LETNIK VI. SLOVENKA ŠTEV. 3. ŽENSKA ODGOJA. PIŠE X. O ženski odgoji ne bi smelo nikdar biti gfovora, kajti ženska je človek in bi se toraj moralo govoriti le o človeški odgoji sploh. Ce je tej razpravi naslov: »ženska odgoja«, je to le za to, ker se bode tu razpravljalo o napačni ženski od- goji; o krivicah, ki se gode ženskam po tej odgoji ; o nasledkih, koje prinese s seboj ta napaćna ženska odgoja. Že majhen deček v marsikaki družini lahko zapazi, da uživa prednost pred se- stricami. Starisi izgovarjajo dečka, ćeš, on je moški, njemu se že lahko spregleda to in ono. Moški so že od nravi taki. Bratec in sestrica najdeta vedno kak prepir med seboj. Kaj pa starisi ? Dobe se taki, koji menijo, da izvrstno odgojujejo svoje otroke, pa začno pridigovati deklici : Bodi ponizna, bodi pokorna. Ženska mora odjenjati. Kaj hoćeš : on je moški ; tudi če te je udaril, potrpi. Vedi, da najlepša ženska lastnost je potrpežljivost itd. Se ve, da tudi dečka podučijo, rekoč : Ne smeš tepsti, to ni lepo, to delajo suroveži itd. A bodi ponižen, bodi pokoren, bodi potrpežljiv, — tega ne pridigujejo dečku. Vsled tega on misli, da te čednosti niso zanj, temveč le za deklice. On zahteva, da mora sestrica vedno po- trpeti. Pa če ni njena nrav nagnjena k poti-pljenju ? Če je njena nrav taka, da bi volila boj proti vsaki krivici ? Ali kot ženska tega ne sme, kajti to so jej vcepili v glavo nevede že v prvi mladosti. Kaj sledi iz tega? Po taki odgoji se deklica ali duševno unići, da se slepo pokori vsa- kemu povelju, ali pa postane prava furija, sebi y nadlogo, drugim v strah in trepet. Koliko britkih ur pripravi čudna, sitna, nervozna soproga, mati, gospodinja, svo- jemu soprogu, otrokom, družini in sose- dom, ni treba praviti. — Vse te britke ure so hudo mašćevanje za krivico, kojo ' je ona trpela po napačni odgoji v prvi mladosti. Ako bi bila uživala popolno jednakopravnost z bratom v rani mladosti, bi se bili spori med njima vedno porav- nali. Nevede bi se bila ona navžila duha pravičnosti. Njena nrav ne bi imela trpeti nićesar, ker bi bila prepričana, da ne zma- guje ne ona, ne bratec, temveč le pravica. Vsled tega ne bi postala pozneje čudna, kajti odločevala bi vedno pravica. Pa tudi ne sitna in nervozna, kajti uravnavala bi svoje stvari vedno pravično in vsled tega, bi se ji tudi iztekale večjidel pravično. Soproga, mati in gospodinja ne bi bila strah in trepet hiši in sosedom, temveč veselje, sreća in radost domaćim in bl'žnjim. Poglejmo odgojo v ljudskih šolah. No tu je odgoja sploh bolj pravična kakor doma ; ne dela se razlike med deklico in dečkom. A druga krivica se pa godi v soli ućiteljicara in učenkam, to je ; »učenje ženskih ročnih del«. Mnogo bi se dalo o tem povedati, a ker ni v tem članku govora baš o tem predmetu, bodi le nekaj mimogrede rečeno. Vsakemu učitelju bilo bi dovolj stiri, k većemu pet ur pođuka na dan, kam še le šibkejšemu spolu. Daje se uči- teljicam manj plače, s pretvezo, da rabijo manj za življenje — bodi tuđi to, čeravno je to S'krajno neresnično. A po tem takem naj bi se pa dajalo tudi učiteljicam manj dela z ozirom na dejstvo, da so šibkejšega telesa. Nasprotno pa velja : daje se jira manj plače, a več dela ! Ali ni to kričeča kri- vica, ki se dela ženskemu spolu? 65 Poglejmo deklice. Ni vse za vsacega. Kar je enemu v zabavo, to je drugemii največja težava. Ravno to sprevidimo pri deklicah glede ženskih ročnili del. Neka- tere deklice ne najdejo večjega veselja, kakor baviti se se ženskimi ročnimi deli, druge pa, kakor se reče po domaće, bi šle raje v ogenj, kakor da bi plele, šivale itd. In vendar se v soli sili vse k delu se vso strogostjo. Deklice bi se pač naj učile ne le ročnih del, temveč tudi gospodinj- stva ; a vse to izven sole, igraje, z blaže- njem srca. To naj bi spadalo v žensko izobrazbo, ne pa v odgojo. Silna strogost duši vsak plemeniti čut v človeku. V stro- gosti vidi gojenec krivico, koje odg'ojitelj niti ne zapazi. Radi sebičnosti, radi mate- rijalizma, radi krivih nazorov o ženstvu sili se deklice vse vprek k ročnim delom ; s tem se duši blagi čut v marsikateri, zgublja se zlati čas ter se ovira deklice, da ne morejo razvijati svojih duševnih in telesnih lastnosti in moči. Med tem ko doček skače na prostem ter si s tem vedri duh in krepi telo, prisiljena je deklica se- deti sključena v slabem zraku ter izvršc;- vati delo, ki ji je morda zoprno. To in to moraš izgotoviti pod kaznijo, veleva stroga učiteljica, morda še celo slabotni, bolehni učenki, svesta si, da izpolnjuje svojo sveto dolžnost ; niti od daleč ne misli, da po- stopa krivično proti svoji gojenki. Tja se vsedi, pa spleti toliko in toliko, prej ne gres na prosto, — govori skrbna mati, želeča hčerki dobro, a v resnici dela ji veliko krivico, ki se hudo maščuje nad človeškim rodom. Preglejmo dalje odgojo in vzgojo de- klic, prihodnjih gojiteljic človeštva. Vze- mimo najprej kmečko deklico na deželi. Je-li skrb starišev obrnjena na to, da bi deklico vzgojili v b'agega, krepostnega, zdravega in močnega človeka ? Kaj še ! Skrb starišev je ta, da bi deklica postala pridna delavka tei da bi se kaj kmalu omožila. V to m•^ i sva njena domača vzgoja. Komaj konca deklica v dvanajstem ali v štirinajstem letu solo, že se ji nala- gajo dela, presezajoča njene telesne moči. Ne gleda se, ima li dovolj hrane, dovolj počitka ; še celo v poletnem času opoludne, ko vse počiva na kmetih, si tak otrok, ali po lastnem veselju do dela, ali po zapo- vedi starišev in gospodarjev, ne privosči počitka, temveč šiva, plete, pomiva, sprav- lja itd. In vse to za to, ker je vzgoja ženska taka. Pridna ženska ne sme poči- vati, kaj zato, če jej temni duh in hira telo ! A ne pomisli se, da čil duh in zdravo telo naredi več v eni uri kakor teman duh in bolehno telo ves dan. V zimskem času ne jemlje se ozira, da otroka več zebe kakor odraščene, da si otrok ne zna tako sara pomagati kakor odraščeni. Na kakem prepihu pomiva, pere stoječa na kamene- nera tlaku, na mokri zemlji ali še celo v mrzli vodi, v kritičnih časih, da prezebava ter si nakoplje — bolezni za vse življenje. Mati pa pravi : kaj to, jaz sem še drugače trpela, ko sem bila mlada, pa sera še živa. Med tem pa hira človeštvo od roda do roda bolj in bolj. Deklica ne ve, da se ji godi krivica, misli si : taka je usoda žen- stva. Ko odraste, morda še celo šibka ali bolehna, sili se delati čez svoje moči. Kaj bi pa Ijudje rekli, ko bi taka mladica pri- nesla majhno butaro, ko bi počivala opo- ludne, ko bi zvečer po zimi sela na og- njišče ter se grela ? Se mora pač umakniti moškim, če ni dovolj prostora na ognjišču, naj so že dolali ali ne radi mraza isti dan. Kdo vpraša, kdo je bolj potreben gorkote, oni ali ona. Kdo vpraša, kaj je ona delala danes, ima li gorke ali mrzle, suhe ali mokre noge. Dovolj je, ona je dekle in kot tako mora dati prostora drugim, če ga ni dovolj za vse. Kaj bi pa Ijudje rekli, ko bi bila dečla zmrzla, ko bi se zavijala po zimi, ko bi sploh skrbela za zdravje ! Kateri mladenij bi jo pa poglecial, ko bi vedel, da je zmrzla, šibka, bolehna, da se kmalu utrudi pri delu, da se varuje kot 66 kaka gospodična itd. Kaj pa bo ž njo, če ostane samica v rojstni hi.ši, ko se brat oženi ? Ali pa celo življenje služiti v ptuji hiši ? Ne, ne ! To je prežalostna usoda ! Pa naj bi že bilo vse to, a onega pitanja se staro devico, staro teto, ki ni bila v stanu dobiti fanta, tega pa že ne, raje žrtvuje najdražji zaklad : zdravje in moč, da le dobi moža. Prisiljena je po tem takem s hinavščino prikrivati bolezen, trpeti za žive in mrtve, da se le omoži. Kaka vzgo- jiteljica zamore postati taka mati? Križ in nadloga postane sebi, možu, otrokom in družini. Je li čuda? V možitev je merila vsa njena vzgoja in odgoja, prisiljena je bila torej možiti se, morda še celo brez prave volje, brez nagiba srca. Koliko bolje bi bilo za narod, ko bi se vsako osebo odgojevalo v blagega, krepostnega človeka ter vzgojilo pri vsakem človeku krepko in zdravo telo, ne pa odgojevati v polovici človeštva hinavskega, prevarljivega, neved- nega človeka ter vzgojevati v polovici člo- veštva bolehne, slabotne ljudi ! Poglejmo v mesto k ubožnim starišem. Koinaj zapusti deklica solo, (če jo je sploh obiskovala), že jo vidimo korakati na delo. Tu se ne gleda, je li delo prinierno njeni dušni in tclesni nravi, da le prinese par novčičev na teden. Moralnost je materi zadnja briga. Ali vsled sebičnosti starišev, ali vsled zapravljivosti, lenobe, slabega gospodinjbtva, ali vsled resnićne, neizogibne potrebe, gredo deklice na delo ter so glede odgoje prepuščene same sebi. Matere nima, ali pa ji ona ne zna, ne more, ne sme ukazovati. Je li čuda, da take deklice pio- padejo duševno in telesno ? Kako odgojo ima taka deklica ? Ona dela to, kar vidi, da delajo njene vrstnice. Te pa gleuajo le na to, da dobe moža, ne glede po kaki poti. Dobra jim je hinnvščina, krivica, vsakovrstna prevara, da le pridejo do za- željenega cilja. Moža si dobi, bodi si že postavno ali ncpostavno, ter postane mati. Kaka vzgojiteHca zamore postati taka mati ? Je li čuda, da dobe otroci V mestnem proleterijatu tako slabo domaće odgojo. Poglejmo v boljše družine v me.stih in na deželi. Dekliška odgoja v boljših dru- žinah je omejena večjidel na dom. Do sedaj, tudi će bi starisi hoteli, ne bi bili mogli dajati svojim hčeram druge kakor domačo odgojo. Izvzemši ženska učiteljišča, do sedaj ni bilo višjih dekliških šol. Ženska mladina se je torej navadno odgojevala doma, ali pa v samostanih. Ni vse za vsa- cega, in ravno samostanske sole, kakor so za ene dobre in koristne, tako so drugim nevarne in škodljive. Kar je enemu v živ- ljenje, to je drugemu v smrt. Že, kar se ¦ tiče telesnega zdravja, ne ugaja večjidel mladi deklici samostansku zidovje. Tako tudi dušnih kreposti ne more deliti vsem nravam samostanska odgoja v enaki meri. Ni mogoće torej zahtevati, da bi postala vsaka deklica po samo .tanski odgoji kre- po.stna, blaga, zdrava in moćna. Ravno tako tudi ni mogoće zahtevati, da bo de- klica, koja je navezana le na dom, postala blaga, krcpostna, zdrava in moćna, kajti meja med hudim in dobrim je tako zelo zverižena, da je ne more natanko določiti niti pedagogiški strokovnjak. Kako bi jo zamogda določiti mati, koja ima glavno nalogo pri domaći odgoji ? Zamore li mati, posebno še, ker ravno materino oko vidi lastnega otroka navadno v drugi luči, kakor drugo bistro oko, natanko določiti mejo med hudim in dobrim ? Natanko ne more mej