IMlIMltMHMIiMjlMjtMMlMl

Mladini

on petdeselletniciSlomškove smrti.

Govorila M. Štnpca, c. kr. vadniška
učiteljica v Ljubljani.

V Ljubljani. 1912.

Katoliška Bukvama.

Tisk KatoliSke Tiskarne.


(olO (o(olj

A»


WO(p  S D OJDObOV}^

O pelilesetleinici Slomškove smrii.

(Govorila M. Stupca, c. kr. vadniška
učiteljica v Ljubljani.)

Ko sem si stavila vprašanje: Kaj
hočejo govoriti slabe moči o velemožu
Slomšku, me je hotela premagati boja¬
zen. Slavnim možem stavijo častne spo¬
menike po navadi možje, — ženske roke
spletajo le vence, dekliški prstje vežejo
le cvetke ter kitijo z venci in s šopki
grobove, slavoloke, spomenike.

Srečna misel! Tudi jaz ne bom zi¬
dala ne upodabljala spomenika. Moj
govor naj bo venec; zvijem ga in polo¬
žim danes, v imenu častilcev Slomško¬
vih na gomilo nesmrtnega moža. Čast¬
ne vence spletajo ponajveč iz lavoro-
vih vej. A zaman iščem lavorik na potu
Slomškovega življenja. Pač pa sem tu¬
kaj nabrala vednozelenih vejic našega
loga in lepoduhteče vršiče domačega
rožmarina, potem pa cvetke slovenskih
livad. Nezvenele, živozelene vejice nam
značijo glavne poteze Slomškovega
značaja, ljubke cvetke naj so nam po¬
doba ' krasnih lastnosti srca in duše
Slomškove.

Vprašajmo se naprej: Kaj hočemo
storiti, kako se hočemo izkazati vredni
Slomškovega imena?

Vredni smo Slomškovega imena,
ako posnemamo Antona Martina Slom¬
ška v njegovem značaju in v njegovem
delovanju.

Kakšen je bil značaj Slomškov?

Slomšek je bil plemenit, mil, ne-
uklonjen, neustrašen in nesebičen v
svojem značaju. Bil je mož resnega,
neumornega dela, ki je imelo le vzvi¬
šen smoter: čast božjo in blagor milega
naroda. Kako lepo se je že v mladosti
pojavila ta stran njegovega značaja.

Le glejmo ga Slomška pastirčka;
vestno je opravljal svoja majhna dela.
Pomagal je očetu, pasel živino in se učil
na paši in v šoli gospoda Praznikarja
tako pridno, da se je še v starosti ve¬
selil svojih otroških dni in mladini
zapel:

»Lepota sivih las ,

Je prav obrnjen čas.«

Kot dijak ni letal po ulicah, ni sti¬
kal po zabavah; učil se je pridno in se
resnobno pripravljal na svoj poklic.
Znamenito je, da se nahaja v letnih iz-
vestjih celjske gimnazije Slomškovo
ime vselej začetkom, nikoli v abeced¬
nem redu. Spredaj so bili zapisani tisti,
ki so imeli le odlične rede.

Kar je pridnemu dijaku preosta-
jalo časa, ga je posvetil proučavanju
materinega jezika. Kako plemenito je
zastavil, ko je bil še napol otrok, svoje
zmožnosti v čast materinščine.

Mala slovesnost se bo obhajala na
gimnaziji. Trem dijakom je poverjena
naloga, naj prirede v latinskem, gr¬
škem in nemškem jeziku vsak po eno
pesmico. Pri tem so prezrli dijaka
Slomška, ki je bil posebno odličen v je¬
zikovni stroki. Ali se je maščeval? za¬
bavljal? pritožil? — Takim dejanjem
ni bil kos naš Slomšek.

