Per 58G/2000 Časopis o Gon, -■ • e e-g Gorjankah in Gorjakih K lllz ŠTEVILKA 11, PREDMEJA, DECEMBElfžOefc &t+eeito ih itoh/o ti&chcletie Na predlog iz zadnje številke glasila Gora, da naj bralci obelodanijo svoja stališča glede postavitve spomenika ob 400 letnici poselitve Gore, smo dobili kar precej pisem. Z rahlo prednostjo je ‘zmagal’ Križe (Vrh Jone) pred Predmejo. Zanimivi, resda osamljeni, sta bili tudi možnosti postavitve spomenika na Otlici ali na Colu. Zadnja je seveda zanimiva zategadelj, ker je, kar se Gore tiče, na najbolj prometni cesti, kost za glodanje pa nam omogoča tudi utemeljitev, češ da Goro Vipavci jemljejo širše, torej s Colom in Podkrajem, in ne samo območje od Kovka do Predmeje oziroma obratno. Spomenik na Otlici predlagatelji utemeljujejo s tem, daje bila prav cerkev, od izgradnje naprej, zbirališče Gorjanov. Pri cerkvi se večina ljudi ustavi (blagor Bruni?!), ne glede od kod pridejo, tam so pokopani predniki, prijatelji in znanci. Potemtakem naj bi spomenik stal nekje vmes med cerkvijo in pokopališčem. Hvala Vam, spoštovani bralci, za Vaša mnenja. Čeprav je bilo pisno opredeljevanje skozi časopis Gora za spoznanje bolj naklonjeno Križcu kot pa Predmeji (predgozdno upravo), so bili izsledki strokovnih podlag precej bolj naklonjeni Križcu. Odbor za gradnjo spomenika j e namreč obe lokaciji želel preveriti z več plati in tako tudi naročil strokovne podlage. Izpeljali sta jih arhitektka Taša Turk in krajinarka Orjana Velikonja Grbac. Obe točki sta obdelali z devetnajstih različnih kriterijev, od same lege v prostoru, do recimo tradicije, kiju imata v zgodovini in življenju Gore. Križe je na koncu zbral 6,96 točke od devetih možnih, predvsem je prevladovala simbolna vloga - tam čez so ženske nosile vodo in drugo iz dežele (spomenik naj bi predstavljal Gorjanko s škafom na glavi), tam se odpira pogled v svet, tam se začenja rob, ki ločuje dolino od Gore in ki prav Goro simbolno povezuje čez Kovk in naprej. Je pa seveda res, da bo spomenik videlo manj ljudi, kot če bi stal Pri gozdni upravi. Zato pa je omenjena analiza prispevala spoznanje, daje prav tam idealen prostor za turistične vsebine, morda za muzejsko hišo, informacijsko točko, okrepčevalnico, prodajalno spominkov, ali pa kar vse skupaj in še kaj zraven. To pa seveda že ni več v domeni društva Gora, pač pa je prepuščeno zasebni pobudi... Jubilej naselitve Gore se nam nezadržno bliža (za šagro leta 2001), ko bo izšel tudi obsežen zbornik. Cela četa piscev oziroma strokovnjakov bo skušala čimbolj temeljito obdelati Goro z različnih zornih kotov. Nosilci področij so določeni in nekatere ste že spoznali skozi zapise v časopisu Gora. Morda bo izšla tudi že videokaseta o Gori, čeprav ni v prvem planu, saj bo marsikaj odvisno tudi od zbranega denarja. Predračun za vse skupaj presega 10 milijonov, v tolažbo (vzpodbudo) naj nam bo 25 tisoč tolarjev (!!), ki jih je društvu namenila ajdovska občina. V jubilejno leto stopa Gora z grenkim priokusom. Nova občinska garnitura j e Gori izrazito nenaklonjena, menda zato, ker na Gori sedanji župan ni dobil prav veliko glasov in tukajšnjim volilcem potemtakem ni zavezan. Tako vodovod stoji, za mlečnimi progami pridejo na vrsto ukinitve avtobusnih zvez, zaradi ‘rasističnega’ volilnega sistema, ki so se ga izmislili na občini, ne more Gora dobiti niti enega svetnika (Lokavec denimo 3 ali 4), šušlja se celo, da bo Gora izgubila še svojega župnika.... Toda le kot nedolžna smet v očesu se zdijo zgornje tegobe v primerjavi s