Grofov Jagrar. Povest iz domačih hribov. 19 Piskal je na klarinet, da ni mogel bolje, plesal je, skakal čez mize in stole in se ni spotaknil. Še čez polnoč je trajal direndaj. Potem se je jela vsa banda spravljati proti domu, pijani vsi in glasni čez silo. Edini jagar je ostal v krčmi. Tako ni moglo biti drugače, kakor da se je, omočen od pijače, zopet vdal pregrehi. Pozno zjutraj, ko je bilo sonce že visoko nad gorami, je s težko glavo prilezel zopet v pivnico in velel Speli, ki je tudi eele pravkar vstala, naj mu natoči vina. S hJadno pijačo, je mislil, si bo poplaknil zoperni okus v ustih in razbistril omočeno glavo. Špela mu je prinesla pobi vrč in je najprej sama odpila, potem pa ga je postavila pred jagra. »Na, na sdravje!« je dejala in ga radovedno pogledala. Medtem ko je on v kratkih požirkih izpraznil vrč, je ona razdejano sobo nekoliko pospravila. »Prinesi mi še vina,« je velel, »pa pridi in pij z menoj!« Poslušala ga je. Ko je videla, da se mu je mrki, od ponočevanja pusti obraz počasi jasnil, se je jela zopet po svoje okoli njega smukati. Iznenada je vprašala: »Anza, kdaj se bova ženila?« »Ženila, haha,« se je zakrohotal, »ženila se ne bova nikoli, ljubica moja.« »Kaj? Saj si mi obečal.« »Kdaj sem ti kaj takega obečal?« »Včeraj — danes — prej že tudi.« »To si le misliš tako. Jaz vem, kaj obečam, in kar obečam, to zmeraj tudl držim. česar pa držim ne, tega tudi obečal nikoli nisem, in za kaj takeg* tudi čuti nočem.« »Ali tako, kakor je med nama, to kaže vendar na ženitev. Ljudje tudi mislijo tako.« »Naj mislijo Ijudje, kar hočejo, jaz na ženltev nisem nikoli mislil. Pa sva si kljub temu lahko dobra.« Obraz se ji je hudobno skremžil. Na videz se j« kujala, v srcu pa se je smejala, saj je bila trdno prepričana, da ga bo še dobila. Kratko je pomolčala, nato pa ga je zbodla: »Eno naju veže, da ne moreva narazen. Saj menda še nisi pozabil na denar in zlatnino iz šmarske cerkve.« »Takoj ml utihni, če nisi nora!« je razburjeno zašepetal. »Nikogar nl v hifii ko oče. Ta pa spi po takih nočeh, kakršna je bila nocoj, ko polh in se ne zbudi pred poldnem,« ga je mirila; hotela sem te le spomniti, da naju drži ta reč skup.« >Nič naju ne drži skup. O tej reči ne maram čuti ne besede več.« »Seveda, to ti kar verjamem. Denar in zlatnino Imaš ti, jaz pa se lahko pod nosom obrišem. Na tvojo besedo se nl kaj zanašati.« »Moja beseda drži ko skala. Dobila boš prav toliko, kolikor jaz.« »Tedaj razdeli vendar že! Zadnji čas je.« »Vse reči so skrite tako nekje, da v tem času nlhče ne more do njih — še jaz ne.« >To našim kravam pripoveduj, ne pa meni!« »Ali si že čula, da sem se kdaj zlagal? Povej, ha!« »Hahaha! Saj si mi sam pravil, kako si onega Gašparja in vso sodnijo potegnil, ko so preiskovali šmarsko tatvino. In kolikokrat si ljudi že za norce storil.« Anza je zaškripal z zobmi. »Ne bom obešal ljudem na nos, kar jim ni treba vedeti. Ali besedo svojo zmeraj držim.« »Ko bi človek do sodnjega dne čakal, kaj?« »Nič ti nisem obečal, do kdaj. Tako zmešan pa iudi nisem, da ti bora zdaj že dal zlatnino. Ti bi se Btokrat izdala.« »Pa mi daj denar! Saj je denarja tudi precej.« »Denar, ha! Ti ni take sile zanj.« »Seveda je! Obleči nimam kaj, vsaj kaj poštenega ne, da bi mogla med liudi.