V PRID SLOVENSKIM UČITELJEM
str. 2
BI RADI RADIO?
str. 4
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 6. maja 1994 * Leto IV, št. 9
Predstavitev študije (doktorske disertacije) Parabski Slovenci
O SLOVENCEM NENAKLONJENEM ČASU
Na Zvezi Slovencev so prejšnji teden predstavili dvojezično slo-vensko-madžarsko študijo (doktorsko disertacijo), ki jo je napisal Ferenc Stipkovits. O motivih za nastanek študije in drugih vprašanjih je na lepo obiskani predstavitvi govoril avtor knjige. Pisec obravnava zanimivo obdobje, in sicer dogajanje v Porabju in Železni županiji ter kolikor je za širše razumevanje potrebno na Madžarskem nasploh, med leti 1945-1949.
Za lažje razumevanje naštejmo nekaj poglavij in podpoglavij: Od konca vojne do volitev leta 1945, Organiziranje nove oblasti, Agrarna reforma, Volitve v narodni zbor, Ključna narodnostna vprašanja do volitev leta 1947, Popis narodnostnega prebivalstva, Narodnostno šolstvo, Mirovna pogodba, Parlamentarne volitve leta 1947, Podržavljanje šol, Združevanje delavskih strank, Vpliv bukareštanske konference KOMINFOR-MA-a, Prvo plansko gospodarstvo, Ustava. Torej nadvse zanimiva
področja iz življenja manjšin, zlasti Slovencev v Železni županiji oziroma v Porabju.
Gre za v marsičnem specifično obdobje, ki je pustilo nekatere sledi vse do danes. Posebnost se kaže, denimo, v popisu prebivalcev leta 1949, ko se je v izrazito (slovensko) narodnostnih vaseh upalo izreči za Slovence/Vende le 36 ljudi, izmed 5153 prebivalcev. Ljudi so dodobra prestrašili agitatorji, ki so svarili, naj se ne izrekajo za Slovence, ker jih bodo nasilno izselili v Jugoslavijo. Zato se pripadniki jugoslovanskih narod-
nosti (Slovenci, Hrvati in Srbi) niso upali izrekati o svoji pripadnosti, ker so se upravičeno bali prav neprijetnih posledic.
V ljudeh so ostale travme (tudi zaradi raznarodovalne politike v obdobju, o katerem piše Ferenc Stipkovits, op. pisca) še desetletja. O svoji narodnostni pripadnosti niso bili pripravljeni govoriti celo v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko jim uradna politika ni bila nenaklonjena. Na pogovor s slovenskim novinarjem so nekateri le pristali, vendar svojih razmišljanj niso bili pri-
pravljeni povedati za radio ali za televizijo.
Avtor študije nam predstavlja tudi podatke o povojnem strankarskem dogajanju v Porabju, o prvi politični organiziranosti Slovencev, njihovih prizadevanjih za hitrejši gospodarski razvoj in še o marsičem.
Nedvomno se je Ferenc Stipkovits lotil zanimive tematike v pomembnem obdobju, vendar je ostal (to je novinarska, ne pa strokovna ocena oziroma mnenje) nekoliko preveč na površju. Morda je ravnal tako hote, in sicer naj si zaključke poišče
bralec sam, recimo o že omenjenem popisu prebivalcev in podobnih primerov bi našli še več. Škoda pa bi bilo zdaj ostati pri teh podatkih in informacijah, ki izvirajo pretežno iz madžarske dokumentacije, in ne nadaljevati raziskovanja tega in poznejših obdobij. Kajti tudi petdeseta leta niso bila naklonjena porabskim Slovencem, v tem času so izselili v različne madžarske kraje številne slovenske družine, nekatere se nikoli več niso vrnile na svoje domove. Poleg nekaterih slovenskih avtorjev sta o tem pisala doktorica Renata Mejak in Rudi Čačinovič.
S knjigami, kot je Stip-kovitseva, se počasi sestavlja mozaik porab-ske preteklosti, zato njen izid lahko pozdravimo. Nikakor pa ni opravičljivih toliko tehničnih tiskarskih napak, kot jih je v slovenskem tekstu, za kar pa ne nosi krivde prevajalka (mag. Elizabeta Bernjak) marveč malomarna tiskarna.
eR
2
V PRID SLOVENSKIM UČITELJEM
Rada bi se odzvala na nekatere ugotovitve članka Narodnostno šolstvo v Porabju v luči novega zakona o narodnostih na Madžarskem. (Kozneveles 1/1994) Avtorica članka je dr. Elizabeta Bernjak, lektorica Katedre za slovenski jezik in književnost na Visoki pedagoški šoli v Som-botelu.
Spoštovana gospa dr. Bernjak!
Oprostite mi, da si drznem napisati mnenje o vašem prispevku ter ugovarjati nekaterim ugotovitvam, saj ste bili moja profesorica slovenske književnosti in sem vas občudovala zaradi vašega znanja, zaradi obvladanja več jezikov itd.
Ko sem prebrala vaš članek, sem pogledala najprej v lastno ogledalo, potem pa - simbolično - v ogledalo mojega desetletnega šolskega delovanja. Postavila sem si vprašanje, ali smo porabski učitelji zares taki, kot smo po vašem. Ne, jaz si upam trditi, da ne! (Vsaj ne vsi.) Zato bi vas rada seznanila z lastnimi izkušnjami ter napisala nekaj stvari v prid porabskim učiteljem, kljub temu da me niso zaprosili in ničesar ne vedo o tem.
V prispevku pišete"... da imajo otroci v Porabju možnost, da se izobražujejo pri dvojezičnem slovensko- madžarskem pouku, če šola razpolaga z ustreznim kadrom na predmetni stopnji za poučevanje predmetov v obeh jezikih. Ker pa takih kadrov ni dovolj, se porabski učenci izobražujejo pri strokovnih predmetih samo v madžarskem jeziku.
Problem predstavlja tudi jezikovna usposobljenost učiteljev slovenskega jezika, ki vse manj pozornosti polagajo na jezikovno ra-
bo, kakor tudi na pomen porabskega govora. Zato se dogaja, da slovenski starši vpisujejo svoje otroke v enojezično madžarsko šolo v Monoštru."
Prav imate, da je za dvojezični pouk premalo kadrov na šolah. Na gornjese-niški šoli so z dvojezičnim poukom začeli 1985. leta pri predmetih zgodovina in glasbeni pouk (slovensko-madžarsko), spoznavanje narave in okolja (sloven-sko-madžarsko in nem-ško-madžarsko).
