115 DELANJE ROMANA 2 Saša Vuga DELANJE ROMANA 2 (Na rožnatem hrbtu faronike,* izpiski s koledarja) Most na Soči, nedelja, 5. julij 1998 Ni hujšega, kot je neumen pes. Moje ljube prijateljice, mlakarice, užaljeno molčijo spodaj kraj Soče, Idrijce. Noč mehka. Nič zagatna. Žametna. Tenko pocukrana s kristalci zvezd. Ni hujšega, kot je neumen pes - morda neumen človek? Telebanasti Testenčev skotenec je začel rigati natanko ob enajstih snoči. Ura je štiri: Cmokasto me klofuta čez reko sem. Z odmevom. Ali mu privoščim konjederca! Ali prgišče šiber v rep! Kako že pišejo: Gospodarja sodiš po psu - psa po gospodarju. Ker bom uredniku šele po 15. avgustu prinesel rokopis, mu za Program MK 1999 pošljem tole: NA ROŽNATEM HRBTU FARONIKE - v vasi ob reki naj bi sezidali kar mogočen zvonik. Pišemo leto 1612. Prek dežele praskajo nesrečnosti, ki so nam znane (tudi) iz Rutarjeve Zgodovine - od čedajskega kapitlja do kobilic. Od čednih del hrvaških plačancev do lakote. Od turškega novačenja do zglednih bratovščin s prelepimi relikvijami. Na pragu je nič ko tridesetletna vojna. Vse to bi nekam šlo - z omenjenim zvonikom pa ne gre. Na lepem se j>rižene, morda jih je spodbadala usoda, krdelce kalabreških (!) bosopetcev. Sest jih je obakraj slepega opata na osliču. Vrinejo se, ko da so zasedli vas. Poprimejo, da je veselje. Sicer izrinejo domačega plebana: Zato pa se zvonik odžene kot po čudežu v nebo. Opat si v samogovoru rad zamomlja, kako Gospod kdaj uporabi zlo za dobra dela. Vendar - od kod na lepem toliko vsakršnih skrivnosti? Tako čez mero hudih hudodelstev? Pa čudna smrt menihov navsezadnje? Z oslepelim starcem vred: Ko da bi šlo za kazen? Kakšno, no! Mar se zvonik ni vzpel kot kamnata priprošnja pod oblak - vse do petnajstega, se reče, zadnjega poglavja. To se odvrti sred mokre zimske polnoči. Z nič manj usodno letnico 1916. V zvoniku - za mogočnim zidom. Romanova nevsakdanjost sta izvirna, domiselna dramaturgija fabule. In enkratna. Premišljena. Vsemu zvesto * Roman bo letos izšel pri MK v Ljubljani. V DELAVNI! C O S E M S V O J O Z R L Saša Vuga 116 prilagojena jezik. Torej slog. Vrag: Če ga ne hvalijo, se sam! Recimo na 150 straneh. Most na Soči, sreda-četrtek, z 12. na 13. junij 1996 Zakaj Francozi tako radi poudarjajo, da je Lope de Vega umrl z besedo: Dante me je zmeraj dolgočasil! Labodi - kakšni prdihi! Z Ljudmilo šla pod večer na sprehod ob Soči. Proti Modreju. Tam bedijo. Smešni baroni! Se občudujejo na sinji vodni gladini - pihajo pa napadalno kot razdražen modras! Tudi srepijo po modrasje. Hudobno. Kaj je bilo Cajkovskemu, da je vzel te do konca neinteligentne nočne posode za svoje Jezero - ne moreva naprej: Vse je podrekano od teh jerbasov iz smetane. Sladkorja. In (svoje dni za inštitutke) bojda pornografskega vratu. Gos je v primerjavi z njimi, naju pouči V. B., čebelar: Univerzitetni profesor! Krog polnoči začel novi roman. Čudež - po trenutku mi, hkrati, padla naslov, Na rožnatem hrbtu faronike! In Hieronvmus Bosch s Triptihom skušnjav 1505! Detajl: Babnica in vampast, rilčast ded, ta ima nekakšno zakajeno laterno vrh dolge rakle, sedita okobal na hrbtu velike ribe. Nosi ju kam? Ne vem. Nikamor. Podoba kot nalašč za na platnico natanko tega romana! Stopim na balkon. Pogledam krog in krog skoz noč - komu naj se zahvalim za darilca, ki mi kot spod novoletnega drevesca cepajo iz te teme? Ondan Menart ljubeznivo poslal kopijo iz knjige Von Krieg und Kriegsvolk (Max Schoenowsky, Dunaj, 1913). Za pokušino: Oni, na katerega soldat strelja, ne sme biti samo zvezan in privezan na kol, temveč pribit - saj bi vrv medtem že lahko sprhnela! Moje vprašanje: Pribit po Kristovo? Skoz kosti in meso? Jah, očarljivi čas. Do kam s podobnimi lepo-tijami v romanu (ki ga bodo kajpak spet imeli za zgodovinskega) - na primer na Kozlovem robu, ko sred gostije na odprtem in pred škofovimi usti za-tolčejo revnega, pokončnega Mataiurtza? Okus, in kot po navadi: Tehtanje z mezincem! Mera-kot zmeraj! Bolj primernega kompasa ni. Opoldne telefon iz Ljubljane. M.V. Dolgčas. In obvezna šala: O zimskem svitu se v Črni gori srečata premražena vrabca: Kako si mi, sokole? Ampak zakaj v Črni gori? Celovec, petek, 20. september 1996 Torej starec, ki se nesramno vrinjal - kot radijski valovi v poslušani spored, ko pisal Opomin k čuječnosti. Slepi videč? Gradbenik ali kako - obraz kot iz prstenih žuljev. Oči mlečno modre? Obiskoval me je. Vdiral iz me-gličastega. Romanesknega. Se nenapisanega teksta. Dišal po metafori. Blizu Krtovemu kralju. Nadležen! Me motil! Odganjal ga tako, da ga metal v kole- 117 DELANJE ROMANA 2 dar. Kot v hladilnik. No, zdaj sva tu: Ta oslepljeni erudit! Prebrisani - opati Skrivnost na dveh nogah. Treba mu bo (in krdelu) poiskati le (ne poiskano prehudo) zgodbo. Spet mi je, saj ne verjamem, kot z novoletne jelke padlo v roke - daleč iz 1947. leta sem: Corriere di Trieste (urednikoval je, če še pomnim, Cergolv, sestavljalec mittelevropskega besedila // complesso delVIm-peratore). Rumenkasto cunjast časopisni papir. Izrezal sem ga v Stari Gorici, dijak. Ga prilepil k nevsakdanjostim v mapi. Zares zanimiva zanimivost - italijanska policija je, divje dolgo, iskala morilce, roparje, cestne razbojnike, posiljevalce in podobne. Okolico Vibo Valentie (Catanzaro, Kalabrija) imeli dobesedno v krempljih. Krutih. Krvavih. Kajpak so najprej pomislili: Sicili-janska mafija! Potlej: Bandit Giuliano (po 1944. močno gibanje za odcepitev juga s Škornja)! Tudi nič. Nazadnje vendar: Hribovski samostan - in vsi menihi v njem! Z opatom na čelu! Ubijalsko bosopetsko zalego so do zadnjega uda polovili. Ampak - silentium! Vse se (prav po rimsko) stišalo: Ker takrat bila na vladi stranka krščanskih demokratov. No, ostanke tem podobnih eksemplarjev bom iz 1947. postaral v 1612. leto. In jih v brezglavem begu prisopihal k Soči! Tu, v tej razrvani, ubogi, oropani pokrajini, ki jo je do kosti glodal kapitel v Čedadu (celo prek punta v letu 1713), jim bom ponudil javno, vsem na očeh, Bogu všečno skrivališče - zidanje vaškega zvonika! Naočniki: Papež Leon X. ima že 1513. na Raffaelovi podobi nekakšne naočnike v roki (Ankina Zgodovina, str. 4886)! Ljubljana, ponedeljek, 30. december 1996 V kadi, med kopanjem, berem staro Delo: Verjetno bila protireformacija pri nas tako zelo nasilna, da ljudje voljno prispevali (!) denar za nabožne zidave. Zidanje cerkve bilo težavno delo: Terjalo sodelovanje vaščanov. Zbiranje različnih sredstev. Vabila obrtnikom, umetnikom od povsod, da bi stavbo dodelali - zato verjamem, da so moje (kriminalne?) menihe sprejeli odprtih roki Kdo? Tudi stisnjenih zob? Nam je res v naravi, da praznično (celo z mašo, 1941) sprejmemo vsakogar, ki pride, da bi nas prevaral? Vsega oropal? In ubil? Pomnim, kako oče, Maistrov borec, pozelenel, ko slišal bigotsko sin-tagmo: Oj, srečni Primorci - živijo v državi, ki ima papeža! Ali zariple viteze duha: Ej, srečni! Živite v državi, ki ima chiantil Menim torej, da bo ta in-treccio pravšnji. Dramaturška poanta pa? Naj udari s petnajstim, zadnjim poglavjem. Ne bo bralec že spočetka (ob analitični zgradbi) posumil v kaj? Nak, ne sme! Naj ga preseneti - kot je mene, ko sem vse premislil. In začel ljudi oživljati faroniki na dokaj luskastem hrbtu. Te mrzle polnoči se zmislil Stendhala (Racine in Shakespeare, 1823), da sedanja tragedija romantična po tem, ker vsak pesnik dodeli hudiču lepo vlogo: Zlodej govori prepričljivo, za- Saša Vuga 118 to ga občinstvo ima rado - to si pak velja zapomnitil Na Idriji pokazali partizansko pručko z dvojnim dnom: Za skrivanje pošt, ki jih ponoči hodil iskat kurir. Bodo vaščani (pa ne le ti) res tako neumni, da nič opazili na menihih? Bodo, če gre verjeti zapisu, da še 1790. Kajetan grof Auersperg zahteva: Množica mora biti neumna in pobožna - der Haufen muss dumm undfromm seyn! Ne pozabi, gre za čas, ko tiskarje potegnili na grmado, če izdajali Boc-caccia ali Erazmovo Hvalnico - ne pozabi! Jah, Maupassant: Nadarjenost je potrpljenje. Vse, kar želimo izraziti, moramo dovolj dolgo natančno opazovati, da bi odkrili prav tisto značilnost, ki je še nihče ni ne videl ne opisal (Pi-erre in Jeane, predgovor). Ljubljana, nedelja, 9. februar 1997 Ta jezik se začel bližati v Zarjavelih medaljah. Z Vseenostjo. Se mi odprl v Predjamskem. Zdaj pa se razpira s čudežnim prijateljstvom! O, Bog, živahen, lep je, velik ta naš jezik! Bral iz koledarčka Zima J980 (zapisal v Pragi, hotel Jalta): 1. Logična analiza stavka. Na glas. In z desne k levi. 2. Prisluškovanje različnim kategorijam ljudi - krčma. 3. Slog (horizontalni je včeraj. Vertikalni pa danes). 4. Tehtanje piscev (vsaj v 2 jezikih - v 1 klasičnem). 5. Nabiranje žlahtnih besed. Kovanje novih. Izpeljava. 6. Izrabi možnost inkrustacij samoglasnik - soglasnik. 7. Umetniška proza je kajpada gosta pahljača! (Pavese) 8. Preglja (pogovor s Škerljem) ni zanimala sedanjost. 9. Perfekcionizem je trda (pretrda?) strogost do sebe. 10. Raziskava narečnosti: Uglajeno preliti v knjižnost. 11. Spovednik - mafijec! Sodnija ga izgnala s Sicilije. 12. Čiščenje per eliminationem, je rekel Jaka Savinšek. 13. Besedne igre (Jih do vekomaj zaprli v srednji vek). 14. Skrivani humor. Obrati duhoviti. Mila malicioznost. 