sicer nihće določiti, ali vendar izven doma gledajoči ter opazovajoči člo- vek druge, od matere različne nravi se lažje približa določitvi teh mej. Lažje določi mejo med varćnos'jo in skopostjo oni, ki živi v svetu, kakor oni, kojemu je prepovedano stopiti čez domaći prag. Ravno tako med hinavščino in previdnostjo, med dobrotljivostjo in nezavednostjo, med stra- hopetnostjo in previdnostjo, med boječno- stjo in potrpežljivostjo itd. Marsikatera 67 mati misli, da odgojuje pridno, varčno, krepostno gospodinjo, a v nje veliko žalost zapazi, da ima skopo, trdosrćno hčer. Koliko bolje bi bilo za narod, ko bi se ženska odgojevala v celega človeka. Domača odgoja ne bi smela delati naj- manjše razlike med deklico in dečkom. Pozneje bi morala biti deklicam odprta vsa pota, po kojih bi lahko dospele do celega človeka, z glavo in se srcem. Na nikak način ne bi se smelo ovirati njenega telesnega razvijanja, z nikakim delom kva- riti njenega zdravja. To je : ne preobkla- dati je s pretežkim, predolgim, preobilnim, premučnim delom, sploh s takim delom., pod katerim trpi njeno zdravje ; tako, da bi deklica stala v svojem štirinajstem letu tu kot značajen človek z modro glavo, bla- gim srcem in se zdravim, krepkim telesom. Soprog, materinstvo, gospodinjstvo, padlo bi ji kot zrela jabolka samo v naročje. Blagor narodu, ki zna ustvarjati v ženstvu celega človeka ! Ne bo se mu bati pogina, kajti on zida na trdni podlagi. Dajte nara dobrih mater, in narod bo srečen. A ihjbra mati zamore postati le ona, koja je cei človek. Cei človek pa je oni, ki ima zdrav duh v zdravera telesu, bodi si že ženska ali moški. Odgoja bodi torej ne moška, ni ženska, temveč človeška ! NEKOĆ . . . UTVA. TRST. K.0 motrim tvojo globočiao, o sirosirni ocean, ki gibljoš se ta<,o nemirno iže tisočletja noč in dan, ki varno hraniš tajne svoje in roj razljučen'h duhov ; na videz mirno, kakor stepa posuta s tisoči svetov ; tedaj se züi mi, da še gledam V olio temno, ko vstočna noe, V oko njegovo, kakor zrla sem jaz v mladostnih dneh nekoč. DOMOV. IVAN CANKAR. DUNAJ. Poleti je bilo, ob tistem času, ko so bežali Ijudje iz mesta kakor iz gorcče So- dome. Po zaprašenih mestnih vrtovih, po gostilniških dvoriščih, v senco sivega zi- dovja, srao se skrivali mi, ki ni bil za nas ustvaril Bog zelenih pokrajin tara zunaj. Ob tistera času sva sedela na gostil- niškem dvorišču. Mračilo se je že, zrak je bil topel in miren. »Še letos pojdem dol«, je dejal moj prijatelj. »Zdajle še ne morem, —alimalo pozneje, čez raesec dni, ali pa še prej . . . Dolgo že nisem bil doma in zdi se mi, kakor da bi bila domovina zmirom bolj daleč — vsako minuto gre za seženj od mene in bojim se, da mi nazaduje popol- noma ne izgine izpred oči . . . Zato moram dol in pojdem še letos . . .« Sanjal je o domovini kakor o svoji ljubici in glas se mu je tresel, ko mi je pri- povedoval, da pojde čez mesec dni. (tovo- ril je in nekaj ntizmerno lepegaje vstajalo pred njim. Obrazi, ki je bila na njih vsa rosna, Ijubezniva lepota njegove mladosti... zelene pokrajine... bele cerkve na holmih... in iz stolpov velikonočne pesmi... in vitko dekletce z rdečimi lici in velikimi očmi. . in prva otroška Ijubezen... Vse je še tara kakor je bilo ; tisto solnce, ki je takrat ve- selo sijalo, stoji še zmirora na nebu in beli oblački lete in pod njimi beže po travnikih sence kakor sanje . . . Lica so mu zardela, gledal je motno in nemirno. Njeg'ovo globoko domotožje, polno slasti in bolečine, je objelo mene samega. Takrat je nosil precej obnošeno suknjo in ni bil obrit ; redke rumene kocine so mu poganjale po obrazu. Slikar je bil, ali njegova moč ni bila velika in sam je to čutil. Kadar sem stai pred njegovimi deli, se mi je zdelo, kakor da sem bil nekaj enakega že nekje videi. Ozrl sem se nanj in sem spoznal, da delo ni bilo izraslo iz ; 68 njegovega srca. -Slab je bil in plašen Icakor otrok in si ni upal, da bi pokaza! Ijudem lepoto, ki je biki v njegovem srcu. Mi.slil je tuje misli in ustvarjal tuja dela po tujih zapovedih. Takrat sva se ločila in sva šla vsak po svojih potih in se nisva srečala pet let. Kakor pred petimi leti je bil, samo da je nosil dostojno suknjo in skrbno po- ćesano, nekoliko redko brado. Dokopal se je bil do belega kruha. Videi sem njegova dela — ustvarjena so bila po drugih za- povedih, ki niso bile prejšnjim čisto nič podobne. .Slab in mehak je bil kakor prej in čas, ki je prinašal vsako uro nove evan- gelije, ga je gnetcl kakor test('>. -Samo časih, iz barve, iz crte, je zasijalo nekaj nezna- nega — zatrepetala je lepota, ki je bila v njegovem srcu in ki si ni upal, da bi ji odprl duri. »Ali si bil kaj doma ?«, scm ga vprašal. Ozrl se je z n(;mirnim pogledom v stran in je zardel. »Ne .še . . .« In potem je nadaljeval hitro in z istim trepetajočim glasom kakor pred petimi leti : jLetos pojdem. Zdajle še ne morem, ampak čez mesec dni, ali pa .še prej. . . Tako daleč, se mi zdi, da je domovina že od mene in bojim se, da mi ne izgine po- polnoma i/pred oči . . . Letos pojdem. . .« Na ustnicah sem mu videi in v očeh in slišal scm iz glasu njegovega, kako je glodalo v njem globoko domotožje, slasti in bolečine polno. In spoznal sem in prestrašil sem se, ko mi je pripovedoval. »Nekoć, predlanskim, sem se bil že čisto napravih Stanovanje sem bil že od- povedal, vse sem bil že pospravil in bil sem že na kolodvoru. Ali ko sem bil na kolodvoru, sem se vrnil, sam nisem vedel, zakaj, kakor da bi me bil kdo poklical. Žal mi je bilo potem in bolan sem bil nekaj časa . . .« Toliko trpljenja je bilo v njegoveni pripovedovanju da mije bilo samemu težko pri srcu. Ločila sva se in gledal sem za njim, ko je šel počasi po široki vroči cesti proti predmestju. Privezan je bil z moćno vrvjo in se ni mogel geniti. Ce bi stopil v kupe, bi ga potcgnilo za vrat in za roke vznak nazaj na peron. In koprnenje je glodalo ne- prestano v njegovem srcu, zmirom globlje je glodalo, tako da so se že na obrazu poznala znamenja velike bolečine in da je stokal v sanjah. SONETI. FRAN VALENČIČ. DUNAJ. i. Zvezdice vse, cekine dragocene, kar V tihi noci jih blesti Ijubkó, zaznamoval, zapisal je skrbno preslavni astronom na pergamene. Do zadnje vse, izpustil ni nobene. Skrivnostno zamrmral : Tako, taku, prečudno res je delo božje to, — in spravil vse v predale /.aprasene. A zvezdi dve še hrani stvainica. Xebó v njih vidim, morje, paradiž. Kako pač le si mogel pozabiti ? ! Že vem, že vem, saj ti po dnevu spis, ko oni v senci zameta žariti svetlejse, lepše kot polarnica. II- Bežijo ure, tiha noč prispeje, tam V daljah luna privesla mirno. Po gozdu slavci pesem zapojó, nad logom hladni vetrček zaveje. A Morfej se prijazno mi nasmejc, ko k miru trudno leže mi telo. Zasniva me, ne vem kedaj, kako ... Ohjamejo me sanje n.ijkrasneje. Kot rajski sen ti prišla si l.ahnó, devojka, v srce moje. Kdaj ? Ne vem. Te slike pa, kdo bi ne bil vesel ! Pač vredna si, da nosiš dijadem, saj tvojo glavico bi znal samo naslikati le mojster Rafael, 69 SOCI ALNI TEMELJI NRAVSTVA. BERTA PAPPENHEIM. PREV. LEDA. (KOnEc.) * Ä * Iz dosedanjih razmotrivanj izliaja, da so za one sloje prebivalstva, kateri so vsled skrajno neugodnih življenskih pogo- jev tudi morahio manj odporni, v mezdnili in stanovanjskih razmerah tista tla, na kojih se bujno razvija plevel nenravnosti, mnogokrat proti boljši volji udeležencev. Nasproti temu, vsled sile kupljivemu blagu nahajamo pa celo vojsko kupčev, za katere ne veljajo tišti argumenti, s ka- terimi se da opravičevati neposedujoče sloje, oškodovane v svojih človeških pra- vicah. Omenila sem, če se v resni diskusiji govori o nravnosti ali če se o tem pred- metu razpravlja v dotičnih spisih, • da se pri tem z moške strani sklicujejo vedno na »zgodovinsko đejstvo«, da je prostitu- cija prikazen, ki spremlja ćlove.ško civili- zacijo od njenih prvih početkov. Iz prete- klosti in sedanjosti se potem sklepa na bodočnost, če.š, da bo tako tudi za vedno ostalo, in tako pridemo do komodnega zaključka, da naj družba položi svoje roke v naročje ter se filozofićno uda v neizbežno usodo. No, to je menda pač res, da je bil od nekdaj in bo vedno med moškimi in žen- skami izvesten odstotek takih, katerim je že prirojena lastnost, ki jih skoro nepre- magljivo sili, da se nebrzdano udajajo svo- jim strastem. Slabotnejši med njimi padejo kot žrtve svoje razuzdanosti ; krepke na- rave morda včasih premagajo napore, ka- terim so se same izpostavile. A relativno majhno število takih prikazni ni tudi nik- dar dalo povoda za socialne skrbi, pač pa prevladanje istih, kakor postanejo semtertje po kaki kazenski pravdi obče znane in simptomatične. — Posamezne slučćije kuge ali legarja moramo same po sebi tudi le s stališča prizadete osebe obžalovati. Raz- log, da se v urejenih državah o sporadič- nih slutajih kuge ali legarja izdajajo ob- šinie profilaktične naredbe in naredbe v svrho saniranja, je nevarnost da bi se bolezen ne razprostrla dalje, tako da bi se je nemoglo več zadržati in da bi ista, ko napade in unici na tisoče posamezni- kov, neizmerno ne škodila celoti. Isto nevarnost neizmerne škode za celoto imamo pa tudi na polju nravnosti ; to nam naznanja dandanes mej ostalim statistika o mladostnih zločine ih ter druge prikazni pokvarjenosti pri osebah v mla- dostni dobi. Seveda ne smemo misliti, niti zahte- vati, da bi se množico tistih, ki so vsled nedovoljnega vladanja samih sebe, vsled prilik, zapcljevanja ali drugih nagibov gre- šili proti zapovedim nravnosti, zamoglo teorctičnim potom dovesti do altruističnih nazorov. Meni se zdi, da se treba o vzgoji na- roda posluževati drugega sredstva. Pri većini ljudi izdajo malo argumenti, ki naglašajo, kar d r u g i m škodi. Izdatnejša so doka- zila, ki kažejo, kar nam samim škoduje, naši lastni osebi, na našem telesu samem, našemu najožjemu obližju, družini. Zato bi se mora'o pred vsem higije- ni.