Državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve RS, mag. Matjaž Šinkovec in ministrica Barbara Žvokelj v rezidenci veleposlanik prof. A. Vivoda. Ob tej priložnosti je mag. Matjaž Šinkovec izročil Francetu Vitrihu, dolgoletnemu šolskemu referentu društva ZS, posebno priznanje Urada za Slovence po svetu. - Foto Marko Vombergar Slovenski Srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka v letu 2007. - Foto Marko Vombergar ■■■ im ? i 4 £ - ’ ‘ *5,1 i—i % K AR v tSZ j 4 UVODNIK Versko prepričanje MARKO KREMŽAR "V" e dolgo tega je objavil Števen Weinberg I v Times Literary Supplement esej, v katerem, kot izpovedan ateist, razmiš-^ Ija tudi o vernosti ali nevernosti kristjanov. Do kake mere je za mnoge krščanstvo Prenehalo biti versko prepričanje, od katerega ostajajo zdaj le še neke kulturne usedline, dokazuje avtor z naslednjo osebno izkušnjo. Takole pravi: ‘Tinam več dobrih prijateljev, ki so kristjani, pa me nobeden od njih ne skuša spreobrniti. To pomeni, ali da jih ne briga, če bom šel za vso večnost v Pekel, ali pa, kar se mi zdi bolj verjetno, da sami ne verujejo ne v nebesa in ne v pekel.« Zdi se, da bi Weinberg rad preložil odgovornost za svojo vero ali nevero, pa tudi za to, kar ga čaka Po smrti, na svoje krščanske prijatelje. In vendar je, kot izobražen človek, slišal o Kristusu in ve za krščanstvo, tako da se ne more sklicevati na nevednost. A kljub temu ima pisec v nečem prav In sicer, da smo kristjani velikokrat brezbrižni do duhovne bede krog nas pa tudi, da se pri izrazih civilne strpnosti večkrat nevarno približamo Verskemu relativizmu. Vemo, da Weinbergov primer ni osamljen. Kristjani le redko pomislimo, da živimo sredi Syeta, ki je že poganski tako po materialističnem Vrednotenju življenja, kakor po malikovanju predmetov, ki so izdelek človeških rok in uma. Neverni, v stiku z nami, morda slišijo kaj mimogrede o Kristusu in njegovem nauku, a premalo, da bi dobili o Njem pravo sliko, medtem ko jim naše življenje ni vedno zgled krščanstva. Danes se le malokdo upa poudariti, da se kot kristjan ne strinja 8 splošno sprejetim' načinom življenja. Javna lzPoved krščanstva zveni v postmoderni mlačnosti jmkako 'nestrpno', če ne celo 'fundamentalistično'. , ayzeti pred ljudmi kako načelno stališče se zdi staromodno' in v nasprotju z 'duhom časa'. Tako Prihaja v navado, da ne kažemo pred ljudmi kakega Zrazitega prepričanja in da celo v družinskem r°gu nismo vedno kritični do raznih družbenih ^azvad. Bojimo se, da bi nam očitali prenapetost. ako, na primer, skrbi tega ali onega kristjana, a ue bi morda diskriminiral, kar sedanja družba m°čno zameri, ali ustvaril vtisa nestrpnosti do °&a, ki recimo, 'ne prenese' Cerkve, ali na živce kaka katoliška moralna 'pretirarjp&V. Saj V\\ smo vendar demokrati in ne kakšni muslimani! Mi gremo brez kompleksov v lokale kamor hodijo vsi, beremo to, kar drugi, in gledamo na TV programe, ki so pač ta hip predmet pogovorov, pa tudi sprejmemo med se vsakega ter smo 'tolerantni' do njegovih moralnih 'posebnosti'. Mar niso minili časi, ko smo se zapirali pred svetom? Ali nismo vsi bratje? Stari morda še mislijo, da gnilo jabolko lahko pokvari ostala jabolka okrog sebe. A zdaj ni več tako. Živi in pusti živeti je zapoved, ki sicer ni napisana v Svetem pismu, a bi morala biti, saj beremo prav tam, da se moramo imeti vsi ljudje radi. Biti odprt in enak drugim je krepost 'nove dobe'! Z izgovorom, da se danes 'živi drugače' kot nekoč, celo nekateri starši opravičujejo otroke, ki ne opuščajo le starih 'navad', ampak tudi z njimi VERSKO PREPRIČANJE povezane krščanske vrednote. Pri tem malokdaj pomislimo, da v resnici svet 'diskriminira' nas, in da je do nas nestrpen, komaj pokažemo svoje krščansko prepričanje. Morda zato o tem navadno ne govorimo preveč glasno, morda pa tudi nočemo spraviti v zadrego tega ali onega znanca, kije vero 'opustil', ali tistih starih marksistov, ki sicer še vedno zabavljajo čez vero ter slavijo rdečo zvezdo in stare diktatorje, a globoko v srcu gotovo niso 'slabi ljudje', ali da ne bi prizadeli koga, ki živi neporočen z neko ločeno osebo, a je sicer simpatičen človek, pa da ne užalimo onih dveh homoseksualcev, ki živita v svojem 'modernem zakonu', ali mladih sosedov, ki hodijo v naravo častit mater zemljo, pozimi z obleko, poleti pa tudi brez nje, ter da se nehote ne zamerimo znancu, ki ima denar in zveze, kar lahko vedno pride prav, pa čeprav se mož ukvarja poleg drugega tudi s pornografijo,... a je po srcu gotovo 'dober človek'. Res, ni vedno lahko najti pravo mejo med strpnostjo do človeka, ki se moti, in med dosledno nestrpnostjo do zmote in greha. Tudi je res, da v versko silno različni družbi ne smemo pričakovati, da bi se držali krščanske morale ljudje, ki niso verni ali celo niso kristjani. A to nas ne reši odgovornosti zanje. Tudi tu velja, da bo sprememba navad posledica sprememb v dušah, to je spreobrnjenja k Bogu. Prvi izraz odgovornosti za neverne okrog nas je lahko, da jim s svojim vsakdanjim vedenjem pokažemo, kot pravi papež v okrožnici 'Spe salvi', da evangelij resnično spremeni življenje. Ker pa vemo, daje vera milost, priporočajmo te naše bližnje dan za dnem božjemu usmiljenju, pa prosimo Boga, da bi ob pravem trenutku našli zanje tudi pravo in dobrohotno besedo. Seveda seje večkrat težko upirati misli, naj bi prepustili vse