tistimi, o katerih boste lahko brali na naslednjih straneh in ki so izoblikovale Gorjane v delavne, vztrajne, brihtne in podjetne ljudi, ki so v življenju dosegli marsikaj. Nekaj takšnih podrobneje predstavljamo v tej številki časopisa, druge smo prihranili za naslednjič (Gora je dobila novega doktorja znanosti, naše Gore listje dobil najvišje pedagoško priznanje, nadaljevali bomo z ljubljanskimi podvigi Frana Krapeža, upajmo pa tudi, da sneg bo in da bomo lahko pisali tudi o uspehih skupine Edmunda Čibeja). Poleg tega čaka na objavo še kar nekaj pričevanj naših bralk in bralcev, prav tako njihovih leposlovnih poskusov. Širi se namreč krog ustvarjalcev časopisa - dvajset prispevkov je delo trinajstih avtorjev, medtem ko je sedmerica sodelavcev prispevala trideset fotografij. Dobili smo tudi vzorčni primer družinskega debla. In za konec še nekaj tehničnih napotkov za vse, ki bi radi svoje spomine, predloge, vprašanja, pripombe ali želje sporočili uredništvu. Najkrajša pot bo, če pošto naslovite na naslov Edo Pelicon, Lavričeva 1, 5270 Ajdovščina. Računalniška doba pa nam omogoča še nekaj - verjamem, da se bi mnogi le stežka ločili od dragocenih fotografij, kijih skrbno čuvate v družinskem albumu, in jih poslali po pošti (neznanemu) uredništvu. Rešitev je enostavna — v vsaki družini ali pri sosedih se bo našel kdo, ki lahko fotografije računalniško preslika (skenira) in vam jih takoj vrne, v uredništvo pa bomo preslikavo dobili v hipu po elektronski pošti (po možnosti v jpg formatu) — naslov elektronske pošte je edo.pelicon@siol.net. In saj veste - naj novo leto prinese Gorjankam in Gorjanom doma in po svetu klenega zdravja, zdrave logike in značilne gorjanske hudomušnosti Uredništvo »T JE C TE!« janko Čibej - obreznški Na Gori so partizani bili z Nemci več kot trideset bitk. Za našo družino in za sosede se je najbolj grozovita razdivjala enajstega septembra 1944. Takrat sem imel trinajst let. Partizani so v zasedi pričakali nemško kolono, ki seje pomikala od Hotela proti Podgrivi. Na čelu kolone so bili baje, za vzgled ostalim vojakom, sami mladi oficirji in ko so partizani vžgali po njih, je bila velika večina mrtvih. Vendar se Nemci niso zmedli in so v protinapadu potisnili partizane v gozd, svoj bes pa so potem znesli nad prebivalstvom. Takrat so pogorele številne hiše, med njimi tudi naša na Obreznci, Podklečetom, Pri Stali, Na Gajnki, Pri Jurji... Med bitko smo se z mamo zatekli k Stali. Tata je bil v tistem času nekje na Siciliji, pri zaveznikih. Pri nas je bila že sedem mesecev kurirska karavla in vedeli smo, da nam doma Nemci ne bodo prizanesli. Z Borisom sva hromega Štalarskega očeta nesla v gozd in ga pokrila s frasjem, da ga Nemci ne bi odkrili, nato pa sva se pridružila drugim v zadnjem delu hiše - špajzu. Boris Polanc je bil leto starejši od mene. Bilje za pastirja pri teti Ivanki na stari Obreznci. Mama mu je umrla in ostal je pri stari mami, ki pa še zase ni imela dovolj hrane. Boris je zato moral za pastirja. Poleg govedi je na pašo vedno gnal tudi svojo kozo. Taje bila zelo živahne narave in je marsikomu od sosedov rahljala živce. Borisu pa ni prišla do živega. Skoraj vedno je na pašo vzel tudi svojo harmoniko in neutrudno igral. V tistem času je še posebej rad igral ‘Hej brigade’. Tisti dan seje okoli Stale borba razdivjala v vsej moči. Strojnica je regljala na samem pragu hiše. Čez nekaj časa je za hišo razneslo granato, kije razbila vse šipe v oknih, nato pa je v kuhinji eksplodirala ročna bomba in stresla hišo do temeljev. Gospodar, nune Janez, seje odločil in pogledal v kuhinjo, takrat pa je zaslišal: »Pridite vsi ven! Dobili smo vas.