Štev. 2.
1935. februar 8.
4. letnik
MARIJIKIN OGRAČEK
V E R S K O-V ZGOJNI MESEČEN LIST ZA NAŠO MLADIJ O. Namen lista je srca mladine napuniti z Marijinimi jakostmi i z čistfmi dohodki podpreti sirotišnico Deteta Marije v Turnišči. Cena letno 4 D., na pos. naslov 5 Din. Vrednik: Klekl Jožef, vp. pleb. v Črensovcih, Slov. Krajina
"V
DEVICA PREMILA, NAJ NAŠA MLADINA V OGRAČEKI TVOJEM PRI TEBI SE ZBIRA!
TISK; BALKANYI ERNESTA V DOLNJI LENDAVI.
P. Quadrupedani:
Kažipot za pobožne dClše.
Pokorščina.
5.	Bog naše duhovno stanje — stanje naše duše — ne razodeva nam, nego onomi, ki je pozvani, da jo namesto njega oskrbuje. Vtešiti se moremo, če nas duhovni vodnik zagotovi, ka smo na dobroj poti i ka vživamo i mamo božo milost i smile-nost. Mi se moremo z vsem, predvsem pa v toj zadevi pokoravati. Po navuki sv. Janoša od križa, gizdalinstvo i pomenkli-vost v veri razodeva, če se što nemre vdati i pokoriti svojemi duhovnomi vodniki.
Sv. Frančišek Sal. piše sledeče: „Lejko se nam pripeti, ka ne čutimo nikakše tolažbe od zapovedane duhovne vaje, dokeč driige, štere si sami po svojoj voli odeberamo, nas napolnjujejo z tolažbov; ali vrednost kakše dobrote se nemre meriti po občUtenoj tolažbi. Včinjeni iskati svoje zado-volstvo, to bi telko pomenilo, kak nehati sad i segati za cvetom. Vekši ha-sek maš, ka po voli predstojnikov činiš, kak pa ka svojo gorečnost dopri-neseš. Ar pri slednjem ma glavno vlogo naša medsebojna lubezen, štera pod videzom dobroga šče samo sebi dopadnoti". (Istinska pobožnost 8. 21)
6.	Dužnost duše je pokoriti se. Dosledno se more podig-noti nad greh i premagati straj. „Včasi tak čutimo — piše sv. Bonaventura ka če bi delali proti svojoj dušnojvesti, čeravno tak činimo iz pokorščine; tak sj nam vidi, ka bi grešili, pa nasprotno mamo velki najem." ,
.Zaprosi zato — piše sv. Frančišek — diihovnoga vodnika, naj ti določijo pobožne vaje, štere moraš zvršavati. S tem bodo pridobila na svojoj vrednosti, ar zasluga pokorščine je povekša. Blaženi so pokorni, ar jih Bog ne piisti, ka bi zajšli na krivo pot".
7.	Ne je pa zadostno, ka bi pokorščina bila merilo naših zvunešnjih činenj, nego naš razum i naša vola more biti napu-njena z duhom tak, ka to ščemo, ka nam veleva pokorščina i da vse vervlemo, ka nam pokorščina zapoveduje vervati. Ravno notranja vdanost je glavni smiseo sv. pokorščine. — Bogi se ne dopadne dar (žrtev), štere smo ne doprinesli v duhi i pravici. (Sv. Jan. 4. 23.)
Zveličar je etak pravo svojemi lublenomi vučeniki sv. Petri: „Dokeč si mladi bio si se sam opaziivao i si hodo, kde si šteo; ali kda se boš po-starao, boš roke položo vstran i te bo opasao drugi i pelao ta, kam neščeš." Šteri so novinci v božoj lUbavi se samo opasiijejo i se telko zatajujejo, kel-ko se njim to ravno vidi. Sami si odeberajo zatajiivania, sami odpovedi, sami si določajo pobožne vaje, svojo volo izvršavlejo v zvezi z božov. Što
pa je ze mojster, strokovnjak v tom posli, te se pUsti, ka ga drugi opašejo i zvežejo; te vdano sprejme na njegov šinjek naloženi jarem i hodi po poti, po šteroj svojevolno nebi hodo nikdar. Tudi oni odložijo svoje roke, ar premagajo svoja nagnenja, volno sledijo proti svojoj voli i na vse pravijo: »Pokorščina je najlepši aktov". Na te način dičijo Boga i telo i dUšo križajo". (Pisma Sv. F. Sol. 9. 12.)
Posvečajoča milost.
Kak Bog smrtni greh sovraži, ali z drugimi rečmi, kak nezgriintano draga je posvečujoča milost, nam posvedoči sledeči vzgled:
Misli si, da bi Bog tvojo dušo stvoro že pred sto leti. Zdaj bi plavala nevidno kak angel po zemli i bi si iskala mater, od štere bi sprijala človeče telo. Bog bi ti dao popolnoma na tvojo volo. Kakšo mater bi si šteo zebrati, takšo bi ti dao. Če bi šteo meti najbogatejšo ženo na sveti, bi ti to dao; če bi šteo meti najlepšo ženo za svojo mater biti to dao; če bi šteo meti najmogočnejšo kralico za svojo mater, biti to dao. Štero bi si duša tvoja zvolila, to bi njoj Bog dao. — Zdaj si pa ešče misli, ka bi ti toj svojoj materi šteo dati, ka bi naj mela i bi ti dobri BOg tudi to dao. On je vsemogočen, lehko bi dao. Ka bi šteo dati svojoj materi? Iz globočine morja bi šteo meti naj-dragše bisere, iz sredine gore najdragše kamenje, iz toga bi dao napraviti prekrasno hišo na najlepšem kraji cele zemle. V toj hiši bi prebivala tvoja mati. Tu bi se ti šteo naroditi. Vidiš, takša bi bila tvoja mati, če bi si jo ti sam po svojoj miloj voli mogeo zbirati. Vse, ka bi si najlepšega mogeo zmisliti, bi svojoj materi šteo dati.