dobremu Bogu, ki bo že poskrbel tudi za neverne in podobne ljudi, medtem ko mi glejmo, da se bomo z vsemi lepo 'razumeli'. Ko bi se odkrito vprašali, ali se res razumemo z ljudmi okrog nas, bi bil odgovor zelo verjetno negativen. V resnici se ne razumemo, ker ne govorimo, večkrat niti kristjani med seboj. Živimo drug ob drugem in se pretvarjamo, da je vse prav, čeprav vemo, da je marsikaj hudo narobe. Ponosni smo na svojo 'tolerantnost', neredko molčimo zaradi 'ljubega miru' ter se bojimo imenovati reči s pravim imenom. Besede kot greh in krepost, resnica in zmota nam ne gredo več iz naših krščanskih ust. Ne govorimo več o rečeh, ki so važne. Ne govorimo o Bogu Stvarniku, ne o božanstvu Sina Odrešenika, ne o milosti, ne o krivdi, ne o kesanju, ne o odpuščanju. Posebno tiho smo o možnosti pogubljenja, da ne bi delali krivice neskončno usmiljenemu Bogu. Vendar nebeškega Očeta ne prosimo ponižno za usmiljenje, ampak se neredko vedemo, kot da bi imeli do tega pravico. Zanašamo se Nanj, da nam tako ne bi bilo treba govoriti ljudem o evangeliju pa tudi ne o smrti in o večnem življenju. Postajamo podobni svetu. Strah pred javnim mnenjem postaja med nami močnejši kot strah božji, če že ljubezen do Boga ni dovolj močan nagib, da bi pričali svetu o Sinu, ki nas j e odrešil, pa o Njegovi in naši Cerkvi. In vendar ostaja temeljna naloga kristjana, evangeliza-cija sveta in oznanjanje božje besede. To je naša neodtujljiva dolžnost tudi v sedanjem postmodernem svetu, kot je med lanskim adventom ponovno opomnil papež Benedikt XVI.: »Kdor je spoznal veliko resnico in našel veliko veselje, je dolžan to posredovati drugim in ne ohranjati le zase. ... Ni mogoče bi' ti Kristusov učenec, ne da bi širili evangelij Predvsem pa veljajo še vedno Kristusove besede: »Kdor pa se mene in mojih besed sramuje pred tem Bogu nezvestim in grešnim rodom, se ga bo sramoval tudi Sin človekov, ko bo prišel v slavi svojega Očeta s svetimi angeli.« (Mr 8,38) A zdi se, da se tega svarila sodobni kristjani le malokdaj spomnimo. Vedno pereče vprašanje pa je brez dvoma, kako naj kristjan deluje, da s svojim nastopom ne bo ljudi odbijal pa jim tudi ne dajal potuhe? Kako biti hkrati zvest zapovedi, ki nam naroča ljubiti brez sleherne rezerve Boga, ki je Resnica, Dobrota in Lepota, pa tudi bližnjega, kljub našim in njegovim slabostim? Stojimo pred nalogo oznanjati evam SEKULARIZACIJA: Glavni izziv za Cerkev v Sloveniji gelij z zgledom in z besedo pa s Podobnim usmiljenjem do zmedenega sveta, kot ga pričakujemo od Stvarnika nekoč tudi zase. Ker pa to ni lahko, moramo vztrajno prositi pomoč Njega, ki Pričakuje, da bomo prav tu, na tem kraju in v tem času Njegova sol in kvas. Nameni Apostolata molitve ZA APRIL SPLOŠNI: Kristusovo vstajenje, vir upanja in miru. Da bi kristjani tudi v težavnih in zapletenih razmerah današnje družbe s svojim življenjem neutrudno pričevali, daje Kristusovo vstajenje vir upanja in miru. MISIJONSKI: Bodoči duhovni mladih Cerkva. Da bi bodoči duhovniki mladih Cerkva bili deležni vedno boljše izobrazbe in duhovne torrnacije za evangelizacijo svojca naroda in vsega sveta. SLOVENSKI: Velikonočni kristjani. Da bi razumeli in uresničevali Haročilo koncila, naj živimo kot valikonočni kristjani. ■ -m apež Benedikt XVI. je 24. januarja sprejel škofe Slo-_l_ venske škofovske konference ob koncu njihovega obiska ad limina v Vatikanu. Papež je omenjal pomembne spremembe, ki jih je Slovenija doživela od zadnjega obiska ad limina apostolorum 1. 2001 na področju državnih ustanov, kot vstop v Evropsko skupnost (2004) in prevzem enotne evropske valute (2007) pa tudi vstop v območje Schengenskega sporazuma o prostem prehodu meja. »Čeprav navedeni pomembni dogodki niso cerkvenega značaja, zaradi tega za Cerkev niso nič manj zanimivi, saj zadevajo življenje ljudi in še zlasti področje vrednot evropske celine, kot to po pravici poudarja vaše pastirsko pismo z leta 2004.« Papež je potrdil, daje omenjeno pismo ohranilo polno veljavo: »Če hoče Evropa ostati in čedalje bolj postati območje miru in ohraniti spoštovanje človekovega dostojanstva kot eno temeljnih vrednot, ne more zanikati osnovne komponente tega temelja, ki je v duhovnem in etičnem smislu krščanska.« »Humanizmi niso vsi enaki - je zatrdil sveti oče - in z moralnega stališča nimajo enake veljave. Pri tem ne govorim o religioznih vidikih, temveč se omejujem zgolj na etično-socialne vidike. Iz različnih nazorov o človeku izhajajo raznolike posledice za sobivanje v dani družbi. Če bi na primer v skladu z danes dokaj razširjeno tendenco človeka razumeli predvsem individualistično, kako naj bi potem upravičili napore za izgradnjo pravične in solidarne družbe?« Benedikt XVI. je v tem smislu navajal iz omenjenega pisma škofov: »Krščanstvo je vera upanja: upanja v življenje, v neminljivo srečo, v uresničeno bratstvo vseh ljudi.