Tiho gre domov, ve se potolažiti,
da je celo zadovoljen. Sede za mizo in
piše, zlaga in popravlja. Ko pride slo¬
vesnost, posluša svoje tri tovariše.
Slednjič prosi vljudno, ali sme pove¬
dati to, kar je priredil v materinščini
za slavnostni dan. Kdo se hoče ustav¬
ljati vljudnosti, skromnosti pridnega
dijaka? In Slomšek deklamuje svojo
čestitko, ki jo je bil zložil v slovenskem
jeziku. Enoglasna sodba je priznala
slovenski deklamaciji prvenstvo. Na¬
čin, kako je pomagal tu prvič sloven¬
ščini do veljave, je bil tako prikupljiv,
tako plemenit, da ni bilo ne nasprot-
stva, ne zavisti. Da, profesor Zupančič
ga pohvali, rekoč: »Mislim, da boste
kdaj še več delovali v slovenščini.«

Plemenito, "dobro srce Slomškovo
spoznamo tudi iz naslednjega. Slomšek-
dijak opazi sošolca Lukeža Grliča, ki
mora dan na dan neusmiljeno stradati.
Hoče mu pomagati. Zato mu kratkoma-
lo za vselej prepusti svoj zajutrk in ve¬
čerjo. Sam se pa zadovolji s kosilom;
za večerjo pa vzame kos kruha in ko¬
zarec vode.

4

Ko je bil Slomšek v Celovcu bogo¬
slovec, so kmalu spoznali njegovo je¬
zikovno naobrazbo. Zato je bil postav¬
ljen za učitelja slovenščine svojim to¬
varišem in tudi drugim, ki so iz mesta
prihajali k slovenskim uram v bogo-
slo-#iico.

Ne vemo, ali je sprejemal za to
delo Slomšek nagrado; a to vemo, kako
je ogreval srca svojih učencev z ljubez¬
nijo do materinščine in da je bil njegov
uk zelo uspešen. Znano je tudi, kako
ljubi vsak tembolj materni jezik, čim¬
bolj ga pozna.

Kot spiritual je pozneje navajal
mlade bogoslovce, da so prestavljali pe¬
smice in prevajali Krištof Schmidove
povestice za mladino. Popravljal jih je,
opilil in zbral v knjigo. Veliki del po¬
čitnic je presedel pri korekturi, plače¬
val je tiskovne stroške, a čast je od¬
klanjal. »Priredili celovški bogoslovci«,
tako čitamo na naslovni strani knjig,
ki so bile v pretežni večini sad Slom¬
škovega truda.

Pozneje je bil Slomšek župnik in
dekan v Vuzenici. V tistem času sta se
primerili dve veliki nesreči. Ne daleč
od Vuzenice pri Sv. Antonu je pogorelo
kmetu Turineku vse imetje. Slomšek
mu posodi najprej par volov, da si pre-
orje svoje njive, potem mu pa še podari
čvetero živine zastonj. V svojih letnih
izdatkih si je Slomšek zapisal tedaj
naslednjo opombo: »Kdor revežem po¬
maga, temu Bog obresti plačuje; naj bi

dal Bog Turineku pa tudi meni srečo!«
V zimskem času je nekoč trčil splov
(flos) ob led ter se razbil. Trije vesljači
so utonili, dva moža sta se rešila ter
obležala mokra v snegu na obrežju
Drave. Slomšku sporoče; hitro priteče
na lice mesta in ukaže: Prenesite, mi
ponesrečenca koj v župnišče! Tam ji¬
ma streže skozi dva meseca tako lju¬
beznivo, kakor bi bila naj bližja sorod¬
nika. Ko vprašata pred odhodom moža,
kaj sta dolžna, jima odgovori Slomšek:
Bog je že vse plačal.

Plemenitost Slomškovega značaja
vidimo posebno tedaj, ko je mitra dičila
njegovo glavo. Sebi delo in napor, dru¬
gim priznanje, sebi breme, drugim pla¬
čilo, to je bilo njegovo načelo. Hčerka
bivšega Slomškovega uradnika (ki še
danes živi v Mariboru), mi je pravila:
Kadarkoli je bilo večje ali kako izredno
delo, poslal je Slomšek očetu nagrado,
bodisi v tej ali oni obliki. Še danes hra¬
nimo v naši družini ta kozarec, ono-le
sličico, pa tudi spomin na neštevilne
dobrote mile Slomškove roke.

