3 1970 Leto XVIII KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XVIII. letnik Ljubljana 1970 3. zvezek Vsebina tretjega zvezka JožeSorn: Cinkarne v Zagorju, Šentjanžu in Celju — Stran 129 Vlado Valenčič: Ljubljansko stavbeništvo od srede 19. do začetka 20. stoletja — Stran 135 Marija Verbič: Upor idrijskih podložnikov leta 1627 — Stran 147 Dušan Ludvik: Zdravnik komedijant von Aichenberg — Stran 150 Bogo Jakopič: Začetek kranjskega ustanovnega zavoda za gluho- neme v Ljubljani — Stran 153 Fran Vatovec: Ljubljanski festival — Stran 155 Ferdinand Tancik: Grbi v kapli sv. Jurija na ljubljanskem gradu — Stran 158 Božo Račič: Slamnati »lojstri« — Stran 170 Iz dela naših zavodov in društev — Stran 173 Nove publikacije — Stran 178 Sommaire — Stran 191 Na ovitku Alojzij Schaffenrath, zahodna stena kapele sv. Jurija na ljubljanskem gradu, 1819—1825 (Grafični kabinet Narodnega muzeja v Ljubljani) Ureja uredniški odbor Glavni urednik dr. Pavle Blaznik Odgovorni urednik dr. Jože Som Izdaja in zalaga Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za občo in narodno zgodovino — Predstavnik Majda Kunaver — Tiska tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Mestni trg 27/III — TekočI račun pri SDK podružnica 501-8-87/1 (Ljubljana, Miklošičeva cesta 8) — Letna naročnina 12 din, posamezna številka 5 din CINKARNE V ZAGORJU, SENTJANZU IN CELJU JOŽE SORN Veliikio govorimo o zgodovini železarstva in premogovništva, le redkoikdaj ipa se s(pom- nimo na pisane fcovine cink, baker in svinec. Zato se nam je zdelo prav, da opišemo zgo- dovino njüiovegia rudairstva in fužinarstva. Za začetek bomo na kratko obdelali cink. Cink oiziroma — kot pravi industrija — siu- rovi dnk je končni proizvod taljenja cinkove rude. Le-ta nastopa v naravi najpogosteje v zvezi s svinčevo rudo. Zato ni nič čudnega, da so tudi na slovenislkem oizemlju in v nj^egorvi soseščini nakopali največ cinikove rude v mud- nikih, kjer so pridobivali pretežno svinčevo rudo. V Avstriji je bilo cinkove rude znatno manj kot ipa na primer svinčeve ali celo žele- zove rude. Da bomo dobili pravo podobo o pomienu iakopa cinkove r^ide in o koHičini pridobljenega saorovega cinka, bomo morali na kratko obseči vse bivše avstrijske dežele (dežele ogrske krone puščamo tokrat ob strani). 1. CINKOVA RUDA V AVSTRIJI Najprej moramo opozoriti na dve pomemb- ni dejisit.vi: na prvo, ugotavlja, da se je ipo- večala proizvodnja cinka nič prej kot šele proti koncu ipredmarčne dobe, in na drugo, ki zatrjuje, da je bila prav Galicija nekaj de- setletij vodilni proizvajalec tako cinkove rude kot surovega cinka in da jo je Koroška dohi- tela šele pod konec 19. stoletja, ker so se pač galicijski rudniki izčrpali. Za orientacijo gle- de vodilnega dogajanja nam bo tu po^visem zadoščalo, če bomo napravili preseke skozi štiri različna leta. Tako so 1877 v Avstriji nakqpiali od 24.000 ton cinkove rude: Galicija skoraj 56 "/o. Koroška 30 '"/o, Tirolska že znat- no manj, le 10 "/o, železarsko zelo pomembna Štajerska komaj 3">/o, Kranjska kot peta in poslednja omembe vredna cuikova dežela ne- znatni 1 "/o te rude. Leta 1890 je Galicija na- kopala 54*/o rude. Koroška že 32 "/o. Tirolska manj kot 9 "/o, Štajerska 6 "/o, Kranjska niti ne 0,1*/». Glavna tekmeca sta si torej bila Galicija in Koroška. Do preobrata je prišlo prav v letu 1891, ko je Galicija nakopala le še 43'%, vsa Koroška pa že 43"/o; Tirolska je s svojimi 11 */o močno zaostajala. Vsi drugi rudniki so proizvedli bore 3 "/o cinkove rude. Od imenovanega leta dalje je Koroška stalno' napredovala (Galicija pa stalno nazadovala), dokler ni dosegla leta 1910 svojih 90 »/o, Ga- licija pa svojih 6 "/o (Češka 4 "/o, ostale po- krajine pa tega leta niso nič nakopale).' | 2. CINKOVA RUDA V OSREDNJI SLOVENIJI Ker je zgodovina o kopanju cinkove inde v obrobnih predelih slovenske zemlje še kar zadovoljivo popijsana,^ nam preostane kot dopolnilo obdelava te rudarske panoge na Kranjskem in na južnem Štajerskem, pred- vsem pa oris historiata talilnic cinkove rude ali cin-kaim, iproizvajaloev surovega dnka. Prav preseneča nas, da na obrobju, kjer so pridobili največ dnkove rude, ni bilo večje ali pa siploh ni bilo nobene cinkarne, da pa so tu v sredini, kjer tako rekoč ni bilo cin- kove rude, v primernih časovnih razmikih zrasle tri oinkaime, vse tri znatnega pomena. Ko si odmislimo omenjene obrobne rudnike cinkove rude, namreč rudnike v Rablju, Blei- bergu niad Beljakom ter na Ped in okoli nje, se vprašamo, kje v osrednjih delih Slovenije sio kopali dnkovo rudo in jo — z uvoženimi količinami vred — v cinkovih fi:ižinah talili v surovi cink? V splošnem skromna nahaja- lišča cinkove rude so bila na terenu med Vačami in Ponovičami, v hribih takoj južno od Litije, na ozemlju med Mokironogom in Šmarješkimi Toplicami, še zlasti pa okoli Trebelnega, dalje okoH Radeč pri Zidanem mostu, končno na Bohorju in v njegovi bli- žini (Planina nad Sevnico, teren severno in vzhodno od Sevnice). Prezreti tudi ne smemo dkolice Šoštanja in pa Ožbolta ob Dravi. Le malo kopov dnkove rude je obratovalo ,pod firmo samostojnega pridobitnega podjet- ja. Največkrat so jih eksploatirale družbe, ki so imele svoje težišče drugje (premog, svi- nec). Kot samostojna podjetja je treba ome- 129 niti le tri firme. Najstarejša specializirana družba se je konstituirala leta 1850 in se je imenovala Rudnik srebro vsebujočega svinca, bakra in cinka v Dravskem gozdu (Drauwal- der silberhaltige Bley-, Kupfer- und Zink Bergbau).' Večinski deležnik Je bdi Jakob Krušnik iz Radelj ob Dravi, manjšinska pa Ivan Baumgartner in Kari Kranz, dva ljub- ljanska podjetnika, ki sta se tudi sicer živah- no udeleževala gospodarskih poslov (rudniki isvinca in premoga, veletrgovina). Firma je si- cer imela v naslovu besedo ,cink', toda zara- di revnih rud ni bil učinek njenega dela kaj prida, saj je na primer leta 1851 nakopalo 33 delavcev 235 ton železove rude (ki je sploh ni imela v programu!), leta 1852 pa okoli 60 kg srebra in 17 ton isvinčevega glaja (torej o cin- ku nič podatkov).* Zaradi revnosti rud ni bila družba od leta 1855 dalje kakih 25 let nič več aktivna.^ V letu 1874 sta bili ustanovljeni naslednji dve družbi (istočasno tudi poslednji dve družbi pred prevratom). Prva izmed njih se je imenovala Rudnik cink ove rude Trebelno, lastnika pa sta ji bila radeški tovaimar Jožef Terček in Jožef Plaznik iz Hot.emeža.« Rudo sta, kolikor sta je pač nakopala, prodajala šentjanski cinkarni. Drugo podjetje se je imenovalo Rudnik svinca in dnka Friderici na Boihorju.'^ Družbo so sestavljali nekaj do- mačini, nekaj pa Dunajčani. Tudi to podjetje je kopalo cinkovo rudo s spremenljivo srečo (obe družbi sta vsaj pravno obstajali tudi še v stari Jugoslaviji). Končno naj omenimo, da so od leta 1877 dalje kopali cinkovo rudo pri Jablanci blizu Litije bratje Stareti iz Mengša,^ lastniki tam- kajšnje pivovarne in manjšega premogovni- ka blizu Zagorja. Ker so aaradi tega že bili rudanski podjetniki, jim ne moremo reči, da so se specializirali na izkop dnkove rude. Čeprav bomo vse druge kope dnka ome- nili pri cinkamaih, ki so jih eksploatiriale v lastnem imenu, se nam zdi kljub temu smi- selno, da že kar tu povemo, koliko cinkove rude so v osrednjih delih Slovenije nakopali v letih, ko so je nakopali največ ali pa naj- manj (računano v tonah) : 1871 1876 1384 1891 1894 1900 Kranj Sika 507 255 28 46 65 30 Juž. Štajerska 472 745 O 25 40 O Skupaj 979 1000 28 71 105 30 V splošnem vidimo, da so tod po letu 1876 nakopali vse manj in manj cinkove rude; naj- uspešnejša so bila leta med 1845 in 1876. Na južnem Stajersikem so poslednjič kopali cin- kovo rudo leta 1894, na Kranjskem pa leta 1900. Potem je zamrla toivrstna rudairska de- javnost pred prevratom.« 3. NASE TRI CINKARNE Avstrija je sicer imela 2—3 manjše dnkar- ne že v začetku 19. stoletja, toda vise so bile zunaj slovenskega ozemlja.'" Na Slovenskem sta v predmarčni dobi (pred tem jih tako ni bUo) delovali le dve dnkami; obe sta bili šibki in kratkotrajni in nista bili kakšne po- sebne vrednosti. Prvia je bila eirarna in je pričela delovati v Železni Kapli okoli leta 1820 ter je bua v bistvu le del tamkajšnje svinčame (kdaj je ustavila delo, še ne vemo točno), druga je bila Rosthomova na Preva- Ijah in je obratovala skromna štiri leta (1824 do 1828)." Pomembnejši obrati so zrasli proti koncu gospodarsko konjunktume predmarčne dobe. Po skoraj 15-letnem pnemioirtu je pričela z de- lom v Zagorju Ob Savi fužina za cink, ki pri- bližno 20 let ni imela niti na slovenskem ozemlju niti v njegovi okolici domala nobene konkurence. Bila je last znane Premogokopne združbe v Zagorju ob Savi in je bila le eden izmed več industrijskih in rudarskih obratov omenjenega podjetja. Firma se je konstitui- rala poleti 1842 in je prvenstveno eksploati- rala premog, v idrugi vrsti pa pridobivala su- rovi svinec, sunovo železo itd. Cinkarna v Lo- kah pri Zagorju z dvema pečema za taljenje cinkove rude je bila kot prvi obrat zagorske cinkarne koncesionirana konec leta 1842, spske rude. Obe peči v Lokah sta imeli majhno zmog- ljivost: letno sta dali le po 90 ton surovega cinka. Ko je steklo še taljenje v Toplicah, se je proizvodnja povečala in dosegla včasih tudi po 300 ton dnka letno. V Toplicah je stala v bližini cinkarniškega obrata majhna peč za pridobivanje koksa; le^ tega so pri taljenju primešali cinkovi rudi. Koncesija zanjo je bila sicer dana že leta 1843, toda podatek o dodajanju koksa rudi 130 datira šele v maj 1847; ne prej ne poznieje se ne omenja kdks v zvezi s cinkom, pa tudi sicer ne vemo, kako in koliko časa so pote- kali poskusi z nazžveiplanjem zagorskega rja- vega premoga. Premogokoipno zidružbo v Zagorju ob Savi (od 1858: ,Združba v Zagiorju ob Savi') je kupila leta 1880 dobro znana Trboveljska premogokopna družba. Ta proizvodnje suro- vega cinka ni ustavila, ker je bila zagorska cinkarna še vedno rentabilna.. Opazi pa se, da je pričela prodiukcija cinka kmalu pešati, saj je npr. leta 1893 proizvedla 689 ton cinka, naslednjega leta pa 623 ton. Delo v cinkarni so dokončno ustavili leta 1907. Druga cinkarna je bila utemeljena v Šent- janžu na Dolenjskem ob taonkajšnjem rud- niku premoga. Le-tega je kiupil leta 1862 du- najsiki trgovec in industrialec Ijudwig Ku- schel in ob njem t^oj sezidal še fužino zia cink, ki je pričela redno obratovati že leta 1863.1' Talil je predvsem koroško rudo, ker je bilo dolenjiske premalo, čeprav jO' je kopal v lastni režiji od leta 1868 dalje južno od Mokronoga, vzhodno od Sevnice in v okolici Zidanega mosta.i* Sentjanška proizvodnja surovega dnka se je dAdgala hitreje kot pa nekdaj zagorska proizvodnja. Tako je leta 1863 pridobil pod- jetnik 259 ton dnka, naslednjega leta 351 ton, leta 1865 že 560 ton, končno leta 1866 kar 700 ton.i' Proizvodnja seveda ni bila večja samo zaradi izidatnejše koroške rude, ampak tudi zaradi zmogljivosti in kvalitetnejših peči, ki jih je Kuschel montiral že ob samem začetku, medtem ko je morala zagorska dn- karna dolgo vrsto let delati s 'Sitairim tipom peči in je šele s pomočjo večjih investidj za^ menjala ziastarele luttiške peči (po mestu Lüttich, Liege) s sublimadjsfcimi pečmi, kjer je ostalo v žlindri manj čistega dnka. Močan proizvajalec koroške svinčeve in cinkove rude je bila v tem času Bleiberger Bergwerks-Union. Ta je leta 1871 resno ob- ravnavala misel, da bi zgradila lastno cin- karno kje v bližini večje žele2)niške postaje (česar Kus.chel ni imel!). Misel je res imela realno osnovo, saj so na primer prav tega leta na Koiroškem nakopali 80*/» vse notna- njeavstrijske cinikove rude (na Kranjskem in južnem Štajerskem le 20 '"/» te mde, drugje v tam delu Avstrije pa je bil izkop povsem neznaten), sta ,pia le kranjski dve fužini talili to rudo. Vendar se je pokazalo, da Bleiberška rudarska unija nima dovolj investicijskega kapitala za postavitev in opremo modeme cinkarne in vse je ostalo pri starem. Tako sta torej predvsem iz koroške rude natalili obe cinkarni 784 ton ali 44'"/o celotne avstrij- ske proizvodnje surovega cinka (Galidja iz svoje ruide 51,6 */o, Tiroilska pa iz svoje 4,4 */o). Zaradi nadaljnjih modernizacij sta mogli pre- delati naši dve cinkarni še več koroške rude, namreč toHko, da sta pridobili leta 1872 kar 918 ton surovega dnka, leta 1875 pa celo 1177 ton. Ob teh številkah se moramo vprašati, kalkšno mesito po vrednosti zavzema surovi cink v družbi z drugimi miontanskimi iproiz- vodi na Kranjskem. Leta 1864 na primer je znašala vrednost privatne proizvodnje v tej deželi za surovo železo 38,92 "/o, za rjavi pre- mog 27,64'"/o, za surovi dnk 10,57 "/o, proiz- vodnja ostalih montanskih panog skupaj (svinec, baker itd.) pa manj kot 8 "/o. Čeprav je cink močno zaostajal za premogom, kaj šele za surovim železom, je kljub temu zase- del tretje in tako rekoč poslednje mesto v vrednostni lestvid. S tem je ponazorjena struktura rudarstva in fužinarstva na Kranj- skem, medtem ko je bilo na južnem Štajer- skem pnav obratno: prevladoval je premog, sledilo mu je surovo železo. Kaj je bilo tu na tretjem mestu, ni lahko ugotoviti. Kuschel je zašel leta 1872 v krizo in pro- dal vso svojo dolenjsko lastnino eni izmed vodilnih idunajiskih bank. Dve leti pozneje je to .premoženje kupila neka dunajska delniška družba za montansko industrijo, od nje pa maja 1878 spet Kuschel sam. Ko je podjetnik postal samolastnik, je delo v cinkarni usta- vil konec junija 1878. Tretja cink ova fužina je bila državna cin- karna v Celju. Ze pri utemeljevanju tega obnata je bilo določeno, da bo to fužina za taljenje izključno rabeljske dnkove rude. Od takrat dalje sta rabeljski rudnik in celjsika cinkarna idejansko bih proizvajalnia, to je, poslovna enota; nekaj tudi zato, ker sta oba obrata bila erama last. Cinkarno so pričeli graditi leta 1873, delo pa je steklo oktobra 1875.'8 Prvi direktor je postal J-ulij Pogačnik, do takrat rudniški in fužinski upravitelj pod- jetja za izkop bakrove rude in njeno taljenje v Škof jem nad Škof jo Loko. Od trenutka, ko so prvič prižgali ped v tej najmodernejši in največji cinkarni na Slovenskem, pa do kon- ca leta 1875 je obrat iproizvedel le 32 ton dnka, potem pa se je produkdja zelo naglo večala. Da bomo njeno kapaciteto in položaj med avstrijskimi dnkamami konkretno opredelili, bomo k primerjavi pritegnili še Galicijo ozi- roma njene peči za pridobivanje surovega cinka v mestu z imenom Kaczyka. Na ta na- čin dobimo naslednjo razpredelnico o proiz^ vodnji (gl. tabelo na str. 132). Gahdjske cinkove fužine so z letom 1902 še bolj napredovale v proizvodnji. Ko je leta 1907 prenehala obratovati cinkarna v Zagor- ju, je bil odnos med proizvodnjo peči v Ga- liciji in Celju ta;kle: peči v Kaczyki 8303 tone, 131 v Celju 2906 tion (= 26 »/o celotne avstrijske proizvodnje). Leta 1909 je bil odnos že boljši v korist Celja, kajti njegova cinkarna je ta- krat pax)izvedla 30 "/o avstrijske prodtikcije. Odnos 70 Vo : 30 o/o v korist Galicije je v glav- nem veljal za ves čas pred prvo svetovno vojno.^' V letu 1914 je celjska cankama dogradUa objekt za proizvodnjo žveplane kisline in ob- jekt za proizvodnjo modre galioe. Postala je delno tudi kemična tovarna. Po prevratu je prešla kot bivša avstrijska državna last v roke kraljevine SHS. Ker je bila nova državna administracija glede vpra- šanja tržišča neelastična in neprilagodljiva, jo je dala leta 1922 v zakup privatni družbi. Od najnižje količine 210 ton leta 1921 se je proizvodnja po šestih letih povzpela že na 1760 ton surovega cihka. Cinkovo rudo pa je morala še nadalje kupovati v tujini, ker rude iz slovenske Koroške ni bilo dovolj. 4. ŠTEVILO DELAVSTVA Ko smo se tako seznanili z nahajališči cin- kove rude in s cinkarnami samimi, moramo odgovoriti še na vprašanje, kakšen je bil splošen gospodarski ipomen teh rudnikov in fužin. Brez posebnega obotavljanja lahko takoj odgovorimo, da izkop cinkove rude ni dajal lastnikom nobenega iposebne omembe vred- nega dobička, če že ne vsaj občasno čisto izgubo. Drugače jie biLo s suroivim cinkom. Cene so sicer zelo nihale (8—12 fl za cent ali 56 kg), če pa orientadjisko določimo ceno za cent surovega cinka na 10 fl, potem vidimo, da so podjetniki za tono cinka prejeli pri- bhžno 180 fl. Kosmati dobiček vseh treh cin- karn bi leta 1876 po tem računu utegnil zna- šati 359.000 fl. Po odbitku vseh stroškov (na- kup rude, gorivo za fužine, mezde, investicije) bi moglo ostati čistega dobička vsaj 25 */» ali nekako 90.000 fl. Ker so vso mido uvažali, so zanjo iztržili denar rudniki Rabelj, Bleiberg itd. Tudi čisti dobiček ni ostal doma. Lastniki zagorske cinkarne so bili podjetniki iz Innsbrucka, Salzburga in z Dunaja, lastnik šentjanškega obrata z Dimaja, lastnik celjske cinkarne pa državi erar. Tako so ostale doma skoraj iz- ključno samo mezde; denar za prodano gori- vo že znatno manj, ker so cinkarne dostikrat imele — podoibno kot fužine za železo — svo- je lastne gozdove. Morda so kaj malega za- služili še privatni kovači in drugi rokodeld, kmečki prevozniki itd. To pa bi bilo v glav- nem tudi vse, kar je — razen nepremičnin — ostalo v deželi. Kot je osrednja Slovenija bua šibka v iz- kopu cinkove rude pa močna v proizvodnji surovega cdnka, tako je büo tudi število ru- darjev v cinkovih rudnikih skromno, število fužinskih delavcev v cinkamah pa znatno. Tabela za Kranjsko v letu 1874 kaže zapos- lensko strukturo v področju, imenovanem ,montanisticum' (= rudarstvo in fužinarstvo) :, Seveda so biLi pri fužinskem delu spet ve- j liki skoki: absolutno so prevladovale talilnice ; železa, iprecej manj ljudi je odpadlo na vse ; druge talUniške obrate, kar se konkretno : pravi, na idrijske peči in na obe cdnkaim: i Potemtakem je büio v vseh rudnikih in fužiniah na Kranjskem zaposlenih 2664 mo- ških, 63 žensk in 8 otrok, skupaj 2735 ljudi. Toda vmiu se moramo k cinku. Ce hočemo spoznati pravo mesto ,slove!nskega' cinkovega rudarstva in fužinarstva v okviru Avstrije, moramo k vrednotenju pritegniti tudi Gali- djo, ki je bila glede tega vodilna dežela. Ta- bela, sestavljena za leto 1875, nam pove, da je imela Galidja glede na nakopano kohčino cinkove rude nesorazmeimo veliko število rudarjev; ker pa gre tu gotovo za delavce, ki so istočasno kopali tudi svinčevo rudo, je ra- zunüjivo, da nobena statistika ni nikoli niti od daleč poskušala ugotoviti, kdo je v istem 132 svinčevcHcinkovem rudniku izkopal samo sivi- ^ nec in kdo samo cink. Podobna ugotovitev : velja tudi za Koroško in Kranjsko. Gre le za to, da vidimo, kako malo je pomenila o-sred- \ nja Slovenija v tej panogi rudarstva: ' V iproizvodnji stu-ovega cinka so številke že znatno bolj realne, ker so fužine za cink služile res samo taljenju te rude in njihovi fužinarji niso bili zaposleni s taljenjem še kakšne druge rude. Sentjanška cinkarna je imela več fiažinar- jev kot zagorska. V letih pred ukinitvijo je zaposlovala 70 moških, 10 žensk in 3 otroke. Po likvidaciji pa se je povečalo število delav- cev v zagorski fužini in že dve leti pozneje je zaposlovala 84 moških in 14 žensk. Število fužinarjev je seveda nihalo, toda do ,preloma je prišlo sredi leta 1899, ko je število padlo od 78 na 52 delavcev, pozneje še na manj. 5. POLOŽAJ DELAVSTVA V naslednjih odstavkih želimo nekaj male- ga spregovoriti še o delovnem času, o neka- terih bonitetah, ki so jih uživali cinkarji, in o bratovskih skladnicah kot prvotni obliki socialnega ziavarovanja. Tja do prvih desetletij 19. stoletja so ru- darji in fužinarji v Avstriji delali v posadah ah šihtui, ki so trajali sedem ali pa osem ur. V predmarčni dobi (1815—1848) se je zaradi vse večjega povpraševanja po gospodarskih dobrinah pričela proizvodnja dvigati, kar je konkretno za delavce pomenilo podaljšanje delovnega dne. Tako so koroške fužine železa v Treibachu vpeljale 10-urni šiht že leta 1806, huttenberški knapi pa so bui leta 1837 prisi- ljeni zamenjati svoj 8-umi šiht za posado, ki je trajala pri nekaterih podjetnikih 10 ur, pri drugih pa 12 ur. Prav tako na 12-umi šiht so morali leta 1847 pristati delavci podjetij grofa Eggerja na Koroškem.