Pogodba s Franeijo in njen pomen. (Govor narodnega poslanca g. dr. Hohnjeca na zboru SLS v Mariboru 17. novembra.) Največja zunanje-politična zanimivost najnovejšega «5asa je podpis prijateljske in razsodiščne pogodbe nied Jugoslavijo in. Francijo, ki se je izvršil v Parizu v petek 11. novembra. Ta dogodek je vzbudil zanimanje ne samo v obeh državah, ki sta s podpisi obeh ministrov zunanjih zadev dokumeiitanio potrdili in izprioali medsebojno prijaieljstvo, marveč tudi v šiniem svetu. Pogodba samaposebi ne more pravzaprav biti predmet posebnega zanimanja, ka<mo-li začudenja, saj ipogodba ne vsebuje ničesar, kar bi ne bilo v drugih sličnih pogodbah, ter je v popolnem skladu s pravili in težnjami Društva narodov. Ako bi moglo biti mesfa začudenju, bi se lahko čudili temu, da ni tako dolgo prišlo do pakta (pogodbe) prijateljstva med Francijo in našo državo. Saj je Francija že prej sklenila slične pogodbe s Poljsko, Čehoslovaško im tudi z Rumunijo. Z našo državo se je taka pogodba pripravljala že leta 1925, spomladi leta 1926 je že bila pripravljena ter je od takrat čakala podpi¦sa. Podpis pa se ni izvršil z ozirom na Italijo, koje občutIjivost je Francija poznala in upoštevala. In tu smo se dotaknili drugega razloga javnega zanimanja, namreč Italije. Kaj bo Italija na to rekla? Francosko-jugoslovan&ka pogodba je Francijo ^pravila v slabo voljo. Ob prvi vesti so italijanski časniki Tiekam onemeli. Zato pa so potem, ko so se osvestili, dali tembolj duška svoji nezadovoljnosti. Ta nezadovoljnost se je v ostrih besedah obračala ter se obrača proti naši državi, katero hiriavski fašistovski listi imenujejo »jugoslovanskega mepokojneža in rogovileža«, še bolj pa proti Franciji, katero dolžijo protiitalijanskih stremljenj. Pisava italijanskih časnikov te dni razsvetljuje razpolož« nj_, katero je v Italiji vzbudil podpls francosko jugoalovanske pogGdbe, ter tudi <iobro označuje naein in cilj italijanske politike v srednji Evropi in na Balkanu. Italija pred Mussolinijem. Odkar je Mussolini 31. oktobra 1922 vzel vodstvo zuiaanje poiitike Italije v svoje roke, je to politiko usmeril v amperialističnem (osvajalnem) pravcu veliko bolj, nego je to bilo pred fašiziiranjem Italije. Italija je po zlomu nekdanje avstro-ogrske monarhije hotela prevzeti njeno ulogo velesile-protektorice (pokroviteljice) v Vzh. Evropi. To je •preprecila mala antanta: zveza Čehoslovaške, Jugoslavije in Rumunije, ki je bila sklenjena 23. aprila 1921. Zato je mala antanta za Italijo najbolj neprijetna politična tvorba v Evropi. S to alianco (zvezo) sta Pašič in Beneš proti italijanski ekspanzivnosti (razširjanju) v srednji Evropi postavila močno bariero (zagrado). Vsi poskusi Italije, da bi raalo antanto razbila ali vsaj od nje odtrgala Rumunijo, so se izjalovili. Realni (stvarni) politicni interesi teh treh držav, ki so se združile, da ohranijo svoj državni teritorij (ozemlje) v istem obsegu, kakor je bil določen po mirovnih pogodbah, je prevelik, kakor da bi se dale zapeljati od praznih hi varljivih italijansikih obljub. Čeprav je Italija sklenila z Rumtmijo prijateljsko pogodbo, vendar se ji ni posrecilo, da bi Rumunijo potegnila iz političnega sestava z našo državo in Čehoslovaško. Lansko leto je mala antanta bila obnovljena. Italija pod Mussolinijem. Ko je Mussolini vzel žezlo italijanske politike v svoje roke, ji je postavil najširje osvajalne cilje. On hoče italijanskemu narodu na polju zimanje politike dati to, česar mu na polju notranje politike ne more dati. Italija je država z mnogoštevilnim narodom, ki se vsako leto poranoži za 400.000 duš. To veliko, od mesca do mesca naraščujoco ljudsko množico preživiti s tem, da se ji da možnost zaslužka in življenja, je jako težko. Fašizem v svoji polatičini modrosti še ni našel sredstva, da bi mogel vse sloje italijanskega prebivalstva osrečiti in zadovoljiti. Za rešitev teh velikih vprašanj gospodarskega in socialnega značaja fašizem še ni pokazal sposobnosti. Prvo in edino sredstvo, ki se ga poslužuje v