METABESEDILO MED DVEMA KULTURAMA 
ZBIRKA PREVODOSLOVJE IN UPORABNO JEZIKOSLOVJE 
Avtorica: dr. Agnes Pisanski Peterlin Recenzentki: dr. Urška Sešek, dr. Darinka Verdonik 
© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2017. Vse pravice pridržane. 
Izdal: Oddelek za prevajalstvo Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Ljubljana, 2017 Oblikovanje: Bons, d. o. o. 
Prva izdaja, elektronska izdaja Publikacija je brezplačna. Publikacija je dostopna na: https://e-knjige.ff.uni-lj.si DOI: 10.4312/9789612379964 
Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=292929024 
ISBN 978-961-237-996-4 (pdf) 




1 Uvod 8 
2 Metabesedilni elementi 14 
2.1 Kažipoti 18 
2.2 Označevalci odnosa do vsebine 24 
2.3 Omejitev metabesedilnih elementov 28 
3 Pregled dejavnikov 32 
3.1 Stroka 34 
3.1.1 Izbrani stroki 35 
3.2 Žanr 38 
3.2.1 Izbrani žanri 39 
3.3 Jezik 46 
3.3.1 Izbrani jezikovni skupnosti 47 
3.4 Sekundarni dejavniki 52 
3.5 Subjektivna dejavnika 54 
4 Gradivo in metoda 58 
4.1 Gradivo 59 
4.2 Metoda 68 
5 Rezultati 72 
5.1 Število pojavitev kažipotov po podkorpusih 73 
5.2 Število pojavitev označevalcev po podkorpusih 77 
5.3 Korelacija med izbranima vrstama metabesedilnih elementov 81 
6 Razčlenitev rezultatov po dejavnikih 84 
6.1 Stroka 85 
6.2 Žanr 90 
6.3 Jezik 96 
6.4 Sekundarna dejavnika 104 
6.4.1 Dolžina besedila 104 
6.4.2 Časovni okvir nastanka besedila 114 
6.5 Subjektivni dejavnik – osebni slog 116 
6.5.1 Razčlenitev z odstopanji 117 
6.5.2 Razčlenitev po avtorjih 120 
7 Diskusija 126 
7.1 Dejavnik stroke 127 
7.2 Dejavnik žanra 128 
7.3 Dejavnik jezika 129 
7.4 Sekundarni dejavniki 131 

7.5 Subjektivna dejavnika 132 
8 Sklep 136 Viri 142 Priloga 1: Legenda oznak delov podkorpusov 156 Priloga 2: Korpus analiziranih besedil 158 Priloga 3: Seznami ključnih besed, izdelani na podlagi gradiv 166 Stvarno kazalo 176 




Uporabno jezikoslovje v okviru svoje poddiscipline, kontrastivne retorike, obrav­nava problematiko oblikovanja besedila nad ravnijo stavka in se ukvarja s tema­mi, kot so besedilne konvencije in retorična struktura. Kontrastivna retorika se v svojem bistvu navezuje na t. i. klasično retoriko oziroma umetnost govorništva; obe vrsti retorike se ukvarjata z odkrivanjem diskurznih konvencij – pri klasični so v ospredju konvencije govorjenega, pri kontrastivni pa konvencije pisnega dis­kurza. Dejstvo, da se kontrastivna retorika v nasprotju s klasično osredotoča pred­vsem na preučevanje pisnega diskurza, je mogoče pojasniti z njenim izvorom: začetniki kontrastivne retorike so uporabni jezikoslovci, ki jih je medkulturna komunikacija zanimala z vidika poučevanja angleščine, zlasti pouka pisanja. 
Kot je obvladovanje govorništva pomembno znanje v vsaki kulturi, je tudi pozna­vanje oblikovanja besedil nujno za uspešno komunikacijo v kateri koli kulturi, ki ima razvito pisanje. Stopnja formalizacije takega znanja se med kulturami močno razlikuje. Začetki klasične retorike, teoretične osnove govorništva, segajo v an-tično Grčijo; sistematično je govorništvo formaliziral Aristotel s svojo Retoriko. Razvoj klasične retorike se je nadaljeval v antičnem Rimu, predvsem s Cicerom in Kvintiljanom, s prihodom krščanstva in kasneje v srednjem veku pa je njen razvoj nekoliko zastal. Umetnost govorništva je znova oživela v renesansi. Čeprav se je poudarek na formalnem preučevanju govorništva skozi zgodovino močno spre­minjal, prav tako kot tudi danes v različnih družbah ni enak, ni mogoče prezreti dejstva, da je bilo oziroma je poznavanje govorništva pomembno za uspešno delo­vanje tudi tam, kjer klasična retorika ni bila oziroma ni razvita. Podobno velja za konvencije pisanja: uspešnost pisne komunikacije je zelo odvisna od upoštevanja norm in konvencij; če sta raziskovanje in pouk konvencij pisanja v neki kulturi zanemarjena, omejena ali ju celo ni, to seveda pišočim v tej kulturi lahko otežuje pisno komunikacijo. 
Prav zato ni presenetljivo, da se je od začetkov v 60. letih 20. stoletja kontrastivna retorika močno razširila, raziskovalci pa so z jasnejšimi de.nicijami in s kritič­nim pristopom na novo določili njene okvire. Od prve raziskave pisnih izdelkov študentov, ki jim angleščina ni bila materni jezik (Kaplan 1966), so se področja raziskovanja kontrastivne retorike precej razvila, saj so natančnejše opredelitve prinesle tudi natančnejše rezultate. Tako so nove de.nicije žanra (npr. Swales 1990, Eggins in Martin 1997, Bhatia 2000 itd.) omogočile boljše opredelitve izbranega gradiva, zavedanje, kako pomembno je poznavanje podatkov o infor­mantih (avtorjih gradiva), pa je pripomoglo k boljši interpretaciji rezultatov. Ob vsem tem je razvoj tehnologije, predvsem v okviru korpusnega jezikoslovja, omo­gočil uporabo novih metod (npr. Reid 1993, Petch-Tyson 1998, Mauranen 2000, Hyland 2000, Lindemann in Mauranen 2001, Upton in Connor 2001, Flower-dew 2002, Hyland 2004a). Prav tako so spoznanja kontrastivnih raziskav – npr. o vlogi družbeno konstruiranih konvencij pri oblikovanju retorične strukture, o sprejemanju in učinku slednje v različnih ciljnih kulturah ali o učljivosti besedil­nih konvencij – odprla nadaljnja področja raziskav. (Za natančnejši opis razvoja, raziskav in stanja v kontrastivni retoriki prim. Pisanski Peterlin 2009.) 

Spričo precejšnjega zanimanja za ugotovitve kontrastivne retorike ni presenetlji­vo, da se število raziskav retoričnih struktur povečuje; čedalje več je jezikovnih pa tudi strokovnih skupnosti in žanrov, ki jih raziskave zajemajo. Po začetnem zani­manju za primerjavo angleščine z neevropskimi, predvsem azijskimi, kulturami (npr. Kaplan 1966, Eggington 1987, Hinds 1987, Mustafa 1995) in kontrastiv­nih analizah angleščine in večjih evropskih jezikov, kot sta nemščina in španščina (npr. Clyne 1987, Thiele in Graustein 1990, Valero-Garcés 1996, itd.), se je v devetdesetih letih močno povečalo število kontrastivnih primerjav angleščine s se­vernogermanskimi jeziki in .nščino (npr. Ventola in Mauranen 1991, Mauranen 1993b, Levin 1997, Bäcklund 1998, Dahl 2004), v zadnjem času pa so posebej pogoste kontrastivne primerjave angleščine s slovanskimi jeziki (npr. Čmejrková in Daneš 1997, Vassileva 2001, Yakhontova 2002). Tudi za slovenščino obstaja vrsta kontrastivnoretoričnih raziskav, zlasti v povezavi z angleščino (Sešek 2004, Pisanski Peterlin 2005, Pisanski Peterlin 2006, Plemenitaš, 2008, Limon, 2008). Kljub razmeroma velikemu zanimanju uporabnega jezikoslovja za kontrastivno retoriko pa je izrazito opazno dejstvo, da je poskusov standardizacije raziskav in nadgrajevanja rezultatov zaradi slabe primerljivosti raziskav malo, verjetno tudi zato, ker so besedilne konvencije same po sebi zelo širok in težko sistematično opredeljiv pojem in jih različne kulture in ožje diskurzne skupnosti oblikujejo vsaka po svoje; Ostler (2002: 177–178) opozarja, da so raziskave pokazale, da se retorika razlikuje ne le med kulturami, ampak tudi med strokami in žanri. 
Eno od bolje raziskanih področij v sklopu besedilnih konvencij je metabesedil­nost. Koncept metabesedilnosti je nastal na podlagi funkcijskega jezikoslovja in opisuje tiste dele besedila, ki k vsebini besedila ne prispevajo ničesar, so pa ključ­nega pomena za medosebno komunikacijo med tvorcem in sprejemnikom bese­dila in za organizacijo besedila. 
Namen pričujoče študije je raziskati, kako v danem vzorcu besedil konvencije rabe metabesedilnih elementov oblikujejo različni dejavniki, in oceniti stopnjo vpliva za tiste dejavnike, za katere je to mogoče, za druge pa predvideti možnost vpliva. Izhodiščna predpostavka je, da v izbranem vzorcu nekateri dejavniki neposredno določajo konvencije rabe metabesedilnih elementov in so zato pomembnejši, dru­gi dejavniki pa na konvencije rabe metabesedilnih elementov vplivajo posredno in v manjši meri ali le obrobno. Dejavnike, ki neposredno določajo konvencije rabe metabesedilnih elementov, bi lahko poimenovali primarni dejavniki in so trije: jezik oziroma jezikovna skupnost, stroka, žanr. Dejavniki, ki na konvencije rabe metabesedilnih elementov vplivajo posredno, prek primarnih dejavnikov, so trije sekundarni dejavniki: dolžina besedila, časovni okvir nastanka besedila in kontekst. Ob teh pa se pojavljata še dva subjektivna dejavnika, to sta osebni slog in lektorski oziroma uredniški posegi, ki na konvencije, razen v izjemnih primerih, sama po sebi ne vplivata, lahko po vplivata na rabo metabesedilnih elementov v konkretnem besedilu. Pri tem je treba upoštevati, da zaradi omejitev gradiva sestava korpusa omogoča predvsem ugotavljanje vpliva primarnih dejav­nikov, ugotavljanje vpliva sekundarnih in subjektivnih dejavnikov pa je nekoliko omejeno. 

Prejšnje raziskave rabe metabesedilnih elementov – med najpomembnejšimi so Vande Kopple (1985), Clyne (1987), Crismore in Farnsworth (1990), Vento­la in Mauranen (1991), Mauranen (1993b), Valero-Garcés (1996), Čmejrková in Daneš (1997), Bäcklund (1998), Bunton (1999), Hyland (2000), Vassileva (2001), Fuertes-Olivera in sod. (2001), Dahl (2004), Hyland (2004a), Hyland (2005), Ifantidou (2005), Flottum, Kinn in Dahl (2006), Ädel (2006) Flottum, Kinn in Dahl (2006) Tse in Hyland (2006), Hempel in Degand (2008), Ädel in Mauranen (2010) itd. – se osredotočajo na enega ali največ dva primarna dejav­nika – izjema je Bäcklund (1998), ki obravnava tri dejavnike – ki oblikujeta rabo, pri tem pa v celoti ali delno zanemarjajo in pogosto niti ne omenjajo morebitnega vpliva drugih (primarnih, sekundarnih ali subjektivnih) dejavnikov. Takšna zo­žitev števila dejavnikov nujno pomeni precej poenostavljeno razlago besedilnih konvencij. 
Navedene raziskave metabesedilnih elementov so torej pomembno, a obenem le delno izhodišče za pričujočo študijo. Ključno jih nadgrajujejo rezultati empirične študije (Pisanski 2001), na podlagi katerih je izoblikovana skupina osmih dejav­nikov, za katere je mogoče domnevati, da lahko vplivajo na rabo metabesedilnih elementov. Iz objektivnih razlogov, med katerimi je najpomembnejši omejen ob­seg gradiva v slovenščini, je sicer nemogoče zasnovati korpus, na katerem bi lahko enakovredno ugotavljali vpliv vseh osmih dejavnikov, vendar pa je cilj pričujoče študije kar najbolj natančno ugotoviti stopnjo vpliva posameznih dejavnikov. De­litev na primarne, sekundarne in subjektivne dejavnike omogoča večplasten opis konvencij rabe metabesedilnih elementov. V sklopu opisa je mogoče z besedilno analizo ugotoviti, kako različni dejavniki vplivajo na različne vrste metabesedilnih elementov. Ob tem daje koncept sekundarnih dejavnikov možnost natančnejše določitve pogojev, ob katerih primarni dejavniki oblikujejo rabo metabesedilnih elementov, koncept subjektivnih dejavnikov pa omogoča razlago odstopanj od konvencij za posamezna besedila. 
Z namenom, da bi ugotovili vpliv različnih dejavnikov, je razčlenjeno gradivo, ki ga sestavlja 70 enot. Analiza je zastavljena po že uporabljenih načelih (prim. Pisanski 2001), zastavljena pa je tako, da je z njo mogoče analizirati predvsem pri-marne dejavnike. Razlog za to je potreba po omejitvi spremenljivk: ob prevelikem številu spremenljivk bi bili rezultati nezanesljivi. Vpliv sekundarnih dejavnikov je tako razčlenjen predvsem v okviru vpliva primarnih dejavnikov. 

Uvodnemu poglavju sledi pregled teoretičnega ozadja v drugem in tretjem po­glavju. V drugem poglavju je natančno razčlenjen koncept metabesedilnih ele­mentov, pri čemer je kot osnovna izbrana Hylandova (2005) klasi. kacija metabe­sedilnih elementov. Posebej sta predstavljeni dve vrsti metabesedilnih elementov, kažipoti (v interaktivni funkciji) in označevalci odnosa do vsebine (v interakcijski funkciji). Raba teh dveh vrst metabesedilnih elementov je namreč razčlenjena v empiričnem delu študije. 
V tretjem poglavju so shematično predstavljeni dejavniki, ki vplivajo na rabo metabesedilnih elementov. Primarni dejavniki so nato razčlenjeni vsak posebej; najprej s splošnega vidika, nato pa še v izbranih realizacijah, v katerih se pojavljajo v analiziranem gradivu. Nato so na kratko predstavljeni še sekundarni dejavniki in subjektivna dejavnika. 
Teoretičnemu ozadju sledi osrednji, empirični, del študije, ki obsega poglavja od četrtega do sedmega. V četrtem poglavju je opisano gradivo in kriteriji za izbor posameznih besedil. V istem poglavju je predstavljena tudi metodologija dela; posebej so izpostavljene prednosti in slabosti ročne besediloslovne analiz. 
V petem poglavju so predstavljeni rezultati analize, ki so razdeljeni za vsak sklop besedil posebej, ločeno za obe izbrani vrsti metabesedilnih elementov. Ob rezulta­tih je navedena povprečna vrednost za posamezne dele podkorpusov. Predstavlje­ni so tudi podatki o korelaciji med izbranima vrstama metabesedilnih elementov in rezultati testa hi-kvadrat. 
V šestem poglavju so rezultati analize s razčlenjeni po posameznih dejavnikih. Ob vsakem primarnem dejavniku so izpostavljene predvsem točke, v katerih rezultati izstopajo, prav tako pa so navedena tista dejstva, ki omogočajo lažjo primerjavo posameznih primarnih dejavnikov. Nato je razčlenjen vpliv dveh sekundarnih dejavnikov in vpliv subjektivnega dejavnika osebnega sloga v obsegu, ki ga anali­zirano gradivo omogoča. 
V sedmem poglavju so v diskusiji povzeti glavni izsledki za posamezne dejavnike. Posebej je izpostavljena stopnja vplivnosti posameznih primarnih dejavnikov, na kratko je predstavljena stopnja vplivnosti dveh sekundarnih dejavnikov, nazadnje pa je opisan še vpliv subjektivnega dejavnika osebnega sloga. S primerjavo vpliv­nosti posameznih dejavnikov je preizkušena ustreznost nabora dejavnikov za opis konvencij rabe metabesedilnih elementov. Ob ugotovitvah pričujoče analize so, kjer je to mogoče, navedene tudi ugotovitve sorodnih analiz, pri čemer so izpo­stavljena ujemanja in neujemanja med njimi. 

Diskusiji sledi osmo, zaključno poglavje, v katerem so strnjena glavna dognanja pričujoče študije. Ob tem so navedena nekatera vprašanja, ki jih sklepi odpirajo in ki ponujajo možnost za nadaljnje raziskave. Posebej so izpostavljene tudi mož­nosti uporabe sklepov v praksi. 
V prilogi 1 so razložene oznake za posamezne podkorpuse, v prilogi 2 pa je na­vedeno analizirano gradivo. Priloga 3 obsega sezname kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine, ki se pojavljajo v analiziranem gradivu, v angleščini in sloven-ščini. Ti seznami predstavljajo osnovo za morebitno nadgradnjo pričujoče študije, saj omogočajo avtomatizacijo iskanja izbranih vrst metabesedilnih elementov, kar posledično pomeni možnost iskanja teh elementov v večjem elektronskem kor­pusu. 



Izraz metabesedilni elementi (oziroma metabesedilo, metatekst in metadiskurz – v angleščini se najpogosteje uporabljata izraza metadiscourse in metatext) je v upo­rabnem jezikoslovju sicer precej uveljavljen, vendar ni vedno rabljen v povsem enakem smislu. Razlog za to je verjetno dejstvo, da gre za elemente na ravni bese­dila, ti pa so zaradi svoje funkcijske osnove težko opredeljivi oziroma jih formalno sploh ni mogoče opredeliti. Avtorji, ki se z vprašanjem metabesedilnih elementov ukvarjajo, se tega zavedajo; Hyland (2000: 109), na primer, opozarja, da je termin zelo nejasno de.niran, podobno ugotavlja tudi Swales (1990: 188). (Za natanč­nejši pregled de.nicij metabesedila in metabesedilnosti prim. Pisanski 2007.) 
Koncept metabesedilnih elementov sicer temelji na Hallidayevem (1973) razliko­vanju med predstavnimi elementi ter besedilnimi in izraznimi (ekspresivnimi) elementi v besedilu. V An Introduction to Functional Grammar Halliday (1994) razdeli jezik na tri metafunkcije ali makrofunkcije, predstavno, medosebno in bese­dilno, vendar makrofunkcije obravnava na ravni stavka in se ne ukvarja z ravnijo besedila. Njegovo idejo so nekateri avtorji, ki so se ukvarjali z vprašanji z različnih področij uporabnega jezikoslovja – od analize diskurza, pouka pisanja do kontra­stivne retorike – (npr. Williams 1981, Vande Kopple 1985, Clyne 1987, Crismo­re in Farnsworth 1990, Ventola in Mauranen 1991, Mauranen 1993a, Maura­nen 1993b, Intaraprawat in Ste.ensen 1995, Valero-Garcés 1996, Hyland 1997, Bäcklund 1998, Bunton 1999, Hyland 2000, Fuertes-Olivera in sod. 2001, Abdi 2002, Crawford Camiciottoli 2003, Dahl 2004, Hyland 2004a itd.) aplicirali na raven besedila; deli besedila, ki so v predstavni funkciji, izražajo propozicijsko vsebino, tisti dele, ki so v medosebni in besedilni funkciji, pa večina zgoraj naštetih avtorjev vključuje v eno od kategorij metabesedilnih elementov. 
Metabesedilni elementi so torej tisti deli besedila, ki ne prinašajo novih vsebin­skih informacij, temveč prispevajo k organizaciji besedila (so v besedilni funkciji) ali pa k odnosu med piscem in bralcem (so v medosebni funkciji). Iz povedanega je razvidno, da gre za zelo širok razpon elementov, ki se med seboj močno razliku­jejo, po obliki (lahko so posamezne besede, npr. Star je približno deset let, besedne zveze ali celo celi stavki, npr. Zdi se mi, da je star deset let) in vsebini. 
Že od prvih razprav na temo metabesedilnosti raziskovalci vseskozi opozarjajo tudi na nejasnosti in nedorečenosti pri konceptu metabesedila. Swales (1990: 188) je opozoril, da je metabesedilo načeloma lahko sprejemljiv koncept, mnogo težje pa je določiti njegove meje. Nekateri raziskovalci metabesedila so se temu problemu izognili tako, da so koncept metabesedila omejili na tako imenovani »ozki pristop k metabesedilnosti«. Tako se Mauranen (1993a in 1993b) osre­dotoča na elemente retorične organizacije v Hallidayevi besedilni funkciji, nje­ni teoretični utemeljitvi pa sledijo tudi Valero Garces (1996), Moreno (1997), Bunton (1999) in Dahl (2004). Hyland (2005) meni, da je takšno razlikovanje arbitrarno, saj sam gradi na predpostavki, da je vsako piščevo dejanje v interakciji z bralcem in gre tudi pri organizaciji besedila za medosebno strategijo. 

V zadnjem času se v teoretičnih razpravah o naravi metabesedila pojavljajo mnenja, da model metabesedilnosti, ki temelji na Hallidayu, ni dovolj trden, saj ne omo­goča jasne razmejitve med kategorijami metabesedilnosti in ga je treba nadgraditi ali celo zamenjati. Slednje poskuša Ifantidou (2005), ki išče teoretične temelje za metabesedilo v okviru teorije relevantnosti, ki sta jo v okviru pragmatike razvila Dan Sperber in Deirdre Wilson (prim. npr. Sperber in Wilson 2004). Takšno stališče pomeni velik odmik od prvotnega pristopa k metabesedilu, ki temelji na pogledu na jezik kot na družbeno interakcijo. Nekoli manj radikalno spremenjen je model metabesedila, ki ga je predlagala Ädel (2006): model nadaljuje tradicijo že omenjega »ozkega pogleda« na metadiskurz, ki ga je začela razvijati Mauranen (1993b), teoretično pa je utemeljen na Jakobsonovih jezikovnih funkcijah. 
Trenutno nabolj uveljavljen novejši model metabesedilnosti predlaga Hyland (2005). Po njegovem mnenju je razlikovanje med metadiskurznim in propo­zicijskim pomenom, ki se ponavlja skozi literaturo, nejasno zato, ker termin »propozicija« ni dovolj natančno de.niran. Hyland meni, da ta izraz navadno razlagamo v smislu »informacije o zunanji realnosti«, oziroma, kot pravi Hal­liday (1994: 70): »propozicijska snov je nekaj, o čemer se je mogoče prerekati, kar je mogoče potrditi, zanikati ...«. Hyland hkrati ugotavlja, da je v resničnem življenju propozicijo in metabesedilo težko ločiti, vendar pa .lozofski test resnič­nosti, ki izhaja iz formalne semantike, zavrača kot neuporaben za ločevanje med propozicijo in metabesedilom. Pri zgradbi svojega novega modela izhaja iz treh glavnih predpostavk. Prva ohranja ločevanje med propozicijo in metabesedilom, ki pa ga po novem utemeljuje na Sinclairjevi (1981) razpravi o ravneh diskurza: Sinclairjev model besedila temelji na dveh ravneh, avtonomni in interaktivni, pri čemer avtonomna ustreza Hallidayevi propoziciji, interaktivna pa metabe­sedilnosti, posebne besedilne funkcije pa ne predvideva. Druga predpostavka je ločevanje med interaktivnim in interakcijskim metabesedilom (koncept izhaja iz Thompson in Thetela 1995 in Thompson 2001). Takšno ločevanje povsem ustreza prejšnjemu razlikovanju med besedilno in medosebno funkcijo, le da tokrat Hyland predpostavlja, da je vse metabesedilo v medosebni vlogi: interak­cijsko metabesedilo predstavlja avtorjevo odkrito prisotnost v besedilu, interak­tivno pa to prisotnost pooseblja bolj diskretno. Tretja predpostavka pa pokriva razlikovanje med zunanjimi in notranjimi odnosi v diskurzu; tisto, kar je v prej­šnji klasi.kaciji sodilo v kategorije metabesedilnosti v besedilni funkciji, zlasti konektorji, lahko deluje znotraj besedila in to besedilo strukturira, lahko pa deluje zunaj njega in povezuje situacije v resničnem svetu. Hyland poudari, da lahko kot metabesedilo razumemo le tiste elemente, ki se nanašajo na besedilo samo, ne pa na zunanji svet. 

Zaenkrat predstavlja Hylandova (2005) klasi.kacija, ki temelji na zgoraj opisa­nem modelu in je predstavljena v tabeli 1, enega najtemeljitejših poskusov ta­ksonomske ureditve metabesedilnih elementov. Klasi.kacija je pravzaprav nad­gradnja prejšnje Hylandove klasi.kacije (2000), obe pa sta služili kot model za večino novejših raziskav. 
Tabela 1: Slovenska priredba klasi.kacije metabesedila v Hyland (2005) 

prehodi (angl. transitions)  povezujejo glavne stavke  in, toda  
označevalci okvira (angl. fr ame  označujejo diskurzna dejanja,  nazadnje, če  
markers)  zaporedja ali stopnje  zaključim  
endoforični označevalci (angl.  se nanašajo na podatke v drugih  omenjen zgoraj, v  
endophoric markers)  delih besedila  2. razdelku  
dokazovalci (angl. evidentials)  se nanašajo na podatke iz drugih  X trdi  
besedil  
tolmači (angl. code glosses)  razširjajo propozicijski pomen  namreč, npr.  
INTERAKCIJSKE  
KATEGORIJE  Vključujejo bralca v besedilo  
METABESEDILA  
omejevalci (angl. hedges)  izražajo zadržek ali dvom in  morda, možno  
odpirajo dialog  
ojačevalci (angl. boosters)  izražajo gotovost in zapirajo   jasno je, da  
dialog 
označevalci odnosa do vsebine  izražajo avtorjev odnos do  žal, presenetljivo  
(angl. attitude markers)  vsebine  
samoomembe (angl. self­ eksplicitne omembe avtorja/  jaz, moj, naš  
mentions)  avtorjev  
označevalci odnosa do bralca  se eksplicitno nanašajo na  lahko vidite, da  
(angl. engagement markers)  bralca  

Ker je glavni namen pričujoče študije preverjanje vpliva dejavnikov, analiza vsake posamezne vrste metabesedilnih elementov pa je zelo obsežna, se v analizi ome­jujem na dva tipa metabesedilnih elementov, in sicer na kažipote (ti sodijo med endoforične označevalce) v interaktivni funkciji in na označevalce odnosa do vsebine v interakcijski funkciji, zato v naslednjih dveh podpoglavjih podrobneje predstav­ljam ti dve kategoriji. 


2.1 KAŽIPOTI 
V tabeli 2 so prikazane vrste endoforičnih označevalcev. 
Tabela 2: Shematičen prikaz vrst endoforičnih označevalcev 
Podkategorija 
Razlaga 
Primer 
parentetični endoforični 
označevalci naslovni endoforični označevalci 
eksplicitni kažipoti referenca znotraj 
osnovnega besedila oznake poglavij, slik, tabel, opomb itd. 
napovedi in sklici 
(prim. 4.2) 
2. poglavje 
pokazali bomo, da/ pokazali smo, da 
Ker je kategorija endoforičnih označevalcev, torej metabesedilnih elementov, ki se nanašajo na druge dele besedila oziroma bralcu pomagajo pri orientaciji po bese­dilu, precej obsežna, se v svoji analizi osredotočam samo na dve vrsti endoforičnih označevalcev, to so napovedi (angl. previews) in sklici (angl. reviews). Napovedi so tisti elementi, ki so del besedila in neposredno in eksplicitno napovedujejo kasnejše dele istega besedila, sklici pa so tisti elementi, ki so del besedila in nepo­sredno in eksplicitno ponavljajo ali povzemajo prejšnje dele istega besedila. Ti dve kategoriji sta včasih poimenovani s skupnim terminom kažipoti (angl. signposts). Kot vsi endoforični označevalci napovedi in sklici nastopajo v interaktivni funkci­ji. Naslednji stavki so primeri za napovedi in sklice v angleščini in slovenščini. 
Primera1 napovedi: 
(1) 
A proof of this corollary is presented in Sec. IV. (Z-F-A-4 ) 

(2) 
V tem prispevku bom predstavil in analiziral socialne spomine prebivalcev in prebivalk istrske vasi Sv. Peter, ki so vezani na Trst, v času med letoma 1900 in 1941. 


(Z-E-S-7) 
Primera sklicev: 
(3) 
We have shown that the determination of the .eld just outside a long solenoid can be carried out with relatively simple arguments involving magnetic . ux. (Z-F-A-7) 

(4)
 Omenila sem že, da se Sokeji ne pritožujejo nad počutjem, dokler jih okolica ne prizna za bolne. (Z-E-S-2) 


1 
Vsi primeri, uporabljeni v študiji, so iz analiziranega gradiva; seznam gradiva je v prilogi 2. 

V naslednjih točkah so izpostavljeni kriteriji, po katerih so kažipoti v pričujoči analizi ločeni od drugih endoforičnih označevalcev in sorodnih elementov, ki slu­žijo organizaciji besedila. 
1. Med kažipote so všteti le tisti elementi, ki so integralni del osnovnega besedila. Zato mednje niso uvrščene naslednje kategorije: 
• parentetični endoforični označevalci, npr. 
(5) 
[see Eqs. (14) and (14) below] (Z-F-A-1) ali 

(6)
 This violation, coupled with his generally poor relations with his a.  nal household and the special nature of his wife’s death (see below), set a very di. erent atmosphere from that in the previous case. (Z-E-A-3) Ti se sicer navezujejo na dele besedila, vendar ne kot integralni deli besedila, tem­več kot neke vrste opombe. Zelo pogosto se pojavljajo v oklepajih, uvajajo pa jih izrazi kot npr. see, glej, prim.; 


• oznake poglavij, podpoglavij itd., npr. 
(7) 
I Introduction (Z-F-A-1) ali 


(8)
 Sklepna razmišljanja (Z-E-S-1) 
Ti so sicer povsem veljavni endoforični označevalci, vendar v besedilo niso vklju­čeni na enak način (oziroma v enakem obsegu) kot kažipoti; 



• elementi, ki se nanašajo na dele, ki niso del osnovnega besedila, kot so opombe, gra.čni prikazi ali ločeni deli besedila, npr. 
(9) Primere trenutnih kon. guracij spinov na kvadratni mreži pri različnih tempera­turah vidimo na slikah 9–11. (Z-F-S-3) 
• elementi, ki se nahajajo v opombah ali ločenih delih besedila. V po­ljudnoznanstvenih člankih se pogosto pojavljajo »okvirji«, v katerih so nekateri problemi natančneje izpostavljeni ali razloženi, vendar niso del glavnega bese­dila. V učbenikih so primeri in naloge, ki so v nekaterih primerih v okvirjih, običajno vseeno del glavnega besedila, zato so v takih primerih kažipoti v njih všteti. 
2. Kot je razvidno že iz de.nicij napovedi in sklicev, je za kažipote v okviru te študije nujno, da so eksplicitni. Sledijo nekateri primeri manj eksplicitnih ele­mentov, ki niso všteti med kažipote: 
• vprašanja in odgovori V besedilih se seveda pojavljajo številni elementi, s katerimi se navezujejo kohezij­ske vezi; tisto, kar avtor pove sproti, se navezuje naprej ali nazaj, znotraj besedila, vendar vsi takšni elementi niso kažipoti. Zelo pogosto so za napovedovanje rablje-na vprašanja, ki jim nato sledijo odgovori. Takšne oblike niso štete med napovedi, saj bi v Hylandovi (2005) shemi primarno sodili med označevalce odnosa do bralca. Odstavek (10) je primer vprašanj in odgovorov: 

(10) If the earth were ever cold enough to ice over completely, how did it warm up again? In addition, the carbon isotopic singature in the rocks hinted at a prolonged drop in biological productivity. What could have caused this dramatic loss of life? Each of these long-standing enigmas suddenly makes sense when we look at them as key plot developments in the tale of a “snowball earth.” (P-N-A-2); 
• nizko eksplicitni vezni elementi Prav tako so razmeroma pogosti nizko eksplicitni vezni elementi. Za to, da je posamezna oblika napoved ali sklic, mora biti iz oblike razvidno, da napoveduje, kar bo sledilo, ali da se sklicuje na že povedano. Seveda pa ni treba, da je v stavku samem uporabljena oblika napovedovanja (npr. pokazali bomo, ukvarjali se bomo) ali sklicevanja (npr. videli smo, omenili smo), bistveno je predvsem, da je namen razviden iz pomena stavka. Tako je primer (11) napoved, saj dovolj jasno napove­duje vsebino dela besedila, ki mu sledi, čeprav seveda ni zelo ekspliciten: 
(11) This brings us to the subject of culture. (Z-E-A-2) Bolj eksplicitna različica primera (11) bi bila (11a): (11a) In the next section, we will consider the subject of culture. Nasprotno pa naslednjega primera, (12a) in (12b), kljub očitnemu povzemanju že povedanega, ni mogoče šteti za sklic, saj ne vsebuje nikakršnih elementov, ki bi sklicevanje opisovali. V prispevku se na straneh 108–109 najprej pojavi naslednji opis: (12a) Vse nakupe so opravljale po končani prodaji ali delu v Trstu. Ta čas bi lahko poimenovali tudi prvi prosti čas žensk iz Sv. Petra. Povedale so mi, da so po konča­nem delu rade šle na sprehod po Trstu opazovat, kako se nosijo tržaške gospe in kaj se razstavlja v trgovinskih izložbah. Nato pa so si, skorajda naskrivaj, kupile kakšno potrošniško drobnarijo, kot so dišeča mila, ogledalca, nakit in včasih tudi pomaranče za otroke, cigarete za može. (Z-E-S-7) 
Na straneh 110–111 pa se v poglavju, označenem z naslovom Zaključek, med povzemanjem pojavi naslednji opis: (12b) Pred in po opravljenem delu so se velikokrat znašle v položaju, ko jim je ostal čas za sprehode po Trstu, na katerih so skupaj opazovale in komentirale, kako se nosijo Tržačani/ke in kaj je novega v mestu. V Trstu so si tu in tam naskrivaj kupile kakšno »nepotrebno« potrošniško drobnarijo – ogledalo, milo, denarnico ali cenen nakit. (Z­E-S-7) 
3. Analiza podatkov o številu kažipotov je lahko problematična zaradi nejasne razmejitve med kažipotom in propozicijsko vsebino; ista težava pa se pojavlja tudi pri drugih vrstah metabesedilnih elementov. 

• V veliki večini primerov je sicer razvidno, kje so meje posameznega kažipota, zelo pogosto je razmerje en stavek (ali tudi ena poved) – en kažipot. V takih primerih štetje seveda ni problematično. V naslednjih dveh stavkih, (13) in (14), se pojavljata jasno ločena napoved in sklic: 
(13) As I intend to show, Maneo invoke no moral principles that would mandate sharing. (Z-E-A-1) 
(14)
 Za hitrost in pospešek veljata enačbi, ki smo ju navedli na začetku. (U-F-S-1) V nekaterih primerih pa razmerje en kažipot – en stavek ne velja v celoti; napoved 

(15)
 je nepopolna brez prejšnjega stavka: 


(15) We are not yet in a position to show how a unit of force can be de.ned in terms of the units of mass, length, and time. This will be done in Chapter 5. (U-F-A-3) 
• Precej pogosto se znotraj ene povedi paralelno pojavlja več napovedi ali sklicev. Pogosto je vsak od elementov v svojem stavku in tvori ločeno smiselno celoto, stavki pa so priredno vezani. Ker se takšne oblike le formalno razlikujejo od dveh ločenih povedi, so štete vsaka posebej. Naslednja dva primera, (16) in (17), ilustrirata takšno rabo napovedi in sklicev: 
(16)
 Instead, I will argue that sociality, what Weber calls 'mutual orientations’ (1947: 118–23), is intrinsic to deliberation and not merely an e.ect of exchange, and that the contingenices of social life (e.g., the scarcity of objects) impinge on people’s abilities without a. ecting their desires to give. (Z-E-A-1) 

(17) 
Yes, as I have argued, not all acts of generosity go unrecognized, nor is recognition of generosity itself a condition of sharing. (Z-E-A-1) 


• Nasprotno pa je v podredjih, kadar so elementi vzročno-posledično, načinovno ali kako drugače povezani, manj jasno, ali je element en sam ali jih je več: 
(18) This article seeks to begin to correct this major imbalance by examining the key areas of everyday life and material culture, exposing the crucial role this arena plays in gestating and perpetuating sectarianism. (Z-E-A-7) V povedi (18) je težko določiti, ali gre za ločene napovedi ali za eno nekoliko bolj kompleksno napoved, zato je v takšnih primerih bolj smiselno slediti for­malnemu kriteriju ločenih povedi in celotno konstrukcijo šteti kot eno napo­ved. 
• Podoben problem predstavljajo primeri z naštevanjem; sklic (19) se pravzaprav sklicuje na vrsto elementov, ki so bili v članku omenjeni, vseeno pa ni smiselno, da bi vsakega od naštetih elementov šteli za ločen sklic, saj gre očitno za isti skupni imenovalec. 
(19) I have shown how particular cultural artefacts – including .ags, football strips, and political paraphernalia, not to mention songs, slogans, and the English national anthem – comprise a 'materialisation’ of sectarianism. (Z-E-A-7) 

Če pa se vsak od navedenih elementov očitno nanaša na ločeno podpoglavje, je takšne elemente smiselno šteti kot ločene kažipote. 
(20) V tem sestavku si bomo najprej ogledali kratko zgodovino Isingovega modela in njegovo uporabnost za opis sorodnih sistemov. (Z-F-S-3) Ker je iz nadaljnjega besedila razvidno, da je kratka zgodovina Isingovega modela obravnavana v 2. podpoglavju s prav takšnim naslovom, njegova uporabnost pa je obravnavana v 4. podpoglavju z naslovom »Uporabnost modela«, je več kot očitno, da gre v primeru (20) za dve ločeni napovedi. 
• Kjer se v isti povedi pojavita napoved in sklic, se ta dva elementa seveda štejeta ločeno. V primeru (21) avtor v eni povedi uporablja kombinacijo sklica (the above models) in napovedi (the dependence ... can be determined) 
(21) Using the above models for the impact with the clubhead, the trajectory, and the run of a golf ball, the dependence of the carry and drive distances on the dynamic loft of a driver can be determined. (Z-F-A-3) 
4. Metabesedilni elementi v besedilni funkciji delujejo na različnih ravneh: od celotnega besedila, do manjših delov besedila – Bunton (1999: S42) sledi termi­nologiji Crismorove in Farnswortha (1990: 121) in uporablja izraza globalno in lokalno. Teoretično je delitev precej preprosta, v praksi pa je ravni pogosto zelo težko razločevati. Bunton (1999: S48) za doktorske disertacije predlaga štiripla­stno delitev na takojšnje reference, lokalne reference, reference med podpoglavji in reference med poglavji. V primeru krajših besedil, torej člankov ali poglavij v uč­beniku, zadnja raven seveda ne pride v poštev, tako da je bolj smiselna triplastna delitev, pri čemer so ravni naslednje: 
• 	
niz stavkov: del besedila, ki obsega stavek, poved ali nekaj zaporednih stavkov, ta bi ustrezala Buntonovi (1999: S48) takojšnji referenci; 

• 	
del besedila: gre za del, manjši od celotnega besedila, vendar daljši od niza stavkov, ta bi ustrezala Buntonovi (1999: S48) lokalni referenci; 


• celotno besedilo: obsega besedilo v celoti. Pri kažipotih je smiselno upoštevati tiste oblike, ki se ne navezujejo takoj na­prej ali nazaj, kot navadne kohezijske vezi, temveč se nanašajo vsaj na raven dela besedila ali na celotno besedilo. Kažipotom podobni (ali celo oblikovno enaki) elementi, ki se uporabljajo za navezovanje kohezijskih vezi na ravni niza stavkov, tako v pričujočo analizo niso zajeti; v tem se pričujoča analiza razlikuje od neka­terih drugih (prim. Mauranen, 1993b, Hyland, 2000). 
5. Hyland (2000, 2005) na primer izraze, kot so noted/discussed above/below, uvr­šča med endoforične označevalce. Skozi pregled gradiva se je izkazalo, da se ta­kšni izrazi pojavljajo v različnih funkcijah. Včasih resnično delujejo kot kažipoti in bralca spomnijo na nekaj, kar je bilo omenjeno že pred časom, ali pa na nekaj, kar bo čez čas sledilo. V takem primeru so uvrščeni med napovedi in sklice. Vča­sih pa se ti izrazi pojavljajo kot anaforične oziroma kataforične vezi med stavki in ne služijo za organizacijo besedila kot celote, temveč so kohezijske vezi na najnižji ravni. V takih primerih bi jih lahko zamenjali s kazalnimi zaimki (npr. ta) in zato niso všteti med napovedi in sklice. Primer (22) kaže možnost dvojne interpretacije: 

(22) Using the above models for the impact with the clubhead, the trajectory, and the run of a golf ball, the dependence of the carry and drive distances on the dynamic loft of a driver can be determined. (Z-F-A-3) Brez konteksta sta za zvezo the above models mogoči dve interpretaciji: po prvi se besedna zveza nanaša neposredno na prejšnji stavek oziroma odstavek, v katerem so bili omenjeni neki modeli (above bi v tem primeru lahko nadomestili z these), po drugi se besedna zveza nanaša na opis, ki ni neposredno pred njo, po tej inter­pretaciji gre za sklic. 
6. Pri de.niciji sklicev je treba posebej opozoriti, da sama ponovitev določenega izraza še ni sklic. Iz naslednjih primerov, (23) in (24), je razvidno, kakšna je razli­ka med ponovitvijo in sklicem. V obeh primerih se avtorja sklicujeta vsak na svojo enačbo, ki sta bili v obeh primerih omenjeni že nekaj odstavkov prej. Vseeno je le v drugem primeru sklicevanje tudi eksplicitno izraženo. 
(23) 
You have experienced the . rst term of Eq (1.1) when combing your hair. (U-F-A-1) 

(24)
 As was the case for Eq. (1–3), the torque equation, (1–11), also yields an imme­diate conservation theorem... (U-F-A-4) 


7. Pri de. niciji napovedi je treba posebej opozoriti, da so mednje vštete vsi tezni stavki (ang. thesis statement) članka. Tezni stavki so posebne napovedi, tipične predvsem za znanstvene članke. Z njimi avtor – najpogosteje na koncu uvoda 
– napove propozicijsko vsebino celotnega članka, razloži namen članka ali ekspli­citno izrazi glavno hipotezo članka. Tezni stavek velja za tipičen element angleške­ga oziroma anglo-ameriškega akademskega pisanja (prim. Swales 1990, Pisanski Peterlin 2006). 
Tezni stavki se med seboj formalno razlikujejo. Nekateri so zelo jasne napovedi; takšen je tudi primer (25), v katerem je napoved izražena z I will argue: 
(25) Instead, I will argue that sociality, what Weber calls ‘mutual orientations’ (1947: 118–23), is intrinsic to deliberation and not merely an e.ect of exchange, and that the contingenices of social life (e.g., the scarcity of objects) impinge on people’s abilities without a. ecting their desires top give. (Z-E-A-1) 
Nasprotno pa je naslednji tezni stavek v obliki izrecno izraženega namena in v njem ni eksplicitne napovedi oziroma obljube o tem, da bo omenjeno tudi sledi­lo, čeprav je iz konvencij pisanja znanstvenega članka jasno, da z the aim of this article is avtor napoveduje vsebino članka. Zato so takšni primeri kot (26), čeprav so implicitne napovedi, všteti med kažipote. 