« Na pragu je stal Slovenec v nemški uniformi in mahal z napeto brzostrelko. Postavili so nas v vrsto. Najprej gospodar, nato jaz, sledil je Boris, njemu moja mama... Nunca Janeza so takoj odpeljali za hišo, naju z Borisom pa je slovensko govoreči vprašal, kam sva skrila partizansko pošto. Ker sva se sprenevedala, sva dobila boleče klofute. O kurirski postojanki pri nas je slovensko govoreči ‘Nemec’ vedel vsako podrobnost. Poznal je naša imena in vedel, kam sva z Borisom še dobro uro prej skrila pošto, kije kurirji niso uspeli odnesti s sabo v gozd. »Tječte!« je naenkrat zakričal. Blizu nas je za strojnico ležal nemški vojak. Vedeli smo, da bo užgal po nas. Pognali smo se na več strani. Sam sem bežal proti stari Obreznci, za mano je tekel Boris, za njim Cilka z otrokom. Zaregljala je strojnica. Tekel sem na vso moč. Le še nekaj deset metrov in bili bi na varnem. Takrat je zadelo Borisa. Prijel seje za trebuh in se naslonil name. Pomagal sem mu za obreznško hišo in nato proti kamnitemu zidu na Brdu. Prišla sva prav pred cev nemške strojnice. Nemec naju je spustil čez zid, kije bil tudi njemu zaklon, in nato nadaljeval s streljanjem proti gozdu. V zaklonu za zidom sem pustil Borisa in šel po pomoč. Pri obreznški hiši sem našel ranjeno Cilko. Ob vsakem vdihu ji je kri curkoma lila iz rane. Ob njej je bil nemški vojak in jo skušal obvezati. Takrat sem opazil, da Cilka drži v naročju negibnega otroka. Ista krogla, kije ranila Cilko, je bila pogubna za njeno hčerko Mileno. Končno sem dobil Borisovo staro mamo Barbko in ji povedal, kako j e z Borisom, svojih pa nisem našel. Vrnil sem se k Borisu in ga bodril. Zmajal j e z glavo in pokazal odprt trebuh: »Zame ni več pomoči!« je dejal. Nadaljeval sem z iskanjem domačih. Naletel sem na teto z Ganjka, povedal sem ji za Borisa in obljubila je, da mu bo nesla vode. V tistem času so že gorele vse hiše v okolici. Naše sem dobil skrite med dvema skalama nad Podklečetarsko hišo. Na vrh sem naložil še nekaj vej in še sam zlezel k njim. Le nekaj minut za tem je na skalo nad nami stopil nemški oficir. Zadrževali smo dih. Bilje tako blizu, da bi ga lahko prijeli za nogo. Imel je daljnogled in si ogledoval letalo, kije krožilo nad nami. Minute so se nam zdele daljše kot ure. Ni nas opazil in ko je odšel, smo si globoko oddahnili. Pozno zvečer je pokanje utihnilo in pritajeno smo se odpravili proti domu. Že od daleč smo videli dim in golo, ožgano zidovje. Ostrešni in podni tramovi, so še goreli in se s truščem rušili na tla. V jaslih so bili ostanki zgorele Borisove harmonike. Na videz cela je ostala le betonska plošča nad hramom. Tam smo se stisnili v kot in drgetaj e čakali jutra. O postelji ali vsaj odejah smo lahko le še sanjali. Vse kar nam je ostalo, je bila obleka, ki smo jo tisti dan imeli na sebi. Sam sem bil v srajci, kratkih hlačah in bos. Drugi dan Nemcev ni bilo več. Pri Stali je gospodinja klicala in iskala nunca Janeza. Našla gaje za hišo na tnalu, prerezanega čez pas. Izgleda, da so ga prvič ustrelili v glavo, vendar strel ni bil usoden. Nune se je zbudil iz nezavesti in šel v gorečo hišo reševat vrečo s koruzo. Pri tem pa so nanj ponovno naleteli Nemci in ga na tnalu pokončali z bajonetom. Ponoči je umrl tudi Boris. Ležal je blizu kraja, kjer sem ga zapustil prejšnji dan. Nobeden mu ni mogel in ne upal pomagati. V vsej tej grozi je vsak skrbel le zase in za