ško .stran nravstva zopet in zopet pov- darjati ter razjašnjevati njeno dalekosežno važnost vsem, moškim in ženara, — Mla- dina naj bi se zavedala, da zares zboli, če se uda izvestnim razuzdanostim, da so take bolezni nalezljive in nevarne ter da zamo- rejo uničiti srećo in blagostanje celili po- kolenj. .S tem pa nikakor nočem reći, da je v tem oziru znanje podrobnosti potrebno ali tudi samo brez nevarnosti za vsakega. •To le prepustimo strokovnjakom : javno razpravljanje o takih rečeh utegne stvari le škoditi, ker veliko množico brez potrebe odbija, namesto da bi jo privlačilo. Po mojem menenju zadostuje, če se v 70 tem oziru v krog-u kijikov razšiija le toliko znanja, kolikor bi naj bilo sploh pristop- nega znanja o higijeni vsem slojem naroda. Kaj vedo n. pr. matere o bistvu škr- latice več, nego da je nalezljiva Ijolezen, ki lahko postane tekom razvitka nevarna ter da ji lahko sledijo še druge, semtertje zelo neprijetne bolezni. Vsaka m.ati bi, in sicer opravičeno, glasno protestirala, če bi se prikazal na plesišču mladenič, ki se po škrlatici še ni doccia »prelevil« niti okopal, pa bi hotel ž njeno hčerko plesati valjček. In tudi dekle bi vedelo, zakaj se ji je treba bati, da se je ta človek ne dotakne. Ako pa čez nekaj časa mlad mož, ki ima morda še hujšo bolezen, zaprosi za roko hčerkc, tedaj navadno nihče ne ve ali pa noce vedeti, ne bode li zvezi, katero z radostjo pozdravljajo, vsled nedostatne nravnosti moža sledila bolezen in nesreća. In sinovi, ko pojdejo na vseućilišče ali k vojakom, ali jim naj ostane zakrito, kam jih zamore dovesti prevelika količina nerazumevane svobode ? Med najvažnejše naloge v območju socialne prakse spada ta, da razjašnjujemo širokim slojem naroda zvezo med nravno- stjo in zdravjem, in veselo znamenje je, da imamo (mi Slovenci še žalibog ne! Op. prev.) že lepo vrsto prosvetnih spisov, ki po pisavi in vsebini odgovarjajo dotičnim zahtevam. Društvo »Jugendschutz« v Be- rolinu si je mej drugim postavilo tudi to hvalevredno nalogo, da razširja take spise. Na eni strani je sicer dokazano, da pada v neštetih slučajih nravni nivo vsled po- manjkanja in revščine, in to pri Ijudeh, katerih vsa eksistcnca temelji na nestalni podlagi slabo plaćane dnine ; na drugi strani pa moramo krepko naglašati, da dovajata bogastvo in prešernost na drugem tečaju naše družbe do istih izgredov in prestopkov, kakor pomanjkanje in siroma- štvo. Ob nepremićni in neizpremenljivi pra- vičnosti in pravilnosti v razmerah nara ve. pa vidimo, da posest in premoženje ne zmoreta nikdar, da bi ustavila zle posle- dice, ki jih ima kršenje nravnosti. Naj se jih še tako zakriva, pokriva in taji, vse- kako se pojavijo v obliki bolezni, degene- racije in propadanja družin in rodov. * * Opazovali smo, da obstojijo zahteve nravnosti, (ki se seveda ne nanašajo samo na sjfolno življenje človeštva, dasi vidimo te zahteve nravnosti v spolnem življenju v ospredju) — da obstojijo v normah, ka- terih ne moremo rnimoiti, ako se naj člo- veštvo višjein višje razvija; o tem se nam vsiljuje vprašanje : imamo li činitelja, ka- terega lahko uspešno porabimo v vseh socialnih razmerah, da bo služil nravnosti ter jo podal v last vsem udom družbe ? Odgovori se lahko : da, imamo takega faktorja — v v z g o j i. V resnici je predmet : vzgoja kot del nravstva — tak, da bi se o njem samem dalo napisati mnogo studij in razprav. Ločeni oddelki vzgoje so : koedukacija — skupna vzgoja obeh spolov — moralna vzg-GJa, vzgoja naroda s. pomočjo javnih ustanov, kakor čitalnic itd. — Jaz pa se zamorem seveda držati na kratKo le tega, kar je v najožji zvezi z mojim predmetom in cesar ne morem zamolčati. Velika množica naroda, ki je vsled gori opisanih socialnih nedostatkov najbolj izpostavljena napadom na nravnost, uživa povprečno najmanj vzgoje. Poleg tega pa to, kar se navadno razumeva z besedo vzgoja, ni nič druga, nego oborožanje po- samezneža za boj proti vsem ostalim. Ker pa zapovedi nravnosti zahtevajo mnog'okrat namesto saraoljubja zatajevanje, provzroča vzgoja, kateri je edini smoter ta, da bi uveljavila lastno osebo, v nravnem življe- nju konflikte, katerim enostransko vzgojeni individuum ni kos in v katerih mora omagati. Cilj premišljene nravne vzgoje presega daleč strokovno, državljansko oborožitev 71 za borbo v življenju. Ona naj je v tem, da kaže mlađemu naraščaju pot med željenjem, dovoljevanjem in odrekanjem. Za vzgojo. ki ima opraviti .s tako nežnimi vstreptaji in tako močnimi občutki .srca, ne more skrbeti država neposredno, kakor skrbi za strokovna učilišča, čeprav bi bil to ideal vseh in največje važnosti za državo samo. Taka vzgoja je možna le v družini. Država ima pa skrbeti za to, da omogoči druži- nam, njih predstojnikom in udom, prvi pogoj za tako vzgojo : čas — in jim da s tem duševno in telesno svežost in eneržijo, da se zamorejo drug drugega vzgajati. Kajti, ako čujemo dandanes po vsem svetu to ziti, kako pada morala in nravnost, naj- demo tej prikazni glavni, notranji vzrok, ki velja enako za vse sloje družbe, v tem, da imajo starsi premalo časa in zato pre- malo razumevanja in eneržije za vzgojo svoje dece. Kakor je zapoved starega zakona o posvečevanju sobote, v moderni obliki ne- deljski počitek, do dandanes ostala na- redba dalekosežnega iiravnega pomena, tako je zahteva,_ da bi se za vse delavce vseh strok povprek znižala delavna doba, le nadaljevanje iste misli in primena na naše brzožitne in intenzivno delujoče po- kolenje : čas in mir za omiko in v pro- speh človeštva ! Naj se nikogar ne sili, da bi se z vzgojo mladine, ki je tako velike važnosti za skupnost, moral baviti le kot s postran- skim poslom, pri katerem sta uspeh ali neuspeh odvisna od zveze raznih slučaj- nosti. Kajti vzgoja naj bi dajala mladini, na pot v življenje merilo za to, kar je vredno naših naporov in kar nam je za- vreči ; ona naj polaga temelj samovladi in samovzgoji, iz katere edino vzklije Ijudem moč, da si znajo za se resiti nravnostno vprašanje. In tako sem poskusila, — res, da le v jako površnih obrisih in .skokoma — pokazati na velikanško polje dela, ki se razprostira pred vzbujeno socialno vestjo. To polje je neizmerno, saj obsega vse živ- ljenje ; a vsakdor, ki ima veselje do dela, najde na njem točko, kjer ga zamore za- četi obdelovati. In tega socialnega dela se drži pose- ben, vzbujajoč in osrečujoč čar. Kakor v bajki, tako se spreminja tukaj vse umazano in gnusno v — čisto zlato. BORIS GODUNOV. A. S. PUŠKIN. j PREVEL EDVIČ. i I. ' I I I. Kremeljske palače. i (20. febr. 1 1598.) ,1 I Kneza Šujskij in Vorotynskij. Vorotynskij. Upravljati oba sva v mestui dolžna, i No, vidi se, da niraaš dela s kom : | Moskva je prazna, a za patrijarhom j Ves narod se podal je v samostan. | Kaj misliš ti, kako nemir konca se ? 1 Šujskij. Kako konca se, lahko izpoznaš : ; Se malo narod ptikriči, pojoče, I Boris namrši malo se nevoljno Kakor pijanec, če več vina ni. In konečno seveda milostno i Soglasi se lepo sprejeti krono, J Potem — potem bo z nami gospodaril i Po prejšnjem. 1 Vorotynskij. No, prešel je mesec že, I Odkar zaprvši v samostan se s sestro '1 Odrekel se posvetnega imetka. 1 Ni patrijarh, bojarji, svetovalci j Skloniti niso mogli ga do zdaj ; i Ne čuje nič, ni solzn-h opominov, | Ni prošenj, ni zahteve vse Moskve, ! Ni glasov preuzvišene sinode. ^ Njegovo sestro so zastonj prosili, ij Naj nagovarja ga oblast sprejeti : ] Ta nuna-carica je trdna kakor i Njen brat, neizprosljiva, neganljiva : ,\ Prav sam Boris ji je ta duh vsadil. ¦ 72 če pa se je vladar res naveličal, Mučiti se z državnim! skrbmi, Če na prestol ne vrne se zares ? Kaj rečeš ti ? Šujskij. Jaz pravim, 'da je tekla Zastonj kri mlađega še carjeviča. Dimitrij lahko bi naprej živel. Vorotynskij. Zločin strašan ! Dovolj, kaj je v resnici Boris Dimitrija ubil ? Šujskij. A kdo pa? Kdo je zastonj podkupljal Čepčugova ? Kdo je poslal Bitjagovska naskrivnern S Kačalovim ? Poslan sem bil v Uglič Preiskovat na mestu delo grozno ; Naletel sem na sveže še sledi ; Vse mesto bilo priča je zlodejstvu ; Soglasno so trdili vsi meščani ; Vrnivši se bi z eno le besedo Lahko pokazal skritega zločinca. Vorotynskij. Zakaj tedaj ga vendar nisi vničil ? Šujskij. On mene res premotil je takrat S tem nepričakovanim hladnokrvjem : Kakor nedolžen mi v oči je gledal, Povpraševal, v podrobnosti zahajal — Li prav pred njim to grdost sem ponovil, Katero mi je sam on našeptal. Vorotynskij. Ni bilo lepo, knez. Šujskij. A kaj sem hotel ? Objaviti vse Teodoru ? Car Na vse je gledal, kakor sam Godunov, Vse čul je ko ž njegovim ušesi — Četudi sam bi ga preveril v vsem, Boris bi ga gotovo razuveril. Potem bi pa poslali mene v ječo, Da bi me, kakor strica mojega, Zadavili mirno v zaporu groznem. Baham se ne, a konečno v slučaju Nobena kazen bi me ne vstrašila. Strašljivec nisem, tepec pa še manje, A iti v past zastonj mi ni po volji. Vorotynskij. Zlodejstvo je prestrašno, čuj, gotovo Morilca hudo srčni kes vznemirja : Gotovo kri nedolžnega mladenča Ne da mu več stopiti na prestol. Šujskij. O, sede nanj ! . . . Boris tako strašljiv ni ! To ti je čast za Rusijo, za nas : Rob včerajšnji, Tatarin, zet Maljutin, Zet krvnika in v srcu sam krvnik — Vzel bode plašč in krono Monomaha . . . Vorotynskij. Da, da ; po rodu ni visok, mi višji. Šujskij. Da, zdi se mi. Vorotynskij. Glej, Šujskij, Vorotynskij, Lahko trdiš, da stari knezi smo. Šujskij. Da, stari smo, krvi še Rurikove. Vorotynskij. Poslušaj, knez, glej, nimamo pravice, Nasledovati Teodora ? Šujskij. Bolj, da Ko Godunov. Vorotynskij. Glej, prav resnično ! Šujskij. Zvijačiti Boris prestati noce, Razburja premeteno narod naš ; Naj zapustijo knezi Godunova, Dovolj imajo svojih knezov, naj Vladarja si povolji vzamejo. Vorotynskij. Ni malo nas naslednikov junakov, A težko se je spreti z Godunovim : Ne vidi narod v nas potomcev starih, Poveljnikov več bojnih ne pozna. Ze davno mi prišli smo, žal, ob mnogo. Od nekdaj mi smo desne roke carjev — A on je znal očarati ves narod, Naj s strahom, slavo, naj z Ijubeznijo. Šujskij (gleda v okno). On smel je vse — a mi . . . Dovolj o tem, glej, Ljudje se vračajo na vse strani — Za njimi, da zvemó, kaj so sklenili. 2. Rdeči trg. Narod. Eden. Neizprosljiv, od sebe je pognal Bojarje, svećenike, patrijarlia. Zastonj so pali predenj na zemljo. Prestola sjaj baje preveč ga straši. » 73 Drugi. O Bog ti moj ! Kdo bo nam za vladarja ? Gorje nam vsem ! Tretji. Glej prvi pevec naš Prišel je sem, da nam pove rešenje. Narod. Molćite ! Tiho ! Glasnilc govori. S .. . s . . . Mir ! Posluh ! Ščelkalov iz rdečih stopnic). Visoki svet je sklenil Poslednjić skušati prositve silo Nad dušo žalostno vladarjevo. Presvetli patrijarh bo jutri spet Odšel, odpevši slavnostne molitve, Pred njim pa svete zastave cerkvene, Ikona Donska in pa Vladimirska, A ž njim sinklit, potem plemenitaši In mnogo dvornikov, možje izbrani, Mi carico vsi prosit pojdemo. Da se usmili tužne nam Moskve In Borisa pregovori za krono. Pojdite mirno danes vsi domov, Molite vsi, da pride do nebes Molitva hrepeneča pravoslavnih. (Narod se raziđe). 