(26) The aim of this article is to expand these Ihanzu women’s rights without vitiating local understandings of gender ideals and practices. (Z-E-A-8) 
8. Med kažipote niso všteti primeri, s katerimi avtor pojasnjuje terminologijo, ozadje, konvencije ali de.nira pojme, spremenljivke itd., uporabljene v članku. Takšni elementi so sicer zelo pogosti in oblikovno podobni predvsem napovedim, včasih pa tudi sklicem, vendar njihova funkcija ni napovedovanje ali sklicevanje, temveč razlaganje in dajanje dodatnih informacij. Ti elementi so posebej pogosti v naravoslovnih besedilih, čeprav se primeri najdejo tudi v humanistki. Z nasle­dnjimi tremi zgledi ilustriram rabo takšnih elementov; prva dva sta iz . zikalnih znanstvenih člankov, tretji pa je iz etnološkega znanstvenega članka. V primeru 
(27)
 je element podoben sklicu, nahaja se v zaključku članka, v primerih (28) in 

(29)
 pa sta elementa podobna napovedim in se nahajata v začetnih delih član­kov. 

(27)
 Since both the spatial homogeneity and uniqueness require the LT equations to be linear, the KSRP of Ref. 6 has here, essentially, been replaced by the space-time symmetry condition (I). (Z-F-A-4) 


(28)
 In order to analyze and the e.ect of the loft of the clubhead on the carry and drive of a golf ball, simple models of the clubhead and the golf ball will be used. (Z-F-A-3) 

(29)
 The ethnographic material is drawn from Britain, but in places I extend my focus to analytic discussions of kinship in the West. (Z-E-A-10) 



2.2 OZNAČEVALCI ODNOSA DO VSEBINE 
Ker tako kot endoforični označevalci tudi označevalci odnosa do vsebine (angl. atti­tude markers) niso povsem enotna kategorija, so v tabeli 3 prikazane vrste ozna­čevalcev odnosa do vsebine. 
Tabela 3: Shematičen prikaz vrst označevalcev odnosa do vsebine 
Podkategorija  Razlaga  Primer  
eksplicitni označevalci  avtorjeva osebna ubesedena presoja  (žal)  
odnosa do vsebine  vsebine  
ortografski označevalci  neverbalni izrazi avtorjeve presoje  (!)  
odnosa do vsebine  vsebine  
pripisovalci  avtor s citatom podpira lastno presojo  (X trdi)  
vsebine  


Označevalce odnosa do vsebine kot kategorijo metabesedilnih elementov v inte­rakcijski funkciji posebej navaja več raziskovalcev metabesedilnih elementov, npr. Vande Kopple (1985), Crismore in Farnsworth (1990), Hyland (2000, 2005) itd. Kot pove že samo ime kategorije, izražajo označevalci odnosa do vsebine avtor­jev odnos do propozicijske vsebine besedila. Ker odnos do propozicijske vsebine izražata tudi dve drugi vrsti metabesedilnih elementov, omejevalci in ojačevalci, je za natančno de. nicijo nujno treba opredeliti razliko med temi tremi kategori­jami: omejevalci in ojačevalci izražajo epistemski odnos do propozicijske vsebi­ne (stopnjo gotovosti in avtorjeve zavezanosti propozicijski vsebini), medtem ko označevalci odnosa do vsebine izražajo čustven odnos do propozicijske vsebine (avtorjevo presenečenje, strinjanje, obžalovanje itd.). 
Naslednja dva stavka, (30) in (31), sta primera rabe označevalcev odnosa do vsebine: 
(30)
 Unfortunately, the complex motion of the wing renders this problem excruciatin­gly hard to simulate with even the most powerful computers. (P-N-A-10) 

(31)
 Pomembno pa je, da je vhod v oko vedno pokrit z optično aktivnim elementom. (P-N-S-1) 


Opredeljevanje označevalcev odnosa do vsebine je podobno zapleteno kot opre­deljevanje kažipotov, zato so v naslednjih točkah navedeni kriteriji, po katerih so označevalci odnosa do vsebine v pričujoči analizi ločeni od drugih sorodnih metabesedilnih elementov: 
1. Všteti so le tisti metabesedilni elementi, ki označujejo avtorjev odnos do vse­bine, ne do bralca. (Označevalci odnosa do bralca so po Hylandovi (2005) klasi­.kaciji, ki je povzeta v tabeli 1, ločena kategorija metabesedilnih elementov.) Naslednja primera, (32) in (33), ilustrirata to razliko: 
(32) That it is abstract is unfortunate, but necessary. (U-F-A-1) 
(33) You know, of course, that atoms are made with positive protons in the nucleus... 
(U-F-A-1) 
V primeru (32) se avtorjevo mnenje – it is unfortunate, but necessary – nanaša 
neposredno na dejstvo – that it is abstract – torej na propozicijsko vsebino. She­matično bi lahko ta odnos ponazorili takole (slika 1a): 

avtorjevo mnenje 
it is unfortunate but necessary 
ˇ 

propozicijska vsebina
 it is abstract 
Slika 1a: Shematični prikaz označevalca odnosa do vsebine 


Nasprotno pa v primeru (33) you know, of course izraža avtorjevo prepričanje o tem, kaj bralec ve. Shematično bi to ponazorili takole (slika 1b): 
avtorjevo mnenje 
of course you know 
(nagovorjeni/bralec) 
ˇ 

propozicijska vsebina 
atoms are made with positive protons... 
Slika 1b: Shematični prikaz označevalca odnosa do bralca 
2. Med označevalce odnosa do vsebine so všteti le tisti elementi, s katerimi avtor izraža svoj odnos do povedanega, ne pa tudi podobni elementi, ki so del pripovedi ali opisa. V primeru (34), kjer avtor opisuje zgodovinsko ozadje Is­ingovega modela, izraz nepomembni ne izraža avtorjevega mnenja o mikroskop­skih detajlih, temveč njihovo splošno sprejeto oceno, ki je znana že vsaj od sedemdesetih let. 
(34) V sedemdesetih letih, ko se je uveljavila metoda renormalizacijske grupe, pa so ugotovili, da kritične lastnosti bolj realističnih modelov v bližini kritične točke prei­dejo v lastnosti Isingovega modela. Tedaj namreč postane korelacijska dolžina velika in mikroskopski detajli postanejo nepomembni. (Z-F-S-3) 
3. Med označevalce odnosa do vsebine so všteti le tisti metabesedilni elementi, ki izražajo odnos avtorja do vsebine, ne pa odnos nekoga, čigar besede avtor poroča. Ta razlika je razvidna iz naslednjih primerov; v prvem, (35), unfortunately izraža avtorjev odnos (obžalovanje) do tega, kar sledi; v drugem, (36), pa avtor samo poroča o odnosu nekoga drugega (Tylor) do divjakov. 
(35)
 Unfortunately, she goes little further in identifying or reconciling any resulting discrepancies. (Z-E-A-6) 

(36) 
Tylor is far more symphatetic to the savages he discusses... (Z-E-A-2) 


Posebna izjema je primer (37), iz katerega je med drugim iz izbire glagola (see, ne pa npr. believe, think, claim) razvidno, da se avtor v oceni nujnosti strinja z Maxwellom, ki ga omenja. Zato je ta primer vštet med označevalce odnosa do vsebine. 
(37) Maxwell saw that it was needed, and he was the .rst to write the complete equation. (U-F-A-1) 

4. V nekaterih primerih je težko določljivo, ali gre za avtorjev odnos do vsebine ali za nekaj, kar je splošna značilnost vsebine. V .ziki se izrazi, kot sta smešno ali tedious, običajno ne uporabljajo za nevtralen opis lastnosti dokaza in sta v primerih (38) in (39) očitno uporabljena kot označevalca odnosa do vsebine. 
(38) Drugače bi bila veljavnost naravnih zakonov odvisna od naše izbire enoto, kar je smešno. (U-F-S-4) 
(39)
 The somewhat tedious proof may be found in any book on vector analysis. (U-F-A-2) Nasprotno pa so izrazi, kot sta preprost, najpreprostejši, ali angleški ustreznici sim­ple, the simplest, lahko podobno izraz avtorjevega odnosa do povedanega ali last­nost povedanega. V primeru (40) je izraženo avtorjevo mnenje oziroma ocena 

o stopnji zapletenosti Newtonovih zakonov in podčrtani deli izražajo avtorjev odnos do vsebine. 

(40)
 As you remember, the laws of Newton were very simple to write down, but they had a lot of complicated consequences and it took us a long time to learn about them all. (U-F-A-1) Primer (41) pa je opis splošno sprejete lastnosti translacije in rotacije, ki veljata za preprosti gibanji, in se beseda preprost ne nanaša na avtorjev osebni odnos do vsebine. 


(41) Med možnimi gibanji togega telesa je dvoje posebno preprostih. Prvo je transla­cija ... Drugo preprosto gibanje je vrtenje ali rotacija. (U-F-S-1) 
5. Štetje pojavitev je tudi pri označevalcih odnosa do vsebine lahko problema­tično. V veliki večini primerov je meja elementa sicer jasno razvidna, v nekaterih primerih pa ni povsem jasno, ali gre za prepletanje dveh ali več sorodnih ele­mentov ali za en in isti element, izražen na več načinov. V takšnih primerih so elementi šteti posamezno, čeprav je paralelizem med njimi očiten. Oba naslednja primera, (42) in (43), sta iz istega učbenika: 
(42)
 As you remember, the laws of Newton were very simple to write down, but they had a lot of complicated consequences and it took us a long time to learn about them all. (U-F-A-1) 

(43)
 That it is abstract is unfortunate, but necessary. (U-F-A-1) 


6. Hyland (2000) v svoji prvi klasi.kaciji v nabor označevalcev odnosa do vsebine vključuje tudi ortografske elemente (npr. !) in ocene o pravilnosti (npr. correctly). Ortografski elementi v analizo niso zajeti, temveč se ta osredotoča le na verbalne, eksplicitne metabesedilne elemente. Ocene o pravilnosti po mojem mnenju ne sodijo med označevalce odnosa do vsebine, ker so sorodne omejevalcem in oja­čevalcem, torej epistemskim sodbam o propozicijiski vsebini, saj nekako izražajo avtorjevo zavezanost povedanemu. 


2.3 OMEJITEV METABESEDILNIH ELEMENTOV 
Omejitev metabesedilnih elementov je nadvse kompleksen proces, zato proble­matiko razdeljujem na tri področja. 
1. Metabesedilni elementi niso formalne kategorije 
Raziskovalci metabesedilnih elementov – npr. Mauranen (1993b: 47), Hyland (1997: 441) – opozarjajo na dejstvo, da je analiza metabesedilnih elementov v besedilu v svojem bistvu funkcijska. Metabesedilo je namreč pragmatična in ni­kakor ne formalna kategorija (prim. 4.2); Hyland (1997: 441) posebej opozarja, da se mnogi elementi lahko pojavljajo v metabesedilni in v propozicijski funkciji, njihov pomen pa je odvisen od konteksta. Ta problem je v okviru pričujoče štu­dije obravnavan v 2.1 in 2.2; na podlagi analiziranega gradiva so opisane meje, v katerih so dani elementi prepoznani kot metabesedilni elementi. 
2. Metabesedilni elementi niso diskretne kategorije 
Poleg problema, kako de. nirati elemente v metabesedilni funkciji, pa se pojavlja tudi vprašanje, kako določiti okvire metabesedilnega elementa v posameznem primeru, saj, kot že rečeno, metabesedilni elementi niso formalne enote in zato tudi niso diskretne kategorije. Ob natančnejšem pregledu metabesedilnih ele­mentov v analiziranem gradivu se pojavlja vprašanje, ali je sploh mogoče in smi­selno določati, katere besede v posamezni povedi imajo metabesedilni, katere pa propozicijski pomen. 
V nekaterih primerih je določanje meja metabesedilnih elementov zelo enostav­no. V stavku, kot je npr. (44) 
(44) Odločilno vprašanje je, ali se takšno povprečje ujema z ustrezno termodinamično količino (Z-F-S-1), je metabesedilni element (označevalec odnosa do vsebine) izražen z leksemom odločilno, preostali del stavka pa izraža propozicijsko vsebino: Vprašanje je, ali se takšno povprečje ujema z ustrezno termodinamično količino. 
Vendar je tako jasna ločitev na metabesedilni in vsebinski del mogoča le v ne­katerih primerih. V primeru označevalcev odnosa do vsebine in še pogosteje pri kažipotih je v metabesedilni funkciji pogosto celoten stavek, v katerem se me­tabesedilni element nahaja, ali tudi celotna poved oziroma včasih celo večji del konteksta. V primerih (45) in (46) sta v metabesedilni funkciji celotna stavka. 
Primer kažipota: (45) This force law is developed in detail in Vol. II. (U-F-A-2) 
Primer označevalca: (46) V dveh dimenzijah se sicer tudi da izračunati fazno vsoto, vendar je račun strahotno zapleten. (Z-F-S-3) 

V zgornjih primerih je očitno, da ob izpustu metabesedilnega elementa stavka nimata več nobenega pomena, saj je bil njun pomen v celoti metabesedilen: 
(45a) This force law ... in detail. (46a) vendar je račun ... 
Večina analitikov kot metabesedilni element šteje le metabesedilni del stavka, torej is developed ... in Vol. II in strahotno zapleten. Takšna odločitev je koristna, če želimo izdelati seznam oblik, v katerih se metabesedilni elementi pojavljajo (tak seznam je nastal tudi na podlagi pričujoče študije in je predstavljen v prilogi 3), saj se s tem omejimo le na metabesedilne dele povedi in je zato dobljeni seznam oblik dovolj zgoščen in uporaben tudi za korpuse z drugačno tematiko. Je pa treba upoštevati dejstvo, da sta po svoje v metabesedilni funkciji oba stavka, v ka­terih se eksplicitni metabesedilni elementi nahajajo, saj propozicijskega pomena nimata. 
Kot že rečeno, pa lahko metabesedilna funkcija tudi presega mejo stavko, ali celo povedi. Za ilustracijo navajam primer sklica (47) iz etnološkega znanstvenega članka v angleščini. 
(47) One elderly man made these connections much more concisely than I have. 
(Z-E-A-8) 
Avtor se v navedeni povedi z besedama I have sklicuje na povezave (these connec­tions), ki jih je sam naredil (made) že nekje prej v istem besedilu, zdi pa se mu, da 
pri tem ni bil zelo jedrnat, v nasprotju s starejšim moškim, o katerem govori zdaj. 
Sklic je v tem primeru sestavljen iz dveh delov, in sicer iz eksplicitno izraženega I 
have in impliciranega made (these connections). Brez impliciranega dela bi bil sklic 
pomensko nepopoln. Toda tudi stavek I have made these connections sam po sebi, 
brez upoštevanja sobesedila, ni sklic; tak stavek bi bil lahko tudi del propozicijske 
vsebine. 

A čeprav metabesedilni elementi niso diskretne kategorije in pogosto vključujejo implicirano ali kontekst, je mogoče določiti tiste dele besedila, ki nosijo glavnino metabesedilnega pomena. Pri tem se zdi smiselno metabesedilne elemente čim bolj oklestiti in s tem poskrbeti, da vsebujejo čim manj propozicijskih prvin. Kot je razvidno iz zgornjih primerov, je to pri kažipotih precej težko. 
V primeru kažipotov so to navadno ustrezni glagoli v različnih slovničnih oblikah (pokazali bomo, videli smo), pogosto v kombinaciji z navedbo lokacije (zgoraj, v 2. poglavju), ali pa pridevniške oblike, ki opisujejo lokacijo (zgornji). 
V primeru označevalcev odnosa do vsebine so to navadno opisi lastnosti, pogosto izraženi s pridevniškimi besedami ali njihovimi parafrazami (zanimiv), prislovi, ki modi.cirajo pomen celotnega stavka (žal), ali nekateri modalni glagoli (mo­rati). 

3. Metabesedilni elemente vsebujejo tudi druge prvine 
Metabesedilni elementi niso čiste, samostojne slovarske oblike besed, temveč vse­bujejo tudi druge semantične in slovnične prvine. Posebej problematično je vpra­šanje pomenskih modi.katorjev metabesedilnih elementov oziroma vprašanje morfosintaktičnih kategorij, ki jih beseda izraža z morfološkimi obrazili (sklon, število, glagolski čas) ali perifrastično (modalni glagoli). 
Pomensko bi bilo modi.katorje smiselno upoštevati kot del metabesedilnega ele­menta. V primeru (48) izraz more prav gotovo ni del propozicijske vsebine. 
(48) More importantly, the approach would do little to illuminate the moral deli­beration behind giving and receiving and would obscure the ways Martin and Epe understand their situation. (Z-E-A-1) 
More modi. cira importantly; sam po sebi sicer ni metabesedilen, ker pa se nanaša na metabesedilni element, ga ne moremo uvrstiti v propozicijski del stavka. V nekaterih primerih pa so tudi modi.katorji v svojem pomenu metabesedilni. V naslednjih dveh primerih, (49) in (50), se kot modi.katorja pojavljata pridevnika ključen in fundamental. 
(49)
 Kri pa je ključnega pomena tudi pri terapevtski diagnostiki, saj indicira (kaže na) stanje bolezni. (Z-E-S-10) 

(50) 
They raise a question of fundamental importance. (P-N-A-1) 


Pomena izrazov ključen in fundamental v nasprotju z more nista nevtralna, temveč čustveno obarvana in izražata odnos avtorja do vsebine, kot npr. v primeru (51): 
(51) Ključen vir za delovanje v (novoustanovljeni) podkulturni skupini so – na začet­ku – inovacije, vir za odgovore dominantne skupnosti pa je tradicija. (Z-E-S-6) 
Pojavlja se torej vprašanje, ali takšne modi.katorje štejemo za ločene metabesedil­ne elemente; v tem primeru bi primera (49) in (50) lahko parafrazirali kot: 
(49a) Kri pa je ključna in pomembna tudi pri terapevtski diagnostiki ... 
(50a) They raise a question which is fundamental and important. 

Takšna interpretacije je mogoča, vendar se po pregledu gradiva nagibam k stali­šču, da v resnici raba takšnih metabesedilnih modi.katorjev večinoma ni meta­besedilna, temveč je vloga takšnih izrazov v večini primerov intenzi. kacija: ključ­nega pomena pravzaprav pomeni zelo pomembna, of fundamental importance pa ustreza very important. Zato v pričujoči študiji modi.katorjev ne štejem za ločene metabesedilne elemente, in sicer ne glede na njihov leksikalni pomen; upoštevam pa jih kot del metabesedilnih elementov. 

Pri vprašanju morfosintaktičnih kategorij, ki so izražene z morfološkimi obrazili ali perifrastično, je problem zelo podoben kot pri modi. katorjih. Morfosintak­tnične lastnosti besede so z njo neločljivo povezane. V primeru (52) je očitno, da je glagol preveriti metabesedilen tako v svoji semantični vrednosti kot v morfosin­taktični obliki (1. os. množine, velelnik). 
(52) Preverimo veljavnost zadnjih enačb pri enakomernem pospešenem gibanju. (U-F-S-1) 
V nekaterih primerih so slovnične lastnosti manj pomembne, a so zaradi popol­nosti oblike in primerljivosti z drugimi oblikami v analizi vseeno upoštevane. 



V dosedanjih raziskavah so nekateri uporabni jezikoslovci skušali ugotoviti, kaj vpliva na rabo metabesedilnih elementov v besedilih. Večina raziskovalcev rabe metabesedilnih elementov se v svojih analizah osredotoča na en sam dejavnik ali občasno dva dejavnika, za katera menijo, da lahko vpliva oziroma vplivata na rabo teh elementov: Clyne (1987) znotraj sociološkega akademskega pisanja raziskuje vpliv jezika, Crismore in Farnsworth (1990) znotraj angleškega pisanja raziskujeta vpliv žanra, Mauranen (1993b) v svoji raziskavi znotraj akademskega pisanja raziskuje vpliv maternega jezika in delno stroke, Hyland (2000) se v okvi­ru akademskega pisanja v angleščini posveča samo vplivu stroke. Pri tem je izjema Bäcklund (1998), ki raziskuje vpliv treh dejavnikov. Valero-Garcés (1996) ob raziskavah vpliva izvorne kulture priznava, da je pomemben tudi dejavnik oseb­nega sloga, drugi raziskovalci se omejujejo na drugačne vidike. Iz pregleda gradiva raziskovalcev je mogoče ugotoviti, da so njihove analize zastavljene sistematično, s tem da so dejavniki žanra, stroke, jezika, časa, dolžine besedila in vira besedila navadno opredeljeni in omejeni. 
Iz različnosti raziskav je mogoče sklepati, da lahko rabo metabesedilnih elemen­tov oblikujejo različni dejavniki, pri čemer se zdi, da omejitev na enega ali dva dejavnika lahko pomeni preveliko poenostavitev. Glede na to, da so raziskoval­ci nedvomno dokazali vpliv različnih dejavnikov v izbranih vzorcih besedil, se postav lja vprašanje, ali je rabo metabesedilnih elementov v besedilu kadar koli mogoče razložiti z enim samim dejavnikom. Same omejitve gradiva, ki so si jih raziskovalci postavili, jasno pričajo o tem, da en sam dejavnik ne more biti me­rodajen, temveč je v vsakem primeru raba metabesedilnih elementov odvisna od vpliva več dejavnikov. Ob tem je ključnega pomena ugotoviti, kako bi lahko de­javnike, ki bi utegnili vplivati na rabo metabesedilnih elementov, hierarhično raz­poredili in s tem nakazali njihov pričakovani vpliv v določenem vzorcu besedil. 
Na podlagi zgoraj naštetih raziskav, analiz, omenjenih v uvodnem poglavju, in predvsem na podlagi svoje raziskave (Pisanski 2001) sem oblikovala seznam osmih dejavnikov, v katerega sem želela zajeti vse že obravnavane dejavnike, ki oblikujejo rabo metabesedilnih elementov, in tiste dejavnike, za katere se na podlagi analiziranega materiala v Pisanski (2001) zdi verjetno, da bi prav tako utegnili vplivati na rabo metabesedilnih elementov. Po pomembnosti so dejav­niki razdeljeni na tri skupine: na primarne dejavnike, ki oblikujejo besedilne konvencije in s tem odločilno vplivajo na obliko besedila, na sekundarne de­javnike, ki sicer tudi lahko deloma vplivajo na besedilne konvencije, vendar jih sami po sebi ne oblikujejo, in na subjektivna dejavnika, ki besedilnih konvencij načeloma ne oblikujeta (seveda so mogoče tudi izjeme), z njima pa je mogoče razložiti rabo metabesedilnih elementov, ki odstopa od konvencij. Ob tem je treba poudariti, da posamezni dejavniki ne nastopajo v izolaciji in da se njihov vpliv močno prepleta. 

V prvi skupini so trije primarni dejavniki, ki vsak po svoje določajo konvencije za oblikovanje besedil, to pa so jezik (oziroma jezikovna skupnost), stroka in žanr. Vsi trije primarni dejavniki so natančneje predstavljeni v 3.1–3.3, ob vsakem od njih je tudi razlaga konkretnih parametrov, ki so zajeti v analizi. 
V drugo skupino sekundarnih dejavnikov, ki lahko le delno vplivajo na rabo me­tabesedilnih elementov, spadajo kategorije dolžina besedila, časovni okvir nastanka besedila in kontekst. Te spremenljivke na besedilne konvencije ne vplivajo same po sebi, ampak v okviru enega od glavnih dejavnikov, torej žanra, stroke ali je­zika. Vseeno so naštete spremenljivke za rabo metabesedilnih elementov dovolj pomembne, da jih je pri raziskavah tega področja treba upoštevati. V 3.4 so na kratko predstavljeni posamezni sekundarni dejavniki, ob tem pa je opisano, ko­liko so vključeni v okvire pričujoče analize. Vpliva sekundarnih dejavnikov iz objektivnih razlogov ni mogoče analizirati enako natančno kot vpliv primarnih dejavnikov: število besedil v izbranih žanrih iz izbranih strok je namreč v slo­venščini precej omejeno, kar pomeni, da v kategorijah dolžine, časovnega okvira nastanka besedila in konteksta ni mogoče izbirati idealnih primerkov, ampak je treba za analizo vzeti gradivo, ki je pač na voljo. 
V tretji skupini sta dva subjektivna dejavnika, to sta avtorjev osebni slog in lek­torski oziroma uredniški posegi. Od teh dveh dejavnikov je odvisno, koliko bo besedilo sledilo konvencijam, ki jih predpisujejo primarni in delno sekundarni dejavniki. Subjektivna dejavnika sta predstavljena v 3.5. Tudi vpliva subjektiv­nih dejavnikov ni mogoče analizirati enako kot vpliv primarnih dejavnikov, saj zahtevata posebne vrste analize. V okviru pričujoče študije je mogoče natančneje ugotavljati samo vpliv avtorjevega osebega sloga, vpliv lektorskih oziroma ure­dniških posegov pa bi lahko ugotavljali le z dodatnimi analizami, ki presegajo obseg pričujoče študije. 
3.1 STROKA 
Posamezne stroke (oziroma vede, v literaturi se uporabljata oba izraza) – SSKJ stroko v pomenu besede, v kateri je rabljena v pričujoči študiji, de. nira kot »znanstveno panogo« – se razlikujejo v svojem načinu dela in posledično tudi v konvencijah, po katerih se oblikuje njihov diskurz. V okviru stroke lahko prepo­znamo diskurzno skupnost (angl. discourse community), z lastnimi konvencijami in s speci. čnimi zakonitostmi komuniciranja. (Za natančnejši pregled pojma di­skurzna skupnost oziroma kultura stroke/vede prim. Hyland 2000: 8–12.) Termin kultura stroke/vede (angl. professional/discipinary culture) nakazuje, da je diskurzna skupnost in posledično stroka, v okviru katere besedilo nastaja, podobno kot kultura zelo merodajna pri oblikovanju besedila: konvencije diskurzne skupnosti so pogosto nenapisane, a obvezujoče. Za to, da je besedilo v kontekstu diskurzne skupnosti uspešno, mora vsaj deloma slediti njenim retoričnim konvencijam. 

Norlyk (2000: 167–168) opozarja na povezavo med strokovnim diskurzom in njegovim kulturnim in družbenim okoljem, pri čemer se sklicuje na švedsko raz­iskavo Anne Levin (Levin 1997: 83–86), v kateri avtorica ugotavlja, da na struk­turne, stilistične in tematske odločitve piscev neke stroke ne vplivajo le dejavniki kot npr. neposredno sobesedilo in žanr, temveč tudi norme, ki so vezane na dolo­čeno kulturo, in socializacijski procesi. Norlyk (2000: 168) trdi, da socializacijski procesi, ki obdajajo posamezne kulture stroke, subtilno ustvarjajo okvire za stro­kovno oziroma jezikovno identiteto. 
Jasno je seveda, da je delovanje posameznih dejavnikov, ki vplivajo na rabo me­tabesedilnih elementov, med seboj močno prepleteno, stroka pa pri tem ni izje­ma, saj se navezuje tako na jezik (za vprašanje različnega vpliva drugih jezikov, predvsem angleščine na nacionalne stroke prim. 3.2.1) kot tudi na žanr. V zvezi z žanrom Samraj (2002: 3) posebej poudarja, da lahko s primerjavo besedil, ki sodijo v isti žanr, vendar so iz različnih strok, lažje razlikujemo besedilne značil­nosti, ki so posledica norm stroke, od tistih, ki izhajajo iz lastnosti žanra samega, kar pravzaprav pomeni, da vzporedne raziskave istega žanra znotraj različnih strok pomagajo razumeti strukturo tega žanra. 
3.1.1 Izbrani stroki 
Raziskave rabe metabesedilnih elementov v akademskem pisanju so narejene na besedilih iz zelo različnih strokovnih področij; tako je na primer gradivo aka­demskih besedil, ki ga v svoji raziskavi zajema Bäcklund (1998), iz medicine in zgodovine, Hylandovo (2000) iz . lozo.je, sociologije, uporabnega jezikoslovja, trženja, elektroinženirstva, strojnega inženirstva, .zike in biologije, Mauranen (2000) predvsem iz zgodovine in kulturnih študij, Dahl (2004) iz ekonomije, jezikoslovja in medicine itd. 
Treba je poudariti, da nobena od strok sama po sebi ni primernejša za analizo kot druga, zato je izbor strok pravzaprav lahko naključen. Toda v primeru, ko je v analizo zajeta več kot ena stroka, se je treba zavedati, da izbor strok vpliva na rezultate: v dveh zelo sorodnih strokah je raba metabesedilnih elementov lahko bolj podobna kot v dveh oddaljenih strokah z različno zgodovino in s povsem različnimi konvencijami. 
Drug podatek, ki lahko pomembno vpliva na rezultate, je vprašanje mednarodne primerljivosti dognanj neke vede. Dahl (2004: 1822) na podlagi primerjave me-dicinskih, jezikoslovnih in ekonomskih znanstvenih člankov ugotavlja, da usta­ljeni vzorec medicinskih člankov presega nacionalno kulturo, v jezikoslovnih in ekonomskih člankih pa je nacionalna tradicija pisanja pomembnejša. Mauranen (2000: 122) opozarja, da so nekatere veje znanosti bolj anglicirane, druge pa bolj nacionalne, zato v svoji raziskavi .nskih prevodov uravnoteža korpus akademskih besedil tako, da primerja po eno anglicirano stroko (za primer jemlje kulturne štu­dije) in eno nacionalno stroko (za primer jemlje zgodovino). Predpostavlja nam­reč, da so bolj anglicirane stroke pod večjim vplivom angleščine kot nacionalne vede. Pri izboru strokovnih področij posebej izpostavlja, da bi bilo zelo smiselno analizirati tudi naravoslovne članke, vendar so ti zelo redko napisani v . nščini. 

Položaj je zelo podoben tudi v slovenskem kulturnem prostoru. Ker so naravoslov­ne vede mednarodno dobro primerljive, pišejo slovenski naravoslovci znanstvene članke večinoma v angleščini za objavo v mednarodnih revijah, v slovenščini na­ravoslovnih znanstvenih člankov skorajda ni. Družboslovne in predvsem huma­nistične vede pa so mnogo bolj vezane na nacionalni prostor, zato so znanstveni članki takšnih ved pogosto napisani v slovenščini, obstaja pa tudi vrsta slovenskih znanstvenih družboslovnih in humanističnih revij. Tako za slovenski znanstveni jezik Vidovič-Muha (1986: 26) ugotavlja predvsem vpliv angleščine »na področju tehničnih ved pa tudi medicine«, za področje humanistike pa domneva večji vpliv nemščine. 
Izbor ved za pričujočo analizo je omejen zaradi omejenega števila znanstvenih re­vij v slovenskem jeziku. Za analizo sta izbrani po ena naravoslovna in ena huma­nistična stroka, in sicer iz dveh razlogov. Prvi je, da iz že narejenih analiz (Maura­nen 1993b, Pisanski Peterlin 2005) sklepam, da so razlike med naravoslovnimi in družboslovnimi oziroma humanističnimi vedami precej izrazite. Drugi razlog pa je vprašanje, ali je skozi rabo metabesedilnih elementov morda mogoče v sloven-ščini zaznati večji vpliv angleščine na bolj anglicirane vede. 
Konkretna izbira stroke je v okviru naravoslovja močno omejena, saj razen ma­tematičnih in .zikalnih člankov praktično ni mogoče dobiti večjega števila stro­kovnih člankov v slovenščini, znanstvenih člankov v slovenščini pa skorajda ni. Ker je matematika že bila predmet analize (Pisanski Peterlin 2005), so v pričujoči analizi zajeti .zikalni članki. V okviru humanistike je izbira širša: izbrana veda je etnologija, ki je po eni strani močno vezana na Slovenijo in sorodna izrazito nacionalnim vedam, kot je npr. zgodovina, po drugi strani pa se približuje tudi antropologiji, ki se navezuje na sociologijo in, širše gledano, družboslovje in je bolj mednarodno primerljiva. 
Pri tem je treba opozoriti, da se etnologija v slovenskem in mednarodnem pro­storu ne ujema povsem oziroma se ne ujema predvsem razmejitev med etno­logijo in (kulturno) antropologijo. Vedi sta sicer precej sorodni; SSKJ etnolo­gijo de.nira kot »vedo o materialni, družbeni in duhovni kulturi posameznih ljudstev, narodov« in jo enači z narodopisjem in narodoslovjem. Th e Oxford Encyclopedic English Dictionary pa za izraz ethnology navaja de. nicijo »primer­jalno znanstveno proučevanje ljudstev«. SSKJ za antropologijo trdi, da je »veda 

o človeku kot členu narave«, The Oxford Encyclopedic English Dictionary izraz anthropolog y de.nira kot »preučevanje človeštva, predvsem njegovih kultur in navad«. Etnološke članke za pričujočo analizo sta pred uvrstitivijo v korpus pregledali specialistki za etnologijo in kulturno antropologijo; v obeh jezikih so izbrani članki, ki se nagibajo k etnologiji, vendar imajo določene prvine kulturne antropologije. 
Pravzaprav je težko predpostaviti, kakšne so razlike v rabi izbranih metabesedilnih elementov v etnologiji in .ziki. Hyland (2000: 110) opozarja, da metabesedilni elementi niso neodvisna stilistična sredstva, ki jih lahko avtorji uporabljajo, kot se jim zdi, temveč so del konteksta, v katerem se pojavljajo, in so tesno povezani z normami in pričakovanji posamezne kulturne in strokovne skupnosti. Markka­nen in Schröder (1997: 10) v svoji razpravi o rabi ene od vrst metabesedilnih ele­mentov v akademskem pisanju – to so omejevalci – trdita, da je mogoče domne­vati, da v znanstvenem pisanju raba teh metabesedilnih elementov variira glede na področje, ki ga avtor predstavlja, in je torej v nekaterih vedah raba omejevalcev pogostejša kot v drugih. Kot že rečeno, so v Sloveniji naravoslovne vede bolj ve­zane na angleščino kot družboslovje in humanistika. Zato je mogoče domnevati, da so se avtorji .zikalnih člankov v povprečju pogosto srečevali z znanstvenimi članki, napisanimi v angleščini, oziroma da so sami kdaj pisali članke v angle-ščini, ter se prek vsega tega vsaj delno seznanili tudi z angleškimi konvencijami znanstvenega pisanja, medtem ko se s slovenskimi konvencijami znanstvenega pisanja na svojem področju skorajda niso mogli srečevati. V etnologiji je morda takšnega seznanjanja manj oziroma se avtorji lahko opirajo na nekoliko močnejšo slovensko tradicijo. 
Po drugi strani pa rezultati Hylandove (2000: 133–116) analize metabesedilnih elementov v učbenikih različnih disciplin kažejo, da je metabesedilnih elementov v .ziki v celoti manj kot v družboslovnih in humanističnih vedah, kot so . lozo­.ja, sociologija, uporabno jezikoslovje in trženje. Podrobnejši rezultati te analize kljub vsemu pokažejo, da je v .zikalnih besedilih endoforičnih označevalcev v povprečju precej več kot v izbranih družboslovnih in humanističnih vedah, pre­cej manj pa je označevalcev odnosa do vsebine. Ker etnologija ni del Hylandove raziskave, na podlagi njegove analize ni mogoče predpostavljati ničesar o tem, kakšno je razmerje v rabi metabesedilnih elementov med strokama, izbranima v pričujoči študiji. 



3.2 ŽANR 
Dejstvo, da je kategorija žanra izredno pomembna, je danes v uporabnem jezi­koslovju splošno sprejeto, zato pa glede de.nicije te kategorije ni konsenza, še več, zdi se, da se jezikoslovci, ki se s tem vprašanjem ukvarjajo, ne ujemajo niti pri osnovah. Na izjemno širok razpon pomenov besede žanr v različnih vedah opozarja Swales (1990: 33–67), ki je s svojim delom Genre Analysis zelo pripo­mogel k razčlenitvi tega koncepta. Tudi Connor (1996a: 126–129) v kratkem pregledu literature o tej tematiki opozarja na nezadovoljstvo s tradicionalnimi je­zikoslovnimi de.nicijami in povzema ugotovitev, da je žanr jezikovna uresničitev neke družbene dejavnosti. Trosborg (1997: 9) ugotavlja, da raziskovalci de. nirajo žanre po različnih kriterijih: nekateri po zunanjih (časopisni članki se nahajajo v časopisih, znanstveni članki v znanstvenih revijah), za druge pa sta pomembnejša komunikacijski namen (angl. communicative purpose) oziroma jezikovna vsebina in oblika. Za opredelitev, ki jo predlaga Schä.ner (2000: 211), se zdi, da zajema vse najpomembnejše značilnosti žanra. Za žanre trdi, da so konvencionalne, ti­pične kombinacije kontekstualnih (situacijskih), komunikacijsko-funkcijskih in strukturnih (slovničnih in tematskih) lastnosti. Opozarja, da pri analizi žanrov sistematično povežemo njihovo strukturo (na makro- in mikroravni) z njihovo komunikacijsko funkcijo. 
Ob vseh težavah z de.nicijo žanra je pravzaprav presenetljivo, da se v resničnem razumevanju tega koncepta in v raziskovanju njegovih značilnosti jezikoslovci ve­činoma zelo ujemajo in se dobro dopolnjujejo. To lahko delno pripišemo dejstvu, da so žanri v resnici zelo dobro ločljivi med seboj. Tudi ljudje brez jezikoslovnega znanja se jasno zavedajo žanrov in razlik med njimi. Nasploh Trosborg (1997: 7) za žanre trdi, da so to besedilne kategorije, ki jih zreli govorci nekega jezika razlikujejo med seboj. 
Za pričujočo študijo je posebej pomembna problematika žanrskih konvencij: ko­liko so žanri determinirani s konvencijami in katere so glavne konvencije, ki do­ločajo obliko posameznih žanrov. Glede tega vprašanja se posamezni žanri močno razlikujejo. Schä.ner (2000: 21) opozarja, da so nekateri povsem vpeti v konven­cije – kot primere navaja vremenska poročila, recepte in pogodbe – drugi pa sle­dijo bolj .eksibilnim konvencijam – npr. reklame, pesmi in romani. Ob tem pa se je treba zavedati, da tudi manj .eksibilni žanri niso statični. Bhatia (2000: 147) poudarja, da so žanri, čeprav so vezani na konvencije, ki jih povezujemo s tipič­nimi primeri jezikovne rabe v družbenem, akademskem ali strokovnem okolju, dinamični, saj se retorične situacije nikoli povsem ne ponovijo in zato tudi odziv nanje ne more biti povsem enak. Ob tem je treba opozoriti tudi na neskladje med idealiziranim konceptom žanra in realnostjo, v kateri se v rabi pojavljajo »nečisti« žanri, ki pogosto vsebujejo kombinacije več žanrov. 

Vseeno ni mogoče prezreti dejstva, da so žanrski primerki zelo pogosto model, po katerem se ustvarjajo nova besedila istega žanra; Schä.ner (2000: 212) opozarja na normativni učinek žanrov in meni, da vsaj deloma dajejo smernice za produk­cijo in recepcijo besedil, kar je posledica njihovih strukturalnih konvencij. Eggins in Martin vlogo žanra razložita v okviru teorije registra in žanra (angl. register and genre theory); v njej žanr de.nirata kot kontekst kulture; v okviru te teorije sta žanr in register (tega opredeljujeta kot kontekst situacije) dve glavni plasti konteksta, ki vplivata na besedilo, zato sta tudi dve glavni dimenziji variacije med besedili (Eggins in Martin 1997: 251). 
3.2.1 Izbrani žanri 
Prav zaradi svojega normativnega učinka je torej žanr pomemben dejavnik, ki vpliva na rabo metabesedilnih elementov. V pričujoči analizi se osredotočam na tri žanre, dva znotraj akademskega (oziroma znanstvenega) diskurza – v nadalje­vanju uporabljam le termin akademski diskurz – in enega v okviru poljudoznan­stvenega diskurza. Znotraj akademskega diskurza se omejujem na dva precej raz­lična žanra, to sta znanstveni (oziroma raziskovalni) članek (angl. research article) 
– v nadaljevanju uporabljam le termin znanstveni članek, ki je v slovenščini bolj ustaljen – in pa univerzitetni učbenik – zaradi obsega raziskave se omejujem le na del učbenika, to je poglavje v učbeniku. V okviru poljudoznanstvenega diskurza se osredotočam na žanr poljudnoznanstvenega članka. V nadaljevanju poglavja na kratko predstavljam najpomembnejše značilnosti izbranih žanrov in besedilnih tipov. 
Akademski diskurz 
Akademski diskurz obsega vrsto žanrov, npr. znanstveni članek, poročilo o znan­stveno-raziskovalni nalogi, predavanje, učbenik, kritika, disertacija itd., ki so v okviru kontrastivne retorike zlasti v novejšem času razmeroma pogosto predmet raziskav (npr. Hopkins in Dudley-Evans 1988, Brett 1994, Gosden 1995, Gra­be in Kaplan 1997, Bunton 1999, Shaw 2000, Vassileva 2001, Samraj 2002, Yakhontova 2002, Hyland 2004a, Hyland 2004b, Hyon in Chen 2004, Lorés 2004, Recski 2005, Rowley-Jolivet in Carter-Thomas 2005, Flottum in sod. 2006, Williams 2007, Hempel in Degand 2008, če naštejem le nekatere; za na­tančnejši pregled področja prim. Hyland in Salager-Meyer 2008). Ti žanri se med seboj razlikujejo v svojem komunikacijskem namenu, združuje pa jih to, da so vsi vezani na isto diskurzno skupnost in da vsi vsebujejo elemente znanstvenega. Kot najpomembnejše elemente znanstvenega lahko jemljemo teorijo, klasi. kacijo in eksperiment oziroma opazovanje, to so prvine, ki jih Gunnarsson (1997: 107) šteje za glavne kriterije znanstvenosti besedila. Med vsemi žanri akademskega di­skurza vse te tri elemente največkrat vsebuje znanstveni članek. 

