa Levčev pravopis. Jezikoslovne razprave. Ur. J. Toporišič. Ljubljana: SM. 83-133.
--, 1982b: Naglas v šoli. Jezikoslovne razprave.Ur. J. Toporišič. Ljubljana: SM. 343365.
František ČermAk , 2003: Minor languages in today's Europe: The Czech case. Slovenski knjižni jezik - aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje: Ob 450-letnici izida prve slovenske knjige.Ur. A. Vidovič Muha. Ljubljana: Filozofska fakulteta (Obdobja, 20). 43-49.
Anita Gošte, 2012: Izgovor fonema /v/ v sodobnem medijskem govoru: Diplomsko delo. Ljubljana:[Anita Gošte].
Jerneja Gros, 2000: Samodejno tvorjenje govora iz besedil: Postopek za izdelavo sintetizatorja slovenskega govora. Ljubljana: Založba ZRC.
Bohuslav HavrAnek, (1932), 1963: Ukoly spisovneho jazyka a jeho kultura: Studie o spisovnem jazyce.Praga: ČSAV.
Damjan Huber , 2006: Percepcija samoglasniških opozicij pri dijakih pomurskih srednjih šol. Jezik in slovstvo 51/1. 71-83.
Smilja Komar, Bojan Petek , Rastislav Suštaršič, 1995: Slovene: Illustrationsofthe IPA. Journal of the international phonetic association 25/2. 86-90.
Borde Kostič, 1978: Za višu govornu kulturu. RTV Teorija i praksa. Beograd: RTV Beograd. 139-147.
Tatjana Pirc, 2005: Radio. Zakaj te imamo radi. Ljubljana: Modrijan.
Mojca Schlamberger brezar idr.,2004: Prevajanje in tolmačenje strokovnih besedil:[Okrogla miza na tečaju za prevajalce in tolmače »Slovenščina za tujce -strokovni jeziki«, UP ZRS Koper, 21. 5. 2004]. Koper.
Petr Sgall, Jiri Hronek, 1992: Čeština bezprikras. Praga: H&H.
Slovenščina v javnosti: gradivo in sporočila, 1979. Ur. B. Pogorelec. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, Republiška konferenca SZDL.
Slovenski lingvistični atlas,1, 2011: Človek (telo, bolezni, družina). 1, Atlas [Kartografsko gradivo]. Ur. J. Škofic idr. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Hotimir Tivadar, Nove usmeritve pri raziskavah govora s pogledom v preteklost
599
Tatjana Srebot Rejec, 1988: Word accent and vowel duration in standard slovene: An acoustic and linguistic onvestigation. München: O. Sagner.
Zdenek Stary, 1994: Ve jménu funkce a intervence. Praga: Karlova univerza.
Aleksandr Stich, 1991: O počatcich moderni spisovné češtiny. Naša Reč 2. 57-62
Stanislav Škrabec, 1870: O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi. Novo mesto: Gimnazija.
--, 1994: Jezikoslovna dela, 1-2. Ur. J. Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica.
--, 1995: Jezikoslovna dela 3. Ur. J. Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica.
--, 1998: Jezikoslovna dela 4. Ur. J. Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica.
Hotimir Tivadar , 2003: Kontrastna analiza slovenskih i hrvatskih vokala (moguci izgovorni problemi saslovenskog aspekta)/Contrastive analysis of Slovene and Croatian vowels (some pronunciation problems of Croatian speakers of Slovene). Govor 20/1-2. 449-466.
--, 2004a: Fonetično-fonološke lastnosti samoglasnikov v sodobnem knjižnem jeziku. Slavistična revija 52/1. 31-48.
--, 2004b: Priprava, izvedba in pomen perceptivnih testov za fonetično-fonološke raziskave (na primeru analize fonoloških parov). Jezik in slovstvo 49/2. 17-36.
--, 2004c: Aktualnost in uporabnost Škrabčevih razprav za sodobni slovenski jezik in jezikoslovje. Slovenščina v šoli 9/2. 1-7.
--, 2006: Slovenski medijski govor v 21. stoletju in pravorečje - RTV Slovenija vs. komercialne RTV-postaje/Slovene media speech in 21stcentury - RTV Slovenija vs. commercial RTV Stations. Kapitoly s fonetiky a fonologie slovanskych jazykû. Praga: Karlova univerza. 209-226.
--, 2007: Vprašljivost nekaterih »večnih resnic« v govorjenem knjižnem jeziku - na primeru samoglasnikov. Acta Universitatis Carolinae, Philologica, Phonetica Pragensia. 59-74
--, 2008: Pravorečje, knjižni jezik in mediji. Slovenski jezik, literatura, kultura in mediji.44. SSJLK. Ur. M. Pezdirc Bartol. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 24-35.
--, 2009: Pomen glasoslovja in pravorečja pri učenju slovenščine (s poudarkom na po-rabskem primeru). Slovenski mikrokozmosi - medetnični in medkulturni odnosi. Ur. I. Novak Popov. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 41-51.
--, 2010a: Normativni vidik slovenščine v 3. tisočletju - knjižna slovenščina med realnostjo in idealnostjo. Slavistična revija 58/1. 105-116.
--, 2010b: Slovenski jezik med knjigo in Ljubljano. Vloge središča: Konvergenca regij in kultur. Ur. I. Novak Popov. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije. 25-35.
600
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
--, 2010c: Gradivna utemeljenost opisa slovenskega (knjižnega) jezika. Izzivi sodobnega jezikoslovja. Ur. V. Gorjanc, A. Žele. 53-62.
--, 2011a: Vzpostavitev razmerij med govorom in branjem, recitacijo in igranjem. Meddisciplinarnost v slovenistiki. Ur. S. Kranjc. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi-/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete(Obdobja, 30). 15-22.
--, 2011b: Regionalna (in socialna) različnost slovenskega (knjižnega) jezika v zgodovini in sedanjosti. Globinska moč besede: Red. prof. dr. Martini Orožen ob 80-letnici. Ur. M. Jesenšek. Maribor: FF UM. 80-91.
--, 2012: Codification of the spoken language: An example of contemporary Slovene.
Linguistica5 2.337-348.
Jože Toporišič, 1961: Slovenski jezik na pločama. Zagreb: Institut za fonetiku FF Sveučilišta u Zagrebu.
--, 1967: Jezikovni pogovori II. Ljubljana: CZ.
--, 1976-2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
--, 1978: Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika. Maribor: Obzorja.
--, 2003: Eksperimentalno fonetične raziskave slovenskega knjižnojezikovnega gla-sovja in tonemskosti. Slavistična revija 51(posebna številka). 119-140.
--, 2004: Še z okrepljenimi močmi nad Slovenski pravopis. Slavistična revija 52/2. 209-227.
RTV Slovenija, 2011: Gibanje neuvrščenih: Oči vsega sveta uprte v Beograd (avtorja B. T., K. S.). RTV Slovenija, 5. 9. 2011. Splet.
RTV Slovenija (Aleksander Kolednik), 2011: Pirnat: Demosova vlada je bila gotovo ena najuspešnejših, kar smo jih imeli. RTV Slovenija, 8. 8. 2011. Splet.
Ada Vidovič Muha , 1996: Razvojne prvine normativnosti slovenskega knjižnega jezika. Jezik in čas. Ljubljana: ZIFF. 15-41.
--, 1998a: Dynamika normativnych kritérii v slovanskych jazykoch (na zaklade slo-vinskychskûsenosti). Jazykovedny časopis 49/1-2. 35-56.
--, 1998b: Družbeno-politični vidik normativnosti v slovanskih knjižnih jezikih. Slavistična revija 46/1-2. 95-116.
--, 2003a: Sodobni položaj nacionalnih jezikov v luči jezikovne politike. Slovenski knjižni jezik - aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje: Ob 450-letnici izida prve slovenske knjige. Ur. A. Vidovič Muha. Ljubljana: Filozofska fakulteta (Obdobja, 20). 5-25.
--, 2003b: Položaj sodobnega slovenskega knjižnega jezika. Wspôlczesna polska i slowenska sytuacja jçzykowa. Ur. S. Gajda, A. Vidovič Muha. Opole; Ljubljana: Uniwersytet Opolski, Instytut Filologii Polskiej, FF UL. 41-58.
Primož Vitez, 1995: Intonation gesture of Slovene: First indications. Eurospeech s95: Proceedings. 4th European conference on speech communication and technology. Ur. J. M. Pardo idr. Madrid: Universidad Politecnica. 2073-2075.
Hotimir Tivadar, Nove usmeritve pri raziskavah govora s pogledom v preteklost
601
Zakon o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1). Uradni list RS, št. 96/2005 z dne 28.
10. 2005. Splet.
Sabina Zonta, 2008: Se spomnite, kdo je žugal Milosevicu? MMC RTV Slovenija.
Splet.
Ana Zwitter, Darinka Verdonik, 2011: Slovenski govorni korpus Gos. Ljubljana:
Trojina, zavod za uporabno slovenistiko.
Summary
With the development and creation of the Slovene state and mass media, speech research has gained prominence, yet it has also largely remained grounded in teaching of orthoepy and determining of proper literary pronunciation, which is still often based on assumptions and individuals' phonetic intuition. A multitude of spoken media requires expanded speech research and a quality, comprehensive phonetic/phonological description of language. At the fore front of this effort is the special mission of the national radio and university graduates (AGRFT, Faculty of Arts, FDV), which eventually influence secondary schools and the media. The low presence of spoken content in secondary schools is understandable, considering the complexity and difficulty of the topic on the high-school (mainly only written) exit exam (matura) and the lack of tradition. Teaching phonetics and speech in primary education, including certain phonetic peculiarities, is very important in Slovene as well as in other languages.
The basic problem of phonetic research in Slovene is the largely insufficient awareness of common standard Slovene. Its formation was consolidated after 1991 when it was necessary to speak Slovene at all levels of public appearances. The direction of the common language is also the one followed by contemporary, ongoing and future, studies of the Slovene language, which will render the exclusion of certain "inappropriate" speakers and researchers with regard to their origin. The aim of the phonetic/ phonological research must be integrity, transparency, traceability, and, most of all, a realistic description of the Slovene common standard, i.e., the literary language. We cannot further reduce the already small number of speakers and researchers who can "adequately articulate and/or analyze Slovene." The article presents arguments for new orientation in phonetic research of Slovene and other languages, also taking into consideration earlier Slovene phonetic researchers (Toporišič and others).
UDK 811.163.1'366'373
Matej Šekli
Oddelek za slavistiko, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
TIPOLOGIJA PREVOJNIH OBLIKOGLASNIH PREMEN V PRASLOVANSKEM
OBLIKOVNEM SISTEMU
V	prispevku so obravnavani odrazi praindoevropskih in prabaltoslovanskih prevojnih oblikoglasnih premen v praslovanskem oblikovnem sistemu tako s sinhronega kot z diahro-nega vidika. Sinhroni pogled prinaša tipologijo prevojnih premen v praslovanščini, in sicer njihovo razvrstitev ter oblikovno funkcijo v oblikovnem sistemu. Diahroni pogled pojasnjuje nastanek praslovanskih prevojnih premen ter spremembe njihovih funkcij v primerjavi s pra-indoevropskim in prabaltoslovanskim stanjem.
Ključne besede: oblikoglasje, praindoevropski prevoj, praslovanščina, oblikoslovje, be-sedotvorje.
The article discusses the reflexes of Proto-Indo-European and Proto-Balto-Slavic morphonological ablaut alternations in the Proto-Slavic morphological system both from the synchronic and diachronic points of view. The synchronic perspective presents the typology of ablaut alternations in Proto-Slavic, i.e., their distribution as well as their morphological function in the morphological system. The diachronic part determines the origin of Proto-Slavic ablaut alternations and changes of their function, in comparison with the Proto-Indo-European and Proto-Balto-Slavic state of affairs.
Keywords: morphonology, Proto-Indo-European vowel gradation, Proto-Slavic, morphology, word formation.
1 Uvod
V	uvodu so predstavljeni osnovni pojmi, kot so oblikoglasna premena ter praindoevropski in prabaltoslovanski prevoj.
1.1 Oblikoglasna premena
Oblikoglasna premena (morfološka alternacija) je sinhrono gledano premenje-vanje (alterniranje) istega (korenskega, besedotvornega, slovničnega) morfema, in sicer na dva načina: a) morfem se premenjuje v isti obliki zaradi različnih glasovnih okolij; b) morfem se premenjuje v različnih oblikah ne glede na glasovno okolje. Premenjujoči se morfem se tako pojavlja v različnih morfemskih različicah (alomor-fih), ki se delijo na osnovne in neosnovne. Razvrstitev oblikoglasne premene je: a) paradigmatska: premena se pojavlja v isti obliki; b) sintagmatska: premena se realizira na isti način (Tohcta^ 1998: 16). Oblikovne funkcije oblikoglasne premene, neodvisne od glasovnega okolja, znotraj oblikovnega sistema so: a) oblikospremi-
604
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
njevalna funkcija (rus. cn0B0H3MeHnrenbHaa $yH^na): oblikoglasna premena se pojavlja v oblikospreminjevalnem (pregibalnem/fleksijskem) vzorcu; b) oblikotvorna funkcija (rus. $0pM006pa30BarenbHaa $yH^na): oblikoglasna premena se pojavlja v oblikotvornem vzorcu; c) besedotvorna funkcija (rus. cn0B006pa30BarenbHaa $yH^na): oblikoglasna premena se pojavlja v besedotvornem (derivacijskem) vzorcu (Axmahoba 1966: 423-425, 502; Toporišič 2000: 257-258; Toporišič 1992: 153, 8-9).1
1.2 Praindoevropski in prabaltoslovanski prevoj
Praindoevropski prevoj (nem. Ablaut, Abtönung, frc. apophohnie, rus. a6nayT, ano^OHHa, ang. vowel gradation) je bil sinhrono gledano samoglasniška premena, pri kateri se je praindoevropski osnovni samoglasnik *e v istem (korenskem, besedotvornem, slovničnem) morfemu (e-jevska ali osnovna prevojna stopnja morfema) premenjeval, in sicer tako kvalitativno kot kvantitativno. Posledično ločimo praindoevropski kvalitativni prevoj (po katerem je nastala o-jevska prevojna stopnja morfema), praindoevropski kvantitativni prevoj po redukciji (po katerem je nastala ničta prevojna stopnja morfema), praindoevropski kvantitativni prevoj po podaljšavi praindoevropske polne prevojne stopnje morfema (po katerem sta nastali podaljšana e-jevska in podaljšana o-jevska prevojna stopnja morfema).2 Po modelu praindoe-vropskega kvantitativnega prevoja po podaljšavi praindoevropske polne prevojne stopnje morfema je v prabaltoslovanščini prihajalo do prabaltoslovanskega kvantitativnega prevoja po podaljšavi praindoevropske ničte prevojne stopnje morfema (po katerem je nastala podaljšana ničta prevojna stopnja morfema).3
1	Delitev oblikoglasnih premen je odvisna od delitve oblikoslovja (morfologije) in posledično oblikovnih vzorcev. V evropski jezikoslovni tradiciji se pojavljata dve bolj razširjeni delitvi. Po »nemški« jezikoslovni šoli oblikoslovje (nem. Morphologie, Formenlehre) sestavljata: a) besedotvorje (nem. Stammbildungslehre, Wortbildungslehre), tj. nauk o tvorbi besed (natančneje osnov); b) oblikotvorje (nem. Flexionslehre), tj. nauk o pregibanju (pregiboslovje) (npr. Brugmann 1906). Po »ruski« jezikoslovni šoli pa oblikoslovje (rus. Mop^o^oraa) sestavljajo: a) besedotvorje (rus. c^0B006pa30BaHHe), tj. nauk o tvorbi besed; b) oblikotvorje (rus. $0pM006pa30BaHHe), tj. nauk o tvorbi oblik; c) oblikospreminjanje (rus. c^0B0H3MeHeHHe), tj. nauk o spreminjanju oblik (npr. AxMaHOBa 1966: 423-425, 502). Razmerje med obema delitvama je torej: Wortbildungslehre oz. Stammbildungslehre = c^0B006pa30BaHHe + $0pM006pa30BaHHe; Flexionslehre = c^0B0H3MeHeHHe. Bistvena razlika med delitvama je torej ta, da »ruska« šola znotraj besedotvorja natančneje razlikuje med tvorjenjem besed in tvorjenjem oblik; medtem ko »ruska« šola oblikovne vzorce pregibanja po spolu, stopnjevanja pridevnikov in tvorbe glagolskih oblik uvršča v oblikotvorje, jih »nemška« šola uvršča v besedotvorje.
2	Praindoevropski prevoj je bil diahrono gledano prvotno najverjetneje regularna glasovna sprememba (redukcija nenaglašenega *e v nenaglašenem položaju, nadomenstna podaljšava *e in *o ob onemitvi soglasnika v neposredno sledečem zlogu), pozneje pa je zaradi pojavljanja v določenih oblikah pridobil oblikovno funkcijo.
3	Pojmovanje prevoja v pričujočem besedilu sledi tradiciji pojmovanja prevoja v primerjalnem jezikoslovju indoevropskih in posledično tudi slovanskih jezikov (Brugmann 1897: 482-505; Arumaa 1964: 160-174; Kurylowicz 1968; Szemerenyi 1996: 83-93; Meier-Brügger 2010: 275-283). Za razliko od te tradicije pa je v slovenističnem jezikoslovju prevoj lahko katera koli samoglasniška premena, tudi premene tipa teči : tek, pas : pasji (Toporišič 2000: 154; Toporišič 1992: 218), ki pa so posledica slovenskih nagla-snih sprememb.
Matej Šekli, Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen
605
1.3 Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen v praslovanščini
V nadaljevanju so obravnavani odrazi praindoevropskega in prabaltoslovanskega prevoja v praslovanščini. V posameznih razdelkih so na sinhroni ravni prikazane vrste prvotnih prevojnih premen in njihovi odrazi v praslovanščini (sintagmatska razvrstitev) ter njihova funkcija znotraj posameznih oblik (paradigmatska razvrstitev), na diahroni pa sprememba funkcije prevoja v praslovanskem oblikovnem sistemu glede na izhodiščna sistema.
2 Praindoevropski kvalitativni prevoj
Praindoevropski kvalitativni (kakovostni) prevoj je bil premena *e : *o, tj. premena kvalitete ali kakovosti (samoglasniške barve) osnovnega samoglasnika, premena e-jevske prevojne stopnje morfema z o-jevsko prevojno stopnjo morfema (Kurylowi-cz 1968: 257-258; Meier-Brugger 2010: 276). Praindoevropki prevojni nizi kvalitativnega prevoja in njihovi praslovanski odrazi so:
praindoevropsko		praslovansko			
		+[_C]	+[_E/O]	+[_C]	+[_E/O]
*e	*o	*e		*o	
*ei	*oi	*i		*e2	*oj
*eu	*ou	*ju	*jev/*ov	*u	*ov
*el	*ol	*el	*el	*ol	*ol
*er	*or	*er	*er	*or	*or
*em	*om		*em	*o	*om
*en	*on		*en	*o	*on
*eh,	*oh,	*e	-	*a	-
2.1 Oblikospreminjevalna funkcija
Praindoevropska e-jevska in o-jevska prevojna stopnja sta se premenjevali znotraj sklanjatve samostalnikov z osnovo na *-o-, *-es- in znotraj priponske spregatve.
2.1.1 Sklanjatev samostalnikov
Praindoevropski samostalniki z osnovo na *-o- moškega spola so o-jevsko pre-vojno stopnjo pripone poznali v večini sklonskih oblik z izjemo zvalnika ednine, v katerem se je pojavljala e-jevska prevojna stopnja (pie. *ulku-o-s 'volk' : Vsg *ulk-e-0 > psl. *vblk-b 'volk' : Vsg *vblč-e (> stcsl. BAhK+ 'volk' : Vsg BAhxe)) (Meier-Brugger 2010: 332-334). Praindoevropski samostalniki z osnovo na *-es- srednjega spola so s pomočjo kvalitativnega prevoja ločevali obliko imenovalnika ednine (ki je bila enaka oblikama tožilnika in zvalnika ednine) z o-jevsko prevojno stopnjo pripone od stranskosklonskih oblik z e-jevsko prevojno stopnjo pripone (pie. *nebh-os-0 'vlaga,
606
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
megla, oblak' : Gsg *nebh-es-es > psl. *neb-o 'nebo' : Gsg *neb-es-e (> stcsl. h6eo 'nebo' : Gsg Ne,ece)) (Kurylowicz 1968: 269-267). Zaradi praslovanskih glasovnih sprememb, ki so zabrisale prvotne morfemske meje, prevoj znotraj moške o-jevske sklanjatve v praslovanščini ni več jasno razviden, medtem ko ga je v srednji sogla-sniški sklanjatvi še moč prepoznati.
2.1.2 Priponska spregatev
V praindoevropskem priponskem spregatvenem vzorcu sedanjika in imperfekta sta se premenjevali e-jevska in o-jevska prevojna stopnja pripone (LIV 2001: 18; Meier-Brugger 2010: 311) (pie. *bher- 'nesti' ^ pie. 3sg praes. *bher-e-ti : 3pl pra-es. *bher-o-nti > psl. *ber-e-tb 'nabira, zbira' : *ber-otb 'nabirajo, zbirajo' (> stcsl. ,epeT+ 'zbira' : Gep«T+ 'zbirajo'), pie. 3sg imperf. *bher-e-t : 3pl imperf. *bher-o-nt > psl. *ber-e 'nabiral je, zbiral je' : *ber-q 'nabirali so, zbirali so' (> stcsl. Gepe 'zbiral je' : ,ep« 'zbirali so')). Zaradi glasovnih sprememb (nastanek praslovanskih nosnih samoglasnikov pie. *onC > psl. *q), analognih izravnav (posplošitev e-jevske se-danjiške pripone v obliko prve osebe množine in dvojine sedanjika) in oblikovne spremembe (nastanek nove končnice v obliki prve osebe ednine sedanjika z napla-stitvijo sekundarne končnice za prvo osebo ednine na prvotno obliko: pie. 1sg praes. *bher-o-h2 + *-m > psl. *berq 'nabiram, zbiram' > stcsl. Gep« 'zbiram') v spregatvenih vzorcih sedanjika in preteklika kvalitativna prevojna premena v praslovanščini ni več jasno razvidna.4
2.2 Besedotvorna funkcija
Praindoevropska o-jevska prevojna stopnja se je pojavljala v korenu nekaterih tvorjenk in bila s tem v opoziciji z e-jevsko prevojno stopnjo korena njihovega besedotvornega predhodnika, zaradi česar je imela premena *e : *o besedotvorno funkcijo. Praindoevropsko o-jevsko prevojno stopnjo v praslovanščini na primer izkazujejo nekatere samostalniške izpeljanke ter ponavljalni in vzročni glagoli.5
4	S praslovanskega sinhronega stališča ima večina oblik priponskega sedanjika trimorfemsko zgradbo z e-jevsko sedanjiško pripono z izjemo oblik prve osebe ednine in tretje osebe množine, ki imata dvomorfem-sko zgradbo s končnico na (psl. 1sg *ber-o, 2sg *ber-e-ši, 3sg *ber-e-tb; 1du *ber-e-ve, 2du *ber-e-ta, 3du *ber-e-te; 1pl *ber-e-mb, 2pl *ber-e-te, 3pl *ber-Qtb), večina oblik preteklika pa pripono *-e- z izjemo oblike prve osebe ednine, ki ima končnico *-b, ter oblik prve osebe množine in dvojine, ki imata pripono *-o- (psl. 1sg *ber-b, 2sg *ber-e-0, 3sg *ber-e-0; 1du *ber-o-ve, 2du *ber-e-ta, 3du *ber-e-te; 1pl *ber-o-mb, 2pl *ber-e-te, 3pl *ber-o). Samo prevojna premena torej razlikuje nekatere sedanjiške oblike od pretekliških (sedanjik 1du *ber-e-ve, 1pl *ber-e-mb : preteklik 1du *ber-o-ve, 1pl *ber-o-mb).
5	Kjer ni navedeno drugače, je praindoevropsko rekonstruirano gradivo in indoevropsko primerjalno gradivo povzeto po LIV 2001, starocerkvenoslovansko gradivo po SS 1999, cerkvenoslovansko po Mi-klosich 1862-65. Besedotvorne interpretacije (pra)slovanskega besedja sledijo Bezlaj 1976-2005 in Snoj 2003, slednji se med drugim odlikuje po zelo natančnih pomenskih razlagah praslovanskih in praindoe-vropskih rekonstrukcij.
Matej Šekli, Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen
607
2.2.1	Tvorba samostalnikov6
Praslovanski samostalniki s pripono *-o- in z o-jevsko prevojno stopnjo korena moškega spola s prvotnim besedotvornim pomenom dejanja oziroma stanja (in drugotnimi besedotvornimi pomeni rezultata dejanja, mesta/prostora, orodja) so besedotvorno motivirani preko izkorenskih glagolov na *-0-ti *-e-ši (I/1—7), *-a-ti *-e-ši (V/3), *-a-ti *-je-ši (V/2) s pomenom dejanja (pie. *ghrébh2-e- 'zgrabiti, grebsti, kopati' ^ *ghrobh2-o-s > psl. *greb-ti *greb-e-ši 'grebsti' : *grob-y 'grob' (> stcsl. rpeTH rpeGewH 'veslati, grebsti' : rpo,+ 'grob')) ali preko izkorenskih glagolov na *-ë /'a-ti *-i-ši (III/2) z esivnim pomenom oziroma preko izkorenskih glagolov na *-no-ti *-ne-ši (II) s fientivnim pomenom (pie. *kuit-éh1- 'svetiti se; svetel, bel' ^ *kupit-o-s > psl. *svbt-ë-ti 'svetiti se, sijati' : *svët-b 'svetloba' (> stcsl. cBhT-feTM (ca) 'svetiti, sijati' : cßkT+ 'svetloba, zarja; svetilka')).7
Praslovanski samostalniki s pripono *-io- in z o-jevsko prevojno stopnjo korena moškega spola s prvotnim besedotvornim pomenom vršilca/vršilnika dejanja so izpeljeni iz izkorenskih glagolov na *-0-ti *-e-ši (I/1-6) s pomenom dejanja (pie. *melh - 'drobiti, tolči, mleti' ^ *molh-io-s 'kdor/kar drobi' > psl. *mel-ti 'mleti' : *mol-j-b > *moib 'molj' (> stcsl. ma^tm 'mleti' : Mokh 'molj')).
Praslovanski samostalniki z osnovo na *-a- in z o-jevsko prevojno stopnjo korena ženskega spola s prvotnim besedotvornim pomenom dejanja (in drugotnimi besedotvornimi pomeni rezultata dejanja, mesta/prostora, orodja) so besedotvorno motivirani z izkorenskimi glagoli na *-0-ti *-e-ši (I/1-7), *-a-ti *-e-ši (V/3), *-a-ti *-je-ši (V/2) s pomenom dejanja (pie. *(s)penh1- 'vleči, napenjati' ^ *(s)ponh1-eh2-0 'vlečenje, napenjanje; kar je vlečeno, napeto' > psl. *sb-pq-ti 'speti' : *sb-pon-a 'spona' (> stcsl. c+-nATM 'zvezati, združiti' : csl. c+-noNA 'ovira')).
2.2.2	Tvorba ponavljalnih in vzročnih glagolov8
Praslovanski ponavljalni glagoli (iterativi) na *-i-ti *-i-ši (IV) z o-jevsko prevojno stopnjo korena so tvorjeni k izkorenskim glagolom na *-0-ti *-e-ši (I/1-7), *-a-ti *-e-ši (V/3), *-a-ti *-je-ši (V/2) s pomenom dejanja (pie. *bhreiH- 'rezati, obdelovati z ostrim orodjem' ^ prezent *bhriH-ié- : iterativ *bhroifl-éie- > psl. *bri-ti *bri-je-ši/*brb-je-ši 'briti, rezati' : *broj-i-ti 'rezati, delati zareze, šteti' (> csl. gpmtm npiiiciim 'briti' : GjiiTii 'šteti').
6	Prevojne oblikoglasne premene pri izpeljavi samostalnikov so natančneje obravnavane v Šekli 2013.
7	Oznake vrst in razredov praslovanskih glagolov sledijo v slavistiki uveljavljeni oblikovni delitvi slovanskega glagola na vrste po nedoločniški priponi (I *-0-, II *-«ç-, III *-ë1/'a-, IV *-i-, V *-a-, VI *-ov/'ev-a-, VII brezpriponski glagoli) in natančneje glede na sedanjiško pripono. Za posamezni glagol je navedena oblika nedoločnika z obrazilom glagolske oblike *-ti ali/in oblika druge osebe ednine sedanjika s končnico *-ši. Praslovanske rekonstrukcije glagolskih oblik so zaradi razvidnosti morfemske zgradbe podane na stopnji pred poznopraslovansko oziroma nesplošnoslovansko poenostavitvijo soglasniških sklopov (psl. *zt > *st; *tt, *dt > *st; *pt, *bt > *t; *kti, *gti, *xti > *ti; *pn, *bn, *vn > *n; *tn, *dn > *n; *skn, *sgn, *sxn > *sn).
8	Tvorba ponavljalnih in vzročnih glagolov z o-jevsko prevojno stopnjo je v praslovanščino podedovana iz praindoevropščine (LIV 2001: 22-23; Meier-Brügger 2010: 306).
608
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Praslovanski vzročni glagoli (kavzativi) na *-i-ti *-i-ši (IV) z o-jevsko prevojno stopnjo korena so tvorjeni k izkorenskim glagolom na *-0-ti *-e-ši (I/1-7) s pomenom dejanja (pie. *tek- 'teči' ^ kavzativ *tok-éie- > psl. *tek-ti *teč-e-ši 'teči' : *toč-i-ti 'točiti' (> stcsl. TewTH TeHewH 'teči' : TjHMTM 'točiti')) ali so znotrajsistem-sko besedotvorno motivirani preko izkorenskih glagolov na *-è/'a-ti *-i-ši (III/2) z esivnim pomenom (pie. *kueit- 'svetiti se; svetel, bel' ^ esiv *kuit-éh]- : kavzativ *kupit-éie- > psl. *svbt-ë-ti 'svetiti se, sijati' : *svèt-i-ti 'svetiti' (> stcsl. cBhT-tTM (ca) 'svetiti, sijati' : cB-tTHTM 'svetiti')) ali pa se pojavljajo ob glagolih s pomenom dejanja in stanja hkrati (pie. *bheudh- 'bedeti, opazovati, biti pozoren' ^ prezent *bhéudh-e- : esiv *bhudh-éh1- : kavzativ *bh^udh-^e- > psl. *blud-ti *blud-e-ši 'biti buden, paziti' : *byd-ë-ti 'bedeti' : *bud-i-ti 'buditi' (> (st)csl. ea.ctm eawaewm 'biti buden, paziti' : e+a^tm 'bedeti' : eoyamtm 'buditi')).
3 Praindoevropski kvantitativni prevoj po redukciji
Praindoevropski kvantitativni (kolikostni) prevoj po redukciji je bil premena *e : *0, tj. premena kvantitete ali kolikosti osnovnega samoglasnika, pri čemer se je praindoevropski nenaglašeni *e reduciral, premena e-jevske prevojne stopnje morfema z ničto prevojno stopnjo morfema (Kuryeowicz 1968: 208; Meier-Brugger 2010: 276). Praindoevropki prevojni nizi kvantitativnega prevoja po redukciji in njihovi praslo-vanski odrazi so:
praindoevropsko		praslovansko			
		+LC]	+[_E/O]	+[_C]	+[_V]
*e	*0	*e		*0	
*ei (H)	*i, *iH	*i	*Bj	*B, *i	-
*eu(H)	*u, *uH	*ju	*jev/*ov	*'L, *y	-
*el	*l	*el	*el	*tl/*bl	*tl/*tl
*er	*r	*er	*er	*tr/*tr	*tr/*tr
*em	*m		*em	*ç/*o	*im/*tm
*en	*n		*en	*ç/*o	*tn/*T>n
3.1 Oblikospreminjevalna funkcija
Praindoevropska e-jevska in ničta prevojna stopnja sta se premenjevali znotraj sklanjatve samostalnikov z osnovo na *-/-, *-u- in znotraj amfikinetične brezpripon-ske spregatve.
3.1.1 Sklanjatev samostalnikov z osnovo na *-i-, *-u-
Praindoevropski samostalniki z osnovo na *-/'-, *-u- so v svojem sklanjatvenem vzrocu izkazovali kvantitativni prevoj po redukciji, in sicer je bila polna prevojna stopnja pripone *-(C)ei-, *-(C)qt- prvotno značilna za šibke sklonske oblike, medtem
Matej Šekli, Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen
609
ko se je ničta prevojna stopnja pripone *-(C)i-, *-(C)u- pojavljala v krepkih sklon-skih oblikah (Meier-Brügger 2010: 341-343) (izhodiščno *ghos-ti-s 'gost' : Gsg *ghos-tei-s, Npl *ghos-tei-es > psl. *gos-tb 'gost' : Gsg *gos-ti, Npl *gos-tbj-e (> stcsl. rocTh 'gost' : Gsg rocTh, Npl rocTh-); izhodiščno *suH-nu-s 'sin' : Gsg *suH-neu-s, Np *suH-neu-es > psl. *sy-m. 'sin' : Gsg *sy-nu, Npl *sy-nov-e (> stcsl. cshi 'sin' : Gsg csme, Npl csHOBe)). Prvotna funkcija prevojne premene v praslovanščini ni več prepoznavna.
3.1.2 Amfikinetična brezpriponska spregatev
Praindoevropski amfikinetični brezpriponski spregatveni vzorec sedanjika in ao-rista s kvantitativnim prevojem po redukciji e-jevske prevojne stopnje korenskega zložnika z oblikospreminjevalno funkcijo razlikovanja ednina : množina in dvojina (LIV 2001: 14, 20; Meier-Brugger 2010: 301, 304) je v praslovanščini sled pustil samo pri sedanjiški spregatvi glagola psl. *byti 'biti, obstajati' (pie. *h1es- 'biti, obstajati' ^ pie. 1sg praes. *h1es-mi, 2sg praes. *h1es-si, 3sg praes. *h1es-ti : 3pl praes. *h1s-e/o-nti > (het. ešzi : ašanzi, sti. asti : santi, lat. est : sunt, got. ist : sind 'je' : 'so'), psl. *jes-mb 'sem', *jes-si 'si', *jes-tb 'je' : *s-qtb 'so' (> stcsl. -cMh 'sem', kch 'si', kct+ 'je' : c«t+ 'so').
3.2 Oblikotvorna funkcija
Praindoevropska premena po kvantitativnem prevoju po redukciji znotraj amfi-kinetične brezpriponske spregatve je v praslovanščini v večini primerov pridobila oblikotvorno funkcijo razlikovanja sedanjiške in nedoločniške osnove.
3.2.1 Tvorba nedoločniške in sedanjiške osnove
Praslovanski glagoli na *-0-ti *-e-ši (I/1-6) s kvantitativnim prevojem po redukciji imajo e-jevsko prevojno stopnjo korena v nedoločniku in ničto prevojno stopnjo korena v sedanjiku (pie. *h2melg- 'molsti' ^ 3sg praes. *h2mélg-ti 'molze' : 3pl praes. *h2mlg-é/ónti 'molzejo' ^ psl. *melz-ti 'molsti' : 2sg praes. *mblz-e-ši (> csl. MA-tcTM 'molsti' : 2sg praes. MAhseww) : lit. milžti 'molsti' : 3sg praes. métia), medtem ko imajo nasprotno praslovanski glagoli na *-a-ti *-e-ši (V/3) in *-a-ti *-je-ši (V/2) s kvantitativnim prevojem po redukciji e-jevsko prevojno stopnjo korena v sedanjiku in ničto prevojno stopnjo korena v nedoločniku (pie. *ghen- 'tolči, tepsti, ubiti' ^ 3sg praes. *ghén-ti : 3pl praes. *ghn-é/ónti (> het. kuenzi 'ubije' : kunanzi 'ubijejo', sti. hánti 'tolče, ubija' : ghnáti 'tolčejo, ubijajo') ^ psl. *gbn-a-ti 'gnati' : 2sg praes. *žen-e-ši (> stcsl. u+natm 'gnati' : 2sg praes. weNeww) - lit. giñti 'gnati' : 3sg praes. gena; pie. *peilk- 'rezljati, risati, označevati; pisan' ^ 3sg aor. *péik-t : 3pl aor. *pik-é/ónt ^ psl. *pbs-a-ti 'risati, risati znake, slikati' : 2sg praes. *pis-je-ši (> stcsl. nhcdTH pisati' : 2sg praes. nHweww)).
610
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
3.3 Besedotvorna funkcija
Praindoevropski kvantitavni prevoj po redukciji je znotraj besedotvornih vzorcev manj razviden. Pojavlja se na primer pri tvorbi samostalnikov z osnovo na *-ti- ter glagolov na *-nq-ti in *-e/'a-ti.
3.3.1	Tvorba samostalnikov z osnovo na *-ti-
Praindoevropske izglagolske izpeljanke s pripono *-ti- s prvotnim besedotvornim pomenom dejanja oziroma stanja (in drugotnimi besedotvornimi pomeni rezultata dejanja, mesta/prostora, orodja) v nekaterih primerih v praslovanščini izkazujejo ničto prevojno stopnjo korena (Slawski 1976: 43-44) (pie. *bher- 'nesti' ^ *bhr-ti-s > psl. *bbr-a-ti *ber-e-ši 'zbirati, nabirati' : *bbr-t-b 'nabiranje, zbiranje' (> stcsl. GhpATH EepemH 'zbirati, nabirati' : polj. bare 'ulj divjih čebel, čebelji panj')).
3.3.2	Tvorba glagolov na *-nQ-ti in *-e/'a-ti
Številni praslovanski glagoli na *-nq-ti (II) in *-e/'a-ti (III/2) izkazujejo ničto prevojno stopnjo korenskega zložnika. S stališča prevojnih premen so pomembna medsebojna besedotvorna razmerja med glagoli z različnimi besedotvornimi pomeni. Iz dovršnih (ne)sestaljenih inkohativov na *-nq-ti z ničto prevojno stopnjo korenskega zložnika se tvorijo nedovršni (ne)sestavljeni durativi na *-a-ti s podaljšano ničto prevojno stopnjo korena (psl. *(-)dbx-nq-ti 'dahniti' ^ *(-)dyx-a-ti 'dihati' > stcsl. a+Xnxth 'dahniti', b+3-a+xn^th 'vzdihniti' ^ as^ath 'dihati', b+3-asixath 'vdihovati')) (prim. 5.1.1).9 Nedovršni nesestavljeni fientivi na *-nq-ti z ničto prevojno stopnjo korena imajo ob sebi sinhrono gledano vzporedno tvorjene, diahrono gledano pa iz praindoevropščine podedovane esive na *-e/'a-ti z ničto prevojno stopnjo korena (pie. *leip- 'držati se, biti prilepljen' ^ stativ *lip-eh]- > psl. *lbp-e-ti 'biti prilepljen' : *lbp-nq-ti 'prilepljati se' (> stcsl. npH-AhnkTH 'oprijeti se, prilepiti se' : npH-AhNffiTH 'prilepiti se', stčeš. Inuti 'lepiti se')).
Na osnovi najstarejšega oziroma najbolj arhaičnega slovanskega gradiva je za praslovanščino mogoče rekonstruirati naslednje vzporedne glagolske tvorbe (predstavljene po prevojnih nizih):10
a) psl. *blbšč-a-ti 'biti bleščeč, bleščati se' : *blbsk-nq-ti 'postajati bleščeč, bliskati se' (> stcsl. GAhiTATM ca 'bleščati se' : csl. ga^cn^t« 'sijati, bliskati se'); psl. *glbb-e-ti 'biti pogreznjen, biti globoko' : *glbb-nq-ti 'pogrezati se, iti globoko' (> csl. rAhB-tTM 'biti prijet, zgrabljen' : e-rAhteto^TH 'poglobiti se, pogrezniti se'); psl. *lbp-e-ti 'biti prilepljen' : *lbp-nq-ti 'postajati prilepljen' (> stcsl. npH-AhnkTH 'oprije-
9	Besedotvorni vzorec izpeljave drugotnih nedovršnih glagolov tipa psl. * (-)d^x-nq-ti ^ *(-)dyx-a-ti z naborom gradiva je natančneje obravnavan v Šekli 2012: 18-19.
10	Rekonstrukcija praslovanskih pomenov se skuša čim bolj približati abstraktnemu besedotvornemu pomenu (esivni pomen psl. *styd-e-ti 'biti mrzel' : fientivni pomen psl. *styd-nq-ti 'postajati mrzel') pred njegovo konkretizacijo oziroma leksikalizacijo, ki se odraža v konkretnem leksikalnem pomenu, izpričanem v dejanskem jezikovnem gradivu (stcsl. ctsa^th ca 'sramovati se' : csl. e-cnsiNKTH 'zmrzniti').
Matej Šekli, Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen
611
ti se, prilepiti se' : npMAhNffiTM 'prilepiti se', stčeš. Inuti 'lepiti se'); psl. *svbt-e-ti 'biti svetel' : *svbt-nq-ti 'postajati svetel' (> stcsl. cBhT-tTM (ca) 'svetiti, sijati' : vsl. csl. cBhNeTH 'postajati svetlo, daniti se');
b)	psl. *bbd-e-ti 'bedeti' : *bbd-nq-ti 'prebujati se' (> stcsl. e+a^tm 'bedeti' : b+sg+n^tm 'prebuditi se'); psl. *sbp-a-ti 'spati' : *sbp-nq-ti 'zaspavati' (!) (> stcsl. c+ndTb 'spati' : ec+z^Tb 'zaspati'); psl. *tbšč-a-ti 'biti hiter, hiteti' : *tbsk-nq-ti 'postajati hiter, pospeševati' (> stcsl. t+wtatm ca 'hiteti; prizadevati se, truditi se' : csl. t+cn^tm 'hiteti, pospeševati');
c)	psl. *kyp-e-ti 'biti obilen, kipeti' : *kyp-nq-ti 'postajati obilen, nastajati, rojevati se' (> stcsl. Ksn-tTM 'kipeti, vreti, biti v izobilju' : csl. ksnmtm 'roditi se')); psl. *kys-e-ti 'biti kisel' : *kys-nq-ti 'postajati kisel, kisati se' (> stcsl. b+c-ksc^tm 'skisati se' : csl. kscn^tm 'kisati se', stcsl. b+c-kscn^tm 'skisati se'); psl. *styd-e-ti 'biti mrzel' : *styd-nq-ti 'postajati mrzel' (> stcsl. ctsa^tm ca 'sramovati se' : csl. e~cTSNXTM 'zmrzniti');
č) psl. *mblč-a-ti 'biti tih, molčati' : *mblk-nq-ti 'postajati tih' (> stcsl. ma^atm 'molčati' : csl. ma^kn^tm 'umolkniti', e-MAhKN^TM 'umolkniti'); psl. *pblz-e-ti 'biti spolzek, polzeti' : *pblz-nq-ti 'postajati spolzek, zdrsniti' (> stcsl. nAhs-tTM 'plaziti se, polzeti' : no-nAh3N«Tb ca 'spolzniti, spodrsniti, zdrkniti');
d)	psl. *mbrz-e-ti 'biti mrzel' : *mbrz-nq-ti 'postajati mrzel' (> stcsl. mp^s^tm 'biti mrzek, grd, odvraten' : csl. mp^sn^tm 'zmrzovati'); psl. *tbrp-e-ti 'biti otrpel, trpeti' : *tbrp-nq-ti 'postajati otrpel, trdeti' (> stcsl. Tphn-tTM 'trpeti, trajati' : e-np^N^TM 'otrpniti'); psl. *vbrt-e-ti 'biti v vrtenju, vrteti se' : *vbrt-nq-ti 'iti v vrtenje' (> stcsl. BphT"tTM ca 'vrteti se' : csl. oe-p^n^tm ca 'obrniti se').
esiv na *-e/'a-ti	fientiv na *-np-ti
*blbšč-a-ti	*blbsk-no-ti
*glbb-e-ti	*glbb-no-ti
*lbp-e-ti	*lbp-no-ti
*svbt-e-ti	*svbt-no-ti
*btd-e-ti	*btd-no-ti
*stp-a-ti	*stp-no-ti
*tešč-a-ti	*tesk-no-ti
*kyp-e-ti	*kyp-no-ti
*kys-e-ti	*kys-no-ti
*styd-e-ti	*styd-no-ti
*mblč-a-ti	*mblk-no-ti
*pblz-e-ti	*ptlz-n(j-ti
*mbrz-e-ti	*mbrz-no-ti
*tbrp-e-ti	*tbrp-no-ti
*vbrt-e-ti	*vtrt-n(j-ti
Vzporedno tvorjeni esivi na *-e/'a-ti in fientivi na *-nQ-ti z ničto prevojno stopnjo korena.
612
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
4 Praindoevropski kvantitativni prevoj po podaljšavi praindoevropske polne prevojne stopnje
Praindoevropski kvantitativni (kolikostni) prevoj po podaljšavi praindoevropske polne prevojne stopnje morfema je bil premena *e, *o : *e, *o, tj. premena kvantitete ali kolikosti osnovnega samoglasnika, pri čemer sta se praindoevropska kratka *e, *o podaljšala, premena e-jevske in o-jevske prevojne stopnje morfema s podaljšano e-jevsko in podaljšano o-jevsko prevojno stopnjo morfema (Kuryeowicz 1968: 298-299; Meier-Brugger 2010: 276). Praindoevropki prevojni nizi kvantitativnega prevoja po podaljšavi praindoevropske polne prevojne stopnje in njihovi praslovanski odrazi so:
praindoevropsko		praslovansko			
		+[_C]	+[_E/O]	+[_C]	+[_E/O]
*e	*ö	*e		*a	
*ei	*öi	*i	*ej	*e	*aj
*eu	*öu	*ju	*ev	*u	*av
*el	*öl	*el	*el	*ol	*al
*er	*ör	*er	*er	*or	*ar
*em	*öm		*em	*Q	*am
*en	*ön		*en	*Q	*an
4.1 Oblikospreminjevalna funkcija
Praindoevropska nepodaljšana in podaljšana prevojna stopnja sta se premenje-vali znotraj sklanjatve samostalnikov z osnovo na soglasnik moškega in ženskega spola.
4.1.1 Sklanjatev samostalnikov
Praindoevropski samostalniki z osnovo na soglasnik moškega in ženskega spola (v praslovanščini so ohranjeni samostalniki na *-ter-, *-en-, *-men-) so imele v imenovalniku ednine imenovalniško podaljšavo, ki je lahko posledica nadomestne podaljšave kratkega samoglasnika zaradi onemitve izglasnega soglasnika *-s (pie. *-VCs > *-VC) (Meier-Brügger 2001: 345-346). V praslovanščino podedovana premena ima oblikospreminjevalno funkcijo ločevanja imenovalnika ednine od ostalih sklonskih oblik (izhodiščno *meh2-ter-s 'mati' > *meh2-ter : Asg *meh2-ter-m > psl. *ma-ti 'mati' : Asg *ma-ter-b (> stcsl. math 'mati' : Asg MATeprn); izhodišč no *kor-en-s > *kor-en : Asg *kor-en-m > psl. *kor-q 'koren' : Asg *kor-en-b (> vsl. csl. ropra 'koren' : Asg ropeNh); izhodiščno *h2ek-mon-s > *h2ek-mon : Asg *h2ek-men-m > psl. *ka-my 'kamen' : Asg *ka-men-b (> stcsl. kams 'kamen' : Asg KAMeNh)).
Matej Šekli, Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen
613
4.2	Oblikotvorna funkcija
Praindoevropski akrostatični brezpriponski spregatveni vzorec sedanjika in si-gmatičnega aorista s kvantitativnim prevojem po podalj šavi e-jevske prevojne stopnje korenskega zložnika z oblikospreminjevalno funkcijo razlikovanja ednina : množina in dvojina (LIV 2001: 14-15, 20-21; Meier-Brugger 2010: 301-302, 304) (pie. *h1ed-'gristi, jesti' ^ 1sg praes. *h1čd-mi : 3pl praes. *h1ed-nti (> het. edmi 'jem' : adanzi 'jedo') se v praslovanščini ni ohranil (> psl. *(j)ed-mb 'jem' = *(j)ed-qtb 'jedo' (> stcsl. raMh 'jem' = kaat+ 'jedo')). Prevojna premena je v praslovanščini v nekaterih primerih pridobila oblikotvorno funkcijo, in sicer v sedanjiških tvorbah razlikovanje sedanjiška : nedoločniška osnova ter v aoristnih tvorbah razlikovanje nedoločniška in sedanjiška : aoristova osnova.
4.2.1	Tvorba nedoločniške in sedanjiške osnove
Nekateri praslovanski glagoli na *-a-ti *-e-ši (V/3) s kvantitativnim prevojem po podaljšavi imajo e-jevsko prevojno stopnjo korena v nedoločniku in podaljšavno e-jevsko prevojno stopnjo korena v sedanjiku (pie. *smei- 'smejati se' ^ 3sg praes. *smei-ti 'smeje se' : 3pl praes. *smei-nti 'smejejo se' ^ psl. *smbj-a-ti 'smejati se' : 2sg praes. *smej-e-ši sq (> stcsl. cmuktu ca 'smejati se' : 2sg praes. cM-t-mn ca)).
4.2.2	Tvorba aoristove osnove
Nekateri praslovanski izkorenski glagoli na *-0-ti *-e-ši (I/1-6) tvorijo sigma-tični aorist s pomočjo kvantitativnega prevoja po podaljšavi korena (pie. *ghrebh2-'zgrabiti, grebsti, kopati' ^ 3sg aor. *ghrebh2-s-t 'grebel je' : 3pl aor. *ghrebh2-s-nt 'grebli so' ^ psl. *po-greb-ti 'pokopati' : 1sg aor. *po-greb-s-y 'pokopal sem' (> stcsl. no-rpeTu 'pokopati' : 1sg aor. no-rptc+ 'pokopal sem').11
4.3	Besedotvorna funkcija
Praindoevropska podaljšana e-jevska prevojna stopnja se v besedotvorni funkciji pojavlja redkeje (pie. *gher- 'segrevati se, postajati topel' ^ stativ *ghr-eh1- : *gher-o-s > psl. *gr-e-ti 'greti' : *žar-b 'vročina, žar, žerjavica', *po-žar-b 'požar' (> stcsl. rptTn 'greti' : sln. žar, stcsl. no-wap+ 'požar'); pie. *rek- 'govoriti, praviti' : *rek- > psl. *rek-ti *reč-e-ši 'reči' : *reč-b 'kar je izrečeno; beseda, govor' (> stcsl. pemTn pexemn 'reči' : ptxh 'beseda, govor')), medtem ko praindoevropsko podaljšano o-je-vsko prevojno stopnjo izkazujejo nekatere samostalniške izpeljanke ter ponavljalni, vzročni in drugotni nedovršni glagoli.
11 Iz podedovatih tvorb z e-jevsko prevojno stopnjo korenskega samoglasnika se je praslovanski oblikotvorni vzorec tvorbe aorista s podaljšavo korenskega samoglasnika prenesel tudi na glagole z o-jevsko prevojno stopnjo korenskega samoglasnika (izhodiščno *bhod'h2- : *bhod'h2-s- > psl. *pro-bod-ti > *pro-bosti 'prebosti' : *pro-bad-s--b > *probas~b 'prebodel sem' (> stcsl. npo-EocTn 'prebosti' : po-Efc+ 'prebodel sem')).
614
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
4.3.1 Tvorba samostalnikov
Praslovanski samostalniki z osnovo na *-o- s podaljšano o-jevsko prevojno stopnjo korena moškega spola in s prvotnim besedotvornim pomenom dejanja oziroma stanja so znotrajsistemsko lahko motivirani preko glagolov s pomenom dejanja in samostalnikov z osnovo na *-o- z o-jevsko prevojno stopnjo korenskega zložnika (pie. *krohi- 'ločevati, presejati, rezati' : *kroh1i-o-s > psl. *kroj-i-ti 'rezati, krojiti', *kroj-b 'rezano, krojeno' : *kraj-b 'rezano, krojeno; konec, obrobje, kraj' (> csl. rpjMTM 'rezati, krojiti', češ. kroj : stcsl. rpab 'skrajni rob, začetek, konec')) ali preko glagolov s pomenom stanja (pie. *urH- 'biti vroč' : *uorH-o-s > psl. *vbr-e-ti 'vreti' : *var-b 'vretje; vročina, toplota' (> stcsl. BhpkTH 'vreti' : Bap+ 'vročina')).
Praslovanski samostalniki z osnovo na *-a- s podaljšano o-jevsko prevojno stopnjo korena ženskega spola in s prvotnim besedotvornim pomenom dejanja so znotrajsistemsko lahko motivirani preko glagolov s pomenom dejanja (pie. *dhegh-'žgati' ^ *dhogh-eh2-0 > psl. *jbz-žeg-ti 'izžgati' : *jbz-gag-a 'kar izžge' (> (st)csl. M^AeiTM 'zažgati' : Hs-rara 'jetika', sln. zgaga, star. iz-gaga)) ali preko glagolov s pomenom stanja (pie. *yrH- 'biti vroč' : *uorH-eh2-0 > psl. *sb-vbr-e-ti 'zavreti' : *sb-var-a 'kar je zavreto' (> csl. c+Bhp-tTH ca 'zavreti, vzkipeti' : sln. zvara 'skuta za pripravo sira, kuhano mleko')).
4.3.2 Tvorba ponavljalnih in vzročnih glagolov12
Praslovanski ponavljalni glagoli (iterativi) na *-i-ti *-i-ši (IV) s podaljšano o-jevsko prevojno stopnjo korenskega zložnika so tvorjeni k izkorenskim glagolom na *-0-ti *-e-ši (I/1-7) s pomenom dejanja (pie. *ghrebh2- 'zgrabiti, grebsti, kopati' : iterativ *ghröbh2-ie- > psl. *greb-ti *greb-e-ši '(enkrat) grebsti' : *grab-i-ti 'grabiti', tj. *'večkrat grebsti' (> stcsl. rpeTH rpeeewM 'veslati, grebsti' : rpaGMTM 'grabiti'); pie. *treuH- 'zdrobiti, zmleti, potrošiti, porabiti' : iterativ *tröjfi-ie- > psl. *tru-ti *trov-e-ši 'porabiti, použiti, potrošiti' : *trav-i-ti 'požirati, uživati, trošiti' (> csl. Tp^TM TpoßewH 'porabiti, použiti, potrošiti' ^ stcsl. tpabmtm 'požirati, uživati, tro-šiti')).
Praslovanski vzročni glagoli (kavzativi) na *-i-ti *-i-ši (IV) s podaljšano o-jevsko prevojno stopnjo korenskega zložnika so tvorjeni k izkorenskim glagolom na *-0-ti *-e-ši (I/1-7) s pomenom dejanja (pie. *pleu-e- 'premikati se, teči, pluti, plavati' : *plöu- > psl. *plu-ti *plov-e-ši 'pluti, plavati' : *plav-i-ti 'plaviti', *tj. 'povzročati, da plove, plava' (> stcsl. nk^TM nAOBewb 'pluti, plavati' : haabmtm 'plaviti')) in k izkorenskim glagolom na *-e/'a-ti *-i-ši (III/2) s pomenom doseženega stanja (pie. *wH-eh1- 'biti vroč' : *uörH- > psl. *vbr-e-ti 'vreti' : *var-i-ti 'kuhati, obdelovati s toploto', *tj. 'povzročati, da vre' (> stcsl. Bhp-tTM 'vreti' : bapmtm 'kuhati')).
12 Tvorba ponavljalnih in vzročnih glagolov s podaljšano o-jevsko prevojno stopnjo je v praslovanščino podedovana iz praindoevropščine (LIV 2001: 23; Meier-Brügger 2010: 306).
Matej Šekli, Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen
615
4.3.3 Tvorba drugotnih nedovršnih glagolov
Praslovanski drugotni sestavljeni in nesestavljeni nedovršni glagoli (sekundarni imperfektivi) na *-a-ti *-a-je-ši (V/1) s podaljšano polno prevojno stopnjo korenskega zložnika so tvorjeni k sestavljenim in nesestavljenim dovršnim izkorenskim glagolom na *-0-ti *-e-ši (I/1-4) z *e ali *o v korenu (psl. *-gnet-ti ^ *-gnet-a-ti 'gnesti' (> stcsl. e rH6CTH 'stisniti, stlačiti' ^ e"rN^Td™ 'stiskati, tlačiti'); psl. *-bod-ti ^ *-bad-a-ti 'bosti' (stcsl. msgoctm 'izbosti' ^ Hs-GAAdTM 'izbadati')).13
5 Prabaltoslovanski kvantitativni prevoj po podaljšavi praindoevropske ničte prevojne stopnje
Po modelu praindoevropskega kvantitativnega prevoja po podaljšavi praindoe-vropske polne prevojne stopnje morfema (pri katerem sta se daljšala predvsem pra-indoevropska fonema *e, *o : *e, *o) je v prabaltoslovanščini postal produktiven prabaltoslovanski kvantitativni prevoj po podaljšavi praindoevropske ničte prevojne stopnje morfema, pri katerem so se daljšali prabaltoslovanski odrazi praindoevropskih alofonov: pie. *i, *u, *l, *r, *m, *n > pbsl. *i, *u, *il/*ul, *ir/*ur, *im/*um, *in/*un :
a	J	o^ o ^ o ^ o ^
*i, *u, *il/*ul, *ir/*ur, *im/*um, *in/*un (Arumaa 1964: 172-174; Kuryeowicz 1968: 318-319). Prabaltoslovanski prevojni nizi kvantitativnega prevoja po podaljšavi praindoevropske ničte prevojne stopnje in njihovi praslovanski odrazi so:
prabaltoslovansko		praslovansko			
		+[_C]	+[_E/O]	+[_C]	+[_E/O]
*0	*0	*0		*0	
*i	*I		-	*i	-
*u	*u		-	*y	-
*il/*ul	*Il/*ul	*tl/*tl		*il/*yl	
*ir/*ur	*Ir/*ur	*tr/*tr		*ir/*yr	
*im/*um	*Im/*um		*tm/*tm		*im/*ym
*in/*un	*In/*un		*tn/*tn		*in/*yn
5.1 Besedotvorna funkcija
Prabaltoslovanski kvantitativni prevoj po podaljšavi praindoevropske ničte prevojne stopnje je imel v praslovanščini besedotvorno funkcijo. Podaljšana ničta pre-vojna stopnja je namreč zelo značilna za drugotne nedovršne glagole.
13 Praslovanski drugotni nedovršniki na *-a-ti *-a-je-ši s podaljšano e-jevsko oziroma o-jevsko prevojno stopnjo korenskega zložnika so natančneje prikazani v Šekli 2011: 15-16.
616
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
5.1.1 Tvorba drugotnih nedovršnih glagolov
Praslovanski drugotni sestavljeni in nesestavljeni nedovršni glagoli (sekundarni imperfektivi) na *-a-ti *-a(-je)-ši (V/1, V/2) s podaljšano ničto prevojno stopnjo korenskega zložnika so tvorjeni k sestavljenim in nesestavljenim dovršnim izkoren-skim glagolom na *-0-ti *-(j)e-ši (I/1-6) in *-no-ti *-ne-ši (II) z *b ali *b v korenu (pie. *mer-, *mr- 'mreti, umirati' > pbsl. *mer-, *mir- : *mir- > psl. *u-mer-ti, *u-mbr-e-ši 'umreti' : *u-mir-a-ti 'umirati' (> stcsl. e-wpäTH, e-vmpemH 'umreti' : e-vHpfTM 'umirati'); pbsl. *klin- : *klin- > psl. *za-klq-ti, *za-klbn-e-ši 'zakleti' : *za-klin-a-ti 'zaklinjati' (> stcsl. sa-kaath, 3f-KAhNewH 'kleti; zakleti se, priseči' : sa-kahnath 'zaklinjati se, prisegati'); pie. *saus- 'sušiti se' ^ *sus- > pbsl. *sus- : *sUs- > psl. *u-sbx-nq-ti 'usahniti' : *u-syx-a-ti 'usihati' (> stcsl. ec+XN^TH 'usahniti' : csl. e-CSXATH 'usihati')).14
6 Sklep
Praslovanske prevojne oblikoglasne premene so nastale v predzgodovini pra-slovanščine, in sicer v praindoevropščini (kvalitativni prevoj *e : *o; kvantitativni prevoj po redukciji *e : *0; kvantitativni prevoj po podaljšavi *e, *o : *e, *o) in v prabaltoslovanščini (kvantitativni prevoj po podaljšavi *i, *u : *l, *u). Zaradi glasovnih in analoških sprememb ter posledični reinterpretaciji morfemskih mej je v pra-slovanščini ponekod prišlo do prestrukturiranja prevojnih premen in do sprememb njihovih funkcij. Prevojne premene v praslovanskem oblikovnem sistemu so imele praslovansko sinhrono gledano razvidne naslednje oblikovne funkcije.