Plemenit značaj spoznamo posebno
za časa preganjanja in v tem, kako se
vede spričo žalitev. Tudi Slomšek je
imel nasprotnike, trnjeva je bila pot
njegovega delovanja. Kaj opazimo?
Težkoče je premagal z neumorno vztraj¬
nostjo, nasprotstva z milo resnobo, na¬
pade s krotkostjo in molčečnostjo.

Kot spiritual je moral nekoč posva¬
riti gojenca. Mladenič ni spoznal, da

<>

mu hoče Slomšek dobro. Na opetovane
opomine odgovarja le protivno. Slom¬
šek ne odneha. Mladenič mu reče sled¬
njič: »Jaz vas sovražim.« — »Jaz pa vas
ljubim,« mu odvrne spiritual, in Slom¬
šek je bil zmagovalec. Protivni gojenec
je pozneje sam zapisal ta dogodek v
proslavo svojega učenika, kateremu je
bil od te ure vdan z vsem srcem.

Nekoč Slomšek ni mogel spolniti
želje možem, ki so bili prišli v deputa-
ciji pred škofa. Eden izmed mož je bil
toli razjarjen, da mu zakliče v obraz:
»Niste vredni, da ste škof!« Slomšek
ga liho gleda, potem odide brez odgo¬
vora, a se vrne čez nekaj trenotkov. Sto¬
pi k možu, ki ga je bil žalil, mu stisne
bankovec v roko mirno rekoč: »Ker
vam nisem mogel spolniti želje, dovo¬
lite, da vam vsaj povrnem potne stro¬
ške.« Te besede so tako presenetile in
presunile navzoče, da so odšli pomir¬
jeni na svoj dom.

Motil bi se pa vsak, ki bi mislil,
Slomšek je bil pač krotke narave, lah¬
kota mu je bila tako vedenje. Ne, ob¬
ratno. Slomšek je bil zelo občutljivega
srca, stroge in nagle narave in njego¬
va krotkost in ljubeznivost sta bili sad
mnogoletnega napora in neprestanega
premagovanja. Še v zadnjih letih nje¬
govega življenja se je primerilo, da je
zapustil Slomšek poznega večera svoje
stanovanje. Šel je iskat užaljenega pri¬
jatelja ali se napotil k tistemu, kate¬
remu je tekom dneva dal po neprevid-

nosti ali vsled svojega temperamenta
trdo besedo. Hotel je popraviti, prosil
je oproščenja, ker drugače ne more k
počitku.

To so le nekatere značilne poteze;
kažejo pa nam dovolj, kako plemenit
je bil Slomšek v svojem značaju. Kdor
hoče spoznati Slomška docela, se mo¬
ra uglobiti in vtopiti v njegova dela.
Iz vsake strani njegovih spisov nam
odseva tolika plemenitost, da nam pol¬
ni dušo z velikim občudovanjem in ne¬
omejenim spoštovanjem pa tudi z iskre¬
no željo: posnemati ga hočem, kolikor
morem.

Kaj pa je bil temelj, kako je pa
dospel Slomšek do tolike vzvišenosti
značaja?

Čista in neomadeževana je bila nje¬
gova mladost, vestno in skrbno se je
pripravljal za svoj poklic, globoka in
resnična pobožnost je bila zvesta
spremljevalka njegovih dni.

V Slomškovi »Veseli pesmi nedolž¬
nega mladeniča« čitamo sledečo ki¬
tico :

Lepo sije solnce jutrajno
Okrašuje zemljo in nebo
Lepše mlado lice se svetli
V zarji ljube, svete čistosti.

Ali niso te besede kakor ljubka sli¬
čica mlade Slomškove duše?

Čist in nedolžen je bil pastir-ček
Tonček; v njegovi navzočnosti se tova¬
riši niso upali niti ziniti nečedne be-

8

sedice. »Radi smo ga imeli, da nekako
spoštovali smo ga vsi,« tako je pozneje
pripovedoval nek kmet, bivši součenec
Slomškov.