Znanstveni članek 
Znanstveni članek je eden najprestižnejših žanrov akademskega pisanja (angl. academic writing), saj prinaša nova znanstvena spoznanja in je prav zato v aka­demskih diskurznih skupnostih izredno pomemben, objava ugotovitev v obliki znanstvenega članka pa avtorju zagotavlja mesto v diskurzni skupnosti določene stroke. Poleg tega, da razširja razumevanje pojavov in aktualnih teorij, znanstveni članek podpira in pomaga ustvariti osebni ugled avtorja (Hyland 1996: 435). 
V tipologiji dokumentov/del za vodenje bibliogra.j v sistemu Cobiss je izvirni znanstveni članek de.niran kot »samo prva objava originalnih raziskovalnih re­zultatov v takšni obliki, da se raziskava lahko ponovi, ugotovitve pa preverijo« (Tipologija dokumentov/del za vodenje bibliogra.j v okviru sistema Cobiss 2008). Ob tem sta navedeni še dve drugi ključni lastnosti znanstvenega članka, to pa sta mesto objave (znanstvena revija z recenzentskim sistemom sprejemanja člankov) in oblika organizacije (shema IMRAD – Introduction, Methods, Results And Di­scussion oziroma deskriptivni način za deskriptivna znanstvena področja). 
Raziskovalci, ki se s tem ukvarjajo, se strinjajo, da je znanstveni članek eden od žanrov, kjer je raba metabesedilnih elementov najpogostejša. Mauranen (2000: 120) trdi, da je metabesedilo značilnost akademskega pisanja in da se v takšnem pisanju metabesedilo rabi pogosteje kot v drugih žanrih pisanja. Podobno tudi Crismore in Farnsworth (1990) v svoji analizi ugotavljata pogosto rabo metabe­sedilnih elementov v znanstvenem članku. 
Markkanen in Schröder (1997: 9) v že omenjeni razpravi o rabi omejevalcev v akademskem pisanju opozarjata na nasprotje, ki nastaja med prepričanjem, da naj bi bil znanstveni diskurz predvsem racionalen in nevtralen, in dejstvom, da je ta diskurz podvržen istim mehanizmom kot običajna vsakdanja komunikacija, čeprav to skuša bolj ali manj uspešno zakriti, ko uporablja svojo lastno kodo. To nasprotje skušata razjasniti z idejo, da znanost ni le vsebina in da znanstvena besedila niso le vsebinsko orientirana in informativna, temveč želijo ob tem tudi prepričati in vplivati na občinstvo. »Po klasični retoriki oblikovanje znanstvenega besedila ni zgrajeno le na pragmi in docere (poučevanje, informiranje), ampak tudi na delectare (zabavanje) in movere (ganjenje, navdušenje). Tako naj besedilo, poleg tega da ‘se spusti v tematiko’ (pragma), poudarja tudi zanesljivost avtorja (ethos) in bralca čustveno gane (pathos)« (Markkanen in Schröder 1997: 9). 

Popolna nevtralnost in objektivnost diskurza, rabljenega v znanstvenih člankih, je torej utvara in prav pogosta raba metabesedilnih elementov v akademskem di­skurzu priča o tem, kako pomembno je, da avtor poleg vsebine bralcu posreduje tudi informacije o verodostojnosti te vsebine. 
Univerzitetni učbenik 
V svojem pregledu literature o univerzitetnih učbenikih Swales (1995) opozarja, da je odnos avtorjev, ki se s tem žanrom ukvarjajo, do učbenikov precej podce­njujoč. Sam meni, da vsaj nekateri med njimi sodijo v okvir akademskih žanrov (Swales 1995: 15). Podobno tudi Hyland (2000: 104) ugotavlja, da je v naspro­tju z znanstvenim člankom univerzitetni učbenik v akademskem diskurzu precej obroben žanr, saj zaradi poudarka na pedagogiki ne uživa velikega znanstvenega prestiža. Hkrati opozarja na dejstvo, da so univerzitetni učbeniki nekoliko za­nemarjen žanr, kajti o njihovi retorični strukturi, njihovih povezavah z drugimi žanri ali razlikah med strokami je le malo znanega. Meni, da imajo učbeniki ob­roben status in da jih pogosto obravnavajo kot komercialne projekte, ki nimajo nič skupnega z raziskovanjem. 
V resnici je učbenikom v uporabnem jezikoslovju namenjeno razmeroma malo pozornosti v primerjavi s številom raziskav in razprav o znanstvenih člankih, če­prav obstaja nekaj raziskav tega žanra, ki se ukvarjajo zlasti z uvodnimi učbeniki za dodiplomsko stopnjo; za natančnejši pregled literature prim. Swales (1995: 3–4) in Hyland (1999). V slovenskem kulturnem prostoru je zavedanje o pome-nu univerzitetnega učbenika sicer prisotno, retoričnih ali besediloslovnih raziskav tega sicer precej dobro zastopanega žanra pa še ni. 
Za najosnovnejšo de.nicijo je lahko uporabna tista, ki se pojavlja v tipologiji Cobiss. Po njej je univerzitetni ali visokošolski učbenik z recenzijo de. niran kot »vrsta publikacije, ki je namenjena študentom kot predpisano učno gradivo za določeno študijsko vejo ali predmet« (Tipologija dokumentov/del za vodenje bibliogra.j v okviru sistema Cobiss 2008). Vendar pa se takšna opredelitev zelo hitro izkaže za nepopolno: Connors (1986: 178) opozarja, da vsaka knjiga, ki jo uporabljamo pri pouku, še ni učbenik. Deskriptivni priročniki so pri pouku sicer lahko zelo koristni, vendar v vlogi referenčnih virov, slednji pa pri pou­ku niso neposredno pedagoško gradivo (Connors 1986: 179). Ena od glavnih značilnosti učbenika je torej njegova pedagoška komponenta: učbenik ni katera koli referenčna knjiga, temveč gradivo, ki je bilo pisano s pedagoškim name­nom; Halliday in Martin (1993: 192) na primer kot funkcijo (naravoslovnih) učbenikov navajata tudi to, da študente pritegnejo k sodelovanju v eksperimen­tih, Love (2002: 76) pa kot splošno sprejet generični namen učbenika navaja dvoje: dajanje informacij in seznanjanje študentov z epistemologijo izbrane vede. 

Pedagoška usmerjenost je torej ključna lastnost, po kateri se učbenik razlikuje od drugih žanrov akademskega diskurza. Vendar pa Hyland (2000: 106) opozarja, da učbenika ne moremo v celoti zreducirati na pedagoški diskurz (angl. pedagogic discourse), saj s tem zanemarimo druge pomembne povezave v besedilu in poe­nostavimo sicer retorično zelo kompleksno situacijo. Meni namreč, da družbena interakcija avtorja učbenika poteka vsaj v dveh smereh: s študenti in s kolegi. Podobno tudi Swales (1995: 7) opozarja na triado – avtor, ocenjevalec in uporab­nik. Prav tako meni, da je avtorstvo učbenika v resnici bolj v dialogu z bralcem ocenjevalcem kot z bralcem uporabnikom (Swales 1995: 6). Ob pedagoški je za učbenik torej ključna tudi strokovna komponenta. 
V primerjavi z drugimi besedilnimi tipi akademskega diskurza so učbeniki precej konzervativni. Connors (1986: 190) meni, da se učbeniki spreminjajo počasi in zagotavljajo stabilnost v spremenljivosti teoretičnih argumentov. Trdi tudi, da so učbeniki vir dokazanih resnic, ki so nujno potrebne za osnovno izobraževanje študentov, medtem ko se v znanstvenih člankih razvijajo nove teoretične ideje. Na podobno gledanje opozarja tudi Swales (1995: 4), ko navaja, da mnogi razi­skovalci učbenikov razlikujejo med »primarnimi« žanri (npr. znanstvena razprava, znanstveni članek) in »sekundarnimi« žanri (npr. učbenik, predavanje). Myers (1992: 8) tako posebej poudarja, da skušajo avtorji učbenikov urediti v tistem času sprejeto znanje v koherentno celoto, medtem ko skušajo avtorji člankov po­staviti čim močnejšo trditev, s katero bi se drugi strinjali. Podobno tudi Halliday in Martin (1993: 187) ugotavljata, da so ta besedila pravzaprav obširna poročila (angl. reports), ki so nato z naslovi in podnaslovi razdeljena na poglavja (angl. sections), pri čemer je njihova glavna funkcija organizacija informacij, ki temelji predvsem na klasi.kaciji ali razgradnji. 
Ko strne dognanja analitikov akademskega diskurza, Hyland (2000: 104) trdi, da so za akademsko življenje učbeniki nujno potrebni, saj učiteljem olajšujejo poklicno vlogo, hkrati pa predstavljajo eno od glavnih sredstev, s katerimi se pri­dobivajo koncepti in analitične metode znotraj določene vede. Prav tako ugotav­lja (Hyland 2000: 105), da je znanstveni članek zelo cenjen besedilni tip, ki je za gradnjo novega znanja znotraj določene vede ključnega pomena, učbenik pa je poskus, da bi večglasje besedil iz preteklosti zreducirali na en sam glas avtoritete. Pri tem opozarja tudi na vpliv učbenika, ki je za številne študente edini model pisnega izražanja znotraj določene vede. 
Če upoštevamo že omenjeno dvosmernost družbene interakcije univerzitetnih učbenikov, potem je tudi problematika rabe metabesedilnih elementov v uni­verzitetnih učbenikih dvoplastna: po eni strani funkcionirajo na ravni odnosa med avtorjem in bralci/študenti, po drugi pa na ravni odnosa med avtorjem in stroko/kolegi. Hyland (2000: 110) zato meni, da metabesedilni izbor v uč­benikih odraža avtorjevo oceno kognitivnih zahtev besedila do bralca, hkrati pa priznava prevladujoče medosebne konvencije znotraj strokovne skupnosti. Prav zato je mogoče pričakovati zelo pogosto rabo metabesedilnih elementov: tistih v besedilni funkciji, ki bralcem čim bolj olajšajo razumevanje besedila in orientacijo po njem, in tistih v medosebni funkciji, ki navezujejo zaželeni stik med avtorjem (avtoriteta) in bralci in hkrati odražajo avtorjev odnos do povedanega. Rezultati Hylandove (2000: 113–116) analize so pokazali viso­ko stopnjo rabe metabesedilnih elementov v učbenikih; Hyland (2000: 114) to pripisuje pedagoški vlogi tega žanra in ugotavlja tudi, da je metabesedilnih elementov v besedilni vlogi precej več kot tistih v medosebni vlogi, pri čemer pa so metabesedilni elementi v medosebni vlogi pogostejši v družboslovnih in humanističnih vedah. 

Poljudnoznanstveni diskurz 
V nasprotju z akademskim diskurzom, ki je, kot že rečeno, sorazmerno pogo­sto razčlenjen, je poljudnoznanstveni diskurz s stališča diskurzne analize manj raziskan (Parkinson in Adendor. (2004: 379) ugotavljata, da isto velja tudi za poljudnoznanstveni članek v primeravi z znanstvenim člankom ali učbenikom.) To je delno posledica dejstva, da je akademski diskurz precej bolj enovit, saj na­staja znotraj enotne diskurzne skupnosti. Poljudnoznanstveni diskurz pa je manj enovit, saj komunicira prek meja ožje diskurzne skupnosti izbrane stroke. Pridev­nik poljuden se v svojem najširšem smislu nanaša na ljudi na splošno. Th e Oxford Encyclopedic English Dictionary de. nira poljudno (angl. popular) kot »prilagojeno razumevanju, okusu ali sredstvom ljudi«. SSKJ pa izpostavlja drugačen vidik po­ljudnega: poljuden pomeni »podan tako, da ga lahko razumejo tudi preprosti, manj izobraženi ljudje«. 
Poljudnoznanstveni diskurz je ožja kategorija od poljudnoznanstvenega na­sploh; izraža predvsem nasprotje s strokovnim ali z akademskim diskurzom, na katera pa je vezan tematsko in delno tudi terminološko. Kot že rečeno, sega poljudnoznanstveni diskurz prek meje strokovne diskurzne skupnosti, komu­nikacija pa poteka od avtorja/strokovnjaka oziroma znanstvenika do bralca/ nestrokovnjaka, ki ni član diskurzne skupnosti. Shematična ponazoritev odno­sov (sliki 2a in 2b) pokaže razlike med akademskim in poljudnoznanstvenim diskurzom: 


Slika 2a: Shematična ponazoritev odnosov pri akademskem diskurzu 


Slika 2b: Shematična ponazoritev odnosov pri poljudnoznanstvenem diskur­zu 
Mauranen (2000: 123) v okvir poljudnoznanstvenega pisanja (angl. popular science writing), ki ga vključuje v svojo analizo, zajema besedila, ki jih izdajajo veliki, splošni založniki, in med žanri posebej izpostavlja literaturo za samopomoč na različnih področjih, poljudnoznanstvena besedila ali poljudna zgodovinska bese­dila, ki ne zahtevajo veliko predznanja. 
Poljudnoznanstveni članek 
V tipologiji Cobiss se uporablja termin poljudni članek. Tovrstni članek je de. ni­ran kot članek za populariziracijo znanstvenih ali strokovnih spoznanj in družbe­ne vloge raziskovalne in razvojne dejavnosti, praviloma pa se takšni članki »objav­ljajo v splošnih revijah in časnikih ter drugih revijah za popularizacijo znanja« (Tipologija dokumentov/del za vodenje bibliogra.j v okviru sistema Cobiss 2008). Zdi se, da je prav zato poljudnoznanstveni diskurz manj prepoznaven kot npr. akademski ali poslovni diskurz, k temu pa verjetno prispeva tudi jezikovna in oblikovna podobnost s časopisnim diskurzom; Trosborg (1997: 12) tako opozarja na skoraj identično obliko časopisnega članka in članka v poljudnoznanstveni reviji, čeprav poudarja, da gre za dva različna žanra. 

Myers (1994: 179) trdi, da pripovedni slog poljudnoznanstvenih žanrov »po­udarja neposredni stik znanstvenika z naravo, medtem ko pripovedni slog ve­čine znanstvenih raziskovalnih poročil poudarja koncepte in tehnike, skozi ka­tere si znanstvenik predstavi in omeji naravo. Tako znanstvena besedila, čeprav morda dajejo ne-znanstvenikom vtis neosebnosti in abstrakcije, v resnici po­stavljajo v ospredje človeške in družbene elemente znanosti. Eden od učinkov je, da poljudnoznanstveni članki ne kažejo, kako bi lahko znanstvena dejstva postavili pod vprašaj ali modi.cirali. To je eden od razlogov, da neznanstveniki tako težko razumejo znanstveno razpravljanje ali spremembe v znanstvenem razmišljanju.« 
Crismore in Farnsworth (1990: 118) opozarjata na mnenje – za katerega trdi­ta, da je nevarna izmišljotina – da so v znanstvenem pisanju dejstva, ki tvorijo resnico, izražena čim bolj neosebno, poljudnoznanstvena besedila pa presegajo izražanje golih dejstev, avtorji vanje vpletajo metabesedilne elemente. Rezultati njune analize (Crismore in Farnsworth 1990: 134–135) – ta je bila sicer ome­jena na dva članka, en znanstveni in en poljudnoznanstveni – so pokazali, da je v znanstvenem članku veliko metabesedilnih elementov, iz česar sklepata, da je raba metabesedilnih elementov pomemben vidik znanstvenih člankov. V po­ljudnoznanstvenem članku sta ugotovila pogosto rabo nekaterih metabesedilnih elementov, čeprav pa so bili drugi metabesedilni elementi rabljeni manj pogosto kot v znanstvenem članku. Podobno tudi Bäcklund (1998: 22) ugotavlja, da je med številnimi žanri, ki jih analizira, znanstveni članek tisti, v katerem je gostota metabesedilnih elementov največja. 
Varttala (1998: 178–9), ki se v svoji študiji osredotoča na rabo ene od vrst me­tabesedilnih elementov, omejevalcev, navaja, da se mnenja strokovnjakov glede njihove rabe v manj specializiranih besedilih razlikujejo. Ena stran trdi, da v bese­dilih, kot so npr. poljudnoznanstveni članki oziroma učbeniki, raba omejevalcev ni potrebna (kot primere navaja avtorje, kot so Whitley 1985, Fahnstock 1986, Myers 1989 in Myers 1992), medtem ko drugi avtorji, npr. Varantola (1987) in Crystal (1988), navajajo ravno nasprotne rezultate, torej naraščanje števila ome­jevalcev v bolj poljudnoznanstvenih besedilih. 



3.3 JEZIK 
Vprašanje konvencij pri oblikovanju besedila se ne navezuje na jezik v smislu je­zikovnega sistema; konvencije oblikovanja besedila niso nekaj, kar bi bilo sistemu lastno samo po sebi – Kussmaul (1997: 68) opozarja na njihovo arbitrarnost – temveč se navezujejo na jezikovno oziroma kulturno skupnost, in so se oblikovale skozi čas, pod vplivom različnih elementov. Iz praktičnih razlogov v pričujoči študiji za dejavnik jezikovne skupnosti uporabljam izraz jezik, saj je takšno poi­menovanje v kontrastivni retoriki ustaljeno. 
Ni mogoče zanikati dejstva, da posameznikova jezikovna skupnost neposredno (skozi izobraževalni sistem) in posredno (ob nenehni izpostavljenosti pisnim be­sedilom in govorjenemu diskurzu v maternem jeziku) odločilno vpliva na njego­vo oblikovanje pisnih besedil in govorjenega diskurza. Skozi jezikovno skupnost se posameznik seznani z njenimi besedilnimi konvencijami za tiste žanre in stro­ke, s katerimi se v svojem delovanju in življenju srečuje. Pomen žanra in stroke ni zanemarljiv: posameznik v jezikovni skupnosti spoznava splošne žanre, hkrati pa deluje znotraj ožje kulture stroke (prim. 3.1), v kateri se pojavljajo le določeni žanri. Pri tem je pomembno dejstvo, na katerega opozarja Schä.ner (2000: 211) 
– da so konvencije pri nekaterih žanrih močno vezane na kulturo, pri drugih pa so bolj univerzalne ali vsaj nadkulturne. Toda tudi pri nadkulturnih in univerzal­nih konvencijah se lahko speci.čne jezikovne uresničitve v različnih jezikih med seboj razlikujejo. 
Pri delovanju v jeziku, ki ni posameznikov materni jezik, se prav zaradi razlik v besedilnih konvencijah med različnimi jezikovnimi skupnostmi pojavi vprašanje, kako te razlike vplivajo na posameznikovo uporabo tujega jezika. Med najbolj zanimivimi, pomembnimi in raziskanimi vidiki tega vprašanja je problematika transfera besedilnih konvencij iz maternega jezika v tuj jezik: raziskave pisanja v tujem jeziku (prim. Clyne 1991, Valero-Garcés 1996, Yakhontova 2002 itd.) kažejo, da pisci pogosto sledijo retoričnim konvencijam maternega jezika oziroma konvencijam jezikovne skupnosti, v kateri so bili rojeni, in hkrati kršijo retorične konvencije jezika, v katerem pišejo. To pa že načenja drug pomemben vidik delo­vanja v nematernem jeziku, problematiko recepcije takšnih besedil, predvsem to, kako besedilo sprejemajo rojeni govorci izbranega jezika. Še bolj kot konkretne raziskave osvetljuje ta vidik sam razvoj kontrastivne retorike. 
Začetki kontrastivne retorike so namreč povezani z danes zelo kontroverznimi stališči, od katerih se v zadnjem času večina jezikoslovcev distancira. To so vre­dnostne sodbe o tem, da je angleški oziroma anglo-ameriški2 model pisanja zelo linearen, neposreden in s tem jasnejši in boljši od drugih ter zato vreden posne­
2 
Kontrastivna retorika ima najdaljšo tradicijo v ZDA, zato je angleško pisanje najbolj raziskano. 

manja. Robert B. Kaplan je z objavo prvega članka s tovrstnim stališčem leta 1966 utemeljil kontrastivno retoriko kot poddisciplino jezikoslovja, toda hkrati je postal tudi začetnik etnocentrističnega obravnavanja te tematike, ki se ga jezi­koslovci danes skušajo otresti. Yamuna Kachru (1995: 22) opozarja na povsem nesprejemljive citate iz tega članka: Kaplan (1966) za nerojene govorce anglešči­ne, ki pa jim je angleščina glavni sporazumevalni ali drugi jezik, trdi, da njihovo pisanje bralec (ki pa ga ne speci.cira) dojema kot »neosredotočeno«, »brez orga­nizacije« ali »nepovezano«. Yamuna Kachru (1995: 22) opozarja, da ti in drugi Kaplanovi sklepi razvrednotijo retorične vzorce, ki niso v skladu s pričakovanji bralcev, ki so rojeni govorci angleščine. 
Vrednostne sodbe o tem, katere konvencije so »boljše« in katere »slabše«, katere jezikovne skupnosti so »učinkovitejše« in jih je treba posnemati, zagotovo niso primerne za objektivno znanstveno disciplino, toda hkrati prav takšne sodbe ka­žejo na dejstvo, da rojeni govorci kršenje besedilnih konvencij maternega jezika, ki jih »zagrešijo« nerojeni govorci, sprejemajo močno negativno. Danes je, kot že rečeno, tovrsten pogled docela zavrnjen in etnocentrizem je v kontrastivni retori­ki večinoma stvar preteklosti. Nekateri jezikoslovci pri problematiki kontrastivne retorike zahajajo v drugo skrajnost: tako Yamuna Kachru (1995: 30) meni, da je kontrastivna retorika, katere cilj je spreminjanje vedenja uporabnikov angleščine po vsem svetu, vrsta behaviorizma, ki je nesprejemljiv v jezikoslovnih raziskavah ali jezikovnem izobraževanju. Takšno mnenje je, vsaj kar zadeva pouk tujega jezi­ka, nekoliko skrajno, a je po drugi strani tudi odziv na izrazito anglocentristična stališča, ki so tako dolgo prevladovala. Večina jezikoslovcev, ki se ukvarjajo s kon­trastivno retoriko, sicer razmeroma pozitivno ocenjuje aplikativno (pedagoško) vrednost dognanj o retoričnih razlikah med jeziki in vidi smisel v pouku besedil­nih konvencij, čeprav je to zelo kompleksna tematika. Ostler (2002: 178) ugotav­lja, da je mogoče mnoge razlike v retoričnih konvencijah poučevati, a usvajanje novih vzorcev je za nekatere posameznike lažje, za druge pa težje. Poudarja, da so raziskave pokazale, da spreminjanje retoričnega sloga ni lahko delo, težave pa so lahko v nedoseganju funkcijske ustreznosti ali celo čustvene narave. 
3.3.1 Izbrani jezikovni skupnosti 
V pričujoči analizi se omejujem na dva jezika oziroma dve jezikovni skupnosti, to sta angleška in slovenska. Pojem angleške jezikovne skupnosti je v sodobnem svetu nekoliko nejasen. Najprej se je treba zavedati, da v pričujoči študiji pod tem izrazom nikakor ne obravnavam le britanske jezikovne skupnosti ali celo jezi­kovne skupnosti Anglije. V okviru kontrastivne retorike avtorji namesto angleške konvencije pisanja pogosto uporabljajo izraz anglo-ameriške konvencije pisanja oziroma konvencije pisanja v britanski oziroma ameriški angleščini, kar je verje-tno posledica dejstva, da so kontrastivno retoriko, kot že rečeno, razvili ameriški uporabni jezikoslovci. Izraz anglo-ameriški je kljub temu varljiv, saj bi iz njega lahko sklepali, da gre za enotne konvencije pisanja, ki jih ameriška in britanska angleščina delita, pa vendar to ne drži, kajti retorični tradiciji se v teh kulturah nekoliko razlikujeta. Vseeno pa je res, da so si besedilne konvencije britanske in ameriške jezikovne skupnosti podobne oziroma so si bližje kot besedilne konven­cije drugih kultur, in je s tega stališča raba pridevnika anglo-ameriški bolj razum­ljiva. 

Kljub temu pa je izraz anglo-ameriški neprimeren tudi zato, ker izključuje zemlje­pisna področja, kjer je angleščina prav tako materni jezik večine prebivalstva, npr. Avstralija, Nova Zelandija, Kanada ali Irska, torej jezikovne skupnosti, v katerih so v rabi besedilne konvencije, ki so močno sorodne britanskim in ameriškim oziroma iz njih izhajajo. Prav kulturna sorodnost in podobna retorična ter zla­sti šolska tradicija so tisti dejavniki, ki nekako opredeljujejo jezikovno skupnost oziroma skupnosti, ki jih v pričujoči študiji označujem z izrazom angleški. Ka­chru (1995: 24) sicer opozarja, da se tudi te kulturne skupnosti oziroma različice angleščine Notranjega kroga (angl. Inner Circle varieties of English) – to je oznaka, ki jo Braj Kachru (1985) pripiše jezikovnim skupnostim, v katerih je angleščina primarni jezik, torej Velika Britanija, ZDA, Irska, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija – razlikujejo v svojih retoričnih slogih. Vseeno pa so razlike med nji­mi precej manjše kot razlike med dvema jezikovno-kulturnima skupnostima, ki imata povsem različne retorične tradicije, zato jih v pričujoči študiji nekoliko po­enostavljeno jemljem kot enotno jezikovno skupnost, kot je to običajno v večini kontrastivnih retoričnih raziskav. 
Ob tem pa je treba upoštevati tudi vlogo angleščine v sodobnem svetu; kot lin­gua franca se pojavlja v vlogi jezika mednarodne ali celo globalne skupnosti, ta vloga pa nekoliko spreminja tudi njeno slovnično, leksikalno in nenazadnje tudi retorično podobo. V pričujoči študiji možnost vpliva mednarodne angleščine iz­ločim na način, ki je v kontrastivni retoriki v običajen, torej z izbiro avtorjev, ki so rojeni govorci angleščine. Pri tem pa je treba upoštevati, da je prav v enem od izbranih žanrov, to je v znanstvenem članku, mednarodna skupnost ključna diskurzna skupnost. 
Opredelitev slovenske jezikovne skupnosti je v primerjavi z angleško seveda ne­problematična. V okviru slovenske jezikovne skupnosti pa težave za pričujočo raziskavo nastajajo pri besedilnih konvencijah. Slovenska retorična tradicija sicer še ni sistematično raziskana, vendar pa analize konvencij pisanja v slovenščini niso redke (prim. npr. Kunst Gnamuš 1986, Pogorelec 1997, Stabej 1995, Ža­gar, 1995, Križaj–Ortar 1996, Kranjc 1999, Žagar 2000, Stabej 2002, Sajovic 2004; za natančnejši pregled besediloslovnih raziskav v slovenskem jezikoslovju glej Korošec 2006). Tudi različne vrste metabesedilnih elementov v slovenščini so že bile deležne precej pozornosti, čeprav je treba takoj povedati, da jih raziskovalci pogosto ne obravnavajo v okviru metabesedilnosti, temveč kot samostojne kate­gorije. Tako v pisnem diskurzu Korošec (1998: 33–41) sistematično predstavlja problematiko morfemskega izražanja nedokazanosti, neuradnosti in negotovosti v poročevalstvu, Gorjanc (1998) se ukvarja s konektorji v znanstvenem besedilu, Kalin Golob (2000) z razvojem sklicevalnih mehanizmov v dnevniškem tisku, Pisanski (2002) pa z vprašanjem rabe napovedi in sklicev v slovenskih znanstve­nih člankih. V govorjenem diskurzu vlogo povezovalcev (konektorjev) raziskuje Schlamberger Brezar (1998, 1999, 2000, 2004); v kontekstu govornih tehnologij pa se z vlogo metabesedila oziroma kategorije diskurznih označevalcev intenzivno ukvarja Verdonik (prim. npr. Verdonik 2006, Verdonik in sod. 2007, Verdonik in sod. 2008). Smolej (2004) odpira vprašanje povezave med besediloslovnimi in slovničnimi vidiki metabesedilnosti, ki raziskuje vlogo členka kot besedilnega po­vezovalca. Z rabo metabesedila v samem procesu pisanja se ukvarja Sešek (2007), ki na podlagi rezultatov pilotne študije nastanka besedila ugotavlja, da bi morda lahko razlike med pisci povezovali z različnimi pristopi k procesu pisanja V razi­skavi računalniško podprte terminologije Vintar in Gorjanc (2003) obravnavata metode za identi.kacijo označevalcev semantičnih odnosov (v okviru metabe­sedilnosti bi ti sodili v kategorijo tolmačev). V okviru vprašanja izražanja moči argumentov in modi.kacije argumentov se z metabesedilnostjo v slovenskih bese­dilih ukvarja Mikolič (2005, 2007). Problematiki metabesedilnosti v slovenščini je posvečena tudi posebna tematska številka revije Jezik in slovstvo (Pisanski Pe­terlin 2007), v kateri se kar devet od enajstih prispevkov ukvarja s problematiko metabesednosti v slovenskem jeziku. 

Besedila, ki izvirajo v angleški in slovenski jezikovni skupnosti, so v pričujoči analizi zajeta zaradi predpostavke, da se konvencije za oblikovanje besedil med tema dvema skupnostma razlikujejo; pri tem je izhodiščna domneva, da je raba izbranih metabesedilnih elementov v slovenščini manj pogosta in manj sistema­tična kot v angleščini. Ta predpostavka izhaja iz treh osnov. Prva so ugotovitve sorodnih raziskav za druge jezike, ki so pokazale, da je raba kažipotov v angleščini v primerjavi s številnimi drugimi jeziki v povprečju pogostejša in bolj sistema­tična. Druga osnova so rezultati prejšnje raziskave ožjega obsega, ki je pokazala, da je raba napovedi in sklicev v slovenskih znanstvenih člankih bolj omejena (pogostost no in oblikovno) kot v angleških (Pisanski Peterlin 2005). Tretji vir pa je položaj znanstvenega pisanja, pouka pisanja in odnos med jezikoslovjem in jezikovnimi normami v izbranih jezikovnih skupnostih. 
Različni avtorji – npr. Clyne (1987) za nemščino, Čmejrková in Daneš (1997) za češčino, Vassileva (2001) za bolgarščino – ugotavljajo, da je v izbranem jeziku v primerjavi z angleščino uporabljenih manj izbranih metabesedilnih elementov in da so ti elementi rabljeni manj sistematično. V nekoliko drugače zastavljeni primerjavi Valero-Garcés (1996) primerja besedila v angleščini, ki so jih napisali rojeni govorci tega jezika, in besedila v angleščini, katerih avtorji so rojeni govorci španščine. Tudi ona ugotavlja različne retorične preference med obema skupinama avtorjev: rojeni govorci španščine uporabljajo manj metabesedilnih elementov, s katerimi bi bralca eksplicitno usmerjali po besedilu ali mu nakazali, kaj bo sledilo, kot rojeni govorci angleščine (Valero-Garcés 1996: 290–291). Manj pogoste so obratne ugotovitve, vendar se pojavljajo tudi te: tako Bortoluzzi (2000: 198–199) iz rezultatov svoje raziskave študentskih spisov v angleščini in italijanščini skle­pa, da raba metabesedilnih elementov v angleških spisih ni bistveno pogostejša od rabe v italijanskih spisih. Tudi Levin (1997) in Bäcklund (1998) na podlagi analiz različnih žanrov in jezikov izpeljeta ugotovitev, da jezik ni vedno ključni dejavnik, saj je v nekaterih žanrih v angleščini raba metabesedilnih elementov bolj omejena kot v švedščini oziroma nemščini. V primerjavi dveh kriterijev (jezik in stroka) – vsak od njiju se v raziskavi pojavlja v treh različicah, in sicer angleščina, francoščina, norveščina ter ekonomija, jezikoslovje in medicina – Dahl (2004) ugotavlja, da je v ekonomskih in jezikoslovnih člankih jezik ključni kriterij, pri čemer angleščina in norveščina kažeta podobne vzorce v rabi metabesedilnih ele­mentov, v medicinskih člankih pa je raba podobna v vseh treh jezikih. 

Intaraprawat in Ste.enson (1995: 269) opozarjata na možnost, da se nekatere značilnosti v akademskem pisanju zahodnih kultur pojavljajo zelo na splošno in predstavljajo retorična načela, ki pomembno pripomorejo k bralčevem razumeva­nju propozicijske vsebine in avtorjevega stališča do te vsebine, pri čemer navajata naslednja načela: »Eksplicitno nakaži organizacijo besedila. Bralca spomni na že prebrane stvari. Vključi napovedi. Raztolmači besedilne elemente, ki so lahko neznani. Eksplicitno označi posamezna ilokucijska dejanja. Bralcu pokaži, kako gotov si glede resničnosti vsebine. Navedi vire. Iskreno pokaži svoj odnos.« Nave­dena načela se v besedilu seveda izražajo z metabesedilnimi elementi. Kljub takšni posplošitvi rabe metabesedilnih elementov na akademsko pisanje v zahodnih kul­turah pa Intaraprawat in Ste.enson poudarjata, da so prejšnje raziskave opozorile na kulturne razlike v rabi metabesedilnih elementov. Mauranen (1993a: 8) npr. opozarja, da se odnos do rabe metabesedilnih elementov med anglo-ameriško kulturo in drugimi kulturami razlikuje, pri čemer opozarja, da je v . nski kulturi raba metabesedilnih elementov bolj omejena, saj v njej takšni elementi veljajo za znamenje slabega pisca. 
Idejo o različnih odnosih do pisanja v različnih kulturah je zelo sistematično razde­lal Hinds (1987). Njegov predlog za klasi.kacijo jezikov (Hinds 1987: 143) teme­lji na razlikovanju med jeziki, kjer je za uspeh besedila odgovoren govorec oziroma pisec, in jeziki, kjer je odgovornost za uspeh besedila prepuščena poslušalcu ozi­roma bralcu. Za angleščino Hinds (1987: 144) ugotavlja, da v njej pisanje temelji na odgovornosti pisca, v slovenščini pa ta problematika še ni bila sistematično raziskana. Rezultati kontrastivne analize nekaterih prvin, ki so tipične za odgovor­nost pisca – v prvi vrsti raba kažipotov, v nekoliko manjšem obsegu pa tudi raba nekaterih drugih oblik organizacije besedila (Pisanski 2001) – kažejo na to, da se v izbranih slovenskih znanstvenih člankih analizirane prvine uporabljajo nekoliko manj pogosto kot v angleških. Razlike sicer niso zelo izrazite, so pa razmeroma dosledne. Ker je vzorec zajetih besedil omejen, ugotovitev omenjenih raziskav ni mogoče posploševati, vendar pa so lahko osnova za hipotezo, da je v slovenščini v primerjavi z angleščino poudarek na odgovornosti pisca nekoliko manjši. 

Razlike med angleško jezikovno skupnostjo in drugimi jezikovnimi skupnostmi pa se v resnici ne kažejo le pri vprašanju odgovornosti za uspeh besedila, temveč segajo globlje, v pomen akademskega oziroma znanstvenega pisanja na splošno, v pisanje oziroma oblikovanje besedil in nenazadnje v odnos jezikoslovja do jezika in do jezikovnih norm. 
V tem kontekstu je zanimiva primerjava Yakhontove (2001: 399–403), ki iz­postavlja razlike med položajem akademskega pisanja v ukrajinskem kulturnem okolju in akademskim pisanjem v angleško govorečem svetu. V Ukrajini pisanje v šoli poučujejo le na srednješolski ravni, obravnava pa se predvsem z vidikov pravopisa, slovnice in stilistike, pri čemer na pisanje gledajo kot na neke vrste »besedno umetnost«, povsem pa zanemarjajo vidike, kot so celostno strukturira­nje besedila, kontekst, namen, potencialno občinstvo (Yakhontova 2001: 399). Nekaj podobnega za bolgarski šolski sistem ugotavlja tudi Vassileva (2001: 99), ki trdi, da ta predvideva predvsem reproduktivno pisanje in se osredotoča zlasti na vsebino, ne pa tudi na strukturo besedil. Meni, da je takšno pomanjkanje zanimanja za probleme pisanja krivo za to, da v Bolgariji sploh ni učbenikov, ki bi se ukvarjali s pisanjem v maternem jeziku, kaj šele v drugih jezikih. Pri tem ugotavlja, da podobne kritike avtorji navajajo tudi za .nščino (Ventola 1997) in češčino (Čmejrkova 1966). To je seveda povsem v nasprotju s pragmatičnim pri­stopom v Združenih državah Amerike, kjer pisanju namenjajo veliko pozornosti tudi na univerzitetni ravni (Connor 1996b: 107). 
Drug vidik, na katerega opozarja Yakhontova (2001: 401), je pogled na jezik: v ukrajinski kulturi in jezikoslovju govorijo o knjižnem jeziku (angl. literary langu­age), ta koncept se seveda močno razlikuje od standardnega jezika (angl. standard language), ki se pojavlja v anglosaški kulturi in jezikoslovju. De. nicija standar­dnega jezika je vezana predvsem na komunikacijske in pragmatične vidike, med­tem ko je koncept knjižnega jezika vezan na literarno produkcijo iz preteklosti in temelji predvsem na pisanju »najboljših piscev naroda«. Yakhontova (2001: 401) ta »slovanski« pogled na jezik poimenuje »romantičen«, v nasprotju z anglosa­škim pogledom, ki ga imenuje »pragmatičen«. Sklicuje se na sodobne raziskave v sosednjih vzhodnoevropskih državah in ugotavlja, da je položaj zelo podoben na Češkem in Poljskem (Yakhontova 2001: 399) pa tudi v Rusiji (Yakhontova 2001: 401). 

Sorodnosti takih pogledov je mogoče najti tudi v slovenščini: Yakhontova (2001: 401) navaja, da je ukrajinski pogled na akademsko in znanstveno pisanje močno vezan na funkcijsko stilistiko, ki temelji na klasičnih idejah Praške šole; na isti vir je močno vezano tudi slovensko jezikoslovje. Vidovič-Muha (1998: 96) trdi, da so s svojo izvirno teorijo jezikovne norme v zgodnjih tridesetih letih »člani Praškega lingvističnega krožka (PLK) to problematiko tudi v evropskem in širšem kontek­stu jezikoslovno aktualizirali; z njo so vplivali tudi na slovensko jezikoslovno mi­sel, na razumevanje slovenske jezikoslovne realnosti ...« Izvirna trikomponentnost knjižne norme PLK (jezkovni sistem, knjižnojezikovna raba, uzus in jezikoslovno uravnavanje, intervencija) pa ima po njenem mnenju v slovanskih jezikih zastra­nitev v politični ideologizaciji (Vidovič-Muha 1998: 96). 
Kljub precej očitnim razlikam med angleško in slovensko jezikovno skupnostjo v pogledu na jezik pa je treba poudariti, da novejše kontrastivne analize rabe me­tabesedilnih elementov kažejo, da razlike med konvencijami v jezikih niso edini dejavnik, ki vpliva na rabo metabesedilnih elementov (prim. Bäcklund 1998), in da so raziskave, ki se osredotočajo le na medkulturne razlike, morda nekoliko poenostavljene. Že omejena kontrastivna analiza rabe napovedi in sklicev v angle-ščini in slovenščini (Pisanski 2001) je potrdila, da je jezik le eden od dejavnikov, ki vplivajo na rabo teh elementov, in pokazala, da je zelo pomemben dejavnik tudi stroka. Zaradi vsega tega je mogoče domnevati, da je jezikovna skupnost pomemben, a nikakor ne edini odločilni dejavnik, ki pogojuje rabo izbranih me­tabesedilnih elementov. 


3.4 SEKUNDARNI DEJAVNIKI 
Dolžina besedila 
Dolžina besedila vsaj nekoliko lahko vpliva na rabo metabesedilnih elementov. Dolžina je, v primerjavi z zgoraj obravnavanimi primarnimi dejavniki (stroka, žanr in jezik), manj kompleksna kategorija glede na svoj vpliv na oblikovanje besedilnih konvencij. Dolžina besedila torej lahko vpliva na besedilne konvencije, vendar le v okviru primarnih dejavnikov. Dejstvo, da je besedilo zelo kratko (npr. da obsega eno samo poved), samo po sebi nima vpliva na besedilne konvencije; če pa je dolžina podana v okviru drugih dejavnikov, npr. da je besedilo pisna prepoved na javnem mestu v slovenščini, namenjena splošni javnosti, so konven­cije dobro prepoznavne: ne + velelnik za 2. osebo ednine (npr. Ne hodi po travi), končno ločilo pa je pogosto klicaj. V drugih jezikih ali žanrih so konvencije lahko popolnoma drugačne, tudi če je dolžina besedila enaka. Po drugi strani pa lahko nekoliko daljša pisna prepoved v slovenščini, namenjena splošni javnosti, odstopa od zgornjih konvencij, lahko pa jim v celoti sledi. Pogosto velja, da žanr (delno pa tudi jezik, stroka in osebni slog) določa velikostni razred dolžine besedil, znotraj velikostnega razreda pa variacije v dolžini lahko vplivajo na rabo besedilnih kon­vencij, torej tudi na rabo metabesedilnih elementov. Tako Swales (1990: 188-189) trdi, da je pogostejša raba metabesedilnih elementov tipična za daljša besedila, pri čemer posledično med akademskimi žanri ugotavlja posebej veliko število teh elementov v doktorskih disertacijah. Podobno tudi Bunton (1999: S42) meni, da je prav zaradi dolžine znanstvenega besedila pomembno, da avtor bralca usmerja skozi celotno besedilo in tako ohranja kohezijo in koherenco, zato se v svoji raz­iskavi posveča rabi metabesedilnih elementov v besedilni funkciji v doktorskih disertacijah. Zaradi svojega vpliva je dolžina besedila eden od kriterijev za izbor gradiva za analizo in je tudi navedena za vse enote gradiva v 4.1. V rezultatih je posebej predstavljena korelacija med pogostostjo rabe metabesedilnih elementov in dolžino enot gradiva. 

Čas nastanka besedila 
Podobno kot dolžina lahko tudi čas nastanka besedila vpliva na rabo metabese­dilnih elementov (za primer diahrone analize, glej Pisanski 2002). Čas nastanka besedila sam po sebi seveda nima absolutnega vpliva na besedilne konvencije, v okviru nekaterih žanrov, strok in jezikov pa je za nekatere besedilne konvencije čas nastanka lahko ključnega pomena. (Za nekatere zgodovinske spremembe v konvencijah pisanja znanstvenih člankov prim. Gunnarsson 1997 in Salager-Me­yer 1999.) Ker velika večina analiz rabe metabesedilnih elementov temelji na sin­hronih primerjavah, ki so nujne za ugotavljanje sodobnih besedilnih konvencij, čas v njih ni odločilen dejavnik, je pa spremenljivka, ki jo je treba upoštevati pri kakršni koli raziskavi tega vprašanja. Zaradi pomena časovnega okvira nastanka besedila je ta eden od kriterijev za izbor gradiva in je v 4.1 tudi opisan za vse sklo­pe gradiva. Časovni okvir, v katerem je analizirano gradivo nastalo, je kljub vsemu precej širok (1964–2001), vendar se temu iz objektivnih razlogov, ki so prav tako navedeni v opisu gradiva (4.1), ni mogoče izogniti. Razlike znotraj tega časovnega okvira so zaradi obsega in ciljev analize zanemarjene. 
Kontekst 
Termin kontekst uporabljam v smislu okolja, v katerem se izbrano besedilo pojav­lja. Zdi se namreč verjetno, da tudi okolje, npr. revija, zbornik, zbirka itd., lahko vpliva na to, kakšna je končna podoba besedila, s tem pa tudi (vsaj posredno) na besedilne konvencije. Kontekst je v tem pogledu močno vezan na primarni dejav­nik žanra pa tudi na dejavnika jezika in stroke (npr. Priročnik za pisanje esejev v jeziku x ali Priročnik za pisanje znanstvenih člankov v stroki y), saj ga najbolj, vendar ne dokončno, določajo prav konvencije teh treh dejavnikov. Tako že bežen pogled na znanstvene revije iste stroke v istem jeziku pokaže, da se te med seboj razlikujejo in da urednik oziroma uredniški odbor močno vpliva na končno podobo revije. Prav urednik in uredniški odbor pa sta točki, v katerih se kontekst stika s subjektiv­nim dejavnikom lektorskih oziroma uredniških posegov. Deloma je kontekst ena od smernic, ki lahko določa lektorske oziroma uredniške posege (prim. tudi Logar in Verovnik 2001: 361). Kontekst za posamezne enote gradiva, analiziranega v pri­čujoči študiji, je razložen v 4.1, pregled izbranega gradiva pa pokaže, da v nobenem od izbranih učbenikov, revij ali zbirk ni omenjeno vprašanje rabe analiziranih me­tabesedilnih elementov. V izbranem gradivu torej kontekst neposredno nikjer ne vpliva na rabo metabesedilnih elementov, posreden vpliv konteksta pa se navezuje na dejavnike žanra, stroke in lektorskih oziroma uredniških posegov in ga v okviru pričujoče analize ni mogoče ugotavljati3. Vpliv konteksta zato ni zajet v analizo. 