3. Deviško polje. (Novi devišlci samostan). Narod. Eden. Sedaj so vsi šli v celico k carici, Boris je tudi šel in patrijarh Z bojarji. Drugi. Kaj se čuje ? Tretji. Vedno še Se vpira jim, a vendar je nadeja. Žena (z otrokom). Bav ! bav ! ne joči mi, če ne te buka Takoj odnese, bav ... ne joči mi. Eden. Kaj ne bi mogli priti za ogrado ? Drugi. Ne gre, kam pa ! .Še tu tako je tesno. Ne samo tam. Lahko li? Vsa Moskva Je prihrumela sem : Ograda, strehe, Vse line glavnega zvonika, vidiš. Pročelja vseh cerkva, še krizi, vse Prepolnjeno je z ljudstvom. Prvi. Res, veselje ! Eden. Kak šum je tam ? Drugi. Poslu.šaj, . . . kak je šum ? Zavpil je narod, padajo na zemljo, Za vrsto vrsta, ko volovi, glej, glej, Do nas je prišlo, hitro na kolena ! Narod (iia kolenih, krik in jok). O, oče, vsmili se ! Vladar nam bodi I Naš oče bodi, car ! Eden. Zakaj je jok tam ? Drugi. Kako naj zvemo mi? Bojarji sami Vedo ! A ti so zase. Žena (z otrokom). No, če treba Da jočeš, vtihneš ! Jaz bi te ... glej, buka ! Le V jok, razvajenec ! (otrok joče), tako ! Eden. Vse joče — Zajokajmo i mi ! Drugi. Će pa ni solz. Kaj je še tam ? Prvi. Kdo naj kaj razpozna ! Narod. Dobi naj krono ! Car ! Pritrdil vendar! Naš car Boris, Bog živi te, Boris! 4. Palače v Kremlju. Boris, patrijarh, bojarji. Boris. Ti, oče patrijarh, in vsi bojarji ! Razkrita moja duša je pred vami ; Vi videli ste, da oblast vsprejmem Oblast veliko, s strahom in ponizno. Kako je težka moja ta dolžnost ! Naslednik Ivanov mogočnih sem, Naslednik sem jaz carja-angelja, Pravičnik ti, o oče moj državni ! Poglej z nebes na solze vernili slug In pošlji temu, ki tako ga ljubiš, Katerega tako si poveličal. Svoj blagoslov presveti iz višin. Da vladam slavno mili narod svoj, Da bodem blag, pravičen kakor ti. Bojarji. Da ne prelomiš nam prisege dane. Boris. Sedaj pa poklonimo grobom se Počivajočih Rusije vladarjev. Na pir pokličimo ves narod naš, 74 Vse, od mogočnih, pa do revneg'a ; ? Vsem prosti vhod, vsi gostje so nam dragi. (Odide, X njim Ijojarji). : Vorotynskij (zadržavaje Šujskega). Si vganil ti! j šujskij. Kaj pa ? i Vorotynskij. No, tu pred kratkim, ) Spominja.š se ? i Šujskij. Ne, jaz ne pomnim nič. • Vorotynskij. Kedar je narod na Deviško ' polje .¦ Prihajal, si dejal — '1 Šujskij. Zdaj to pustimo, | Pozabimo to, dokler je še čas. \ A jaz sem se takrat le delal, 1 Le tebe sem izkušati želei, '[ Spoznati jasno tvoje skrivne misli ; ; — No carja narod zdaj pozdravlja tam, Lahko opazijo odsotnost mojo — j Za njimi grem. I Vorotynskij. Lokavi carjehlinec ! (Pride še.) ; KMETSKA PESEM. FRAN ŽGUR. PODDRAGA. Tu besede ni prigovora ni : Kadar je pomlad, takrat seme sej ! Kadar zagori solnce vrh neba, gleda celi dan z žarnimi očmi — Da se zgane že razveseljena in zahrepeni zemljica mlada . . . Kam zahrepeni ? K solncu ženinu ! Ah, Ijubezni, glej, gre po zemlji dih . Od zelenih vej pesem zadoni in dobi odmev v srcih mladih si. Rože, misli ze src zaljubljenih, deva fantiču vtakne za klobuk . . . Pesem slavčeva, pesem zadoni — V srcih mladih njih si dobi odmev. Prevesel gre kmet s sinkom v polje ven, kjer se ziblje klas plod bogatih njiv . . . Doli raz rebri gleda trtica, gleda na polje s sladkimi očmi. Pride letni čas in preide spet na polje megle — legla je jesen . . . Solnce ne žari skriva se v megle, zemlja, trudna, ah, ' ; leže V težki san. Zadnjič se ozre, gleda snopja voz — Pelje ga domov V žitne shrambe kmet. In ugasne dan pride dolga noč, v vaških izbicah kmet zaneti luč. Vname govor se modrih kmetskih glav, vname govor se src zaljubljenih . . . Pred obrazom pa tam Madoninim lučka mistično tiho plapola. Tu besede ni prigovora ni, kadar je pomlad takrat seme sej ! 75 MAKSIM GORKIJ.*) EVGENIJA MART. PETROGRAD. Odobravanje, katero so našla dela Maksima Gorkega, spremenilo se je sedaj V Ijubezen in, prema posebnosti ruskega naroda, v obožavanje. Gorkega čitajo vsi društveni sloji, za njegove knjige se trgajo, mnogi pa upirajo oči v mlađega pisatelja kakor v učitelja ter težko pričakujejo od njega goreče propovedi, ki bi razsvetlila zmote minolih dveh desetletij in pokazala ruski inteligenciji pravo pot k resnici, ka- terega ona neprestano išče in za katerega se bori. Uspeh Gorkega je bil za mnoge do- cela nepričakovan. Uspeh se je pojavil nenadoma, tako okolo 1898. in i8gc). leta ter se takoj nena^'adno razširil. Pa vendar ni V njem nič slučajnega in površnega. Gorki se dotika v duši čitateljevi izvestnih strun ter jim izvablja tako silne zvoke, kakor tega že od davna ni zamogel nobeden. To so prave ruske strune tistega skitništva, tište drznosti, tište neobuzdane smelosti in tistega odkritega preziranja vsega poze- meljskega blaga. Zato je tudi zlasti zani- mivo upoznati se z deli Gorkega. Njihov pomen ni omejen samo na umetniško ob- delovanje, katero i)i po svojem bistvu niti ne povzročilo tolikega zanimanja — ta pomen je mnogo globlji. Gorkij je pógledal, kdkor mi se zdi, globoko v najskrivnejši kotič našega nekultiviranega, pol evrop- skega in pol azijatskega duha ; on jj üa- pazil, da iz naše ruske duše, vkljub dvesto- letni hudi dresuri carizma, vkljub evropski oliki, vkljub kapitalističnemu gospodarstvu, še niso izginile skitniške želje starih ruskih navad in tista obča slovanska naklonjenost k melanholiji, razmišljanju, k besnim orgi- jam, katerim sledi utrujenost in kes, in da vse to V nas še živi, dasi oslabljeno in podjarmljeno. .Samo življenje Gorkega pa, ki je celo V svojih očrtili zelo zanimivo, lahko bi se reklo, romantično, je mnogo doprineslo, da so se mu v duši ojačali motivi, \ katere sedaj tako umetniški in tako uspešno ob- deluje. To vam je živdjenje skitalca, pote- puha, ruskega proletarca, ki je docela ne- nadoma dospel do vrhunca .slave. Nekoliko črtic iz njegove kratke avtobijografije bo mi znatno olajšalo nalogo, da označim pesnika in njegovo delovanje. Gorkij piše: »Rodil sem se 14. marca 1868. V Nižnjem Novgorodu kot sin me- ščana Pješkova, po rokodelstvu tapetarja, in žene mu Barbare, hčeri barvarja Kaši- rina.. Od tega časa pripadam slikarskemu cehu. Oče mi je umri v Astrahanu, ko sem imel pet let, mati pa istodobno v Ranavinu. V devetem letu me je dal stari oče V neko čevljarnico, ko me je bil poprej naučil čitati psalme in molitvenik. Toda jaz sem jo odtod kmalu potegnil k nekemu risarju, a od njega k nekemu slikarju sve- tih podob, kjer sem vstopil kot učenec. Potem sem prišel za kuharja-učenca na neko ladjo in pozneje sem bil pomočnik nekemu vrtnarju. Vse to sem doživel do svojega petnajstega leta. V tem času sem citai pridno neke cenone izdaje nepoznanih piscev, kakor n. pr. »Guak ali nespremen- Ijiva zvestoba«, »Smeli Andrej« in dr. Ko sem bil na ladji za kuharja-učenca, uplival je na me silno kuhar Smurij, ki me je silil, da čitam »Življenje svetnikov«. Razven tega citai sem tedaj Eckarthausena, Go- golja, Uspenskega, Dumas-očeta in mnogo knjig prostozidarjev. Prej nego sem prišel pod upliv tega kuharja, sovražil sem knjige in sploh vse, kar je tiskano, celo svoj potni list ... Po dovršenem petnajstem letu obvzela me je nebrzdana želja, da se omikam. Radi tega sem šel v Kazan v trdi veri, da se tam brezplačno šolajo oni, ki so žejni naukov. Pokazalo se je pa, da kaj takega ni v navadi. Vstopil sem torej za tri rublje na mesec v neko pekarno. *) Glej ..Socialistiscbe Monatsbefe", zvezel; za September 1901. 76 kjer so delaii prece. Med vsemi deli, kar sem jih poskusil, je to najtežje.« V Kazanu je Gorkij živel dolgo v društvu skitalcev, »bivših Ijudij«, kakor jih je on pozneje nazval, ali zdi se, da se ga njihovo naziranje življenja ni prijelo, ker je v tej dobi (1888.) poskusil samomor. Leta i88g. se je vrnil v Nižnji Novgorod in postal pisar pri nekem odvetniku. Vsled srčnega sočutja njegovega gospodarja ž njim začelo je odsihdob teči njegovo življe- nje po miirnejši strugi. Toda njegov nemirni duh ni mogel dolgo ostati v tako urejenih razmerah. Polastila se ga je zopet strastna, nebrzdana želja, da bi se potepal : obesil je vse na klin ter šel, kamor so ga nesle noge — na Kavkaz, v Besarabijo, na Krim, v Romunijo. Hodil je brez novčiča v žepu ter se vzdrževal se slučajnim težkim delom, potovai je bi-ez v.sakega smotra, samo da bi utišil svojo željo, kakor mnogi ruski »svobodnjaki«, ki bežijo iz ozkih in davečih razmer v »puščavo«. »... Mati puščava, objemi svojega sina in ozdravi ga hrepenenja, tesnobe . . .« Književno delovanje Gorkega počenja jako rano ter je nosilo spočetka bolj zna- čaj slučajnosti. Se le od leta i8g6. začelo se je njegovo ime pojavljati v najboljših časopisih dandanes pa je znan po vsej Rusiji. Junaki v povestih Gorkega so v bistvu isti zločestiči, isti nepotrebni ljudje, iste nadarjenfe glave, ki si ne morejo v življe-| nju najti primernega delokroga, kakor namj jih je tudi do sedaj kazala ruska književ-j nost in katere ista pravzaprav ljubi. Samoj da pri Gorkem dobijajo drugo odelo. \ Originalnost Gorkega je v glavnem v* tem, da on, ne kakor njegovi literarni; predniki, nima nasproti svojim skitalceral prav nobenega usmiljenja, da svojega so-i čutja ne kaže ter da ga ne brigajo nitij najmanj kakoršnikoli kulturni interesi ; on| marveč svoje bosjake mnogokrat občudujej kot svobodne, odkrite in »žejne ljudi<, dasi ne taji, da so »zelo hudobni<. in da ne poznajo socialnih, niti altruističnih občut- kov. To pa je nekaj doccia novega v naši lepi književnosti. To je, če hoćete, nebrzdan ali čudno privlaćen kult svobode; to je rokavica, vržena uprav v lice kultur- nemu človeštvu, ki je lažno, tako v svojih vrlinah, kakor v svojih grdobijah ; to je drzno vprašanje : zakaj ste vi tako zado- voljni sami s sabo, pa se vendar nepre- stano bojite, kakor da ste storili kak zločin ? Gorkij niti najmanj ne občuduje na- predkov kulture in civilizacije. Inteligen- cijo odkrito zanićuje ter kaže s posebnim veseljem njeno duševno velost, njeno ba- nalno in topo samodopadanje, njeno ne- ozdravljivo strahopetnost. .Se bolj pa zani- ćuje ideal filistrske sicosti, odmerjene, mirne eksistencije, za katero veljajo samo instinkti zaslužka in ki pušća ljudi, da se potapljajo kakor v močvirju. In ta filistrska inteli- gencija ali navadni filistri so po Gorkem pred vsem predstavnik! tište velike zavore, katero imenuje on strah pred življenjem in katera ropa človeškemu bitju najlepše in najdragocenejše — heroizem. V bosjaku vidi Gorkij pred vsem človeka, ki je pre- magal ta daveči, mučeći, sramotni strah pred življenjem. Zato se Gorkij zavzema za bosjake. Potepuhi in potepuštvo so v početku njegovega književnega delovanja takorekoč pokrivali pred njim vse rusko življenje, in on se uporno vrača k svojim bosim junakom, katerih psihologija, časih čudna, časih globoka, ga moćno privlači. »Stalnih ljudi« se on le celo površno do- tika, — in kadar jih prikaže, zgodi se to v zelo neugodni luči. Čujte samo, kako govori surovi, ne- omikani Sereška v povesti » Malva «. »Ah, vi... vi neumni zemlježerci! Nič ne veste... Dovolj vam je samo, da ima žena polne prsi ... a njen značaj, tega vam ne treba. In vendar leži v značaju vsa vrednost člo- veka . . . Žena brez značaja — to ti je 77 kakor presen kruh. Kako zadovoljsvo mo- res imeti s tako balalajko (ruska kitara na tri strune) brez strun? ... . Pes! . . .