PRIDEVNIKI, KI SE STOPNJUJEJO Z OBRAZILI
Dopis, ki smo ga naslovili Ali se pridevniki smejo stopnjevati lialforkoli?, nam je pred časom doposlalo uredništvo Dela. Po pogovoru z njegovim avtorjem le uvidevam, da ga je treba objaviti: zato da bo zgled sicer dobronamerne, a zaradi strokovne neurejenosti škodljive zaskrbljenosti za slovenski knjižni jezik. Taki dopisi namreč v naših glasilih povprečnemu slovenskemu bralcu dovolj pogosto ustvarjajo škodljivo »jezikoslovno« zavest, poleg tega pa spravljajo na slab glas slovensko jezikoslovje sploh. Obenem nam jezikoslovcem taki dopisi dajejo misliti, ali morda vendarle nismo tudi sami krivi, da ob tem in onem jezikovnem pojavu naš človek reagira tako zelo nejezikoslovno.
Sam moram najprej priznati, da v slovničnih priročnikih (Janežič/Sket VIII, Breznik IV, Bajec-Rupel-Kolarič, pa tudi Metelko ali Levstik) nisem našel pravila, ki bi učilo, da stopnjevanja z obrazilom ne poznajo pridevniki, ki pomenijo »lastnost, bolezen, duševno stanje in razpoloženje«, kakor piše naš dopisnik. Vidim pa, da je on sam pogledal v Slovensko slovnico 1956 (str. 124—125) in tam pravilno ugotovil, da za stopnjevanje s priponskim obrazilom ni povedano, kateri pridevniki ga imajo, temveč le, kateri ga nimajo. Približno isto bi bil našel v Slovenskem knjižnem jeziku 1, vendar z naslednjo pripombo: »Stopnjevanje z obrazili je dovolj zapleteno, zato se dobro drži le pri pogosto rabljenih besedah. Se pri takih nam kdaj pride, da rečemo npr. namesto mehkejši bolj mehak ali ne tako trd« fstr. 194). Obe slovnici torej v bistvu izhajata iz tradicionalnega mnenja, da se s priponskimi obrazili dajo stopnjevati vsi pridevniki razen posebej izvzetih.
Bolj prav pa bi bilo, ko bi se reklo, da se s priponskimi obrazili načeloma stopnjujejo le kakovostni pridevniki, vrstni izjemoma, svojilni pa seveda sploh ne. Tako je v bistvu tudi že zapisano (vendar za obojno stopnjevanje, tj. za stopnjevanje z obrazili in s prislovom bolj) v Bunčevi vadnici za 7. razred (1967, str. 64): »Stopnjujemo predvsem kakovostne pridevnike, redko tudi vrstne, svojilnih pa navadno ne.«
Pravkar povedano ponuja vsaj naslednja tri vprašanja: Kateri kakovostni pridevniki se ne stopnjujejo z obrazili? Kdaj stopnjujemo vrstne pridevnike (in s čim — z obrazili ali z bolj?)'? Kdaj svojilnih pridevnikov res ni mogoče stopnjevati?
Ce hočemo odgovoriti na ta vprašanja, si moramo najprej natančneje določiti pojma, kot sta kakovostni in vrstni pridevnik. — Naš dijak (in učitelj) zve za to razliko že v 4. razredu osnovne šole: »Kakovostni pridevnik odgovarja na vprašanje kakšen ali kateri. Vrstni pridevnik odgovarja na vprašanje kateri« (M. Jalen, Spozn. slov. j., str. 105). Torej na vprašanje kateri dobimo tako kakovostni kot vrstni pridevnik! Ss 1956 (str. 117) ugotavlja kakovostne pridevnike samo z vprašalnim zaimkom kakšen, vrstne pa s kateri ali safere vrste. V Ssj je med vprašalne zaimke za določitev kakovostnih pridevnikov zašel kateri glede na primere, ko se kakovostni pridevniki rabijo v določni obliki in se po njih res vprašujemo s kateri (npr. Kateri je lepši, sivi ali zeleni?).
Vprašalni zaimki za določitev vrste pridevnikov bi torej bili: kakšen za kakovostne, kateri za vrstne (pa tudi za določno obliko kakovostnih), čigav za svojilne pridevnike. (V površnem govorjenju zato tudi uporabljamo zaimek kakšen namesto kateri, ko gre za določno obliko pridevnika; npr. Kakšen kruh pa želite, črnega ali belega, namesto Kateri kruh želite, črnega ali belega?.)