Prevojna premena *e : *o: a) oblikospreminjevalna funkcija: razlikovanje med imenovalnikom in ostalimi sklonskimi oblikami pri samostalnikih z osnovo na *-es- srednjega spola (psl. *neb-o 'nebo' : Gsg *neb-es-e); b) besedotvorna funkcija: izpeljava samostalnikov iz glagolskih korenov (psl. *greb-ti 'grebsti' : *grob-b 'grob'; psl. *mel-ti 'mleti' : *mol-j-b 'molj'; psl. *sb-pq-ti 'speti' : *sb-pon-a 'spona'); tvorba ponavljalnih (psl. *bri-ti 'briti, rezati' : *broj-i-ti 'rezati, delati zareze, šteti') in vzročnih (psl. *tek-ti 'teči' : *toč-i-ti 'točiti') glagolov.
Prevojna premena *e: *o: a) oblikospreminjevalna funkcija: razlikovanje tretje osebe ednine sedanjika od ostalih pri glagolu psl. *byti 'biti, obstajati' (psl. *(j)es-tb 'je' : *s-otb 'so'); b) oblikotvorna funkcija: razlikovanje med nedoločniško in seda-njiško osnovo (psl. *gbn-a-ti 'gnati' : 2sg praes. *žen-e-ši); c) besedotvorna funkcija: tvorba samostalnikov z osnovo na *-ti- (psl. *mer-ti 'mreti, umirati' : *sb-mbr-tb 'smrt'); tvorba esivnih glagolov na *-e/'a-ti (psl. *lbp-e-ti 'biti prilepljen') in fientiv-nih glagolov na *-no-ti (*lbp-no-ti 'prilepljati se').
Prevojna premena *e, *o : *e, *o: a) oblikospreminjevalna funkcija: razlikovanje med imenovalnikom in drugimi sklonskimi oblikami pri samostalnikih z osnovami na *-ter- (psl. *ma-ti 'mati' : Asg *ma-ter-b), *-en- (psl. *kor-$ 'koren' : Asg *kor-en-b), *-men- (psl. *ka-my 'kamen' : Asg *ka-men-b) moškega in ženskega
14 Praslovanski drugotni nedovršniki na *-a-ti *-a-je-ši, *-a-ti *-je-ši s podaljšano ničto prevojno stopnjo korenskega zložnika so podrobneje obravnavani v Šekli 2011: 15-17, 19-20.
Matej Šekli, Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen
617
spola; b) oblikotvorna funkcija: razlikovanje med nedoločniško in sedanjiško osnovo (psl. *smbj-a-ti sq 'smejati se' : 2sg praes. *smej-e-ši sq), razlikovanje med neaoristo-vimi in aoristovo osnovo (psl. *po-greb-ti 'pokopati' : 1sg aor. *po-greb-s-y); c) besedotvorna funkcija: izpeljava samostalnikov (psl. *kroj-i-ti 'rezati, krojiti' : *kraj-b 'konec, obrobje, kraj'; psl. *sb-vbr-e-ti 'zavreti' : *sy-var-a 'kar je zavreto'); tvorba ponavljalnih (psl. *greb-ti 'grebsti' : *grab-i-ti 'grabiti'), vzročnih (psl. *plu-ti 'pluti, plavati', 2sg praes. *plov-e-ši : *plav-i-ti 'plaviti') ter drugotnih nedovršnih glagolov (psl. *u-gnet-ti 'ugnesti' : *u-gnet-a-ti 'ugnetati'; psl. *per-bod-ti 'prebosti' : *per-bad-a-ti 'prebadati').
Prevojna premena *i, *u : *i, *u: besedotvorna funkcija: tvorba drugotnih nedovršnih glagolov (psl. *u-mer-ti 'umreti' : 2sg praes. *u-mbr-e-ši : *u-mir-a-ti 'umirati').
Odrazi praindoevropskih in prabaltoslovanskih prevojnih oblikoglasnih premen so imeli v praslovanskem oblikovnem sistemu oblikotvorno funkcijo (razlikovanje med sedanjiško in nedoločniško in aoristovo osnovo) ter besedotvorno funkcijo (tvorba samostalnikov ter ponavljalnih in vzročnih ter drugotnih nedovršnih glagolov), medtem ko je bila oblikospreminjevalna funkcija precej manj razvidna.
Viri in literatura
Onbra CepreeBHa Axmahoba, 1966 (2007): Crneapb mmeucmmecKux mepMunoe. MocKBa: URRS.
Peter Arumaa, 1964: Urslavische Grammatik: I. Band: Einleitung, Lautlahre: Vokalismus, Betonung. Heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag.
Peter Arumaa, 1985: Urslavische Grammatik: III. Band: Formenlehre. Heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag.
Vanda Babic, 2003: Učbenik stare cerkvene slovanščine. Ljubljana: FF UL, Oddelek za slavistiko, Oddelek za slovenistiko.
France Bezlaj, 1976, 1982, 1995, 2005, 2007: Etimološki slovar slovenskega jezika I-V. Ljubljana: SAZU, Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU.
Karl Brugmann, 21897: Grundriss der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen I/1: I. Einleitung und Lautlehre. Strassburg: Karl J. Trübner.
Karl Brugmann, 21906: Grundriss der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen II/1: II. Lehre von den Wortformen und ihrem Gebrauch: 1. Allgemeines, Zusammensetzung (Komposita), Nominalstämme. Strassburg: Karl J. Trübner.
Karl Brugmann, 21916: Grundriss der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen II/3/1: II. Lehre von den Wortformen und ihrem Gebrauch: 3./1 Vorbemerkungen, Verbale Komposita,... Strassburg: Karl J. Trübner.
Antonin Dostäl, 1954: Studie o vidovem systemu v staroslovenštine. Praha: Statni pedagogicke naklatelstvi.
618
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Jerzy Kuryeowicz, 1968: Indogermanische Grammatik: II. Akzent, Ablaut. Heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag.
LIV 2001 = Lexikon der indogermanischen Verben: die Wurzeln und ihre Primärstammbildungen, 22001 ('1998). Unter Leitung von Helmut Rix. Wiesbaden: Dr. Ludwig Reichert Verlag.
Ranko Matasovič, 2008: Poredbenopovijesna gramatika hrvatskoga jezika. Zagreb: Matica hrvatska.
Mihael Meier-Brügger, 32010 ('2001, 22002): Indogermanische Sprachwissenschaft. Berlin, New York: Walter de Gruyter.
Franz Miklosich, 1862-65: Lexicon Palaeoslovenico-Graeco-Latinum. Dunaj: Verlagbuchhandlung Wilhelm Braumüller.
Rajko Nahtigal , 21952 ('1939): Slovanski jeziki. Ljubljana: DZS.
Julius Pokorny, 1948-1959: Indogermanisches etymologisches Wörterbuch. Bern, München: Francke.
Franciszek Slawski , 1974, 1976, 1979: Zarys slowotworstwa praslowianskiego. Siow-nikprasiowianski I-III. Wroclaw, Warszawa, Krakow, Gdansk: Zaklad narodowy im. Ossolinskich: Wydawnictwo Polskiej akademii nauk. 43-141, 13-60, 11-19.
Marko Snoj, 22003 ('1997): Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan.
Christian S. Stang, 1942: Das slavische und baltische Verbum. Oslo: Skrifter utgitt av Det Norske Videnskaps-Akademi i Oslo.
Christian S. Stang, 1966: Vergleichende Grammatik der baltischen Sprachen. Oslo, Bergen, Tromsö: Universitetsforlaget.
SS 1999 = CmapocnaemcKuu cmeapb (no pyrnnucxM X—XI eeKoe), 21999 ('1994). MocKBa: H3gare^bCTBO «PyccKnn a3biK».
Oswald J. L. Szemerenyi, 1996: Introduction to Indo-European Linguistics. Oxford: Clarendon Press.
Matej Šekli , 2011: Besedotvorni pomeni nesestavljenih izpeljanih glagolov v (pra)-slovanščini. Globinska moč besede: Red. prof. dr. Martini Orožen ob 80-letnici. Zbirka Zora 80. Uredil Marko Jesenšek. Bielsko-Biala, Budapest, Kansas, Maribor, Praha. 32-45.
Matej Šekli, 2012: Praslovanski besedotvorni vzorci izpeljave drugotnih nedovršnih glagolov. Jezikoslovni zapiski 18/1. Ljubljana. 7-26.
Matej Šekli , 2013: Prevojne oblikoglasne premene kot besedotvorno sredstvo izpeljave samostalnikov v praslovanščini. Aktualna vprašanja slovanske fonetike. Uredil Hotimir Tivadar. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 53-63.
CBeraaHa M. Touctaü, 1998: Mop^oHono^un e cmpyKmype cnaemcKux Zbirne. MocKBa: H3gare^bCTBO «hh^phk».
Jože Toporišič, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Matej Šekli, Tipologija prevojnih oblikoglasnih premen
619
Jože Toporišič, 42000 ('1976): Besedotvorje. Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja. 143-234.
André Vaillant, 1966: Grammaire comparée des langues slaves: Tome III- Le verbe. Paris: Éditons Klincksieck.
André Vaillant, 1974: Grammaire comparée des langues slaves: Tome IV - La formation des noms. Paris: Éditons Klincksieck.
Wenzel Vondrâk, 21924 ('1908): Stammbildungslehre. Vergleichende Slavische Grammatik. Gottingen: Vandenhoeck & Ruprecht. 485-719.
Summary
The term "ablaut" as used here refers to the system of vowel alternations in Proto-Slavic that was inherited from Proto-Indo-European (qualitative ablaut *e vs. *o; quantitative ablaut *e, *o vs. reduced grade *0 and the lengthened grades *e, *o) and Proto-Balto-Slavic (quantitative ablaut of short *i, *u vs. long % *u). Because of phonetic and analogical changes and, consequently, reinterpretations of morpheme stucture the reshuffling of ablaut alternations shift in their function took place in Proto-Slavic. The ablaut alternations had, from the synchronic point of view of Pro-to-Slavic, the following functions in the morphological system:
1)	The alternation *e vs. *o: Its inflectional function (Russ. c^OBOH3MeHHTe^bHaa $yH^na) is evident in the paradigms of consonantal stems such as PSl. *neb-o 'sky' vs. Gsg *neb-es-e, where it distinguishes the nominative from the other case forms. The word-formational function (Russ. c^0B006pa30Bare^bHaa $yH^na) is preserved, for example, in the derivation of nouns from verbal stems (e.g. PSl. *greb-ti 'to dig' vs. *grob-b 'grave'; PSl. *mel-ti 'to grind' vs. *mol-j-b 'moth'; PSl. *sb-pç-ti 'to clamp' vs. *sb-pon-a 'clamp') as well as in the formation of iteratives (e.g. PSl. *bri-ti 'to shave, to cut' vs. *broj-i-ti 'to keep shaving, cutting; to make incisions; to count') and causatives (e.g. PSl. *tek-ti 'to flow' vs. *toč-i-ti 'to pour').
2)	The alternation *e vs. *0: Its inflectional function is sporadically preserved in cases such as the PSl. athematic present conjugation *(j)es-tb 'he/she is' vs. *s-otb 'they are'. However, in the majority of cases it seems to have taken on a clearly form-formational function (Russ. $0pM006pa30BaTe^bHaa $yH^na) in the distinction between the infinitive and the present stems (cf. PSl. *gbn-a-ti 'to drive (cattle)' vs. 2sg pres. *žen-e-ši). Its word-formational function is present in the derivation of nouns in *-ti- (PSl. *mer-ti 'to die' vs. *sb-mbr-tb 'death') as well as essives in *-e/'a-ti (PSl. *lbp-è-ti 'to be sticked') and fientives in *-no-ti (PSl. *lbp-no-ti 'to get sticked').
3)	The alternation *e, *o vs. *e, *o: The inflectional function is indirectly preserved in the paradigms of consonantal stems such as PSl. *ma-ti 'mother' vs. Asg *ma-ter-b; PSl. *kor-ç 'carrot' vs. Asg *kor-en-b, while in the verbal system, its original function has clearly been changed and now has a form-formational function (cf. PSl. *smbj-a-ti sç 'to smile' vs. 2sg pres. *smej-e-ši sç; PSl. *po-greb-ti 'to burry' vs. 1sg aor. *po-grêb-s-b). The word-formational function is preserved in the inherited word-formational patterns such as nominal derivation (PSl. *kroj-i-ti 'to cut, to shape'
vs. *kraj-b 'end, margin, place'; PSl. *sb-vbr-e-ti 'to boil' vs. *sb-var-a 'that which has been boiled') as well as iteratives (PSl. *greb-ti 'to grasp' vs. *grab-i-ti 'to keep grasping'), causatives (PSl. *plu-ti 'to swimm, to float (intrans.)', 2sg pres. *plov-e-si : *plav-i-ti 'to float (trans.)') and secondary imperfectives (PSl. *u-gnet-ti 'to knead' vs. *u-gnet-a-ti 'to keep kneading'; PSl. *per-bod-ti 'to pierce' vs. *per-bad-a-ti 'to keep piercing').
4) The alternation *i, *u vs. *i, *u seems to preserve its original word-formational function in the formation of secondary imperfectives (cf. PSl. *u-mer-ti 'to die' vs. 2sg pres. *u-mbr-e-si vs. *u-mir-a-ti 'to keep dying').
In the Proto-Slavic morphological system the reflexes of Proto-Indo-European and Proto-Balto-Slavic ablaut alternations had a form-formational function (the distinction between the present, infinitive, and aorist stems) and a word-formational function (the derivation of nouns as well as iteratives, causatives and secondary imperfectives), while the inflectional function is less evident.
UDK 81'342.2
Damir Horga
Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu
Vesna Požgaj Hadži
Odsjek za slavistiku, Filozofski fakultet, Sveučilište u Ljubljani
(DIS)FLUENTNOST I PROIZVODNJA GOVORA
Govornik nastoji proizvesti idealan govor koji je vješto planiran, gramatički korektan, fluentno izveden i komunikacijski primjeren. Medutim, zbog svoje biološke prirode i fizioloških karakteristika te komunikacijskih uvjeta u kojima čovjek proizvodi govor, njegov je govor opterecen disfluentnostima koje su znak poteškoca u govornoj proizvodnji. Složenost procesa govorne proizvodnje i (dis)fluentnosti objašnjavaju se različitim modelima govorne proizvodnje i istražuju na primjeru javnoga (formalni govor) i komercijalnoga (neformalni govor) radijskog govora.
Ključne riječi: modeli govorne proizvodnje, kategorije (dis)fluentnosti, formalni i neformalni govor, radijski govor
The speaker's goal is to produce ideal speech, which is skillfully planned, grammatically correct, fluently executed, and communicatively appropriate. However, due to his/her biological nature and physiological features and communication conditions in which people produce speech, this speech can become dysfluent, thus indicating speech production difficulties. The complexity of speech production and (dys)fluency is explained by various models of speech production and the research looks at public (formal speech) and commercial (informal speech) radio speech.
Keywords: speech production models, categories of (dys)fluency, formal and informal speech, radio speech
1 Proces govorne proizvodnje
Temeljno je odredenje govora da je govor komunikacija. Zbog najrazličitijih unu-trašnjih i izvanjskih razloga, motiva i poticaja čovjek ima potrebu proizvesti i pre-nijeti obavijesti sugovorniku. Dakle, govornik je obavijesni procesor koji proizvodi obavijesti, procesira ih i prenosi sugovorniku. Dakako, on je istodobno i primatelj obavijesti. Da bi prenio obavijest, govornik mora raspolagati nekim sustavom znako-va i medijem pomocu kojeg ce to ostvariti. Najprirodniji je sustav znakova prirodni jezik, a najprirodniji medij govor. Proizvodnja govora, od komunikacijske namjere do govornog zvuka, može se razložiti na nekoliko razina kroz koje prolazi obavijest oblikujuci se na svakoj od razina sukladno s njihovim funkcionalnim zakonitosti-
Mehanizmi govorne proizvodnje objašnjavaju se različitim modelima koji pro-matraju govornu proizvodnju kao hijerarhijski organiziran proces preoblikovanja tijekom kojeg obavijest prelazi s jedne razine na drugu mijenjajuci kodove i/ili mate-
622
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
rijalni oblik signala karakterističan za pojedinu razinu. Jaeger (2005) u svom Modelu reprezentacijskih i procesorskih komponenata govornu proizvodnju promatra kao sustav izgraden na dvjema razinama: govornik mora imati izgradene programe govorne proizvodnje s jedne strane i s druge strane mora postojati mogucnost efikasne realizacije tih programa. Svaka od tih dviju razina može se raščlaniti na niz hijerar-hijski organiziranih podrazina. Prva se razina naziva reprezentacijskom - u njoj je u dugoročnoj memoriji pohranjeno cjelokupno znanje o svijetu na temelju kojeg ce govornik formirati obavijesnu/sadržajnu/konceptualnu razinu svog govornog izriča-ja, kao i znanja o jezično-govornim mehanizmima koja ce mu omoguciti da jezično oblikuje i govorno izvede željenu obavijest. Druga je razina procesorska - u njoj su pohranjeni mehanizmi pomocu kojih govornik aktivira, odabire, priziva i ugraduje elemente iz dugoročne memorije u aktualni izričaj dajuci mu jezično-govorni oblik koji izričaj zahtijeva. Riječ je zapravo o programskim paketima koji se nakon što su obavili svoju funkciju gase i čekaju pripravni za novo uključivanje.
Široko prihvaceni model govorne proizvodnje jest Leveltov (1995) hijerarhijski i modularni model (Garret 1976; Levelt 1995; Levelt et al. 1999), najčešce poznat kao Modularni model proizvodnje govora, koji promatra proizvodnju govora kroz tri razine (Slika 1). Na konceptualnoj razini govornik u dva koraka planira obavi-jesni sadržaj svog izričaja. Makroplaniranjem on osmišljava svoju komunikacijsku namjeru i glavne karakteristike koje mora zadovoljiti obavijest da bi bila sukladna s principima komunikacijske kooperativnosti (Griče 1975) i da bi se ostvarili planirani govorni činovi (Searl 1969). U sljedecem koraku, u mikroplaniranju, govornik oda-bire i strukturira konkretni informacijski sadržaj. Konačan je rezultat rada koncep-tualizatora obavijest oblikovana algoritmom svojstvenim toj razini kao predverbalni plan koji nije jezično oblikovan, ali je dostupan jeziku te omogucuje da se na sljede-coj razini obavijest, možemo reci misao, jezično oblikuje. Formulator predverbalnu obavijest oblikuje primjenjujuci jezični kod odredenoga prirodnog jezika opet u dva koraka: najprije gradeci njezinu gramatičku strukturu što uključuje odabir jezičnih jedinica koje ce adekvatno prenijeti koncepte obavijesti (semantika), odabrat ce one oblike leksičkih jedinica koji ce uspostaviti nužne odnose medu njima (morfologija) uključujuci i redoslijed odabranih jedinica (sintaksa). U mentalnom leksikonu po-hranjene su leksičke jedinice, leme sa svojim potencijalnim morfološkim oblicima i sintaktičkim valencijama. Takvim gramatičkim kodiranjem izgradena je površinska struktura jezičnog izričaja koja se pohranjuje u gramatičkom meduspremniku. Time je omoguceno fonološkom procesoru da površinskoj strukturi pridruži fonološke se-gmentalne i prozodijske jedinice, što je drugi korak koji radi formulator. Završni je rezultat jezičnog kodiranja fonetski plan. On je ulazni podatak za artikulator čiji je zadatak da fonetski plan neuralnim naredbama govornim organima pretvori u govorne pokrete i govorni zvuk kao konačan rezultat proizvodnje govora.
Govorna proizvodnja kontrolira se nizom automatiziranih ili svjesnih povratnih sprega (od obavijesne do komunikacijske PS, v. sliku 1) kojima govornik provjerava je li proces realizacije govorne obavijesti u skladu s inicijalnom zamisli koncptuali-zatora, odnosno kontrolira svoju proizvodnju i ispravlja pogreške. Povratne sprege mogu se klasificirati prema različitim kriterijima. Prema funkcionalnom kriteriju dijele se na: direktivne, korektivne i adaptativne. Direktivna povratna sprega ili
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži, (Dis)fluentnost i proizvodnja govora
623
Slika 1: Model govorne proizvodnje (Horga 2008: 160; prilagodeno prema Pos -tma 2000).
zatvorena petlja na neki je način sprega unaprijed (feed forward) koja se odvija paralelno s govornim pokretom. Govornik na temelju povratnih informacija o teku-cem stanju pokreta može predvidjeti odstupanja od željenog cilja i odmah korigirati pokret prije nego je napravljena pogreška koja bi zahtijevala potpuno reprogramiranje i ponavljanje pokreta. Ta je povratna sprega veoma brza (tek nekoliko desetaka milisekundi). Korektivnom povratnom spregom registriraju se realizirane pogreške
624
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
koje zahtijevaju reprogramiranje i ispravljanje. Te su pogreške karakteristične za obavijesnu i jezičnu razinu govorne proizvodnje. Konačno, adaptativnom povrat-nom spregom kontrolira se usvajanje jezičnih i motoričkih govornih vještina; njome se govor podešava opcim uvjetima u komunikacijskom kanalu ili naglim promjena-ma uvjeta u njemu. Borden i Harris (1980) povratne sprege u govornoj proizvodnji dijele na intrinzičke ili unutarnje, tj. one prije govornog pokreta, responsivne kojima se kontrolira izvedba pokreta i temelje se prije svega na proprioceptivnim kanali-ma te izvanjske kojima se kontrolira neposredno izveden motorički pokret. Skarič (1991) navodi unutarnju povratnu spregu na razini središnjega živčanog sustava, ekstraauditivnu ili propriocepcijsku, auditivnu i izvanjsku ili društvenu povratnu spregu.
Kratko cemo opisati dvanaest vrsta povratnih sprega navedenih u modelu govorne proizvodnje (Slika 1).
1.	Obavijesna povratna sprega. Govornik provjerava je li obavijest oblikovana u preverbalnom obliku upravo ono što je bila njegova namjera, je li obojenost obavijesti adekvatna njegovim stavovima, emocijama i je li komunikacijski primjerena s obzirom na sugovornika i cjelokupnu govornu situaciju uključu-juci uvjete u komunikacijskom kanalu.
2.	Leksička povratna sprega. Govornik kontrolira je li izbor lema iz mentalnog leksikona adekvatan konceptualnoj strukturi preverbalne obavijesti.
3.	Morfološka povratna sprega. Govornik provjerava jesu li adekvatno otvore-ni i popunjeni morfološki prozori te jesu li u skladu sa sintaktičkom struk-turom.
4.	Sintaktička povratna sprega. Govornik provjerava jesu li adekvatno otvoreni i popunjeni sintaktički prozori.
5.	Fonemska povratna sprega. Govornik kontrolira adekvatnost odabira i redo-slijeda fonemskog sastava riječi.
6.	Prozodijska povratna sprega. Govornik kontrolira adekvatnost ostvarivanja prozodijskih komponenata tona, intenziteta i trajanja.
7.	Fonetsko-vremenska povratna sprega. Fonetski isplanirani izričaj pripre-mljen je u medumemoriji i njegovi elementi čekaju na ugradnju u vremenski linearni izričaj. Na toj se razini kontrolira redoslijed ugradivanja pojedinih elemenata i njihove vremenske dimenzije.
8.	Motoričko-programska povratna sprega. Govornik kontrolira izbor adekva-tnoga motoričkog programa koji ce fonemski plan realizirati. Najvjerojatnije se vec na toj razini ugraduju asimilacijska pravila i diskretne jedinice jezične razine dobivaju karakteristike parametrijskih govornih jedinica.
9.	Eferentna povratna sprega. Govornik kontrolira adekvatnost motoričkih na-redbi.
10.	Tjelesno-osjetilna povratna sprega. Različiti senzorički modaliteti (taktilni, kinestetski, vibrotaktilni, toplinski, somastetski) putem direktivnih povratnih sprega kontroliraju preciznost pokreta i njegovu adekvatnost.
11.	Slušna povratna sprega. Realiziran govor u govornom zvuku govornik sluša i kontrolira njegovu adekvatnost.
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži, (Dis)fluentnost i proizvodnja govora
625
12. Povratna sprega komunikacijskog učinka. Govornik promatra komunikacijski učinak svog govora i na temelju verbalnih ili neverbalnih reakcija sugo-vornika kontrolira i ako je potrebno, popravlja svoj izričaj.
Na temelju funkcioniranja povratnih sprega govornik može korigirati svoje po-greške, i to: a) ili u času kada su one učinjene na razini planiranja i prije izvedbe, pa su to sakrivena ispravljanja i moguce ih je registirati, b) ili introspekcijskom analizom samoga govornika, c) ili različitim oblicima disfluentnosti koje mogu biti znak angažiranosti govornika na ispravljanju pogrešaka. Ako je pogreška napravljena u izvedbi, onda su i ona i ispravljanje otkriveno i moguce ih je i zabilježiti i registirati.
Mnogostrukost povratnih sprega omogucuje i osigurava efikasnost govorne komunikacije i ako je potrebno, ispravljanje i preciziranje govorne obavijesti. Takav je pristup modeliranju govorne proizvodnje modularan jer su svaka razina i pojedini procesori na svakoj razini zamišljeni kao moduli, gdje svaki modul ima svoj procesorski zadatak i relativno je samostalan u odnosu na druge module.
Druge vrste modela govorne proizvodnje zasnivaju se na teorijama aktivacijskog širenja, gdje se proizvodnja govora prikazuje kao umreženi sustav jedinica različitih razina koje se uključuju u proizvodnju govora ovisno o stupnju njihove aktivacije (Stemberger 1985; Dell 1986). Mreža je zamišljena kao niz razina na kojima su jedinice pojedine razine predstavljene kao čvorovi povezani asocijativnim vezama s drugim jedinicama iste razine i ona jedinica koja je maksimalno aktivirana širi svoju aktivaciju na sljedecu razinu (Slika 2). Da bi mehanizam širenja aktivacije učinkovito funkcionirao, mora biti uskladen tako da pravodobno aktivira potrebnu jedinicu i da inhibira druge jedinice te da pravodobno prenese aktivaciju na sljedecu jedinicu i inhibira aktivaciju realizirane jedinice. Pogreške u govornoj proizvodnji tumače se neakdekvatnom aktivacijom potrebnih jedinica i neadekavatnom inhibicijom realiziranih jedinica.
kosa
Slika 2: Stembergerov interaktivni aktivacijski model (Erdeljac 2009: 192).
I aktivacijski model na neki je način hijerarhijski i uključuje nekoliko razina aktivacije. Ako je u izričaj potrebno ugraditi leksem kosa, on se na toj jezičnoj razini mora aktivirati, i to intenzivnije od drugih leksema koji su s njim povezani različitim asocijacijskim vezama, bilo semantičkim bilo jezičnim. Tako ce kosa biti aktivirana intenzivnije od drugih mogucih kandidata: kože, dlaka, kosti, nosa. Nakon toga
626
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
valja se spustiti na razinu fonemskog izbora i adekvatnim intenzitetom i redoslije-dom aktivirati foneme /k/, /o/, /s/ i /a/. U ovom modelu moguce je zamisliti još jednu razinu razlikovnih obilježja koja konstituira pojedine foneme, pa tako za fonem /k/ valja aktivirati obilježje kompaktan, bezvučan, prekidan i sl. Neadekvatna aktivacija na pojedinoj razini može dovesti do pogreške. Ako se to dogodi na leksičkoj razini, govornik ce umjesto kosa reci dlaka, na fonološkoj ce razini umjesto kosa, reci rosa, a na razini obilježja reci ce gosa. Dakako, pogreška na jednoj razini povlači za so-bom i pogreške na sljedecim razinama te ima utjecaja na konačni rezultat govorne proizvodnje.
2 Govorna (dis)fluentnost
Govornik nastoji proizvesti idealan govor. Medutim, buduci da čovjek zbog svoje biološke, psihološke i društvene odredenosti nije idealan, on ne može biti ni idealan govornik. Jedna od manifestacija te činjenice jesu disfluentnosti u govoru. Disfluentnosti su prekidi glatkog govora koji ništa ne pridonose obavijesnom sadržaju izričaja u odnosu na njegovu planiranu informativnost. One medutim nose drugačiju vrstu informacije. Naime, one ukazuju na poteškoce koje govornik ima u govornoj proizvodnji, pa se iz njih mogu iščitavati informacije o govornoj vještini govornika ili o njegovu trenutačnom intelektualnom ili emocionalnom statusu. Buduci da je proizvodnja govora vremenski kontinuiran proces (Horga 2008), može se pretpostaviti da govornik rasporeduje vrijeme tako da se izmje-njuju vremenski odsječci u kojima on planira konceptualnu (obavijesnu), jezičnu i izgovornu strukturu željenog iskaza s odsječcima realizacije planiranoga. Stoga je oblikovanje obavijesti zapravo proces njezina kontinuiranog gradenja. Kao što smo vidjeli na slici 1, govornik nizom povratnih sprega kontinuirano nadzire svoju proizvodnju i ispravlja eventualne pogreške koje su u tako složenom procesu lako moguce (Horga 2008). Prema tome, poteškoce se mogu pojaviti tijekom jednog i drugog procesa. Kako govornik mora efikasno rasporediti svoju pažnju i kontro-lu izmedu planiranja i izvedbe, poteškoce mogu nastati i zbog neuskladenosti tih dviju komponenata.
Fluentnost je gladak govor osloboden nepotrebnih prekida. Filmore (1979) navodi četiri karakteristike fluentnosti. Prva se odnosi na fluentnog govornika - to je osoba koja može dugo govoriti s malo stanki i zastajkivanja. Druga se karakteristika odnosi na fluentni govor - on je koherentan, argumentativan i semantički bogat. Kao trecu karakteristiku navodi mogucnost govornika da govori u velikom rasponu konteksta i tema te kao četvrtu da je njegov govor kreativan i imaginativan. Manifestno i opisno Škarič (1984: 15) je odredio fluentnost na ovaj način: «neki govornici mogu glatko, bez zastajkivanja, pogrešaka i popravljanja izvoditi govorne vratolomije dugih izričaja složene jezične i izgovorne strukture, dok se drugi spotiču vec pri izgovaranju jednostavnih kratkih govornih nizova».
Sa stajališta govorne proizvodnje fluentnost možemo definirati s obzirom na dvije osnovne vrste modela kojima se govorna proizvodnja tumači. S modularnog stajališta fluentni se govor definira kao govor prirodnog tempa bez oklijevanja, za-
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži, (Dis)fluentnost i proizvodnja govora
627
stajkivanja, ponavljanja, ispravljanja, poštapalica te punih i praznih stanki procesiranja, primjeren informacijskom i komunikacijskom opterecenju izričaja, što sve pretpostavlja učinkovito i uskladeno funkcioniranje svih razina govorne proizvodnje. Prema modelu aktivacijskog širenja fluentni govor pretpostavlja pravovremenu i intenzitetski adekvatnu aktivaciju aktualnih i buducih jedinica govorne proizvodnje; isto tako pravovremenu i adekvatnu deaktivaciju upotrijebljenih jedinica te inhibiciju nepotrebnih jedinica govorne proizvodnje.
Proučavanja govorne (dis)fluentnosti za lingvistiku su zanimljiva zbog nekoliko razloga. Ona ukazuju na razlike izmedu korektno oblikovanih izričaja u skladu s pra-vilima nekog jezičnog sustava koje bi proizveo idealan govornik i stvarno proizvedenih izričaja u živoj govornoj komunikaciji. Kroz to se otkrivaju mehanizmi govorne proizvodnje i organizacija jezičnih, pa i drugih kognitivnih znanja u mentalnom sklopu govornika. Ona su takoder zanimljiva jer otkrivaju mentalno, intelektualno i emocionalno stanje govornika i mogu biti regulatori razgovornog tijeka. Konačno proučavanje disfluentnosti zanimljivo je i sa stajališta govorne komunikacije s računalom i strojnog prevodenja govora jer se postavlja pitanje kako računalo interpretira nesavršen govor opterecen disfluentnostima.
Osvrnimo se na neka od dosadašnjih istraživanja govorne (dis)fluentnosti. Ona se krecu u traženju odgovora na dva pitanja. Jedno je pitanje jesu li disfluentnosti samo znakovi poteškoca neidealnog govornika u jezičnoj proizvodnji ili one nose i druge obavijesti. Drugo je pitanje uvjeta u kojima se govornici razlikuju po stupnju disfluentnosti svoga govora.
Što se učestalosti odnosno broja disfluentnosti tiče, Fox Tree (1995) navodi da je ona, ako se izuzmu prazne stanke, 6 riječi na 100 riječi. Horga (1994) je ustanovio da se u govoru u elektroničkim medijima (formalnom - prvi program HTV i neformalnom - lokalni radijski program) disfluentnosti pojavljuju svakih 8 sekundi u formalnom, odnosno svakih 7 sekundi u neformalnom mediju. Različita su istraživanja pokazala da je učestalost disfluentnosti veca kada je informacijsko opterecenje izričaja složenije. Tako ce se disfluentnosti češce pojavljivati u du-ljim izričajima i na početku izričaja (Oviatt 1995, Shriberg 1996) ili na početku diskursnog odlomka (Horga 1996). Pod isti se nazivnik mogu staviti i podaci da govornici kada govore o raznolikim temama koje omogucuju različit varijabilitet u formuliranju izričaja, ostvaruju različitu učestalost nefomenatiziranih segme-nata. Najveca je onda kada govore o humanističkim temama, manja kada govore o društvenim, a najmanja kada je riječ o prirodoznastvenim temama. (Schachter et al. 1994).
Jedna je od funkcija disfluentnosti regulacija komunikacijskog procesa koja može pomoci sugovornicima bolje uskladiti komunikacijski proces. Ona takoder ukazuje na želju govornika da zadrži riječ i/ili potiče slušatelja da pomogne govorniku u izgradnji izričaja ako je ovaj zastao. Disfluentnosti mogu ukazivati na stupanj sigurnosti govornika u odgovoru na pitanje. Istraživanja su pokazala da i medij u kojem se odvija govor može utjecati na učestalost disfluentnosti, pa tako govornici u tele-fonskom razgovoru rade više disfluentnosti nego u razgovoru oči u oči. Broj disfluentnosti povečava se takoder ako govornici nemaju mogucnosti gestikuliranja. Oviatt (1995) je pokazala da je učestalost disfluentnosti u razgovoru veca nego u monološ-
628
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
kom govoru (5.50 do 8.83 na 100 riječi u razgovoru u odnosu na 3.60 u monološkom govoru). Taj se broj smanjuje ako se govornik obrača stroju, npr. računalu; tada je naime broj disfluentnosti svega 0.78 do 1.87 na 100 riječi.
Prisnost izmedu sugovornika takoder može biti čimbenik koji utječe na učestalost disfluentnosti. Razgovor s nepoznatom osobom opterečen je stanovitim stupnjem anksioznosti, pa to može biti razlog večeg broja disfluentnosti (Mahl 1987). S druge strane u razgovoru s poznatom osobom može se pojaviti veči broj disfluentnosti koje imaju funkciju reguliranja komunikacijskog procesa. Istraživanje Bortfelda et al. (2001) nije potvrdilo te postavke.
Nadalje, večina istraživanja pokazala je da stariji ispitanici proizvode više disfluentnosti nego mladi osobito zbog prizivanja riječi iako je sintaktička struktura njihovih izričaja složenija nego u mladih govornika. Što se spolne razlike tiče, Schiberg (1996) je pokazala da muškarci upotrebljavaju više nefonematiziranih segmenata nego žene iako se u učestalosti drugih vrsta disfluentnosti ne razlikuju. Bortfel et al. (2001) opet nisu potvrdili tu razliku.
Oomen i Postma (2001) promatrali su na koji se način u proizvodnji govora po-našaju govornici kada su pod vremenskim pritiskom i kada moraju ubrzati tempo govora. Ispitivanje je pokazalo da se u tom slučaju povečava broj pogrešaka na razini formulatora, što je u skladu s opčim principom da se uz povečanje brzine smanjuje točnost i pravilnost na raznim razinama govorne proizvodnje. Takoder se povečava broj ispravljanja pogrešaka, kao i broj ponavljanja, dok broj punih stanki ostaje približno jednak. No, zanimljivo je da je i ispravljanje pogrešaka brže, i to što se tiče vremena i što se tiče broja slogova nakon kojeg se pogreška ispravlja, pa to ukazuje na sposobnost «monitora» da još u predartikulacijskoj fazi govorne proizvodnje ot-krije pogrešku.
Na korpusu engleskog jezika Clark i Fox Tree (2002) promatrali su uporabu punih stanki (nefonematiziranih segmenata) uh i um. Prihvačajuči stajalište da govornici oblikuju informacije simultano kroz dva kanala - jedan glavni, primarni koji se odnosi na temu diskursa i drugi kolateralni, sekundarni koji se odnosi na samu izvedbu, njezinu vremensku organizaciju, oklijevanja, pogreške, preoblikovanja, iskazivanje namjere govoriti i sl. U tu skupinu kolateralnih znakova spadaju i uh i um (u britanskoj ortografiji za razliku od američke obično pisani er i um) koji se najčešče povezuju s problemima planiranja u govornoj proizvodnji. Na temelju analize fonoloških, morfoloških, sintaktičkih i pragmatičkih karakteristika uporabe ovih segmenata autori zaključuju da su oni čestice i da se mogu interpretirati kao svaka druga leksička jedinica u jeziku. Nadalje, zaključuju da govornici proizvode uh i um kao i druge riječi kojima komentiraju svoju govornu izvedbu, tako da uh znači da ono što slijedi bit če kratko, manje odlaganje, a kad upotrijebe um znači da slijedi dulje odlaganje nečega što je važnije.
Brennan i Schober (2001) postavili su pitanje na koji se način slušatelji nose s disfluentnim govorom jer on kontinuirano pred slušatelja postavlja probleme razu-mijevanja obavijesti koju nosi. U nekoliko eksperimenata u kojima se promatrala brzina i točnost odgovora slušatelja na disfluentan i fluentan govor pokazali su da su reakcije bile bolje (brže, točnije) na disfluentan govor. To su protumačili sposobnošču slušatelja da u fonetskom obliku disfluentnosti anticipiraju ono što slijedi u govornom
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži, (Dis)fluentnost i proizvodnja govora
629
nizu. Horga i Požgaj Hadži (2005) promatrali su na koji način slušatelji iz spontanog govora izvlače relevantne obavijesti, odbacuju disfluentnosti i pretvaraju ga u svojoj percepciji u jezično korektan oblik.
Na današnjem stupnju razvoja govorne tehnologije pitanje prepoznavanja čitanog teksta relativno je dobro riješeno. Medutim, prepoznavanje spontanog govora mnogo je problematičnije, pa je to goruca tema automatskog prepoznavanja govora bilo da se radi o telefonskim uslugama, transkribiranju televizijskih emisija ili sastanaka i sl. Jedan od razloga teškoca jesu disfluentnosti kojima se prekida prirodni rečenični niz, pa se tako npr. kod prekida riječi stvaraju jedinice koje sliče riječima, ali nisu predstavljene u sustavu koji prepoznaje govor. Tako je broj pogrešno prepoznatih riječi za diktirani govor 5%, za televizijske vijesti 15% a za sastanke 40%. Stouten et al. (2006) su u procesor za prepoznavanje spontanog govora ugradili podatke o pojavljivanju punih stanki, ponavljanju riječi i ponovnom započinjanju rečenica kao elemenata disfluentnosti iz govornih korpusa za engleski i holandski jezik i dobili stanovito poboljšanje u automatskom prepoznavanju govora.
3 Istraživanje fluentnosti u radijskom govoru
3.1 Cilj, hipoteza i metoda
U ovom je istraživanju postavljeno pitanje razlikuje li se fluentnost govora u javnim i komercijalnim medijima s obzirom na činjencu da su različitog stupnja formalnosti, odnosno spontanosti. Pretpostavlja se da ce stupanj formalnosti/ležernosti emisija djelovati na stupanj kontrole govorne proizvodnje, a time i na učestalost, trajanje i strukturu disfluetnosti.
Analiziran je govor 5 govornika (4 muškarca i 1 žena) u svakom od medija (uku-pno 10 govornika) iz razgovornih emisija (intervjua) Prvog programa Radio Zagreba kao ispitanika koje predstavljaju javni medij i Studentskog radija kao predstavnika komercijalnih medija. Analiziran je govor samo gostiju emisija, a ne voditelja. Govorni su uzorak činile po 2 minute govora svakoga ispitanika, odnosno po 10 minuta govora za svaki medij. Na Prvom su programu teme emisija bile: izbori, održavanje cesta, književnost, a na Studentskom radiju: placanje studija, skup o bioetici, izbori za studentski zbor, direktna demokracija, izbor studija. Govorni uzorak Prvog programa radio Zagreba nazvan je formalnim, a uzorak Studentskog radija neformalnim. Govorni je uzorak transkribiran tako da je dvoje fonetičara označilo ona mjesta koja su procijenili kao disfluentnosti. Transkribiranje je učinjeno u programu za akustičku analizu govora, što je omogucilo višestruko preslušavanje onih mjesta u govoru za koja procjenjivači nisu mogli odmah odrediti radi li se o disfluentnosti ili ne. Izdvojene su ove disfluentnosti:
•	nefonematizirani segment (Pa tako i ove godine smo hm napravili velike investicije...)
•	prazna stanka (... na toj razini || je trebalo...)
•	poštapalica (... došla ovaj na jedan razgovor i ovaj nakon toga zaista dobila posao. )
630
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
•	duljenje glasnika: početnog, medijalnog ili završnog (... najkasnije do predaje: svake izborne liste: Državnom izbornom povjerenstvu...)
•	ponavljanje (i nisu, nisupreviše nisu previšeprigovarali...)
•	pogrešan glasnik (... najčešce se n to namirenje vrši.)
•	pogrešna riječ (...dakle ja bi prvo imala išla uzet knjige...
•	pogrešna sintagma (Zato mi nije teško prilagoditi se. Selili smo || Krenula sam u prvi razred. ) .
•	složene disfluentnosti (...školu nisam baš volila ali ovaj hm jako sam volila ležat u krevetu i čitat...)
•	izdah
•	udah.
Pomocu transkribiranoga teksta u programu CoolEditu mjerili smo trajanje fluen-tnih i disfluentnih dijelova govora, što prikazuje Slika 3.
Slika 3: Primjer mjerenja trajanja disfluentnosti.
Legenda: f - fluentni dio izričaja, df - duljenje glasnika, hm - puna stanka, grg - greška, po - poštapa-lica, pon - ponavljanje, s - stanka, grs - greška sintagme.
Nakon toga izračunata je osnovna statistika, a značajnosti razlika izmedu pojedinih mjera provjerene su t-testom i Hi-kvadrat testom.
4 Rezultati i rasprava 4.1 Broj disfluetnosti
Fluentnost u ova dva medija usporedena je na nekoliko razina: broj, trajanje i struktura (dis)fluentnosti. Najprije je usporeden broj disfluentnih i fluentnih odsje-čaka u formalnom i neformalnom govornom uzorku. Rezultati su prikazani na grafikonu 1.
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži, (Dis)fluentnost i proizvodnja govora
631
Grafikon 1: Broj disfluentnih i fluentnih odsječaka u formalnom i neformalnom govornom uzorku.
Buduci da su oba govorna uzorka, formalni i neformalni, jednako trajala (10 minuta) moguce ih je usporediti s obzirom na učestalost prekidanja govora različitim oblicima disfluentnosti. Ova je analiza pokazala da je ukupan broj odsječaka (fluentnih i disfluentnih) u neformalnom uzorku statistički značajno (x2 = 0,00) veci (60,55% naprama 39,45%) nego u formalnom, tj. fluentni se odsječci češce prekidaju različitim oblicima disfluentnosti. Toj razlici osobito pridonosi veci broj kombiniranih disfluentnosti u neformalnom govoru (21,21% naprama 5,69%), a nešto manji broj fluentnih dijelova (22,63% naprama 18,13%) i drugih oblika disfluentnosti (16,71% naprama 15,64%).
4.2 Trajanje fluentnih i (lislluetnih dijelova uzoraka
Na grafikonu 2 prikazan je postotak trajanja fluentnih i disfluentnih dijelova govornih uzoraka. U neformalnom uzorku od ukupnog vremena govornici su trošili 26% vremena na disfluentne dijelove govora dok su fluentni dijelovi činili 74% vremena. U formalnom uzorku taj je omjer bio 11,5% naprama 88,5%. I ovdje se vidi da je od ukupnog duljeg trajanja disfluentnih dijelova govora u neformalnom uzorku i njihova struktura različita, tj. da u neformalnom uzorku kombinirane disfluentnosti opet zauzimaju značajno veci postotak vremena 16,06% naprama 3,49% u odnosu na formalni uzorak, dok je razlika u jednostavnim disfluentnostima znatno manja i iznosi 9,94% naprama 7,97%.
632
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Grafikon 2: Postotak trajanja fluentnih i disfluentnih dijelova govora u formalnom i neformalnom uzorku.
Razlika je izmedu formalnog i neformalnog uzorka ne samo u tome koliko se vremena troši na fluentne i disfluentne dijelove govora nego i u prosječnom trajanju pojedinih dijelova. Rezultati su prikazani na grafikonu 3. Tako u formalnom uzorku fluentni dijelovi prosječno traju 3718 ms, a u neformalnom svega 1919 ms. I t-test je pokazao da je ta razlika statistički značajna (p = 0,00). Medutim, prosječno trajanje nefluentnih dijelova, kako jednostavnih tako i složenih, ne razlikuje se prema rezultatima t-testa statistički značajno (p = 0,34 za jednostavne i p = 0,51 za kombinirane disfluentnosti), iako je ono nešto dulje u formalnom govoru 352 ms naprama 388 ms za jednostavne i 444 ms naprama 468 ms u odnosu na neformalni govor (Tablica 1). Drugim riječima govornici u formalnom uzorku učinkovitije ko-riste vrijeme u kojem zastajkuju i nakon toga uspijevaju procesirati dulje segmente fluentnog govora.
4000 3500 3000 2500 2000 1500 1000 500 a
risf&rmalrii	formalni
Grafikon 3: Prosječno trajanje fluentnih i nefluentnih dijelova govora u formalnom i neformalnom uzorku.
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži, (Dis)fluentnost i proizvodnja govora
633
	flu	disflu	disflu-komb
neformalni	1919	352	444
formalni	3718	388	468
p	0,00	0,34	0,51
Tablica 1: Prosječno trajanje fluentnih i nefluentnih dijelova govora u formalnom i neformalnom uzorku i rezultati t-testa (p).
4.3 Struktura disfluentnosti promatranih uzoraka
Struktura disfluentnosti u promatranim uzorcima prikazana je u tablici 2. Dva se uzorka statistički značajno razlikuju na razini p<0,00. Toj razlici najviše prido-nosi relativno češca uporaba praznih stanki i poštapalica u neformalnom uzorku nego u formalnom, kao i nešto češca uporaba nefonematiziranog segmenta i gla-sovnog duljenja te pogrešnog izbora riječi i sintagmi u formalnom uzorku nego u neformalnom. Pogrešan izbor riječi i sintagmi u formalnom uzorku upravo je izraz vece kontrole govorne proizvodnje i traženja preciznoga izraza na konceptualnoj razini.
	NEFORMALNI		FORMALNI	
	broj	postotak	broj	postotak
nefonematizirani segment	112	35,11%	76	42,22%
prazna stanka	93	29,15%	30	16,67%
poštapalica	31	9,72%	5	2,78%
duljenje glasnika	43	13,48%	30	16,67%
ponavljanje	24	7,52%	14	7,78%
pogreška glasnika	4	1,25%	4	2,22%
pogreška riječi	6	1,88%	9	5,00%
pogreška sintagme	5	1,57%	8	4,44%
izdah	1	0,31%	2	1,11%
udah	0	0,00%	2	1,11%
Tablica 2: Struktura disfluentnosti promatranih uzoraka.
Promatrana je i razlika u strukturi duljenja glasovnih segmenata (grafikon 4 i tablica 3) te je ustanovljeno da i tu postoji statistički značajna razlika (p<0,00). Iako govornici u oba uzorka češce dulje finalni nego inicijalni glasnik, govornici u neformalnom uzorku to čine u omjeru 93,02% naprama 6,98%, a govornici u formalnom uzorku u omjeru 60,00% naprama 36,7% . Medijalni se glasnik dulji vrlo rijetko, i to samo u formalnom uzorku u postotku od 3,33%.
634
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
100%
80%
60%
40%
20%
0%
	93,02%					
						
		36.67%				
						
6.96%				3 33%		
						
■	počclno
■	sififlišnja D ia vri no
nefonnsini
formalni
Grafikon 4: Struktura duljenja glasovnih segmenata u formalnom i neformalnom uzorku.
	NEFORMALNI		FORMALNI	
	broj	postotak	broj	postotak
završno	40	93,02%	18	60,00%
središnje	0	0,00%	1	3,33%
početno	3	6,98%	11	36,67%
ukupno	43	100,00%	30	100,00%
Tablica 3: Struktura duljenja glasovnih segmenata u formalnom i neformalnom uzorku.
Kao što vidimo iz tablice 3, od ukupno 73 duljenja glasnika u oba uzorka disflu-entnost se više dulji u neformalnom stilu (43 duljenja ili 58,90%) nego u formalnom stilu (30 duljenja ili 41,10%).
5. Zaključak
Može se zaključiti da se formalni i neformalni radijski medij razlikuju ne samo po broju disfluentnosti i trajanju fluentnih i disfluentnih dijelova, vec i po strukturi disfluentnosti. U javnom (formalnom) mediju od govornika se, zbog njegove vece profesionalnosti, očekuje veci stupanj pripremljenosti u smislu poznavanja materije o kojoj govori, kao i vjerojatnost da je o toj temi vec govorio u raznim prigodama. S druge strane, zbog karaktera samog medija, takoder se očekuje veci stupanj kontrole govora, a time i njegove formalnosti. Sve to vodi prema manjem broju disfluentnosti u govoru javnog medija. Obrnuta je situacija u neformalnom govoru komercijalnog radija, gdje se može očekivati manji stupanj profesionalne vrsnosti govornika i blaže zahtjeve samog medija. Mjere (dis)fluentnosti koje su primijenjene u ovom istraži-
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži, (Dis)fluentnost i proizvodnja govora
635
vanju potvrdile su da postoje značajne razlike izmedu govora u dvama promatranim radijskim programima. Može se pretpostaviti da su one uzrokovane različitim za-htjevima za formalnošcu govora u tim dvama radijskim medijima, a time i različitim stupnjem njegove kontroliranosti. Zato se difluentnosti u neformalnom govoru pojav-ljuju češce nego u formalnom.
Disfluentni prekidi govora pokazuju koliko je proces njegove proizvodnje složen. Valja uzeti u obzir i činjenicu da su to samo izvanjski, površinski prekidi govora i da osim njih nedvojbeno postoje sakrivena unutrašnja lutanja, traženja i nalaženja rješenja koja govornik uspijeva riješiti prije nego izvede i realizira odredeni pogrešno planirani izričaj.
Daljnja ce se istraživanja razvojem tehnike mozgovnog oslikavanja usmjeravati prema što podrobnijem otkrivanju neurolingvističkih mehanizama koji su u podlozi disfluentnosti i govornih pogrešaka u proizvodnji govora. Medutim, ostaje otvoren prostor i za bihevioralna istraživanja disfluentnosti i njihova odnosa s proizvodnjom govora u različitim kontekstualnim uvjetima i s obzirom na različite karakteristike govornika.
Izvori i literatura
Gloria J. Borden i Kathrin S. Harris, 1980: Speech science premier. London: Williams &Wilkins.
Heather Bortfeld et al., 2001: Disfluency rates in conversation: Effects of age, relationship, topic, role, and gender. Language and speech 44/2. 123-147.
Susan E. Bernnani i Michael F. Schoeber , 2001: How listeners compensate for disflu-encies in spontaneous speech. Journal of memory and language 44. 274-296.
Herbert H. Clark i Jean E. Fox Tree, 2002: Usinh uh and um in spontaneous speaking. Cognition 84/1. 73-111.
Garry S. Dell , 1986: A spreading activation theory of retrival in sentence production. Psychological review 93. 383-321.
Vlasta Erdeljac, 2009: Mentalni leksikon: modeli i činjenice. Zagreb: Ibis.
Charles J. Fillmore, 1979: On fluency. Charles J. Filmoore: Individual differences in language ability and language behavior. New York: Academic Press Inc. 85-102.
Jean E. Fox Tree , 1995: The effects of fals starts and repetitions on the processing of subsequent words in spontaneous speech. Journal of memory and language 34. 709-738.
Merrill F. Garret, 1976: Syntactic processes in sentence production. New approches to language mechanisms. Ur. R. J. Wales, W. Edward. Amsterdam: North Holland. 231-256.
Herbert Paul Grice, 1975. Logic and conversation. Sintax and semantics 3. Ur. P. Cole, J. L. Morgan. New York: Seminar Press. 113-128.
636
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Damir Horga , 1994: Tečnost govora u elektroničkim medijima. Govor 12/2. 15-22.
--, 1996: Obrada fonetskih obavijesti. Zagreb: Hrvatsko filološko društvo.
--, 2008. Repetitions in interrupted speech production. Beszedkutatas 2008: Sokszinu Beszedtudomany. Ur. M. Gosy. Budapest: MTA Nyelvtudomanyi Intezete.
Damir Horga i Vesna Požgaj Hadži 2005. Slušateljeva redakcija govornika. Seman-tika prirodnog jezika i metajezik semantike. Ur. J. Granic. Zagreb; Split: HDPL. 301-310.
Jeri J. Jaeger , 2005: Kids' slips: What young children's slips of the tongue reveal about language development. Mahwah; New York: Lawrenc Erlbaum Associates Publishers.
Williem J. M. Levelt, 1995: Speaking: from intention to articulation. Cambridge; Massachusetts; London: MIT Press.
Williem J. M. Levelt et al., 1999: A theory of lexical access and speech production.
Behavioral and brain science 22. 1-75.
George F. Mahl, 1987: Exploration in nonverbal and vocal behavior. Hillsdale; New York: Lawrence Erlbaum Associates.
Claudy C. E Oomen i Albert Postma , 2001: Effects of time pressure on mechanisms of speech production and self-monitoring. Journal of psycholinguistic research 30/2. 163-183.
Sharon Oviatt, 1995: Predicting spoken disfluencies during human computer interaction. Computer speech and language 9. 19-35.
Albert Postma , 2000: Detection of errors during speech production: review of speech monitoring models. Cognition 77. 97-131.
Stanley Schachter et al., 1994: The vocabularies of acadenia. Psychological science 5. 37- 41.
John. R. Searle, 1969: Speech acts. London: Cambridge University Press.
Elizabeth Shriberg, 1996: Disfluencies in Switchboard. International conference on spoken language processing (OCSLP '96). Addendum, 11-14. Philadelphia, PA, 3-6 October.
Joseph P. Stemberger, 1985. An interactive activation model of language production.
Progress in the psychology of language. Ur. A. W. Ellis. London: Erlbaum. 143-186.
Frederic Stouten et al., 2006: Coping with disfluencies in spontaneous speech reco-gnitio: Acoustic detection and linguistic context manipulation. Speech communication 48. 1590-1606.
Ivo Škarič, 1984. Mjerenje govora. Izbor i priprema kandidata za novinare, spikere i voditelje. Ur. M. Meštrovic. Zagreb: Televizija Zagreb. 12-30.
--, 1991. Fonetika hrvatskoga književnog jezika. Povijesni pregled, glasovi i oblici hrvatskoga književnog jezika. Ur. R. Katičic. Zagreb: HAZU, Globus, Nakladni zavod.
Damir Horga, Vesna Požgaj Hadži, (Dis)fluentnost i proizvodnja govora
637
Summary
Speech production, from communicative intent to speech sound, is a hierarchically organized process of transformation in which information moves from one level to the next, switching codes and/or material form of signal, which is specific to a certain degree. The complexity of speech production is explained by various models: Jaeger's (2005) Model of Representational and Processor Components, Levelt's (1989) Modular Model and Stemberg's (1985) Interactive Activation Model. Twelve types of feedback in speech production model are described: informative, lexical, morphological, syntactic, phonemic, prosodic, phonetic-temporal, motor-programming, efferent, bodily-sensory, auditory, and communicative effect feedback. Using these types of feedback, the speaker continually monitors his/her speech production and corrects the potential errors, which are likely to occur in such a complex process. When not all levels of speech production work efficiently and in harmony, interruptions in speech, i.e. dysfluencies, occur. They can indicate difficulties that the nonideal speaker has in speech production, but they can also provide other information. Following a review of (dys)fluency studies by various authors, we presentthe results of our research of fluency in radio speech. Based on a 10-minute sample of 10 speakers from talk shows (5 in public media shows and 5 in commercial media shows), we analyze types of dysfluencies and their distribution and look at how the type of show affects the occurrence of dysfluency. (Dys)fluency is contrasted onseveral levels: the number and length of dysfluent and fluent segments in formal and informal speech and the structure of dysfluency in the observed samples (unfilled pauses, non-phonemic segment, lengthening of sounds, repetition, correction, bywords, etc.). The results show that formal and informal radio media differ not only in the number of dysfluencies and the length of fluent and dysfluent segments, but also in the structure of dysfluency. Dysfluency is less present in public speech media because of the character of the media, greater speech control and better preparedness, and it is more present in informal speech. The results also point to the complexity of speech production and call for further (dys)fluency research.
UDK 811.163.334
EpaHucnae repasoe, 3opaH HBaHoBcKn
Hhcthtyt 3a eneKrpoHHKa, ®aKynTeT 3a eneKrpoTexHHKa n HH^opMaqncKn TexHonornn, YHHBep3HTeT Cb. Knpnn n MeTognj, CKonje, P MaKegoHnja
BecenuHKa Ha6pocKa
Hhcthtyt 3a MaKegoHcKH ja3HK KpcTe Mhchpkob, CKonje, P MaKegoHnja
MOAEHHPAftE HA HHTOHAUHCKATA CTPyKTYPA HA MAKE^OHCKHOT JA3HK HA HHBO HA HHTOHAHHCKH ®PA3H
Bo oBoj pe^epaT ce ronoxeHH pe3ynTaTH go6ueHH og aHanroa Ha HHTOHa^HjaTa bo MaKegoHCKUoT ja3HK Ha hhbo Ha HHTOHa^HCKH ^nHHH (HU,). Bo aHanroaTa 6ea eKCTpaxHpaHH u HopManroupaHH KpuBHTe Ha ochobhhot xapMoHHK koh 6ea rpynupaHH no ocHoBa Ha nonoT Ha roBopHHKoT u TunoT Ha HU, OBue BeKTopu nocnyxuja 3a reHepupaae Ha 8 nuHeapHo-cerneHTHH Mogenu Ha HHTOHa^HjaTa Ha MaKegoHcKuoT ja3HK Ha hhbo Ha HU,
KnyqHH 30opoBH: HHTOHa^Hja, Mogen, HHTOHa^HCKa $pa3a, MaKegoHcKH, cuHTe3a Ha roBop
The paper presents the results obtained from the analysis of intonation patterns at the level of intonation phrases (IPs) in the Macedonian language. In the analysis, pitch contours were extracted and normalized and then grouped according to the speakers' genders and IP type. For each group, vectors for the average normalized pitch and upper and lower bounds of its range were generated. These vectors were used to create 8 distinct linear-segment models of intonation patterns in Macedonian at the level of IPs.