« (jorkij pušča vsakeg-a svojega skitalca, da se pokaže z najboljše strani in da vzraste do prave veličine — čeprav tudi le za trenotek. Pa ne nahaja v njih samo nečesa, kar ima svojo vrednost, ampak tudi neko posebno lepoto. Za Malvo je ta lepota v tem, da je »sama svoj gazda«, istotako za dobrodušnega vojaka v stepi. »Meni, dragi moj, dopada to skitanje. Zmrzuješ, tudi gladuješ, pa si svoboden . . . Nimaš nikogar nad seboj ... Sam si svoj gazda .. . Mores sam svojo glavo pojesti — pa ti nihče ne poreče niti besedice ... Končana stvar . . . Jaz sem te dni gladoval, besnel... sedaj, vidiš, ležim in gledam v nebo . . . Zvezde trepečejo . . . kakor da bi hotele reči : Nič ne dé, Lakutin, korakaj le svo- bodno po zemlji in ne popuščaj nikomur... Hm... Ali pri srcu mi je tako prijetno . . .« Toda, če je bosjaku na kakem kraju še tako dobro, prej ali slej se pripeti ven- dar »eksplozija« — on zapusti svoje toplo gnezdo, svojo službo, svojo ljubico in začne znova — umazan in lačen — svoje tavanje brez cilja. Vse kar je trdnega in stalnega, vzbuja v njem žalost, zaničevanje in težko tesnobo, katero skuša z »vodko« omamiti ali pa raztresti z blodenjem po stepi. Kakor črv grizeta na njem veselje do potepanje in težnja po spremembi, in dasi je v svoji duši trono prepričan, da nikdar in nikjer ne najde nič novega in zanimivega, vendar ga vleče vedno proč, venkaj v neznano daljavo, za gore, ki zakrivajo obzorje, tje kaj, kjer solnce vzhaja ali kjer izginja. Nazadnje se to potepanje seveda spreminja v navado, toda sprva je skitništvo in bos- jaštvo, po naziranju Gorkega, elementaren pojav. On nam kaže, kako je ta pojav raz- širjen in nepremagljiv ; on se na njegovi lepoti celo navdušuje, ne prizadeva si pa preveč, da bi nam odkril vzroke te pri- kazu'. (Zvršetek pride.) SAVINSKI VENEC. ZLOŽIL ŽIGA LAJAKOV-MOZIRSKl. II. Moziriu. Kjer vrsta belili his stoji, koSata lipa zelein ; ponosno ziblje gost razplet čuvalka srečonosnih let. Nad njoj je hrul mnog hud vihar, a stala je krepko vsikdar in zrla na planinski dom, ko zemlje drob je stresal grom . . Le eveti, lipa, rasti, klij, na vse strani svoj vrh razvij, ' in ti, moj dom, ne trepetaj, — dasi okove trga zmaj, . . . niiruj domača čeda, — sv. Jurij*) nate gleda ! Kopelj v Savini. Cisti kot kristal biserne Savine val po katnenčkih in peščini lahno žuboreva, solnce žarko se v gladini mavrično odseva. Tam V zatišju vrl:ia giblje se rahló, — čutim, da dih božji pluje nad vodo. — Rosne si demante bajnomićna Vila s kit je zlatokodrih tajno utrnüa, V hladno je naročje me vabeč sprejela, kot z baržunora svilnim raćhko me odela . . . Spone so odpale, piost je duše vzlet, ves prerojen gledam solnčnojasni svet ! — Srebročisti reke tok, blagoslovil te je Bog, — ti si me pretvori!, dušo mlado storil ! *) Mozirska župnija posvećena je zaščitniku sv. Juriju 78 POŠTNE URADNICE. PIŠE Y. V »Slovenskem Narodu« je izšel 6. februarja trezen in miren dopis, ki pojasnjuje žalostne razmere poštnili in brzojavnih ma- nipulantliinj po različnih podržavljenili poštah, kjer imajo baje uradnice včasih po 9, IO in celo 12 službenih ur. Dopisnica pravi o ljubljanski pošti doslovno : »Neverjetno je skoraj, da marsikatera uslužbenka pri pošti danes ne vé, kakšno in kolikourno službo bo morala opravljati jutri. Mnogokrat gre utrujena iz službe domov, misleč da bo imela vsaj pol dneva odpočitka, toda kar pride ukaz, in v urad mora, četudi je do skrajnosti zmučena. Nekatere morajo že ob šestih v urad, kjer delajo večkrat do poldne, in potem morajo popoldne zopet v službo. Druge morajo od i. pop. do 9. zv. in drugi dan od 7. zj. do i. pop. sedeti v uradu in mesto da bi imele potem en po- poldan in en dopoldan prost, morajo iti zo- pet V nekako pomoć za i do i '/j ure vsak »prosti« popoldan in dopoldan v pisarno. Potemtakem nimajo niti enega celega pol- dneva prostega, ker izgube vsled rednega tekanja sem in tja še tište skromno odmer- jene proste urice, zlasti će je njih stano- vanje daleć od urada« itd. Na ta dopis so se ćutile dolžne mani- pulantinje c. kr. poštnega in brzojavnega urada v Ljubljani resnici na ljubo izjaviti, da je pri brzojavu v Ljubljani ali cela dnevna služba, t. j. od 1 — 9. pop. in drugi dan od 7. zj. do i. ure pop., potem pa 24 ur prosto, ali pa omejena dnevna služba, t. j. od 8—12. dop in od 2—6. pop. ozi- roma od 9. dop. do I. pop. in od 3-7. pop. ; ter da je tudi za nedeljski poćitek skrbljeno in ostane v redni razvrstitvi vsako nedeljo in praznik po ena manipulantiiija ves dan in druga, katero bi tudi služba popoldne zadela, popoldne izven službe. (15 jih pa je, torej je vsaka manipulantinja V petnajstih nedeljah enkrat svobodna). Kakor je torej razvideti iz te »Izjave?, je prvi dopis o poštnih uradnicah doccia zlagan. Toda kako je to, da pripovedujejo p o š t n e in brzojavne manipulantinje samo, kakšno službo imajo pri brzojavu, ter ne omenjajo niti pisemske, niti vozne pošte ? Morda je pa tam drugaće ? Čuli smo, da morajo uradnice, ki so nastavljene pri vozni pošti, štirikrat na dan v urad in sicer prvikrat že ob šestih zjutraj. Če je to res, so te manipulantinje vendarle ves dan — in to vedno — deloma na cesti, deloma v uradu, torej niso nikdar svobodne. Culi smo pa tudi da, da je n e k d o mani- pulantinje pri sii il, da so podpisale iz- javo. Da, da, kako že veli tisti pregovor? Dokler vé eden, ne vé nobeden, ko vesta dva, vesta sama, a ko vedo trije, vé ves svet. Glejte, tudi v Ljubljani je javna taj- nost, da je »prišel višji ukaz« in manipu- lantinje so se morale pokoriti. Strašne sužnje so pać te ljubljanske manipulantinje ! Ne le, da oddajajo pošt- nemu erarju svoje duševne in telesne moći, ne, prodati so morale za tistih 30—40 gld. na mesec celo svojo voljo, svoje preprica- nje ! Ali ni to skandal, ki vpije do neba ? Obžalovati je pa dame tudi zato, ker niso imele toliko poguma, da bi se bile uprle tolikemu teorizmu. Kako me more siliti kdo, da podpišem nekaj, s ćemer se ne strinjam, kar ni res? Mislim, da to ni mo- goće in ni d o p u s 11 j i V o, ćetudi je tisti »kdo« slučajno moj predstojnik. In na- sprotno: Zakaj bi ne podpisala drage volje izjave, ki je resnićna? iV da so se urad- nice branile in je bilo treba vporabljati grožnje, je faktum, torej je izjava n e- resnićna. Konečno meni dotičnik, ki je »Izjavo« sestavil, tudi, da gospice ne bi prosile in tako zelo želele priti ravno k Ijubljanskemu poštnemu uradu, ako bi bilo v resnici tako slabo, kakor toži prvi dopis. Oj ti ljuba najivnost! Iz tega, da je v Ljubljani pri pošti velik naval, vendar ni možno skle- 79 pati, da so manipulantinje nebešlio zado- voljne. Ako nimam pečenke, sem zadovoljna s krompirjem, vsekakor boljše nekaj kot — nič. Ali so morda tudi dekleta po različnih tovarnah tako nepopisno zado- voljna, saj tamkaj je tudi naval ? To je ravno nesreča, da je deklet povsod pre- več in jih zato lehko izrabljajo delodajalci. Ako ne bi bilo navala, odpade izrabljanje samo ob sebi. Tako pa se najdejo še vedno sužnje, ki poljubljajo gospodarju roko, če- tudi jih je — tepla. Mogoče je, da bodo morale objaviti ljubljanske manipulantinje na ta dopis zo- pet kako »Izjavo« ; toda g'osp. poštneniu ravnatelju ali onemu g. uradniku, ki je »delal« V tem slučaju mesto njega, bodi na uho povedano, da mora ravnati p r e- vidnejše, ako hoče, da ne bodo čivkali vrabci na strehi o njegovem — terorizmu. Brž čaš bodo morale vsled teh vrstic ubožice zopet »k protokolu«, in se bo za- čela preiskava, katera je izdala »tajnost« (?) A če vé nekaj 15 uradnic in še vsi urad- niki ter sluge, potem vendar ne bo nihče več menil, da je to še — »tajnost«. PESEM MLADINE. FRAN ŽGUR. PODDRAGA. Mladost nam bujna srca greje iz nas V daljavo gleda vsak — Tam zuuaj mladi dan se smeje, za solncem naš nam gre korak ! užarja sobični svit planine, budi se spev, budi se cvet in pescm radostna mladine pred nami plava v gorski svet ! Ah sestri dve, dva božja cveta naprej po solnčnih speta tleh : Ljubezen zorna in prosvcta — nestrta moč jc njih nasmeh ! Kipi okrog življenje šumno — šumenje trav, razkoš poljan — Naprej za smotrom mi pogurano kot crei k solucu v mladi dan. .„ Vije naša se zastava, dan žari iznad vrhov — Hej, kako pozdravlja Slava četo čilih si sinov ! Leti sokol, misel naša, leti k solncu pod nebo — Srca naša, polna ćaša, .Slave bliska v njih oko — -— Življenje bujno, mlada kri mladost srca spreleta — Za nami zvedavo oči obračajo dekleta . . . Za solncem gremo mi mlaoina za nami mrak, za nami noč — Oj majka, zlata domovina pozdravljamo te vsi pojoč ! ŠOLSKA IKONA. SRBSKI SPISAI, DR, LAZA K. LAZAREVIĆ. PREVELA L IN F. KLEMENČIČ. II. Naša sola je bila v navadni hiši od desk. V nj ej je bila ena večja soba za deco, ena mala za učitelja in ena kuhi- nja, V kateri je tudi spaval šolski sluga. Glavna soba, prava sola, je bila nizka, kakor tudi cela hiša. Njena vrata so gle- dala V šolsko dvorišče, z leve strani pa so bila še manjša vrata, skozi katera je pri- hajal učitelj. V njej je dišalo vedno po prahu in človeškem znoju. Okna so bila s pa- pirom zalepljena. Na steni je visela stara lesena ikona sve'tega Save. Bila je celo sajnata in izpokana, da se je svetnika ko- maj spoznalo. Samo gori, kjer je glava, svetile so se oči, in če stopiš v katerikoli kraj sole, vedno gledajo v te. Resne, crne, prodirajo ti v dušo in kakor da te nekaj vprašajo. Veni, kadar se je pripetilo, da sem bil sam v soli, popadel me je nekak- šen strah in nisem se smel ozreti v tisto stran. Vse se mi je zdelo, da ikona nekaj spregovori, in gledal seni, da jo kakor hitro mogoče pobrišem venkaj. Učitelj je bil neki krojač, kije mnogo trpel, zelo miran in delaven mož. Cali danje 80 bil V soli, po noci pa je sival popovske kape, da jih je pošiljal v mesto. Jedva daje vedel kaj več kakor ono, kar je pravi! deci. Peval je v cerlgospodar« so nagov.arjali Srbi do 1. 