« To drži za sleherno celino in tudi za Evropo, kjer ima veliko intelektualcev še vedno težave s sprejetjem dejstva, da »razum in vera potrebujeta drug drugega, da bi izpolnila svoje pravo bistvo in svoje poslanstvo«. Papež je potem govoril o 'glavnem izzivu', s katerim se mora danes soočiti Cerkev na Slovenskem. Sekularizacija zahodnega kova, ki je drugačna SEKULARIZACIJA... SEDEM DAROV SVETEGA DUHA © TOMAŠ špidlik in najbrž zahrbtnejša od marksistične, kaže znake, ki nas ne morejo pustiti brezbrižne. Tukaj lahko pomislimo na primer na nenasitno hlastanje za materialnimi dobrinami, na upadanje rodnosti pa tudi na upadanje verske prakse z vidnim upadom duhovniških in redovniških poklicev. »Sleherna generacija je pozvana, da obnovi izbiro med »življenjem in srečo, smrtjo in nesrečo«. Mi, pastirji, imamo dolžnost kristjanom pokazati pot življenja, da bi bili potem oni sol in luč v družbi, zato spodbujam Cerkev na Slovenskem, naj odgovarja na materialistično in egoistično kulturo z doslednim prizadevanjem za evangelizacijo, ki naj se začenja v župnijah.« »Spomladi 1. 2009 načrtujete Slovenski evharistični kongres. Povabili ste me, naj ob tej priložnosti obišem vašo deželo. Ko se vam zahvaljujem za prijazno povabilo in izročam Gospodu ta načrt, vas moram že zdaj pohvaliti za zamisel, da bi vse občestvo zbrali ob evharistični skrivnosti, ki je »vir in vrhunec življenja in poslanstva Cerkve«. »Evharistija in Božja beseda sta pravi zaklad Cerkve. Sleherno občestvo, zvesto Jezusovemu nauku, mora uporabljati zemeljske dobrine preprosto v službi evangelija v skladu z njegovimi zahtevami.« »V Novi zavezi je glede tega veliko naukov in poučnih primerov, tako da pastirji v vseh časih lahko pravilno urejajo občutljivo vprašanje časnih dobrin in njihove ustrezne uporabe. V sleherni dobi je pričevanje Cerkve o evangeljskem uboštvu eden izmed bistvenih elementov evangelizacije, kakor je bilo v Kristusovem življenju. Zato je potrebno, da si vsi - pastirji in verniki - prizadevajo za osebno in skupno spreobrnjenje, tako da bo čedalje večja zvestoba evangeliju pri upravljanju z dobrinami Cerkve vsem nudila pričevanje o krščanskem ljudstvu, ki si prizadeva živeti skladno s Kristusovim naukom.« DAR MOČI tari stoiki navajajo strah med štirimi strastmi, ki ka-lijo mir duše. Človek ne sme biti plašen, ampak pogumen, ne sme se bati boriti se za pravičnost. »Živeti, pomeni, boriti se,« pravi Seneka. Tudi Stara zaveza hvali pogumne vojščake. Vendar ne pozabimo opaziti, da je njihova moč 'fortezza' utemeljena v božjem strahu. Ljudje se niso bali, ker so verovali v Boga in so bolj zaupali vanj kot v svoje meče, mišice in bojne izkušnje. In kako opredeljujejo moč krščanski avtorji? Opisana je s temi besedami: »Je krepost, ki človeka, ki se ne zanaša na lastne moči, vodi k temu, da upa v Božjo pomoč. Tako premaguje vse strahove in dvome o naporih in bremenih, ki ga doletijo v duhovnem življenju.« Po tej opombi se krščanska moč razlikuje od naravnega poguma vojščakov. Pretanjene duše znajo biti pogumne na drugačen način kakor v tepežu. Resnico znajo braniti s ponižnostjo, vendar odločno, v zaupanju, da bodo zmagale. Takšno moč predpostavlja vsakodnevno življenje, ki zahteva žrtvovanje od mater, zdravnikov, duhovnikov, delavcev... Pogoste so težave, ki jih moramo prenašati vsak dan: neupravičene kritike, obrekovanja, prav zato, ker opravljamo samo svojo dolžnost. Človek bi mogel postati plašen. Vendar se plašnost, piše sveti Janez Klimak, »rodi iz pomanjkanja vere, zaupanja v Boga; ošabna duša pade v suženjstvo strahu; ker zaupa samo vase, se preplaši tudi tedaj, ko se premakne list ali senca.« Kljub temu avtor priznava, da more biti strah tudi fizična, telesna šibkost, šibkost živcev. Vendar veruje, da jo je mogoče ozdraviti z Božjo pomočjo, z močjo Svetega Duha. DAR SPOZNANJA Dar spoznanja je mogoče dojeti na enak način kakor dar modrosti in razumnosti. Vendar se moremo temu izrazu približati tudi s posebnim pristopom. Živimo v času, v katerem so tako imenovane "znanosti" dosegle popolnost, kakršna ni bila poznana nikoli poprej. "Znanstveniki" so zelo cenjeni in "znanstveno" mnenje o kateri koli stvari je sprejeto kot nezmotljivo. Njen predmet je predvsem vidna narava, kozmos. Vendar obstajajo poleg "naravoslovnih znanosti" še druge znanosti. Študiramo književnost, umetnost, zgodovino filozofske misli itd. Toda prav na teh področjih se zavedamo, da imajo znanosti svojo mejo. V književnosti moremo znanstveno proučevati življenja pesnikov, izdaje njihovih del. Toda da bi dojeli lepoto neke pesmi, potrebujemo posebno zmožnost, oseben dar. Znanstveno moremo in moramo določiti vse, kar je potrebno za gradnjo neke cerkve, vendar to ne zagotavlja, da bo zgradba umetniško delo. Toliko bolj opazimo te meje, k° znanstveno proučujemo religijo. Že v prvih letih krščanstva so nekateri z veliko strokovnostjo proučevali Sveto pismo. Vendar so prav oni padli v krivoverstva. Sveti Bazilij razlaga, kaj je bil razlog teh napak v njihovi misli. Da bi razumeli kmetovanje, potrebujemo kmetovalca, glasbo razume glasbenik, pisano knjig0 pravilno razlaga samo nekdo, čig°r mišljenje 'mente' je blizu avtorju, k' jo je napisal. Avtor Svetega pisma je, kot verujemo, Sveti Duh. Zato je sveto. Torej more pristno dojemati in interpretirati Božje Pismo sam0 nekdo, ki ima Božjega Duha, od katerega prihaja duhovna vednost. Ta ugotovitev velja predvsem za sveta besedila, za Sveto pism°-Vendar je Bog tudi avtor kozmosa, vidne narave. Svet je ustvaril s svojo Besedo. Dal mu je torej tudi njemu lasten pomen, ker je njegovo umetniško delo. Kdo ga more dojeti? Ponovno tisti, ki je udeležen v avtorjevem duhu, v Božjem Duhu. Od Boga prihaja vse, kar obstaja. Vse ima torej duhovni pomen, ki je odprt samo tistim, ki prejemajo dar Svetega Duha, ki so čisti v srcu in zato