3.5 SUBJEKTIVNA DEJAVNIKA 
Osebni slog 
Zanimivo je, da raziskovalci, ki se ukvarjajo z vprašanjem rabe metabesedilnih elementov, le izjemoma posvetijo pozornost vprašanju osebnega sloga. Delno razlago za takšno razmišljanje ponujata Ramanathan in Kaplan (2000: 182), ki ugotavljata, da nekatere diskurzne skupnosti, kot npr. kreativno pisanje, običajno spodbujajo svobodo z besedilnimi oblikami, medtem ko jo druge, npr. uporabno jezikoslovje, ne odobravajo. Zdi se torej, da raziskovalci metabesedilnih elementov ali širše, besedilnih konvencij, sprejemajo konvencije kot sad preteklega implici­tnega konsenza diskurzne skupnosti, vloge posameznika pa ob tem ne komenti­rajo. Toda Ramanathan in Kaplan (2000: 183) ugotavljata, da imajo posamezni ugledni znanstveniki v disciplinah, ki so sicer pri besedilnih oblikah močno tradi­cionalne, več svobode pri kršenju žanrskih konvencij. Menita tudi, da lahko prav posamezni pisci v svojem družbeno-strokovnem razvoju motivirajo spremembe v žanru, ko oblikujejo besedila, v katerih se struktura odmika od norm. 
Med redkimi raziskovalci rabe metabesedilnih elementov se pomena osebnega sloga dotakne Valero-Garcés (1996: 281), in sicer meni, da nekatere od lastnosti znanstvenega diskurza oblikuje žanr (v to kategorijo uvršča tudi stroko), druge 
3 
Podoba je lahko drugačna pri metabesedilnih elementih, ki v to analizo niso zajeti. Kontekst lahko predpisuje rabo drugih endoforičnih označevalcev (način postavljanja poglavij), način citiranja itd. 

kultura (izogne se pojmu jezika), nekatere pa avtorjev osebni slog, vendar pa se z vprašanjem osebnega sloga ne ukvarja dalje. Intaraprawat in Ste. ensen (1995: 255) v svoji raziskavi o povezavi med kakovostjo eseja in pogostostjo rabe meta­besedilnih elementov sicer navajata, da bi o vplivu osebnega sloga na rabo meta­besedilnih elementov lahko sklepali, če med metabesedilom in kakovostjo pisanja ne bi ugotovili nobene povezave; tega pa rezultati njune raziskave ne potrjujejo. Vseeno pa Intaraprawat in Ste.enson (1995: 256) menita, da za mnoge vešče pisce velja, da je pogostost rabe metabesedilnih elementov zanje nepomembna. Po njunem mnenju se nekateri pisci dobro zavedajo sloga pisanja, zato je pri njih raba nekaterih metabesedilnih elementov odveč, medtem ko drugim piscem raba metabesedilnih elementov slog pisanja izboljša. 
Čeprav številne raziskave ignorirajo dejavnik osebnega sloga, je vprašanje, koliko na rabo metabesedilnih elementov vpliva avtor sam, pri raziskavi rabe metabese­dilnih elementov zelo pomembno. Odstopanja od povprečne, konvencionalne rabe je namreč mogoče razložiti prav z vplivom tega dejavnika. Še posebej pa je pomembno upoštevati dejavnik osebnega sloga v raziskavah, v katerih je gradivo omejeno, saj je pri interpretaciji rezultatov nemogoče objektivizirati vpliv ostalih dejavnikov. Povsem drugače je seveda v širše zastavljenih računalniških analizah, kjer samo število besedil zagotavlja večjo možnost objektivizacije rezultatov in je dejavnik osebnega sloga mogoče bolj upravičeno izpustiti. 
Hylandova (2000: 110) trditev, da metabesedilni elementi niso neodvisna stili­stična sredstva, ki jih lahko avtorji uporabljajo, kot se jim zdi, je primerno izhodi­šče za analizo osebnega sloga. Z zanikanjem popolne neodvisnosti metabesedilnih elementov pravzaprav še enkrat potrjuje pomen vseh drugih primarnih in sekun­darnih dejavnikov, ki so že bili obravnavani. To pomeni, da o vplivu osebnega slo­ga zanesljivo lahko govorimo pri odstopanju od povprečja, za katerega sklepamo, da je bilo izoblikovano po vseh drugih naštetih dejavnikih. V primerih skladanja s povprečjem ne moremo zagotovo sklepati o vplivu dejavnika osebnega sloga. 
Iz zgoraj povedanega je mogoče sklepati, da lahko tudi v izbranem gradivu rabo metabesedilnih elementov, ki odstopa od povprečja, razložimo z vplivom osebne­ga sloga. Drugi način ugotavljanja osebnega sloga, ki ga izbrano gradivo omogo­ča, pa je primerjava besedil istega avtorja in primerjava teh besedil s povprečjem in z besedili drugih avtorjev. 
Lektorski oziroma uredniški posegi 
Za dejavnik lektorskih oziroma uredniških posegov v besedilo, podobno kot za osebni slog, ni smiselno postavljati absolutne hipoteze, kako naj bi vplival na kvantitativno rabo. Če lahko domnevamo, da npr. dolžina logično vpliva na šte­vilo metabesedilnih elementov, tako da je to večje v daljših besedilih, je za lektor­ske ali uredniške posege seveda nesmiselno domnevati, da ti v vsakem primeru dajejo enake rezultate, temveč je mogoče le pričakovati, da lahko različni lektorji oziroma uredniki različno vplivajo na rabo metabesedilnih elementov. Dve raz­iskavi popravkov angleških lektorjev (Ventola in Mauranen 1991, in Mauranen 1997) kažeta, da so bili popravki metabesedilnih elementov minimalni oziroma jih sploh ni bilo. Po drugi strani pa raziskava o popravkih, ki so jih imeli znanstve­niki, rojeni in nerojeni govorci angleščine, v treh angleških besedilih nizozemskih znanstvenikov (Burrough-Boenusch 2005), kaže, da so mnogi popravki zadevali prav rabo metabesedilnih elementov. Lektorski oziroma uredniški popravki torej lahko vplivajo na rabo metabesedilnih elementov, saj imajo posamezniki lahko predstavo o tem, ali so takšni elementi znak dobrega ali slabega sloga. Dejstvo je, da je zaradi medkulturnih razlik ločnico med lektoriranimi in nelektoriranimi be­sedili v izbranem gradivu mogoče potegniti prav med obema jezikoma: vsa anali­zirana slovenska besedila so bila lektorirana, medtem ko za nobeno od angleških besedil lektorski posegi niso omenjeni. Kljub temu lahko s precejšnjo gotovostjo domnevamo, da so vsa angleška besedila prebrali vsaj uredniki ali recenzenti, za katere jezikovni popravki sicer niso nujno osnovo delo, je pa seveda mogoče, da so njihovi posegi vplivali na končno podobo besedila. Podatki o vrsti lektorskih oziroma uredniških posegov v analizirana besedila niso dostopni, zato iz danih rezultatov ni mogoče sklepati, koliko je lektorski oziroma uredniški poseg spre­menil rabo metabesedilnih elementov, zato vpliv lektorskih oziroma uredniških posegov v pričujočo analizo ni zajet. 





V empiričnem delu študije je analiziran vpliv zgoraj opisanih primarnih in sekundarnih dejavnikov na rabo metabesedilnih elementov v izbranem korpu­su. Pred rezultati analize pa je predstavljeno gradivo in opisana metodologija dela. 
4.1 GRADIVO 
Analizirano gradivo je sestavljeno iz znanstvenih člankov, poljudnoznanstvenih člankov in poglavij iz učbenikov in skupaj obsega 70 enot. Enote so združene v podkorpuse, ki so shematično prikazani v tabelah 4–7. Seznam posameznih enot gradiva v vseh podkorpusih je z oznakami naveden v prilogi 1. 
Tabela 4: Prvi podkorpus 
Št. besedil 
Opis besedil 
10 
angleški etnološki znanstveni članki 
10 
slovenski etnološki znanstveni članki 
Tabela 5: Drugi podkorpus 
Št. besedil 
Opis besedil 
10 
angleški fizikalni znanstveni članki 
10 
slovenski fizikalni znanstveni članki 
Tabela 6: Tretji podkorpus 
Št. besedil 
Opis besedil 
10 
angleški poljudnoznanstveni naravoslovni članki 
10 
slovenski poljudnoznanstveni naravoslovni članki 
Tabela 7: Četrti podkorpus 
Št. besedil 
Opis besedil 
5 
poglavja iz angleških univerzitetnih učbenikov fi zike 
5 
poglavja iz slovenskih univerzitetnih učbenikov fi zike 
Gradivo je bilo v štirih podkorpusih izbrano po primerljivih kriterijih. 

I. Znanstveni članki 
Znanstveni članki sestavljajo prva dva podkorpusa. Izbrani so bili na podlagi na­slednjih kriterijev: 
– 
stroka: vsi izbrani znanstveni članki so iz etnologije oziroma .zike. Ti dve stro­ki sta bili, kot že rečeno, izbrani zato, ker rezultati prejšnjih raziskav kažejo, da v humanističnih in naravoslovnih vedah veljajo različne zakonitosti pisanja člankov; 

– 
letnica objave: vsi analizirani članki so bili objavljeni med letoma 1993 in 2001; 

– 
revija, v kateri je članek objavljen: izbor člankov je omejen na po eno revijo za vsako vedo in vsak jezik. S tem je izločen vpliv dejavnika konteksta, ki pred­pisuje obliko člankov v posamezni reviji. Vsi analizirani članki iz etnologije v angleškem jeziku so iz revije Journal of the Royal Anthropological Institute, ki je glasilo Royal Anthropological Institute of Great Britain and Ireland. Vsi anali­zirani članki iz etnologije v slovenskem jeziku so iz revije Etnolog, ki je glasilo Slovenskega etnografskega muzeja. Vsi analizirani članki iz .zike v angleškem jeziku so iz revije American Journal of Physics, ki jo prek American Institute of Physics, v katerem je združenih deset strokovnih društev, izdaja American As­sociation of Physics Teachers. Vsi analizirani članki iz .zike v slovenskem jeziku so iz revije Obzornik za matematiko in . ziko, ki je glasilo Društva matematikov, .zikov in astronomov; 

– 
strokovna oziroma znanstvena raven članka: kot že rečeno, v humanistič­nih vedah znanstvene revije v slovenščini niso redke, čeprav se stanje med strokami precej razlikuje. Na področju etnologije izhajata v Sloveniji vsaj dve znanstveni reviji, Etnolog in Traditiones. Za analizo je bila izbrana revija Etnolog, ker so bili članki v njej glede izbranih parametrov bolj primerlji­vi z angleškimi članki v Journal of the Royal Anthropological Institute. Pravih znanstvenih naravoslovnih revij pa v slovenščini ni, kajti slovenskih znan­stveniki zaradi dobre primerljivosti oziroma univerzalnosti naravoslovnih ved svoje znanstvene ugotovitve večinoma predstavljajo v mednarodnih revijah neposredno v angleščini. Posledica tega je, da v slovenščini izhaja zelo malo strokovnih in znanstvenih naravoslovnih člankov, Obzornik za matematiko in . ziko je ena redkih strokovnih revij, v katerih imajo nekateri članki tudi prvi­ne znanstvenih člankov. (Za natančnjšo razmejitev med znanstvenimi in stro­kovnimi članki glej Tipologije dokumentov/del za vodenje bibliogra.j v okviru sistema Cobiss 2008.) Izbrani .zikalni članki so zato večinoma strokovni član­ki s primesmi znanstvenih člankov. Revija American Journal of Physics vsebuje 



podobne članke v angleščini, pri čemer se osredotoča zlasti na pedagoške in kulturne vidike . zike; 
– 
avtor: vsi avtorji izbranih člankov so rojeni govorci jezika, v katerem so napisali članek, in so znanstveniki, ki se ukvarjajo z izbranima strokama. Ker je v Sloveniji število znanstvenikov, ki se ukvarjajo s etnologijo in . ziko, omejeno, se nekateri avtorji slovenskih člankov ponavljajo. Nasprotno se v angleškem delu korpusa avtorji ne ponavljajo; verjetno zaradi večjega števila revij v angleščini ne objavljajo dvakrat v isti reviji v kratkih časovnih obdob­jih, iz katerih je gradivo pričujoče raziskave. Med slovenskimi etnološkimi članki se po dvakrat pojavita avtorja dveh člankov, to sta avtorica A (avto­rica člankov z oznakama Z-E-S-2 in Z-E-S-10) in avtor B (avtor člankov z oznakama Z-E-S-3 in Z-E-S-7). Med slovenskimi .zikalnimi članki je v dveh soavtor avtor C (to sta članka z oznakama Z-F-S-6 in Z-F-S-8). Pri .zikalnih besedilih se dva avtorja ponovita tudi v različnih podkorpusih: av­tor D je avtor enega od .zikalnih znanstvenih člankov (z oznako Z-F-S-1) in prvi avtor dveh univerzitetnih učbenikov (z oznakama U-F-S-3 in U-F-S-4); avtor E je avtor enega od .zikalnih znanstvenih člankov (z oznako Z-F­S-2), dveh poljudnoznanstvenih naravoslovnih člankov s . zikalno vsebino (z oznakama P-N-S-2 in P-N-S-6) in avtor enega od izbranih univerzitetnih učbenikov (z oznako U-F-S-1). Ob tem je treba opozoriti tudi na dejstvo, da sta znanstveni članek avtorja E (Z-F-S-2) in eden od njegovih naravoslovnih člankov (P-N-S-6) pravzaprav članka z isto tematiko – to je Bose-Einstei­nova kondenzacija (vodika) – kar pomeni, da je edina ključna razlika med njima žanr; 

– 
dolžina: dolžina znanstvenih člankov je od 1500 do 8500 besed. V tabelah 8a–d je z okvirnim številom povedi in besed prikazan pregled dolžine posa­meznih znanstvenih člankov in skupna dolžina posameznih delov korpusa. Kot je razvidno, posamezni sklopi v obeh podkorpusih niso povsem uravno­teženi, kar je posledica razlik v konvencijah med vedama: etnološki članki so tipično daljši od .zikalnih, ki veliko informacij posredujejo zunaj osnovnega besedila – skozi formule, diagrame, slike itd. – in so zato bolj zgoščeni. Raz­lika pri obeh vedah se pokaže tudi med jezikoma: angleški znanstveni članki so večinoma daljši od slovenskih, kar je verjetno posledica formatov izbranih revij; v izbranih angleških revijah so članki v povprečju daljši kot v izbranih slovenskih revijah. 



Tabela 8a: Dolžina angleških znanstvenih člankov iz etnologije 

Oznaka članka  Okvirno število povedi  Okvirno število besed  
Z-E-A-1  250  6000  
Z-E-A-2  300  7000  
Z-E-A-3  250  6500  
Z-E-A-4  350  7500  
Z-E-A-5  250  6000  
Z-E-A-6  250  8000  
Z-E-A-7  300  6000  
Z-E-A-8  250  7000  
Z-E-A-9  400  8500  
Z-E-A-10  200  7000  
Skupaj  2800  69.500  

Tabela 8b: Dolžina slovenskih znanstvenih člankov iz etnologije 

Okvirno 
Okvirno 
Oznaka članka 
število povedi 
število besed 
Z-E-S-1Z-E-S-2Z-E-S-3Z-E-S-4Z-E-S-5Z-E-S-6Z-E-S-7Z-E-S-8Z-E-S-9Z-E-S-10
Skupaj 
100 400 200 100 150 200 200 350 250 150
2100 
3500 7500 5500 2000 4500 3500 3500 8500 5000 3000 
46.500 


Tabela 8c: Dolžina angleških znanstvenih člankov iz . zike 

Oznaka članka  Okvirno število povedi  Okvirno število besed  
Z-F-A-1  150  4000  
Z-F-A-2  250  6000  
Z-F-A-3  150  4000  
Z-F-A-4  200  5000  
Z-F-A-5  100  2500  
Z-F-A-6  250  6000  
Z-F-A-7  100  2500  
Z-F-A-8  250  5500  
Z-F-A-9  100  2500  
Z-F-A-10  100  3000  
Skupaj  1650  41.000  

Tabela 8d: Dolžina slovenskih znanstvenih člankov iz . zike 

Oznaka članka  Okvirno število povedi  Okvirno število besed  
Z-F-S-1  250  4500  
Z-F-S-2  200  3000  
Z-F-S-3  150  2500  
Z-F-S-4  100  4500  
Z-F-S-5  150  3500  
Z-F-S-6  100  2000  
Z-F-S-7  250  4500  
Z-F-S-8  150  4000  
Z-F-S-9  100  1500  
Z-F-S-10  100  2500  
Skupaj  1550  32.000  


II. Poljudnoznanstveni članki 
Poljudnoznanstveni članki, iz katerih je zgrajen tretji podkorpus, so bili izbrani na podlagi naslednjih kriterijev: 
–
 stroka: vsi izbrani poljudnoznanstveni članki so naravoslovni, pri čemer se ni  mogoče omejiti samo na . zikalne članke, kajti število takšnih člankov je v slo­venščini zelo omejeno, še bolj pa je omejeno število avtorjev. Zato so izbrani članki iz naslednjih naravoslovnih strok: v angleščini – astronomija, geologija, .zika, optika, telekomunikacije, geo. zi­ka, biomehanika; v slovenščini – . ziologija, .zika, astronomija, geologija, seizmologija, . zika, meteorologija. Skupni imenovalec vseh izbranih člankov je, da se vsaj v nekaterih vidikih ukvarjajo tudi s . zikalnimi problemi; 

– 
letnica objave: vsi analizirani članki so bili objavljeni med letoma 1997 in 2001; 

– 
revija, v kateri je članek objavljen: kot pri znanstvenih člankih je tudi tu iz­bor revij omejen na po eno revijo za vsak jezik, z namenom izločitve dejavnika konteksta. Vsi analizirani poljudnoznanstveni članki v angleškem jeziku so iz revije Scienti. c American, vsi analizirani poljudnoznanstveni članki v sloven­skem jeziku pa so iz revije Proteus; 

– 
avtor: tudi v poljudnoznanstvenih člankih so vsi avtorji izbranih člankov rojeni govorci jezika, v katerem so napisali članek, hkrati pa so znanstveniki oziroma strokovnjaki za svoja področja. Prav tako kot pri znanstvenih člankih tudi pri poljudnoznanstvenih člankih v slovenščini ni mogoče zagotoviti, da bi bili vsi avtorji izbranih člankov različni, saj je v Sloveniji število avtorjev poljudno­znanstvenih člankov, ki se navezujejo na .ziko, majhno. Med slovenskimi nara­voslovnimi članki se ponovita dva avtorja – avtor E (avtor člankov z oznakama P-N-S-2 in P-N-S-6) in avtor F (avtor članka z oznako P-N-S-5 in soavtor članka P-N-S-9). Nasprotno se v angleškem delu korpusa avtorji ne ponavljajo; verjetno zaradi večjega števila revij v angleščini ne objavljajo dvakrat v isti reviji v kratkih časovnih obdobjih, iz katerih je gradivo pričujoče raziskave; 

– 
dolžina: posamezni poljudnoznanstveni članki obsegajo od 1500 do 5000 be­sed. V celotnem številu besed sta podkorpusa v obeh jezikih precej uravnote­žena. V tabelah 9a–b je z okvirnim številom povedi in besed prikazan pregled dolžine posameznih poljudnoznanstvenih člankov in skupna dolžina posame­znih delov korpusa. 



Tabela 9a: Dolžina angleških poljudnoznanstvenih člankov 

Oznaka članka  Okvirno število povedi  Okvirno število besed  
P-N-A-1  200  3500  
P-N-A-2  150  4000  
P-N-A-3  100  2000  
P-N-A-4  150  3500  
P-N-A-5  150  4000  
P-N-A-6  150  3500  
P-N-A-7  100  2500  
P-N-A-8  150  4000  
P-N-A-9  150  3500  
P-N-A-10  150  3500  
Skupaj  1450  34.000  

Tabela 9b: Dolžina slovenskih poljudnoznanstvenih člankov 

Oznaka članka  Okvirno število povedi  Okvirno število besed  
P-N-S-1  250  4000  
P-N-S-2  250  4000  
P-N-S-3  100  1500  
P-N-S-4  300  5000  
P-N-S-5  150  3500  
P-N-S-6  100  2000  
P-N-S-7  100  2000  
P-N-S-8  250  5000  
P-N-S-9  200  4000  
P-N-S-10  150  3500  
Skupaj  1850  34.500  


III. Poglavja iz učbenikov 
Poglavja iz učbenikov, ki tvorijo četrti podkorpus, so izbrana na podlagi nasle­dnjih kriterijev: 
– 
stroka: vsa izbrana poglavja so iz univerzitetnih učbenikov .zike. Tudi v drugih dveh izbranih žanrih je število slovenskih besedil zelo omejeno, število univer­zitetnih učbenikov v slovenščini pa je premajhno, da bi bilo mogoče zagotoviti deset reprezentativnih primerov, zato je število omejeno na pet. Zaradi majh­nega števila slovenskih .zikalnih učbenikov se pri izbiri gradiva prav tako ni mogoče omejiti na določena področja .zike. Med izbranimi učbeniki je tako šest splošnih, od tega štirje angleški in dva slovenska (to so učbeniki z oznaka­mi U-F-A-1, U-F-A-2, U-F-A-3, U-F-A-5, U-F-S-1 in U-F-S-2). Drugi štirje učbeniki so specializirani, od tega en angleški in trije slovenski (to so učbeniki z oznakami U-F-A-4, U-F-S-3, U-F-S-4 in U-F-S-5); 

– 
letnica objave: v nasprotju z znanstvenimi članki, za katere je nujno, da izha­jajo sproti, z novimi ugotovitvami, so učbeniki precej konservativnejši (prim. 3.2.1), izid učbenika pa je običajno rezultat večletnega dela. Zato je v sloven-ščini nemogoče dobiti pet . zikalnih učbenikov, ki bi bili časovno primerljivi z znanstvenimi članki in bi bili izdani med letoma 1993 in 2001, temveč je za izbor gradiva potrebno daljše časovno obdobje – izbrani učbeniki so izšli med letoma 1964 in 1992. Ob tem se je treba zavedati, da letnica objave lahko vpliva na rabo metabesedilnih elementov (prim. Pisanski 2002), vendar se takšnemu izboru gradiva ni mogoče izogniti. Vsi izbrani slovenski učbe­niki so nastali po predavanjih, torej iz skript, čeprav gre v štirih primerih za prve izdaje v obliki učbenika, le učbenik z oznako U-F-S-2 je predelana in izpopolnjena različica prejšnjega učbenika. Tudi angleški učbeniki so večino­ma nastali iz zapiskov za predavanja, vendar je med njimi manj prvih izdaj. Če je učbenik uspešen, običajno ostane v obtoku zelo dolgo; namesto novih učbenikov so pogostejše nove, izpopolnjene izdaje. Prve izdaje vseh izbranih učbenikov so bile objavljene po letu 1940, vendar je treba poudariti, da so bile kasnejše izdaje precej spremenjene – nova odkritja v .ziki so učbenike temeljito preoblikovala, dodali so jim nova poglavja z novimi vsebinami; 

– 
strokovna oziroma znanstvena raven učbenika: vsi izbrani učbeniki se upo­rabljajo kot učno gradivo na dodiplomski stopnji, večinoma v prvih dveh letih študija. Učbeniki so namenjeni različnim študijskim programom, nekateri so napisani za študente .zike, drugi za študente drugih naravoslovno-tehničnih in medicinskih ved, ki imajo v svojem predmetniku tudi . ziko; 

– 
mesto v učbeniku, kjer se poglavje nahaja: ker je mogoče pričakovati, da se raba metabesedilnih elementov v posameznih poglavjih v učbenikih med 



seboj razlikuje (v uvodnem ali zaključnem poglavju je lahko precej drugačna kot v jedrnih poglavjih), so izbrana poglavja, ki se v učbenikih nahajajo takoj za uvodnim delom. Edini izjemi sta učbenika z oznakama U-F-A-5 in U-F-S-5, v katerih sta bili začetni poglavji (za uvodnim) premalo obsežni, zato sta izbrani poglavji za njima; 
– 
avtor: Tako kot avtorji člankov so tudi vsi avtorji izbranih učbenikov rojeni govorci jezika, v katerem so napisali članek, obenem pa so znanstveniki s po­dročja .zike. Tudi pri slovenskih učbenikih zaradi izjemno majhnega števila učbenikov ni mogoče zagotoviti, da bi bili vsi avtorji različni, zato se prvi avtor učbenikov z oznakama U-F-S-3 in U-F-S-4, avtor D, ponovi; 

– 
dolžina: dolžina izbranih poglavij močno variira, kot je pri takšnem gradivu mogoče pričakovati, najdaljše poglavje obsega približno 10.500 besed, najkrajše pa sedemkrat manj, torej okrog 1500. V tabelah 10a–b je z okvirnim številom povedi in besed predstavljena dolžina posameznih izbranih poglavij in skupna dolžina posameznih podkorpusov. Iz podatkov je razvidno, da je angleški del podkorpusa nekoliko obsežnejši od slovenskega. 


Tabela 10a: Dolžina poglavij iz angleških univerzitetnih učbenikov . zike 
Oznaka poglavja  Okvirno število povedi  Okvirno število besed  
U-F-A-1  300  6500  
U-F-A-2  300  5000  
U-F-A-3  250  5500  
U-F-A-4  300  7000  
U-F-A-5  350  6500  
Skupaj  1500  30.500  

Tabela 10b: Dolžina poglavij iz slovenskih univerzitetnih učbenikov . zike 

Oznaka poglavja  Okvirno število povedi  Okvirno število besed  
U-F-S-1  350  4500  
U-F-S-2  700  10500  
U-F-S-3  250  3500  
U-F-S-4  600  4500  
U-F-S-5  100  1500  
Skupaj  2000  24.500  


Na sliki 3 je še enkrat vzporedno predstavljena približna dolžina vseh podkor­pusov.4 

Slika 3: Približna skupna dolžina posameznih korpusov v 1000 besedah 
Iz grafa je razvidno, da je angleški del korpusa v celoti nekoliko obsežnejši od slovenskega; isto velja tudi za posamezne podkorpuse, z izjemo poljudnih nara­voslovnih člankov. Sicer je med podkorpusi najobsežnejši podkorpus etnoloških člankov, medtem ko sta podkorpusa .zikalnih člankov in poljudnoznanstvenih člankov podobne dolžine. Najmanj obsežen je podkorpus učbenikov, kar ni pre­senetljivo, saj drugi podkorpusi obsegajo po dvakrat deset besedil, podkorpus učbenikov pa le dvakrat pet besedil. 

4.2 METODA 
Metoda dela, uporabljena v pričujoči raziskavi, je ročna besediloslovna analiza. Ta temelji na identi.kaciji in razčlenitvi izbranih metabesedilnih elementov, ki so 
4 
Uporabljene oznake so razložene v prilogi 1. 

funkcijskih enote in jih ni mogoče formalno opredeliti oziroma ustvariti končne množice možnih oblik, v katerih se pojavljajo, zato jih z računalniško analizo ne bi bilo mogoče zajeti v celoti. Omejen nabor formalnih realizacij je razviden tudi iz Hylandove analize, za katero v svoji prilogi 3 (Hyland 2000: 190–3) navaja se­znam metabesedilnih elementov, ki jih je računalniško poiskal v gradivu. Bunton (1999: S42) posebej opozarja, da se računalniška analiza osredotoča predvsem na analizo leksikalnih in gramatikalnih lastnosti, ki so primerne za računalniško iskanje, zato obstaja nevarnost, da bi opustili raziskavo višjih besedilnih funk­cij. Ker je za ugotavljanje izhodiščne hipoteze pomemben tako kvalitativen kot kvantitativen vidik, rezultati računalniške analize pa bi bili uporabni predvsem s kvantitativnega stališča, in še v tem primeru ne bi zajeli celotne problematike, je ročna analiza boljša rešitev. 
Seveda ob tem ne gre spregledlati dejstva, da uporaba ročne analize pomeni zelo omejen korpus in omejeno število analiziranih jezikovnih prvin (prim. Reid 1993: 191), posledica tega pa je vprašanje verodostojnosti rezultatov. Zato je tre­ba upoštevati, da iz rezultatov ne moremo sklepati na njihovo splošno veljavnost v izbranih jezikih, strokah ali žanrih. 
Vprašanje verodostojnosti ročne analize enega analitika z drugega zornega kota na­čenja tudi Mauranen (1993b: 49). Posebej opozarja na problem subjektivne presoje oziroma individualne interpretacije. Vseeno meni, da analiza dveh ali treh analitikov ne prispeva bistveno k rešitvi problema individualne interpretacije in se pri tem skli­cuje na nekatere študije, ki se ukvarjajo s to problematiko. Pomembna zagotovitev čim boljše objektivnosti rezultatov in čim manjšega vpliva individualne interpreta­cije je izdelava natančnih kriterijev za analizo. Kriteriji prepoznavanja kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine so podrobno predstavljeni v poglavjih 2.1 in 2.2, v okviru opredelitve teh dveh vrst metabesedilnih elementov. Za razumevanje znan­stvenih besedil je bilo včasih nujno vključiti tudi etnografski pristop in razlago stro­kovnih vidikov besedila poiskati s strokovnjakoma s področij etnologije in . zike. 
Besedila, analizirana za pričujočo študijo, so vzporedna; to pomeni, da niso prevo­di, se pa, kolikor je mogoče, ujemajo v žanru, stroki in komunikacijskem namenu. Göpferich (2000: 233) v opisu metodologije dela v deskriptivnih besediloslovnih raziskavah med vidiki, ki jih je treba pri raziskavah upoštevati, posebej navaja, da mora biti gradivo, uporabljeno v medjezikovnih in medkulturnih analizah, namenjenih ugotavljanju razlik v žanrskih konvencijah, sestavljeno iz vzporednih besedil. Tudi sicer je metodologija, uporabljena v pričujoči raziskavi, v skladu z metodološkimi vidiki, ki jih izpostavlja Göpferich (2000: 230–234). 
Analiza temelji na predpostavki, da se lahko različne kategorije (v tem primeru različni jeziki, stroke ali žanri) razlikujejo v pogostosti rabe retoričnih strategij. 

Valero-Garcés (1996: 281) trdi, da je smiselno predvidevati, da bodo avtorji iz različnih kulturnih (jezikovnih) okolij uporabljali identične strategije, razlikovala pa se bo relativna pogostost rabe teh strategij. Analiza poteka v treh fazah. Prva faza obsega razčlenitev vseh enot gradiva v celotnem korpusu v celoti; v razčlenitvi so identi.cirani potencialni metabesedilni elementi. Druga faza obsega podrobno razčlenitev in evalvacijo identi. ciranih elementov, na podlagi tega pa so elementi razvrščeni v podkategorije oziroma izločeni iz analize. Tretja faza vključuje sintezo in primerjavo dobljenih podatkov. 




V tem razdelku so ločeno navedeni rezultati za kažipote in označevalce odnosa do vsebine, nazadnje pa je predstavljena še korelacija med obema vrstama podatkov. Razčlenitev in komentar rezultatov sledita v poglavjih 6 in 7. 
5.1 ŠTEVILO POJAVITEV KAŽIPOTOV PO PODKORPUSIH 
V tabelah 11–18 je prikazano število kažipotov, ki se pojavljajo v posameznih besedilih, in sicer v kategorijah napovedi, sklici in kažipoti (napovedi in sklici skupaj). Ob tem je pri člankih v oklepaju navedeno, koliko kažipotov se na­naša na celotno besedilo. V takšni funkciji se lahko pojavljajo tako napovedi kot sklici. Napovedi se pojavljajo v uvodnem delu besedila in so izražene teze ali pa je z njimi napovedana vsebina celotnega besedila, lahko po posameznih razdelkih ali le po posameznih temah. Sklici se pojavljajo v zaključnem delu be­sedila in izražajo povzetek glavnih ugotovitev ali glavnih tem, ki jih je besedilo obravnavalo. 
Pri poglavjih iz učbenikov (tabeli 17 in 18) ta funkcija ni posebej označena, ker ni analizirano celotno besedilo. Kot napovedi in sklici pa se v teh poglavjih štejejo tudi metabesedilni elementi, ki se nanašajo na druga poglavja znotraj istega učbe­nika, saj je celotno besedilo v resnici učbenik in ne učbeniško poglavje. 
Ob številih napovedi, sklicev in kažipotov za posamezna besedila je navedeno tudi skupno število za celoten sklop besedil, povprečno število na besedilo v iz­branem sklopu, .x, in standardni odklon, .(X), ki meri razpršenost rezultatov ozi­roma v danem primeru enotnost ali odstopanje v povprečnem številu kažipotov v posameznih sklopih. 

Tabela 11: Število kažipotov, povprečno število kažipotov, x ., in standardni odklon, .
(X), v angleških znanstvenih etnoloških člankih 
Oznaka članka  Napovedi  Sklici  Kažipoti  
Z-E-A-1  4 (3)  4 (0)  8 (3)  
Z-E-A-2  15 (3)  10 (3)  25 (6)  
Z-E-A-3  6 (5)  5 (4)  11 (9)  
Z-E-A-4  5 (2)  1 (0)  6 (2)  
Z-E-A-5  7 (3)  0 (0)  7 (3)  
Z-E-A-6  8 (6)  5 (1)  13 (7)  
Z-E-A-7  4 (2)  4 (2)  8 (4)  
Z-E-A-8  11 (2)  5 (2)  16 (4)  
Z-E-A-9  9 (1)  3 (1)  12 (2)  
Z-E-A-10  5 (3)  14 (5)  19 (8)  

Skupaj  74 (30)  51 (18)  125 (48)  
Povprečno št. pojavitev na članek: x –  7,4 (3)  5,1 (1,8)  12,5 (4,8)  
Standardni odklon: .(X)  3,50238  4,121758  6,023104  

Tabela 12: Število kažipotov, povprečno število kažipotov, x ., in standardni odklon, .
(X), v slovenskih znanstvenih etnoloških člankih 
Oznaka članka  Napovedi  Sklici  Kažipoti  
Z-E-S-1  10 (4)  3 (1)  13 (5)  
Z-E-S-2  7 (0)  3 (0)  10 (0)  
Z-E-S-3  4 (3)  0 (0)  4 (3)  
Z-E-S-4  0 (0)  0 (0)  0 (0)  
Z-E-S-5  2 (1)  1 (0)  3 (1)  
Z-E-S-6  6 (1)  1 (0)  7 (1)  
Z-E-S-7  1 (1)  0 (0)  1 (1)  
Z-E-S-8  4 (0)  1 (0)  5 (0)  
Z-E-S-9  1 (1)  1 (0)  2 (1)  
Z-E-S-10  8 (0)  2 (0)  10 (0)  
Skupaj Povprečno št. pojavitev na članek: x Standardni odklon: .(X)  43 (11) – 4,3 (1,1) 3,368151  12 (1) 1,2 (0,1) 1,135292  55 (12) 5,5 (1,2) 4,352522  


Tabela 13: Število kažipotov, povprečno število kažipotov, x ., in standardni odklon, .
(X), v angleških znanstvenih .zikalnih člankih 
Oznaka članka  Napovedi  Sklici  Kažipoti  
Z-F-A-1  7 (5)  0 (0)  7 (5)  
Z-F-A-2  2 (0)  2 (0)  4 (0)  
Z-F-A-3  9 (5)  6 (1)  15 (6)  
Z-F-A-4  19 (14)  6 (1)  25 (15)  
Z-F-A-5  3 (1)  3 (1)  6 (2)  
Z-F-A-6  11 (7)  3 (3)  14 (10)  
Z-F-A-7  8 (5)  12 (2)  20 (7)  
Z-F-A-8  7 (0)  22 (1)  29 (1)  
Z-F-A-9  4 (1)  6 (0)  10 (1)  
Z-F-A-10  8 (4)  5 (3)  13 (7)  

Skupaj  78 (42)  65 (12)  143 (54)  
Povprečno št. pojavitev na članek: x –  7,8 (4,2)  6,5 (1,2)  14,3 (5,4)  
Standardni odklon: .(X)  4,825856  6,328946  8,246885  

Tabela 14: Število kažipotov, povprečno število kažipotov, x ., in standardni odklon, .
(X), v slovenskih znanstvenih .zikalnih člankih 
Oznaka članka  Napovedi  Sklici  Kažipoti  
Z-F-S-1  6 (1)  5 (1)  11 (2)  
Z-F-S-2  2 (0)  2 (0)  4 (0)  
Z-F-S-3  5 (4)  2 (0)  7 (4)  
Z-F-S-4  9 (4)  11 (3)  20 (7)  
Z-F-S-5  10 (5)  6 (3)  16 (8)  
Z-F-S-6  3 (1)  2 (0)  5 (1)  
Z-F-S-7  1 (0)  1 (0)  2 (0)  
Z-F-S-8  11 (3)  2 (1)  13 (4)  
Z-F-S-9  2 (0)  0 (0)  2 (0)  
Z-F-S-10  1 (0)  2 (0)  3 (0)  
Skupaj Povprečno št. pojavitev na članek: x Standardni odklon: .(X)  50 (18) – 5 (1,8) 3,829708  33 (8) 3,3 (0,8) 3,233505  83 (26) 8,3 (2,6) 6,360468  


Tabela 15: Število kažipotov, povprečno število kažipotov, x ., in standardni odklon, .
(X), v angleških poljudnoznanstvenih člankih 
Oznaka članka  Napovedi  Sklici  Kažipoti  
P-N-A-1  2 (0)  1 (0)  3 (0)  
P-N-A-2  0 (0)  1 (1)  1 (1)  
P-N-A-3  0 (0)  0 (0)  0 (0)  
P-N-A-4  1 (0)  1 (0)  2 (0)  
P-N-A-5  0 (0)  0 (0)  0 (0)  
P-N-A-6  0 (0)  0 (0)  0 (0)  
P-N-A-7  0 (0)  0 (0)  0 (0)  
P-N-A-8  1 (0)  0 (0)  1 (0)  
P-N-A-9  0 (0)  0 (0)  0 (0)  
P-N-A-10  0 (0)  1 (0)  1 (0)  

Skupaj  4 (0)  4 (1)  8 (1)  
Povprečno št. pojavitev na članek: x –  0,4 (0)  0,4 (0,1)  0,8 (0,1)  
Standardni odklon: .(X)  0,699206  0,516398  1,032796  

Tabela 16: Število kažipotov, povprečno število kažipotov, x ., in standardni odklon, .
(X), v slovenskih poljudnoznanstvenih člankih 

Oznaka članka  Napovedi  Sklici  Kažipoti  
P-N-S-1  3 (2)  6 (0)  9 (2)  
P-N-S-2  3 (2)  3 (0)  6 (2)  
P-N-S-3  2 (2)  0 (0)  2 (2)  
P-N-S-4  1 (1)  1 (0)  2 (1)  
P-N-S-5  1 (0)  0 (0)  1 (0)  
P-N-S-6  0 (0)  1 (0)  1 (0)  
P-N-S-7  0 (0)  0 (0)  0 (0)  
P-N-S-8  1 (0)  2 (0)  3 (0)  
P-N-S-9  3 (0)  3 (0)  6 (0)  
P-N-S-10  2 (0)  3 (1)  5 (1)  
Skupaj Povprečno št. pojavitev na članek: x Standardni odklon: .(X)  16 (7) – 1,6 (0,7) 1,173788  19 (1) 1,9 (0,1) 1,911951  35 (8) 3,5 (0,8) 2,877113  


Tabela 17: Število kažipotov, povprečno število kažipotov, x ., in standardni odklon, .
(X), v poglavjih angleških univerzitetnih učbenikov .zike 
Oznaka poglavja  Napovedi  Sklici  Kažipoti  
U-F-A-1  11  9  20  
U-F-A-2  8  2  10  
U-F-A-3  10  2  12  
U-F-A-4  14  9  23  
U-F-A-5  13  3  16  

Skupaj  56  25  81  
Povprečno št. pojavitev na poglavje: x –  11,2  5  16,2  
Standardni odklon: .(X)  2,387467  3,674235  5,403702  

Tabela 18: Število kažipotov, povprečno število kažipotov, x ., in standardni odklon, .
(X), v poglavjih slovenskih univerzitetnih učbenikov .zike 
Oznaka poglavja  Napovedi  Sklici  Kažipoti  
U-F-S-1  4  6  10  
U-F-S-2  8  6  14  
U-F-S-3  5  2  7  
U-F-S-4  5  5  10  
U-F-S-5  7  2  9  

Skupaj  29  21  50  
Povprečno št. pojavitev na poglavje: x –  5,8  4,2  10  
Standardni odklon: .(X)  1,643168  2,04939  2,54951  


5.2 ŠTEVILO POJAVITEV OZNAČEVALCEV PO PODKORPUSIH 
V tabelah 19–26 je prikazano število označevalcev odnosa do vsebine, ki se pojav­ljajo v posameznih besedilih. Za vsak sklop besedil je navedeno tudi skupno šte­vilo označevalcev, povprečno število označevalcev na besedilo v izbranem sklopu, .x, in standardni odklon, .(X), ki meri razpršenost rezultatov oziroma v danem primeru enotnost ali odstopanje v povprečnem številu označevalcev v posame­znih sklopih. 