Nego to bi bile samo tvoje žele i tudi ostanejo. Samo eden si je lehko zbirao mater po svojoj miloj voli: Sin boži. Vso večnost, gda je prebivao pri Bogi Oči, je mislo, ka vse da svojoj materi, da jo napravi tak lepo, tak veličastno, kak se spodobi za mater božo. I ka je Bog v svojoj neskončnoj božan-skoj modrosti najšeo tak zvišenoga za svojo mater? Eden sam dar je spoznao za zadosta lepi — prelepi, da podigne človeče stvorenje do časti matere bože: posvečujočo milost. S tem prekrasnim vencem je okinčao dušo matere Marije i od navdušenja vriskao: Zadosta lepa si, zadosta lepa, da postaneš moja mati! I nikšega driigoga dara njoj nej dao. Ne bogastva: pomisli samo na betlehemske jaslice; ne časti: pomisli na siromaškoga tesara Jožefa v Nazareti; ne veselja toga sveta: bila je mati bolečin.
Pa zakaj, zakaj Bog svojoj materi ne dao ešče kaj driigoga? Ali je pozabo na njo?: Bog ne more kaj pozabiti! —
Ali njoj je ne privoščo ?: Šog svojo mater neizmerno liibo i jo ltibil — Ali njoj je ne mogeo dati?: Bog je vsemogočen. On bi svojoj materi lehko dao najlepše, ka je najšeo v vsem vesol-stvi, pa če bi bilo mogoče ešče kaj lepšega, ka nega nindri na sveti, bi Bog svojoj materi lehko posebi stvoro to lepoto. Ali ne je bilo potrebno. Posvečujoča milost sama je bila tak lepa, da kaj lepšega tudi Bog sam ne more najti i stvoriti. Devica Marija je bila milosti puna. Ona nikdar niti najmenšega greha ne mela. Tudi poprijetoga greha ne. Zato je njeno dušo kinčo te prelepi venec milosti, na šteroga niti tenja greha nikdar ne spadnola. I to je bilo zadosta. Ja, več sploj ne bilo mogoče. Bog bi lehko stvoro dosta lepši svet, kak je te, ali lepše žene kak je Marija, Bog ne mogeo stvoriti pravi sv. Bernard. I kaje ta Marijina lepota ? Njena zviinešnjost ? Ne! Njena duša, ovenčana s posvečujočov milostjov! Posvečujoča milost je te naj-dragši dar, ki ga tudi Bog sam lepšega nikomi ne more dati, tudi svojoj materi Mariji ga ne mogeo dati. Posvečujoča milost včini človeka Bogi spodobnoga! Stvar na dvej nogaj, maloga črvička včini milost spodobnoga svojemi Stvoriteli i Stvoriteli vsega sveta — vsemogočnomi Bogi!
Ali sta spoznala, brat i sestra, ka je posvečujoča milost? Kak zaistino nezgruntana vrednost je to. Več kak vse zlato i srebro i vse bogastvo toga sveta.
Če nemaš smrtnoga greha, je tvoja duša okinčana s po-svečiijočov milostjov. Če pa samo en sam smrtni greh včiniš, pravimo edna sama prostovolna nespodobna miseo, si zgiibo te džiindž, si zgiibo vso svojo vrednost. Iz neizmerno zvišenoga trona detinstva božega si bio vrženi dol med najgniisnejše grdo-be hiidoga duha. Od bogipodobnoga si postano vragipodoben! To napravi en sam smrtni greh!
Pa ešče nekaj nam rasvetli vrednost živlenja milosti naše duše: križ na gori Kalvariji. Bog, Gospod vsega sveta, vseh zvezd, Gospod nebe i zemle stopi na edno malo kruglo med drugimi velkimi zvezdami, na zemlo i tu na gori Kalvariji krvari na križ pribit, dokeč ne skrvari do zadnje kaplice krvi.
Pitamo se, zakaj je sploj Jezuš to včino? Zakaj je sprijao tak bridko trplenje, da bi lehko ostao neskončno blaženi v ne-besaj ? Samo zato, da bi nam nazaj zasliižo milost posvečujočo, štero sta zapravila prviva človeka s svojov nepokorščinov.
Gda sta Adam i Eva grešila, sta zgubila najlepši kinč, ki njima ga je Bog pri stvorenji dao, posvečujočo milost, bogipo-dobnost. Brez te bogipodobnosti pa nesta mogla priti v nebesa,
gde bi gledala Boga od lica do lica. Kak ne bi smeo priti pred sv. očo papo ves zamazani, ka se ne bi prle mujo, tak tudi človek ne smeo priti več pred Boga, gda si je zamazao diišo z grehom, ka si je prle ne bi očisto i si znova dao čisto obleko — posvečiijočo milost. Ta obleka duševna, milost, je pa tak draga, da se za nikše peneze ne da kupiti i si je tudi z nikšimi prošnjami liidje ne bi mogli od Boga sprositi, nego tu je mogeo sam Sin boži priti na zemlo kak človek i s svojim lastivnim živlenjom je komaj nazaj zasliižo to ka je človek za-volo greha zgiibo.
Teda samo zato je Sin boži človek postano i na križnom drevi v strašnij mokaj skrvario, da bi ti zasliižo posvečiijočo milost. Jezušovo živlenje, živlenje Boga človeka je bilo cena za posvečiijočo milost. Iz toga vidiš, da je posvečujoča milost več vredna kak jezerke i milijonke. Jezuš (naj mi ne zameri, da tak mešetarsko od Njega govorim) je vendar več vreden kak vsi milijoni sveta. I denok je posvečujoča milost koštala Jezuša samoga.
