Januš Golec: 11 Po dlivjinoti Kanade Ljudska povest po raznih virih. Pri vsem bobnanju o kanadskem zlatu sta bila paznika iz Ye]lowstone parka že znanca ledenih tcr viharnih pokrajin proti Severncmn. morju in tečaju. Nista bila novinca, kar sc tičo dežele, njenega podnebja in nevarnosti, ki tamkaj prežijo na človeka. Iz pohlepa po naglem — zlatem obogatcnju sta odpovodala dobro in nc baš težavno stalno službo in sc odpravila na konjih iz parka do najbližnje železniške postaje. Iz vlaka sta stopila v Edmontu v Kanadi. Prisegla sta si med vožnjo, da se ne bosta priključila nobeni večji skupini rudarjev. Kot poznavalca kanadskih razmer bočeta sama naleteti na ono srečno mesto, ki jima naj pokaže in odkrije zlati zaklad. V Edmontu sta se prcskrbela z dvojno pasjo vprego, z orožjem, prehrano in konjcma nosačema. Za zadnjo kanadsko železniško postajo se je razgrnila ter razprostiia pred njima nepregledna scverna pokrajina. Po mesccih pustega potovanja sta se približala velikemu Athabaska jczeru. Ob sevcro-zapadnem obrcžju imenovanega jczera sta dosegla reko Sužnjev, ki je glavna voda tch pokrajin. Zanaprej sta sletiila tej reki proti sevcru. Sama neizmerna ravan, ki tvori takorekoč del sveta zase. Potniki, ki so se vrnili srečno iz scverne Kanp.de, po. pravici trdijo, da so tamkaj razdalje mcd naselbinami, rekami in jezeri, kakor bi se vozil po oceanski morski g^adini. Pred potnikom in za njim neizmernost ravnino, katero motijo ter prekinjajo jezera ter reke. Posamezna pogorja so tako daleč narazen, da zgubi človck, ki krcšc peš, jezdi ali se vozi s pasjo vprego, sploh predstavo o čem drugem nego o nedoglednosti ravnine . . . Ustavila sta se v naselbini Fort Smith ob reki Sužnjev, kjer sla dalje časa počivala ter. osvcžila oprcmo ter prehrano. Iz Fort Smitha ;«a ikrenila v smeri proti Medvedji reki, ob njej naprej do njenega izliva v jezero ali boljše povedano — Medvedje morje. Za začasno naselbino sta si izbrala podolgovati otok, ki je bil čisto blizu obrežja jezera, o kojega razsežnosti si Evropejec nc more ustvariti po ikarti pravega pojma. Nikjer žive človeške duše. Med rastlinstvom na otoku so prevladovale smreke ter breze. Otok pa je bil obdan krog in brog od precejšnjega peščenega pasu. Cilj njune bodoče zlate sreče je bilo Medvedje morje. Pri poglcdu na že opisani otočič je bil Amerikanec sigurnega tnnenja, da bosta odkrila na otoku zaklad, s katorim bosta z vsemi udobnostmi preskrbljena do skrajnih mej človeškega življenja. Splav jc bil naglo zgrajen. Prevoz je potekcl brcz vsakih ovir ter opasnosti. Kmalu po pristanku sta odkrila na otoku globoko strugo potoka, ki se jima je koj po odkritju nasmehnil in pošcpnil, da krije pesek ob obeh straneh peščenp etnigc zlata zrna, katcrih še ni poskušal nikdo izprati in sc z njimi osre5iti. Za taborišče sta si izbrala prostor med mično skuoino stnrek in brez. Po odpočitku sta šla na ogled zlatega bogastva. Amerikanec se je lotil ob potoku dela kol strokovnjak na polju iskanja in izpiranja zlata. Po par zasadljajih lopatc je že razlagal, da zgornje plasti peska niso bogznaj kaj. Z najbolj priprosto pripravo za izpiranje bi zaslužila dnevno pri srednjem delu vsak po 30 dol. Peščeno obrežjo ob potoku je precej dolgo in bi se lahko izvabilo izpod njegovih plasti tekom let zlata za 500 tisoč dolarjev in s stroji še seve mnogo več. Vsckako je bil prvi ter površni pregled skritega zlatcga zaklada zadovoljiv in je obetal res bogato nagrado za tako daljno pot v povsem neobljudene kraje, ki so v zimskem času strab in trepct za vsako živo bitjo, ki se upa tamkaj kljubovati snegu, viharjem, mrazn ter volčjim napadom. Predno sta se lotila piijatelja izpiranja zlata, sta si postavila udobno leseno kočo in stajo za konja in pse. Navadno sta vstajala zgodaj zju; ...i :juterkovala, predno sta se podala k potoku. Opoldne je bil odmerjen kratek odpočitek za kosilo. Precej pred zatonom solnca sta se okopala v je- zcru in odveslala na splavu na kopno, da sta se preskrbela s svežim mesom. Bolj daljna okolica Medvedjega jezora je hribovita ter