1804. samo Turke (bege in vlasteline). Pozneje so ime- novali tako tudi srbske prvake, ki so imeli oblast v rokab. Miloš Obrenović pa j» zapovedal, da se srne le njega tako imenovati, a druge dostojanstvenike z besedo »gospodin«. 81 spoda ! Jaz menim, ako dovolite, da sc dete vzgoji kakor mestni otroci, kajti ono, — tudi vi vidite taie. Jurče mi je vse povedal. Tiho. .Spremeni se. To je bilo --« deve svetio glavo močijo velike solze. Njo objemlje, sama plače : »Tiho, tiho, dete drago«. »Greh navzočnost moja je. Nad vami, milostiva. Nad to sebo. In nad vsem», iznova Luci mi zastoče : »V blato -spadam jaz . . . tja, kjer sem bila. . .« 87 »Dete moje, dnes ponoči, predno Jurče prišel k meni, marsikaj sem mislila — jaz itak spati več ne morem —- mislila, zakaj pač vlačim tu kosti te stare svoje . . . Kaj živim, ko tu sem sama kot na širnem polji hruška ? Mož je mrtev, brez otrok sem, Jurče se mi je odtujil — V tem pa vstopi, vstrašim se ga, in na čelo me poljubi — nikdar ni tako še storil — pravi : Gosta sem pripeljal, padlo devo čem življenju spet vrniti — a le s tvojo, draga tetka, pomočjo — Vidite, V tem prst je božji. Vi ste moja. In ko sem vas videla premočeno se tresti, smilila ste se mi- Radi mene ostanite«. V tem poljublja njeno čelo, gladi njene nežne lasce, z rutico otirajoč ji motri njen obrazek. Pokoj svež je spet prešinjal Luci dušo. Kakor da je na vršac stopila gore. Lahen vetrič krog igra se. In neskončnost se razpcnja pred očmi. In lepe barve V lesku solnca vstajajo. Človek zgublja se sam sebi. Ženske solze . . . Bralec dragi, blažena to je na svetu dota Evinih hčera : ni gorja ga v duši žene, žalosti, boli, spominov, niti ene ni tam sence, ki je ne bi odplavilo malo slanih svetlih kapljic ! Potlej pa je njena duša prosta, lahna in igrava kot metuljček pestokrili, letajoč v svetlobi zlati nad cvetočo tratico . . . Luci sela je k spinetu. Starka pred njo stavlja zvezek. not. »In tu je pesem, ktero rajni moj soprog tako je ljubil je iz dna duše svoje. Nemška je - toda on bil je vendar narodnjak in Ceh. In kot dijak še je zahajal k Jungmannu ! . . . Preljube dete, kaj sva solz pri nji prelila ! , . . Moj mož tudi . . . oba, oba ...» Luci bere naslov pesmi. »Die Thräne, ein Lied von Kücken«. Nje roke posežejo zdaj na klavese. Pridušeni slabi toni zazvenijo kakor šepetanje starčka, ki že zob več nima. Starka bok z levico si opre in pogled mi žareč upira na papir orumeneli in taktira z desno roko in zapoje. »Macht man in's Leben Kaum den ersten Schritt«, tenki glasek z u.sten ji trepeče ; srce staro ji močneje bije- nad spomini davnimi, in obraz zžolteli rdi se V bagru kot jesensko listje . . . »bringt man als Kind schon eine Thräne mit, und Freudenthränen giebt, als ersten Gruss dem Kind die Mutter mit dem ersten Kuss ; 8S man wächst empor dann zwischen Freud' und Schmerz da zieht die Liebe in das junge Herz, und offenbart das Herz der Jungfrau sicli, spriclit eine Träne ; ja, ich liebe dich ! . . .« Krepek glas za durmi hkratu ta refrén zapoje. Ženski vmolkneta. »Aj, tetka«, Jurče smeje se, »zdaj boš izdala dobre vse pasije svoje«. Tu stoji v vsi svoji slavi, ves olikan in napravljen in priklanja se gosposki. Luci vstane. Sama roko mu v pozdrav podaja. »Teta, dobro si vganila, kroj ta gospici pristoja«, reče in motri s priznanjem malomarnim jo. Za mizo sedejo in govore. O vbožšcih svojih starka pravi Luci če.š, kako da šiva za otroško to drobnjav, razkazuje ji ureze, platno, blago, igle, nitke, in jo vpraša, kaj o tem in onem meni. In Lucijo to zanimlje vse. Posluša jo pozorno in primerja in izraza svoje mncnje s čvrstim glasom. Jurče pa jo opazuje s tisto svojo zasmehljivo in ironsko crto okrog ust, besedo časih, kak dovtip izproži, kratek stavek, in zazeva. V tem je duše trch Ijudij teh tajni nepokoj prešinil. .Staro damo je ježilo, da tako jo bil je zmotil pri nje »Thräne«. In besede brezobzirne Jurila so vdihnile ji strah, ker njega duša ji je bila tuja. Jurij je Lucijo spomnil spet ovzdušja, dni in kraja, kjer je pred živela, prvič videla ga ; a sedaj se zdel ji izpremenjen je in manjši, praznejši, plitvejši. Zdaj se zmisli njega sobe, ženskili slik, fotografij na zidu, nekaj pa jo sili, da pažljivo zasleduje vse besede, kretnje njega, vsak smehljaj ; spet ji začenja rasti tista zžiravina čudna, ktera ji vgonablja njega sliko, ki globoko v prsih nosi vtisnjeno jo. Jurij pa je videi sebe v situvaciji prečudni: iz navdušenosti streznil prejšnje se noći je, dekle mu je tuje tu pri teti, pri ti mizi, v ti obleki — z nje ne veje tisti parfum, orgije, salon veliki z one hiše ; kaj zdaj dalje ? Misli si, storiti da ni hotel tega, kar je stor I — kaj zmotilo ga je, da jo • je odpeljal, sem pripeljal ? Smešno, glupo se mu vidi! kot bi bil nenadno stopil na kraj oštre, strme skale : hip samo bi se spozabil — že bi padal nekam doli . . . Pri ti sliki je zamižal 89 malo kakor fatalist resigniran . . . V tem pa dalje govorijo . . . Ura mine, Jurče vstanc, se poslavlja : češ, da pojde zdaj h krojaču zbog Lucijnc obleke, kupit to in kupit ono — a v resnici ga v kavarno, na Prtkope med prijatlje dolgčas gnal je in navada . . . Ženski sedeta zdaj k delu. Zopet se gospa v spomine zatopi. In hkratu striže, šiva, meri. Luci spretno rob otroških sra)c zaroblja fino. V dušo njeno zopet dobra v^olja se priseli. Zunaj dan žari spomladni V svetlera tempu . . . Vriskajoči vrabci z ulice glase se . . . Luci zasmeji sedaj se — prvič tukaj — z jasnim smcliom pripoveda ji gospa o svatbi svoji; ženin njen se že pripeljal je v paradi, skoči v sobo, a naenkrat se obrne, z nova teče dol V kočijo, pregleduje ondi vse kotičke in se žalostno spet vrača gori — zgubil šopek je poročni svoj nekje ! . . . Pri svatbi sele po toastih naglo vjame V škricih g-a neskončnih vsega strtega, zmečkanega — tak gospa se je smejala, da polile so jo solze . . i NOVE KNJIGE. Magdalena. (Naše Doba. II. 651 — 658.) (Konec). To važno in vzvišeno nalogo moderne poezije je pesnik akcent ral o vsaki priliki. Zanimljiv dokaz je v tem oziru mogočna pesem »Sloky literarni« (Péle Mele) str. 47—53): »Nimam rad tište poezije, ki kakor oslajena voda pada v mizerijo obupanega stoletja . . . Nimam rad tistih dobrih, pravilnih, uglajenih poezij, katere krivijo svoje tunike lakajski pred svojo dobo . . . Rad imam verze proste, smele, ki če treba, trdo zvene, a se jim čita na čelu pogum in na ščitu znak pravice. — V njih je poezija življenja, življenja, kakoršno žive Ijudje, tu čuti iz njih vsak duha, kdor je zares človek! ... V njih je sok, ki reže, žge brez milosti, brez obzi- rov, če samo en mal atom pade na gnijoč tur . . . Poezija ta nima preceptorskih na- log, noće prav ničesar amputirati, samo grmi : Tu je duša bolna ! — zdravniki naj pridejo.« In tako je resna resničnost tišti topli ton istinitega prcpričanja, soćutje z brez- pravnimi in nezatajevani srd zoper sebične posesmike gotovih družabnih privilegijev in ponarejeno buržoastično nravstveno po- štenost poglavitno, kar čitateljevo dušo tako silno in trajno prevzame v »Magda- leni«. Njen končni utiaek je osobito soci- alno reformski. Tu ne gre toliko za usodo deklice, katera je zašla na tako nizko po- stajo in se hoče sedaj dv gniti z blata, ampak za tisto družabno ozadje : zakrknjeni družabni predsodki zoper njo, trdovratni odporte družbe zoper to, da bi smela dek- lica s tako preteklostjo živeti pošteno, ka- kor bi rada — v tem je njena moč ; de- janska moč ker iz tega pronica tako jasno resnična pesnikova nravstvenost in smelost pravega reformatorja. Njegova smelost se javlja v sujetu, ki si ga je izbral za pesem. Brez zadrege je posegel V soc alno vprašanje po to, kar je samo ob sebi najbolj boleče in najkočlji- vejše za naše nazore — v vprašanje pro- stitucije. Pesnik tega vprašanja ne rešuje tukaj, le kliče po svojih besedah : »tu je duša bolna ! — naj pridejo zdravniki.« Dosti smel je, da odkrito pove hlineči se in z rokami vijoči ženski eliti: Koliko si gorši V svojem jedru nego ta deklica, ka- tero tako brezobzirno obsojaš in jo za.sle- duješ z zaničevanjem svojim. To vprašanje zastavlja s pregrozno ostro istinitostjo — žalibog resmčno : Lastni pustopašni oče pregovori in odpelje svojo hčer v hišo, da ondi radi njega kupčuje s svojim telesom. 90 Reformatorslio pesmkovo smelost vi- dim i V načrtanju Lucijinega značaja. Pes- nik je ne okrašuje s heroičnimi krepostmi dejanske spokornice. Čudna Magdalena! Ta I.Licija je tip deklic, katere vstopajo v službe izkoriščujočih »madames«. .S čim dela Luci pokoro ? Res da n(; grešl več greha, ki ga je popreje grešila. Pa to ni njena zasluga. V tem pomenu Luci nikdar ni bila gre.šnica. Dala se je baje kmalu od nekoga zapeljati — pa ne iz Ijubezni, stra- sti temveč iz gole radovednosti. In v to prodajno hi.šo je tudi ni prignala spolna strast — kakor skoro nobene njen h tova- rišic. Luci se ne pokori s trdim in če treba i grobim delom, ki je danes edini način pokore. Ce bi b la Luci delala pokoro z delom, bi jo bilo to lahko dvignilo vi.šje v čitateljevih očeh. Zakaj ? Prostitucija je baš po socialni plati največja sovražnica dela. To zahteva velike nravne moči, če se mora deklica na'nižjih slojev ubadati in upirati za nekaj novcev vsakdanje mezde in če se ne uda tako lahki in dobičkanosni skušnjavi — — zlasti v vclemestih — pa si služi s pro stitucijo za življenje.. In spoštovanja do dela, moči. da bi se tako iznebila prejšnjega blatnega življenja — tega Luci nikakor ne kaže. — ¦—¦ — Od začetka do konca je Luci »pasivna in mehka duša« . , . sploh brez energije. ,S socialno platjo pesnik spaja tudi politično stran. In v tem zopet vidiš sme- lega opazovalca, ki hoče narisati baš via dajočo, popularno politično stranko in njeno žurnahstiko v sami srajci : praznoto in po- manjkljivost pravoga prepričanja pri vo- dilnih zastopnikih, politično šarlatanstvo, gluho in bombastično govorničenje, s ka- terim se mamijo lahkoverne mase, politika z bliščečimi četami : vladajoča stranka ima v mestu veteransko društvo, opozicija usta- novi na kljub enako društvo, s krasnejšimi peresi in z večjim bleskom in leskom. Malo mestece ima svoja dva organa, jeden opozicionalni, drugi vladajoče stranke, in ta dva si napolnjujeta predale skoro samo z osebno častikrajo o svojih nasprotnikih. Obe stranki se obsojata, tepeta med sabo: >déti božich bojovniku za večera po ho- spodach dokladaly minéni sva pesterai a sklenicemi ; .syni s otcem, bratfi s bratry. rozešli se v hnevném sväru.