R0!td!©i!t©«l tra vtpfet. Mladcneč. »;" erba zelena, čudno drevo, Oj zakaj zmirom tako žalnješ, Ter pobešaje svojo glavo Žalost, otožnost v persih zbndnješ? Vendar pogledi svojc sestre, Tamkaj pogledi drnge drevesa, Kako niogočno krasne verlie Dvigajo kviško v sinjc nebesa! Ti pa otožna tnkaj stojiš, Vedno žalnješ poleg potoka, Še ne dorasena, pa že trohniš, Kožica tvoja vedno se joka. Ako čez noč vihar pridivja, Reva, kako se boš mu branila? Slabo stoječo treši na tla; Kmali, o kmali bodeš sognjila 1" Verba. ,,Dragi mladeneč, radosti cvet, Res je, kar nsta ti govorijo, Moje živenje malo je let, Vejice moje zgodaj trohnijo. Vedi, da v sebi derva redim, Ki mi živeče deblo razjeda, Dobro zaponini, kar govorim , V serce ti segaj moja beseda: Vafnj, niladeneč, se prezvestd, Da se tnd tebi v serce ne vseli; Mir, zadovoljnost razjedel ti bo. Zgodaj obraz bo zginil veseli!" lUirko Zorin.