Plečnikova šola (arh. Fr. Tomažič), veža 2. nadstr. palače Zbornice za TOT v Ljubljani
Ob Zupančičevi petdesetletnici
F. S. Finžgar Govor pri slavnostni akademiji 22. I.  1928.
Praznujemo praznik strnjenih duš. Vanj mi zveni odmev tiste dobe, ko so se prvikrat strnila križana slovenska srca v eno — in so zapela pesem, bridko pesem:  »Le vkup. vboga gmajna!«
Pa saj to ni bila pesem. Iz krvi porojeni vzdih ponižanih je bil. In še skozi stoletja je kajkrat polnil isti vzdih ubogo gmajno slovensko,  vzdih
! dvomov in vzdih spoznanja: Bridko  je  biti   Slovenec!   Toda   še  teže  in   še   . bolj bridko je biti ubogi gmajni videč, biti slovenski poet.
TNI   DEL
¦          Kljub vsemu trpljenju — in morda baš zaradi
nepretrganih križevih tednov v naši narodni zgodovini — je iz te duševne bolečine in usedline pognal on, ki se je opojil ob trpljenju svojega naroda, on, prvi vrh, ki je zraste! tako visoko, da so ga ugledali mejaši po Evropi — od morja do ruskih step — in začuli našo besedo. In vendar je ta mož — Prešeren —, dasi je bil največji umetnik slovenske besede, ki se je izživljal z vso dušo za Slovenstvo, ki je segel do najtajnejših občečloveških in vendar tako vseslovenskih srčnih čuvstev (iz katerih so pognale mokrocvetoče  rožce  poezije),   s  trpko  boljo  ob-
I čutil, »da Kranjec moj mu osle kaže«. Ni bil to dovtip,  bila  je  skeleča  resnica  za  poeta:  narod
I       ga po večini ni spoznal in ga ni priznal. Zgodilo
I se mu je spričo višine umetniškega ustvarjanja kot Mozesu, ki je ves poduhovljen prišel z gore. Ljudstvo pa, ki je hrepenelo po loncih sužnosti in, odklanjalo pot trpljenja v deželo svobode, mu ni moglo pogledati v obraz.
Prvi naš vrh — Prešeren — je za svojega življenja ostal narodu, ki je bil tedaj še otrok v kulturi, zastrt v meglo: Niso ga spoznali in niso ga priznali.
In on? Zavedal se je svojega grenkega poklica in zapisal geslo močnega: »Stanu se svojega spomni, trpi brez miru!«
Bridko je biti slovenski poet!
Toda prvi vrh je stal. Viharjev jeza ga ni več ponižala. Le meglo je raztrgala. Naslednji rod mu je pogledal v obraz: bil je prvi veliki dan.
S trepetom se je zgenilo v našem narodu. Naša zemlja je rodila novih delavcev, ki so imeli vsi uprte oči v ta vrh. Trpeli so tudi ti. Redek je imel zanje toplo besedo, premnog pa pomilovalen posmeh. A niso omagali. Iz sebe in iz naroda so se vili kvišku, vsi najmanjši in največji med njimi. Bili so graditelji ob stavbi naše besede, toda do vrha se ni mogel p o vzpeti nihče.
Tedaj pa je naša zemlja, kakor po težakih preorana, pognala ob koncu preteklega veka iz Zadruge najmlajših močno, z novimi sokovi prepojeno steblo. To steblo se je razpustilo v štiri peresca z imeni: Kette, Murn, Cankar, Župančič. Štirje so bili in vendar kakor eden. V vrh so se zagledali in zajeli iz dna svojih in naših duš in nam nudili s polno roko.
Narod je prisluhnil, ostrmel in onemel. V svoji celoti jih še ni spoznal. Razgibal se je na levo in na desno: z njimi in zoper nje. Tisti, ki smo strme uživali in — le priznajmo — težko jih še doživljali, smo bili v manjšini. Toda štiriperesna literarna   deteljica   je   rastla,   dokler  se   ji   nista
31