notranji politiki, je sila, s katero tlači vsako kritiko in vsak izraz nezadovoljstva. Za to s\Tho mu je na razpolago ne samo številno vojaštvo in žandarmerija, niarveč tudi fašistovska milica, ki broji do 300.000 oboroženih Ijudi, za koje mora država pla«>iti letno poldrugo milijardo lir. Kako velikanski stroški poleg ogromnih stroškov za redovito oboroženo silo na kopnem, na morju in v zraku! Italijanska država poleg tega stenja in omahuje pod bremenom dolgov, ki znašajo okoli 100 milijard zlatih lir. Za rešitev teh velikih gospodarskih vprašanj in nalog Italije se je fašizem izkazal za popolnoma nesposobnega. Da bi nezadovoljnost, ki bi se mogla nabrati ter se tudi nabira, odvedel in odvrnil na zunaj, proizvaja osvajalne sunke v zunanji politiki, zdaj proti tej, zdaj proti drugi državi: protl Grčiji, katero razburja z bombardirainjein otoka Krfa; proti severni Tirolski, kamor hoče po Mussolinijevi napovedi 6. februarja 1926 pr&ko Brennerja zanesti italijansko tro- bojnico; proti Švici radi Tesima, tkjer prebivajo Italijam; proti Franciji radi Savojske, Nizze in Korsike; proti Turčijl radi nekaterih krajev v Mali Aziji; proti Jugoslaviji, zoper kojo se poslužuje Albanije kot baze (podlage) za delovanje; v najnovejšem času proti francoskemu Tangeru v severni Afriki, kamor je poslal v demonstracijske svrhe txi italijanske bojne ladje. Njemu ne zadostuje več Jadransik« morje, ki so ga Italijani že davno proglasili kot mare nostro (naše morje), marveč on zahteva celo Sredozemsko morje, ki bi naj postalo riimsko morje, kaikor je bilo pred 1800 leti. Fašistovska politika — nevarnost za mir. Mussolini si je v svesti, da se ti široko razpredeni ia visoko leteči cilji dado doseči samo z vojno. Zato on tako rad govori o vojni. Tako je n. pr. v svojem govoru, ki ga je imel 26. maja t. 1., izjavil: »Ako hoče Italija kaj veljati na svetu, mora v drugo polovico tega stoletja vstopiti s prebivalstvom nic manj kot 60 milijonov ljudi. Mi moramo biti v položaju, da moremo vsak cas mobilizirati -najmanj pet milijonov ljudi ter da razpolagamo s potrebnim orodjem in orožjem za vodstvo večje vojne.« Taka večja vojna bode po njegovem mišljenju prišla med leti 1935 in 1940. Nočem sam označiti Mussolinijeve politike, rajše hočem navesti besede moža, v kojega obiektivnost (nepristranost) ne more biti suma. To je Ramsay Macdonald, voditelj angleške delavske stranke, bivši ministrski predsednik Anglije. Macdonald je v aprilu t. 1. Mussolinijevo politiko označil takole: »Mussolini dela zunanjo politiko popolnoma v duhu imperializma in se niti najmanj ne ozira na predpise Društva narodov in na njegovo organizacijo, ako obrača svoje ooi pi-oti Balkanu, Mali Aziji in Tunisu. Jutri bi počel vojno s kakšnim svojim sosedom, ako bi to sodilo za njegove cilje, in s-e ne bi niti najmani zmenil za sodbo sveta. V tem trenutku dela politiko v dveh pravcih, ki sta oba nevarna. S slabejšimi sosedi, z Jugoslavijo in Albanijo, se igra ter dela izn^nada napadalne poskuse, pošilja ultimate (posilednje zahteve), rožlja z mecem, naposled pa se umakne. In vendar se prilike ne vrnejo več v stari tir. Pogodba z Albanijo je iinela za posledico odstop jugoslovanske vlade ter je potrdila mišljenje, da živijo balkanske države v senci jastrebovih peruti. Ako sedanje počenjanje imperialistione diktature v Italiji traja naprej, ne moremo upati, da bi v balkanskih državab vstala ter se okrepila zave9t mtiru in sigumosti. In posledioa te politike: zveze med balkanskimi narodi, in velik nemir med njimi, četudi se sedanja Evropa pri sami misli na novo vojno zgrozi in oe tudi je Balkan prevec osiromašen, da bi mogel začeti vojino. Vse to kajpada tvori ozbiljno nevarnost za mir Evrope.