najbližje. Mileno, Borisa in nunca Janeza smo prenesli na pare k Sleki. Njim hiše niso požgali. Pogreb je vodil župnik Albin. Med sprevodom do pokopališča na Otlici so okoli nas padale granate, vendar je župnik obred vseeno opravil do konca. Naš hram je bil za bivanje neprimeren, zato smo se za nekaj dni nastanili Pri Sleki, nato pa za več časa Pri Polajnki. Prišla je zima. Od hiše do hiše smo iskali uporabne kose oblačil. Včasih seje kaj dobilo, vendar je bilo blago polno uši, ki so te živega požrle. Poskušali smo jih uničiti tako, da smo za več dni oblačila zakopali v sneg, vendar so na videz zmrznjene uši na toplem zopet oživele. Nekega dne so spet prišli Nemci. Pokalo je z vseh strani. Čez nekaj časa so se partizani umaknili v gozd, Nemci pa so šli naprej proti Blaškovemu hribu. Tisti dan je mama šla na Deželo po hrano. Popoldne sem ji šel naproti do Orlovce. Na poti domov sva nad Podgrivsko hišo naletela na rucak in puško, prislonjeno k deblu oreha. Pri Polajnki sva to povedala Vladotu, komandirju kurirske karavle P-5, ki seje skupaj s partizanoma Ančko in Jožetom pogosto mudil pri nas. Vlado je hotel takoj po rucak. Ko je stopil iz hiše, je zapokalo. Nemci so se neopazno vrnili in obkolili hiše. Ančka seje uspela skriti na podu. Predrla je slamnato streho in gledala, kaj seje dogajalo. Jože iz Kanala je zbežal za hišo in proti Podkaplcam, Jože Polajnku pa je za hišo obrnil v dolino pod Polhovo hišo. Proti Nemcem je vrgel bombo, ki pa ji ni uspel izvleči varovalke. Nemci so se vrgli na tla in čakali eksplozije. V tem času je Jože uspel priteči dovolj daleč, da ga niso več zadeli. Po pripovedi Ančke je Vlado tekel proti Vidicu. Ni videl, da ga za vogalom hiše čaka Nemec z bajonetom na puški. Preboden je omahnil čez ograjo na tla. Nemci so mu pobrali torbico, obleko in rumenorjave visoke usnjene škornje ter ga pustili ležati pod češnjo pri Štirni. Nato so na prag hiše postavili mitraljez in hoteli vse domačine pobiti. Takrat je iz sosednje hiše prišel Jože Bizjak - Polh. Med prvo svetovno vojno je bil častnik v avstrijski vojski in je dobro znal nemško. Grozovito je kričal na Nemce. Kaže, daje to zaleglo, saj so se premislili in nas pustili žive. Njemu se imamo zahvaliti, da nismo ponovno stali v vrsti in čakali na ukaz, ki se ga ne da pozabiti - »Tječte!« IZ OČI V OČI - S SMRTJO ivančka štrukelj* I. Zimsko februarsko jutro leta 1944. Pred Hotelom stoji učenec - stražar. Nizka megla zakriva pogled, tako da ne opazi bližajoče se kolone. V učilnico vdrejo Nemci. Med otroci nastane preplah. Tudi sama trepetam, zanje. Vendar pa otroke spustijo, mene pa potisnejo v kolono civilistov, v kateri so bili še Tone Palirjev, Tonče in Bruno Štemčev ter drugi. Peljejo nas na Predmejo, za Šelovo hišo. Stali smo v vrsti in zasliševal nas je nemški major. Bilje strog, starejši in že osivelih las. Veliko meje reševalo znanje nemškega jezika. Nenadoma poči strel, namenjen Tonetu Palirjevemu. Tedaj me zgrabi nepopisen strah: ‘Sedaj bom na vrsti jaz! - Škoda, stara bom komaj 18 let in nikomer nisem nič slabega naredila.’ Nenadoma nesem k ustom križec, ki sem ga nosila okrog vratu. Ko smo leta 1942 gojenke zapustile zavod Uršulink v Gorici, so nam nune kot popotnico dale križec z naročilom: »Če boste kdaj v nevarnosti, se prekrižajte z njim in v pomoč vam bo!