skrivalnice pesmi Gregor Podržaj (spisano v letih 2010 - 2020) Skrivalnice: pesmi: (spisano v letih 2010-2020) Gregor Podržaj Izdano v samozaložbi Ljubljana, 2025 Copyright 2025 Gregor Podržaj Naslovnica je delo avtorja. __________________________________________________ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 253515523 ISBN 978-961-93989-5-1 (ePUB) __________________________________________________ Način dostopa (URL): https://samizdat.zvezda2.si/ __________________________________________________ Izdano v samozaložbi. Opombe o avtorstvu: Hvala za dolpoteg te svobodne izdaje elektronske knjige. Čeprav je svobodna, prosto dostopna/brezplačna, je vseeno avtorsko delo in naj bi kot tako, ne bilo reproducirano, kopirano in distribuirano, tako za pridobitne kot tudi nepridobitne namene. V kolikor vam je bilo prebiranje v zadovoljstvo, lahko priporočite prijateljem, da si dol potegnejo lastno kopijo iz samizdat.zvezda2.si, kjer lahko poiščejo tudi ostala dela tega avtorja. Mir in dobro. v svetlečem zavetju drevesa življenja skrita za spevnim vejevjem zavitih poti odkrivaš zakrivaš se razgaljaš obljubljaš prepeljat’ na drugo stran noči kličeš skrivalnice preko stopnic vrh katerih žge kres dve gor ena dol do pasjih nebes vrtinčenje ustvarja pogoje z namenom porajanja svetov sunkoma brizg sožitja zareže skozi šum noči da na kratko zajezi večni tok časa nemo uroča ko jih prevprašuje o začetku in koncu in kaj vmes leži ljubezen seje prek polij morije iz vere mogočne gradove gradi v igri prepoznavanja vzorcev v vseh njenih presenečenjih do solz skelijo oči ko se razodevaš šum je ta praznina telesa sumljivo je to napeto nebo v jedru misli slepota očesa naše življenje iz sanj je prešlo plešeš se zibaš in nihaš do konca pokonci pesem konča se naenkrat omahneš do dna skrite v božje brade gozdu zamršene nikoli prepletene pod brk zabrundane misli kot veje so mogočnih dreves topel veter iz jugovzhoda nosi misli o kodrastih laseh o soparnih dneh in leni reki o tvoji roki skoraj v moji raztrgana v hrepenenje vrela kipeča strast v parih rojeva svetove kot prepolna lubenica tik pred razpokom kot utrip pod obokom povreva, kipi, buhti se izliva, preliva sveži In umiva jaz sem ta lubenica razpočena sušeč v opoldanskem soncu povsod sama mala sonca in malo večja in večja povsod iz preje želja razpletaš dvigaš se iz globin morja vsi koti so Tvoji v tem kotu si moj dol v juriš tečemo, juriš! bolj ko zapiramo oči temneje postaja, juriš! utrjujemo tabore dvigamo črne zastave kot oster zimski veter jemlje voljo zaspalemu gozdu vsepoprek sekamo glave zasneženo obalo zareže sodrag odpre globel privre ledena kri na romanju z naročajem dušečih darov iščoč odpuščanja v krošnji drevesa človeški obraz razpokano lubje zavrtinčeno skozi čas vse iz enega samega klobčiča svile pomladni dež v obrisih lic žubori skozi mesta razpolavlja po suhi strugi teče žejna jesen v črni zimi zmrzal brez ledu močneje kot z jeziki prepletene so naše usode usode naše so odmevi odmevi zvezdnega sozvočja vejoče vejevje vrbe lasje obraz žalujke zakrivajo v vetru nošena melodija vse poje in rože plešejo poslušaj biva v vmesnem prostoru poglej med nama se največ zgodi izprana zamorka skodranih las 40 razbojnikov koraka skozi vas če poči se zlomiš in ko si zlomljen zlomljen si dvakrat med spanjem v mreže misli naključno ujet mrčes zapredki shranjeni za pot utrujeni postopač ust polnih hroščev ko se plaziš v moje votline zamahuješ z mojimi rokami ko se zlivaš v moj bazen teče iz mojih ust ko te kličejo ogrneš se v moje ime obilni obroki namišljenih svetov iz stežaj odprtih skrinj mavričnih biserov slap fantje so čez dan v konjušnicah dekleta v vzgojno varstvenih domovih pod vranje črnimi lasmi dolgi bledi prsti predejo nit balon zvezdnega neba ki vse odeva jemlje sapo skozi čipko tančice v zakritem siju polniš prostor ko sklonim se v krču da na silo te oplodim baklja iz rok mi pade celo vas pogorim črni oblaki votli kaplji prazna zemlja ob vhodu komaj zaznavni nasmehi zadrege za vrati ihtenje, rosna polja solza neutolažljivo hrepenenje zdaj tiho v noč si odšla iz jame nagrebli smo grudo ki rodna je tvoja bila med prsti polzi ko se siplje pogrebno pada do dna v poplavah poplav niz križev vabi obupan utopljenčev pogled dobrohotni vladar pobija prvorojence po nareku lažnega preroka zagrinja temo preko polj preko mene leze mrčes se plazijo hrošči tonem plesal sem, ko so izmikala se tla izpod nog padla je slava ostrejši postal pesmi je zvok plesal sem, ko so zbujale se sence vojnih grozot dirigenta roka krvava vodila zbor je nerojenih