gledajo Boga (prim. Mt 5,8). S tem se ne zmanjšuje vrednost človeških znanosti. Cenimo vse njihove rezultate. Vendar izpovedujemo, da "človeške znanosti" dosežejo dopolnitev po duhovni zna-hosti, ki jim daje pravi smisel. DAR POBOŽNOSTI Ko rečemo, da je nekdo "Pobožen", ugotavljamo, da zvesto izpolnjuje svoje verske dolžnosti. V antiki je imel izraz širši pomen: je predvsem krepost, določa odnose med ^udmi. V Svetem pismu ™ velja za pobožnega, kdor je zvest staršem, s°i"odnikom, prijateljem, družabnikom. Preroki sPodbujajo ljudstvo k Pobožnosti v odnosu do ®°9a, ker je on za Ijud-?tv° kakor oče, prijatelj, dru-^ebnik. Je, kot beremo v Razodetju (Raz 15,4), edini sveti, to !e edini, ki nam ostane zvest v vseh 2ivljenjskih okoliščinah. To vključuje '2Polnjevanje njegove postave in nekaterih verskih dolžnosti. Samo Po sebi se razume, da se prava Pobožnost ne more omejiti samo na 2unanja dejanja, na obrede, ampak Se hrani v ljubezni, ki jih oživlja, kot je °P°minjal prerok Ozej (Oz 6,6). Jn kakšna mora biti naša po-°žnost/spoštljivost 'pieta' v odnosu |.° ljudi? Kristjan mora ljubiti vse ledi. Toda ali more ostati zvest vsem, r,! rnora vsem zaupati? Duhovni pisci ^azlikujejo: dobro moramo delati em, prijateljem ali sovražnikom, ndar moremo zaupati samo °9u; in med ljudmi samo tistim, So zaslužili naše zaupanje, ki Poznamo. Toda kako spoznati bode in ljubezni. Prav zato, ker je človek skrivnost, ga ni mogoče spoznavati z "znanstvenimi merili". Dostojevski pripoveduje legendo o kristalni palači. Znanstvenik si gradi takšno hišo. Pri tem sprejema samo to, kar je dokazano, jasno, razumno. Kar je skrivnostno, je zavrženo kot nevredno znanstvenika. Gre in prebiva v tej hiši, ponosen je nanjo, hvali se z jasnino, ki ga obkroža. Toda kmalu se pričenja dolgočasiti, ker v njej ne najde dveh reči, ki razveseljujeta življenje: svobode in Iju- človeka? Vsakdo je skrivnost svo- bezni. Ti dve stvari ne moreta nikoli biti "jasni". Na tej osnovi teolog Pavel Florenski zaključuje: končno se je treba odločiti in verovati, da obstajata dva različna načina spoznavanja, način spoznavanja stvari in način spoznavanja oseb. Ko odkrivamo stvari, postopamo v skladu z načinom, ki nam gaje svetoval Kartezij: najprej odkrijemo, kar je očitno, nato gremo k manj jasnemu, tako da logično razmišljamo. Na koncu imamo čiste predpostavke, na katere se ne zanašamo pretirano. Z drugimi besedami, gradimo kristalno palačo. Stanje je popolnoma drugačno, ko srečujemo osebe. Te niso nikdar jasne, njihova srca, njihovi nameni niso za nas nikoli očitni. Torej ne preostane drugega kot drugi pristop, ta, da jim damo začetno zaupanje. Samo pozneje, ko živimo z njimi v zaupnem odnosu, se razodevajo, se dajo spoznati, v tem ko tudi s svoje strani zaupajo nam. Začetek tega procesa je torej temačen, verujemo in ne razumemo. Mar ni to tvegano? Mar se tragedije ne rodijo prav iz tega začetnega neprevidnega zaupanja? Ko nekdo sprejme neznano osebo, želi, da mu jo drugi priporočijo kot zvesto. Toda tudi v takšnih primerih se pogosto zmotimo. In vendar se slavni "duhovni očetje" niso motili, imeli so "kardiognozijo", spoznanje srca, v dušah drugih so, kot je pogosto potrjeno, brali "kot iz odprte knjige". Seveda je to dar Svetega Duha. Na neki način je dan vsem kristjanom, ki so pravični in pobožni "devoti" in morejo zato mirno ohranjati pobožnost/spoštovanje 'pieta' ne le v odnosu do Boga, ampak tudi v odnosu do ljudi, kakor jih vodi Duh. DAR STRAHU BOŽJEGA Preprost spomin na izraze kot so "strah božji", "smrt", "pekel", preplaši sodobnega človeka, ki jih ima za zastarela srednjeveška strašila ali sad baročnih pridig. Ta odpor skušajo ljudje upravičiti z naukom Nove Zaveze o ljubezni, ki premaguje strah pred pogubljenjem. Tudi psihološki razlogi, kot se zdi, niso naklonjeni strahu. Tako pri vzgoji mladih kot v javnosti se da z grožnjami doseči le malo nravnega napredka. Pravijo, da zaznamuje "ozračje strahu" primitivne religije. Čim bolj je razvit pojem služenja Bogu, manj je govora o kaznih. Tudi to je res. Vendar bi iz teh predpostavk mogli narediti zaključke o dvojni religiji: o religiji preprostih in o religiji tistih, ki so napredovali, kot je ironično zatrdil Voltaire: "Ne verujem v hudiča, vendar sem zadovoljen s tem, da vanj še veruje moj krojač." Že v prvih SV. AVGUŠTIN NAS UCI BLAGOR KROTKIM SEDEM DAROV SV. DUHA j : - stoletjih krščanstva je hotel Markion olajšati vest svojim privržencem. Trdil je, da vse grožnje Boga in kazni pripadajo Stari zavezi, ki jo je k sreči že presegla, nadomestila Nova. Kaj pravi krščanski nauk o strahu božjem? Tudi mi verujemo v to, kar pravi v Svetem pismu stavek: Začetek modrosti je strah božji (Ps 111,10). Kolikokrat ponavljamo v psalteriju: Blagor možu, ki se boji Gospoda (Ps 112, 1). Vendar se zanimivo izkaže, kako je ta pojem povezan z nekim drugim, značilno svetopisemskim pojmom: Božjo slavo. Bog je poln slave, ko razkriva svoje veličastvo, svojo moč v svojih čudežnih delih. Ko ljudje vidijo ta velika znamenja, se bojijo Boga. Hebrejski izraz za slavo je kabod, kar dobesedno pomeni "teža". Ko se pojavi Božja slava, se ljudstvo zave, da je treba priznati velik pomen Božjemu obstoju, njegovim besedam, temu, kar zahteva. Ko nekdo pridobi to trdno prepričanje, živi v strahu božjem. V italijanščini obstajata za strah dva izraza: timore