pogozdena z dubtečimi smrekami. Z gričev ter hribov so vidni v poletnem čašu številni snežniki v smeri proti severu. Pri poletni krasoti v kanadskem smislu pa še popolna tišina, ki je bila za samotna rudarja po celodnevnem delu res pravi odpočitek. Le tu in tain se je prikazal na obrežju medved, priskakljale so gorske koze in orli z mogočnimi peruti so krožili po vedrcm nebu. S hribov je odmeval lajež lovečih volkov. Vsemogoče ribe v vseb velikostih so se poganjale iznad vodne gladine in sc veselile solnčnc topline, ki je severnim satnotarjem več nego — zlatoi Edina neprijetnost poietna Kanadc so moskiti, ta vražji mrčes, ki hudo moti solnčno vročino in večerni hlad severnih pokrajin v tolikanj kratkcm polctnem času. Iz peska izprana zlata zrna so se množila in prcdstavljala dncvno vrednost več nego G0 dolarjev. Samo cnkrat jima je uspelo, da sta zadela v luknji v granitno skalo, katcro jo izdolbla vo- da potoka bogznaj kedaj, na celo post zlatib zrn, ki so tičala v izdolbini kakor v nekaki pasti. — Amerikancc je precenil vrednost najdnine !ia 1200 dolarjev. Počasno dviganje nedctaknjenoga zlatcga zaklada se je dobro izplačalo in parletno mirnc delo v samoti ju je z labkoto in z vso sigurnostjo povzdignilo v bogataša. Res je, da je kanadska zima neznosno dolga, a sta sklenila, da jo bosta po možnosti izrabila za lov na kožuharjo. Pozimski lov bi jima moral nuditi ravno tolik če ne bogatejši izkupiček, kakor polotno izpiranje zlata. Naključje ju jo zaneslo v samotarski raj, katorega sta botela skozi relo leto dobro izrabiti, da se bosta laiiko v poznejšib Ictih brez vsake skrbi predala brezdelju, udobnosti in uživanju na severu pridobljeuega bogastva. CeJi mcsec julij sploh ni bilo v bližini Medvedjega jezera noči. Zgodaj avgusta se je že priceia plaziti ter se bližati tcma. Skraja jc šlo samo za kratck mrak, v katcrem je solnce le ne- boliko zatonilo ter se skrilo. Kmalu za mračenjem je bil popolen izgin solnca vedno daljši. Nočno nebo z nebroj svetlikajočkni se zvezdami si je pomagalo vedno bolj do svojih pravic. Kakor hitro je pričel enkrat ta razvoj, se je p-oganjal v vedno večjo brzino. Vsak posamezni dan je postajal krajši nego je bil njegov prednik. S 1. septembrom je že stala jesen pred vrati. Vrhovi primeroma nizkih hrbov so se preoblekli preko noči snežno-belo in se je trudilo jutranje solnce, da jim je dak> zopet modro barvo. Vendar po višjem in bolj sikalnatem hribovju je že bilo opaziti, kako se daljša sriežni plašč in približuje dolinam. Po jutrih se je delal že celo led ob fcraju potoka. Nato je še pobarvalo »indijansko poletje« topole in breze z jesenslto pisanim listjem. Zjutraj in zvečer je bil samotarjema na otoku dobrodošel ogenj. Lepega večera sta ugotovila rudarja, da sta že izprala iz pesika ob potoku za 5000 dolarjev zlata. Razdelila sta si zlatipridelek s sklepom, da prenehata z izpiranjem, ker se že naslanja jesen na zimsko palico. Oba sta znala iz prebridke iz- kušnje, da zimska doba na severu ni šala. Na njo sta se hotela pripraviti, se osigurati. ter oskrbeti z ribami in divjačino. Z bližanjem zime je pričelo po bližnji ter daljni oikolici Medvedjega jezera čisto novo življenje preseljevanja živali. Na lovskih pohodih sta srečevala lovca cele črede severnih jelenov ali ikaribujev, ki so se selili. Jeleni so se pomikali v navadni bolj počasni hoji vsi proti jugovzhodu. Med potjo so se ustavljali ter pasli. Skraja so se prikazale manjše skupine od 10 do 20 komadov. To število pa je raslo, čimbolj sta se oddaljevala lovca od taborišča proti severu, dokler ni naraslo v čredo do 1000 in še več. Ve&krat sta zašla med taka potujoča ikrdela in sta se ikomaj izmotala iz goščave jelenjih rogov. Povspela sta se večkrat na griče in hribe, odkoder sta opazovala po cele ure nad vse zanimivo romanje rogatc jelenjadi. Doslej sta srečevala le bolj južno usmerjeni val zverjadi; prave množime so se gibale dalje naprej od severa proti jugu. Deloma v redkih vrstah, deloma tesno skupaj. so se vlekli jeleni na tisoče in zopet tisoče mimo opazovalcev, (Dalje sledi.)