Keywords: intonation, model, intonation phrase, Macedonian, speech synthesis
KpaTKa cogp^nHa - npo3ognjaTa, Koja bo ce6e rn BKnynyBa HHTOHannjaTa, HHTeH3HTeToT, aKneHTOT n pnTaMoT, npeTcTaByBa egHa og HajBa^Hure KapaK-TepncTHKn Ha HoBeKoBnoT roBop. npeKy Hea ce Bpmn npeHoc Ha gononHHTenHa nH^opMannja 3a gncKypcoT: HeroBaTa ^yHKnnja (pa3nnKyBaMe pacKa3Hn, npamanHn, h3bhhhh peneHnnn), Ba^HocTa Ha ogpegeHn HeroBn genoBn (HarnacyBaae Ha ogpegeHn 3HanajHn 36opoBn), KaKo n HyBcTBaTa n cTaBoT Ha roBopHHKoT (cpeia, n3HeHagyBaae, coMHe® hth.). nopagn HeMo^HocTa KoMnnerao ga ce 3annme, npo3ognjaTa n HH^opMannjaTa Koja Taa ja npeHecyBa e egHa og cymTHHcKHTe pa3nnKn koh ro gBojaT roBopeHnoT og nnmaHnoT ja3HK. ymTe noBeie, Taa e go TonKy BTKaeHa bo roBopeHnoT ja3HK, mTo hcthot bo HegocTnr Ha coogBeTHa npo3ognja cTaHyBa coceMa HenpnpogeH n Te^oK 3a cnegeae. 3aToa bo cncTeMHTe 3a cnHTe3a Ha roBop og TeKcT (rOT), anropnTMure 3a reHepnpaae Ha npnpogHa nnroHannja bo cnHTeTH3npaHnoT roBop ce og roneMo 3Haneae. 3a ga ce HanpaBn BncoKoKBanureTeH Mogyn 3a reHepnpaae Ha npo3ognja bo rOT cncTeMHTe noTpe6Ho e ga ce H3pa6oTn Mogen Ha npo3ogncKaTa cTpyKTypa Ha ja3HKoT 3a Koj ce HaMeHeTn.
640
Slavisticna revija, letnik 60/2012, st. 4, oktober-december
Bo TpygoB ce npe3eHTupaHu pe3ynTaruTe Ha aHanu3aTa Ha MaKegoHcKaTa uHT0Ha^uja Ha hhbo Ha uHT0Ha^ucKa ^nuHa. ®oKycoT Ha aHanu3aTa 6ea npOCeHHHTe UHT0Ha^UCKU KOHTypH 3a pa3^HHHHTe THnOBH Ha UHT0Ha^UCKU ^nuHu koh ce noBp3aHH co ynoTpe6eHaTa uHTepnyH^uja: nonerau, cpegumHu u 3aBpmHH HU, Ha pacKa3Hu peHeHu^u, npamanHu HU, u h3bhhhh HU,. 3a ^nuTe Ha aHanu3ara 6eme nogroTBeHa 6a3a Ha cHuMeH roBopeH Marepujan Koj bo CBojaTa KOHenHa Bep3uja 6poeme BKynHO 255 H^ co BKynHO BpeMeTpaeae og 9 min u 34 s, H3roBopeHH og 7 toboph^h og koh 5 cnuKepu bo MaKegoHcKoTo paguo.
3a KBaHTHTaTHBeH onuc Ha uHT0Ha^ucKUTe TpeHgoBu 6ea u3gBoeHu BeKTopu Ha gBu^eaaTa Ha ochobhuot xapM0HuK fg og ayguo MaTepujanoT. H3gBoeHuTe BeKTopu Ha f 6ea HopManu3upaHu u noToa rpynupaHu no non u no Tun Ha HU,. 3a oBue rpynu 6ea u3pa6oTeHu 3gpy®eHu ^pa$u^u u 6ea npecMeTaHu BeKTopu Ha npocenHaTa HopManu3upaHa f0 u ropHaTa u gonHaTa rpaHu^ Ha Hej3uHoTo gBu^eae. npecMeTaHuTe BeKTopu 6ea ucKopucTeHu 3a reHepupaae Ha 6 nuHeapHo-cerMeHTHu Mogenu 3a TpuTe ochobhu TunoBu HU; pacKa3Hu 3aBpmHu, npamanHu u u3buhhu H^ 3a gBaTa nona Ha ^0B0pHu^u. ^ononHuTenHu gBa Mogenu 3a noneTHuTe ogHocHo cpegumHuTe HU, 6ea u3pa6oTeHu 3a gBaTa nona Ha ^0B0pHu^u co aga^Ta^uja Ha MogenuTe 3a 3aBpmHu H^
reHepupaHuTe nuHeapHo-cerMeHTHu Mogenu nocny^uja KaKo ocHoBa Ha anropuTaMoT 3a aBTOMaTCKo reHepupaae Ha uHT0Ha^ucKu KoHTypu 3a cucTeMoT 3a BemTanKa cuHTe3a Ha roBop og TeKcT »36opyBaj MaKegoHcKu«. Ce HageBaMe geKa npe3eHTupaHuTe pe3ynTaTu ie 6ugaT og uHTepec u 3a MaKegoHcKaTa nuHraucTuHKa HayKa.
1 BoBeg
npo3ogujaTa, Koja bo ce6e ru BKnynyBa uHT0Ha^ujaTa, uHTeH3uTeT0T, a^eHTOT u puTaM0T, npeTcTaByBa egHa og HajBa^HuTe KapaKTepucTuKu Ha H0BeK0Bu0T roBop. npeKy Hea ce Bpmu npeHoc Ha gononHuTenHa uH$opMa^uja 3a gucKypcoT: HeroBaTa ^yH^uja (pa3nuKyBaMe pacKa3Hu, npamanHu, u3buhhu peHeHu^u), Ba^HocTa Ha ogpegeHu HeroBu genoBu (HarnacyBaae Ha ogpegeHu 3HanajHu 36opoBu), KaKo u HyBcTBaTa u cTaB0T Ha roBopHuKoT (cpeia, u3HeHagyBaae, coMHe® uth.), (Jurafsky 2008, Campbell 2005, O'Shaughnessy 2007, Bilibajkic 2005). nopagu HeMo^HocTa K0MnneTH0 ga ce 3anume, npo3ogujaTa u uH$opMa^ujaTa Koja Taa ja npeHecyBa e egHa og cymTuHcKuTe pa3nuKu kou ro gBojaT roBopeHuoT og numaHuoT ja3uK. ymTe noBeie, Taa e go TonKy BTKaeHa bo roBopeHuoT ja3uK, mTo uctuot bo HegocTur Ha coogBeTHa npo3oguja cTaHyBa coceMa HenpupogeH u Te^oK 3a cnegeae. 3aToa bo cucTeMuTe 3a cuHTe3a Ha roBop og TeKcT (rOT), anropuTMuTe 3a reHepupaae Ha npupogHa uHT0Ha^uja bo cuHTeTu3upaHuoT roBop ce og roneMo 3Haneae, (Dutoit 1997). OBa e 0c06eH0 tohho bo BpBHuTe rOT cucTeMu geHec, kou ce cTpeMaT He caMo ga 3BynaT npupogHo TyKy u ga noKa^aT nyBCTBa, (Tatham 2005, Pitrelli 2006, Bulut 2002), nopagu mTo reHepupaaeTo Ha npupogHa npo3oguja ocTaHyBa ga 6uge egHa og HajropnuBuTe TeMu 3a ucTpa^yBaae bo 0Baa o6nacT, (Taylor 2009).
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
641
3a ga ce HanpaBu BucoKoKBanuTeTeH Mogyn 3a reHepupaae Ha npo3oguja bo rOT CHCTeMHTe n0Tpe6H0 e ga ce H3pa6oTH Mogen Ha npo3ogucKaTa CTpyKTypa Ha ja3HKOT 3a Koj ce HaMeHeTH. npuToa, He nocTon onmTo-npu^aTeH KOHceH3yc bo HayHHaTa jaBHocT 3a onumyBaae Ha Koj 6uno Hej3HH acneKT. Hoctoh HH3a Ha TeopHH u Mogenu 3a Taa uen, noBeKeTo og hhb ^oKycupaHu caMo Ha uHToHauujaTa. ABTocerMeHTHo-MeTpuHKaTa (aHr. Autosegmental-Metrical - AM) mKona e aBTop Ha Mo®e6u Hajno3HaTuoT ToBI (aHr. Tone and Break Indices) Mogen (Pierrehumbert 1980, Silverman 1992), Koj ja onumyBa uHTOHauujaTa ynoTpe6yBajKu ancTpaKTHu o3HaKu og TunoT Ha bhcokh (H) u hhckh (L) tohobh. no3HaTuoT Mogen Ha ®yuncaKH, 6a3upaH Ha Mogenupaae Ha $u3uonomKHTe MexaHH3MH 3a reHepupaae Ha npo3ogujaTa, Hygu MaTeMaTHHKH anapaT 3a Mogenupaae Ha uHToHauucKHTe KpuBu co roneMa tohhoct, (Fujisaki 1984). KoHeHHo, TunT MogenoT, pa3BueH 3a hucto uH^eHepcKu uenu, ja onumyBa uHTOHauujaTa npeKy Hu3a og HacTaHu, og kou ceKoj e onumaH og rpyna Ha KoHTuHyupaHu napaMeTpu, (Taylor 2000).
nocTojaT roneM 6poj Ha Bapujauuu u aganrauuu Ha oBue Mogenu 3a uenuTe Ha ogpegeH ja3uK; HajMHory 3a ToBI MogenoT. HeKou og nono3HaTuTe ce J_ToBI 3a janoHcKuoT, (Venditti 1997), GToBI 3a repMaHcKuoT, ToDI 3a xonaHgcKuoT, Sp-ToBI 3a mnaHcKuoT, gypu u SCToBI 3a cpncKo-xpBaTcKuoT ja3uK. EgHa og BapujauuuTe Ha MogenoT Ha ®yyucaKu e MogenoT Ha MuKcgop$-®yuucaKu 3a uHTOHauujaTa Ha repMaHcKuoT ja3uK (aHr. Mixdorff-Fujisaki model of German Intonation - MFGI), (Mixdorff 1998).
HoBuTe reHepauuu Ha npo3ogucKu Mogenu, KaKo Stem-ML (aHr. Soft TEMplate Mark-up Language) MogenoT, HygaT 3roneMeHa npeuu3HocT bo penpogyKuuja Ha gBu^eaaTa Ha uHTOHauujaTa, KaKo u noggpmKa 3a noBeKe ja3uuu, (Kochanski 2003). Stem-ML MogenoT go3BonyBa reHepupaae Ha npo3oguja bo TeKcToBu kou ce MemaBuHa og noBeKe ja3uuu, Ha npuMep KuHecKu TeKcT bo Koj ce cogp^aHu aHrnucKu uMHBa, mTo e oco6eHo npuBneHHo 3a cBeTcKuTe rOT cucTeMu. MogenoT ucto TaKa Hygu BHecyBaae Ha Bapujauuu bo uHTOHauujaTa 3a pa3nuHHu BugoBu Ha gucKypc, eMouuu u roBopHu cTunoBu.
HeKou og rOT cucTeMuTe bo uenocT ro u36erHyBaaT MogenupaaeTo Ha npo3ogujaTa. HaMecTo Toa, Tue ynoTpe6yBaaT 6a3a Ha cHuMeHu peneHuuu og kou ja eKcTpaxupaaT npo3ogucKaTa cTpyKTypa, Ha npuMep uHTOHauujaTa, u ja HaKaneMyBaaT Ha Bne3HuoT TeKcT. OBoj npucTan u noKpaj egHocTaBHocTa, noKa^yBa go6pu pe3ynTaTu cnopegeH co cucTeMuTe 6a3upaHu Ha npaBuna, (Nemeth 2007).
Bo HayKaTa nocTojaT roneM 6poj Ha ucTpa^yBaaa $oKycupaHu Ha npo3ogujaTa Ha cBeTcKuTe ja3uuu, og kou Hajno3HaTu ce ucTpa^yBaaaTa Ha nuepxyM6epT 3a aHrnucKuoT ja3uK (Pierrehumbert 1980), Ha MuKcgop^ 3a repMaHcKuoT, (Mixdorff 1998), Ha AnMuHaHa 3a mnaHcKuoT, (Alminana 1996), Ha Beraagyuo 3a uTanujaHcKuoT uth. Cnopeg co3HaHujaTa Ha aBTopuTe nocTojaT ManKy ucTpa^yBaaa 3a npo3ogujaTa Ha MaKegoHcKuoT ja3uK, oco6eHo og acneKT Ha cuHTe3aTa Ha roBop og TeKcT. npBoTo KoHuercr-pemeHue 3a rOT cucTeM 3a cuHTe3a Ha MaKegoHcKu ja3uK He BKnynyBa bo ce6e Mogyn 3a npegBugyBaae Ha npo3ogujaTa, (Josifovski 1997). nocepuo3eH norneg Bp3 MaKegoHcKaTa npo3oguja e HanpaBeH bo (3pmahobcka 2005), KaKo 3a HopManeH TaKa u 3a eMouuoHaneH roBop. Bo (3pmahobcka 2005) ce KopucTu npo3ogucKo HaKaneMyBaae (rpaHcnnaHTauuja)
642
Slavisticna revija, letnik 60/2012, st. 4, oktober-december
og 6a3a Ha npo3ogucKu CTpyKTypu eKCTpaxupaHu og CHuMeH roBopeH MaTepujan. CucTeMOT e noBeie og eKcnepuMeHTanHO 3Haneae, nopagu Toa mTO gon^uHaTa Ha HHTOHa^HCKHTe ^nuHu bo npo3ogucKaTa 6a3a e orpaHuneHa Ha egeH 36op, mTo noBneKyBa geKa cucTeMoT MO^e ga ce ynoTpe6u 3a reHepupaae Ha npo3ogujaTa 3a oggenHu 36opoBu, a He 3a ^nu peHeHH^H. HajHoBuoT rOT cucTeM TTS-MK, BoonmTo He BKnynyBa Mogyn 3a reHepupaae u HM^neMeHTa^Hja Ha npo3oguja bo u3ne3HuoT roBop, (^yHrypcKH 2009).
nopagu 3a6ene®eHuoT HegocTur Ha ucTpa^yBaHKu pe3ynTaTu bo noneTO Ha aHanu3aTa u MogenupaaeTO Ha MaKegoHcKara npo3oguja, KaKo u nopagu HaBneryBaaeTO bo 3aBpmHuTe $a3u Ha groajHupaaeTO u peanH3a^HjaTa Ha rOT cucTeMoT 3a MaKegoHcKu »36opyBaj MaKegoHcKu«, (Gerazov 2008), aBTopuTe caMuTe 3anoHHaa nogpo6Ha pa6oTa bo oBa none. Hubhuot Tpyg go cera ce ^OKycupa Ha aHanu3a Ha HHTOHa^HCKHTe cTpyKTypu bo MaKegoHcKuoT ja3uK Ha hubo Ha HHTOHa^HCKH ^nuHu (HU,), (Gerazov 2010a, Gerazov 2010b, Gerazov 2010 c). Bo aHanu3aTa 6ea eKcTpaxupaHu u HopManu3upaHu KpuBuTe Ha ochobhuot xapMoHuK (f). HopManu3upaHuTe KoHTypu Ha f0 6ea rpynupaHu no ocHoBa Ha nonoT Ha roBopHuKOT u TunoT Ha HU,. 3a oBue rpynu 6ea reHepupaHu BeKTopu Ha npoceHHara HopManu3upaHa f0 u rpaHuHHu BeKTopu Ha onceroT Ha gBu^eae Ha HopManu3upaHaTa f0. OBue BeKTopu nocny^uja 3a reHepupaae Ha nuHeapHO-cerMeHTHu Mogenu Ha HHTOHa^HjaTa Ha MaKegoHcKuoT ja3uK Ha hubo Ha HU,, (Gerazov 2010 c). MogenuTe 6ea ocHoBa Bp3 Koja 6eme u3rpageH anropuTaMoT 3a aBToMaTcKo reHepupaae Ha HHTOHa^Hja bo cucTeMoT 3a cuHTe3a Ha roBop og TeKcT »36opyBaj MaKegoHcKu«, (Gerazov 2011a).
2 OcilOBIIII nOHMH BO MMT OMaUMjai a
nog nouMOT HHTOHa^Hja ce nogpa36upa gBu^eaeTO Ha ochobhuot xapMOHuK, BucuHa, Ha rnacoT Ha roBopHuKOT, BOo6unaeHO O3HaneH co f , 3a BpeMe Ha u3roBopoT Ha gageHa roBopHa cogp^uHa. Bo Taa cMucna, roBopoT MO^e ga ce Ha6nygyBa KaKO Hu3a og HHTOHa^HCKH ^nuHu (HU,), OgHOcHO HHTOHa^HCKH $pa3u, KOu HeCTO, HO He ceKoram, coogBeTcTByBaaT Ha cuHTaKTuHKara cTpyKTypa Ha roBopHaTa cogp^uHa. HMeHO, KpaTKuTe peHeHH^H BOo6unaeHO coogBeTcTByBaaT Ha noeguHeHHu HU,, gogeKa gonruTe peHeHH^H BOo6unaeHO ce cocTaBeHu og HeKonKy BaKBu HU,, kou MO^e, a u He Mopa, ga ce pa3geneHu co 3anupKu npu 3anumyBaaeTO. nopagu OBa HajegHocTaBHaTa nogen6a Ha Bne3HuoT TeKcT Ha HHTOHa^HCKH ^nuHu bo rOT cucTeMuTe, ce 6a3upa caMO Ha HeroBaTa uHTepnyH^uja. OBa e go6po no3HaTuoT DP (aHr. Deterministic punctuation) MeTog Ha cemem^uja, Koj nocTaByBa Kpaj Ha TeKOBHaTa HU, Ha ceKoj uHTepnyH^ucKu 3HaK. nocTojaT u gpyru MeTogu kou MO^aT ga ce 6a3upaar Ha npaBuna, unu naK ga KopucTar anropuTMu 3a MamuHCKa HHTenH^eH^Hja co npeTxogHO o6pa6oTeHu TeKCTOBu 3a TpeHupaae, (Taylor 2009).
Bo ceKoja HU, HeKou og 36opoBuTe, BOo6unaeHO ce pa6oTu 3a cogp^uHCKure 36opoBu (uMeHKu, rnaronu, npugaBKu u noBeieTO npuno3u), MO^ar ga 6ugaT HarnaceHu noBeie og ocTaHaTuTe. Bo nuHrBucTuKaTa OBaa nojaBa e no3HaTa nog aHrnucKuoT Ha3uB pitch accent (bo npeBog aMieHT Ha BucuHaTa) nopagu Toa mTO BOo6unaeHO ce peanroupa npeKy gBu^eaa Ha ochobhuot xapMOHuK f0 Ha
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
643
r0B0pHHK0T, bo n0HaTaM0mHH0T TeKCT 0B0j aKgeHT ie ro 03HanHMe KaKO peHeHUHeH aKgeHT. PeneHHHHHOT aKgeHT nara Ha aKgeffrapaHuoT cnor og HarnaceHuoT 36op. Bo egHa HU,, uaKo nopeTKo, momt ga ce jaBaT noBeie TaKBH aKgeffru, npu mTo nocnegHuoT og hub ja urpa ynorara Ha rnaBeH u ce HapeKyBa u HyKneapeH aKgeHT. HyKneapHuoT aKgeHT cny^u 3a noKa^yBaae Ha Toa Koj og 36opoBHTe bo peHeHugara e bo geHTapoT Ha BHHMaHHeTo. na, egHa og genuTe Ha MogynuTe 3a cuHTe3a Ha npo3oguja bo rOT cucTeMUTe, e u ga ce ogpegu Ha Koj 36op nara oBoj HyKneapeH aKgeHT bo gageHaTa HU,. H TyKa nocTojaT egHocTaBHu u cno^eHH geTepMHHHcTHHKH anropuTMH, KaKo u anropuTMH 6a3upaHu Ha MamuHcKa uHTenureHguja. EgHo egHocTaBHo npaBuno 3a nocTaByBaae Ha HyKneapHuoT aKgeHT e Toj ga ce nocTaBu cnopeg BepojaraocTa Ha nojaByBaae Ha 36opoBUTe bo Taa HU,, T.e. oBoj HyKneapeH aKgeHT ga nagHe Ha 36opoT Koj uMa HajMana BepojaTHocT Ha nojaByBaae, (Pan 2000). OBa ce ynoTpe6yBa u bo rOT cucTeMoT »36opyBaj MaKegoHcKH«, (Gerazov 2011b). BepojaraocTa Ha nojaByBaae Ha 36opoBUTe, KojamTo ja kophcth cucTeMoT »36opyBaj MaKegoHcKu«, e eKcTpaxupaHa og aHanu3ara Ha rnacoBHaTa cTpyKTypa Ha MaKegoHcKuoT ja3UK npe3eHTupaHa bo (rEPA30B 2009). OcBeH peHeHHHHuoT aKgeHT nocTou u TaKaHapeneHuoT $pa3eH aKgeHT (aHr. phrase accent) Koj ce jaByBa BegHam no nocnegHuoT, ogHocHo rnaBHuoT, peHeHUHeH aKgeHT, a npeg KpajoT Ha HU,.
HaHUHoT Ha peanroaguja Ha peHeHHHHuoT aKgeHT npeKy uHToHagujaTa BoonmTo He e egHocTaBeH. HaKo Boo6uHaeHo Toj ce peanu3upa npeKy H3BumyBaae bo HHTOHagucKaTa KpuBa, Mo^e u ga 6uge npeHeceH npeKy nag bo uHToHagujaTa, a HecTo egeH hct peHeHUHeH aKgeHT bo ucTaTa HU, u Ha ucTaTa no3Hguja Mo^e ga 6uge peanu3upaH Ha pa3nuHHH HaHHHH. Co coogBeTHu npoMeHu bo f0 ce peanu3upa u $pa3HuoT aKgeHT, a nag u nopacT bo uHToHagujaTa Boo6uHaeHo ce jaByBa u Ha KpajoT og uHToHagucKUTe genuHH. 3a onumyBaae Ha oBue gBH^eaa bo uHToHagujaTa, KaKo mTo 6eme cnoMHaTo bo BoBegoT, bo ynoTpe6a ce noBeie Mogenu, og koh egeH og Hajno3HaTUTe e ToBI MogenoT. Eugejiu bo npe3eHTagujaTa Ha pe3ynTaruTe HeKou gucKycuu ce gageHu bo cornacHocT co oBoj Mogen, Ha KpaTKo ie pa3raegaMe HeKou HeroBu KapaKTepHcTHKH.
ToBI MogenoT, (Pierrehumbert 1980, Silverman 1992), ce 6a3upa Ha ynoTpe6aTa Ha ancTpaKTHH o3HaKH 3a hh3ok L (aHr. low) u bhcok H (aHr. high) toh 3a ga ce npeTcTaBH penaruBHoTo gBH^eae Ha ochobhhot xapMoHHK f bo MoMeHTHTe Ha peHeHHHHHTe aKgeHTH (aKo ru HMa noBeie), $pa3HuoT aKgeHT u Ha KpajoT og HHToHagucKaTa genuHa. 3a ga ce gage go 3Haeae 3a Koj aKgeHT ce ogHecyBa gageHaTa o3HaKa, Taa ce npugpy^yBa co cnegHHTe Tpu cuM6onu: * (aKo ce pa6oTH 3a peHeHUHeH aKgeHT), - ($pa3eH aKgeHT) u % (Kpaj Ha genuHara). ^ononHHTenHo bo HeKou cnyHau Mo^e ga ce ynoTpe6u u o3HaKara %H Koja ce ogHecyBa Ha noHeraaTa HHToHaguja bo HU,, ho Boo6uHaeHo Taa ce H36erHyBa npu MapKupaaeTo.
3 npeTxogHH ii()3iiaBan>a 3a HHTOHa^HjaTa Ha MaKeg0HCKH0T ja3HK
HeKou ochobhh KoHcTaTaguu 3a uHToHagujaTa bo MaKegoHcKuoT ja3HK, ce geKa bo pacKa3HHTe peHeHugu uHToHagujaTa 3anoHHyBa hhcko, na noneKa ce noBumyBa 3a Ha KpajoT noBTopHo ga ce HaManu. Kaj npamaaara naK, uHToHagujaTa noBTopHo noHHyBa hhcko na ce noBumyBa go KpajoT 6e3 ga ce HaManu, (Eojkobcka 2008). Kaj
644
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
(Friedman 2001) gononHuTenro e nocoHero geKa npamaftaTa 6ene®aT nopacT bo uHT0Ha^ujaTa Ha rnaronoT ogHocHo Ha 36opoT Koj e bo $0Kyc0T Ha npamafteTo. Hcto TaKa, aBTopoT ja ^0TeH^upa Ba^HocTa Ha uHT0Ha^ujaTa 3a ogpegyBafte Ha $0Kyc0T bo peneHu^Ta. OnecHuTenHa oKonHocT bo MogenupafteTo Ha HHTOHa^HjaTa Ha MaKegoHcKuoT ja3HK e $aKTOT mTo a^eHTOT e og eKcnuparopeH (gHHaMHneH) Bug, ogHocHo ce peanu3upa npeKy 3roneMeHa eHepruja Ha HocenKaTa caMornacKa bo roBopHuoT curaan, (Bojkobcka 2008). Toa 3Hanu geKa a^eHTOT He ce HagogaBa Bp3 uHT0Ha^ucKaTa KpuBa KaKo bo ja3u^uTe co peneHuneH, ogHocHo My3UHKU, a^eHT.
nonogpo6Ha aHanu3a Ha npo6neMOT Ha MaKegoHcKaTa uHT0Ha^uja, Mo^e ga ce Hajge bo (Hhkohaeba 1977), bo Koja aBTopoT ja aHanu3upa $pa3HaTa uHT0Ha^uja bo cnoBeHcKUTe ja3u^u, ocBpHyBajiu ce npuToa u Ha uHT0Ha^ujaTa bo MaKego hckuot ja3UK. Bo aHanu3aTa Ha MaKegoHcKaTa uHT0Ha^uja Haj3HanajHa e M0H0rpa$ujara Ha CaBu^Ka et al, Koja goHecyBa hobu ^0gaT0^u 3a uHT0Ha^ujaTa bo cTaHgapgHuoT MaKegoHcKu, (Cabhu,ka 1977). y6aBo HagoBp3yBafte Ha ^0gaT0^uTe og OBaa MOHorpa^uja, ce gageHu bo npunoroT 3a $pa3Hara uHT0Ha^uja bo coBpeMeHuoT noncKu u MaKegoHcKu ja3uK K0jmT0 npeTcTaByBa gen og M0H0rpa$ujaTa nocBeTeHa Ha npo3ogujaTa bo noncKuoT u bo MaKegoHcKuoT ja3uK, (Bhaoeckh 1999). OBue aHanu3u ce og 0c06eH0 3Haneae 3a u3pa6oTKa Ha KBanuTeTeH Mogyn 3a aBT0MaTcK0 reHepupafte Ha uHT0Ha^uja bo cucTeM 3a cuHTe3a Ha roBop HanpaBeH 3a MaKegoHcKuoT ja3uK.
4 Ba3a Ha CHHMeH roBopeH MaTepujan
OcHOBHaTa 3aMucna 6eme aHanu3aTa Ha MaKegoHcKaTa uHT0Ha^uja ga ce HanpaBu Bp3 roBopeH MaTepujan cHuMeH og rpyna Ha npo^ecuoHanHu ^0B0pHu^u co bucok KBanuTeT. nopagu HegocTuroT Ha pecypcu, 6eme pemeHO ga ce chumu ayguo MaTepujan gupeKTHO og nporpaMaTa Ha MaKeg0HcK0T0 paguo u og Hero ga ce u3gBou noTpe6HuoT roBopeH MaTepujan 3a HamaTa aHanu3a. no noBeiegHeBHOTO cHuMafte 6eme co6paHO roneMOTO KonunecTBO Ha ayguo MaTepujan, og Koe BKynHO 6ea u3gBoeHu 4 u non naca roBop. Og 0B0j roBopeH MaTepujan 6ea u36paHu 5 ^0B0pHu^u, 2 Ma»u u 3 ®eHu, 3a kou 6eme yTBpgeHO geKa uMaaT uHT0Ha^uja noBonHa 3a aHanu3a. HMeHO, HeKou og OT^pneHuTe cHuMeHu ^0B0pHu^u npaBea peHeHu^u bo nocTojaHa Hu3a, HagoBp3yBaj£u ru uHT0Ha^ucKu egHa Ha gpy ra, gpyru 36opyBaa npe6p3O uth. nopagu HegocTuroT Ha npamafta u u3buhhu peHeHu^u gononHuTenHO 6ea cHuMeHu ymTe 2 roBopHuKa mTO ro 3roneMu BKynHuoT 6poj Ha ^0B0pHu^u bo 6a3aTa Ha 7. ^nuoT cHuMeH MaTepujan e HanpaBeH co HagBopemeH ayguo uHTep^ejc co npo^ecuoHanHu AD KOHBepTopu u gu^uTanu3a^uja co pe3ony^uja og 24 6utobu Ha $peKBeH^uja Ha ceMnnupafte og 44,1 kHz. Ayguo MarepujanoT e noToa peKBaHTu3upaH Ha pe3ony^uja og 16 6utobu 3a ga ce 3amTegu Ha MeMopuja. ^ogaTHuTe ^0B0pHu^u ce cHuMeHu co o6uneH mukpo^oh 3a mupoKa ynoTpe6a.
Og ^nuoT roBopeH MaTepujan 6ea eKcTpaxupaHu 255 uHT0Ha^ucKu ^nuHu co BKynHO BpeMeTpaefte og 09 m 34 s. Ea3aTa cogp^u BKynHO 205 HU, u3gBoeHu og pacKa3Hu peHeHu^u, a nogeneHu Ha nonerau, cpegumHu u 3aBpmHu H^ 31 HU,
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
645
H3gBoeHH og npamaaa (npamanHu HU,) u 19 HU, u3gBoeHu og h3bhhhh peneHunu u Hapeg6u (h3bhhhh HU,), Ta6ena I.
Ta6ena I: CocTaB Ha 6a3aTa og CHHMeH roBopeH MaTepujan ynoTpe6eH bo aHanu3aTa Ha MaKegoHCKaTa uHTOHanuja.
rOBOpiIHk		na MJIl'|]Hp.'[<>?		PUfKilSHH 1(11			11 [M I1EUIIIIE HU	lljBIIHIII im
OíEhIKSI	flan	BJJCHC	im	Ho^cTii}i	CpCJUIlIDII!	'3aspuii!H		
m	M	lm 25s	35	10	13	12	/	i
ME	II	lni 5SSf>	51	14	\9	1«		/
Br	M	lm 16&	47	8	1	12	IA	12
MB	:+:	lmQSt	26	s	11	7		
3K	%	lin	39	12	13	M		/
TA	*		50	11	9	13	10	7
ny	a	Om 15j	7	i	t		7	1
Bk-vmio		34i	255	63	66	76	31	19
5 AHa^H3a Ha HopMa^H3HpaHH KOHTypu Ha f0
OBaa aHanu3a Ha uHTOHanujaTa bo MaKegoHCKuoT ja3HK uMame 3a nen KBaHTHTaTHBHo ga ru onume TpeHgoBuTe bo HeroBaTa uHTOHanucKa CTpyKTypa, co nen ga 6uge u3BpmeHo hubho Mogenupaae. Bo paMKUTe Ha oBaa aHanu3a 6eme HanpaBeHa eKCTpaKnuja u HopManu3anuja Ha HHToHanncKHTe KpuBu og gen og H^ og ayguo 6a3aTa. OBa obo3mo®u 3gpy®eHa aHanu3a u npuKa3 Ha uHTOHanucKuTe KoHTypu og noBeie roBopHunu, co mTo ce nocTurHa gononHuTenHo ycpegHyBaae Ha uHToHanucKuTe TpeHgoBu. Eea HanpaBeHu 6 rpynu Ha uHTOHanucKu KoHTypu u Toa 3a TpuTe Haj3HanajHu TunoBu Ha HU; pacKa3Hu 3aBpmHu, npamanHu u u3buhhu HU,, 3a gBaTa nona. 3a oBue rpynu 6ea npecMeTaHu npocenHuTe uHTOHanucKu KoHTypu u once3u, KoumTo nocny^uja bo reHepupaaeTo Ha nuHeapHo-cerMeHTHu Mogenu Ha MaKegoHCKaTa uHTOHanuja Ha hubo Ha HU,. OBue Mogenu ce bo ocHoBaTa Ha anropuTaMoT 3a aBToMaTCKo reHepupaae Ha npo3ogujaTa bo cucTeMoT 3a cuHTe3a Ha roBop og TeKCT »36opyBaj MaKegoHCKu«.
5.1 MeTogo^ornja
3a peanroanuja Ha aHanu3aTa, HajnpBuH 6eme noTpe6Ho ga ce eKCTpaxupaaT uHToHanucKuTe KpuBu og CHuMeHuoT roBopeH MaTepujan bo Bug Ha BeKTopu og ochobhuot xapMoHuK f EKCTpaKnujaTa Ha ochobhuot xapMoHuK f0 og CHuMeHuoT roBopeH MaTepujan 6eme HanpaBeHa co Bapujanuja Ha KnacuHHuoT anropuTaM 3a eKCTpaKnuja Ha f0 co ynoTpe6a Ha aBToKopenanujaTa Ha tobophuot curHan, (Rabiner 1978). npoMeHaTa Ha f0 6eme npecMeTyBaHa co neKop og 20 ms, mTo pe3ynTupame co ^peKBeHnuja Ha ceMnnupaae 3a eKCTpaxupaHuTe BeKTopu Ha f
646
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
og 50 Hz. BKynHuoT 6poj Ha eKCTpaxupaHu uHT0Ha^ucKu KoHTypu ynoTpe6eHu bo BTopuoT gen Ha aHanroaTa 6eme 125, Ta6ena II.
Bo cnegHuoT neKop, ceKoja og KoHTypuTe Ha f0 6eme HopManu3upaHa cnopeg HajnecTaTa f0 3a Toj roBopHuK 3a gageHuoT Tun Ha H^ HajnecTaTa f0 6eme go6ueHa npu cTaracraHKaTa aHanu3a Ha guHaMuKaTa Ha uHTOHa^ujaTa 3a ceKoj og ^0B0pHu^uTe u 3a 3Te TunoBu Ha HU,, (Gerazov 2010b). Co oBaa HopManu3a^uja ce obo3mo®u rpynupaae Ha KoHTypu Ha f0 og pa3nuHHu ^0B0pHu^u u HuBHa 3gpy®eHa aHanu3a. Tue 6ea rpy nupaHu cnopeg TunoT Ha HU,, ho u cnopeg nonoT Ha r0B0pHuK0T, nopagu oneKyBaHuTe pa3nuKu bo cTeneHoT Ha ynoTpe6a Ha uHT0Ha^ujaTa Kaj gBaTa nona. rpynaTa Ha npamanHu H^ 6eme noHaTaMy nogeneHa Ha npamaaa co H% aHTUKageH^uja u npamaaa co L% KageH^uja (ranuneH u HeranuneH u3roBop), mT0 HanpaBu K0HenHu0T 6poj Ha rpynu ga 6uge 8; npuKa^aHu bo Ta6ena II.
Ta6ena II: OcyMTe rpynu Ha HopManu3upaHu KoHTypu Ha f0 3eMeHu B'npegBug bo aHanu3aTa.
	Tu ir lia BHiogausto ue.iiiHii				
rpyaa rviopum	PacKUfn laepuihai	nptmamM		lIiB;rtiDi	
		najjacT	rai		BK.
um	41	10	4	12	«7
ïitmi	i4	S	9	7	ÍS
				ßk-\nMG	
3a ceKoja og rpynuTe, HopManu3upaHuTe BeKTopu Haf0 6ea 3anyBaHu bo Bug Ha MaTpu^ co hubho u3paMHyBaae bo gecHo, mT0 3Hanu geKa 6ea noMecTeHu TaKa mT0 HuBHuTe KpaeBu Ke 6ugaT npeKnoneHu bo BpeMe. OBa 6eme n0Tpe6H0 nopagu pa3nuHHaTa gon^uHa Ha KoHTypuTe Haf u nopagu Toa mT0 ^HTapoT Ha BHuMaHueTo 6eme Bp3 uHT0Ha^ucKUTe TpeHgoBu Ha KpajoT og HU,. BaKa noMecTeHu, KoHTypuTe Ha f0 6ea uc^TaHu Ha 3gpy®eH rpa^uK co MapKepu bo pa3nuHHu 6ou, cn. 1. Ha cnuKaTa e npuKa^aH rpa^uK HanpaBeH co uc^TyBaae Ha 34 HopManu3upaHu KoHTypu Ha f0 Ha 3aBpmHu HU, 3eMeHu og rpynaTa Ha tobophuhku. Ha an^ucaTa e HaHeceHo BpeMeTo bo ceKyHgu cMeTaHo og KpajoT Ha H^ (03HaneH co 0), a Ha opguHaTaTa e HaHeceHa HopManu3upaHaTa $peKBeH^uja.
I ! ; ; ! ji j	a «t i it i «t t
Cn. 1: Tpa^uK Ha Koj ce npuKa^aHu 34 HopManu3upaHu KoHTypu Ha f0 eKcTpaxupaHu og 3aBpmHuTe H^ 3a rpynaTa Ha tobophuhku.
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
647
Mo^e ga ce 3a6ene®u geKa KpuBUTe Ha HopManu3HpaHaxa fg Hajrycro ro noKpuBaaT nogpanjeTo oKony HopManu3upaHaTa ^peKBeHnuja 1, mTo u Morneme ga ce oneKyBa nopagu ynoTpe6aTa Ha HajnecTaTa f0 3a HUBHa HopManroanuja. Hcto TaKa, Tue uMaaT TeHgeHnuja ga HanpaBaT ckok Harope noBumyBajiu ce u Bpaiajiu ce Ha3ag oKony 1, mTo BcymHocT npeTcTaByBaaT peneHUHHUTe aKnenxu bo pa3nuHHUTe KoHTypu Ha fg.
Ha KpajoT, 3a ceKoja og 8xe rpynu Ha HopManu3upaHu KoHTypu Ha fg, 6ea npecMeTaHu BeKTopu Ha npoceHHaTa HopManu3upaHa f0 u ropHaTa u gonHaTa rpaHuna Ha onceroT Ha Hej3UHoTo gBu^eae. HajnpBUH npoceHHaTa HopManu3upaHa fg h Hej3UHUTe rpaHUHHu BpegHocTu 6ea npecMeTaHu 3a ceKoj BpeMeHcKu MoMeHT cnopeg cnegHuoT anropuTaM:
1.	3eMu ru cuTe BpegHocTu 3a HopManu3upaHaTaf0 og MaTpunaxa 3a BpeMeHcKu MoMeHT i h 3anyBaj ru bo egeH BeKTop.
2.	npecMeTaj ja npoceHHaxa HopManu3upaHafg, m, 3a BeKTopoT.
3.	npecMeTaj ja cTaHgapgHaTa geBujanuja a Ha HopManroupaHaxa f0 bo beKTopoT.
4.	Hajgu ja HajBucoKaTa BpegHocT Ha HopManu3upaHaTa fg, bm
b < m + 3 a.
max
5.	Hajgu ja HajHucKaTa BpegHocT Ha HopManroupaHaxafg, bm
b . > m - 3 a.
mm
6.	HHKpeMeHTupaj ro i.
7.	Ako i < Kpaj, ogu Ha 1o.
8.	Kpaj.
3a npecMeTyBaae Ha rpaHUHHUTe BpegHocTu Ha onceroT Ha HopManu3upaHaTa fg, bma:í u bmtn, 6eme ynoTpe6eHa cTaracTUHKa aHanu3a co nen ga ce enHMHHHpaax noBpeMeHUTe rpemKu Ha anropuTaMoT 3a eKCTpaKnuja Haf . HMeHo, onceroT og 3 a ru cogp^u 99,7% og BpegHocTUTe Ha HopManroupaHaxa f0 bo gageHuoT BpeMeHcKu MoMeHT, mTo 6eme 3eMeHo 3a coogBeTHo bo npecMeTKaTa. Ha cn. 2 Mo^e ga ce Bugu rpa^uHKu npuKa3 Ha go6ueHUTe BpegHocTu 3a m, bmax u b , go6ueHu co anropuTaMoT 3a KoHTypuTe Haf rpynaxa Ha 3aBpmHu HU, Ha roBopHUHKUTe.
Cn. 2: CpegHa HopManu3upaHa f0 (npHo) u ropHa u gonHa rpaHuna Ha HopManu3upaHaTa f0 (chho) no BpeMeHcKu MoMeHT 3a 3aBpmeTonu Ha pacKa3Hu peneHunu 3a roBopHunuTe ®eHu.
648
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
HaKo rpaHu^Ta og 3c nocny^u 3a enuMUHupaae Ha gen og uMnyncHuoT myM npucyTeH bo KoHTypuTe Ha f, Mo^e ga ce 3a6ene®u og cn. 2 geKa bo go6ueHUTe BeKTopu Toj cè ymTe e npucyTeH. nopagu oBa, Tue ce ^unTpupaaT co MegujaHcKu $unTep og 5th peg mTo coogBeTcTByBa Ha ^po3ope^ og 100 ms npu $peKBeH^Hja Ha ceMnnupaae og 50 Hz. no ^unTpupaaeTo ce npecMeTyBaaT aHBenonuTe Ha gBaTa rpaHUHHu BeKTopu. 3a ropHaTa rpaHu^, aHBenonaTa ce npecMeTyBa co 3aMeHa Ha MoMeHTHaTa BpegHocT Ha bmax co MaKcuManHaTa bo uHTepBan og 200 ms oKony Hea. 3a npecMeTyBaae Ha aHBenonaTa Ha gonHaTa rpaHu^ 6eme ynoTpe6eHa MUHUManHaTa BpegHocT bo hcthot uHTepBan.
Ha KpajoT, TpuTe BeKTopu 6ea ^unTpupaHu co XaHoB HucKo-nponyceH ^unTep co rpaHUHHa $peKBeH^Hja og 1 Hz npeKy npuMeHa Ha MeTogoT Ha ^unTpupaae co HynTa $a3a. ynoTpe6eHaTa rpaHUHHaTa $peKBeH^Hja og 1 Hz Bpmu u3Ma3HyBaae Ha o6nuK Ha BeKTopuTe, npuToa go3BonyBajiu hm guHaMUKa goBonHa 3a ga ro cnegaT TeKoT Ha HHTOHa^HCKaTa cTpyKTypa. OBaa o6pa6oTKa Ha BeKTopuTe e npuKa^aHa 3a KpaToK ucenoK og BeKTopoT Ha ropHaTa rpaHu^ Ha cn. 3. Ko^hhhot o6nuK Ha BeKTopuTe Ha npocenHaTa HopManu3upaHa f u ^paHH^HTe Ha Hej3UHuoT oncer e uc^TaH Ha cn. 4 Bp3 npBUHHo go6ueHUTe BeKTopu.
1Ú	*.t	I*	If	*	«4	«É
WM
Cn. 3: BeKTopoT Ha ropHaTa rpaHu^ Ha onceroT Ha gBu^eae Ha fg: npecMeTaH no BpeMeHcKu MoMeHT (chho), no MegujaHcKoTo ^unTpupaae (cBeTno chho), npecMeTaHaTa aHBenona (3eneHo) u ko^hhuot HeroB o6nuK ^pBeHo).
-i	- as d il j .14 i ti o
MM
Cn. 4: KoHeneH o6nuK Ha npocenHaTa HopManu3upaHa f0 (cBeTno chho) h gBeTe ^paHH^H ^pBeHo) HacnpoTu Tue npecMeTaHu no BpeMeHcKu MoMeHT ^pHo u chho, coogBeTHo).
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
649
5.2 Pe3y^TaTH
Bo 0B0j gen Ke 6ugaT npeTcTaBeHH go6ueHHTe 36hphh rpa^uuu 3a ocyMTe aHanu3upaHH rpynu Ha HU, bo KBaHTHTaTHBHaTa aHanu3aTa Ha MaKegoHCKaTa HHTOHaunja. Ha rpa^uuuTe ce npeTcTaBeHH u npecMeTaHHTe BeKTopu Ha npocenHaTa HopManu3upaHa f0 u gonHaTa u ropHaTa rpaHuua Ha Hej3HHOTO gBH^eae. Ha ceKoj rpa^HK pa3nuHHHTe KoHTypu Ha HopManu3upaHaTa f0 ce gageHu npeKy MapKepu bo pa3nuHHu 6ou, gogeKa co cBeTno cuHaTa u gBeTe upBeHu kphbh ce gageHu cnoMeHaTHTe BeKTopu. KaKo pe^epeHua, Ha rpa^uuuTe co HcnpeKHHara upHa nuHuja e gageHa BpegHocTa 1 Ha HopManu3upaHaTa ^peKBeHuuja, mTo e HajnecTaTa f0 3a ceKoj roBopHHK 3a Toj Tun Ha H^
A. PacKa3HH 3aB|)iiiiiii H^
Ha cn. 5 ce npuKa^aHH rpa^uuuTe Ha 3aBpmHHTe H^ Ha pacKa3HHTe peneHuuu 3a MamKHTe u ^eHcKHTe roBopHuuu. EBugeHTHa e L-L% ToBI KageHuuja Koj ucnnuByBa og 36upoT Ha KoHTypu Ha HopManu3upaHaTa f. Hcto TaKa, Mo^e ga ce 3a6ene®u geKa ^eHcKHTe roBopHuuu Te^aT koh noroneMa ynoTpe6a Ha HHToHauujaTa bo 36opyBaaeTo, mTo coogBeTcTByBa Ha npeTxogHHTe ucTpa^yBaaa Ha guHaMHKaTa bo MaKegoHcKaTa HHTOHauuja, (Gerazov 2010b). Mo^e ga ce Bugu geKa Kaj MamKHTe roBopHuuu ce jaByBa cTa6unHo nnaTo Koe Bogu koh nocTeneH nag Ha f0 nonHyBajiu og -1,25 s, Koj noToa ja 3roneMyBa cBojaTa cTpMHHHa bo -0,2 s og KpajoT. 3a ^eHcKHTe roBopHuuu nocTou nocTeneH nag bo npocenHaTa HopManu3upaHa f0 hh3 uenuoT TeK Ha KoHTypuTe co 3a6p3aH nag nonHyBajiu og -0,5 s og KpajoT.
t—m	tiMw
Cn. 5: 36upHu rpa^uuu Ha KoHTypuTe Ha HopManu3upaHaTa f0 u npecMeTaHHTe BeKTopu Ha npocenHaTa HopManu3upaHa f0 u rpaHuuuTe Ha Hej3HHHoT oncer 3a 3aBpmHu H^ Ha pacKa3HHTe peneHuuu 3a MamKH (neBo) u ^hckh (gecHo) roBopHuuu.
B. nparna^HM HU
36upHH rpa^uuu Ha KoHTypuTe Ha HopManu3upaHa f0 u reHepupaHH BeKTopu 3a npocenHaTa HopManu3upaHaf0 u rpaHuuuTe Ha Hej3HHHoT oncer 3a npamanHHTe H^
650
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
ce gageHu Ha cn. 6 u cn. 7. HHT0Ha^ucKUTe KoHTypu Kaj npamanHuTe H^ M0®aT ga ce nogenaT Ha gBe rpynu: uHT0Ha^ucKu KoHTypu co L—H% aHTUKa^eH^uja (cn. 6) u Tue co L—L% Ka^eH^uja (cn. 7). nogen6aTa Ha KoHTypuTe bo oBue gBe rpynu 6eme HanpaBeHo aBToMaTcKu, a ynoTpe6eHuoT KpuTepuyM 6eme ganu KoHTypaTa Ha HopManu3upaHa f0 3aBpmyBa Hag unu nog 1. Ha cn. 6 M0®e jacHo ga ce Bugu L—H% aHTUKageH^ujaTa, Koe nonHyBa og —0,2 s og KpajoT u Kaj MamKuTe u Kaj ^eHcKuTe ^0B0pHu^u.
TA>W	mkpl
Cn. 6: 36upHu ^pa$u^u Ha KoHTypuTe Ha HopManu3upaHa f0 u npecMeTaHuTe BeKTopu Ha npoceHHaTa HopManu3upaHa f u ^paHu^uTe Ha Hej3uHuoT oncer 3a npamanHu H^ co H% aHTUKageH^uja Ha KpajoT 3a MamKu (neBo) u ^hcku (gecHo)
^0B0pHU^U.
Cn. 7: 36upHu ^pa$u^u Ha KoHTypuTe Ha HopManu3upaHa f0 u npecMeTaHuTe BeKTopu Ha npoceHHaTa HopManu3upaHa f0 u ^paHu^uTe Ha Hej3uHuoT oncer 3a npamanHu H^ co L% Ka^eH^uja Ha KpajoT 3a MamKu (neBo) u ^hcku (gecHo)
^0B0pHU^U.
B. 03BHHHH H^
36upHuTe ^pa$u^u u npecMeTaHuTe BeKTopu 3a u3BuHHuTe HU, ce npuKa^aHu Ha cn. 8. npu H0pManu3upaaeT0 Ha KoHTypuTe Ha f0 Kaj MamKuTe ^0B0pHu^u 6eme ynoTpe6eHa HuBHaTa cpegHaf0 HaMecTo HajnecTaTaf), nopagu HeBoo6unaeHo BucoKuTe BpegHocTu 3a HajnecTaTa f0 go6ueHu bo aHanu3aTa Ha guHaMuKaTa Ha f), (Gerazov 2010b). Mo«e ga BuguMe geKa nopagu noroneMuoT 6poj Ha u3buhhu HU, co L% Ka^eH^uja bo uHT0Ha^ujaTa Ha HuBHuTe KpaeBu, npecMeTaHuTe BeKTopu
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
651
Ha npocenHara HopManu3upaHa /0 bo gBaTa cnynaja 3aBpmyBaaT co L% KageHuuja, KaKo u Kaj pacKa3HuTe 3aBpmHu HU,. Pa3nuKaTa Kaj u3BuHHuTe HU, e bo Toa mTo cpegHaTa u HajnecTara /0 ce noBucoKu og oHue Kaj pacKa3HuTe H^ 3a cuTe roBopHunu. Ha cnuKara Mo^e ga ce Bugu geKa nagoT Ha /0 3anonHyBa og -0,5 s og KpajoT Kaj MamKuTe roBopHunu, a Kaj ^eHcKuTe nocTou nocTeneHo onaraae hu3 nenuoT TeK Ha BeKTopoT.

Cn. 8: 36upHu rpa^unu Ha KoHTypuTe Ha HopManu3upaHa /0 u npecMeTaHuTe BeKTopu Ha npoceHHaTa HopManu3upaHa /0 u rpaHunuTe Ha Hej3uHuoT oncer 3a u3buhhu HU, 3a MamKu (neBo) u ^hcku (gecHo) roBopHunu.
6 ^HHeapHO-cerMeHTHH Moge.™ Ha MaKegoHCKaTa HHTOHa^Hja Ha hhbo Ha MMT onauMCKa ue^nna
npecMeTaHuTe BeKTopu Ha npocenHaTa HopManu3upaHa /0 3a pa3nuHHuTe TunoBu Ha uHTOHauucKu nenuHu 3a gBeTe rpynu Ha roBopHunu, noHaTaMy 6ea ucKopucTeHu 3a reHepupaae Ha noegHocTaBeHu nuHeapHo-cerMeHTHu Mogenu Ha MaKegoHcKaTa uHTOHanuja Ha hubo Ha uHTOHanucKa nenuHa bo 3aBucHocT og nonoT Ha roBopHuKoT. MogenuTe ce HanpaBeHu TaKa mTo co ynoTpe6a Ha MuHuManeH 6poj Ha cemeHTu ga ce go6ue goBonHo 6nucKa cnuKa 3a gBu^eaeTo Ha KoHTypuTe Ha npocenHaTa HopManu3upaHa /g. 3a ropHaTa u gonHaTa rpaHuna Ha onceroT Ha gBu^eae Ha HopManu3upaHaTa /0 He 6ea ge^uHupaHu 3ace6Hu Mogenu, TyKy 6eme HajgeHo noTpe6HoTo noMecTyBaae Ha MogenoT Ha npocenHaTa HopManu3upaHa /0 3a Toj ga ce noKnonu co npecMeTaHuTe BeKTopu Ha rpaHunuTe. Bea reHepupaHu BKynHo 8 Mogenu: 3a nonerauTe, cpegumHuTe u 3aBpmHuTe H^ Ha pacKa3HuTe peneHunu, 3a npamanHuTe HU, co H% aHTuKageHuuja u 3a u3BuHHuTe HU,, 3a ceKoj og nonoBuTe. Bo npogon^eHue ce npe3eHTupaHu reHepupaHuTe Mogenu.
A. PacKaíHH 'jaitpiniiM H^
Ha cn. 9 ce npuKa^aHu nuHeapHo-cerMeHTHuTe Mogenu 3a npocenHaTa HopManu3upaHa/0 (npHo) u ropHaTa u gonHaTa rpaHuna (cuho) 3a 3aBpmHuTe H^ Ha pacKa3HuTe peneHunu. Mo^e ga ce Bugu geKa MogenuTe uMaaT nocTeneHo onaraae Ha/ hu3 nenuoT TeK Koe ce 3roneMyBa bo BpeMeHcKuTe MoMeHTu -0,2 s u -0,6 s
652
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
og KpajoT Ha K0HTypuTe 3a MamKUTe h 3a ^eHcKUTe ^0B0pHH^H. Bo gBaTa Mogena ce ynoTpeöeHu no Tpu cerMeHTu. Bo Ta6enaTa III ce gageHu KapaKTepucTUHHUTe tohkh Ha gBaTa Mogena Ha npoceHHaTa HopManu3upaHa f0 KaKo u noMecTyBaaaTa noTpeÖHu 3a go6uBaae Ha MogenuTe 3a ^paHH^HTe.
Cn. 9: .nuHeapHo-cerneHTHu Mogenu 3a npoceHHaTa HopManu3upaHa f0 (^ho) h ropHaTa u gonHa rpaHu^ (chho) Ha 3aBpmHUTe HU, 3a MamKu (neBo) u ^hckh (gecHo) ^0B0pHH^H.
Ta6ena III. KapaKTepHcTHHHH tohkh Ha HHT0Ha^HCKHTe Mogenu 3a 3aBpmHu HU, Kaj MamKu u ^hckh ^0B0pHH^H co noMecTyBaaaTa 3a go6uBaae Ha MogenuTe Ha gBeTe ^paHH^H.
r'pyn* rosopmiuw		KipihtrFwiiriiii lú-lüj			DMttij'Mt a ivmnuin	
		1	Î	}		JfWH*
wm	• [sj	-2.4	-QJ	0		
	H<TJ*«JTHHipa HI i^xiAriiiiMji		0-5	0,41	0,15	
xrHii	Ep«lt [3]	-3.J	-0J6	0		
	HopManHïip&Hï m i'H I:HJOL	1,1	1.1		MS	0,J
E. lipama, inn HD,
.HHeapHo-cerMeHTHUTe Mogenu Ha HHT0Ha^HjaTa Kaj npamanHUTe HU^ 3aegH0 co noMecTyBaaaTa 3a go6uBaae Ha ropHaTa u gonHaTa rpaHu^ 3a gBaTa nona ce gageHu Ha cn. 10. nopagu Toa mT0 He 6eme yTBpgeH HaHUH 3a ogpegyBaae Ha Koj og gBaTa pa3nuHHu u3roBopu Ha npamanHUTe H^ ogroBapa K0HKpeTH0 npamaae, MogenoT e HanpaBeH caM0 3a npamanHUTe HU, co TunuHHaTa L-H% aHTHKageH^Hja Ha KpajoT. Bo MogenoT M0®e ga ce Bugu nocTeneHo onaraae Ha f0 Kaj gBeTe rpynu hh3 ^nuoT TeK Ha K0HTypuTe co noBumyBaae bo f noHHyBajiu og -0,2 s h -0,3 s og KpajoT. KapaKTepucTUHHUTe tohkh Ha 0Bue gBa Mogena KaKo u noMecTyBaaaTa 3a Mogenupaae Ha ^paHH^HTe ce gageHu bo Ta6enaTa IV.
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
653
ti	^	i	4»	j, .;. J	i	4 I	r"F n	"	il «I «4 ti	t
<■>*	'—M
Cn. 10: .uHeapHo-cerneHTHu Mogenu 3a npocenHara HopManu3upaHa f0 (npHo) u ropHaTa u gonHa rpaHuna (cuho) Ha npamanHu H^ co L-H% aHTuKageHuuja 3a MamKu (neBo) u ^hcku (gecHo) roBopHunu.
I»na i ■ .■ 1 !.!:;:■!		KiptvTtpiKiiiiiia to pu			IIOVttTJllKt il ip an nu i ra	
		1		j	inpua	aíMH»
MJlfcil	npiïlf [î]	-1	■02	&		
	IfOpwajtH iiipinn	i.i				O.Í
HUI	IpffiK [sj		-tu	d		
	WOpHiïTH WIJS1 Ha ÍVt m in i:nja	i,OS	0.9	u	0.1S	0,1 s
Ta6ena IV: KapaKTepucraHHu tohku Ha uHTOHanucKuTe Mogenu Ha npamanHu HU, co L-H% aHTuKageHuuja Kaj MamKu u ^hcku roBopHunu co noMecTyBaaaTa 3a goöuBaae Ha MogenuTe Ha gBeTe rpaHunu
B. 03BHHHH H^
HuHeapHo-cerMeHTHuTe Mogenu 3a u3BuHHuTe HU, ce gageHu Ha cn. 11. HuBHuTe KapaKTepucTuHHu tohku ce gageHu bo TaöenaTa V. ^.BaTa Mogena ce cocTaBeHu og gBa cerMeHTa, a npuToa goBonHo go6po ro cnegaT TeKoT Ha npocenHaTa HopManu3upaHa f0. Kaj gBaTa Mogena Mo^e ga ce Bugu nocTeneHo onaraae Ha uHToHanujaTa Koe He 3a6p3yBa Ha KpajoT KaKo Kaj pacKa3HuTe peneHunu.
C^. 11: .nuHeapHo-cerneHTHu Mogenu 3a npocenHaTa HopManu3upaHa f0 (npHo) u ropHaTa u gonHa rpaHuna (cuho) Ha u3buhhu HU, 3a MamKu (neBo) u ^hcku (gecHo) roBopHunu.
654
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Ta6ena V. KapaKTepucraHHu tohku Ha uHT0Ha^ucKUTe Mogenu Ha h3bhhhh HU, Kaj MamKH u ^hcku ^0B0pHu^u co noMecTyBaaaTa 3a go6uBaae Ha MogenuTe Ha gBeTe ^paHu^u.
Ijjvlm ] ÍW ti[i H H H n		KipikTfpEiTHIUa T 0 'd h! H			11 HMf n j aLi dt.i la i paHuqai m	
		l	2	3	rop k a	
muÉ	B]XM C [i|	0,5	0			
	nop Mi l II JdlJMHi íegi c id i: i:jn	M	0.8	!	cu	0L2
KCHII	epi M i [J)	-1	0	i		
	Hopïiin 1L31I paHa	1,1	0.9Í	t	0, tí	0,13
r. PacKaîHH noneTHH h cpegnmHH H^
,3,a cnoMeHeMe geKa, uaKo bo aHanu3aTa He 6ea gupeKTHo pa3rnegaHu nonerauTe u cpegumHuTe HU, bo pacKa3HuTe peHeHu^u co 3a6ene®aHaTa L-H% aHTUKageH^uja Ha KpajoT, Mogenu 3a hub cenaK 6ea HanpaBeHu. MogenuTe ce 6a3upaaT Ha MogenuTe 3a 3aBpmHuTe H^ co Mana Mogu$uKa^uja bo BpegHocTa Ha HopManu3upaHaTa f0 bo nocnegHaTa (TpeTaTa) KapaKTepucranHa T0HKa Ha MogenoT. HMeHo, co BHecyBaae Ha noneTHaTa HopManu3upaHa f0 bo oBaa T0HKa, 6eme MogenupaHa H% aHTUKageH^uja Ha MecToTo Ha L% KageH^ujaTa. KapaKTepucraHHuTe tohku Ha oBue gBa Mogenu ce gageHu bo Ta6enaTa VI.