Zgodovino in spoznavanje narave sta začela poučevati učitelja, ki sta študij končala na fakulteti v Ljubljani. Tako morata biti jezikovno usposobljena, saj sta profesorja slovenščine pa tudi zgodovine oziroma biologije. Glasbeno vzgojo je poučevala ena najboljših učiteljic, ki precej dobro obvlada slovenski jezik, tako knjižnega kot porabski govor.
Spoštujem njihovo delo, ker so začeli brez izkušenj. Pomoč so dobivali le od lendavske šole, kjer to delo poteka na visoki ravni že petindvajset let. V tistih letih je še večina slovenskih otrok dobro govorila narečje, toda danes, ko govorijo v vsakem razredu le trije, štirje slovensko, je dvojezični pouk skorajda nemogoče izvesti.
Sicer se pa učitelji trudimo, da bi naši otroci čim boljše obvladali knjižni jezik in seveda tudi porab-
ščino. Ta cilj smo si zastavili pri pouku slovenskega jezika kot učnega predmeta. Moramo uvideti, da to delo zahteva od vsakega dobro pripravljenost, permanentno samoizo-braževanje ter diferencirano delo v razredu.
Napisali ste tudi, da"... je treba v prvi vrsti spremeniti učne načrte za slovenski jezik in književno vzgojo pa tudi za zgodovino, kamor je potrebno vključiti učne enote o zgodovini narodnosti in matice.
Enake spremembe naj bi zadevale tudi učne načrte za zemljepis."
Zadnji učni načrt za slovenski jezik je izšel 1976. leta. Med tem časom so pa učbenike večkrat zamenjali. Vprašanje je le to, kako so se dali sestaviti novi učbeniki brez ustreznega učnega načrta. Zato se je lahko zgodilo to, da so zadnji, 1992. leta izdani učbeniki prezahtevni za porabske učence.
To pomeni, da je učitelj velikokrat prepuščen sam sebi pri izbiri snovi. Veliko dodatnega dela zahteva iskanje primernega gradiva iz ustreznega slovenskega časopisja (Ciciban, PIL itd.). Pri tem nam veliko pomaga gospa svetovalka Valerija Perger iz Slovenije. Poskrbela je za razne praktične in koristne učbenike, priročnike in druge knjige, izdane v Slo-veniji. Tako vsi učitelji rabimo dva odlična učbe-
nika z naslovom: Učimo se slovenščino in Veselo v slovenščino. Posveča veliko pozornosti tudi našemu izobraževanju. Vestno in potrpežljivo sodeluje z nami. Pod njenim vodstvom sestavljamo nekateri učitelji novi učni načrt za slovenski jezik, upoštevajoč izkušnje ter današnjo jezikovno situacijo v Porabju.
Kar me je najbolj prizadelo, sta bila naslednja stavka: "Problem predstavlja tudi jezikovna usposobljenost učiteljev slovenskega jezika, ki vse manj pozornosti polagajo na jezikovno rabo, kakor tudi na pomen porabskega govora. Zato se dogaja, da slovenski starši vpisujejo svoje otroke v enojezično madžarsko šolo v Monoštru."
Ta splošna ugotovitev po mojem vseeno ne velja za vse porabske učitelje, posebno ne za tiste, ki dobro govorijo tudi knjižni jezik, ker se ukvarjajo z jezikom več desetletij. Med nami so tudi taki, ki pišejo učbenike za slovenski jezik, zbirajo porabske pravljice, vodijo kulturno-umetniške skupine itd. Vsi se zavedamo, da delamo jezikovne napake v knjižnem jeziku, posebno mi, ki smo študirali ob delu na Katedri za slovenščino v Sombotelu, kjer ste nas poučevali tudi vi. Šibkost naše jezikovne usposobljenosti čutimo vsak dan, ko se pripravljamo na pouk.
Kaj pomeni biti porabski učitelj? (Vsaj zame)
Na eni strani se vestno pripravljati na pouk. Vsak dan pregledujem jezikovna pravila, razširjam svoj besedni zaklad. Pri obravnavi snovi se poslužujem tudi narečja, da bi s tem dokazala svojim učencem, da sta porabščina in knjižni jezik zvrsti istega jezika. Na drugi strani se v
prostem času ukvarjam s slovensko in porabsko kulturo; pripravljam otroke na različna tekmovanja, zbiram porabske običaje in jih postavljam na oder, vodim lutkovno skupino, učimo se igre v narečju ali v knjižnem jeziku, pripravljam otroke na vaške prireditve ali nastope po Sloveniji itd.
In da ne bi govorila le o sebi, naj napišem, da drugi učitelji vodijo pevske zbore ali folkloro. Nekateri pripravljajo vaške prireditve itd. Torej vaša vsesplošna ugotovitev ni prizadela - po mojem - le mene. Prav gotovo so pa med nami tudi taki, za katere veljajo vaše ugotovitve.
Nikakor se pa ne strinjam s tem, da bi nekateri starši zaradi nas, slovenskih učiteljev, vpisovali svoje otroke v enojezično madžarsko šolo v Monošter. Vzroki so nekje drugje. Toda to je lahko snov drugega prispevka. Sicer so pa vrata porabskih šol odprta za vsakega. Dolga leta sprejemamo novinarje, domače in slovenske obiskovalce. Seznanjamo jih z resničnimi problemi in realnimi rezultati. Tudi Vam, ga. Bernjakova, so vrata vseh šol na stežaj odprta, a je že nekaj let od tega, ko ste nas nazadnje obiskali.
Spoštovana gospa dr. Bernjak!
Moram priznati, da je vaše pisanje vplivalo name zelo negativno. V šoli zmeraj rečemo, da je za dobro delo učencev potrebna prava motivacija. Motivacije smo potrebni tudi sami porabski učitelji. Vaš prispevek je tudi motivacija, toda prej negativna kot pozitivna. Vsaj zame.
Klara Fodor
porabska učiteljica, OŠ
Gornji Senik
Porabje, 6. maja 1994
3
SIBILSKE KNJIGE (6)
V naslednjem odlomku povzema Sibila na kratko dogodke iz Nove zaveze in jih okrasi s folklornimi elementi: iz drevesa, ki je po-loženo čez potok Cedron, bodo naredili Kristusov križ - Kristuš ob svojem vstajenju vzame s sabo Abrahama in druge Očake iz limba (predpekla) v ne-besa - skrinjo zaveze odnesejo v Rim.
Znaš, o velki krao, da (je) eto mészto okoli Je-ruzsálema szvéto narodi. Ino de velike csüde csi-nio, i od lüsztvá szvojegá Országa zá szvoje zádo-sztá csinenye med zpo-znáni i za szvoj návuk britkov szmártyov na krizs oszojen boude. Znás, o krao, ka prek po-toká Cedron edno drevo lezsij. Sz tisztoga drevá Mesiási krizs naprávijo i na tisztom on merje. Po nyegovoi szmrti de dos-zta VVárasof i meszt za szvéto imenüvano i dos-ztá dobri del gozpodná bodejo csinili.