^« V prvi cinkarni na Kranjskem so fužinarji imeli — podobno kot vsi delavci Premogo- kopne združbe v Zagorju ob Savi — posado, ki je trajala 12 ur. Pričeli so delati ob 6. uri zjutraj na znak zvona, končali pa ob 18. uri. Ker je bila vmes ena ura odmora (od 12. do 13. ure), so efektivno delali 11 ur. Plavžarji so delali vseh sedem dni v tednu. Otrok do 14. leta starosti niso zaxxislovali. Vsi ti delav- ci so prejemali mezdo in uživali brezplačno stanovanje ter deputatili premog, niso pa do- bivali hrane in obleke.^i Kusohlovo podjetje v Šentjanžu, sestavlje- no iz premogovnika in cinkarne (ter ,rudni- kov' cinka), je graduo 10 družinskih hiš z 99 stanovanji, torej tako imenovane kasarne, , kjer je stanovalo 170 delavcev. Tu stanovanja niso bila brezplačna. Podjetnik jih je dajal v najem >>po zmerni ceni«. Brezplačno so prejemali le deputatni premog in vrtičke. Na voljo je bil špital; kdaj je bil zgrajen, še ni- smo ugotovili, vsekakor pa je leta 1873 že fimkcioniral. V ;istem letu se omenja tudi šola. Tako špital kot šolo je delno vzdrževalo podjetje, delno pa bratovska skladnica.^^ Ko je steklo delo v zagorski cinkarni, je tam bratovska skladnica že obstajala, šent- janški rudarji in fužinarji pa so jo dobili leta 1866; njena začetna glavnica je znašala 1435 fl, osem let pozneje je imela 12.590 fl premože- nja. Celjska dnkama ni imela svoje lastne bra- tovske skladnice. Delovno enoto sta sestav- ljala rudnik Rabelj in cinkarna in prav zato je bila tudi bratovska skladnica ena in enot- na za oba obrata. OPOMBE 1. Statistiki rudarstva in fužinarstva je posve- tila C. kr. statistična Centralna komisija na Du- naju posebno serija publikacij s skupnim naslo- vom Der Bergwerks-Betrieb im Kaiserthume Oesterreich (nadaljevanje nekdanjih Tafeln zur Statistik). Naše navedbe so izračunane na osnovi podatkov, ki jih imajo zvezki za citirana leta. — 2. Predvsem Der Bergwerks-Betrieb (vsi letnik-), dalje H. Wiessner, Geschichte des Kärntner Bergbaues, II. Teil, Geschichte des Kärntner Buntmetallbergbaues..., Klagenfurt 1951 (Ar- chiv ... 36/37 Bd) — V celoti, končno I. Mohorič, Industrializacija Mežiške doline, Maribor 1954 (Poljudno-znanstvena knjiga, 4), str. 159, 170—171. 3. Arhiv Slovenije (AS), Ljubljana, Steiermärlci- sches Berghauptbuch für den Cillier Kreis — V. Rudarska knjiga A, str. 185. — 4. Bericht der Gratzer Handels- und Gewerbekammer... im Jahre 1852, Gratz, tabela H. — 5. Oesterreichi- sche Zeitschrift für Berg- und Hüttenwesen, XXVI, Wien 1878, str. 232. — Leta 1878 je ru- darska oblast zagrozila družbi, da ji bo zaradi nedelavnosti rudnik odtegnila, če se ne bo ogla- sila V 60 dneh. — 6. AS, Verschiedene Werks- komplexe, Supplement Band, sign. M 3, str. 458. —• 7. AS, Steiermärkisches Berghauptbuch... — , 133 i V. Rudarska knjiga C, str. 781. — 8. AS, Ver- schiedene Werkskomplexe, Suppl. Band, str. 52?.. — 9. Der Bergwerks-Betrieb za citirana leta. — 10. Za Dellach v dravski dolini in Dollach v möllski dolini (obe erarni) ter Komposchevo v Lainachu prim. Wiessner, op. cit, str. 119. — 11. Za Kaplo prim. Wiessner, op. cit, sitr. 225, za Prevalje med drugimi Mohorič, op. cit., str. 73. — 12. Vsi podatki o zagorski cinkarni, o koksu in a rudnikih so vzeti iz Arhiva rudnika Zagorje (ARZ), spisi v jamomernici in v fasciMih VI in VIII. — 13. AS, Steiermark. Berghauptbuch... V. Rudarska knjiga A, str. 465. — 14. Der Berg- werks-Betrieb za citirana leta. — 15. Der Berg- werlöi-Betrieb za leto 1863. — 16. AS, Posestna knjiga, str. 114, in Verschiedene Werkskomplexe, Suppl. Band, sign. M 3, str. 347, 355, 436. — 17'. Der Bergwerks-Betrieb za citirana leta. — 18. Oesterr. Zeitschrift, XXIII, 1875, str. 123, XXIV, 1876, str. 103, ter Der Bergwerks-Betrieb za citirano leto. — 19. Der Bergwerks-Betrieb za citirana leta. — 20. Wiessner, Geschichte des Kärntner Bergbaues, III. Teil, Kärntner Eisen (Archiv... 41. u. 42. Bd), Klagenfurt 1953, sti". 101, 106, 122. — 21. ARZ, fase. VI in VIII. — 22. Der Bergwerks-Betrieb za citirano leto. 134 LJUBLJANSKO STAVBENISTVO OD SREDE 19. DO ZAČETKA 20. STOLETJA VLADO VALENCIC Obrtni red iz 1859 je odpravil posebne lo- kalne predipise za stavbne obrti, ki so do te- daj veljali, in je uvedel enotno obrtno zako- nodajo za avstrijske dežele. Obrti stavbnih mojstrov, zidarjev, kamnosekov in tesarjev so bile uvrščene med koncesionirane obrti, ki so jih smeli opravljati le s posebnim oblast- venim dovoljenjem, v nasprotju s prostimi obrtmi, ki je zanje zadostovala prijava. Kon- cesije stavbnim mojstrom je podeljevala de- želna vlada, prej je podeljevanje obrtne pra- vice za to obrt sodilo v področje magistrata. Obrtni red je v enem samem členu urejal vprašanje stavbnih obrti. Zidarji, kamnoseki in tesarji, ki so hoteli svojo obrt samostojno opravljati, to je ne pod vodstvom stavbnega mojstra, so morali dokazati, da so si pri opravljanju obrti pridobili praktiöno uspo- sobljenost. Stavbni mojster, ki je nameraval pri visokih zgradbah voditi dela raznih stavb- nih obrti, je moral dokazati, da je tri leta praktično delal v stavbni obrti ali pa da je bil toliko časa v izvršilni službi kakšnega stavbnega oblastva. Razen tega je moinal z izpitom pri deželnem stavbnem oblastvu po- kazati potrebno višje znanje. Izpita ni bilo treba zahtevati od tistih, ki je bila njihova usposobljenost drugače dokazana.' Obrtni red je bil z zakonom od 15. marca 1883 spremenjen in dopolnjen. Clan 23 je predvidel, da bo poseben zakon določil sploš- na načela za ugotavljanje usposobljenosti stavbnih obrti kakor tudi obseg njihovih pra- vic.^ To se je zgodilo z zakonom, izdanim 26. decembra 1893.3 ggig ta zakon je prinesel po- drobnejše predpise glede cpredelitve poslov, ki so jih smele iopravljati obrti stavbnih, zi- darskih, kamnoseških, tesarskih in vodnja- karskih mojstrov. Določal je tudi način, kako dokazati usposobljenost za posamezne obrti. Koncesije za obrti stavbnega, zidarskega, kanmosešk^a in tesarskega mojstra je po tem zakonu podeljevala deželna vlada, le koncesijo vodnjakarskaga mojstra je dajala obi-tna oblast prve stopnje, v Ljubljani je bil to magistrat. Ministrske naradbe od 26. de- cembra 1893 so določile predmete in način izpitov za stavbne obrti ter šole, ki je z nji- hovo dovršitvijo bila za podeUtev koncesije priznana ugodnost krajše dobe praktičnega dela v stroki.'' Ker se omejujem le na stavbne in zidarske mojstre ter na njihovo delo, naj navedem ob- seg pravic, kot jih jim je določil zakon iz 1893. Stavbni mojster je bil upravičen voditi gradbe visokih ter sorodnih 2gradb skupaj z deli raznih stavbnih obrti in jih izvajati s svojim lastnim pomožnim osebjem. Le v tistih krajih, ki jih je notranje ministrstvo sporazunmo s trgovinskim ministrstvom in s pristankom deželnega odbora proglasilo za izvzete — na Kranjskem so bili izvzeti le no- tranji okraji Ljubljane — je moral stavbni mojster pri dehh tesarske, kamnoseške in vodnjakarske stroke uporabljati za ta dela upravičene obrtnike. Taka dela je smel oprav- ljati sam le, če si je pridobil koncesijo tudi za te obrti. Glede del s področja koncesioni- ranih ali rokodelskih obrti, ki so ,prišle pri gradbah v poštev (mizarji, ključavničarji, steklarji, pleskarji, kleparji itd.), je moral stavbni mojster brez izjeme uporabljati za taka dela upravičene obrtnike. Zidarski mojster je imel pravico graditi visoke in sorodne zgradbe v neizvzetih kra- jih, toda monumentalne zgradbe, gledališča, dvorane, razstavne zgradbe, muzeje, cerkve in druge težavnejše zgradbe s statično zahtev- nimi konstrukcijami je smel graditi le pod vodstvom stavbnega mojstra. Pri gradbah je moral za dela iz tesarske, kamnoseške in vodnjakarske stroke uporabljati za to upra- vičene obrtnike. Isto je veljalo za dela s pod- ročja drugih koncesioniranüi ali rokodelskih obrti (mizarjev, ključavničarjev, steklar- jev itd.).5 V primeri s predpisi obrtnega reda iz 1859 je zakon od 26. decembra 1893 natančneje določil pogoje usposobljenosti za stavbne obrti. Gotovo je bUa pri tem odločilna tudi želja, zagotoviti ustrezno raven kvalitete, ki je bila potrebna zlasti pri gradbi večjih in zahtevnejših zgradb. Iz tega razloga je bila verjetno pristojnost za podeljevanje konce- sije obrti stavbnega mojstra že v obrtnem redu iz 1859 pridržana deželni vladi, 1893 pa je prišlo v njeno pristojnost tudi podeljeva- nje zidarskih, tesarskih in kamnoseških obrt- nih koncesij. Obrtni red iz leta 1859 ni podrobneje raz- mejeval področja med stavbnimi in zidar- skimi mojstri. Visoke zgradbe v mestih .so mogli zidarski mojstri še samostojno graditi. Zato so si nekako dve desetletji po uveljav- ljen ju obrtnega reda tudi pioenejsi vodilni ljubljanski stavbeniki pridobivali le konce- sije za obrt zidarskega mojstra. Magistrat, ki je te koncesije tedaj podeljeval, je v neka- terih primerih prosilce zavrnil, ker je sodil, da niso dovolj usposobljeni za mestne zidar- ske mojstre. Deželna vlada pa je bila v tem pogledu širokosrčnejša, prizivu prosilca zo- per magistralno odločbo je ugodila in mu iz- 135 dala koncesijo.* Prvo koncesijo stavbnega mojstra v Ljubljani po obrtnem redu iz 1859 je dobil 1861 Janez Veit, stavbni vodja piri družbi južne želemice. Koncesija mu je bila potrebna, da bi samostojno gradil za železni- co več visokih zgradb, ki jih železniška druž- ba ni nameravala graditi več v lastni režiji.^ Na drugem področju se kot stavbni mojster ni uveljavil. Nadaljnje koncesije obrti stavb- nih mojstrov so bile podeljene ljubljanskim stavbenikom šele v začetku osemdesetih let. Tedaj je gradba visokih zgradb prehajala vedno bolj v roke stavbnih mojstrov, zidar- ski mojstri so opravljali v mestnem okolišu manj pomembna gradbena dela,, njihovo področje so bui predvsem zunanji deh mesta s pritHčnimi hišami in goS'podarskimi poslop- ji. Najbrž je bilo to tudi v zvezi s stavbnim redom za Kranj.sko iz 1875. Ta stavbni red in stavbni red za Ljubljano iz 1896 sta prinesla gradbene predpise, ki so zia njihovo izvajanje pri gradbah biti potrebni strokovno bolj usposobljeni stavbeniki.^ Tudi gradba večjih in višjih stavb je postavljala enake zahteve. V izvzetih delih mesta, to je v notranjih okrajih Ljubljane, so gradili po uveljavitvi zakona iz 1893 le stavbni mojstri. Zidarskim mojstrom, ki niso imeli koncesije pred ome- njenim zakonom, so bile gradbe v notranjih okrajih dovoljene le pod nadzorstvom stavb- nih mojstrov.' n. V prvih dveh desetletjiih obravnavanega obdobja razmere za stavbeništvo niso bile ugodne. Gradbena dejavnost je bila zelo omejena, gradili jso malo, prevladovale so gradbe v predmestjih, kjer so zidali največ pritlične enostanovanjske hiše.'" Število hiš ob ljudskih štetjih ikiaže, kako se je razvijala gradbena dejavnost od srede prejšnjega sto- letja pa do 1910, ko je bilo zadnje štetje pred prvo svetovno vojno. Stavbno gibanje je postalo nekoliko živah- nejše v sedemdesetih letih, večji obseg pa je zajelo šele v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja, zlasti po potresu. Vendar je treba glede prirastka v desetletju 1890—1900 pri- pomniti, da gre 106 hiš na račun dela Vod- mata, ki je bil 1896 inkorporiran Ljubljani. Na drugi strani pa maramo upoštevati, da je bilo po potresu 1895 mnogo hiš poškodovanih in so jih porušili ter so povečini na istih stavbiščih zgradili nove stavbe. Število novo zgrajenih hiš je bilo zato večje kot le razlika med številom hiš od enega do drugega ljud- skega štetja. Od potresa pa do konca 1906 je bilo porušenih 154 hiš, na njihovem mestu so jih zgradiU 133, ki jih je tudi treba upošte- vati pri ocenjevanju stavbnega gibanja." Za obseg stavbne dejavnosti pa ni odločilno le število novo zgrajenih hiš, temveč tudi njihov obseg. Gradili so manj pritličnih, bolj pa eno- in večnadstropne hiše. Leta 1890 je bilo v Ljubljani 40 "/o vseh hiš pritličnih, 30;.6 eno-, 20.6 o/o dvo-, 8.2 »/o tri- in 0.6 «/o štiri- nadstropnih. Leta 1910 je bilo 653 oz. 36.9 "/o hiš pritličnih, 552 oz. 31.2 */o je bUo eno-, 372 oz. 21 o/o dvo-, 152 oz. 8.6 "/» tri-, 35 oz. 2 */o štiri- in 3 oz. 0.2 */o pet^ in večnadstrop- nih, za 2 oz. 0.1 "/a število nadstropij ni bilo ugotovljeno.'^ Že iz navedenih številk viidimo, da so se razmere za Ijubljansflio stavbeništvo v pri- meri s prejšnjimi desetletji znatno izboljšale. Gospodarski razvoj v sedemdesetih letih je postal živahnejši in gradbena dejavnost se je poživila. V dobi do potresa je biLo zgrajenih večje število pomembnejših javnjh zgradb, pa tudi zasebna podjetnost se je povečala, kar se je pokazalo v gradnji večjih najemni- ških stan>ovanjskih hiš. Pri tem je imela zna- ten delež Kranjska stavbna .družba. Gradbe- ni razvoj tega obdobja sem že obravnaval, zato tega ne bom iponavljal.'ä Ob povečani stavbni dejavnosti se je pove- čalo število stavbnih in zidarskih mojstrov. Sredi stoletja so bih v Ljubljani štirje zidar- ski mojstri in še pri tem številu so se slišale pritožbe o nezadostni zaposlenosti." Nepo- sredno pred potresno katastrofo je bilo 5 stavbnih in 4 zidarski mojstri. Razlika pa ni bila le v številu, marveč v načinu organiza- cije stavbnega dela ter zmogljivosti in gospo- darski moči mojstrov. Prej so le posamezniki izmed mojstrov bih tudi stavbni podjetniki, ki so zaposlovali večje število stavbnih delav- cev, razpolagali s stavbnim orodjem, mate- rialom in drugimi sredstvi ter izvajah stavb- na dela za stavbne gospodarje in z njimi ob- računavaU opravljeno delo. Največkrat so le vodili in nadzorovali gradbe, ki so jih izvajaU stavbni gospodarji sami z najetimi zidarji in so se zadovoljili z mojstrskim grošom.^^ stav- beništvo je bilo še v okvirih rokodelstva. Z gospodarskim razvojem je sčasoma na tem področju prišlo do sprememb. Stavbenik je postal kapitahstičen podjetnik, v želji za več- jim zaslužkom, se je začel, ako je imel dovolj kapitala, ukvarjati tudi s špekulacijskimi gradnjami. V Ljubljani smo dobili tak primer najprej v Kranjski stavbni družbi, ki je na svojih zemljiščih gradila najemniške stano- 136 vanjske hiše in jih potem prodajala. Posa- mezni stavbeniki, ki niso imeli toliko kapitala, so si le bolj poredko privoščili take posle. Na splošno pa so stavbeniki, ki so se hoteli uve- Ijaiviti, morali poleg strokovne iisposobljeno- sti imeti tudi nekaj kapitala, -da so mogli iz- vajati večja stavbna dela. Da bi si zagotovili po ugodnih ,pogojih stavbni material, so ne- kateri ljubljanski stavbeniki imeh svoje ope- karne. Na razmere v stavbeništvu je ugodno vpli- vala gradnja številnih velikih zgradb za dr- žavo, deželo in občino, pa tudi sicer so zgra- dih več pomembnih, javnosti namenjenih zgradb. Nekaj jih je bilo zgrajenih že pred potresom; v letih po potresu pa je büo treba razna poškodovana ali pa zastarela javna po- slopja nadomestiti z novimi. Država je zgi-a- dila vladno in sodno palačo ter dve gimna- zijski poslopji. Na mestu nekdanjega vioe- domskega je bil zgrajen nov deželni dvorec, že pred potresom so začeli graditi deželno bohüsnioo. Mnogo je gradilo mesto; zgrajeno je bilo več zgradb za ljudske šole, hcej s konviktom, zgradba srednje tehniške šole, ubožnica, poslopje meščanske imovine (kre- sija). Mestni dom, več vojašnic itd.** Od sre- de stoletja je Ljubljana dobila štiri nove cerkve, protestantsko, Srca Jezusovega, sv. Jožefa in salezijanSko na Rakovniku. Prote- stantsko cenkev z žuipniščem je 1850 sezidal Anton Treo in sodi pravzaprav še v prejšnjo dobo.'