Ta6ena VI: KapaKTepucraHHu tohku Ha uHT0Ha^ucKUTe Mogenu 3a nonerauTe u cpegumHuTe HU, Kaj MamKH u ^hcku ^0B0pHu^u co noMecTyBaaaTa 3a go6uBaae Ha MogenuTe Ha gBeTe ^paHu^u.
rpvni roBop id h u h		KapiKitpBrii'im			lloutfrvfladbc	
			tMl		m d pinttiiiH	
		1	1	i	ropnn	
	l|«MÍ ji)	■2,4	■0,2	0		
lin	HfipHSnidllipOKil ^pooieHUHja	1	O.S	t	0.25	0,2
	apeste [tj		'0,6	0		
*tjiii	Húpuaniddiipaiu íft' CKE.OH IJ1 IJ.l	1,3	1,1	13	0,45	0l3
7 3aK^ynoK
Bo TpygoB ce npe3eHTupaHu pe3ynTaTuTe Ha aHanu3aTa Ha MaKegoHcKaTa uHT0Ha^uja Ha hubo Ha uHT0Ha^ucKa ^nuHa. ®oKycoT Ha aHanu3aTa 6ea npoceHHuTe uHT0Ha^ucKu KoHTypu 3a pa3nuHHuTe TunoBu Ha uHT0Ha^ucKu ^nuHu
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
655
koh ce noBp3aHH co ynoTpe6eHaTa HHTepnyHKuuja: cpegumHH u 3aBpmHH HU Ha pacKa3HH peneHHUH, npamanHH HU h h3bhhhh HU. 3a nenuTe Ha aHanu3aTa 6eme nogroTBeHa 6a3a Ha cHHMeH roBopeH MaTepujan Koj bo cBojaTa KoHeHHa Bep3uja 6poeme BKynHO 255 H^ co BKynHO BpeMeTpaeae og 9 min u 34 s, H3roBopeHH og 7 roBopHHUH og koh 5 cnHKepn bo MaKegoHcKoTo paguo.
3a KBaHTHTaTHBeH onuc Ha uHToHanucKHTe TpeHgoBH Tpe6ame ga ce H3gBojaT BeKTopu Ha gBH^eaaTa Ha ochobhhot xapMoHHK fg og ayguo MaTepujanoT. H3gBoeHHTe BeKTopu Ha fg 6ea HopManu3upaHH u noToa rpynupaHu no non u no Tun Ha HU, 3a oBue rpynu 6ea H3pa6oTeHH 3gpy®eHH rpa^unu u 6ea npecMeTaHu BeKTopu Ha npocenHaTa HopManu3upaHa f0 u ropHaTa u gonHaTa rpaHuna Ha Hej3HHoTo gBu^eae. npecMeTaHHTe BeKTopu 6ea ucKopucTeHu 3a reHepupaae Ha 6 nuHeapHo-cemeHTHu Mogenu 3a TpuTe ochobhh TunoBu HU: pacKa3Hu 3aBpmHu, npamanHu u h3bhhhh HU, 3a gBaTa nona Ha roBopHunu. ^ononHHTenHH gBa Mogenu 3a nonerauTe ogHocHo cpegumHUTe H^ 6ea u3pa6oTeHu 3a gBaTa nona Ha roBopHunu co agamanuja Ha MogenuTe 3a 3aBpmHu H^
Pe3ynTaTHTe og aHanu3aTa goBegoa go noTBpgyBaae Ha HeKou Beíe no3HaTu co3HaHuja 3a uHTOHanujaTa bo roBopeHuoT MaKegoHcKH ja3HK, ho h go go6uBaae Ha hobh. Eeme noTBpgeHo geKa Ha KpajoT og pacKa3HHTe H^ ce jaByBa L% nag bo HHToHanujaTa ogHocHo HMaMe KageHnuja, gogeKa Ha KpajoT og npamanHHTe H^ H% noBumyBaae ogHocHo HMaMe aHTHKageHuuja. ^,ononHHTenHo 6eme yTBpgeHo geKa Kaj npamanHHTe u H3BHHHHTe HU nocTojaT gBa Tuna Ha H3roBop Huja HHToHanuja ce pa3nuKyBa. npBuoT Tun ro coHHHyBaaT uHToHanucKHTe KoHTypu koh 3aBpmyBaaT co H% nopacT, gogeKa BTopuoT oHue co L% nag (KaKo pacKa3HHTe HU). PacnojyBaaeTo Ha gBaTa Tuna H3roBop Kaj npamanHHTe HU Mo®e6u ce gon^u Ha TunoT Ha npamaaeTo, ogHocHo ganu Toa ce ogroBapa co »ga« unu »He«, unu ganu cogp^u npamaneH 36op unu He. Kaj H3BHHHHTe H^ naK, Mo^HaTa npuHHHa e Toa ganu ce pa6oTH 3a Hapeg6a, ogHocHo ganu ucKa3oT HMnnunupa HeKoe npogon^eHue, KaKo H3BpmyBaae Ha Mon6a. ToHHaTa npuHHHa He 6eme yTBpgeHa u noTpe6Ha e gononHHTenHa aHanu3a. Eugejíu Kaj npamanHHTe peneHunu npeoBnaga no 3acTaneHocT npBuoT Tun Ha HHTOHanucKH KoHTypu, a Kaj H3BHHHHTe HU, BTopuoT, KaKo u nopagu cno^eHHTe ycnoBu Ha pacnojyBaae, oBue H3roBopu 6ea 3eMeHH 3a eguHcTBeHu TunoBu Ha HHToHanucKu KoHTypu 3a oBue H^ u 3a hhb 6ea H3pa6oTeHH Mogenu. Bo Taa cMucna, pa3nuKaTa noMefy HHTOHanujaTa Ha H3BHHHHTe H^ u pacKa3HHTe HU e bo 3agp®yBaaeTo Ha noBucoKo H- nnaTo bo cpeguHaTa Ha KoHTypuTe, KaKo u HHBHaTa noBucoKa HajnecTa fg, oco6eHocT mTo ja ucTaKHyBa u HuKoaneBa bo Hej3HHoTo ucTpa^yBaae Ha MaKegoHcKaTa HHTOHanuja (hhkojiaeba 1977: 221). ^ononHHTenHo 6eme 3a6ene®aHo geKa peneHHHHuoT aKneHT Kaj npamaaaTa HajnecTo nafa Ha npamanHuoT 36op.
reHepupaHHTe nuHeapHo-cerMeHTHu Mogenu nocny^uja KaKo ocHoBa Ha anropuTaMoT 3a aBToMaTcKo reHepupaae Ha uHToHanucKu KoHTypu 3a cucTeMoT 3a BemTaHKa cuHTe3a Ha roBop og TeKcT »36opyBaj MaKegoHcKH«. Ce HageBaMe geKa npe3eHTupaHHTe pe3ynTaTH íe 6ugaT og HHTepec u 3a MaKegoHcKaTa nHHrBHcTHHKa HayKa.
656
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
nHTEPATYPA
Juan Maria Garrido Alminana , 1996: Modelling spanish intonation for text-to-speech applications: PhD thesis. Barcelona: [Juan Maria Garrido Alminana].
Ruzica Bilibajkic , 2005: Analysis of prosodic features in speech expressions of attitudes. TELFOR 2005. Belgrad, Serbia, 22-24. September.
CrojKa Eojkobcka et al., 2008: Onmma ^paMamuKa na MaKedoHCKuom Ja3UK. CKonje: npocBeTHO ,3,em
Murtaza Bulut, Shrikanth S. Narayanan , 2002: Expressive speech synthesis using a concatenative synthesizer. ICSLP 2002. Denver, Colorado, CA3, 16-20. September.
Nick Campbell , 2005: Developments in corpus-based speech synthesis: Approaching natural conversational speech. IEICE trans. Inf&Syst. E88-D/3.
C^aBHO ^yhfypckh, 2009: roeopnu cuHmemu3amopu 3a MaxedoHCKu: ffoKmopcKa ^ucepma^uja. CKonje: [C^aBHO ^ymypcKH].
Thierry Dutoit, 1997: An introduction to text-to-speech synthesis. Dortrecht: Kluwer Academic Publishers.
Victor Friedman, 2001: Macedonian. SEELRC. Chapel Hill, USA, 1-10. August.
Hiroya Fujisaki , K. Hirose , 1984: Analysis of voice fundamental frequency contours for declarative sentences of Japanese. Journal of the Acoustical Society of Japan (E) 5/4. 233-241.
Branislav Gerazov, Goce Shutinoski , Goce Arsov, 2008: A novel quasi-diphone in-ventoryapproach to text-to-speech synthesis. MELECON '08. Ajaccio, France, 5-7. May.
Branislav Gerazov, Zoran Ivanovski , 2010a: Analysis of intonation in the Macedonian language for the purpose of text-to-speech synthesis. EAA EUROREGIO 2010. Ljubljana, Slovenia. 15-18. September.
--, 2010b: Analysis of intonation dynamics in Macedonian for the purpose of text-to-speech synthesis. TELFOR 2010. Belgrad, Serbia, 23-25. November.
Branislav Gerazov et al., 2010c: Modeling Macedonian intonation for text-to-speech synthesis. DOGS 2010. Iriski Venac, Serbia 16-18. December
Branislav Gerazov, Zoran Ivanovski , 2011a: Generation of pitch curves for Macedonian text-to-speech synthesis. 6th forum acusticum. Aalborg, Denmark, 26 Ju-ne-1. July.
--, 2011b: Prosody generation module for Macedonian text-to-speech synthesis. AES 130th convention. London, United Kingdom, 13-16. May.
EpaHHC^aB Tepa3ob , 3opaH Hbahobckh , 2009: CraTHCTHHKa aHa^roa Ha raacoBHaTa CTpyKTypa Ha MaKegoHCKuoT ja3HK. XLIIMerynapoden ceMunap 3a MaKedoncKu ja3UK, mmepamypa u Kynmypa. Oxpug, MaKegOHHja, 10-27. aBrycT.
EpaHucnaB repa30B, Mogenupaae Ha HHTOHa^HCKaTa CTpyKTypa
657
Daniel Jurafsky, James H. Martin, 2008: Speech and language processing: An introduction to natural language processing, computational linguistics, and speech recognition. 2. H3gaHne. Upper Saddle River: Pearson Prentice Hall
Ljubomir Josifovski et al, 1997: Speech synthesizer based on time domain syllable concatenation. SPECOM '97. Cluj-Napoca, Romania, 27-30. October
Greg Kochanski , Chilin Shih , 2003: Prosodymodeling with soft templates. Speech communication 39/3-4. 311-352.
TaTMHa MnxannOBHa Hhkojiaeba, 1977: 0pa3oeax UHmoHa^ux cnaexncKUxx.3biKoe. MocKBa: HayKa.
Hansjorg Mixdorff, 1998: Intonation patterns of German - Quantitative analysis and synthesis of F0 countours: PhD thesis. Dresden: [Hansjorg Mixdorff].
Geza Nemeth et al., 2007: Increasing prosodic varibility of text-to-speech synthesizers. INTERSPEECH 2007. Antwerp, Belgium, 27-31. August.
Douglas O'Shaughnessy, 2007: Modern Methods of Speech Synthesis. IEEE circuits and systems magazine 7/3. 6-23.
Shimei Pan, Julia Hirschberg , 2000: Modeling local context for pitch accent prediction. Proceedings of ACL-00. Hong Kong. 233-240.
Janet B. Pierrehumbert, 1980: The phonology and phonetics of English intonation: PhD thesis. Cambridge: [Janet B. Pierrehumbert].
John F. Pitrelli et al., 2006: The IBM expressive text-to-speech synthesis system for American English. TSAP 14/4, crp. 1301-1312.
Lawrence R. Rabiner, Ronald W. Schafer, 1978: Digital processing of speech signals. New Jersey: Prentice Hall.
Kim E. A. Silverman et al., 1992: ToBI: A standard for labelling English prosody.
ICSLP-92 2. 867-870.
HpeHa Cabhli,ka, AygMun Ciiacob, 1997: 0oHom^uja na coepeMenuom MaKedoncKU cmandapden ja3UK. CKonje: ^eTCKa pagocT.
Mark Tatham, Katherine Morton, 2005: Developments in speech synthesis. Chichester, West Sussex: John Wiley & Sons, Ltd.
Paul Taylor, 2009: Text-to-speech synthesis. Cambridge: University Press.
Paul Taylor , 2000: Analysis and synthesis of intonation using the Tilt model. Journal of the acoustical aociety of America 107/3. 1697-1714, 2000.
Jennifer Venditti, 1997: Japanese ToBI labeling guidelines. OSU Working Papers in Linguistics 50. 127-162.
Bo^ngap Bhaoeckh et al., 1999: noncKU - MaKedoncKU, rpaMamuHKa K0H^p0Hma^^ja, 2. npo3oduja, CKonje: MAHY
Mapnja 3pmahobcka, 2005: Cunmesa na MaKedoncKUom ^oeop ep.3 6a3a na meKcm co npo3oduja: Ma^ucmepcKa me3a. CKonje: [Mapnja 3pMaHOBCKa].
658
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Summary
Prosody, comprising intonation, dynamics, and rhythm, is one of the most significant building blocks of spoken language, carrying information about the discourse function, saliency, and speaker attitude and emotion. A lack of proper prosody can make the speech sound unnatural and hard to follow, even though it might be fully intelligible. Thus prosody generation modules have a crucial role in text-to-speech (TTS) synthesis systems. In order to build a high-quality prosody module, a model describing the prosody of the language must be developed.
The paper provides a statistical analysis of Macedonian intonation patterns at the level of intonation phrases (IPs). The analysis was focused on the average pitch contours of various types of IPs, given by punctuation, i.e., the midpoints and ends of declarative sentences, questions, and exclamations. The analysis was based on a speech corpus comprised of recordings of 7 native speakers, 3 male and 4 female, with a total number of IPs of 255 and a total recording time of 9min 34s.
From the recordings, movements of the pitch were extracted across the 7 native speakers and 3 discourse contexts. They were then normalized and grouped according to the speakers' genders and the discourse function. For each group, vectors for the average normalized pitch and upper and lower bounds of the normalized pitch range were calculated. The vectors served as the basis for the generation of 8 linearsegment models built for automatic intonation generation in the text-to-speech (TTS) synthesis system "Speak Macedonian".
UDK 811.163.6'367
Gašper Ilc
Oddelek za anglistiko in amerikanistiko, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
SKLADENJSKA OKOLJA PLEONASTIČNEGA ZANIKANJA
Prispevek obravnava slovensko pleonastično zanikanje in se osredinja na opis skladenjskih okolij, v katerih se pleonastično zanikanje lahko pojavlja. Prispevek zagovarja tezo, da je pleonastično zanikanje posebna vrsta skladenjskega zanikanja, katerega nikalni doseg ne določa nikalne pomenske podstave stavka, kot velja pri stavčnem zanikanju, temveč bodisi zanika pozitivno hotenjsko določitev propozicije bodisi vzpostavlja pomenska medstavčna razmerja.
Ključne besede: pleonastično zanikanje, hotenjska določitev propozicije, skladnja, odvisniki, operator
The article treats pleonastic negation in Slovene, focussing on the syntactic environments in which pleonastic negation can be found. The author argues that pleonastic negation in Slovene is a special subtype of syntactic negation that does not affect the truth-conditions of a sentence, but it either affects the speaker's evaluation of the proposition or it functions as an intra-sentential operator.
Keywords: pleonastic negation, evaluative mood, syntax, subordinate clauses, operator
1 Uvod
V sodobnem jezikoslovnem izrazju s terminom pleonastično zanikanje, tudi ek-spletivno ali parataktično zanikanje, opisujemo tiste tipe stavčnega zanikanja, pri katerih je nikalnica skladenjsko prisotna, vendar stavek pomensko ni zanikan, tj. pomenska podstava stavka ostaja trdilna. Med najbolj tipične zglede slovenskega ple-onastičnega zanikanja štejemo zanikanje v časovnih odvisnikih z veznikom dokler (1a) in v odvisnikih za glagoli zavračanja (1b):
(1) a. Pisal bom, dokler mi ne zmanjka domislic.
b. Skrbelo me je, da ti ne bi pokvaril presenečanja.
Že Breznik (1942: 159) v uvodu razprave o stavčni negaciji v slovenščini ugotavlja, da je vprašanje zanikanja na splošno slabo obdelano v slovnicah slovanskih jezikov. To stanje se ohranja do dandanes, za pleonastično zanikanje pa to velja še bolj, saj je ta pojav po našem vedenju zelo slabo opisan in raziskovan (prim. Škerlj 1962). Slovenska slovnica (Toporišič 2000: 498) obravnava pleonastično zanikanje le na zgledu odvisnikov glagolov zavračanja, in sicer kot primer nevtraliziranega zanikanja. Enciklopedija slovenskega jezika (Toporišič 1992: 181) k temu opisu doda še primere osamele nikalnice ne, katere vloga je le poudarjevalna. Slednje moramo izločiti iz obravnave, saj gre pri rabi osamelega ne za opust tistega, kar ne zanika
660
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
(Toporišič 2000: 501), torej ne moremo več govoriti o pomensko izpraznjeni nikalni-ci. Prispevek avtorja članka (Ilc 2012) obravnava slovensko pleonastično zanikanje v okviru sodobnega tvorbeno-pretvorbenega jezikoslovja in ga poskuša umestiti v medjezikovni tipološki okvir. Sodobni jezikoslovni pristopi (prim. portner in Za-nuttini 2000: 193-196) poskušajo obravnavati pleonastično zanikanje z dveh vidikov. Prvi dokazujejo, da je pleonastična nikalnica v celoti izpraznjen leksikalni element, ki niti skladenjsko niti pomensko ne prispeva k nikalnosti jezikovnega izraza (npr. Espinal 1992, van der wouden 1994). Prisotnost takšnega praznega elementa naj bi zahtevala skladenjska izpeljava točno določenih jezikovnih izrazov (npr. odvisnikov za glagoli zavračanja), vendar naj ne bi v ničemer prispevala k nikalnemu pomenu jezikovnega izraza. Pri tem se postavi osnovno vprašanje, zakaj je prisotnost takšnega izpraznjenega leksikalnega elementa sploh zahtevana. Drugi avtorji (npr. Meibauer 1990, Muller 1991, portner in Zanuttini 2000, Abels 2005) trdijo, da pleonastična nikalnica ni leksikalno izpraznjena in jo moramo obravnavati kot pravo nikalnico, ki pa se zaradi drugačnega nikalnega dosega skladenjsko in pomensko razlikuje od najbolj pogoste vrste zanikanja, tj. stavčnega zanikanja. Avtorji nadalje dokazujejo, da je navidezni nenikalni status pleonastičnega zanikanja neposredna posledica pomenskih in pragmatičnih vplivov sobesedila. Ker slovensko pleonastično zanikanje delno kaže lastnosti pravega zanikanja (gl. razdelek 2), bom v razpravi sledil temu pristopu. V prispevku se predvsem osredinjam na opis skladenjskih okolij, v katerih se slovensko pleonastično zanikanje pojavlja, in na razloge, ki omogočajo (ne)pojav pleonastičnega zanikanja. Pri tem izhajam iz primerov, vzetih iz koprusa slovenskega jezika FidaPLUS.
2 Stavčno zanikanje in pleonastično zanikanje
Zanikanje velja za tisto določitev podstave, ki ukinja trdilno veljavo stvari (To-porošič 2000: 497). Pri stavčnem zanikanju zanikamo pomensko podstavo stavka, torej trdimo, da je pomenska podstava (tj. propozicija) stavka neresnična. Skladenjski nosilec stavčnega zanikanja v slovenščini je nikalnica ne, ki se v glasovni verigi najpogosteje pojavlja stično z osebno glagolsko obliko (Toporišič 2000: 498 in 671). Prisotnost nikalnice s stavčnim dosegom zanikanja pa v stavku sproži vsaj dva dodatna skladenjska procesa. Premi predmet, ki se v trdilnem stavku pojavlja v tožilniškem sklonu (2a), dobi v dosegu zanikanja rodilniški sklon (2b). Stavčno zanikanje v glavnem stavku pripiše rodilniški sklon tudi prememu predmetu v odvisnem stavku, vendar le, če je podredni stavek nedoločniški polstavek osebkovega (2c) ali predmetove-ga nadzora (2č). Če nedoločniški polstavek uvaja ^-vprašalnica, je rodilniški sklon nesprejemljiv (2d). Enako velja tudi za odvisnike z osebno glagolsko obliko (2e).
(2) a. Janez bo prebral moj prispevek.
b.	Janez ne bo prebral mojega prispevka.
c.	Janez ni hotel prebrati mojega prispevka.
č. Janez ne sili študentov brati takšnih prispevkov.
d.	*Ne vem zakaj napisati pisma.
e.	Janez ne pravi, da bere časopisov.
Gašper Ilc, Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
661
Nadalje, v zanikanih stavkih vsi nedoločni zaimki (2f) izkazujejo morfološko ujemanje z nikalnico (2g). Ta skladenjski proces je v jezikoslovju znan kot nikalno ujemanje (den Besten 1986) in ga moramo strogo ločevati od dvojnega zanikanja, pri katerem gre za pomensko izključitev dveh nikalnic, posledica česar je trdilna pomenska podstava stavka. V sodobni tvorbeno-pretvorbeni skladenjski teoriji (mdr. Laka 1990, Haegeman 1995) poimenujemo slovnične prvine, ki izkazujejo nikalno ujemanje, n-prvine. Za n-prvine je značilno, da se pojavljajo samo v dosegu zanikanja, primerjaj (2g) in (2h).
(2)	f. Nekdo je nekje videl nekaj napak.
g.	Nihče ni nikjer videl nobenih napak.
h.	*Nihče je videl Janeza.
Če poskušamo opisane značilnosti stavčnega zanikanja prenesti na pleonastično zanikanje, lahko opazimo, da tudi pleonastično zanikanje sproži pojav rodilniškega sklona na premem predmetu (3a), vendar pa ne omogoča sopojava n-prvin v svojem dosegu (3b).
(3)	a. Česa mi ti ne poveš!
b. *Ničesar mi ti ne poveš!
Tako lahko v skladenjsko enakih okoljih, na primer, v odvisnikih za glagoli zavračanja (4), najdemo ali stavčno ali pleonastično zanikanje, vendar lahko poleg pomenskega razločka za razločevalni test uporabimo tudi možnost pojava n-prvin pri stavčnem zanikanju (4a) in njihovo slovnično nesprejemljivost pri pleonastičnem zanikanju (4b).
(4)	a. Bojim se, da ni Janez ničesar/*(ne)česa rekel.
Bojim se, da je bil Janez tiho.
b. Bojim se, da Janez ni rekel (ne)česa/*ničesar napačnega.
Bojim se, da je Janez rekel (ne)kaj napačnega.
Ker slovensko pleonastično zanikanje omogoča pojav rodilniškega sklona na premem predmetu, moramo zaključiti, da pleonastična nikalnica ni leksikalno izpraznjena, ampak še vedno, vsaj skladenjsko, deluje kot nikalni element. Ta zaključek o slovenski pleonastični nikalnici potrjuje domneve avtorjev (Meibauer 1990, Muller 1991, Portner in Zanuttini 2000, Abels 2005; gl. zgoraj), da pleonastična nikalnica ni leksikalno prazen element. V nadaljevanju razprave bomo opisani skladenjski lastnosti lahko uporabljali tudi kot razločevalni kriterij med pleonastičnim in stavčnim zanikanjem.
3 Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
Pleonastično zanikanje se v slovenščini pojavlja v treh skladenjskih okoljih:
(i) v odvisnikih za glagoli zavračanja (5a);
662
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
(ii)	v prislovnih odvisnikih, npr. v časovnih (5b) in pogojnih odvisnikih (5c);
(iii)	v (čustveno) zaznamovanih vprašalnih (5č,d) in velelnih (5e) stavkih.
(5) a. Skrbelo jo je, da se mami ne bi zdelo, da kaže preveliko zanimanje za Aljaža. Toda mama ni ničesar opazila. (... da bi se mami zdelo ...)
b.	Vsako ilustracijo pritrdim na steno, dokler ne visijo okrog ateljeja vse in jih gledam kot film. ( ... da okrog ateljeja visijo ...)
c.	Prišel bom, razen če ne bo slabega vremena. (... razen če bo slabo vreme)
č. Kaj ni naloga te države, da vse to regulira in preprečuje?
d.	Ali ni lepa? Res je prekrasna!
e.	Česa/Kaj ne poveš!
3.1 Pleonastično zanikanje za glagoli zavračanja
Za glagoli zavračanja se pleonastično zanikanje pojavlja tudi v romanskih (prim. van der Wouden 1997) in slovanskih jezikih (prim. Abels 2005). Za obe skupini je predlagano, da se pleonastično zanikanje v odvisniku tipično veže z nepovednimi nakloni. Abels (2005) za ruščino pokaže, da je pleonastično zanikanje v odvisniku možno in hkrati obvezno le, če mu sledi pogojni naklon. V primeru povednega naklona je raba pleonastičnega zanikanja nesprejemljiva. Podoben zaključek za slovenščino lahko najdemo tudi v prispevku S. Škerlja (1963: 102), ki trdi, da sta si poved s pleonastičnim zanikanjem in pogojnim naklonom (6a) ter poved s povednim naklonom vendar brez pleonastičnega zanikanja (6b) smiselno podobni in ju strogo ločuje od povedi s povednim naklonom in nikalnico (6c), pri katerih je možna interpretacija nikalnice samo v smislu stavčnega in ne pleonastičnega zanikanja.
(6)	a. Bojim se, da [on] ne bi umrl.
b.	Bojim se, da bo umrl.
c.	Bojim se, da ne bo deževalo.
Sodobni korpusni podatki pokažejo malce drugačno sliko, saj moremo v odvisnikih za glagoli zavračanja skupaj s pleonastičnim zanikanjem najti tako povedni naklon (7a-c) kot tudi pogojni naklon (7č). Primera (7č, d) dokazujeta, da pogojni naklon ne zahteva sopojava pleonastičnega zanikanja.
(7)	a. Bojim se, da se on ne bo osmešil, kakršnokoli neumnost bo zagovarjal.
(... da se bo on osmešil ..)
b.	Bojim se, da ni že prepozno za bolj korenite posege, ki bi v Slovenijo pripeljali več turistov.
(... da je že prepozno ... )
c.	Skrbi nas, da se gradnja ne bo ustavila. Ker je gradnja skupni interes, smo v mestnem svetu glasovali za proračun.
(... da se bo ustavila)
Gašper Ilc, Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
663
č. Z nqvim mqdelqm pqslqvanja sq želeli predvsem preprečiti, da ne bi naključne kandidate z qgnjevitimi gqvqri izvqlili v predsedstvq kluba in bi takq brez pravih kvalifikacij razpqlagali z milijqni mark. (ali: da bi naključne kandidate z qgnjevitimi gqvqri izvqlili ...) d. Tamkajšnja javnqst se je tedaj tqlažila s tem, da bqdq prav visqkq pqsta-vljena maastrichtska merila preprečila, da bi v denarnq unijq prekmalu vstqpili Italijani, Pqrtugalci, Grki in drugi dejavniki špagetizacije. (ali: ... da ne bi v denarnq unijq prekmalu vstqpili ...)
Če povzamemo, imamo v slovenščini v odvisnikih za glagoli zavračanja, štiri možne kombinacije z ozirom na izbiro glagolskega naklona in pleonastičnega zanikanja: s pleonastičnim zanikanjem in pogojnim naklonom (npr. (7č)), s pleonastičnim zanikanjem in povednim naklonom (npr. (7a-c)), brez pleonastičnega zanikanja in s pogojnim naklonom (npr. (7d)) ter brez pleonastičnega zanikanja in s povednim naklonom (npr. (6b)). Omenjene oblike so zbrane v Preglednici 1.
Preglednica 1: Možne kombinacije zanikanja in glagolskega naklona v odvisnikih za glagoli zavračanja.
	povedni naklon	pogojni naklon
pleonastično zanikanje prisotno	Bqjim se, da že ni prepqznq.	Bqjim se, da ne bi bilq že prepqznq.
pleonastično zanikanje odsotno	Bqjim se, da je že prepqznq.	Bqjim se, da bi bilq že prepqznq.
Poudariti pa velja več stvari. Če si najprej ogledamo primere v Preglednici 1, lahko opazimo, da prihaja do pomenskega razločka med odvisniki s povednim in pogojnim naklonom, torej moramo trditi, da je izbira naklona pomensko motivirana, medtem ko se zdi, da je (ne)izbor pleonastičnega zanikanja pomensko manj motiviran, saj večina govorcev pomensko ne razlikuje med zanikanim in nezanikanim odvisnikom z isti naklonom. Na drugi strani pa lahko najdemo primere, kjer pa so vse štiri možne kombinacije pomensko zamenljive (8). Verjetno k takšni interpretaciji botruje tudi sam pomen glagola zavračanja. Za pomensko močnejšimi in bolj enoznačnimi glagoli zavračanja kot sta to, na primer, glagola izqgibati se in preprečiti, pričakujemo samo eno možno interpretacijo odvisnika, tj. da se propozicija odvisnika ne uresniči, ne glede na izbiro glagolskega naklona. Pri večznačnih glagolih zavračanja, na primer, bati se, pa imata izbor naklona (glej preglednico 1) in občasno tudi zanikanja večjo interpretativno vlogo (glej razdelka 3.1.1 in 3.1.2).
(8) Vzemimq si čas in pqskušajmq se izqgibati, kqlikqr je mqgqče, stresnim situacijam in s tem preprečiti,
a.	. da se pqdre ravnqvesje v telesu.
b.	. da se ne pqdre ravnqvesje v telesu.
c.	... da se ne bi pqdrlq ravnqvesje v telesu. č. ... da bi se pqdrlq ravnqvesje v telesu.
664
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Če si ogledamo še pogostnost rabe možnih kombinacij pleonastičnega zanikanja in glagolskega naklona v odvisnikih za glagoli zavračanja, predstavljenih v preglednici 1, moremo opaziti, da vse štiri možne kombinacije niso enakomerno porazdeljene (glej preglednico 2). Tako so, na primer, pri odvisnikih za glagolom bati se najpogosteje zastopane strukture brez pleonastičnega zanikanja in z glagolom v povednem naklonu (84,2 %), medtem ko so pri glagolu preprečiti najpogostejše gla-golske oblike v odvisnem stavku v nezanikani pogojni obliki (77,4 %). Pri vseh treh analiziranih strukturah pa prevladuje nezanikana glagolska oblika. Tako lahko zaključimo, da je pleonastično zanikanje v vseh treh primerih nepogosto, saj nikjer ne presega 10 % števila relevantnih primerov. Pri tem velja še izpostaviti, da je vseeno pogostejša raba pleonastičnega zanikanja s pogojnim naklonom (stolpec 3) kot pa s povednim naklonom (stolpec 5).
Preglednica 2: Pogostnost pojava možnih kombinacij zanikanja in glagolskega naklona v odvisnikih za pogosto rabljenimi glagoli zavračanja.
	1	2	3	4	5
Glagolska	St.	Trdilni	Pleon. zanikanje	Trdilni	Pleon. zanikanje
oblika	relevantih	pogojni	in pogojni	povedni	in povedni
iskalni niz	primerov	naklon	naklon	naklon	naklon
»boji* se {,} da«	3856	13,8 %	1,1 %	84,2 %	0,9 %
»skrbi me {,} da«	252	16,7 %	8,3 %	67,9 %	7,1 %
»prepreči* {,} da«	4615	77,4 %	9 %	8,2 %	5,4 %
»prepoved* {,} da«	979	81,3 %	3 %	15,3 %	0,4 %
3.1.1 Glagoli bati se, skrbeti in sinonimi
Muller (1991) na podlagi francoskih podatkov trdi, da je nikalnica za glagoli zavračanja del leksikalnega zapisa glagola v obliki prostega morfema, ki se v glasovni verigi vedno pojavi v odvisnem stavku. Pri tem predlogu glagol bati se tako razvijemo v »bati se, da se ne uresniči propozicija, izražena v odvisniku«. V tem primeru je nikalnica ne pomensko neizpraznjena, vendar ne zanika odvisnika, v katerem se pojavlja, ampak jo moramo interpretirati kot nikalni oz. zanikani del korenskega glagola. Predlog je zanimiv, saj vsi glagoli te kategorije izražajo govorčevo negativno vrednotenje propozicije, izražene v odvisnem stavku. Podobno predlaga za slovenske primere tudi Škerlj (1963: 105), in sicer da zanikanje v odvisnem stavku izraža govorčevo skrb, težnjo itd, »da se nekaj ne zgodi.«
Meibauer (1990), Portner in Zanuttini (2000) in Abels (2005) mdr. poskušajo analizirati pleonastično zanikanje podobno, vendar na bolj abstraktnem nivoju. Avtorji predvidevajo, da gre pri pleonastičnem zanikanju za enak tip zanikanja kot pri stavčnem zanikanju (tj. skladenjsko zanikanje), pri čemer pa ima nikalnica različne dosege znotraj stavka. Pri stavčnem zanikanju ima nikalnica doseg nad celotno pro-pozicijo in ukinja njeno veljavnost. Pri pleonastičnem zanikanju pa je doseg nikalni-ce omejen le na hotenjsko določitev propozicije, torej govorec vrednoti propozicijo kot negativno oz. jo zavrača, hkrati pa ne ukinja njene pomenske veljavnosti. Če po-
Gašper Ilc, Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
665
nazorimo, v povedi s stavčnim zanikanjem (9a) govorec z nikalnico ukinja veljavnost propozicije JANEZ BRATI PRISPEVEK, torej postane propozicija neresnična. V povedi (9b) pa govorec z zanikanjem ne ukinja veljavnosti propozicije JANEZ REČI NEKAJ NAPAČNEGA, temveč vrednoti hotenjsko določitev propozicije kot nezaželeno, torej govorec predvideva, da je propozicija resnična, vendar jo na hotenjski ravni zavrača.
(9)	a. Janez ne bo prebral mojega prispevka.
b. Bojim se, da Janez ni rekel nečesa napačnega.
Da s pleonastičnim zanikanjem v odvisnikih za glagoli zavračanja zanikamo le hotenjsko določitev propozicije, dokazujeta tudi primera (10). Glagol bati se lahko rabimo kot metaligvističen izraz, s katerimi želimo omiliti resničnost propozicije (10a), in se glagol tako pomensko približa izrazom misliti, da ... itd. V takšni primerih je raba pleonastičnega zanikanja nesprejemljiva (10b), kar je glede na predlagano razčlembo pričakovano: v (10a) govorec ne vrednoti oz. ne izraža lastnega odnosa do propozicije v odvisniku, temveč želi povedati, da je propozicija resnična in njeno resničnost tudi potrjuje.
(10)	a. Bojim se, da ima Janez prav.
b. #Bojim se, da Janez nima prav.
Podobno lahko razložimo tudi nepojav pleonastičnega zanikanja za glagolom dvomiti. Z glagolom dvomiti govorec izrazi dvom, domnevo oz. predvidevanje, da propozicija odvisnika ni resnična (11a). Tako se povedi z glagolom dvomiti pomensko približajo strukturam s stavčnim zanikanjem (11b). Ker tako govorec z glagolom dvomiti predvideva, da je resničnost propozicije neveljavna, in hkrati ne izraža ho-tenjske določitve propozicije, je raba pleonastičnega zanikanja nesprejemljiva (11c).
(11)	a. Veš, kako je mami stroga. Dvomim, da me bo pustila.
b.	Veš, kako je mami stroga. Mislim/Bojim se/Predvidevam, da me ne bo pustila.
c.	#Veš, kako je mami stroga. Dvomim, da me ne bo pustila.
3.1.2 Glagol preprečiti
Glagol preprečiti je z vidika hotenjske določitve propozicije močan in enoznačen: izraža govorčevo namero, da prepreči oz. prepove uresničitev propozicije v odvisniku. Opazili smo že (prim (8)), da se za tem glagolom v odvisnikih pojavljajo vse štiri obravnavane strukture (preglednica 1). Pri podrobnejši razčlembi korpusnih podatkov pa lahko opazimo več posebnosti. Pri rabi pleonastičnega zanikanja s povednim naklonom pomembno vlogo igra glagolski čas. Medtem ko je zanikanje poljubno s prihodnjikom (12a,b) in sedanjikom (12c,č), je ob pretekliški obliki zahtevano (12d,e). Predvidevamo, da je takšna zahteva pomensko motivirana, saj glagol prepre-
666
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
čiti sporoča, da se dejanje v odvisniku ne izvrši, medtem ko trdilni pretekli povedni naklon pove, da je dejanje realno in izvršeno, torej gre za pomensko izključitev obeh izrazov. Pri sedanjiškem in prihodnjiškem povednem naklonu pa je glagolsko dejanje možno interpretirati kot (še) ne izvršeno ali hipotetično.
(12)	a. Najpomembneje je, da jima prepreči, da ne bosta tičala skupaj.
b.	Tako boste preprečili, da bodo reveži še večji reveži.
c.	Ali veste, kako preprečiti, da krožnik ne drsi pri mizi? Podložite časopis.
č. Naloga obeh je namreč podobna, in sicer da ob trku telo potnika in voznika zadržita na mestu in obenem preprečita, da zdrsneta pod varnostni pas.
d.	Prav tako je le on lahko preprečil, da 4. maja Palestinci niso razglasili države.
e.	*Prav tako je le on lahko preprečil, da so 4. maja Palestinci razglasili države.
f.	Ameriška, evropska in japonska centralna banka poskušajo v teh dneh preprečiti, da ne bi prišlo do potopa kakšne od velikih institucij.
g.	Sledi še ozelenitev, ki ponavadi prepreči, da bi prišlo do ponovnega divjega odlaganja odpadkov.
Korpusni zgledi brez nikalnice (12b, č in g) jasno pokažejo, da je nikalnica v (12a, c in f) rabljena pleonastično. Tudi s pomenskega vidika lahko trdimo, da z nikalni-co v obravnavanih primerih ne izražamo nikalne določitve propozicije v odvisniku, temveč željo, da se propozicija ne uresniči.
3.1.3 Pleonastično zanikanje v prilastkovem odvisniku
Pleonastično zanikanje lahko najdemo tudi v prilastkovih odvisnikih, katerih od-nosnica je bodisi oblikotvorno (npr. skrb, prepoved itd) bodisi pomensko (npr. strah) sorodna glagolom zavračanja. Tudi v teh primerih je raba pleonastičnega zanikanja poljubna in se pojavlja tako s povednim kot tudi pogojnim naklonom. Če primerjamo povedi s pleonastičnim zanikanjem v prilastkovih odvisnikih (13), lahko opazimo enako rabo zanikanja, kot pri odvisnikih za glagoli zavračanja.
(13)	a. Moški so pogosteje kot ženske zvesti zaradi strahu, da bi partnerica izve-
dela za njihove avanture.
b.	Tudi pri vas, sorazmerno z večanjem slave, narašča strah, da ne bi kdo izvlekel skeleta iz omare.
c.	Pomanjkanje ljubezni in strah, da bo ostal še brez tega kančka, ki jo ima.
č. Pošilja mi roteča sporočila, mama se iz usmiljenja še pogovarja z njo, vse skupaj pa nas je strah, da ne bonaredila kakšne neumnosti.
d.	Obenem poskušamo nadzirati vse verbalne simptome, ki bi lahko izdajali napetost zaradi skrbi, da bi odkril našo prevaro.
Gašper Ilc, Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
667
e.	Že mnogi pred njo so tudi zaradi skrbi, da ne bi bilo v prvih mesecih kaj narobe, skrivali srečno novico pred javnostjo.
f.	Zaradi nasilja ima bogataš sodno prepoved, da bi se približal svoji bivši zaročenki.
g.	Evropska komisija je danes Sodišče Evropskih skupnosti zaprosila, naj sprejme začasno odredbo oziroma sodno prepoved, daPoljska ne bi nadaljevala z gradnjo spornih avtocestnih odsekov v dolini reke Rospuda, ki sta ki sta del izgradnje cestne infrastrukture na evropskem prometnem koridorju ViaBaltica med Varšavo in Helsinki.
3.2 Pleonastično zanikanje in prislovni odvisniki
3.2.1 Časovni odvisniki
V časovnih odvisnikih, ki jih uvaja veznik dokler in je glagolsko dejanje dovršno, je glagol v zanikani obliki (14a). Če je glagolsko dejanje v odvisniku nedovršno, gla-golska oblika ni zanikana (14b).
(14)	a. V resnici so dolge obredne trobente preizkušnja za živce, a meniha ne
odnehata in trobita, dokler ne preglasita misli poslušalca. b. Opa, punca, tako pa ne bo šlo! Dokler te financiram in dokler spiš pod mojo streho, bo treba sprejeti določena pravila, ki se jih moramo vsi držati.
Da gre v primeru (14a) za pleonastično in ne stavčno zanikanje, dokazuje tudi nemožnost sopojava nikalnega izraza nikoli v (14a) - *dokler nikoli ne preglasita. V relevantni literaturi najdemo deljena mnenja o vzrokih za pojav pleonastičnega zanikanja z dovršnimi glagolskimi dejanji. Mittwoch (1977) in de Swart (1996), na primer, predlagata, da se dokler veže samo z nedovršnimi dejanji in tako ima nikalnica vlogo vidskega operatorja, ki stativizira glagolsko dejanje, torej dovršno glagolsko dejanje spremeni v nedovršno. V dokaz predlagani razčlembi, navajata par angleških povedi (15). (15a) je slovnično nesprejemljiva poved, ker se dokler (until) pojavlja skupaj z dovršnim glagolskim dejanjem je prišel (arrived). V povedi (15b) naj bi nikalnica stativizirala dovršno dejanje in tako poved zadosti zahtevi, da se dokler pojavlja z nedovršnim glagolskim dejanjem.
(15)	a. *George arrived until midnight.
George prišel-je do polnoči b. George didn't arrive until midnight.
George ni prišel do polnoči
"George ni prišel do polnoči."
Takšne razlage za slovenske primere časovnih odvisnikov z veznikom dokler ne moremo privzeti. Slovenski primeri pokažejo, da zanikani dovršni glagoli v odvisnikih z veznikom dokler niso stativizirani, rabimo jih namreč lahko s prislovi, ki
668	Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
se vežejo samo z dovršnimi dejanji (prim. Urogdi in MacDonald 2009), na primer prislov naenkrat v (15c, č), in so nesprejemljivi z nedovršnimi dejanji (15d):
(15) c. Pravzaprav so se mi [melodije] potem dozdevale že vse podobne, tako da so name delovale kar uspavalno. Dokler ni naenkrat nekdo zapihal v trobento in prekinil sladko pozibavanje otoka. č. Bila je že čisto blizu, ko je naenkrat počilo, zahreščalo, hrup je paral ušesa in ladja se je ustavila. d #Janez je naenkrat pisal pismo.
Abels (2005) predlaga drugačno analizo, pri kateri izhaja iz dejstva, da poved s časovnim odvisnikom, ki ga uvaja veznik dokler in izraža dovršno glagolsko dejanje, poleg dveh ločenih propozicij, tj. propozicije korenskega in odvisnega stavka, opisuje dva različna časovna intervala: časovni interval t, ki ga opredeljuje korenski stavek, in časovni interval t', ki je vezan na odvisnik. Časovni interval t' sledi intervalu t. Resničnostna vrednost obeh propozicij je odvisna od časovnega intervala: v časovnem intervalu t je resnična propozicija korenskega stavka in je propozicija odvisnika neresnična, v časovnem intervalu t' so vrednosti obratne (prikaz (1)). Do zamenjave pride v časovni točki T. Takšno resničnostno razmerje med obema propozicijama pa v Abelsovi (2005) analizi ureja prav zanikanje, ki ga avtor posledično v tem primeru poimenuje resničnostni operator (truth-functional operator). Pri tem pristopu vidimo rabo nikalnice na ravni medpovedne in ne več povedne skladnje in tako tudi razložimo, zakaj zanikanje v obravnavanih odvisnikih ne kaže lastnosti stavčnega zanikanja (gl. razdelek 2).
Prikaz 1: Resničnostno razmerje med propozicijama stavkov z dokler na primerih (14a) in (15c, č).
	časovni interval t	časovni interval t'
propozicija (korenski stavek)	RESNIČNA	NERESNIČNA
propozicija (časovni odvisnik)	NERESNIČNA	RESNIČNA
	časovna točka T	
Pri tem velja opozoriti, da z nikalnico v odvisniku ne vzpostavljamo nikalne določitve same propozicije, torej stavčnega zanikanja, saj obe propoziciji, tako glavnega kot odvisnega stavka, veljata za resnični. Če torej parafraziramo poved (14a), potem velja, da JE RES, da meniha trobita in JE RES, da preglasita misli poslušalca. Edino, kar ni mogoče, je, da sta obe propoziciji resnični oz. veljavni istočasno, tj. v istem časovnem intervalu. V odvisnikih z nedovršnim glagolskim dejanjem, na primer (14b), raba nikalnice kot resničnostnega operatorja ni motivirana, saj obe propoziciji opisujeta isti časovni interval in imata v njunem časovnem intervalu isto resnično-stno vrednost. Če tako parafraziramo poved (14b), potem trdimo, da, JE RES, da te financiram ter da spiš pod mojo streho in hkrati JE RES, da bo treba v tem časovnem intervalu sprejeti določena pravila.
Gašper Ilc, Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
669
Na koncu velja izpostaviti, da (ne)dovršnega glagolskega dejanja ne smemo enačiti z oblikoslovno (ne)dovršno glagolsko obliko. Čeprav se obe slovnični kategoriji večinoma prekrivata, je znano, da lahko tudi nedovršni glagoli opisujejo dovršna dejanja (prim. Toporišič 2000: 348-353 passim). Pri povedih z odvisnikom dokler so sorazmerno pogosti primeri, pri katerih nedovršni glagol opisuje oz. implicira dovr-šno dejanje, velikokrat gre za pomen spremembe stanja. Razloček med nedovršno in dovršno interpretacijo nedovršnega glagola prikazujeta povedi (16). (16a) opisuje le stanje ležanja, medtem ko (16b) implicira spremembo iz neležečega v ležeče stanje. V primeru slednje rabe gre za enako shematično zgradbo povedi kot pri dovršnih glagolih (prikaz 1, primera (14a) in (15c)): resničnosti vrednosti obeh propozicij sta glede na časovni interval izključujoči, zato je raba pleonastičnega zanikanja v teh primerih motivirana.
(16)	a. Neprijetni vonj vina po gnilih jajcih nastane v vinu lahko le, dokler leži na
drožeh.
b. Partner z upognjenimi nogami mora poskusiti potisniti navzgor, hkrati pa se tisti z iztegnjenimi nogami nagne naprej. Prvi potiska navzgor, dokler ne leži na partnerju z obrazom navzgor.
Veznik preden je pomensko skoraj zamenljiv z veznikom dokler, kadar je v glavnem stavku stavčno zanikanje izraženo, v podrednem stavku pa je rabljen do-vršni glagol (17a). Kadar glavni stavek ni zanikan, v odvisniku, ki ga uvaja preden, ni pleonastičnega zanikanja, če se odvisnik rabi izključno v časovnem pomenu (17b):
(17)	a. Morda je bilo vodilo njenega dela tudi njen osebni moto, ki ga je razlagala
z besedami, da ne more ničesar videti, preden tega zares ne spozna.
b. Preden je preverila jed, je podrsnila s kazalcem in sredincem po jeklenih kotlih, sijočih kot egipčanska zrcala.
V določenih primerih je odvisnike z veznikom preden moč razumeti v mešanem prislovnem pomenu, saj se osnovnemu časovnemu pomenu pridruži še vzročni/mo-dalni pomen. Takšen odvisnik izraža časovne okoliščine, ki jih govorec oceni kot nezaželene oz. do katerih izraža določeno mero zavračanja. Pomenski razloček med obema vrstama odvisnika lahko opazimo na primerih (18a, b). (18a) lahko razumemo samo v strogem časovnem pomenu, zato je raba pleonastičnega zanikanja nesprejemljiva. (18b) pa omogoča pomensko kombinirano interpretacijo in tako postane raba pleonastičnega zanikanja sprejemljiva. Raba pleonastičnega zanikanja je v takšnih odvisnikih podobno kot pri glagolih zavračanja poljubna (18c, č).
(18)	a. Preden umrem, bi rada okusila ves svet.
b.	Zato opozarjam vse odgovorne, da humanizirajo anhovskega giganta, preden ne zboli in [ne] umre še zadnji delavec in okoličan Salonita.
c.	S transparenti Ustavimo Haiderja, preden ne bo prepozno in 1938 razlogov proti Haiderju jim sicer ni uspelo pritegniti pozornosti ameriških
670
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
medijev, vendar ti resnici na ljubo tudi športnemu podvigu šefa svobodnjakov in njegovi tiskovni konferenci niso namenili veliko prostora. č. Odločite se, kaj želite, je nejevoljno pripomnil natakar, Paine pa je medtem premišljeval, kako se zmeraj odloča za nepremišljena dejanja, in pomislil je, da bi bilo najbolje, če bi zapustil lokal, preden bo prepozno. d. Prihranek je znaten: 144 žarnic pa toliko in toliko elektrike, ki bi jo te požrle, preden ne bi pregorele.
Vrnimo se povedi (18c) in jo pomensko parafraziramo. Ustrezna parafraza ustavimo Haiderja, da se ne zgodi, da bi bilo prepozno nam jasno pokaže, da odvisnik s preden vsebuje elemente vzročnega odvisnika in govorčevo osebno vrednotenje (tj. zavračanje) propozicije. Tako lahko zaključimo, da je raba pleonastičnega zanikanja v odvisnikih s preden, ki imajo kombiniran vzročno/modalni pomen, enaka rabi v odvisnikih za glagoli zavračanja (gl. 3.1). Podobnost med obema strukturama se kaže tudi v tem, da najdemo primere, pri katerih se za veznikom preden pojavlja pleona-stična nikalnica s pogojnim naklonom (18d).
3.2.2 Pogojni odvisniki
Za sestavljenim veznikom razen če opazimo poljubno rabo pleonastičnega zanikanja (19). Sodbe govorcev kažejo, da pri tej rabi ne prihaja do pomenskih razločkov med zanikanim in nezanikanim izrazom.
(19)	a. Če hočemo ribez jesti surov, ga moramo močno sladkati, razen če vam je
všeč kiselkast okus.
b.	Razen če si ne puščate dolgih las, bi morali obliko pričeske redno vzdrževati.
c.	Tramvaji bi se premikali (vozili) po tračnicah, kar bi povzročalo nemalo hrupa, razen če bi bili na gumijastih kolesih.
Slovenski sestavljeni veznik razen če je po pomenu in rabi podoben angleškemu vezniku unless. Za unless velja, da pomensko nekako najbolj ustreza vezniku če (if), ki mu sledi stavčno zanikanje (20). Podobno lahko parafraziramo tudi slovensko poved (19b), kot je prikazano v (20c).
(20)	a. I will leave if Bill doesn't call soon. b. I will leave unless Bill calls soon.
c Če si ne puščate dolgih las, bi morali obliko pričeske redno vzdrževati.
Kljub temu pa angleški strukturi unless in if... not nista v celoti zamenljivi. Traugott (1997) ugotavlja, da veznik unless ne navaja samo pogoja, ki mora biti zadoščen, da se propozicija korenskega stavka uresniči, temveč ga eksplicitno navaja kot minimalni pogoj. Razloček med primeroma (20a) in (20b) je tako v tem, da (20a) navaja samo enega od možnih pogojev, ki vodijo k uresničitvi korenskega stavka, medtem ko (20b) eksplicitno pove, da je od vseh možnih situacij, ki bi lahko vodile k potencialni uresničitvi korenskega stavka, naveden pogoj edini, ki vodi k dejanski
Gašper Ilc, Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
671
uresničitvi korenskega stavka. Podobno razumemo tudi razloček med slovenskima povedima (19b) in (20c): (19b) eksplicitno navaja, da je edini pogoj, da si nam pričeske ni potrebno vzdrževati, ta, da si puščamo dolge lase. (20c) pa je pri določitvi pogoja manj omejujoč in implicitno dovoljuje še obstoj kakšnega drugega neizraže-nega pogoja. Zaradi tega razloga Traugott (1997: 164) predlaga, da je veznik unless izključevalni operator (exceptive operator), ki deluje na medpovedni ravni. Tako lahko slovenski veznik razen ne in njegovo nadstavčno skladenjsko vlogo razumemo podobno kot pri časovnem vezniku dokler (gl. 3.2.1). V pogojnih povedih z veznikom razen če nikalnica ureja resničnostno razmerje med obema propozicijama: propo-zicija korenskega stavka je resnična razen pod pogojem, da ne postane propozicija odvisnika resnična in obratno.
Koprusni podatki takšno domnevo potrjujejo, saj se pokaže, da prevladujejo primeri, pri katerih je nikalnica bodisi v glavnem (21a) bodisi v odvisnem stavku (21b). (21c) pokaže, da nikalnostni pomen lahko vzpostavijo tudi drugi leksikalni elementi, na primer predlog brez.
(21)	a. Njen uslužbenec, depresivni umetnik Richard Karinsky, ki noče poslušati
njenih tegob, razen če mu ponudi višjo urno postavko, je na koncu druge sezone ugotovil, da je zaljubljen v Caroline.
b.	Pod 13°C je stabilna oblika sivi kositer (a-Sn), toda sprememba iz bele v sivo obliko se odvije le pri precej nižjih temperaturah, razen če ni prisotno že nekaj sive oblike.
c.	Njegova krivda je spomin na neko dejanje, kajti vsako dejanje naj bo čisto, brez spominjanja in brez postajanja, razen če gre za dejanje v pogubni noči enajstega poglavja Odiseje, ko zmešana Kirka vodi Odiseja v globine mračnega Hada.
Oglejmo si sedaj še primere, ki bi lahko zavrgli predlagano analizo. V korpusni zbirki namreč najdemo tudi primere, kjer sta oba stavka bodisi trdilna bodisi zanikana. Če pogojni veznik razen če v (22a, b) zamenjamo z veznikov če (22a'b'), vidimo, da je raba zanikanja obvezna, torej lahko predvidevamo, da do možnega izpusta zanikanja v povedih z razen če pride ravno zaradi njegovega izključevalnega pomena: zaradi močnega pomena veznika razen če je eksplicitno jasno, da je lahko samo ena propozicija (bodisi korenskega bodisi odvisnega stavka) resnična, tudi če je nikalnica izpuščena.
(22)	a. Težko se boste izognili prepiru s partnerjem, razen če se odpravite od
doma.
a'. Težko se boste izognili prepiru s partnerjem, če se *(ne) odpravite od doma.
b. V enem izmed svojih poročil IMF opozarja, da so scenariji, kot ga je doživela prezadolžena Argentina, verjetni tudi v prihodnosti, razen če bodo države v razvoju intenzivneje ukrepale v smeri zmanjševanja dolgov.
b'. V enem izmed svojih poročil IMF opozarja, da so scenariji, kot ga je doživela prezadolžena Argentina, verjetni tudi v prihodnosti, če *(ne) bodo države v razvoju intenzivneje ukrepale v smeri zmanjševanja dolgov.
672
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Da gre pri povedih (22a,b) le za izpust zanikanja, ki ne vpliva na samo interpretacijo pogojne povedi, dodatno dokazujejo tudi zgledi iz pravnega jezika (23), ki naj bi v svojih formulacijah težil k nedvoumju.
(23)	a. Sredstva za opravljanje nalog na posameznih področjih in za socialne
prejemke se zagotavljajo v skladu s predpisi, ki urejajo posamezno področje dejavnosti, razen če je s tem zakonom drugače določeno. b. Poslovanje med rezidenti in nerezidenti je prosto, razen če ni s tem zakonom drugače določeno.
Verjetno najbolj redundantna, tudi z pomenskega vidika, je raba zanikanja v odvisniku, če je zanikan korenski stavek (24). Da gre za pomensko nepotrebno rabo zanikanja v takšnih odvisnikih, lahko dokažemo z možnostjo izpusta zanikanja in tako dobimo strukture, podobne povedi (21a). Priredno zložena stavka ne odprete in preverite v (24a) jasno pokažeta, da prvo glagolsko dejanje dejansko ni zanikano, ampak gre za sosledje dveh trdilnih dogodkov (tj. najprej odprite in potem preverite.)
(24)	a. Na tej točki ne morete ugotoviti, katere kategorije niso prikazane, razen
če ne odprete tblCategories in to preverite ročno. b. Običajni popotnik namreč nima vstopa v pravo cerkveno državo, razen če nima osebnega povabila z datumom in uro obiska.
3.3 Pleonastično zanikanje in čustveno zaznamovani vprašalni ter velelni stavki
V vprašalnih stavkih, t.i. vprašanjih čudenja, se pojavlja pleonastično zanikanje, kadar govorec želi, da mu naslovnik odgovori na zastavljeno vprašanje trdilno (25). Dejansko s temi vprašanji govorec ne vprašuje, ampak sprejema propozicijo kot resnično in želi, da mu naslovnik to tudi potrdi. Takšna vprašanja lahko parafraziramo z kajne/kajneda itd. Ponovno lahko vidimo, da tudi v tem primeru pri zanikanju ne gre za nikalno določitev propozicije, temveč za njeno hotenjsko določitev.
(25)	a. Ali ni nezakonit pripor podoben teroristični ugrabitvi? Ali ni likvidacija
brez sojenja enaka kot atentat? b. To najbolj govori o tem, da kritizira nekaj, česar sploh ne pozna. Kaj ni to najbolj očiten primer poskusa prikrivanja vsakovrstne filmske literature pred študenti in drugo zainteresirano javnostjo? Kaj ni to najočitnejše enoumje?
Podobno v velelnih stavkih lahko zanikanje doda pomen govorčevega začudenja oz. njegove čustvene vpletenosti. Pri teh strukturah (26) je raba zanikanja poljubna, trdilna oblika izgubi le hotenjsko vrednotenje propozicije.
(26)	a. Česa vsega mi niso očitali. Ker niso našli drugega, so v zapisnik na sodi-
šču zapisali, da živim na veliki nogi in zapravljam po gostilnah.
Gašper Ilc, Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
673
b.	Kaj vse nismo slišali v teh dneh. Denimo, šišenski domorodci so postavili državi 60-dnevni rok, da vrne sosesko v prvotno stanje in da se sanira nastala situacija zaradi prisotnosti azilnega doma.
c.	Ah, saj veste kakšna je Ljubljana. Kaj vse ni šlo tukaj čez. Rimljani, Huni, Napoleon, Ruski car, Mussolini, Tito in sedaj tile novi. Veste, tukaj je vse mogoče.
Tako moremo zaključiti, da je raba pleonastičnega zanikanja tudi v tem skladenjskem okolju vezana na hotenjsko in ne nikalno določitev propozicije, enako kot pri odvisnikih za glagoli zavračanja.
4 Zaključek
Razčlemba slovenskih primerov pleonastičnega zanikanja je pokazala, da pleonastičnega zanikanja ne moremo obravnavati kot pomensko praznega, temveč gre za posebno obliko skladenjskega zanikanja, ki se od stavčnega zanikanja razlikuje v nikalnem dosegu. Obe vrsti zanikanja sta tudi skladenjsko ločljivi: stavčno zanikanje sproži rodilnik zanikanja na premem predmetu in nikalno ujemanje na nedoločnih izrazih (tj. raba n-prvin), pleonastično zanikanje pa samo pojav rodilnika zanikanja. Medtem ko stavčno zanikanje določa nikalno pomensko podstavo stavka, je pleonastično zanikanje posebna vrsta izvenstavčnega ali nadstavčnega zanikanja, ki ne določa nikalne pomenske podstave stavka. Prispevek se je osredinil na naslednja skladenjska okolja, v katerih se pojavlja pleonastično zanikanje: odvisniki za glagoli zavračanja, prislovni odvisniki in vprašalni ter velelni stavki. Pleonastično zanikanje v odvisnikih za glagoli zavračanja zanika le pozitivno hotenjsko določitev propozicije. Skladenjsko se pleonastično zanikanje v teh odvisnikih veže tako s povednim kot pogojnim naklonom - slednja kombinacija je bolj pogosta - vendar primeri pleonastičnega zanikanja niso pogosti. Razlog za sorazmerno nepogosto rabo pleona-stičnega zanikanja lahko najdemo tudi v dejstvu, da so zanikani odvisniki za glagoli zavračanja lahko razumljeni dvoumno: bodisi s stavčnim bodisi s pleonastičnim zanikanjem in je zato njihova interpretacija pogosto odvisna od sobesedila. Pri prislov-nih odvisnikih, natančneje smo obravnavali časovne odvisnike z veznikom dokler in pogojne odvisnike z veznikom razen če, pleonastična nikalnica na nadstavčni ravni deluje kot funkcijski operator, ki vzpostavi resničnostno razmerje med propozicija-ma glavnega in odvisnega stavka, pri tem pa ponovno ne določa nikalne pomenske podstave stavka. Pri vezniku dokler je raba pleonastičnega zanikanja obvezna, če se v odvisniku pojavlja dovršno glagolsko dejanje. Veznik razen če kaže drugačno rabo, saj zaradi svojega močnega izključevalnega pomena jasno izraža, da je propozicija odvisnika edini pogoj za uresničitev propozicije glavnega stavka. Pri vezniku dokler se zanikanje vedno pojavi v odvisniku, pri vezniku razen če pa v glavnem ali v odvisnem stavku. Če je glavni stavek pri pogojnem stavku z razen če v trdilni obliki, se lahko zanikanje v odvisniku izpusti, oziroma se poljubno pojavi, če je glavni stavek zanikan. Za veznikom preden se zanikanje lahko rabi poljubno, kadar ima odvisnik mešan vzročni/modalni pomen. Takšen odvisnik izraža časovne okoliščine, ki jih govorec oceni kot nezaželene, oz. do katerih izraža določeno mero zavračanja. V
674
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
takšnem pomenskem okolju je raba zanikanja podobna kot za glagoli zavračanja. V
velelnih ter vprašalnih stavkih pleonastična nikalnica zanika le pozitivno hotenjsko
določitev propozicije, medtem ko ostaja pomenska podstava stavka trdilna.