Kálvárszki brejg bode szvéti ár na tisztom brejgi de Mesiás goszpoudno-mi Bougi szvoj zsitek go-ri Aldüvo. Zvelicsáni bou-do tiszti lüdjé, steri vu tisztom cajti zsiveli i vörvali bodo, ka sze vu tiszti dnévaj zgodi, gda de Mesiás szmrtjov Wo-juvao ino tiszti, steri návuk Mesiása gorik vzemejo. Dosztá ji bode mántráno i szilnov szmrtjov za imé Mesiása tarpéli bodo. Tiszti dobijo Koro-no Blájzsensztvá i zveli-csánye zádobijo."
Čudežne dogodke ob Kristusovi smrti pripove-duje Sibila po evangeliju sv. Mateja (Mt 27,51-52): "In glej, zagrinjalo v tem-plju sé je pretrgalo na dvoje od vrha do tal, zem-Ija sé je stresla, skale so sé razpočile, grobovi so sé odprli in mnogo teles svet-nikov, ki so bili zaspali, je vstalo."
"Tisztoga czajta bi jasz zseleila zsivéti ino viditi ka sze vu Jeruzsálemi
MESIJA
PISMO IZ SOBOTE
NAŠ NOGOMET
godi. Ár de sze velika csüda goszpodna go-dila, kak je od zacsétka szvejta nej bilo i tiszte velike Dugovanya, stere do sze pri szmrti Mesiása godila. Vu tisztom czajti Szunce potemlei, Meis-zecz szvétloszti ne dá, plamine do pokaie i dosztá z grobov gorik sztáne Mrtvi tejla."
Sibila v svojem pripove-dovanju meša dogodke ob Kristusovem vstajenju in ob sodnem dnevu. Po izro-čilu čakajo očaki (Abra-ham, Izak, Jakob) v limbu (predpeklu, na "robu nebes") na sodni dan. Po Sibili pa očaki že ob Kristusovem vstajenju pridejo v nebesa. Po Svetem pismu ni Mesija tisti, ki premaga hudiča, ampak neki angel, ki ga za tisoč let pribije na verigo: "In videl sem angela, ki ga za tisoč let pribije na verigo: "In videl sem angela, prihajajočega z neba, ki je imel ključ k breznu in veliko verigo v svoji raki. In premaga! je zmaja, staro kačo, ki je hudič in satan ter ga zvezal za tisoč let.” (Raz 20,1-2).
I Sibila právi: Vu tisztom czajti nede Pitanj dén, nego szamo dosztá teilá od mrtvi gori sztáne. Naimre tiszti, sterim je Boug obecsao, ka on Mesiásá na szveit posle, kak je on obecsao Ábra-hami in drügim szvétim ocsákom, steri szo vu kmiczi iimbusa csakali Mesiása. Tiszti od mrtvi gori sztánejo i z-Mesiá-som do vrat pekla do šli, gde Mesiás tiszte steri vu kmiczi csákajo odküpi i vragá na dosztá leit na lancz prikové i nyemi moucs vzeme. Gda sze tou zgodi, téda on szvéte Ocsáke odicseno vö z Iimbusa pelá k tronosi szvoje zmozsnoszti, gdé veszélje i zveiicsánye zádobijo."
"Szvéta poszouda, skri-nya mira bozsega" je svinja božje zaveze. Skrinjo je dal - po Gospodovem na-
vodilu - izdelati Mojzes, v njo pa je položil dve kam-niti tabli z zapovedmi. (Ex 25,8 si.) Skrinjo zaveze so Izraelovi sinovi vedno nosili s sabo. Ko je bila pre-nesena v Davidovo mesto, je postal Jerúzalem "sveto mesto", verska in politična prestolnica izvoljenega Ijudstva. V Salomonovem templju so jo imeli v sve-tišču, za zavesami. Po izročilu je skrita v nekem brlogu in sé najde le na sodni dan. Tako je tudi v Svetem pismu, ko zatrobi sedmi angel: "Tedaj sé je odprlo božje svetišče v nebeški: invidela sejeskrinja njegove zaveze v njegovom svetišču ..." (Raz 11, 19). Ni prišla torej v Rim, kakor pripoveduje Sibila.
"Po szmrti Mesiása pride na Jeruzsálem kaštigo Bozsá, tak da sze Váras porobi i nanikoi pride i tvojá szvéte poszouda, skrinya Mira bozsega, stero szi tij vu czérkev szpravo, tiszto vu Rim odneszéjo i tám do konczá szvetá osz-táne. I Rim bode Fundament Mesiása imenü-váni i Jeruzsálem pride vu oblászt poganov i poganjedo szvéta meisz-ta bole vu méri drzsali, kak lüsztvo izráelszko. Ino do ná tau vörvali, ka je Mesiás eden velki pro-rok büo, steri je od Bogá na zemlou poszláni. Za toga volo do oni nyegov grob i drüga szvéta mes-zta vu postenyei drzsáli i návuk Mesiása de po si-rokom szveiti razglaseni. Dosztá országov i králov té návuk gorik vzeme i za szvéto drzsáli i glászili. Drügá proti tomi návuki gori sztánejo esi de mo-gocse vö sztirati. Boug Mesiás tou nedopiszti, ka bi edná práva vöra doli prišla, naj osztáne do koncza szveita. Zveli-csani bodo tiszti, steri vu szvojem szrczi csiszto zdrzsijo."
Marija Kozar
Od gda več nega Jugoslavije, jugoslovanske nogometne lige več tö nega. Vej smo ranč Slovenci nej dosta velali v toj indašnjoj ligi. Meli smo edno ekipo notri v njej, včasi sé mogouče kakšoj za kakšo leto posrečilo notri biti, tou pa je tö vse. Gnesden so stvari čista načišne. Slovenija je Sama svoja, tak ma svojo državno ligo tö. Šestnajset ekip geste, stere sé za prvo mesto v državi naganjajo za labdo po zelenoj travi.
Kak Povejdano, šestnajset ekip, varašov, takših malo bole vejkših pa geste pet ali šest. Tak v toj našoj ligi gestejo takše ekipe tö, ka so bole z vesnic doma, kak pa z Varaša. Pa te publike tö nega tak, kak bi sé šikalo za državno ligo, največ tri ali štiri jezero. Tak je Sobota tö dobila svojo ekipo, svoj nogometni čapat, stera nosi ime Mura, v prvoj ligi Slovenije. Pa ka nete mislili, ka so nej dobri. Prejšnjo leto so bili tretji pa so skur išli v Evropo, tou leto pa obečavlejo, ka do gvüšno brsali bar v pokali UEFA in tak malo pošnofali Evropo.