« »To povej očetu!« »Očetu tega ne pojdem pravit. Saj veš, kak skopuh je.« Od jeze se je zajokala. Potem je začela spet napol zbadljivo, napol prilizavno: »Vi lr.oški nas ženske zmeraj ogoljufate. Dokler smo vam zakaj, smo vam dobre. Kaj vse sem zate storila in dala! Zdaj pa delaš z mano kakor s psom, ki ga b2ncneš od sebe, ko se ga naveličaš. Seveda, meni ubogemu dekletu ti ni treba besede držati.« »Vrag ti!« je zaškrtal. Segel je po denarnico, pobral iz nje dvajset goldinarjev in jih vrgel na mizo. »Na, tu imaš! To je vse, kar imam danes pri sebi. Deset krajcarjev mi ie ostane.« Hlastno je pobrala denar in ga shranila. »Hvala ti lepa! Za danes sem zadovoljna. Pa nikar se ne jezi, Anza! Ko bova raož in žena, bova imela itak vse skupaj.« Ne pogledal je ni več, niti besede ji ni voščil; vstal je, vzel klobuk, nahrbtnik in palico in s trdimi koraki odšel. Nekaj časa je gazil po celem, .potem si je privezal krplje in je stopil hitreje. Glava mu je bila še vedno motna, tako da ni zmogel pametne, jasne misli. Ni čutil drugega ko trpko jezo na ves svet. Po treh urah težavne hoje je prilezel pod Hude peči. Tedaj so z vseh strani zadoneli rezki piski; videl ie dve tropi gamsov, kako bežijo... Ka.i iim je? Ali ga tudi živali mrzijo? No, potem adijo, prekleti svet! ... Stopil je v kočo, zapahnil vrata in se vrgel oblečen, kakor je bil, na ležišče. Komaj se je stegnil, je že zaspal in je spal brez prenehanja celih petnajst ur. Ko se je drugo jutro zbudil, je bil neznansko lačen. Skuhal si je poln lonec močnika in ga vsega pojedel, zraven pa je pil ledeno mrzlo vodo. Med jedjo je premišljeval o dogodkih zadnjih dni. Kako se je kesal! Denar je zapravil pa še tako ponižal se je in je vse svoje lepe sklepe prevrgel in postavil na glavo. Kako si je prej kdaj norce bril iz pijancev in je kaj dal na to, da je bil vedno zraeren! Zdaj pa se je sam pred ljudmi pokazal kakor prav zapit pijanec. Kar pa je bilo še najgrše: v pijanosti se je zopet vdal pregrehi. Zastudilo se mu je tako, da je pljunil. Da, v lice bi ji pljunil, Špeli, ko bi bila tu! Kako ga je vendar moglo zopet tja zanesti v to prekleto beznico? In da je mogel toliko piti? Nihče drug ni bil kriv kakor ta Veronika, ki ga je s tistim zaničljivim mrdanjem tako razkurila. Kaj si je hotel drugače, kakor da si je z vinom poplaknil jezo ? Ne, kriv je bil sam. Vdal se je zapeljivim vabam; ko je godce začul, ga je pamet zapustila. Šleva si, Anza! Prava šleva, ki še samemu sebi nisi kos! Dalj ko je premišljal, bolj se je studil samemu sebi in sram ga je bilo, da bi se bil najrajši v pod zaril. Grabil se je za lase, kakor da si jih hoče populiti. Čez nekaj časa je stopil iz koče, da bi za gamsi pogledal. Kako se je začudil, ko so živali tudi danes bežale pred njim! Nekaj se je moralo zgoditi. Krenil je po sončnem pobočju in je nenadoma zadel na mrtvega gamsa, ki je bil ustreljen. Hudirja, to pa je moral biti kak divji lovec, ki je izvohal, da ga ni bilo doma! Ali zakaj gamsa ni odnesel, ko ga je ustrelil? Ni bilo treba dolgo iskati, že je našel sledove krpelj, zatem pa že rdeče srage v snegu in gamsov drob. Lump je torej več ko enega ustrelil. Onega ja odnesel, po tega pa še pride. Pa