Gda s smrtnim grehom zgubiš posvečiijočo milost, si s tem zgiibo vrednost Jezuša samoga. Odao si Jezuša!! I le pomisli, za kaj vse liidje ne odavlejo Jezuša! Za kakše nikaj vredne reči, od šterij ščista nikaj nemajo: čemeren si. Ne veš, gde bi si ohlado čemere i grdo prekuneš. Smrtni greh si včino. Zgiibo si posvečiijočo milost, odao si Jezuša. Kelko si dobo za Njega? Nikaj I Nezgruntano bogastvo si ta dao — za nindri nikaj, samo zato, ka si si ne šteo malo nature potreti ! — Pio bi rad. Penez nemaš. Vkradneš 100 Din. Smrtni greh. Posvečiijočo milost, Jezuša samoga zgubiš! Za 100 Din si odao Jezuša! Pa je ne več vreden ? Za bogastvo vsega sveta ga ne moreš kupiti, ti ga pa odaš za 100 Din? — Nečisti greh včiniš, pet minut vžitkaj Milost posvečiijočo zgubiš, Jezuša odaš za samij pet minut veselja!!
Človek boži! Ali ne vidiš, da se ti pamet obrača, gda pomisliš, za kak nikajvredne reči odavleš Jezuša! gda smrtno grešiš?! Nikaj drugo ti ne bi trbelo, samo malo več vole, da se greha ščeš čuvati. Če ti je pa vseedno, če zdaj tak brez-pametno gospodariš z bogastvom svoje duše — no ja, vej dugo ne boš. Samo do zadnje vore. Te se pa srečaš z Jezušom samim. On pa ne bo gledao na to, kak močen, kak lepi, kak bogat, kak hirešen si bio na zemli, nego samo to, kelko posvečujoče milosti si si spravo, štero ti je on za svoje živlenje kupo.
Žlvlenjepls svete Zite, služečke dekle patrone slOžkinj.
Smrt sv. Zite.
Pokop se je dugo zavlekeo, ar so prihajali k njoj v trumaj siromaki i pohablenci, ki so tu zadobili zdravje i moč. Telo pokojne je ostalo v cerkvi. Šče v vekših trumaj so prihajali za par dni, gda iz tela začno tečti čudoviti oli. Liidstvo je te oli niicalo za betežnike. Prišli so do zakliička, ka bo najbolše zakopati Zitine ostanke na poseben kraj.
Sv. Žita, sliižečka dekla,
prosi za naše vse dekle, posebno sltižečke, ka čiste ostanejo.
Zobston bi šteli popisati Zitin veličasten sprevod. Vnožine so se vsipale na kraj; šteri so pa Žito poznali, so jako jokali i so se ne mogli ločiti od tak plemenite duše. Končno so jo položili v čisto novo grobnico i tak je vboge služečke dekle grob postao v kratkom časi jako znan.
Čtideži po njenoj smrti.
Telo je počivalo v grobi, a narod je v šeregaj hodo k njoj proseč je pomoči. Zgodilo se je vsikdar več čiidežov i gda so se pušpek osvedočili o istinitosti čud, so zapovedali, ka so prenesli drevo na oltar v cerkev sv. Friderika.
Ar se je dogajalo telko čud, je že za štiri leta po njenoj smrti papa Mikloš III. dovolo njeno splošno češčenje i določo svetek aprila 27., na obletnico njene smrti.
Duhovnik cerkve sv. Friderika, Jakob, je na čast sv. Žiti dao zozidati kapelo 1. 1321., stene te kapele so zoslikali s krasnimi podobami, štere predstavlajo čudeže sv. Zite.
Ali komaj 300 let po njenoj smrti 1. 1651., so prenesli njene ostanke v to kapelo. Z dovolenjom piišpeka toga mesta so odprli drevo, a na začudenje so vidli, ka je telo ostalo po tak dugom časi nespremenjeno. Bila je, kak bi spala; s sklenjenimi rokami je ležala, tak da bi zaspala med molitvijov. Telo so predjali iz kamene triige v krasno drevo. Oblekli so jo v z zlatom obšito obleko, na glavo so njoj djali krasno korono. L. 1652. maja 20. so jo položili v ešče lepše drevo na oltar, ka bi ludje leži prihajali k svetnici.
Trije uradno zapriseženi svedoki so pod prisegov zabeležili izjave oseb, šteri so bili svedocje čiidežov: Kanieri Fati-nelli, de Migliore, Pino.
Znani pravnik Ugolin je iz Parme poročao, ka zna za 50 liidi različne narodnosti, šterim se je na čiidežnom mesti vrnolo zdravje. Med temi so bili slepi,, nemi. gluhi, ranjenci i nori.
Živlenjepisec sv. Zite je bio sam svedok. ka so mrtva de-ca pri njoj oživela. Starišje te dece so prisegnoli na sv. pismo, ka so se omenjeni čudeži zaistino zgodili.
Brezštevilni tujci so prihajali v te kraj, ka bi zadobili zdravje.
Šenejški Marija de Griew Vilmoša hči je bila od 10 leta slepa i hroma. Odločila se je, ka de romala k teli sv. Zite i tak je pod pazitelstvom prispela v mesto Lukko. Gda je tii vroče molila k sv. Žiti, se njoj je povrno vid i ozdravela je popunoma.