Tak, vidite de Sobota, stera ma kakšnih petnajset jezero lidi pa stadijon za štiri jezero lübi-telov nogometa, čakala, ka prijde k njenoj Müri na tekmo kakšen velki klub, steri telko navijačov s sebov prpela, kak jih glij na stadijon leko postaviš. Ali tou je sploj nej važno, glavno je tou, ka mo mi v Evropi. Ške bole pa sé mi vijdi drüga misel, Evropa de prišla k nam in de prajla, probali ste, več sreče drgouč.
Vej Znam, ka do mi marsišteri zamerili, ka tak lagvo pijšen od sobočkoga nogometa, dapa meni je tou vsefküper tak smejšno, ka si nem-ren pomagati. Za vsakšin küjklon sé po Soboti zgüčavlejo samo ške od liblenoga nogometa. Vej je rejsan, ka trbej počakati do tistoga, ka sé rejsan tou zgodi, ka do začali brsati vküper z ovimi boukšimi pa te valiti ali pa kritizejrati. Ali tü pa tan po TV poglednen tej naš nogomet, pa gda poglednen kakšoga drugoga, nekak nem-ren vrvati, ka naš kaj dosta vala.
Zatok, ka je zaj tou fejst popularno, sé zgučavati o nogometi, zaj te moja tašča Regina, trno čedna ženska, o nogometi že malo tö poumni. Zna, ka sé ne srne špilati z rokou pa ka če škejš gvinati, ne smejš zgibiti. Zna tou tö, ka je vsikši čaren moški na igrišči, ka füjčko ma v ustaj, najvekša svinja, pa zna tou tö, ka tiste, ka so nej naši, trbej po nogaj zbrsati.
Ge pa pravin tak, če že majo telko pejnezov tej naši fuzbaleri, naj si vsikši küpi svojo labdo. Te sé več nedo vsi ploudili za edno.
MIKI
Porabje, 6. maja 1994
4
BI RADI RADIO?
SPORAZUM O ZRAČNEM PROMETU
Delegaciji Slovenije in Hrvaške sta na Otočcu uskladili in parafirali besedilo sporazuma o rednem zračnem prometu med državama. Sporazum je pravna osnova za redni letalski promet med državama.
VIŠJE CENE
Cene izdelkov v skupini blaga so prispevale k rasti cen življenjskih potrebščin v marcu. Povišale so se za 1,7 odstotka. Najbolj so se podražili hrana, tobak in pijače, obutev in obleka ter kultura.
PODELILI
PLEČNIKOVA
ODLIČJA
V	Narodni galeriji v Ljubljani so iz Sklada arhitekta Jožeta Plečnika podelili odličja za letošnje leto. Plečnikovo medaljo so prejeli prof. Dušan Ogrin za knjigo Vrtna umetnost sveta in arhitekta Vesna in Matej Vozlič za ureditev talnih površin Cankarjevega nabrežja v Ljubljani.
SREČANJE
SOCIOLOGOV
V	Portorožu so se srečali slovenski sociologi. Tema plenarne razprave je bila Slovenija med evropskim centrom in periferijo. Pogovarjali so se tudi o prihodnosti avtonomnega povezovanja v prostoru, družini v Sloveniji, sindikatih in ne-korporativizmu ter o identiteti sociologije na trgu.
DAN UPORA PROTI OKUPATORJU IN PRVI MAJ
Ob praznikih, dnevu upora proti okupatorju in prvem maju, so v več slovenskih mestih pripravili prireditve in spominske slovesnosti. Osrednja slovesnost je bila seveda v Ljubljani.
Radio? Radi!
Pred 15-imi lejtami je ge-neralni sekretar Demokra-tične zveze južnih Slova-nov na Madžarskem Mišo Mandič pito Marijo Kozar pa mene, če bi mela volau pripravlati slovenski program na györskom radioni. Duplanskosva bila Vesela zvolo te mogaučnosti. Prvo: nej dugo sva prišla domau s petlejtnoga štu-dija na Ijubljanski univerzi, gde sva skončala svoje šaule, pa sam eške samo ge daubo slüžbo (Kak Vogrski novinar pri vogrskaj novinaj Vas Népe!) Po drügom tali: strašno sva sé radüvala, ka mo v našoj rejči leko gučali pa spejvali po radioni. Tistoga ipa smo samo en mali kotiček meli v slovenščini v Narod-naj novinaj.
Istina, ka 15 minut vsikši drugi keden nej dosta bilau, depa nika don. S trno velkov volauv sva začnila tau delo. Na paperi je najprva bila honorarna urednica Marija Kozar. Dali so nam eden stari magneto-fon, pa s tistim sva začnila oditi po našaj vesnicaj. Ena paut iz Sombotela -gde smo od tistoga mau doma - na Verico pa Ritkarovec s cugom pa busom je buma en cejli den trpejla. Tau je trüdno delo bilau, depa sé je splačalo. Dosta cajta smo bili s porabskimi, slovenskimi lidami. Dosta vse smo si leko zbrali za naš, kak müšin rep kratek slovenski rad i j -ski program.
Na začetki smo v velkoj nevoli bili, ka smo muziko tö nej trnok meli. Vse svoje gramofonske plošče, štere sva si kipüvat v Ljubljani kak študenta, sva znosila v študio. Leko si brodite, ka sva je v 15 lejtaj vse tö sfun-dala. Baja je bila, ka smo meli zvekšoga samo narodne zabavno muziko: Av-senike, Slaka, Kovače pa takše, štere našo lüstvo ra-
do má, depa včasi pa bi don z veseldjom poslüšali kaj domanjoga tö. Drügo mi nej ostalo, ka kak pravi harmonikarskiamater, šteri sé je sam od seba fčiiu nika igrati na fude, sam si ene sposaudo od vogrskoga novinarskoga prijatela, doj seu pred mikrofon, pa začno štrlünckati. (Sirmau-čki poslüšala, kakše kaštige vse so je dosegle! No, za eno ali dvej leti sam te tau mojo zbirko Porabski pesmi lepau doj z magne-tofona zbriso. Padarge pravijo, ka od tistoga mau prej več nega telko Porab-
vogrski, ka s pau vörno oddajo sam don nej mogo en cejli keden peckati.
Brez nostalgije morem povedati, tc naš slovenski radijski program sam s trno velkim veseldjom, da ne pravim, s preveč velko lübeznijo vküper postavlo. Zato, ka sam vüdo, ka ga naši lidgé vsigder bole radi poslüšajo. Če rejsan, so nam Sprvoga ništarni nej steli zavüpati. Kak če bi sé nika bodjali. Kak če bi mislili, ka smo mi nikši "Titovi špijoni". Gda so za en cajt videli, ka mi nika drügo ne-škemo, liki samo tau, ka
Gospod Milan Kučan daje izjavo slovenski oddaji na Radiu Györ
Foto: FíJip Matko
cov, šteri bi sé taužili, ka je strašno vüje bolijo.)