« Tako sem tudi ravnala, kajti bila sem prepričana, da sem zdaj jaz na vrsti. Hladne majorjeve oči se ustavijo na meni, čez čas pa ukaže, naj grem domov. Še danes ne vem, kako sem prišla k Baskom. Samo to vem, da so me čakali vsi iz vasi in tudi Palirjevi otroci. Povedala sem, da so proti Palirju streljali, da pa mogoče ni mrtev - saj takrat res nisem vedela, kaj je z njim. Vedela in občutila pa sem nekaj drugega - kako strahotno je čakati, da boš ti na vrsti. Ta dogodek me spremlja celo življenje. Beg, kričanje in mahanje otrok skozi okna šole, dolga vrsta ljudi pred mitraljezi in regljanje strojnic - res dogodek, ki ga ni moč pozabiti... II. Svetla in mrzla decembrska noč, zadnja pred prelomnim letom 2000. Vsepovsod se oglasi pesem zvonov, ki vabijo k polnočnici. Kako prijetneje to zvonjenje! Nenadoma misli pohitijo daleč nazaj v leto 1944. Tudi takrat je bil božični večer. Bila sem Na Griču, v družbi nunce, tete Mete, Janeza, Franca in male Sonje. V sobi je vladala tišina, vsak je bil zatopljen v svoje misli. Nenadoma narahlo potrka na okno... Trije partizani so prosili, naj jih peljemo v bunker na Orlovco, ker da se bliža ofenziva. Z nunco sva se odpravili in jih spremljali do bunkerja. Vračali sva se okrog polnoči. Tudi takrat je bila svetla in mrzla noč, a začuda zelo mirna - nekakšno zatišje pred nevihto, ki seje bližala. Tiho in brez besed sva se vračali proti domu. Ne vem, kaj sem čutila, vem pa, da meje motila tišina, kije vladala vsepovsod. Doma smo se stisnili k peči in nuncaje začela moliti. Minilo je že veliko let. Na Griču ni več teh ljudi, niti gorke peči. Vendar so v nas, ki še živimo, ostali spomini na to obdobje, spomini, ki oživijo, se vračajo in bodo v nas ostali. Preveč smo potrpeli, da bi na preteklost pozabili... (se nadaljuje) *Ivančka Štrukelj, rojena Blaško, Polajnkna s Predmeje, partizanska učiteljica na Gori, sedaj živi v Trnju pri Pivki Foto Edo Pelicon SPOMINI NA TEŽKO MLADOST rozika fišer Pričujoča fotografija prikazuje učence letnika 1926 (morda tudi 1925) pred o tliš ko šolo pri telovadbi. Narejena je bila leta 1934 ali 1935. Avtorica zapisa Roza Vidmar, poročena Fišer, od Premov z Otlice, je druga v prvi vrsti (z leve). Telovadbo nadzira učitelj Pietro(?) Gallo, ki je bil na Gori veliko časa, saj ga Leopold Bolčina omenja tudi še ob tragediji pri Brigitnih leta 1943.* Otroci smo tudi v šolo hodili malo. Pouk je bil namreč v italijanščini, kije ne mi ne naši starši nismo razumeli. Tako smo do šole dobili odpor. Povrh vsega smo tudi šoloobvezni otroci delali, zaradi česar smo bili pri pouku pogosto odsotni. Vsi bratje in sestre smo bili tako vpisani v italijansko šolo. Najkrajšo je tu potegnila moja naj starejša sestra, rojena leta 1918. Toliko je morala delati pri krutih gospodarjih, da v šolo vsega skupaj ni hodila več kot dve leti. Tako majhna j e bila, ko je že služila, da še na mizo, na kateri so jedli, ni videla in so ji morali podstaviti pručko, daje dosegla skledo, iz katere so vsi jemali. Kajpak je dobila bolj malo, a nekaj vendarle. Delati je morala dan in noč, služba pa je bila od domačega kraja oddaljena deset kilometrov. Nekoč je prišla domov vsa obtolčena od grobe makadamske poti, umazana, zanemarjena in ušiva. Doma je bila mati, ki bosonoge deklice, iztrošene od garanja, ni stisnila v naročje, temveč ji je dala vedeti, da za ubožne ljudi ni tolažbe: »Ti si uboga, in če na tebi drva sekajo, moraš potrpeti!