Te čudež potrjujejo svedoki Fatinelli de Miglore, Seuani Jakob i Viriani Matej. Zitin gojenec Fatinelli Peter je dosta po-tuvao zavolo kupčije. Med potuvanjom je zbetežao i beteg se njemi je vsikdar bole povekšavao. Že je čakao na.smrt, a spom-no se je sv. Zite, vroče je molo k njoj, naj ga obvarje smrti, naj ne pusti, ka bi vmro tak daleč od rodbin. Naslednjo noč, gda je molo, je naednok postala hiša svetla i edna ženska v krasnoj obleki je stala pred njim. Spoznao jo je — bila je Žita
— i jo vroče proso: „Oh, Žita, zakaj si me zapustila? Pa si ne znala, da sem sam od vseh zapuščen? Glej, vmiram daleč od svojih, prosim te smiliij se me, pomagaj mi!" „Peter!" — je odgovorila Žita, „Ne žalosti se, bodi batriven!" „Što so te tovarišice?" je pitao znova betežnik. „Ne bodi radoveden, mej samo čiste misli!" S temi rečmi je preminola. Peter se je po-tolažo, vstano i čiito ka se njemi moči vračajo i vrno se je zdrav k svojemi rodi.
Eden ribič: Madriano TorseJlo je v te čude ne vervao, nego se je norčaro iz teh dogodkov.
Nešternoga dneva je vido, ka nesejo k grobi sv. Zite ed-noga betežnika. „Kama idete"', jih je pitao. — »Položite toga človeka na zemlo, jaz ga prvle ozdravim kak ona". — Ne je šče dokončao zadnjih reči, je že obnemo i je mrmrao nerazum-live reči. Boža roka je vdarila nesrečnoga nevernika. Na tretji dea je sam romao v cerkev sv. Friderika i na kolenaj proso odpiiščenje od svetnice.
Nazadnje je bos i z vajatjov okoli šinjeka obiskao vse znamenitejše cerkvi mesta Lukke i proso Gospoda, ka njemi naj na zasliiženje svete Zite povrne zdravje. Po tom se je po-vrno v cerkev sv. Friderika, poklekno pred oltar sv. Zite i jo vroče proso, ka njemi naj povrne zdravje. Nazadnje se je sv. dekli smilo te človek i njemi je povrnola govorico.
Dugo je šče potom živo i bio vroči častilec sv. Zite. Te čudež je zabeležo svedok Fatinelli de Migliore i se je zgodo aprila 30. 1. 1300.
Ešče dosta drugih čiid se je zgodilo, šterih pa ne bomo vse opisali. Zavolo njih jo je papa Leon X. prišteo k svetnicam. Kak velko veselje je bilo v domovini te dekle, se ne da popisati.
Aprila 27. je veselja den za mesto Lukko i njeno okolico. Na te den je mesto puno cvetja i je spodobno krasnomi vrti.
Mladina prihaja z bregov s cvetjom v rokaj; cvetje spomina na čude, zato je blagoslovijo i ž njim doma kinčijo kep Matere Bože, pred šterov gori večni posvet. Vsakši večer moli družina k sv. Žiti, naj jih vzeme pod varstvo.
Daj Bog, ka bi to sv. deklo tudi pri nas tak častili, bar oni, ki hodijo isto pot, kak je hodila ona.
V cerkvi sv. Barbare v mesti Krakovv je kep sv. Zite, šte-roga so kupile sliižečke dekle z zbranimi penezi. Tudi tu se jako sveti 27. aprila. Tri dni pred tem svetkom majo dekle duhovne vaje zajtra ob 5. Ta cerkev je pri toj priliki napunjena. Na te den je kratka predga, nato pa sv, meša pred kepom sv. Zite. Kep je na te den pun cvetja, šteroga prinesejo tudi slii-žečkee dekle. Oltar je pun gorečih sveč, štere bi njim naj do-
kazale, kak bluzi pri njih je sv. Žita. Med sv. mešov sprejme na stotine sliižečkih dekeo sv. prečiščavanja.
V cerkvi sv. Barbare so tudi ostanki sv. Zite. Iz Rima jih je prinesla neka grofica v ednoj srebrnoj kaštulici, štera ma obliko križa i je krasno izdelana. Na podoben način počastijo sv. Žito te den tudi v drugih mestaj, posebno še v mesti Lwivowi.
Dopunilo.
Žela našega Gospoda je, da naj ne častimo samo svetnike, liki ka hodimo tudi po njiivih stopnjah.
Nišče zmed nas nemre praviti, da je ne zmožen nasledii-vati Zitine jakosti. Vsakši se naj trudi, ka de živo ponižno, tiho, bogaboječe i marlivo i če je tudi v služečkom stani, naj Iiibi Boga vsikdar i povsedi, poslušen naj bo i boga naj tiste, štere je Bog nad njega postavo. Tak je bio pokoren na zemli Jezuš Kristuš, takšo peldo nam je zapustila sv. Žita, ki nam je zdaj velka svetnica i priprošnjica.
Trudimo se, ka de vsakši, što časti to svetnico, lehko pravo: „Stopiti morem na stopnje te svetnice, posebno pa za to jakost!" Pogosto se pitajmo: se li zaistinsko trudimo nasledii-vati sv. Žito v njenoj jakosti, nedužnosti, potrplivosti pa tudi v krivičnom trplenji i mirnom živlenji? Daj Bog, ka bi vsi, posebno tisti, ki služijo, razmili te reči, ka bi zliibili svoj stan i ka bi v spunjavanji dužnosti najšli svoj dušni mir i bi se tak približali nebeskomi kralestvi, bi vsikdar častili i poštiivali velko svetnico, štera njim kaže pot po šteroj naj hodijo. To naj da Bog i sv. Žita!
Po knigi: Riedl Kazimir: Živlenje sv. Zite. Ne pij!