^ Deželno gledališče, sedanje operno, so zgradili nekaj let pred potresom. Narodni dom in nemško gledališče sta nastala po pri- zadevanju v ta namen ustanovljenih društev. Med navedenimi javnimi zgradbami je bilo več reprezentativnih, nekaj se jih je odliko- valo po svoji monumentalnosti. Projekti za večino omenjenih stavb so bili sicer delo tujih arhitektov, toda gradili so jih ljubljanski stavbeniki.'Gotovo je gradnja re- prezentativnih in 'drugih velikih javnih stavb pripomogla, da se je ljubljansko stavbeništvo iz svoje nekdanje nepomembnosti razvilo v dokaj močno gospodarsko stroko. Njegova zmogljivost ni bUa le zadostna, da je krila vse potrebe za stavbna dela v mestu, marveč so ljubljanski stavbeniki gradili tudi zunaj Ljubljane. Kranjska stavbna družba je gra- dila mnogo v mestih ob kvamerski obaU in je imela posebnega stavbnega mojstra kot za- stopnika za okraj Volosko-Opatija. V času po ljubljanskem potresu, ko je bilo treba obnav- ljati in popravljati poškodovana poslopja, so mislih, da kapaciteta domačega stavbeništva ne bo zadostovala. Tuja stavbna podjetja so pričela ponujati svoje usluge. Dve večji stavb- ni podjetji iz Zagreba ter eno iz Prage so ustanovili v Ljubljani podružnice, ki jim je bila podeljena koncesija za opravljanje obrti stavbnih mojsitnov. Tudi nekaj posameznih stavbnih in zidarskih mojstrov iz drugih de- žel si je pridobilo koncesije za podružnice v Ljubljani. Precej jih je bilo tudi, ki so si prizadevali za koncesije stavbnih obrti, toda magistrat jih je zavrml, ker niso -mogli do- kazati usposobljenosti ali pa niso bili dovolj zanesljivi oziroma niso imeli dovolj kapitala.'^ Zdi se pa, da so tuji stavbeniki, ki so si pre- skrbeli stavbne koncesije za Ljubljano, pre- cenjevali možnosti dela in zaslužka v popo- tresnih razmerah. Nekateri, ki so si oskrbeU koncesije, sploh niso odprh podružnic, drugi pa, ki je njihovo delo bilo omejeno predvsem na čiščenje ruševin in najnujnejša popravila ter prezidave, so kmalu zapustili Ljubljano. Področje stavbenikov je tedaj obsegalo tudi projektiranje; stavbni mojster je bil obenem arhitekt, večino stavb, ki jih je gradil, je w- sam projektiral v vseh detajlih. Le v bolj / redkih primerih je zahtevnejši zasebni grad- beni gospodar poveril izdelavo načrtov arhi- tektu in je bila stavbenikova naloga, da gra- di po predloženih načrtih. Pač pa so javne zgradbe gradili po načrtih, ki so jih izdelali od gradbenega gospodarja izbrani projektan- ti, množili pa so se tudi primeri, da so načrte pridobivali z razpisanimi natečaji. Večji stav- beniki so zaposlovali tehnike, ki so opravljali projektantska dela. Povečini so se taki pro- jektanti po nekaj letih osamosvojili kot stavbni mojstri. Do prve svetovne vojne ljubljanski stavbni mojstri niso izvajali železobetonskih kon- strukcij, npr. stropov, stopnišč, ki so jih te- daj ipričeli pri nas uvajati v stavbarstvu. Ko- likor so bile predvidene pri stavbah, ki so jih gradih, so za njihovo izvajanje pritegnili po- sebna stavbna podjetja, specializirana za taka dela. Prvotno so železobetonska dela v Ljub- ljani opravljala podjetja z Dunaja aH iz Gradca, pozneje je nastalo tudi v Ljubljani podjetje za železobetonske konstnikcije. Zaradi živahnega stavbnega gibanja v po- potresni dobi se je število stavbnih obrti ob- čutno povečalo. Leta 1910 je v Ljubljani de- lalo 12 stavbnih in 9 zidarskih mojstrov. Naj- več stavbnih mojstrov je prišlo v Ljubljano od drugod, toda tisti, ki so največ gradUi in postali najipomembnejši, so biU pravzaprav domačini. Bili so sinovi stavbenikov, ki so delali v Ljubljani sredi preteklega stoletja.'" m. V tem razdobju je bilo v Ljubljani preveč stavbenikov, da bi jih bilo mogoče na tem mestu vse omeniti. Zato se hočem omejiti na pomembnejše po obsegu ali značaju njihove- ga dela. Na prvem mestu je bila Kranjska stavbna družba, ustanovljena 1873 v obhki 137 stavbenik Viljem Treo delniške družbe.^" Kot pravna oseba je mo- rala imeti za opravljanje stavbne Obrti na- mestnika, ki je bil usiposobljen stavbenik. To funkcijo je poverila Viljemu Treu, sinu stav- benika Antona Trea, od katerega je kuipila stavbno podjetje z vsem inventarjem in stavbnim materialom. Viljem Treo je ostal tehnični vodja do 1891, ko se je osamosvo- jil.^i Kot projektant je pri družbi sodeloval, toda le prva leta, arhitekt Julij Dörfel iz Du- naja, ki je bil član družbinega upravnega od- bora.^2 Viljema Trea je kot tehnični vodja nasledil arhitekt in stavbni mojster Gustav Geriach, nemški državljan; koncesijo za obrt stavbnega mojstra si je pridobil 1873 v Cer- novicah (Bukovini). Ker se v ljubljanske raz- mere ni mogel vživeti, je službo 1894 odpo- vedal in se preselil na Dunaj.^^ Začasno je tehnično vodstvo prevzel družbin stavbni mojster Anton Wolf, dokler ni 1896 postal ravnatelj in tehnični vodja arhitekt Rudolf Göbel.-* Wolf, rojen na Dunaju, se je v tem mestu teoretično in praktično usposobil za stavbenika. Koncesijo za stavbnega mojstra mu je 1893 podelila deželna vlada v Ljublja- ni, izpit mu je ba spregledan glede na doka- zano usposobljenost, dasi je na dunajski obrt- ni stavbni šoh obiskoval le dva petmesečna tečaja. Bri Kranjski stavbni idružbi je službo- val do 1905.^° Arhitekt Göbel je bil rojen v Frankfurtu ob Maini, domovinsko je imel na Češkem. Ko je prišel v Ljubljano, si je prizadeval, da, bi bil oproščen izpita za stavb- nega mojstra, kar mu pa ni uspelo. L. 1899 se je osamosvojil; magistratu je prijavil, da bo opravljal obrt isitavbnega podjetnika. Ker ni imel pravice za obrt stavbnega ah zidarskega miojstra, je izjavil, da bo za dela, ki sodijo v stavbne obrti, uporabljal upravičene obrtnike prizadetih strok. Ni se dalo 'ugo'toViti, do kdaj je ostal v Ljubljani.^* Večjih stavbnih del pa ni izvajal. Od maja 1896 je bil pri Kranjski stavbni družbi kot stavbni mojster Franc Kaudela. Rojen je bil na Dunaju, kjer je tudi napravil izpit za stavbnega mojstra in si pridobil koncesijo za to obrt. Pozneje je to obrt opravljal v Gablonzu, od koder je prišel v Ljubljano. Pri stavbni družbi je ostal do konca julija 1898, naslednjega leta si je izposloval koncesijo za samostojno opravlja- nje obrti v Ljubljani." Tudi J. Töpfl, ki je 1905 stiqpal v službo Kranjske stavbne družbe, je koncesijo za stavbnega mojstra dobil na Dunaju. Izvajal je družbino stavbno obrt v okraju Volosko-Opatija.^^ V Ljubljani je bil od 1906 namestnik zia opravljanje Obrti stavbni mojster Rudolf Treo, rojen 1877 v Ljubljani. Bil je sin Viljemovega brata An- tona. Dovršil je stavbne študije na višji obrtni šoli na Dunaju, izpit za stavbnega mojstna je naredil 1906 v Ljubljani. Službo stavbnega mojstra pri družbi je 1911 zapustil in postal profesor za diekorativno in tehniško konstruktivno risanje ter stavbarstvo na te- daj preosnovani stavbni obrtni šoli v Ljub- ljani.^' L. 1912 je Kranjska stavbna družba postavila za namestnika pri opravljanju stavbne obrti stavbnega mojstra Adolfa Fied^ lerja. Rojen je bil v Plznu, kjer je z zrelost- nim izpitom dovršil državno obrtno šoto. Po nekaj več kot enoletnem službovanju v Žatcu je ,prišel v Ljubljano k stavbnemu mojstra Filipu Supančiču, pri katerem je bil dobro leto, nato je stopil V službo Kranjske stavb- ne družbe, kjer je ostal do 1924."" Viljem Treo, prvi in dolgoletni tehničini vodja Kranjske stavbne družbe, je bil rojen 1845 v Ljubljani. Bil je sin iz Furlanije pri- seljenega Antonia Trea, ki je postal v Ljub- ljani zidarski mojster. Viljem je stavbno stroko študiral v Holzmindenu (Braun- schweig). Praktično se je stavbeništva izučil pri očetu in drugih stavbenikih, postal je kmalu očetov družabnik in zastopnik pri opravljanju stavbne obrti. Leta 1869 je dobil pravico za samostojno opravljanje zidarske obrti. Koncesijo za obrt stavbnega mojstra si je pridobil 1892, potem ko je zapustil službo pri Kranjski stavbni družbi. Izpita je bil opro- ščen že 1875, ker je dokazal zadostno prakso v stavbni obrti. Leta 1890 ga je deželna vlada določila aa začasnega načelnika stavbne za- druge. Viljem Treo je obrt opravljal do 1920; umrl je 9. avgusta 1926.81 Stavbeništvu 138 se je posvetil tildi sin Roman, ki je postal stavbni mojster v Ljubljani. Leta 1910 je si- cer dobil koncesijo za okraj Celje, ker je nameraval opravljati obrt v Trbovljah, toda leto pozneje je to koncesijo vmü., ker mu je deželna vlada dala novo koncesijo v Ljub- ljani.Roman Treo je že 1924 umrl in ni imel v ljubljanskem stavbeništvu takega po- mena, kot sta gia imela oče in stari oče. Tudi Franc Faleschini ml. je, kot Viljem Treo, nadaljeval obrt svojega očeta, ljubljan- skega zidarskega mojstra, ki je prišel iz Mo- žaca (Moggio) v Furlaniji, kjer je bil tudi sam rojen leta 1840. Dovršil je višjo realko v Benetkah, študiral tehniko na univerzi v Padovi, kjer je 1866 diplomiral in nato dve leti obiskoval akademijo za arhitekturo v Be- netkah. Dve leti je bil v praksi pri civilnem inženirju in arhitektu ter 1872 opravil prak- tični inženirski izpit. Od 1872 do 1880 je vodil pri očetu, stavbeniku v Ljubljani, raz- na stavbna dela in izdeloval načrte in pro- račune za visoke zgradbe. Ko je oče zaradi starosti opustil posle, si je pridobil 1880 kon- cesijo za opravljanje zidarske obrti. Nasled- njega leta je postal avstrij,ski državljan in dobil domovinsko pravico v Ljubljani. Tedaj je .prosil za koncesijo obrti stavbnega moj- stra. Magistrat je predlagal, naj se oprosti izpita, ker je z gradbo več visokih zgradb v mestu in na deželi dokazal visoko stopnjo teoretičnega znanja, praktične izkušnje in za- nesljivost. PodeUtev koncesije Faleschiniju je maigistrat priporočal tudi, ker razen Vi- ljema Trea ni bilo v deželi drugega stavbne- ga mojstra. Deželna vlada je prošnji ugo- dila, oprostila je Faleschinija izpita in mu izdala koncesijo za opravljanje obrti stavb- nega in tesarskega mojstra. Leta 1898 je Fa- leschini stopil v družbo s svojim zetom stavb- nim mojstrom Edmundom Schuppler jem, s katerim sta vodila stavbno obrt pod firmo Faleschini & Sohuppler do 1910, ko je bil nad podjetjem in premoženjem obeh druž- benikov odprt konkurz. V konkurznem po- stopku je prišlo do prisOne poravnave med upniki in obema kridatarjema, ki sta bila obsojena zaradi zakrivljenega bankrota in pomanjkljivega knjigovodstva. Po zaključe- nem konkurziu si je Faleschini zopet preskr- bel koncesijo za opravljanje obrti, ki jo pa zaradi starosti in pomanj;kanja obratnih sredstev ni mogel več uspešno izvajati. Umrl je 1917 v velikem uboštvu. Njegov propad so zakrivile največ družinske razmere. Filip Supančič, edini domačin po iporeklu, ki je postal v tem obdobju stavbni mojster, je bil sin ljubljanskega zidarskega mojstra. Po osnovni šoli je dovršil tri razrede ginma- zije. Od 1864—1867 se je izučil zidarske, od 1867—1868 pa tesarske stroke. V zimskih , mesecih 1865—1867 je bil risar pri stavbeni- ku Antonu Treu. Od 1869—1871 je napravil vse načrte za stavbe, ki jih je gradil oče in ga je pozneje pri teh gradbah tudi zastopal kot stavbni vodja. Zidarsko obrt je začel sa- mostojno opravljati 1881, ko je dobil konce- sijo za zidarskega mojstra. Izpit za stavbnega mojstra je napravil 1882 ter si je nato pre- skrbel koncesijo za opnavljanje te obrti. Kot stavbeniik si je pridobil vpliv tudi v javnem življenju. Opravljal je več ,pomembnejših funkcij. Bil je od osemdesetih let pa do 1912 član trgovske in obrtne zbornice; dalj časa je bil član izpitne komisije za stavbno obrt pri deželni vladi. Od 1901—1912 je zastopal trgovsko in obrtno zbornico kot poslanec v deželnem zboru. Leta 1891 je bil izvoljen za člana ljubljanskega občinskega sveta; to funkcijo je obdržal do 1893. Stavbno obrt je opustil 1911; umrl je 1928.3* Večjo vlogo v ljubljanskem stavbeništvu so imeli člani družine Tönnies. Njen začetnik v Ljubljani je bil Gustav Tönnies iz Stral- sunda v Prusiji, ki je bil sicer tesarski moj- ster, ustanovil pa je tudi stavbno podjetje.'-* Kot prvi si je pnitiobil koncesijoi za obrt stavbnega mojstra sin Adolf in sicer 1883 pri namestništvu v Trstu, kjer je stavbno pod- jetje Gustava Tönniesa izvajalo večja stavb- na dela za južno železnico. Istega leta je dobil koncesijo tudi v Ljubljani.'* Po Adolfovi smrti 1900 je za podjetje postal nosilec kon- cesije njegov brat Gustav, ki je imel do tedaj stavbno, tesarsko in kamnoseško obrt v Tr- Gustav Tönnies, ustanovitelj stavbnega podjetja 139 stu, kjer je bil tudi član izpitne komisije za navedene obrti.'' Leta 1918 je dobil konce- sijo za obrt stavbnega mojstra inženir Ru- dolf Tönnies, Adolfov in Gustavov brat, ki je bil prej stavbenik v Sarajevu.^^ Stavbno podjetje G. Tönnies je bilo po iprvi svetovni vojni preosnoi\''ano v družbo z omejeno za- vezo ter je delalo do druge svetovne vojne. Edmund Schuppiler, ki je bil že omenjen kot Faleschinijev družabnik, je bil rojen na Moravskem. Dovršil je meščansko in višjo obrtno šolo ter je bil potem zaposlen pri stavbnih podjetjih kot risar, polir in stavbni vodja. V Ljubljani je služboval pri stavb- nem podjetju G. Tönnies, 1897 si je pridobil koncesijo ter se osamosvojil kot stavbni moj- ster. Naslednjega leta je koncesijo vrnil, ker je stopil v družbo s Faleschinijem. Postal je tudi član izpitne komisije za stavbno stroko pri deželni vladi. Po konkurzu firme Fale- schini & Schuppler je zapustil Ljubljano."' Robert Smielovski je bil rojen v Biali (Ga- licija). Stavbarstvo je študiral na državni obrtni šoh v Gradcu, nato se je zaposlil v stavbeništvu. Leta 1891 je stopil v službo pri stavbeniku FUipu Supančiču, 1897 je napra- vil izpit za stavbnega mojstra ter dobü kon- cesijo za opravljanje te obrti. Ostal ipa je še naprej tehniški poslovodja pri Supančiču in se je osamosvojil šele 1900." Stavbno obrt je opravljal še v razdobju med obema vojnama. Ferdinand Trummler je bil koncesioniran zidarski mojster na Dunaju, kjer je bü rojen, domovinsko pravico pa je imel v Olomucu. V Ljubljano je prišel kot stavbni vodja ško- fijskih zavodov v St. Vidu. Začel pa se je ukvarjati tudi z drugimi stavbnimi posli. Le- ta 1901 je napravil izpit za stavbnega moj- stra, leto pozneje si je izposloval koncesijo. V Ljubljani, kjer ni veliko gnadil, je ostal le nekaj let.^' Friderik Sogl je bil z Moravskega. Dovršil je višjo obrtno šolo v Brnu. Potem ko je bil nekaj časa polir, je prišel v Ljubljano. Leta 1907 si je pridobil koncesijo za obrt stavbne- ga mojstra. Kot stavbenik je delal menda do 1911.«2 Josip König iz Grünw^alda na Češkem je izpit za stavbnega mojstra napravil 1896 v Pragi. 2e prej je sodeloval pri raznih grad- bah v Ljubljani. V letih 1906—1907 je gradil kemično tovarno v Mostah ter si je nato iz- posloval koncesijo za obrt stavbnega mojstra. V Ljubljani je ostal tudi po prvi svetovni vojni; njegova obrt je bila 1928 izbrisana v obrtnem registru.""" Valentin Scagnetti je bil rojen v Vidmu pri Krškem. Absolviral je strokovno šolo za stavbno obrt na državni obrtni šoh v Gradcu. Stavbno obrt je samostojno opravljal najprej v Krškem, od koder je 1909 prišel v Ljublja- no, kjer je dobil koncesijo za obrt stavbnega mojstra. Koncesijo je opustil 1922. Imel je tudi parno žago in tovarno parketov.'''' Ervin Luke je bil rojen v Marijinih lažnih na Češkem, absolviral je višjo obrtno šolo. Verjetno 1906 se je zaposhl kot tehnik pri Fiilpu Supančiču, navedenega leta se namreč pojavi njegovo ime v gradbenih spisih, kjer se omenja kot Supančičev zastopnik. Konce- sijo za obrt stavbnega mojstra si je izposlo- val 1911, vendar obrti menda ni opravljal, naslednjega leta je namreč že zapustil Ljub- ljano in odšel v Leoben.** Leta 1909 je bUo v Ljubljani ustanovljeno podjetje za izdelovanje betonskih predmetov in za betonske zgradbe pod firmo Zajec (k Horn. To podjetje je izvajalo betonske kon- strukcije v zgradbah, ki so jih gradili drugi stavbeniki. Pri tem podjetju se je takoj ob ustanovitvi zaposlil inženir Emil Reich. Ro- jen je bil v Budinu na Češkem, študiral je na tehnični visoki šoli v Pragi. Pod njegovim vodstvom je podjetje Zajec & Horn napra- vilo sttropovje in stopnišlča v novem delu Marijanišča na Poljanski cesti ter stropovje v stavbi špediterja Ranzingerja. Leta 1911 si je Reich izposloval koncesijo za obrt stavb- nega mojstra, vendar je v Ljubljani ni dolgo opravljal; že 1913 se je odsehl v Prago.** Od navedenih stavbnih mojstrov so le ne- kateri imeli večji pomen za ljubljansko stav- beništvo. Drugi so omenjeni le, ker so delali pri večjih in pomembnejših stavbenikih in so tako prispevali k obsegu in .pomenu njiho- vega dela. Nekateri izmed stavbnih mojstrov so sicer opravljali v Ljubljani obrt le krajšo dobo in so zapustiU skromnejše dokaze svo- jega delovanja. Omenjeni ,pa so zaradi po- sebnosti, ki jih kaže njihovo delo. Zanimivo je, da je bilo toliko stavbenikov tujega porekla in da so prišli od idrugod, naj- več z Dunaja in Češke. Edini pravi domačin in Slovenec je bil Filip Supančič. Nekateri stavbni mojstri so bili sicer po rojstvu Ljub- ljančani, bili pa so potomd tujih, priseljenih stavbnih .podjetnikov. Eden izmed razlogov, mogoče celo glavni, za tako stanje je bilo go- tovo vprašanje teoretične strokovne izobraz- be, potrebne kandidatom za obrt stavbnih mojstrov. Tisti, ki so iprišh iz nemških ali čeških dežel, so študirali stavbarstvo na tam- kajšnjih obrtnih šolah ali celo tehničnih vi- sokih šolah. Tudi stavbenika Treo in Tönnies sta poskrbela, da so sinovi, ki so si za pokUc izbrali stavbeništvo, študirali to stroko v tu- jini, ker v Ljubljani ni še biLo te možnosti. Povprečnemu Slovencu pa je tak študij, ki je zahteval znatnejša gmotna sredstva, bil težko dostopen. Zato so se morali domačini zadovoljiti z manj zahtevno obrtjo zidarskih mojstrov. Ker pa je tem bilo delovno področje 140 po gradbenih predpisih v mestih omejeno, so v Ljubljani prevladovali stavbni mojstri. Od 12 stavbnih mojstrov, ki so bih 1910 v Ljub- ljani, je bil eden Slovenec, dva rojena Ljub- ljančana neslovenskega rodu in devet prise- ljenih in tujega porekla, čeprav so se posa- mezniki sčasoma iposlovenili. Zidarskih moj- strov je bUo devet, od teh pet Slovencev, dru- gi so bui priseljeni in tujega porekla.