Tabela 19: Število označevalcev odnosa do vsebine, povprečno število ozna­čevalcev odnosa do vsebine, x ., in standardni odklon, .
(X), v angleških znan­stvenih etnoloških člankih 
Oznaka članka  Označevalci5  
Z-E-A-1  10  
Z-E-A-2  37  
Z-E-A-3  13  
Z-E-A-4  17  
Z-E-A-5  13  
Z-E-A-6  18  
Z-E-A-7  14  
Z-E-A-8  15  
Z-E-A-9  30  
Z-E-A-10  25  

Skupaj  192  
Povprečno št. pojavitev na članek: x –  19,2  
Standardni odklon: .(X)  8,689713  

Tabela 20: Število označevalcev odnosa do vsebine, povprečno število označe­valcev odnosa do vsebine, x ., in standardni odklon, .
(X), v slovenskih znan­stvenih etnoloških člankih 
Oznaka članka  Označevalci  
Z-E-S-1  14  
Z-E-S-2  8  
Z-E-S-3  13  
Z-E-S-4  8  
Z-E-S-5  2  
Z-E-S-6  21  
Z-E-S-7  1  
Z-E-S-8  7  
Z-E-S-9  9  
Z-E-S-10  5  

Skupaj  88  
Povprečno št. pojavitev na članek: x –  8,8  
Standardni odklon: .(X)  5,95912  

5 
V nadaljnjem besedilu se oznaka označevalci nanaša izključno na označevalce odnosa do vsebine. 

Tabela 21: Število označevalcev odnosa do vsebine, povprečno število ozna­čevalcev odnosa do vsebine, x ., in standardni odklon, .
(X), v angleških znan­stvenih .zikalnih člankih 
Oznaka članka  Označevalci  
Z-F-A-1  28  
Z-F-A-2  9  
Z-F-A-3  11  
Z-F-A-4  15  
Z-F-A-5  10  
Z-F-A-6  23  
Z-F-A-7  16  
Z-F-A-8  39  
Z-F-A-9  18  
Z-F-A-10  14  

Skupaj  183  
Povprečno št. pojavitev na članek: x –  18,3  
Standardni odklon: .(X)  9,357706  

Tabela 22: Število označevalcev odnosa do vsebine, povprečno število označe­valcev odnosa do vsebine, x ., in standardni odklon, .
(X), v slovenskih znan­stvenih .zikalnih člankih 
Oznaka članka  Označevalci  
Z-F-S-1  50  
Z-F-S-2  6  
Z-F-S-3  15  
Z-F-S-4  20  
Z-F-S-5  17  
Z-F-S-6  11  
Z-F-S-7  24  
Z-F-S-8  13  
Z-F-S-9  5  
Z-F-S-10  7  
Skupaj Povprečno št. pojavitev na članek: x – Standardni odklon: .(X)  168 16,8 13,19764  


Tabela 23: Število označevalcev odnosa do vsebine, povprečno število označe­valcev odnosa do vsebine, x ., in standardni odklon, .
(X), v angleških polju­dnoznanstvenih člankih 
Oznaka članka  Označevalci  
P-N-A-1  27  
P-N-A-2  15  
P-N-A-3  10  
P-N-A-4  14  
P-N-A-5  10  
P-N-A-6  16  
P-N-A-7  13  
P-N-A-8  16  
P-N-A-9  17  
P-N-A-10  36  

Skupaj  174  
Povprečno št. pojavitev na članek: x –  17,4  
Standardni odklon: .(X)  8,085653  

Tabela 24: Število označevalcev odnosa do vsebine, povprečno število označe­valcev odnosa do vsebine, x ., in standardni odklon, .
(X), v slovenskih polju­dnoznanstvenih člankih 
Oznaka članka  Označevalci  
P-N-S-1  29  
P-N-S-2  19  
P-N-S-3  22  
P-N-S-4  15  
P-N-S-5  22  
P-N-S-6  3  
P-N-S-7  3  
P-N-S-8  28  
P-N-S-9  14  
P-N-S-10  9  
Skupaj Povprečno št. pojavitev na članek: x – Standardni odklon: .(X)  164 16,4 9,335714  


Tabela 25: Število označevalcev odnosa do vsebine, povprečno število označe­valcev odnosa do vsebine,.x, in standardni odklon, .
(X), v poglavjih angle­ških univerzitetnih učbenikov .zike 
Oznaka poglavja  Označevalci  
U-F-A-1  56  
U-F-A-2  32  
U-F-A-3  21  
U-F-A-4  39  
U-F-A-5  16  
Skupaj Povprečno št. pojavitev na poglavje: x – Standardni odklon: .(X)  164 32,8 15,8019  
Tabela 26: Število označevalcev odnosa do vsebine, povprečno število označe­valcev odnosa do vsebine, x ., in standardni odklon, .
(X), v poglavjih sloven­skih univerzitetnih učbenikov .zike 


Oznaka poglavja  Označevalci  
U-F-S-1  15  
U-F-S-2  18  
U-F-S-3  28  
U-F-S-4  69  
U-F-S-5  11  
Skupaj Povprečno št. pojavitev na poglavje: x – Standardni odklon: .(X)  141 28,2 23,65798  


5.3 	KORELACIJA MED IZBRANIMA VRSTAMA METABESEDILNIH ELEMENTOV 
Ob ločenih rezultatih za vsako od obeh izbranih vrst metabesedilnih elementov je pomemben tudi podatek o medsebojni soodvisnosti oziroma korelaciji med izbranima vrstama metabesedilnih elementov. Korelacijo med serijami podatkov odraža korelacijski koe.cient r(X,Y). V tabeli 27 so prikazani korelacijski koe.ci­enti r(K, O) med kažipoti (K) in označevalci odnosa do vsebine (O) v posameznih sklopih besedil. Korelacijski koe.cienti merijo, do kakšne mere velja, da je ob velikem številu kažipotov pričakovati tudi večje število označevalcev odnosa do vsebine in nasprotno. 

Tabela 27: Vrednosti korelacijskih koe.cientov v posameznih sklopih bese­dil 
Vrednost 
Z-E-A6: r(K, O) 

0,768494 
Z-E-S: r(K, O) 
0,372695 
Z-F-A: r(K, O) 
0,504069 
Z-F-S: r(K, O) 
0,343619 
P-N-A: r(K, O) 
0,489639 
P-N-S: r(K, O) 
0,467446 
U-F-A: r(K, O) 
0,551009 
U-F-S: r(K, O) 
-0,09533 

Iz podatkov je razvidno, da je korelacijski koe. cient med kažipoti in označevalci odnosa do vsebine pozitiven v vseh sklopih besedil razen v slovenskih . zikalnih učbenikih; povsod, razen v slovenskih učbenikih, torej velja, da je v besedilih, v katerih je več kažipotov, načeloma tudi več označevalcev odnosa do vsebine oziroma nasprotno, v slovenskih .zikalnih učbenikih pa je korelacija rahlo nega­tivna, kar pomeni, da v njih avtorji, ki uporabljajo več kažipotov, načeloma upo­rabljajo manj označevalcev oziroma nasprotno. Najbolj izrazita je korelacija med izbranima vrstama metabesedilnih elementov v angleških etnoloških znanstvenih člankih, srednje izrazita je korelacija v angleških učbenikih in angleških . zikalnih znanstvenih člankih, medtem ko je korelacija v drugih sklopih besedil manj izra­zita. Daleč najnižja je korelacija v slovenskih učbenikih, za katero pravzaprav ve­lja, da ne kaže izrazite povezave med obema vrstama metabesedilnih elementov. 
6 
Oznake so razložene v prilogi 1. 




Rezultati so precej obsežni, zato jih je smiselno obravnavati ločeno za vsak po­samezen dejavnik, ki je v analizi zajet, torej za tri primarne dejavnike, stroko, žanr in jezik, za dva sekundarna dejavnika, dolžino in čas, in za en subjektivni dejavnik, osebni slog. 
6.1 STROKA 
Kot prvi dejavnik je analizirana stroka, v analizi pa je zajetih 40 besedil, od tega je 20 angleških, 20 pa slovenskih. V analizo so zajeti .zikalni in etnološki znan­stveni članki. 
V tabelah 28–29 so vzporedno predstavljeni rezultati razčlenitve znanstvenih člankov, to je prvega in drugega podkorpusa. Rezultati so navedeni ločeno po jezikih, pa tudi skupaj, za vse etnološke in vse .zikalne članke. Nato so v tabeli 30 navedeni tudi korelacijski koe.cienti za posamezne sklope besedil. Nazadnje so v tabelah 31–32 predstavljeni rezultati testa hi-kvadrat. 
V tabeli 28 je prikazano povprečno število kažipotov v prvem in drugem pod­korpusu. Rezultati so navedeni najprej ločeno za napovedi in sklice, nato pa tudi skupno za vse kažipote. Pri vsaki od kategorij so posebej navedeni tudi rezultati za napovedi oziroma sklice, ki se nanašajo na celotno besedilo (na­povedi članka in sklici članka, oziroma kažipoti članka), in napovedi in sklici, ki se nanašajo na manjše dele članka (delne napovedi, delni sklici in delni kažipoti). 

Z-E-A 
Napovedi članka 
3 
Delne napovedi 
4,4 
Vse napovedi 
7,4 
Sklici članka 
1,8 
Delni sklici 
3,3 
Vsi sklici 
5,1 
Kažipoti članka 
4,8 
Delni kažipoti 
7,7 
Kažipoti skupaj 
12,5 
Z-E-S 1,1 3,2 
4,3 
0,1 1,1 
1,2 
1,2 4,3 
5,5 
Vsi-Z-E 
2,05 
3,8 
5,85 
0,95 
2,2 
3,15 
3 
6 
9 

Z-F-A 4,2 3,6 
7,8 
1,2 5,3 
6,5 
5,4 8,9 
14,3 
Z-F-S 
Vsi-Z-F 
1,8 
3 
3,2 
3,4 
5 
6,4 
0,8 
1 
2,5 
3,9 
3,3 
4,9 
2,6 
4 
5,7 
7,3 
8,3 
11,3 

Iz tabele 28 je razvidno, da je povprečje števila kažipotov v etnološkem in . zi­kalnem članku podobno, okrog 10, pri čemer je kažipotov nekoliko več v . zi­kalnih člankih (11,3 na članek proti 9 v etnoloških člankih). Tudi ostala skupna povprečja za vse etnološke in .zikalne članke so precej podobna; napovedi je v obeh vedah povprečno okrog 6 na članek (za etnološke članke je povprečje 5,85 na članek, za .zikalne pa nekoliko višje, 6,4 na članek), sklicev pa je v povprečju v obeh podkorpusih manj kot napovedi, v etnoloških jih je spet nekaj manj (v povprečju 3,15 na članek) kot v .zikalnih (4,9 na članek). Napovedi celotne vsebine članka so pogostejše v .zikalnih člankih (v povprečju 3 proti 2,05 v etnoloških), medtem ko so delne napovedi nekoliko pogostejše v etnoloških člankih (v povprečju 3,8 proti 3,4 v .zikalnih). Povprečno število sklicev, ki se nanašajo na celoten članek, je v obeh podkorpusih podobno (1 v . zikalnih in 0,95 v etnoloških člankih), medtem ko je delnih sklicev v .zikalnih člankih v povprečju skoraj še enkrat več (3,9) kot v etnoloških člankih (2,2). Pri delitvi kažipotov na delne in na tiste, ki se nanašajo na celoten članek, se v . zikalnih člankih v povprečju 4 kažipoti nanašajo na celoten članek proti 3 v etnoloških člankih, delnih kažipotov pa je v .zikalnih člankih povprečno 7,3 in v etnolo­ških člankih 6. 
Primerjava med vedama, v kateri so združeni članki v obeh jezikih, torej kaže na med seboj precej podobna razmerja v vseh kategorijah. V . zikalnih člankih je v povprečju nekoliko več kažipotov, vendar so razlike v primerjavi z etno­loškimi članki majhne. Primerjava podkorpusov, v katerih so članki ločeni po jezikih, pa pokaže, da položaj ni tako enostaven, kajti razmerja se med vedama v posameznih jezikih nekoliko razlikujejo. V angleških člankih je povpreč­no število vseh kažipotov v obeh vedah precej večje kot v slovenskih člankih, razmerje med povprečnim številom kažipotov v angleških in slovenskih etno­loških člankih je 12,5 : 5,5, v angleških in slovenskih .zikalnih člankih pa je razmerje 14,3 : 8,3. V etnoloških člankih je torej kažipotov v angleških člankih več kot še enkrat več kot v slovenskih, v .zikalnih pa jih je nekaj manj kot še enkrat več. Tudi ostale primerjave pokažejo, da so razlike med jezikoma zno­traj ved precejšnje. 
Prav zaradi takšnih razmerij se zdi smiselno primerjati razmerja med obema strokama v vsakem jeziku posebej. Primerjava angleških člankov pokaže, da je v . zikalnih člankih povprečno število vseh kažipotov nekoliko večje (14,3) od povprečja vseh kažipotov v etnoloških člankih (12,5). Povprečno število napovedi je v obeh strokah zelo podobno (7,4 v etnoloških in 7,8 v . zikal­nih), nekoliko bolj se stroki razlikujeta v povprečnem številu sklicev (5,1 v etnoloških in 6,5 v .zikalnih). Napovedi, ki se nanašajo na celoten članek, so pogostejše v .zikalnih člankih (4,3 proti 3 v etnoloških), medtem ko so delne napovedi pogostejše v etnoloških člankih (4,4 proti 3,6 v . zikalnih). Sklici, ki povzemajo vsebino celotnega članka, pa so, ravno nasprotno kot napovedi, malo pogostejši v etnoloških člankih (1,8 proti 1,2 v .zikalnih), medtem ko so delni sklici občutno pogostejši v . zikalnih člankih (5,3 proti 3,3 v etnolo­ških). 

Primerjava slovenskih člankov pokaže, da je v .zikalnih člankih povprečno šte­vilo kažipotov še nekoliko večje (8,3) od povprečja vseh kažipotov v etnoloških člankih (5,5). Povprečno število napovedi je v obeh strokah razmeroma podobno (4,3 v etnoloških in 5 v .zikalnih), precej bolj se stroki razlikujeta v povprečnem številu sklicev (1,2 v etnoloških in 3,3 v .zikalnih). Napovedi, ki se nanašajo na celoten članek, so tudi tu pogostejše v .zikalnih člankih (1,8 proti 1,1 v etnolo­ških), medtem ko je povprečno število delnih napovedi v obeh strokah popolno­ma enako (3,2). Sklici, ki povzemajo vsebino celotnega članka, so v obeh strokah izredno redki. Podobno kot napovedi so pogostejši v .zikalnih člankih (0,8 proti 0,1 v etnoloških). Tudi delni sklici so pogostejši v .zikalnih člankih (2,5 proti 1,1 v etnoloških). 
V tabeli 29 je prikazano povprečno število označevalcev odnosa do vsebine v prvem in drugem podkorpusu. 
Tabela 29: Pregled povprečnega števila označevalcev odnosa do vsebine v pr­vem podkorpusu (etnološki znanstveni članki) in drugem podkorpusu (. zi­kalni znanstveni članki) 

Pri označevalcih odnosa do vsebine je ujemanje med strokama v obeh jezikih ne­koliko manjše kot pri kažipotih, povprečje v prvem podkorpusu je 14, v drugem pa 17,55. Podobno kot pri kažipotih je tudi pri označevalcih odnosa do vsebine razvidno, da jezika ne uporabljata izbranih metabesedilnih elementov enako po­gosto, v obeh strokah je v angleških besedilih označevalcev več kot v slovenskih, pri čemer zlasti izstopajo etnološki članki, kjer je v angleških člankih označe­valcev več kot še enkrat več kot v slovenskih. V .zikalnih člankih je razmerje med jezikoma bolj enakomerno. V angleških člankih je razlika med strokama minimalna, v etnoloških je povprečje 19,2 označevalca na članek, v . zikalnih pa 18,3. Nasprotno pa je v slovenskih člankih razlika med strokama izrazita, saj je v .zikalnih člankih v povprečju skoraj še enkrat več označevalcev (16,8) kot v etnoloških (8,8). 

Korelacijski koe. cienti 
V tabeli 30 so navedeni korelacijski koe.cienti med kažipoti in označevalci od­nosa do vsebine za prvi in drugi podkorpus; za vsak podkorpus najprej ločeno, po jezikih, nato pa še skupaj. 
Tabela 30: Vrednosti korelacijskih koe.cientov v posameznih sklopih besedil v prvem in drugem podkorpusu 

Primerjava korelacijskih koe.cientov za izbrani vrsti metabesedilnih elementov pokaže, da je korelacija v etnoloških člankih precej višja kot v .zikalnih, prav tako primerjava po jezikih pokaže, da je v obeh strokah v angleških člankih korelacija višja kot v slovenskih. 
Test hi-kvadrat 
S testom hi-kvadrat (.2) se ugotavlja ujemanje med vzorcem in teorijskim mode­lom, oziroma ali je razpršenost vzorcev statistično pomembna. Po de. niciji Stati­stičnega terminološkega slovarja (Košmelj in sod. 2001) temelji test hi-kvadrat »na hi-kvadrat porazdelitvi ustrezne statistike« (statistika je v tem primeru slučajna spremenljivka, določena s funkcijo vzorčnih vrednosti). 
Pri testu hi-kvadrat se najprej izračuna količina .2: 
2
n 
. 2 (fi - fti )
= . 
i=1 fti 
pri čemer so fi frekvence vzorca, fti frekvence, ki jih napoveduje teorijski model, n pa število razredov. Zatem se izračuna vrednost porazdelitve P(.2 ,k), pri čemer je k število prostostnih stopenj porazdelitve hi-kvadrat. V pričujočem primeru, ko se pri izračunu teorijskih frekvenc ne uporabi teorijskih podatkov, velja kar k = n – 1. V preglednici Excel si je mogoče pri testu hi-kvadrat pomagati z vgra­jeno funkcijo CHITEST, ki iz stolpcev podatkov vrne izračunano verjetnost P(.2 ,k). Navadno se privzame, da test hi-kvadrat podpira teorijski model, kadar velja P(.2 ,k) > 0,05, nasprotno pa so pri P(.2 ,k) < 0,05 razlike med vzorcem in teorijskim modelom prevelike, da bi bile lahko posledica zgolj statističnih odsto­panj. 

Z aplikacijo testa hi-kvadrat na rezultate za obe stroki se preverja hipoteza, da je število pojavitev v obeh strokah enako oziroma da so razhajanja med rezultati le statistična odstopanja. Če velja, da je P(.2 ,k) > 0,05, je mogoče sklepati, da hipoteza drži, če pa velja, da je P(.2 ,k) < 0,05, razlike med rezul­tati za obe vedi ne morejo biti le posledica statističnih odstopanj. V tabelah 31–32 so navedeni rezultati testa hi-kvadrat, tako da se primerjajo rezultati za obe stroki, ločeno za vsak jezik, v kategorijah napovedi, sklici, kažipoti in označevalci odnosa do vsebine. Statistično pomembne razlike so označene s krepkim tiskom. 



Rezultati testa hi-kvadrat kažejo, da razlika v številu izbranih metabesedilnih ele­mentov v angleških etnoloških in .zikalnih člankih ni statistično pomembna. V slovenskih etnoloških in .zikalnih člankih pa je statistično pomembna razlika v številu sklicev, kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine, razlika v številu napovedi pa ne. 

6.2 ŽANR 
Kot drugi dejavnik je analiziran žanr; vzporedno so predstavljeni rezultati analiz .zikalnih znanstvenih člankov, poljudnoznanstvenih naravoslovnih člankov in poglavij univerzitetnih .zikalnih učbenikov. V analizo je zajetih 50 besedil, od tega je 25 besedil angleških, 25 pa slovenskih. 
V ločenih tabelah 33–38 predstavljam rezultate drugega, tretjega in četrtega pod­korpusa. Rezultati so navedeni po jezikih, posebej za angleška besedila in posebej za slovenska, pa tudi skupaj, za vse tri sklope besedil v obeh jezikih (Vsi-Z-F, Vsi-P-N, Vsi-U-F). V tabeli 37 so navedeni korelacijski koe.cienti za izbrane pod­korpuse. Nazadnje so v tabelah 40–41 predstavljeni rezultati testa hi-kvadrat. 
V tabelah 33–35 je prikazano povprečno število kažipotov v drugem, tretjem in četrtem podkorpusu. Rezultati so povsod najprej navedeni za napovedi posebej in sklice posebej, nato pa tudi skupno za vse kažipote. Za drugi in tretji podkorpus (tabeli 33–34) so posebej navedeni tudi rezultati za napovedi oziroma sklice, ki se nanašajo na celotno besedilo (napovedi članka in sklici članka oziroma kažipoti članka), in za napovedi in sklice, ki se nanašajo na manjše dele članka (delne na­povedi, delni sklici in delni kažipoti). 


Tabela 34: Pregled povprečnega števila kažipotov v tretjem podkorpusu (po­ljudnoznanstveni članki) 



Iz tabel 33–35 je razvidno, da sta si skupni povprečji števila kažipotov v znanstve­nem članku (11,3) in učbeniku (13,1) precej podobni, močno pa se od njiju raz­likuje povprečno število kažipotov v poljudnoznanstvenem članku (2,15). Tudi v ostalih kategorijah so si povprečja znanstvenih člankov in učbenikov mnogo bolj podobna kot povprečja poljudnoznanstvenih člankov. Napovedi je v znanstvenih člankih in učbenikih v povprečju več kot sklicev, medtem ko je v poljudnoznan­stvenih člankih napovedi za malenkost manj kot sklicev; povprečje napovedi v znanstvenih člankih je 6,4, v učbenikih 8,6, v poljudnoznanstvenih člankih pa mnogo nižje, le ena napoved na članek. Povprečje sklicev je v znanstvenih člankih 4,9, v učbenikih še nekaj manj (4,5) in v poljudnoznanstvenih člankih še mnogo manj (1,15). Podatki o delnih sklicih in napovedih ter o sklicih in napovedih, ki se nanašajo na celotno besedilo, so na voljo le za članke. Za znanstvene članke so povprečja v vseh kategorijah višja od povprečij za poljudnoznanstvene članke, za oba žanra pa velja, da so tako delni sklici kot delne napovedi pogostejši od sklicev in napovedi članka. 
Ker je bilo že pri dejavniku stroke razvidno, da se raba izbranih metabesedilnih elementov med jezikoma lahko močno razlikuje, je smiselno predstaviti razmerja med žanri tudi za vsak jezik posebej, čeprav rezultati kažejo, da so pri žanru razli­ke med jezikoma manjše kot pri stroki. V angleških besedilih je povprečno števi­lo kažipotov v znanstvenih člankih in učbenikih nekoliko višje, kot je povprečje obeh jezikov, v znanstvenih člankih je povprečje 14,3, v učbenikih pa 16,2. V poljudnoznanstvenih člankih je povprečje še nekoliko nižje od povprečja obeh jezikov (0,8). Povprečno število napovedi je daleč najvišje v učbenikih (11,2), sledijo znanstveni članki (7,8), v poljudnoznanstvenih člankih pa je povpreč­no število napovedi izredno nizko (0,4). V znanstvenih člankih in učbenikih je povprečno število sklicev nižje od povprečnega števila napovedi, v znanstvenih člankih je 6,5, v učbenikih pa še nekoliko nižje, 5. V poljudnoznanstvenih član­kih je povprečno število sklicev prav tako izjemno nizko in je popolnoma enako povprečnemu številu napovedi (0,4). Pri napovedih, ki se nanašajo na celotno besedilo, izstopajo znanstveni članki, saj so v njih takšne napovedi pogostejše (4,1) od delnih (3,6). Pri sklicih je v znanstvenih člankih situacija obratna, saj je delnih sklicev več (5,3) kot tistih, ki se nanašajo na celotno poglavje (1,2). 

V poljudnoznanstvenih člankih kažipotov, ki se nanašajo na celotno besedilo, skoraj ni (0,1). 
V slovenskih besedilih je povprečno število kažipotov v znanstvenih člankih in učbenikih nekoliko nižje, kot je povprečje obeh jezikov; v znanstvenih člankih je povprečje 8,3, v učbenikih pa 10. V poljudnoznanstvenih člankih pa je povprečje nekoliko višje od povprečja obeh jezikov – 3,5. Povprečno število napovedi je najvišje v učbenikih (5,8), sledijo znanstveni članki (5), v poljudnoznanstvenih člankih pa je povprečno število napovedi precej nižje (1,6). V znanstvenih člankih in učbenikih je povprečno število sklicev nižje od povprečnega števila napovedi, v znanstvenih člankih je povprečno število sklicev 3,3, v učbenikih je nekoliko višje, 4,2. V poljudnoznanstvenih člankih je povprečno število sklicev (1,9) za malenkost višje od povprečnega števila napovedi. V znanstvenih in poljudnoznanstvenih člankih je povprečno število delnih kažipotov višje od povprečnega števila kažipotov, ki se nanašajo na ce­lotno besedilo. 
V tabelah 36–38 je prikazano povprečno število označevalcev odnosa do vsebine v drugem, tretjem in četrtem podkorpusu. 
Tabela 36: Pregled povprečnega števila označevalcev odnosa do vsebine v dru­gem podkorpusu (.zikalni znanstveni članki) 

Tabela 37: Pregled povprečnega števila označevalcev odnosa do vsebine v tre­tjem podkorpusu (poljudnoznanstveni članki) 

Tabela 38: Pregled povprečnega števila označevalcev odnosa do vsebine v če­trtem podkorpusu (poglavja iz učbenikov) 

Iz zgornjih tabel je razvidno, da se razmerja med žanri pri označevalcih odnosa 
do vsebine močno razlikujejo od razmerij med žanri pri kažipotih. V povprečju 


obeh jezikov izrazito izstopajo učbeniki (30,5), v katerih je označevalcev skoraj še enkrat več kot v znanstvenih (17,55) in poljudnoznanstvenih (16,9) člankih, ki so si v tej kategoriji močno podobni. Razmerja so zelo podobna tudi v vsakem od jezikov posebej. 
Korelacijski koe. cienti 
V tabeli 39 so navedeni korelacijski koe.cienti med kažipoti in označevalci od­nosa do vsebine za drugi, tretji in četrti podkorpus; za vsak podkorpus najprej ločeno, po jezikih, nato pa še skupaj. 
Tabela 39: Vrednosti korelacijskih koe.cientov v posameznih sklopih besedil v drugem, tretjem in četrtem podkorpusu 
Vrednost 
Z-F-A: r(K, O) 

0,504069 
Z-F-S: r(K, O) 
0,343619 
Vsi-Z-F: r(K, O) 
0,395759 
P-N-A: r(K, O) 

0,489639 
P-N-S: r(K, O) 
0,467446 
Vsi-P-N: r(K, O) 
0,334441 
U-F-A: r(K, O) 

0,551009 
U-F-S: r(K, O) 
-0,09533 
Vsi-U-F: r(K, O) 
0,266742 

Primerjava korelacijskih koe.cientov za obe izbrani vrsti metabesedilnih elemen­tov pokaže, da je korelacija v vseh treh žanrih razmeroma nizka, če upoštevamo oba jezika skupaj. Ločena primerjava po jezikih pokaže na nekoliko višjo stopnjo korelacije v angleških besedilih (v vseh treh žanrih je okrog 0,5), medtem ko je v slovenskih besedilih korelacija nižja, izrazito nizka je v slovenskih . zikalnih učbenikih. 
Test hi-kvadrat 
Postopek pri testu hi-kvadrat je enak kot v 6.1. Z aplikacijo testa hi-kvadrat na rezultate za vse tri žanre se preverja hipoteza, da je število pojavitev v vseh treh žanrih enako oziroma da so razhajanja med rezultati le statistična odstopanja. Če velja, da je P(.2 ,k) > 0,05, je mogoče sklepati, da hipoteza drži, če pa velja, da je P(.2 ,k) < 0,05, razlike med rezultati za posamezne žanre ne morejo biti le posledi­ca statističnih odstopanj. V tabelah 40–41 so navedeni rezultati testa hi-kvadrat, tako da se primerjajo rezultati za vse tri žanre ločeno za vsak jezik, v kategorijah napovedi, sklici, kažipoti in označevalci odnosa do vsebine. Statistično pomemb­ne razlike so označene s krepkim tiskom. 




Rezultati testa hi-kvadrat kažejo, da je razlika v številu kažipotov, napovedi in sklicev v angleških besedilih v izbranih treh žanrih statistično pomembna, razlika v številu označevalcev odnosa do vsebine pa ne. V slovenskih besedilih je v izbra­nih treh žanrih statistično pomembna razlika v številu napovedi in vseh kažipo­tov, razlika v številu sklicev in označevalcev odnosa do vsebine pa ne. 

6.3 JEZIK 
Kot tretji dejavnik je analiziran jezik. Zajeta so vsa analizirana besedila (skupaj 70), torej etnološki znanstveni članki (20), .zikalni znanstveni članki (20), na­ravoslovni poljudnoznanstveni članki (20) in poglavja iz visokošolskih . zikalnih učbenikov (10). Polovica vsega gradiva v vseh štirih sklopih je v angleškem jeziku (skupaj 35 enot), druga polovica pa v slovenskem. 
V tabelah 42–47 so predstavljeni rezultati za vsa besedila iz vseh štirih podkorpu­sov. V vsaki od tabel so v ločenih stolpcih navedeni rezultati za angleška in sloven­ska besedila. V tabeli 48 so navedeni korelacijski koe.cienti za izbrane podkor­puse. Nazadnje so v tabelah 49–52 predstavljeni rezultati testa hi-kvadrat. 

V tabelah 42–45 je prikazano povprečno število kažipotov v vsakem podkorpusu posebej. Rezultati so povsod najprej navedeni ločeno, za napovedi posebej in skli­ce posebej, nato pa tudi skupno za vse kažipote. Za prvi, drugi in tretji podkorpus (tabele 42–44) so posebej navedeni tudi rezultati za napovedi oziroma sklice, ki se nanašajo na celotno besedilo (napovedi članka in sklici članka oziroma kažipoti članka) in napovedi in sklici, ki se nanašajo na manjše dele članka (delne napove­di, delni sklici in delni kažipoti). 

Tabela 43: Pregled povprečnega števila kažipotov v drugem podkorpusu (. ­zikalni znanstveni članki) 



Tabela 45: Pregled povprečnega števila kažipotov v četrtem podkorpusu (po­glavja iz učbenikov) 

V tabeli 46 je prikazan sinoptičen pregled povprečnih vrednosti vseh rezultatov rabe kažipotov za vse podkorpuse. 


Iz podatkov v zgornjih tabelah je razvidno, da jezik v štirih podkorpusih različno vpliva na rabo metabesedilnih elementov. V povprečju so v angleških člankih kažipoti rabljeni več kot še enkrat pogosteje (12,51) kot v slovenskih (5,23). V treh podkorpusih je raba kažipotov v povprečju v angleških člankih precej pogo­stejša kot v slovenskih, izjema so le poljudnoznanstveni članki, v katerih je raba kažipotov v slovenskih člankih štirikrat pogostejša (3,5) kot v angleških (0,8), čeprav velja omeniti, da je v tem podkorpusu tudi med slovenskimi besedili raba zelo nizka. Razlika med jezikoma je sicer najbolj izrazita v etnoloških znanstvenih člankih, kjer je razmerje 12,5 : 5,5 v prid angleškim člankom (obenem pa je to razmerje med jezikoma med vsemi štirimi korpusi najbolj podobno skupnemu razmerju med jezikoma za vse štiri korpuse), nekoliko nižje je razmerje med an­gleškimi in slovenskimi .zikalnimi znanstvenimi članki 14,3 : 8,3, še malenkost manjša pa je razlika med jezikoma pri poglavjih iz učbenikov, kjer je razmerje 16,2 : 10. 
Raba napovedi je v vseh podkorpusih, razen v tretjem, večja od rabe sklicev, prav tako je v vseh podkorpusih, razen v tretjem, v angleških besedilih napovedi več kot v slovenskih. Pri učbenikih je v angleških besedilih napovedi v povprečju skoraj še enkrat toliko kot v slovenskih, razmerje je 11,1 : 5,8. Razmerja so precej podobna tudi pri etnoloških znanstvenih člankih, kjer je povprečje 7,4 napovedi v angleških člankih proti 4,3 v slovenskih, in pri .zikalnih znanstvenih člankih, kjer je povprečje 7,8 napovedi v angleških člankih proti 5 v slovenskih. Razmer­je v poljudnoznanstvenih člankih se, kot že rečeno, močno razlikuje od ostalih treh podkorpusov, saj je povprečje 0,4 napovedi v angleških člankih proti 1,6 v slovenskih. 
Pri rabi sklicev so razlike med podkorpusi nekoliko večje, podobno kot pri napovedih je sklicev v vseh podkorpusih, razen v tretjem, v angleških besedilih več. Razlika je največja pri etnoloških znanstvenih člankih, kjer je povprečje v angleških člankih 5,1, v slovenskih pa 1,2. Nekoliko manjša je razlika pri .zikalnih znanstvenih člankih, kjer je povprečje v angleških člankih 6,5, v slo­venskih pa 3,3. Najmanjša razlika je pri učbenikih, kjer je v angleških poglavjih povprečje 5, v slovenskih pa 4,2. Pri poljudnoznanstvenih člankih je razmerje, kot že rečeno, obrnjeno, v angleških člankih je povprečje 0,4, v slovenskih pa 1,9. 
Pri razlikovanju med delnimi kažipoti in kažipoti, ki se nanašajo na celotna be­sedila, večinoma velja, da so delne napovedi in sklici večinoma pogostejši. Edina izjema so angleški . zikalni znanstveni članki, kjer so napovedi, ki se nanašajo na celotno vsebino, pogostejše od delnih napovedi. Pri angleških poljudnoznanstve­nih člankih izstopa dejstvo, da skoraj ni kažipotov, ki bi se nanašali na celotno besedilo. 

V tabeli 47 je prikazan sinoptičen pregled povprečnih vrednosti vseh rezultatov rabe označevalcev odnosa do vsebine za vse podkorpuse. 

Iz podatkov je razvidno, da jezik v analiziranem gradivu na rabo označevalcev odnosa do vsebine vpliva drugače kot na rabo kažipotov. V vseh štirih podkor­pusih je v angleških besedilih označevalcev več in tudi skupno povprečje kaže, da je v slovenskih besedilih označevalcev odnosa do vsebine v povprečju za okrog petino manj (16,03) kot v angleških (20,4). V posameznih podkorpusih je razlika največja pri etnoloških znanstvenih člankih, kjer je v angleških besedilih označe­valcev več kot enkrat več (19,2) kot v slovenskih besedilih (8,8). V drugih treh podkorpusih so razlike med jezikoma pravzaprav precej majhne: v učbeniških poglavjih je v slovenskih člankih označevalcev za dobro osmino manj (28,2) kot v angleških (32,8), še manjša je razlika pri .zikalnih znanstvenih člankih, kjer je razmerje 18,3 : 16,8, najmanjša pa je razlika pri poljudnoznanstvenih naravoslov­nih člankih – 17,4 : 16, 4. 
Korelacijski koe. cienti 
V tabeli 48 so navedeni korelacijski koe.cienti med kažipoti in označevalci od­nosa do vsebine po jezikih, najprej po posameznih podkorpusih, nato pa še sku­paj (Vsi-A in Vsi-S). 

Tabela 48: Vrednosti korelacijskih koe.cientov v posameznih sklopih besedil po jezikih 

Z-E-A: r(K, O) Z-F-A: r(K, O) P-N-A: r(K, O) U-F-A: r(K, O) Vsi-A : r(K, O) Z-E-S: r(K, O) Z-F-S: r(K, O) P-N-S: r(K, O) U-F-S: r(K, O) Vsi-S: r(K, O) 
Primerjava korelacijskih koe.cientov za obe izbrani vrsti metabesedilnih ele­mentov pokaže, da je korelacijski koe.cient za vsa angleška besedila srednje visok (0,48), za vsa slovenska besedila pa je nižji (0,32) in ne kaže na izrazi­to povezanost med rabo kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine. Tudi v posameznih podkorpusih je v angleških besedilih korelacija povsod izrazitejša (srednja do visoka) kot v slovenskih, kjer je nekoliko višja le pri poljudnoznan­stvenih člankih, izrazito nizka pa je v slovenskih učbenikih, kjer je sicer tudi negativna. 
Test hi-kvadrat 
Postopek pri testu hi-kvadrat je enak kot v 6.1. Z aplikacijo testa hi-kvadrat na rezultate za oba jezika se preverja hipoteza, da je število pojavitev v obeh jezikih enako oziroma so razhajanja med rezultati le statistična odstopanja. Če velja, da je P(.2 ,k) > 0,05, je mogoče sklepati, da hipoteza drži, če pa velja, da je P(.2 ,k) < 0,05, razlike med rezultati za oba jezika ne morejo biti le posledica statističnih odstopanj. V tabelah 49–52 so navedeni rezultati testa hi-kvadrat, tako da se primerjajo rezultati za oba jezika po posameznih podkorpusih v kategorijah na­povedi, sklici, kažipoti in označevalci odnosa do vsebine. Statistično pomembne razlike so označene s krepkim tiskom. 


Tabela 50: Rezultati testa hi-kvadrat za angleške in slovenske . zikalne znan­stvene članke 



Tabela 52: Rezultati testa hi-kvadrat za angleške in slovenske . zikalne učbe­nike 

Rezultati testa hi-kvadrat kažejo, da je v etnoloških člankih razlika v številu ka­žipotov in označevalcev odnosa do vsebine, napovedi in sklicev med jezikoma 
statistično pomembna. V .zikalnih člankih je razlika v številu kažipotov, napo-


vedi in sklicev med jezikoma prav tako statistično pomembna, razlika v številu označevalcev odnosa do vsebine pa ne. V poljudnoznanstvenih člankih je razlika v številu kažipotov, napovedi in sklicev statistično pomembna, razlika v številu označevalcev odnosa do vsebine pa ne. V .zikalnih učbenikih je razlika v številu kažipotov in napovedi statistično pomembna, razlika v številu sklicev in označe­valcev odnosa do vsebine pa ne. 

6.4 SEKUNDARNA DEJAVNIKA 
V nasprotju s primarnimi dejavniki, ki so za opis rabe metabesedilnih elemen­tov ključnega pomena, sekundarni dejavniki opis rabe metabesedilnih elementov predvsem dopolnjujejo. To pomeni, da lahko s poznavanjem žanra, stroke in jezika dovolj dobro opišemo konvencije rabe metabesedilnih elementov, medtem ko se­kundarni dejavniki konvencije določijo natančneje, vendar nikakor ne ključno. 
Med sekundarnimi dejavniki lahko vpliv dveh, dolžine in časa, merimo s številom pojavitev, medtem ko za dejavnik konteksta velja, da na izbrane metabesedilne elemente ne vpliva neposredno, saj se njihova raba običajno ne predpisuje izrecno, vendar pa možnost implicitnega vpliva tega dejavnika obstaja, prav tako se je treba zavedati, da lahko kontekst vpliva na rabo drugih metabesedilnih elementov. 
Gradivo, analizirano v pričujoči študiji, je izbrano tako, da omogoča čim boljšo analizo vpliva primarnih dejavnikov, zato pa je na njem ugotavljanje vpliva se­kundarnih dejavnikov bolj omejeno. Kljub temu je tudi na tem gradivu mogoče opazovati vpliv dveh sekundarnih dejavnikov, to sta dolžina besedila in časovni okvir nastanka besedila, pri vsakem od dejavnikov pa so predstavljene omejitve, ki jih izbor besedila predstavlja. Kot je bilo že omenjeno, eksplicitni vpliv dejav­nika konteksta na izbrani vrsti metabesedilnih elementov ni preverljiv, zato vpliv tega dejavnika ni posebej obravnavan. 
6.4.1 Dolžina besedila 
Dolžino besedila štejem med sekundarne dejavnike zato, ker se precej navezuje na primarni dejavnik žanra, manj pa na jezik in stroko. Žanrske konvencije med drugim določajo tudi sprejemljivo dolžino, tako da je vprašanje vpliva dolžine na rabo metabesedilnih elementov vezano pravzaprav predvsem na variacijo znotraj dolžinskih omejitev konvencij posameznega žanra. 
Verjetnost, da bo dolžina besedila vplivala na rabo metabesedilnih elementov, izhaja iz dveh predpostavk. Prva je preprosta predpostavka o trendu naraščanja: verjetno je, da se v večjem številu besed pojavi večje število metabesedilnih ele­mentov. Druga predpostavka pa izhaja iz besediloslovnih značilnosti krajših in daljših besedil. V daljšem besedilu je potreba, da avtor bralca usmerja in mu razlaga posamezne dele besedila, večja kot v krajšem besedilu. Bunton (1999: S 42), ki se ukvarja z raziskovanjem rabe metabesedilnih elementov v doktorskih disertacijah, poudarja, da je prav dolžina disertacij tista, ki narekuje potrebo, da avtor bralcu skozi besedilo omogoča navezovanje trenutne tematike na splošno tematiko disertacije. 

Prav zaradi očitnega vpliva dolžine besedila na rabo metabesedilnih elementov je, kot že rečeno, eden od kriterijev za izbor gradiva za pričujočo študijo tudi obseg besedila. Vendar pa je, iz že pojasnjenih razlogov (prim. 4.1), izbor gradiva nemo­goče zelo omejiti, zato izbrana besedila deloma variirajo v dolžini, prav te razlike pa omogočajo vpogled v vpliv dolžine na rabo metabesedilnih elementov. 
Dolžina besedila je za vsako besedilo izmerjena v številu povedi in v številu besed, pri čemer so številke zaokrožene na 50 povedi oziroma 500 besed. Primerjava dol­žin besedil v številu povedi in v številu besed pokaže razmeroma visoko stopnjo korelacije, r(dp, db)=0,77, pri čemer se zdi zelo verjetno, da so odstopanja posle­dica osebnega sloga (nekateri avtorji uporabljajo izrazito dolge ali kratke povedi). Zaradi tega je za nadaljnjo primerjavo kot merilo uporabljeno le število besed. Na sliki 4 je v obliki razsevnega gra.kona prikazana korelacija med dolžino v številu besed in dolžino v številu povedi. 

Slika 4: Prikaz korelacije med okvirnim številom povedi (os x) in okvirnim številom besed (os y) v posameznih besedilih 

Na slikah 5–12 je v obliki razsevnega gra.kona prikazan vpliv dolžine na rabo izbranih metabesedilnih elementov v posameznih podkorpusih. Ob njih sta v tabelah 53–60 navedena enačba regresijske premice (enačba trenda) in deter­minacijski koe. cient (R2). Z enačbo regresijske premice opišemo premico, ki se najbolje prilega podatkom, determinacijski koe.cient pa pove, kako dobro se ta premica prilega podatkom. 

Slika 5: Prikaz števila kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine glede na dolžino besedila v angleških znanstvenih etnoloških člankih 
Na osi x je prikazano število besed, na osi y pa število kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine. 
Tabela 53: Enačbi trenda in vrednosti R2 za kažipote in označevalce odnosa do vsebine v angleških znanstvenih etnoloških člankih 

enačba trenda 
vrednost R2 
Kažipoti: 
y=0,0017x+0,3569 
R2= 0,0629 
Označevalci 

y=0,0056x-19,658 
R2= 0,3093 
Tako pri kažipotih kot pri označevalcih odnosa do dolžine je korelacija med šte­vilom pojavitev in dolžino majhna, pri čemer je pri kažipotih še precej manjša (R2 je nižji od 0,1) kot pri označevalcih (R2 je 0,3). Trend je v obeh kategorijah naraščajoč oziroma pozitiven, za kažipote je 1,7 pojavitve, za označevalce odnosa do vsebine pa 5,6 pojavitve na 1000 besed. 