Alkohol vniči živlenjske celice. Če hiša nema shrambe, kamre z živežom, gde se te shranjuje, prejde. Od glada vmer-jejo njene kotrige,' ar brez živeža ne mogoče živeti. Živlenjska celica za hišo je shramba z živežom. Če pride ropar pa sprazni hrambo, gladiijejo člani družine. I če si shrambe ne napuni-jo znova, je gotova snfrt
Ropar za človeče kotrige, šteri njim jemle prepotreben živež, je alkohol. Vučenjaki so davali alkohol raznim stvarem i so čudovitim posledicam prišli na sled. Morske živalice, štere vsikdar svetijo, so po alkoholi zgubile popolnoma; to ^svetlobo, ravno po toj svetlobi so spoznali pretečo njim nevarnost i so se je ognole, to je zgrablivih velikih rib, so zdaj po alkoholi postale rob, plen vsakoj vekšoj stvari, ar je ne morejo več opa-
žiti. Druga bitja so zgubila po alkoholi svoje gibanje, gobe, štere pretvarjajo edno reč v drugo, so po alkoholi postale mrtve, kak kamen. Vse to je jasno pokazalo i pokaže, da alkohol napada živlenjske celice, živlenjske klice. Naše telo ma na je-zero-jezer milijon živlenjskih klic, štere hrani krv i štere nas tak obdržijo pri živlenji. Kak pa pride alkohol v telo, požene naglo krv po tej klicaj i da je čemer, če klice ovenejo: prebava je slabša, to je želodec ne kuha tak dobro, srce bole neredno bije, možgani so zmešani. Zato pa teliko norih gučov vu vinjenosti. Alkohol spije s krvi oksigen, ali diišik, šteri krv hrani i to napuni z kvarnov voglenov kislinov. To kislino pliiča z odi-havanjom toti mečejo v zrak, a v zadostnoj meri je ne morejo, ar so po alkoholi oslablena.
Po alkohoii nastopijo navadno sledeči betegi: želodčni črevni našec, ali katar, protin, vapnenje žil, sladkorni (cukri) beteg i je stalna nevarnost za alkoholika kap, to je boži žlak. Draga mladina, ogibli se zato toga groznoga sovražnika, ki ne-smileno preži na tvoje mlado živlenje, da bi je vničo.
Marijinim družbenicaml
Drage družbenke!
Vojska je naše življenje na zemlji! In me vse se vojskujemo pod Marijino zastavo in Marijinim varstvom! Ona je naša prava Mati, njej smo se popolnoma izročile, njej smo obljubile večno zvestobo, takrat ko smo v beli obleki in s prižgano svečo stale pred njenim oltarjem! Ne pozabimo tega nikdar. Posne-majmo torej Marijo, ki si je izvolila najboljši del. Služimo zvesto Bogu in ne zapustimo ga nikdar. A pomislimo še to! Ne le naša, ampak tudi drugih sreča je veliko odvisna od nas! Mislimo na to, že sedaj! Molimo v ta namen, posebno ta mesec. Prosimo Marijo da bode tudi druge združila z nami. Na tihem naj vsaka skrbi za svoje bližnje, — da bodejo blagega srca in mišljenja, da bodejo verni in krepostni! Kajti le take ljubi Marija! O da bi dovolj umele to lepo nalogo! Hčerke smo njene. In ravno sedaj moramo pokazati to najbolj! Prava Marijina hčerka je tista, ki je pripravljena darovati in žrtvovati za Njo vse, tudi življenje. Sestre! Kažimo v besedi in dejanju, da smo krščanske deklice, da je naša vodnica Marija. To naj bo naša največja čast, živeti natanko kakor je ona živela. Potem bomo najlepše izpolnile to, kar nam je naložil Vsemogočni in tako dosegle večno krono življenja. V bridkosti se zaupno ozirajmo na Mar i j o, ne obupajmo takoj, ko nastanejo težave, ampak spomnimo se na srce naše »Nebeške
Matere", na tisto sveto trpeče srce, ki je bilo toliko in tolikokrat prebodeno z meči najhujših bolečin! Ona ni v svoji boli nikdar obupavala! V molitvi je dobivala moč — uteho! Ako nas hoče mamljivi svet zvabiti v svojo sredo, mislimo na Marijo ter pojdimo za njo. Bodimo prepričane, da ne zaide nikdar tisti, ki pri njej išče pomoči! Kogar Marija podpira, ta ne bo padel! Spomin na — Marijo, naj nam ne zapusti srca nikdar. Njeno ime naj bo redno v ljubezni izgovorjeno. Veselo mislimo na Njo. Zaupno jo kličimo v vseh nadlogah. Potem bomo lepo živele in bljižnjemu veliko koristile. Kar bomo tu na tihem storile dobrega, bo obilo poplačano vsem! Živimo kot zveste hčere Marijine in njeno ljubeče milo oko bo zrlo na nas iz rajskih višav, a iz njenega blagega srca pa bomo sprejemale nove moči, viri ljubezni in materinske dobrote nam bodejo dani iz njega! Dvigajmo torej svoje srce k Njej, ki je naša najboljša Mati, — k Njej ki je naša pot in naš cilj, katerega bomo dosegle le, če bomo hodile po njenih potih. Podajmo ji svoja srca v ljubeč dar, — a naše ustnice naj vedno šepetajo: „Na veke zveste ljuba Mati, — Ti hčere hočemo ostati!"
Viktorija Razlagova.
Sestra pridi!
Sestra, veš za Mater svojo? Sestra, hvališ Mater svojo?
Pridi, pojdi k nji z menoj, Zrla boš jo pred seboj! Vsa je lepa, — vsa v bliščavi, Kronico ima na glavi. Čisto gleda nje oko. K sebi vabi te ljubo : Sestra, pridi!!