15. Pomembnost interpunkcije - za stopnjevanje (vsega). Kako ta čas preganjanje čarovnic? To reč vneto podpiral Luther - posebno izstopal najvažnejši protestantski reformator, Calvin. Ta hotel v Ženevi, le Bogu v slavo, izkoreniniti vse vešče. Samo od 17. februarja do 15. maja 1545 je poslal na ogenj 34 pregrešnic - in med njimi svojo mater! Dober dokument pri gonjenju čarovnic bil tako imenovani Rimski katekizem. Začel veljati po tridentinskem koncilu - vse do danes so njegove določbe podlaga za prepo- 119 DELANJE ROMANA 2 ved splava in kontracepcije (Pavel VI. potrdil 1968. z encikliko Humanae vi-tae). Noč. Sneg. Spodaj plešeta, objeti, brezi. V burji slišim kot uspavanko rodov, ki jih že dolgo večnost ni več prav nikjer. Portorož, sreda, 1. maj 1996 Sprava gor. Sprava dol. Opazujem te politične betice - vodja vsake, do poslednje, bi (pod karikaturistovim peresom) razodel enkratnost stranke za naš narod. Kobariški štruklji. Rad bi se oplaknil z resnim branjem. Sežem po Malrauxu: Upanje - z odličnim, dragim Janezom Gradišnikom. Ta je v prevod napisal jedrnato vse o španski vojni. Končal pa ga je nekako tako: Dne 29. marca 1939 je Franco zavzel Madrid. Začelo seje neusmiljeno obračunavanje - še leto po predaji so na madridskem vzhodnem pokopališču dvakrat na teden prasketale strojnice, ki pobijale po 300 - 400 na smrt obsojenih. Še leto po predaji. Vprašam se, kot zmeraj zamorjen le z našo bolečino, katar-zičnim gradivom za tragedije Grkov: Kako bi pa bilo, ne kot je že bilo, v tistih majskih bliskavicah tod pri nas, po drugi vojni? Zaprem oči. In jih raz-prem čez morje Adrijansko daleč spod balkona ven. Prek pozlat. Pen. K obzorju. Tu, tam je pri pisanju potrebna moč divje živali! Kdo pa je to rekel -jaz? Listam v Tolminski zbornik. Se vračam k barvni strani 112: Klavnica nad kmeti. Na planem. Roke, nosove, uhlje pribijajo na vaško lipo! Zakaj pa ne, če so v Gorici 1714. razkosance natikali obakraj mestnih vrat? Komentar: Vso večnost se nad nami ponavlja ista groza. Obup in bolečina - rezultat pa? De Musset: Le to imel sem od sveta, da sem se zjokal kdaj pa kdaj! Krvavega sodnika bi lahko delal po tržaškem amaterskem muziku, obubožanem plemiču Juliusu Foedranu (von Foedransperg). Fotografija v tedenski prilogi časopisa // Piccolo\ Tik pred prvo vojno razsekal kavarniško popevkarico iz Pariza. Vse njene kose zavil v notni papir. Jih čedno zložil v kovček. Opolnoči najel kočijaža. Zvrnil pevko v morje - pa pozabil, da na dnu prtljage njegov naslov. Po hitrem sojenju obešen vrh dvorišča v Coroneu. Ponavljam Borutu (v telefon): Za pisanje dobre proze nujno potreben posluh. Da, pevski posluh! Trdno prepričan, da posluh kardinalna sestavina sloga. Ljubljana, petek, 30. maj 1997 Opoldne se srečal (kavarna Slonček) s profesorico Helgo Glušič. Se dobro uro lepo pogovarjala. Kaj zdaj delam? Odgovor: Odkar oddal rokopis Opomina k čuječnosti (čakal na urednikovo mnenje), pišem roman, postavljen k reki (Soči) leta 1612. V zidanje cerkvenega zvonika. Kosti sem fabuli Saša Vuga 120 napel s člankom, ki ga bral, dijak, 1947. v Gorici (Corriere di Trieste) o bri-gantskem samostanu sred Kalabrije - že pri pisanju Opomina se mi vrivala ta (nova) rdeča nit: Menihi iz 1947. pribežijo 1612. k Soči gor - pod vodstvom slepega opata (ga sami oslepili? Da jih ne bi zapustil?). Roman ima petnajst poglavij. Petnajsto je dramaturško poantirano (z zgodovinskimi osebnostmi: Na primer Pregljev mentor in krušni oče Jože Fabijan. Ritmojster, torej konjeniški stotnik, Vomačka, 1916). Da sloni tudi na (nekaterih - katerih?) podatkih iz Rutarjeve Zgodovine: Kajpak za 180 stopinj obrnjen stran od Pregljevega Plebanusa. Gospa Glušičeva povedala, da Rebula pravkar dal na svetlo pri celovški Mohorjevi roman Maranathd ali leto 999 (smo pred letom 2000). Da tam samostan. Menihi - celo slep opat. Ko se razšla, stopil k Nebotičniku. V CZ. Po knjigo. Jo prebral: Zahvaljen, Bog - niti sence morebitne kolizije! Zgradba, naturel mojih menihov (in samega opata), sporočilo, slog, ozračje, toponimika in tako dalje in kar semle gre - vse kar se da spodobno (daleč) proč. Enemu se bom vendar, iz solidarnosti z Rebulo, odpovedal: Rimski oljenkil Že od prav starih let jih daje nekropola na Mostu na Soči. Večkrat jih o vseh svetih ali krog božiča nalili. Vtaknili stenj: Čedno zagorelo - svetopisemsko. Kot svoje dni pred dvema tisočletjema. Zmeraj bilo teh (vsakovrstnih) lampic pri naši hiši kar precej. Spod zemlje silile pri oranju (kot srebrniki. Keltski zlatniki. Prstani. Fibule. Feničanske ogrlice) - Rebula namreč piše, kako si nekdo svetil z oljenko. Zato naj moji imajo kmečko pla-menico. Lojenko. Ali trsko v čelešniku. Šentjakob v Rožu, petek, 25. november 1996 O tempora! Končal svoj prvi roman (Veter nima cest): Pri Vinu-Koper Hieng, Kačičeva in Savinšek naročili pravljično kurjo obaro (podobne nisem ne prej niti pozneje jedel). Andrej mi tisto noč podaril za popotnico v srbsko vojsko (jah, imel izkušnje) Hvalnico norosti Erazma Rotterdamskega - posvetilo v legendarnem, hiengovskem klinopisu! Še dandanes jo odpiram (zgolj v nočno branje). Kje ste, časi 1956-1996! Kako dobro, kako na moč dobro, da mi dragi Andrej takrat tako rekoč podtaknil Hvalnico: Eno noro (ali bolj Bosch ali bolj Bruegel?) leto preživel z njo! Mussoliniju se torej rodila še ena (nezakonska) hči. Claudia Apriotti razgraja, da je resnično Benitova -s princeso Vittorio Svevo Colonna. Nemarno pozno si ta odrezava rimska matrona omislila očeta. Jih je delal, jih je delal, DUX. Celo v delovnem času: Po beneško skrite durce v steni srebraste pisarne (natanko tam so se mu 1941. poklonili kranjski Janezi). Tik zadaj zapeljivo mračna izbica, še pomni v me-moarih komorni strežaj. V kotu pa, pod rdečkastimi lilijami, z visoko indijsko svetilko v podobi orla z grlico, trpežen (podčrtal sam strežaj) maroški di- 121 DELANJE ROMANA 2 van. Prihajale, odhajale so. Motnoglave. Vsaka s cflarico galskega parfuma. In strastno bolj fašistke kot pol ure prej - stranka, ki premore tolikanj po-tenčnega voditelja, bo tudi narodu le v slavo! Čast! Ah, davi, da: Se spet vpraševal, kaj je umetnost? Hrepenenje po nekakšnem lepem? Bog da nam gaje kdaj že pozabil v srce? Da ni umetnost tole: Efekt, povezan s harmonijo? Modni (tako imenovani) obrazci so mi od sile tuji. Modni hrup? Veliko bolj. Podira keglje. Keglji ropotajo do Martinove nedelje. Jih s kakšnim doktorjem vseh literatur postavljajo do velike noči: Odpreš dlani po tolikšnem ropotu. Prahu - pusti nič. Da poudarjam, ker hočem ohraniti ritem? Ne - kot bralca me vsakič razjezi, če moram uganiti malomarnost. Recimo: Sedel je. In sedel je. Kako? Je komaj sedel? Je že prej sedel? Otočec, sreda, 4. junij 1997 Moji dve (ljubljanski) oljenki z Mosta: Ena ima nekakšno vestalko v udr-tini na vrhu. Druga pa - izdelana kot včeraj! Iz rdeče, svetle, gladke gline. Priimek (morda) obrtnika lončarja FORTIS. Črke majuskule. Presenetljivo estetske. Moderne. Oljenk se, zlasti v robih lukenjc, še držijo mostarska prst. In saje - sic! Sic transit, kajpada! Saj pravi tudi Rebula v romanu Marana-tha: Ni po Evropi polno vagabundskih menihov, s katerimi ne papež ne cesar ne vesta kaj početi? Ali Rebulovi menihi rabijo pisatelju za filozofski itine-rar? Za pripovedno kuliserijo? Moji so - no, kakršni že so. Pozor 1: V zapiskih poišči, kaj svoj čas prelati - sovražniki pisali o Piccolominiju, ko postal Pij (ohranili grozovite paskvile)! Pozor 2: Torquato Tasso je v Janežu spredaj (Markova novoletna voščilnica s holandskim carillonom)\ Pri zajtrku L. L., kako naj rečem, resnicoljubno nataknjena (čeravno zapustila avstrijsko cerkev) v povsem nepotrebni brambi meništva: Kaj imate krog menihov? Ti ga zreš, epikurejca Serafina, v Predjamskeml Eco jih po framasonsko zvito tiplje skoz Ime vrtnice - enega je kanil, izpove v Postili, celo neliterarno zastrupiti! Rebula - no, ta je do njih v Maranathi človeški. Ti, spet, Na rožnatem hrbtii faronike: To cingulsko kalabrijsko drhal obrneš k Soči! Plaha B. R. poslušala: Saj že Kardelj rekel, da niso vsi angelci. Povsod je črna ovca v belih - bela v črnih. Pač, pokimal: Vidite, gospa! Ker je pri njih resnično tolikanj svetlobe, je morebitna njih tema devetkrat huje na očeh. Zato jih, z renesanse sem, pisatelj zvablja k sebi. V njih so zlate litanije romanesknega vsega - z eksotiko pri alfi do romantike pri omegi! Pa učenost? Naj bi namesto njih presadil zadrugo vrtnarjev iz Vrtojbe v roman? Se otrok, sem se menihov rdečebradcev z malho bal. Odkar pa mi 1949. M. F. poslal iz Perpigna-na barvno reprodukcijo Nočno rajanje benediktincev z magdalenkami, se jih več ne bojim. Jih rad imam. Saš a Vuga 122 Kobarid, četrtek, 6. november 1997 Jih rad imam: Čeprav mi bodo klerikalski ziherli očitali (na dandanašnjem Kranjskem zanesljivo veš, da nič ne veš), kolikanj sem v tem romanu Tizio Mangiapreti (Ticij Farožer)! Oj, Bog, ni pomoči - boljseviki spet ironizirajo tvoje ministre: Na Madžarskem, berem danes v črni kroniki, za-skrbljivo divje kradejo. To vem od naših tovornjakarjev. Naprej: Celo duhovniki - no, pa smo tam! Katoliški vikar v Gvoeru marno smukal iz cerkvenega erarja. Za piškav sold prodajal unikatne, ročno spisane starine. Ujeli so ga, ko je bidermajersko kredenco, vredno 26.000 dolarjev, spečal za borih 1240 mark - pa v njej pozabil kučmo rajnkega dekana. In dekanovo leseno nogo. Kako ta mož pri maši vzame hostijo v dlan - mar brez gumenih rokavic? Pa protestantski pridigar: Izsiljeval je častivredno hribovsko gospo. Naj toliko in toliko pusti pod cesto. Za miljnim kamnom številka toliko in toliko. Kriminalist, zdrugačen v kravarja, je pri citiranem objektu pahnil bankovce v nerabno termovko. Pa mahoma uganil: Posoda, privezana k prozorni vrvci, ko da beži? Udaril je na lumpa, umetelno potuhnjenega v pušpanov grmič, ducat metrov stran s poti. Najprej da ga je moral vzeti v brambo pred motikami vaščank in - tako naprej: Nazaj do Rutarja. Pa daleč dol v radovljiško krono-grafijo (uredil Jože Sifrer). Dopoldne preberem v Novi reviji (prav malo zanimiv) pogovor z Jean-Lucom Godardom, Film in knjige (moja družina, piše, hudo stroga - Maupassant in V vrtincu nam bila na primer prepovedana). Prišel je do podobnih sklepov, kot svoj čas na TV jaz: Če je roman zelo dober, ne moreš iz njega napraviti nič. Vrhunska romaneskna dela je treba brati - ne snemati! Pohlep Ericha von Stroheima da dober film, ker bil roman Franka Norrisa zanič! V letu 1997 me do solz potrla zgodba ruske deklice. Ta prosila nemške vojake: Ne odženite nas - zapela vam bom pesmico! Spet o Preglju (Azazel): Do kam in v katero smer naj bo