se je jagar le zmotil. Prežal je tri dni, pet dni, ves teden, toda divjega lovca ni bilo na spregled. Sledovi so kazali proti Slemenu in na Veliko planino. Ves iz sebe je bil od jeze. Ko bi mu zdaj kak divji lovec prišel na pot, nak, tega bi ne bil oprasnil samo po roki ali skozi klobuk. Skoraj tri tedne je trajalo, da si je gamse spet udomačil in ukrotil. Ker je zdaj moral biti bolj na straži, več ko mesec dni ni šel od svojih gamsov in iz svoje samote. Za hrano si je dobil kakega planinskega za.ica. ki jih je bilo dovolj. Šele kraj meseca se je podal do bližnje kmetije, da bi kupil kruha in sira. Začudil se je, ko je videl, kako zapeti so bili domači, ki so bili druge mali tako prijazni, in kako so se ga skoraj bali. Počasi je spravil iz njih, da se je neki mlad kmet z Gore izgubil in da že več ko pet tednov ni kaj čuti o njern. Na lov da je šel, so pravili ljudje, in da se ni vrnil. Jagar je kmalu razbral, da njega dolžijo, da ga je on ustrelil, ker mu je zašel v lovišče. Bridko se je zasmejal in rekel: Vsakemu svoje! Nič ni oporekal, niti ni tajil, kakor bi bil po resnici lahko; saj mu je bilo prav, če so se ga ljudje bali. Bolj ko ee ga bojijo, je menil, manj si bodo upali na njegove gamse. Pa še nekaj drugega je zvedel jagar; to mu je razburilo kri, da ne kmalu kaj tako. Povedali so mu, da se je Špela zadnje dni pusta potepala z Lavrincem, 8 sodnikovun, in se vlačila zunaj v mestu z njim. Bojda sta bila večkrat tako pijana in razuzdana, da sta bila pravo pohujšanje in so ju morali neki večer celo zapreti. Le malo je manjkalo, pa bi bili fipeli vžgali sramotno znamenje in ji porezali lase; tako so namreč v starih časih kaznovali neBramnice. Na sramotni oder pa so jo itak postavili. Pet ur je morala stati na sramoti sredi mesta, b ¦lamnatim vencem okoli vratu; potem pa so ju z Lavrincem s šibami spodili iz mesta. Šmarčani in Kapelčani se hudo jezijo; saj spravita taka nesramfteža ves kraj ob dober glas. Jagar je poslušal in mrko gledal predse. Potem se je naglo poslovil in se je napotil nazaj v svojo planino. V duši mu je divjal vihar... Ta Špela, ta kača, ničvrednica! Najprej se je delala, kakor da brez njega ne more živeti; slinila se je okoli njega in se mu nastavljala, kjer je le bolj mogla. Komaj nekaj dni nato pa se že obeša na tega babjeka Lavrinca in se vlači z njim Bog ve kod. In tiste lepe denarje, ki jih je jagru izvabila! Le za to jih je bila potrebna, da jih je mogla na veselicah zabiti. Da so jo na sramoto postavili, to ji je iz vsega srca privoščil. Naj bi ji bili odrezali lase pa še nos! Toda njega, jagra, mora biti sram, pred vsem svetom sram, da je s tako žensko, ki so jo javno zaznamovali kot ničvrednico in nesramnico, kdaj kaj imel. Za vse ga je ogoljufala, za čast, za poštenje, za denar. Ko je prišel do Sleraena, je preudarjal, ali ne bi zavil dol na Fužino, da bi Špeli pošteno povedal, kaj misli. Nak, si je mislil, s to žensko ne mara več govoriti, še pogleda je ne več, kakor da je ni na svetu... Toda ena reč ga le druži z njo: tista nesrečna tatvina v šmarski cerkvi. Skupaj sta jo izvršila. Se to prekleto vez mora raztrgati. Čim bo mogel, bo šel po ukradene. reči in jih.bo zagnal Špeli skozi okno...: (Dalje aledi.)