« Vrhu tega karakteristika vladajoče žurnalistike — s kakšno vrlo izraženo individualnostjo je naslikana, zlasti pri zaupniku iz Pragc. Kdor pozna naše razmere od blizu, prizna, da je za odkritje teh čisto gotovih naših domačih slabosti in napak treba osebnega poguma in smelosti. In baš kakor pesnik trdno veruje, da se naši nazori in družabne razmere izbolj- šajo, tako njegovo prepričanje prešinja vera v boljšo naso pol tično bodočnost. Upanje, da se izboljša položaj socialni, izraza je- tični student : »Za 20 let bude jinak. Za 20 let byla byste tady štastna ... Za 20 let i ja bych umiral nerad . . . Dues jsme oba odsouzeni, oba ztraceni.« Upanje v boljšo naso politično bodočnost utemeljuje na vzornem materialu našega ljudstva. Zdravnik Rehak to dokazuje na oster in bridek način proti fanat stičnim teorijam o pokvarjenosti češkega ljudstva izza belo- gorske bitke, katere je izrazil zaupnik iz Prage. »Lid je dobry, hrom ma vzit jen jeho vudce . . . Lid naš proud je velike a silne veky, poznr.t silu, zužitkovat ku ro- zumné velké praci — ne však posadit se v lodku, vstrčit na ni praporeček, nechat nést se buhvi kamo, mei by za cil miti kazdy, kdo lice vstoupit do popi'edi.« Machar je vseskozi modem pesnik ne ¦ le po svoji socialni strani, ampak i dru- gače. Naravnost imenuje vse, kar hoče povedati, ne z namigovanjem od daleč. Često tišči očitno z namenom v ospredje svojo inđividualno5t. Razlaga svoje nazore o poeziji, o naših razmerah, svojo kritiko, često i ironijo o sebi v odstavkih v okle- pajih — način, ki tak živo spominja-Byrona. (rovor njega je - preprost, neizbran, kakor se to sklada z njegovim pesniškim credom, nekolikrat izraženim. Macharjeva »Magdalena« zlasti sili čitatelja, da bi premišljal o tem, kar je bilo pesniku na srcu, in v tem je njena sila. Jaz vsaj za svojo osebo lahko rečem, da sem citai malo pesmi, katere bi bile name učinkovale tako močno, kakor Ma- charjeva »Magdalena«. jc. Koledar »Družbe sv. Mohorja«; za 1. igo2. Koledarji so demokrati med knjigami ; v vsako družbo, k vsakemu posamezniku imajo pristop. Ne smejo pa 91 žame'riti, da se ob posetu opazujejo i ne- koliko kritičnim očesom. seveda ->brez za- rncre«. Tudi zunanji nastop velja nekaj pri takih posestiiikih ; saj je znano, da se izni- rajo za potovalce, ki se bodo zgla.šali v najrazličnejsih hišah, Ijudje prikupljive zu- nanjosti . . . Našemu koledarju poreče naj- brže kak odjemalec : »Malo predebeli ste, preširoki in predolgi za vsakdanjo družbo prenerodni ; Vam sicer ne zamerimo, če ste hitro zmečkani ; odgovorni so za to Vaši očetje. ki bi bili lahko naredili iz Vas dve knjigi, vsako v priročncjši obliki.« Pa kaj oblika ! Vsebina, jedro, to je poglavitno 1 Res — in z vsebino smo povprek zadovoljni. — Vsakerau nekaj, to je princip, in prav je tako ! Pouk in za- bava, veselje in žalost, dom in tujina . . . Zbrane so, kakor po navadi, čedne anek- dote in smešnice; koristno gospodarsko drobtinico podaje prof. Iv. Koprivnik z opisom »Nove trtne bolezni« ; kdor ne čita časopisov, ta najde glavne letne dog'odke v »Razgledu po svetu«, ki pa je zanj pre- podroben spis »Cerkvene razmere v Bosni«, in ncumcsten polemičen članek »Razmcrje med kat. in grško cerkvijo«, dasi jima sicer nimamo nič prirekati. V realni svet nas popcljejo tudi še drugi spisi. Znani poto- valec Lj. Stiasny opisuje mićno, kar je videi in citai o Carigradu (fatalna zmota je opazkji, da je »Akropola«-»dar bogo- voni« !', manj nas zadovolji crtica o pa- riški razstavi. — Koledar nas pelje še dalje, tja v bajni Egipet ; s spisom pa ne moremo biti prav zadovoljni ; nekoliko osebne reklame g. Dr. Pečniku prav radi odpustimo, zelo hvaležni smo mu za po- datke o Slovencih v Egiptu, ali kar se govori s početka o zgodovini Egipta, to je za priprostega človeka nerazumljivo, veščak pa pri raznih trditvah zmaja z glavo. — Spis »Glas iz Amerike« nam opisuje in predstavlja v slikah poglavitne slovenske duhovnike in cerkve v Ameriki. — Z našim domom v najožji mcji se bavi aktualen in umesten članek »O domovin- stvu . . .« Kot zadnji spis poučne vsebine navedemo reklamico za kneippovstvo »Zdravo telo — najboljše blago« ; pisatelju — I. Okiču -- se pozna, da živi izven dotikc z domačini, ker ima njegov spis številce g-rdih slovniških napak, ki jih je tudi urednik prezrl ; nadalje je v rokah našega ljudstva že ves sestav Kneippovega zdravijenja, zato Ido padcl spis pač ha nerodovitna tla, naj bo voda še tako iz- borna ; saj se je doslej že pač dognalo, da mrzlo kopanje in polivanje ni za vsakega tako kakor za rajnega Kneippa in živega Okiča, ki tehta iio kg (pa ne samo zaradi sedenja, kakor on misli) ; dobro došli so higienski nauki o hrani in slično, nesrečno pa je sklicevanje na cigančka proti rabi tople vode; res: »Ciganče ne ve, kaj je topla voda« — ali še m:inj mu disi — mrzla ! Ostali spisi so leposlovni. Njih snov je izvečine kak socialen nedostatek našega ljudstva ki se porabi v ilustracijo primer- nega nauka. Izmed Dr. Vošnjakovih črtic je druga zavožena, ker temelji na napačni podlagi: pregrešila se je tu žena, mož jo pretepe, in zdaj trpi mož! Pod naslov »Blagor mirnim« pa celo ne spada, saj se o blaženosti tudi prej ni moglo govoriti, preden je mož ženo -— sitnico našeškal.— V Podgoričanovi sliki »Naša dekleta« se slika pravzaprav le ed no dekle; v živah- nem dialogu radi prezremo pretiranosti. — Z.-.ano prisrčnost je položi! F. Ks. Meško v 2 crtici, edno resno (»Zadnji večer« — gospodar bo z otroki moral zapustiti hišo, ki se mu proda), drug'o veselejšo ; »Poljan- čcv Cenceks (otroška sličica pač nekoliko manirirana). — Neizcrpljivo snov : starega, onernoglega očeta preriva otrok k otroku — obdelava Ivo Trošt (»Odveč-) v nekaj temnih barvah pretresljivo. Čudimo pa se, da je odbor sprejel kaj takega, kakor je »Materina daritev«. Že v jezikovnom. oziru bi bilo kaj očitati spisu, ne glede na banalnosti in pomanjkljivo logično zvezo. OJločno pa moramo odklanjati tcndenco spisa: pusto samohvalo in direktno učenje vere, ki ne more biti prava. Jedro je nam- reč vest da je za pisca, ko je bil nevarno bolan, žrtvovala mati svoje lastno življenje, in pozitivna trditev, da je Bog sprejel to žrtev, ohranil njega in vzel k sebi mater ! Kaj naj pravimo k takemu nauku, k taki veri ? . . . Najprej pač to : Ko bi bil ljubi sinko kaj vreden, bi bil moral vedeti, kaj mu je storiti ob žrtvi Ijubeće matere ! — .So žrtve, ki jih plemenit človek ne more in ne sme sprejeti. — Krasen v svojih lapidarnih potezah pa je psihološki utrinek »In njena duša je vstajala . . .« (F. S. Pavletov). O pesmih, ki jih ima koledar, ni da bi govoril. Dr. J. T. 92 »Mala biblioteka« (Majia 6iiójih- OTCKa«). O tem hvalevrednem podjetju gg. Paherja in Kisića v Mostaru smo že imeli enkrat priliko govoriti. Pred nami leži i. zvezek IV". Ictnika (1902): Humoristikon, kozerije srbskili pisateljev, in sicer: Bra- nislava Nušića »Priča o tome, kako sam ja hteo da bacim malo svetlosti u srbsku istoriju i kako su zbog- toga mene izbacili iz redakcije jednog lista, u kome je ras- pravljano to važno pitanje«, (lahka satira 0 »učenih« razpraVah v novinstvu, katerih »učenost« t'či le v množini problematičnih citatov) ; Milorada Petrovića »Za stolom« ; dr. Branislava Stanojevića »Kralj Dragojlo 1 njegova bradavica« ; Ciče-Ilije Stanojevića »Xa studencu« ; Jovana Protića »Poesie« in Cede Popovića »Pesem o slavnim sto- macima.« »Mala biblioteka« bo izhajala odslej v zvezkih od 5—6 tiskanili pol vsakih 14 dni. Vsakemu zvezku bo priložen »Pregled«, ki bo naznanjal književne novosti srbske in tuje. Razven tega bo priložena vsakemu zvezku po ena razglednica s sliko kakega srbskega pisatelja ali z reprodukcijo srb-. skih umetnin. Decembcrskemu zvezku bo priložen žepni koledar za prihodnje leto. Naročnina znaša 6 K. na leto ; posamezni zvezki stanejo 30 stot'nk. Nwrocnina se pošilja administraciji »Male biblioteke« v Mostar (Hercegovina^. Mi to podjetje ponovno toplo pripo- ročamo Slovenkam že ve.ščim ćirilice, kakor tudi onim, ki se je hočejo .še le naučiti. Jambrišak Marija, »Znamenite žene u p o v j e s t i i pričama.« Nagra- dila »Matica Hrv.ttska« iz zaklade grofa Ivana Nep. Draškovića. Tisak i naklada knjižare L. Hartmana, Zagreb. Ciena i K 20 h. — Po prvih dveh zvezkih, ki sta izšla že pred več leti, je to tretji zvezek »Znamenitih žen«. Pisateljica, učiteljica dekliškega liceja v Zagrebu, je nastala o tem, da zbcre lepih vzorov, v kojih bi se mogla naša ženska mladež zgledavati. »Ni- jesarn se kod toga obazirala samo na život žena, koje su zauzimale znamenit društveni položaj : kojima je resila glavu kraljevska kruna ; koje su zlatnim svojim perom za- vriedile trajnu spomen, već sam uvrstila i životopise žena, koje su potajice radile za dobrobit ljudstva i bile mu gotovo sveće- nice. Htjedoh t me mladeži pokazati, da žena u svakom položaju, koji ji^j sudba dosudi, može blagotvorno djelovati i svo- jemu bližnjemu koristiti.« Niz znamenitih žen v tej knjigi začenja Hrvatica ilirska rodoljubka Kornelija Kukuljević-Sakcinska in zaključuje Hrvatica Jelisava Praš- nička, ki se je odlikovala na narodno-g^o- spodarskem polju, razven tega pa je še važna kot prva pokretnica društva za izda- vanje ljudskih knjig. torej predteča društva sv. Jeronima (slov, družba sv. ^lohorja). Pored tega čitaš še o li r v a t i c a h : Anici Boškovićevi. treh Katarinah Frankopan- skih Mili (xojslaviccvi, o neznani junakinji sigetski, o .Semši Kaduni, o Mari Zmaje- vićevi ; o Poljakinjah : Narcisi Zmichovhi, Mariji Cartorijski, Jadvigi (kraljici poljski) ; oznamenitimatematićariciruski doktorici Zofiji Kovalevski, pro- fesorici matematike v .Stockholmu, ki se je proslavila kot znanstvenica in pisateljica (t 1891.) ter rada poudarjala svoje uverje- nje, da je ozbiljno duševno delo ne preći ni malo v izpolnjevanju dolžnosti majke, žene in gospodinje. Poleg teh Slovank se opisuje življenje več inorodk. — To knjigo kar najtopleje priporočamo. Opremljena je z mnogimi slikami, broji 148 strani, a stane, lično vezana, le 60 kr. I. F. Novi akordi, zbornik za volkalno in instrumentalno glasbo. Urejuje Dr. Goj- mir Krek. X'sebina 5. štev. : Josip Prochazka (Ljubljana), »Romanca« za klavir. Risto Savin (Praga), »Zori rumena rž...