pisatelj izobražen? Ljubljana, ponedeljek, 2. september 1996 Opolnoči me nevsakdanje skušala vseenost. Prvič tako. Naj ne bi več objavljal - pisal pa. In rokopise sproti puščal kam v družinski, Barbara. Ali prijateljski arhiv. Se zleknil v mehek molk. Besedila tjavdan trgal v sape jutrišnjega dne, mimogrede: Ali zdajšnji slovenski svet sploh potrebuje pisatelje? Da bi jih pa, svoje, rad imel? Jih, vidim, nima. Mar je pisatelj še predstavnik samo tega, našega trenutka? Prej zaropotal z revijo v poštni nabiralnik neki poeta quasi laureatus. Ko ga prebiram, stokam: Ah, pusti že! Odnehaj! Če pesnik sniva v slovenščini, kakršna je ta, zakaj bi ti, prozaik - dobri škratek v meni pa vsemu pokazal polžji rog. Skratka, ta roman, Na rožnatem 123 DELANJE ROMANA 2 hrbtu faronike: Ga delam, ko da sem ga v davnih prejšnjih dneh zamrznil (v žlahtno mračno klet sred skal ob Soči)! Pa da hodim v teh nočeh po kamna-tih stopnicah dol zajemat z vrčem! Zlasti se živahno silijo, vztrajno: Fenomen umiranja. Ljudje v primežu nonsensa (moj večni zakaj). Identiteta: Te duša (Aristotel), razum in tako dalje ločijo, le za recimo, od živali? Biblijski vodnjak: Slovenski jezik. Salman Rushdie toži, da živimo spet v strašni džungli. V divji kulturi. Dodajam: Spet? Kot zmeraj živimo. Italija vzela J. M. 13 let mladega življenja (v trdnjavski ječi). Janko pa Italiji (pred svojo smrtjo na Golniku) 13 oficirskih življenj v tolminskih vojašnicah. Račun se korektno izšel. Zgoščenost pri opisovanju! Na primer: Za mesečno noč povsem dovolj steklo počenih naočnikov na tleh. Ali odblesk v priprtem oknu. Ali blisk vlage na žlebeh (korcih). Ali luska mesečine v Idrijci o zimskem ščipu. Smo pred letom 2000: Kakšna ovinkasta epohalnost v primorski zgodovini teh zadnjih 100 let! Od idealnega, barbarsko genocidno morilskega brezpravja v 1918. do svoje države v 1991. Marsikdo tega ni vreden! Pa - mar mu je mar? Ni slabo, kar snoči slišal v bifeju (hotela Turist): Kaj pa ta važnek? A ta - luknja v siru slovenske literature! Ljubljana, sreda, 17. december 1997 Kako naj oblačil, obuval, pokrival svoje peršone - glej mojstre: Od Bru-egla do (zlasti) Adriaena Brouwerja (1606-1638). Kdo v humanizmu vrgel Bogu na jezik vzklik, izrečen človeku: Postavil sem te v središče sveta? Um-berto Eco bi zarezgetal: Le kdor znal spretno izrabljati skrivnosti skriptorija - vsi drugi so bili, z aristokrati vred, analfabeti! Srečal sošolca. Razsaja v Kranju. Silnega antikomunista - ga bogato upokojila država (partija). Mi ušesa nakričal z očetom profesorjem, napihnjencem, ker med vojno, do ameriških bomb na Mirje, kvartal s Finžgarjem - to kvartanje zdaj (dedni) družinski ponos. Ljud uporabljam kajpada v pomenu folk (tudi sliši se manj pejora-tivno)! 14 poglavij bo horizontalnih - zadnje, 15. pa vertikala? To zadnje posebno skrbno (s precej akribeie) premisliti! Huda J. M. pisala, da že drugič (pravi, da z veseljem) bere Opomin k čuječnosti - dodaja pa, da precenjujem Slovence! Odpišem: Razen skrajne pretehtanosti, izbrušenosti stavka in dveh izjem tam ni besed, ki jih ne bi bilo v naših (antibarbarusnih) slovarjih. 1. izjema prihod tovariša Mihe v Tolmin. Ker zanj bilo značilno, da nerazumljiv momljač, mu v golt potisnil venetološko (Matej Bor idr.) leksiko. Obenj pa, pošteno, Kampanelco, prevajalca. 2. izjema je dragi, trdoživi, starodavni obsoški/7«m (iz latinskega flumen) - spoj mivke in gline, ki ga Soča ob osekah pušča po bregeh. Kako se vsili podoba? Lahko tako: 21. 6. šla z Ljudmilo mimo koseškega bajerja. Ob žici okupirane Ljubljane - polnoč. Mesečina. Saša Vuga 124 Težka kuhalica. Podobne obetajo dež. Zapisal v beležnico: 1) Vroča noč pravljica rej kresnic! Doma prepisal: 2) S trave v temo so v pravljičnih (?) mežikale kresnice. Zjutraj: 3) Vrh bilk so v divjih, pravljičnih zmešnjavah utripale kresnice. Obveljala bo morda inačica (za čarno, skrivnostno, shakes-pearsko temo): 4) Obcestni travnik je v pravljičnih zmešnjavah mrlikal od kresnic. Morda - vpliv sobesedila? Most na Soči, torek, 24. december 1996 Božič 1 - nocoj lepa, ne: Grozljivo lepa noč na Mostu! Zapisal natančen datum: Vrag s 24. na 25. december 1996! Vejavica. Metež - nak: Snežni vihar! Podobno doslej poznal samo iz ruskih romanov (Tolstoj, Pilnjak). Lirike. In iz vojnih (dokumentarnih) filmov. Ljudmila in Barbara k polnočnici -jaz, kot vsak dan vsako polnoč, k Svetemu Mavru gor. Prižgat svečo - ljubim dedom. Očetu. Anki. Stežka zmogel klanec. Gazim. Zanimivo, da v meni (nepoznano) slovesno! Veter zvijal krošnje: Kot bradico cipres! Tleskal sneg v obraz. Svečo nažigal več ko 10 minut (prižgal šele za vrati mrtvašnice). Ne vidim dva sežnja od sebe! Na pokopališču le 5 (električnih) svečk. Polglasno pozdravim vse svoje, ki spijo (?) v tej starodavni štmavrski groblji. Previdno, tipaje, počasi nizdol. Z rameni režem v sneg. Naočniki se brž spremenili v snežinkasti plašnici: Nič videl! Jih brišem z rokavicami. Postal (se majal!) pred Pregljem - sedemkrat poskušal vzdigniti vrček smrekovih vejic. Z lučcami. Jih kakšna dobra duša položila k spomeniku - nič: Vsakič prevrnilo! Potočilo daleč dol. Čez pot. Spodaj Sočo valovilo v pljusk. Hrumela! Trmasto, po fantovsko kljubujem neurju. V težki bundi. Vojaški. V ruski kučmi. Se zmislil soldatov, ki tu po hribih vso prvo vojno v takihle peklih! Se spomnil pogumnih domačinov - partizanov. Potlej očeta v Rusiji (zato sem Saša). Očeta na Tirolskem (prejel Srebrnega Franca Jožefa). Očeta v skalnih škrapljah vrh Rombona (oni in Lahi osvetlili z žarometom tablo BOŽIČ NE BOMO STRELJALI). Očeta na Koroškem, z Maistrom - se pogovarjal z mojstrom? Da, se pogovarjal z mojstroml Na Preglju 25 cm belega kalpaka. Ko naj bi bil kot klovn, ga odkrilo - mu hitro spet kiparilo cilinder iz snega. Mojstru zaupal naslov, Na rožnatem hrbtu faronike. In da novi roman dolg takole kot Plebanus (zgledna mariborsko-koprska izdaja. S temeljito, briljantno Kermaunerjevo študijo - vse doslej o Preglju boljše ni). Most na Soči, torek, 24. december 1996 Božič 2 ~ Taras omenja konkubinatstvo (in tako naprej) v Joannesu - da gre za natolcevanje liberalcev! Čedajske listine v Rutarju dovolj verodostoj- 125 DELANJE ROMANA 2 ne (na primer tolminski duhovnik: Iz ljubosumnosti porezal neko žensko). Rutarju pritrjuje del radovljiške kronike. Obema pa kolega, profesor Janez Dolenc: Ta raziskoval v graškem in dunajskem arhivu. Dovolj podatkov o resničnem Potrebuježu v II. Tolminskem zborniku. In v Zgodovinskem časopisu 1/2, 1974 - Marija Verbič. Nič po pregljevsko idealnega v tem gospodu: Živel na koruzi (čeprav je ni bilo še k Soči). Divje goljufal. Luščil kmeta. Od spovednice nosil grofu. Skrivaj biričem kazal, kdo je kdo za v železje. Iz ova-jalca sčasoma napredoval: Postal tolminski grofov tajnik! Preglja kajpak očaral priimek - Potrebujež (lepšega tod ni. Cvetrežnik v primeri z njim štorklja. Klofutar pa preveč zgovorno profiliran). Ko ga Pregelj potegnil (iz Ru-tarja) za svojega plemenitega rezonerja Joannesa, ni slutil, da izbral barabo. Če bi zvedel - o, bi se, potrt, obrnil v draveljskem grobu! Zakaj vanj je vre-zal moralno pokončnost (kot kruh dobrega) krušnega očeta in mentorja Josipa Fabijana - v njegovem župnišču je, zgodaj sirota in plah, rastel v Ivana Preglja. Neumni jeziki na Mostu, je pomnil pisatelj (Debeljakova monografija? Izbor MD, Celje?), brbrali, da prek lepe matere celo sorodnika! In sebe vrezal, mahničevsko militantnega: Ko delal Plebanusa, bil katoliško nekam prenapet. Prej nestrpen (ideološka ravsanja na Goriškem - za Lahe veseloigra o nas), se po 1918., ko zbliža spoznal osrednjo, ljubljansko cerkev, polegel, rekli znanci. In kakšen prijatelj (Koblar) - mu torej to noč zaupal naslov. In da bosta kraj, čas manj, za oči podobna. Vse drugo pa razpeto: Kar se da vsaksebi! Moja letnica je spodaj, kraj cerkvenih vrat. Saj ve: Vpisana v kamen (1612). Njegova pa? Vendar zakaj ta? Pregljevski (Joannesov) izziv? Ta papeški umor Savonarole v ognju - njegova pa 1498. Most na Soči, torek, 24. december 1996 Božič 3 - pozabil vprašati, to noč, ko bi na slamo betlehemsko priletela kvečjemu groteskno pijana vešča s Kleka. Rahli angelci nikakor ne - sikalo. Zavijalo. Vreščalo. Tokotalo je iz hriba v hrib. Vprašati: Kdo je Plebanusa prezrl kraj Izbranih spisov 19351 Na Kranjskem je cenzura delala po švicarsko vsaj od nečednega Bischofa Hrena sem! Ko da bi kdo predvidel (cenzorje da v zibko daje ostre v nos) pisatelja, kako se prizadeto, na dve zadnji nogi, v bran postavlja krog Thabiti Kumi\ Vprašati: Mar ni Plebanus vrh v našem romanesknem (kajpada umetniškem) vsem? Sesljanje. Molk. Tiho, zadovoljno hehetanje. S prsti, prepletenimi čez vamp kot na karikaturah (ustre-ljenca) Smrekarja! Za hip sem šel nazaj - do Slodnjaka v našem seminarju, NUK. In mimo dragega profesorja do Modrinjaka. Pesnika. Duhovna. Ta se v stiskah škorpijonsko pikal. Ponikal v žganje (kot hruška pleterskih menihov) - se zapuščal, Vodniku sodobnik, v liriko: Krv se zburka, v moje kosti I Saša Vuga 126 dojde nezgovorna bol, I moja duša se žalosti I za pogublen ženski spol. S Preglja me v dušljivih zaplatah pretepal sneg - pogrebel v žep. Odkril voščilo Marka Kravosa (pozlatno pesem). Ga zataknil, v trdi dolgasti kuverti, spredaj. Pod ovratnik - mi pošteno varovalo usta. Nos. Pri mojstru stal natanko 30 minut. Mimo se navzdol privlekla (evfemizem. Šlo je huje: S palicama) ženska. V kolenih spačena na O. Zahomotana v zameteno, kot zvozlano ruto. Se pozdravila (čeprav poznam, ne vem, kdo je). Bo priracala k cerkvi? Mojster precej povedal o Plebanusu - mojstru precej povedal o romanu. Da ga pišem le v nočeh. Tam doli. Vulgo pri Botgdrju, rekel Pregelj. Vrh sotočja Soče, Idrijce. Nekakšen (spoštljiv) prijateljski literarni pogovor? Več. Posta: vim: Odkritosrčnost. Zaupljivost. Skoraj spoved - mu, prevzet, pobožal (bronasto) roko, ki drži knjigo. Klic mlakarice. Slab odklic. Naša Pika (psička) ukradla pri sosedu 3/4 potice: Jutri živinozdravnik dežuren? Most na Soči, torek, 24. december 1996 Božič 4 - se potlej za trenutek spomnil njih, ki 1983. stali tu. Med doktorjema Kmeclom (minister za kulturo? Pomnim njegove razhojene frančiškanske sandale) in Bazilijo Pregljevo: Pisatelj Lokar, starosta. Odkril spomenik. Sanjavo nenavzoči kipar Nemec. Ljuba Anka (v zadnjem letu svojega življenja) - oprezno stopil nizdol. Dihal v Kravosovo poezijo. Cerkev kar polna. Čeprav ne tako, kot vse do 1941. Petje? Orglanje? No, no! Faj-mošter srednjih let (nel mezzo del cammiri). Tujec? Ta ne bo nikogar spravil v nebesa. Mene pa nikoli več k polnočnici: Poštni ekspeditor pred oltarjem. Mi oklatil vso romantiko! Obredoval vzvišeno. Kot nekakšen božji nadomestek (namestnik Boga). Nepretrgoma z rokami v patetičnem odročenju - Pa-celli (po bombnikih na Rim: Jaz, za vas Kristus na križu)\ Najbrž kaplan? Morda dekan? Eh, kakšen bil naš nepozabni Vipavec Janko Premrl z drobnimi naočniki pod veličastno kmečko plešo! Kadar on zapel (docela brez posluha) zvrh oltarja, se stresli ne samo nebo in zemlja, ampak tudi cerkev! / chierichetti v čednih oblačilih. Z rdečim pasom. Živahni. Simpatični. Si zapomni masnika - zelo uporaben, ker zelo neizrazit. NB: Povej Marku (v Trst), kako me poetična voščilnica ščitila pri mojstrovem obeležju! Po dolgem času spet slišal nočno bučanje vetrov iz naših grap (Pregelj bi zapisal je-ko). Cerkovnik ali župnik zaspala - davi zvonilo šele ob 6. 27. Opazoval oblečenost, nahranjenost, počesanost snoči pri polnočnici. Primerjal s tisto mater, otrok še pod Italijo. Tudi po letu 1945 - ni kaj, slovenski socializem je, z grobostmi vred, opravil svoje. Potlej Ljudmila zavrela kozarca Gluehwe-ina (žarvina?). Klasični čaj z rumom neprimerno boljši za božično noč! To srečanje s Pregljem v zimskem neurju ob klancu tam nad Lovrčevo hišo: 127 DELANJE ROMANA 2 Kdaj ga zadnjič videl? Študent? Z eno roko, nogo je kosil po ulici. Bolan. Pogumen. Sam. V kavarni Union spila mojster kavo, vinjak jaz - in si odšla v spomin. Ljubljana, sreda, 26. junij 1996 Na TV Srbije občudoval vnebovzetje Handkeja. Junačenje praznega genija. Izdihan duh (sit venia za duh). Nič ni ostalo v spominu. Razen Handke-jevega (odurnega) posmeha: Moji španski kritiki naj splezajo skoz že vemo katero odprtino materi nazaj v drobovje - tam naj zgnijejo! Zakaj ima ta človek že na daleč tako zelo umazane, mastne lase? Šele danes zvedel (Milica Kacin-Wohinc), da pozdrav SMRT FAŠIZMU - SVOBODA NARODU bil vzklik TIGRI Ga leta 1941 posvojili partizani. Doktorica ta pozdrav zasledila v nekem ciklostiranem tigrovskem listu. Z Opominom k čuječnosti - ko da odganjal žalostne spomine na naš mladi čas (podobno Vseenost)! Če že meni bilo tako: Kako šele očetu, ko se 1920. leta vrnil, ponižan, iz odtrgane Koroške v odtrgano Primorsko! Suplicij - čista groza! Destilacija vsakršnih obupov! Prav nikjer obzorja! Kako vzdržal? Mu kdaj reklo, naj lovsko boroveljko upre proti sebi? O, mu. Pa ga prehitela druga vojna - nam vsem prižgala sončen up! Polglasno uporabljam fijakarski slovar: Pogrešam Sovre-tova Pisma mračnjakov] Pa srednjeveški kompendij Uarte del convitare (umetnost obedovanja?). Ta mi lepo rabil pri delu s Predjamskim - ko da sem ju zapravil? Pomeni: Zanesljivo komu posodil (moja stara prostodušnost)! Božidar Borko si vsakokrat pisal dan. In izposojevalcu (kljub legendarni dobrodušnosti) trdo postavil rok! V Delu Ruth Rendell, menda patricija psihološke srhljivke: Prebrala dobršen del klasične literature. Upam trditi, da vsa velika književna dela temeljijo na napetem pričakovanju - zakaj se je zgodilo to? Za kaj pravzaprav gre? Kaj se skriva zadaj? Kaj bo naredil ta? Pa ta -vprašanja, ki zaradi njih vztrajamo pri knjigah! Mar bi jih v nasprotnem prebirali do konca? Pod nočjo čuden (blaziran) telefon. Povabilo na zmenek. Gospod O. de K. dal srebrasto vizitko. Naravnost pa: Naj stopim k framaso-nom - seveda osupnil: Kam, prosim? Ponovil se rotary. Nazaj grede pihal marsejezo. Most na Soči, četrtek, 16. julij 1998 Paf! Paf (je pipo netil doktor Paxus)! Paf - Zorko Simčič je zapeljal ka-tarakt pohvalnic na besedo mojo (Vseenost, hčerka skepse, karkolizma, aristokratska mati proletarskega pišmeuhovstva. Kar akrobatski, vrvohodsko Saša Vuga 128 zajemljiv naslov, KL Dela davi). Pa zamolčal moj roman, Vseenost, ki sem zanj izdelal to, prav to besedo (ob negodovanju Slavka Sušnika, urednika pri LIPI, kolikanj bo spaček bralca le odbil, pritegnil ne)! Jajce, saj - Kolumb? Kot piše, naj se vse tako prepiše: Vseenost. Ni samo ena novih besed, ampak ena - žal - ključnih besed našega časa. Hčerka skepse, relativizma, »karkolizma«, hkrati pa mati, aristokratska mati proletarskega pišmeuhovstva. Mati in otrok, ki sta se ob sedanji slovenski miselnosti skoraj nujno morala roditi. C. S. Lewis pravi nekje, da »vsak slogovni ideal v bistvu ne narekuje samo to, kako naj o čem govorimo, ampak tudi, kaj naj govorimo«. Prav tako pa tudi čas »zahteva« novo besedo ali je (še) »ne dopusti«. Samo za primer: ali bi mogel Gregorčič - ali pa Prešeren, Zupančič, Gradnik - napisati, kar je zdaj pred desetimi leti mogel Pavček »Premagala nas je vseenost...«"? Ne bi. Pa ne, ker ta beseda še ni obstajala, ampak ker so pesniki živeli v času definiranih vrednot. Takratni svet je bil daleč od karkolizma, kaj šele, da bi se navduševal nad njim. (Prepis, kot je napis. Prelom odstavka izpuščen). Smo torej pred enigmo Vseenost - zakaj Simčič prikrije roman (mene)? Drzen ugibek: Ker ondi nastopa rdeči polkovnik? Beli poročnik? Ob njiju pa žlahtna petletka - kolikor jih na Slovenskem pobila, toliko morava zdaj Slovencem narediti otrok! Zaradi tega vendar so roman zatajevali tudi literarni eksponati bivšega napredka! Paf! Doktor Paxus? Slišite: Moj molk. Čedad, petek, 19. september 1997 Januarij in tovariši, mučenci, piše v pratiki. Zakaj ta rjavi, zglodani libel imel pozimi 16 v svojem zglodanem nahrbtniku neki ubog vojak (analfabet) z Dolenjskega? Prostak v 2. gorskem strelskem polku. Zdaj leži (z 2759 junaki) v groblji božje njive kraj Modrejc. Pratika pa tu. Pri meni. V skrinji -sred nabojev. Bersaljerove lobanje. Rezane granate (SIPE). Oče je podobne švejkovske nesrečnike tovariško imenoval slovenski trpin. Kdo med pariškimi peresniki vpil, naj bo pisatelj zoprn vsem ideologijami Pisca že pozabil -vpitja pa ne bom. Ko Čedad leta 1612. zanima, kaj vedo in montibus o škofovi seksualni psihopatologiji. In veli plebanu (v kugo) dol - daj maršruto, koder voziva, če greva do Morganteja v Čento (Tarcento): Robič, Podbono-sec, Speter Slovenov, Čedad. Enako je pešačil Pregljev Janez Potrebujež. Enako, če prav pomnim, ješčni, tečni Santoninov škof, ko je s krdelom straž jahal v Slovence reševat oltar spod nekrščanske turške podrekanosti. Ujel sem se, da v družbi kdaj vnemarno ponavljam: Literatura - liturgijal Inter-punkcijo (spet) uporabljaj poudarjeno stilistično. Vendar v mejah pravopisa 50, slovnice 56. Ali hudo drži Boellova zahteva: Pisatelj mora s svojimi de- 129 DELANJE ROMANA 2 janji dokazati to, o čemer piše! Pokušina (ekstrem): Ne bi Cankar, krog Jerneja, skuril kakšne gruntarije blizu Mirk nad Vrhniko? Opolnoči se (za nazaj) smejal: Andrej povedal - kot le Hieng ume dandanes, duhovito, uglajeno, v kavarni Union, tja zahajava na 6 kozarcev Štajerca: Povedal, da se mu Olimpia spuntala. Da se mu nekako pokvarila. Da ne udarja ene črke - ker odpadla: Vsa zadnja stran romana Feliks torej brez enega vokala! Ali, prezrl sem, katerega, soglasnika! Črni Curzio Malaparte leta 1929: Splende il šole, canta il gallo, Mussolini va a cavallo! Berem Dostojevskega: Se čudim orjaškemu delu Janka Modra! Potlej izbrušenemu Sovretovemu opusu - pa ju Slovenec danes še pozna? Ju rad ima, ta prevajalska velmožal Ljubljana, nedelja, 12. januar 1997 Do sebe noč in dan, do drugih pa, če je dovolil čas, vojaško kruti Michelangelo: Umetnost? Ljubosumna je - te vsega terja zase! V zadnjem, 15. poglavju (leto 1916) bo poglaviten Pregljev krušni oče -dobrotni mostarski ple-ban Fabijan. Ta bil družinski prijatelj. Vsak večer prihajal s klanca dol na k\>artin vipavca. Ko mu babica potožila, da zavoljo preveč dela ne more k maši, jo prijel za roko. Peljal v kuhinjo. Pokazal na štedilnik: Vaš oltar, gospa, je tu! Skoz poglavja ne omenjaj faronike. Šele pred koncem (s katastrofo) naj zanjo pove Fabijan - komu? Koliko? Kako? Razdejanje v cerkvi upodobi po spominih vaščanov (prav nobenega ni več - do zadnjega vsi pogrnjeni pri Svetem Mavru). Je še posnetek v knjižici Jožka Kraglja Župnija sv. Lucije na Mostu, 1992. Grofi, škofi, baroni, skratka: Vsa plemiška kamarila na (tudi kužnih) počitnicah ob Soči naj rabi le kot kulisa protagonistom: Naj zvečine celo brez imeni Samo z navadno utečenimi epiteti. Spet, radoveden, opazujem šoje - te slovenske kapitolske gosi opozorilke! Drugače je, če napišeš, daje zdel kot oglejski patriarh. Drugače pa kot - patriarh oglejski. Naj besede s poudarkom (z mestom v stavku) barvajo ozračje! Ropot ocinkanih želez po krožnikih je štropotal kot kavsi kur. Torej drugače kot kurji kavsi. In še: Titi je kot madež vzniknila - drugače: Vzniknila kot madež. In tako naprej. W. Heinesen, ko pisal roman Prekleti muzikant (1950), poglavja zmeraj začenjal - o petku! Odšel moravski mojster proze, Hrabal. Ko da berem dele iz njegovega romana, šel: Starec se je povzpel na okensko polico, da bi nakrmil golobe. Zavrtelo se mu je. Omahnil s šestega nadstropja - konec. Pisateljem bi morali nositi za pogrebom strto pero (ali škrbast pisalni stroj)! Kot ribičem ribiči zlomljeno palico. Lovcem pa prelomljeno dvocevko. Tisti očarljivi trenutki ljubezni! Revščine! Domoljubja! Naivnosti: O, naši zdaj kar nekam nespodobni spomini na mladost! (Nadaljevanje v naslednji številki) 285 DELANJE ROMANA 2 DELANJE ROMANA 2 (Na rožnatem hrbtu faronike,* izpiski s koledarja) - nadaljevanje