^^ Glede na obseg delovnega področja je opravljanje obrti stavbnega mojstra zahtevalo precej ka- pitala. To je tudi bU morda razlog, ki je mar- sikoga odvrnil od te obrti. Kajti le stavbni mojstri, ki so imeli zadostna obratna sred- stva, so dosegh večji obseg stavbne dejav- nosti. rv. Kranjska stavbna družba, ki si je ob usta- novitvi za svojo nalogo postavila na prvem mestu pridobivanje stavbišč in gradbo sta^ novanjskih najemniških hiš za svoj račun, je brez dvoma zapustila v gradbeni sliki Ljubljane največ in najbolj vidne sledove delovanja.^^ Omenil bom le večje in značil- nejše stavbe, ki jih je zgradila. Že 1874 je pričela graditi na svojih stavbiščih stanovanj- ske hiše ob južni strani sedanje Cankarjeve ceste. V tem okolišu je nadaljevala z grad- bami tudi v naslednjih letih; vse hiše ob Cankarjevi cesti ter Beethovnovi, Zupančiče- vi in Tomšičevi ulici, zgrajene do potresa, so bile njeno delo. Za prvi dve hiši na Cankar- jevi cesti je napravil načrte dimajski ar^hi- tekt Julij Dörfel, načrte za nadaljnje hiše v tem okolišu je za Kranjsko stavbno družbo podpisal Viljem Treo, ki je bil verjetno tudi projektant. Po Treovem načrtu, ki je bU iz- bran na natečaju, je družba zgradila poslopje Kranjske hranilnice (sedaj sedež ZKS). Ta stavba pa ni ostala v prvotni obliki, 1934 je bilo nadzidano drugo nadstropje ter fasada preurejena. Večje stavbe, zgrajene po naro- čilu zasebnikov, so Schleimerjeva hiša na Ti- tovi cesti št. 4, Mundova hiša na Rimski cesti št. 10, zidana po načrtu Ivana Hraskyja, ter Terpotitzeva hiša na Resljevi cesti št. 12. Kranjska stavbna družba je kmalu po usta- novitvi nastopila kot stavbenik vehkih javnih zgradb. Leta 1874 je pričela graditi šolo na Grabnu (Zoisova cesta), 1881 mestno klav- nico, 1883 muzejsko poslopje, 1886 pehotno vojašnico na Taboru, 1888 otroško bolnišnico na Poljanah, 1889 koncertno dvorano Filhar- monije. Načrte teh poslopij so naročniki dali izdelati drugim projektantom. Za dvorano Filharmonije je dobil prvo nagrado načrt A. Wagnerja, ki je bU v letih 1874—1883 ljub- ljanski mestni inženir in je nato postal pro- fesor državne obrtne šole v Gradcu. Konku- renčni načrt ie predložil tudi Viljem Treo. Prvotni načrt so med gradbo spremenili, ne- dvomno po Treovi zamisli.^' Leta 1889 je družba pričela zazidavati stavbišča na Vrtači. Zgradila je stanovanjiske najemniške hiše ob Prešernovi cesti med Erjavčevo cesto in Vr- tačo, dve v Levstikovi uhci in dve ob Erjav- čevi cesti; ob Erjavčevi cesti je zgradila tudi dve viU. Stanoa^anjske hiše na Prešernovi ce- sti št. 13 in 15, na Erjavče\a cesti št. 19 in 21 ter vilo Alberta Zeschka, ki je stala na prostoru Kidričevega spomenika, je projek- tiral družbin arhitekt Gustav Gerlach, hišo v Levstikovi ulid, kjer je imela Kranjska stavbna družba poslovne prostore, pa druž- bin stavbni mojster Anton Wolf. V letih po potresu je družba zgradila na stavbiščih več porušenih hiš nove stavbe. Na Starem trgu so bile to hiše št. 10, 16, 18 in 28, v Stritarjevi uHd pa št. 7, Fuipov dvorec in Kresija. Načrte hiš na Starem trgu sta za družbo podpisala Göbel in Kaudela, za hišo v Stritarjevi uUd št. 7 Wolf ter GöbeL Fili- pov dvorec in Kresijo je zidala po načrtih graškega arhitekta Leopolda Theyerja. Zvo- nik protestantske cerkve je na novo zgradila ter cerkev stilno preuredila. Od javnih po- slopij je leto po potresu pričela graditi vlad- no palačo ob Prešernovi cesti, 1897 je zgra- dila električno centralo. Ko je bilo raapar- celirano škofijsko zemljišče pri cerkvi sv. Pe- tra, je stavbna družba zgradila 1904 ob Skofji ulici (sedaj Rozmanova) več manjših stano- vanjskih hiš za razne naročnike. Načrte teh hiš je napravil A. Wolf. V naslednjih letih je v tem okolišu zidala stanovanjske hiše na Taboru št. 5, v Vrhovčevi uhd št. 3, Prisojni uhd št. 1 in 3. Na Poljanah je zgradila sta- novanjsko hišo na Poljanski cesti št. 18 ter vile v UUci Stare pravde št. 3, Zamikovi ulici št. 15 in 19. Večjo stanovanjsko hišo je zidala zadrugi za gradbo stanovanj v Gregorčičevi ulid št. 7. Njeno delo so tudi vile na Večni poti št. 1, 3 in 5, Prešernovi cesti št. 27 ter Cesti v Rožno dolino št. 6. Sodeč po podpisih na načrtih, je navedene zgradbe projektiral Rudolf Treo z izjemo vil na Večni poti št. 1 in Prešernova cesta št. 27, ki je zanju načrta podpisal A. Fiedler. Večje in pomembnejše stavbe Kranjske stavbne družbe iz začetka tekočega stoletja so vojaška skladišča na Ko- deljevem, skladišča špediterja Ranzingerja na Masa:rj"kovi cesti, zavetišče za neozdravljivo bolne, sedaj porodnišnica na Slajmerjevi uli- ci, nemško, sedaj dramsko gledališče, zidano po načrtu dunajskega arhitekta Aleksandra Grafa, ter bančno poslopje Kreditnega zavo- da v Čopovi ulici. Prvi načrti za ta zavod je napravil arhitekt Teodor Schrein, pozneje je bil spremenjen, podpisal pa ga je R. Treo. Slika o obsegu dela in pomenu Kranjske stavbne družbe bi bila pomanjkljiva, če ne 141 Filip Supaneič, fasada hiše na Prešernovi cesti (MALj, Reg. I fase. 1141, fol. 935) bi omenil njenih gradb zunaj Ljubljane, kjer je že v prvih letih'obstoja izvedla večja grad- bena dela. Leta 1875 je zgradila v Postojni hotel ter rudniško bolnišnico v Trbovljah, naslednjega leta pa je prezidala grad v Be- gunjah za žensko kazrdlnico. Največja in naj- pomembnejša gradba zunaj Ljubljane je bilo operno gledališče na Reki, dovršeno 1885; projektirala sta ga znana graditelja gledališč FeHner in Helmer. Leta 1890 je družba dobila prvo na,ročiLo za gradbo vil v Qpatiji; v na- slednjih letih je v Opatiji in sosednih leto- viških krajih zgradila več vil ipa tudi nekaj hotelov. Leta 1896 ji je bila oddana gradba gimnazijskega poslopja v Kranju, ki ga je dokončala naslednjega leta. V istem času je zgradila cerkev v Vodicali po načrtih arhi- tekta JebUngerja. V letih pred prvo svetovno vojno je ICranjska stavbna družba razmah- nila svoje delovanje po raznih mestih. Gra- dila je razen v Opatiji še v Malem Lošinj.u, Novem mestu, Celovcu in tudi drugje. Kot je, navajala v svojih oglasih, je zaposlovala od 2000 do 4000 delavcev. V lastnih obratih je pridobivala velik del stavbnega materiala, ki ga je pri gradbah potrebovala. Imela je dve opekarni pri Ljubljani, kamnolom v Podpeči in tesarski obrat.^" Viljem Treo je tudi kot samostojen stavbe- nik postavil več pomembnejših zgradb. Prva velika stavba — gradil jo je še kot zidarski mojster skupaj s Francem Faleschinijem sta- rejšim — je bila realka, dograjena 1874 po načrtih dunajskega arhitekta Aleksandra Bellona. Značilnejše njegove zgradbe so: Bambergovi hiši v Kolodvorski ulici (Mosa Pijadejevi) št. 13 (bila je pred nekaj leti po- rušena) in v Dalmatinovi uhci št. 10, ki ju je verjetno tudi sam projektiral, Mundova hiša na Rimsiki cesti št. 12, ,po načrtu Ivana Hra- ßkyja, Wettachova vila na Prešernovi cesti oziroma Tomšičevi ulici št. 13, po načrtu du- najskega arhitekta Alfreda Bayerja, vila Tomšičeva ulica št. 15, Gorupove hiše v Go- 142 rupovi ulici, lastni hiši v Kersnikovi ulici št. 5 in 7, ter hiša v Gradišču št. 11, ki jo je projektiral inženir Fran Žužek. Na Mikloši- čevi cesti sta njegovi zgradbi hotel »Union« in poslopje Ljudske posojilnice, ki je obe projektinal arhitekt Josip Vancaš. Leta 1906 je prevzel zidarska dela nove župne cerkve na Viču, ki je zanjo napravil načrt arhitekt H. Pascher. Odbor cerkvenega stavbnega društva je oddal delo Treu, ker je bil izku- šen stavbenik in je imel zadostna obratna sredstva, da ga ni bilo treba vsak teden sproti zalagati z denarjem. Med zadnjimi pomembnimi stavbami, ki jih je zgradil Treo, je bila hiša na Mestnem trgu št. 23. Projek- tiral jo je, vsaj fasado, arhitekt F. Schmidin- ger, rojen Ljubljančan, železobetonske kon- ' strukcije v tej stavbi je izvedlo' podjetje Za- jec & Horn.51 Leta 1908 je stopil pri Treu v službo arhitekt Karel Brünnler iz Češke.''^ Verjetno je projektiral katero izmed Treovih zgradb. ^ Prva večja zgradba Filipa Supančiča, še preden je imel koncesijo za obrt stavbnega mojstra, je bila šola v Kamniku. Tudi v Ljubljani je bilo med prvimi njegovimi stav- bami šolsko poslopje in sicer na Ledini, zgra- jeno 1888 po načrtu Frana Kaudele. Večji obseg so zavzela njegova stavbna dela sredi devetdesetih let, zlasti neposredno po potre- su. Leta 1894 je gradu hišo v Subičevi uhci št. 3 ter poleg te lastno hišo na Prešernovi cesti, ki so ji v poznejših letih sledile nadalj- nje tri ob Prešernovi cesti za lasten račun zgrajene hiše. Tudi za svoj račun je zidal na Rimski cesti hiši št. 18 in 20. Na stavbiščih po potresu porušenih stavb je zgradil hiše Stari trg št. 8, 12 in 14, Židovska steza št. 2, Prešernov trg št. 3, Dvomi trg št. 3 in Klju- čavničarska ulica št. 2. Ob Dalmatinovi ulici je sezidal hotel Štrukelj (sedaj Turist, ki pa je bil po zadnji vojni prezidan), Krisperjevo^ hišo na Miklošičevi cesti št. 20 po načrtih Maksa Fabianija, ter hišo na Resljevi cesti št. 30. Ko so začeli zazidavati stavbišča, nastala po porušenju bolnišnice na Ajdovščini, je Supančič na tem prostoru zgradil več stano- vanjskih hiš. Njegove gradbe so: Dalmatine^ va ulica št. 3, Tavčarjeva ulica št. 1, 10 in 12 ter Trdinova ulica št. 2 in 8. Med pomemb- nejšimi zgradbami je omeniti še Narodno tiskamo v Tomšičevi ulici, zgrajeni po načrtih arhitekta C. M. Kocha, Mestno hra- nilnico, zgrajeno po načrtih arhitekta Van- caša, šolo na Levstikovem trgu po spre- menjenem načrtu dunajskih arhitektov F.^ Franc Faleschinl, fasada vile na Kesljevi cesti, nelzvedeno (MALj, reg. I fase. 1139, fol. 458) > 143 Kraussa in J. Töllca s fasado M. Fabiani] a, žuipnišča pri .sv. Jakobu, tudi po Fäbianije- vem načrtu, ter poslopje srednje tehniške šole na Aškerčevi cesti po načrtih V. Dvora- ka. Supančič je sezidal več vil, npr. Ulica Stare pravde št. 1, Zrinjskega uhca št. 4, Uli- ca talcev št. 16, Puharjeva ulica št. 12 in 14; načrt za Puharjevo 14 je napravil inženir Žužek. Verjetno je nekatere stavbe gradil po lastnih načrtih; več so jih .projektirali teh- niki, ki so bih pri njem v službi. Načrte sko- raj vseh omenjenih stavb, zgrajenih na zem- ljišču nekdanje bolnišnice ob Dalmatinovi in Tavčarjevi ulici, je za Supančiča podpisal Robert Smielowski, ki je najbrž bil tudi nji- hov projektant. Načrta hiš, ki jih je Supan- čič zgradil za Kmetslko posojikdoo v Trdinovi ulici št. 2 in 8, je podpisal Ervin Luke. Su- pančič je kot stavbni ipodjetnik sodeloval pri gradnji vAniške in belokranjske železnice ter proge Jesenice—Trst.^^ Franc Faleschini ml. se je razmeroma mno- go ukvarjal s stavbnimi deli za cerkvene in samostanske zgradbe. Po načrtih mestnega in- ženirja Adolfa Wagnerja je 1881 pričel gra- diti cerkev Srca Jezusovega; načrte je sopod- pisal civilni inženir Ferdinand Klemenčič. Po potresu je obnavljal in prezidaval frančiš^kan- sko cerkev in samostan. Zidal je stari del Marij anišča s kapelo, šolske in druge zgradbe pri uršuhnskem samostanu ter jezuitsko po- slopje. Na Resljevi cesti je gradil hiše št. 3, 5 in 11 ter na Karlovški cesti št. 20. Nekaj večjih in pomembnejših stavb je postavil v družbi z zetom E. Sohi^pplerjem. Med temi so bile Urbančeva poslovna in stanovanjska hiša na Trubarjevi cesti št. 1, poslopje po- družnice avstroogrske banke v Tomšičevi uli- ci št. 7 (po zadnji vojni naidzidano), trinad- stropna hiša v Cdgaletovi ulici št. 1, Regali- jeva hiša na Mikl'OSicevi cesti št. 18 in Mestni dom, ki ga je gradU kot najugodnejši ponud- nik. Manjše stavbe so bile v IlirsM ulid. št. 27 in 31 ter Hrvatski trg št. 4. Faleschini ter pozneje podjetje Faleschini & Schuppler je bilo zaposleno s številnimi prezidavami in popravih. Ker je bil obseg takih del precej- šen, je imela družba Faleschini & Schuppler edina med ljubljanskimi stavbeniki za upo- rabo svojih strank v stavbnih zadevah z ma- gistratom posebne tiskovine prošenj za stavb- na in uporabna dovoljenja, za določitev stavbne črte itd. Kot drugi stavbeniki je Fa^ leschini vedno zgradb, ki jih je gradil, tudi projektiral.^* Stavbno podjetje G. Tönnies je sprva svojo gradbeno dejavnost usmerjalo največ na že- lezniške in industrijske zgradbe. Izvajalo je sredi prejšnjega stoletja stavbna dela na že- lezniških postajah južne železnice, razširilo je predilnico, ki je stala pred ljubljanskim kolodvorom, na novo je zgradilo pogorelo sladkorno rafinerijo na Poljanskem nasipu, zgradilo Kozlerjevo pivovarno v Šiški, izved- lo 1870—1871 vsa tesarska, mizarska in klju- čavničarska dela na gorenjiski železnici od Ljubljane do Trbiža,, zidalo nekdanjo tvorni- 00 kanditov Tschinklovih sinov ob Titovi ce- sti, udeleženo je büo pri gradbi tobačne to- varne v Ljubljani, pristaniških skladišč v Trstu, pri povečanju in prezidavi tržaškega kolodvora itd. Za zagotovitev stavbnega ma- teriala si je podjetje pridobilo kamnolome v Nabrežini in Rapentabru, ipielo je tudi opekamo v Kosezah pri Šiški.v devetde- setih letih pa je podjetje G. Töimies povečalo obseg gradbene dejavnosti v Ljubljani in je V zadnjih dveh desetletjih pred prvo svetov- no vojno bilo v tem pogledu med ljubljan- skimi stavbeniki na prvem mestu. Zgradilo je vrsto pomembnih javnih in zasidbnüi zgradb. Med javnimi zgradbami so bile de- želno, sedaj operno gledališče, sodna palača, poslopje gimnazije na Plrežihovi ulid, jubi- lejna ubožnica, vojaška bolnišnica, mestni licej in Mladika. Opravilo je stavbna dela pri cerkvah sv. Petra in sv. Jakoba, ki sta bili obnovljeni in prezidani zaradi poškodb po potresu. Od velikih zasäbnih zgradb je pod- jetje zidalo po načrtih arhitekta Fabianija Hribarjevo hišo v Tavčarj-evi ulici št. 2 in Bambergovo hiišo na Miklošičevi cesti št. 16. Diruge večje zgradbe so bile: Trubarjeva ce- sta št. 2, Miklošičeva cesta št. 22, Tavčarjeva ulica št. 3 in 5, Prešernova cesta št. 3, Tomši- čeva (luica št. 10, ki je zanjo napravil načrt stavbenik Kaudela, Cankarjeva cesta št. 10 in 16, Prešernov trg št. 1, Župančičeva. ulica_ št. 7 in 10, Beethovnova uhca št. 15, Gradi- šče št. 8 in 10, to je stanovanjsiki hiši pokoj- ninskega fonda Kranjiske hranilnice, po na- črtih Emesta Schäferja iz Liberca, tiskami- ško poslopje na Poljanskem nasipu, javna skladišča ob Titovi cesti, 'ki so bila porušena zaradi gnadbe podvoza. Poljanska cesta št. 13, 20 in 28 (novi del Marijanišča), Zrinjskega cesta št. 6, 7 in 8, Uhca talcev št. 19, Rozma- ntova ulica št. 9 ter Cufarjeva uhca št. 19 in 21. Od stavb, zgrajenih zunaj Ljubljane, ome- njam cerkvi na Bledu in v Brestanici (Raj- henburgu).'* Drugi stavbeniki so po obsegu svoje dejav- nosti znatoo zaostajali za navedenimi .pod- jetji, tudi njihove gradbe so bile povečini manjšega obsega. Kot samostojni stavbeniki so nastopili šele v desetletju pred prvo sve- tovno vojno, torej so v obdobju, ki ga obrav- navam, delali razmeroma le malo časa. R. Smielowski je zidal več vil, med njimi Subičeva ulica št. 10 in Levstikova uhca št. 9. Večja njegova gradba je bua Kolinska tovar- na, ,ki jo je projektiral arhitekt Kfička iz 144 Prage. Fran Kaudela je agradii hiši v Roz- j mianovi ulici št. 11 in 12, v Ilirski ulici št. 19, j Voišnj,akovi uhci št. 5, Zrinjskega cesti št. 5, j Ulici stare pravde št. 6 in na Poljanski cesti : št. 71. Za Josipa Königa so značilne vile, ki jih je zgradil ob Jamovi ulici št. 12, 16 in 19 ter Langusovia ulica št. 16. Bile so prve stav- be v tem okolišu. Valentin Scagnetti je 1910 kot naj-ugodnejši pianudnik dobil gradbo šole na Prulah, ki je za njo načrte napravil C. M. Koch. Betonske temelje pri tej stavbi je po- stavilo stavbno poidjetje Zajec & Horn iz Ljubljane, betoniske stropove pa dunajsko = podjetje Janesch & Schnell. Scagnetti je 1912 prevzel gradbo cerkve sv. Jožefa. Zgradil je vili Zarnikova ulica št. 9 in 11, vilo št. 11 jej projektiral zase ing. Matko Prelovšek.^' Malone vsa gradbena deja^imost v Ljubljani; je bila v obra,vnavanem obdobju v rokah pe- tih stavbenikov oziroma stavbnih podjetij, ki so gradila vse pomembnejše stavbe. Po nji-i hovem delu moremo zasledovati gradbeno j rast mesta. Gradili so deloma po načrtih dru- ; gih projektantov, ipovečini pa — stanovanj-J ske hiše — po lastnih načrtih ter so tako več j ali manj odločilno oblikovali zunanjo podobo, Ljubljane svojega časa. ¦ \ OPOMBE Arhivsko gradivo brez druge označbe je I7. Mestnega arhiva. 1. Gewerbeordnung vom 20. December 18.59 (§§ 16, točka 6, in 23), R. G. BI, (Redchsgesetz- blatt) 1859, št. 227, sitr, 619 si. — 2. Gesetz vom 15. März 1883, betreffend die Abänderung und Ergänzung der Gewerbeordnung (§ 23, 2. odst.), R. G. Bl. 1883, št. 39, str. 113 si. — 3. Gesetz vom 26. Dec. 1893, betreffend die Regelung der concessionirten Baugewerbe, R. G. Bl. 1893, št. 193, str. 593 si. Emst Mayrhofer's Handbuch für den politischen Verwaltungsdienst, 6. Band, 5. Auf- lage, Wien 1900, tr. 842—858. Oesterreichisches Staatswörterbuch, Erster Band, Wien 1895, geslo: Baugewerbe. — 4. Verordnung der Ministerien des Innern, des Handels und für Cultur und UntexTicht vom 27. December 1893, R. G. Bl. 1893, št. 195 in 196. — 5. Gl. op. 3, Gesetz vom 26. Dec. 1893, §§ 2 in 3. — 6. Reg. I fase. 746, fol. 436 do 442. — 7. Reg. I fase. 746, fol. 521—524. — 8. V. Valenčič, O ljubljanskih stavbnih redih, Kronika 15/1967, str. 35—45. — 9. Reg. I fase. 1479, fol. 56 si. AS (Arhiv Slovenije), Deželna vlada fase. 21-4 (1911), št. 21. 515/1911. — 10. V. Valenčič, Gradbeni razvoj Ljubljane od dogra- ditve južne železnice do potresa 1. 1895, Kronika 91961, str. 139 si. — 11. Ljubljana 1895—1910, str. 140. — 12. Oesterreichische Statistik, XXXII. Bd., 4. Heft, str. VI, tabela IV; N. F. 4. Bd., 1. Heft, Übersicht 9, Tabelle VI. — 13. Gl. op. 10. ^ — 14. V. Valenčič, Ljubljansko stavbeništvo v prvi polovici 19. stoletja, Kronika 17/1969, sti-. 