Na začetki sé je Marija vsakšo paut mogla v 100 kilomejtarov dalečnji Györ pelati, gde so vküper postavili program. (Gyórje povejmo od Gorenjoga Sini-ka več kak 200 kilomejtarov daleč.) 1981-oga leta sam te uredniško delo ge prejk vzöu. Te že vsikši keden 15 minut, od 1984-oga pa 30 minut. Ge sam več nej büu honorarni delavec, liki sem büu v slüžbi pri Madžarskom radioni, kam je valou Gyórski študio tö. Mojo delo je malo skor takšo bilau, kak koratovo živlenje: en cajt v mlaki pod vodauv, drügo paut pa vanej na lufti. Zdaj sam delo vogrske programe, Zdaj slovenske. Na žalost, dosta več sam mogo delati
naj bi sé leko v našoj ma-ternoj rejči pogučavali, pa poslüšali naše mile pa Vesele pesmi, te so mérni gratali. Dosta ji je bilau takši, šteri so za našoga programa volo nej k kejsnoj, velkoj meši šli, liki na rano. Takšoga poslüšala smo tö meli, šteri je materi, gda sta šla v cerkev, "zlažo" (no, tau do urednikom slovenske oddaje v pekli tö cuj drügam grejam šteli!), ka je prej nika doma pozabo, samo da nas leko do konca poslüša. Dvej velki kišti puno pisme pa karte mam od naši vörni poslu-šalcov.
No, meli smo lagve gne-ve tö. Zato, ka smo sé v tistaj, lejpaj partijskaj cajtaj vüpali bole kritično tö gučati, so nas tü pa tam gorzglasili: na ministerstvi,
na partiji, na radioni. Gda je na Gorenjom Siniki brv več kednauv ali mejsecov v potauki ležala, lüstvo pa je moglo nutri v potok, po tistom pa vökoracati, smo Večkrat kritizirali dolen-jesinčarsko občino, te so nas pa zdravan na bo-rovijo steli vlejčti. Baug jim odpüsti! (Vüpam, ka tau do mi pa v pekli med moje dobre dele šteli. Kritizira-nje tö, pa odpüščenjé tö.)
Prva vekša nevola z našo slovensko oddajo sé je te zgodila, gda so s paul edenajste na pau deseto prejk djali naš cajt. (Te so dosta mejstaj meše!) S tem smo zgibili nej malo poslušalcov. Eške vekša baja pa sé je zgodila, ka so nam 1992-oga leta vkraj vzeli srednji val. (Nej samo slovenski oddaji, liki cej-lomi regionalnomi študioni Gyor). Lidgé v Porabji pa nemajo takše radione, na šteraj bi büu takzvani vzhodni UKV (66-74 Mhz-öv). Zdaj nas dosta menje lüdi poslüša, kak prva. Vuj-znili smo sé, kak Talanin pes, gda je led djo, pa je mislo, ka žujco gej.
Po političnaj spremem-baj smo mislili, ka de vsigder baukše, dosta več cajta dobimo na radioni ptt. Madžari v Pomurji majo na den več vör radijskoga sporeda, nam so pa eške z naše pau vöre pet minut (!) tö vkradnili. Zdaj mamo 25 minut. Na keden!... Že smo lepau nutri navčili našoga 13 lejt staroga sina, Dušana tö, šteri že od tretjoga leta mau slovenski pripovejda svoje verse, pripovejst! za mlajše. Drü-žinski radio, ka ga ena družina pripravla.
Samo naj naslednje nede ovak tö drüžinski radio. Takši, šteroga samo ena družina poslüša!
RADI BI RADIO!!!
Francek
Porabje, 6. maja 1994
5
DVERA ZASÜNI, IZ DJUMLA PA VZEMI SRP
Etak so Margiti Sepeši prajli pred dosti lejtami v Sakalauvci njena tašča, gda so sé pripravlali na žetvo. Margita je rodjena z Gorenjoga Senika, 1957. leta, 19 lejt stara je prišla za snejo v Sakalauvce. Ka so njej tisti den tašča skomen-dérali, je nej dosta razmejla, samo gda si je malo premišlavala, je vönajšla, ka ščejo mati. Tau sé je pa zatok leko Zgodilo, ka Porabski Slovenci - kakoli nas je malo - kelko vesi, telko fele gočimo. No, tau zatok ne znamenüje, da bi sé nej razmeli. Tau samo tau znamenüje, da od vesi do vesi nistarne reči ovak pravimo.
Margito Sepeši sem gorpo-liskala v Sakalauvci v njenoj lepoj iži, gde je na gnes že samo Sama. Ona je v tom rami “držina". Vsi njeni so odišli. Največ ji je navöke odišlo. Ednoga sina ma, on žive v Monoštri s svojo držino. Mož, tašča, tri mejsece star mali pojep so go navöke povrgli. Kak šegau mamo prajti, eden človek dosta more zadobiti pa partrpati. Margiti je tau zadosta dano bilau. Živeti je pa mujs tadala. Margita vse napravi za tau, aj bi sé z dobrim srcom spominjala na svoje, dapa žive svoj Žitek tadala.
Margita, guči mi nika od svoje mladost!. Kak je bilau na Gorenjom Seniki tačas si nej prišla v Sakalauvce?
“Z moje generacije bi sploj doste lüdi leko tak začnilo svojo “zgodovino", kak mo ti prpovejdala. Pa itak. Tak mis-lim, ta Zgodba je moja. Tak je bilau, ka sam sé narodila v velko držino. Med sedmimi mlajši sam bila tretja, pa če tau tü vcuj zračunaš, ka sam sé 1938. leta narodila, te moreš znati, ka me je čakalo. Sploj pa zatok, ka so sé za menov eške štirge mlajši narodili. Gda sam vösprajla osem klasov, sam v Sombotel prišla v srednjo šaulo. Samo edno leto sam vösprajla, l zatok, ka sam betežna gratala. Gda sam ozdravila, naj-i starejši brat je k sodakom üšo, Oča v špitala, etak - do-l ma so eške mali mlajši bili - so name nej mogli šolarivati. Etak sam üšla na granico delat, kak dosti moji vrstnikov."
Kak je tistoga reda šlau na Gorenjom Seniki?