in konec Most na Soči, sreda, 27. avgust 1997 Nocoj - gre k jutru. Tema trda. Krajec kot med uhlji grobega oblaka: Ta je nilski konj (Hippopotamida). S pozlačeno glavo me tjavdan, prežvekovalec, gleda zvrh neba. Čez hip se strga v belkasto solato. Krajec se kot bucika obesi v noč - nocoj: Alarm! Brž utrnem luč. Stopim na balkon. Se nagnem prek (zelenih) trtnih grozdov dol. V skalnjak: Podgani, tolikšni kot shiran maček, sta se klali na življenje, smrt! Vrišč je sčasoma zamrl v cviljenje - dovolj, da so me spet obšle prikazni s triptiha mogočnega Hieronvmusa Bosc-ha! Smo torej včeraj rekli (dve Gorici v dežju): Romaneskni zamah. Tehtanje. Disciplina. Potrpežljivost. Predor skoz novi hrib se kar (spodbudno) kaže: Poglavja se harmonično prelivajo. Na koncu vsakega se, ob Magarije-vem imenu, strese srenjski mikrosvet! In zgodbeni dogodek v njem - ko da bi šlo za magijski, čarovniški namig! Stopnjuj to reč z Magarijem (diskretno, sprenevedasto) - dokler je bralec ne zazna (že pričakuje). Dramaturško bolj opazno, bolj udarno poantiraj proti koncu (s koncem vred)! V tistem da-lečnem 1954. Zimska noč. In Klub kulturnih delavcev visoko nad Ljubljanico: Kumbatovič. Ahac. Mlakarjeva. Kovačič - gospa Angelca, z motovilcem! S praženimi jetrci. Z merlotom (?). Ahac, bom rekel, siten. Zasmehoval Ko-vačičevo pisanje. Ta kadil, kadil - pa pihnil, strupasto smehljav, v Ahaca (ta kadil, kadil): Ahac! In tisti tvoji dohtarji, kot skorja suhi, literarne znanosti -pa si napiši eno, encato novelico, ki je ne bo najbolj zakoten recenzentar pri Poročevalcu razcefral v 1000 eno cunjico! Ahac vstane. Čudno - bled: E, pa si me! Po duši notri, Lojze, naokrog si me! Si me v Ahila! Eco: Ta humor! Bolj žene kvaliteta pipe Savinelli - bolj raste nekakovost naših proz! V Literarnem nokturnu Stritar, Dunajski soneti: Napisani kot 1997. Le da igralci - * Roman bo letos izšel pri MK v Ljubljani. Saša Vuga 286 ko da imajo nekateri na tem našem ljubem radiu pasjo izreko? Slišal danes (RTV): Ritem je srce sveta! Bravo, B. A. Novak! Most na Soči, torek, 1. oktober 1996 Mamljivo, ker si vsako noč lahko mimogrede odpiram na stežaj (s ključcem za faroniko) dvoriščni vhod 400 let navpično dol poprek nazaj: V kraje, med ljudi prav tod - ob Soči, Idrijci (v romanu nosita eno ime, reka)\ Pljusk v skale. Ribe. Mraz. Dež, priropotan ob korce. Lačni dim: So ti, vsi, to vse drugače vonjali krog ADN 1612? Pa vaščani? Jedli so - kako? Pili s čim? Kaj? V čem (spet Adriaen Brouwer, Bruegel)? Anatole France: Edino preteklost je trdna za našo zavest. Je zid. Nanj lahko prislonimo hrbet - in se zagledamo v praznino, ki prihaja: V prihodnost! Na Kozlovem robu bil med gradniki tudi Richard Gartenzwerg (kdo pa Erich Otto Gartenzwerg? Sorodnika?). Po njem naj nosi ta melanholični priimek renesančno usekani baron - ne omenjaj ga po nepotrebnem (priimka). Preveč je palčkast: Morda zapeljeval na stransko pot! Všeč aforizem Octavia Paza: Kaj je pesnjenje - gledanje miru v gibanju! Vsak personaž: Premišljen {akuraten, je rad rekel dragi Kumba) izštevek 10 bližnjih ali daljnih znancev (v prvem Delanju romana omenil nače\o fotografskih plošč - profesor Anton Ocvirk)! Približno velja za plastenje spomina (dogodivščin, vonjav, barv, letnih časov, razpoloženj, vtisov, čudaštev in podobno). Glej zapiske na žeblju ob mizi! In za dedovim brivskim oltarčkom. Ljudje naj kolikor mogoče skiparjeni iz vseh morebitnih podob (rodov) v krvi: Mogočih in, seveda, nemogočih! Vprašaj: Do kam jezik previdno postaran? Ali reto ali rešetol Zadnje - reta spominja na italijansko rete, mreža (ista kategorija kot sak za ribe, bisaga za na pot in tako). Ma-upassant - govori o sebi, ko govori o učitelju Flaubertu? Da pod pojmom slog menil, kako pisec izraža svoje misli. Da ni dopuščal ne vsebine brez oblike ne narobe. Stavki, le da s Filipinov: Naši dedje so vredni spomina! Ne sra-mujmo se jih - sicer bomo izgubili svoj prostor v zgodovini! Letak med pošto: Kdor pa pije čaj za Tita, ta ne ve, kaj dobro je! Most na Soči, petek, 1. november 1996 Premišljeval o tako imenovanih sopotnikih revolucije (naših, ne iz Ko-chove imenitne knjige Dvojna življenja) - natanko so vedeli, da bo zanje potlej (torej leta 1945) slabše! Če bodo kajpak preživeli. Pa vseeno šli v pretresljiva tveganja! Jih kaj tako plebiscitarno vpregalo? Novačilo za smrt - mar program, ki ga inteligentno podtaknili komunisti? Vsi drugi pa, polenjeni od 287 DELANJE ROMANA 2 tisočletne oblasti, majhni, vzvišeni, nudili le svoj znani nič: Hlapčevstvo. Pokornost. Vdajo. Prav nazadnje pa še preperelo špansko steno v kričavih, staromodnih barvah za prekrivanje, kot zmeraj spet, sramot! Bi vsaj HM Mat-schek bil opravljen a la model Saj smo že v dobi mušketirstva (17. stoletje)! Kazalo bi popraviti Michelangela (da ta reč terja vsega človeka): Ne, terja te vsega in pol! Recimo v funkciji na primer, brez interpunkcije! Kakšen slov-niški odločbar, pa jih še imamo, se bo uprl stavku: Kot krhelj kutine je starec žvečil ščepek bradnih dlak - torej? Zato: Ker poudarjam, izpostavljam krhelj kutine (ne starca)! Aj, Bog - Slovenec je, posebno v naših zadnjih letih, mimo vsega prepričan, da prek vsega pozna slovenščino! Kdo je izpulil list z naslovom Človek je posebno premetena opica! Edward F. Albee: Igraje bila satira - šlo je potemtakem za izjemno resno igro. Tudi ob Faroniki: Strašna skrivnost človeške narave. Skrivnost v srcu življenja - ne v srcu ljudi! Elementi grozljivega romana: Kje roman Dracula, poletno darilo revije Epoca! Sumerska pesem (beležnica 1952). Pogovor med gospodarjem in sužnjem: O, suženj, pritrjuj. Bom, gospod, saj bom! Jaz ljubil bom ženo. Ljubite jo, gospod: Ljubeči mož pozabi na želje in bedo! Ne, suženj, ljubil je ne bom. Ne ljubite je, gospod: Kača kač je žena, past in volčja jama! O, suženj, pritrjuj. Bom, gospod, saj bom! No, zdaj povej mi, kaj je dobro? Zlomiti tilnik moj in tilnik tvoj! Se vreči v reko - to je dobro! Popevka 1991: Pravoslavlje dolazi sa juga! Bedasto, nekam cerkveno dretje. Most na Soči, petek, 29. november 1996 Na trhlih križih črkoval pri Svetem Mavru o dveh ujetnikih - mrzlega jutra ustreljenih na begu čez Sočo pod našim Krogom: KG Herbert Schijfmann, geb. 12. 7. 1923, gest. 3. 10. 1946 KG Walter Wasserfuhr, geb. 3. 1. 1909, gest. 3.10. 1946 Živo pomnim: Starejši, Wasserfuhr, se ujel za podvodno grmičevje. Otepal s tokom. Se prevračal. Zviral - no, tam ga popoldne zagledal Skrtov stric (nastavljal ribam). O mraku sem oba pomogel, gimnazijec s čolnom, zapeljati k bregu (gor, ob Skrtov Repeljc): Bradat ujetnik ju z žico'privezal k obroču. Pod zadnjo stranico. In, pomnim (vidim): Groteskno plula. Na krik odprtih ust. Za nami. Ko veslal. Mesečina - hladna noč. Odkod plebanu v romanu ime Leibenl Kdor je od Soče, bo morda takoj uganil. Cerkovnik Flatulant pa - z izpeljanko latinist ne bo imel težav! Pazi: O generalu govori zgodovina. O pešcu roman (rek, čeravno star, je zimzelen). Kako sem zmeraj blizu smrti tu, na Mostu! Na tem našem strmem klinu k Soči, Idrijci - do leta 1937, ko Saša Vuga 288 Lahi naredili jez, dedi pravili tem skalam Krog. To noč z veseljem (spet) prebiral iz trdno izbrane, tenko prevedene pahljače avstrijske proze (Silvija Bo-rovnik): Zadovoljen s primerjavo - tudi naša ne šanta. Izbor gospe Borovni-kove je enako nam kot njim v čast. Pisava noriških ljudi mi vsakokrat kaj svojega pove - o I. B., ki odšla umret v deželo pomaranč, pa njen zdravnik, moj svak v Celovcu, Cene Zikulnig. Borges (ko piše, da Havvthorne najprej zariše stanje. Šele potlej značaje, ki naj ga utelesijo): Mislim, da je Schomberg resnična oseba, meni Conrad o enem svojih najbolj znamenitih junakov v romanu Victory - podobno bi lahko upravičeno trdil katerikoli pisec o kateremkoli svojem junaku! Toto, film Uimperatore di Capri - zakaj me Toto tako privlači? Ker vanj stlačen ves Škorenj! Z Vatikanom vred. Ljubljana, sobota, 7. december 1996 Kdo bil Aleksander? Ali Nikolaj? Ah, da - neka carja iz Puškinovih dni. Naj bo v Faroniki (med svetimi močmi) tudi mleko device Marije? Upira se mi. Čeravno tik do Napoleona razpolagali z njim, ko da ga Revica ima za tri cisterne! Ga vstavljali v oltarje. Tudi slovenske (Santonino: Škof položil, če le pomnim, posrebreno kapsulo z relikvijami - partikulami mleka blažene Device). Ga v renesansi risali, da je škropilo križemkraž iz dojk visoko gor, kot v Pompejih vrtni vodometni brizgi (Luca Signorelli da Cortona. V 15. stoletju žlahten malar: La Madonna, porodnica, eol Figlio. Božji mami štrca mleko. Naokrog se kot sokolski staroste nasmihajo krilatci), pa nazaj, v Je-zuščka, ki mu je ta (slikarska) bela pajčevina za vsakdanjo, prvo jed. Včeraj v časopisu (Francozi): Preganjanje čarovnic ne izvira le iz verske vneme! Marveč iz 1) zanimanja škofij za njihovo bogastvo (premoženje). Potlej pa, 2) da bi posestva naselili s pravšnjo delovno silo. Tako mogoče pojasniti, da 3) z leti država prevzela lov na vešče. To noč, ob koncu petega poglavja, se nasmehnil: Opat bil (že od Opomina k čuječnosti) tako živ, tako vsepovsod navzoč, da mu kot pozabil dati ime! Pregledam rokopis: Nak, ne potrebuje ga (morda v 15., zadnjem? Pri župniku Fabijanu in ritmojstru Vomački? Odvisno - kako bom to poglavje zasnoval). Tako spoznal Lili Novy: Stal ob vratih. Pride drobna bistra dama: Tovariš, a je notri še prostor za eno staro go-sko? Jah -je. A da? Potlej pa grem noter - hvala (kazinska dvorana, 1949). Razburljive novice (ob hudem dežju): Kopanje v kadi s krvjo. Kristus v Ločniku. Nesreča s konjem v hlevu in podobno so iz dnevnega (našega in tujega) časopisja po letu 1995. Preletavam humanizem. Reformacijo (Ankina Zgodovina v slikah). Povsem pozabil, da Zvvingli padel v boju! Berem Biblijo - klanjam se gospodu Juriju: Do kolen! Kakšno delo! Strahovito, čudovito delo v tedanjih (kot navadno) slovenskih koordinatah! 