80. — 15. Gl. op. 14, 3tr. 76 si. — 16. Gl. op. 11, str. 76 si. in 136. si. — 17. Reg. I fase. 612, fol. 542—557. — iS. God. XX/55, register koncesiooi- ranih obrti 1892—1932 in ustrezajoči spisi; Reg. I fase. 1123, fol. 602 si. — 19. Reg. I fase. 1479, fol. 60. — 20. Reg. I fase. 859, foil 1089 si. O na- ; Stanku Kranjske stavbne družbe gl. op. 10, str. 140 sL; Denkschrift über die Thätigkeit der Krainischen Baugesellschaft während des ersten Viertel-Jahrhundertes ihres Bestandes 1873—1898, Laibach 1898, str. 10 si. — 21. Denkschrift... str. \ 18 si. — 22. Reg. I fase. 859, fol. 1089 si.; Denk- schrift ..., Str. 89. — 23. Reg. I fase. 1128, fol. 320 sL; Denkschrift. .., str. 33. — 24. Denkschrift \ Str. 33. — 25. Reg. I fase. 1122, fol. 798 sl.;i fase. 1495, fol. 229 sl.; AS, Deželna vlada fase. i 21-4 (1893), št. 10.666 in 15.284. — 26. AS, De&l- 1 na vlada fase. 21-4 (1896), št. 1131/96; Reg. I fase, j 1126, fol. 581 si.; fase. 1927, XV/18 št. 13.225/1921. ¦ — 27. Reg. I fase. 1126, fol. 505 sl. — 28. Reg. 1 fase. 1495, fol. 229 sl. — 29. Reg. I fase. 1495, fol. 178 sl.; AS, Deželna vlada fase. 21-4 (1911), št. 16.413/1911; Spominska knjiga 1888—1938, Ob 50- letnici izdala Drž. tehniška srednja šola v Ljub- . Ijani, 1938, str. 142. — 30. Reg. I fase. 1761, XV5 št 37.916/1911. — 31. Reg. I fase. 747, fol. 596; 1 fase. 1122, fol. 313 sl.; AS, Deželna vlada fase, i 21-4 (1892), št. 960 in 3894/1892; Denkschrift...,! str. 19; I. Ogrin, Tovarišu v spomin, Slovenec ' 1926, št. 184. — 32. Reg. I faac. 1746, XVi/4 š*. ; 10.481/1911; fase. 1930, XV/18, št. 26.146/1924; AS, ; Deželna vlada fase. 21-4 (1911), št. 31.870/1911. — ] 33. Reg. I fase. 871, fol. 664 sl.; fase. 1126, foli 9j sl.; fasic. 1743, XV/4 št. 40.324/1911; AS, Deželna J vlada fase. 21-4 (1911), št. 33.526. I. Vrhovnik, i Trnovska župnija v Ljubljani, Ljubljana 1933, j str. 247 in 316, opomba. — 34. Reg. I fase. 988, i fol. 56 sl.; AS, Deželna vlada fase. 21-4 (1881—j 1882), št. 4435/1882. Slovenski narod 1928, št 205; j Jutro 1928, št. 211. — 35. Op. 14, str. 80. O dru- j zini Tönnies prim. R. Andrejka. Najstarejše , ljubljanske industrije. Kronika slovenskih mest ! 1/1934, str. 289 sl. — 36. Reg. I fase. 988, fol. 357 j sl.; AS, Deželna vlada fase. 21-4 (1901), št. 11.459. ' — 37. AS, Deželna vlada fase. 21-4 (1901), št. 1 14.690. — 38. God. XX/53, št 1427; Andrejka, n. o. m. str. 290. — 39. Reg. I fase. 1125, fol. 201 sl.; fase. 1126, foa. 9; fase. 1481, fol. 46 sl.; AS, De- i želna vlada fase. 21-4 (1901), št. 7437/1897 v spisu ! št. 33.526/1911. — 40. Reg. I fase. 1124, fol. 274; fase. 1125, fol. 216 sl.; 722 sl.; fase. 1495, fol. 309 sl.; AS, Deželna vlada fase. 21-4 (1896), št 5228, 7941, 9428; fase. 21-4 (1897), št 19.161. — 41. Reg. I fase. 1127, fol. 518 sl.; fase. 1481, fol,. 616 sl.; fase. 1482, fol. 183 sl.; AS, Deželna vlada fase.J 21-4 (1902), št 12.229. — 42. Reg. I fase. 1486, fol.. 441 sl.; fase. 1750, XV/4 št 9691/1917; AS, Deželna, vlada fase. 21-4 (1907), št. 26.930/1907. — 43. Reg. I 1 fase. 1486, fol. 648 sl. ; AS, Dežetaa vlada fase. ¦ 21-4 (1907), št 27.409. — 44. Reg. I fase. 1488, fol. j 744 sl.; fase. 1743, XV/4 št 18.205/1911; fase. 1929, . XV/18 št. 24.326/1923. — 45. Reg. I fase. 1743, | XV/4 št 2801/1911; fase. 1780, XV/18 št 16.033/| 1Ö19. — 46. Reg. I fase. 1743, XV/4 št 13.691/1911; i fase. 1780, XV/18 št. 16.034/1919. — 47. Reg. I j fase. 1479, fol. 60. — 48. Denkschrift.. ., str. 41 si.; v tej publikaciji so kronološko navedene vse družbine gradbe od 1873 do 1897. Prim. Valenčič, Gradbeni razvoj ..., str. 140 sl. Za večino stavb, ; 145 ki jih je Kranjska stavbna družba gradila v Ljubljani, so ohranjeni gradbeni spisi v Reg. I. — 49. Reg. I fase. 994, foli 1037—1107. — SO, Denkschrift..., str. 41 si. — 51. Reg. I gradbeni spisi navedenih stavb. Glede gradbe realke prim. Slovenski narod 31. julija 1944, glede cerkve na Viču Župnija sv. Antona Padovanskega na Viču, Ob tridesetletnici, Ljubljana 1938, str. 4 si. — 52. Reg. I fase. 1582, fol. 539 si. — 53. Reg. I gradbeni spisi navedenih stavb; Slovenski narod 1928, št. 205- Jutro 1928, št. 211. — 54. Reg. I gradbeni spisi navedenih stavb. — 55. Andrejka, n. o. m. str. 289 si. — 56, Reg, I gradbeni spisi navedenih stavb; Andrejka n. o. m. str. 290. Hiša lekarnarja V. Mayra, Trubarjeva cesta št. 2, je bil zgrajena 1896 in ne 1884, kot sem navedel v članku Gradbeni razvoj, str. 140. Leta 1884 je Mayr sicer predložil načrte arhitekte F. Hauserja in dobil gradbeno dovoljenje, ni pa gradil na osnovi tega dovoljenja. Gradil je na podlagi no- vega načrta in gradbenega dovoljenja iz 1896.— 57. Reg. I gradbeni spisi navedenih stavb. 146 UPOR IDRIJSKIH PODLOŽNIKOV LETA 1627 MARIJA VERBIC Leta 1604 je bila mdiarsikia Idirija za vedno izločena iz tolminskega gospostva in kot de- želnoknežji rezervat podrejena Dvoimi komori na Dunaju.i Obsegala je idrijs,ko rudarsko naselbino z rudnikom in idrijsko župo. Ta je skupiaj z žuipansko hubo štela 14 starih hub in večje število rovtov.^ Podložniki idrijske žutpe ISO skupaj z logaškimi in vrhniškimi podložniki tovorih za Idrijo po precej nižji prevozniški tarifi kot drugi kmetje, ki k pre- našanju idrijskih tovorov niso bili prisiljeni; rudniku pa so koristili še s svojimi kmetija- mi, ker so presežke svojih pridelkov proda- jali rudarjem, česar pod tolminskim gospo- stvom niso mogli, ker so jih morali oddajati na tolminski grad.' Podložniki idrijske župe in rovtarji nekaj časa po pripojitvi k Idriji niso plačevali nobenega činža in davkov idrijskemu upra- vitelju, ki je postal njihov zemljiški gospod. Od hub so plačevaH le manjšo denarno da- jatev za vpis v urbar in 6 krajcarjev letno idrijskemu upravitelju za regalia. Od novih rovtov in lazov so dajali le desetino župniku, upravitelju idrijskega rudnika pa nič. Opro- ščeni so bili vsake tlake ter so bili za vsako uslugo, storjeno za grad, ustrezno plačani. Idrijske ceste, ki jih je moral popravljati idrijski upraviteljski urad, so popravljali idrijski rudarji, kar so delali že od davna, podložniki pa so bih za vsako opravilo na cestah primerno plačani. Glavna njihova dolžnost do idrijskega rudnika je bila, da so tovorih za Idrijo in da so bili za to opravilo vedno na voljo upraviteljskemu uradu. Idrijski podložniki se sploh niso potrudili, da bi svoje zakupne kmetije dali prevesti v kupne, kot so delali kmetje po drugih gospo- stvih. Če so prodali zemljišče, ki so ga imeli v last, niso plačali nobene denarne pristoj- bine upraviteljskemu uradu; le kupec je pla- čal desetino od kupnine, čeprav je bilo po drugih gospostvih v navadi, da je prodajalec plačal desetino od prejete vsote, kupec pa je dal še enkrat toliko. Brez vsakega davka so bili tudi goslači v trgu, ki so se ukvarjali z obrtjo, predvsem gostilničarji, čeprav so letno iztočili 600 do 700 tovorov vina. Vse to so ugotovili deželnoknežji komisarji, ki iso 1621 opravili revizijo rudniških dohod- kov, izvirajočih iz podložniškega razmerja. Ukazali so upravitelju, da morajo idrijski podložniki takoj začeti plačevati zakupnino (Miethgeld) od svojih hub, kot so jo plačevali podložniki drugih gospostev. Od nje so izvze- 11 le rudarje in goslače v trgu. Tistemu, ki se je želel odkupiti od nevoljništva (Leibei- genschaft), je moral idrijski upravitelj zara- čunati pristojbino, kot mu je pripadala. Vsa- kemu gostilničarju so naložili 4 do 6 gld. davka letno. Od novih lazov je moral upra- j vitelj pobirati ne samo činž, temveč tudi j še desetini ustrezno dajatev. Od zemljišč, j ki so jih imeli v last, pa so jih prodali, j so morali idrijiski podložniki plačevati ena- ke pristojbine, kot je bil običaj po drugih gospostvih. Od njih so bili izvzeti le rudarji, ki so desetino svojega zaslužka, prejetega za akordno delo v rudniku, odrajtovali cerkvi. Komisarji so tudi ukazah, da idrijske ceste j ne bodo več popravljali rudarji za zaslužek, j temveč idrijski kmetje za tlako. Ta odlok so ; opravičevali s tem, češ da je treba poprav- : Ijati ceste le enkrat letno.* i V resnici pa je bila cestna tlaka mimo pri- ! silnega tovorjenja idrijskih tovorov vseh vrst, j bodisi na krajše ali daljše razdalje, kot npr. ; do Vrhnike, Trsta, Reke ali do Beljaka, eno j najtežjih in najpogostejših opravil za idrijske i podložnike. I Cesta iz Idrije na Črni vrh, čez katerega i je vodila idrijska tovorna pot na Trst in na- zaj ter idrijska žitna pot čez logaške rovte na Vrhniko, sta bili med najtežje oskrbova- ; nimi cestami na kranjskih tleh. Speljani sta ; bili več milj daleč prek skal, visokih klan- j cev in globokih grap, neprestano izpostavlje- ; ni neugodnim vremenskim vplivom. Spomla- di in jeseni so jih naUvi in pogosto deževje močno razrili in razdejali ter jih je büo treba dolgo časa popravljati, da sta bili zopet pre- hodni; pozimi pa so ju hudi snežni viharji zasuli z visokimi snežnimi zameti. Da so mo- \ gli idrijski tovorniki tovoriti tudi pozimi žito i v Idrijo, so morali idrijski kmetje cesto na i Vrhniko čistiti snega in delati gazi v visokem snegu.5 Tako so morali biti idrijski podložniki ne- 1 prestano na cestah: bodisi da so popravljali' ceste in jih čistili snega, ali pa so tovorih j idrijske tovore, ki so se leto za letom množili j zaradi povečane proizvodnje živega srebra j in povečanega števila rudarjev. Posledica te- ga je bila, da delo na kmetijah ni bilo ob času opravljeno, da so bili dohodki od kmetij ved- j no manjši in da davka od kmetij, ki je zara- i di novih naklad neprestano naraščal, idrijski j podložniki niso mogh več isproti plačevati. Da \ bi prišli do denarja, so se izogibali tovor je- j nju za rudnik, tovorili pa so tuje blago, za i katerega so prejemali večjo tovornino. Idrij- : ski upravitelj je moral večkrat poslati ru- ; darje na idrijske ceste, da so prestrezali idrij- j ske podložnike in tovornike, ki so tovorili i blago za tuje trgovce. Raztovorili so jim to- ] 147 vore ter jim ukazali, da so šli v Idrijo, kjer , so morali prevzeti tovore za rudnik." , Težka davčna bremena, ki jih niso mogU sproti odplačevati, in neprestana tlaka ter prisilno tovorjenje za rudnik, vse to je vzbu- jalo vedno večje nezadovoljstvo in odpor idrijskih podložnikov do rudnika. Treba je bilo le neznatne iskre, pa bi se vnelo. Leta 1627 je prišlo do prvega večjega tolminskega upora. Kmetje so se uprli na novo vpeljani dajatvi za novine, ki so jih izkrčili kljub prepovedi zemljiškega gospoda.'' Upor se je razširil tudi na idrijska tla. Šestega junija 1627 je okrog 50 idrijskih podložnikov nava- lilo na idrijski grad, kjer so upravitelja rud- nika dr. Hanibala Bottonija tako hudo pre- tepli, da je komaj ostal živ. Potem so še štiri dni gospodarili po gradu in ga oplenili. Ko se je idrijski upravitelj nekoliko opomo- gel od prestanega strahu, je obvestil kranj- skega vicedoma in dvorno komoro o dogod- kih v Idriji ter je zaprosil za njihovo pomoč. Kranjski vicedom je na ukaz dvorne komo- re poslal v Gorico kranjskega deželnega sod- nika z osmimi sodnimi biriči, da bi skupaj z močnim vojaškim spremstvom 50 do 60 vo- jakov, ki so ga jim dali na voljo goriški sta- novi, odšli v Idrijo, kjer bi polovili uporne idrijske podložnike. Idrijski upravitelj je tej kazenski ekspediciji dodelil še dva zaupnika iz vrst idrijskih rudarjev, da bi jo po naj- bližjih poteh in neopazno pripeljala v Idrijo. Zastopnika rudarjev, ki sta z drugimi sta- novskimi tovariši odobravala upor idrijskih podložnikov proti upravitelju, pa sta kazen- sko ekspedicijo vodila po stranskih poteh, da so se mogli idrijski uporniki, ki so bili med- tem obveščeni, kaj se proti njim pripravlja, pravočasno razbežati in poskriti. Vicedomu se je zdelo čudno, kako so mogli rudarji iz- vedeti za prihod vojaštva v Idrijo, ker ni deželnemu sodniku in biričem nič povedal, zakaj jih pošilja v Gorico in Idrijo. Obvestil je deželnega kneza o neuspeli akciji proti idrijskim upornikom ter je prosil za nadalj- nja navodila.^ Deželni knez je bil zelo zaskrbljen zaradi upora idrijskih podložnikov proti upravitelju, saj bi imel lahko ta upor, posebno še, če bi se razširil, daljnosežne posledice, ki bi lahko ogrozile obstoj rudnika. Ukazal je vicedomu, naj njegova vizitacijska komisija takoj razišče vzroke za upor v Idriji in mu poroča. Kranj- ski vicedom se je od udeležbe v komisiji opravičil, češ da mora takoj odpotovati v Gradiško, ter je prosil kneza, naj namesto njega imenuje koga drugega za člana komisi- je. Komisija je nato šla v Idrijo, kjer je stvar temeljito preiskala. Ugotovila je, da je kriv upora upravitelj sam, ker je ves čas svoje službe nečloveško ravnal s podložniki. Ker pa so idrijski podložniki z uporom proti upravitelju izkazali neposlušnost dežel- noknežjemu predstavniku v rudniku in so ¦ mu ob napadu na grad napravili silo, grad pa ; oplenili in ker je bil idrijski rudnik zaradi i njihovega upora v neposredni nevarnosti od ; Benečanov, ki so se takrat še vojskovali s Habsburžani, je deželni knez velel nasnova- telje in voditelje upora eksemplarično kazno- i vati, da se ne bi nihče od podložnikov še i kdaj drznil upreti rudniški oblasti. j Naročil je kranjskim stanovom, naj poš- ljejo v Idrijo močan oddelek deželne vojske, ki bo polovil vse tiste voditelje in nasnova- telje upora v Idriji, ki so bili še na svobodi. Skupaj s tistimi, ki so bili že zaprti v idrij- skem gradu, jih je velel ukleniti v verige in okovje in pripeljati v Ljubljano ter zapreti i na ljubljanskem gradu. Naročil je tudi, naj ! bodo zelo previdni in da naj postavijo straže, ko bodo odpeljali aretirane upornike iz Idri- je v Ljubljano, da jih ne bi morda kdo od podložnikov ali rudarjev skušal rešiti, ali da ne bi ogorčeno ljudstvo navalilo na rudnik in mu napravilo kaj zlega, kar bi imelo za posledico ustavitev proizvodnje, ki je bila I takrat v polnem teku.' Se preden so aretirane idrijske upornike prepeljali iz Idrije v Ljubljano, kar se je verjetno zgodilo brez incidentov, je deželni knez močno osovraženega dr. Hanibala Bot- tonija odslovil iz upraviteljske službe, na njegovo mesto pa je postavil Sebastijana Seifridta. Nato je ukazal postaviti na gradu I stalno stražo in zanjo zagotoviti potrebna denarna sredstva.'" Odstavljeni idrijski upravitelj je zahteval ^ od vicedoma, da takoj zasliši idrijske upor- ; nike ter jih obsodi. Proces proti obtoženim idrijskim upornikom pa je vicedom kljub večkratnim urgencam nadrejenih oblasti dol- go zavlačeval. Celo sam nadvojvoda Ferdi- nand II. je moral dati vicedomu ukaz, naj pospeši proces med bivšim upraviteljem dr. Hanibalom Bottonijem in idrijskimi podlož- niki. Pisal mu je, da mora takoj začeti pro- ces proti obtoženim upornikom ne samo za- radi tega, ker so bivšega upravitelja ponižali in pretepli, temveč tudi zato, da bodo priprti kmetje rešeni negotovosti in da bo s tem po- \ magano njihovim družinam, M doma trpe največje pomanjkanje in bedo." Nato je deželni knez velel kranjskemu de- želnemu upravitelju, da za vodenje procesa imenuje dva pravna strokovnjaka, ki se bo- sta takoj lotila svojega posla. Zal ni podatkov o procesu proti obtoženim idrijskim podložnikom, niti ni znano, če so i bili kaj obsojeni in kdaj so bul izpuščeni na i svobodo. Ker so proces uradne oblasti močno \ zavlačevale, pa smemo domnevati, da kazen i 148 za upor, čeprav so ga šteli med criminalia, ni bila prehuda in da so jo obtoženi podložniki prestali že v priporu. Sicer se pa vrata ječ na ljubljanskem gradu niso za dolgo zaprla za idrijskimi uporniki. Dve leti kasneje (1631) so po nekaj tednih zapora izpustili iz ječe na ljubljanskem gradu devet idrijskih rudarjev, ki so pripravljali upor proti rudni- ški oblasti, a so bili še pred izbruhom od- kriti in prijetL*- Kot se zdi, se idrijski podložniki po sploš- nem uporu 1627 niso več upirali. Nekateri idrijski podložniki so bili takoj pripravljeni plačati upravitelju zaostale činže in davke, zato je bil 1629 poslan v Idrijo vicedomski knjigovodja Ernst Schere, da njihove davke pobere in likvidira.'' Tudi ekonomski polo- žaj idrijskega podložnika se je začel pola- goma izboljševati. Ko je tovorjenje idrijske- ga blaga sredi 17. stol. prevzela tuja špedi- cijska družba Luckner-Mittermayer, so bili idrijski podložniki oproščeni prisilnega to- vorjenja za Idrijo; za prenos tovorov so bili enako plačani kot drugi kmetje, ki tovorjenja za Idrijo niso opravljali za tlako.'* Tudi cest- na tlaka ni več tako hudo bremenila idrij- skega kmeta kot nekoč; zaradi opravljanja tlake na idrijskih cestah so bili idrijski pod- ložniki oproščeni deželne tlake, ki so jo opravljali kmetje vseh drugih gospostev.'^ V velikem tolminskem kmečkem puntu 1713 pa se zdi, da idrijski podložniki zopet niso bili mirni. Tolminski puntarji so jih na- j govarjah, da naj ne plačujejo več vinskega - daca, ki ga je pobirala kranjska dežela. S ! puntarji drugih sosesk iz okolice Idrije so ; oplenili idrijsko župnišče. Rudarjev za upor i pa niso pridobili, ker jih je pomiril upravitelj rudnika s tem, da jih je oprostil plačevanja naklade za tobak." OPOMBE 2. Orig. listina, 1604, 1". 8., Landesarchiv Graz — 2. Urbar gospostva Tolmin iz 1. 1598, Ar- hiv Slovenije, Ljubljana. — 3. Hofkammer, Sa- chabteilung, 1623, 14. 10, LA Graz. — 4. Inner- österreichische Quecksilbergwerke, fase. 18323/ (1614—1647), 1621, 24. 8., Hofkammerarchiv Wien — 5. Hofkammer Sachabteilung 85/14, 1955, 13. 11. LA Graz. — 6. Stanovski arhiv, fase. 298, 1608, 13. 10., AS Lj. — 7. Bogo Grafenauer, Kmečki upori na Slovenskem, Lj. 1962, str. 287. — 8. Vicedomski arhiv 1/50, Vn/23, 1627, 16. S., ASLj. — 9. St A. fase. 296, 1628, 5. 2., ASLj. — 10. Vie. A. ^50, VII/23, 1628, 26. 4.. — 11. Vie. A. 1/50, VII/23, 1629, 6. 7.; 12. Vie. A. 1/50, 1631, 27. 8. — 13. Vie. A I[^50, VII/32, 1629, 30. 8. — l'ij. H. V. Srbik, Der staatliche Exporthandel Öster- reichs von Leopold I. bis Maria Theresia, Wien u. Leipzig 1907, str. 131. — 15. Marija Verbič, Rudnik živega srebra v Idriji do konca 16. stol. inavg. disertacija, FF. 1965. — 16. Grafenauer, C d. sitr. 320—321. 