Morana in Vesna.
Knez Ljudevit.
(Zložil A. Hribar.) (Dalje.)
Zopet doma.
1 rijazna je pomladna  noč, Ko vlada Vesne tiha moč
Nad strmcem  in  višino,
Nad trato  in  dolino.
Ko zemlja mirna, zrak je tih, Pri veje lahno Vesnin  dih, In božka liste mlade Na bukvah tik livade.
In božje deklice vode Na  cvetje nežno  narose:
Umito  zjutraj  vstaja,
Ko Zora se poraja.
In kolikor je zvezd  neba, Ves roj  gori,  blesti,   miglja;
In  v  zlatih  zvezdic čredi
Se  vozi mesec bledi.
Ko  vlada tiho  Vesnin  mir, Pa slavec svoj  opeva pir; In ljubki ti glasovi So zmiraj drugi, novi.
Gor v krškem gradu knez leži, Knez Varna;  Diva tik sedi, Očetu bol zlajšuje, Po  dragem pa vzdihuje.
Oh, saj  pomlad je tretja že, Odkar odšel je na vojske, In  ni ga sporočila, Če sreča mu je mila.
Življenje  Divi je trdo,
Srce dan  slednji  bolj  bolno;
Vsak dan ji je na sveti
Nestrpneje živeti.
V dvorišči stari pes čuvaj Na vse pretrge laja;  kaj?
Cuj,  v grad že v pozni uri
Nekdo dospe pred duri.
Odpro se vrata na stežaj: „Kaj  hočeš,  ptujec,  tukaj,  kaj?
Nikar",  de hči,   „ne  moti
Bolnika,  pojdi s poti!"
Pomigne ptujec ji,  rekoč: „ Opravil bom  takoj  gredoč,
Le  knezu se izrazim,
Potem  pa  koj  odlazim."
Pristaplja ptujec,  bliže gre; Na rami svetli mu lasje
In  svetla, lepa brada
Po črni halji pada.
Priteče solza mu z  očes:
„Poznaš  me,  oče,  Varna knez?
Imaš Še  kaj  spomina
Na Svitozora sina?"
„Kaj —? Svitozor!  — ti tu  stojiš? Je-li mogoče,  kar veliš?
Le brž  me dvigni,  Diva,
Da s sinom  govoriva.
svet"  1896, št. q.