Sestra, slušaš Mater svojo? Jo pozdravljaš, — jo častiš ? Moliš, ko pred njo klečiš? Delaš, kar Jo veseli ? — Delaš, kar je v blagor Ti ? Oj, če greh kdaj miče te, Mati Tvoja kliče te, — Otrok, pridi!!
Mnogo zate je trpela, Ko pod križem je medlela, Ko srce ji ranil meč, Meč bridkosti — preboleč. K nji zatekaj v tugi se, Ona milo vabi Te: Dete, pridi!
Sestra, ljubiš Mater svojo? Oj, pohiti kamorkoli, Boljšega srca nikoli In nikoder ne dobiš, Dokler v svetu tem živiš! A ko vgasne luč očes, Mati pokliče te z nebes: Otrok, — pridi!
VIKTORIJA RAZLAGOVA.
Preganjana Cerkev v Meksiki.
»Ako vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil prej, ko vas". (Jan. 15, 18.) „Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas". (Jan. 15, 20.) Te Jezusove besede so se že mnogokrat izpolnile in se izpolnjujejo tudi današnje dni. Svet sovraži Kristusovo Cerkev, kakor je sovražil Kristusa samega, ker njegovo kraljestvo ni od tega sveta.
Biti dober kristjan med današnjim pokvarjenim svetom, ni lahko, biti odločen katoličan, kadar nastane zatiranje in preganjanje Cerkve je junaštvo. Kristusov vojak mora biti vedno pripravljen, da da svoje življenje za svojega Odrešenika. „
Katoliško Cerkev zatirajo bolj ali manj povsod. Čudno se nam skoro vidi, kako more nastati v krščanski državi preganjanje Cerkve. „A ko so ljudje spali, je prišel sovražnik in je prise-jal ljuljko med pšenico". (Mt. 13, 25.)
In v Meksiki je ljuljka pognala in hoče zadaviti pšenico. Pristaši satanovi s svojimi peklenskimi silami so na delu. S preganjanjem meksiške cerkve hočejo reformirati državo, ali odkrito povedano: v narodu zatreti vsako vero v Boga.
Vem, da vam je še dobro znano, kako je krvavela mek-siška cerkev za Callesovega vladanja cela tri leta. Toda kri mu-čencev je bila le novo seme za nove kristjane.
Tega so se dobro zavedli novi preganjalci, ko so lani začeli znova boj proti veri. Zato zdaj hočejo vzeti kristjanom vsako versko oporo, hočejo zatreti njih versko notranje življenje v dušah samih, hočejo zabraniti ali vsaj omejiti sprejemanje sv. svestev, iz katerih prihaja milost in moč v duše.
Zato izganjajo škofe in duhovnike. Že zdaj je dovoljen za 100.000 vernikov en sam duhovnik in še ta mora imeti vsakokratno dovoljenje za maševanje in delitev sv. svestev. Šole so vse podržavili, verouk zbrisali iz šol, mladino pa vzgajajo v sovražtvu do vere. Tako mislijo strgati polagoma vero iz vseh src.
Katoliška cerkev v Meksiki trpi. Zgodi se, da vojaki odvedejo duhovnika med sv. daritvijo od oltarja; ljudstvo ga hoče braniti, pa namerijo na nje strojnice. In teče kri, kristjani umirajo, umirajo za svoje duhovnike, za svojo vero, za Boga. Poznajo namreč Kristusove besede: „Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove samemu sebi in vzame vsak dan svoj križ in hodi za menoj. Zakaj, kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo rešil". (Luk. 9, 23—24.) To se vedno zgodi, posebno kadar nastane preganjanje.
Meksiški katoličani so že preizkušeni v strastnem viharju Callesovega divjanja. Kot zdrave veje katoliške Cerkve vztra-
jajo v preganjanju, le tiho molče protestirajo proti krivicam, ki se jim gode:
Bilo je lani, ko so se zbrali meksiški kristjani, zbralo se jih je 30.000 in so šli s križem v procesiji, moški in ženske, mladi in stari, tiho z molitvijo v srcu v glavno mesto Meksiko. V mestu so se ustrašili dolge molčeče procesije. Nastopila je policija, nastopilo vojaštvo s strojnicami, nekaj žrtev je padlo, a kristjani se niso dali splašiti, šli so mirno dalje, da se je ustrašilo vojaštvo in jih pustilo. Vsa dolga vrsta je pa šla mirno in tiho, brez besede, na glavni trg pred vladno palačo.
Tam so se mirno ustavili, sklonili glave in tako sklonjeni pol ure molče stali in protestirali proti krivicam od strani vlade. Strašna je bila tišina, ki se je dvigala nad to nemo množico odločnih vernikov.
Kaj je govorilo iz te tišine, iz tega nemega molčanja tolike množice? Ali ni bila to močna odločna vera, ki se ne boji nobenih groženj, nobene sile, nobenega trpljenja, niti smrti ne, ki neomajno priznava Jezusa Kristusa za svojega Odrešenika in ga ne zataji, tudi če je treba umreti, saj ve, da če zgubi' življenje zavoljo Njega, zadobi večno življenje.
Ko so tako pokazali svojo neomajnost in trdnost v veri, so se prav tako razšli, kot so prišli.
Vlada pa še naprej zapira in izganja duhovnike, kaznuje vernike, ki prejemajo sv. svestva in širi gonjo proti kristjanom.
Kaj pa pravijo k temu druge države, one, kulturne države, ki jim krščanstvo prineslo njih izobrazbo ? Nič. Molčijo; morda se sramujejo, morda celo vesele, ker bi tudi same rade v lastni državi zatrle vero. Majhen odmev najde tudi protest katoliških škofov, ki pokažejo na divjanje framasonov in marksistov, kot so storili ameriški škofje.