Materino oko in njeni nauki so bili
varihi otroške nedolžnosti Slomškove.
Materin blagoslov, opomini in zgled
kateheta - učitelja Pražnikarja so bili
kerubi dijaka Slomška, ki so zabranili,
da ni bilo oskrunjeno svetišče njego¬
vega srca. A tudi sam je sodeloval, da
ni osmodila slana cvetk njegove duše.
Ljubil je delo in molitev. Svojih talen¬
tov ni zakopaval, pridno se učil in na-
obraževal nele iz knjig, ampak tudi s
potovanjem. Učil se je predvsem tega,
kar je spadalo v njegovo stroko. Tako
je neomadeževanega srca in bogat na
duhu vstopil v svečeniški stan in po¬
stal maziljenec Gospodov.

Učil se pa ni le kot dijak, kot bogo¬
slovec, učil se je neumorno naprej; ni¬
koli ni prenehal. Z učenjem je vselej
združeval molitev.

V Slomškovih spisih čitamo nekje:

»Molitev in premišljevanje sta tisti
peruti, ki dvigata človeški duh nad
vsakdanje in minljivo.«

In Slomšek je bil mož, čigar besede
so bile odsev njegovih dejanj. Znano
je, da ga je našel večkrat njegov sluga
še v jutro na kolenih spečega, a po¬
stelj je bila nedotaknjena. Ni čuda, da
je bilo toli plodonosno Slomškovo de¬
lovanje. Bilo je sad njegove velike
duše.

10

Neobhodna posledica toli čistega in
plemenitega značaja je bila Slomškova
neustrašenost in neuklonjenost.

Kdor ima neomadeževano vest, ko¬
ga se bo bal? Kdor stori po svojih zmož¬
nostih svojo dolžnost, kdo ga bo uklo¬
nil?

Moj bivši profesor nemščine je bil
velik častilec Goteja. Nekoč je pa de¬
jal: »Tega ne morem odpustiti gospodu
Goteju, da je uklonil svoj tilnik Na¬
poleonu.«

Imenujte mi osebo, ki je uklonila
našega Slomška. V dobah prekucije in
zmede je stal Slomšek učeč in svareč
kakor junak na braniku. Leta osemin¬
štiridesetega, ko je vrelo vse okrog, je
ohranil Slomšek svoje ljudstvo miimo
in ga obvaroval s svojimi klici nesreč
in zmot. Noč in dan je pisal in delal,
da so mu začele pešati oči. Vse to za
milo slovensko mladino, za ljubljeno
svoje ljudstvo, ki ni imelo knjig v ma¬
terinščini. Ali je bilo to lahko delo? Ko
je prišel s svojim prvim rokopisom, da
poišče založnika, ga še dobiti ni mogel.
Nihče ni hotel tiskati slovenske knjige,
rekoč: »Saj slovenskih knjig nihče ne
kupuje.« A Slomšek se ni dal ne odvr¬
niti ne splašiti. Ljubezen ga je priga¬
njala, da je delal naprej, da je vztrajal.

Je-li žel zato polivale, odlikovanja,
častne kolajne, denarne nagrade? —
Le trud, napor in bolezen si je nakopal;
še več — celo sumničili so ga, sovražili
so ga, sovražili tako, da zadnja leta še

11

ni bil varen svojega življenja. Ali ga je
to splašilo, uklonilo?

»Za narod svoj malo govoriti, mno¬
go storiti, vse trpeti!« to je bilo geslo
Slomškovo. Kako pogumno je branil
pravice Slovencev, kako modro se po¬
tegoval za pravice mile materinščine!

Značilno je in ostane, da Slomšek
za  vse svoje velike zasluge, ki si jih je
iztekel posebno za slovensko šolstvo, ni
prejel ni enega odlikovanja.