149 ZDRAVNIK KOMEDIJANT VON AICHENBERG DUŠAN LUDVIK Nastop zdravnika komedijanta v Ljubljani, o katerem poroča Delničar v svojih »Analih« za leto 1700S še ni pojasnjen, zato ga sku- šam osvetliti z vzporednimi pojavi iz drugih krajev in mest. Pri tem opozarjam na po- manjkljivosti pri prevodih starejših nemških tekstov v slovenščino (konkretno na prevod V. Steske v IMK 1901), ki z zabrisanjem fines in bistvenih značilnosti originala tekst zatemnijo in tako otežajo ah, pa onemogočajo pravilno razlago, zato imajo taki prevodi le informativno vrednost. Primerjajmo:^ Steska (IMK 1901, 88): Kmalu potem je prišel odli- čen zdravnik Aichenberg, rojen v Franko- brodu na Meini, imel je svoj uoz in strežnike v livreji in je dajal predstave na Novem trgu. O. Koller je spreobrnil njegovo ženo in njegovo spremstvo, ki so vsi izpovedali kato- liško vero v kapeli sv. Frančiška Ksaverijana. Dolničar (Annales, f 34): Desgleichen ist bald darauf ein vornemher artzt von Aichen- herg, von Frankhfurth am mayn gebürtig, der eigene Carozen, und bediente in der livrey gehalten, und auf den Neuen markht ges- pilt, ankhomben, dessen weib, sambt den Scaramutz er P. Koller jeglichen bekhert, und haben in der Capei S. Xaverij alda pro- fessionem fidel gethan. Zgodovina popotnega gledališča pozna več primerov konverzije. Spreobrnitev nemške principalke v Ljubljani ok. 15. maja 1700^ in kmalu nato še dveh članov Aichenbergove komedij antske družine še ni zabeleženo v zgodovini nemškega potujočega gledališča. Iz kakšnih vzrokov in razlogov so prestopili iz luteranske v katoliško vero, se danes ne da več ugotoviti — mogoče iz prepričanja, mogoče zaradi boljšega zaslužka, če so hoteli igrati v avstrijskih dednih, torej katoliških deželah. Bolj kot konverzija je presenetljiv podatek, da je ugledni zdravnik s plemiškmi atribu- tom igral na javnem prostoru v Ljubljani. Za laške igralske kompanije t. im. commedia dell'arte je dokazana povezava igralskega in zdravniškega poklica. Tako je npr. G. T. Da- nese-Taborino leta 1692 na Dunaju ne le za- baval plemstvo z »laškimi komedijami«, tem- več je tudi »privatim« in na javnem tržnem prostoru prodajal zdravila.^ V nemških in avstrijskih deželah 17.—18. stoletja popotni zdravniki niso prav nič redki. Neki Heinrich Martin Wöbbe je oktobra 1677 v praškem Starem mestu postavil igralski oder (Stand oder Theatrum), na njem prodajal zdravila, sprejemal paciente in uprizarjal razne burke.^ Gottfried Marquart je leta 1685 položil »exa- men de arte ophthalmologica et lithotomica«," potem pa je kot okulist in artist nastopal na semnjih, npr. v letih 1704 do 1706 na Du- naju.' Njegov poklicni kolega Jakob Hirsch- nack je leta 1687 postal zobar, 1697—1717 pa se je na Dunaju preživljal kot »meščanski zobar« in igralec poličinel.^ Znameniti komik J. A. Stranitzky-Hanswurst, dolgoletni vodja igralske družine, potem do 1726 direktor du- najskega gledališča, je bil tudi »izprašani zdravnik za zobe in usta«.« Johann Ferdi- nand Beck je bil ok. 1703—1716 principal, komik in zobar.'" To je le nekaj primerov. Poznejše paralele k Aichenbergu so še Jo- hann Mathias Görgslener (1720), Johann Franc Fromm (1723), oba v Nürnbergu", Jo- hann Christian Hüber v Memmingenu (1724),'2 Josef Balthasar Kohn v Pragi (1735),'3 doktor Fuchs v Hamburgu (1742)=* in drugi. V 17.—18. stoletju so se razvili trije glavni tipi popotnih zdravnikov:'^ 1. Zakotni mazači; ta zvrst vagantov je ze- lo stara. Te in pa »falirane« študente medi- cine, ki niso imeli zdravniškega in igralskega privilegija (Quacksalber, Winkelärzte), je — če so javno nastopali na semnjih — izprašani zdravnik s privilegijem smel prijaviti obla- stem, ki so nato izdale prepoved za nasto- panje, zasegle »zdravila«, mazače pa eno- stavno izgnale iz mesta.'" 2. Šolani zdravniki z diplomo in z zdrav- niškim privilegijem (medicus, Marktsärzte, Feldärzte). Ti so na semnjih smeli »stati na cdru« (Stand, Ärztestand, Brücke, Theatrum) in »kriče ponujati« svoje usluge — zdravila in zdravljenje. Pri tem so se lahko opirali na sejmsko svoboščino (Messefreiheit)'' ali pa na dovoljenje, ki ga je izdal pristojni magistrat v skladu s starim običajem, da sme »pripuščati, usmerjati in naslanjati trgovce, zdravnike in rokodelce, ki prihajajo v mesto v času letnega semnja«.'^ Ti ne bi smeli igra- ti, a so, če se je le dalo. 3. Izprašani zdravniki z dvojnim privilegi- jem, zdravniškim in igralskim. Ti so smeli javno ponujati svoje usluge in uprizarjati igre in komedije, kakor jim je to pač določal cesarski privilegij, ki je bil navadno tudi pot- ni list (Freibrief) — npr. Kohn je lahko de- set let opravljal oba poklica v vsem rimskem cesarstvu, v mestih in po vaseh." Ta tip je bil spet diferenciran; nekomu je bilo zdravništvo glavni, igralstvo pa le stranski poklic in obratno, navadno pa sta si bUa oba poklica približno enakovredna. Popotni vrači in zdravniki prvega tipa so vsaj v 17.—18. stoletju poleg mazaštva in po- klica izvajali še cirkuške spretnosti, vesele 150 igre in burke — to je bilo učinkovito sred- stvo za privabljanje kupcev in pacientov — vendar brez dovoljenja uradov. Mesta so se stalno borila proti takemu nedovoljenemu igralstvu — v Nürnbergu so v predpostnem času 1699 popotnim zdravnikom preprečevali igranje komedij na javnem trgu,-'« pozneje so Frommu sicer dovolili »stati na odru in kriče ponujati<<,-' prepovedali pa so mu »agiranje komedij«, ki jih je že nekaj časa uprizarjal.^^ Po številu nastopajočih in po bogastvu, a tudi po igralski spretnosti so se vsi ti trije tipi v marsičem razlikovaU. Navadno je zdravniško igralsko družino sestavljalo le nekaj najožjih članov rodbine z deklo in hlapcem ali pomagačem, ki je bil žongler, plesalec na vrvi, komična oseba idr., če to ni bil že zdravnik sam. Lahko pa je — zlasti v 18. stol. — štela tudi do petdeset in več članov; to je bila že prava cirkuško gleda- liška kompanija z menažerijo, godbeniki, služabniki v livrejah itd. (npr. Kohn, Hü- ber) .^^ Izvajani program je bil že v prvih začet- kih cirkuško gledališki (plesalci na vrvi, igralci pohčinel) s posebnim poudarkom na komiki, ki je zlasti pri manjših in revnejših kompanijah prestopila meje dostojnosti in bua pogosto žaljiva in nespodobna, zato so nekaterim od njih sploh prepovedali postaviti na trgu leseni oder (Theatrum).-* Druge, po- sebno bogatejše in večje kompanije s cesar- skim privilegijem so veseli žanr prikazovale »prav premišljeno« (recht methodice)^^ in v dostojni obhki (Hüber, Kohn). Navadno so vse te kombinirane kompanije imele velik uspeh, npr. v Lüneburgu,^' Nürnbergu, Pra- gi, na Dunaju idr. Zdravnik komedijant je torej pogosten po- jav vsakdanjega življenja v 17.—18. stoletju, Aichenberg ni nobena izjema. Kronološko sodi še v starejšo razvojno stopnjo te gleda- liške ločine, tipološko pa med zdravnike z dvojnim privilegijem. Aichenberga ne pozna nobena gledališka zgodovina. Iz navedenega si lahko predstavljamo, da je Aichenberg na ljubljanskem Novem trgu, torej v četrti ple- mičev, v bližini deželne hiše in knežjega dvorca dal postaviti lesen oder, na katerem je pred začetkom ordinacije ali po izkliceva- nju zdravil uprizarjal v reklamne namene — da privabi čimveč bolnikov in kupcev — razne zabavne igre. To, da ni igral na rotov- žu ali v lontovžu in tudi ne v žogališču (Ball- haus),^' tako kakor pred njim in po njem poklicni igralci, je razložljivo iz njegovega dvojnega poklica: zdravniške usluge je smel izklicevati le na odprtem trgu, ne pa v zaprti dvorani. Preprosta oblika lesenega odra — tudi komedij antski vozovi so se dali preure- diti v zasilni oder^^ — in zasnova takih pred-. stav izključujeta zahtevnejši gledališki žanr, kot so tragedija, glasbena igra, balet idr. Sicer pa izraz »Scaramutz«, ki ga Steska be- sedno ne reproducira, dovolj jasno oprede- ljuje zvrst Aichenbergovih uprizoritev. »Sca- ramuccia« je izvirna neapeljska maska, nato stalna maska italijanske improvizirane ko- medije, od koder je prišla tudi v maškarne sprevode.^" Karikira vojaka, bahavega širo- koustneža, ki je oblečen v črn kostum špan- ske dvorne noše; namesto vojaške klofete ima čepico, namesto meča pa kitaro. Njegovo ma- sko je z uspehom uporabljal neapeljski igra- lec Tiberio Fiorüh (1608—1694), po njegovi smrti pa je počasi izginila iz improvizirane komedij e.ä" V času Aichenbergovega nasto- panja v Ljubljani je bila vsekakor še živa; Ljubljančanom, ki so pogosto zahajali v so- sednjo Italijo, pa je bila gotovo domača, tako kakor npr. Harlekin, ki v raznih burkah iz- ziva Skaramučo in ga nato na koncu igre pretepe, ali pa Skaramuča Harlekinu nasadi rogove. Torej zvrst lahke, večinoma improvi- zirane komedije in ne preveč grobe burke. Po številu članov, ugledu in bogastvu sodi Aichenberg k premožnejšim potujočim kompanijam. Na neko bogastvo kažejo »strež- niki v Uvreji«; to je najbrž tudi prvič, da slišimo o uniformiranih lakajih v igralskih vrstah. Le-ti se v poznejših letih v kombini- ranih zdravniško komedijantskih kompanijah redno pojavljajo (Hüber, Kohn). Imel je tudi več voz ali kočij. Ni znano, koliko časa je ostal v Ljubljani. Ker pa so bodoči konvertiti morali dokazati, da so trdni v katoliški veri, se pravi, da so hodili vsaj nekaj časa k »veronauku«, se je pač tudi Aichenbergovo bivanje v Ljubljani raztegnilo na nekaj dni. Novi trg je bil po legi in tradiciji pripraven za množično sha- jališče. Tudi zadovoljstvo klera zaradi kon- verzije članov Aichenbergove družine je naj- brž pripomoglo k uspehu veselih komedij. Sodeč po analognih primerih, so bile pred- stave v Ljubljani dobro obiskane, saj so zdru- ževale praktično z veselim. Nastop Aichenbergove kompanije po 15. maju 1700 je sklepni akord spomladanskega' gledališkega utripa baročne, razgibane Ljub- ljane v letu 1700, ko o pustu kranjski ari- stokrati z Auerspergom in štirimi knezi upri- zorijo maškamo vožnjo na štiriindvajsetih saneh, kmečko ohcet v maskah in na saneh, laško opero v knežjem dvorcu, jezuiti pa Kri- stusov pasijon,äi ko v maju, malo pred Ai- chenbergom, gostuje nemška potujoča igral- ska družina''- — mogoče Saška kompanija vdove Valien.'' Verjetno Aichenberg ni ne prvi ne zadnji popotni zdravnik komedijant, ki se je ustavil v zabave željni Ljubljani. 151 OPOMBE 1. Dolničar (Thalnitscher von Thal berg), An- nalea Vrbis Labaeensis, rps. v Semeniški knjiž- nici v Ljubljani. Xerokopijo mi je ljubeznivo po- sredoval dr. Marijan Smolik. — 2. Netočnostd v prevodu in ustrezne besede v originalu sem pod- črtal. Kratice rokopisa so tu razrešene. — 3. Dol- ničar 1. C f 34. — 4. J. E.\ Schlager: Wiener- Skizzen, a. d. Mittelalter. N. F., Wien 1839, 341. — 5. Oscar Teuber: Geschichte des Prager Thea- ters, Bd I (1883), 83. — 6. Otto Rommel: Die Alt- Wiener Volkskomödie. Wien 1952, 198. — 7. Schlager 1. c. 362. — 8. Schlager 1, c. 247; Rom- mel 1. c. 198. — 9. Rommel 1. c. 204 ss. — IO., Schmidt & Legband: Chronologie des deutschen Theaters. Neu hg. (Schriften der Gesellschaft für Theatergeschichte, Bd I). Berlin 1902, 36. — Eli- sabeth Mentzel: Geschichte der Schauspielkunst in Frankfurt am Main. Frankfurt 1882, 149. — 11. Theodor Hampe: Die Entwicklung des Thea- terwesens in Nürnberg. Nürnberg 1900, I, 156; IT, Nr 680 (1. 4. 1723) — citirano: Hampe. — 12. Hampe 1. c. I, 156. — 13. Teuber 1. c. I, 151 ss. — 14. Theodor Hampe: Die fahrenden Leute in der deutschen Vergangenheit (Monographien zur deutschen Kulturgeschichte Bd 10). Leipzig 1902, 107—110 in podobe 76, 105, 109, 110, — 15. To je prvi poizkus klasifikacije. Opiram se na razna kulturno-zgodovinska poročila in na arhivske vi- re. — 16. Teuber 1. c. I, 151 ss.,; Hampe 1. c. (Leipzig) II, Nr 643 (29. 9. 1715). — 17., Hampe 1. C. II, Nr 680 (1. 4. 1723). Terminus technicus za izklicevanje je »aufstehen (= stati na odru) und ausschreien« ali »aufstehung und ausgebung der Medicamente«, gl. Hampe 1. c. I, 156; II, Nr 670 (11. 9. 1720). — 18. Teuber Lc. I, 150. — 19. Teuber 1. c. I, 152. — 20. Hampe f. c. II, Nr 567 (11. 1. 1699); Hampe, Die fahrenden Leute 1. c. 108. — 21. Gl. opombo 17. — 22. Hampe 1. c. II, Nr 680 (1. 4. 1723). — 23. Hüber je leta 1724 imel 5 kočij, 18 konj, 2 kameli, 50 oseb, med njimi pritlikavko, 2 hajduka, 2 trobentača, godbeni- ke, leta 1733 pa še plesalca na vrvi in 6 lakajev — gl. Hampa 1. c. I, 156 in Hampe, Die fahrenden Leute 1. c. 108. — Kohn, kurpfalzški podanik, je imel hišo in posestvo in v lakaje pre- oblečene muzikante — gl. Teuber 1. c. I, 150 ss. — 24. Teuber 1. c. I, 148 ss.; Hampe 1. c. I, 155 ss.; II, Nr 567 (11. 1. 1699) »das die ärzte sich des comoedienagirens anmassen und solcher unter währenden gottesdienst und beichtvespem auch spat in die nacht treiben«; II, Nr. 620 (11. 4. 1710) »in der ostermesse denen auf den markt kommenden ärzten die possen- und andere der- gleiche spiele und actiones zu verbieten»; II, Nr 643 (27. 9. 1715) »das der arzt auf dem markt comoedien vorstelle und dabei allerhand ärgerli- che dinge vorkämen ... die Schauspiele und dabei unterlaufende scurrilitäten ein stellen«. — 25. Hampe 1. c. I, 156. — 26. Peter A^ Magnus: Die Geschichte des Theaters in Lüneburg. Lüneburg 1961, 237 (Heto 1708). K temi gl. še: A. Hagen: Neue Preussische Provinzialblätter 1850, Bd 10, 263 SS., —' Paul Legband: Münchner Bühne und Literatur im 18. Jh. (Oberbairisches Archiv, Bd 51, 82 SS.). — 27. Steska prevaja Ballhaus z »igri- šče« (IMK 1901, 88), določilo je Ball — »žoga«, zato tudi Ballenhaus (Basel), torej »žogališče«, francosko Jeux de Paume, ker so žogo odbijali s plosko roko in šele v 17. stoi. z loparjem. Modo igranja žoge in žogališč je prinesel v Avstrijo Ferdinand I. iz Španije, v času Leo- polda I. je igranje žoge prišlo skoraj že iz mode, zato so žogališča služila drugim na- menom, npr. gledališču. — 28. Hampe, Die fah- renden Leute — gl. naslovno sliko. — 29. JuUja 1680 so v gradu Bevern prirediU maškarado, v sprevodu je bU tudi organist, preoblečen »als ein Italiänischer Scaramucio oder Narr« — gl. Paul Zimmermann: Ferdinand Albrechts I. thea- tralische Aufführungen (Braunschweigisches Jahrbuch III, 134). Leta 1587 v Münchnu, 1592 V Innsbrucku se navaja neki Desiderio Scara- muzza »dvorni skakač in plesni mojster«, poleg tega pa še trgovec z južnim sadjem in dišavjem, torej zelo staro dokazilo neapeljske maske. — gl. Walter Senn: Musik und Theater am Hofe zu Innsbruck. Innsbruck 1954, 179 ss. — 30. Luigi Pellegrino: Scaramuccia — gl. Enciclopedia ita- liana, zv. 31, Roma 1949 s. v. (s sliko). — Meyers Konversations-Lexikon, zv. 16, Leipzig und Wien 1897 s. V. Skaramuz. — prim, tudi Bartoli: Sce- nari inediti della commedia dell'arte, Firenze 1881. — 31. Dolničar 1. c. v prevodu V. Steske IMK, 1901, 87. — 32. Dolničar 1. c. rps f» 34. — 33. V tem času je znana edina principdalka — Elisabeth Velten. 152 ZACETEK KRANJSKEGA USTANOVNEGA ZAVODA ZA GLUHONEME V LJUBLJANI BOGO JAKOPIČ Letos, ko slavimo 70-letnico ustanovitve gluhonemnice v Ljubljani, je prav, da se spomnimo tudi dogodkov, ki so si sledili vse do nastanka te humane ustanove, ki je prvo- tno zrasla v šempetrskem delu našega mesta. Zamisel o ustanavljanju podobnih zavodov je sorazmerno stara ne samo po svetu (v Italiji, Franciji, Holandiji in Nemčiji), ampak tudi na precej širokem ozemlju bivše avstro- ogrske monarhije. Prvi zavod na našem ozemlju je bil osnovan leta 1840 v Gorici zlasti po zaslugi Valentina Staniča. V Avstri- ji je bil prvi zavod za gluhe ustanovljen na Dunaju leta 1779. Pod vplivom dunajskega zavoda so bUi ustanovljeni še tudi drugje v Avstriji podobni zavodi. Tako je bil leta 1786 ustanovljen zavod v Pragi, 1802 v Weitzenu, leta 1812 v Linzu, leta 1830 v Hallu, 1830 v Lvovu, leta 1831 v Salzburgu, leta 1832 v Brnu, leta 1832 v Gradcu, leta 1844 na Du- naju (že drugi zavod), leta 1846 v Celovcu, leta 1877 v Budimpešti, leta 1885 v Zagrebu in leta 1887 v Slavoniji. Vse je kazalo, da je tudi v Ljubljani potreben tak zavod, saj so zneski za ustanovitev takega zavoda bili že davno vplačani. Še bolj pa kot denar, ki je bil vplačan v ta namen, je silila k ustanovitvi takega zavoda živa potreba. Med njegovimi ustanovitelji se omenja Frančišek Holdheim, to je psevdonim, pod katerim je prelat Frančišek Schmid vložil z ustanovnim pismom v Ljubljani 1830 8 del- nic C. k. avstrijske nacionalne banke pri c. kr. ilirskem guberniju, z namenom, da bi se začeli vzgajati gluhonemi otroci s Kranj- skega in Koroškega. S pritrdilom ministrske- ga sveta se je 1850 razdelil ustanovni sklad Frančiška Holdheima med obe kronovini Ko- roško in Kranjsko, pri čemer je dobila Kranjska 5929 goldinarjev in 49 kr. in konč- ni blagajniški ostanek v znesku 113 goldi- narjev 89 kr. Pozneje so se pridala ustanovi Frančiška Holdheima še druga volila. Tako je Jožef Skušek, kaplan v Železnikih, 1830 volil z ustanovnim pismom 952 gld. in 26 kr. za ustanovitev zavoda za gluhoneme in slepe. Upokojeni stotnik Benjamin Jelovšek pl. Fichtenau, ki je umrl v Novem mestu 1839, je prav tako volil v oporoki eno obligacijo za 400 gld., in sicer: polovico za ustanovitev zavoda za gluhoneme in polovico za ustano- vitev zavoda za slepe na Kranjskem. S pri- volitvijo H. Jelovšek, ki je bila izvrševate- Ijica oporoke, se je razdelila glavnica tako, da se je dodal znesek 200 gld. za Holdheimo- vo ustanovo za gluhoneme, 200 gld. pa so od- ločili v ilirski ustanovni sklad za slepe. — Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je volil v oporoki 1858 8 državnih zadolžnic — sku- paj torej 8000 gld. za zavod gluhonemih, ki naj bi se mogoče ustanovil v Ljubljani, ter odredil, da letnih obresti ne smejo uporab- ljati, dokler se zavod ne ustanovi, temveč naj se te nabirajo v zavodovo korist. Ce pa ne bi bilo mogoče ustanoviti zavoda v Ljub- ljani, naj bi se kapital po komisiji ubožnih zavodov podelil ljubljanskim revežem, toda ne tujcem. Duhovnik in dunajski meščan Franc Ser. Dafner, ki je umrl na Dunaju leta 1861, pa je volil v oporoki znesek 3000 gld. v 5 "/» obligacijah nacionalnega posojila za zavod gluhonemih v Ljubljani. — Glavni dobrotnik novo ustanovljenemu zavodu pa je bil ne- dvomno ribniški dekan Ignacij Holzapfel, či- gar ime se še danes spominja po ulici, ki je bhzu starega zavoda. Holzapfel je bil rojen v Tržiču 