Javno mnenje v premnogih državah je protikatoliško. In marsikje so se približali časi prvih kristjanov, ko bo moral biti vsak, ki izpričuje svojo vero odločno, pripravljen na trpljenje in preganjanje ali celo na smrt.
Naše pa je, da molimo, da čujemo in smo res katoličani ne po imenu, nego v dejanju. Iz Kristusa nam tečejo milosti po sv. svestvih; od tam je vse naše življenje in naša moč. Molimo. za preganjane meksiške kristjane!
Katoliška Cerkev pa ne trpi samo, tudi raste. Katoliški mi-sijoni po vojni zaznamenujejo lep prirastek deset miljonov krš-čencev. Katoliška Cerkev stoji trdno po Kristusovih besedah apostolu Petru: „Ti si skala in na to skalo bom sezidal svojo cerkev in vrata peklenska je ne bodo premagala". (Mat. 16,18.)
Sestra Marija-Oellna.
Rodila se je 1. 1378. maj. 24. na god Marije Pomočnice krščenikov. Oča njej je bio Kastan German, mati pa Kastan rojena Lafaž Marija. Pri svetom krsti je dobila ime Ivanka-Germana. Mati je bila jako pobožna i s svojov pobožnostjov je odgajala tiidi svojo hčerko Ivanko-Germano, ki je bila štrto dete. Za njov je Bog dao starišom ešče sedmero dece. Od te rodovitne matere so si driige matere etak gučale: „Kastanova gospa je sveta duša, i v svetosti odgaja tudi svojo deco". Lepše hvale ne more mati dobiti, kak da vzeme teliko dece gor, ke-liko njej dober Bog šče pokloniti i da vse te vzgaja v svetosti, to je za Boga. Te vzgoje sadsejenamaloj Ivanki hitro pokazao. Detete je goreče, zbrano molilo klečeč pred podobov BI. Device Marije i s svojimi rečmi, kak celim oponašanjom kazalo, da velika liibezen do Boga gori v tom malom srci. To je mater jako veselilo. — (Dale.)
-Izjava. Gda te svete duše živlenjepis objavlamo, delamo to v skladi z odredbov pape Vrbana VIII, se podvržemo nezmotlivoj sodbi Cerkve i da za »svetnico" imenujemo sestro po človečoj sodbi samo tečas, dokeč njej cerkev ne da toga naslova.
Pišemo si.
Hvaljen Jezuš i Marija.
Predragi naš stric! Tiidi jaz Vam javlam, da sam prekvzela Mar. Ograček od moja sestre Elizabete, štera nedavno prišla domo iz Francije, samo sveedno na njeni naslov, v Čepinci št. 12. Pa že sam pridobila edno novo naročnico, mojo pajdaškinjo. Ona bi tiidi rada mela M. 0„ da bi se več lepoga navčila iz njega i to od januara naprej prosim vse številke. Vii-pam se, ka mi mali Jezušek v jaslicaj bode pomagao, ka šče več novih naročnikov b6m mogla spraviti, Njemi i Mariji na diko, nam pa na hasek i zveličanje. Kak nova naročnica, dragi stric, Vam prosim od deteta Jezušeka dosta božični darov i blagoslovleno novo leto, da šče vnogo leta nam morete poslati M. O,
Prosim Vas tudi da molite pred Jezušekom za moške, ka se odvadijo kajenja i preklinjanja. Ve mi tiidi molimo za to i za Vas. Pozdravla Vas globoko Vam vdana po Jezuši i Mariji.
Bibel Adelka, širitelica, Čepinci 12, p. G. Petrovci Škaper Terezija i Škaper Ana.
— Draga Adelka I Veselim se tvojoj gorečnosti, ka širiš Marijinoj mladosti posvečen list. O, da bi vsi bili v mladosti k njej spodobni I Tvoja molitev za moške je pa Bogi jako prijetna. Hvala, ka moliš za mene, Tiidi jaz
bom v tvoje namene molo. Tiidi Škaparvoj Treziki i Ančiki Bog plačaj za lepe pozdrave. Vse bodite čiste i dostakrat se prečistite 1 PrečiščavanjS so nebesa na zemli. — Stric.
Dragi naš velečastiti stric! Iz rajskih višav smo se pali včakali veselja starim i mladim, sv. noči rojstva maloga Jezušeka. S temi svetki tiidi pride novo leto. Bog zna, če mo kleti v tom časi vsi tak veseli, ali pa mo pod križom večno spali. Vam pa dragi stric želem: Bog Vam daj še dugo živeti z veseljom trplenje pretrpeti, da bodete v novom leti šče vekšo pot delali mladini, šče lepše pisali v Marijikin Ograček. I Marija naj Vam izprosi od Jezusa to, da pridete plačilo vživat v sveto nebo. Želem Vam srečno veselo novo leto 1	Lebar Mica, Lipovci, štev. 9.
Draga Mica 1 Jako lepe so tvoje žele: dugo živlenje z veselim trple-njom i vnogim delom za rešitev mladine. Dete Marijika naj posliihne tvoje prošnje. Živlenje brez trplenja je tak ne živlenje, nego zapravlanje živlenja. Večkrat stopi, drago dete, k božemi stoli, k sv. obhajili, da bomo vsi znali to pravo živlenje živeti, štero meni želeš. — Stric.
Sirotišnica v Slov, Bistrici.
Prečastiti gospod! Bližajo se veseli božični prazniki. Srčna voščila romajo do bližnjih in daljnih sorodnikov, znancev, prijateljev in blagih dobrotnikov, ki se jih vsak še z večjo radostjo spomni ob teh veselih dneh!