Viri in literatura
Klaus Abels, 2005: "Expletive negation" in Russian: A conspiracy theory. Journal of Slavic Linguistics 13. 5-74.
Anton Breznik , 1942: Stavčna negacija v slovenščini. Razprave filozofsko-filološko-historičnega razreda SAZU. Ljubljana: SAZU.
--, 1921: Slovenska slovnica za srednje šole. Prevalje: Družba sv. Mohorja.
Bernard Comrie, 1976: Aspect: An Introduction to the study of verbal aspect and related problems. Cambridge: CUP.
Hans den Besten, 1986: Double negation and the genesis of Afrikaans. Substrata versus Universals in Creole Languages: Papers from the Amsterdam Creole Workshop, April 1985. Ur. P. Muysken, N. Smith. Amsterdam; Philadelphia: John Benjamins. 185-230.
Henriette de Swart, 996: Meaning and use of not...until. Journal of Semantics 13. 221-263.
Maria Teresa Espinal , 1992: Expletive negation and logical absorption. Linguistic Review 9/4. 333-358.
Anastasia Giannakidou, 2002: UNTIL, Aspect, and negation: A novel argument for two untils. Semantics and Linguistic Theory (SALT) 12. Ur. B. Jackson. Ithaca, New Yorok: CLC Publications, Cornell University. 84-103.
Liliane Haegeman, 1995: The syntax of negation. Cambridge: CUP.
Gašper Ilc, 2012: Pleonastično zanikanje v slovenščini. Škrabčevi dnevi 7 - zbornik prispevkov s simpozija 2011. Ur. F. Marušič, R. Žaucer. Nova Gorica: Univerza v Novi Gorici. 28-43.
Korpus slovenskega jezika FidaPLUS. (Pregledano sept.-dec. 2012.)
Miren Itziar Mugarza Laka, 1990: Negation in syntax: On the nature of functional categories and projections: Doktorska disertacija. Department of Linguistics and Philosophy. MIT.
Jörg Meibauer , 1990: Sentence mood, Lexical category filling, and non-propositional nicht in German. Linguistische Berichte 130. 365-424.
Anita Mittwoch, 1977: Negative sentences with until. CLS 13. 410-417.
Claude Muller, 1991. La négation en français. Ženeva: Droz.
Paul Portner in Raffaella Zanuttini , 2000: The force of negation in WH Exclamati-ves and interrogatives. Negation and polarity: Syntactic and semantic perspectives. Ur. L. R. Horn,Y. Kato. Oxford: OUP. 193-231.
Gašper Ilc, Skladenjska okolja pleonastičnega zanikanja
675
Stanko Skerlj, 1962: O »pleonastičnih nikalnicah« v slovenščini. Jezik in slovstvo 8/4. 102-107.
Jože Toporišič , 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: CZ. --, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Elizabeth Closs Traugott, 1997: Unless and But conditionals: A historical perspective. On Conditionals Again. Ur. A. Athanasiadou, R. Dirven. Amsterdam: John Benjamins. 145-167.
Barbara Urogdi in Jonathan MacDonald , 2009: Reducing «stativizing negation» to an LF scope configuration. Referat na konferenci Sarajevo Linguistic Gathering 4 -SinFonlJA 2. 24.-26. 9. 2009. Sarajevo.
Barbara Urogdi , 2009: Temporal adverbial clauses with or without operator movement. Adverbs and adverbial adjuncts at the interfaces. Ur. E. Katalin Kiss. Berlin; New York: Mouton de Gruyter. 133-168.
Ton van der Wouden, 1997: Negative contexts: Collocation, polarity and multiple negation. Routledge Studies in Germanic Linguistics. London; New York: Rou-tledge.
Summary
The article treats pleonastic negation in Slovene, focussing on the syntactic environments in which pleonastic negation can be found. The author discusses the occurrences of pleonastic negation in subordinate clauses introduced by adversative predicates, in adverbial clauses of time and condition, in exclamative and interrogative sentences. The empirical data used in the research are taken from the FidaPLUS corpus.
Contrary to the claim that pleonastic negation is emptied of meaning (Espinal 1992, van der Wouden 1994, Toporišič 2000), the author follows the recent research on pleonastic negation in various languages (Meibauer 1990, Mueller, 1991, Portner and Zanuttini 2000, Abels 2005) and argues that pleonastic negation should be treated as a special subtype of syntactic negation that differs from the sentential negation in its scope. While the sentential negation affects the truth-conditions of a sentence, the pleonastic negation either affects the speaker's evaluation of the proposition or it functions as an intra-sentential operator. In particular, the author maintains that by using pleonastic negation in clauses introduced by adversative predicates, the speaker negates the positive evaluation of the state of affairs described in the proposition, thus perceiving the proposition as undesirable. Similar explanation can also be offered for pleonastically negated exclamative and interrogative sentences. In the case of adverbial clauses of time and condition, pleonastic negation functions as an intra-sentential functional operator that establishes the truth-value relation between the propositions of the main and the subordinate clauses. In subordinate clauses of time introduced by dokler, e.g., the proposition of the main clause is valid in the time interval during which the proposition of the subordinate clause is invalid and vice versa.
676
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
The difference in the scope of negation between the sentential and pleonastic negations is directly mirrored in their syntactic properties: while the former triggers the genitive of negation and licenses n-words, the latter can only trigger the genitive case.
The analysis of the relevant Slovene data shows that in most cases pleonastic negation in Slovene displays the same properties as observed in other languages with pleonastic negation. However, the analysis has identified some points in which Slovene behaves differently, e.g., in most cases the selection of pleonastic negation is optional and it seems insensitive to the selection of mood, which is not the case in Romance languages or Russian. These observations may contribute to our better understanding of pleonastic negation and merit further research.
UDK 81'322:811.16(497)
Nikola Dobric
Odsjek za anglistiku i amerikanistiku, Alpen-Adria Univerzitet u Klagenfurtu
SAVREMENI JEZIČKI KORPUSI NA ZAPADNOM BALKANU - ISTORIJAT, TRENUTNO STANJE I BUDUCNOST
Zapadni Balkan ima bogatu istoriju konstrukcije jezičkih korpusa. Prvi elektronski korpus u regionu je konstruisan samo nekoliko godina posle prvog elektronskog korpusa u svetu, dok se ideja razvitka elektronskih jezičkih resursa razvila na ovim prostorima još ranije. Ovakav rani razvitak obrade prirodnog jezika je donekle usporen (negde i skoro zaustavljen) nesretnim dogadajima devedesetih godina prošlog veka. Na srecu, protekle dve dekade bile su obeležene značajnim napretkom u razvoju korpusa zapadno-balkanskih jezika. Ovaj članak prvo daje istorijski pregled razvitka jezičkih korpusa i korpusne lin-gvistike u regionu u periodu izmedu 1950. i 1990. godine, kao i trenutno stanje i buducu perspektivu.
Ključne reči: korpusi, Zapadni Balkan, istorijat, pregled, jezički resursi, obrada prirod-nog jezika
The West Balkans have had a rich history in developing language corpora. The first electronic corpus in the region was created only a few years after the very first one in the world, while the idea of developing electronic language resources dates even further back. This early development of natural language processing was somewhat hampered by the unfortunate events of the 1990s, but in the last two decades there has been some substantial improvement in the development of the West Balkan language corpora. The paper presents a historical overview of the language corpora development in the region in the period from 1950 to 1990 as well as its current state and future prospects.
Keywords: corpora, West Balkans, history, overview, language resources, natural language processing
1 Jezički korpusi na Zapadnom Balkanu do 1990. godine1
Iako je važnost jezičkih korpusa2 u savremenoj lingvisitici danas opšte poznata, samo je mali broj lingvista u svetu prepoznao tu važnost tako rano kao lingvistička zajednica Zapadnog Balkana. Prateci razvoj mašinskog prevodenja četrdesetih i pedesetih godina prošlog veka, prvenstveno u Sjedinjenim Američkim Državama, prvi korpus u slične svrhe je takode započet u to vreme i na ovim prostorima.
1	Autor bi hteo posebno da se zahvali Tomažu Erjavecu, Simonu Kreku, Volfgangu Tojbertu (Wolfgang Teubert), Špeli Vintar, Dušku Vitasu i ponajviše Primožu Jakopinu na njihovom uvidu u istorijat razvitka jezičkih korpusa na Zapadnom Balkanu.
2	Članak podrazumeva svaku vecu isključivo elektronsku bazu tekstova, imenovanu korpusom bez obzira na njen nivo anotacije i obrade teksta (Meyer 2002). Članak se takode bavi jednojezičkim korpu-sima, mada pokriva paralelne ili višejezičke korpuse.
678
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Započeo ga je psiholog Borde Kostic 1957. godine u Beogradu sa ciljem razvitka jezičkih tehnologija za prepoznavanje govora i mašinsko prevodenje sa tadašnjeg srpsko-hrvatskog jezika. Projekat je trajao do 1962. godine (Kostic 2003: 261), ali korpus tada ipak nije elektronski obraden. Iduci u korak ne samo sa teoretskim nego i sa tehnološkim inovacijama u području obrade prirodnog jezika, prvi elektronski korpus na Zapadnom Balkanu napravljen je u Zagrebu vec 1967. godine, samo tri godine posle pojavljivanja prvog elektronskog korpusa na svetu, Brown Corpus korpusa. Bio je to elektronski obradeni ep Osman Ivana Gundulica koji je pripremio Željko Bujas. Pojava ovog korpusa je pokrenula lavinu interesovanja za stvaranje elektronskih korpusa i vec 1968. imamo još jedan korpus konstruisan u Zagrebu, Jezik Marka Marulica, koji je pripremio Milan Moguš (Tadic 1997: 388) i koji je dalje proširen sedamdesetih i osamdesetih godina prošlog veka3 i rezul-tirao Jednomilijunskim korpusom hrvatskog književnog jezika (iliti takozvanim Moguševim Korpusom). Zavod za lingvistiku Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu je takode bio dom vecem korpusnom projektu izmedu 1972. i 1975. godine pod naslovom Englesko-hrvatski leksikografski korpus koji je važno pomenuti kao još jedan primer ranog razvitka elektronskih korpusa u regionu iako je kao paralelni korpus izvan opsega ovog rada. Godine 1971. Denis Poniž je na Univerzitetu u Ljubljani prekucao dve kutije 80-kolonskih papirnih kartica teksta koje su zajedno sadržavale nekih 4.000 redova iliti 320.000 karaktera uzetih iz molitvenog opusa Janeza (Krstnika) Svetokriškog, dok je Tomo Pisanski isprogramirao frekvencij-ski brojač slova i još neke oblike računarske analize. Rezultati ovog poduhvata su objavljeni 1974. godine u knjizi Slovenski jezik, literatura, računalniki (podnaslov-ljenom numerično-statistično raziskovanje konstantnih in spremenljivih količin v slovenskem jeziku, prozi in poeziji). Iste godine simpozijum Informatica 74 na Bledu je ukazao na mogucnosti i potrebe računarske obrade teksta u regionu (Tancig i Tancig 1974). Tri godine kasnije, 1977., Peter Šerber (Peter Scherber) je na Univerzitetu u Getingenu objavio Slovar Prešernovega pesniškega jezika (prvi lema-tizovani konkordancijski rečnik nekog slovenskog jezika) zasnovan na njegovom malom elektronskom korpusu dela Franca Prešerna. 1980. godine na Univerzitetu u Ljubljani Primož Jakopin je, uz pomoc Melite Ambrožič i Jure Dimca, elektronski obradio 400.000 reči iz dela Cirila Kosmača (ovaj korpus je još uvek dostupan na internet stranici Slovarske in besedilne zbirke). Per Jakobsen (Per Jacobsen) je 1980. godine u Danskoj objavio Kvantitativnu analizu Balada Petrice Kerempuha, studiju zasnovanu na elektronskoj korpusnoj konkordanciji toga dela.4 Matematički institut na Univerzitetu u Beogradu je u to vreme, 1981. godine, takode započeo veliki projekat pod nazivom Matematička i računarska lingvistika sa ciljem kon-struisanja elektronskog korpusa savremenog srpskog jezika. Peter Tancig i Tomaž Erjavec su 1989. godine konstruisali korpus Verbalni napadi na JNA5 koji se sastoji
3	Ovaj projekat se u tom periodu mogao nači pod više različitih imena, kao na primer Kompjutorska analiza tekstova stare hrvatske književnosti ili Korpus suvremenog hrvatskog književnog jezika.
4	Ovakvih korpusnih studija koje su podrazumevale digitalizovanje pojedine knjige ili više knjiga jed-nog pisca kako bi se mogle proučiti njihove konkordancije u ovom periodu je bilo više, tako da rad pominje samo nekoliko obimnijih analiza.
5	Jugoslovenska narodna armija.
Nikola Dobric, Savremeni jezički korpusi na zapadnom Balkanu
679
od 259.217 reči uzetih iz novinskih članaka iz perioda april-avgust iste godine i koji su za temu imali JNA.
Osim ovih individualnih i nezavisnih projekata u Beogradu, Ljubljani i Zagrebu ovaj period su takode obeležili i zajednički korpusni projekti. Rudolf Filipovic je 1968. godine u Zagrebu započeo konstrukciju višejezičnog korpusa u okviru projekta Yugoslav Serbo-Croatian-English Contrastive Project. Dati korpus je bio zasnovan na prevodenju vec pomenutog Brown Corpus korpusa što je rezultiralo prvim elektronskim paralelnim korpusom u svetu i prvom upotrebom računara u kontrastivnoj lingvistici (Tadič 1997: 388). Projekat je trajao do 1971. godine i do-veo do dalje popularizacije korpusne lingvistike u regionu. Još jedan važan zajednički projekat u kome su učestvovali univerziteti u Beogradu, Ljubljani i Zagrebu je započet 1988. godine i bio je zasnovan na zajedničkom učestvovanju u medu-narodnom projektu pod nazivom Jezičke industrije (Language Industries). Zavod za lingvistiku Sveučilišta u Zagrebu, kao jedan od pokretača korpusne lingvistike na Zapadnom Balkanu, je koordinirao projekat koji je bio važan i zbog toga što je omogucio uspostavljanje medunarodnih veza sa raznim svetskim univerzitetima i saradnje sa velikim evropskim korpusnim projektima i centrima. Ovaj period je takode proizveo još dva paralelna korpusa koje je važno spomenuti: srpsko-slovenački korpus jezika uputstava za lekove i srpsko-hrvatsko-slovenački korpus saveznih zakona.
Sav ovaj zajednički rad na konstrukciji korpusa i popularizaciji korpusne lingvistike je doveo do formiranja ideje stvaranja velikog korpusa svih zapadno-balkanskih (tada jugoslovenskih) jezika koja se prvi put pojavila još 1978. godine na prvoj ROJP6 (Računarska obrada jezičkih podataka/Računalniška obdelava jezikovnih podatkov) konferenciji koju su originalno pokrenuli Peter Tancig i Milan Šipka (ideja koja je donekle proistekla i iz računarski orijentisanih Informatica konferencija). Prvi ko-raci ka konstrukciji ovakvog korpusa bili su obeleženi sve vecom saradnjom Grupe za jezičke tehnologije iz Beograda, Instituta Jozef Stefan iz Ljubljane i Sveučilišnog računskog centra (SRCE) iz Zagreba. Nažalost, ova plodna i perspektivna saradnja zapadno-balkanskih univerziteta medu sobom i sa svetskim univerzitetima, projektima i centrima je grubo prekinuta nestretnim dogadajima tokom devedesetih godina prošlog veka. Njihovi putevi razvitka korpusne lingvistike nastavili su se potpuno razdvojeni, a tek poslednjih nekoliko godina možemo videti nove, iako skromne, početke nove saradnje.
2 Jezički korpusi na Zapadnom Balkanu posle 1990. godine
Ovaj period u regionu bio je prvenstveno obeležen obnovom učešca odnosno prisustva Zapadnog Balkana u medunarodnom naučnom krugu i filološkim prou-čavanjima, ali i fokusiranjem pažnje na konstrukcije velikih nacionalnih korusa u zapadno-balkanskim zemljama. Medunarodna saradnja, koja je bila ključni predu-slov za stvaranje jezičkih tehnologija neophodnih za obradu jezika regiona, je perso-
6 Od kojih su ROJP 3, održan 1985. godine na Bledu, i ROJP 4, održan 1988. u Portorožu, zbog svojih zaključaka od posebne važnosti za korpusnu lingvistiku u regionu.
680
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
nifikovana kroz dva značajna naučna projekta započeta sredinom devedesetih godina prošlog veka - TELRI i MULTEXT-East.
Trans-European Language Resources Infrastructure ili TELRI (TELRI I i TELRI II) je bio projekat koji je izveden u dve faze, finansiran od strane Evropske komisije i predvoden Volfgangom Tojbertom čiji cilj je bio povezivanje svih evropskih centara za jezičke tehnologije i kroz tako stvorenu saradnju konstruisanje jednojezičnih i višejezičnih (paralalenih) korpusa (kao i elektronskih rečnika, lek-sičkih baza podataka i računarskih programa neophodnih za obradu različitih jezika obuhvacenih projektom). TELRI I, koji je trajao od 1995. do 1998. godine, na po-četku je uključivao samo slovenački jezik (predstavljen učešcem Tomaža Erjaveca i Instituta Jozef Stefan) dok su se ostali zapadno-balkanski jezici pridružili projektu kasnije ili na početku TELRI II projekta 1998. godine (uklučujuci tadašnji Matema-tički fakultet Univerziteta u Beogradu, Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu i Filološki fakultet Univerziteta Sv. Kiril i Metodije u Skoplju). TELRI II je trajao do 2002. godine a ukupan obimni sadržaj projekta je još uvek dostupan u istraživač-ke svrhe na njegovoj intenet stranici. MULTEXT-East je proizišao iz MULTEXT7 korpusnog projekta koji je izmedu 1995. i 1997. godine obuhvatao bamanankan, bugarski, katalonski, češki, holandski, engleski, estonski, francuski, nemački, ma-darski, italijanski, kikongo, oskitanski, rumunski, slovenački, španski, švedski i svahili jezike (svi podaci su takode dostupni u naučne svrhe na internet stranici MULTEXT projekta). Prvi rezultat MULTEXT-East projekta, objavljen 1998. godine, je bio paralelni korpus šest jezika (osim engleskog bili su tu bugarski, češki, estonski, madarski, rumunski i slovenački) i koji se sastojao od morfosintaksički anotiranog teksta knjige 1984. Džordža Orvela (Erjavec 2010). Rezultati objavljeni 2001., 2004. i 2010. godine su uključili još 10 dodatnih, mahom zapadno-balkanskih jezika: hrvatski, litvanski, makedonski, persijski, rozajski, ruski, srpski, slovački i ukrajinski. Projekat je još uvek u toku a više podataka se može pronaci na njegovoj internet stranici.8
Ova dva projekta su dala novi elan razvoju korpusa u regionu i obezbedili su računarske alate neophodne za takve poduhvate. U kombinaciji sa novonastalim nacionalnim motivima, ovi projekti su neposredno omogucili postojanje vecine savre-menih jezičkih korpusa na Zapadnom Balkanu. Posmatrajuci bogati stariji korpusni opus stvoren pre 1990. godine i medunarodna iskustva stečena kroz pomenute projekte u toku devedesetih godina dvadesetog veka, može se reci da su neke zemlje Zapadnog Balkana nastavile sigurnim koracima ka kompleksnom razvoju korpusne lingvistike na ovim prostorima, neke zemlje su napravile tek nekoliko novih koraka dok ostale tek treba da se upuste u ovu lingvističku avanturu. 9
7	Multilingual Text.
8	Osim učestvovanja u ova dva velika medunarodna projekta, zapadno-balkanske zemlje se mogu nači kao učesnici i u drugim internacionalnim korpusnim poduhvatima, na primer učešče Hrvatske i Slovenije u stvaranju korpusa dečjeg jezika CHILDES (Child Language Data Exchange System).
9	Pregled postoječih i dostupnih korpusa zapadno-evropskih jezika koji sledi dat je abecednim redom.
Nikola Dobric, Savremeni jezički korpusi na zapadnom Balkanu
681
2.1	Korpusi bosanskog jezika
Kada se pogleda bosanski jezik, činjenica je da praktično nema elektronskih baza tekstova koje bi pokrivale ovaj jezik, a kamoli anotiranih i obradenih korpusa. Stanje je takvo, čini se, zbog lingvističkog i političkog statusa bosanskog jezika u prošlosti (Baotič 2004). U suštini jedini samodefinisani dostupan korpus bosanskog jezika se može naci na Univerzitetu u Oslu. The Oslo Corpus of Bosnian Texts je rezultat projekta koji teče na Odseku za orijentalne studije na Univerzitetu u Oslu10 i u njiho-voj Labratoriji za tekst11 pod vodstvom Džejn Bondi Johanesen (Janne Bondi Johannessen). Korpus sadrži oko 1,5 miliona reči različitih žanrova (književnost, eseji, dečje pripovetke, narodne pripovetke, islamski religijski tekstovi, pravni tekstovi i novinski članci) uglavnom iz devedesetih godina dvadesetog veka.12
2.2	Korpusi crnogorskog i makedonskog jezika
Makedonski je jedan od zapadno-balkanskih jezika koji nije bio jako prisutan u razvitku korpusa u periodu pre 1990. godine i koji nažalost ni sada nije dovoljno pokriven jezičkim korpusima. Kako su makedonski lingvisti učestvovali u TELRI i MULTEXT-East projektima, tehnoligije za obradu i anotiranje makedonskog jezika su dovoljno razvijene (Vojnovski, Džeroski i Erjavec 2005), i to je ipak dovelo do konstrukcije nekoliko, iako još nereprezentativnih, korpusa.
Jedan od njih je Makedonski elektronski korpus, konstruisan od strane Georgea Mitrevskog i Instituta za makedonski jezik Univerziteta u Skoplju, koji je još uvek u izgradnji (iako je korpus i sada besplatno dostupan). Tekstovi su tokenizirani, a dalja obrada i anotiranje je u planu. Jedini drugi dostupan korpus makedonskog jezika, osim tekstova u okviru MULTEXT-East i TELRI korpusa, je Jednojezički i višeje-zički Gralis korpus makedonskog jezika (Monolinguale und multilinguale Gralis-Korpus der Mazedonische Sprache). To je mali korpus koji je Branko Tošovic po-krenuo 2008. godine na Karl-Francens Univerzitetu u Gracu i predstavlja deo veceg i vec pomenutog Gralis-Korpus projekta. Trenutno broji 47.000 reči i bice potpuno završen 2016. godine.
Kako je status crnogorskog jezika još uvek, ako ne politički i institucionalno onda bar lingvistički neodreden (Greenberg 2004), trenutno nema dostupnih jedno-jezičnih korpusa ovog jezika, projekata u toku niti najava konstrukcije istih. Jedini dostupan samodeklarativni korpus crnogorskog jezika je paralelni Montecorpus korpus započet 2009. godine. Korpus trenutno uključuje 3.316.152 reči uzetih iz prevoda tekstova koje obraduje crnogorsko ministarstvo za pridruživanje Evropskoj
10	Department for East European and Oriental Studies, University of Oslo.
11	Text Laboratory.
12	Dobri izvori za bosanski jezik iliti za BHS (bosanski/hrvatski/srpski) su takode različiti korpusni projekti koje vodi Branko Tošovic na Univerzitetu u Gracu, uključujuci Gralis BHS korpus (Gralis-Korpus); projekat Ivo Andric u evropskom kontekstu (2007.-2015.) koji podrazumeva konstrukciju paralelnog BHS-nemačkog korpusa njegovih dela; i Lirski, humoristički i satirički svet Branka Čopiča (2011.-2016.), projekat koji za cilj ima konstrukciju elektronskog korpusa njegovih dela; kao i književno-korpusne inicijative, na primer pan-balkanska kolekcija elektronskih tekstova koja se može naci u projektu Rastko.
682
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
uniji. Lingvistički značaj ovog projekta kao i nivo obrade i anotiranja tekstova su još uvek nepoznati.
2.3 Korpusi hrvatskog jezika
Potpuno opravdavši tradiciju obrade prirodnog teksta na Sveučilištu u Zagrebu dugu pola veka hrvatski lingvisti su možda postigli više na polju pokrivenosti svoga jezika koropusima nego večina njihovih kolega na Zapadnom Balkanu. Hrvatski se jezik može pohvaliti i velikim, dobro obradenim opštim (nacionalnim) korpusom koji se može posmatrati kao odličan primer ostalim zemljama u regionu (iako je slo-venački jezik takode odlično pokriven korpusima).
Hrvatski nacionalni korpus (HNK) se dakle rodio kao ideja još ranih devede-setih godina prošlog veka (Tadič 1990) dok je rad na njemu zapravo započeo 1996. godine u okviru projekta Računalna obrada hrvatskoga jezika pod vodstvom Vesne Muhvič-Dimanovski. Kao osnovni cilj projekta zamišljena je konstrukcija višemili-onskog korpusa savremenog hrvatskog jezika, čija je struktura, kao i ime, definisana po ugledu na Britanski nacionalni korpus (British National Corpus (BNC)). Kroz ubrzani razvoj ovaj korpus danas istraživačima nudi 101,3 miliona reči anotiranih prema MULTEXT-East standardima (Agič , Tadič i Dovedan 2009) uzetih iz godina 1996.-2004. Korpus je još uvek u razvitku: cilj njegove izgradnje je dalja optimizacija, bolja reprezentativnost i veči stepen obrade i anotiranja. Korpus je otvoren za pretragu i besplatno je dostupan na njegovoj internet stranici.13
Još jedan od važnih korpusa hrvatskog jezika je Hrvatska jezična mrežna riznica. Korpus je deo tekučeg projekta započetog 2005. godine koji za cilj ima sakupljanje javno dostupnih tekstova na hrvatskom jeziku u što večem broju (uključujuči književne tekstove, rečnike i drugi javno dosupne izvore počevši od 19. veka). Ostali korpusi hrvatskog jezika koje treba spomenuti su sledeči14:
•	Hrvatski jezični korpus: konstruisan je kao potkorpus Hrvatske jezične mrežne riznice i predstavlja elektronsku kolekciju važnijih dela hrvatske književnosti (uključujuči romane, pripovetke, drame i poeziju), eseja, naučnih publikacija, udžbenika, elektronskih publikacija i novina;
•	Hrvatski mofološki leksikon i lematizacijski poslužitelj: to je leksička baza po-dataka koja obuhvata oko 100.000 lema opšteg jezika, ličnih muških i ženskih imena i prezimena (Tadič i Flugosi 2003);
•	Hrvatska ovisnosna banka stabala: to je takode tekuči projekat Zavoda za ling-vistiku sa Sveučilišta u Zagrebu, čija svrha je konstruisanje potpuno sintaksički anotiranog hrvatskog korpusa od bar 100.000 reči (Berovič , Agič i Tadič 2012);
•	Intratext zbirka vjerskih tekstova na hrvatskom jeziku: elektronski tekstovi koji su dostupni uključuju Bibliju, Katekizam rimokatoličke Crkve, itd.;
13	Više informacija o alatima i servisima za obradu hrvatskog jezika se može pronači na internet stranici Jezične tehnologije za hrvatski jezik.
14	Neki izvori, kao na primer internet stranica Jezične tehnologije za hrvatski jezik navode još neke korpuse hrvatskog jezika (na primer Korpus tekstova Starih pisaca hrvatskih; Korpus tekstova udžbenika za osnovne i srednje škole u Republici Hrvatskoj; ili Kur 'an u elektronskom obliku), ali pošto ih nije bilo moguče pronači niti pronači više informacija o njima, oni nisu uključeni u datu listu.
Nikola Dobric, Savremeni jezički korpusi na zapadnom Balkanu
683
•	Hrvatska biskupska konferencija: Stari Zavet i Novi Zavet dostupni u elektron-skom obliku; i
•	Korpus Silvija Strahimira Kranjčeviča: elektronska kolekcija njegovih dela.
2.4 Korpusi slovenačkog jezika
Pošto su temelje obrade prirodnog teksta u Sloveniji postavili Primož Jakopin 1980. godine i Tomaž Erjavec i Peter Tancig 1989., prvi sledeči važan korak u razvoju korpusa slovenačkog jezika napravljen je 1995. godine od strane Mirana Hladnika na Filozofskom fakultetu Univerziteta u Ljubljani. Miran Hladnik je te godine počeo objavljivati elektronsku zbirku slovenačkih književnih dela, mahom starijeg datuma, kojima je istekla zaštita autorskih prava.15 Koristeči tekstove iz ove zbirke Primož Jakopin je 1999. godine, kao deo rada na svojoj doktorskoj disertaciji (pod naslovom Zgornja meja entropije pri leposlovnih besedilih v slovenskem jeziku), konstruisao korpus od 3 miliona reči iz kojega je nastao CORTES korpus.
CORTES (Corpus of Texts in Slovene) korpus je bio još jedan važan korak za slovenačku korpusnu lingvistiku, a sastojao se od isključivo književnih dela, uklju-čujuči 112 proznih dela iz pera 41 pisca iz perioda 1858.-1998. (Grzybek 2007: 172). Korpus je sa svojih 3 miliona reči svoj dom našao na Filozofskom fakultetu Univer-ziteta u Ljubljani dok je dalji ubrzani razvoj počeo kada je 2000. godine prebačen na Institut za slovenski jezik Frana Ramovša u sklopu SAZU. Kroz nekoliko nado-gradnji i transkripte u narednih pet godina (uključujuči tekstove iz dnevnih novi-na DELO, transkripte rasprava u slovenačkom parlamentu u periodu 1996.-2004., i dodatne književne tekstove) korpus, koji se sada zove Slovarske in besedilne zbirke, danas se može pohvaliti sa 318 miliona reči i nekoliko potkorpusa (kao što su Beseda i Nova Beseda, Poizvedbe po označenih besedilih i Ciril Kosmač korpus) i ostalih jezičkih resursa (na primer rečnika). Dati potkorpusi su različito obradeni i anotirani, od toga da su očiščeni od šumova (grešaka i sl.) pa sve do anotiranja prema vrsti reči i lematizacije.
Najprominentniji, a svakako i najreferentniji korpus slovenačkog jezika je FIDA Plus korpus (naslednik FIDA korpusa) (Krek 2012). FIDA korpusni projekat je za-počeo 1997.16 godine i u vreme svog završetka 2000. godine se sastojao od nekih 100 miliona reči. Kako je od samog početka planiran da bude veoma reprezentativan, korpus za izvore ima velik broj jezičkih varijanti i registara iz perioda 1950.-2000. (iako je večina tekstova zapravo iz devedesetih godina prošlog veka), a uglavnom se radi o pisanom jeziku uz manji broj izvora govornog jezika (uglavnom transkripata diskusija iz slovenačkog parlamenta). Glavni nedostaci originalnog FIDA korpusa su bili nedovoljna dostupnost u nekomercijalne svrhe (pošto je korpus bio finansiran od strane komercijalnih ulagača) i tadašnja nedovoljna razvijenost računarskih alata
15	Zbirka je objavljena na internet stranici današnje Zbirke slovenskih leposlovnih besedil.
16	Originalna inicijativa za stvaranje reprezentativnog opšteg (nacionalnog) korpusa slovenačkog jezika je došla sa Filozofskog fakulteta, Fakulteta za društvene nauke Univerziteta u Ljubljani i sa Instituta Jozef Stefan a korpus je u početku bio finansiran od državne Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije i ko-finansiran od strane dva komercijalna partnera - DZS izdavačke kuče i Amebis računarske kompanije.
684
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
za obradu slovenačkog jezika (Arhar et al. 2007). FIDA Plus, pod vodstvom Marka Stabeja, za cilj ima potpuno besplatnu dostupnost, povečanje obima korpusa i bolji nivo anotacije (Grzybek 2007: 173). Novi korpus se sastoji od šireg izbora izvora (iako još uvek nema dovoljan udeo govornog jezika) i uglavnom sadrži primere relativno savremenog slovenačkog jezika iz perioda 1990.-2000. Trenutno ima 621.150.000 reči koje su anotirane prema MUTEXT-East modelu anotacije (Erjavec 1998).
Ostali jednojezični korpusi slovenačkog jezika koje treba navesti su17:
•	Sloleks leksikalna baza: je tekuči projekat započet 2008. godine (sa planiranim završetkom 2013.) koji nastoji da konstruiše korpus slovenačkog jezika od milijardu reči koji bi se koristio primarno u leksikografske svrhe (GANTAR i KREK 2011);
•	JOS korpus (J0S100k i JOS1M): ovaj korpus trenutno sadrži milion reči uzetih iz FIDA Plus korpusa koje su sve potpuno ili delimično (ručno) lematizivane i anotirane za morfosintaksičke karakteristike, sintačke odnose medu njima i WordNet sinsetove za pojedine imenice (ERJAVEC et al 2010);
•	Zbirka slovenskih leposlovnih besedil: to je ogromna zbirka raznih slovenač-kih književnih tekstova (poezije i proze) koji su dostupni u elektronskom obli-ku;
•	iKorpus: korpus od 14 miliona reči koji sadrži tekstove vezane za informacio-ne tehnologije i računarstvo;
•	KoRP korpus PR tekstova: korpus javno dostupnih reklamnih tekstova koji broji 18 miliona reči (žgank et al. 2006);
•	Slovene Dependency Treebank (SDT): mali sintaksički anotiran korpus teksto -va na slovenačkom jeziku koji za osnovu ima 30.000 reči uzetih kao uzorak iz slovenačke komponente paralelnog MULTEXT-East korpusa (Džeroski et al. ALL 2006); 18
•	Korpus govorjene slovenščine (GOS): izgraduje se od 2007. godine, a za 2013. je planirano da sadrži milion reči isključivo govornog slovenačkog jezika;
•	Učni korpus govorjene slovenščine: je mali korpus govornog slovenačkog jezika koji je sakupila Jana Zemljarič-Miklavčič i koji se sastoji od 15.000 ručno anotiranih reči spontanog slovenačkog kao drugog odnosno stranog jezika (Miklavčič 2006);
•	Jezikovni viri starejše slovenščine IMP: elektronska zbirka od preko 150 knjiga i novina od 16. veka sve do dvadesetih godina dvadesetog veka; i
17	Neki izvori (kao na primer Logar 2000) navode još neke korpuse slovenačkog jezika (kao na primer BNSI: Broadcast News korpus koji se sastoji od transkripata dnevnih informativnih emisija nacionalne televizije Slovenije u periodu 1999.-2003.; SiBN korpus sa 2,3 miliona reči koji se takode sastoji od tran-skripta dnevnih informativnih emisija nacionalne slovenačke televizije, u periodu 2003.-2004.; SloParl korpus sa 23 miliona reči iz transkripata rasprava slovenačkog parlamenta (više o ovom projektu može se nači na internet stranici DSPLAB Universiteta u Mariboru); i Korpus vojaških besedil zajedno sa Korpusom besedil odnosov z javnostmi čija internet stranica (na http://www.korp.fdv.uni-lj.si/), ne funkcioniše, i o kojima nije moguče pronači više informacija. Zbog nedostupnosti i nedostatka informacija ili publikacija o ovim korpusima oni nisu mogli biti uključeni u datu listu korpusa slovenačkog jezika.
18	Dobar izvor informacija o tehnologijama i servisima za obradu slovenačkog jezika je internet stranica Slovene Natural Language Server.
Nikola Dobric, Savremeni jezički korpusi na zapadnom Balkanu
685
• Referenčni korpus starejše slovenščine goo300k: korpus starog slovenačkog jezika koji je zapravo deo Jezikovni viri starejše slovenščine IMP korpusa. Razlika je u tome što su 300.000 reči ovog korpusa ručno obradene i anotirane (Erjavec 2012).
2.5 Korpusi srpskog jezika
Iako je veoma aktivno učestvovala u ranim regionalnim i medunarodnim korpu-snim projektima u periodu od 1950.-1990. godine, i iako se relativno uspešno vratila u medunarodne lingvističke tokove posle loše političke i ekonomske situacije sredi-nom devedesetih godina prošlog veka, čini se da, nažalost, srpska lingvistička zajed-nica nije uradila dovoljno kada je u pitanju konstruisanje korpusa. Dostupno je samo nekoliko korpusa od kojih ni jedan ne zadovoljava ni svetske ni regionalne standarde reprezentativnosti, veličine ili nivoa obrade (Dobrič 2009).
Prvi od dva prominentnija korpusa srpskog jezika19 predstavlja konačnu fazu ra-zvitka prethodno spomenutog korpusa Borda Kostica započetog 1957. godine. Njegov sin, Aeksandar Kostic, je 1996. Godine, posle četiri decenije razvitka korpusa, pretvorio sav materijal u elektronski oblik. Nazvan Korpus srpskog jezika, korpus se sastoji od 11 miliona reči i može se pohvaliti dobro konstruisanom dijahronom dimenzijom (jer uključuje i stare tekstove iz 12. veka) i veoma detaljnom, ručno izvedenom anotacijom, gde je svaka reč anotirana za njen gramatički status, broj grafema, slogova i za njenu fonološku strukturu (Kostic 2003). S druge strane, u korpusu uopšte nema govornog jezika, nema dovoljno tekstova savremenog jezika i u njemu nije dovoljno lingvistički razgraničeno šta u dijahronoj dimenziji predstavlja srpski jezik a šta tadašnji srpsko-hrvatski20.
Drugi poznati korpus srpskog jezika je svakako SrpKorp korpus savremenog srpskog jezika21. Konstrukcija ovog korpusa je započeta još 1981. godine kao deo vec pomenutog projekta Matematička i računarska lingvistika (Krstev et al. 2003). Korpus je nastavio sa daljim razvitkom sve do danas Duško Vitas, zajedno sa Cveta-nom Krstev i ostalim saradnicima sa Grupe za jezičke tehnologije na Matematičkom fakultetu Univerziteta u Beogradu. Korpus danas broji 113 miliona reči isključivo iz pisanih izvora i automatski je anotiran za vrste reči (Utvič 2011; Popovič 2010). Korpusi srpskog jezika koje takode vredi pomenuti uključuju22:
19	Pojedini usmeni izvori spominju i korpus SANU (Srpske akademije nauka i umetnosti) koji je korišcen za konstrukciju njihovih rečnika srpskog jezika kao i rečnika Matice srpske i koji se stvaraju od 19. veka. Ovaj pregled ne uključuje dati korpus iz nekoliko razloga: korpus je konstruisan uglavnom u neelektronskom obliku (iako od skora ima dosta pomaka ka elektronskoj obradi); korpus je namenjen isključivo u leksikografske svrhe i ne prati savremene standarde konstrukcije korpusa (uglavnom se foku-sira na kljiževne izvore); i na kraju, korpus je nedostupan, netransparentan i kao takav neupotrebljiv za širu lingvističku zajednicu.
20	Kako korpus sadrži brojne tekstove iz druge polovine dvadesetog veka, na primer govore Josipa Broza Tita, nije lako razgraničiti gde po savremenim lingvističkim kriterijumima prestaje hrvatski a počinje srpski jezik.
21	Prethodno nazivan Korpus savremenog srpskog jezika.
22	Pregled postojecih jezičkih tehnologija, alata i servisa, razvijenih za obradu srpskog jezika, može se pronaci na internet stranici Jezičke tehnologije - resursi i alati.
686
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
•	Antologija srpske književnosti: je projekat pokrenut na Učiteljskom Fakultetu u Beogradu i sadrži preko 130 dela narodne, stare i moderne književnosti u elektronskom (isključivo ciriličnom) obliku;
•	Rastko projekat: osim sinhronog i dijahronog pregleda pan-balkanske književnosti ovaj korpus, započet 1997. godine, uključuje i poseban potkorpus teksto-va isključivo na srpskom jeziku, počevši od srednjevekovnih tekstova sve do savremenih izvora; i
•	Elektronski korpus dela Laze Kostica: to je projekat započet 2009. g. pod pokroviteljstvom Matice srpske koji podrazumeva stvaranje korpusa njegovih dela. Završetak i dostupnost korpusa još nisu poznati23.
3 Buducnost
Ako se pogleda ovaj sažet i iscrpan pregled dostupnih korpusa zapadno-balkan-skih jezika24 mora se priznati da je veoma pohvalno što su neke zemlje iz regiona, kao na primer Hrvatska i Slovenija, uspele da opravdaju sav nagovešteni potencijal i lingvističko naslede veoma ranog razvoja korpusne lingvistike na Zapadnom Balkanu. Nije pak pohvalno to što neke druge zemlje, a to važi za Srbiju i još više za Crnu Goru, Bosnu, Makedoniju, još uvek nisu ostvarile zadovoljavajuce rezultate u konstrukciji svojih jezičkih korpusa.
I zaista, buducnost hrvatskog i slovenačkog jezika, što se tiče korpusne pokri-venosti, izgleda veoma blistava. Osim konstantnih napora ka poboljšanju jezičkih tehnologija koje bi rezultirale boljom obradom ovih jezika, obe zemlje su u poslednjih nekoliko decenija uspešno iskoristile i domace i medunarodne izvore naučnog finansiranja i tako znatno proširile svoj korpusni opus. Perspektiva srpskog jezika takode nije tako loša - jezičke tehnologije i alati za obradu srpskog jezika su prilično dobro formirani. Najveci problem, čini se, pretstavlja nedostatak političke i institucionalne podrške (koja je prisutna u Hrvatskoj i Sloveniji) i nedostatak aktivnosti na medunarodnom planu. Ako bi se ta dva faktora pokrenula, postoji više sposobnih institucija u Beogradu koje su stručne i voljne da sustignu korpusno naprednije su-sede u regionu.
Situacija je nažalost mnogo gora kada su u pitanju ostala tri jezika Zapadnog Balkana. Dok makedonski ima neke jezičke tehnologije razvijene i upotrebljive za sopstvenu obradu (nastale, izmedu ostalog u okviru MULTEXT-East projekta) trenutno ipak nema vecih aktivnih projekata niti posebnih instituta koji bi radili na razvoju naučno ambicioznijih korpusa makedonskog jezika, a takode se može primetiti i značajno odsustvo kako finansijske, tako i političke podrške za razvitak korpusne lingvistike u Makedoniji. Bosanski i crnogorski jezici, zbog raznih problema vezanih za njihov lingvistički i politički status (za bosanski ranije, a crnogorski sada) nažalost nemaju dovoljno korpusnih tehnologija posebno razvijenih za njih.
23	U najavi je takode i projekat konstrukcije korpusa savremenog srpskog jezika u saradnji Matice srpske i Odseka za srpski jezik i lingvistiku Filozofskog fakulteta Univerziteta u Novom Sadu, iako detalji još nisu poznati.
24	Celokupna lista sa aktivnim linkovima se može pronaci na internet stranici UniKlu West Balkan Corpora Page.
Nikola Dobric, Savremeni jezički korpusi na zapadnom Balkanu
687
Iako mogu značajno koristiti jezičke tehnologije namenjene obradi lingvistički srod-nih jezika kao što su hrvatski ili srpski, za bilo kakav obimniji razvoj korpusa (koji danas skoro da i ne postoje) potrebno je mnogo domace institucijalne i finansijske podrške. Iz navedenoga sledi da četiri poslednja pomenuta jezika moraju osigurati mnogo jaču podršku za popularizaciju korpusa u svojim zemljama i obezbediti bolje izvore finansiranja, jer samo uz ta dva faktora može se pokrenuti razvoj korpusne lingvistike, a sustizanje svetskih i regionalnih standarda ce onda biti samo pitanje vremena.
Važno je takode razumeti da rani razvoj korpusa na Zapadnom Balkanu nije oba-vezao regionalne lingvističke institucije samo na dalji konstantan razvoj. Velika imena lingvistike iz ovog regiona su svojim primerom obavezala buduce generacije i na konstantnu medusobnu saradnju. Zajednički projekti zapadno-balkanskih zemalja, koji su bili tako važni izmedu 1950. i 1990. godine, kasnije su (osim zajedničkog rada na medunarodnim projektima) skoro sasvim zamrli. Osim manjih projekata, kao što su recimo hrvatsko-slovenački paralelni korpusi25, inicijative za razvitak višejezič-nih korpusa zapadno-balkanskih jezika ili za zajednički razvoj jezičkih tehnologija za obradu ovih srodnih jezika nema ni približno u dovoljnoj meri. Korak napred bi svakako bio rad na razvitku paralelnih korpusa, razvoj BHS dijahronih korpusa ili možda čak obnavljanje ideje sveobuhvatnog južnoslovenskog korpusa (uključujuci, odnosno zajedno sa bugarskim jezikom). Ljudi, stručnost i tehnološki resursi postoje, ali još uvek nedostaju volje i želje.
Na kraju, možemo se samo nadati da ce sve zemlje Zapadnog Balkana nastaviti da grade nove i da unapreduju postojece korpuse svojih jezika (neke po mogucstvu sa više elana nego do sada) jer su jezički resursi jednog (posebno nemnogoljudnog) naroda i jedne nacije neprocenjivo jezičko i kulturno blago, a korpus je prava riznica starog i savremenog jezika, nezaobilazna i neophodna za nacionalni opstanak u glo-balnom svetu današnjice.
Vlri i literatura
Željko Agič , Marko Tadič i Zdravko Dovedan, 2009: Tagset reductions in morpho-syntactic tagging of Croatian texts. Proceedings of the INFuture 2009 digital resources and knowledge sharing conference. Ur. H. Stančic et al. 289-298.
Špela Arhar i Vojko Gorjanc, 2007: Korpus FidaPLUS: Nova generacija slovenskega referenčnega korpusa. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije.
Josip Baotič , 2004: The Language Situation in Bosnia and Herzegovina. Language in the former Yugoslav lands. Ur. R. Bugarski, C. Hawkesworth. Bloomington: Slavica Publisher. 117-125.
Daša Berovič , Željko Agič i Marko Tadič , 2012: Croatian dependency treebank: Recent development and initial experiments. Proceedings of the eight international conference on language resources and evaluation (LREC'12). Ur. N. Calzolari et al. 1902-1906.
25 Kao na primer Hrvatsko-slovenski paralelni korpus.
688
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Peter Grzybek , 2007: Contributions to the science of text and language: Word length studies and related issues. Berlin: Springer Verlag.
Nikola Dobrič , 2009: Corpus linguistics as the new paradigm of language research. Philologia 7. 47-57.
Sašo Džeroski , Tomaž Erjavec, Nina Ledinek , Petr Pajas , Zdenek Žabokrtsky i Andreja Žele , 2006: Towards a Slovene dependency treebank. Proceedings of the 5th international conference on language resources and evaluation (LREC'06). Ur. European Language Resources Association (ELRA). 1388-1391.
Tomaž Erjavec , 1998: The MULTEXT Slovene lexicon. Proceedings of the 7th elec-trotechnical conference (ERK). 189-192.
Tomaž Erjavec i Simon Krek , 2008: The JOS Morphosyntactically tagged corpus of Slovene. Proceedings of the 6th international conference on language resources and evaluation (LREC'08). Ur. European Language Resources Association (ELRA). 322-326.
--, 2010: MULTEXT-East Version 4: Multilingual morphosyntactic specifications, lexicons and corpora. Proceedings of the seventh conference on international language resources and evaluation (LREC'10). Ur. N. Calzolari et al. 1535-1538.
--, 2012: The goo300k corpus of historical Slovene. Proceedings of the 8th international conference on language resources and evaluation (LREC'12). Ur. N. Calzolari et al. 225-260.
Tomaž Erjavec, Darja Fišer, Simon Krek i Nina LEDINEK, 2010: The JOS linguistically tagged corpus of Slovene. Proceedings of the seventh conference on international language resources and evaluation (LREC'10). Ur. N. Calzolari et al. 1806-1809.
Polona Gantar i Simon Krek, 2011: Slovene Lexical Database. Proceedings of the natural language processing, multilinguality: 6th international conference. Ur. D. Majchrakova, R. Garabik. 72-80.
Robert Greenberg , 2004: From Serbo-Croatian to Montenegrin? Politics of language in Montenegro. Language in the former Yugoslav lands. Ur. R. Bugarski, C. Hawkesworth. Bloomington: Slavica Publisher. 53-64.
Per Jakobsen, 1980: Kvantitativna analiza balada Petrice Kerempuha. K0benhavns: Slavisk boghandel.
Aleksandar Kostič , 2003: Elektronski kopus srpskog jezika Borda Kostica. Zbornik Matice srpske za slavistiku 64. 260-264.
Simon Krek, 2012: Slovene language in a digital age. Berlin: Springer Verlag.
Cveta Krstev, Gordana Pavlovič -Lažetič , Ivan Obradovič i Duško Vitas , 2003: Corpora Issues in Validation of Serbian Wordnet. Proceedings of the 6th international conference TSD 2003: Text, speech and dialogue. Ur. V. Matoušek, P. Mautner. Berlin: Springer Verlag.132-137.
Nataša Logar , 2008: Pregled korpusov za slovenščino. Prezentacija na 3. posvetu
Nikola Dobric, Savremeni jezički korpusi na zapadnom Balkanu
689
Slovenskega društva za jezikovne tehnologije.
Charles Meyer, 2002: English corpus linguistics: An introduction. Cambridge: Cambridge University Press.
Zoran Popovič, 2010: Taggers applied on texts in Serbian. Proceedings of the IN-
FOtheca'lO conference. 21a-38a.
Marko Tadič , 1990: Zašto nam je potreban višemilijunski referentni korpus? Infor-matička teorija u primenjenoj lingvistici. 95-98.
--, 1997: Računalna obradba hrvatskih korpusa: Povijest, stanje i perspektive. Proceedings of the XII. international Slavic congress. 387-394.
Marko Tadič i Sanja Fulgosi, 2003: Building the Croatian morphological lexicon.
Proceedings of the EACL2003 workshop on morphological šrocessing of Slavic languages. 41-46.
Peter Tancig i Simona Tancig , 1974: Uporaba računalnika pri konstrukciji testov znanja in pri obdelavi rezultatov. ZbornikInformatica '74. Ljubljana: IJS.
Miloš Utvič, 2011: Annotating the corpus of contemporary Serbian. Proceedings of the INFOtheca'12 conference. 36a-47a.
Viktor Vojnovski, Sašo Džeroski i Tomaž Erjavec, 2005: Learning POS tagging from a tagged Macedonian text corpus. Proceedings of the 8th international multiconference Information society (IS). 199-202.
Arno Wonisch, 2012: Das Pronominalsystem des Bosnischen/Bosniakischen, Kroatischen und Serbischen. Beč: Lit Verlag.
Jana Zemljarič Miklavčič, 2006: Korpus govorjene slovenščine. Proceedings of the 5th Slovenian and 1st international conference language technologies (IS-LTC'06). Ur. T. Erjavec, J. Gros. 124-127.
Andrej Žgank , Tomaž Rotovnik , Matej Grašič , Marko Kos, Damjan Vlaj i Zdrav-ko Kačič , 2006: Slovenska govorna in tekstovna baza parlamentarnih razprav za avtomatsko razpoznavanje govora. Proceedings of the 5th Slovenian and 1st international conference language technologies (IS-LTC'06). Ur. T. Erjavec, J. Gros. 115-119.
Antologija srpske književnosti (http://www.antologijasrpskeknjizevnosti.rs/....aspx).
Beseda korpus (http://bos.zrc-sazu.si/beseda.html).
British National Corpus (BNC) (http://www.natcorp.ox.ac.uk/)
Brown Corpus (http://www.essex.ac.uk/linguistics/clmt/... brown/brown.html).
Child Language Data Exchange System (CHILDES) (http://childes.psy.cmu.edu/).
Ciril Kosmač korpus (http://bos.zrc-sazu.si/ckb_en.html).
DASPLAB (Laboratorija za digitalno procesiranje signalov) (http://www.dsplab.uni-mb.si/Dsplab/index_eng.php).
690
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
FIDA (http://www.tei-c.org/Activities/Projects/fi01.xml).
FIDA Plus (http://www.fidaplus.net/).
Gralis korpus (Gralis-Korpus) http://www-gewi.uni-graz.at/gralis/korpusarium/gra-lis_korpus.html
Hrvatska biskupska konferencija: Stari Zavet i Novi Zavet (http://www.hbk.hr/bibli-ja/nz/index.html & http://www.hbk.hr/biblija/sz/index.html).
Hrvatska jezična mrežna riznica (http://riznica.ihjj.hr/).
Hrvatska ovisnosna banka stabala (http://hobs.ffzg.hr/default_en.html).
Hrvatski jezični korpus (http://riznica.ihjj.hr/).
Hrvatski mofološki leksikon i lematizacijski poslužitelj (http://hml.ffzg.hr/hml/info. php?show=hml).
Hrvatski nacionalni korpus (HNK) (http://www.hnk.ffzg.hr/).
Hrvatsko-slovenski paralelni korpus (http://www.hnk.ffzg.hr/hr-si_pcorp/).
Ikorpus (http://nl2.ijs.si/dsi.html & http://www.islovar.org/iskanje_enostavno.asp).
Institut Fran Ramovš (http://isjfr.zrc-sazu.si/en#v).
Institut Jozef Stefan (http://www.ijs.si/).
Institut za makedonski jazik Krste Misirkov (http://www.ukim.edu.mk/en_struktu-ra_contact.php?inst=34).
Intratext zbirka vjerskih tekstova na hrvatskome (http://www.intratext.com/SCR/).
Ivo Andrič u evropskom kontekstu (http://www-gewi.uni-graz.at/gralis/projektari-um/Andric/index.html).
Jednojezički and višejezički Gralis korpus makedonskog jezika (Monolinguale and multilinguale Gralis-Korpus der Mazedonische Sprache) (http://www-gewi.uni-graz.at/gralis/projektarium/Mak-Korpus/index.html).
Jezičke tehnologije - resursi i alati (http://poincare.matf.bg.ac.rs/~cvetana/LT-pre-gled.html).
Jezične tehnologije za hrvatski jezik ( http://jthj.ffzg.hr/default_english.htm).
JOS korpus (http://nl.ijs.si/jos/index-en.html).
KoRP korpus PR tekstova (http://www.korp.fdv.uni-lj.si).
Korpus govorjene slovenščine (GOS^(http://www.korpus-gos.net/Support/About).
Korpus srpskogjezika (http://www.serbian-corpus.edu.rs/indexns.htm).
Lirski, humoristički i satirički svet Branka Čopiča (http://www-gewi.uni-graz.at/ gralis/projektarium/Copic/index.html).
Makedonski elektronski korpus (http://www.tekstlab.uio.no/glossa/html/index_dev. php?corpus=mak).
Montekorpus (http://www.eiprevod.gov.me/korpus/).
Nikola Dobric, Savremeni jezički korpusi na zapadnom Balkanu
691
MULTEXT (http://aune.lpl.univ-aix.fr/projects/multext/). MULTEXT-East (http://nl.ijs.si/ME/). Nova Beseda korpus (http://bos.zrc-sazu.si/a_beseda.html). Poizvedbe po označenih besedilih (http://bos.zrc-sazu.si/ckb_en.html). Rastko projekt (http://www.rastko.rs/).
Referenčni korpus starejše slovenščine goo300k (http://nl.ijs.si/imp-cuwi/imp-goo).
Silvije Strahimir Kranjčevic lorpus (http://www.sskranjcevic.hr/uvod.ASP?PisID=1).
Sloleks leksikalna baza (http://www.slovenscina.eu/).
Slovarske in besedilne zbirke (http://bos.zrc-sazu.si/index_en.html).
Slovene Dependency Treebank (SDT) (http://nl.ijs.si/sdt/).
Slovene Natural Language Server (http://nl.ijs.si/).
Slovensko društvo za jezikovne tehnologije (http://www.sdjt.si/viri.html).
SRCE institut (http://www.srce.unizg.hr/homepage/).
SrpKorp Korpus savremenog srpskog jezika (http://korpus.matf.bg.ac.rs/prezentaci-ja/korpus.html & http://www.korpus.matf.bg.ac.rs/SrpLemKor/).
TELRI (http://telri.nytud.hu/).
TELRII (http://telri.nytud.hu/start.html).
TELRIII (http://telri.nytud.hu/telri2/intro.html).
The Oslo Corpus of Bosnian Texts (http://www.tekstlab.uio.no/Bosnian/Corpus. html#cont).
Učni korpus govorjene slovenščine (http://torvald.aksis.uib.no/talem/jana/s9.html).
UniKlu West Balkan Corpora Page (http://www.uni-klu.ac.at/iaa/inhalt/2525.htm).
Verbalni napadi na JNA (http://nl.ijs.si/tei/teiHeaders/VAYNA-header-en.html).
Zavod za lingvistiku Filozofskog fakulteta Univerziteta u Zagrebu (http://www.ffzg. unizg.hr/zzl/).
Zbirka slovenskih leposlovnih besedil (http://lit.ijs.si/leposl.html).
Summary
The paper looks at the current available corpora of the West Balkan languages and what they have to offer to researchers. The current state is put into focus by a detailed outline of the history of the development of corpora in this region, starting with the very first electronic corpora in the 1960s and following their common development until 1990 (being that all of the languages and countries understood as West Balkans belonged to the same country in this period). The paper also follows the beginnings of their individual development in the last two decades and emphasizes
692
Slavisticna revija, letnik 60/2012, st. 4, oktober-december
the importance of the international projects that helped to reform the technological resources necessary for the construction of contemporary corpora. The conclusions the author arrives at speak volumes about the amount of work some of the countries involved still need to invest in order to reach both world and regional standards in the construction of corpora. They also point out the need for a renewal of regional cooperation that was so fruitful in the early years of corpus linguistics in the West Balkans.
UDK 811.163.6'373.21
Silvo Torkar
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, Ljubljana
RAZPOZNAVANJE SLOVENSKIH ZEMLJEPISNIH IMEN
V prispevku se predlagajo nove etimološke rešitve za šest slovenskih krajevnih imen, tri imena pa so tokrat prvič predmet etimološke analize. V njih so skriti slovanski antroponimi (Adlešiči, *Blaguč, Celestrina, Magozd, Negastrn, Trojane) in občna imena (Jagnjed, Pro-snid, Podsinja vas).
Ključne besede: slovenski jezik, slovenska krajevna imena, etimologija, slovanski antroponimi, zgodovinsko jezikoslovje.
In the paper we propose new etymological solutions for six Slovene oeconyms, while three more are analysed for the first time. They are derived either from Slavic anthroponyms (Adlešiči; *Blaguč, Ital. Biauzzo; Celestrina; Magozd; Negastrn; Trojane) or common nouns (Jagnjed; Prosnid; Podsinja vas).
Keywords: Slovene language, Slovene oeconyms, etymology, Slavic anthroponyms, historical lingustics
1 Da bi množico slovenskih zemljepisnih imen lahko zanesljivo besedotvorno in pomensko pojasnili in razvrstili, jih je treba marsikdaj najprej izluščiti iz njihove današnje pisne in izgovorne preobleke. Včasih skorajda zadošča že, če poiščemo njihove historične zapise (Jagnjed, Magozd, Prosnid), včasih pa nam ti kljub vsej obilici ne nudijo potrebne opore za jezikoslovno razčlembo. Tudi zato, ker jih ne znamo odčitati (Negastrn, Celestrina). Na stranpot raziskovalce lahko zapelje tudi prehitro pristajanje na nekatere ekstralingvistične predpostavke (Trojane, Podsinja vas). Včasih jezikoslovec ponudi razlago, ki se v prvem trenutku zdi docela sprejemljiva (Adlešiči), danes pa lahko ponudimo drugo, verjetnejšo.