otrok plesal sem na pogorišču rojstnega mesta ob tihi molitvi iz pepela vstal bo ljubezni porok jaz sem nula jaz sem nihče zgolj na obisku da vzamem ti vse na jesen, ko hladni veter odpihne zadnje listje, ko odmrejo strasti na jesen, ko sonce zasije bistro v eno se tkejo dlani razpoka je vprašanje med redovi velikosti zavesti peklensko se zaraščajo nebesa polomljena mlinska kolesa preplavljeni bregovi obrnjeni tokovi v vsem tem času čakanja so se lomili ledeniki so se utrinjale zvezde in so se sušila morja v vsem tem času čakanja so srca gorela in so tekle reke ves ta čas korak po korak tebi naproti obrne na glavo zavozla gleženj vse na štiri namesto ljubečega očeta zakrpana stelja namesto tople večerje ledeno hrepenenje suhi vodnjak želja vlaknine stvarstva potegnjene so do konca vse mreže razpiram lovim in nabiram polnih košar hitim domov proge, črte gredo v stran za njimi okno sveti v temi v temi črni gozd za njim okno nad gozdom noč se spušča za nočjo pa zlat spomin trikotnik se zlomi razpršijo se točke prazaznava na robu podobe se prevrtijo jezik prvič zajoče svetloba nagajivo skozi sloje tone črnih las noč kot težki črn oblak ulije se v spečo vas namaka zdaj odplaknila bo nas zaprem oči in si ko minem v meni ti sanje so zadnji odsevi večernega sonca zdrobljeni v kapljah poletne plohe gledam Rožnik gledam Grad vidim vročična odhajaš pomlad prepad med razprtimi vodami zgoraj in spodaj se najdeva poglej in spoznaj ritem naj to bo temelj jezika začrtaj ga v zvezde napni lok in gradi nato padaj in vstajaj kot menja se tudi nebesno telo poln naročaj jutranje rose iz neštetih pajčevin srebrnega polja v globini nerazdružljivo povezano poslanstvo telesa in duha hrupno rijemo kot krti po zemlji zavzeto si kopljemo grob v sanjah pa nam iz prhke izmetane prsti cveti teloh nebroj niti iz velike rakovice v brezkončnem dihu se širi in krči se krči in širi njene niti pa nežno zapredajo stvarstvo napihana želja mesečevega prahu modri kristal zgostil se je tu pogledam nimaš imena ko kličem postaneš odmev ki te vidim pustil sem te oditi še preden si me utegnila zapustit in tvojo mamo očitki so na mestu okoliščine razumljive kosi strganih verig pretopljeni v dno balkanskega lonca oh draga mala slovenija žari je počilo dno up je odtekel ostalo je že davno prej odletelo kjer zavest razločuje zavest tudi spaja skozi razpoko med svetovoma teče svilena nit polna naročja stvarstva zajemam, sejem, sevam iz hladne noči vroč dan rojevam spreminjam kar gre skozi mene postajam skozi dolg dolg čas jaz sem vse daleč daleč okrog vse sem jaz ko zahajam v meni kljuva črni vran pol je turek pol cigan barve kože se zlivajo z ozadjem da vidi se skozi glej celo mesto je zadaj besede se kotalijo prek kodrov nebeških las nabrekajo, zarekajo cvetijo skozi čas sklonjena nizko onkraj rala med žužki preko prepletenih kač ljubezen je ime podala v dalji pa preklinjal je orač na suho pašo tujo čredo sta odgnala stiskoč v pesti črni korobač kak’ hitro zraste naša sreča mala ki sebi je najhujši rokovnjač nedonošena vprašanja mrtvorojeni odgovori na večer jata vran prileti do gomile kjer bo ponoči zaskovikala sova ta vrtna lopa zbita iz pokvarjenih vzgibov sesirjenih upov in lažnih obljub ta vrtna lopa polna polomljenega orodja plesnive prsti in jalovih semen ta lopa, oh moj bog kaj če pogori! iz pepela vstaneš Ti veselo se bliža sprehod treh korakov dobrodošel čas slovesa vstanem, stopim, skočim zadnje preje niti tke v dlani skozi stisk svetovom puščeno je preiti grizemo, ujedamo loveč lažnega ponosa brez milosti koljemo zastrupljamo, krademo zidamo, gradimo pazljivo zlagamo na poti do vrha v laži pečene krvave opeke kot barve preko mavrice menjamo življenja iščoč pot k zakladu širom odprtega neba naključje pada ulito iz zlata z vsakim korakom višje globje padec se zdi vrtoglavica besno vleče od konca nazaj vse hiti ni rose ni dežja mivka in pesek sipljeta izpod neba v morja morije vse steka ob grožnji zadnjega veka besede kot pesek prek’ sita resnice prah neulovljiv so v vetru premen jutro ožari na novo nam lice sozvočno oznani v nas njih pomen globoko zarisane podobe v njih zvezde v nas dlani objamejo sonce meso se stopi zajemajo sladko mano strah v njej se gubi globje kot se potopiš lepše slišiš spevnost stvarstva v čigar ritmu vse pleše tudi ti včasih pa v precepu prehoda kraljestev glas tvoj razumem izgubljen v kosteh ni prostora za cesto meso pa je vosek stopljen ljudje se zatečejo v mesto stolp tam za njih je izgrajen vrane kričijo zloglasno otroški je jok zadušen v dolino odmeva dol z viška pastirčev juhej vznesen