« Danes 82-letna sestra Milka te krute dogodke še vedno zna opisati. Pa se ni to godilo le njej, temveč je bilo veliko takih žalostnih usod, šolski otroci so bili nevedni, njihovo življenje je bilo delo, bilo je odrekanje, bilo je krut boj za preživetje. Pravice otrok gospodarjev niso zanimale, otroke so neusmiljeno trpinčili in jim nalagali najtežja dela. Srečna sem, da danes tega ni več in da naši otroci lahko hodijo v šolo in si nabirajo za življenje prepotrebno znanje. Trdo je bilo življenje na Gori pred drugo svetovno vojno. Iger skorajda nismo poznali; le redko smo se igrali, saj je bila naša igra delo. Devetkali smo s kamenčki, metali smo gumbe v zid, skakali smo v narejene kvadratke, preskakovali vrvico ali močnejšo vrv. Šli smo se slepe miši ali skrivanje, moški pa so ob nedeljah igrali karte. Fantje in dekleta, starejši od osemnajst let, so hodili plesat. Zlasti dekleta se na plesu niso smela predolgo zadrževati in so morala biti že doma, ko je odbilo Avemarijo. Že otroško življenje je bilo posuto z obveznostmi. Nismo hodili v šolo, kot to počno otroci dandanes, marveč smo morali poprijeti za vsako delo. Sama sem najprej varovala mlajšo sestro, pri dvanajstih letih pa že odšla služit k Premu. Bila sem zelo slabotna, in ko mi je leta 1935 umrla štirinajstletna sestra, so ljudje šepetali, da bom tudi sama kmalu odšla lonce vezat. Zaposlena sem bila kot varuška; tako sem večino časa prebila na toplem z otroki. Celo spali smo skupaj. Za vsako delo sem rada poprijela. Sadili smo krompir in če smo trdo delali, smo zvečer dobili košarico obrezanega krompirja, ki smo mu rekli blajnce. To košarico smo potem imeli za nekajdnevni obrok. Krompir smo jedli bodisi v oblicah bodisi v mineštri, tudi odrezki semenskega krompirja so nam prišli prav. Tudi v trgovino sem hodila, in sicer na Hotel, do koder je bilo od nas gotovo pol ure hoda. Nahrbtnik na mojih ramenih je bil cesto težji od mene. V hotelu so hrano dajali tudi na upanje in dolg zapisali v knjigo. In ko je oče priložnostno kaj zaslužil, je vselej najprej odtegnil del za poravnavo dolga. Trgovina je bila last Toneta in Ivanke Bizjak ter njune družine, ki je bila vselej zelo usmiljena do ubožnih ljudi, saj jim je najnujnejše potrebščine vseskozi dajala na upanje. Ženske so pri nas pretežno obdelovale borno zemljico. Ko sem hodila ob cesti, hiteč po raznih opravkih, so me spraševale različne stvari, ki sem jim jih rade volje zaupala - izgleda, da sem bila kar zgovorna. Na tak način so si naše žene tudi krajšale pester delovni dan; morale so kopati, saditi, pleti, žeti žito, grabiti seno in listje. Njihovi srpi so poželi vsako travico, saj so le tako lahko nahranili toliko lačnih ust, ki sojih čakala doma. Marsikdaj žene otrok niso mogle pustiti doma, zato sojih položile na konec njive, kjer so potrpežljivo čakali od zore do mraka. Moški so odhajali v dolino iskat delo, da so le zaslužili kako liro, ki jim je pomagala preživeti. Obdelovanje borne zemlje so prepuščali ženskam, sami so prihajali le za košnjo. Otroci in mladina so pasli živino. Naša družina j e bila ubožna. Vsi smo morali oditi zgodaj služit; pri gospodarju smo poprijeli za vsako delo. Leta 1924, na primer, ko je bil moj oče zaprt, je vladala taka revščina, daje morala mati, ki je že imela četvero otrok, po hišah prositi moko, daje lahko skuhala močnik. Za polento je tako ali tako nikdar ni zbrala dovolj. Moj starejši brat Ivan, rojen leta 1922, je hodil v župnišče nosit drva, da so mu dali skorjico kruha. V teh težkih časih sem tudi jaz prišla na svet, in sicer 1926. leta. Ivanje moral že pri šestih letih služit v Belo pri Podkraju, kjer je opravljal tudi najtežja dela. Domov je prihajal le za angelsko nedeljo. Od Bele do doma je hodil peš, več kot petnajst kilometrov. Ko je še malo zrasel, so