in paura. Strah božji 'timore di Dio' ni šibkost živcev, ki bi jo spodbudile fantastične predstave. Je, nasprotno, mirna odločitev: da namreč resno jemljemo resne stvari in ne damo velikega pomena temu, kar nima pomena. Zato nas strah božji osvobaja nekoristnih strahov, uči nas, da se ne bojimo ljudi, prvin, živali in niti hudičev. Sveti Janez Klimak kaže, kako smešno je stanje tistih, ki hočejo krasti in zbežijo zaradi psov, ne bojijo pa se Boga, ki vidi njihov zli namen. Isti avtor je strog tudi do skrupu-loznežev, ki se bojijo prihodnosti, ker ne verujejo v odpuščanje grehov, v Božje usmiljenje do spokorjenih. Prav Sveto pismo pravi, da je strah samo začetek modrosti. Je prva stopnja duhovnega življenja, ki vodi k Božji ljubezni. V duhovnem življenju moremo kot primer zrelosti navajati svetega Antona Puščavnika, ki je proti koncu svojega življenja dejal: "Boga se ne bojim več". Dojel je, da resno jemati Boga pomeni, da ga ljubimo z vsem srcem. Iz knjige Ali poznaš Duha? Dalje prihodnjič lagor krotkim, ker bodo I J deželo posedli. Zelo važno je, da si krotak, posebej še v nadlogah. Opredelimo sedaj z besedami, v kolikor moremo, kdo je krotak. Krotak je tisti, ki v vseh dogodkih in v vsem, kar dobrega naredi, skuša samo Bogu ugajati in čeprav mora trpeti nadloge, se ne pritožuje Bogu. Brat moj, drži se tega pravila, delaj skladno z njim, poskušaj delati zmeraj bolj popolno, dokler se mu docela ne prilagodiš. Poslušaj ti, ki želiš biti krotek, ki hočeš, da bi ti bili manj težki slabi dnevi, ki ljubiš božjo postavo: da ne boš trpel notranjega nemira in da boš užival obilen mir, da boš gospodar zemlje; poslušaj me, pravim znova, če hočeš biti krotak. Pri vsem, kar delaš, ne išči svoje hvale, kajti Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje svojo milost. V vsem dobrem, ki ga delaš, išči vedno le, da boš Bogu po godu. In v vsem slabem, ki ga trpiš, se ne pritožuj Bogu. To delaj in boš živel. Morda bi ti hotel posedovati zemljo, a zelo pazi, da te zemlja ne bo posedovala. Njen gospodar boš, če si krotak, in njen suženj boš, če si nepotrpežjiv. Kadar slišiš, da se ti obljublja posest zemlje, ne razširjaj vreče svoje lakomnosti z željo, da bi sedaj posedoval zemljo. Ne daj se varati s to mislijo. Gospodar zemlje boš tedaj, ko boš popolnoma združen s tistim, ki je gospodar zemlje in neba. Želiš, da te Gospod vodi p° svojih potih? Bodi krotek, bodi potrpežljiv; ne bodi ne krut, ne prevzeten. Ne hodi s povzdignjeno glavo kot konj in mula, ki nimata razuma. Ko boš krotek in potrpežjiv te bo Gospod osedlal in te vodi' po svojih potih. Gospod ima raje krotke jezdne živali, zato bodi Gospodov osedlanec: bodi krotek-Kadar bo Gospod na tebi in te bo on vodil, se ne boj, da bi se spotaknil ali padel. Ti si sicer slaboten, a pomisli, kdo je na sedlu. Konj i11 mula včasih dvigneta glavo in s svojo divjostjo vržeta jezdeca na tla. Kroti se ju z uzdami in bičem* dokler se ne navadita biti mirna m nositi svojega gospodarja. Ti pa bodi ponižen in vesel0 nosi svojega Gospoda, preden S° tvojim ustom povzroči bolečina z uzdo. Ne išči hvale zase, vsa hvala naj bo za onega, ki sedi na tebi-Učenik angelov in Božja Beseda kliče: Učite se od mene. Kdo j° ta, ki govori: Učite se od mene-Tisti je, ki je naredil zemljo, ki je razdelil morja, ki je ustvaril vs° ribe, kije postavil zvezde na nebu* ki je določil dan in noč, ki je da trdnost vesolju in kije ločil luč od teme. Ta je tisti, ki govori: Učite se od mene. Ti morda hočeš s tem reči, da naredi tudi ti isto, kar je naredil on? Kdo bi to mogel? To so stvari, ki jih samo on lahko naredi. »Ne boj se,« ti pravi, »ne nameravam ti naložiti nobenega bremena. Nauči se od mene le to, kar sem jaz storil zate. Ne uči se od mene ustvarjati stvari, ki sem jih jaz naredil. Tudi ti ne rečem, da se nauči to, kar sem dovolil narediti nekaterim kot obujati mrtve, dajati vid slepim in vračati sluh gluhim. Ne, nočem, da se trudiš učiti se tega od mene« A/e veselite se, da so vam duhovi pokorni... Vračali so se učenci k njemu Polni veselja govoreč: V tvojem ime-nu so nam pokorni celo hudobni duhovi. In Gospod jim je odgovoril: Ae veselite se, da so vam duhovi Pokorni, pač pa se veselite, ker so vuša imena zapisana v nebesih. Kateremu je hotel, je dal oblast izsanjati hudobne duhove in katerim jo hotel, je dal moč obujati mrtve, ti čudeži so se godili že tudi pred gospodovim učlovečenjem, kajti v Knjigi kraljev beremo, da so bili tndi tedaj mrtvi obujani k življenju ln ozdravljam gobavci. Kdo je tedaj delal te čudeže, če 116 tisti, ki je bil pozneje Kristus olovek po Davidu in Kristus Bog Pred Abrahamom? On je bil tisti, ki je dal to oblast, ki je storil to P° ljudeh, ne po vseh, ampak po ^katerih, katerim j e pač hotel dati t° oblast. Mar naj tisti, katerim ni liS dana ta oblast, obupujejo in Sovorijo, da niso njegovi, ker da nis° zaslužili prejeti te oblasti? . V človeškem telesu so udje udje, eden ima to nalogo, dru-k1 drugo. Bog, ki je uredil ves organizem, ni ušesom dal naloge, a vidijo, ne očem, da slišijo in ne °ki, da okuša. Toda vsem udom je Hi Zciravje, jih skladno uredil, jim zH Življen-ie z dušo in jih tako tudi ružil v eno samo enoto. Tako ^katerim ni dal moči obujati rtve, drugim ni dal sposobnosti a razpravljanje, vsem pa je dal ^®kaj, namreč: Učite se od mene, r sem krotek in iz srca