1.1 Toponim *Blaguč, furl. Blaug: dokaz slovanske prisotnosti v Furlaniji pred ogrskimi vpadi
Načelno velja, da je bilo listinsko gradivo za najstarejša obdobja slovenske zgodovine tja do l. 1200 že zdavnaj skrbno zbrano in objavljeno. To hvalevredno delo je opravil zgodovinar F. Kos že v začetku 20. stoletja (Kos, Gradivo). Toda historična topografija Furlanije je bila pred sto leti še deloma pomanjkljiva, posamezna dopolnila zanjo pa so pozneje izhajala v različnih lokalnih publikacijah. Tako se je zgodilo, da smo za nekatere najstarejše omembe krajev v Furlaniji izvedeli šele iz dela Dizio-
1 Navedeni toponimi - razen *Blaguča - so bili razvozlani šele po dokončanju doktorske disertacije z naslovom Tvorba slovenskih zemljepisnih imen iz slovanskih antroponimov: identifikacija, rekonstrukcija in standardizacija.
694
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
nario toponomastico, ki je izšlo novembra 2011 v Vidmu (Cinausero Hofer - Dente-sano 2011). Prejšnji slovar (Frau 1978) z enakim naslovom se namreč ne po obsegu in ne po izčrpnosti historičnih zapisov z novim slovarjem ne more primerjati.
Tpn Biauzzo (furl. Blaug) v občini Codroipo (furl. Codroip) na levem bregu Til-menta je v virih izpričan že daljnega leta 875: in Euganeis et Plagutis,1 nato 1072 Plaguhts, villarum Plaguths et Ingau, 1089 villarum Plaguths et Ingan, 1091 villa Plaguz, 1136 in 1149 Blaguz, 1202 in Blaiuz, in Blaguz, 1228 in Plaguech, 1275 villa Blaguci, 1357 Plaguts, 1394 villam Blaucii, 1422 Villa Blaucis, 1548 Biauzzo, 1573 Blawuczs, 1686 Blauzzo (Cinausero Hofer - Dentesano 2011: 124). Ingan, ki se omenja skupaj z *Blagučem, je današnji Dignano.
Na podlagi historičnih zapisov lahko ta tpn rekonstruiramo kot *Blagut-jb (dvorb). Podstava zanj je torej hipokoristik *Blagutb, izpeljan iz zloženega atn *Blagosodb ipd., prim. Blagozont, ime nekega posestnika v Bohinju ok. l. 1070 (Kos Gradivo III: 143). V staroslovenskem antroponomastikonu zasledimo številne hipokoristične oblike na -ut, npr. Borut, *Črnut (v tpn Črnuče), *Dragut (v tpn Dragutsch, kot piše Florjančič Dražgoše na zemljevidu Kranjske 1744), *Ljubut (v tpn Libuče), *Trebut (v tpn Tribuče), *Skorut (v tpn Skaručna). Atn *Blagutje vsebovan tudi v moravskem tpn Blahutovice (Hosak-Šramek 1970: 74).
Historični zapis Plagutis za Blaguč iz l. 875 je med najstarejšimi znanimi zapisi slovenskih toponimov sploh. Plagutis je videti genitivna oblika od *Blagut.
Občina Codroipo obsega danes poleg samega Codroipa še trinajst naselij, od tega kar osem s slovanskimi imeni: Beano (< *Beljane), Biauzzo (< *Blaguč), Go-ricizza (< *Goričica), lutizzo (< *Ljutiče), Lonca (< *Loka), Passariano (< *Pre-serjane), Rividischia (< *Robidišče), Zompicchia (< *Čepiče). Neslovanska so: Mu-scletto, Pozzo, Rivolto, San Martino, San Pietro. Takšna koncentracija slovanskih krajevnih imen kaže na strnjeno slovansko poselitev tega dela Furlanije v srednjem veku, zgodnja datacija obstoja naselja s slovanskim imenom *Blaguč pa omogoča domnevo, da je do te poselitve prišlo že v času pred ogrskimi vpadi, torej najmanj že v 9. stoletju, če ne celo že v 8. stoletju. S tem se postavlja pod vprašaj teza zgodovinarjev (Franc in Milko Kos, Ljudmil Hauptman idr.), v skladu s katero je mirna slovenska kolonizacija v ravninski Furlaniji potekala šele v drugi polovici 10. in v 11. stoletju, potem ko so prenehala ogrska pustošenja (Kos 1985: 179). Zaradi sovpada lat. priponskega obrazila -anum in slovanskega obrazila -jane v sodobno obrazilo -ano oz. -ana so tako italijanski kot slovenski jezikoslovci doslej številna krajevna imena v Furlaniji in na slovenskem zahodnem robu zmotno razlagali kot romanska predialna imena, nastala iz osebnih imen rimskih veleposestnikov, čeprav so to izvorno slovanska imena na -jane (Torkar 2007a). Število doslej neprepoznanih (staro)slovenskih toponimov v Furlaniji je zato znatno večje, s tem pa tudi gostota in obseg nekdanje slovanske poselitve v Furlaniji.3 Za slovansko naselitev v Furlaniji pred ogrskimi vpadi sicer priča tudi tpn Cervignano, izpričan že v listini iz l. 912
2	V citiranem slovarju avtorji sicer pišejo ti dve imeni kot »in Eugancis et Olagutis (sic!)«, toda vir, na katerega se sklicujejo (G. Marchetti, Studi sulle origine del friulano, Ce fastu? X, 1934, 211), navaja imeni »in Euganeis et Plagutis«.
3	O toponimih slovenskega izvora v furlanski ravnini je v novejšem času pisal furlanski jezikoslovec mlajšega rodu Finco (2003).
Silvo Torkar, Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen
695
kot Cerveniana, ki ga po vsej verjetnosti smemo rekonstruirati kot *Čbrvenjane (Torkar 2007a: 485).
1.2 O povednosti historičnih zapisov: toponimi Jagnjed, Prosnid in Magozd
V slovenskem imenoslovju imamo na voljo številne primere, ki dokazujejo izjemen pomen pritegnitve historičnih zapisov. Brez njih ne bi vedeli, da Andol izvira iz *Landol, Vevče iz *Belče, Pržan(j) iz *Prežganje, Rašica iz *Vranščica, Kojca iz *Kozica, Krim iz *Kurim itd.
1.2.1	V Beneški Sloveniji leži v občini Podutana oz. Sveti Lenart (it. San Leonardo) manjša vas Jagnjed, it. Iainich. Nedvoumni historični zapisi so na voljo za čas od l. 1220 naprej: 1220 Jamnich, 1275 Jamnich, 1294 Joynich, 1361 Iainich, 1718-1725 Ianich, sive Iainich. Obstaja tudi zapis Jamnolesso iz l. 903-906, katerega identifikacija pa je dvomljiva (Cinausero Hofer - Dentesano 2011: 427). Ne glede na dvo-mljivost identifikacije je zapis Jamnolesso dragocen že zaradi svoje starosti. F. Kos ga v svojem Gradivu ne omenja. Imenske oblike so: v Jágnjedu, Jáginci, jáginjski (Merkú 1999a: 36).
P. Merkú (2006: 89) je historične zapise preprosto spregledal, saj si drugače ni mogoče razložiti njegovega izvajanja toponima iz dendronima jagned 'populus ni-gra'. Isto velja tudi za M. Snoja (2009: 172), ki toponim Jagnjed s pridržkom izvaja iz atn Jagnje (z romansko pripono /?/ ), medtem ko se mu zdi izvajanje iz jagned manj verjetno, ker stanovniško ime ne vsebuje priponskega obrazila -ed.
Historični zapisi za Jagnjed so prozorni. Toponim zlahka rekonstruiramo kot *Jamnik, kar je najverjetneje posamostaljeno iz *Jamni les (=gozd). Sprememba Ja-mnik v Jagnjed se je izvršila v slovenskem narečnem razvoju, zanimiva pa je zaradi substitucije slovenskega obrazila -ik s starofurlanskim -ed (< lat. -etum) in diferenciacije mn > gn. Ramovš (1924: 314) navaja le primere diferenciacije mn > bn, mn > vn, mn > ml pri apel. gumno.
1.2.2	Do podobne medjezikovne zamenjave obrazil je prišlo tudi v toponimu Prosnid, it. Prossenico, furl. Prossenic v o. Tipana v Karnajski dolini, ki ga spet glede na srednjeveške historične zapise lahko izvajamo iz *Prosenik, tega pa iz apelativa proso oz. prid. prosen (prim. tpn Proseniško v o. Šentjur). To etimologijo, ki jo je podal že G. Frau (1978: 114), sicer M. Šekli (2006: 223) in Snoj (2009: 335) na podlagi narečnih imenskih oblik (prosníjski, Prosnijáni) zavračata. Upoštevati pa je treba precejšnjo starost prevzema furlanskega obrazila in okoliščino, da so bili pisarji praviloma romanskega rodu in so zapisovali tisto imensko obliko, ki so jo uporabljali Romani, čeprav je ohranila čistejšo slovansko podobo. Furlani so v obeh imenih ohranili slovensko obrazilo -nik, le zaradi olajšanja izgovora so *Jamnik asimilirali v *Jajnik (Iainich),4 medtem ko so Slovenci prevzeli starofurlansko obrazilo -ed, pod naglasom preoblikovano v -id: Jagnjed, Prosnid, prim. tudi Kobarid (< lat. *Caporetum), Sužid (< lat. *Silicetum) (Bezlaj 1969: 25). Hibridnost imen Jagnjed in
4 Nekoliko drugače pa so nekdanji *Jamnik pri Palmanovi (1120 Iamnich, 1415 Iamnic, 1487 Jalmi-cho) spremenili v *Jalmik (Ialmicco).
696
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Prosnid govori tudi o tem, da so Beneški Slovenci že v srednjem veku dobro obvladali sosednjo furlanščino, medtem ko Furlani slovenščine niso.5 O številnih primerih slovensko-romanske heteromorfije v mikrotoponimiji Terske doline je pisal Merku (1999b).
1.2.3 Magozd je ime manjše vasi pri Drežnici v o. Kobarid. Tpn je skušal na podlagi dveh nezanesljivih historičnih zapisov (1409 Namabisgonden, 1439 Na mali gosden) razložiti D. Čop (2007: 119). Menil je, da se v zapisih (za katera pa ni navedel vira) skriva krajevno ime *Mali gozd, kot se po njegovem vas imenuje v 18. in 19. stoletju. Snoj (2009: 249) je v celoti prevzel Čopovo razlago.
Toda pregled dosegljivih historičnih zapisov pokaže drugačno sliko. Kosovo kartotečno gradivo za Historično topografijo Primorske na Zgodovinskem inštitutu M. Kosa ZRC SAZU, ki sega do leta 1500, zapisov za Magozd ne vsebuje. Obe Čopovi navedbi historičnih zapisov sta vprašljivi zlasti glede datacije, morda pa tudi glede lokalizacije. Za Magozd je mogoče v literaturi in virih najti naslednje zapise: 1566 Amagost (Vale 1943: 140), 1570 Domagost (Portia 1570),6 ok. 15707 Namabisgonden (De Toni 1922: 30),8 1648 Damagost (Premrou 1929: 4), 1751 Gost (Attems 1994: 164), 1780 Magost (Jožefinski zemljevidi 1997: 14), 1798 Magost (Capellaris), FK 1822 Magost (k. o. Drežnica), 1869 Magost (Orts-Repertorium 1873: 16), 1882 Magozd (Rutar 1882: 312). Oblike *Mali gozd, ki naj bi bila izpričana v 18. in 19. stoletju, v virih ni zaslediti.
Če pogledamo imenske oblike, vidimo, da se naglas v stranskih sklonih in izpeljankah premakne na drugi zlog:9 v Magozdu, Magoščani (tudi Mogoščani), magoški (tudi mogoški)1 Ime je bilo že konec 19. stoletja standardizirano na podlagi oblik v stranskih sklonih, ki so rezultat zvenečnostne premene: *Magost, Magozda (prim. nar. Blegaš, pod Blegažam, tpn *Biteš, rod. Biteža, danes imen. Bitež, priimek Bratuš, rod. Bratuža, odtod različica Bratuž). V drežniškem narečju se za občno ime gozd sicer uporablja leksem host (rod. hosti), kar je enako kot v Livku (Šekli 2008: 109).
Stanovniško ime Magoščani in prid. magoški govorita za prvotno imensko obliko na -gost in ne na -gozd, podobno kot Čagoščani in čagoški pri krajevnem imenu Čagošče (< atn *Čagost) ali Dražgošani in dražgoški pri krajevnem imenu Dražgoše (< atn *Dražigost) ter Zgošani in zgoški pri krajevnem imenu Zgoša (< atn *Zgost). Glede na verodostojne historične zapise je za Magozd najverjetnejša rekonstrukcija *Domagostb (hribb), po odpadu prvega zloga in elipsi jedrnega samostalnika *Ma-gost. Krajevno ime iz osebnega ni bilo izpeljano s priponskim obrazilom, temveč je nastalo iz pogoste predikativne rabe osebnega imena, enako kot krajevno ime Čadrg iz atn *Čadragy (Torkar 2007b: 260).
5	S tem v zvezi je povedno tudi pričevanje narodnega buditelja Matija Vertovca iz l. 1844: »Slovenski in furlanski pastirji večkrat vkup pasejo. Kraški fantinci se navadijo furlansko, furlanski pa ne slovenskiga« (Kmetijske in rokodelske novice 26. junija 1852, št. 51, str. 203).
6	Za posredovani podatek se zahvaljujem Janezu Hoflerju.
7	Letnica 1535, ki jo navaja avtor objave vira, je iz več razlogov verjetno napačna.
8	Lokalizacije v objavi vira ni, je pa glede na vrstni red krajev mogoča.
9	Priročnik Slovenska krajevna imena (1985: 159) daje napačno informacijo o stalnem naglasu.
10	Za podatke o narečnem izgovoru imena in izpeljank se zahvaljujem Danilu Bergincu, Mirku Kurin-čiču in Jožefu Kurinčiču iz Drežnice.
Silvo Torkar, Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen
697
Atn Domagost je izpričan v 13. stoletju tudi v stari češčini (PleskalovA 1998: 131), v 11.-12. stoletju v stari ruščini, posredno tudi v ruskih toponimih Domagošč in Domagošča (Vasiljev 2005: 143). Staroslovenska oz. alpskoslovanska antroponi-mija (Kronsteiner 1975: 35-36) je poznala več drugih osebnih imen na Dom-, npr. Domagoj (12. stoletje, Štajerska), Domanega (12. stoletje, Štajerska), Domaslav (12. stoletje, dva na Koroškem, eden v Zgornji Avstriji), Domomysl (864, na Koroškem). Šmihel pri Žužemberku je bil v listini iz l. 1136 imenovan domus Laussdorf ad sanctum Michaelem, kar se rekonstruira kot *Domoslavlja vas (Kos Gradivo IV: 80). Tpn Domžale je izpeljan iz atn *Domožal (Snoj 2009: 119).
1.3 Negastrn in Celestrina: imeni s strici v ozadju
Številni slovanski antroponimi, tako zloženi kot okrajšani, so se nam ohranili samo v zemljepisnih imenih današnjega ali nekdanjega slovanskega poselitvenega ozemlja. Njhovo prepoznavanje predstavlja na slovenskem območju tako zaradi fonetičnih sprememb kot zaradi nepričakovanih, doslej še neznanih kombinacij, posebne vrste izziv.
1.3.1 Negastrn je ime manjšega kraja v o. Moravče (do 1994 o. Domžale), ki doslej menda ni bilo še predmet etimološke analize. Niti prebiranje razmeroma starih zapisov niti preiskovanje morebitnih posebnosti v pregibanju tega nenavadnega imena (v Negastrnu) ali v njegovi stanovniški in pridevniški izpeljanki (Negastrnčani, negastrnski) ni dalo rezultatov. Zapisi so: 1348 ze Ober Nogostrinne, 1363 Negoztrm, 1370 Negroscrim, 1425 villa de Negosdrin, 1489 Negrastrin, 1780 Negastrna, Negasterna, 1826 Negastran (k. o. Sv. Mohor), 1843 Njegostran, 1867 Negastern (k. o. in vas Sv. Mahor in Fortunat).
Na prvi pogled imamo v drugem delu imena opraviti z občnim imenom stran ali morda s pridevniškim korenom strm-, vendar primerjava s historičnimi zapisi topo-nimov, ki vsebujejo ta dva korena, hitro ovrže tovrstna iskanja. Šele primerjava z drugim slovanskim toponimskim gradivom nam tu pomaga do rešitve. A. Loma (1997: 9) navaja več obstoječih ali v historičnih virih izpričanih lokacij v Srbiji z imeni Ča-sterna, Častren in Častrno, ki jih brez vsakega dvoma izvaja iz psl. atn *Ča-stryjb, zloženke iz osnove glagola čajati 'čakati, upati' in samostalnika *stryj 'stric'. Atn Častryjb je vsebovan tudi v čeških tpn Častrov in Častrovice in v polabskoslovan-skem tpn Zastrow (Svoboda pri Profousu 1960: 147). Samostalnik *stryjb se pojavlja še v več drugih slovanskih, zlasti poljskih antroponimih: *Bezstryjb, *Dal'estryjb, *Domastryjb, *Lelistryjb, *Malostryjb, *Milostryjb, *Sulistryjb, *Želistryjb (Malec 1971: 116).
Na podlagi prej navedenega slovanskega imenskega gradiva je ime Negastrn mogoče rekonstruirati kot *Negostryjbny (vbrhb). Izpeljano je s pridevniškim obrazilom -bn- iz zloženega atn *Negostryjb, ki v prvem delu vsebuje osnovo glagola *negati, *negovati 'razvajati, ljubkovati' (ESSJa 25: 97-98), v drugem pa samostalnik *stryjb 'stric'. Atn *Negostryjb v drugih slovanskih jezikih ni izpričan. Današnja oblika krajevnega imena je nastala z elipso jedrnega samostalnika in moderno vokalno redukcijo, zapisa iz 1826 in 1843 pa odražata ljudskoetimološko naslonitev na apelativ stran.
698
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
V	virih zasledimo l. 965 staroslovenski atn Negomir v Zvirčah pri Celovcu (Kronsteiner 1975: 54), l. 1217 pa atn Negovan (Negowan) v Preddvoru pri Kranju (Kos Gradivo V: 149). Pri drugih Slovanih najdemo še atn *Negomirb, *Negoslavb in *Negovojb (Malec 1971: 100-101).
Med štivanskimi romarji iz 9. stoletja se v Čedajskem evangeliarju omenja tudi Stregemil iz Braslavove dežele (med Dravo in Savo na današnjih hrvaških tleh). F. Kos (Gradivo II: 249) je ime rekonstruiral kot *Stregomil, v čemer mu je sledil tudi Šimundič (1973: 34), čeprav glede na pisne navade, razvidne iz bližnjega sobesedila, ime bolj upravičeno rekonstruiramo kot *Stryjemih. Sem spada tudi staročeški atn Stremil iz 13. stoletja (PleskalovA 1998: 29).
V	slovanskih osebnih imenih so zastopana skoraj vsa občna imena, ki označujejo bližnje sorodstvo: ded, baba, tata, mama, sin, hči, brat, sestra, stric, teta, ujec.
1.3.2 Razrešitev imena Negastrn je omogočila etimologizacijo še enega doslej nejasnega toponima. Celestrina je ime vasi v Slovenskih Goricah, nedaleč od Maribora, z imenskimi oblikami: v Celestrini, celestrinski, Celestrinčani, in historičnimi zapisi: od 1432 do 1500 petkrat Selestrin ter Selestryn in Selestrynn, 1780 Salestri-na, 1823 Zellestrin, FK 1824 Zelestrin (k. o. Celestrina), 1931 Celestrin, 1937 Celestrina. Toponim rekonstruiramo kot *Želestryjbna (vbsb), izpeljan pa je podobno kot Negastrn s pridevniškim obrazilom -bn- iz atn *Želestryjb. Pravo vzporednico mu najdemo v mikrotoponimu Želestrn na o. Krku, ki ga Skok (1929: 183) napačno etimologizira kot 'zle strane'. Atn Želistryj je izpričan kot Selistriy l. 1136 tudi v sta-ropoljskem osebnoimenskem fondu (Malec 1971: 131). Vzglasni C- v Celestrini se je očitno pojavil pod nemškim vplivom, ki je na tem območju zelo izrazit, prim. tpn Činžat za prvotni slovenski *Senožet v o. Lovrenc na Pohorju (Štrekelj 1906: 48).
1.4 Trojane: slovanska adaptacija antičnega Atrans ali izvirno domače krajevno ime?
Toponim Trojane velja v slovenski historični slovnici za šolski primer glasovnega in besedotvornega podomačenja substratnega zemljepisnega imena. Ramovš (1924: 264, 1936: 27), Skok (1929: 181), Furlan (pri Bezlaju 2005: 231), Snoj (2009: 439) razlagajo Trojane s slovenskim glasovnim prevzemom antičnega, po izvoru domnevno predkeltskega toponima Atrans, ki se v historičnih zapisih pojavlja v lokativu: Adrante (dvakrat), Hadrante, Atrante. Zapisi, pravi Ramovš, odražajo splošno znano vulgarnolatinsko zvenečnostno premeno tr > dr, ki pa v lokalnem govoru, sklepajoč po slovenski obliki, ni delovala, medtem ko je sekvenca nt bila izgovorjena kot nd, kar je po Ramovševem mnenju posledica ilirske izreke. Antični Adrante naj bi dal slovanski *TrQd-, s stanovniškim priponskim obrazilom -jane pa *TrQd-jane, to pa je v skladu s slovenskim glasovnim razvojem dalo Trojane. Skok je Ramovševo razlago sprejel, le da je skušal premostiti glasoslovne težave pri domnevnem prevzemu antičnega imena z metatezo dentalov d -1 > t - d (Adrante > *Atrande).
Ramovš je pri razlagi slovenskega glasovnega prevzema izhajal iz ekstralingvi-stičnega dejstva, da Trojane pač ležijo na mestu nekdanjega Atransa in je zato treba
Silvo Torkar, Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen
699
računati s kontinuiteto imena. Dve glasoslovni težavi je hipotetično rešil s sklicevanjem na domnevni vpliv t. i. ilirskega jezika staroselcev, dokaz obstoja tega vpliva pa naj bi bila imenska oblika Trojane. Toda teza o kontinuiteti antičnega imena Adrante in današnjega imena Trojane ni nujno pravilna, njuna relativna glasovna podobnost je lahko samo naključna.
Ime Trojane lahko uspešneje razložimo na čisto slovanski podlagi. Poglejmo si imenske oblike: na Trojanah, trojanski, Trojanci. Historični zapisi so: 1229 ville Tro-ye, 1400 Troyn, 1446 in 1496 Troyan, 1507 Trojana (Kelemina 1950: 3), 1689 Troja -ner Berg (sonst Trojaine), 1744 Trojanerdorf, 1778 Troiane, 1780 Trojan, Trojana, FK 1826 Troiana, 1843, 1873, 1894 Trojana.
Toponim smemo izvajati iz slovanskega osebnega imena *Trojb, izpričanega v češkem krajevnem imenu Trojovice (Profous 1957: 383). S starim svojilnim obrazilom -jb je bilo najprej izpeljano zemljepisno ime, najverjetneje *Troj-jb (hribb), iz tega pa s stanovniškim obrazilom -jane naposled še krajevno ime. Iz števniške osnove troj- so izpričani stari antroponimi: pri Poljakih Troja (ž. sp.), Trojak, Trojan (Sem-sno 2000: 324), pri Ukrajincih Trojan (Hudaš 1995: 210), pri Slovencih pa priimek Trojak. Antroponimi na Troj- so vsebovani še v tpn Trojno pri Laškem, češkem tpn Trojany (dvakrat), moravskem tpn Trojanov, poljskih tpn Trojanow, Trojanowice in Trojany, podkarpatskem ukrajinskem tpn Trojany ipd. Na ponemčenem Štajerskem najdemo tpn Draiach (1494 Trayach), ki je najverjetneje čista vzporednica našim Trojanam, Lochner (2008: 96) pa ga izvaja iz slovanskega atn *Trojany.
Za tpn Trojno v o. Laško so izpričane imenske oblike na Trojnem, trojenski, Trojenčani, historični zapisi pa so: 1436 in 1437 Troyn, 1450 Troyen, 1780 Troin, 1822 Troino, FK 1825 Trojina (k. o. Lahomšek), 1937 Trojno (zas. Lahomška). Ime lahko podobno kot Trojane rekonstruiramo iz atn *Trojb kot *Trojbno (bbrdo).
1.5 Podsinja vas, nem. Hundsdorf, proti Psinja vas: primer poknjiženja na podlagi ljudske etimologije
Koroška slovenska vas z gornjim imenom bi morala l. 2011 prejeti dvojezični napis. Pri določitvi slovenskega dela napisa se je zapletlo, ker so uradni predstavniki slovenske manjšine vztrajali pri poknjiženi obliki Podsinja vas, kot jo je določil P. Zdovc (1993: 76, 2008: 93, 2010: 87), del domačinov in drugih predstavnikov manjšine pa se je zavzemal za obliko Psinja vas, ki je veliko bližja živi ljudski izreki (Psinja ves). Prvi so svoje stališče utemeljevali s trditvijo, da je današnja narečna oblika nastala iz prvotne oblike *Podsinja vas, ker da, skupaj z Bistrico v Rožu, leži pod planoto, imenovano Sine, nem. Sinach. Nemško ime Hundsdorf je po njihovem mnenju napačen prevod slovenske narečne oblike Psinja ves, nastal pa naj ne bi toliko zaradi nerazumevanja kot zaradi posmehovanja. Proti tej razlagi govorita dva tehtna razloga: a) nem. ime Hundsdorf se pojavlja že v viru iz l. 1216 (Hundesdorf), ko slovenščina še ni poznala pojava vokalne redukcije, zaradi katere naj bi domnevna *Podsinja vas postala Psinja vas, b) če bi izvirno ime res bilo *Podsinja vas, bi bila narečna oblika danes *Posinja vas, saj samoglasnik o v takih primerih ne izpade, enako kot v koroških slovenskih krajevnih imenih Pogorje, Postražišče, Poturje, ki so nastala
700
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
iz *Podgorje, *Podstražišče, *Podturje. Nobenega dvoma ni, da je knjižna oblika Podsinja vas rezultat ljudske etimologije, saj temelji na umišljeni ekstralingvistični predpostavki. Prvič se pojavi v seznamu koroških krajevnih imen iz l. 1918, nato pa še v seznamih iz let 1970 in 1982 (zdovc 1993: 229). Prej, npr. 1894, je izpričana oblika Psinja ves (Specijalni repertorij 1894: 17), v seznamih 1905, 1945 in 1963 Psinja ves, 1972 Psinja vas (Zdovc 1993: 229). Prebivalci Psinje vasi so Psinjčiči, pridevnik je psinjski (Zdovc 1993: 76).
Na Koroškem je še šest vasi z nem. imenom Hundsdorf, ki pa ležijo na že ponem-čenem ozemlju, vendar Kranzmayer (1958: 106) še navaja slovensko ime Pesja ves za Hundsdorf v o. Arriach in za Hundsdorf v o. Važenberk. Na slovenskem Štajerskem sta znani dve vasi z imenom Pesje: ena je pri Krškem (prid. pesjanski, prebivalci Pesjanci), druga je od l. 1979 del Velenja. Obe sta bili v nemščini imenovani Hundsdorf. Pesje v o. Krško ima zapise od 1432 (Hunczdorf), 1822 Hundsdorf, windisch Pafsje, Pesje pri Velenju pa od 1277 (Huntsdorf), 1822 Hundsdorf, windisch Pafsja -Vafs. Krajevno ime Hundsdorf zasledimo tudi na ponemčenem Štajerskem (Lochner 2008: 117). Sem sodijo še Dekani pri Kopru z lokalnim poimenovanjem Pasja vas, pridevnikom pesjanski in stanovniškim imenom Pesjani. Današnje uradno krajevno ime, izpričano l. 1423 kot Villae Canis, izhaja dozdevno iz priimka plemiške družine de Cani (Bezlaj 1956: 128).
Na ponemčenem Koroškem obstajata še kraj Pisweg (pri Šentvidu ob Glini), s historičnimi zapisi 1090 Pisuic, 1139 Piswich itd., in nedaleč proč ležeča vas Pse-in. Pisweg spada v skupino patronimičnih koroških krajevnih imen na -oviči, kot so Radweg, Knasweg, Wiedweg, ki jih jezikoslovci izvajajo iz starih osebnih imen oz. na osebo nanašajočih se občnih imen: *Pbsovit'i iz *Pbsb, *Radovit'i iz *Radb, *Kbnqževit'i iz *kbnqgb in *Vidovit'i iz *Vidb (Lessiak 1922: 32, Ramovš 1924: 267). Psein razlagata Lessiak (1922: 13) in Kranzmayer (1958: 45) iz *psinje ali *psina v pomenu 'območje, kjer so psi'. Toda Scheinigg (1905: 11) izvaja ime Psinja ves iz staroslovenskega atn *Pbsb, kar naj bi Nemci naslonili na njihovo os. i. Hunto. Sodeč po Gutsmanovem slovarju (Gutsmann 1999: 403) so na Koroškem iz sam. pes nekdaj delali tudi prid. psinji: pesinja jirhovina, pesinji, a tudi pesja koža, luknja, pesji dni.
Kranzmayer (1958: 106) razlaga imena Hundsdorf na Koroškem kot vasi, ki so morale gospostvu priskrbeti lovske pse in pravi, da v tem imenu nikakor ne tiči stvn. hunto 'stotnik'. Glede na veliko število Hundsdorfov na Koroškem je zgornja razlaga malo verjetna. Pač pa obstaja na Ižanskem vas Sarsko (< *Psarsko selo), 1482 Hündtarn, ki se v literaturi razlaga kot vas psarja (srvnem. huntar) oz. psarjev, tj. graščinskih služabnikov, ki so skrbeli za pse (Bezlaj 1967: 162).
Lochner (2008: 117, 163) izvaja krajevna imena Hundsdorf na avstrijskem Štajerskem (najstarejši zapis je Hundesdorf iz l. 1138) iz germanskega osebnega imena Hunt. V Dolnji Avstriji sta dve naselji Hundsdorf, ki jih Schuster (1990: 312) izvaja iz stvn. osebnega imena Hunt.
profous (1951: 498) navaja češka toponima Psinice in Pševes. Psinice razlaga kot vas Psinovych ljudi (*Psiniči). Os. i. Psina je po njegovem mnenju nastalo iz apel. psina, ki ima več pomenov: pasji smrad, pasja koža, pasje meso in dr. Pševes izvaja s svojilno pripono -jb iz priimka Pes, ki da je izpričan že v letih 1375 in 1379. Osebno ime Pes v slovenskih historičnih virih neposredno ni izpričano, medtem ko
Silvo Torkar, Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen
701
v makedonskih virih 15. stoletja zasledimo ime necoMup (Ivanova 2006: 340), v staropoljskih pa Pies (Semsno 2000: 215).
Vrnimo se k imenu planote Sine, kjer leži tudi zas. Bistrice v Rožu z enakim imenom: na Sinah, prid. sinski, s historičnimi zapisi 1666 Sinach, 1775 zu Sienach (Kotnik 1995: 29). Nad zaselkom se vzpenja Psinjski vrh, nem. Sinacher Gupf. Kranzmayer (1958: 207) izvaja tpn Sine iz apel. seno, pohl pa ga enkrat (2000: 47) razlaga iz *Psinje, drugič (2010: 136) iz apel. seno.
Ime planote Sine je očitno rezultat podobne onemitve vzglasnega p- (iz *Psine) kot pri tpn Sarsko (iz *Psarsko). Podstava obeh imen - Sine (< *Psinje brdo) in Psinja vas - je *psina, 'kraj, kjer je veliko psov'. Na enak način so iz ustreznih apelativov tvorjeni toponimi Kozina (< *kozina 'kraj, kjer je veliko koz', 'kozji pašnik'), Polši-na (< polšina 'polšja luknja'), Krtina (< krtina 'manjši kup zemlje, ki ga izrije krt'), *Ovčina, danes Ewixen v Dolnji Avstriji (< *ovčina 'ovčji pašnik'), in Ovčina, kraj v Srbiji, *Bičina, danes Feischsen v Dolnji Avstriji (< *byčina 'pašnik za bike'), in Byčina, vas na Češkem, ter Bičine, vas na Hrvaškem, *Žabina danes Saffen v Dolnji Avstriji (< *žabina 'žabji potok') (Holzer 2001: 54, 56, 92), Vrbina (< vrbina 'vrbovo grmovje, drevje').
Če sklenem: zemljepisna imena Pesje, Psinja vas, Sine, v nem. zapisih Hundsdorf, Psein, Sinach ipd., ob njih pa tudi Pasja vas (uradno Dekani), izhajajo najverjetneje iz apel. pes oz. *psina 'območje, kraj, kjer je veliko psov'. Imena Psinja vas, Sine, Psein bi sicer teoretično lahko izvajali tudi iz atn *Psina (od *Pes), vendar je to glede na zgoraj prikazani model tvorbe občnih in zemljepisnih imen na -ina manj verjetno. Nedvomno pa je iz atn *Pes treba izvajati koroški tpn *Psoviči, nem. Pisweg, saj ta tip (patronimičnih) krajevnih imen nujno predpostavlja antroponimsko podstavo.
1.6 Toponim Adlešiči: primer glasovnega ponemčenja
Ime belokranjske vasi Adlešiči se v srednjeveških listinah še ne pojavlja, čeprav je l. 1354 že stala tamkajšnja cerkev sv. Nikolaja, podružnica župnije v Podzemlju. Kraja z imenom Adlešiči ne najdemo niti v belokranjskih urbarjih 16., 17. in 18. stoletja, pač pa v njih zasledimo priimek Adlešič, vendar prvič šele v urbarju gospostva Vinica 1674: Mathe, Thome, Jury Adleschitsch v župi Zilje (Kos 1991: 476), Micho Adleschitsch v Borštu pri Podzemlju (Kos 1991: 488), nato v urbarju gospostva Kru-pa 1690-99: Jure Adleschitsch v Velikih selih11 (Kos 1991: 508), Iue (=Ive) in Micho Adlefiitsch, Jure Adleschitsch v vasi Zilje (Kos 1991: 510), Lene Adleschitsch v vasi Perudina (Kos 1991: 512), Micho Adlessicz v vasi Knežina pri Dragatušu (Kos 1991: 516). Niti Valvasor še ne pozna naselja z imenom Adlešiči, saj je cerkev sv. Nikolaja vpisana kot S. Nicolai zu Freyenthurn (Valvasor II: 789). Zelo podobno genezo ima naselje Balkovci, saj se v istih urbarjih pojavlja le priimek Bolkovec, sam kraj pa še ne. Kraj Adlešiči se končno pojavi na Florjančičevem zemljevidu l. 1744 kot Adlaschiz, v jožefinskih vojaških opisih in zemljevidih 1780 pa Adlesich, Hadlesich, Adlesitsh, FK 1824 Adleschitz (k. o. Adlešiči), 1843 Adlefhzhe, 1873 Adlešiče, 1894 Adlešiči.
11 V viru Sella bey Freythurn.
702
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Domačini vse imenske oblike naglašajo na drugem zlogu: iz Adlešič, adlešički, Adlešičani (Boris Grabrijan, ustno). Župnik in zbiralec ljudskega izročila Ivan Šašelj je uporabljal pridevnik adleški. Ime je standardizirano v prvotnem imenovalniku množine, s čimer je bil odpravljen tožilnik smeri v vlogi novega imenovalnika in vzpostavljena moška sklanjatev imena nam. ženske. Tovrstni poseg lahko ugotovimo tudi pri tpn Bojanci (nam. Bojance), Dragoši (nam. Dragoše), Pribinci (nam. Pribin-ce), Radoši (nam. Radoše), Zorenci (nam. Zorence) in še nekaterih.
Glede na okoliščine, v katerih se je pojavila vas Adlešiči, in glede na njeno jezikovno in etnološko dediščino je očitno, da gre za pozno uskoško naselbino s preloma 17. in 18. stoletja, imenovano po veliki družini Adlešič, ki jo je ustanovila.
O toponimu Adlešiči je menil Ivan Šašelj, da izhaja iz osebnega imena Aleš, ni pa pojasnil, od kod tedaj -d- v krajevnem imenu. Snoj (2002: 44, 2009: 43) je skušal ta -d- utemeljiti tako, da je priimek Adlešič izvajal iz nem. osebnega imena *Adleh, tega pa iz stvnem. Adalleich. Glede na to, da uskoki zanesljivo niso imeli priimkov, ki bi nastali iz stvnem. osebnih imen, je takšna razlaga najverjetneje zgrešena.
Priimek Adlešič je mogoče pojasniti na podlagi medjezikovne nemško-slovanske glasovne substitucije. Območje vasi Adlešiči je spadalo k zemljiškemu gospostvu Pobrežje (nem. Freyenthurn), ustanovljenemu sredi 16. stoletja (Kos 1991: 64). Glede na to, da nedaleč od Kolpe, v Dugi Resi na Hrvaškem, še obstaja redek priimek Arlešic,12 lahko sklepamo, da je priimek Adlešič nastal iz prvotne oblike *Orlešič v pisarni nemškega zemljiškega gospoda v Pobrežju z bavarsko asimilacijo rl > dl in nemško substitucijo srbskohrvaškega vzglasnega o z a. O bavarski asimilaciji rl > dl piše Ramovš (1924: 225), ki poleg bavarske asimilacije rn > dn za tpn Mirna peč (nemški pisar je to ime slišal kot Medna peč in ga zato prevedel v Honigstein) navaja tudi asimilacijo nem. Stern v kor. nem. stedn, Kerl v khedl, Arling v adliy (sklicuje se na knjigo J. Schatza, Altbairische Grammatik, par. 72). Priimek *Orlešič je nastal kot patronimik iz vzdevka *Orleša ali *Orleš, ta pa iz občnega imena orleša, ki se v različnih hrvaških in srbskih narečjih uporablja za kokoš, raco oz. kozo, ali orleš, ki je pokrajinska hrvaška ali srbska oznaka za orla.13 Primerljivo s ponemčenjem priimka *Orlešic v Adleschitsch je ponemčenje uskoškega priimka Culibrk v Culi-berg (Terseglav 1996: 26). V urbarju za gospostvo Vinica iz leta 1674 zasledimo ta priimek zapisan kot Zulliwerkho (Kos 1991: 470).
2 Sklep
Pri razlagi slovenskih zemljepisnih imen se marsikdaj izkaže pomembnost dejstva, da je slovenščina jezik v stiku. Romansko-slovenski jezikovni stik je vplival na podobo heteromorfnih imen Jagnjed (*Jamnik < jama) in Prosnid (*Prosenik <
12	Ime Hrvatsko.net.
13	»orleš 'orao'. Samo u primjerima: Na svomu gnijezdu jači vrabac od orleša. Nar. posl. Stojan. 69. Svatko ima svoju mušicu i svoju ptičicu, a mnogi i orleša. Ibid. 189.« (Rječnik srpskoga ili hrvatskoga jezika, 9, Zagreb, 1924-1927, 169). — »orleš pokr. v. orao. - Na svomu gnijezdu jači vrabac od orleša (Nar. posl. Stojan. 69). Svatko ima svoju mušicu i svoju ptičicu, a mnogi i orleša (ibid. 189).« — »orleša pokr. a) ime kokoši (Hrv., Obr. M.) b) ime patki (I.), v) ime kozi (Sloboština, Slav., Mileusn.).« (PeunuK cpncK0xpBamcK0^ KwuxeBHO^ u Hapo^HO^ je3UKa, 18, Eeorpag, 2010).
Silvo Torkar, Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen
703
prqsq), nemško-slovenski pa na ime Adlešiči (*Orlešiči < *Orleša). Nekatera imena se razkrijejo na podlagi drugega slovanskega gradiva: Negastrn (< atn *Negqstryj), Celestrina (< atn *Želestryj), Trqjane (< atn *Trqj), pri posameznih pa so k razkritju odločilno pripomogli historični zapisi: Magqzd (< atn *Dqmagqst). Najteže je spodbijati uveljavljena prepričanja, ki sicer slonijo na napačnih ekstralingvističnih predpostavkah: Pqdsinja vas (*Psinja vas < psina). Pritegnitev prej neznanih najstarejših historičnih zapisov lahko poseže v bistvena vprašanja zgodnjesrednjeveške slovenske kolonizacije: *Blaguč (< atn *Blagut).
Seznam krajšav
atn - antroponim, antroponimski
tpn - toponim
apel. - apelativ
hrv. - hrvaški
it. - italijanski
k. o. - katastrska občina
nem. - nemški
o. - občina
os. i. - osebno ime
psl. - praslovanski
stvnem. - starovisokonemško
zas. - zaselek
Viri in literatura
Carlo M. Attems, 1994: Vizitacijski zapisniki gqriškega, tqlminskega in devinskega arhidiakqnatagqriške nadškqfije 1750-1759. Ur. F. Kralj, L. Tavano. Gorica: Isti-tuto di storia sociale e religiosa.
Pavle Blaznik, 1986-1989: Slqvenska Štajerska in jugqslqvanski del Kqrqške dq leta 1500: I-III. Maribor: Obzorja (Historična topografija Slovenije, 2).
Giovanni A. Capellaris, 1798: Carta tqpqgrafica di tuttq il territqriq del Friuli Gq-rizianq ed Udinese. Benetke. Zemljevid. Splet.
Ettore De Toni, 1922: Variazioni dei confini del bacino del Natisone. Rivista della Sqcieta Filqlqgica Friulana III. 24-49.
FK: Franciscejski kataster. Splet.
Jožefinski zemljevidi, 1995-2001: Slqvenija na vqjaškem zemljevidu 1763-1787. Zv. 1-7. Ur. V. Rajšp. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, Založba ZRC.
Dušan Kos, 1991: Urbarji za Belq krajinq in Žumberk: I-II. Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa.
Franc Kos, 1902-1928: Gradivq za zgqdqvinq Slqvencev v srednjem veku (dq leta 1246): I-V. Ljubljana: Leonova družba.
704
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Bertrand Kotnik, 1995: Zgodovina hiš južne Koroške: 3: Občina Bistrica v Rožu. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva družba.
Pavle Merkü, 1999a: Slovenska krajevna imena v Italiji: Priročnik/Toponimi sloveni in Italia: Manuale. Trst: Mladika.
Orts-repertorium, 1873: Orts-Repertorium von Triest und Gebiet, Görz, Gradisca undIstrien. Dunaj: s. n.
Bartolomeo de Portia, 1570: Vizitacijsko poročilo Bartolomea de Portia, opata v Možacu in apostolskega vizitatorja oglejske dieceze za avstrijski del, Biblioteca Civica Udine (citirano po: J. Höfler: Gradivo za historično topografijo predjože-finskih župnij na Slovenskem: Primorska: Oglejski patriarhat, Goriška nadškofi-ja, Tržaška škofija. Nova Gorica: Goriški muzej. 2001. 54).
Miroslav Premrou, 1929: Una descrizione della Contea di Gorizia del 1648: Dall' archivio segreto vaticano. Studi Goriziani 7. 1-10.
Simon Rutar, 1882: Zgodovina Tolminskega. Gorica: Josip Devetak.
Specijalni repertorij krajev na Koroškem, 1894. Dunaj: C. kr. centralna statistična komisija.
Giuseppe Vale, 1943: Una statistica goriziana del 1566. Ce fastu? XIX. 238-241.
Johann V. Valvasor, 1689: Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Ljubljana: J. V. Valvasor .
Pavel Zdovc, 1993: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem/Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten: Pisava, izgovarjava in naglas, vezava in sklanjatev ter izpeljava slovenskih koroških krajevnih imen. Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut v Celovcu.
--, 2008: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem. Pregledana in preurejena ter z več sto jezikovnimi imenskimi podatki razširjena žepna izdaja. Celovec: Drava.
--, 2010: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem. Razširjena izdaja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti (Razprave 2. razr., 21).
France Bezlaj, 1956-61: Slovenska vodna imena I—II. Ljubljana: SAZU.
--, 1969: Das vorslawische Substrat im Slowenischen. Alpes orientales. Ljubljana: SAZU. 19-35. Ponatis v Zbrani jezikoslovni spisi, I, 2003. Ur. M. Furlan. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 388-403.
--, 2005: Etimološki slovar slovenskega jezika: Četrta knjiga: Š—Ž. Ljubljana: Založba ZRC.
Barbara Gnausero Hofer, Ermanno Dentesano, Enos costantini, Maurizio pun-tin, 2011: Dizionario toponomastico: Etimologia, corografia, citazioni storiche, bibliografia dei nomi di luogo del Friuli storico e della provincia di Trieste. S. l.: Ribis.
Silvo Torkar, Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen
705
Dušan čop, 2007: Imenoslovje in etimologija imen. Jezikoslovni zapiski 13/1-2 (Mer-kujev zbornik). 117-125.
ESSJa 1-37-, 1974-2011-: ^muMono^u^ecKUü cnoeapb cnaemcKUx R3UKoe: npacnaemcKuu neKcmecKUü $ond: nod peda^ueü aKadeMUKa O.H. Tpyöane-ea. MocKBa: HayKa.
Franco Finco, 2003: Toponimi di origine slovena nella pianura friulana. Slovenia: Un vicino da scoprire. Ur. E. Costantini, S. Gaberšček. Videm: Societa Filologica Friulana. 539-558.
Giovanni Frau, 1978: Dizionario toponomastico Friuli Venezia Giulia. Videm: Isti-tuto per l' Enciclopedia del friuli-Venezia Giulia.
Oswald Gutsmann, 1999: Deutsch-windisches Wörterbuch mit einer Sammlung der verdeutschen windischen Stammwörter, und einiger vorzüglichem abstammenden Wörter. Klagenfurt, 1789. [Auf Slowenisch-Deutsch umgekehrt und bearbeitet von L. Karničar]. Gradec: Inštitut za slavistiko Univerze v Gradcu.
Georg Holzer, 2001: Die Slaven im Erlaftal: Eine Namenlandschaft in Niederösterreich. Dunaj: NÖ Institut für Landeskunde.
Ladislav Hosäk, Rudolf ŠrAmek, 1970: Mistni jmena na Morave a ve Slezsku I: A-L. Praga: Academia.
Myhajlo Hudaš, 1995: M. H. Xygam. yKpaiHcbKi KapnamcbKi i npuKapnamcbKi Haseu HaceneHUx nyuKmie: YmeopeHHX eid cnoe'xHCbKUx aemoxmoHHUx eidK0Mn03umnux cKoponenux ocoöoeux enacHUx iMeH. Khib: HayKOBa gyMKa.
Olga Ivanova, 2006: O. HBaHOBa: MaKedoHCKU aHmponoHOMacmuKOH (XV-XVI eex). CKonje: HBaHOBa O.
Jakob Kelemina, 1950: Ljubljana (Imenoslovna študija). Ljubljana: SAZU (Razprave 2. razr. SAZU, I.). 93-108.
Milko Kos, 1985: K postanku slovenske zapadne meje. Srednjeveška zgodovina Slovencev: Izbrane razprave. Ljubljana: SM. 170-181. Prva objava: Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani 5/6 (1930). 336-375.
Eberhard Kranzmayer, 1956-58: Ortsnamenbuch von Kärnten I-II. Celovec: Geschichtsverein für Kärnten.
Otto Kronsteiner, 1975: Die alpenslawischen Personennamen. Dunaj: Österreichische Gesellschaft für Namenforschung.
Primus Lessiak, 1922: Die kärntnischen Stationsnamen: Mit einer ausführlichen Einleitung über die kärntnische Ortsnamenbildung. Carinthia I. 1-124.
Fritz Lochner v. Hüttenbach, 2008: Steirische Ortsnamen: Zur Herkunft und Deutung von Siedlungs-, Berg-, Gewässer- und Flurbezeichnungen. Gradec: Le-ykam.
Aleksandar Loma, 1997: A. fioMa, CpncKoxpeamcKa ^eo^pa^cKa UMeHa Ha -UHa, mh. -UHe. OHOMamonowxu npun03u 13. 1-17.
706
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Maria Malec, 1971: Budowa morfologiczna staropolskich zložonych imion osobo-wych. Wroclaw idr.: Zaklad Narodowy im. Ossolinskich.
Pavle Merkù, 1999b: Spremešanje jezikov v terskem besedotvorju: Izomorfija, hete-reomorfija in polimorfija. Logarjev zbornik: Referati s 1. mednarodnega dialek-tološkega simpozija v Mariboru. Ur. Z. Zorko, M. Koletnik. Maribor: Slavistično društvo Maribor (Zora, 8). 186-201.
Pavle Merkù, 2006: Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu. Ur. M. Furlan, S. Torkar. Ljubljana: Založba ZRC.
NMP I—VI—, 1996-2005-.: Nazwy miejscowe Polski: Historia-pochodzenie-zmiany. Pod red. K. Rymuta. A-Ma. Krakov: Wydawnictwo Instytutu Jçzyka Polskiego PAN.
Luka PiNTAR, 1909: Satura. Ljubljanski zvon 29/1. 38-42.
Jana Pleskalovâ, 1998: Tvoreni nejstaršich českych osobnich jmen. Brno: Vydavatel-stvi Masarykovy univerzity.
Heinz-Dieter Pohl, 2000: Kärnten - deutsche und slowenische Namen/Koroška -slovenska in nemška imena. Österreichische Namenforschung 28/2-3.
--, 2010: Unsere slowenischen Ortsnamen/Naša slovenska krajevna imena. Celovec: Mohorjeva družba.
Antonin Profous, 1951: Mistni jména v Cechâch, jejich vznik, püvodni vyznam a zmény III. Praga: Nakladatelstvi Československé akademie ved.
--, 1957: Mistni jména v Cechâch, jejich vznik, püvodni vyznam a zmény IV. Praga: Nakladatelstvi Československé akademie ved.
--, 1960: Mistni jména v Cechâch, jejich vznik, püvodni vyznam a zmény V. Praga: Nakladatelstvi Československé akademie ved.
Fran Ramovš, 1924: Historična gramatika slovenskega jezika II: Konzonantizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.
Johann Scheinigg, 1906: Die Ortsnamen des Gerichtsbezirkes Ferlach. Sonderabdruck aus dem 56. Programme des Staats-Obergymnasiums zu Klagenfurt. Celovec: Selbstverlag des Gymnasiums.
Elisabeth Schuster, 1989, 1990, 1994: Die Etymologie der niederösterreichischen Ortsnamen, 1-3. Dunaj: Verein für Landeskunde von Niederösterreich.
SEMSNÜ 1995-2000: Slownik etymologiczno-motywacyjny staropolskich nazw osobowych, 1-6. Pod red. A. Cieslikowej, M. Malec, K. Rymuta. Krakov: Wydawnictwo Naukowe DWN: Instytut Jçzyka Polskiego PAN.
Petar Skok, 1929: Iz slovenačke toponomastike. Etnolog III. 179-195.
Marko Snoj, 2002: Adstratni in superstratni vpliv na slovensko imensko leksiko. Jezikoslovni zapiski 8/2. 41-45.
Marko Snoj, 2009: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan, ZRC.
Silvo Torkar, Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen
707
Jan Svoboda, 1964: Staročeska osobni jména a naše pri/meni. Praga: Nakladatelstvi Československs akademie ved.
Matej Šekli , 2006: Naglas nekaterih predslovanskih substratnih krajevnih imen moškega spola v slovenščini. 42. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ur. I. Novak Popov. Ljubljana: FF UL. 220-227.
—, 2008: Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici. Ljubljana: Založba ZRC.
Mate Šimundič, 1973: Značenje najstarijih slovenskih osobnih imena. Časopis za zgodovino in narodopisje 5. Maribor. 14-46.
Marko Terseglav, 1996: Uskoška pesemska dediščina Bele krajine. Ljubljana: Založba ZRC.
Silvo Torkar, 2007a: Toponim Preserje in slovansko-romansko prepletanje pripon -jane in -anum. Jezikoslovni zapiski 13/1-2 (Merkujev zbornik). 481-492.
--, 2007b: O neprepoznanih ali napačno prepoznanih slovanskih antroponimih v slovenskih zemljepisnih imenih: Čadrg, Litija, Trebija, Ljubija, Ljubljana, Biljana.
Folia onomastica croatica 16. 257-273.
Valerij L. Vasiljev, 2005: B... Bachjileb: Apxauuecmn monoHUMun Hoe^opo^cKoû 3eMMu. BennKHH HoBropog: HoBropogcKun Me^pernoHanHbin hhcthtyt oô^ecTBeHHMx HayK.
Summary
The paper provides etymologies for nine Slovene oeconyms, derived either from Slavic anthroponyms (Adlešiči, *Blaguč, Celestrina, Magozd, Negastrn, Trojane) or common nouns (Jagnjed, Prosnid, Podsinja vas).
Etymological research of Slovene toponyms often underscores the importance of the fact that the Slovene language has been shaped by language contact. The Romance-Slovene contact influenced the hybrid forms of the oeconyms Jagnjed (*Jamnik from jama 'cave') and Prosnid (*Prosenik from proso 'millet'), while the German-Slovene contact influenced the oeconyms Adlešiči, derived from the surname Adlešič (*Orlešič from *Orleša). Some oeconyms reveal their origin when other Slavic elements are taken into consideration: Negastrn (from the anthroponym *Negostryj), Celestrina (from the anthroponym *Želestryj), Trojane (from the an-throponym *Troj ); while still others are identified primarily with the help of historical records: Magozd (from the anthroponym *Domagost). The hardest task is always to challenge the conventional wisdom based on false extralinguistic assumptions: Podsinja vas (*Psinja vas from psina 'a place where many dogs are'). Resorting to the previously unknown oldest historical records enables us to tackle the essential questions of the early medieval Slovene settlement of Furlanija/Friuli: *Blaguč, today Biauzzo (from the anthroponym *Blagut).
UDK 821.163.6.09-1:821.131.1.09-1
Ana Toroš
Fakulteta za humanistiko, Univerza v Novi Gorici
PESMI SLOVENSKIH IN ITALIJANSKIH AVTORIC O TRSTU
Prispevek začrta življenjske usode slovenskih in italijanske pesnic, ki so ustvarjale v obdobju prve polovice 20. stoletja in so povezane s tržaškim prostorom, nato pa razbira stičišča in razhajanja med njimi na motivno-tematski in idejni ravni. Obenem opozarja na njihov pomen in vlogo pri oblikovanju slovenske in italijanske pesniške podobe Trsta in Tržaškega. Italijanske pesnice so na izviren način upesnile Trst v podobi mitskih, pravljičnih in epskih junakinj z namenom, da bi na simbolni ravni izpostavile pomen priključitve Trsta k Italiji. Slovenske pesnice pa so pomembno prispevale k oblikovanju pesniških simbolov slovenstva na Tržaškem med obema vojnama (Narodni dom, Bazovica).
Ključne besede: slovenska poezija, italijanska poezija, Trst, pesnice
The article outlinesthe lives of Slovene and Italian women poets who wrote poems in the first half of the 20th century and are associated with Trieste and its vicinity. It looks at their commonalities and differences at the levels of motifs, themes, and ideas.At the same time,it points out the importance and role of the women poets in forming both Slovene and Italian poetic images of Trieste and its vicinity. The Italian women poets depicted Trieste in an original way as a mythological, fairy-tale, or epical heroine, with the purpose of highlighting, on a symbolic level, the meaning of Trieste's annexation to Italy. The Slovene women poets, on the other hand, playedan important role in creatingthe poetic symbols of Slovene identityin the Trieste area between the two wars (The National Home, Basovizza/Bazovica).
Keywords: Slovene poetry, Italian poetry, Trieste, womenpoets
Zamisel za pričujoči prispevek se je porodila v sklopu raziskave o podobi Trsta in Tržaškega v slovenski in italijanski poeziji prve polovice 20. stoletja (Toroš 2011),1 saj je pregled knjižnega in periodičnega gradiva razkril opazno število manj znanih imen slovenskih in italijanskih pesnic. Dela obravnavanih slovenskih in italijanskih pesnic sicer niso imela bistveno drugačnih idejnih, motivno-tematskih in formalnih značilnosti kot dela slovenskih in italijanskih pesnikov prve polovice 20. stoletja, ki so v svojih delih spregovorili o tržaškem prostoru. Kljub temu so pesnice v poezijo vnesle nekatere izvirne podobe Trsta in Tržaškega ter sooblikovale nekatere ključne pesniške simbole tega obmorskega mesta in njegove okolice, tako da si zaslužijo podrobnejšo obravnavo.
Prispevek uvodoma prikazuje njihove življenjske usode, povezane s tržaškim prostorom, ter njihov pesniški opus s tržaško motiviko. Slednji je obravnavan s primerjalno analizo motivno-tematskih sklopov med deli slovenskih pesnic in pesnikov
1 Raziskavo je v študijskem letu 2009/2010 financiral Consorzio per lo Sviluppo Internazionale dellUniversita degli Studi di Trieste.
710
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
oziroma italijanskih pesnic in pesnikov, ob koncu sledi še osvetlitev razlik med slovenskimi in italijanskimi pesnicami.
1 Slovenske pesnice. Pesmi o Trstu in Tržaškem izpod peresa slovenskih pesnic, ki so predmet pričujoče razprave, so bile večinoma objavljene v periodičnem tisku prve polovice 20. stoletja, pretežno na Tržaškem. Ponatisa v knjižni obliki niso doživele, tako da so danes večinoma nepoznane.2 Pesmi so bile objavljene v Slovenki (1896-1902) (priloga Edinosti), Jadranki, »glasilu zavednega ženstva« (1921-1923), in Ženskem svetu, »glasilu ženskih društev v Julijski krajini« (1923-1941). Največ pesmi s tržaško motiviko so napisale in objavile v medvojnem obdobju in prvih letih po drugi svetovni vojni, tako kot pesniki. K številčnosti pesniških motivov s tržaškega območja sta botrovala družbenopolitično dogajanje na Tržaškem in takratni družbeno aktivnejši status poezije.
Slovenske pesnice so spoznavale Trst z okolico na različne načine. Nekatere med njimi so bile rojene v Trstu ali v okolici in so se med prvo svetovno vojno ali po njej z družino izselile, večinoma v Kraljevino SHS. Ruža Lucija Petelin (1906-1974) se je denimo rodila v Trstu, kot hči tržaškega poštarja, tam je obiskovala osnovno šolo, med prvo svetovno vojno se je njena družina umaknila na Dolenjsko.3 Ivo Peruzzi je v pesničinem portretu iz tridesetih let, objavljenem v Ženi in domu, zapisal, da je to »naša plaha tržaška cvetka, izkoreninjena iz svojega doma« (Peruzzi 1934: 358). Tržaška mladost pa se ne odstira le v njeni pesniški motiviki, zgodnje srečanje s tržaškim gledališčem je namreč zaznamovalo tudi njeno študijsko in poklicno pot. Takšna izseljenska usoda je verjetno doletela Ivko Vasiljevo, saj se v svojih delih z začetka dvajsetih let že s pesemskimi naslovi obrača na tržaški prostor s hrepenenjem in domotožjem. Poleg Dore Gruden (1900-1988), sestre Iga Grudna, rojene v Nabrežini, je podobna usoda izseljenstva doletela nekoliko mlajšo Gemo Hafner (1919-1996), rojeno v Trstu ob koncu prve svetovne vojne. Njen oče je bil iz Škofje Loke in je delal v Trstu kot železniški uradnik, mati pa je bila Istranka (France 1968: 198), družina se je kmalu po njenem rojstvu izselila v Kraljevino SHS, kar pa ni pomenilo dokončnega slovesa obmorskemu mestu, po koncu druge svetovne vojne se je pesnica za krajše obdobje vrnila v Trst po službeni poti, kot učiteljica in novinarka.
Drugačna je bila pot na Tržaško v primeru pesnice Mare Lamut (1884-1970), rojene v Postojni, ki se je primožila v Trst leta 1910, tu bivala do konca prve svetovne vojne in nato zaživela v Ljubljani. Podobno povezanost s Trstom odkrijemo pri Ljudmili Prunk (1878-1947), rojeni v Ljubljani, ki je Trst začela spoznavati pri štirinajstih letih, ko je odšla tja k teti in se nato poročila s tamkaj živečim Josipom Prunkom.
Izjema med temi pesnicami, ki so imele le mladostno oziroma nekajletno izkušnjo s tržaški prostorom, je Marica Gregorič Stepančič (1874-1954). Rojena je bila
2	Na to je opozorila Gema Hafner, ki je tik pred smrtjo svoje zbrane pesmi pospremila z mislijo: »Prizadevam si izdati te pesmi, saj če so raztresene po revijah, obtičijo tam kot v katakombah. Vsak besedni ustvarjalec pa želi, da njegovo delo živi, in to se uresniči le v knjižni obliki« (Hafner 2000: 112).