Saj jih pa tudi ni iskal, niti si jih
želel. Kajti nesebičnost  je bila zna¬
čilna poteza njegovega značaja. Sebi
trud, drugim nagrado, sebi delo, dru¬
gim plačilo — tako je bilo življenje in
delovanje Slomška.

Zbog tega je tudi nebeški mir in
ljubezniva radost polnila njegovo du¬
šo. Ko čitamo Slomškova dela, njego¬
ve spise, njegove pesmi, čutimo, kako
veje iz njih vzvišen mir in srčno vese¬
lje. Iz Slomškovih spisov se prikrade
tudi mir in veselje v našo dušo, da sa¬
mi ne vemo kdaj.

Naj mi bo dovoljeno, da povem
zgled iz lastne skušnje.

Ko sem bila mlada učiteljica, sem
šla z velikim navdušenjem v šolo. A
kmalu so mi omagovale moči. Šolska
praksa se je tako slabo ujemala s teori¬
jo, katere mi je bila polna mlada glava.
Nisem si vedela pomagati, zato nisem
bila več srečna v šoli. Pridem k dru¬
gemu izpitu. Dobimo slovensko peda¬
goško nalogo: »Učitelj bodi svojim

12

učencem solnce, ki sveti in ogreva, ne
pa bledi mesec, mrkel in zaspan.« A.
M. Slomšek.

Ta rek mi je bil kažipot, da sem
začela stikati po Slomškovih knjigah.
Poiščem si predvsem knjigo, o kateri
sem slišala že toliko hvale: »Blaže in
Nežica«. Našla sem staro, menda pr¬
votno izdajo v šol. učit. knjižnici. Ne
bom natančneje opisovala, kako je go¬
voril Slomšek iz te knjige moji duši.
Ko sem odložila prečitano knjigo, sem
se čutila kakor prerojeno, bila sem zo¬
pet v šoli srečna. Našla sem v tej knji¬
gi več nego sem pričakovala.

Nebeški m i r in srčna r a d o s t, ki
odseva iz Slomškovih spisov je tudi
značilna točka Slomškovega značaja.
Slomšek je bil svojemu ljudstvu svetlo
solnce, ki sveti in ogreva. Kazal je mla¬
dini in odraščencem pot prave, srčne
zadovoljnosti, pot do časne in večne
sreče.

Koliko veselja je razlil po širni Slo¬
veniji Slomšek le s svojimi pesmicami!
Ne bom presojevala Slomškovih stihov
po umetniški vrednosti. Glejmo le, ka¬
ko se udomačijo med narodom. Mati
pri zibeli, šolska mladina, pastirji pri
živinci, predica za kolovratom, pri slav¬
nostih in slovesih, na gostijah in sed¬
minah, v šoli in v cerkvi, povsod, pov¬
sod se razlegajo Slomškove pesmi. Iz
ljudstva so in za ljudstvo. Kdaj jih je
zložil Slomšek največ? Ali za časa svo¬
jega mladoletja? Čudno, ne. Starejši ko

je škof Slomšek, težje ko je breme dolž¬
nosti, večji ko so trudi, mileje in srč¬
neje done strune Slomškove. Sredi bo¬
jev in trpljenja je ohranil Slomšek vzo¬
re mladih dni, mladostno navdušenost
in ljubezen za slovensko domovino, za
milo svoje ljudstvo, ohranil je veselo
srce. Slomšek je stal kakor veličastna,
krasna lipa med svojim ljudstvom.
Starejša ko je lipa, tem številnejši je
njen cvet, poln sladke, medene vonja¬
ve in zdravilne moči.

Kako je že zapel kratko pred
smrtjo?

Slovo solčavskim planinam.

Z Bogom, hčere matere mogočne Slave,
Košata Radoha, visoka Ojstrica,

Gorata Rinka in zobata Olšova
Povzdigajte Slovencem bistre glave
Naj bodo vrli sini Slave!

V nebesa kažejo mogočni velikani

V nebesa dvigajmo mi srce in oko!
Slovencem luč naj sveta vera bo!

Le bistrimo si glave, ne dremajmo za¬
spani,

Rodovom drugim vsi prodani!