"Tau ranč ne spominjaj. Strašna lejta so bila. Kak deca smo sé vsakši den na tau Pre-
büdo, ka smo čüli, da so toga ali tistoga odpelali z vesi. Tak na üro je šlau, ka so pri našoj iži steli pregraditi ves, nas so pa steli v mlin pelati, ka bi tam meli dom. Ves je na srečo prauto stanila. Mi smo na granici delali, flanco smo sadili, tisto je rosag plačo. Tau je vse za granice volo bilau. Kakoli sé
je godilo, mi smo tam veselo delali, smo spejvali. Ge sam tam spoznala lejpe slovenske pesmi, ka so dekle spejvale. Nigdar ne pozabim Pekovsko Ano pa Žužkino Micko, kak sta strašno lepo spejvale."
Gnesden si članica pevskega zbora na Gorenjom Seniki. Rada spejvaš?
"Sploj-sploj rada. Eške sam v šaulo ojdla, gda sam bila članica šolskogá pevskega zbora, istina ka smo tistoga reda najbole Vogrski mogli spejvati. Najlepše mi je bilau, ka sam kak šaularca v cerkvi leko spejvala. Gospod Kühar so nas tista lejta vküpposta-vili, gda so kantora vözapo-vedli iz cirkvi. Mi, šaulska deca smo vsakši den šli v cirkev popejvat. Ne morem povedati, kakšo veselje je tau bilau nam."
Prajla si, ka si mogla Sombotelsko šaulo tam njati zavolo slüža. Samo si na granici delala ali indrik tü?
"Na granici sam par mejsecov delala. Po tistim sam prišla v kosino fabriko v Varaš. Tam sam delala do penzije. Tam sem spoznala svojga moža. Njega sam že pred 12. lejtami zgübila."
Kosino fabriko dobro poznam pa Znam, ka sé je tam težko delalo, ka je nej ranč za ženske. Ka si ti tam delala?
"Na mašinaj sam delala, z železom sam delala. Istina je, ka je tau delo nej trnok za
žensko. Nišče pa bole ne zna, kak ti, ka si ranč tak delala v takšoj mesti kak ge, samo nej tak dugo. Kakoli žmetno je bilau mojo delo, ge sam vödjala. Naša generacija je že takša."
Margita, kak si pa tüj v Sakalauvci živela? Tü si tü spejvala?
'Tak ti morem povedati, ka sam ge tüj - kak sam priliko mejla - pri vsakšoj deli vcuj bila, gde sé je kaj godilo. Dugo sam spejvala v cirkvi, vsepovsedik sem navzauča bila, če so kaj naprajli v vesi. Za me je sploj lepau bilau, gda smo imeli tekmovanje (verseny) v popejvanju. Te smo sé tü v vesi vsi genili, steri smo radi meli pesem. Tisto je lepau bilau. Ali pa, gda smo ojdli v Koszeg s Časar Ferinom pa z Margito Makoš."
Tebe vsakši tak pozna, ka si Vesela ženska. Kak ti Sama sebe ceniš?
"Že sem ti povejdla, ka sam ojdla v Somboteli v srednjo šaulo. Tam sam tü nej med tistimi bila, stere so dobre, tije dekle bile. Nigdar ne pozabim, gda smo iz internata
vnoči vöodskočili, šli smo čre-šnje kradnit. Nej smo lepše naprajte te tü nej, gda smo vpamet zele, ka v sausedni zidini apatice gestejo. Vnoči smo vkradnile njigvi gvant (obleko), smo sé gor oblečale za apatice pa smo tak po gan-ki lejtale. Za tau moraš nikši korajž meti. Mene je tau nej falilo, kakoli ka smo štraf tü dobile za tau, zatok, ka so nas napazili. Nam, veselim dek-lam je tau tü nika nej bilau. Štraf je biu tau, ka smo mogle v künji krupline lüpati. Dapate smo tü nej dobre ostanilo. Na eden minut, če so vkraj poglednili, smo že vkradnile
nika dobroga. Etak je pa štraf sploj "slatek" biu. No, tau veselje eške gnes v sebi nosim. Tak mislim, svoje britke minute, ka sam doživela, bi ovak nej mogla skauz sprajti."
Si članica gorenjeseničkoga pevskega zbora. Zakoj sé trüdiš vsakši petek iz Sakalauvec do Gorenjoga Senika na probe pa na nas-taupe?
“Strašno sé mi vidi. Če sé včasin rejsan žmetno navčimo nistarne pesmi, dapa gda sé pa navčimo, te več tisto nigdar od nas ne vzeme nikša mauč nej. Takše pesmi je pa vsakši den več. Nejga lepšoga na svejti.”
Ovak kaj tü Odiš na Gorenji Senik? Kak sé tam čütiš?
“Dosta Odim na Gorenji Senik. Tam mi živeta dva brata pa dvej sestri. Zvün nji me eške gnesden vsakši pozna pa pozdravla. Vekšo veselje človek ne more sebi želeti."
Če bi Zdaj mlada postane, pa bi ti znauva trbelo začniti, ka bi naprajla?
“Nika dosta ovak nej, kak sam naprajla. Dobro bi bilau,
če bi sé leko včila, kak so že meli priliko moji bratovge pa sestre, ovak sam pa bila zadovolna z zakonom, z lüst-von v Sakalauvci. Vcuj sam sé vzela k njigvom guči. Zdaj že vejm, kaje djümlaškedenj, srp pa kosica. Tau je istina, ka če bi leko znauve začnila, tr-plenje, ka sam skauz üšla, bi leko vöostalo. Itak tak mislim, s tejm vred je lejpo bilau pa je lejpo, kakoli je sam biti nej léko. Ranč zatok rada mam svojo drugo držino, pevski zbor pa svoje dobre lüdi."
I. Barber
KDO JE NAJBOLJ (NAJMANJ) POPULAREN MED MADŽARSKIMI POLITIKI?
Po podatkih Sonda Ip-sos-a je v zadnjem času malo sprememb na lestvici popularnih politikov. Po raziskavah iz konca aprila je najbolj priljubljen politik še zmeraj predsednik države Arpad Goncz. Njemu sledita Gyula Horn, predsednik socialistov (nekdanji zunanji minister Madžarske) ter Gabor Fodor, nekoč znani politik mladih demokratov, trenutno neodvisni poslanski kandidat s podporo stranke Svobodni demokrati. Na četrtem mestu je Gabor Kuncze, ministrski kandidat svobodnih demokratov, ki je v zadnjih nekaj tednih zelo uspešno napredoval po lestvici.
Najmanj priljubljeni politiki so Gyula Thiirmer, predsednik marksistične Delavske stranke, Istvan Csu-rka, voditelj stranke Madžarsko življenje in resnica ter Jozsef Torgyan, predsednik malih posestnikov.
KOLIKO BREZPOSELNIH JE PRI NAS?