Slika 6: Prikaz števila kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine glede na dolžino besedila v slovenskih znanstvenih etnoloških člankih 
Na osi x je prikazano število besed, na osi y pa število kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine. 
Tabela 54: Enačbi trenda in vrednosti R2 za kažipote in označevalce odnosa do vsebine v slovenskih znanstvenih etnoloških člankih 
enačba trenda 
vrednost R2 
Kažipoti: 
y=0,0003x+4,1679 
R2= 0,0181 
Označevalci 

y=-0,0002x+9,6922 
R2= 0,0043 

V obeh kategorijah je povezava med dolžino in številom pojavitev šibka (R2 je za kažipote pod 0,2, za označevalce pa celo 0,0043). V obeh kategorijah je trend precej konstanten; pri kažipotih je trend rahlo naraščajoč (0,3 pojavitve na 1000 besed), pri označevalcih pa padajoč (na 1000 besed pade za 0,2 poja­vitve). 


Slika 7: Prikaz števila kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine glede na dolžino besedila v angleških znanstvenih . zikalnih člankih 
Na osi x je prikazano število besed, na osi y pa število kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine. 
Tabela 55: Enačbi trenda in vrednosti R2 za kažipote in označevalce odnosa do vsebine v angleških znanstvenih . zikalnih člankih 
enačba trenda 
vrednost R2 
Kažipoti: 
y=0,0012x+9,2672 
R2= 0,0465 
Označevalci 

y=0,0021x+9,7963 
R2= 0,1032 

V obeh kategorijah je korelacija zelo šibka (pri kažipotih je pod 0,5, pri označe­valcih odnosa do vsebine pa komaj presega 0,1). Trend je v obeh kategorijah rahlo naraščajoč (pri kažipotih se na 1000 besed poveča za 1,2 pojavitve, pri označeval­cih odnosa do vsebine pa se na 1000 besed poveča za 2,1 pojavitve). 


Slika 8: Prikaz števila kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine glede na dolžino besedila v slovenskih znanstvenih . zikalnih člankih 
Na osi x je prikazano število besed, na osi y pa število kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine. 
Tabela 56: Enačbi trenda in vrednosti R2 za kažipote in označevalce odnosa do vsebine v slovenskih znanstvenih . zikalnih člankih 
enačba trenda 
vrednost R2 
Kažipoti: 
y=0,0033x-2,436 
R2= 0,3334 
Označevalci 

y=0,0082x-9,7843 
R2= 0,4748 

Pri obeh kategorijah je korelacija med številom besed in številom pojavitev šibka do srednja (pri nobeni ne dosega 0,5, kar je srednja vrednost, vendar pri obeh presega 0,1). Pri obeh kategorijah sta trenda zelo rahlo naraščajoča (pri kažipotih za 3,3 pojavitve, pri označevalcih odnosa do vsebine pa za 8,2 pojavitve na 1000 besed). 


Slika 9: Prikaz števila kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine glede na dolžino besedila v angleških poljudnoznanstvenih naravoslovnih člankih 
Na osi x je prikazano število besed, na osi y pa število kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine. 
Tabela 57: Enačbi trenda in vrednosti R2 za kažipote in označevalce odnosa do vsebine v angleških poljudnoznanstvenih naravoslovnih člankih 
enačba trenda 
vrednost R2 
Kažipoti: 
y=0,0005x-0,7692 
R2= 0,0865 
Označevalci 

y=0,0025x+8,7692 
R2= 0,0427 

Pri obeh kategorijah je korelacija med številom besed in številom pojavitev zelo šibka (R2 je pri obeh pod 0,1). Trend je pri kažipotih skoraj konstanten (število pojavitev se poveča za 0,5 na 1000 besed), pri označevalcih pa je rahlo naraščajoč (na 1000 besed se število pojavitev poveča za 2,5). 


Slika 10: Prikaz števila kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine glede na dolžino besedila v slovenskih poljudnoznanstvenih naravoslovnih člankih 
Na osi x je prikazano število besed, na osi y pa število kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine. 
Tabela 58: Enačbi trenda in vrednosti R2 za kažipote in označevalce odnosa do vsebine v slovenskih poljudnoznanstvenih naravoslovnih člankih 
enačba trenda 
vrednost R2 
Kažipoti: 
y=0,001x-0,082 
R2= 0,1986 
Označevalci 

y=0,0037x+3,6557 
R2= 0,2388 

Pri obeh kategorijah je povezanost med številom besed in številom pojavitev pre­cej šibka (R2 je okrog 0,2), trend pa je pri obeh rahlo pozitiven (pri kažipotih na 1000 besed število pojavitev naraste za 1, pri označevalcih odnosa do vsebine pa za 3,7). 


Slika 11: Prikaz števila kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine glede na dolžino besedila v poglavjih iz angleških . zikalnih učbenikov 
Na osi x je prikazano število besed, na osi y pa število kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine. 
Tabela 59: Enačbi trenda in vrednosti R2 za kažipote in označevalce odnosa do vsebine v poglavjih iz angleških . zikalnih učbenikov 
enačba trenda 
vrednost R2 
Kažipoti: 
y=0,0063x-21,981 
R2= 0,9057 
Označevalci 

y=0,006x-3,5741 
R2= 0,0961 

Pri kažipotih je zveza med dolžino in številom pojavitev močno korelirana (R2 je 0,9), pri označevalcih odnosa do vsebine pa je ta zveza zelo šibka (R2 je 0,09). Pri obeh kategorijah je trend naraščajoč (na 1000 besed se poveča za približno 6 pojavitev). 


Slika 12: Prikaz števila kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine glede na dolžino besedila v poglavjih iz slovenskih . zikalnih učbenikov 
Na osi x je prikazano število besed, na osi y pa število kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine. 
Tabela 60: Enačbi trenda in vrednosti R2 za kažipote in označevalce odnosa do vsebine v poglavjih iz slovenskih . zikalnih učbenikov 

enačba trenda 
vrednost R2 
Kažipoti: 
y=0,0007x+6,7478 
R2= 0,7658 
Označevalci 

y=-0,0002x+29,219 
R2= 0,0009 
Korelacija med dolžino in številom pojavitev je precej močna pri kažipotih (R2 je 0,7), pri označevalcih odnosa do vsebine pa je izjemno šibka (R2 je 0,0009). Trend je pri kažipotih rahlo naraščajoč (na 1000 besed se število pojavitev poveča za 0,7), pri označevalcih odnosa do vsebine pa je celo rahlo negativen (na 1000 besed se število zmanjša za 0,2). 
Iz podatkov je razvidno, da vpliv dolžine na pogostost rabe metabesedilnih ele­mentov ni enoten, temveč je močno odvisen od glavnih dejavnikov, torej stroke, žanra in jezika. Najizrazitejši vpliv dolžine na število metabesedilnih elementov je opazen pri kažipotih v angleških univerzitetnih učbenikih, kjer pa je treba upo­števati, da je število analiziranih besedil zelo nizko (5). Vrednost R2 je sorazmerno visoka tudi pri kažipotih v slovenskih univerzitetnih učbenikih, zato lahko skle­pamo, da je vpliv dolžine na rabo kažipotov največji v žanru učbenika. Srednje vi­sok vpliv dolžine na rabo označevalcev odnosa do vsebine je opazen pri angleških etnoloških znanstvenih člankih, pri slovenskih .zikalnih znanstvenih člankih pa je vpliv dolžine srednje do malo izrazit – tako pri kažipotih kot pri označevalcih odnosa do vsebine. V vseh ostalih kategorijah je vpliv dolžine praktično zanemar­ljiv. 

V kategorijah, v katerih se vpliv dolžine pojavlja kot merodajen dejavnik, je trend pozitiven (naraščajoč). V dveh sklopih besedil število pojavitev z naraščanjem dolžine upada (označevalci odnosa do vsebine v slovenskih etnoloških člankih in učbenikih), vendar je R2 v obeh primerih tako nizek, da o resnični korelaciji ne moremo govoriti. 

6.4.2 Časovni okvir nastanka besedila 
Čas nastanka besedila je gotovo pomemben podatek za vsako analizo, vendar pa ga za sekundarni dejavnik pri rabi metabesedilnih elementov štejem predvsem zato, ker se veže na primarni dejavnik žanra, pa tudi stroke in jezika. 
Jezikoslovje se ključnega pomena časovnega okvira nastanka gradiva za jeziko­slovne raziskave zaveda od objave Saussurjeve ideje o razlikovanju med sinhro­nim in diahronim študijem jezika v Cours de linguistique générale leta 1916. Besediloslovne raziskave se, podobno kot velik del sodobnega jezikoslovja, ukvarjajo predvsem s – po Saussurjevi terminologiji – sinhronim pogledom na jezik, medtem ko so diahrone študije tega področja razmeroma redke. Razlogov za takšno stanje ni težko najti: ob tem, da je besediloslovje v najširšem pomenu besede razmeroma nova veja jezikoslovja, ni presenetljivo, da besediloslovne raz­iskave še zdaleč ne pokrivajo celotnega sinhronega pogleda na jezik. Poleg tega so diahrone primerjave v mnogih danes zelo aktualnih žanrih (npr. elektronska be­sedila) skorajda nemogoče, saj gre za sorazmerno zelo nove žanre, številni drugi pa imajo zgodovino nekaj desetletij; mnogi žanri v slovenščini (npr. univerzitetni učbeniki nekaterih strok) so se razvili šele v obdobju po drugi svetovni vojni, v tako kratkem obdobju ob zelo omejenem številu besedil seveda prave diahrone primerjave seveda niso mogoče. Dodaten razlog je gotovo tudi osredotočenost sodobnega jezikoslovja na stanje jezika v trenutku raziskave in v potiskanju dia­hronega vidika v ozadje, kar je posledica zgodovinskega razvoja jezikoslovne vede in trenutnega stanja na tem področju. Kljub temu diahrone besediloslovne raziskave in razprave obstajajo, nekatere med njimi se ožje specializirajo tudi na temo razvoja akademskih žanrov, prim. Valle (1997), Gunnarsson (1997), Salager-Meyer (1999). 

Časovni okvir nastanka besedila je torej nujno merilo za izbiro gradiva za jezi­koslovno raziskavo in tudi pričujoča študija se omejuje na najožji možni časovni okvir nastanka besedil (prim. 4.1), za znanstvene članke je to od leta 1993 do leta 2001, za poljudnoznanstvene je okvir še nekoliko ožji (od 1997 do 2001) za učbenike pa tako ozek časovni okvir iz že pojasnjenih razlogov ni mogoč, zato so izbrana besedila, ki so izšla med letoma 1964 in 1992. Kot je torej razvidno, letnica nastanka posameznih enot gradiva kljub stremenju k čim večji sinhronosti iz objektivnih razlogov deloma variira, zato je izbrano gradivo mogoče analizirati tudi s stališča letnice nastanka, pri čemer pa se je treba zavedati, da gradivo ni bilo izbrano za diahrono analizo, zato je zelo verjetno, da rezultati diahrone analize odsevajo predvsem razlike med žanri in precej manj tudi razlike med časovnimi obdobji. 
Na sliki 13 je v obliki razsevnega gra.kona prikazano število izbranih meta­besedilnih elementov glede na čas nastanka besedila. Ob sliki sta v tabeli 61 navedena enačba regresijske premice (enačba trenda) in determinacijski koe. ci­ent (R2). Z enačbo regresijske premice opišemo premico, ki se najbolje prilega podatkom, determinacijski koe.cient pa pove, kako dobro se ta premica prilega podatkom. 

Slika 13: Prikaz števila kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine glede na čas nastanka besedila 
Na osi x je prikazana letnica nastanka besedila, na osi y pa število kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine. 

Tabela 61: Enačbi trenda in vrednosti R2 za kažipote in označevalce odnosa do vsebine glede na čas nastanka besedila 
enačba trenda 
vrednost R2 
Kažipoti: 
y=-0,2119x+431,24 
R2= 0,0587 
Označevalci 

y=-0,5317x+1079,6 
R2= 0,1212 

Tako pri kažipotih kot pri označevalcih odnosa do vsebine je korelacija med številom pojavitev in časom nastanka majhna, pri čemer je pri kažipotih še pre­cej manjša (R2 je nižji od 0,1) kot pri označevalcih (R2 je 0,1212). Trend je v obeh kategorijah rahlo padajoč oziroma negativen, za kažipote pade za okrog 0,2 pojavitve, za označevalce odnosa do vsebine pa za okrog 0,5 pojavitve na 1000 besed. 
Iz rezultatov je razvidno, da v izbranih besedilih kratek časovni razpon nastanka skoraj ne vpliva na pogostost rabe metabesedilnih elementov (nizka vrednost R2). To ni presenetljivo, kajti analiza glavnih dejavnikov je bila v osnovi zastavlje­na sinhrono, vendar se zaradi iz že opisanih razlogov (4.1) širšemu časovnemu razponu ni bilo mogoče izogniti, zato je mogoče proučiti tudi vpliv časovnega dejavnika. Kljub temu lahko na podlagi nizke korelacije med številom pojavitev in časom nastanka ugotovimo, da je pri analiziranem gradivu čas nastanka kot sekundarni dejavnik praktično zanemarljiv. 
Rahlo padajoči trend, ki se pojavlja pri kažipotih in nekoliko bolj pri označeval­cih odnosa do vsebine, je pri danih podatkih, kot že rečeno, močno nezanesljiv, vendar pa lahko najdemo vzporednice med njim in povsem diahrono zastavljeno raziskavo slovenskih znanstvenih besedil (Pisanski 2002). Diahrona primerjava rabe kažipotov v slovenskih znanstvenih člankih je zajela besedila iz arheologije in matematike, napisana v letih 1995–1997 in 1951–1953. Rezultati primerjave so pokazali, da je število kažipotov v analiziranih starejših slovenskih znanstvenih člankih večje kot v novejših člankih, pri čemer je bilo izrazito večje zlasti število napovedi. 


6.5 SUBJEKTIVNI DEJAVNIK . OSEBNI SLOG 
Subjektivna dejavnika osebnega sloga in lektorskih oziroma uredniških posegov sta si v svojem bistvu precej podobna; nobeden od njiju načeloma ne določa konvencij rabe, oba pa sta lahko vzrok odstopanja od konvencij. Pri tem je smi­selno domnevati, da je v večini primerov dejavnik osebnega sloga pomembnejši, medtem ko imajo lektorski oziroma uredniški posegi drugoten, manjši vpliv, saj je – ne glede na količino in način posegov v besedilo – treba upoštevati, da je avtorjev prispevek h končni obliki besedila večji od lektorjevega oziroma ure­dnikovega. 

Kot je bilo že omenjeno, je v pričujoči analizi kot edini subjektivni dejavnik analiziran osebni slog, saj o lektorskih oziroma uredniških posegih iz objektivnih razlogov ni mogoče sklepati. Zaradi speci.ke tega dejavnika je razčlenitev besedil v tem primeru nekoliko drugačna kot pri drugih dejavnikih. 
6.5.1 Razčlenitev z odstopanji 
Če je mogoče konvencije rabe metabesedilnih elementov opredeliti s tremi glav­nimi dejavniki v kombinaciji s stranskimi dejavniki, potem je mogoče sklepati, da je glavni razlog za to, da posamezna besedila odstopajo od konvencionalne rabe metabesedilnih elementov, avtorjev osebni slog. Seveda na podlagi tako omeje­nega korpusa, kot je pričujoči, iz sklopov desetih ali petih besedil, ni mogoče sklepati o splošnih konvencijah rabe metabesedilnih elementov za posamezne kombinacije stroke, žanra in jezika, vendar pa predvsem sistematične razlike med posameznimi sklopi besedil nakazujejo, da te konvencije obstajajo oziroma da se kažejo tendence k določenim konvencijam. 
Povprečne vrednosti, .x, posameznih sklopov besedil niso zadosten podatek o tem, kakšna je v sklopih besedil tendenca, zato odstopanja od povprečnih vre­dnosti sama po sebi še ne pomenijo, da je na rabo metabesedilnih elementov vplival le avtorjev osebni slog. Za pravilno interpretacijo odstopanj od povpreč­nih vrednosti je za vsak sklop besedil nujen podatek o standardnem odklonu. Standardni odklon, .(X), meri razpršenost rezultatov oziroma v danem primeru enotnost ali odstopanje v številu metabesedilnih elementov v posameznih de­lih podkorpusov. To pomeni, da le v primerih, ko je standardni odklon nizek, povprečna vrednost nakazuje tendence glede rabe metabesedilnih elementov v izbranih sklopih besedil, če pa je standardni odklon visok, povprečna vrednost ni zanesljiv kazalec tendenc oziroma je vzorec besedil premajhen, da bi lahko sklepali o tem, kakšna je tendenca rabe metabesedilnih elementov, zato tudi ni mogoče sklepati o osebnem slogu na podlagi odstopanja posameznih besedil od povprečja. V tabeli 62 so za vsak posamezni sklop še enkrat navedene povprečne vrednosti za napovedi, sklice kažipote in označevalce, .x, pod njimi pa še standar­dni odkloni, .(X). 

Tabela 62: Prikaz povprečnih vrednosti, x ., in standardnih odklonov, .
(X), 
v posameznih sklopih besedil za napovedi, sklice, kažipote in označevalce 

odnosa do vsebine. 

Napovedi 

7,4 3,50238 4,3 3,368151 7,8 4,825856 5 3,829708 0,4 0,699206 1,6 1,173788 11,2 2,387467 5,8 1,643168 
–
Z-E-A: x 
Z-E-A: .(X) –
Z-E-S: x 
Z-E-S: .(X) –
Z-F-A: x 
Z-F-A: .(X) –
Z-F-S: x 
Z-F-S: .(X) –
P-N-A: x P-N-A: .(X) –
P-N-S: x P-N-S: .(X) –
U-F-A: x U-F-A: .(X) –
U-F-S: x U-F-S: .(X) Sklici 
5,1 4,121758 1,2 1,135292 6,5 6,328946 3,3 3,233505 0,4 0,516398 1,9 1,911951 5 3,674235 4,2 2,04939 
Kažipoti 
Označevalci 
12,5 
19,2 
6,023104 
8,689713 
5,5 
8,8 
4,352522 
5,95912 
14,3 
18,3 
8,246885 
9,357706 
8,3 
16,8 
6,360468 
13,19764 
0,8 
17,4 
1,032796 
8,085653 
3,5 
16,4 
2,877113 
9,335714 
16,2 
32,8 
5,403702 
15,8019 
10 
28,2 
2,54951 
23,65798 
Iz tabele 62 je razvidno, da je standardni odklon zelo visok predvsem tam, kjer je visoko tudi povprečje, nizek pa tam, kjer je povprečje nizko, kar ni presenetljivo. Podatki kažejo, da je standardni odklon pri rabi kažipotov večinoma precej nižji kot pri rabi označevalcev, kar pomeni, da so tendence za rabo kažipotov v izbra­nih besedilih jasnejše, in je mogoče večje odstopanje posameznih besedil z večjo verjetnostjo pripisati osebnemu slogu avtorja. 
Naslednji pregled odstopanj posameznih besedil od standardnega odklona je na­rejen ločeno za kažipote in za označevalce odnosa do vsebine, ni pa posebnega pregleda odstopanja za napovedi in sklice, ker je skupni seštevek napovedi in sklicev zaradi večjega števila podatkov nekoliko bolj zanesljiv pokazatelj. V sklopu angleških etnoloških znanstvenih člankov po rabi kažipotov izrazito izstopa Z-E­A-2, precej manj pa še Z-E-A-4 in Z-E-A-10. V sklopu slovenskih etnoloških znanstvenih člankov po rabi kažipotov najbolj izstopa Z-E-S-1 in precej manj Z-E-S-4, Z-E-S-7, Z-E-S-2 in Z-E-S-10. Med angleškimi .zikalnimi članki po rabi kažipotov najbolj izstopa Z-F-A-8 in precej manj še Z-F-A-4 in Z-F-A-2. 

Med slovenskimi .zikalnimi članki po rabi kažipotov najbolj izstopa Z-F-S-4, nekoliko manj Z-F-S-5. Med angleškimi poljudnoznanstvenimi članki po rabi kažipotov izstopa le P-N-A-1. Med slovenskimi poljudnoznanstvenimi članki po rabi kažipotov izstopa P-N-S-1 in deloma tudi P-N-S-7. Med poglavji iz angle­ških .zikalnih učbenikov po rabi kažipotov malenkostno izstopata U-F-A-4 in U-F-A-2. Med poglavji iz slovenskih .zikalnih učbenikov po rabi kažipotov rahlo izstopata U-F-S-2 in minimalno U-F-S-3. 
V sklopu angleških etnoloških znanstvenih člankov po rabi označevalcev od­nosa do vsebine močno izstopa Z-E-A-2, nekoliko manj pa Z-E-A-9. V sklopu slovenskih etnoloških znanstvenih člankov po rabi označevalcev najbolj izstopa Z-E-S-6 ob njem pa minimalno še Z-E-S-7. Med angleškimi . zikalnimi članki po rabi označevalcev najbolj izstopa Z-F-A-8 in minimalno še Z-F-A-1. Med slovenskimi .zikalnimi članki po rabi označevalcev izstopa le Z-F-S-1, vendar je odstopanje izrazito. Med angleškimi poljudnoznanstvenimi članki po rabi označevalcev močneje izstopa P-N-A-10, minimalno tudi P-N-A-1. Med slo­venskimi poljudnoznanstvenimi članki po rabi označevalcev nekoliko izstopajo P-N-S-6, P-N-S-7, P-N-S-1, najmanj pa P-N-S-8. Med poglavji iz angleških .zikalnih učbenikov po rabi označevalcev izstopa U-F-A-1 in minimalno U­F-A-5. Med poglavji iz slovenskih .zikalnih učbenikov po rabi označevalcev izstopa le U-F-S-4. 
Odstopanje od povprečne vrednosti, ki presega standardni odklon, kaže na to, da avtor izrazito favorizira rabo izbranih metabesedilnih elementov ali pa se nagiba k njihovemu izpuščanju. Seveda tudi skladanje s povprečjem lahko priča o avtor­jevem osebnem slogu, lahko namreč kaže na to, da se avtor običajno drži tendenc v svoji stroki, žanru in jeziku. Za vsakega od zgoraj navedenih besedil je mogoče sklepati, da se avtorjev osebni slog nagiba v eno ali drugo smer, če odmika od splošne tendence ni mogoče pojasniti s katerim od sekundarnih dejavnikov (v tem primeru predvsem z dolžino ali časom nastanka, saj so kontekst in lektor­ski oziroma uredniški posegi v izbranih besedilih nedoločljivi). Dolžina bi lahko vplivala na rabo metabesedilnih elementov, ob domnevi, da je v daljših besedilih metabesedilnih elementov več, v krajših pa manj (prim. 6.4.1). Med omenjenimi besedili je vpliv dolžine možen v besedilih Z-E-A-9, Z-E-S-2 in U-F-S-2, ki so daljša od povprečnih in je v njih veliko metabesedilnih elementov, in v besedilih Z-E-S-4, P-N-S-6, P-N-S-7 ter U-F-S-3, ki so krajša in je v njih malo ali nič metabesedilnih elementov. Ker so vsi članki nastali v razmiku manj kot deset let (1993–2001) je čas lahko vpliven dejavnik le pri poglavjih iz učbenikov. V ostalih besedilih pa je odklone od povprečja mogoče s precejšnjo verjetnostjo pripisati avtorjevemu slogu. 


6.5.2 Razčlenitev po avtorjih 
Pričujoči korpus omogoča še drugi način ugotavljanja vpliva avtorjevega osebne­ga sloga na rabo metabesedilnih elementov: ker se v slovenskih besedilih nekateri 
avtorji ponavljajo (prim. 4.1), je mogoče na podlagi rezultatov primerjati rabo 
metabesedilnih elementov v njihovih besedilih. 

V slovenskih besedilih se ponavljajo naslednji avtorji: 
avtorica A – avtorica dveh etnoloških znanstvenih člankov: Z-E-S-2 in Z-E-S­
10; avtor B – avtor dveh etnoloških znanstvenih člankov: Z-E-S-3 in Z-E-S-7; avtor C – soavtor dveh .zikalnih znanstvenih člankov: Z-F-S-6 in Z-F-S-8; avtor D – avtor .zikalnega znanstvenega članka in prvi avtor dveh . zikalnih 
učbenikov: Z-F-S-1, U-F-S-3 in U-F-S-4; avtor E – avtor .zikalnega znanstvenega članka, dveh poljudnoznanstvenih 
naravoslovnih člankov in . zikalnega učbenika: Z-F-S-2, P-N-S-2, 
P-N-S-6 in U-F-S-1; 
avtor F – 	avtor poljudnoznanstvenega naravoslovnega članka in soavtor po­ljudnoznanstvenega naravoslovnega članka: P-N-S-5 in P-N-S-9. 
Ker je za analizo rabe metabesedilnih elementov pomembno, kdo je tvorec bese­dila, je smiselno poudariti razliko med avtorstvom in soavtorstom. Pri avtorstvu se zdi verjetno, da je avtor edini tvorec besedila, zato je ugotavljanje osebnega sloga bolj enostavno. Pri soavtorstvu je, po de.niciji, tvorcev besedila več, toda za .zikalne znanstvene članke to lahko (vendar ne nujno) pomeni, da je tvorec večjega dela besedila prvi soavtor, drugi soavtorji pa so odgovorni za manjše dele besedila ali za revizijo. Po drugi strani pa je pogosta tudi bolj enakomerna delitev dela, soavtorji pa so v tem primeru običajno navedeni po abecedi. Pri poljudno­znanstvenih člankih in učbenikih ni mogoče sklepati o deležih, ki so jih posame­znih avtorji vložili v besedilo. Ker o izbranih besedilih, v katerih je soavtorjev več, ni podatkov o tem, kdo je oblikoval katere dele besedila, je ugotavljanje osebnega sloga v takih primerih manj smiselno. 
Avtorica A 
Obe besedili avtorice A se ujemata v vseh primarnih dejavnikih (stroka, žanr, jezik), v enem sekundarnem dejavniku (kontekst) in v obeh subjektivnih dejav­nikih (osebni slog, lektorski oziroma uredniški posegi). Razlikujeta se torej le v sekundarnih dejavnikih dolžine in časa. Članka sta po dolžini precej različna, saj članek z oznako Z-E-S-2 obsega okrog 7500 besed in presega povprečno dolžino izbranih etnoloških člankov (4650 besed), članek z oznako Z-E-S-10 pa obsega okrog 3000 besed in je torej pod povprečjem. Čas med nastankom člankov je sedem let. 

Rezultati (prim. tabelo 12) kažejo, da v obeh člankih avtorice A raba kažipotov presega povprečje za etnološke članke (5,5) ob upoštevanju standardnega odklo­na, saj jih je v obeh člankih po deset. Drugi, krajši, članek (Z-E-S-10) malenkost presega tudi povprečje napovedi za etnološke članke (4,3) ob upoštevanju stan­dardnega odklona, saj je v članku osem napovedi, medtem ko je v prvem članku (Z-E-S-2) napovedi sedem, kar je v okviru standardnega odklona. Pri sklicih je položaj obrnjen, saj v prvem članku (Z-E-S-2) število sklicev (tri) nekoliko pre­sega povprečje (1,2) s standardnim odklonom, v drugem članku (Z-E-S-10) pa je število sklicev (dva) v okviru standardnega odklona. Raba označevalcev odnosa do vsebine (prim. tabelo 20) je v obeh besedilih znotraj standardnega odklona od povprečja, čeprav je nekoliko nižje od povprečja (osem v prvem članku – Z-E­S-2 – in pet v drugem – Z-E-S-10 – pri čemer je povprečno število označevalcev v slovenskih etnoloških člankih 8,8). 
Avtor B 
Obe besedili avtorja B se ujemata v vseh primarnih dejavnikih (stroka, žanr, je­zik), v enem sekundarnem dejavniku (kontekst) in v obeh subjektivnih dejav­nikih (osebni slog, lektorski oziroma uredniški posegi). Razlikujeta se torej le v sekundarnih dejavnikih dolžine in časa. Članka sta po dolžini precej podobna; članek z oznako Z-E-S-3 obsega okrog 5500 besed in nekoliko presega povprečno dolžino izbranih etnoloških člankov (4650 besed), članek z oznako Z-E-S-7 pa obsega okrog 3500 besed in je nekoliko pod povprečjem. Čas med nastankom člankov je tri leta. 
Rezultati (prim. tabelo 12) kažejo, da je v obeh člankih avtorja B raba kažipo­tov v okviru povprečja za etnološke članke (5,5) ob upoštevanju standardnega odklona, v prvem članku (Z-E-S-3) so kažipoti skupno štirje, v drugem pa eden (Z-E-S-7). Pri tem izstopa dejstvo, da so vsi kažipoti napovedi, v nobenem od člankov se torej ne pojavljajo sklici, kar pa vendarle ni odstopanje od povprečja za sklice v etnoloških člankih (1,2) ob upoštevanju standardnega odklona. Tudi število napovedi je v obeh člankih v okviru standardnega odklona od povprečja (4,3). Dejstvo, da večina napovedi v obeh člankih napoveduje vsebino celotnih besedil (v prvem članku so take tri, v drugem ena), nekoliko izstopa, saj so take napovedi v etnoloških člankih, kot že rečeno, redke (v povprečju 1,1 na članek). Raba označevalcev odnosa do vsebine (prim. tabelo 20) je v prvem članku, Z-E-S-3, razmeroma pogosta (13), vendar še v okviru standardnega odklona za povprečje v slovenskih etnoloških člankih, v drugem članku, Z-E­S-7, pa se pojavi le en označevalec, kar je zunaj okvira standardnega odklona od povprečja. 

Avtor C 
Obe besedili, v katerih je avtor C soavtor, se ujemata v vseh primarnih dejavnikih (stroka, žanr, jezik), v enem sekundarnem dejavniku (kontekst) in v enem su­bjektivnem dejavniku (lektorski oziroma uredniški posegi), delno pa seveda tudi v drugem subjektivnem dejavniku (osebni slog), čeprav v nobenem od besedil avtor C ni prvi avtor, ostali avtorji pa so v besedilih različni. Besedili se malenko­stno razlikujeta v sekundarnih dejavnikih dolžine in časa. Članka sta po dolžini precej podobna; članek z oznako Z-F-S-6 obsega okrog 2000 besed in je nekoliko pod povprečno dolžino izbranih .zikalnih člankov (3200 besed), članek z oznako Z-F-S-8 pa obsega okrog 4000 besed in je nekoliko nad povprečjem. Čas med nastankom člankov je eno leto. 
Rezultati (prim. tabelo 14) kažejo, da je v obeh člankih, v katerih je avtor C soavtor, raba kažipotov in označevalcev v okviru povprečja za . zikalne članke ob upoštevanju standardnega odklona. Prav tako je v okviru povprečja, ob upoštevanju standardnega odklona, raba napovedi in sklicev. To je verjetno delno posledica dejstva, da je med .zikalnimi znanstvenimi članki standardni odklon precejšen, saj se besedili zelo ujemata v rabi sklicev (v obeh sta po dva), močno pa se razlikujeta v rabi napovedi: v prvem članku, Z-F-S-6, so tri, v drugem, Z-F-S-8, pa jih je 11; posledica je tudi dejstvo, da se besedili precej razlikujeta v številu kažipotov. Gostota označevalcev odnosa do vsebine (prim. tabelo 22) je v obeh besedilih nekoliko pod povprečjem, a je znotraj standar­dnega odklona. 
Avtor D 
Vsa tri besedila, katerih avtor oziroma soavtor je avtor D, se ujemajo v dveh pri­marnih dejavnikih (stroka, jezik), v nobenem od sekundarnih dejavnikov in le delno v enem od subjektivnih dejavnikov (osebni slog), čeprav v obeh učbenikih avtor D ni edini avtor, soavtorja pa sta različna. Po dolžini sta znanstveni članek (Z-F-S-1) in eden od učbenikov (U-F-S-4) enaka (okrog 4500 besed), drugi uč­benik (U-F-S-3) pa je nekoliko krajši (okrog 3500 besed). Povprečje za analizira­ne slovenske .zikalne članke je sicer 3200 besed, za slovenske učbenike pa 4900 besed. Vsa tri besedila so nastala v obdobju desetih let (1987–1997). Kontekst vseh treh besedil je različen, prav tako so različni lektorji oziroma uredniki, ki bi utegnili posegati v tri besedila. 

Rezultati (prim. tabeli 14 in 18) kažejo, da je v vseh besedilih avtorja D raba kažipotov v okviru povprečij za . zikalne članke (8,3) oziroma učbenike (10), ob upoštevanju standardnega odklona. V znanstvenem članku (Z-F-S-1) je kažipo­tov skupno 11, v enem učbeniku (U-F-S-3) jih je sedem, v drugem (U-F-S-4) pa 
10. Prav tako je v okvirih standardnega odklona v vseh besedilih raba napovedi in sklicev, pri čemer so absolutne številke v vseh treh besedilih precej podobne. Raba označevalcev odnosa do vsebine (prim. tabeli 22 in 26) pa v dveh besedilih močno izstopa, saj sega zunaj sicer precej širokega standardnega odklona; v član­ku Z-F-S-1 in v učbeniku U-F-S-4 raba označevalcev močno presega povprečje. Nasprotno pa je v tretjem besedilu, U-F-S-3, raba označevalcev je enaka povpre­čju (28 primerov). 
Avtor E 
Vsa štiri besedila, katerih avtor je E, se ujemajo v dveh primarnih dejavnikih (stro­ka, jezik), dve med njimi pa se ujemata tudi v žanru. Besedila se v sekundarnih dejavnikih ne ujemajo v celoti; v dveh poljudnoznanstvenih člankih je kontekst enak, saj sta besedili izšli v isti reviji. Besedila se nekoliko razlikujejo v dolžini, najdaljše je poglavje iz učbenika (U-F-S-1) – okrog 4500 besed – sledi eden od poljudnoznanstvenih člankov (P-N-S-2) – okrog 4000 besed – nato znanstveni članek (Z-F-S-2) – okrog 3000 besed – najkrajši pa je drugi poljudnoznanstveni članek (P-N-S-6) – okrog 2000 besed. Povprečna dolžina slovenskih znanstvenih člankov je sicer 3200 besed, poljudnoznanstvenih člankov 3450 besed in poglavij iz učbenikov 4900 besed, kar pomeni, da besedila, razen P-N-S-6, od povprečja ne odstopajo veliko. Kar zadeva čas nastanka, so si članki zelo podobni: Z-F-S-2 in članek P-N-S-2 imata isto letnico nastanka, P-N-S-6 je leto kasnejši, učbenik, U-F-S-1, pa je okrog dvajset let starejši. Zanimivo je tudi že omenjeno dejstvo, da imata znanstveni članek Z-F-S-2 in poljudnoznanstveni članek P-N-S-6 isto tematiko, to je Bose-Einsteinova kondenzacija (vodika). Vsa tri besedila se ujema­jo v subjektivnem dejavniku osebnega sloga, dve od besedil pa tudi v dejavniku lektorskih oziroma uredniških posegov. 
Rezultati (prim. tabele 14, 16 in 18) kažejo, da je v vseh analiziranih besedilih avtorja E raba kažipotov v okviru povprečij za .zikalne znanstvene (8,3) in polju­dnoznanstvene članke (3,5) oziroma učbenike (10), ob upoštevanju standardne­ga odklona. V znanstvenem članku (Z-F-S-2) so kažipoti skupno štirje, v enem poljudnoznanstvenem članku (P-N-S-2) jih je šest, v drugem (P-N-S-6) eden, v učbeniku (U-F-S-1) jih je 10. Prav tako je v okvirih standardnega odklona v vseh besedilih raba sklicev, raba napovedi pa v obeh poljudnoznanstvenih člankih mi­nimalno (manj kot za eno napoved) odstopa od povprečja ob upoštevanju stan­dardnega odklona. Raba označevalcev odnosa do vsebine (prim. tabele 22, 24 in 26) od povprečja izstopa le v poljudnoznanstvenem članku P-N-S-6, v katerem je označevalcev tako malo, da so zunaj okvira standardnega odklona. 

Avtor F 
Obe besedili, v katerih je F avtor (P-N-S-5) oziroma drugi soavtor (P-N-S-9), se ujemata v vseh primarnih dejavnikih (stroka, žanr, jezik). Ujemata se tudi v enem sekundarnem dejavniku (kontekst) in v obeh subjektivnih dejavnikih (osebni slog, lektorski oziroma uredniški posegi). Članka sta po dolžini precej podobna; članek z oznako P-N-S-5 obsega okrog 3500 besed, članek z oznako P-N-S-9 pa okrog 4000 besed, oboje je zelo blizu povprečni dolžini slovenskih poljudno­znanstvenih člankov. Besedili se malenkostno razlikujeta v času nastanka; članek z oznako P-N-S-5 je iz leta 1998, članek z oznako P-N-S-9 pa iz leta 2001. 
Rezultati (prim. tabeli 16 in 24) kažejo, da je v obeh člankih, v katerih je F avtor oziroma soavtor, raba kažipotov in označevalcev v okviru povprečja za poljudno­znanstvene članke, ob upoštevanju standardnega odklona. Prav tako je v okviru povprečja, ob upoštevanju standardnega odklona, v obeh člankih raba sklicev, medtem ko v članku z oznako P-N-S-9 raba napovedi presega povprečno rabo napovedi v poljudnoznanstvenih člankih, ob upoštevanju standardnega odklona. Raba kažipotov je sicer v članku z oznako P-N-S-5 zelo nizka (pojavi se ena sama napoved), medtem ko je v istem članku raba označevalcev razmeroma pogosta (skupaj jih je 22). V članku z oznako P-N-S-9 pa je položaj ravno nasproten: raba kažipotov je razmeroma pogosta, pojavijo se tri napovedi in trije sklici, raba označevalcev pa je, nasprotno, nižja od povprečne v poljudnoznanstvenih član­kih, skupaj jih je 14. 
Iz povedanega je razvidno, da je mogoče v besedilih nekaterih od izbranih avtor­jev najti skupne točke, kar potrjuje vpliv osebnega sloga. Oba analizirana član­ka avtorice A izstopata zaradi rabe kažipotov, ki presega povprečje za etnološke znanstvene članke, ob upoštevanju standardnega odklona. Po rabi kažipotov prav tako izstopata oba analizirana članka avtorja B, in sicer zaradi tega, ker se v obeh pojavljajo le kažipoti v obliki napovedi. Pri avtorju D izstopa predvsem raba označevalcev odnosa do vsebine, ki je v dveh od treh analiziranih besedil precej pogostejša od povprečja. V besedilih avtorja E ni izrazitih odmikov od povprečij, vendar pa je opazno, da so kažipoti v vseh besedilih rabljeni nekoliko manj pogo­sto od povprečij. V člankih avtorja F je raba kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine podobna povprečni rabi v slovenskih poljudnoznanstvenih člankih. 




Namen opravljene raziskave je bil ugotoviti, kako različni dejavniki oblikujejo rabo izbranih vrst metabesedilnih elementov v izbranih besedilih, in čim bolj po­trditi ustreznost delitve na tri skupine dejavnikov, od katerih dve skupini obliku­jeta konvencije rabe metabesedilnih elementov (primarni neposredno, sekundarni manj), ena skupina (subjektivni dejavniki) pa razlaga odstopanja od konvencij. Rezultati so predpostavko o ključnem vplivu primarnih dejavnikov delno potrdili, pri čemer se je dejavnik stroke v izbranem vzorcu izkazal za bistveno manj relevan­tnega od dejavnikov žanra in jezika. Rezultati so v velikem delu gradiva pokazali, da je vpliv dveh sekundarnih dejavnikov, dolžine in časa, na rabo izbranih vrst me­tabesedilnih elementov zanemarljiv (v nekaterih sklopih besedil je mogoče ugotav­ljati minimalen vpliv dejavnika dolžine), pregled konteksta gradiva pa je pokazal, da sekundarni dejavnik konteksta v nobenem od sklopov nima neposrednega in eksplicitnega vpliva na rabo izbranih vrst metabesedilnih elementov. Statistična obdelava podatkov je pokazala, da se v korpusu besedil pojavljajo odstopanja od konvencij; kot možnost razlage za to se ponujata subjektivna dejavnika; od obeh je v pričujoči analizi natančneje razdelan le dejavnik osebnega sloga: s primerja­vo besedil istih avtorjev je mogoče ugotavljati določene skupne značilnosti rabe metabesedilnih elementov, ki odstopajo od ostalih besedil; ugotavljanje stopnje vpliva dejavnika lektorskih oziroma uredniških posegov na pričujočem korpusu ni mogoče. V splošnem je shema delitve dejavnikov rabe metabesedilnih elementov v tri skupine za pričujoči korpus razmeroma ustrezna. V naslednjih razdelkih je podrobneje razdelana vplivnost posameznih dejavnikov. 
7.1 DEJAVNIK STROKE 
V izbranih besedilih je prvi primarni dejavnik, stroka, na rabo kažipotov in ozna­čevalcev sicer vplival, vendar manj kot žanr in jezik. V . zikalnih znanstvenih člankih je v povprečju raba kažipotov nekoliko večja kot v etnoloških (skupno razmerje za oba jezika je 11,3 : 9), vendar pa je precej večja razlika med jezikoma (skupno razmerje med kažipoti v angleških .zikalnih in etnoloških člankih je 14,3 : 12,5; v slovenskih .zikalnih in etnoloških člankih pa je to razmerje 8,3 : 5,5). Rezultati torej kažejo, da so v obeh vedah v slovenskih znanstvenih člankih kažipoti rabljeni precej redkeje kot v angleških, povsod pa je v . zikalnih člankih raba kažipotov pogostejša kot v etnoloških. Tudi raba označevalcev odnosa do vsebine je v povprečju obeh jezikov v .zikalnih člankih pogostejša kot v etnolo­ških (razmerje je 17,5 : 14), vendar pa se razmerja med jezikoma razlikujejo: v slovenščini so označevalci skoraj še enkrat pogostejši v .zikalnih člankih (razmer­je je 16,8 : 8,8), v angleščini pa sta vedi zelo uravnoteženi, v etnoloških člankih so označevalci celo malo pogostejši kot v . zikalnih (razmerje je 19,2 : 18,3). Ozna­čevalci so torej v povprečju, tako kot kažipoti, v angleških znanstvenih člankih pogostejši kot v slovenskih. 

Primerjava korelacijskih koe.cientov za kažipote in označevalce odnosa do vse­bine v obeh strokah je pokazala, da je korelacija v etnoloških člankih precej višja (0,76) kot v .zikalnih (0,39), prav tako pa primerjava po jezikih pokaže, da je v obeh strokah v angleških člankih korelacija višja kot v slovenskih. 
Rezultati testa hi-kvadrat so pokazali, da v angleških besedilih razlike v rabi iz­branih metabesedilnih elementov med etnološkimi in .zikalnimi članki niso sta­tistično pomembne, v slovenskih besedilih pa so, z izjemo razlik v številu napo­vedi. 
Razmeroma majhna vplivnost dejavnika stroke je nekoliko presenetljiva, če jo pri­merjamo z drugimi raziskavami (npr. Mauranen 1993b, Bäcklund 1998, Hyland 2000, Dahl 2004, Pisanski 2005), v katerih so rezultati pokazali, da je stroka zelo pomemben dejavnik, ki določa rabo metabesedilnih elementov. Seveda je treba upoštevati tudi dejstvo, da je bil izbor strok v pričujoči raziskavi naključen, kar pomeni, da bi drugačen izbor lahko pokazal večji vpliv stroke. Ugotovitve pričujoče analize se deloma ujemajo z ugotovitvami, ki jih navaja Levin (1997), ko trdi, da je za razlike med dvema žanroma znanstvenega pisanja, to sta znan­stveni članek in kratki znanstveni članek (angl. scienti. c letter), žanr pomembnejši dejavnik kot stroka ali jezik, stroka pa se je izkazala za pomembnejši dejavnik pri primerjavi letnih poročil in reklam. 