ga že poslali v še bolj oddaljeno Rašo, tja proti Krasu. Ker sem se rodila štiri leta za njim, se ga pravzaprav ne spominjam, toliko je bil zdoma. Spominjam se le nabora leta 1940 in njegovega prihoda domov leta 1943, po kapitulaciji Italije. Toda ni miroval, njegovo domoljubje ga ni pustilo ravnodušnega. Podal se je med partizane v boj proti Nemcem. Njegovo mlado življenje seje izteklo 3. decembra 1943, ko je padel na Ledinah nad Idrijo. Smrtno ranjen seje sicer še privlekel do najbližje hiše, kjer pa mu niso mogli pomagati in je po treh urah umrl. Ko je zadnjič odšel iz hiše, je dejal: »Če padem za domovino, boste pa vi uživali svobodo!« In resje bilo tako. Omenila sem že, daje bil ves pouk v italijanščini, kije nismo razumeli, slovensko pa niti med sabo nismo smeli govoriti. Tako smo se obnašali, kot bi bili mutasti. Po slovensko smo se učili pri verouku, kjer smo se tudi pogovarjali v tako zatiranem materinem jeziku. Krščanskega nauka nas je doma poučevala tudi mati. Ta čas smo imeli na Otlici dobrega duhovnika - rekli smo mu gaspud; bilje preprost in dober človek od Stomažev, ki ni nikoli kazal svoje prevzvišenosti, temveč je pomagal ubožnim ljudem. Tudi med vojno je po svojih močeh pomagal partizanom, tudi po gozdovih, če je bilo treba. Gospod Albin Bratina je bil resnično zlata duša, vsakogar je sprejel in mu poskušal pomagati, vsakogar je pospremil k zadnjemu počitku, tudi padle partizane. Po letu 1945, ko smo se z Gore preselili v dolino, je Albin Bratina še naprej služboval na Otlici. Pri dvanajstih letih sem prosila mater, da me dajo v uk za trgovko ali šiviljo, toda Foto Jože Lipušček denarja ni bilo dovolj niti za kruh, kaj šele za šolo, ki jo je bilo treba plačati. Kot vsi moji bratje in sestre sem morala iti služit, namesto da bi hodila v šolo. Zaradi svoje šibkosti sem služit odšla pozneje, pri dvanajstih letih. Na Gori sije malokdo lahko privoščil učenje za poklic ali nadaljnje šolanje. Pot v šolo je bila odprta le tistim s kakim premožnim sorodnikom^ ki jih je bil pripravljen financirati. Večina otrok pa je šole videla le od daleč. Pa ne da nismo bili sposobni, le denarja ni bilo, skoraj vsaka hiša je bila velika družina z zelo skromnimi prihodki. Ljudje so bili večinoma samouki in s pridnostjo so se naučili osnov kake obrti, ki jim je potem prinašala grenak kruh, s katerim so se prebijali skozi težke čase. Tudi zaničevani smo bili od ljudi iz doline, češ da Gorjani nismo ljudje; bolele so nas te besede, saj je le redkokdo toliko pregaral za golo preživetje kot prav mi. Podnebne razmere so bile težke in žitarice so slabo rodile; ni bilo tako kot danes, ko imamo različne sorte pšenic, ki se prilagodijo na vsake razmere. Zime so bile hujše kot danes -dolge, mrzle in snežene. Marsikdaj je zamedlo tako, da sploh nismo mogli iz hiše, oster veter je bril, mi pa smo se stiskali v hiši, lačni in premraženi. Pri štirinajstih letih sem pogosto odhajala v Ajdovščino, občasno s Šuštarco, marsikdaj pa tudi sama. Hodila sem po opravkih in na ramenih sem nosila težak nahrbtnik. Več hrane kot sem dobila, več sem lahko nesla na kamnito goro, kjer so že čakala lačna usta mojih bratov in sestra. Spominjam se, da sem šla večkrat mimo pekarne, iz katere je dišal kruh, pa nisem imela niti petih čentežmov, da bi si lahko kupila košček kruha. Moji čevlji so bili ponošeni. Pravzaprav jih je nosil že moj ded, samouk Berte z Ravnice pa jih je prenaredil, da so bili prav tudi meni. V Ajdovščini seveda ni manjkalo čevljarjev, toda bili so