« Pogodba s Francijo — mogočno jamstvo za mir. Sredi med fe prilike, kafere je tako dobro označil amgleški politioar Ramsay Maodonald, je udarila francoskojugoslovanska pogodba. Ni udarila razburjevalno, marveč pomirjevalno. Vsa evropska javnost, ako izvzamemo fašistovisko Italijo, smatra to pogodbo kot mogocno jaimsitvo miru na Balkanu in v srednji Evropi. Znani francoski list »Petit Parisiene« je po podpisu te pogodbe izrazil svoje mnenje, da je ta pogodba delo za evropski mir. Razmerje med Beogradom in Rimom ni sicer dobro, toda Frandja kot zaveznica Jugoslavije bo storila vse, da se ti odnošaji izgladijo. Ni pa dovoljno posredovanje samo v Beogradu, potrebno je posredovati tudi v Rimu, da se odpravi napetost med Jugoslavijo in Italijo. Briand je že rekel, da je iranoosko-jugoslovanaka antanta (zveza) kal novega Looarna in tak Locarno bi napravil konec vsem sporom, ki bi mogli nastati v vzhodni Evropi. Z besedo Locarno se kratko zaznamuje pogodba, sklenjena med nemško, belgijsko, angleško, francosko, italijansko, poljsko in čehoslovaško vlado 16. o.ktobra 1925 v šviearskem mestu Locarnu. Ta jpogodba, sestavlj©na popolnoma v duhu in po pravilih Društva narodov v Ženevi, zajamčuije Franciji in Belgiji tisfe državne imeje, ki jih je določila versailleška mirovna pogodba 28. junija 1919, za morebitne spore pa, ki bi nastali med Neancijo, Belgijo in Franoijo, določa razsodišče in razsodišeno postopanje. V Locarnu je bila tudi sklenjena razsodiščna pogodba med Nemčijo in Poljsko ter med Nemeijo in Čehoslovaško. T uvodu locarnske pogodbe izjavljajo navedne države svoje trdno prepričanje, da bode sklenjena pogodba v veliki meri pripomogla k temu, da se bo napetost med narodi zmanjšala, da se bo rešitev mnogih političnih in gospodarskih problemov (vprašanj) v smislu infcresov in čustev narodov olajšala, da se bosta mir in sigurnosf v Evropi okrepila ter tako na ueinkovit naein v Slenu 8 pravil Društva aarodov predvideno razoroženje pospešilo. Balkanski Locarno. Takšen Locarno želita Francija in Jugoslavija po izjavah svojih zunanjih ministrov Brianda in Marinkoviča tudi za vzliodno Evropo in zlasti za Balkan. Dr. Marinkovič je pred odhodom iz Pariza izjavil, da je Jugoslavija pripravljena, da sklene tudi z drugimi balkanskimi državami ,pogodbo o priijateljstvu, in sicer pod pogojem, da bodo te pogodbe prešinjene z ženevskim duhom; Jugoslavija noče podpisati nobene druge pogodbe, kakor samo takšno, ki ima defenzivni (obrambni) značaj. Briand pa je v svojem poročilu p^red odborom za zunanje zadeve v francoskem parlameiitu 15. novembra izjavil, da eklenjena pogodba ni maperjena proti nobeni tretji državi, marveč da spada med tiste pogodbe, ki so bile sklenjene v okviru in duhu Društva narodov. Briand je posebno povdarjal, da je francoskojugoslovanska pogodba pogodba odprta za druge podpise. Franoija želi, da bi se že sedaj tudi drugi narodi udeležili t©r da bi tako pogodba v onem delu Evrope, za kojega velja, ustvarila razmere, sližne onim, ki jih je nstvarila v dru gih delib. locarnska pogodba. PrijateljstTO z Italijo. Francosko-jugosloVanska pogodba o prijateljstvu je torej odprta tud za Italijo, Bolgarijo, Grško itd. Naša država je z Italijo sklenila pogodbo prijateljstva že v januarju leta 1924. Prijateljstvo ]e bilo sklenjeno ter v Rimu slovesno podpisano, v dejamskem žvljenju pa se ni moglo razvi/ti med obema državama. Razlog je v tem, ker je prijateljstvo zveza dveh, in ako na eni strani ni prijateljsikega udejstvovanja, ni prijateljske zveze. Povodom 5. obletnice fašistovskega pohoda v Rim je državni podtajnik Grandi imel v Milanu govor, v katerem je med drugim rekel: »Italija ne veruje več v prijateljstvo nobenega.« Ako fašistovska Italija ne veruje v prijateljstvo nobenega naroda, s tem obenem iapriouje, da nobenega prijatelja nima. Temu pa je kriva sebična im nasUna fašistovska poliitka. Francija in Jugoslavija bi Italiji radi pripraivili prave prijatelje. Zato je pariško pogodba o prijateljstvu odprta tudi za Italijo. Italija pa mora znati, da je predpogoj za pravo prijatedjstvo z našo državo pravično in kultuirno postopanje s Slovenci iin Hrvati t Italiji. Zatiranje naših bratov mora prenehati, zajaančiti se jim mora Marodni obstoj, politična svoboda fer možnost kulturnega in gospodarskega razvoja in napredka.