Ker ugotovitev vrst pridevnikov (vsaj kolikor gre za kakovostne in vrstne) z vprašalnim zaimkom ni čisto preprosta, poskušajmo obojne pridevnike določiti še vsebinsko: Kakovostni so najprej tisti, ki podajajo subjektivno oceno lastnosti kakega predmeta, človeka itd. Da bomo bolje razumeli: nekomu je kakšna stvar lepa, drugemu grda; drevo veliko ali pa majhno, človek dober ali slab, prijazen ali osoren itd. Kakovostni so dalje tudi tisti pridevniki, ki podajajo objektivno lastnost predmeta,- taki so npr. bos, nem ali gluh. Potem gredo mednje še taki, ki podajajo stopnjo lastnosti;
taki so npr. gienkljal, majcen, suhljav ipd. — Vrstni pa so tisti pridevniki, ki izražajo samo razmerje do kakega predmeta; taki so npr. slovenski = v zvezi s Slovenci ali Slovenijo, gosposki = v zvezi z gospodo, tak kot pri gospodi, mestni = v zvezi z mestom (zato jih ponekod po svetu imenujejo relacijske, po naše odnosne), lesen = iz lesa, iipov = v zvezi z lipo, jelenji — ki se nanaša na jelene, itd.
Stopnjevanje z obrazili je najbolj pogosto pri kakovostnih pridevnikih prve skupine (pri subjektivno vrednovalnih), pri vseh drugih kakovostnih in drugih pridevnikih pa je mogoče le stopnjevanje z bolj, in še to le v primeru, če so rabljeni nekako preneseno, tj. v smislu kakovosti: slovenski — bolj slovenski, lesen — bolj lesen, gol — bolj gol, tuj — bolj tuj, vse v pomenu značilen za Slovence, okoren, malo oblečen, tak, ki ni naš'.
Če si natančneje pogledamo pridevnike, ki se stopnjujejo z obrazili, vidimo, da so sami taki, ki gredo v par s pridevnikom nasprotnega pomena (antonimi): lep — grd, drag — poceni, krepek — šibek, lahek — težek, mehek — trd, tenek — debel, sladek — grenek, kratek — dolg, nizek — visok, bogat — reven, ozek — širok, globok — plitev, hud — dober, mlad — star, dober — slab, temen — svetel, velik — majhen, prijazen — osoren (neprijazen): pri nekaterih pridevnikih je tak par napravljen kar s predpono ne-: ljubezniv — neljubezniv, umen — neumen itd.
Sicer tudi kakovostni pridevniki, ki poimenujejo objektivno merljivo lastnost, pa se torej ne stopnjujejo z obrazili. Tako navadno ni dvoma o tem, kaj nam je suho, mokro, tuje, kdo je sit, lačen ipd. Tudi pridevnikov z izrazitimi priponami ne stopnjujemo z obrazili, ker že njihove pripone same podajajo mero lastnosti: grenkljat = malo grenak, ki vleče na grenko; domišljav = tak, ki si veliko domišlja; žuljav = tak, ki ima več žuljev; bebast = tak kot bebec; čadast = tak poln čada; čebulast = podoben čebuli; glistav = tak, ki ima več glist (veliko glist); brkat = tak, ki ima velike brke. Pač pa se stopnjujejo podobni pridevniki na -ovit: plodovit — plodovitejši.
Od vrstnih pridevnikov se stopnjujejo z obrazili le tisti, ki poimenujejo relativno subjektivno oceno; taki so npr. spodnji, srednji, zgornji ipd. Iz istega razloga težijo k stopnjevanju tudi pridevniki, ki so po izvoru deležniki: tako se zelo pogosto najde oblika zapletenejši v pomenu bolj kompliciran (preneseni pomen). Take primere sicer slovenske slovnice brezuspešno preganjajo od Metelka sem. Kadar jih jaz najdem v besedilu za Jezik in slovstvo, jih kar pustim nepopravljene. Tudi izrazi za barve se sem pa tja stopnjujejo: tako je mogoče najti obliko belejši, sivejši (oboje verjetno v pomenu svetlejši, temnejši).
Svojilne pridevnike stopnjujemo z bolj, ko označujejo kakovost: bolj očetov, bolj moj pomeni 'očetu (meni) ljubši, dražji'.
Kot iz vsega vidite, se jaz ne upiram stopnjevanju pridevnikov z obrazili, kadar je tako stopnjevanje res mogoče najti med normalnimi uporabniki jezika. S tem je tudi že jasno, da glede primernikov in presežnikov, ki so vam zbudili nejevoljo, ne bova enakih misli. Napačen je samo vrstni pridevnik svinčenejši, namesto katerega bi priporočal bolj svinčen; celo razvitejši me ne moti ne vem kako.
Mislim, da nam tudi v slovnici ni treba gojiti nepotrebnih kreposti. Ce se bomo držali tega načela, nam bo jezik veliko svobodnejši in naravnejši.
Jože Toporišič Filozofska fakulteta Ljubljana