1799 ter je umrl 1868 kot dekan v Rib- nici. V oporoki je 1862 volil, potem ko je od- redil več legatov, vse svoje premoženje zavo- du za gluhoneme, »ki se ima (posebej) ustano- viti na Kranjskem«. Po zapuščinski razpravi je ostala čista zapuščina v znesku 52.962 gld. 37 kr. in se je prisodila po okrajnem sodišču v Ribnici 1878 zavodu za gluhoneme. Z usrta- novo Ignacija Holzapfla se je dejansko sezi- dala zgradba, kakor je bilo to zapisano na spominski plošči v veži nekdanjega zavoda na Zaloški cesti 5. Grofica Frančiška Stubenberg, roj. Aicb- holzer, ki je bila vdova po gubemialnem svet- niku, in je umrla v Ljubljani 1868, je bila posestnica Fužin Mülnem pri Beljaku. Ta je volila v oporoki 4000 gld. v obligacijah za zavod gluhonemih, ki se mora ustanoviti v Ljubljani. Posebej je naročila izvrševateljem oporoke, da naj bi se obresti od tega kapitala izrecno uporabljale za vzdrževanje dveh glu- honemih deklic iz kronovine Kranjske, šolali pa naj bi se v Gorici, dokler se ne bi ustano- vil podoben ali takšen zavod v Ljubljani. To so skopi podatki o tistih, ki so z denar- jem skušali dvigniti v Ljubljani Zavod za. gluhoneme. Pot do realizacije njihove zamisli pa je bila še precej težka in dolga. Pred ustanovitvijo zavoda so bili uporabljeni do- hodki, ki so izhajali iz ustanov za gluhone- me, za vzdrževanje in vzgojo otrok (gojen- cev) na zunanjih zavodih, zlasti v Linzu. Ne- katerim deklicam, ki so bile gluhoneme, je bilo pomagano tako, da je kongregacija šol- skih sester v Smihelu pri Novem mestu od- prla posebno šolo za take deklice. Sprva je bilo v to šolo sprejetih 7 deklic, kasneje pa se je njihovo število precej dvignilo, tako da je bilo leta 1899 vpisanih nad 30 gojenk. To 153 je bil kar lep napredek, če pomislimo, da je bila posebna šola za gluhoneme deklice usta- novljena tu šele leta 1886. Na tej šoli je tra- jala učna doba 6 let, gojenke pa so podpirali predvsem iz denarja, ki je dotekal iz usta- novnih sredstev. Pouk je bil zasnovan po glasovno-govorni metodi. Pripomniti pa mo- ramo, da je ta šola izobraževala gluhoneme gojenke vse do leta 1900, to je do ustanovitve novega zavoda — gluhonemnice na Zaloški cesti 5. Zanimivo je, kako je tedanja šolska oblast gledala na ustanavljanje tovrstnih zavodov v tedanji Kranjski. Učna uprava je bila mne- nja, še preden se je izdala šolska uredba z dne 2. maja 1883, da velja zakonita obča šolska dolžnost tudi za nepolnočutne otroke. K državnemu ljudskošolskemu zakonu pa se je mnenje imenovane uprave razlagalo tako, da ima deželna zakonodaja dolžnost skrbeti za ustanavljanje deželi potrebnih šol, zavo- dov, in to tudi za otroke, ki so na kakršen- koli način prizadeti. Zaradi tega pa je že leta 1884 deželni šolski svet natančno poizve- doval, koliko je gluhonemih in slepih, za pouk sposobnih šoloobveznih otrok na Kranj- skem. Ugotovil je, da je gluhonemih bilo 128, slepih pa 25. Zaradi tega je bila potrebna še širša kulturna in socialna akcija, ki bi po- skrbela, da bi na podlagi ustanovnih sredstev ustanovili za gluhoneme in slepe ustrezna zavoda na Kranjskem. 28. marca 1893 se je sešel odbor, ki mu je predsedoval deželni glavar, navzoči pa so bili različni svetovalci, strokovnjaki v pouku glu- hih in slepih. Na tem sestanku je bila še ostreje poudarjena nujnost, da se ustanovi poseben zavod za nepolnočutne otroke. Na zasedanjih deželnega zbora (od leta 1893 do 1895) so se precej temeljito in natančno po- svetovali o ustanovitvi zavoda za gluhe in slepe otroke. Prav tu pa je nastalo nasproto- vanje med državno učno upravo in deželnim zastopništvom. Deželno zastopstvo je namreč zahtevalo, da bi bil to deželni zavod, državna uprava pa, da bi bil od dežele podpiran usta- novni zavod. Prav tako so nastali nesporazu- mi glede nastanitve dečkov in deklic. Neka- teri so bili za to, da ostanejo deklice še na- dalje v Šmihelu pri Novem mestu, drugi pa ne. Nastopila pa so tudi trenja pri razpravi, koga naj v bodoče sprejema na novo usta- novljeni zavod: otroke staršev s Kranjskega ali pa tudi od drugod. Poleg tega so bila vprašanja v zvezi s tem, ali naj bi združili v eni stavbi gluhe in slepe in kdo naj bi pla- čeval učno in vzgojno osebje. Verjetno je bilo še dosti različnih pomislekov, tako da se je zadeva okrog ustanovitve tega zavoda vedno bolj zapletala in zavlačevala. Veliko je bilo govora o tem, kakšen način naj bi bU vzgoje in izobraževanja prim,eren, če bi nastanUi skupaj manj številne slepe gojence z znatno številnejšimi gluhimi. Pri gluhih so ugotovili, da bi jih mogli imeti od 50—60 Stalno v in- ternatu, to pa jih je največ vzpodbudilo, da so začeli resneje delati za samostojen zavod z gluhimi gojenci. Po razpisu ministrstva za uk in bogočastje ise je pooblastila deželna vlada, da prekine z razpravo, ki jo je imela z deželo glede ustanovitve združenega zavo- da za gluhoneme in slepe otroke ter naj za- čne misliti na ustanovitev zavoda za gluho- nemo mladino obojega spola, ki naj bi imel še značaj privatnega zavoda glede na 2. člen državnošolskega zakona iz 1869. Sestavo programa so poverili referentu de- želne vlade za ustanove Ludoviku markiju Gonaziju in stavbnemu svetniku I. Böltzu. Zaradi tega sta oba novembra meseca leta 1898 potovala v Zagreb, da bi si tam lahko ogledala tamkajšnji zavod za gluhoneme ter se še nadalje posvetovala s strokovnjaki teh smeri o programu in načrtu glede zgradbe in opreme. Ko je bil 1898 odobren stavbni pro- stor, je izdelal stavbenik Böltz tudi stavbni načrt, katerega je kasneje odobril deželni zdravstveni svet za Kranjsko in potrdila de- želna vlada, nato pa je bila oddana stavba v gradnjo 1899. Dne 28. oktobra 1900 pa je bila slovesna otvoritev zavoda. Pripomniti je treba, da so celotni stroški za istavbo, zemlji- šče in inventar znašali 315.044 kron, ki so jih krili skoraj izključno iz Holzapflove ustano- ve. Tako je ta denar po obrestih že takrat narastel na ca. 700.000 kron. Zavod je bil torej odprt ob navzočnosti številnih gostov. Zavod je blagoslovil knezoškof Jeglič, nav- zoči pa so bUi še deželni predsednik baron Viktor Hein in drugi. Deželni glavar Oton pl. Detela se je zahvalil deželnemu predsedniku za besede, ki jih je izrekel ob tej priliki. Prvi ravnatelj zavoda je bil Stefan Primožič. Tako je nastala humana ustanova, ki letos že 70 let opravlja svoje človekoljubno poslanstvo pri prizadetih otrocih. OPOMBE 1. Prvo letno poročilo Kranjskega ustanovnega zavoda za gluhoneme v Ljubljani (objavilo vod- stvo zavoda) Lj. 1907 (v slov. in nemškem jeziku. — 2. Zbornik ob 40-letnici ljubljanske gluho- nemnice. V Ljubljani 1940. — 3. J. Koprivnik, Gluhomutec in nja obrazovanije, Maribor 1888. 154 LJUBLJANSKI FESTIVAL FRAN VATOVEC Tokovi kulturnega turizma, ki so pričeli po drugi svetovni vojni preplavljati ves svet, so zajeli pred 18 leti tudi Ljublja- no. Zaplodili so v slovenskem glavnem mestu klico festivalne misli. Prižgali smo plamenico tvegane pobude, ki je vzniknila v krogu mladega organiziranega turizma v Ljubljani. 2e v maju ali juniju leta 1952 smo se v prostorih hotela Bellevue pogovar- jali o ljubljanskih festivalskih prireditvah na prostem. V novembru istega leta je bil v okviru Turističnega društva Ljubljana iz- voljen poseben festivalni odbor, ki sem mu načeloval kot predsednik, od 1. januarja leta 1955 dalje pa kot prvi direktor Zavoda Ljub- ljanski festival v organizacijskem sestavu Okrajnega ljudskega odbora oziroma pozneje kot načelnik zavodovega festivalnega oddellm in programski šef. Se 'So v živem spominu nekatere razvojne značilnosti in nadrobnosti ob teh nedvomno pomembnih kulturno turi- stičnih prireditvah, ki se odtlej pa do današ- njega dne stalno ter smiselno dopolnjujejo. Iz leta v leto širijo kulturni sloves slovenske prestolnice doma in v svetu. Ze od prvih začetkov nas je trpinčilo vpra- šanje: Kje naj bo tisto spodbudno izhodišče, ki naj pomaga uresničiti plemenito zamisel? Znani, sloveči festivali se programsko nasla- njajo na to ali ono znamenito kulturno, umetniško ustvarjalno osebnost: salzburška na W. A. Mozarta; bayreutska na R. Wagner- ja; edinburška na W. Shakespeareja; mona- kovska na R. Straussa; dubrovniška na M. Držiča ter I. Gunduliča itd. Pa Ljubljana? Svoje optimistične upe smo mogli vezati le na bogate kulturne samodejne dosežke, na- dalje na visoko stopnjo umetniške poustvar- jalnosti naših ansamblov in kvalitetno glas- beno tradicijo Ljubljane. Slovenska filhar- monija (njena predhodnica je bila Academia philharmonicorum), deluje npr. že od leta 1702, tj. komaj dve leti po ustanovitvi pari- ške glasbene in plesne akademije (Académie royale de musique et de danse). Pa še turistične prvine. Trojno pričevanje in spoznanje je predahnilo to pobudo: Ljub- ljana je stapljalna točka pisanih pokrajinskih črt in oblik; geometrično središče Slovenije; glede na svoje turistično zaledje pa izrazito prehodno ozemlje v turistični ključni poziciji Ljubljanskih vrat, ki povezujejo ves ta svet od alpskega visokogorja v balkansko smer. Zares pokrajinski vtis prave Evrope v ma- lem. Imenitna lega Ljubljane stopnjuje turi- stično vrednost lepotnega pokrajinskega okrasja. Ne glede na to smo že pred rojstvom ljub- ljanskih festivalov trčili na kopico pomisle- kov: skomigovanje z rameni, cinični nasme- ški. Vkljub pesimističnim jecljajem je po- gumna misel mladega kulturnega turizma vzplamenela. Alea iacta est! Z razvojnega in programskega vidika bi lahko zajeli svoja razmišljanja o ljubljanskih festivalih v štiri ohdohja. V prvem obdobju (1953) si utira pot pri- zadevno, dinamično samorastništvo. Bolel nas je zoprn kulturno turistični molk. Mar ni to molčanje sililo k vprašanju: Zakaj prav v osrčju Slovenije ta nerazumljiva pasivnost? Zakaj to bedno držanje križem rok? Mar nima slovenska prestolnica gostu, turistu ni- česar povedati, ničesar pokazati? I. ljubljan- ski festival naj prežene ta molk, naj nado- mesti pasivno oblomovščino na tem področju s tvegano pobudo. Utrnila se je kopica lepih misli: ta ljubljanski festival naj bi manife- stiral s svojimi raznovrstnimi prireditvami in razstavami na splošno kulturno kvalitetno ustvarjalnost: poskrbi naj tudi za pošteno razvedrilo; zamisel o vsakoletnih ljubljanskih festivalih naj nadalje pomaga krepiti kultur- no, izobrazbeno stopnjo naših delavcev. Se več. Prerodi naj Ljubljano! Novo življenje naj ji vdihne. Postavi naj jo v eno izmed žarišč mednarodne kulturno turistične dejav- nosti. Pribori naj ji salzburški festivalni slo- ves v jugovzhodnem delu Evrope. Širi in po- glablja naj zanimanje zanjo ter njeno festi- valno pričevanje doma in v svetu. Seveda ne čez noč, temveč polagoma, smotrno, previd- no. Ljubljanski festival naj bi postal tradi- cionalna manifestacija kulturne in umetniške ustvarjalnosti na slovenskih in jugoslovan- skih tleh. Po njem naj zaslovi Ljubljana med jugoslovanskimi narodi, pa tudi čez državne meje. Festivalna pobuda naj jo preoblikuje v privlačno prireditveno žarišče z mednarod- nim prizvokom. V tem prvem obdobju smo mnogo iskali in tipali. Prevladoval je preblisk preproste enačice: vsega nekaj naj bi bilo, pa četudi bi staknili med klenim zrnjem tudi prgišče plevela. Tako se nam je izmuznil izpod rok značilen programski nabiralnik, programski mešanec. Naša tolažba: mnogokje na svetu ubirajo nabiralniško programsko festivalno smer. Tako smo nabutali v programski okvir I. ljubljanskega festivala kar 72 prireditev, ki so privabila 107.000 udeležencev iz vseh delov Slovenije, pa tudi precej inozemcev. Odkritosrčno je treba priznati: v hipertrofiji količine so se dušili prvi nastavki želene ter iskane kvalitete. 155 Na prvo razvojno in programsko prelom- nico naletimo v drugem obdobju (1954—59). S prenatrpanim, amatersko obarvanim začet- nim festivalnim programom se nismo mogli sprijazniti. Iz mrgoleče kvantitete naj bi se izcimila sprejemljivejša programska smer. Zagotovila naj bi nadaljnjim festivalom kva- litetnejši predor. Po daljšem razmišljanju smo se dokopali do spoznanja, da je le v kva- liteti zagotovilo kontinuitete. Količinsko zmešnjavo smo zalučali čez plot. Odsev te dragocene odločitve je bil izrazito umetnostni program II. ljubljanskega festivala (1954), ki pomeni nestilno programsko enačico s te- žiščem na prednostnem izvajanju domačih umetnin v tem obdobju do leta 1959. V organizacijskem pogledu pa smo že ob II. ljubljanskem festivalu lahko presodili, da terja taka programska zasnova širši organi- zacijski okvir, saj se morata festivalna kon- tinuiteta in tradicija zasidrati le ob naslonitvi na širši forum, ki glede na pristojnost ter finančne možnosti lahko krepi nadaljnji raz- cvit festivalne pobude. III. ljubljanski festi- val (1955) pomeni namreč razširjeno, real- nejšo organizacijsko osnovo. Programsko je bil namreč vraščen v proslavni okvir ob 10- letnici osvobojene Ljubljane. Ta nova orga- nizacijska osnova je namreč zajeta v obliki posebnega festivalnega zavoda v okviru MLO za glavno mesto Ljubljana. Ta pomembna odločitev priča o zdravem razumevanju za kulturno turistične pogoje in potrebe Ljub- ljane, saj je bilo s tem dano zagotovilo za kontinuiteto in kvaliteto ljubljanskih festi- valov, ki ob tem preraščajo svoj prvotno opredeljeni ožji okvir in se programsko pre- livajo v jugoslovanski festivalni koncept vzporedno npr. z dubrovniškim in splitskim. Programski izbor je pritegnil tedaj v svoj krog in kulturno hotenje najodličnejše soliste ter umetnostne in folklorne ansamble Jugo- slavije. Združeval je osnovne nosilce umet- niške ter kulturne ustvarjalnosti in po- ustvarjalnosti: dramo, opero, koncerte in fol- kloro. Tretje razvojno in programsko obdobje. Za nestilnim umetniškim kulturnim festival- nim programom (1954—1959), stkanem iz pi- sanega sestava dramskih, opernih, koncertnih in folklornih prvin, je zablestela prelomna stilna festivalna programska podoba, ki pre- vladuje v osnovi še danes na vsakoletni pri- druženi nestilni del dopolnilnih križanskih prireditev. Prelomnico pomeni namreč jesen 1959, ko je zavodov upravni odbor soglasno sprejel predlog pisca tega članka kot takrat- nega načelnika festivalnega oddelka, naj bi bil program poletnih prireditev od leta 1960 dalje stilno enotno poudarjen s težiščem naj- prej na baletu. Glede na to pomeni VIII. ljubljanski festival 1960 ob sočasni zvezi s prvim posvetom naših baletnih umetnikov in s prvo razstavo o jugoslovanskem baletu v bistvu I. baletni festival Jugoslavije. Jesen leta 1960 pa prinaša stilno programsko do- polnitev v okviru naslednjega tj. IX. ljub- ljanskega festivala (1961), ko si utira pox hienalno programsko prireditveno zaporedje: sodobni balet —• sodobna opera. Ce je bil v ospredju pozornosti leta 1960 baletni festi- valni program, se je naslednje leto premak- nilo programsko težišče na operne predstave. Vzporedno so se razpletale v Križankah še druge pobude. Gre za nekatere poskuse npr. med drugim za lažjo programsko smer jesen- ske »Vedre Ljubljane<^ s težiščem na operet- nih in komedijskih predstavah. Poskus se ni posrečil. Naleteli smo delno na odpor v dolo- čenem krogu slovenske kulturne javnosti. Razen tega so po naga j ali hladni septembrski večeri v letnem gledališču v Križankah, ki so pregnali predstavo v operno gledališče, kar pa ni bilo v sklad ju s programom pred- stav in prireditev na prostem tj. v letnem gledališču ali preddverju Križank. Zato je bila II. »Vedra Ijjubljana« hkrati tudi poslo- vilna. 