289 DELANJE ROMANA 2 Dunaj, torek, 11. marec 1997 Vendar - zakaj imajo danes nekakšni igrokazci (samo na ljubljanskem radiu) pasjo izgovarjavo? 1. Ker so umetniki (zanič nadarjeni). 2. pa: Ker nikoli ne odpirajo v slovenski pravopis. Če nočeš antibarbarusu v uk, boš, kar si - barbar! Oboje že odliva te umetelnike naše v 3. krog Pekla. Kdor pa se, ignorant, zapljusne v to komedijo, mu na veke več ni pomoči! Kvadratek v časopisu: Mučeništvo? Edina pot, ki po njej lahko postane nesposoben človek slaven (Shaw). Na rožnatem hrbtu - pravšnje sosledje metaforičnih sporočil! Če ni odgovora na vprašanje: Ga zaobseči z impresijo (metafore)? Mimogrede, po tako zastavljenem (sodim, da harmoničnem) začetku: Kakšen konec? Gostota pisateljevih posredovanj? Notranji monologi - cum grano! Ritmika pri uvajanju (predstavljanju) novih oseb: Ali dramatičnost pri tem predstavljanju? Lahkota? Dramatično sem že med Vseenostjo imenoval sistem deus ex machina. Ta mi kot leži. Včasih se prav razživim ob njem! Pripovedni sestav - in tako vse naprej: V skoku. Iz noči v noč. Kup zmeraj kar zagatnih ali nerešljivih ustvarjalnih vprašanj! Kvintesenca? Na hrbtu (svetopisemske?) živali smo. V mračini oceana: Temu kvečjemu zato vemo ime, ker smo ga sami svoje dni tako krstili! Ključna sta seveda Vomačkovo vprašanje 1916. V zvonici. Pod granatami, ko se pleban Fabijan spomni starega PS: Dobro vsakokrat zmaguje - čeprav smo mu za gnoj! In stotnikov pozdrav bolničarki plemkinji sred Baske grape v meglah (romanov konec). Upravičujeta naslov - nemara ga čez mero neposredno? Programatičnost naslovov Vseenost, Zarjavele medalje. Opomin k čuječnosti! Iz mogočnosti ri-tmojstrovega vprašanja (misli, da) ve samo religija. Verstvo. Vera. Res (misli, da) ve? Ali le misli, da (misli, da) ve? Pomnim site tožbe 49. pri Ljubljan-cih: Kako preživeti, če se krompir prodaja po krompirju? Tu pa bi krokar Pro-perc Gantarju zapel: Vtem je lune svečava narahlo zdrsela čez okna. Petelin da poje? Pejmo - brž spat! Dunaj, sreda, 12. marec 1997 K tem pasjim, garjastim, zahrbtnim dnem prislanjati, kot piko maka v mrak robid, humor - nadzorovano! Ne odkrito: Skrito (med vrstice). Sprene-vedasto (potuhnjena beseda!). Nekako konverzacijsko. Apotekarsko? Salonsko - pa s kapalkami madžarskega pisatelja Karinthvja: 5 humorjem se nikoli ne igram! Odpirati pahljačo (duhovitega) humorja nič ko do situacijske komike. Facecnih grdobij. Burleske. Bufonad - ampak na uzdil Sarkazmi, mislim, nepotrebni. Grotesknost pa. Razvijati (pri tistem, ki jo zmore) besedno igro! Nad vsem do sem nanizanim bo kajpak (po pretanjenostih) kraljeval Saša Vuga 290 edinole opat. Naj se ne vidi (naj se?), kolikanj menihi, nevarni kot modras, plešejo po starčevem spinetu! Bo v romanu en, en opatov stavek, ki ga ne bi (kreativno!) barvale laži? Ta slepec bo do konca (La Fontainov) star lisjak pod rogovilo s krokarjevim sirom! Pa da so ga menihi, tile tu, privezali - ga v Rimu kod surovo oslepili z nožkom: Od strahu, da bi jih kdaj na mah zapustil? Eh, mogoče! Ve kdo več? Drugače? Kot spona v hrastovem pilonu pa drži: Starec je opat! Kakšen da opat v Corriere di Trieste (1947)? Žal - slik (mar v izogib pohujšanju) ne njega ne razbojniških kalabrijskih menihov ni: Samostana, mračnega v razmršenih, sušičnih oljkah, kot rečeno, pa. Oblačen. Mrzel. Moker: Depresiven marec tu. Sred Vindobone. Ljubljanski radio daje patološko bebaste (in italijanske! Mar ni naših kar se da dovolj?) popevke. Jutri odpotujeva: Navzdol pa k Soči. K Idrijci. Po hribih se mi toži. Tistih. Tam - divji vonj po ruši. Siv obup med šklepetavimi vejami. Breg, poluknjan od granat: Kot ribežen! Nerganje vran. Sla bova na Mengore. K fantastični ri-tmojstrovi kaverni (Vomačkovi)! Potlej gor. Čez Cvetje. V gnilo listje. Brest v ubogi meter fantovske krvi: Že 80 let je prav nikjer več ni! Je res nikjer več ni? Obup nabiram. Črne stigme. Kaplje česa v lakrimarij? Zebe - že dobri leti zebe v tem, 1916. (zadnje, 15. poglavje). Most na Soči, nedelja, 16. marec 1997 Hilarij, ob Soči kar pogosten priprošnjik pri krstnem kamnu: Včasih ga je tod bilo kot v prejšnji vojni Rusov! Kako se je zasadil, kdaj, odkod v glavo botrom - ali od Hilarija škofa? Ali od Hilarijona puščavca, začetnika življenja v samostanu? Jaz ne vem. Vendar pa če igrajo v sušcu se mušice - v aprilu vzemi rokavice! Za bolj zares okus po času eno noč poromam k Rutar-ju. Naslednjo sklenem z Valvasorjevo nepogrešljivo Slavo (imenitni Mirko Rupel). Kaj bo neki zgod(b)ovina? Pravljica, prikazni, juriš, teleskop, dim, Borgia, hrušč, karnevalistični škof Hren, jedrnati jezik Etruščanov, slepcev zorni kot, Milčinskega Butalci, tajnikov popis človekovih pregreh, trpljenje, Plutarh, eksplozija, bela bula, imenik recimo jim reči, strelovod, Pleterje, Vercingetoriks, nenavzočnost smešnega Badoglia in tako naprej brez pametnega konca - vsak si ob natakarčku v zelenem redingotu strezi sam: Poglavitno je, da zdaj vemo! Snoči Gerhard Roth, avstrijski pisatelj (Arhivi molčanja): Nobenega mojega dela ni, ki ne bi imelo opravka z menoj! Snoči Saša Vuga, slovenski pisatelj (Na rožnatem hrbtu faronike): Jah, to ste pa lepo, izvirno poudarili! 15. poglavje moram (mar edino to?) skrbno preklesati. Od začetka se ga že bojim. Hkrati pa me spet in spet privlači! Spet, še zapiski o tako imenovani kvintesenci (rdeči notes): Kako del magme vseh takratnih bruhanj kot lavo zapeljati v slikovitih curkih s hriba (po kalibrih literarne, in moje teorije)? Spet, še slovenščina: Ta žlahtni jezik - za najmanj 150 milijo- 291 DELANJE ROMANA 2 nov duš! Se Bog v hitrici ni zmotil, ko je z njim oblagodarjal dva milijona nehvaležnih, vseenostnih vnemamežev? Leto 1916 - vnesi svoje doživljaje aprila 1945! Trikrat bombardiranje vasi: Ranjenih nič - mrtvi! Podrtije! Za ozračje v 15. poglavju, to se odvije mokre februarske noči v zvonici Svete Lucije, prelistaj: J. Matičič, Na krvavih poljanah, 1922. L. Galič, Zaboravlje-ni rat, 1994. C. Pavan, Caporetto I., 1997. Stara Gorica, torek, 7. januar 1997 Mar pri Faroniki kdaj spotoma pomislil na paralelno montažo, značilno zlasti za Griffitha (Nestrpnost)? Nekam bliže Kurosavvov Rašomon - v romanu namreč vsakdo gleda k drugemu: Vendar po svoje. Skozenj. Kam naprej. Če pa ne vidi nič, ustvari kar iz tega nič zgodbo. 30 let branja genialnih TV scenarijev - mar to zapustilo sled? Ah, kje pa! Srčni Leibnov tuskulum, častivredna vdova Kodermačeva: Ker trepeta pred krajo, nosi vse (kar se ji tisti dan zdi kraje vredno) na sebi! Manijo vzel po slavni gospe iz ljubljanskega umetnjakarskega sveta. Conrad: Bralec mora predvsem videti] Mož, ki po-gostoma jokal: M. iz Šentjanža. Gospodar. Korenjak - dlan kot lopata! Ob srečanju sorodnikov. Prijateljev. Ob narodni pesmi. Ob spominjanju na vojno trpljenje (deček, pregnan v Nemčijo. Tam pustil mamo). Mehak. Dobrota - ondan drugi jokali: Umrl. Bistri Sovretov Oziralni omnibus! Pozabil, kdaj, kje ga mojster izdal. Me, študenta, opozoril 1951. profesor Bajec. Odtlej mi ta korektiv stanovitno, vsakdanje rabi - ne samo pri pisanju! Krajši roman o učiteljski družini (Pečan), ki morala pred vojno na Laško? Ko se vrnejo, junaška fanta padeta - oče preživi. Roman o eksodusu? Naša takratna razkropljenost: Diaspora? Kako z respektom se (preveč počasi) bližam zadnjemu poglavju romana! Vsakič opolnoči, nazaj od Svetega Mavra, postojim v sve-tilčni senci jutrovskih, v obeh vojnah spodobno zadevanih dreves pred cerkvijo. In, sam ali nesam, poslušam. Gledam. Voham k staremu farovžu. K stopnicam od leve, z desne. Do vrat, ki je za njimi 1916. granata poiskala župnika Fabijana. Ga natrgala. Potlej domov. K sotočju: Te vonje, strah, to razkriljenje vetrov februarja 16 vreč v zapis! Iskal, odkod pravzaprav orgle -prebral, da ta najstarejši inštrument s tipkami poznal že Grk! Že stari Rimljan! Kaže verjeti? V 13. stoletju, poroča knjiga, izoblikovali klaviaturo. Čembalo da je iz 15. veka - podobno star tudi klavikord. Ljubljana, nedelja, 21. julij 1996 Mrtvo - šel svoj čas po Ljubljani: Pozdravljal! Odzdravljal, potožil dopoldne Andreju (Hiengu). Danes pa kot v kužnih jutrih, ko s križišč smrdeli Saša Vuga 292 ognji: Niti enega poznanega. Niti polznanega obraza. Da prijateljskih obličij še omenim ne! Če si sedel, si pri bližnji mizi že ujel na primer Vita Zupana, kako mrmra (spominjam se, da) Petru Božiču d'etre raisonnable dans le cho-ses d'amour. Življenje, vidim naokoli: To življenje nas (nekakšen zlodejev-ski Gospod stotnik, Cankar) desetka po nekakšnem skrivnem ključu. Navsezadnje vse, do zadnjega: Nekakšne take (zguljeno, zato drži) zravna pred zid. Nabiral. Izbiral. Odbiral imena za menihe. Šele potlej pomočil pero. Jih prebral 39 - ostalo jih 6. Zraven kdo, ki kdaj o njem kaj zinejo. Varnostni vprašaj: Mar je res bil? Ali ga spet samo unovčajo? Vztrajno vzdigovati vi-zir: Ne biti zadovoljen - prezirati zapeljivosti goljufnih rokohitrskih bližnjic! Udobnost poceni trikov. Ah, dobro je razpoloženj s pipo kraj peči. V krikih rac med luskami ledu na Soči. Klesati v sebe: Potlej k dolomitu na kiparjevem kolovratu (Jakobus)! Da je natančnost opazovanja enakovredna natančnosti v življenju? Pa končna vrednost - resničnost? Ali resničnost pomembna v romanu, kakršen je Faronikal Razmisliti besedo (literarna) fikci-ja! Sem pa zmeraj zvest svoji podobi o brzojavnih drogovih in žicah. To začel uporabljati ob trilogiji o Predjamskem. Drog je trden: Informacija. Žica, ki brni od vsepovsod, pa domišljija (in s to vse, kar sodi sem). Kartuzijsko strog do sebe, si prizadevam za srečni spoj obeh. Kako Savonarola, neusmiljen do umazanij, pridigal 1496. zoper posvetne duhovne gospode, ki se jim maščevanje zdi pravica. Cestno ropanje običaj. Nasilje in strup pa priročni sredstvi, s katerima se dokopljejo do zaželene premoči! Ga poščipali. Obesili. Zažgali (pepel iztresli v Arno). Mu pa dopustili obhajilo. Bogu se lahko zameriš - papežu? Jah, temu: Bog ne daj! Šentjakob v Rožu, petek, 24. maj 