7.2 DEJAVNIK ŽANRA 
Vpliv dejavnika žanra na rabo metabesedilnih elementov v izbranih besedilih je precej izrazitejši od stroke, poleg tega pa je manj odvisen od jezika. V skupnem povprečju obeh jezikov je raba kažipotov med seboj zelo podobna v znanstvenih člankih (11,3) in učbenikih (13,1), zelo pa od teh treh žanrov odstopa raba ka­žipotov v poljudnoznanstvenih člankih (2,15). V angleških besedilih je razlika med poljudnoznanstvenimi članki (0,8) na eni in znanstvenimi članki (14,3) in učbeniki (16,2) na drugi strani še nekoliko večja, v slovenščini pa je malo manj izrazita, saj je povprečje za znanstvene članke 8,3, za učbenike 10, za poljudno­znanstvene članke pa 3,5. Razmerje za označevalce odnosa do vsebine pa je precej drugačno od razmerja za kažipote, saj med njimi močno izstopajo učbeniki (v povprečju s 30,5 označevalca odnosa do vsebine), medtem ko je raba označeval­cev precej nižja v člankih, v znanstvenih je povprečje 17,5 na članek, v poljudno­znanstvenih pa 16,9 na članek. Razmerja za označevalce so si zelo podobna tudi v vsakem od jezikov posebej. 
Primerjava korelacijskih koe.cientov za kažipote in označevalce odnosa do vse­bine v vseh treh žanrih je pokazala, da je korelacija, če upoštevamo oba jezika skupaj, povsod nizka (0,395 v znanstvenih člankih, 0,33 v poljudnoznanstvenih člankih in 0,27 v učbenikih). Ločena primerjava po jezikih pokaže na nekoliko višjo stopnjo korelacije v angleških besedilih (v vseh treh žanrih je okrog 0,5), medtem ko je v slovenskih besedilih korelacija nižja, izrazito nizka je v slovenskih učbenikih (-0,095). 

Rezultati testa hi-kvadrat so pokazali, da je v angleških besedilih statistično po­membna razlika med žanri v številu kažipotov in ločeno, napovedi ter sklicev, ne pa tudi razlika v številu označevalcev odnosa do vsebine. V slovenskih besedilih je statistično pomembna le razlika med žanri v številu napovedi in vseh kažipotov. 
Razlike v vplivu različnih žanrov na rabo metabesedilnih elementov so pokazale že druge analize (npr. Crismore in Farnsworth 1990, Levin 1997, Bäcklund 1998 itd.), zato pričujoči rezultati, ki prav tako kažejo velike razlike, niso presenetljivi. Izrazita žanrska odstopanja so opazna v rabi kažipotov, kjer se oba akademska žanra (znanstveni članek in učbenik) močno ločujeta od poljudnoznanstvenega žanra (poljudnoznanstveni članek). Takšni rezultati se ujemajo z ugotovitvami, ki jih v svoji raziskavi navajata Crismore in Farnsworth (1990: 134); prav tako namreč ugotavljata, da je v analiziranem znanstvenem članku napovedi in skli­cev več kot v analiziranem poljudnoznanstvenem članku. Tovrstno razliko v rabi kažipotov je mogoče razložiti z dejstvom, da se akademsko pisanje in poljudno­znanstveno pisanje v organizaciji besedila močno razlikujeta; Myers (1994: 183) ugotavlja, da se v poljudnoznanstvenem članku pojavi kronološka pripoved, ki ni tipična za znanstveni članek. Tako se zdi, da širok obseg tematike, jukstapozicija dejstev in kompleksne navezave na prej povedano in na sledeče, ki se pojavljajo v znanstvenem članku, pa tudi v akademskem učbeniku, zahtevajo več eksplicitnih povezav, kot jih je treba imeti v poljudnoznanstvenem članku. 
Druga vrsta izrazitih razlik med žanri se pojavlja v rabi označevalcev med peda­goškim žanrom (učbenik) in nepedagoškima žanroma (znanstveni in poljudno­znanstveni članek). Občutno pogostejšo rabo označevalcev v učbeniku morda lahko razložimo z gostejšim navezovanjem stika z bralcem oziroma pogostejšo rabo medosebne funkcije v pedagoškem besedilu. 

7.3 DEJAVNIK JEZIKA 
Vpliv dejavnika jezika na rabo metabesedilnih elementov je v izbranih besedilih razmeroma izrazit. V povprečju so v vseh angleških besedilih kažipoti rabljeni več kot še enkrat pogosteje (12,5) kot v slovenskih (5,2). V treh podkorpusih, to so etnološki znanstveni članki, .zikalni znanstveni članki in učbeniki, je raba kažipotov v povprečju v angleških člankih precej pogostejša kot v slovenskih, pri poljudnoznanstvenih člankih pa je položaj ravno nasproten, saj so v slovenskih člankih v povprečju 3,5 kažipota, v angleških pa 0,8. V etnoloških člankih je razmerje med povprečji v angleških in slovenskih besedilih 12,5 : 5,5, kar je zelo podobno skupnemu povprečju, pri .zikalnih člankih je razmerje med povprečji v angleških in slovenskih besedilih 14,3 : 8,3, pri poglavjih iz učbenikov pa je raz­merje med angleškimi in slovenskimi besedili 16,2 : 10. Razmerje med jezikoma je nekoliko drugačno pri označevalcih odnosa do vsebine; tudi teh je v povprečju v angleških besedilih več kot v slovenskih (razmerje je 20,4 : 16). Označevalcev je več v angleških besedilih tudi v vseh posameznih podkorpusih, pri čemer je razlika občutna le pri etnoloških znanstvenih člankih, kjer je razmerje 19,2 : 8,8, v drugih treh podkorpusih so razlike majhne: pri .zikalnih znanstvenih člankih je razmerje 18,3 : 16,8, pri poljudnoznanstvenih člankih 17,4 : 16,4, pri učbenikih pa 32,8 : 28,2. 

Primerjava korelacijskih koe.cientov za kažipote in označevalce odnosa do vsebi­ne v obeh jezikih je pokazala, da je korelacijski koe.cient za vsa angleška besedila srednje visok (0,48), za vsa slovenska besedila pa je nižji (0,32) in ne kaže na izrazito povezanost med rabo kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine. Tudi v posameznih podkorpusih je v angleških besedilih korelacija močnejša (srednja do visoka) kot v slovenskih, v katerih je srednje visoka le v poljudnoznanstvenih člankih (0,47), izrazito nizka pa je v slovenskih učbenikih (-0,09). 
Rezultati testa hi-kvadrat so pokazali, da je razlika med jezikoma za etnološke članke statistično pomembna v številu vseh izbranih metabesedilnih elementov, za .zikalne članke in poljudnoznanstvene je razlika med jezikoma statistično po­membna v številu kažipotov in ločeno, napovedi ter sklicev, za . zikalne učbenike pa je razlika med jezikoma statistično pomembna le v skupnem številu kažipotov in v številu napovedi. 
Jezikovne razlike v rabi metabesedilnih elementov so v veliki meri pričakovane, saj rezultati različnih kontrastivnih analiz tega področja – npr. Clyne (1987), Čmejrková in Daneš (1997), Vassileva (2001), Pisanski (2005) – kažejo, da je v angleščini metabesedilnih elementov v povprečju več kot v nekaterih drugih jezikih, zato ne preseneča, da tudi rezultati pričujoče raziskave kažejo, da je v angleščini v povprečju več kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine kot v slovenščini. Pretirano bi bilo te rezultate v celoti pripisovati ugotovitvi, da je an­gleščina jezik, ki temelji na odgovornem piscu, ki jo uvaja Hinds (1987), vendar pa je gotovo mogoče delno razlago poiskati v razlikah v tradiciji pouka pisanja in šolskega sistema na splošno (prim. Mauranen 1993b, Yakhontova 2001, Vassile­va 2001, itd.). Pomemben vidik razlik med jezikoma pa je tudi raba kažipotov v poljudnoznanstvenih člankih: kot že rečeno, je ta na splošno nizka, vendar je v slovenskih poljudnoznanstvenih člankih v povprečju višja kot v angleških, kar priča o tem, da so v slovenščini žanrske konvencije poljudnoznanstvenega pisanja verjetno nekoliko drugačne od angleških, pri čemer je morda poljudnoznanstve­no pisanje v slovenščini bolj podobno znanstvenemu pisanju kot v angleščini. 


7.4 SEKUNDARNI DEJAVNIKI 
Vpliv sekundarnih dejavnikov je na analiziranem gradivu težje in bolj omejeno ugotovljiv kot vpliv primarnih dejavnikov, kar je seveda posledica že omenjenega dejstva, da so bila besedila izbrano tako, da omogočajo čim boljšo analizo vpli­va primarnih dejavnikov. Delitev na primarne in sekundarne dejavnike namreč predpostavlja, da so primarni dejavniki ključnega pomena za rabo metabesedilnih elementov, sekundarni dejavniki pa na rabo metabesedilnih elementov vplivajo le delno, prek primarnih dejavnikov. Na izbranem gradivu je kljub temu mogoče ugotoviti tudi nekatere možne vplive sekundarnih dejavnikov. 
Vpliv sekundarnega dejavnika dolžine na rabo izbranih metabesedilnih elemen­tov v analiziranem gradivu ni enoten, temveč je odvisen od primarnih dejavnikov (stroka, žanr, jezik). V veliki večini sklopov besedil je potrjena hipoteza o tem, da je v daljših besedilih metabesedilnih elementov več. Kot je bilo že povedano, ta hipoteza izhaja iz dveh predpostavk: prva je preprosta predpostavka o trendu naraščanja – verjetno se zdi, da se v večjem številu besed pojavi večje število me­tabesedilnih elementov. Druga predpostavka pa je nekoliko bolj kompleksna in temelji na besediloslovnih značilnostih daljših besedil: vsaj za kažipote je smiselno domnevati, da je v daljiših besedilih potreba po njihovi rabi večja kot v krajših, saj je potreba po usmerjanju bralca v daljših besedilih večja. Tudi za rabo označeval­cev odnosa do vsebine bi morda lahko domnevali, da bo v daljših besedilih večja, saj je večja tudi potreba po tem, da avtor bralca usmerja k želeni interpretaciji besedila. 
Vpliv dolžine na rabo kažipotov je največji v angleških učbenikih, razmeroma velik je tudi v slovenskih učbenikih. Za ustrezno interperetacijo tega podatka je treba upoštevati dejstvo, da poglavja iz učbenikov v nasprotju z ostalimi besedili (članki) niso samostojna besedila, temveč so del mnogo daljših besedil, za katera se, kot že rečeno, predpostavlja, da sama po sebi vsebujejo večje število meta­besedilnih elementov. Neizrazit je vpliv dolžine na rabo kažipotov v slovenskih .zikalnih znanstvenih člankih. Vpliv dolžine na rabo označevalcev odnosa do vsebine je srednje visok v angleških etnoloških znanstvenih člankih, manjši je vpliv dolžine na rabo označevalcev v slovenskih .zikalnih znanstvenih člankih. V drugih sklopih besedil je vpliv dolžine na rabo izbranih metabesedilnih ele­mentov zanemarljiv. V tistih sklopih besedil, kjer je dolžina merodajen dejavnik, je trend naraščajoč, kar pomeni, da s številom besed raste tudi število metabese-dilnih elementov. V nekaterih sklopih se sicer pojavlja tudi nasproten, padajoč trend, vendar je vrednost R2 v njih prenizka, da bi lahko govorili o korelaciji. 

O ugotovljivem vplivu sekundarnega dejavnika časa na rabo izbranih metabe­sedilnih elementov v analiziranem gradivu ni mogoče govoriti, kar je posledica dejstva, da je bilo gradivo izbrano predvsem z namenom sinhrone analize. Vendar pa se zaradi omejenega izbora .zikalnih učbenikov večjim časovnim razponom ni bili mogoče izogniti, zato je mogoče vsaj na majhnem koščku gradiva preveriti tudi vpliv časa. Analiza pokaže, da je ta praktično zanemarljiv, saj nizka vrednost R2 kaže izjemno majhno korelacijo med časom nastanka in rabo izbranih metabe­sedilnih elementov. Pri obeh vrstah metabesedilnih elementov je trend padajoč; ker podatki, kot že rečeno, niso zanesljivi, o zmanjševanju števila kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine skozi čas sicer ne moremo govoriti, vendar pa je zanimivo, da tudi prejšnja diahrona analiza slovenskih znanstvenih člankov iz matematike in arheologije (Pisanski 2005) kaže na padajoč trend v rabi kažipotov v obdobju petdesetih let. 
O eksplicitnem vplivu dejavnika konteksta na rabo izbranih metabesedilnih ele­mentov v analiziranem gradivu ni mogoče govoriti, kar je razvidno iz pregleda konteksta celotnega gradiva, saj v nobeni od revij oziroma knjig raba kažipotov in označevalcev ni neposredno določena. Kljub temu pa je očitno, da je raba metabesedilnih elementov lahko vsaj posredno odvisna od konteksta, saj je ta močno vezan na žanr in stroko, ki prek svojih konvencij določata tudi konvencije konteksta. 

7.5 SUBJEKTIVNA DEJAVNIKA 
Primarni in sekundarni dejavniki oblikujejo konvencije rabe metabesedilnih ele­mentov, subjektivna dejavnika pa lahko razložita odstopanja od konvencij. Ker je načeloma obseg avtorjevega prispevka za končno podobo besedila precej več­ji od prispevka lektorja oziroma urednika, se zdi, da je za rabo metabesedilnih elementov od obeh subjektivnih dejavnikov verjetno pomembnejši osebni slog. Rezultati so pokazali, da se v vseh podkorpusih pojavljajo besedila, v katerih raba kažipotov in označevalcev močno (zunaj obsega standardnega odklona) odstopa od povprečne rabe v danem podkorpusu, v nekaterih primerih bi odstopanja lahko razložili s katerim od sekundarnih dejavnikov, v drugih primerih pa takšne razlage niso mogoče, zato se zdi verjetno, da je razlog za odstopanje od povprečja kateri od subjektivnih dejavnikov, najverjetneje avtorjev osebni slog. Seveda je treba poudariti, da dejavnik osebnega sloga ne vpliva le na tista besedila, kjer raba metabesedilnih elementov odstopa od povprečja, nasprotno, tudi v besedilih, kjer je raba metabesedilnih elementov blizu povprečja, je to pomemben podatek o av­torjevem osebnem slogu. Drug način opazovanja vpliva dejavnika osebnega sloga na rabo metabesedilnih elementov omogoča dejstvo, da so nekateri avtorji napisa­li več besedil v korpusu. Pomembno je, da je mogoče v besedilih nekaterih avtor­jev najti skupne točke, kar priča o vplivu osebnega sloga. Oba analizirana članka avtorice A (Z-E-S-2 in Z-E-S-10) tako izstopata zaradi rabe kažipotov, ki presega povprečje za etnološke znanstvene članke, ob upoštevanju standardnega odklona. Oba analizirana članka avtorja B (Z-E-S-3 in Z-E-S-7) prav tako izstopata po rabi kažipotov, in sicer zaradi tega, ker se v obeh pojavljajo le kažipoti v obliki napovedi. Primerjava besedil avtorja D in avtorja E je nekoliko zahtevnejša, saj so si besedila različna po žanrih. Pri avtorju D izstopa predvsem raba označevalcev odnosa do vsebine, ki je v dveh analiziranih besedilih (v znanstvenem članku Z-F­S-1 in v učbeniku U-F-S-4) precej pogostejša od povprečja, ob upoštevanju zelo širokih standardnih odklonov; v tretjem besedilu, učbeniku z oznako U-F-S-3, pa je raba označevalcev enaka povprečju za učbenike. V besedilih avtorja E (Z-F-S-2, P-N-S-2, P-N-S-6 in U-F-S-1) sicer ni nobenih izrazitih odmikov od povprečij, vendar pa je opazno, da so kažipoti v vseh besedilih rabljeni nekoliko manj po­gosto od povprečij, čeprav v okvirih standardnega odklona. V člankih avtorja F (P-N-S-5 in P-N-S-9) je raba kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine zelo podobna povprečni rabi v slovenskih poljudnoznanstvenih člankih. 

Razčlenitev vpliva osebnega sloga odpira pomemben vidik analize konvencij, ki določajo rabo metabesedilnih elementov. Velika večina jezikoslovcev, ki se ukvarjajo z rabo metabesedilnih elementov, dejavnik osebnega sloga ignorira; Va­lero-Garcés (1996) pa vendarle ugotavlja, da osebni slog lahko vpliva na rabo metabesedilnih elementov. Rezultati so pokazali, da osebni slog vpliva na rabo metabesedilnih elementov v analiziranih besedilih in da v raziskavi takšnega ob­sega avtorjev slog kot dejavnik ne more biti zanemarjen, saj v vsakem od sklopov izstopa vsaj eno besedilo. Razčlenitve sloga posameznih avtorjev kažejo, da je zelo hitro mogoče opaziti določene smernice, vendar pa bi potrebovali mnogo večji korpus, da bi takšne osebne smernice lahko potrdili. 
Stopnje vpliva subjektivnega dejavnika lektorskih oziroma uredniških posegov na izbrano gradivo s pričujočo analizo ni bilo mogoče ugotavljati, treba pa se je pri interpretaciji rezultatov zavedati, da je končna podoba besedila lahko delno odvisna tudi od lektorskih, uredniških ali celo recenzentskih posegov. Kljub temu je zelo verjetno, da ti posegi na besedila v povprečju vplivajo manj kot dejavnik osebnega sloga, saj je avtorjev prispevek h končni podobi besedila vendarle večji od lektorjevega ali urednikovega. 
Za natančnejše ugotavljanje vpliva dejavnika lektorskih oziroma uredniških pose­gov bi bila potrebna dodatna analiza, ki presega obseg pričujoče raziskave. V njej bi bilo treba primerjati vse nastale različice besedila: od prve, ki jo avtor odda v branje uredniku, uredniškemu odboru ali recenzentom, do različice z lektorskimi popravki in do zadnje različice, ki je natisnjena v reviji. Tovrstna raziskava bi verjetno zajemala manjši korpus, ob tem pa se tudi pojavlja problem dostopnosti različnih verzij, saj so vmesne stopnje oblikovanja besedila le redko ohranjene. Vseeno pa je to edini način za pridobivanje podatkov o vplivu lektorja oziroma urednika (ali morebiti celo uredniškega odbora ali recenzentov) na dokončno podobo rabe metabesedilnih elementov v danem besedilu. Kot že rečeno, takšna analiza presega okvire te študije, vseeno pa se zdi potrebno opozoriti na možnost, da na rabo metabesedilnih elementov lahko vplivajo tudi drugi posamezniki, ne le avtor, zato so lektorski oziroma uredniški posegi vključeni med subjektivne dejavnike. 





Izhodišče za opravljeno raziskavo je bilo dejstvo, da so se prejšnje raziskave rabe metabesedilnih elementov osredotočale na posamezne dejavnike, ki bi na rabo utegnili vplivati, niso pa upoštevale možnega vpliva drugih dejavnikov, pri če­mer so dobljeni rezultati lahko dajali poenostavljeno sliko o tem, zakaj je bila v izbranih besedilih raba metabesedilnih elementov takšna, kakršna je bila. Namen pričujoče študije je bil upoštevati širši krog možnih dejavnikov in ugotoviti, kako posamezni dejavniki vplivajo na rabo metabesedilnih elementov. Na podlagi prej­šnje raziskave (Pisanski 2001) in drugih sorodnih študij so bili dejavniki, ki bi utegnili vplivati na rabo metabesedilnih elementov, pred samo analizo razvrščeni v tri skupine: primarne, sekundarne in subjektivne dejavnike. Rezultati so ustre­znost takšne delitve dejavnikov v precejšnji meri potrdili, čeprav so se pojavila tudi nekatera odstopanja od pričakovanj, vpliv nekaterih dejavnikov pa je bil povsem nedokazljiv, v nekaterih primerih na podlagi rezultatov, v drugih prime­rih pa zaradi narave analize. 
Glavne ugotovitve analize je mogoče strniti v nekaj sklepov. Na rabo analiziranih metabesedilnih elementov v izbranih besedilih stroka vpliva manj kot žanr in jezik; vendar pa je treba poudariti, da so druge raziskave kazale večji vpliv stroke. (Prim. npr. Pisanski 2005, kjer je kontrastivna analiza angleških in slovenskih arheoloških in matematičnih znanstvenih člankov pokazala, da je razlika v rabi kažipotov med jezikoma manjša od razlike med vedama.) O vplivu stroke pričajo tudi podatki o korelacijskih koe.cientih, saj je korelacija med rabo kažipotov in označevalcev odnosa do vsebine v etnoloških člankih precej večja kot v . zikalnih člankih, in to zlasti na račun angleških etnoloških člankov, medtem ko so razlike v korelacijskih koe.cientih med žanri in jezikoma manj izrazite. 
Žanr na rabo izbranih metabesedilnih elementov v gradivu vpliva precej močno: raba kažipotov je v obeh akademskih žanrih mnogo pogostejša kot v poljudno­znanstvenem članku, raba označevalcev odnosa do vsebine pa je v pedagoškem žanru mnogo pogostejša kot v obeh nepedagoških. Jezika se v žanrih deloma uje­mata, kar pomeni, da pri izbranih žanrih lahko opazujemo nadkulturne žanrske konvencije. 
Prav tako na rabo izbranih metabesedilnih elementov v vseh podkorpusih močno vpliva jezik: v povprečju je v angleških besedilih metabesedilnih elementov več kot v slovenskih, izjema je raba kažipotov v poljudnoznanstvenih člankih. 
Rezultati kažejo, da bi za določanje vplivnosti sekundarnih dejavnikov potrebo­vali drugačen korpus, ki pa seveda ne bi omogočal določanja vpliva primarnih dejavnikov (npr. diahrona analiza, velike variacije v dolžini, različne revije itd.). Izmed vseh sekundarnih dejavnikov je mogoče govoriti le o verjetnem vplivu dolžine v okviru nekaterih primarnih dejavnikov, pri drugih dveh sekundarnih dejavnikih vpliv v izbranem gradivu ni zaznaven. Vpliv časa na izbrano gradivo je zaradi majhnega časovnega razpona zanemarljiv, zanimivo pa je, da se kaže trend rahlega upadanja rabe metabesedilnih elementov v času. V izbranih besedilih kontekst na rabo izbranih vrst metabesedilnih elementov ne vpliva neposredno, možen je seveda posreden vpliv, prav tako pa lahko kontekst vpliva na rabo dru­gih metabesedilnih elementov. 

Ugotavljanje vpliva subjektivnih dejavnikov je v pričujoči študiji omejeno na dejavnik osebnega sloga. Rezultati statistične razčlenitve kažejo odstopanja od konvencij, kar pomeni, da osebni slog v tako omejenem korpusu verjetno ni za­nemarljiv dejavnik. To podpirajo tudi razčlenitve posameznih avtorjev, ki kažejo, da je mogoče v več besedilih istega avtorja opazovati podobne značilnosti. Obsega in vrste lektorskih posegov na izbranem gradivu ni mogoče oceniti, se je pa treba zavedati, da takšni posegi lahko obstajajo. 
Za raziskavo, kakršna je pričujoča, je predlagana delitev dejavnikov ustrezna. Sekundarni dejavniki (dolžina, čas nastanka, kontekst) omejujejo izbor besedil in omogočajo njihovo čim boljšo primerljivost, obenem pa omogočajo določeno .eksibilnost, saj je v primerih, ko iz objektivnih razlogov (npr. majhno število objav v slovenščini) ni mogoče zelo strogo omejiti časa nastanka besedila ali dol­žine besedila oziroma izbirati besedil iz ene same revije, mogoče predvideti vpliv različnih sekundarnih dejavnikov. Primarni dejavniki zajemajo vse tri ključne vplive, ki v sinhroni študiji lahko oblikujejo rabo metabesedilnih elementov. S subjektivnima dejavnikoma pa je mogoče razlagati tudi odstopanja od konven­cij, zavedanje subjektivnih dejavnikov je v omejenem korpusu zelo pomembno. Seveda bi bilo za raziskavo druge vrste, npr. diahrono analizo ali študijo vpliva dolžine na rabo metabesedilnih elementov, potrebno pričujočo delitev dejav­nikov preoblikovati. V vsakem primeru pa je mogoče z identi. kacijo ključnih osmih dejavnikov, ki oblikujejo rabo metabesedilnih elementov, de. nirati opis rabe teh elementov. 
V okviru sekundarnih dejavnikov se odpira vprašanje vpliva teh dejavnikov v drugače zasnovanih korpusih. Sistematična široko zastavljena raziskava o vplivu dolžine na rabo izbranih metabesedilnih elementov bi morda lahko omogočila natančnejšo oceno o tem, kako dolžina v povprečju (v danih žanrih, strokah in jezikih) vpliva na rabo metabesedilnih elementov, s čimer bi pri nadaljnjih razi­skavah lahko prav tako lažje izločili vpliv tega dejavnika. Širše zastavljena diahro­na analiza pa bi morda lahko dodatno osvetlila tezo o spreminjanju slovenščine iz jezika, ki temelji na odgovornosti bralca, v jezik, ki temelji na odgovornosti pisca, vsaj v znanstvenem pisanju, ki je pod vedno močnejšim vplivom anglešči­ne. Odpira se tudi vprašanje neposrednega oziroma posrednega vpliva konteksta na različne vrste metabesedilnih elementov. 

Hkrati pričujoča študija razstira problematiko subjektivnih dejavnikov. Ugoto­vitev, da vpliva osebnega sloga v raziskavah manjšega obsega ni mogoče izločiti, je lahko izhodišče za širše zastavljeno raziskavo vpliva osebnega sloga, ki bi lahko osvetlila ta pomemben, a močno zanemarjen dejavnik. Objektivni podatki o tem, koliko osebni slog vpliva na retorično strukturo besedila in s tem na rabo metabe­sedilnih elementov, bi namreč omogočili natančnejše določanje vpliva ostalih de­javnikov in morebitno izločanje vpliva osebnega sloga. Analiza istih besedil pred lektorskimi oziroma uredniškimi posegi in po njih bi pomagala osvetliti vprašanje vpliva teh posegov, pri čemer je verjetno mogoče predvidevati, da tovrstni posegi navadno zmanjšujejo prisotnost metabesedilnih elementov. 
Razlogi za dejstvo, da je obseg gradiva močno omejen, kar posledično omejuje tudi splošno veljavnost rezultatov, so bili že navedeni. Slovenski kulturni prostor obsežnih analiz izbranih žanrov ne omogoča; s problemom majhnih vzorcev pa se seveda soočajo tudi različne druge znanstvene raziskave, ki se osredotočajo na slovenski prostor. Vseeno bi bilo ignoriranje slovenske problematike samo zato, ker ta ne more biti vedno statistično pomembna, slabo, saj bi vodilo v popolno nepoznavanje stanja na tistih področjih, kjer so slovenski vzorci stati­stično premajhni. Besediloslovne raziskave slovenskih žanrov dajejo dragocene podatke o tem, kakšne so besedilne značilnosti, ter s tem pomembno prispevajo k ugotavljanju konvencij slovenskega pisanja, ki so bile dolga leta le predmet preskriptivne stilistike in osebnih opažanj posameznikov. V času, ki postavlja poznavanje uspešnega oblikovanja besedil v ospredje, je seveda pomembno, da se tudi v slovenskem kulturnem prostoru čim bolj de.nira uspešno oblikovanje besedil. 
Po drugi strani pa je v času, ko v akademskem pisanju v svetu dominira angle-ščina, poznavanje retoričnih razlik in podobnosti med slovenščino in anglešči­no pomembno. Ostler (2002: 173–175) navaja rezultate raziskav, ki pričajo 
o tem, da angleški slog pisanja močno vpliva na nekatere jezikovne kulture (npr. na akademsko pisanje v korejščini) oziroma da se v drugih jezikovnih kulturah vpliva angleščine zavestno izogibajo. Pri odločitvah posameznikov ali diskurznih skupnosti o sprejemanju ali zavračanju elementov angleškega slo­ga pisanja pa je seveda ključnega pomena zavedanje razlik med domačim in angleškim slogom pisanja; brez tega zavestna in kritična odločitev o sistema­tičnem sprejemanju ali zavračanju posameznega elementa ni mogoča. V času, ko je mednarodna primerljivost dosežkov znanstvenikov tako pomembna tudi v slovenskem prostoru, so čim natančnejši podatki o retoričnih razlikah med slovenščino in angleščino gotovo pomembni in zanimivi. V praksi so uporab­ni tako s pedagoškega vidika, zlasti pri razvoju pouka akademske angleščine v slovenskem prostoru (EAP), prav tako pa tudi z vidika prevajanja slovenskih besedil v angleščino. 

Izsledki slovenskih besediloslovnih raziskav omogočajo tudi primerjavo z drugi­mi, neangleškimi kulturami, med katerimi so za slovenščino posebej pomembne primerjave s slovanskimi pa tudi drugimi evropskimi jeziki, še posebej z nem­ščino, seveda iz zgodovinskih razlogov. Yakhontova (2002: 217) opozarja na iz­sledke več raziskav znanstvenega pisanja v različnih slovanskih jezikih, ki kažejo na kulturno bližino med njimi, ter omogočajo njihovo skupno kontrastiranje angleškemu diskurzu. Prav zaradi možnosti takšnih kontrastivnih primerjav so besediloslovne raziskave slovenskih besedil izjemno pomembne, čeprav ne mo­rejo zajeti enako velikega vzorca kakor raziskave v večjih jezikih. Šele konkretne študije slovenskih besedil bodo namreč lahko natančneje odgovorile na vprašanje 
o tem, kam se v Hindsovi (1987) tipologiji jezikov uvršča slovenščina v primerjavi z nemščino, angleščino, slovanskimi in drugimi jeziki, do takrat so ideje o tem, ali je v slovenščini poudarek predvsem na odgovornosti bralca ali pisca, zgolj ugiba­nja. Rezultati pričujoče analize kažejo, da razlike med angleškimi in slovenskimi besedilnimi konvencijami obstajajo, pri čemer pogostejša in nekoliko bolj siste­matična raba metabesedilnih elementov v angleških besedilih priča o možnosti, da je odgovornost angleških piscev v povprečju nekoliko večja. 
Sklepi, narejeni na podlagi dobljenih rezultatov, odpirajo nova problemska po­dročja. Glede na to, da je vpliv dejavnikov testiran na znanstvenih, strokovnih in poljudnoznanstvenih besedilih iz izbranih strok v angleščini in slovenščini, se po­stavlja vprašanje uporabnosti enake delitve dejavnikov za analizo drugih žanrov, strok in jezikov. 
Poskus sistematičnega obravnavanja dejavnikov, ki bi utegnili vplivati na rabo izbranih vrst metabesedilnih elementov, je korak k sistematizaciji opisa retoričnih struktur, ki bi omogočala boljšo primerljivost raziskav in rezultatov. Primerljive raziskave in rezultati, ki jih kasnejše raziskave na novem korpusu lahko dopol­njujejo, pa pomenijo možnost hitrejšega in bolj celostnega razvoja kontrastivne retorike. 




Abdi, Reza, 2002: Interpersonal metadiscourse: an indicator of interaction and identity. Discourse Studies 4. 139–145. 
Ädel, Annelie, 2006: Metadiscourse in L1 and L2 English. Amsterdam: John Ben­jamins. 
Ädel, Annelie in Anna Mauranen (ur.), 2010: Metadiscourse. [Posebna številka.] Nordic Journal of English Studies 9/2. 
Bäcklund, Ingegerd, 1998: Metatext in professional writing. A contrastive study of English, German and Swedish. TEFA 25. Uppsala: Uppsala Uni­versity. 
Bhatia, Vijay, 2000: Genres in con.ict. Anna Trosborg (ur.), Analysing Profes­sional Genres. Amsterdam in Philadelphia: John Benjamins. 147–161. 
Bortoluzzi, Maria, 2000: Discourse about Literature. The Interpersonal Function in English and Italian Undergraduate Writing. Pasian di Prato (UD): Campanotto Editore. 
Brett, Paul, 1994: A genre analysis of the results section of sociology articles. English for Speci. c Purposes 13. 47–60. 
Bunton, David, 1999: The use of higher level metatext in Ph.D. theses. English for Speci. c Purposes 18. S41–S56. 
Burrough-Boenisch, Joy, 2005: NS and NNS scientists’ amendments of Dutch scienti.c English and their impact on hedging. English for Speci. c Purposes 24. 25–39. 
Chesterman, Andrew, 1998: Contrastive Functional Analysis. Amsterdam in Phila­delphia: John Benjamins. 
Clyne, Michael, 1987: Cultural di.erences in the organization of academic texts: English and German. Journal of Pragmatics 11. 211–247. 
Clyne, Michael, 1991: The sociocultural dimension: The dilemma of the Ger­man-speaking scholar. Hartmut Schröder (ur.), Subject-oriented Texts. Berlin in New York: de Gruyter. 47–67. 
Connor, Ulla, 1996a: Contrastive Rhetoric. Cambridge: Cambridge University Press. 

Connor, Ulla, 1996b: Rhetoric and composition in the United States: Some re­cent trends. Eija Ventola in Anna Mauranen (ur.), Academic Writing Today and Tomorrow. Helsinki: Helsinki University Press. 107–126. 
Connor, Ulla, in Mary Farmer 1993: The teaching of topical structure analysis as a revision strategy for ESL writers. Barbara Kroll (ur.), Second Language Writ­ing. Cambridge: Cambridge University Press. 126–139. 
Connors, Robert J., 1986: Textbooks and the evolution of the discipline. College Composition and Communication 37. 178–194. 
Coulthard, Malcolm, 2000: Whose text is it? On the linguistic investigation of authorship. Srikant Sarangi in Malcolm Coulthard (ur.), Discourse and Social Life. Harlow: Longman. 270–287. 
Crawford Camiciottoli, Belinda, 2003: Metadiscourse in ESP reading compre­hension: an exploratory study. Reading in a Foreign Language 15. 1–19. 
Crismore, Avon, in Rodney Farnsworth 1990: Metadiscourse in popular and pro­fessional science discourse. Walter Nash (ur.), Th e Writing Scholar. Newbury Park, CA: Sage. 118–136. 
Crismore, Avon, in William J. Vande Kopple 1997: Hedges and readers: E. ects on attitudes and learning. Raija Markkanen in Hartmut Schröder (ur.), Hedg­ing and Discourse. Berlin in New York: de Gruyter. 83–114. 
Crystal, David, 1988: On keeping one’s hedges in order. English Today 4, št. 3: 46–47. 
Čmejrková, Světla, 1996: Academic writing in Czech and English. Eija Ventola in Anna Mauranen (ur.), Academic Writing. Intercultural and Textual Issues. Amsterdam in Philadelphia: John Benjamins. 137–152. 
Čmejrková, Světla, in František Daneš 1997: Academic writing and cultural iden­tity: The case of Czech academic writing. Anna Duszak (ur.), Culture and Styles of Academic Discourse. Berlin in New York: Mouton de Gruyter. 41–61. 
Dahl, Trine, 2004: Textual metadiscourse in research articles: A marker of nation­al culture or of academic discipline? Journal of Pragmatics 36. 1807–1825. 
Eggington, William G., 1987: Written academic discourse in Korean: Implica­tions for e.ective communication. Ulla Connor in Robert B. Kaplan (ur.), 

Writing Across Languages: Analysis of L2 Text. Reading, MA: Addison-Wesley. 153–168. 
Eggins, Suzanne, in James R. Martin 1997: Genres and registers of discourse. Teun A. Van Dijk (ur.), Discourse as Structure and Process. Discourse Studies: A Multidisciplinary Introduction. London: Sage. 230–256. 
Fahnestock, Jeanne, 1986. Accommodating science: The rhetorical life of scien­ti. c facts. Written Communication 3: 275–296. 
Flowerdew, Lynn, 2002: Corpus-based analyses in EAP. John Flowerdew (ur.), Academic Discourse. Harlow: Longman. 95–114. 
Flottum, Kjersti, Kinn, Torodd, in Trine Dahl 2006: “We now report on” versus “Let us now see how”: Author roles and interaction with readers in research articles. Ken Hyland in Marina Bondi (ur.), Academic Discourse Across Disci­plines. Bern: Peter Lang. 203–224. 
Fuertes-Olivera, Pedro A., Velasco-Sacristán, Marisol, Arribas-Bano, Ascensión, in Eva Samaniego-Fernández 2001: Persuasion and advertising English: Metadis­course in slogans and headlines. Journal of Pragmatics 33. 1291–1307. 
Göpferich, Susanne, 2000: Analysing LSP genres (text types): From perpetu­ation to optimization in text(-type) linguistics. Anna Trosborg (ur.), An­alysing Professional Genres. Amsterdam in Philadelphia: John Benjamins. 227–247. 
Grabe, William, in Robert B. Kaplan 1997: On the writing of science and the science of writing: Hedging in science text and elsewhere. Raija Markkanen in Hartmut Schröder (ur.), Hedging and Discourse. Berlin in New York: de Gruyter. 151–167. 
Gorjanc, Vojko, 1998: Konektorji v slovničnem opisu znanstvenega besedila. Slavistična revija 46. 367–388. 
Gosden, Hugh, 1995: Success in research article writing and revision: A social-constructionist perspective. English for Speci. c Purposes 14. 37–57. 
Gunnarsson, Britt-Louise, 1997: On the sociohistorical construction of sci­enti.c discourse. Britt-Louise Gunnarsson, Per Linnel in Bengt Nordberg (ur.), Construction of Professional Discourse. London in New York: Longman. 99–126. 

Halliday, M. A. K., 1973: Explorations in the Functions of Language. London: Edward Arnold. 
Halliday, M. A. K., 1978: Language as a Social Semiotic. London: Edward Ar­nold. 
Halliday, M. A. K., 1994: An Introduction to Functional Grammar. London: Ed­ward Arnold. 
Halliday, M. A. K., in James R. Martin, 1993: Writing Science: Literacy and Dis­coursive Power. London in Washington D.C.: The Falmer Press. 
Hempel, Susanne, in Liesbeth Degand 2008: Sequencers in di.erent text gen­res: Academic writing, journalese and . ction. Journal of Pragmatics 40. 676– 
693. 
Hinds, John, 1987: Reader versus writer responsibility: A new typology. Ulla Connor in Robert B. Kaplan (ur.), Writing Across Languages: Analysis of L2 Texts. Reading, MA: Addison-Wesley. 141–152. 
Hopkins, Andy, in Tony Dudley-Evans 1988: A genre-based investigation of the discussion sections in articles and dissertations. English for Speci. c Purposes 7. 113–122. 
Hyland, Ken, 1996: Writing without conviction? Hedging in science research articles. Applied Linguistics 17. 431– 454. 
Hyland, Ken, 1997: Persuasion and context: The pragmatics of academic metadis­course. Journal of Pragmatics 30. 437–455. 
Hyland, Ken, 1999: Talking to students: Metadiscourse in introductory course-books. English for Speci. c Purposes 18. 3–26. 
Hyland, Ken, 2000: Disciplinary Discourses. Harlow: Longman. 
Hyland, Ken, 2004a: Disciplinary interactions: Metadiscourse in L2 postgradu­ate writing. Journal of Second Language Writing 13. 133–151. 
Hyland, Ken, 2004b: Graduate’s gratitude: The generic structure of dissertation aknowledgements. English for Speci. c Purposes 23. 303–324. 
Hyland, Ken, 2005: Metadiscourse. London in New York: Continuum. 

Hyland, Ken, in Françoise Salager-Meyer 2008: Scienti. c writing. Annual Review of Information Science and Technolog y 42/1. 297 – 338. 
Hyon, Sunny, in Rong Chen 2004: Beyond the research article: University fac­ulty genres and EAP graduate preparation. English for Speci. c Purposes 23. 233–263. 
Ifantidou, Elly, 2005: The semantics and pragmatics of metadiscourse. Journal of Pragmatics 37. 1925-1953. 
Intaraprawat, Puangpen, in Ste.ensen, Margaret S., 1995: The use of metadis­course in good and poor ESL essays. Journal of Second Language Writing 4. 253–272. 
Kachru, Braj B., 1985: Standards, codi.cation and sociolinguistic realism: Th e English language in the outer circle. Randolph Quirk in Henry Widdowson (ur.), English in the World. Cambridge: Cambridge University Press. 11–30. 
Kachru, Yamuna, 1995: Contrastive rhetoric in World Englishes. English Today 11/1. 21–31. 
Kalin Golob, Monika, 2000: Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem sloven­skem dnevniku. Slavistična revija 48. 1–26. 
Kaplan, Robert B., 1966: Cultural thought patterns in intercultural education. Language Learning 16/1–2. 1–20. 
Kaplan, Robert B., 2000: Contrastive rhetoric and discourse analysis. Srikant Sarangi in Malcolm Coulthard (ur.), Discourse and Social Life. Harlow: Long-man. 82–101. 
Kaplan, Robert B., in William Grabe 2002: A modern history of written dis­course analysis. Journal of Second Language Writing 11. 191–223. 
Korošec, Tomo, 1998: Stilistika slovenskega poročevalstva. Ljubljana: Kmečki glas. 
Košmelj, Blaženka, Arh, Franc, Doberšek Urbanc, Alojzija, Ferligoj, Anuška, in Matjaž Omladič 2001: Statistični terminološki slovar. Ljubljana: Statistično društvo Slovenije in SAZU. 
Kranjc, Simona, 1999: Razvoj govora predšolskih otrok. (Razprave Filozofske fakultete). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 

Križaj-Ortar, Martina, 1996: Ohranjanje in zamenjava zunanjih kazalnikov pri nepremem poročanju o prvotnem govornem dogodku. Slavistična revija 44. 451–470. 
Kunst-Gnamuš, Olga, 1986: Razumevanje in tvorjenje besedila : poskus pragmatične razčlembe. Ljubljana: Pedagoški inštitut pri Univerzi. 
Kussmaul, Paul, 1997: Text-type conventions and translating. Anna Trosborg (ur.), Text Typology and Translation. Amsterdam in Philadelphia: John Ben­jamins. 67–83. 
Levin, Anna, 1997: Kognitiva och pragmatiska mönster i professionella texter fran svenska, engelska och tyska skrivmiljöer. TEFA 20. Uppsala: Uppsala University. 
Limon, David, 2008: Company websites, genre conventions and the role of the translator. Cultus 1/1. 56–69. 
Lindeman, Stephanie, in Anna Mauranen 2001: ‘It’s just real messy’: Th e occur­rence and function of just in a corpus of academic speech. English for Speci. c Purposes 20. 459–475. 
Logar, Nataša, in Tina Verovnik 2001: Normativnost slovenskih jezikovnih priročnikov v lektorjevih rokah. Slavistična revija 49. 359–374. 
Lorés, Rosa, 2004: On RA abstracts: From rhetorical structure to thematic or­ganisation. English for Speci. c Purposes 23. 280–302. 
Love, Alison, 2002: Introductory concepts and ‘cutting edge’ theories: Can the genre of the textbook accommodate both? John Flowerdew (ur.), Academic Discourse. Harlow: Longman. 76–91. 
Markkanen, Raija, in Hartmut Schröder 1997: Hedging: A challenge for prag­matics and discourse analysis. Raija Markkanen in Hartmut Schröder (ur.), Hedging and Discourse. Berlin in New York: de Gruyter. 3–18. 
Marmaridou, Sophia, 1990: Contrastive analysis at discourse level and the com­municative teaching of languages. Jacek Fisiak (ur.), Further Insights into Con­trastive Analysis. Amsterdam in Philadelphia: John Benjamins Publishing. 561–571. 
Mauranen, Anna, 1993a: Cultural Di.erences in Academic Rhetoric: A Textlinguis­tic Study. Frankfurt am Mein: Peter Lang. 