Po uradnih podatkih je na Madžarskem 617 tisoč brezposelnih, ki so v evidenci Urada za zaposlovanje. Predstavnik socialistov je pred kratkim izjavil, da je ta številka približno 1.200 tisoč, kajti v evidenci urada so le tisti, ki dobivajo od urada podporo za brezposelne. Približno 300 tisoč je takih, ki te podpore ne dobivajo več, temveč dobivajo socialno pomoč od občin.
Približno 250 tisoč je pa takih, ki nikoli niso bili zaposleni.
SREČANJE
MANJŠINSKIH
RECITATORJEV
30. aprila so priredili v Va-cratotu, vasi blizu Budimpešte, tekmovanje manjšinskih učencev v recitiranju. Tekmovanje je razpisal oddelek za kulturo Narodnostnega inštituta. Slovence so predstavljali učenci z Gornjega Senika in Monoštra.
Ženske pevke 1.1972
Porabje, 6. maja 1994
6
SLOVENSKI ŠPORT
MRAVLJETOV PODVIG
Slovenska smučarska sezona se je letos končala tragično. Potem ko se je vračala iz Maribora, kjer so se na smučarskem plesu umetniki belih strmin poslavljali od uspešne "bronaste" sezone, je 19-letna Lea Ribarič s svojim Renaultom zaradi prevelike hitrosti zletela s ceste. Mladi Škofjeločanki ni bilo več pomoči, lažje pa se je ranila tudi njena kolegica iz reprezentance Mojca Suhadolc.
Lea Ribarič, mlada obetavna smukačica in super-slalomistka, je imela v tej sezoni že veliko smole, saj zaradi poškodbe, ki jo je staknila lani decembra na državnem prvenstvu na Krvavcu, ni mogla nastopati na tekmovanjih. Črna serija slovenskih smučarjev se tako nadaljuje. Pred leti se je v prometni nesreči smrtno poškodoval Jože Kuralt, Rok Petrovič, uspešen slalomist, ki je že končal kariero, se je smrtno ponesrečil pri potapljanju, lani pa je srce odpovedalo uspešnemu trenerju Alešu Gartnerju.
Toliko o žalostnih rečeh. Beseda dve o aktualnem v slovenskem športu. Ker smo prejšnjič nekaj več pisali o gimnastiki, tokrat začnimo z vestjo iz Brisbane v Avstraliji. 20 let po Miru Cerarju je Aljažu Peganu uspelo, da se je kot prvi slovenski telovadec uvrstil v enega od finalnih nastopov na svetovnih prvenstvih. Po predtekmovanju je bil celo na prvem mestu, v finalu tekmovanja na drogu pa je končal na 6. mestu. Kot kaže, je teža trenutka opravila svoje.
Mladi Ljubljančan je brezhibno izvedel svojo izvirno prvino na tem orodju, nato pa se je nekoliko zmedel in izpustil kombinacijo zaporednih spustov, pa tudi seskok mu ni najbolje uspel, tako da so sanje o medalji splavale po vodi. Kljub temu pa je že ta uvrstitev velik uspeh in lahko upamo, da se slovenska gimnastika počasi in vztrajno vrača na pozicije, ki jih je imela v času Štuklja ali
Cerarja.
Ste že kdaj slišali za ul-tramaraton? To je maraton in še veliko več, saj gre za ekstremno dolge razdalje in hkrati napore, ki potiskajo meje človeške vzdržljivosti v neslutene razsežnosti. Začetek te discipline sega v daljno leto 1874, ko so v Angliji organizirali prvi šestdnevni tek. Kljub svoji ekstremnosti se je ultramaraton z leti vsebolj uveljavljal in danes lahko govorimo že o pravi poplavi ultramaratonskih tekov, predvsem v Evropi, ZDA in Avstraliji.
Eden uspešnejših svetovnih ultramaratoncev je tu-
di 40- letni Dušan Mravlje iz Kranja, ki je med drugim zmagal v Avstraliji na najdaljšem cestnem teku na svetu, na 1016 kilometrov dolgi progi od Sydneya do Melbourna. Prvo mesto je osvojil tudi na evropskem pokalu v teku na 24 ur in na najdaljšem enodnevnem teku, 254 kilometrov od Cagliarija do Sasarija.
Dušan Mravlje je pričel teči sorazmerno pozno, pred 15. leti pri vojakih, po-
tem ko je končal študij strojništva in se je zaposlil. Tek ga je čisto prevzel, tako da dnevno preteče 20-30 kilometrov in kljub temu živi normalno življenje.
Slovenski ultramaratonec, ki že vrsto let potiska meje človekove vzdržljivosti do neslutenih razsežnosti, se je torej uveljavil na najtežjih tekih po svetu in v Evropi. Lani je uspel preteči Slovenijo po dolgem in po čez, zdaj pa se je lotil novega izziva. 27. aprila je začel s 1100- kilometrskim tekom ob mejah Slovenije. Štartal je v Dobovi (kjer naj bi bil tudi cilj, in sicer 8. maja), pot ga je potem vodila do Prekmurja, ob avstrijski meji do Koroške, čez Kamniške planine, do Gorenjske, od tam v Novo Gorico in Portorož, potem pa preko Dolenjske in Bele krajine spet na začetek poti. Kako se je ta največji Mravljetov podvig v Sloveniji končal, pa v naslednjem Porabju.
Silva E5ry
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI
vsako drugo soboto ob 9.40 na ii programu madžarske televizije
Naslednja oddaja bo 7. maja 1994
NAŠE PESMI (73)
KRANCI, ROVANCI
Kranci, Rovanci na vojske so šli, lejpi slobod od doma so vzéli, milo zdihujejo, Žalostno pojejo, vsaki od daleč nazaj sé zgledi.
Bratec prelübleni slobod je s tebom, sestra prelüblena podaj nam roko, fanti so pisali Žalostno pismico,
Oča ino mati vaš sin vam merjé.
Dvajstoga oktoubra okouli pounouči, pri njem v špitalaj svejča gori, milo zdihujejo, Žalostno pojejo, vsaki od daleč nazaj sé zgledi.
Oča i mati sta žalostniva bila, hitro na cintor prebežala sta, starši ta Prišli so, malo zamüdli so, vsaki na svoj stran pokleknola sta.
Gorenji Sinik -mkm-
ČESTITAMO
Gnes je den pozdravleni od gospod VJLKO NOVAKA. Dosta dobra njem žalejm, srebro, žlato več, kak pfejv.
Hišni vert, htšni gospodar, ki je pogfavar vinske gore, vinske dole, pükšo, safolo gorpotegne: "Mer kfščanski!