1996 Kako že gre slovenska bridka lajna: Umreti nočejo (Pregljeva povest, 1930). Pa Speransovo boljševiško ihtanje čez Maistra in kržljavo buržoazno revolucijo na Slovenskem - tak top nosiček je imel. Tako muštačke a la Cha-plin: Zašel pa je (ne k cirkusu) v politiko! Morala zgodbe: Škoda. Pa vzdih trpinov, ki so jih v Gradcu (ex consuetudine plemen krog Rena, bi nemara rekel Tacit) z rabeljsko sekiro spravili ob glavo: Ave, Caesar, Carantani mori-turi te salutant - umrla tudi teta Katri. V Celovcu. Ondan. V bolnišnici. Stara 104 leta: Ko sem, osemletna, 1896. šla zdoma, nisem vedela, kako po nemško rečejo krompir. Davi srečali pri lintvernu vnukinjo: Ta ne ve, kako se po slovensko reče krompir - so Karavanke mar zadosti trden plot? In hribi krog Primorske: Zares iz kamna? Je Leiben šleva? Ni: Saj zanerga nazaj! Je: Saj ne udaril Obleven, reven in skoz teden v dan prestrašen hribovski kožar ne zna: Noče (morda ne more več) spoznati volka! Ne v jagenjčku - še v 293 DELANJE ROMANA 2 ovci, v kravi ne! Leiben prispodoba, poleg drugega, o tem, kako nas izpodrivali? Odrivali? Pred nami samimi potiskali v nič? Ne vem: Preveč obrobno, da lahko simbol. Čeravno sem ga ondan že zapisal, bom ponovil kobariški vzklik, star približno 1000 let: Preden stopi v hišo, te Lah že zgoljufa! Oče v koprivasti monduri cesarskega kadeta (aspiranta). Krog rjavkaste fotografije je zapisal: 1916 - iz let avstrijske lakote! Gledam svoje prednike v okvircih. Do stropa nad pisalnim strojem. Pradeda s prepovedano pestjo: Rudi Šeligo ne verjame, se mi zdi, v to cesarsko institucijo - da si samo z orožnim listom smel, s tolikšno pestjo, takole koga trše po betici! L'Austria era un paese ordinato (knjiga izšla pred leti v Trstu). Te prednike - natanko tu so se rojevali. Umirali, kjer pišem v teh nočeh Faroniko. Jih gledam: Eno gnezdo, oče je v slamniku, v mornarski majici, je, drugega za drugo, zmočil in solil pred starim krstnim kamnom - župnik Fabijan. Koper, sobota, 22. februar 1997 Kakšna kozlovska belcebuba se je vzredila pod lobanjo kranjske cerkve, daje z rožicami šla takoj aprila 41. z njim, kije na primer odposlal to (še veliko več tega) notranjemu vrhu v Rim: Vprašanje slovenskega naroda se lahko reši na enega od naslednjih načinov - 1. Da ga uničimo. 2. Da ga razse-limo. 3. Da ga povsem asimiliramo. Treba se je samo odločiti za linijo, ki bi jo ubrali (Grazioli, visoki komisar v Ljubljani, 24. avgust 1942). Mar ni vedela za mučeništvo (in pokončno držo) na primer poljske cerkve? Za Koroško in Primorsko v letih 18 pa vse do 41. In - zakaj je ta cerkev molčala ob divjanju Italijanov (tudi) nad slovenskimi duhovniki: Kaplan Martin Cedermac - hrvaška namreč ni! Zgodovina, začudeno berem, je znanost o nesrečnih ljudeh. Bi ponovil: Slovenski jezični Avgijev hlev danes tako podrekan, da bi Herakles moral skozenj speljati dve Soči hkrati! Zanimiv razloček med Hei-mat - Vaterland: Za prvo se joče, za drugo se mre. Iz pisma dragemu prijatelju (Marijanu Tršarju): Sem že na polovici novega romana - gre brez travm, ki jih boš razbral iz Delanja. Postavljen je v leto 1612 in k nekemu zvoniku tik nad Sočo. In ker delam samo ponoči, do jutra: Saj poznaš Debenjaka. Olje. Viselo pri B. Magajni na Studencu: Nekakšna katedrala. Noč - dekle (požirala je Ana Mlakarjeva) igra na orgle. Žarek lune pada skoz vitražo: Na tipke. Prste - na obraz (slike nisem videl že od 1953. Bogve, kje ta Debenjak zdaj). Mi to pisanje tiho, zbrano gre. Ko da orglam! No, približno. Podobno šel Predjamski po gorjupi Vseenosti: Z veseljem! Podobno gre Na rožnatem hrbtii po grenkem Opominu: Z veseljem - ko da nekakšna milost lije z lune dol! Orjaška postrv na fotografiji pri Skrtu 20 kg (med vojnama jo, po povod-nji, ujeli Skrtovi fantje): 1612. Vaščani ribe ne morejo skriti! Takoj biriči tu. Saša Vuga 294 Zaplenijo. Pridejo plemiči na kosilo. Pazi na Čehovo pismo (bratu) o lovski puški na zidu: Imej pred očmi! Begunje na Gorenjskem, sreda, 26. februar 1997 Čudežni mojster stilist Piljnjak (roman Golo leto) - umorjen kot japonski vohun (!) in trockist na pomlad 1938: Besede mi pomenijo toliko kot numizmatiku kovanci! Nocoj lepa misel na župnika Cirila Muniha, očetovega prijatelja, strica dirigenta Marka: Ko sred aprila 1945 prišli Nemci, Italijani, domobranci, Spanci, Grki, kdo še, za vraga, kozaki, Mongoli, četniki na Šentviško goro, da bi pobijali. Požgali - pokleknil pred polkovnika Wedekinda. S solzami rotil, naj vasi ne pahne v pekel (saj v njem živijo vse od leta 41). Poveljnik zares ne požgal - s tolpo podivjancev zapustil Planoto. Pariški pogovor zjutraj {Delo, gospa Švigelj-Merat) z nečakom Nabokova (Lolita): Za Dostojevskega je (stric Vladimir) rekel, daje bil nepisatelj. Da ni znal pisati. Da ni znal napisati niti svoje ime. Za Tolstoja pa, ki ga je dolgo cenil - da je pisal romane za sobarice. Sveta Lucija, mučenka iz Dioklecijanovih let (zaradi vode za oči na Mostu in v Modreju ji bodo junija 1612 posvetili cerkev mojega zvonika): Res pokopana pri Svetem Jeremiji v Benetkah? Mogoče -Benečani z neverjetno zbirateljsko strastjo kupovali svetniške kadavre. On-dan v Benetkah zvedel, kako na svojo ladjo pritihotapili evangelista Marka: V zaklanem prascu (ker se arabskemu cariniku nečista žival gabila)! Kvinte-senčno sežet pogovor med Fabijanom in ritmojstrom Vomačko: Spotoma o tem, kako ima človek še zmeraj nad seboj bolj ali manj sovražno zvezdnato nebo. V sebi pa nobene moralne opore, da bi jo delil z drugim. Sam je - le z močjo (možnostjo) svojega razsojanja. Razmerje med zgodbo in dvogovorom v Faroniki: Harmonično? Naj obvelja stari nauk, da zgodba bralcu najbolj odgrne resnico? TV film o materi Tereziji Kalkutski: Primerjal to svetnico z mušketirstvom (?) svojega nečednega opata! Že pred srečanjem z d'Anthesom Puškin mrtev - na dvobojno jutro vprašal ženo Natalijo, za kom bo jokala. Pitijski odgovor krepčilen: Za ubitim! Labot - Libeliče, sobota, 1. marec 1997 Nocoj lepa misel na župnika - Slovenca? Morda Nemca? Ta prišel od bližnje cerkve. V prvi zarji: Četa maistrovcev se ves dan bila. Vso noč. Obkoljena. V labotski ljudski šoli. Ko še ročne granate porabili, oče ukazal vdajo. Pa pričotnal z leseno nogo stotnik (zakaj prav stotniki zmeraj tako usodni?). Spoznal očeta - tovariša iz jarkov zoper Lahe! Samokres ven. In: Komu si prisegel, krucifiks? Ga pahnil v glicinijo (levo pritličje šole. Pobožal sem to lubasto rastlino). Takrat nastopil že omenjeni parochus ex machina: 295 DELANJE ROMANA 2 Padel na kolena pred razkačencem - bilo 1919. In tako grem zdaj, prvorojenec njega, ki ga v oni zarji stari kriegskollege ni potolkel z oficirskim gasser-jem, naprej: Da bi se razgledal po zidavi vaškega zvonika, prebral knjigo Ce-sara Marchija Grandi peccatori grandi cattedrali (Rizzoli, 1987) o zidanju 15 preslavnih evropskih katedral - med njimi so, menda, Notre-Dame. Dunajski Sveti Štefan. Beneški Sveti Marko. Kelmorajnska mojstrovina. Char-tres - bruhnil v smeh. Zbudil ženo (prišla, v skrbeh, pogledat. Z lučjo): V božjem hramu pridno plenjal mogočen bordel za trume tesarjev, klesarjev, zidarjev, kiparjev! Rogavzar pa ni kanil s parkljem proč: Pogostni romar poredko postane svetnik, menil Kempčan. Avignonski koncil 1209. prepovedal spolzke pantomime. In sleherni pohujšljiv ples v tem svetišču: Bog se namreč ne jezi, ker prenočujejo ondukaj romarji. Se pa jezi, ker prenočujejo kot svinje - idest moški, ženske gnusno skupaj! Tolikanj redke so bahamične (jim pravim jaz) oddaje na TV: Ker je vse več grdo butalskih - lepa, elegantnega duha, samozavestna, kot v empiru kakšnega pariškega salona, prisrčna v rdečih suknjicah (na pozlačene gumbke), v črni lakasti obutvi, Alenka Zor-Simoniti: Pasji dnevi ali mrzli mlaj nad Sočo - teh književnih večerov ne pre-zrem! Skrivnost: Lahova Noč na Hmeljniku izšla 1921. V razdrapanem očetovem izvodu pa podpis Svetna ves 1919 (tintni svinčnik)! Most na Soči, torek, 31. december 1996 Lunaparkasto neumne vratolomne sanje (zjutraj): Opat je bzikal rdeče pljunke iz očnic. Drvel v kočiji brez vprege strmo dol. Mimogrede brezbrižno zeval k Orionu - vprašal kot natrta hupa v fijakarja, ki ga na kozlu tam približno že od Langobardov ni bilo: Daje na koncu klanca slikovit ovinek? Zadaj pa 917 korakov perpendikularno hud prepad - Mira Mihelič v nemara zadnjem intervjuju (Naši umetniki pred mikrofonom): Navdih? To le začetek pisanja. Vse drugo pa znanje. Garanje. Trpljenje. Oh, pač: Trpljenje! Ondan zasnežena, bela nedeljska tihota. Z Dunaja brbral kvartet književnih presojevalcev RR. Ujel tudi to (Koeppen): Avtor, ki nima sočutja do svojih junakov? To ni dober avtor! Zdravnik mamilar v Kobaridu 1948 - morfij. Nosil siv, zdelan klobuk. Se hranil le z mlekom. S kruhom (se zdravil?). Pusta Kotlar-jeva kuhinja (v onih nepozabno pustih dneh). Tudi zdravnikova žena umrla. Oj, vem, da bi rezal moral stati tik za Huberti Seveda vem! Sem pa hotel stavek napisati natanko tako: V jerebikah si je sveti Hubert z lovskim nožem rezal nohte z nog. Skratka, podčrtano terjal zvezo Hubert - lovskim (je pri-prošnjik lovcev). Kdo v romanu naj zmeraj laže? Bolj natančno: Naj domišljijsko ustvarja (a la Julij F.)