Mauranen, Anna, 1993b: Contrastive ESP rhetoric: Metatext in Finnish-English economics texts. English for Speci. c Purposes 12. 3–22. 
Mauranen, Anna, 1997: Hedging in language revisers’ hands. Raija Markkanen in Hartmut Schröder (ur.), Hedging and Discourse. Berlin in New York: de Gruyter. 115–133. 
Mauranen, Anna, 2000: Strange strings in translated language. A study on cor­pora. Maeve Olohan (ur.), Intercultural Faultlines. Manchester, UK in North­ampton, MA: St Jerome. 119–142. 
Mikolič, Vesna, 2005: Izrazi moči argumenta v znanstvenih besedilih. Marko Jesenšek (ur.), Knjižno in narečno besedoslovje slovenskega jezika. Maribor: Slavistično društvo. 278–291. 
Mikolič, Vesna, 2007: How to express the power of arguments in academic dis­course. Ursula Doleshcal in Helmut Gruber (ur.), Wissenschaftlisches Schreiben abseits des en.ishcen Mainstreams/ Academic Writing in Languages Other than English. Frankfurt am Mein: Peter Lang. 104–125. 
Mustafa, Zahra, 1995: Th e e.ects of genre awareness on linguistic transfer. Eng­lish for Speci. c Purposes 14. 247–256. 
Myers, Greg, 1989: The pragmatics of politeness in scienti. c articles. Applied Linguistics 10. 1–35. 
Myers, Greg, 1992: Textbooks and the sociology of scienti. c knowledge. English for Speci. c Purposes 11. 3–17. 
Myers, Greg, 1994: Narratives of science and nature in popularising molecular genres. Malcolm Coulthard (ur.), Advances in Written Test Analysis. London in New York: Routledge. 
Norlyk, Brigitte, 2000: Con.icts in professional discourse: Language, law and real estate. Anna Trosborg (ur.), Analysing Professional Genres. Amsterdam in Philadelphia: John Benjamins. 163–173. 
Odlin, Terence, 1990: Language Transfer. Cambridge: Cambridge University Press. 
Ostler, Shirley E., 2002: Contrastive rhetoric: An expanding paradigm. John Flowerdew (ur.), Academic Discourse. Harlow: Longman. 167–181. 

The Oxford Encyclopedic English Dictionary. 1991. Ur. Joyce M. Hawkins in Rob­ert Allen. Oxford: Clarendon Press. 
Parkinson, Jean, in Ralph Adendor. 2004: The use of popular science articles in teaching scienti. c literacy. English for Speci. c Purposes 23. 379–396. 
Petch-Tyson, Stephanie, 1998. Writer/reader visibility in EFL written discourse. Sylviane Granger (ur.), Learner English on Computer. London: Addison Wes­ley Longman. 
Petrić, Bojana, 2005: Contrastive rhetoric in the writing classroom: A case study. English for Speci. c Purposes 24. 213–228. 
Pisanski, Agnes, 2001: Angleško-slovenska kontrastivna analiza nekaterih metabe­sedilnih elementov v znanstvenih besedilih. Magistrsko delo. Univerza v Ljublja­ni, Filozofska fakulteta. 
Pisanski, Agnes, 2002: Analiza nekaterih metabesedilnih elementov v slovenskih znanstvenih člankih v dveh časovnih obdobjih. Slavistična revija 50. 183– 
197. 
Pisanski Peterlin, Agnes, 2005: Text-organising metatext in research articles: An English-Slovene contrastive analysis. English for Speci. c Purposes 24. 307– 
319. 
Pisanski Peterlin, Agnes, 2006: Academic writing: Di.erences in rhetorical conventions and successful intercultural communication. Lucija Čok (ur.), Bližina drugosti. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. 137– 
146. 
Pisanski Peterlin, Agnes (ur.), 2007: Metabesedilnost v uporabnem jezikoslovju. [Posebna številka.] Jezik in slovstvo 52/3/4. 
Pisanski Peterlin, Agnes, 2009: Kontrastivna retorika. Nike Kocijančič Pokorn (ur.), Sodobne metode v prevodoslovnem raziskovanju. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 146–162. 
Plemenitaš, Katja, 2008: Film reviews: Cross-cultural aspects of a textual genre. Sara Orthaber in Polona Vičič (ur.), The importance of learning professional for­eign languages for communication between cultures. Celje: Faculty of Logistics. 1–9. 

Pogorelec, Breda, 1997: Besediloslovni vidiki Cankarjeve proze. Breda Pogorelec (ur.), Jezikoslovne in literarnovedne raziskave: zbornik referatov 6. srečanja slavis­tov, Celovec, Ljubljana, 1989. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 165–187. 
Ramanathan, Vai, in Robert B. Kaplan 2000: Genres: Authors, discourse com­munities: Theory and application for (L1 and) L2 writing instructors. Journal of Second Language Writing 9. 171–191. 
Recski, Leonardo, 2005: Interpersonal engagement in academic spoken discourse: A functional account of dissertation defenses. English for Speci. c Purposes 24. 5–23. 
Reid, Joy, 1993: Responding to di.erent topic types: A quantitative analysis from a contrastive rhetoric perspective. Barbara Kroll (ur.), Second Language Writ­ing. Cambridge: Cambridge University Press. 191–210. 
Rowley-Jolivet, Elizabeth, in Shirley Carter-Thomas 2005: Genre awareness and rhetorical appropriacy: Manipulation of information by NS and NNS scien­tists in the international conference setting. English for Speci. c Purposes 24. 41–64. 
Sajovic, Tomaž, 2004: Historični slogi v slovenski pripovedni prozi druge polovice 
19. stoletja. (Razprave Filozofske fakultete). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 
Salager-Meyer, Françoise, 1999: Referential behaviour in scienti.c writing: A dia­chronic study. English for Speci. c Purposes 18. 279–305. 
Samraj, Betty, 2002: Introductions in research articles: Variations across disci­plines. English for Speci. c Purposes 21. 1–17. 
Saussure, Ferdinand de, 1997: Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Ljubljana: In­stitutum Studiorum Humanitatis. 
Schä.ner, Christina, 2000: The role of genre for translation. Anna Trosborg (ur.), Analysing Professional Genres. Amsterdam in Philadelphia: John Benjamins. 209–224. 
Schlamberger Brezar, Mojca, 1998: Vloga povezovalcev v diskurzu. Inka Štrukelj (ur.), II. kongres Društva za uporabno jezikoslovje Slovenije. Jezik za danes in jutri: zbornik referatov na II. kongresu, Ljubljana, 8. - 10. 10. 1998. Ljubljana: Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije: Inštitut za narodnostna vprašanja. 194–202. 

Schlamberger Brezar, Mojca, 1999: Le rôle des topoi dans la négociation conver­sationnelle. Linguistica 39/1. 123–136. 
Schlamberger Brezar, Mojca, 2000: Les connecteurs en combinaison avec les mar­queurs modaux : l’exemple du français et du slovene. Linguistica 40/2. 273–282. 
Schlamberger Brezar, Mojca, 2004: Le rôle des connecteurs dans le discours – es­sai d’une analyse comparée du français et du slovene. Stojan Bračič, Darko Čuden, Saša Podgoršek in Vladimir Pogačnik (ur.), Linguistic Studies in the European Year of Languages. Proceedings of the 36th Linguistic Colloquium, Ljubljana, 2001. Frankfurt am Mein: Peter Lang. 549–556. 
Sešek, Urška, 2004: Developing literacy across cultures: sociological dimensions of teaching English writing in Slovenia. Strani jezici 33/3-4. 291–308. 
Sešek, Urška, 2007: Nastajanje metabesedilnih prvin kot vidik procesa pisanja. 
Metabesedilnost v uporabnem jezikoslovju. [Posebna številka.] Jezik in slovstvo 
52/3/4. 131–144. 
Shaw, Philip, 2000: Towards classifying arguments in research genres. Anna Tros­borg (ur.), Analysing Professional Genres. Amsterdam in Philadelphia: John Benjamins. 41–56. 
Sinclair, John M., 1981: Planes of discourse. S.N.A.Rizvi (ur.), The two-fold voice. Essays in honour of Ramesh Mohan. Salzburg Studies in English Literature. Salzburg: Salzburg University Press. 70–89. 
Sionis, Claude, 1995: Communication strategies in the writing of scienti. c re­search articles by non-native users of English. English for Speci. c Purposes 14. 99–113. 
Slovar slovenskega knjižnega jezika. 1997: Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, DZS. 
Smolej, Mojca, 2004: Členki kot besedilni povezovalci. Jezik in slovstvo 49/5: 45–57. 
Sperber, Dan, in Deirdre Wilson 2004: Relevance Theory. Gregory Ward in Law­rence, R. Horn (ur.), Handbook of Pragmatics. Oxford: Blackwell. 607–632. 
Stabej, Marko, 1995: Besediloslovna stilistika slovenskih pesniških besedil (raz­vojni pogled). Martina Orožen (ur.), Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 309–313. 

Stabej, Marko, 2002: Deiktika v slovenskih pesniških besedilih 2. polovice 19. stoletja. Stil 1. 339–348. 
Swales, John M., 1990: Genre Analysis. Cambridge: Cambridge University Press. 
Swales, John M., 1995: The role of the textbook in EAP writing research. English for Speci. c Purposes 14. 3–18. 
Swales, John M., in Christine Feak 1999: Academic Writing for Graduate Students. Ann Arbor, MI: University of Michigan Press. 
Thiele, Wolfgang, in Gottfried Graustein 1990: Contrastive aspects of a text anal­ysis in English and German. Jacek Fisiak (ur.), Further Insights into Contrastive Analysis. Amsterdam in Philadelphia: John Benjamins. 487–497. 
Th ompson, Geo., in Puleng Thetela 1995: The sound of one hand clapping: the management of interaction in written discourse. Text 15. 103–27. 
Th ompson, Geo., 2001: Interaction in academic writing: Learning to argue with the reader. Applied Linguistics 22. 58–78. 
Tipologija dokumentov/del za vodenje bibliogra.j v okviru sistema Cobiss. 2008. IZUM. [http://home.izum.si/COBISS/bibliogra. je/Tipologija_slv.pdf ] Dostop 
4. novembra 2010. 
Trosborg, Anna 1997. Text typology: Register, genre and text type. Anna Tros­borg (ur.), Text Typology and Translation. Amsterdam in Philadelphia: John Benjamins. 3–23. 
Tse, Polly, in Ken Hyland 2006: Gender and discipline: Exploring metadiscourse variation in academic book reviews. Ken Hyland in Marina Bondi (ur.), Aca­demic Discourse Accross Disciplines. Bern: Peter Lang. 117–202. 
Upton, Thomas, in Ulla Connor 2001: Using computerized corpus analysis to investigate the textlinguistic discourse moves of a genre. English for Speci. c Purposes 20. 313–329. 
Valero-Garcés, Carmen, 1996: Contrastive ESP rhetoric: Metatext in Spanish-English economics texts. English for Speci. c Purposes 15. 279–294. 
Valle, Ellen, 1997: A scienti.c community and its texts: A historical dis­course study. Britt-Louise Gunnarsson, Per Linnel in Bengt Nordberg (ur.), Construction of Professional Discourse. London in New York: Long-man. 76–38. 

Vande Kopple, William J., 1985: Some exploratory discourse on metadiscourse. College Composition and Communication 36. 82–94. 
Varantola, Krista, 1987: Popularisation strategies and text functional shifts in scienti.c/ technical writing. UNESCO ALSED LSP Newsletter 10/2. 33– 
52. 
Varttala, Teppo, 1998: Remarks on the communicative functions of hedging in popular scienti.c and specialist research articles in medicine. English for Spe­ci. c Purposes 18. 177–200. 
Vassileva, Irena, 2001: Commitment and detachment in English and Bulgarian academic writing. English for Speci. c Purposes 20. 83–102. 
Ventola, Eija, 1997: Modalization: Probability – an exploration into its role in academic writing. Anna Duszak (ur.), Culture and Styles of Academic Discourse. Berlin in New York: Mouton de Gruyter. 157–179. 
Ventola, Eija, in Anna Mauranen 1991: Non-native writing and native revising of scienti.c articles. Eija Ventola (ur.), Recent Systemic and Other Functional Views on Language. Berlin: Mouton de Gruyter. 457–492. 
Verdonik, Darinka, 2006: Mhm, ja, no, dobro, glejte, eee ...: diskurzni označevalci v telefonskih pogovorih. Jezik in slovstvo 51/2. 19–36. 
Verdonik, Darinka, Rojc, Matej, in Marko Stabej 2007: Annotating discourse markers in spontaneous speech corpora on an example for the Slovenian lan­guage. Journal of Language Resources and Evaluation 41. 147-180. 
Verdonik, Darinka, Žgank, Andrej, in Agnes Pisanski Peterlin 2008: Th e impact of context on discourse marker use in two conversational genres. Discourse Studies 10. 759-775. 
Vidovič-Muha, Ada, 1986: Tipološki pregled nekaterih vplivov na slovenski zn­anstveni jezik. Ada Vidovič-Muha (ur.), Slovenski jezik v znanosti 1. Ljubljana: ZIFF. 23–41. 
Vidovič-Muha, Ada, 1998: Družbeno-politični vidik normativnosti v slovanskih knjižnih jezikih. Slavistična revija 46. 95–116. 

Vintar, Špela, in Vojko Gorjanc 2003: Identifying markers of semantic relations in Slovene. Strani jezici 32. 37–44. 
Whitley, Richard, 1985: Knowledge producers and knowledge acquirers: Popu­larisation as a relation between scienti. c . elds and their publics. Terry Shinn in Richard Whitley (ur.), Expository Science: Forms and Functions of Popularisa­tion. Dordrecht, Boston in Lancaster: R. Reidel Publishing Company. 3–28. 
Williams, Ian A., 2007: A corpus-based study of the verb observar in English-Spanish translations of biomedical research articles. Target 19. 85–103. 
Williams, Joseph M., 1981: Style: Ten Lessons in Clarity & Grace. Glenview, IL: Scott, Foresman and Company. 
Yakhontova, Tatyana, 2001: Textbooks, contexts and learners. English for Speci. c Purposes 20: 397–415. 
Yakhontova, Tatyana, 2002: ‘Selling’ or ‘telling’? The issue of cultural variation in research genres. John Flowerdew (ur.), Academic Discourse. Harlow: Long-man. 216–232. 
Žagar, Igor Ž., 1995: Argumentation in language and the Slovenian connective pa. (Antwerp papers in linguistics, 84). Antwerp: University, IPrA Research Center. 
Žagar, Igor Ž., 2000: Pragmatika in argumentacija. Jef Verschueren (ur.), Ra­zumeti pragmatiko. Ljubljana: Založba /*cf. 427–462. 



Z-E-A: analizirani angleški znanstveni etnološki članki Z-E-S: analizirani slovenski znanstveni etnološki članki Vsi-Z-E: vsi analizirani znanstveni etnološki članki Z-F-A: analizirani angleški znanstveni . zikalni članki Z-F-S: analizirani slovenski znanstveni . zikalni članki Vsi-Z-F: vsi analizirani znanstveni . zikalni članki P-N-A: analizirani angleški poljudnoznanstveni naravoslovni članki P-N-S: analizirani slovenski poljudnoznanstveni naravoslovni članki Vsi-P-N: vsi analizirani poljudnoznanstveni naravoslovni članki U-F-A: analizirana poglavja iz angleških univerzitetnih učbenikov . zike U-F-S: analizirana poglavja iz slovenskih univerzitetnih učbenikov . zike Vsi-U-F: vsa analizirana poglavja iz univerzitetnih učbenikov . zike Vsi-A: vsa analizirana angleška besedila Vsi-S: vsa analizirana slovenska besedila 



Korpus analiziranih besedil je sestavljen iz štirih podkorpusov, to pa so: 
-prvi podkorpus – etnološki znanstveni članki, 
-drugi podkorpus – .zikalni znanstveni članki, 
-tretji podkorpus – poljudnoznanstveni naravoslovni članki, 
-četrti podkorpus – poglavja iz univerzitetnih . zikalnih učbenikov. Sledi seznam posameznih besedil v okviru podkorpusov. Ob besedilih so navede­ne oznake, ki so uporabljene v študiji. Besedila so razvrščena po času objave. 
PRVI PODKORPUS: ETNOLOŠKI ZNANSTVENI ČLANKI 







Angleški etnološki članki 
Z-E-A-1 
Hagen, James M., 1999: The good behind the gift: Morality and exchange among the Maneo of Eastern Indonesia. Journal of the Royal Anthropological Institute 
5. 361–376. 
Z-E-A-2 
Stringer, Martin D., 1999: Rethinking animism: Thoughts from the infancy of our discipline. Journal of the Royal Anthropological Institute 5. 541–556. 
Z-E-A-3 
Wadley, Reed L., 1999: Disrespecting the dead and the living: Iban ancestor wor­ship and the violation of mourning taboos. Journal of the Royal Anthropological Institute 5. 595–610. 
Z-E-A-4 
Howe, Leo, 2000: Risk, ritual and performance. Journal of the Royal Anthropolog­ical Institute 6. 63–79. 
Z-E-A-5 
Quigley, Declan, 2000: Scapegoats: The killing of kings and ordinary people. Journal of the Royal Anthropological Institute 6. 237–254. 
Z-E-A-6 
Mosko, Mark S., 2000: Inalienable ethnography: Keeping-while-giving and the Trobriand case. Journal of the Royal Anthropological Institute 6. 377–396. 
Z-E-A-7 
Cairns, David, 2000: The object of Sectarianism: The material reality of Sectar­ianism in Ulster Loyalism. Journal of the Royal Anthropological Institute 6. 437–452. 
Z-E-A-8 
Sanders, Todd, 2000: Rains gone bad, Women gone mad: Rethinking gender rituals of rebellion and patriarchy. Journal of the Royal Anthropological Institute 
6. 469–486. 

Z-E-A-9 
Laidlaw, James, 2000: A free gift makes no friends. Journal of the Royal Anthropo­logical Institute 6. 617–634. 
Z-E-A-10 
Carsten, Janet, 2000: ‘Knowing where you’ve come from’: Ruptures and conti­nuities of time and kinship in narratives of adoption reunions. Journal of the Royal Anthropological Institute 6. 687–703. 
Slovenski etnološki članki 
Z-E-S-1 
Šprajc, Ivan, 1993: Orientacije proti Venerinim ekstremom v predšpanski arhi­tekturi Mezoamerike. Etnolog 3 (LIV). 87–100. 
Z-E-S-2 
Terčelj, Mojca, 1993: Zdravje in bolezen pri Sokejih (Zoque) v Chaipasu. Etnolog 3 (LIV). 101–126. 
Z-E-S-3 
Brumen, Borut, 1994: Evropske urbane študije pred durmi posturbanosti. Etno­log 4 (LV). 19–34. 
Z-E-S-4 
Vrečar, Natalija, 1994: O vsakdanjih ženskih stiskah (na primeru uporabnic Cen­tra za socialno delo Bežigrad, Ljubljana). Etnolog 4 (LV). 203–209. 
Z-E-S-5 
Volarič, Ariana, 1995: Človek, kultura in civilizacija. K slovenski antropologiji v tridesetih letih. Etnolog 5 (LVI). 241–253. 
Z-E-S-6 
Muršič, Rajko, 1995: Ustvarjalna igra domnevanja in napačnega razumevanja: antropološka terenska raziskava punk rocka v dveh slovenskih vaseh. Etnolog 5 (LVI). 257–281. 
Z-E-S-7 
Brumen, Borut, 1997: ‘Smo se boljše razumeli v Trstu kot v Piranu.’ Podoba Trsta v spominih Šupetrcev do 2. svetovne vojne. Etnolog 7 (LVIII). 87–100. 
Z-E-S-8 
Ramšak, Mojca, 1997: ‘Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina’ ali O nezakonskih otrocih in njihovih starših na Koroškem v 19. in prvi polovici 
20. stoletja. Etnolog 7 (LVIII). 289–312. 
Z-E-S-9 
Čeplak Mencin, Ralf, 2000: Tibetanska medicina. Etnolog 10 (61). 109–123. 
Z-E-S-10 
Terčelj, Marija Mojca, 2000: Simbolizem krvi, spremenjena stanja in plodnost. Etnolog 10 (61): 125–136. 

DRUGI PODKORPUS: FIZIKALNI ZNANSTVENI ČLANKI 


Angleški . zikalni članki 
Z-F-A-1 
Bacon, M. E., Heald, George, in Matt James 2001: A closer look at tumbling toast. American Journal of Physics 69. 38–43. 
Z-F-A-2 
Whitehead, J. A., Lawson, W. Gregory, in John Salzig 2001: Multistate . ow de­vices for geophysical .uid dynamics and climate. American Journal of Physics 
69. 546–553. 
Z-F-A-3 
Penner, A. Raymond, 2001: The physics of golf: The optimum loft of a driver. American Journal of Physics 69. 563–568. 
Z-F-A-4 
Field, John H., 2001: Space-time exchange invariance: Special relativity as a sym­metry principle. American Journal of Physics 69. 569–575. 
Z-F-A-5 
Salzman, Peter J., Burke, John R., in Susan M. Lea 2001: Th e e.ect of electric .elds in a classic introductory physics treatment of eddy current forces. Amer­ican Journal of Physics 69. 586–590. 
Z-F-A-6 
Suits, Bryan H., 2001: Basic physics of xylophone and marimba bars. American Journal of Physics 69. 743–750. 
Z-F-A-7 
Farley, Jason, in Richard H. Price 2001: Field just outside a long solenoid. Amer­ican Journal of Physics 69. 751–754. 
Z-F-A-8 
Grover, Lov K., 2001: From Schrödinger’s equation to the quantum search algo­rithm. American Journal of Physics 69. 769–777. 
Z-F-A-9 
Flaten, James A., in Kevin A. Paredo 2001: Pendulum waves: A lesson in aliasing. American Journal of Physics 69. 778–782. 
Z-F-A-10 
Boykin, Timothy B., 2001: Tight-binding-like expressions for the continuous-space electromagnetic coupling Hamiltonian. American Journal of Physics 69. 793–798. 

Slovenski . zikalni članki 
Z-F-S-1 
Kuščer, Ivan, 1997: Ali lahko zaupamo entropijskemu zakonu? Obzornik za ma­tematiko in . ziko 44. 52–64. 
Z-F-S-2 
Strnad, Janez, 1997: Bose-Einsteinova kondenzacija. Obzornik za matematiko in . ziko 44. 74–84. 
Z-F-S-3 
Vilfan, Igor, 1997: Isingov model. Obzornik za matematiko in . ziko 44. 105– 
115. 
Z-F-S-4 
Čepič, Mojca, 1998: Polarni smektiki. Obzornik za matematiko in . ziko 45. 14– 
28. 
Z-F-S-5 
Malačič, Vlado, 1998: Gostotni tok. Obzornik za matematiko in . ziko 45. 144– 
155. 
Z-F-S-6 
Hren, Rok, Jazbinšek, Vojko, in Zvonko Trontelj 1999: Matematično-. zikalne metode v elektrokardiogra. ji. Obzornik za matematiko in . ziko 46. 120–127. 
Z-F-S-7 
Stres, Špela, 1999: Mamografsko slikanje s polprevodniškimi detektorji. Obzor­nik za matematiko in . ziko 46. 136–152. 
Z-F-S-8 
Jeromen, Andrej, in Zvonko Trontelj 2000: Termoakustični hladilnik in hladilnik s pulzno cevjo. Obzornik za matematiko in . ziko 47. 75–87. 
Z-F-S-9 
Mohorič, Aleš, 2000: Sprejemnost tuljave. Obzornik za matematiko in . ziko 47. 170–176. 
Z-F-S-10 
Drevenšek Olenik, Irena, 2001: Nelinearna optika ob površinah. Obzornik za matematiko in . ziko 48. 43–50. 
TRETJI PODKORPUS: POLJUDNOZNANSTVENI NARAVOSLOVNI ČLANKI 

Angleški poljudnoznanstveni naravoslovni članki 
P-N-A-1 
Ford, Lawrence H., in Thomas A. Roman, 2000: Negative energy, wormholes and warp drive. Scienti. c American 282/1. 30–37. 

P-N-A-2 
Ho.man, Paul. F., in Daniel P. Schrag 2000: Snowball Earth. Scienti. c American 282/1. 50–57. 
P-N-A-3 
Nellis, William J., 2000: Making metallic hydrogen. Scienti. c American 282/5. 60–66. 
P-N-A-4 
Beck, Sara C., 2000. Dwarf galaxies and starbursts Scienti. c American 282/6. 46–53. 
P-N-A-5 
Stix, Gary, 2001. The triumph of the light. Scienti. c American 284/1. 68–73. 
P-N-A-6 
Bishop, David J., Giles, C. Randy, in Saswato R. Das 2001: The rise of optical switching. Scienti. c American 284/1. 74–79. 
P-N-A-7 
Craford, M. George, Holonyak Jr., Nick, in Frederick A. Kish Jr. 2001: In pur­suit of the ultimate lamp. Scienti. c American 284/2. 48–53. 
P-N-A-8 
Gurnis, Michael, 2001: Sculpting the Earth from inside out. Scienti. c American 284/3. 34–41. 
P-N-A-9 
Chaboyer, Brian C., 2001: Rip Van Twinkle. The oldest stars have been growing younger. Scienti. c American 284/ 5. 38–45. 
P-N-A-10 
Dickinson, Michael, 2001: Solving the mystery of insect . ight. Scienti. c Amer­ican 284/6. 34–41. 

Slovenski poljudnoznanstveni naravoslovni članki 
P-N-S-1 
Stušek, Peter, 1997: Raznovrstnost optičnih sistemov v živalskih očeh. Proteus 59. 248–262. 
P-N-S-2 
Strnad, Janez, 1997: V notranjosti protona. Proteus 59. 358–369. 
P-N-S-3 
Prosen, Marijan, 1997: Hevreka! Proteus 59. 456–460. 
P-N-S-4 
Hinterlechner-Ravnik, Ana, 1998: Sol. Naša vsakodnevna začimba. Proteus 60. 416–437. 
P-N-S-5 
Vidrih, Renato, 1998: Potres v Posočju in močnejši potresi na Slovenskem v letu 1998. Proteus 61. 104–116. 

P-N-S-6 
Strnad, Janez, 1998: Bose-Einsteinova kondenzacija vodika. Proteus 61. 155– 
158. 
P-N-S-7 
Aničić, Bogoljub, in Anton Ramovš 1999: Kamen in kamniti portali na Kozjan­skem. Proteus 61. 252–259. 
P-N-S-8 
Dolenc, Sašo, 2000: O merjenju časa. Proteus 62. 406–417. 
P-N-S-9 
Ribičič, Mihael, in Renato Vidrih 2001: Gruščnati tok v Logu pod Mangartom. Proteus 63. 248–262. 
P-N-S-10 
Vrhovec, Tomaž, 2001: Učinek tople grede in mile zime. Proteus 63. 296–305. 
ČETRTI PODKORPUS: POGLAVJA IZ UNIVERZITETNIH FIZIKALNIH UČBENIKOV 


Poglavja iz angleških . zikalnih učbenikov 
U-F-A-1 

Feynman, Richard P., Leighton, Robert B., in Matthew L. Sands 1964: Electro­magnetism. The Feynman Lectures on Physics. Volume II. Mainly Electromagne­tics and Matter. Reading, MA: Addison Wesley. 1-1–1-11. 
U-F-A-2 

Kittel, Charles, Knight, Walter D., in Malvin A. Ruderman 1965: Vectors. Th e Berkeley Physics Course. Volume 1. Mechanics. New York: McGraw-Hill. 24– 
53. 
U-F-A-3 

Sears, Francis Weston, in Mark Waldo Zemansky 1967: Composition and resolu­tion of vectors. University Physics. (3. izdaja.) Reading, MA: Addison-Wesley. 1–19. 
U-F-A-4 

Goldstein, Herbert, 1980: Survey of the elementary principles. Classical Mechan­ics. (2. izdaja.) Reading, MA: Addison-Wesley. 1–34. 
U-F-A-5 

Serway, Raymond A., 1992: Motion in one dimension. Physics for Scientists and Engineers with Modern Physics. (3. izdaja.) Philadelphia: Saunders College Pub lishing. 39–64. 

Poglavja iz slovenskih . zikalnih učbenikov 
U-F-S-1 
Strnad, Janez, 1977: Opis gibanja. Fizika. 1. del. Mehanika, toplota. Ljubljana: DZS. 18–35. 
U-F-S-2 
Kladnik, Rudolf, 1985: Gibanje (kinematika). Visokošolska .zika. 1. del. Mehan­ski in toplotni pojavi. Ljubljana: DZS. 6–29. 
U-F-S-3 
Kuščer, Ivan, in Slobodan Žumer 1987: Ravnovesna stanja. Toplota. Termodina­mika, statistična mehanika, transportni pojavi. Ljubljana: DMFA. 9–18. 
U-F-S-4 
Kuščer, Ivan, in Alojz Kodre 1994: Računanje s . zikalnimi količinami. Matema­tika v . ziki in tehniki. Ljubljana: DMFA. 11–30. 
U-F-S-5 
Pahor, Sergej, 1995: Linearne vektorske funkcije, tenzorji in splošno vrtenje KKS. Uvod v analitično mehaniko. Ljubljana: DMFA. 13–22. 




Kažipoti v angleščini 
A 
above accommodate according to after aim already analyse analysis appendix argue article assume attempt 
B 
before begin below book bring 
case chapter comment compare compute concentrate concern conclusion connection consider contrast contribute 
D 
deal deduce de. ne demonstrate derive describe determine develop discuss do draw on 
E 
earlier elaborate emphasize employ ensuing establish evaluate examine example explain explore extend 
F 
fact . nal . nally . nd . rst focus follow following further 
G 
generalize 
H 
here highlight 

I 
illustrate introduce introduction investigate involve 
K 
know 
L 
last later lead list look 
M 
material mention 
N 
next note now 
O 
observe o. er outline 
P 
paper paragraph point out postopone present present presented presently previous previously proceed prove provide purpose pursue 
Q 
question 
R 
recount refer re. ect relate remedy remove report result retain retrace return 
S 
say Sec. section see seek show so far speak starters state suggest 
T 
then transform treat trivialize turn 


U  L  
use  lotiti se  
V  N  
Vol.  način  
nadaljevanje  
W  najprej  
work  namen  
narediti  
Kažipoti v slovenščini  naslednji našteti  
nato  
A  navesti  
analiza  nazadnje  
analizirati  
O  
Č  obdelati  
članek  obravnavani  
obravnavati  
D  ogledati  
dejstvo  omejiti se  
delo  omeniti  
dokazati  omenjani  
doslej  omenjati  
omenjeni  
F  opazovati  
faza  opis  
opisani  
G  opisati  
gornji  opozoriti  
govoriti  opraviti  
opredeliti  
I  opustiti  
ilustrirati  orisati  
interpretirati  
izogniti  P  
izpeljati  podatek  
izračunati  podpirati  
področje  
K  poglavje  
kmalu  pogledati  
končati  poiskati  


pojasniti pokazati poskusiti postopek posvetiti pot potrebovati poudariti povedati povrniti povzeti pozneje pravkar predhodno predstaviti prej prejšnji pretresti preveriti prevladovati prezentirati pričujoči prihraniti prikazati primer primerjati pripeljati prispevek privzeti prvi 
R 
razdelek razgrinjati razkriti razlagati razložiti razprava reči rešitev rezultat 
S 
sedaj sestavek seznaniti skicirati spodaj spodnji spoznati 
T 
tu tukaj 
U 
ubrati ugotovitev ugotoviti uporabiti ustaviti uvodni uvodoma 
V 
videti vprašanje vprašati vrniti 
Z 
začenjati začetek zadnji zajemati zanimati zapis zapisati zdaj zgled zgoraj zgornji 


Ž 
že 

Označevalci odnosa do vsebine v angleščini 
A 
accessible adequate amazing awed awesome awkward 
B 
bad ba.ing beautiful bizarre 
C 
casual catastrophic causally challenging comforting complex complicated con. dence confusion considerable convenient convincing critical crucial cumbersome curious 
D 
daunting delight desire di.cult di.culty dramatic drastic 
E 
easy economical e. ective e.cient elegant embarrassing entertain entertaining essential even excellent exceptional excruciating expected extraordinary extreme 
F 
familiar fantastic fascinating favorable feasible . ne fortunate fruitful fun 
G 
good great 
H 
hampering hard have to help helpful hope hopefully 

I 
importance important impressive inadequate incidentally ine.cient infamous informative insightful instructive interest intrigue ironically irony 
J 
joke 
L 
leisurely like luxury 
M 
meaningful meaningless mighty must mysterious 
N 
naive necessary need nice nifty noteworthy notoriously 
O 
obvious odd ought to 
P 
painful paradoxically pertinent pleasant privileged promising 
R 
reasonable remarkable 
S 
sad sadness satisfactory sensible sensitive serious should signi. cance signi. cant simple simple-minded simplicity simpli. ed sophisticated straightforward strange striking strong struck stunning suitable surprise surprising 


T 
tedious tempting terribly thought-provoking tricky trivial 
U 
unduly unexpected unfortunate universality unpleasant unsurprising unusual use useful usefulness useless usual utility 
V 
valiant vigorous vital vivid 
W 
want well wish worth worthwhile 

Označevalci odnosa do vsebine v slovenščini 
B 
bistven bolje 
C 
celo 
Č 
čuden 
D 
dober dolgočasen domač 
E 
eleganten enostaven 
H 
hoteti hud 
I 
imeniten izjemen izreden 
J 
jalov 
K 
koristen 
L 
lahek lep 

M 
mirno moči morati 
N 
naiven navaden nesmiselen navidezen nepotreben nepozaben nerad nespameten neumen nezahteven nujen 
O 
očiten odločilen olajšati 
P 
pomagati pomemben pomen pomiriti pomirjujoč pomoč popularen poseben posrečiti potreben potrebovati poučen pozornost prav predaleč prednost predrzen prelep prepričljiv preprost presenečenje presenetiti previden prijeten primeren 
R 
rad razburljiv razočaran razumljiv razviden 
S 
samovoljen slab smeti smešen smisel smiselen srečen 
Š 
šala škoda 
T težak težaven treba trivialen trmast 
U 
učinkovit ugoden umeven upati uporaben upravičen uspešen ustrezen 


varen vreden všeč 
Z 
zamotan zanemarljiv zanimati zanimiv zapleten zaslužiti zaupati zaželen zlahka znamenit zvit 
Ž 
žal želeti 



A 
akademski diskurz 39–45 akademsko pisanje 23, 33, 35, 37, 40, 50– 52, 129, 139 angleščina kot lingua franca 48 angleška jezikovna skupnost 47–52 anglicirana stroka 36 anglo-ameriški model pisanja 46, 48 avtonomna raven diskurza 16 
B 
besedilna funkcija 15, 16, 22, 43 besedilna konvencija 9, 10, 33, 34, 48, 52–54 
Č 
čas nastanka besedila 11, 33, 34, 53, 58, 104, 114–116, 119–124, 127, 132, 138 
D 
diskurzna skupnost 10, 34, 35, 39, 40, 43, 44, 48, 54, 139 dokazovalec 17 dolžina besedila 11, 33, 34, 52, 53, 56, 61– 65, 67, 68, 85, 104– 114, 119–124, 127, 131, 137, 138, družboslovje 36, 37, 43, 
E 
enačba regresijske premice 106–113, 115, 116 endoforični označevalec  17– 19, 22, 24, 37, 54 etnologija 24, 29, 36, 37, 59– 62, 68, 69, 74, 78, 82, 85–90, 99, 100, 102, 103, 106, 107, 114, 118–121, 124, 127–131, 133, 137 
F 
.zika 24, 27, 35, 36, 37, 59–61, 63, 64, 66–69, 75, 77, 79, 81, 82, 85– 90, 93–96, 99, 100, 102–104, 108, 109, 112–114, 118–120, 122, 123, 127–132, 137 
funkcijsko jezikoslovje 10 
H 
humanistika 36, 37, 43, 60 
I 
interakcijska funkcija 12, 16, 17, 25 interaktivna funkcija 12, 16–18 interaktivna raven diskurza 16 
J 
jezik 10, 33–35, 46–56, 60, 61, 64, 69, 70, 85–90, 92–96, 99–101, 103, 104, 113, 114, 117, 119–124, 127–131, 137–140 
jezikovna skupnost 10, 34, 46–52 
K 
kažipot 12, 13, 17–22, 24, 25, 28, 29, 49, 51, 69, 73–77, 81, 82, 85–104, 106–119, 121–124, 127–133, 137 
knjižni jezik 51, 52 
komunikacijski namen 38, 39, 69, 
kontekst 11, 34, 35, 37, 53, 54, 60, 64, 104, 119–124, 127, 132, 138 
kontrastivna retorika 9, 10, 15, 39, 40, 46–48, 140 
korelacija 12, 53, 73, 81, 82, 88, 94, 101, 105, 106, 108, 109, 110, 113, 114, 116, 128, 129, 130, 132, 137 
korelacijski koe.cient 81, 82, 85, 88, 90, 94, 96, 100, 101, 128, 130, 137 
korpus 11, 13, 29, 36, 37, 59, 61, 64, 68, 69, 70, 99, 117, 120, 127, 133, 134 
korpusno jezikoslovje 9 
kratki znanstveni članek 128 
kultura stroke 34, 35, 46 kultura vede 34 

L 

lektorski oziroma uredniški posegi 11, 34, 54–56, 116, 117, 119–124, 127, 133, 134, 138, 139 
lokalna metabesedilna referenca 22 
M 
medosebna funkcija 15, 16, 43, 129 

metabesedilna referenca med pod­poglavji 22 
metabesedilna referenca med poglavji 22 
metabesedilni elementi 10–15, 17, 18, 20, 22, 25–30, 33–37, 39–43, 45, 49, 50, 52–56, 59, 66, 68–70, 73, 81, 82, 87, 88, 90, 92, 94, 99, 101, 104–106, 113–117, 119, 120, 127–134, 137–140 
metabesedilo 15–17, 28, 40, 49, 55 
metabesedilnost 10, 15, 16, 49, 
metadiskurz 15, 16, 
metatekst 15 
N 
nacionalna stroka 35, 36 
nadkulturna konvencija 46, 137 

napoved 18–24, 49, 50, 52, 73–77, 85–93, 95–99, 101–104, 116–118, 121–124, 128–130, 133 
naravoslovje 24, 36, 37, 41, 59–61, 64, 66, 68, 90, 95, 96, 100, 103, 110, 111, 120 
nepedagoški žanr 129, 137 
o 
odgovornost bralca 50, 138, 140 
odgovornost pisca 51, 138, 140 

odnos med piscem in bralcem 15, 17, 20, 25, 26, 43 
ojačevalec 17, 25, 27 omejevalec 17, 25, 27, 37, 40, 45 
osebni slog 11, 12, 33, 34, 53–55, 85, 105, 116–124, 127, 132, 133, 138, 139 
označevalcec odnosa do vsebine 12, 13, 17, 24–30, 37, 69, 73, 77–82, 87–90, 93–96, 100, 101, 103, 104, 106–116, 118, 119, 121–124, 127–133, 137 
označevalec odnosa do bralca 15, 17, 20, 25, 26, 43 
označevalec okvira 17 
P 
pedagoški žanr 41–43, 129, 137, 
poljudnoznanstveni članek 19, 39, 44, 45, 59, 61, 64, 65, 68, 76, 80, 90– 96, 98–101, 103, 104, 110, 111, 115, 119, 120, 123, 124, 128–130, 133, 137, 140 
poljudnoznanstveni diskurz 43–45 
poljudnoznanstveno pisanje 44, 131 
predstavna funkcija 15 
prehod 17 
primarni dejavnik 10–12, 33, 34, 42, 52, 54, 55, 59, 85, 104, 114, 120– 124, 127, 131, 132, 137, 138 
propozicija 16, 17, 28–30 
propozicijska vsebina 15, 20, 23, 25, 26, 27–30, 50 
R 
raven besedila 15, 22 
raven stavka 9, 15 
razsevni gra.kon 105, 106, 115 
retorična struktura 9, 10, 41, 139, 140 
retorika (klasična) 9, 40 
ročna besediloslovna analiza 12, 68, 69 
S 
samoomemba 17 


sekundarni dejavnik 11, 12, 33, 34, 42, 52, 55, 59, 85, 104, 114, 116, 119–124, 127, 131, 132, 137,138 
sklic 18–24, 29, 49, 52, 73–77, 85– 87, 89–93, 95–99, 101–104, 117, 118, 121–124, 129, 130 
slovenska jezikovna skupnost 47–52 
slovenska retorična tradicija 47–52 
standardni jezik 51 
stroka 10, 33–38, 40–43, 46, 50, 52– 54, 60, 61, 64, 66, 69, 85–89, 92, 104, 113, 114, 117, 119–124, 127, 128, 131, 132, 137–140 
strokovni diskurz 53, 54 
subjektivni dejavnik 11, 12, 33, 34, 54, 69, 85, 116, 117, 120–124, 127, 132–134, 137–139 
T 
takojšna metabesedilna referenca 22 
teorija registra in žanra 36 
teorija relevantnosti 16 
test hi–kvadrat 12, 85, 88–90, 94–96, 101–103, 128–130 
tezni stavek 23 
tolmač 17, 49 
U 
univerzalna konvencija 46 
univerzitetni učbenik 19, 22, 27, 37, 39, 41–43, 45, 54, 59, 61, 66–68, 73, 77, 81, 82, 90, 92–96, 98, 99, 101, 103, 104, 112–115, 119, 120, 122, 123, 128–133 
uporabno jezikoslovje 9, 10, 15, 35, 37, 38, 41, 54 
V 
veda 34–38, 42, 60, 61, 66, 86, 89, 104, 127, 137 
vzporedno besedilo 69 
Z 
znanstveni diskurz 39, 40, 54 
znanstveni/raziskovalni članek 23, 24, 29, 36–41, 43, 45, 48, 49, 51, 53, 59–64, 66, 74, 75, 78, 79, 82, 85, 87, 89–97, 99, 100, 102, 106–109, 114–116, 118–120, 122–124, 127, 128–133, 137 
znanstveno pisanje 37, 49, 51, 52, 128, 131, 138, 140 
Ž 
žanr 9, 10, 33–35, 38–46, 48, 50, 52–54, 61, 66, 69, 85, 90, 92 –96, 104, 113–115, 117, 119–124, 127–129, 131–133, 137–140