ponižen. Ker si torej slišal od njega: krotak sem in ponižen, glej, je tu tvoje zdravilo: Uči se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Kaj bi ti koristilo, ko bi delal čudeže, če bi bil pa prevzeten namesto ponižen in krotak? Mar ne bi bil prištet v število tistih, ki se bodo na koncu sveta predstavili govoreč: Ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu storili veliko čudežev? A kakšen bo odgovor? Nikoli vas nisem poznal. Proč izpred mene, kateri delate krivico. Bodi ponižen in pojdi h Kristusu in on ti bo stegnil roke rekoč: Pridite k meni vsi utrujeni. Ti kričiš, se prepiraš, delaš hrup, on pa govori: »Pridi k meni ti, ki trpiš v svoji ošabnosti in spočil se boš v svoji ponižnosti. Uči se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našel boš mir svoji duši«. Mar ne trpiš prav zato, ker nisi krotak in iz srca ponižen? Ob Bogu, ki je postal ponižen, naj te bo sram, da si ošaben. Dobri Jezus, kateremu je Oče dal vse, kar ima in katerega nihče ne pozna razen Oče, kakor tudi ti edini poznaš Očeta. Ne rečeš nam: »Učite se od mene narediti svet ali obujati mrtve, temveč učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen ”. O, zveličavni nauk! O, Učitelj in Gospod smrtnikov, katerim je bila ponujena in dana smrt v čaši ošabnosti. Ti nas nisi hotel učiti drugega kot to, v čemer si nam dal zgled in tudi nisi ukazal delati, česar ti nisi prej sam izvrševal. Z očmi vere, ki si mi jih odprl, te vidim sredi človeškega rodu, zbranem okoli tebe, da posluša tvoj nauk, kako jim govoriš vsem: jokajo, ker bodo potolaženi. Kakor hitro se rodimo, začnemo hoditi. Je kdo, ki ne dela tako? Kdo ni primoran hoditi, kakor hitro Pridite k meni in učite se od mene. O, Sin božji, po katerem so bile narejene vse stvari in tudi Sin človekov, ki si bil narejen kot vse druge stvari! Prosim te, kaj naj se učim od tebe? Biti krotak in iz srca ponižen? Toda ali je tako nekaj velikega narediti se za majhnega, da bi bilo popolnoma nemogoče se tega naučiti, če ti ne bi bil dal zgleda? V resnici je tako, priznam. Duša ne bo našla potrebnega miru, dokler ne izgine iz nje ta tvor, s katerim si je domišljala, da je velika, ko je v tvojih očeh bila le bolna. Naj te poslušajo, naj pridejo k tebi in naj se naučijo biti krotki in ponižni tisti, ki iščejo usmiljenja in resnice in naj začno živeti zate. Zate, pravim, ne zase. Pozorno naj posluša tudi oni grešnik, utrujen in obtežen od svoje lastne teže, ki se ni upal dvigniti oči proti nebu in ki se je le od daleč nekoliko približal in se trkal na prsi. Naj te posluša stotnik, ki se ni imel za vrednega, da bi ti vstopil v njegovo hišo. Naj te posluša Zahej, poglavitni med cestninarji, kije povrnil četverno, kar je krivično izterjal. Naj te posluša grešnica v mestu, kije jokala pri tvojih nogah s toliko bolj iskrenimi vzdihi, kolikor bolj se je s svojimi dejanji ločila od tvojih poti. Naj te poslušajo pocestnice in cestninarji, ki bodo šli pred farizeji in pismouki v nebeško kraljestvo. Poslušajo naj te vsi bolniki, s katerimi si se vsedal, čeprav so to imeli za nekaj slabega tisti, ki so mislili, da ne potrebujejo zdravnika, ko si vendar ti prišel klicat k pokori ne pravične, ampak grešnike. Vsem tem je lahka stvar, ko se resnično spreobrnejo, postati krotki in ponižni v tvoji prisotnosti ob spominu na svoje slabo življenje in ob misli na tvoje neskončno usmiljenje, kajti kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost. V neki radijski oddaji so obljubili lepo nagrado za najboljši odgovor na vprašanje: Kateri je najlepši stavek, ki je namenjen ženski? Po dolgem oklevanju so se odločili za odgovor mlade žene, ki je tako rekla: »Najlepši stavek, ki ga lahko sliši ženska, je, ko začne otrok ponoči ob treh jokati in ji mož reče: ostani v postelji, grem jaz.« SVETNIK MESECA FRANČIŠEK PAVELSKI, redovni ustanovitelj 1416 -1507 2. april jubezniva zgodbica pripoveduje o današnjem svetniku, da je dvakrat stopil v krušno peč, da jo popravi; čeprav je bila močno zakurjena, mu ognjeni plameni niso škodovali. Podobno mu ni mogel do živega duh renesančne dobe, ki je bila popolnoma zaverovana v tostranstvo in je slavila predvsem zunanje veličje. Že kot otrok se je odločil za življenje po čistem evangeliju, kakor ga je živel sv. Frančišek Asiški, njegov krstni zavetnik. Po rojstnem mestecu Paola v Kalabriji, kjer je zagledal luč sveta 27. marca 1416, je dobil 'priimek' da Paola, ali po naše Pavelski. Njegova pobožna starša sta bila že priletna in sinka sta postavila pod varstvo sv. Frančiška Asiškega. Čutila sta dolžnost, da bistrega dečka vzgajata tako, da bo delal veselje svojemu nebeškemu zavetniku. Ni se jima bilo treba preveč truditi, kajti deček je bil izredno dovzeten za vse, kar je božje, in kot dvanajstletnik se je lahko z učenimi duhovniki pogovarjal o zapletenih verskih vprašanjih. Eno leto je živel pri frančiškanih blizu domačega kraja in nosil je celo redovno obleko, vendar pa ni hotel ostati pri njih za vedno, ker ga je Bog klical drugam. Vrnil se je k staršem in z njimi šel leta 1429 na dolgo romanje: obiskali so Monte Casino, Loreto, Assisi in Rim. Frančišek je povsod molil in vse bistro opazoval. Ko je v Rimu videl sijajna oblačila kardinalov, je deček potipal svileni plašč enega od njih in mu brez ovinkov rekel, da tak blišč ni nič podoben evangeljskemu duhu ponižnosti