? Nekako tako: Z melišč na lepem prirjoveli psi! Bilo jih je natanko 45. Vsak z bakrenim zvončkom. Plima zob, je vrisnil ranocelnik Honorat. Izdrl kratko puško spod omare in - kako se je končalo, Saša Vuga 296 pa ne vem: Ker so do jutra psi bili še zmeraj lačni. Lilo je. Prililo za čebron krvavega dežja z lobanjicami beloušk - morda v Štreklju, kdo, kod od Soče gor poslal faroniko (jo Pregelj potlej vtkal kJoannesu). Legende naše da pognal visoki srednji vek? Ko da jih prej, gospodje od raziskovanja, ni bilo - na kakšnih tleh stojimo? Noj, čeprav pogled vtika v tla, ne vidi. Lahko se delamo, da gledamo v blešč. Lahko je rožnato na tem faronikinem repu. Lahko si mislimo, da je v duši blagovest - in v možgančkih mir. Ljubljana, torek, 15. september 1998 Bulat Šalvovič Okudzava (73), žlahten kantavtor - pred letom dni umrl. V Parizu. Anka zaljubljena vanj: Ves opus znala na izust! Predmet Bulatove lirike: Ljubezen. Vojna (jo preživel kot sovjetski vojak). Čarnost življenja. Pol Gruzijec, Armenec. Trudno srce. Žena Olga potožila, da ga pokopala osamljenost - slovenščina se (pod čmarčkom nekakovih iskro naobraženih analfabetov) skvečila! Korekten, torej spodoben (slovnično, pravopisno, pra-vorečno) stavek velja za eksotiko! Pisava v nebirokratskem (neračunal-niškem?) jeziku za umetnost! Zanima me, kam bo zamrl ta očitno degenera-cijski razvoj. Ej, umrl tudi Vittorio (81)! Mussolinijev drugi dedič - letalec, se bojeval 1936. Za Franka in v Etiopiji. Jo pihnil, kot večina fašistov, v Argentino. Izdal trezne spomine na vzlet in tresk papana Benita (DUXA). Med vojno urednik revije Cinema. Iz nje črpali celo Visconti, Zavattini, Fellini -z Ljudmilo ga srečala v mestu Lucca (na zadnjem Prix Italia, ki ga obiskal, preden šel s TV): Kar prisrčen. Grdo zabuhel in zapit. Naglušen stričko s ko-modorsko brado. Neverjetno pegast v roke (obolelega predmestnega mesarja). Bohemsko razviharjenih, kot neumitih las (Quartier latin). Se osem dni pod večer pogovarjala. Posebno na izletu do San Maura (Pascolijeva rojstna hiša). Na moč ga, prav otročje zanimal plebiscitarno žilavi upor Primorcev 1941. Rast partizanstva. In boj do kraha Italije 43, ko sta s Primorskega le v dveh nočeh odtekli civilna in vojaška oblast (da bi se kmalu, eh, pozno, poskusili vrniti - z Nemci). Ta večni epiludij: Kako da se Italija, očetnjava Danteja (in vsakterih bajk), tako do bruhanja priskutila? Spet pisatelj (le da ruski) grdo ravnal z ženskami: Solženicin! Angleški življenjepis Stoletje v njegovem življenju: Pri delu mu veliko pomagale. Urejale zapiske. Tipkale. Tihotapile iz Rusije. Nazadnje se do zadnje znebil: Kot oguljenih trakov za stroj! Pisec Gulaga si grize brado. Pljuva. Most na Soči, nedelja, 9 avgust 1998 Ta svet, nevaren kraj - samo za rajnke je tu kraj sovraštva! In doba. Naša. Ta: Zlata kot Orient Gold iz Trsta! Ljubljena dežela danes blatna. Potacana 297 DELANJE ROMANA 2 kot predmestno teniško igrišče v dežju. Na Češkem slišal: Sovjeti odšli, mi pa ostali! Slovenijo pred očmi drugačijo v don Kihotovo krajino, obubožano značajev - pa vendar: Ko pridem zvrh okljuk. Gozdov. V Idrijo nizdol. Poro-mam z mislijo vkreber. K pisatelju Felcu: Odkod? Iz česa jemlje duha za svoj tako junaški, tako dobrotni nasmeh (hvaležen sem zanj) - meni je, ko da živim žoltožolto (nacionalno) karikaturo! Prikimaval zagrenjenosti profesorja E. W. iz Stare Gorice (Italijani 1942. ubili očeta. Jih vrgli v revščino): Da ni več lepo živeti. Od umazane Idrijce in kalne Soče šla navzgor. K rimski hiši. Dolgo stala pred zvonikom. In pred starim farovžem: Ta še natanko kot v dneh faronike 1916! Potlej naprej. V kuhalici. Pred Sveti Maver. Do prebe-Ijenih klopi - spodaj Soča. In v ozadju, skalnata kulisa, hrib v hrib. Nanizam naj, brez pik in glos, kako te drugi, te sprejemajo različno (to bi začudeno krstil za rašomon dojemanja). Prijatelj iz goriških dni: Prej bi moral napisati Faronikol Potlej šele Opomin k čuječnosti - zakaj prav ta opozarja prav tiste z rožnatega hrbta na zbujenost (da ne bi faronika spet in tolikanj pošastno prožila repa). Ta naslov, Opomin, velja za obe knjigi - kot se vsebina obeh razreši na nekakšnem mitičnem hrbtu! Rokopis Faronike si posredujem kot podobo naše podzavesti (14 poglavij. Zavest nastopi v 15. In ob vprašanju: Kdo pa ukazuje vsemu - ribi, ki na njej živimo kot šimpanzi v Afrike puščavi?). Tako E. W. Z reke je drsela pasja kajža. Se spomnil vpraskanine čez omet v ječi (kasarna kraj mostu nad Sočo): Pustite nam rože e po naše sadit, 1929! Rdeči Bizanc opetovano (kdaj že) dopovedoval, kako smo (kajpak njih zasluga!) na odru zgodovine: Naj torej terjajmo aplavz! Je pa bila tihota vsepovsod krog nas. In zlasti v nas. Ljubljana, ponedeljek, 8. september 1997 Pri Faroniki zredči naslove za cerkveno srednjeveško hierarhijo. V na-tankost naj gre, kdor hoče. Župnik naj bo, za primer, pleban. Ali narobe. Vikar. Kurat - in kar je kod še takihle nazivov. Ah, pač, vikar! Ali prihaja iz latinskega vicus: Vas, četrt, predmestje? No, pa smo dražljivo blizu Viča v Ljubljani! Vsakomur naj se v Faroniki primeri kaj prvič in preveč! Včeraj poslušal magistre naše v (tako mu rečejo) državnem zboru. Največji humor-nik (pa mar med največjimi mogoč največji?) je šojast demostenes iz Nove Gorice. Tako mu žvrklja, grgra, da ni potrebe po treh kamenčkih! Se spomnil četrtkovega pisma Marjana F. iz Švice (Ponte Cremenaga): Quando la mer-da monta sullo scanno, o la spuzza - ofa danno! Od snoči mi sledi klic (iz Chaplinovega Diktatorja): Sveti Luka je zapisal, daje božje kraljestvo v človeku! Ponavlja se mi sram, kako leta 51 poslal očetu, ki ga barabe (danes jih vidim, ko se zjutraj, sivolasi starčki, sprehajajo po Tolminu) odgnale lomit Saša Vuga 298 kamen v kočevsko katorgo Ferdrenk, škatlo književnih revij. Ko ga vrnili, mi na Mostu rekel: Kruha, cigaret bi se pa razveselil. Me pogledal z bridkim, neponovljivo ljubim smehljajem. Potlej odšel ležat k Svetemu Mavru. Koliko je njegovega izžarevanja v romanu Opomin k čuječnostil Ob delanju Faronike je tudi tu. Čutim ga: Ko da iz mraka pogleduje prek ramen. V rokopis. Ganil me kardinal ali kaj Varšave, ki pozimi 43 kosil rdečo peso. In odklonil Nemčevo skladišče (hvala, gospod general: Jem, kar je moj narod). Kaj so tisto zimo kosili Slovenci? V. N. Vojnovič, avtor marsičesa, zlasti Vojaka Ivana Čonkina, o satiri (v komunizmu): Hudo je pisati roman o brodolomu, ko si še na ladji. Narisati sliko. No, fotografirati - to je lažje. Spet nad Idrijco. Nad Sočo: Race. Tleski velikih postrvi. Davi (ob 4.30) ležem, da bi še kaj sprotnega prebral - hej, se je streslo! Se nekajkrat zagugalo: Faronika se najbrž, veličastna, premaknila v spanju. Benetke, sobota, 11. april 1998 Spet v (Ankini) ribji restavraciji vrh ovinka in oskrbljenih stopnic: Mornarska luknja. Kuharja prinesla grič iz bele polenovke kar na plohu! Belo polento kar na drogu - v sajastem (ljudožerskem) kotlu. Na trgu spodaj je Gol-doni ves kot Valvasorjev spomenik v Ljubljani! Otožnost na obrazih - ali zato, ker v 16. veku Benetke občudovane kot uresničenje Platonove Države! Potlej izroditev - oligarhija (ni genij predvidel tudi te?). Prisluhneva župniku: Gruči Furlanov laže, kako se Hemingway (pred zadnjim strelom) pri njem otresel greha! Zvečer v getu iščem večnadstropno hišo, ki Rilke sopel v njej pod streho gor, gledat morje: Morje pomeni svobodo - to pa so Benetke! Berem Svobodno Slovenijo (Buenos Aires, april 1998): Pa smo prenekateri Kranjci, ob podpisu mirovne pogodbe z Italijo, stali na goriškem trgu. In se zaskrbljeno ozirali na Grad, da videli, katera zastava bo zaplapolala - tista z zvezdo ali italijanska. Kljub moji stari naj cvete sto cvetov, dovolj izpričani od Vseenosti do Opomina, mi srh šel po kosteh. Potlej - poskušal se vživeti. Čez leto dni (1948) Italija pognala emigrante v Argentino: Bel, rdeč ali drugače kodrlajsast Sčavo na Primorskem, zlasti razumnik, bil za Lahe kar se da enakega odstrela vreden spak! Ob koncu Faronike opazil, da zgradbo zgodb, vse od začetka, vežejo paralelizmi (Titin Tahij, na primer, Vomačkov Evsta-hij! Celo rana enaka: Gleženj. Vriva se številka 6). No, recimo jim cement. Slišal vzklik Povohaj kozjo kri! Ali (južnjaški) prepir? Se opazil, da napisanega več ne prečesaval zunaj na glas - marveč notri na glas! Pa da se večkrat (v trenutkih radodarne ustvarjalne milosti) spreminjal, delno, včasih ves, v personaže (Kumba): In korakal njih usodo! Zanimivo - novo: Kako sem se od njih, ki sem jih vendar trgal iz lastne fantazije, sam učil! Franc Šaleški 299 DELANJE ROMANA 2 (1567-1622), zvedel snoči v avtobusu: Pij XI. ga z Rerum omnium dal za pri-prošnjika (le katoliškim) pisateljem. Most na Soči, ponedeljek, 24. avgust 1998 Sred noči 1919 pribežala, bosa, objokana, kuharica - očetova četa potlej na vrat na nos v teku skoz gozdove vdrla k Mariji na Zilji pri Beljaku. Rešila pisatelja Ksaverja Meška, ki mu razjarjeni volkswehrovci divje grozili - nikoli več se ni vrnil v svoje župnišče. Bolj očitne ali pohlevne usode naših ljudi, utrujenih od golgotskih postaj v nikoli več\ Ljubljana se šla klerikalce. Liberalce - staro kranjsko igro ravbarji, žandarjil Nemci se strnjeno pripravljali. Izid vsemu pa plebiscit 1920. In večni zbogom za Koroškim. Ali bi nam šele sedanje korifeje zafuckale tisto (in katero še) zibelko tako imenovanega slovenstva! Kako bi krstili naš vsakdanji (politični) čas - epoha pavlihl On-dan, ko prinesla rokopis romana Na rožnatem hrbtu faronike uredniku v Ljubljano, sedla k pivu pred gostilno Keršič. Sonce je šumelo v postarnih, mogočnih drevesih - Milan Majcen, pač, narodni junak: Z žico privezal 36 pušk mavzerk na gornjo stran debelih vej teh kostanjev (da varno počakale na odhod iz mesta). Spodaj pa italijanski oficirji pili, ko danes Ljudmila in jaz, to ljubeznivo hladno pivo! Ali sanjam ali - berem Delo. Članek o Vodnjanu (v Istri). Župnik Jelenič pove, da imajo zaklad: 350 relikvij. Ostanke 250 svetih moči. In ohranjena trupla 3 svetnikov. Posebno dragocene imenitnosti so: Košček cunje, vanjo povili Jezuščka. Trn iz Kristusove krone. Jezik Marije Egiptovske. Noga svete Barbare. In usnjena vrečka s prsti svetih Petra in Pavla -pišemo leto 1998 ali (romaneskno) 1612? Naslonim se v trtno listje (kotanja) ob ograji. Zamižim v sončne cvrtke zvrh sotočja Soče, Idrijce - Pika zalaja v pismonošo. Prevrne dan k veselju! Epistolica doktorja Attilia Vuge iz Čedada: Rod gre dol do 1720. Ded Joannes 9 otrok. Sred rodoslovja, ura je tik poldne, telefon: Urednik Zorn iz Ljubljane. Da prebral Faroniko. Mi siplje sodbo. Bog, lepega in dobrega preveč! Kje vreča, da bi vse primerno spravil - kam?