Vrnitev v verigah. Vest, odkritelja novega sveta so prepeljali v verigah v domovino, je spremenila takoj mnenje ter javno razpoloženje, ko je pristala ladja s Kolumbom 20. novembra 1500 v mestu Cadix. Kriki ogorčenja ter jeze so odmevali po Španiji. Kralijica Izabela je zvcdela o sramoti, ki je zadela Kolumba, iz pisma, katerega je pisal v verige ukovani admiral z ladje na naslov dvorne 'dame. Takoj je dala povelje, da se jetnika oprosti ter ravua z ujim kot od- ličnjakom. Pisala mu je lastnoročno pismo, v katerem je obžalovala prizadete mu krivice, povabila ga je na svoj dvor in mu ponudila 2000 zlatnikov za pokrltje potnih stroškov. Kraljica se je razjokala, ko ge stopil pred njo Kolumb 17. decembra 1500 v mestu Granada. Ko je zagledal odkritelj kraljico, katero je oboževal, v solzah, se ni mogel premagati. Zgrudil se je na kolena in ni mogel dolgo spre govoriti niti besede. Kraljevi par ga je dvignil s tal in ko je poslušal kratko opravičilo, sta izjavila kralj in kraljica, da je Bobadilla odstavljen zaradi prekoračenja poverjene mu oblasti. — Obljubila sta Kolumbu, da mu bosta vrnila prejšnje pravice ter Časti in sta ga obdržala na dvoru, kjer je bil deležen pri vsaki priliki visokib. odlikovanj. Kolumbcvo nadai|i_e vožnje, ponovna poj_iža_.]a in smrt. Še enkrat se je podal Kolumb v novi svet. Ovando, novi upravitelj odkritih pokrajin, mu je zabranil izkrcanje v luki San Domingo, upirajoč se na tozadevna tajna povelja kraljja Ferdinanda. Po triletni vožnji po morjih, ko je odkrival med nepopisnimi nevar nostmi vedno nova ozemlja, se je vrnil nazaj v Španijo, da bi zvedel, kako in zakaj je zgubil kraljevo naklonjenost. Izabela, njegova zaščitnica in pokroviteljica, je bila med tem umrla. Zadnje dneve je prebil veliki mož v neozdravlijivi bolesti in uboštvu. Njegov načrt: osvoboditi Jeruzalem in sv. grob, se je bil izjalovil za vedno. Ko je prosil kralja, naj mu izplača dolžno plačo, ni prejel niti odgovora. Veliki odkritelj je zbolel, ko je klical zaman na pomoč kraljevo pravičnost. Dne 19. maja je napravil oporoko, dne 21. maja je umrl, oblečen v redovno obleko tretjega reda sv. Frančiška, s pobožnostjo pravega kristjana, pogled uprt na križ, odpuščajoč sovražnikom in nevošlijivcem, tudi — kralj'u, ki je pustil, da je junak trpel pomanjkanje in se niti zmenil ni za Kolumbovo najbolj iskreno hrepenenje: osvoboditev Jeruzalema in svetega groba. Ob smrtni uri sta bila pri Kolumbu njegov sin in en fran&iškan. Frančiškani, ki so mu bili zvesto ob strani v njegovih skrbeh ter bedi, so spremili njegovo truplo k zadnjemu počitku. Ferdinand je pustil postaviti odkritelju spomenik z napisom: »Za Kastilijo je odkril novi svet.« Kralj Ferdinand je bil sicer dober politik in slaven vladar, a mnogo je grešil zadnja leta nad velikim Kolumbom. Preplr za Eclumbcv grob. Kakor so se nckoč dolgo časa prepirali zgodovinarji o rojstnem mestu Ko lumba, tako danes nikdo prav ne zna, kje je njegov grob. Gotovo je, da je bilo njegovo truplo prvotno položeno k večnemu uočitku v frančiškanskem samo stanu v Valladolidu. Od tamkaj so pre nesli ostanke leta 1513 v špansko mesto Sevilla v tamošnji kartuzijanski samostan, pozneje pa, krog leta 1537, v Ameriko na otok Haiti v San Domingo, kjer so jih shranili v tamošnji cerkvi v bližini glavnega oltarja. Ko je prešel otok Haiti med francosko revolucijo na Francijo, so hoteli rešiti Španci ostanke velikega odkritelja. Dvignili so med slovesnostmi blizu glavnega oltarja najdene kosti in so jih prenosli v krasno cerkev v Habani dne 19. januarja 1796. Vse je bilo prepričano, da so ti ostanki pristni, dok^ ler niso odkrili 10. septsmbra 1877 v katedrali v San Domlngo svinčeno krsto s kostmi in je bil znotraj ter zunaj napis z imenom Krištofa Kolumba. Kje so pravi ostanki? To je še danca pereče vprašanje, ki je jabelko prepira. — Tako je končal mož, ki je odprl Ocean in odkril novi svet — Ameriko. Skrajno neprijeten je postal ruskim sovjetom protest, ki so ga prcd nekaj meseci dvignile vse krščanske veroizpovedi proti divjemu preganjanju ruskih cerkva od strani komunističnih organov. Izdali so v svet proglase, v katerih so zatrjevali svojo nedolžnost, češ, da se preganjanja ne vrše v takem obsegu, kakor se govori, in dalje, da tisti duhovniki, ki so bili umorjeni, so bili le zato, ker so uganjali protidržavno propagando. Prali so se sovjeti, a oprali se niso. Bil je nekaj časa mir, oziroma vsaj slišalo S3 ni o kakih večjih pogromih' proti cerkvi. A sovraštvo proti tej ustanovi komunistom ni dalo miru iil pričeli so znova. Da bi pa svet ne mogel ponovno dvigniti glasu proti njili grozovitostim, so svoje delo započeli pod krinko zakonitosti. Proglasili so^ da je prepovedano in sicer strogo pr8povedano, držati pri sebi količkaj večjo množino kovanega denarja in ga ne oddati takoj v promet. Pod. zaščita tega zakona so se pričela nova krvava div3'aivja. Vedeli pač so, da bodo največ kovanega drobiža našli pri cerkvah, oziroma duhovnikih. To je povsem naravno, kajti malokje se pri cerkvenih darovanjih mečejo v puščico veliki bankovci; še vcliko manj se to lahko pričakuje od ubožnega ruskega seljaka. In tako se je čeka, ruska tajna policija, vrgla pred vsem na cerkve in na stotine ruskih duliovnikov je že aretiranih, in koliko je izmed teh umorjenih, se lahko sklepa iz tega, da nad tistim, pri katerem najdejo srebra v celokupni vrednosti 100 rubljev, je izvršena smrtna kazen isto noč, ko j'e bil aretiran. Najmanjša zaporna kazen Je pa od treh do osmih let. Da vržejo pesek v oči javnosti, delajo tupatam pveiskave tudi pri civilnem prcbivalstvu, a v glavnem velja preganjanje cerkvi in duhovščini. Kakor govore poročila, je obsojenih na smrt na teden od 80 do 100 duhovuikov.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si