predragi, da bi si lahko privoščili nove čevlje. Za prenarejene čevlje so samouki zahtevali mnogo manj denarja. Tako hude zime nisem pričakala popolnoma bosa. Ob nekaterih priložnostih so Italijani najsiromašnejšim delili simbolično pomoč; spominjam se, da sem dobila lesene cokle. Četudi sem jih bila zelo potrebna, meje bilo sram hoditi v njih. Vsi so vedeli, da sem jih dobila od fašistov, in dozdevalo se mi je, da mi to piše na čelu. Počutila sem se ponižano in osramočeno. Leta 1941 pa so maline dobro obrodile in mama mi je obljubila, da si bom lahko šla naročit nove čevlje, če jih bom dovolj nabrala. Nabirali smo maline in gozdne jagode, da smo si nekoliko opomogli in zaslužili za kako stvar - bodisi obleko bodisi copatke, v katerih smo hodili v cerkev. Jagode so nabirali otroci in žene in ko se jih je dovolj nabralo, smo jih nesli ženam, ki sojih zbirale v velike jerbase in jih nosile prodajat. Z nabiranjem jagod sem si prislužila dovolj denarja za svoje prve nove čevlje, ki sem jih naročila pri čevljarskem mojstru Kogoju v Ajdovščini. Naredil mi je močne, z žeblji podkovane gojzarje, ki so bili za Goro najbolj primerni. Bila sem presrečna. Kakor hitro je sneg skopnel, smo obuvala odložili in začeli hoditi bosi. Če bi bili čevlje nosili tudi poleti, bi se bili prehitro obrabili. (se nadaljuje) *Z osovraženim italijanskim učiteljem Gallom je povezana tudi anekdota v knjigi Mož in čemerika F. Černigoja z naslovom: “Ma quanto tempo piše?” Italijanski učitelji na Dolu niso vsi stanovali na šoli. Preveč jih je bilo. Tako so novi učiteljici, Siciljanki, dodelili sobico Na Njivi... En dan jo po pouku obišče ravnatelj Nunzo Gallo in vpraša gospodinjo Zalko: “Dov’e la signorina maestra?” Zalka italijanščine ni znala, toliko pa je razumela, da ravnatelj sprašuje po učiteljici. “V sobi piše,” mu odgovori po slovensko. Ravnatelj začne živčno hoditi po kuhinji in ko učiteljice le ni iz sobe, jezno vpraša: “Ma quanto tempo pisce!” (PovedalMarjan Velikonja) Dov’e la signiorina maestra? - Kje je gospodična učiteljica?; Ma quanto tempo pisce? - Koliko časa pa ščije? (Besedi piše, sl., in pisce, it., kar pomeni ‘lula’, se enako izgovarjata) emil Velikonja PETER CESNIK »Dogodek, ki se zgodi in ni zapisan, zatone v pozabo. Vse, kar je zapisano, postane večno... Kar človek naredi za skupnost, ostane in živi, kar naredi samo za sebe, umre z njim vred... Rojstni kraj je po svoje svetinja.« Redkobeseden, a ne tih, je Peter Česnik -Jurjev s Predmeje. Rojen na gori, ki vse bolj postaja Gora. Vesel in ponosen na dosežke Gorjanov na vseh mogočih področjih njihovega delovanja. Ponosen, a skromen do svojega deleža pri ohranitvi in razvoju Gore. Besedovala sva v njegovem drugem domu, Pri Librači, blizu skakalnic v Tihi dolini, in to ravno na tisti jesenski dan, ko je pred tridesetimi leti kupil to hišo na Predmeji. Hišo je kupil kmalu po upokojitvi predvsem zato, da bi bil bliže svoji rojstni domačiji, bliže svojim Gorjanom. V prijazni in lepo urejeni hiši zadnja leta preživlja poletne mesece, zimo pa z ženo Tončko preživita v Ljubljani. Čas tehnološkega razvoja, mrzličnega pehanja za profitom, čas nemirov in vojn, pojavi kriminala vseh vrst, nadvladovanja posvečencev, ni milosten in prijazen sentimentalnim dušam, natančnežem in zapoznelim romantikom. Čas zahteva vznemirljivo splošnost in življenje po ustaljenih vzorcih in normah. So ljudje, ki se krčevito trgajo iz stisk in norm današnjega dne, današnjega človeka. Hočejo živeti po svoje. Zimski pogled z Rup