in skromnosti. Po vrnitvi v Paolo je hodil po okolici in iskal bivališča pobožnih samotarjev, ki so tam živeli pred štiristo leti. Sklenil je, da jih bo posnemal. Umaknil se je v samoto in živel ves blažen proč od ljudi, večkrat zamaknjen v božjo lepoto, dobroto in usmiljenost. Po šestih letih se mu je pridružilo enajst mož. Pobožna družba si je nadela ime »eremiti brata Frančiška«. Pod njegovim vodstvom so si uredili borne celice in cerkvico za bogoslužje. Nadškof iz Cosenze je ustanovo leta 1436 potrdil. Nekaj let kasneje so mu dobrotniki pomagali sezidati večji samostan, ki naj bi postal materna hiša za novi red. Leta 1450 se jim je pridružil tudi Frančiškov oče, brž ko mu je umrla žena. Število redovnikov je naglo naraščalo in prvi samostan je postal premajhen. Frančišek je v okolici zgradil nove hiše, vse primerne za samotarje. S svojo duhovno silo, dano od Boga, je premagal vse, ki so nastopili zoper njega in njegovo redovno družino. Leta 1464 ga je več uglednih ljudi s Sicilije prosilo, naj pride k njim in v Milazzu pri Messini ustanovi svoj samostan. Frančišek je njihovi prošnji ustregel. Papež Pavel II. je poslal nekega svojega prelata, da preišče delo Frančiška in njegovih redovnikov. Čeprav je bila njegova ocena ugodna, je red potrdil šele njegov naslednik Sikst IV. leta 1474. Uradno ime reda je »eremiti Frančiška Pavelskega«, med ljudmi pa se je udomačilo ime »najmanjši bratje«. Sveti Frančišek je svoje samotarje vodil najprej po začasnih pravilih, ki jih je kasneje dopolnil in so bila potrjena leta 1493. V ta pravila je Frančišek vnesel četrto obljubo, da se bodo njegovi redovniki postili vse leto tako, kakor je predpisano za štiridesetdanski post. Zdaj je red razširjen v Italiji, Španiji in Franciji. Tam je Frančišek Pavelski umrl 91 let star med branjem pasijona na veliki petek 2. aprila 1507. Svojo dušo je izročil Bogu pri evangelistovih besedah »nagnil je glavo in izdihnil«. Za svetnika je bil razglašen leta 1519. Za patrona svoje dežele so ga sprejeli v Španiji, Kalabriji in na Siciliji. Središče njegovega češčenja na Slovenskem je nekdaj bilo v Šmihelu pri Novem mestu. Matere se mu priporočajo za srečo pri otrocih. SILVESTER ČUK ALI POZNAMO SV. JOŽEFA? I gleden danski kirurg vedno I konča svojo jutranjo molitev z vzdihom: »Sv. Jožef, prosi za nas!« Ko je nekoč opazil moj za-čudeni pogled, mi je smeje dejal-»Zmeraj potrebujemo pomoč tega velikega čudodelnika!« Tisti večer sem prosil svojeg9 gosta, naj mi pove o kakšnem dogodku iz svojega življenja, ki d' razodeval očitno pomoč sv. Jožefa-Po kratkem premolku mi je priznal-»Nerad govorim o svojih doživetjih-zlasti še, kadar gre za verske stva-ri... Moglo bi vam pa to koristiti, bi hoteli povedati še drugim, da sv. Jožef vedno pomaga, kadar DNEVNIK svete sestre M. Favstine Kowalske (8) zaupamo v njegovo pomoč. Povedati vam hočem torej, kar sem sam doživel in kar potrdim tudi s prisego, če bi bilo treba. Pa ne samo jaz, ampak tudi skesani kriminalec, ki se zdaj pokori v ječi. Neke zimske noči sem šel na vlak, ki vozi med Th. in V. (v Franciji). V slabo osvetlenem kupeju sem bil sam, a s precejšnjo vsoto denarja, namenjenega za g rad bo nove klinike. Verjetno sem zaspal ali bil tik Pred tem zaradi utrujenosti, ki je bila Posledica mučnih nočnih voženj in težkih operacij. Zavedel sem se šele potem, ko se je neslišna senca vrgla name in mi je neznanec stiskal vrat. Nemogoče je bilo priti do zasilne zavore! Nemogoče mi je bilo koga klicati na pomoč! Tisti, ki nti je tlačil mašilo v usta, je bil pravi velikan... V stiski se spomnim sv. Jožefa, ki mi je vedno pomagal, kadar sem 9a kaj prosil. Pa zdaj? sem pomislil. pn priči je mahnila po mojem napadalcu pest, ki je prišla z zunanje strani okenca na vlaku, s tako silo, da me je nehal daviti. V trenutku sva oba hkrati obrnila pogled k šipi in zagledala obraz..., a kakšen °braz! (zdravnik mi pokaže na kip sv. Jožefa, ki ga je imel na pisalni Tizi). Mož, ki me je še stiskal pod svojimi koleni, je zakričal in izginil. Kot bi se bil prebudil iz sanj, sem gledal okrog sebe. Kupe je bil prazen.« Zdravnik je odprl predal svoje Pisalne mize in pokazal: »Samo t0 mašilo in ta britev sta bila poleg ^ene na klopi. Sklenil pa sem, da ne bom o tem nikomur zinil besedo. ^°da, zanimivo: kmalu potem se je dtož sam predstavil v zaporu, češ de hoče sam od sebe zadostiti za Vse svoje zločine. To je storil tako lskreno, kot naredi samo resnično spokorjen kristjan. Povejte, če nimamo zadosti razlogov za to, da častimo sv. Jožefa, Posreduje v takšnih in še težjih Pbrnerih. Povejte vsem, ki jih tare križ, naj zaupajo sv. Jožefu. On najde rešitev v najbolj nemogočih ol SS ŠSlD&ooo Ko je Michelangelo ustvarjal v sikstinski kapeli ‘Poslednjo sodbo’, je med pogubljene! v peklu tudi naslikal znanega spletkarja, kardinala Martinellija. Naslikal ga je tako naravno, da ga je vsak spoznal že na prvi pogled. Ves divji je hitel kardinal k papežu, ki je razburjenega prelata zavrnil: »Če bi bili v vicah, bi imeli še nekaj upanja, da pridete v nebesa. Iz pekla vam pa niti jaz niti Bog ne moreva pomagati!« + »Nočem življenjskega zavarovanja,« pravi starejši gospod zastopniku zavarovalnice. »Zakaj ne?« »Želim, da bi bili res vsi žalostni, ko bom umrl.