Valen bojdi Jezoš, Kristošf Valen bojdi Jezoš, Kristošf
S porabsko korino i pesmijo želi gospaudi Vilko Novaki za njini 85. rojstni den dosta zdravdje
UREDNIŠTVO PORABJA
Porabje, 6. maja 1994

OTROŠKI SVET
KA JE TAU?
Kak sé zové
na Gorenjon Siniki.... na Dolenjon Siniki....
v Ritkarovci.........
na Verici............
v Števanovci.........
v Andovci............
v Slovenskoj vesi....
v Sakalauvci.........
Kak so nücali........
BICIKLIN PA PES
Zdaj vam vöovadim, kak sam ge nesrečen.
Sploj rad sé vozim z biciklinom. Pridem domau s šaule pa že sédem na biciklin. En den Vidim, ka mi je kolau cejlak dojpistilo. Razmeto sam kolau, napumpo gumi, djau sam ga v vodau. Gumi je biu prlüknjen na več mestaj.
Nejga drugo, kak küpiti nauvoga. S padašom sva pejški šla v Slovensko ves. Gnauk sé je samo en velki pes postano pred naja. Nej naja püsto tadale, lajo je, kak če bi ma mujs bilau. Ka va pa Zdaj? Ne smejva va pokazati, kak sé bogiva. Zatau sam naglo skočo pa zakričo. No, Zdaj sé je pa 'Völki gospod" tak zbojo, ka je odleto pa samo od daleč lajo nazaj.
Gumi san daubo, vala Baugi. Veselo sem üšo domau. Brž sam Sto prmeniti gumi. Samo, ka sam v sili s klejčami na dvaujoj mesti prlüknjo nauvi gumi. Bil sam tak čemeren nase, ka sam več nika nej mogo.
Proso sam očo, aj mi ga zakeli. On mi je pokazo, kak sé tau dela.
Tak man ške gnesden dober biciklin.
Tomaž Fartek OŠ Gornji Senik
Prva majska nedelja e namenjena mate--am. Namesto šopka cvetlic jim poklanja-no šopek spisov njihovih otrok. Poslali so nam jih učenci 5. in 6. razreda OŠ Gornji Senik.
Moja mama
Moja mama se imenuje Valerija Bajzek. Stara je 37 let. Ima rjave ase in modre oči. Ni preveč visoka, prej malo okrogla.
Pri deluje zelo pridna. Ko pride domov iz službe, se malo spočije in nadaljuje z domačim delom. Po večerih rada gleda oddaje po televiziji, bere časopis, se igra in pogovarja z mano. Zelo potrpežljiva n skrbna mati je. Družinske probleme hitro in enostavno reši. Rada pomaga komurkoli. Delo jo veseli.
Imam jo zelo, zelo ra-pa. Hvala Bogu, da Imam tako mamico.
Anastazija Bajzek
Kakšna je moja mati
Moja mati je bila kmečki otrok. Samo eno leto je hodila v vrtec, preden je šla v osnovno šolo. Tam se je naučila madžarščino. Imenuje se Elizabeta Čuk. Črne lase ima in zelene oči. Dobrodušna je in tudi lepa.
Je precej visoka, zato ji obleke lepo pristojijo. Stara je 35 let. Po poklicu je šivilja.
Ima nas zelo rada. Poje z nami, se uči z nami. Kuha, peče in pospravlja.
Zelo smo ji hvaležni in ji čestitamo za materinski dan.
Hajnalka Škaper
Zakoj imam rad mamico
Ge tak mislim, ka vi to tak radi mate svojo mamo kak ge. Ge zatok
mam mamo rad, ka je ona najbola flajsna v dr-žini. Ona pere, ona kuha, ona naredi vsakšo delo v kunji. Gda san mali biu, ona me je ranila, ona je mejla skrp "lagvoga pojba". Te la-gvi pojep sam biu ge. Dostakrat si brodim, kak bi ji leko njeno do-brauto nazaj zaslužo.
Tomaž Fartek
Kakšna je moja mati?
Moji mami je ime Marija Gyeček. Ima črne lase in rjave oči. Zelo lepa je. Velikokrat mi pomaga pri domači nalogi, jaz ji to vrnem pri kakšnem opravku.
Zelo rada posluša radio in gleda televizijo. Dobro kuha in peče.
Zelo rad jo imam, ker je vedno dobre volje.
Žolt Labric
Najprej je sama tema, najprej je velik nič, potlej je majcena deklica in iz nje ljubek deklič.
Iz njega mamica zraste, a raste dolgo in mnogo let, potem pa je to kar naenkrat in jaz pridem na svet.
Iz mamice zraste mama bogvekdaj, kar nekega dne, ko še sama ne ve, da ji pada prvi sneg na lase.
Ko jaz odrastem, raste mama počasi nazaj, dokler babica ne postane in pride z vnuki v raj.
(Tone Pavček: Kako raste mama)
MAMICAM
Porabje, 6. maja 1994
NIKA ZA SMEJ
ŠČIPANJE
Naša Micka inda svejta po varašaj slüžila pri gospaudaj. Ona je mejla posebno sobo, edno malo lüknjo. Eden zran-jek gorstane pa vpamet ze-ma, ka je vse vküpzoščipana, buje so jo prejk mele. Začne sé gospej taužiti pa kaže ple-če, vse vküpzoščipane. Gospa pa Zdaj etak pravi: "Zdaj sé taužiš. Vej včara, gda te je Poštaš ščipno, te si sé nej taužila."
NAJUGODNEJŠA MENJAVA TUJE VALUTE
NEJ VSEEDNO, KAK JE NAVČENI
Eden človek s Pešta v Števanovce prišo svojo žlato poglednit pa malo počivat. Pri rami so meli konja. Etognauk je gazda vprego konja, Peštar sé je tü gor proso na kočüj, on bi sé tü malo rad pelo v Varaš. Etak de ma cajt tü bola üšo. Gda sé šketa odpelati, konj za cejli svejt neške z mest tijti. Strašno dosta ga že trucata, eške bič tü naprej pride, dapa naš konj nej naprej pa nej nazaj. Gazda Zdaj etak pravi
Peštari: "Padaš, boj tak dober, staupi doj s kočüja, idi naprej k konji pa nistarne stopaje napravi z njim."
No, Peštar sé doj zavleče, vcuj stane na drügoj strani k konji pa začne stapati. Čüda, konj je tü začno vlejčti kočüj. Zdaj Peštar vkraj staupi od konja, gor sé zavleče na kočüj pa pita gazdana: “Kak je pa tau? Ka tau znamenüje?”
Naš gazda pa Zdaj etak pravi: "Vejš, moj padaš, tau je tak, kak je konj navčeni. Pred tejn je furt eden günec biu vcuj prežani k njemi."
I. Barber
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970
Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4,
69000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993 sé časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih sé plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).