3	Če ni drugače navedeno, so podatki o slovenskih avtorjih povzeti iz Slovenskega biografskega leksikona in iz Slovenskega primorskega biografskega leksikona. Izpostavljeni so le biografski izseki, ki osvetljujejo vsakokratni pesemski kontekst.
Ana Toroš, Pesmi slovenskih in italijanskih avtoric o Trstu
711
v Škednju in je na Tržaškem preživela večino svojega življenja. Bila je učiteljica, kulturna delavka in popotnica (Verginella 2007: 139).
Ustvarjalki s širšega primorskega prostora sta bili Ljubka Šorli (Tolmin, 1910-Gorica, 1993) in Pavla Medvešček (Anhovo, 1905-1974, Nova Gorica). Obe sta občutili grozote prve in druge svetovne vojne in dogajanje na Primorskem v obdobju fašizma. Prvo je še posebej zaznamovala smrt moža Lojzeta Bratuža (Pirjevec 2002: 46), drugo invalidnost, ki jo je povzročila prva svetovna vojna (Valentinčič 1988: 91-93).
Splet nesrečnih okoliščin je Vekoslavo Slavec in Maričko Žnidaršič postavil v vlogo pesniških zapisovalk tragedij v tržaških zaporih v času druge svetovne vojne. Žnidaršičeva (Stari trg pri Ložu, 1914-Ljubljana, 1986) je tržaško zaporniško izkustvo iz leta 1941 upesnjevala tudi še v prvih povojnih letih. Pretresljive pesniške zapise o dogajanju na tržaškem podeželju proti koncu druge svetovne vojne je oblikovala Mihaela Maar, doma iz Boršta pri Trstu.
Pesmi o Trstu, ki so jih napisale navedene slovenske avtorice, so slogovno in oblikovno različne, več stičnih točk najdemo na motivno-tematski in idejni ravni. V prvo skupino lahko umestimo pesmi, ki opozarjajo na ogroženo slovenstvo na Tržaškem. Te se pogosto osredotočijo okoli ključnih dogodkov, ki so ostro zarezali v tržaško slovensko jedro (požig Narodnega doma, Bazovica).4 V drugo skupino lahko umestimo pesmi, nastale v medvojnem obdobju na podlagi izseljenske izkušnje in občutenja izgube »slovenskega« Trsta, tako da jih preveva bolečina ter želja po vrnitvi, katere izpolnitev je pogojena z osvoboditvijo tega prostora. Oba motivno-temat-ska sklopa sta v ospredju tudi pri sočasnih slovenskih pesnikih. V nadaljevanju bodo izpostavljeni tisti ženski pesniški teksti, ki vanju vnašajo izvirne pesniške motive in simbole tržaškega.
V prvi skupini je treba opozoriti na pesem K obletnici 13. julija, objavljeni leta 1921 v Jadranki. Avtorica, skrita za psevdonimom Rodoljubka, je bila najverjetneje Marica Gregorič Stepančič, urednica tega mesečnika (Verginella 2007: 141). Predvidevamo, da se psevdonim nanaša na pesem Simona Jenka Rodoljubki, v kateri pesnik poziva dekle, naj postane rodoljubno: »Torej dekle, brž pokaži, / da te rodo-ljubje žene« (Jenko 1986: 42). Nanaša se tudi na Jenkovo pesem Adrijansko morje, ki poje o slovanskem prebivalstvu ob Jadranski obali, ki ga je uničil »tuji meč« (Jenko 1986: 68). Jenkova pesem se začenja z verzom »Buči, morje adrijansko!«, po katerem je poznana tudi odmevna uglasbitev Antona Hajdriha Jadransko morje, objavljena 1876 (Cigoj Krstulovič 2010: 183). Pesnica je bila med prvimi, ki je upesnila požig Narodnega doma in ga preoblikovala v simbol trpečega, a upornega slovenstva na Tržaškem. Besedilo izstopa po odločnem, bojevitem tonu, upornem duhu, ki je v nasprotju s prevladujočimi elegičnimi toni ostalega sklopa slovenskih pesmi o Trstu medvojnega obdobja: »Kar je naše bilo, naše bodi, / b'li smo prvi ob Jadranski vodi! [...] Nikdar nas ne vniči [sic!] tuja sila!!« (Gregorič Stepančič 1921: 6-7). Pesnica obenem med prvimi uvaja v slovensko poezijo metaforičen postopek prikazovanja
4 Narodni dom v Trstu, osrednji sedež slovenskih društev, požgan v fašistični akciji 13. julija 1920 (Kacin Wohinz 2000: 29). Prvi tržaški proces je potekal v Trstu septembra 1930. Posebno sodišče za zaščito države je izreklo štiri smrtne obsodbe. Obsojeni so bili ustreljeni na bazoviški gmajni in so med prvimi smrtnimi žrtvami fašistične justice (Kacin Wohinz 2000: 73).
712
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
drugega5 (Italijanov) na Tržaškem: »Neronovi potomci«, »blaznobesni gospodarji novi«, »trimogi«, »tujski bes« in »tuja sila«.
Prizadevanje po obstoju slovenstva in slovanstva na Tržaškem je sicer značilno tudi za starejše pesmi Marice Gregorič Stepančič, npr. Prolog (Slovenski branik 1912): »Krivičnik več ne bode svojih vrst / bogatil s trupli našega zaroda, / saj to so tudi naša tla ... saj Trst / i našega slovanskega je roda!« (Gregorič Stepančič 1912: 123). Pesem je bila napisana za proslavo 25-letnice podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda v Trstu in bila deklamirana v tržaškem Narodnem domu (Lavrenčič-Lapajne 1978: 15).
Poleg pesniškega simbola tržaškega Narodnega doma so se v poeziji tega obdobja utrdili še nekateri drugi simboli slovenstva na Tržaškem. Pri oblikovanju le-teh je odigrala pomembno vlogo Ljubka Šorli, ki je v pesmi Bazoviškim žrtvam v spomin (šoRLi 1973: 84-85) dogodke prvega tržaškega procesa prelevila v pesniški simbol kmalu po tragičnem dogodku, leta 1931. Ta simbol v slovenski poeziji o Trstu prevladuje vse do sredine prejšnjega stoletja.
Na tedanje dogodke na Tržaškem se nadalje veže pesem Pavle Medvešček Tiger (1939): »Tiger, zver pragozda. / TIGR, nekaj domoljubov, / ki sebi obljubili so, / da zmaja črnega, / ki narod naš pogublja, / z Jurjevo močjo uniči. / Zato TIGRU temu dajte hrane, / da postane zver« (Medvešček 1988: 19).
Besedilo ima večplastni pomen. Na jurjevo se po ljudskem koledarju začne pomlad, v pesemskem svetu tako lik sv. Jurija oznanja osvoboditev slovenstva, zmago nad zlom in nasiljem. Na drugi strani je v krščanski umetnosti značilna zmagovita podoba sv. Jurija v boju z zmajem (Smolik 2000: 184-85). Pesem to podobo vzporeja s tigrovci v zmagovitem boju s »črnim zmajem«, torej s fašizmom v Italiji. Obenem potegne vzporednico še med tigrovci in tigrom, bralce pa nagovarja, naj jih podprejo, da bodo postali zmagoviti kot tiger.
V obdobju med obema vojnama so brezposelnost, revščina in vse večji politični pritiski številne Slovence na Tržaškem, med njimi je bilo veliko izobražencev, prisilili, da so se izselili (Kacin wohinz 2000: 42-45). Med tistimi, ki so svoje domotožje in bolečino zaradi zatiranja slovenstva v domačem kraju vpletli v pesniške verze, so tudi avtorice. Pesniška podoba Tržaškega je v teh pesmih po eni strani idealizirana, vezana na otroštvo in mladostniški spomin prve ljubezni. Po drugi strani to poezijo prežemata upanje na osvoboditev tržaškega prostora in želja po vrnitvi. S takšnim pesniškim pogledom se na Trst obrača Ivka Vasiljeva v pesmi Hrepenenje (Jadranka): »Kako srce mi hrepeni / v tiho ljubko vas! / Kako pogled objel bi / vnovič južni kras. // Tam pljuska morje z vedro melodijo / morje v bajni svet - - / tam na brežini skaloviti / našla bi zgubljeni cvet« (Vasiljeva 1922: 65).
Motivno-tematsko, idejno, pa tudi oblikovno je tej pesmi podobno še eno pesniško besedilo Domotožje (Vasiljeva 1923: 138).
Želja po vrnitvi na osvobojeno tržaško ozemlje je stalnica slovenske poezije o Trstu tudi še v štiridesetih letih 20. stoletja. Domiselni prikaz te tematike, z osrednjim motivom svetilnika, prinaša pesem Tržaški svetilnik (Razgledi) Geme Hafner, ki je bila napisana v Bosanski Gradiški leta 1942. V njej pesnica predstavi mesto v noči, ki je zaradi številnih luči »kot v morju plavajoča zvezda« (Hafner 1947: 356).
5 »Drugi« označuje tujo (opazovano) kulturo. Več o tem Beller 2007.
Ana Toroš, Pesmi slovenskih in italijanskih avtoric o Trstu
713
Pesničin pogled nato sledi svetlobnim pramenom svetilnika, ki osvetljujejo morje in kopno. Ustavijo se ob domačih ribiških vaseh in na simbolični ravni prinašajo upanje trpečemu slovenstvu na Tržaškem. Pesnica si želi, da bi svetloba svetilnika segla vse do daljne tujine, od koder se oglaša, in tudi njej prinesla žarek upanja (Hafner 1947: 356).
Znotraj te skupine pesnic, ki so na tržaški prostor zrle iz »tujine«, moramo omeniti še dve avtorici, ki sta se oglasili v prvih povojnih letih. Dora Gruden je sicer pesniško zbirko Rdeče kamelije izdala že v tridesetih letih, vendar v njej ni izrecno prikazovala tržaškega prostora z izjemo pesmi Komu, v kateri zapiše: »Kaj moja je pesem v tem času? / Kapljica iz morja brezmejne bolesti, / vzdih le neslišen v procesiji na cesti: / Bog dobrotljivi, prisluhni tožečemu glasu! [...] Pa kaj, če le mojim očem prečrno se vidi? / Ah, ne - niso zgolj duše bolni prividi: / pretežko zares je nam bednim na Krasu!« (Gruden 1932: 44).
Toliko bolj osrednja je usoda Slovencev na Tržaškem po drugi svetovni vojni6 v pesemskih ciklih Beograjska pisma (1-8) (1945) in Na bratovem grobu (1-6), objavljenih v letih 1949 in 1950 v Razgledih.
V tem povojnem vzdušju se je s svojimi pesmimi obračala na Trst Marička Žni-daršič, ne le s pesmijo Jutri bo pomlad (Razgledi), ki je bila napisana »Igu Grudnu v spomin« (Žnidaršič 1949: 413), temveč tudi s pesmijo Najina pesem iz pesniške zbirke Človek in zemlja (1953). Gre za uvodno pesem navedene zbirke, kar še dodatno podkrepi pomen, ki ga je pesnica dodelila tržaškemu prostoru:
Strune srca / sem uglasila na tvojo ljubezen, / ti sam pa uglašen si / na novi, veliki čas. / Daj mi roko, / prisloni k obrazu obraz / in pesem zapojva! / Pesem, / ki je nihče preglasil ne bo. [.] /P/pesem, ki bo zadela / ob sinjo tržaško obalo / in bo z galebi zakričala / v razžarjeno noč: / Človek ob morju, / v trpljenju, glej, zrastla bo moč, / in če je nimaš, / iz tal, iz morja jo izkoplji! (Žnidaršič 1953: 5).
Mara Lamut je o Tržaškem spregovorila v zbirki iz leta 1935 z naslovom Breze in bori. Breze simbolizirajo Belo krajino, kjer je pesnica službovala kot učiteljica, bori kraški svet. Njena pesniška podoba Tržaškega se izrisuje na podlagi slikovite obmorske motivike, ki se ne omejuje le na najpogostejše pesniške motive tržaškega morja, kraških borov in burje. V njenih verzih prav tako močno zaveje vonj po rožmarinu, zasliši se šumenje školjk, izrišejo se samotna obala, divje morje in zeleneče oljke (Lamut, 1935), kar kaže na pesničino globoko občutenje tega prostora.
Njena lirika je združevala obe smeri slovenskega pesništva o Tržaškem prve polovice 20. stoletja, tisto, ki je v kritičnem tonu in z bolečino spregovorila o konkretnih družbenopolitičnih dogodkih na Tržaškem, kot tudi tisto, ki je na tržaški prostor pogledala z očmi izseljenca, z razbolelim domotožjem in idiličnim pogledom. V prvo skupino se pesnica umešča prek simbola Bazovice v pesmi Križi ...: »Joj, kako je
6 Junija 1945 je bilo sporno ozemlje od Trbiža do Pulja razdeljeno na cono A Julijske krajine (kamor je spadal Trst), z zavezniško vojaško upravo, in cono B Julijske krajine, z vojaško upravo JA, tako da so bili primorski Slovenci mesec dni po koncu vojne na novo razdeljeni (Kacin Wohinz 2000: 109-112). Tržaški Slovenci so bili nato vključeni v cono A Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) (občine Trst, Milje, Dolina, Repentabor, Zgonik, Devin-Nabrežina), ki je bila pod začasno anglo-ameriško vojaško upravo. Leta 1954 je bila cona A STO priključena k Italiji (Kacin Wohinz 2000: 119-145).
714
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
križ ogromen, / ki nad Kras se je povzpel! / Vrh se v zvezde je zadel, / prečnica od Bazovice / tja do Pulja sega ...«7 (Lamut 1935: 69). Iz druge skupine gre zaradi bogate motivike izpostaviti pesem Smo otroci iz dežele Lepe Vide:
Vzeli so nam rodno zemljo, / vzeli nam svobodna vesla, / težka je usoda, dragi bratje, / v vaše kraje nas zanesla. // Smo otroci iz dežele Lepe Vide, / iz dežele rož in sonca, / iz dežele tihih borov, / iz dežele belih jader, / iz dežele sivih skal, / kjer na večer zlato sonce / sprejme hladen morski val. // Kdor še ni ponoči begal / sredi tujih in neznanih cest, / kdor nad lastnim se brezdomstvom / bridko ni razjokal - / ta ne ve, kaj je bolest ... (Lamut 1935: 65).
V	njeni pesniški ustvarjalnosti izstopa motiv pristanišča (v pesmi Pristan), ki je sicer značilen za pesnike (denimo pri Srečku Kosovelu, Stanu Kosovelu in Janku Samcu). Navedena pesem se neposredno ne sklicuje na tržaški prostor, kljub temu lahko nanj sklepamo iz pesemskega konteksta, saj je pesnica skoraj deset let preživela v Trstu, na tržaški prostor pa se neposredno sklicujejo nekatere druge pesmi iz obravnavane zbirke. Poleg tega pesnica začrta podobo mednarodnega pristanišča, kakršno je bilo tržaško: »V pristan zaveten ladje iz daljav hite, / po dolgi vožnji si žele pokoja; / zasidrane še lahko valove - / to je spomin objadrane zemlje« (Lamut 1935: 41). Pri tem lahko ugotovimo, da za razliko od pesnikov, ki so pristanišče povezovali s socialno stisko tamkajšnjih delavcev na eni strani in z navdušenostjo nad pristaniškimi stroji ter mogočnimi ladjami na drugi strani, pesnici služi podoba pristanišča kot izhodišče za osebno izpoved. Druga kitica pesmi namreč poveže uvodno podobo pristanišča s spomini lirskega subjekta v »dobi rožmarina«: »Ko zrem na varen, ladij poln pristan, / zablodi duša v dobo rožmarina; / za hip pretrese silen jo orkan, / ki je divjal mi čez mladostno plan« (Lamut 1935: 41). »Rožmarin« vnaša v verze vonj in vzdušje mediteranskega prostora, »orkan« pa najverjetneje napoveduje prvo svetovno vojno, ki je pesnici onemogočila življenje v tržaškem prostoru.
Ne glede na navedene motivno-tematske sklope je treba poudariti, da posebno pesniško moč izžarevajo tisti tržaški verzi, v katerih pesnica gradi prvoosebno izpoved v prepletu podob iz obmorskega sveta brez navezav na aktualno problematiko slovenstva na Tržaškem. Slednji so ravno zaradi nezavezanosti političnemu kontekstu posebnost znotraj sočasne slovenske lirike o Tržaškem.
V	pesmi Moj nagelj pesnica npr. prek simbola dehtečega nageljna evocira spomin na ljubezen, vezano na tržaški prostor: »Moj nagelj, ki se z okna vije, / se v jasno noč je razdehtel [...] Vse spi ... A čuj, odkod je vstalo / to težko, bučno valovanje - / kot da se morje je zagnalo / visoko v veličastno skalo!? - // So bile to polnočne sanje? - // Ne, bil je le spomin - na tebe, morje in Devin .« (Lamut 1935: 35). Subtilni opisi ljubezenskih občutij vpetih v obmorski svet se nadalje izrisujejo v pesmi Ob Jadranu .:
Izza obrisa kraške gore / je dvignil roke mrak teman, / zbudil po linah sveti ave - / in dalje šel čez morsko plan. /./ In veslo ribiču omahne, / zaupno v daljo vpre oči - / večernica v škrlatu zarje / tako prečudežno plamti ... // Pomorske vile - bele megle / počasi v sprevod se vrste, / a moje duše sveta pesem / pozdravlja jih - in z njimi gre ... (Lamut 1935: 55).
7 Že leto pred prvim tržaškim procesom, leta 1929, je Posebno sodišče za zaščito države zasedalo v Puli in izreklo smrtno obsodbo (Kacin Wohinz 2000: 73).
Ana Toroš, Pesmi slovenskih in italijanskih avtoric o Trstu
715
2 Italijanske pesnice. V italijanščini pišoče pesnice so bile večinoma rojene Tr-žačanke. Najstarejša med njimi je bila Elda Gianelli (1856-1921), uveljavljena pesnica in literarna kritičarka, dovzetna za moderne literarne tokove in sodobna družbena vprašanja (Curci 1993: 97-115). Tržačanka Ketty Daneo, s pravim imenom Enrica Bon, je najmlajša obravnavana pesnica, rojena že v 20. stoletju, leta 1908 (Curci 1993: 368; Maier 1991: 1658).
Večino je zaradi iredentističnih teženj med prvo svetovno vojno doletela usoda pregnancev, denimo odmevno avtorico Ido Finzi (Haydee) (1867-1946), ki je leta 1935 rodnemu mestu posvetila pesniško zbirko Rime di Trieste e d'una vita (Rime o Trstu in nekem življenju). V vojni vihri je prebegnila v Bologno in nato v Milan. Vnovično pregnanstvo jo je doletelo v drugi svetovni vojni, tokrat zaradi judovskega porekla (Curci 1993: 135, 147). Zaporniško izkušnjo je doživela skoraj dvajset let mlajša Maria Gianni (1886-1943), učiteljica italijanščine in nemščine na liceju Se-condo Liceo femminile di Trieste. Zaradi politične pesmi Ho visto (Sem videla), ki je izražala težnjo po italijanskem Trstu (Gianni 1919: 69), je bila namreč med prvo svetovno vojno v zaporih v Trstu in v Ljubljani, kar je leta 1919 upesnila v zbirki Alto tradimento (Veleizdaja) (Curci 1993: 234-235). Manj tragična je bila izkušnja Nelle Dorie Cambon (1872-1948), hčere pesnice Elise Tagliapietra Cambon, ki je krajši čas živela zunaj Trsta, na Dunaju, kamor je odšla kot soproga politika Constantina Dorie, pregnanega iz Trsta v zadnjih letih pred razpadom Avstro-Ogrske (Curci 1993: 35, 39). Podobno se je Gilda Steinbach Amoroso, rojena 1877, med prvo svetovno vojno z družino preselila v Gradec, umrla je v Milanu leta 1945 (Curci 1993: 366).
Iz te skupine pesnic izstopa po svojem izkustvu tržaškega prostora Istranka Lina Galli (Poreč, 1899-Trst, 1993), ki je v Trst prišla v tridesetih letih in ostala v njem dolgo let kot osnovnošolska učiteljica (Curci 1993: 367). Čisto posebna je bila življenjska pot Bice Polli (1898-1989), ki se je rodila v Trstu v premožni družini arhitektov. Kmalu po poroki se je ločila, naučila madžarskega jezika, prevzela madžarsko državljanstvo in bila vse do leta 1943 zaposlena na madžarskem konzulatu v Trstu (Consolato d'Ungheria a Trieste), kar ji je omogočilo finančno neodvisnost (Curci 1993: 367-368).
Pesnice so bile večinoma rojene v drugi polovici 19. stoletja. Povečini so bile izo-braženke iz meščanskih družin, ki jih je oblikovalo šolanje na ženskih licejih v Trstu, Civico Liceo femminile (ustanovljen v letih 1881/82) in Secondo Liceo femminile (1913), ki sta vzgajala v duhu italijanskega iredentizma (Curci 1993: 154), kar vsaj deloma pojasnjuje njihova številna pesniška besedila s podobo »italijanskega Trsta«.
Pesmi o Trstu in Tržaškem torej izražajo željo po osvoboditvi Trsta izpod Av-stro-Ogrske, tako kot sočasna dela italijanskih pesnikov. Željo po »odrešenem Trstu« avtorice upesnjujejo prav tako bojevito kot pesniki, včasih celo s preveliko mero čustvenosti. Intenzivno občutje sreče tako napoveduje pesem Ide Finzi (Haydee) Quel giorno! (Tistega dne!), s podnaslovom »A una triestina, giugno 1915« (Tržačanki, junija 1915): »Sorella, come faremo / allor che venga il momento / a non morire di gioia«8 (Finzi 1935: 36). Pesem iste avtorice XVIII agosto (18. avgust) iz leta 1919 je prostor skrajne žalosti zaradi protiitalijanskih demonstracij: »Diciotto agosto! Oh,
8 »Sestra, kaj bomo storili, / ko pride trenutek, / da ne umremo od sreče«. (Vsi nepripisani prevodi v opombah so avtoričini.)
716
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
quanto / dolore, o mia Trieste, / rïevocato in queste / due parole soltanto!«9 (Finzi 1935: 62).
Pesnice so tako kot pesniki tematizirale prisotnost drugega (Slovencev oziroma Slovanov v Trstu)10 in mu dodelile vlogo pesemskega antagonista, ki ovira prizadevanja za italijanski Trst. V sonetu Elde Gianelli Tramonto triestino (Tržaški zaton) npr. zvonjenje zvonov cerkve svetega Justa v brk grožnjam barbarskega drugega pritrjuje latinskosti mesta: »Dolce squillare di campane a sera / dal colle di San Giusto a l'Adria in faccia / ne l'aer lieto in nova primavera! // Non la vostra armonia forse risponde / trionfante a ogni barbara minaccia: / Latina qui la terra, il cielo e l'onde?«11 (Gianelli 1910: 52).
V času prve svetovne vojne ali v prvih povojnih letih so nekatere pesnice našle pesniško snov v lastni izkušnji pregnanstva, ki je v podobo Trsta vnesla elemente domotožja. Tako denimo Ida Finzi (Haydée) v pesmi Due piccole profughe (Dve mali begunki): »Son trenta mesi appunto adesso, anch'io / lasciar dovetti il mio soave nido: / e al bel mar di Trieste ho detto addio / con doloroso grido«12 (Finzi 1935: 51). Poleg tega je vojna postavila številne ženske v vlogo bolniških sester. Ta izkušnja se razodeva v opisih ranjenih vojakov v boju za »osvoboditev Trsta«. V pesmi Ai feriti di un ospedale di Milano (Ranjenim v bolnici v Milanu) tako beremo: »Oh, se voi lo sapeste - soldati italiani, / che sogni ardenti e vani - sognô per voi Trieste!«13 (Finzi 1935: 53).
Večjo mero izvirnosti in umetniške prepričljivosti so italijanske pesnice pokazale v predelavi nekaterih ustaljenih pesniških motivov z začetka stoletja. Med njimi je bila še posebej privlačna prispodoba priključitve Trsta k Italiji, prikazana v poroki med žensko iz Trsta in moškim iz Italije.14 Maria Gianni je Trieste kot zaljubljeno nevesto (»Trieste come sposa innamorata«) upodobila v pesmi L'attesa (Pričakovanje) ter podobo nadgradila z motivom sinov, ki jih Trieste namenja »Rimu«: »O Roma, o Italia, o Patria unica e grande, / nelle tue mani il fato nostro sta: / con quell'ardore che dai cuor s'espande / Trieste i figli e l'avvenir ti dà«15 (Gianni 1919: 21).
Domiselna je bila v preigravanju tega pesniškega motiva Nella Doria Cambon, ki je v pesmi Ad Emanuele Filiberto di Savoia, duca d'Aosta, nell'ora della reden-zione (Emanuelu Filibertu Savojskemu, vojvodi Aoste, ob uri osvoboditve) posegla v italijansko epsko tradicijo. Trieste v tem primeru namreč ne nastopa v vlogi
9	»Osemnajsti avgust! Oh, koliko / bridkosti, o, moj Trst, / obujene v teh / dveh besedah samó.«
10	Italijanski pesniki upesnjujejo Slovence pod izrazoma »Slavo« in »Sloveno«. O podobi Slovanov v italijanski poeziji gl. tudi Pizzi 2007: 114-116.
11	»Milo zvonjenje zvonov v večeru, / od griča Sv. Justa vse do Jadrana, / v blaženem zraku, v novi pomladi! // Mar ne vaša ubranost odgovarja / radostno vsaki barbarski grožnji: / Latinska je tukaj zemlja, morje in valovi?«
12	»Sedaj je točno trideset mesecev, tudi jaz / sem morala zapustiti svoje milo gnezdo: / in lepemu morju tržaškemu sem rekla zbogom / z žalostnim krikom.«
13	»Oh, če bi vi vedeli - italijanski vojaki, / kakšne goreče in prazne sanje - sanjal je Trst za vas!«
14	Pesniki so izhajali iz narave italijanskega jezika, ki dopušča igro pomenov znotraj dvojic ženska - mesto in ženska - Trst. V italijanščini sta namreč besedi »citta« (mesto) in »Trieste« (Trst) ženskega spola.
15	»O, Rim, o, Italija, o, domovina edina in velika, / v tvojih rokah naša usoda stoji: / s tistim žarom, ki iz src se širi, / Trst ti sinove in prihodnost dá.«
Ana Toroš, Pesmi slovenskih in italijanskih avtoric o Trstu
717
pasivnega ženskega lika, ki čaka, da jo odreši italijanski junak, pač pa jo pesnica primerja z junakinjo Bradamante iz renesančnega viteškega epa Lodovica Ario-sta Orlando furioso,16 ki se po številnih zapletih poroči z Ruggierom. Bojevnica Trieste si vzporedno s to literarno predlogo izbojuje poroko s članom italijanske kraljeve družine: »Di gesta grave ell'è Tergeste, ell'è / Bradamante guerriera e fu reina, / e fu l'anima sua piena di Te, / e fu notte di speme e di ruina«17 (Doria Cambon 1930: 177).
Omeniti gre še eno varianto tega ljubezenskega motiva pri pesnici Mariji Gianni. Naslov La città magica (Magično mesto) aludira na Trst, med drugim je v pesmi omenjen tudi kot »la città bianca« (belo mesto) (Gianni 1919: 55). Kot je pesnica poudarila s podnaslovom »ai giornalisti tedeschi« (nemškim novinarjem), je pesem napisana kot nagovor nemškim novinarjem, katerim pesnica v sklepnih kiticah sporoča, da je Trieste le navidezno podobna Trnuljčici. Po vitezovem poljubu se je namreč prelevila v Valkiro18 in si bo v odločilni bitki izbrala svojega osvoboditelja: »Disse un di voi: ,Trieste dorme immemore, / come si narra della Rosaspina.' / Ebbene si: ma venne una mattina / che il cavalier d'un bacio la destô! // Sta, se volete, come la Walkiria / In un cerchio di fiamme alte roventi; / ma quando spunta il giorno dei portenti / saprà destarsi a chi la liberô«19 (Gianni 1919: 58-59).
Glede na okoliščine, ko je pesem nastala, lahko ugotovimo, da prihod »viteza« in »osvoboditelja« simbolizira italijansko zavzetje Trsta.
V poeziji italijanskih tržaških pesnic je bila zelo priljubljena motivika Miramara, ki so ga prikazovale po vzoru Carduccijeve ode Miramar (1878). V njej se Carducci posveti življenju Ferdinanda Maksimilijana, brata cesarja Franca Jožefa, in njegove žene Šarlote Belgijske, ki sta živela na gradu Miramar. V odi se napoveduje tragičen konec idealiziranega mladega para, saj bodo Ferdinanda Maksimilijana v Mehiki, kamor potuje kot bodoči vladar, usmrtili, lepa in zaljubljena Šarlota pa bo zblaznela (Carducci 1998: 483-486).
Avtorji so tako zasnovano Carduccijevo odo, ki opozarja tudi na vlogo Ferdinanda kot nedolžne žrtve za vsa hudodelstva njegovih prednikov v Mehiki, motivno nadgradili z opisi prevlade italijanskega duha nad nekdanjo habsburško rezidenco. Pesnice so se na drugi strani osredotočile na tragično ljubezensko zgodbo, posebej na lik Šarlote Belgijske. Elda Gianelli je bila s pesmijo Miramar iz leta 1915 ena prvih, ki je spregovorila o Miramaru in se pri tem uvodoma neposredno obračala na Carduccijevo obravnavo tega dogodka: »Miramar, le tue torri che apparvero / attedïate a Carducci / sotto il cielo piovorno io le vedo / nel sol pieno«20 (Gianelli 1915: 15).
Za konec se moramo ustaviti še ob posebnem, svežem pesniškem izrazu Bice Pol-li, »di gusto semplice« (»neizumetničene narave«) (Curci 1993: 368), ki je napovedoval novo, moderno poetiko, kasneje značilno za deset let mlajšo someščanko Enrico
16	Več o tem Bondanella 1996: 21.
17	Junaška je Tergeste, ona je / bojevnica Bradamante in bila je kraljica / in bila je njena duša polna Tebe / in bila je noč upanja in uničenja.«
18	Valkire, iz skandinavske mitologije, povezane z bogom Odinom, med ubitimi bojevniki izbirale tiste, ki bodo odšli v Valhall, tam stregle pijačo (Orchard 1997: 172).
19	Eden med vami je rekel: »Trst spi brez spomina, / kot se pripoveduje o Trnuljčici«. / No, to je res: toda prišlo je jutro, / ko jo je vitez s poljubom zbudil! // Stoji, če hočete, kot Valkira / v krogu plamenov visokih, žarečih; / toda ko napoči dan čudežev, / se bo zbudila ob svojem osvoboditelju«.
20	»Miramar, tvoji stolpi, ki so se zdeli / dolgočasni Carducciju, / pod deževnim nebom meni se kažejo / v čistem soncu.«
718
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Bon (Ketty Daneo), v pesniški zbirki Al di la del fiume (Onkraj reke) iz leta 1950. Pesnici dopuščata v svojih delih več interpretativne svobode kot njune predhodnice, kljub temu družbeno dogajanje vdira v njuno intimno občutenje rodnega mesta: »La mia citta, supina, / nell'aria cilestrina, / diademi d'oro ha in se. / Salmastra e la marina, / ma torno sola, ahime«21 (pesem Diademi, Polli 1940: 15); »O nome d'ali spiegate nel vento / o mia citta, / non lontano rivolgero i miei passi, / non altri saranno i sassi / che i tuoi / dai viottoli alle aspre salite«22 (pesem Alla mia citta(Mojemu mestu), Daneo 1950: 12).
3 Primerjava. Med slovenskimi in italijanskimi avtoricami obstajajo razlike na idejni in motivno-tematski ravni, bile so namreč na različen način vpete v tržaški prostor. Slovenske pesnice so se večinoma izselile s Tržaškega po prvi svetovni vojni, medtem ko so bile italijanske pesnice pregnane s Tržaškega pred prvo svetovno vojno ali med njo. Pregnanstvo je italijanske avtorice pesniško zaznamovalo le v manjši meri, z motiviko begunstva in ranjenih vojakov v bolnišnicah. Bolj je izseljenska usoda opazna v delih slovenskih pesnic, v domotožju in želji po vrnitvi na osvobojeni tržaški prostor.
Italijanskim pesnicam je Trst z okolico pesniško zanimiv predvsem v času pred njegovo priključitvijo k Italiji, slovenske pesnice pa se v pesmih obračajo nanj po tem dogodku, v želji, da bi s pesniškimi upodobitvami uspele opozoriti na usodo slovenstva na Tržaškem. Trst je bil torej za pesnice zanimiv predvsem tedaj, ko je bilo treba utrditi v njem vlogo slovenstva oziroma italijanstva. Večina pesmi o Trstu je bila tako zaznamovana z zunajliterarno, politično tendenco, pogosto na škodo umetniške moči pesemskega teksta.
Družbeno angažirano vodilo pri pisanju je nadalje vplivalo na to, da sta bili v obdobju 1900-1950 dejavni dve generaciji pesnic. Italijanske pesnice so večinoma rojene med leti 1850-1900 in tako nekoliko starejše od slovenskih, saj jih je bila več kot polovica rojenih šele po letu 1900. Ta generacijska razlika se kaže v njihovih poe-tikah, saj so slovenske pesnice pogosteje posegale po sodobnejših pesniških oblikah, prostem verzu, medtem ko so italijanske večinoma uporabljale tradicionalne forme pesniškega izraza. Ob tem ne gre prezreti, da je odločitev za antične pesemske oblike na italijanski strani izhajala iz želje po prikazovanju rimsko-italijanske tradicije mesta.
V veliki večini so bile pesnice izobražene, med njimi so bile učiteljice in kulturne delavke. Drugačne družbenopolitične okoliščine, v katerih so pesnice ustvarjale, so verjetno vplivale na dejstvo, da so italijanske pesnice izdale pesniške zbirke, medtem ko so bile pesmi slovenskih ustvarjalk navadno natisnjene v knjigi šele v drugi polovici 20. stoletja, nekatere celo po njihovi smrti.
21	»Moje mesto, uklonjeno, / v zraku sinjem, / zlate diademe v sebi ima. / Solnata je marina / a vračam se sama, žal.«
22	»O ime s krili, razpetimi v vetru, / o moje mesto, / daleč ne bom usmerila svojih korakov, / ne bodo drugi kamni / kot tvoji, / od stezic do strmih poti.«
Ana Toroš, Pesmi slovenskih in italijanskih avtoric o Trstu
719
Viri in literatura
Giosue Carducci, 1998: Tutte le poesie. Ur. R. Gibellini. Rim: Grandi Tascabili Eco-nomici Newton (I Mammut, 65).
Ketty Daneo, 1950: Al di la del fiume. Siena: Maia.
Nella Doria Cambon, 1930: Canti dello zodiaco. Bologna - Rocca S. Casciano: L. Cappelli.
Ida Finzi, 1935: Rime di Trieste e d'una vita. Trst: C. Moscheni e C.
Elda Gianelli, 1910: Il libro delpassato. Trst: Tip. Giovanni Balestra.
--, 1915: Lyrica: libere, sonetti, rime. Ferrara: Taddei.
Maria Gianni, 1919: Alto tradimento. Bologna - Trst - Rocca S. Casciano: Cappelli.
Marica Gregorič Stepančič , 1912: Prolog (pesem za 25-letnico podružnice CMD v Trstu). Slovenski branik: Vestnik naših pokrajin 6. 122.
--, 1921: K obletnici 13. julija. Jadranka 1/7. 6-7.
Dora Gruden, 1932: Rdeče kamelije. Ljubljana: Belo-modra knjižnica.
--, 1949: Beograjska pisma (1-8). Razgledi 4. 461-64.
--, 1950: Na bratovem grobu (1-6). Razgledi 5. 121-23.
Gema Hafner, 1947: Tržaški svetilnik. Razgledi 2. 356.
--, 2000: Mozaik srca. Ur. M. Škorjanec Kosterca. Maribor: Mariborska literarna družba.
Simon Jenko, 1986: Zbrano delo I. Ur. F. Bernik. Ljubljana: DZS (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev).
Mara Lamut, 1935: Breze in bori. Ljubljana: Belo-modra knjižnica.
Pavla Medvešček, 1988: Kamnite misli. Ur. A. Valentinčič. Nova Gorica: Goriška knjižnica Franceta Bevka.
Bice PoLLi, 1940: Il raggio oltre la fronda: liriche. Videm: Tip. D. Del Bianco.
Ljubka Sorli, 1973: Izbrane pesmi. Ur. M. Brecelj. Gorica: Goriška Mohorjeva družba.
Ivka Vasiljeva, 1922: Hrepenenje. Jadranka 6. 65.
--, 1923: Domotožje. Jadranka 3/9. 138.
Marička Žnidaršič, 1949: Jutri bo pomlad. Razgledi 4 . 413-14.
--, 1953: Človek in zemlja. Koper: Primorska založba.
Cassell dictionary of Italian literature. Ur. P. Bondanella idr., 1996: London: Cas-sell.
Nataša Cigoj Krstulovič , 2010: Mediteran kot vir navdiha? Zbirka Jadranski glasovi (1876) Antona Hajdriha. Mediteran - vir glasbe in hrepenenja evropske roman-
720
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
tike in moderne: Glasbeni dogodki, mednarodni muzikološki simpozij, spremljevalne prireditve. Ur. P. Kuret. Ljubljana: Festival. 177-90.
Roberto Curci idr., 1993: Bianco, rosa e verde: Scrittrici a Trieste fra '800 e '900. Trst: Lint.
Planina France, 1968: Gema Hafner. Loški razgledi 15. 198.
Gema Hafner, 2000: Prikaz literarne dejavnosti. Gema Hafner: Mozaik srca. Ur. M. Škorjanec Kosterca. Maribor: Mariborska literarna družba. 111-12.
Imagology: The cultural construction and literary representation of national characters: A critical survey. Ur. M. Beller idr., 2007: Amsterdam - New York: Ro-dopi (Studia Imagologica: Amsterdam Studies on Cultural Identity, 13).
Milica Kacin Wohinz in Jože Pirjevec, 2000: Zgodovina Slovencev v Italiji 18662000. Ljubljana: Nova revija (Zbirka Korenine).
Milena Lavrenčič-Lapajne , 1978: Marica Gregorič-Stepančič. Milena Lavrenčič-La-pajne idr.: Marica Gregorič-Stepančič: Ob poimenovanju osnovne šole pri Sv. Ani v Trstu. Trst: ZTT. 7-28.
Leto svetnikov, 2. Ur. M. Smolik. Celje: Mohorjeva družba.
Bruno Maier, 1991: Note bio-bibliografiche. Scrittori triestini del Novecento. Ur. B. Maier. Trst: Lint. 1651-82.
Andy Orchard, 1997: Cassell dictionary of Norse myth and legend. London: Cas-sell.
Ivo Peruzzi, 1934: Ruža Lucija Petelinova in še kaj. Žena in dom 5/10. 358.
Marija Pirjevec, 2002: Poezija skupne in osebne usode. Pogovori srca. Ur. M. Mer-cina. Nova Gorica: Slavistično društvo. 43-52.
Katia Pizzi, 2007: Trieste: Italianita, triestinita e male di frontiera. Bologna: Gedit.
Ana Toroš, 2011: Podoba Trsta in Tržaškega v slovenski in italijanski poeziji prve polovice 20. stoletja. Nova Gorica: Univerza v Novi Gorici.
Antonija Valentinčič, 1988: Spremna beseda. Pavla Medvešček: Kamnite misli. Ur. A. Valentinčič. Nova Gorica: Goriška knjižnica Franceta Bevka. 91-93.
Marta Verginella, 2007: Marica Gregorič Stepančič. Pozabljena polovica. Ur. A. Šelih idr. Ljubljana: Založba Tuma. 139-41.
Summary
The idea for the article originated in the research of the image of Trieste and its vicinity in the Slovene and Italian poetry of the first half of the 20th century. The review of poetry books and poems published in periodicals revealed a significant-number of less-well-known Slovene and Italian women poets. Although the ideas, motives, themes, and formal characteristics of their poems related to Trieste do not significantly differ from the poems by Slovene and Italian male poets, they intro-
Ana Toroš, Pesmi slovenskih in italijanskih avtoric o Trstu
721
duced into poetry some original images of Trieste and its vicinity and poetic symbols of the littoral region.
In the first part, the article outlines the lives of women poets associated with Trieste and its vicinity. It then focuses on their poetry related to Trieste by analysing and comparing the motifs and themes employed by Slovene female and male poets on the one hand, and by Italian female and male poets on the other. The article also illuminates the differences in the poetic image of Trieste created by the Slovene compared to the Italian women poets.
Slovene and Italian women poets often wrote poems based on their experience as emigrants and exiles from Trieste during and after World War I. Their poems are based on the contemporaneous social and political situation of the Trieste area and thus focused on the image of the "Slovene" or "Italian" Trieste, respectively. For the Italian women poets Trieste personified amythological, fairy-tale, and epical heroine, with the purpose of highlighting, on a symbolic level, the meaning of Trieste's annexation to Italy. The Slovene women poets, on the other hand, played an important role in creating the poetic symbols of Slovene identity in the Trieste area between the two wars (The National Home, Bassoviza/Bazovica).
UDK 821.1.63.6.09Tomšič M.
Miran Štuhec
Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru
TOMŠIČEV LITERARNI OPUS MED ŠAVRINKAMI IN ŠANDRINKAMI
Slovenska literarna zgodovina delo Marjana Tomšiča po formalnih in duhovnih značilnostih njegove proze uvršča k slovenski varianti magičnega realizma ali vsaj v njegovo bližino. Vendar je treba poudariti, da se je avtor od te literarnozgodovinsko oznake odmaknil s pripovedmi aleksandrinskega ciklusa od te oznake odmaknil. Ključni socialni, nacionalni in moralni zagoni v zbirki novel Južni veter in v romanu Grenko morje namreč preraščajo pogansko ter krščansko mitologijo, poudarjeno zanimanje za skrivnostno, bližino s pravljičnim in ta dela uvrščajo v območje nove oblike realizma, kjer ni več prostora za plodno sintezo magičnih prvin z realističnimi.
Ključne besede: Marjan Tomšič, pravljično, mitično, magično, socialni motivi, izseljenska izkušnja
According to its formal and spiritual characteristics, the Slovene literary history has classified the prose of Marjan Tomšič as the Slovene variety of magical realism or at least put it in its vicinity. However, it needs to be noted that in his works about the Alexandrians (aleksan-drinke) the writer diverged from this denotation. In his collection of novellas The Southern Wind (Južni veter) and in the novel The Bitter Sea (Grenko morje), the key social, national, and moral impetuses go beyond the pagan and Christian mythologies, the emphasised interest in the mysterious, and the closeness to the enchanted, bringing those works into the sphere of new forms of realism where there is no more space for a productive synthesis of magical and realistic elements.
Keywords: Marjan Tomšič, enchanted, mythical, magical, social motifs, emigrant experience
1 O Istri oziroma istrskem toposu v slovenski književnosti, v smislu glavne snovne in idejne strukture utripa na različnih ravneh ter tako temeljito določa profil literarnega dela, moramo premišljati kot o spontanem ustvarjalnem zagonu, ki v širšem prostoru socializira istrstvo za poseben in avtentičen način življenja, kot izvorni duhovni ter materialni okvir preteklega v sedanjem. Ob tem vsebinskem vidiku je potrebno na začetku te razprave spomniti še na formalni oziroma na že nekaj časa aktualno literarnozgodovinsko premiso, da kanon ne nastaja zgolj v središču dogajanja, ampak ga na svojevrsten in upoštevanja vreden način ustvarjajo pojavi z »obrobja«.
Moja razprava1 je namenjena ponovnemu premisleku glavnih motivno-tematskih in idejnih določnic pripovedne proze Marjana Tomšiča. Dva razloga sta za to, prvi in zunanji so Tomšičeve štajerske korenine, drugi globlji in seveda resnejši, povezan z
1 Nastala je v okviru programske skupine P6-0156 (Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine).
724
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
značilnostmi njegove poetike je naslednji: gre za pisatelja, katerega literarno sporočilo že dalj časa prehaja pokrajinske meje in dobiva univerzalni pomen. To je dokazal večkrat, denimo s tem, da njegove osebe prek vere v magično ter vključenosti v socialno-ekonomske koordinate vsakdanjosti posredno ali celo neposredno izražajo morda edino pravo resnico sodobnega človeka in njegove razpetosti med iskanjem duhovne globine življenja na eni strani ter funkcioniranjem po obrazcih sodobne civilizacije na drugi. Zdaj ne mislim le na posamezna dela, recimo na zbirko novel Olive in sol (1983) in romana Šavrinke (1991) ter Oštrigeca (1991), ampak na njegov korpus širše, kjer je omenjenim besedilom treba dodati vsaj še zbirko novel Južni veter (2000) in roman Grenko morje (2002).
2 Tomšičeva proza se v slovenski literarni kanon uvršča z dvema značilnostma: s tem, da uspešno literarizira duhovni in materialni svet slovenske Istre ter tako širi literarne pokrajine, ki so jih že v preteklosti začrtali, recimo, Prežihov Voranc, Miško Kranjec in Ciril Kosmač ali Ivan Pregelj, v zadnjem času so najbolj prepoznavni Feri Lainšček, Dušan Šarotar, Vlado Žabot ter še nekateri. Druga v kontekstu sodobne slovenske pripovedne proze (morda še posebej kratke proze) je Tomšičeva subtilna, in vendarle opazna vera v življenjski smisel. K povedanemu dodajam še poudarjen občutek za socialna vprašanja. Najpomembnejše pa je gotovo to, da primorski pisatelj praviloma gradi svojo prozo na sintezi vsega pravkar naštetega.
Primerjava njegovih kratkih zgodb od zbirke Olive in sol z drugo sočasno kratko -prozno produkcijo na Slovenskem pokaže naslednje: brez dvoma so se Drago Jančar (Pogled angela, 1992, Prikazen iz Rovenske, 1998), Andrej Blatnik (Šopki za Adama venijo, 1983, Biografije brezimenih, 1989, Zakon želje, 2000), Rudi Šeligo (Molčanja, 1986), Jani Virk (Preskok, 1987, Moški nad prepadom, 1994, Pogled na Tycho Blache, 1998) ali Igor Bratož (Pozlata pozabe, 1988), Feri Lainšček (Za svetlimi obzorji, 1988, Srebrni rog, 1995), Vlado Žabot (Bukovska mati, 1986), Dušan Šarotar (Mrtvi kot, 2002) - navajam le nekatere pisce zadnjih dveh, treh desetletji - temeljito ukvarjali z eksistencialnimi vsebinami in njihovimi zelo različnimi legami. Razpon bivanjskih vprašanj je prej ali slej našel stik s sodobnim svetom prek ugotovitve, da je subjektu odvzeta vera v napredek, svobodo in socialno primerljivost ter mu je s tem onemogočeno upanje v prihodnost, postavljanje ciljev je zato zelo vprašljive narave. Sodobni subjekt si tako zmeraj znova želi spoznati samega sebe, trudi se določiti meje svoje eksistence in ob tem predvsem ugotavlja, da je življenje tvegano. Kot pravi Mirjana Nastran Ule v knjigi Sodobne identitete: V vrtincu diskurzov (2000), mora subjekt preizkušati različne možnosti preživetja v svetu, ki ni stabilno zaporedje vzrokov in posledic, marveč nenehno spreminjajoči se kontekst. Na tem mestu bi zdaj lahko nadaljeval s pojmi kot so utrujeni subjekt, shizofreni subjekt ali fraktalni subjekt, a ne gre za to, ampak je treba izpostaviti, da je dobila omenjena idejna os v Tomšičevem opusu sogovornika, pisca, ki je na poseben način znal v slovstveni dialog o statusu človeka našega časa vnesti še včasih bolj včasih manj prepričljivo zamisel o tem, da je življenje vendarle smiselno ter se z naporom in vztrajnostjo, predvsem pa z vero v naravo, človeka ter kolektiv krizo subjekta da premagovati. V razmerju dveh idejnih podlag slovenske književnosti zadnjih desetletij, skiciral sem ju z vidika kratke proze in novelistike, je torej Tomšič zanimiv avtor
Miran Štuhec, Tomšičev literarni opus med Šavrinkami in Šandrinkami
725
zato, ker svoja literarna upodabljanja človeka in sveta perspektivizira na nov ter učinkovit način - s poudarjanjem arhetipskih sestavin, odprtosti sočloveku in vere v dobro. Našteto se v smislu ontološke kategorije vključuje v pisateljeve razlage o vrednosti življenja. Tu seveda ne gre za v optimizem zaverovano risanje preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti, ampak za književnost, ki poudarja vzajemnost človeka in narave, posameznika ter kolektiva, izraža socialno občutljivost in dvom v dosežke sodobnega sveta. Že v nekem drugem spisu o Tomšiču (Štuhec 1999) sem omenil, da snovna pripetost na istrski svet ne omejuje univerzalnosti pisateljevega diskurza. Nasprotno, po moje v njegovih delih pokrajinske navade, običaji, zgodovinsko izročilo, socialne značilnosti in politični kontekst ne ostajajo na ravni podatkov, te je treba na tak ali drugačen način razvrstiti v zgodbo, ampak dobijo pomen specifičnih duhovnih koordinat, njihov smisel pa bralec »mora« razumeti v smislu univerzalnih tem, denimo socialno-ekonomskih razmerij, naravnega sožitja različnih etničnih skupnosti, ženskega vprašanja in odnosa med spoloma, prirojenega vitalizma ter elementarne volje.
Istrski topos je v Tomšičevih delih specifičen in izkušenjsko preverjen življenjski okvir, v katerem ljudje na poseben način čutijo veličino in večnost narave, verjamejo v kolektiv ter vedo, da za golo pojavnostjo obstaja še nekaj, recimo, skrivnostnega, kar krepi, daje moralno trdnost in ohranja voljo. Povedano pa ne preprečuje, da pisatelj ne bi sledil tudi nesrečnim situacijam. Nasprotno - tudi njegov človek pred njimi nikakor ni obvarovan, vendar je pomembno, da ljudje pri tem ne ostajajo izločeni, nepomembni in nebogljeni. Osamljenost, nemoč in strah namreč premagujejo tako, da naravo sprejemajo kot logično ter naklonjeno sopotnico, vaško skupnost kot kolektivni dom, skrivnostne sile kot razlog upanja. Tomšičev pripovedni opus z istrsko tematiko zato pregledno variira dve življenjski perspektivi. Prva in močnejša se udejanja v življenju vitalnega in trdnega vaškega organizma; ta idejna linija evocira pomen naravnega urejanja stvari ter daje moč za tveganje in obnavljanje. Druga je po glavnih poudarkih nasprotnega predznaka, razkraja vero, teži na novo uravnati življenje, prerazporediti utečene vrednote ter kot civilizacijski primanjkljaj onemogoča sodelovanje posameznika in kolektiva. Pri Tomšiču tako ni presenetljivo, če žalostno dekle uteho išče v objemu bora, če se je z naravo mogoče pogovarjati in kamni cvetijo (Irmin beg). Zelo pomembni motivi so, denimo, skrivnostna zemlja, vilinska bitja, spomini stare trte, čarodejna barva črnega vina in škratje (Pravljica o vinu), nenavadne ribe (Jurjev vir), ženske s slutnjo usode (Konjska smrt), starec (Na perili) idr. Tu so nato ljudske vraže, zavest o štrigah in kodlakih, procesije mrtvih, simbolika barv, ptice, ki slutijo usodo.
Že se je hotel vrniti v hišo, ko je nenadoma nastal na vrhu hriba pravi direndaj; od tam je bilo slišati mnoge glasove, med njimi pa najmočnejše vreščanje šoj in srak. [...] V njem so začele delovati stare zgodbe, prebujal se je spomin, ki mu je prišepetaval; kadar šoje preletijo reko, se bodo dogajale najhujše reči... Tako so mu pravili, tako mu je pravil ded in od deda oče, tako mu je govorila mati in tako tudi njena mati. (Tomšič 1983: 65)
Zelo pomembna sestavina Tomšičeve istrske literarne optike je motiv selstva, v posameznih besedilih izpeljan predvsem skozi perspektivo tako imenovanih jajčaric in večnih popotnikov. Prve so sebe in družino preživljale tako, da so po istrskih vaseh
726
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
kupovale kmečke pridelke ter jih nosile prodajat v Trst. Bistveno pri tem je, da ne gre le za bolj in manj veristično sledenje zgodovinskim dogodkom, te na snovno-materi-alni ravni brez težav vključimo v zaporedje literarizirane socialno-ekonomske logike in njenega dialoga z zgodovino, ampak v svoji globinski semantiki nosijo pomembno sporočilo. Zgodba teh žensk je namreč na poseben tomšičevski način vključena v tloris prasil, prabitij in narave, v katerem jajčarice niso zgolj odgovorne, potrpežljive in delavne ženske, ki skrbijo za preživetje družine in vaške skupnosti, imajo veliko izkušenj in različnih informacij, marveč njihova podoba izgublja vsebino vsakdanjosti in prerašča v simbol predanosti, vztrajnosti in moralne avtoritete.
To skoraj mitično podobo Istrank dopolnjujejo moški. Pomisliti je treba samo na Boškina iz, kakor pravi Alojzija Zupan Sosič, pravljičnega romana Ôstrigéca. Ponovno moram ugotovit, da tudi zdaj pisateljev namen temeljito presega zgolj pripovedovanje o nekem celo nekoliko čudaškem človeku, ampak je smisel zgodbe potrebno iskati drugje - v diskurzu stalne napetosti med dobrim in slabim ter v stališču, da je dobro historična kategorija in ga je izginulega ob skrajnem naporu in zaupanju mogoče ponovno najti. Šele v tem kontekstu lahko razumemo Boškina kot večnega popotnika in neutrudnega iskalca. Pravzaprav je medij, skozi katerega se uresničuje naravna želja po smislu, sreči, pravici, celo nesmrtnosti. Seveda je jasno, da je lahko Boškin »odsev večnega sonca« šele takrat, ko pristanemo, da je ključ do sreče vera v starodavne zakone, arhaično Istro oziroma prepričanje, da za stvarnim svetom obstaja tudi svet skrivnosti, verovanj in čudežev.
Istrski svet je pri Marjanu Tomšiču nenehno variiran skozi optiko dejanskega in simbolnega, profanega ter svetega oziroma prikazan kot geografski in predvsem idejni prostor, kjer izginjajo meje med duhovnim in materialnim ter abstraktnim in konkretnim. Specifično pisateljevo podobo sveta podpira še dejstvo, da postajata čas in prostor pogosto zelo nedoločljivi kategoriji ter se v njunih koordinatah, če se vrnem k Boškinu, ta pojavlja po povsem nepredvidljivem zaporedju. Zaradi povedanega Tomšičeva Istra ni izmuzljiva, nedostopna ali celo izmišljena, ampak v na konkretni zgodovinski izkušnji osnovan prepričljiv svet. Naslanjanje na pogansko in krščansko mitologijo,2 poudarjeno zanimanje za skrivnostno, bližino s pravljičnim in folklornim tako v nobenem primeru ne razumem kot preživelost, temveč imam za premišljeno ter aktualno združevanje realističnih prvin z etnološkimi ter z elementi magičnega in mitičnega. Omenjena tesna zveza z realnim življenjem je produktivna tudi v Tomšičevem aleksandrinskem ciklusu (Južni veter, 2000, in Grenko morje, 2002). Tudi zdaj je snovna podstava povsem realna izkušnja, posredovana skozi spekter pisem, ki jih je ena od slovenskih emigrantk v Egipt pisala domov in jih je pisatelj po posredovanje »neke gospe« bral.
Povedano lahko sklenem z ugotovitvijo, da v pripovedništvu primorskega avtorja istrski topos funkcionira na treh ravneh, in sicer kot snovno-problemsko izhodišče, motivno-tematska spodbuda in kot idejna podlaga. K temu je brez dvoma potrebno dodati še poseben jezikovni kod, ta v smislu glasu arhaične Istre pripovedovano zdaj bolj zdaj manj pregledno podpira. Gérard Genett je že davnega leta 1972 v delu Discours du récit v debate o pripovedovalčevih perspektivah uvedel pojem fokalizatorja. S tem je s stališča dvoravninskega naratološkega koncepta ločil med kategorijo glasu
2 O mitskem v Tomšičevi pripovedni prozi glej Zevnik 1995.
Miran Štuhec, Tomšičev literarni opus med Šavrinkami in Šandrinkami
727
in modusa, pripovedovanja in načina pripovedovanja. Zdaj seveda ne gre za to, da bi spet promoviral razmeroma staro tipologijo francoskega teoretika, ampak želim spomniti, da je prav tako imenovana jezikovna (verbalna) fokalizacija eden od načinov, s katerimi Tomšič ne le popestri svojo pripoved, ampak jo geografsko, snovno in duhovno zelo natančno umešča. Tu mislim na vrsto leksikalnih in sintaktičnih posebnosti - verbalnih pokazateljev - ti v smislu govorjenega jezika enkrat bolj drugič manj dosledno posnemajo govorico upovedenih ljudi. Avtor s pogostim vnašanjem dialektizmov, arhaizmov in neologizmov, tudi tujk sicer povzroča motnjo v linearni tok bralčevega razumevanja literarnega sporočila, toda prav s tem slogovnim in jezikovnim postopkom hkrati tudi zanimivo ter predvsem funkcionalno utemeljeno poglablja sprejemanje literarnega dogajanja, poudarja Istro in evocira njene folklorne značilnosti ter subjektivizira prebivalce.3 Obstajata dve varianti jezikovne fokaliza-cije, prva poteka na mimetični ravni prikazovanja literarnega dogajanja, takrat, ko spregovorijo upovedene osebe (Mihurko Poniž 2011: 57). Njihova neposrednost in globina življenjske izkušnje, s tem seveda tudi prepričljivost ter sugestivnost se zaradi uporabe živega govorjenega jezika nedvomno povečajo. Druga varianta verbalne fokalizacije dobi pomen v diegetičnih segmentih, torej takrat, ko pripovedovalec s svojo poudarjeno ali nekoliko prikrito prisotnostjo ustvarja temeljito zarezo v sklenjeno komunikacijo med besedilom in bralcem. Tomšič prav z uvajanjem avtentičnega jezika mejo prestopa in tudi pripovedovalca sponatno vključuje v čas in prostor, o katerem pripoveduje.
Tresla se je kakor drobna beka in z njo je šlo vedno na slabše, vedno na slabše. Je rekel oni
zmotjeni medeh, da je to kakor ena nevroza, tako da se zgodi in da nobeden ne ve, zakaj.
In so jo našopali s tableti, za poln škatlo tablet ... (Tomšič 1983: 136)
3 Literarizacija socialnih tem ima v slovenski književnosti razmeroma bogato tradicijo. Naj spomnim na Prežihovega Voranca ali Miška Kranjca, na pisatelja izjemne, danes med bralci morda sicer ne prav cenjene pripovedne moči. Oba sta svoja dela utemeljila na pregledni socialno-socialistični paradigmi in tako pravzaprav ves čas dosledno sledila ideji socialne enakopravnosti. Občutek za malega človeka, tema-tiziranje koroških razmer in Prekmurja, logično povezovanje kmečkega proletariata ter še posebej tovarniških delavcev s socialističnimi zamislimi, izpostavljanje družbene in politične zaostalosti, gospodarsko problematiko sta oba pisatelja prežela z globoko etičnostjo. Pri tem ne gre le za to, da sta se vedno postavljala na stran zatiranih, ponižanih in v človeškem smislu razžaljenih »konkretnih« posameznikov, tudi ne samo za branjenje pravičnih odločitev, ampak je bistveno, da njun etos neprestano išče zvezo med dejanskim življenjem in vero, da dobro obstaja ter se je zanj smiselno boriti.
Iz podobnih idejnih pozicij je izhajal tudi Marjan Tomšič. Socialna perspektiva je na poseben način evocirana že v romanu Zrno odfrmentona (1993). Tu glavne osebe Tonine ne zanimajo družbeno-zgodovinski premiki in politične spremembe, ne razmišlja, denimo, o revoluciji ali proletarizaciji, ne nazadnje so ona in njeni od rojstva naprej proletarci, ampak preživetje. Kot mati in hči ter pripadnica vaške skupnosti je
3 O tem več v Bilban 2007.
728
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
ta ženska predvsem stičišče kolektivne zavesti in močne volje ter elementarne sile, ki posameznike varuje pred totalno socialno bedo ter osamljenostjo, kljub temu, da se utečena življenjska paradigma Istranov spričo zgodovinskih okoliščin neizpodbitno krha. V primerjavi s slovenskimi socialnimi realisti, predvsem z Miškom Kranjcem in Prežihovim Vorancem Tomšičevo upodabljanje nazorsko ni toliko prečiščeno in izostreno, v nobenem primeru pa ne gre zgolj za površinsko vizuro, ko pisatelj »pač« upodobi nekaj iz historičnega spomina, ampak je resno in poglobljeno premišljevanje o preteklosti ter sedanjosti, ki skozi posamična življenja moških in predvsem žensk reflektirano napoveduje prihodnost.
