Dopisi. \x Lehna. (Srečna zmaga.) Nismo pričakovali tako hudega bo.ja, kakoršnega sino 5. t. m. preslali. Ne saino doinači ludi luji sovražniki so nas napadli; bilo jib jo vs(! črno ter bali se je, da no bode, kainor je sovražna noga stopila, irava rastla. C.ele tri dni pred volilvi.jo so letali, kakor div.je zveri od volilca do volilea, dbelaje iiiu inarsikaj dobrega za želodeo, če tudi stotak stane. K.jer to ni potegnilo, poniagali so si z lažnii Icr so zdan.ji ob«. urad črnili, lo pa bo za-n.jo; še slabe nasl(-;dk<: iiuelo. Najhu.jSi agitalorji so pa bili nekateri tržani, kar zelo obžalujemo. Neki barusasti oštarijaš je bezgal po občini, da je obnemogel; ena noga ga ,je celo zapnstila. Uaztrgana nogavica je nogo ožulila in prisiljen jc bil .si pri nas bol.jšo, celo nogavico izposoditi. Širomak, drugokrat raje doina o.stani, delaj in priskrbi si boljsib nogavic, da boš vsaj pri nogab bolj čeden, kakor si pri glavi! Priden si bil, na cesti si napadel naše volilee, a dobro venio, da se že ke.saš, kajti tvoj trud ne bo plačan. Tvoja sroča, da nisi dobil voznika, s kalcrim si mislil naše volilce nagleje obiskati; tako si se vsaj škode obranil, tudi voz bi ti ne bil poinagal. Ravno s takim slabim vspebom je tvoj velik tovariš podpiboval. Dobro, da si ni nosa pobil. Revež ,je v zapuščcni bajti trepetaje čakal, kakšen konec da bode volilev in njegov agent mu ,je pridno novice donašal, ali te so čem dalje, tem žalostneje glasile. Rad bi jo bil po zgubljeni vojski tiboma pobrisal a nja velikost ni toga dopustila. Vse so ti šuntarji seboj prignali, kar je §e le pol živega bilo; kar pa ni iti moglo, so prinesli. r.clo nekega blapca so seboj pripeljali in lujega kraniarja so nani hoteli kot volilca vsiliti. Sila kolesa tare. Ce je pravib volilcev premalo, tudi blapci veljajo, da ,je 1g večje število. Kakšne nasledke pa je njih velik trud iinel? Slabe: sramoto in škodo. Do dobrega smo jih naklesl.ili. Sijajnejše še Lehen ni zmagal. Izvoljcmi so bili naSi odborniki. Nasprolniki naj si 5. inaj dobro zaponinijo; ako ne, jiin bomo še večkrat pete nabrusili Ptuji hujskači pa si tudi zapomnite pregovor: »Kdor drugenm jamo kopl.je, sam va-njo pade«. »Kjer te ne srbi, tam se ne eohaj«. Lehničani pa, kateri ste se zvesto držali našega gesla: »svoji k svojim« in sie tako možato in krepko odbijali sovražne napade, lepa livala vam! Da nismo popolnoma zmagali, so krivi samo nekateri domači, boječi zajci, kateri so se sovražnega rožIjanja vstrašili ter doma ostali misleč: sovražnik nas bo ilak pohrustal. Upajmo pa, da bodo tudi izostali pribodnjič niož.je. Strab iina veliko inoč. Od Sv. Marjete poleg Rimskih toplic. (S1 o v o.) Vsi larani otožno naznanjanio, da so nas preblagi č. g. župnik Kdvard .lanžek zapustili t.er so se preselili v drugi kra.j. Zelo, zelo težko nani je pri srcu, kor venio, kaj smo ž njinii zgubili. Bili so naš vedno skrbni dušni pastir, ljubili so nas prav po očetovsko. (loreče so opravljali službo boi^jo; njih beseda božja je globoko segala v srce posluSalcev. Porok