Tudi mi otroci tukajšnje sirotišnice smo dolžni se spomniti svojega blagega preč. gospoda. Daleč ste od nas, toda Vaša velika dobrosrčnost sega do nas revnih. Pošiljate nam liste, ki nam kažejo pot v boljšo domovino. Za vse to smo Vam iz srca hvaležni. Naše molitve se dvigajo z vročo željo, da bi še dolgo in srečno živeli, in tako zvesto pomagali bližnjemu v dušnih in telesnih potrebah.
Vsi Vam želimo vesele božične praznike in milostipolno novo leto.
Hvaležni otroci:
Domjan Terezija, Vindišer Marija, Malner Vera, Maršič Veronika, Vesenjak Marija, Golob Marija, Paulič Zorica, Kaisersberger Štefanija, Livio Justina, Rihtar Amalija, Jančič Marija, Rudolf Marjana, Livio Štefanija, Hraš Katica, Varljen Nada, Srok Minka, Stegenšek Elza, Kavaš Kristina, Tomažič Štefka, Venišnik Anemarija, Grom Anica, Stegenšek Boža, Španžel Vida, Španžel Marija, Gvirn Viljan, Lado Kovačič, Albin Korenčič, Fric Korenčič, Feliks Ledinek, Kapun Jožef, Ivan Korenčič, Stanko Tirgučan, Adela Petelinšek, Ernest Petelinšek, Erih in Franček.
Tudi jaz Vam želim vesele božične praznike in milosti polno novo leto, s. Regina.
— Prav iz srca se zahvahljujem s. Regini in njenim malčkom za srčne pozdrave. Sirote so največji božji zaklad. Ki jih čuva in občuva, zasluži plačilo brez mere in meje. V molitev sirot se priporoča. — Stric.
krščanska vojska za rešitev naše mladine.
; 1. Zdehnimo do prišestnoga M, Ogračeka vsaki den ednok: Detece Mafijika, naj starišje čuvajo svojo deco greha.
2. Po sobotaj v te gornji namen si z tiste hrane edno žlico menje zagrabi, štero rad maš,
Turnišče. Iz globočine srca se zahvalttjemo vsi družbeniki i driižbe-nice Marijine družbe mil. g. Greif Ivani, apati, bivšemi našemi voditeli i far-nomi oskrbniki za vse dane lepe navuke, spovedavanje, prečiščavanje i celo vodstvo. Naj njim Marija bo plačnica. — Litrop Štefan, družbenik, Renkovci.
Rešene vganke. Vganke decembra meseca so se glasile: 1. Jezušek je ležao v jaslaj na slami. Je ne to trdosrčnost od strani Marije, ka njemi je ne spravila vankiša i blazine ? 2. Kak bi mladina najležej preskrbela sirotišnici „Deteta Marijike", ka se reši dugov i razvija?
Jerebic Jožef, Beltinci 161. je etak rešo tevi vganki: 1. To je ne bila trdosrčnost od strani Marije, nego trdosrčnost od naši človečih src. 2. Naša mladina naj si naroči mladinski list, „Marijikin Ograček".
Kolar Anton, Beltinci 183. 1. Grešna srca liidi so bila trda, 2. Naj si mladina naroči „Marijikin Ograček".
Litrop Štefan, Renkovci 82. 1. To je Jezušova liibezen napravila, naj se nam sinili i ga liibimo. 2 Mladina naj moli za sirotišnico i njej dare poklanja.
L ebar Mica, Lipovci 9. 1. Jezuš je s tem pokazao liibezen do siromakov. 2. Naj mladina kimbole širi dobre knige.
Bi bel Adelka, Čepinci 12. 1. Zavolo siromaštva i naše trdosrčnosti, pa naj se ležej zveličamo po siromaštvi. 2. Mladina mora vnogo moliti i dare pobirati na sirotišnico „Deteta Marijike".
Vseh pet je pravilno rešilo, zato dobijo obečane notese. Stric so je z Ljubljane prinesli, oj kak so lepi!
Nove vganke.
1.	Šteri grehi se odpustijo po odpiistkaj ?
2.	V sv. Pismi čtemo, ka so vražje hodili po zemli, se spravili v človeče telo i dušo, odkod jih je Jezuš zganjao. Vgo-nite zato, zakaj so se rešili hudi diihovje pekla i gda se rešijo pogiiblene duše pekla?
3.	Ka pomeni ete cerkveni napis „Zuš ma i vsak' ma je rad tii Je ga naj!"
Ki vse troje pravilno reši, dobi knigo za nagrado. Rešiti se mora do 8. marca.	_
Še angelje so spevali. V Turnišči je bilo na Svečnico. Novoga gosp. plebanoša, Jerič Ivana so vpelali na faro, ki je bila po smrti g. Sakovič Jožefa prazna več let. Pri toj priliki je vsa cerkev tak lepo spevala, ka so njej ešče Angelci pomagali spevati. Smo je vidili. Joj kakši so pa bili? So meli peroti? So v zraki lebdeli? Ni edno, ni drugo. Nedužna dečica je spevala pred tabernaklom. To so boži angelci. Vsaka mlada duša je angeo, dokeč je čista, dokeč nema smrtnoga greha. I pri takšoj mladini se angelje radi zdržavajo i ž njov vred spevlejo. Pri nečistoj mladini pa stoji čaren angeo. Imena njemi ne povem. Tej čarni angelje se spravijo v pokvarjeno mladino i se bijejo po njej ponoči okoli tepejo, v cerkvi sinjavajo i se režijo. Oj bodi mi vsa čista mladina, da do se angelje boži zbirali okoli nas.