« + Jean-Baptiste Poguelin, imenovan Moliere, je čutil precejšen odpor do zdravnikov. Sobarica je prišla v spalnico, kjer je Moliere že nekaj dni ležal bolan, in dejala: »Gospod zdravnik je prišel.« »Povejte mu, da ga ne morem sprejeti, ker sem bolan,« je odgovoril pisatelj. + Moliere je po dolgi bolezni srečal prijatelja, ki ga je le bežno poznal. Ta se je začudil: »Vi ste, Moliere? Mislil sem, da ste že dolgo mrtvi.« Pisatelj je zagodrnjal^ »No, lep prijatelj ste! Še na pogreb niste prišli!« + Jean de La Fontaine, slavni basnopisec, je slišal, kako so pomilovali tiste, ki se pečejo v peklenskem ognju. Smehljaje je dejal: »Ne skrbite zanje! Popolnoma sem prepričan, da se bodo kmalu privadili novemu okolju in se počutili kot ribe v vodi.« uvoženo m šmmms Versko prepričanje - Marko Kremžar......................... Nameni apostolata molitve....... Sekularizacija: Glavni izziv za Cerkev v Sloveniji........... Sedem darov Svetega Duha - Tomas Špidllk................... Blagor krotkim - Sv. Avguštin nas uči ............................ Frančišek Pavelski - Silvester Čuk Ali poznamo svetega Jožefa? - Prevedel S. S................. Dnevnik svete sestre M. Favstine Kovvalske ...................... Mati božja ustavi kugo na Monte Berico v Italiji - Prevedel S.S. Bog piše ravno s krivimi črtami - Frangois Xavier Nguyen Van Thuan .......................... Ob 100-letnici kronanja Marije Pomagal - Franc Rode............ Vprašujete - odgovarjamo - Lojze Kukoviča........................ Msgr. dr. Franc Perko, umrl - pIR Maša za pokojnega dr. Janeza Drnovška - p/R.................. Dva izseljenska katoliška shoda - Božidar Fink.................. 65 67 67 68 TO 72 72 73 75 76 79 78 81 81 82 n Nekateri so odrinili srce, ker imajo na levi strani denarnico. ■ Nekateri umrjejo lepše, kot si zaslužijo. ■ Nekateri zgodovinarji pišejo o preteklosti, pri tem pa mislijo le na svojo prihodnost. ■ Nekaterim je tranzicija tako povšeči, da napredujejo cepetajoč na mestu. a Nekdanje Jugoslavije ni več, je pa veliko nekdanjih Jugoslovanov. ■ Nekdanji komunisti se na vse kriplje trudijo dokazati, da je komunizem v pičlem poldrugem desetletju čudežno izginil. ■ Nekdanji komunisti so sami sebe demokratizirali, zato je slovenska demokracija dvomljive kakovosti. ■ Nekdanjim komunistom je uspelo nemogoče: iz vojakov partije so postali generali demokracije. ■ Neodvisna Slovenija se obnaša kot država na porodniškem dopustu. ■ Neokusno je, če nekateri pišejo spomine na čase, ki bi jih radi čimprej pozabili. m Nesposobni so pripravljeni storiti prav vse. ■ Neuvrščeni so sanjali o tem, da bodo nekega dne postali prvouvrščeni. Kako ugotoviš koliko si star? - Iz interneta........................ Bodo škornji preveliki? - Stane Granda........................... Odločitev za življenje - Primož Krečič .......................... Zapisali so - Bogomir Štefanič ml. Polje, kdo bo tebe ljubil... - Ernest Hirschegger .............. Iz tednika Cristo hoy - Prevedel S. S............................. Ivanu Arnšku v spomin - Marijan Eiletz................... Duhovno življenje je objavilo - Prireja Jure Vombergar........... Iz naše kronike - Metka Mizerit .... 8* 85 86 86 87 90 90 93 9* DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA - Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo Direktor: mons. dr. Jure Rode - Urednik: arh. Jure Vombergar -Članica uredniškega odbora: Metka Mizerit - Tehnični urednik: Stane Snoj - Oblikovanje in prelom: Rozka Snoj - Ramon L. Falcon 4158, C1407GSR Buenos Aires, Argentina - Tel: +54-11-4636-0841 -Fax: +54-11-4636-2421 - E-mail: dusno_pastirstvo@ciudad.com.ar -Registro de la Propiedad Intelectual N9 90.877 - Tisk: Talleres Graficos VILKO S.R.L. - California 2750 C1289ABJ Buenos Aires, Argentina - Tel: \ +54-11 -4301 -5040 - E-mail: info@vilko.com.ar POVERJENIKI: ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. - ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA - ITALIJA: Trst: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia - Gorica: Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. - AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA: ARGENTINA: po raznašalcih: $100: po pošti: $115 - Bariloche: $H° - OBMEJNE DRŽAVE: DŽ+BS: USD 90; brez BS: USD 65 - AMERIKA: DŽ+BS: USD 110: brez BS: USD 75 - EUROPA: DŽ+BS: €100; brez BS: €70; OSTALE DRŽAVE: DŽ+BS: USD 120; brez BS: USD 80. - Pošiljanje po več izvodov skupaj zniža poštne stroške - Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Jorge Rode, Ramon L-Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina - Duhovno življenje izhaja s podporo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu RS Narodne noše slovenske in portugalske skupnosti v cerkvi Lurške Matere božje v San Justu, ob 150-letnici Marijinih prikazovanj v Lurdu trmi rtnrnF liiirefirrnr Stanovalci °žmanovega ^0rna danes F°to Saša Zupan Omahna 1 v/1 , e na Slovenski pristavi astelarju. - Foto Kenda Slovenski in pristavski dan v Castelarju 1 Ib im: »v*, /m JkU uv’ o» FRANOUEO PAGADO 8 | » Concesion N9 6395 5f 5 TARIFA REDUCIDA w Concesion Ne 2560 La Vida Espiritual Revista mensual religiosa. Editor: Mision Catolica Eslovena. Director: Mons. dr. Jorge Ramon L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires - Argentina - Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 9® Imnresinn-TallerRR firafinos VILKO S R.L. - Califnrnia P7S0 -C19BQAB.I Buenos Aires - Aroentina