temu je, da je bila cerkev na dan slovesa čisto natlačena ljudij, tudi iz drugih fara. Tudi ob navadnih nedeljah je bila v časih vsa polna. Vselej so zvesto in na lanko svoje duhovske dolžnosti spolnjevali. Postavili so nara lepo cerkvico Matere božje Lurške na prijaznem holmci. Dali so popraviti farno cerkpv in preskrbeli so veliko cerkvenp oprave. S tem so si obranili pri nas nezbrisljivi spomin. Vedno so bili pripravljeni ljudem postreči v spovednici, kakor tudi bolnikom s sveto popolnico. V kratkem, bili so za vsako reč pripravni in sposobni. S hvaležniin srcein se jib bodeino spominjali, posebno v molilvi, da bi jim ljubi Bog dal -srečno, v zdravju in v zadovoljnosti še rnnogo let živeti na svojem novem mestu v blagor svojib župIjanov. z. Iz Noveštifte pri Gornjemgradu. (Z e l e z n i c a.) PosesLnica Frančiška Poločnik iz Novešlifte je dne 1. majnika t. I. hoteč obiskati svojo žlahto v Trbovljah, peljala se s Kamnika čez Ljubljano v Trbovlje. Po Kranjskem so imena vseh kolodvorov po doličnib prevodnikili klicali, -v nemškem in slovenskeni jeziku. Dotični vlak dofepp na Štajarsko do Trbovelj, dozdeva pa se popotnikoni, da so že v blaženem »rajbu« vsled dobro znanih naredeb dotičnih višjih železniškili gosposk, ker prevodniki kliep.jo počenši na Štajarskem le nemška imena doličnih kolodvorov. Vsled tega se ,je zgora.j omenjena, koje čula iiue »Tiifail«, peljala naprej, kcr dotičnega nemSkega iinena ni razuinela, do prihodnjega kolodvora, kjer bi bila skoraj, ako se doličnini gospodom ne bi bila, sieer dostojno, a vendar po robu postavila, kazpn plačala, lokrat pa so ji jo odpuatili. Takšni dogodki na.j se na slovenskem Štajarskem pobirajo in objavljajo, da bode vsled tega dotične gosposke^ prisiljene. kakor na Kranjskein, . jednako tudi na slov. Štajarskein pri železnicah Ijudstvu razumljiva imena javljati. Iz Gotovelj. (I) r u g o p o j a s n i 1 o.) 0 ubogi Vojniški »Francelj«, skoraj se nii že smili: čudiin se,- kako boče še ined nanii, njeiiiu nestrpnimi Slovenci bivati. llzrok temu.je že Vojniški dopisnik zadnjič njeuiu sameniu tiho na uho povedal; po nakljueji pa je tiuli na moje ubo prišlo. jaz pa danes kar očito povem, da še iina slovenski »groš« tudi pri nemčurjih, toraj tudi pri »Franceljnu« veljavo. In tega, ki tudi rad naSe žuljave »groše« sprejema, radi bi se že narodni Vojničani odkrižali, napredni Zalčani pa ga nečejo svojiin rojakom pripoznali in radi bi ga vrlim Gotovljanom podvrgli. Za to kukavieo njim pa nikakor nismo hvaležrii. Pripomenjain toi-aj zadnjemu dopisu iz Žalca, da rojslni dom ^Franceljna«- pač ni naša vas, lemveč stoji v redu liiš  Žalskega Irga. In če ravno spada k občini in fari Goiovljp, vendar senca Žalskega zvonika n.jegovo domovje senči. 1'oleg tega pa se njegova rodbina že od nekdaj bolj s tržani npgo z vaščani druži. >Franceljria« toraj tudi mi ne inaramo. S ponosom pa povein, da imaino Gotovljani mnogo odlienib rojakov, zveslih sinov inaU-re slovenske. ki pa so vsi na časl mileniu narodu in blagor domovini. Toliko za danes.