Pač lepo je pogodil Slomška umet¬
nik Zajec, ki mu je izklesal iz karar-
skega marmorja spomenik v mariborski
stolnici. Slomšek stoji in mirno zre
pred se; desnica mu počiva na srcu, le¬
vica pa kaže v prvo izmed štirih knjig,

14

na katere se opira. Meni se vselej do¬
zdeva, kakor bi Slomšek govoril: »Kar
sem tu zapisal, je zajeto iz globine mo¬
jega srca, a moje srce je bilo tvoje, mili
moj rod. Pridi in slušaj moje nauke!«

Bilo je baš 8. avgusta 1862, torej
danes pred 50imi leti, ko je zapisal
Slomšek svojo poslednjo pesem. Bival
je ta dan na strmem hribu v šaleški
dolini, kjer je blagoslovil cerkev Sv.
Križa pri Belih vodah. Bil je že smrtno
bolan, da ni več mogel pridigovati. Koj
po sv. maši je moral v postelj. Ko so
bolečine nekoliko odjenjale, je zahteval
spominsko knjigo. V njo je zapisal zad¬
njo pesem in v pesmi besede, ki so po¬
membne tudi za nas, za našo Slom¬
škovo zvezo, pomembne uprav za letoš¬
nje leto. Glasi se:

Pohvala svetega križa.

O križ na visoko postavljen
Zastava le zmage si nam
Visoko nam bodi pozdravljen
Zaupanje naše si nam.

Hudobni se tebe bojijo
Te pekel od nekdaj črti
Pa verni se te veselijo
Brez križa zveličanja ni!

Zastonj krivoverci trušijo
In škripajo s svojhni zobmi
Kristjani le k tebi hitijo
Slovencem zaupanje si.

Držimo se svetega križa
Svet križ nam nebesa odpre
Svet križ nas nebesom približa
Le s križem v nebesa se gre.

To je Slomškova zadnja pesem.

S pohvalo svetega križa je sklenil
svoje petje mili slavček. Za sv. križ se
je vedno junaško boril, sv. križ je še
proslavljal, ko je že smrtni angel stal
pred njim.

* * *

Venec je zvit, cvetke v njem raz¬
vrščene.

Vedno zelene veje vnebokipečih jelk
so znak plemenitega, vzvišenega Slom¬
škovega značaja;  lepo dišeči rož¬
marin, ali ni ljubka podoba nevenljive
ljubezni  njegove do svojega naro¬
da? In srce  njegovo čisto  ko lilija,
skromno  kakor vijolica, in delo¬
vali  j e njegovo neumorno, krepko, ne¬
ustrašeno, mnogokrat nepoznano, ne¬
opaženo, napačno sojeno, ali ni kakor
nežno a krepko vresje, ki olepšava pu¬
stinje in krasi planine, ali kakor brš¬
ljan, ki ga zima ne zamori?

In pestrim klinčkom ali nageljnom,
polnim krepilne wmjave, bi primerjala
njegove spise in .lipovemu cvetju Slom¬
škove pesmi. W*

Kaj še preostaja?

50 letnico obhajamo Slomškove
smrti. Ali je Slomšek res umrl? Umrlo

16

je le troliljivo telo, nehalo je biti nje¬
govo blago srce, a duh njegov še živi
in naj se oživlja čimdalje bolj med na¬
mi, ki nam je sveto ime: Anton Martin
Slomšek.

Na slavnostni venec, s katerim smo
se spominjali vrlin našega Slomška,
hočemo pripeti le še trak in nanj zapi¬
sati z zlatimi črkami — ne — s svojo
srčno krvjo našo sveto prisego:

»Tvoji smo, Tebi hočemo slediti, veliki
sin našega naroda!

Tvoji smo, Tebe hočemo posnemati, o
jasni zgled slovenskega značaja.
Tvoji smo, po Tvoji poti hočemo hoditi,

Ti naj večji učitelj našega ljudstva!

Živel naš Slomšek!

1972

12