« za moški zbor. Dr. Benjamin Ipavcc (Gradec), »Pozabil sem mnogokaj dekle« za srednji glas in klavir. Fran Gerbić (Ljubljana), »Gondolirjeva pesem« za ženski zbor. Vik- tor Parma (Crnomelj), »Valček« za klavir. Josip Ipavic (Gradec), »Himna« za mešan zbor in orgije. Emil Komel (Gorica), «Fug- hetta* za klav'r. Dr. Gojmir Krek (Ljub- ljana), »^lislii: za tenor in klavir. Emil Adamič (Zagorje ob Savi), »Zapuščena« za moški zbor. Razpis nagrad za kompozi- cije. Založništvo »Novih akordov« (L. Scliwentner) razpisuje 3 častnc; nagrade za 3 najboljše izvirne, še ne objavljene kompozicije v zneskih po 20 kron, in to : 1. nagrada za najboljšo koračnico ali najboljšo skladbo za ples v priredbi za klavir ; 2. nagrada za najboljšo skladbo za klavir, v kateri je uporabljen slovenski. 93 naroden motiv. Ta skladba ne sme obse- gati več od 5 strani v obliki »Novih akordov«; 3. nagrada za kompozicijo sledcče, po g. Antonu Aškercu »Novim akordom« po- svečene pesmi, in sicer za jeden glas in klavir : Poslednja noč. Se en potjub dekle mi daj ! . . . ostani, z bogom vćkomaj ! Nocojsno noć, poslednjo noč od tebe moram daleč proč ! I.e mesec bo tovariš moj, in zvezd na nebu bledili roj mi svetil bo na temno pot ko pojdem samcat sam odtod . . . Saj davno vem, saj dobro vem, da jaz. te ljubiti ne smem ... Poslednjič v crne ti oči pogled se moj naj potopi ! V to hladno noč, skoz sneg in led od telle moram v tuji svet . . . Še en poljub ! . , . Roko podaj ! . . . Ne bo me nikdar več nazaj ! Rokopisi naj se po.šljejo do dne i. maja t. 1. uredništvu »Novih akordov« z izrecnim zaznamkom, da so konkurenčne skladbe. .Skladatelji naj se ne podpisujejo na svojem rokopisu, ampak naj priložijo svoja imena v zaprtem kuvertu, na katerem bodi zabeležen nekak moto, ki se naj zapiše tudi na dotično skladbo. Vsakemu .skladatelju je prosto, konkurirati za vse 3 nagrade. .Skladatelj, čegar kompozicija dobi eno izmed razpisanih nagrad in čegar skladba se objavi v »Novih akordih«. prejme vrhu tega še običajni sotrudniški honorar. Založništvo si pridržuje pravico, da tudi skladbe, ki ne dobijo častne nagrade, objavi proti običajnemu honorarju v »Novih akordih«. Kompozicije bode ocenjevala posebna za ta slučaj izbrana jury. Cena »Novim akordom« je na Icto 8 kron, posamezni zvezki 2 kroni. , BELEŽKE. »Feminizem.« To jo. nadpis uvodnika, ki ga priobčuj-e »Slovence« v 62. številki od 15. marca t. 1. Ćlankar se peča v glav- nem z razvojem ženskega vprašanja v ka- toliški Belgiji. To je zanimivo poglavje, ker nam kaže, kak vpliv imajo včasih na prospeh ve'ikih idej — slučajne politične konstelacije . . . Belgijski katoliški poslanec Verhaegen je namreč nedavno izjavil v javni zbornici: Ako prodere zahteva soci- jalistov, da dobijo vsi možki enako volilno pravico, vloži katoliška stranka takoj pred- log za splošno in enako volilno pravico vseh ženskih. Na to so belgijski socijalisti formulirali svoje stališče v tej stvari z izjavo stranke, predloženo mini.stru notra- njih stvari, v kateri pravijo, da je socija- listična zvcza sklenila, za nedoločen čas odgoditi vprašanje volilne pravice za žen- ske (!). Socijalisti naglašajo sicer načelo politične enakosti obeh spolov, utemeljuje pa svoj sklep s tem, da ženske, ki so bile vedno zapostavljene glede svoje filozofske, politične in narodno gospodarske izobrazbe, še nimajo onih pogojev, da bi zamogle s popolno zavednostjo izvrševati volilno pra- vico, to najvišje pravo vsakega zavednega, p~rosvetijenega in svobodnega bitja, ter da bi nemudno priznanje volilne pravice žen- skam imelo za posledico to, da bi se za nedoločen čas zaprečili vspehi demokratične večine. Clankar v »Slovencu« žigosa nedosled- nost belgijskih socijalistov, ki so v teoriji navdušeni feministi, a se dajejo v praksi voditi le od svojih strankarskih koristi, ter zaključuje tako-le : »Sicer pa bi v taki dobi, v kateri se razširi volilna pravica na vse možke, ne bilo nič tako napačnega, ako bi se dala ženskam volilna pravica. Izkušnja nas uči, da bi ženske pri občinskih volitvah direktno ravno tako ali pa še boljše volile, nego po pooblastilih, in isto velja za deželnozborske in za državnozborske volitve. Da v obrtno zbornico ženske nimajo volilne pravice, da-si plačujejo davke za obrt, ki jo v res- nici samostojno izvršujejo, se nam-zdi na- ravnost krivično. Nekaj »feminizma« bo po nujnem raz- voju naše družbe res moralo s časom priti v naše javno življenje. Mi takrat ne bomo govorili: Feminizem vselej in povsodi, 1 94 samo zdaj ne ! Ampak veleli bomo : Vsa- kemu svoje po božjem in naravnem pravu.« To izjavo glasila katoliško-narodne stranke bi se lahko smatralo za nekak od- govor na članek v februarskem zvezku »Slovenke« : »Žensko vprašanje in naši narodni stranki«. Vsekako se nam zdi ta izjava važna dovolj. da jo z zadoščenjem pri- bijamo tu v »večen spomin« . . . »Edinost« »Splošno slovensko žensko društvo«, ki je vzbujalo takoj spočetka najlepše nade, se nad vse pričakovanje lepo razvija ter deluje z vso resnostjo in marljivostjo za probujo .slovenskega ženstva vseh slo- jev. Društvo ima lepo Knjižnico, ki se je tekom teh mesecev, kar društvo obstoji, precej pomnožila. Vse članice si pridno izposojajo knjige. Tudi je priredilo društvo že pet javnih predavanj, katera so bila vsa jako dobro obiskana ter so želi predava- telji oziroma predavateljice vedno najtop- leiše in tudi res zasluženo priznanje.*) Zelo udomačili so se tudi nedeljski sestanki članic ob čaju v dru.štveni sobi, kjer se tudi vsakokrat predava, čita, debatira ter prav prijetno in po domače kramlja. ».Splo- šno slovensko žensko društvo« ima pleme- nite namene in teži za najčlovekoljubnej- šimi smotr-i. A umevno je. da posameznice ne morejo mnogo storiti ; treba je zato v prvi vrsti zjediniti se in delati z združenimi močmi. Zato naj bi vsaka ženska, kateri je le malo na srcu duševni in gmotni na- predek našega ženstva, pristbpila k društvu kot članica ali ustanovnica ter mu pomogla po svojih močeh. Le potem bo moglo društvo izvrš ti častno nalogo, ki si jo je stavilo. X. »Ženska duša.« O tem predavanju dr. Robide v »splošnem ženskem društvu« v Ljubljani nam je došlo več člankov in notic raznih nijans. Ir'očakajmo, da iziđe preda- vanje V celoti V podlistku »Slov. Naroda«, da lahko sodimo tudi mi ter izberemo — najprimernejši odgovor. Ured. Boj proti alkoholizmu v šolah. Te dni je izdal avstrijski minister za nauk in bo- gočastje dr. vitez Härtel potom deželnih šolskih oblasti učiteljstvu ljudskih in meš- ćanskih šol ter učiteljišč obširne naredbe, V katerih isto poziva da se udeleži boja proti alkoholizmu, t. j. da opozarja mla- dino o vsaki prlliki na nevarnosti trajnega uživanja alkohola, da odstani iz šolskih knjižic vse spise, ki bi slavili pijančevanje ter nabavi druge, ki jim je tendenca; boj proti alkoholu. Obrtna učilišča, ki uživajo državno podporo, so dobila podobne ukaze že poprej. LISTNICA UREDNIŠTVA. Gospića Zofka Kveder, pisateljica v Pragi ! — Poslali ste nam na naše »po- jasnilo« V I. štev. letošnje »Slovenke« — »popravek«. Vkljub sklicevanju na § ig. tisk. zak. ne moremo ustreči Vaši zahtevi, da bi »popravek« priobčili, ker isti ne odgovarja predpisom navedenega para- grafa, ki govori le o stvarnem popravljanju »dejstev«, a ne dovoljuje polemike in na- padov. Sreeen zakon potrebuje poleg drugih pogojev tudi glavaega činitelja : zdravja obeh soprogov. Ako očeta in redaika zadržuje dolgotrajna bolezen, da bi skrbel 7.\ vsakdanji krub svoje družine, ako se je v hiši naselila bleda skrb, tedaj izgine kmalu prava zakonska sreč.). Isto se zgodi, če je bolezen položila skrbno mater na boln'ško posteljo ter jo odtegnila negi otrok ia gospo- dinjstvu. Pa tuđi pri Ijudeii, ki so obdaro- vani s posvetnim blagom, neozdravljive bo- lezni le prelahko razrušijo zakonsko srečo. Zato pa naj bi baš soprogi v prvi vrsti skrbeli za zdravje drug drugega. Kako lahko nastane iz navadnega prehlajenja nevarna bolezen v vratu ali v pljuoth, ker se ni pa- zilo na prvo nadležnost. Katar v sapniku, bolezen v jabolkn, vnetje pljučnih konoev, bljuvanje krvi, astma, tesnoba v prsih, pljuoni katar, ii.Huenca, da, celo kašelj in iiripavost zahtevajo, da se jih začne takoj zdravili. Razven tega pa aam je sedaj tiko lahko, da si pomagamo sami, in sirer s čajem, kat^^rega izborno kakovost dandanes bolj in bolj spo- znavajo vsi sloji prebivalstva Poskus s čajem »Pectora«, ki ga je uvela v promet lekarna »Diana« v Budimpešti, osreči vsakngar, ki trpi na impnovanih boleznih. Kdor hoče naročiti pravi čaj »Pectora« naj se obrne neiio-^redno na lekarno »Diana« v Budimpešti, Karoly körut 5, odkoder ga pošiljajp v zavoj ih po 2 kreni. *) G. dr. Rübida za »žensliO dušo« tudi? Op. ured ništva. 95 IVANA BIZJAKA Bermaline-pecivo z varstveno znamko V tjubljani, poljanska cesia škv. 25. ^ Naznanjam velecenjcnemu občinstvu, da izdclujem od i.januvarja ^ 1902. Bermaline-pecivo, in sicer: Bermaline l<;ruh, Bermaline namizni Icruh, Bermaline kolače, Bermaline prepečenec I. in II. in Bermaline bisku;t. To pecivo ima poleg- okrepčevalnega svojstva tudi izvanredno redilno moč ter pri pravilnem zavživanju jako povspešuje moči pri zdravih in bolnikih. In^a obenem prav posebno redilno moč za malokrvne, bolne na želodcu, na živcih, bledične, jetične in okrevajoče. —^ Löin9 jaz imam na Kranjskem pravico, tako pecivo izoelovati. =— Zavarovanje življenja je oiuineutne važnosti zu vsacega čk)veka, osobito pa zu gospodlnje in matere. V marsikateri obitelji je življenje moža oziroma očeta ediui ka])ital, od katerega je ođvisen blagor cele družine. Ako mož predčasno nmrje in zapusti uepreskrbljeiio iidovo z otroci, jc cesto cela rodbina ispostavljena najhujši bedi. i^krbni soprogi toraj iie more biti vsejedno, ako so soprog oziroma otroci zavarovani ali ne. Z zavarovaujem na življejije je možno: Varovati družino za slučaj smrti redifeljeve, preskrbeti otrokom doto, zagotoviti obstanek za- konskim, množiti rodbinsko premoženje, višati privatni kredit trgovcu, obrtniku itd. Pod najugodnejšimi pogoji sprejenia vzajemno zavarovalna banka v Pragi zavarovanja na smrt in doživetje, dote otrokom in pokojnine. Ker ves čisti dobiček pripada členom. se po petletni zavarovalni dobi zmanjšujejo uplačila. Doslej se je členom placalo dividende K 71()541'28 Eeserve iu fondi znašajo „ 20579494-88 vsa dosedanja izplacila pa ¦ ,, 629'22942-86 Pojasnila radovoljno daje Generalni zastop banke „Slavije" v Ljubljani — V (ilospodskih ulicah št. 12. - 96