Nezadržen proces razkrajanja posameznikove integritete in arhaične vaške skupnosti, če rečem z avtorjevimi besedami: izginjanje sveta »žive in delujoče magije«, poglabljajo modernizacija, industrializacija ter emigracija. Že zbirki novel Olive in sol (1883) ter Kažuni (1990) poudarjata sintezo socialne občutljivosti in metafizičnih sestavin. V kasnejših delih, mislim na roman Grenko morje (2002) ter zbirko Južni veter (2000), pa pride v Tomšičevi poetiki do nekaterih sprememb. Socialna tema postane še pomembnejša in se z vprašanji izseljenske, nacionalne ter moralne narave in, denimo, z žensko problematiko poveže v kompleksno ter produktivno idejno osnovo. Avtorjevo srečanje z izseljensko topiko je seveda drugačno in mnogo manj avtentično kot v izseljenski književnosti, nastali med Slovenci v obeh Amerikah ter v Avstraliji, a to ne pomeni, da ne gre za pretresljive zgodbe. Dejstvo je, da so aleksan-drinke večinoma morale na tuje zato, ker so reševale socialno stisko doma. Res so nekatere šle zaradi odločitve za boljše življenje, prav tako drži, da so se posameznice zelo dobro vključile v novi svet, vendar bralec ne more spregledati, da so vse vendarle bile izseljenke ter so skozi žensko migracijsko perspektivo prej ali slej poudarile tako intimno bolečino kot kolektivno stisko. 4
Snovno ozadje zbirke in romana je razmeroma množično izseljevanje Slovenk v Egipt.5 Znani so podatki o tem, da je bilo na začetku prejšnjega stoletja tam okoli 5300 žensk s Krasa, Istre in z Goriške, kasneje je število še naraslo.6 Opravljale so najrazličnejša dela. Vzrok izseljevanje je bil v glavnem ekonomski, so pa ženske odhajale še iz drugih razlogov, na primer zaradi konfliktnih razmer v družini, višjega življenjskega standarda, da bi se osamosvojile, iz želje spoznati nove kraje in ljudi; eden od vzrokov je gotovo bilo verižno izseljevanje.
Grenko morje in Južni veter se bereta na dveh različnih, a med seboj povezanih ravneh, prva sledi Olgici Novakovi, Veroniki, Bruni, Aniti, Zofiji, Merici, Ani idr., druga večperspektivno in predvsem mnogopomensko slika hrepenenja, želje in skušnjave, moralne zdrse, domotožje ter mik svetovljanstva, spomine, strah in vprašanja prihodnosti; vse to na ozadju stalne napetosti zelo različnih civilizacij, drugačnih kulturnih izhodišč, socialno-ekonomskih okolij, religij. Tomšičeve dojilje, pomočnice, zaupnice, prostitutke in plesalke, ljubice ter guvernante se družijo s starci, izobraženci, bogataši, reveži, s prevaranti, mladeniči, živijo v različnih pogojih, se vzpenjajo in padajo, v vseh teh specifičnih kontekstih pa v njih kot osnovna
4	O tem več v razpravi Mirjam Milharčič Hladnik Življenja niso preprosta.
5	Bogomir Magajna je v noveli Nuška (Primorske novele, 1930) napisal zgodbo o dekletu, ki čaka fanta, ki je šel na delo v Egipt.
6	Več o tem v knjigi Dorice Makuc Aleksandrinke.
Miran Štuhec, Tomšičev literarni opus med Šavrinkami in Šandrinkami
729
izkušnja utripa usoda zdomstva ter izseljenstva.7 Menda ne bo pretirana trditev, da gre kljub razlikam za prepoznavno zvezo z mitom Lepe Vide. Tu želim poudariti, da njegova vsebina ne funkcionira v smislu moralnega nauka, ker Tomšičev namen ni didaktičen, niti noče aleksandrinstva izpostaviti kot ideološki problem. Reminiscence lepe Vide je treba iskati predvsem v semantični zvezi izvornega pomena in nove družbene situacije. V tem primeru seveda ne gre za obolelega otroka, tudi ne za lepega in obetavnega mladega zamorca na eni strani ter za globoko žalost potem, ko se mlada ženska zave tujine, na drugi, ampak je bistvo problema drugje, v reševanju čisto konkretnih razmer na Krasu, v Vipavski dolini in na Primorskem ter v domo-tožju in žalosti v Egiptu, poskusu ponovnega vključevanja v družino ter končno v spoznanju večnega tujstva. Tomšičeve izseljenke se zato prav prek lepovidovskega mita transformirajo v simbol aleksandrinstva. Če je Katina iz Šavrink trgovala po Istri in Trstu ter tako zagotavljala ekonomski obstoj svoje družine in širše ter Tonine niso zanimale nove politične razmere in je po svojih trgovskih poteh hodila tudi potem, ko je državna meja grobo zarezala v utečena medčloveška razmerja, potem je potrebno ugotoviti, da je Marjan Tomšič s »šandrinkami« napravil korak naprej v evokaciji ženske, Istranke, Primorke ali Vipavke. Njena odločitev, ta je predvsem ekonomske narave, jo pokaže kot izjemno odločno in racionalno. Tukaj ne mislim samo na gospodarski ukrep, tudi ne le na socialno odločitev, radovednost ali avantu-rizem, ampak na globoke premike, ki so pustili posledice na individualni in kolektivni ravni, nacionalni ter moralni in ne nazadnje v dojemanju tradicionalno razdeljenih spolnih vlog. Tomšičeva ženska namreč ne čaka, ampak prevzame breme tveganja. To pa je veliko, saj domači odhodu pogosto nasprotujejo, očitajo in zamerijo; namesto, da bi v tujini vzgajale, se večkrat zgodi, da si kruh služijo v javnih hišah. Na tem mestu je potrebno spomniti na Lavro iz Krika, Petro iz Vrat, na Olgico Novakovo iz Charlestona, pa na Veroniku Brunel iz istoimenske zgodbe, ki namesto »dama di compania« postane prostitutka, na Suzano iz Suzette, Agatino mamo, na Merico, Vando in Ano iz Grenkega morja.
Primerjava z nekaterimi deli slovenskih izseljencev v obe Ameriki in Avstralijo, denimo, Zorka Simčiča, Rude Jurčeca, Berta Pribca, Ivanke Škof, Cilke Žagar in Ivana Kobal, opozori, da je Tomšič prek »šandrink« oblikoval tipično izseljensko problematiko,8 sicer ne tako avtentično in celovito, kot so to na ozadju lastnih izkušenj opravili omenjeni ustvarjalci, v vsakem primeru pa pretresljivo. Strinjam se s Katjo Mihurko Poniž, pravi namreč, da se pisatelj ni poglobil v žensko dušo in zato ni razumel ženskega dojemanja same sebe (Mihurko Poniž 2011: 49)9. To je lahko primanjkljaj, prav tako zgodovinski podatki govorijo o tem, da razmeroma pogosto poudarjanje prostitucije nujno ne ustreza resničnemu stanju, vendar je po moje bistvo zgodb drugje. Globino problema je pisatelj dosegel s tem, da je aleksandrinke posta-
7	Odlično je glavni problem Južnega vetra v spremni besedi z naslovom V ponikvi časa označil Milan Dekleva.
8	Tipično izseljensko izkušnjo razumem v smislu poudarjenega občutka brezdomovinskosti in tujstva, težav zaradi neznanja jezika, kulturnih, etničnih ter duhovnih posebnosti novega okolja, spoznanja izločenosti iz naravnega okolja in utečenega življenja ter občutka vrženosti v neznano.
9	Silvija Borovnik v razpravi Proza Marjana Tomšiča, opirajoč se na deli Šavrinke in Zrno od frmento-na, ugotavlja, da je pisatelj ustvaril »monumentalne« ženske like.
730
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
vil v neposredno zvezo z gospodarsko-ekonomskimi razmerami in tako nadaljeval tematizacijo socialnega vprašanja, kjer ključno vlogo prevzame ženska.
Merica, za dojiljo so šle Ančka, Dora, Olga, Pepca in še dosti drugih. Doma so pustile
može in svoje otroke. Ene tudi dojenčke. Vse so dale to kalvarijo skoz, pa ni nobena umrla.
Ne one in ne ti, ki so ostali doma. Rešile so kmetijo, rešile familijo in še so žive in zdrave.
Torej, Merica, sj ni tako hudo, boš videla, da bo šlo. (Tomšič 2002: 20)
Od tod naprej pa njegove ženske dobijo različne podobe, fantazirajo o lepši prihodnosti, želijo si iskrene ljubezni, hrepenijo po domačih, strah jih je zapuščenosti, čutijo sram, hočejo domov, a se vrnitve bojijo, nekatere se hitro vključijo v nove razmere, spet druge odtujenosti nikoli ne premagajo. Povedano velja še posebej za zbirko Južni veter, v kateri je avtor izostril posamezne usode iz romana Grenko morje. Očitno je, da se je Tomšič po romanu temeljito ukvarjal z aleksandrinstvom, to pa mu je omogočilo novo perspektivo in drugačne poudarke. In ne nazadnje: če upoštevamo celoten idejni kompleks Tomšičeve proze in v njem velik pomen naravnega ter arhaičnega, rekel bi prvinskega, potem pisatelj prek evokacije šandrink ne obravnava ženskega vprašanja kot takega, niti ne analizira tveganja, nagonov, žrtvovanja, deformiranega materinstva, moralnega zdrsa, zmage, osebne vesti, ampak nadaljuje z diskurzom etičnega vzpona ženske, ta je elementarno usmerjena k reševanju, nadaljevanju, ohranjanju, povezovanju. Vsakokratne okoliščine pa jo pri tem spodbujajo ali onemogočajo
4 Zapisano lahko zaključim z naslednjim: upoštevajoč Tomšičev istrski korpus ali kasnejše literariziranje aleksandrink je pregledno, da pisatelj v neposredno zvezo postavlja dve nasprotni perspektivi. Ena evocira pravoljo, ki nastaja in živi v arhaičnem, vendar samosvojem kolektivu, usmerja v prihodnost ter gradi smisel. Druga je nasprotna sila, od zunaj in nasilno preureja razmerja med ljudmi, oži pogoje sodelovanja, destruira vrednost etičnih odločitev in tveganj ter še posebej prvinske moči. Posebno in v pripovedno strukturo v glavnem tudi funkcionalno vključeno področje pisateljevega pripovedništva je jezik. Avtor z razmeroma pogosto verbalno fokaliza-cijo pravzaprav nadomešča pripovedovalčevo osebno vključenost v dogodke, briše mejo pripovedovanja in prikazovanja, osebe subjektivizira ter stopnjuje avtentičnost in iskrenost.
Če je slovenska literarna zgodovina Marjana Tomšiča po formalnih in duhovnih značilnostih njegove proze dalj časa uvrščala med slovenske magične realiste ali vsaj v njihovo bližino, potem je treba reči, da se je pisatelj z deli aleksandrinskega ciklusa od te oznake odmaknil. Ključni socialni, nacionalni in moralni zagoni prekrivajo pogansko ter krščansko mitologijo, poudarjeno zanimanje za skrivnostno in folklorno njegova zadnja dela uvrščajo v območje nove oblike realizma, kjer enostavno ni več prostora za sintezo magičnih prvin z realističnimi.
Miran Štuhec, Tomšičev literarni opus med Šavrinkami in Šandrinkami
731
Viri in literatura
Tina Bilban, 2007: Južni veter - Zgodbe slovenskih Egipčank. Ampak 8/5. 72.
Silvija Borovnik, 2003: Proza Marjana Tomšiča. Literarni izzivi. Ur. M. Štuhec. Maribor; Ljubljana: Pedagoška fakulteta; SAZU. 23-36.
Milan Dekleva, 2006: V ponikvi časa. Marjan Tomšič: Južni veter: Zgodbe slovenskih Egipčank. Ljubljana: Društvo 2000. 303-305.
Dorica Makuc, 2006: Aleksandrinke. Gorica: Goriška Mohorjeva založba.
Marija Mercina , 2002: Pot k človeku: Grenko morje. Ljubljana. Partizanska knjiga.
Katja Mihurko poniž , 2011: Reprezentacija aleksandrink v prozi Marjana Tomšiča.
Dve domovini 34. 47-62.
Mirijam Milharčič Hladnik, Jernej Mlekuž, 2009: Krila migracij: Po meri življenjskih zgodb. Ljubljana: ZRC SAZU.
Miran štuhec , 1999: Utjecaj duhovnog i materijalnog svijeta na pripovjednu prozu Marjana Tomšiča. Riječ V/2. 173-177.
Marjan Tomšič, 2002: Grenko morje. Ljubljana: Kmečki glas.
--, 2000: Južni veter: Zgodbe slovenskih Egipčank. Ljubljana: Društvo 2000.
--, 1983: Olive in sol. Koper: Lipa.
--, 1991a: Šavrinke. Ljubljana: Kmečki glas.
--, 1991b: Oštrigeca. Ljubljana: Mladika.
--, 1990: Kažuni. Ljubljana: Kmečki glas.
Primož Zevnik , 1995: Literatura in mitska koncepcija v delih Marjana Tomšiča. Sodobnost 43/11-12. 1024-32.
Summary
Tomšič's Istrian corpus and in his later writings about the Alexandrians (aleksandrinke), it is evident that the writer puts two opposites in direct contact. One evokes the embodiment of the elemental energy that is realized by its own and free logic in a life of an archaic but sovereign community and is oriented toward authenticity and renewal. The other perspective regulates life anew from the outside, i.e., hinders the collaboration, annihilates the meaning of the magical, disintegrates the value of ethical decisions and risks. A distinct area of the writer's narrative is the language that is mostly functionally grounded in the narrative structure. The author's relatively frequent linguistic focalization substitutes for the narrator's personal inclusion into the events, blurs the boundaries between narrative and description, subjectivizes the characters, intensifies authenticity and sincerity, and deepens the reader's reception.
OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO
OBRAZI RUSKEGA POSTMODERNIZMA Jasmina Vojvodic: Tri tipa ruskogpostmodernizma. Zagreb: Disput, 2012, 218 str.
S postmodernizmom je križ, kamorkoli se človek ozre, če pa se ozre po Rusiji, kjer navadno nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled, pa naleti na literarni in kulturni fenomen, ki človeka zmede tako z mnoštvom najrazličnejših pojavnosti kot tudi s številnimi precej različnimi literarnozgodovinskimi sodbami o njegovi naravi. Ne glede na to, da se stroka z ruskim postmodernizmom resno ukvarja že od sredine devetdesetih let, še danes ni določila dokončnih in jasnih meja te literarne smeri, obdobja in/ali kulturne paradigme, zato vsak poskus urejanja pestrega zemljevida ruske književnosti zadnjih petdesetih let predstavlja delček v mozaiku vedno celovitejše slike.
Monografija zagrebške rusistke Jasmine Vojvodic je v tem mozaiku zanimiva predvsem zaradi izrazite dvojne optike, s katero se loteva problematike ruskega postmodernizma. Na eni strani gre za monografijo, ki poskuša vsaj uvodoma ponuditi celovit pogled na rusko književnost od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do sodobnosti, obenem pa z osredotočenjem na poetiko treh različnih predstavnikov sodobnejše ruske proze razkriva, kako zelo literarno različni so lahko svetovi ruske postmodernistične proze.
V uvodnem delu monografije avtorica na kratko opredeli osnovna pojma - post-modernizem in postmoderna, pri čemer sledi že uveljavljenemu razlikovanju med širšim zgodovinskim okvirom postmoderne (postmodernity) ter postmodernizmom kot literarno, umetniško in filozofsko paradigmo, ki se uveljavi konec šestdesetih let prejšnjega stoletja in začne v sedemdesetih odločilno sooblikovati produkcijo in refleksijo besedilne stvarnosti. Ob zavedanju problematičnosti termina ter upoštevanju različnih sodobnih revizij razumevanja postmoderne in postmodernizma se avtorica v predstavitvi specifike ruskega postmodernizma opira na uveljavljene raziskovalce tega obdobja v ruski literaturi (predvsem na Kuricina, Epštejna, Lejdermana in Lipoveckega ter Skoropanovo), bralcu pa ponudi tudi kronologijo razvoja ruskega postmodernizma s kratko predstavitvijo treh osnovnih obdobij ter z glavnimi predstavniki in njihovimi najodmevnejšimi deli. Tako strnjena predstavitev, ki pol stoletja razvoja ene največjih svetovnih književnosti, prelije v nekaj deset strani zelo jasno urejenih podatkov, ima seveda svoje slabosti, a glede na njeno funkcijo v monografiji velja izpostaviti predvsem njene prednosti. Avtorica tako vzpostavi okvir, v katerega lahko začne umeščati tiste različice ruskega postmodernizma, ki jo posebej zanimajo, bralcu, ki je morda o ruskem postmodernizmu manj podučen in bi se drugače le stežka znašel v kompleksni ruski kulturni stvarnosti zadnjih obdobij, pa takšen strnjen pregled omogoči, da številna imena, ki jih je morda v preteklih letih srečeval v različnih kontekstih, uredi v kronološko celovito in dovolj enostavno sliko.
Osrednji del monografije, ki se ukvarja s tremi konkretnimi avtorji ter z različnimi pojavnostmi postmodernizma v njihovih delih, se začenja z zanimivim poglavjem, ki poskuša orisati najpomembnejše »smeri« ruskega postmodernizma.
734
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Tradicionalna uveljavljena delitev ruskega postmodernizma na kqnceptualizem in neqbarqk je za avtorico le izhodišče za predstavitev različnih sodobnih postmo-dernističnih književnih »smeri«, v katerih se razkrije izjemna raznolikost pristopov, v katerih se bolj ali manj izrazito udejanjajo izhodišča postmodernizma. Izjemna navezanost ruske književnosti na realizem se po avtoričinem mnenju odrazi v različnih oblikah revitalizacije tradicije klasične književnosti 19. stoletja, zato - čeprav zveni paradoksalno - kot eno od smeri izpostavlja realističnq tradicijq. Druga po njenem mnenju pomembna smer je neqsentimentalizem, ki - podobno kot neqbarqk kulturno tradicijo - na različne načine de- in rekqnstruira človekovo emotivno doživljanje sodobnega sveta, avtorica pa izpostavi še fantastikq, ženskq pisavq in mnqžičnq književnqst. Čeprav morda res ne gre za književne »smeri« v klasičnem smislu, je avtoričina predstavitev različnih poudarkov ruskega postmo-dernizma zelo povedna v zarisovanju meja ruske postmodernistične pisave, saj se v večini omenjenih »smeri« postmodernizem pravzaprav na različne načine srečuje s svojim »drugim« oziroma s tem, kar je prvotno tako drzno razgrajeval (z realiz-mqm, z nqvq iskrenqstjq v neqsentimentalizmu, z utqpijq v znanstveni fantastiki, s klišejem v mnqžični književnqsti). Sodobnejše pojavnosti ruskega postmodernizma razkrivajo torej predvsem njegova soočanja z lastnimi mejami in nenehne poskuse preizpraševanja praznine, ki je v ozadju tako konceptualitičnega dekonstruiranja besedilne stvarnosti kot neobaročnega poigravanja z zmožnostmi besedilnih re-prezentacij.
Tej logiki soočanja z mejami na nek način sledijo tudi »tri branja« ruskega post-modernizma, ki nam jih avtorica v osrednjem delu knjige predstavi v analizah nekaterih del Vladimirja Sorokina, Viktorja Pelevina in Ljudmile Ulicke. Izbor analiziranih avtorjev je za slovenske bralce še posebej zanimiv, saj gre za pisce, ki so v primerjavi z ostalimi sodobnimi ruskimi ustvarjalci relativno dobro predstavljeni tudi v slovenskih prevodih, avtorici pa omogoči, da ob dveh najbolj izrazitih pojavnostih ruskega postmodernizma, ki jih odkriva v delih Sorokina in Pelevina, predstavi tudi mejne pojave ruskega postmodernizma. V ustvarjanju Ljudmile Ulicke, ki jo pogosto izpostavljajo kot predstavnico neqsentimentalizma, nqvega realizma in ženske pisave, nam tako predstavi tudi književnost, ki sicer ostaja »v prostoru postmoderne estetike«, a jo idejno na različne načine presega.
Vladimir Sorokin je v monografiji predstavljen v svoji tipični vlogi - torej kot avtor, čigar poetika vodi do »razkroja« jezika. V analizi njegove zbirke Gqstija (2000), v kateri so zbrana krajša prozna besedila, ki jih druži tema hranjenja, avtorica pokaže, kako groteskne podobe vsesplošnega žrtja, koprofagije in antropofagije, ki se ciklično ponavljajo, vodijo v praznino, ko se besede iz podob grozljivih prizorov vsesplošnega požiranja postopno spremenijo v niz nesmiselnih fraz ali zlogov. Tekst tako dobesedno »požre« tudi samega sebe in na njegovem mestu zazeva praznina. Podobne mehanizme destruktivne poetike avtorica razgalja tudi v analizi Sorokino-vega romana Rqman, v katerem razpada jezik klasične ruske književnosti 19. stoletja. Zgodba o junaku Romanu je pravzaprav zgodba o klasičnem realističnem žanru, ki jo Sorokin konstruira s sestavljanjem vsem znanih topik ruskega realizma (denimo sekire Dostojevskega ali Tolstojeve kqšnje) in stilizacijo realistične pripovedi, dokler se ta skupaj z razkrojem junaka dokončno ne izrodi v niz nesmiselnih fraz.
Blaž Podlesnik, Obrazi ruskega postmodernizma
735
Z izbiro najbolj »destruktivnih« Sorokinovih del je avtorici uspelo predstaviti eno skrajnost ruske postmodernistične pisave, ki razgrajuje jezik ter razkriva njegovo nezmožnost resnično ubesediti karkoli. Na drug strani postmodernističnega spektra je ustvarjanje Viktorja Pelevina, čigar poetika raziskuje čarobno zmožnost jezikov, da ustvarjajo svetove. Pelevinovi književni svetovi sicer temeljijo na podobnem razkrivanju vrzeli med različnimi možnimi jezikovnimi reprezentacijami sveta, le da smo tu namesto z razkrojem uveljavljenega jezika soočeni z alternativnimi svetovi, ki so jih sposobni poroditi diskurzi, ter z dehierarhizacijo različnih tipov realnosti, ki jih ti diskurzi porajajo. V poglavju Pelevinovi svetovi avtorica na primer analizira zakonitosti prostorske organizacije v različnih Pelevinovih delih ter ob tem ugotavlja, da njegovi junaki nenehno prehajajo iz prostora v prostor, pri tem pa se navadno preobrazijo ali celo podvojijo. Zakonitosti teh prostorov izhajajo iz jezikov, ki jih avtor uporablja za njihovo opisovanje, zato so vsi ti prehodi in preobrazbe pravzaprav zgolj nenehni prevodi, v katerih se razkrivajo omejitve kakršne koli znakovne reprezentacije. Podobne značilnosti Pelevinoveih del avtorica odkriva tudi v analizah romanov Generation P in Sveta knjiga volkodlaka, kjer se ob prvem romanu posveča modi kot jeziku, ki ključno sooblikuje človekovo konstrukcijo predmetne dejanskosti, ob Sveti knjigi volkodlaka pa podrobneje analizira različne vidike teme preobrazbe, ki je stalnica v Pelevinovih delih.
Tretji del monografije, posvečen ustvarjalnosti Ljudmile Ulicke, je morda za slovenske bralce najzanimivejši del monografije, saj prinaša obravnavo različnih vidikov ustvarjanja zelo priljubljene sodobne pisateljice, s katero se - za razliko od Sorokina in Pelevina - slovenska rusistika zaenkrat pravzaprav ni ukvarjala. Pod skupnim naslovom Neosentimentalni optimizem nam predstavi ustvarjanje pisateljice, ki bi jo sicer le težko povezali z idejno-filozofskimi izhodišči postmodernizma, vendar pa je iz obravnav več kot očitno, da se avtoričina poetika navezuje na post-modernistično dojemanje znakovne dejanskosti. Junaki in junakinje Ulicke živijo v sodobnem svetu, v katerem jeziki, ki smo jih še do nedavnega uporabljali za opisovanje svojega odnosa do sveta, ne najdejo več ustrezne reference, zato so jih prisiljeni nenehno rekonstruirati in na novo osmišljati ne glede na to, ali gre za tradicionalno temo družine, ki jo Ulicka obravnava v številnih svojih delih in kjer po mnenju Voj -vodičeve tradicionalni determinizem začenja nadomeščati naključje, ali za družbeni kod praznikov in praznovanja, ki določajo socialno vedenje junakinje v noveli Gulja. Družbene konvencije in socialne kode junaki doživljajo kot znakovne okvire, v katere ne morejo več povsem umestiti svojega življenja, to pa jih na različnih ravneh sili k uzaveščanju znakovne razsežnosti njihovih življenj. Za razliko od običajne postmo-dernistične praznine, do katere nas na koncu pripeljeta razkroj jezika ali neskončen niz prevodov in preobrazb, je tu praznina, ki zeva za znaki, dojeta kot priložnost za umestitev lastnega subjektivnega smisla, ki posamezniku omogoči, da obstane v kaotičnem svetu.
»Moški«, postmodernistični filozofski pesimizem se tako umika »ženskemu«, pragmatičnemu (neo)sentimental(istič)nemu optimizmu, ki se sicer zaveda vsega, kar se je v kulturi zgodilo v zadnjem stoletju, a na prvo mesto namesto abstraktnih univerzalnih zakonitosti človekove ujetost v jezik znova postavlja človekovo znakovno doživljanje sebe in sveta. Poraja se sicer vprašanje, ali je ob tovrstni »pisavi« še
736
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
smiselno govoriti o postmodernizmu ali bi bilo nemara bolj produktivno, če bi tovrstne neo- literarne pojave obravnavali kot samostojno književno smer (konec koncev sta si barok in sentimentalizem v tem pogledu povsem različna), nedvoumno pa je, da je tudi ustvarjanje Ulicke izjemno zaznamovano z zavestjo o specifični znakovni naravi postmoderne. O tem se bralec monografije lahko prepriča tudi v sklepnem poglavju, ki se ukvarja s temo transferja tudi v slovenščino prevedenem romanu Daniel Stein, prevajalec, v katerem se izguba trdnih referenc v eni, celoviti in določujoči jezikovni sliki sveta »prenaša« na različne ravni besedila, med drugim tudi z ravni junaka na raven avtorja.
V celoti je knjiga Jasmine Vojvodic vsekakor izjemno zanimivo branje tako za raziskovalce, ki se podrobneje ukvarjajo z rusko književnostjo, kot tudi za študente in ljubitelje sodobne književnosti, ki bi se želeli celoviteje seznaniti s sodobnejšo rusko prozo, za slednje pa bo nedvomno pomemben tudi jezik, v katerem je delo napisano, saj informacije o ruski književnost v Sloveniji ostanejo spregledane tudi zato, ker so pogosto na voljo zgolj v ruščini. V hrvaščini bodo slovenskim bralcem tudi izven rusističnih krogov nedvomno bolj dostopne.
Blaž Podlesnik
Oddelek za slavistiko, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Gregor Kocijan, Raziskovanje metaforike
737
RAZISKOVANJE METAFORIKE Jožica Čeh Steger: Ekspresionistična stilna paradigma v kratki pripovedni prozi 1914-1923. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, 2010 (Zora, 69), 221 str.
Do knjige Jožice Čeh Steger Ekspresionistična stilna paradigma v kratki prozi 1914-1923 imam intimnejše razmerje, ker sem delno sledil njenemu nastajanju in bil recenzent. To se mi ne zdi prepreka za moje poročanje v znanstveni reviji o tem nedvomno pomembnem delu slovenske literarne vede, ki dokazuje, da imamo med mlajšo literarnovedno generacijo znanstvenike, zaradi katerih naj nas prihodnost naše vede ne skrbi, nasprotno, navdaja naj nas s ponosom in upanjem. Že ob njeni študiji Metaforika v Cankarjevi kratki pripovedni prozi (2001) je bilo očitno, da si je znala ustvariti svoj sistem proučevanja metaforike, ki temelji na interakcijski teoriji, posega v globine problema, ne opredeljuje normativno, dopušča dopolnjevanje in vgrajevanje raznolikosti in ga je mogoče uporabiti pri različnih literarnih ustvarjalcih. Je po svoji naravi univerzalen in hkrati omogoča opredeljevanje specifičnosti v konkretnih primerih. Vse to je bila ustrezna podlaga za avtoričino izvirno, domiselno in smiselno ugotavljanje zakonitosti metaforičnih pojavov v kratki pripovedni prozi navedenega obdobja.
Preden je razčlenila metaforiko v posameznih kratkih pripovedi mnogih pripovednikov, je avtorica podrobno analizirala značilnosti zlasti nemškega ekspresionizma in upoštevala vse plasti pripovednih del, zlasti pa njihove slogovne posebnosti. To zadnje je bilo doslej v slovenski literarni vedi le delno raziskano, bolj obrobno, medtem ko je pričujoča študija zajela celoto v obravnavanem času. Primerjanje zlasti z nemškim ekspresionizmom je razgrnilo bolj ali manj opazne oziroma možne vplive na slovenske pripovednike in njihovo kratko prozo, obenem je razkrilo tudi širša obzorja in razgledanost slovenskih kratkoproznikov na prehodu iz moderne v 20. leta dvajsetega stoletja. Omejila se je na leta, ko se je ta prehod dogajal in postopno napovedoval novo slogovno smer, to je ekspresionizem. Povedano je raziskovalka sumirala v poglavju z naslovom Uvod. Ekspresionistično pojavnost v tuji in slovenski književnosti je predstavila natančno, zaokroženo in izčrpno. Če sem nekoliko pedagoški, bi trdil, da je to poglavje s svojo sistematiko in vsebinsko tehtnostjo primerno študijsko gradivo. Avtorica je na široko upoštevala domačo in tujo strokovno literaturo.
Od drugega poglavja dalje je obravnavala posamezne pripovednike kratke pripovedne proze; tako je drugo poglavje začela s Cankarjevimi Podobami iz sanj in ta del poglavja končala z ugotovitvijo: »Epitet in glagolska metafora kažeta v 'podobah' opazne spemembe in se že oblikujeta v okviru ekspresionistične poetike intenzitete, še zmeraj pa zapišeta tudi lepotno občutje in odtenek ter tako potrjujeta stilno dvojnost Cankarjevih podob' med simbolizmom [...] in ekspresionizmom na tematski in slogovni ravni.« V istem poglavju je obravnavala Bevkove kratke pripovedi z vojno tematiko, za katere je značilno marsikaj iz ekspresionistične metaforike, nato Dor-nikov vstop v ekspresionizem, Majcnov prispevek h kratki pripovedi, pri čemer je avtorica zapisala, da vojna tema pri Majcnu »ni povzročila večjih premikov v smer ekspresionistično obarvane metaforike, saj se tudi v teh pripovedih v kontrastu z gro-
738
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
zljivimi in grdimi podobami še zmeraj zapisujejo secesijsko lepotne podobe«. Tu je zelo dragoceno podpoglavje s primerjavo med Majcnovo kratko pripovedjo Plesalka in Altenbergovo črtico P. A. und T. K. Ob koncu poglavja je označila še vojno kratko prozo Narteja Velikonje in ugotovila, da je »najbolj ekspresionistične metafore zapisal le v literarno obarvanem pismu« (npr. v Pismu iz ujetništva).
Tretje poglavje je namenjeno avantgardnim eksperimentom na področju kratke pripovedi: Podbevšku, Meliharju, Cirilu Vidmarju, Cvelbarju in Štefaniji Ravnikar. Analiza je pokazala širok razpon avantgardne metaforike, ki se je gibala od futuri-stične ekstravagantnosti, ekspresionistične slikovitosti in nenavadnosti do nekaterih tradicionalnih značilnosti. Četrto poglavje se je dotaknilo Fabjančičeve in Cerkveni-kove metaforike, v naslednjem - petem - pa je podrobno razčlenjen stilni pluralizem v kratki prozi Marije Kmet. Pri tem je raziskovalka morda le nekoliko prehitro sklepala, da je Kmetova v nekaterih navedenih črticah in pesmih v prozi »prva uporabila ekspresionistične stilne prvine« in da jo je s tega vidika »mogoče imeti za predhodnico ekspresionistične kratke proze pri nas«. Kaj bodo povedala druga branja in raziskovanja tega vprašanja, prepustimo prihodnosti, navedena teza pa je zanimiva in spodbuja nadaljnje ukvarjanje s to temo. Raziskovalkino poznavanje metaforične sistematike je v marsičem kulminiralo v šestem poglavju, ki se ukvarja z metaforiko v kratki prozi Andreja Čeboklija; njegova proza je glede tega »bogata, pogoste so groteskne vizije, vizualizacije čustvenih stanj, zvoka, zaznamujejo jo intenzivne barvne metafore in simboli, presenetljive so barvno-zvočne sinestezije in groteskne personifikacije«. Njegova »kratka proza z začetka dvajsetih let kaže izrazite prvine ekspresionizma«.
Avtorica je spretno, pregledno in zgoščeno strnila dognanja v Sklepnih ugotovitvah, ki so paradigmatične glede načina predstavljanja njenih dosežkov in uporabljene sistematike; ta je rezultat dolgoletnega proučevanja in kar se da eksaktne razvrstitve ugotovljenih pojavov.
Jožica Čeh Steger je opozorila na odvisnost metaforike posameznih kratkopro-znih sestavkov od pomembnih pripovednih sestavin v stvaritvah, pri čemer so mišljene tematske, motivne, jezikovnoslogovne, slogovnoformacijske in nazorsko-idej-ne značilnosti. Tokrat je obravnavala zgodnje obdobje ekspresionistične pojavnosti v slovenski kratki pripovedni prozi (1914-1923) in upam, da bo s proučevanjem nadaljevala in analizirala metaforiko kratke proze v naslednji fazi, v fazi razvitejšega ekspresionizma in njegovega zatona, tj. v letih 1924-1929. Tako bi zaobjela celotno podobo ekspresionistične metaforike v kratki prozi od 1914 do 1929 (pri Slavku Grumu, Miranu Jarcu, Bogomirju Magajni, Bratku Kreftu, Maksu Šnuderlu idr.) in potrdila ter dopolnila opredelitev ekspresionistične metaforike. V Sklepnih ugotovitvah je zapisala: »Metafora v ekspresionistični literaturi nima skupnega imenovalca. Posegla je po najrazličnejših, pogosto kontrastnih izhodiščih, od svetopisemskih do gnus zbujajočih živalskih, in opravljala različne vloge. Iz literarnih navezav na ab-strakno slikarstvo se v ekspresionistični literaturi pokažejo težnje po abstraktnosti, zlasti barvni, po drugi strani pa ekspresionistična načela intenzitete, dinamike in distorzične podobe sveta narekujejo izrazito snovne in vizualno učinkovite metafore, animalizacijo in popredmetenje človeka, odtujevalno, celo grozljivo personifikacijo narave in predmetov, metafore s silovito dinamiko gibanja in moči kakor tudi njej
Gregor Kocijan, Raziskovanje metaforike
739
nasprotne metafore otrdelosti, okamenelosti, mrzlote, tesnobe in smrti.« Klasificirala in sistemizirala je posebnosti metaforike kot najočitnejše slogovne inovacije v kratki pripovedi v obravnavanem času. Opredelila je njeno funkcionalnost, strnila posamezne metafore v skupine z istim imenovalcem (npr. barvne epitetoneze, sinestezije, živalsko poimenovanje v metaforičnih kombinacijah, grde metafore, animalizacijske podobe, svetopisemska prispodobljivost, pomen »ognja in krvi«) in določila njihovo vsebinsko umeščenost v besedila. V tem je študija na slovenskem literarnovednem področju inovativna in je obenem nadaljevanje metaforične sistematike, ki jo je avtorica izdelala v študiji o Cankarjevi metaforiki. Svojo sistematiko je zdaj poglobila z ekspresionističnimi primeri in nazorno predstavila razlike med impresionistično in ekspresionistično metaforičnostjo.
Pričujoča študija je pomemben teoretski, metodološki in vsebinski prispevek k slovenski literarni vedi ter trdna podlaga za raziskovanje te tematike v prihodnje. Z znanstvenim aparatom si je avtorica pomagala, da je sproti osvetljevala že raziskano na obravnavanem področju in tako upoštevala dognanja v slovenski in svetovni literarni vedi. S svojim prispevkom je vedenje o obravnavanem predmetu pomaknila na novo razvojno stopnjo.
Gregor Kocijan Pedagoška fakulteta Univerza v Ljubljani
740
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
ALOJZ GRADNIK - PESNIK GORIŠKIH BRD.
Ur. Fedora Ferluga-Petronio. Trst: ZTT-EST, 2008. 164 str. Alojz Gradnik - poeta
del Collio Goriziano. A cura di Fedora Ferluga-Petronio. Trst: ZTT-EST, 2008,
190 str.
Zbornika, posvečena Alojzu Gradniku, sta rezultat mednarodnega simpozija, ki je potekal na Videmski univerzi 19. in 20. aprila 2007 ob 125. obletnici pesnikovega rojstva in 40. letnici njegove smrti. Simpozij, ki je bil prvi mednarodni simpozij, posvečen pesniku Goriških brd, je organizirala Fedora Ferluga-Petronio, redna profesorica hrvaške književnosti na isti Univerzi, pod pokroviteljstvom Veleposlaništva Republike Slovenije v Rimu in Občine Brda. Uredila je tudi oba zbornika. Avtorica navadno usmerja svojo pozornost pomembnim literarnim osebnostim, ki jih je uradna literarna kritika iz različnih razlogov, tudi političnih, zanemarila. Tako sta nastali dve monografiji o dubrovniškem dramatiku Juniju Palmoticu, o predhodniku hrvaške moderne A. Tresicu-Pavičicu in o Nikoli Šopu, hrvaškem metafizičnem pesniku bosanskega porekla.
Tokrat se je kot Slovenka, ki je pred dvajsetimi leti pristala na katedri za hrvaško literaturo, osredotočila na enega izmed največjih slovenskih pesnikov, ali, kot ga je označil Vidmar v uvodu k Svetlim samotam l. 1932, na največjega pesnika po Prešernu. Namen je bil seznaniti z Gradnikom italijanski kulturni ambient, v katerem je bil za razliko od Srečka Kosovela praktično neznan, obenem pa prikazati tudi slovenskemu bralcu marsikatero manj znano ali površno obravnavano tematiko.
Zbornika sta si skoraj povsem enaka, s to razliko, da v italijanskem sledimo v dodatku Gradnikovi pesniški poti prek italijanskih in furlanskih prevodov njegovih pesmi (Gradnikova mati Lucija Godeas je bila Furlanka in ti prevodi so nekakšen poklon Gradnikovim furlanskim koreninam), v slovenskem pa prek pesmi v izvirniku. Prav zaradi tega je imel simpozij na Videmski univerzi obširen odmev: odvijal se je v sodelovanju s Furlanskim univerzitetnim konzorcijem (Consorzio Universitario del Friuli) in Furlanskim filološkim društvom (Societa filologica fri-ulana).
Zbornik simpozija, ki se ga je udeležilo dvanajst znanstvenikov s Slovenske akademije znanosti in umetnosti, z ljubljanske, novogoriške, videmske, tržaške in neapeljske univerze, uvaja predsednik Furlanskega univerzitetnega konzorcija Giovanni Frau, ki poudarja pomembnost simpozija za slovensko-italijanske odnose v italijanskem in še posebej v furlanskem prostoru in omenja Gradnika ne samo kot pesnika, temveč tudi kot prevajalca iz več evropskih jezikov, predvsem pa italijanske književnosti in tudi nekaterih furlanskih pesnikov.
Sledita pozdravna nagovora veleposlanika Republike Slovenije v Rimu Andreja Capudra, ki omenja Gradnika kot svojega predhodnika pri prevajanju Dantejeve Božanske komedije, in podžupana Občine Brda Enza Vižintina, ki poudarja Gradniko-vo navezanost na briško zemljo in briškega človeka.
Na to temo je ubran tudi prispevek akademika Franca Zadravca, sicer avtorja dveh monografij o Gradniku, ki govori o Gradnikovi navezanosti na rodno zemljo, ki je stalnica v njegovi pokrajinski liriki in v njegovem podoživljanju kmečkega in
Ljerka Schiffler, Alojz Gradnik - pesnik Goriških Brd
741
kmetovega življenja. Na nekatere podobnosti med briškim in furlanskim kmečkim svetom v pejsažu in tradiciji opozarja Roberto Dapit.
Velik del prispevkov je posvečen ogromnemu Gradnikovemu prevajalskemu opusu, ki je bil precej zanemarjen s strani kritikov in slovstvenih zgodovinarjev. Odkriva globokega poznavalca evropskih in izvenevropskih književnosti (npr. kitajske lirike in Rabindranatha Tagoreja). Poglobljeni in natančni članek Ane Toroš našteva tudi prevode, ki so ostali v rokopisu (npr. Dantejev Raj in vsi Shakespearovi soneti). Kako je bil vešč prevajanja iz sosednjih slovanskih jezikov, je pokazal Vladimir Osolnik s prispevkom o Gradnikovem prevodu Njegoševega Gorskega venca, medtem ko Franska Premk kot biblicistka razpravlja o pesniški priredbi treh psalmov v zbirki Zlate lestve.
Da Gradnikov jezik le ni bil tako okoren, kakor je veljalo med kritiki, pričajo številne uglasbitve njegovih pesmi. Kar 60 skladateljev je uglasbilo okrog 140 skladb na Gradnikove stihe predvsem domovinske in ljubezenske tematike. Izčrpno in natančno sliko o kompozicijah je podala nedavno preminula Darja Frelih. Da je bil Gradnik velik ljubitelj slikarstva, pa potrjuje Miran Hladnik, ki razpravlja o pesnikovem odnosu do slikarjev, ki so ilustrirali njegove zbirke (Jakac, Jakopič, Maleš, Debenjak).
Prispevek Aleksandre Žabjek govori o prevodih Gradnikovih pesmi v italijanščino slavista Luigija Salvinija, sicer docenta slovanske filologije na neapeljski univerzi v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Miran Košuta se zaustavlja ob problematični recepciji Gradnika v Italiji, ki je paradoksalno dosegla višek v burnih tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je kopica slavistov, med njimi Salvini, širila v italijanskem kulturnem prostoru kritiško in literarnozgodovinsko vednost o slovenski književnosti. Po tistem je prevajalska bera Gradnikovih pesmi v italijanskem prevodu zelo skromna: vsega skupaj kakih 60 pesmi, pa še te se večkrat ponavljajo.
Janez Premk predstavlja Gradnika kot človeka, pesnika in sodnika. Vsa Gradni-kova zapostavljenost v slovenskem literarnem prostoru se vrti okrog ključnega momenta, ko je l. 1929 sprejel mesto sodnika na Vrhovnem sodišču za zaščito države v Beogradu. Premk Gradnika slika kot premočrtnega človeka, kmeta-aristokrata, obenem pa kot sodnika, ki opravlja natančno in vestno svoj poklic. Jetnikom je bolj pomagal, kot se na splošno misli.
Dva članka sta posvečena eni glavnih Gradnikovih tem: erosu-tanatosu, uvodnemu akordu k zbirki Pot bolesti. Avtorici člankov sta Katja Mihurko-Poniž in Fedora Ferluga-Petronio. Ferlugova analizira Gradnikovo ljubezensko liriko, ki spada med najizvirnejše erotične izpovedi v evropski književnosti. Čutnost preveva tudi nekatere motive pesnikove pejsažne lirike v podoživljanju briških naravnih lepot. To je neke vrste transsubstanciacija v upodabljanju narave: sonca, grozdja, bleščečih češenj in krvavih breskev, medtem ko pesnikov odnos do ljubezni ostaja mračen. Glas ljubljenega dekleta se kot srhljiv krik oglaša iz groba in vabi pesnika v mrtvaški objem. Motto eros-tanatos spremlja pesnika na vsej njegovi umetniški poti. V njem se zrcali ljubezen v vseh svojih odtenkih, čutnih in duhovnih. Začetna izrazita erotična komponenta se namreč počasi preveša v vse globljo poduhovljenost: od cikla De profundis do Zlatih lestev, ki kot nevidna nit spajajo nebo in zemljo in ki jih lahko zaznajo le duše izvoljencev.
742	Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Zbornika odpirata nove poglede na Alojza Gradnika, na njegovo poezijo in poetiko, in predstavljata zaokroženo celoto v preučevanju pesnika Goriških brd, italijanski zbornik pa je prva knjiga, ki odkriva pesnika tudi italijanskemu sosedu.
Ljerka Schiffler
Hrvaška akademija znanosti in umetnosti, Zagreb
Boštjan Udovič, Tina Lengar Verovnik: Jezikovne trajnice
743
TINA LENGAR VEROVNIK: JEZIKOVNE TRAJNICE.
Ljubljana: GV založba, 2012, 135 str.
Tina Lengar Verovnik, docentka na Fakulteti za družbene vede, je pri GV založbi izdala knjigo, ki bi jo v roke moral prijeti vsakdo, ki mu jezikovna kultura ni tuja. Avtorica v knjigi pojasnjuje določene dileme, ki se pojavljajo v aktualni rabi slovenskega jezika, kar je še posebej koristno za vse družboslovce, ki se z obravnavanimi koncepti vse pogosteje srečujemo.
Bralec, ki knjigo vzame v roke, ne bo ostal praznih rok. Avtorica že v prvem poglavju pojasni problematiko »velikih začetnic« pri imenih državnih ustanov, nato pa se ustavi pri vprašanju »Lizbonske« ali »lizbonske« pogodbe. Ta koncept pogosto povzroča jezikovne preglavice, zato je primerno, da avtorica pokaže na primere, kdaj se uporablja velika in kdaj mala začetnica. Nato se loti vprašanja »nove« in »stare« Evrope, ki je zelo zapleteno in presega le jeziko(slo)vne okvire, saj ima tudi veliko vsebinsko in pomensko vrednost. Tu morda pogrešam še razpravo z vidika pomena rabe pridevnikov. Avtorica sicer odlično pokaže, kdaj naj bi se »nova/stara« Evropa pisalo z veliko in kdaj z malo, izogne pa se vprašanju, ali naj oba pridevnika sploh uporabljamo ali ne, glede na to da imata v omenjenem kontekstu veliko ekspresivno vrednost, saj sta nastala ob napadu na Irak leta 2003.
Podobno vprašanje se pojavi pri uporabi pridevnika »mali« in »majhen«, ki ga avtorica analiza na straneh 84 in 85. Poleg navedb, na katere se sklicuje sama, se je v slovenski teoriji o mednarodnih odnosih oblikovalo še drugačno razumevanje/ločevanje med pridevnikoma majhen/mali, vezano predvsem na države, in sicer mednarodniki kot majhne države označujemo tiste, ki so geografsko/prostorsko majhne oz. nizko številčne (majhna zemljepisna površina, majhen trg, nizko število prebivalcev idr.), medtem ko s pridevnikom male države razumemo tiste države, ki imajo »psihološki« občutek majhnosti, kar pomeni, da so lahko morda geografsko/ekonomsko/demografsko velike, ampak nimajo moči oz. vzvodov vpliva(nja) v mednarodni skupnosti. Zato bralec v tem razdelku pogreša razloči-tve, koristne zlasti za študente družboslovja, ki se srečujejo z literaturo o mednarodnih odnosih v slovenskem jeziku, kjer se razlikovanja med »mali/majhen« izrecno držimo.
Podobno vprašanje bega bralca tudi v razdelku »dveletna/dvoletna pogodba«, ki je podobno in analogno poimenovanju »preučevanje/proučevanje«. Na Fakulteti za družbene vede poznamo kar nekaj raziskovalnih centrov, ki imajo v svojem imenu glagolnik »proučevanje«, čeprav se nam včasih lepše sliši »preučevanje«. Čeprav je SSKJ glede tega jasen in izpostavlja, da sta oba glagolnika (tudi) pomensko različna, pa posamezniki pogosto - kot to sam opažam - oba glagolnika mešamo med seboj, zato kakšno dodatno pojasnilo, za boljši jezik, marsikomu (od nas) gotovo ne bi bilo odveč.
Čeprav je v celoti priročnik Tine Lengar Verovnik odličen, pa bralec včasih pogreša bolj »normativno« mnenje avtorice o določenih jezikovnih zagatah (ne po načelu »prav-narobe«, ampak po načelu »boljše-slabše«). Ne glede na povedano lahko mirno soglašam z mnenjem uvodničarke prof. dr. Monike Kalin Golob, da jezik ni črno-bel in ga zato težko ukalupimo.
744
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
Naj zaključim s povzetkom; delo, ki sem ga prebral, je imenitno, smelo zasnovano, dobro napisano, bralcu privlačno, predvsem pa uporabno. Že zdaj se veselim naslednje avtoričine knjige, in verjamem, da bodo ta kot vse, ki še pridejo, odličen pripomoček za izboljšanje jezikovne kulture.
Boštjan Udovič Katedra za mednarodne odnose, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani
Ivo Pospišil, Česko-slovensky Workshop o postmoderné
745
CESKO-SLOVENSKY WORKSHOP O POSTMODERNE
Centrum filologicko-arealovych studii pri Üstavu slavistiky Masarykovy univer-zity v součinnosti s Literarnim informačnim centrem v Bratislavé a Českou asociaci slavistû usporadalo 29. listopadu 2011 v Brné jednodenni Workshop (XV. brnénskou česko-slovenskou konferenci) na téma Postmodernismus: smysl, funkce a vyklad (jazyk - literatura - kultura - politika). Zajem o téma, které navrhla pracovnice Literarniho informačniho centra, spisovatelka Dana Podracka, se zjevné tésilo znač-né oblibé, tôastnikû bylo kolem dvaceti péti. V omezeném časovém limitu 10-12 minut prednesli své prispévky provazené bohatou a často polemickou diskusi, které zahrnovaly nejen česko-slovensky aspekt, ale také obecné pohledy na tuto problema-tiku. Toto brnénské setkani, které bylo současti, jak již uvedeno, Siroké mnohaleté tradice brnénské slovakistiky, mélo tedy širši mezinarodni vyznam.
Bylo atraktivni již tim, že pozvani prijali skutečni, hlavné slovenšti koryfejové literari védy, kteri se problematikou postmoderny specialné zabyvaji (všichni profe-sori), a to Tibor Žilka, literarni teoretik a jeden ze zakladajicich členû Nitranského tymu, Viliam Marčok, jenž o postmoderné napsal radu studii a specialni knihu o postmoderné obecné a slovenské zv^té. Z dalšich tôastnikû uvadime Marii Bato-rovou, emeritni predsedkyni slovenského PEN-klubu, Vieru Žemberovou, ktera se zabyva také současnou slovenskou literaturou, spisovatele Antona Balaže a Hanu Vousiné-Jechovou, francouzskou slavistku českého pûvodu ze Sorbonny.
Viliam Marčok hovoril obecné o smyslu literarni postmoderny, Tibor Žilka o typologii slovenského postmodernismu, Maria Batorova o materialistickych a re-lativistickych pohledech na človeka v dile Dominika Tatarky, Anton Balaž o ma-nifestech a deklaracich slovenskych literatû ve 20. stoleti, Hana Voisine-Jechova si položila otazku, zda je postmodernismus ješté moderni nebo modni a Viera Žem-berova se zabyvala postmodernimi postupy v tvorbé Karla Horaka. Jedinou ^a-stnici-lingvistkou byla znama slovakistka a obecna lingvistka Emilia Nemcova, jež hovorila o jazykovém aspektu postmoderny, česky kompozitolog František Všetička promluvil o slovenskych souvislostech Neffovych Snatkû z rozumu, o paradoxech stredoevropského postmodernismu mluvil Petr Kučera, autor téchto radkû se dotkl své koncepce kvazipostmodernismu, Libor Pavera pojednal o postmoderné a novych technologiich. Vyrazna byla üčast mladši a mladé, hlavné literarnévédné generace, jejiž predstavitelé tu vystoupili s rûznymi tématy, jako napr. Eva Faithova (Postmoderné, kyberpunkové tendencie v diele Michala Hvoreckého, Michala Habaja a Petra Šuleja), Kristian Benyovszky („Existuje postmoderna?" Česko - slovensko -mad'arské reflexie), Zuzana Vargova (Postmoderne tendencie v diele I. Otčenaša), Josef Šaur (Ke koncepci slovenskych déjin v české historiografii), Eva Küchova (Vieweghov thriller Mafie v Praze ako fenomén českej postmoderny), Katarina Kucbelova (Postava basnika v poézii Michala Habaja a J.H. Krchovského a kultüra narcizmu), Ivan Šuša a Patrizia Prando (Post-myslenie a videopolitika v koncepcii G. Sartoriho z pohl'adu česko-slovenskej recepcie), Patrik Šenkar (Ballova [ne]typicka postmoderna), Peter Oravec (Postmoderné strategie v muzikali) a rada dalšich.
Téma bylo vhodnou plochou k tribeni nazorû a tvarovani koncepci: ukazalo se, že tu jsou vyrazné generačni rozpory, ale i společna mista, jako by každy z badatelû žil
746
Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober-december
ve svém svete, a to nej en literárním. V podstate se tu sražely dva vyhranené pohledy : jeden spočival v tzv. interpretad textù, což se nekdy podobalo volnému uvažování „o čem to je", druhy jakoby postaru toužil po širšich souvislostech s vyvojovou per-spektivou.
Ivo Pospišil Masarykova univerzita
NAVODILA AVTORJEM
Slavistična revija sprejema izvirne in še neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega oz. slavističnega jezikoslovja in literarne vede ter iz sorodnih strok. Članki so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih, pred objavo pa morajo v postopek uredniškega recenziranja. O sprejemu ali zavrnitvi članka je avtor obveščen najpozneje tri mesece po njegovem prejemu. Korekture je potrebno vrniti v treh dneh. Ob izidu revije dobi avtor 10 separatov svoje razprave.
Avtor odda članek na naslov tehnične urednice: urednistvo@slr.si. Dolžina članka naj ne presega ene in pol avtorske pole, tj. 45.000 znakov, ocene 24.000 znakov, poročila 8.000 znakov. Tipkopis je potrebno oddati v datoteki RTF ali drugačnem splošno razširjenem besedilnem formatu in v elektronskem iztisu v formatu PDF. Nabor je Times New Roman, velikost črk besedila 12, za izvleček, povzetek, daljše citate in opombe 10, razmik med vrsticami pa 1,5. Odstavki so ločeni s prazno vrstico in brez umika, desne poravnave in deljenja. Narekovaji so dvojni srednji, ločila in prečrkovanje tujih pisav se ravnajo po zadnjem slovenskem pravopisu. Sinopsis naj ne presega 8 vrstic, povzetek ne dveh strani, ključnih besed, ki niso besede iz naslova, naj bo 3-5; uredništvo praviloma poskrbi za njihov prevod v angleščino. Članki, ki niso napisani v slovenščini, imajo slovenski povzetek.
Avtor naj priloži svoj elektronski naslov in polni naslov institucije, na kateri dela. Slikovni material se priloži v ločenih datotekah; vsako sliko s svojo številko; v tipkopisu pa mora biti označeno, kam katera sodi; podnapisi k slikam so že v tipkopisu članka. Nad 5 vrstic dolgi navedki so odstavčno ločeni od drugega besedila in brez navednic. Izpusti so v navedku označeni s tremi pikami v oglatih oklepajih; na začetku in na koncu citatov ni tropičij. Zaporedna številka opombe stoji stično za ločili, ki sledijo mestu, na katero se nanaša. Literatura se navaja v krajši obliki v oklepaju v tekočem besedilu (Toporišič 2000: 213), v daljši obliki pa v seznamu literature na koncu članka. Spletno verzijo objave navedemo za bibliografskimi podatki natisnjene verzije. Seznam literature oblikujemo takole: Jože Toporišič, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Helga Glušič, 2003. Izraz negotove zavesti: Pogled na sočasni slovenski roman. Sodobni slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: FF (Obdobja, 21). 287-95. Irena Novak Popov, 2006: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija 54/4. 711-25.
Luiza Pesiak, 1887: Beatin dnevnik: Roman. Wikivir. Ogled 13. aprila 2011.
Opombe naj ne vsebujejo bibliografskih podatkov, če pa že, naj bodo enote bibliografske navedbe med seboj ločene z vejicami: Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, Obzorja, 16-18.
Na koncu vsake bibliografske enote je pika. Naslovi samostojnih izdaj, knjig in periodičnih publikacij so postavljeni ležeče. Zbirka je v oklepaju tik pred navedbo strani; krajšavo str. za stran izpustimo. Naslovi v stroki poznane periodike so lahko okratičeni (npr. SR za Slavistično revijo, LZ za Ljubljanski zvon). Pri zaporednem navajanju več del enega avtorja v seznamu literature namesto imena in priimka napravimo dva vezaja. Kadar na isto leto pride več del istega avtorja, letnici na desni stično dodajamo male črke slovenske abecede: 1944a, 1944b.
GUIDELINES FOR AUTHORS
Slavistična revija (Slavic Review Ljubljana, SRL) accepts original, not previously published scholarly articles in the areas of Slovene and Slavic linguistics and literary studies and from related disciplines. Articles are published primarily in Slovene and occasionaly also in other Slavic or world languages. Before publication, all articles submitted to Slavistična revija are reviewed by the editors. The author is notified whether his/her article has been accepted for publication no later than three months after the submission date. The proofs must be returned to the publisher within three days. At the time of publication the author receives 10 off-prints of his/her article. Authors should send their articles to the production editor at the following address: uredni-stvo@slr.si. Articles should not exceed 45,000 characters, reviews 24,000 characters, and reports 8,000 characters. All manuscripts must be submitted as RTF or other popular files and in PDF format, using the Times New Roman font. The article should be typed in 12-point font; the synopsis, summary, longer quotations, and footnotes should be in 10-point font with 1.5 spaces between the lines. Paragraphs must be separated by an empty line, without indentation, and without right justification. Quotation marks are second-level double quotes (» «), punctuation and transliteration of foreign alphabets must comply with the latest edition of the Slovenski pravopis. Each article must include a synopsis (not to exceed 8 lines), a summary (not to exceed 2 pages), as well as 3-5 key words that are not contained in the title. The editors normally provide the English translation. Articles written in a language other than Slovene must include a summary in Slovene.
Authors must provide their e-mail address and full name of the institution with which they are affiliated. Visual materials are to be sent in separate files, with each illustration numbered. In the manuscript, it must be clearly indicated where each illustration belongs; the captions to the illustrations are already included in the manuscript. Quotations longer than 5 lines should be typed in separate paragraphs, without quotation marks. Omissions in quotations must be indicated with three dots in square brackets, with no dots at the beginning or at the end of quotation. The footnote number must follow (with no space) the punctuation mark at the end of the segment that the footnote refers to. In the text, literature is cited in short form in parentheses, e.g., (Topo -rišič 2000: 213). Literature is cited in long form in the list of references at the end of the article. The on-line version of the article is listed after the reference for the printed version.
In the list of references, the works are cited in the following manner: Jože Toporišič, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Helga Glušič, 2003. Izraz negotove zavesti: Pogled na sočasni slovenski roman. Sodobni slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: FF (Obdobja, 21). 287-95. Irena Novak Popov, 2006: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija 54/4. 711-25.
Luiza Pesiak, 1887: Beatin dnevnik: Roman. Wikivir. Ogled 13. aprila 2011.
Footnotes should be free of bibliographic information; if this cannot be avoided, individual parts of a bibliographic citation are separated by commas: Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, Obzorja, 16-18.
Each bibliographic entry is followed by a period. Titles of individual editions, books, and periodicals are italicized. The series name is listed in parentheses before the page number; the abbreviation str. for stran 'page' is omitted. The titles of periodicals well-known in the field may be abbreviated (e.g., SR for Slavistična revija, LZ for Ljubljanski zvon). In subsequent quotations of several works by the same author in the reference list, the name is replaced by two hyphens. When citing several works by the same author with the same year of publication, the year of publication is followed (with no space) by lower-case letters, e.g., 1944a, 1944b.