4. april 1962 je prinesel organizacijsko pre- osnovo: rojstvo y>^Prireditvene poslovalnice FestivaU. Nedvomno je ta sprememba bla- godejno vplivala na nadaljnje razvojne mož- nosti križanskih poletnih prireditev. Festival nima več različnih oddelkov, ki so dotlej de- lovali v njegovem okviru v času 1955—1961. Med drugim je omeniti zlasti zelo uspešno Eksperimentalno gledališče s predstavami v prenovljeni Viteški dvorani ter oddelek za kulturno in družabno vzgojo. Posebno trd oreh je pomenilo vprašanje prireditvenih lokacij. Ob prvem festivalu 1953 smo sanjali o vrtu Doma JLA. Sodili smo, da smo odkrili »Ameriko«, da je vpra- šanje lokacije rešena stvar. Srčkana naivnost. Okolje je bilo tukaj res prijetno. O specifič- nosti, ki je neogibno vezana na festivalne zasnove in tradicije, pa nobenega sledu. Ra- zen tega usodna motnja: pretesen oder. Ob »Rigolettu« npr. so se drevesna debla kar zibala na odru. Nastopajoči so morali skrbno paziti, da jih niso prekucnili. Pa še nepre- trgani piski železniških lokomotiv z onstran ceste. Pravljica o prvi festivalni lokaciji je žalostno mrknila še ob dežju, ki nas je pre- ganjal v operno hišo. Drugi festival 1954. Uprizoritveno teži- šče se je premaknilo v značilno okolje zgo- dovinskih Križank, ki pa so se že porajale izpod rok velikega mojstra arh. J. Plečnika. Oder smo postavili na spodnji del Trga francoske revolucije. Lokacija je bila pri- mernejša. Z železniškega hrupa nas je zane- 156 slo v mirno, dostojanstveno zavetje ljubljan- ske vseučiliške in kulturne četrti. Se zmerom pa je prevladoval vtis improvizacije. Razsež- nosti odra in orkestrskega prostora so motile s svojim nesorazmerjem. Preneznaten padec trga je oteževal oblikovalcem na zadnjih se- dežih razgled do odra. Pa še razne težave tehnične narave. Naliv ob »Morani-« je od- plavil tudi drugo festivalsko lokacijo na prostem. Pomislili smo na Novi trg. Zaključena ce- lota. Padec bi zaradi razglednosti ustrezal. Pa tista odprtina proti Ljubljanici? Kako bo kaj z akustiko? Zaskrbelo nas je. Načrt je terjal preveč investicijskih sredstev. Zato je splaval po vodi. Med tem pa so že rasle Križanke. In zorele v monumentalno umetnino pod Plečnikovo mojstrsko roko. Knez vrhunske estetike na Slovenskem je izlil tukaj iz stvariteljske in- tuicije in ko v slutnji bližajočega se konca svoj najžlahtnejši biser. Njihovo preddverje je dognano v svojem prostoru in podobi. Akustiki ni kaj oporekati. Kot ustvarjeno je za prireditve in predstave intimne, komorne narave. Danes je preddverje turistična atrak- cija, zlasti v poletnih mesecih, ko je zvečer bogato razsvetljeno. Prehod pod arkadami nas pripelje v letno gledališče. Namenjeno je dramskim, opernim ter baletnim in filmskim predstavam ter na- stopom domačih in inozemskih folklornih ansamblov. Prva predstava je bila v tem pri- jaznem kulturnem okolju 11. junija 1955. Preddverje in letno gledališče sta osnovni lokaciji ljubljanskih festivalov. V resnici pa pomenita le eno lepotno doživetje. Povezani sta tako, da ni mogoče misliti na dve sočasni festivalni prireditvi v preddverju ter hkrati v letnem gledališču. Tudi ljubljanski grad nas je vabil. Z dr. Kreftom ter inž. Francem smo tavali pozimi 1955 po snegu in stikali za najprimernejšim grajskim kotičkom zaradi predvidene uprizo- ritve »Tugomerja« ali »Celjskih grofov«. To- da stvari niso tako preproste. Pomishli smo na to, da je treba zaradi odzivnejše udeležbe olajšati dostop na grad (vzpenjača, žičnica, dvigalo). Razen tega še ustrezna električna osvetljava za uprizoritvene namene. Tedaj ni bilo mogoče zagotoviti večmilijonskih finanč- nih sredstev. V stalnem sestavu Križank ne bi smeli pre- zreti festivalnih predstav v zgodovinski Vi- teški dvorani in v malem dvorišču za križan- sko cerkvijo, ki ga je krstil virtuoz arhitek- ture J. Plečnik glede na osvetljavo z nad 200 žarnicami za »peklensko<^ dvorišče. Prav tu so bili tudi nekateri simpoziji v zvezi s festi- valnimi vprašanji. Vzporedna lokacija je bilo rotovško arkad- no dvorišče. Ljubko intimen prostor, tedaj namenjen predvsem komornim koncertom. Sredi festivalne prazničnosti je posi j al zad- nja leta nov lokacijski biser: rotovški atrij. Pomembni folklorni nastopi so tudi v obsežni dvorani tivolskega doma. V primeru neugodnih vremenskih razmer smo se zatekali v operno in dramsko gledali- šče, pa tudi v dvorani Slovenske filharmo- nije in hotela Union. Vprašanje rezervne lo- kacije pa danes ni več tako pereče, saj je mogoče ostrešenje letnega gledališča v Kri- žankah. Pred 17 leti smo bili torej še kar pogumni. Seveda ni manjkalo malodušnih »poklicnih« dvomljivcev. Godrnjavsali so. In nas pošiljali med važiče. Zares prijazen poklon. Karavana pa se je pomikala dalje. Pričevanje naših dni: festivalno kulturno seme se je bujno razraslo. Prireditve v edinstveno privlačnih Križankah so se globoko zasidrale v zavest kulturnega slovenstva. Pretopile so se z nji- hovim lepotnim čarom. Tedaj tvegana zami- sel se ni spridila v bedno pravljico. Blišč Križank rase iz leta v leto in z njimi redne poletne kulturne prireditve rastoče kvahtete. Mednarodno sloves Ljubljane so zadnja leta širile in krepile pomembne športne pri- reditve v Tivolski dvorani. Ne bi pa smeli prezreti ali omalovaževati ustreznega deleža, ki pripada v tem pogledu tudi edinstvenemu čaru in žaru naših Križank: Ko vkopan ob vhodu postojim, v lepote preddverne strmim: tu naše so torej Križanke. Med stebri tam levo soho uzrem: mojster •— umetnik, stvarjalec njihov silni — Jože Plečnik. Poslednjič starčevske je sile stisnil v sladko bolečino, ko da iz školjke zajel je srčno biserno žlahtnino. Namenil je rodu svojemu najlepše pisanke: iz srčne zato je krvi ustvaril Križanke. 157 GRBI V KAPELI SV. JURIJA NA LJUBLJANSKEM GRADU FERDINAND TANCIK ZGODOVINSKI ORIS Kapela v nekdanji deželni trdnjavi na ljub- ljanskem gradu je poleg velike in male dvo- rane deželnega dvorca v Celovcu edini z gr- bovnim okrasjem opremljen arhitekturni zgodovinski spomenik na slovenskem etnič- nem ozemlju, ki spominja na nekdanjo sta- novsko oblast v naših deželah. Ta upravni sistem je temeljil na družbeni ureditvi, ka- kršna se je polagoma izoblikovala potem, ko je vladar porazdelil osvojene teritorije v alo- de in fevde med svoje dvorjanike in vojsko- vodje. Ti edini zemljiški posestniki v deželi so kot srednji stan urejevali odnose med de- želnim knezom dn prvotnimi dednoposestni- škimi prebivalci, ki so bili tedaj že njihovi podložniki. Zaradi skupnih interesov fevdalnih zemlji- ških posestnikov se je med njimi polagoma izoblikovala korporacija, imenovana deželni stanovi, ki je s svojo dejavnostjo posegala daleč zunaj meja ustanovnosti, kakršno poj- mujemo danes. Skrbno je varovala pridob- ljene deželne svoboščine, ki jih je pri dednih poklonitvah in ob prevzemu državne oblasti vedno znova moral potrjevati novi deželni knez. V kranjskem deželnem zboru so sprva imeli pravico do članstva le grofje in graščaki (3 knezi, 18 grofov in 42 baronov), pozneje pa se je njihovo število povečalo na 58, med katerimi so bili ljubljanski, pičenski in trža- ški škof, komendator nemškega viteškega re- da, ljubljanski in novomeški stolni prost, bistriški, kostanjeviški in stiski opat ter še sedem kanonikov. V deželnem zboru so imela svoje zastopnike tudi mesta Vojvodine Kranj- ske: Črnomelj, Kamnik, Kranj, Ljubljana, Lož, Metlika in Novo mesto.' Deželni stanovi so si izmed svojih članov izvolili predsednika, imenovanega deželni glavar. Nadomestovala sta ga deželni upra- vitelj in deželni oskrbnik. Njihovo izvolitev je potrdil deželni knez. Glavar je nadome- ščal deželnega kneza ali vojvodo, torej dežel- nega vladarja, upravljal deželo, bil njen vrhovni deželni sodnik, sprejemal je vladar- jeve ukaze, vodU deželne zbore, v vojni pa je poveljeval enotam deželne stanovske voj- ske.2 Deželni glavarji Vojvodine Kranjske so sto- lovali v trdnjavi deželnega kneza na ljubljan- skem gradu. V kapeh je 14. septembra 1489 cesar Friderik III. ustanovil beneficij v čast sv. Jurija, sv. Pankraca in sv. Helene. Konec 16. stoletja je bila kapela že v tako slabem stanju, da so jo morah leta 1595 obnoviti.' Verjetno so tedaj tudi tla kapele dvignili na njihov današnji nivo, zvišali njene nosilne stene in vanje vgradili višje kamnite okvire šiljastih oken. Stene tedaj niso bile poslikane z grbi kranjskih deželnih glavarjev, temveč so le-te naslikali šele okoli sredine 18. stoletja. To nakazuje sklepna kompozicija stenskega grbovnega okrasja, ki se končuje z grbom glavarja, grofa Korbinijana Saurauškega, ki so ga ustoličili leta 1734, namestnik pa je postal leta 1742. Po ohranjenih predlogah za poslikavo kapele, ki j.ih hrani Arhiv Slove- nije v Ljubljani in jih je morebiti naslikal tedaj delujoči bakrorezec, risar in inženirski poročnik Abraham Kaltschmied, lahko skle- pamo, da so kapelo poslikali kmalu po letu 1742, ko je deželnim stanovom načeloval na- vedeni glavar,* ker pod njegovim grbom ni letnice njegove smrti, kot je pod Gallenber- govim. Letnica 1747 v progi z napisom med grbom gospostva Slovenske marke na ladijskem oboku in prezbiterijem, ki navaja, da so tega leta obnovili grbe deželnih glavarjev, je brž- kone letnica nastanka grbovnega okrasja. Poškodovan in delno že nečitljiv napis pa so verjetno nepravilno restavrirah v prvi polo- vici 19. stoletja. V obdobju Ilirskih provinc sta bila na ljubljanskem gradu vojašnica in vojna bol- nišnica. Dne 11. oktobra 1815 so grajsko poslopje spremenili v deželno kaznilnico. To- da leta 1849 so zapornike preselili iz trdnja- ve, jo utrdili in v njej nastanili vojsko. Te- daj so verjetno obnovili tudi kapelo, podrli njeno zahodno steno in uničili na njej grbovni okras. Na svod prezbiterija so naslikali grbe petih avstrijskih vladarjev, na ladijski obok pa grbe Vojvodine Kranjske, gospostva Slo- venske marke in mejne grofije Istre. Leta 1868 je bilo grajsko poslopje znova deželna kaznilnica.^ Potres med 14. in 15. aprilom leta 1895 je precej poškodoval obok v kapeli, kar vidimo na akvarehh poslikane kapeline notranjščine, ki jih hrani Grafični kabinet Narodnega mu- zeja v Ljubljani. Dne 26. in 27. oktobra ter 3. in 30. novembra leta 1895 jih je naslikal vi.šji gradbeni inženir Adalbert Stradal, ki je v Ljubljani ocenjeval po potresu nastalo škodo na javnih zgradbah. Te akvarele uporabljam kot slikovno gradivo v tej razpravi. Leta 1907 je trdnjava prešla v last ljub- ljanske mestne občine. Kot nam priča napis 158 nad nišo v kapelini zahodni steni, je leta 1915 Matej Sternen pod vodstvom majorja Kerna, ki je bil tedaj poveljnik taborišča italijanskih vojnih ujetnikov na ljubljan- skem gradu, obnovil na stroške magistrata kapelo deželnih stanov. Slikar pa ni poznal strogo določenih pravil heroldske umetnosti in je zato marsikateremu grbu spremenil njemu lastne heraldične elemente. NOTRANJŠČINA KAPELE Kapela sv. Jurija je približno z dvosto- pinjskim odklonom usmerjena na vzhod-za- hod. Njeno banjasto obokano podolžno ladjo na vzhodu končuje prezbiterij, omejen s pe- timi stranicami pravilnega osmerokotnika, in z njo vred oklepa dvoranski prostor. Stavbeni členi tega sakralnega prostora so le rahlo nakazani (sl. 1, 2). Slavolok ločuje prezbiterij od ladje. Njeno prostornino raz- členjujejo v štiri traveje po trije pilastri na obeh podolžnih stenah. Pilastre zaključujejo zgoraj kapiteli, sestavljeni iz kockaste na- kladne plošče, okrašene s tremi pokončnimi dragulj astimi poglobitvami, in blazina, ki je navzgor širša. Enak, toda večji krasilni motiv v isti višini prekinja rast slavoloka in pila- strov v kotih prezbiterij a. V njem odhajajo navzgor proti sredini zvezdastega svoda re- bra, ki se končujejo s sklepnikom, na kate- rem je upodobljen angel s trobento (sl. 3). V ladji se s kapitela na kapitel bočijo pol- krožni loki in ločujejo sosvodnice od pod- obočnih polj. Vrhove sosvodnic, kjer se ši- Ijasto stikajo od kapitelov odhajajoči loki, povezuje po vsej dolžini ladje potekajoči niz volut. V prezbiteriju pa šUjasti lok omejuje tudi spodnje robove sosvodnic. Tako oblikovana notranjščina je narekova- la izvirno kompozicijo grbovnega okrasja. KOMPOZICIJA GRBOVEGA OKRASJA j Grbi kranjskih deželnih glavarjev so na- slikani v poljih nad pilastri, v sosvodnicah in v podobočnih poljih severne in južne stene i ter na korovi steni. Na ladijskih stenah (sl. 1, 2) so komponirani tako, da s svojimi kar- tušami z napisi skoraj povsem prekrivajo | dane površine prostorninskih oblikovnih eie- i mentov. V poljih nad pilastri je po en grb, | in sicer na severni steni so št. 8, 13 in 18, na nasprotni pa št. 46, 51 in 53. Njihove z volu- tami okrašene, hruškaste kartuše z napisi se- gajo navzdol skoraj do pilastrovih nakladnih plošč. Prav tako s po enim grbom so okra- šene sosvodnice. V severnih so grbi št. 4, 9, 14 in 19, v južnih pa št. 42, 47, 52 in 54. Nji- hovi napisi so na navzgor usločenih trakovih, ki so zgubani na konceh in se pod grbi raz- tezajo ob lokastih razmejitvah med sosvod- nicami in podobočnimi polji. V podobočnih poljih so grbi drugače kom- ponirani. Omenjene razmejitve med prostor- ninskimi oblikovnimi elementi se dotikajo tako imenovani vrhnji grbi in sicer na severni steni grbov št. 1, 5, 10, 15 in 20, na nasprotni pa št. 43, 48, 55 in 58. Njihove sorazmerno večje kartuše z napisi sestavljata svitkovje in volute z Aldegreverjevim omamentom. Z zgornjim robom segajo do višine kapitelovih nakladalnih plošč. Teh ise dotikajo tudi s svojo desno in levo stranjo, kjer jih krasi navzdol viseča draperija. Spodnji rob kartu- še v sredini zaključuje putto. Njenega zgor- njega roba se pa dotika spodnji del grba. Preostale ploskve podobočnih polj pod kar- tušami zgornjih grbov pokriva vrsta spod- njih grbov in sicer na severni steni št. 2, 3, 6, 7, 11, 12, 16, 17, 21 in 22, na nasprotni pa št. 44, 45, 49, 50, 56, 57, 59 in 60. V vsakem polju sta drug ob drugem dva grba. Zgornji rob njunih pravokotnih okvirov z napisi kra- si. 1. Adalbert Stradal, severna stena kapele sv. Jurija na ljubljanskem gradu, 27. oktobra 1895. Grafični kabinet Narodnega muzeja v Ljubljani 159 Sl. 2. Adalbert Stradal, južna stena kapele sv. Jurija na ljubljanskem gradu, 26. oktobra do 8. novembra 1885. Grafični kabinet Narodnega muzeja v Ljubljani sita svitkovje in Aldegreverjev krasilni mo- tiv, razmejujejo ju pa po trije akanti, razvr- ščeni drug pod drugim. Z grbi ni okrašeno edino podobočno polje južne stene v drugi traveji, ker tam sega okno do sosvodnice. Grafika uradnega risarja ljubljanske grad- bene direkcije Alojzija Schaffenratha (1794 —1836) z napisom Durchschnitt der Straf- haus Kapele am hiesigen Kastele mit der An- sicht der Chorwand, ki j o hrani Grafični ka- binet Narodnega muzeja v Ljubljani in je nastala med leti 1819—1825, priča o povsem drugačni razporeditvi grbov na kapelini za- hodni steni (sl. 4). Kompozicija tamkajšnjih grbov je skladna širšim ploskvam kome ste- ne, ki jo dvodelno okno s po dvema kriloma deli zgoraj na širši polkrožni, spodaj pa ožji pas. Slednjega spodaj omejuje polkrožna niša. Na simetrali, ki razpolavlja okno, je nad okenskim okvirom grb št. 37. Elementi nje- govega vrhnjega grba segajo navzgor do obo- ka. Pod grbom je napis v podolgovati, raz- gibani kartuši. Pod grboma št. 27 in 40, ki z vrhnjima grboma prav tako segata do raz- mejitve med korno steno in banjastim obo- kom, sta podolgovati, navpično usmerjeni in razgibani kartuši, ki segata spodaj od konca okenskega okvira do večnega zidca. Med nji- ma sta na vsaki strani osrednjega grba grba št. 28 in 36, na obeh koncih te vrste pa grba št. 26 in 41. Pod njima poteka delno za opi- sanimi kartušami napisni trak in se pod grbi usloča navzdol, na koncih pa je ob oboku zguban in razcepljen v dva pramena. Ob vrhnjem grbu osrednjega sta na vsaki strani grba št. 38 in 39. Prav tako nepretrgan njun napisni trak je enako oblikovan kot trak pod grbi nad oknom. Na levi strani okna je grb št. 35, na desni pa št. 25. Kartuši pod njima sta podobni kartuši osrednjega grba zgoraj in segata nekoliko pod spodnji rob okenskega okvira. Ploskev pod njim, ki sega do vrhnjega roba niše, pokrivajo grbi št. 23, 24, 29, 30, 31, 32, 33 in 34 z nepretrganim skupnim napisnim trakom. Slednji je pod vsakim grbom uslo- čen navzdol, v kotih ob obeh podolžnih ste- nah pa zguban navzad, njegova pramena pa plapolata navzdol. Na korni steni danes ni več grbov deželnih glavarjev. Uničili so jih, ko so porušili steno od oboka do spodnjega roba nekdanjega okna in tako naredili odprt pevski kor, ki po širini sega do obeh podolžnih sten. V sredini med zgornjim robom kora in nišo je nasli- kan ljubljanski mestni grb — na rdečem še- sterorobi srebrni stolp z zelenim zmajem na kronišču, stoječ na zelenem trojnem griču. Ob njem je na vsaki strani kartuša z delje- nim napisom: Kapelo deželnih — kranjskih stanov I je v Ljubljani — pod vodstvom I majorja Kerna — na stroške I magistrata re- noviral — M. Sternen I L. 1915. Grbe deželnih glavarjev, ki so upravljali Vojvodino Kranjsko od 1221—1742, je slikar razporedil na danih površinah nosilnih sten tako, da s svojimi heraldičnimi elementi do- mala prekrivajo razpoložljive ploskve. Z nji- hovimi razgibanimi oblikami in pestrimi bar- vami je dokaj poživil sicer skromno in mirno oblikovani sakralni prostor. Zaporedje naslikanih grbov deželnih gla- varjev temelji na Valvasorjevem delu Slava Vojvodine Kranjske iz leta 1689.* Njegova grbovnica iz leta 1687, ki je sedaj v Sveuči- liščni biblioteki v Zagrebu, v kateri je grbe slikal Bartolomej Ramschissl,' in predloge za poslikavo kapele v Arhivu Slovenije v Ljubljani, nas seznanjajo z njihovimi bar- vami. 160 Valvasorjevo zaporedje o vladanju kranj- skih deželnih glavarjev ni zgodovinsko točno. Ne navaja Hartneida Viznoškega (Hartneid von Weisseneck), ki je leta 1353 za Krškim in pred Lichtensteinskim upravljal Kranjsko in prav tako izpušča Konrada Aufensteinske- ga, ki je pred Celjskim sledil Stadeškemu. Po omenjenem zaporedju se tudi niso vrstili kranjski deželni glavarji v 15. stoletju. De- jansko je Štefanu Frankopanskemu sledil Trojan Frankopanski, temu pa leta 1444 ne Jurij Črnomaljski, ki ni bil nikoli kranjski deželni glavar, pač pa le njego-v namestnik, temveč Ulrik Saumberški (1460—1463), temu pa Žiga Šebriljaški (1463—1467), slednjemu pa Andrej Hohenwartskii (1467—1469). Žiga Šebriljaški je med leti 1470—1482 ponovno upravljal Kranjsko.''^ Dosti bolj preprosto so razporejeni manj kakovostni, po razredih razvrščeni teritorial- ni grbi avstrijskih vladarjev na svodu v pre- zbiteriju in teritorialni grbi Vojvodine Kranj- ske, gospostva Slovenske marke in mejne grofije Istre na banjastem oboku v ladji. V prezbiteriju je med rebri zvezdastega svoda naslikanih v ovalnih kartušah pet vla- darskih grbov (si. 3), ki so z vrhnjimi deli usmerjeni proti sklepniku. Kartuše krasi zgoraj in ob straneh motiv akantovega lista, ki se delno pojavlja tudi pod grbom na obeh straneh razgibanega, trapezastega okvira z napisom. Obe strani okvira osrednjega grba poživljata amor j a, stranskih dveh putta, na zunanjih pa je zgolj svitkovje. Teritorialni grbi so naslikani na banjastem oboku ladje (si. 5). V sredini oboka okvira pravokotnik z močnimi stranicami grb Voj- vodine Kranjske. Spodnji del grbovnega ščita je obrnjen proti prezbiteriju. Okoli okvira poteka napisni trak, ki je zguban v sredini stranic. Iz delno nepravilnega napisa na njem razberemo, da je cesar Friderik HI. z diplomo, izdano v sredo pO' sv. Erhardu (12. januarja) 1463 v Neustadtu, izboljšal grb Voj- vodine Kranjske (des Herzogtums Grain vom Key. Friedrich dem III. verbesser. Wappen laut Diploma geben zu der Newnstatan mit ihchen nach sannb Erhartstag A. 1563). Pod njim je v ovalnem, zelenem lovoro- vem vencu grb gospostva Slovenske marke (si. 5), ki je usmerjen proti prezbiteriju. Spo- daj ob lovorovem vencu je obojestransko zgu- ban trak z napisom: Die Windischmark V smeri proti vzhodu se tega traku skoraj dotika širša segmentna proga z napisom: Die Wappen deren Landeshauptleute in Krain. renovirt A". 1747. Nad grbom Vojvodine Kranjske je proti zahodni steni usmerjen grb mejne grofije Istre (si. 5). Tudi ta je v ovalnem, zelenem lovorovem vencu. Pod njim se vije oboje- stransko zguban trak z napisom: Isterreich. SI 3 Adalbert Stradal, svod v prezbiteriju kapele sv. Jurija na ljubljanskem gradu, 26. oktobra 1895. Grafični kabinet Narodnega muzeja v Ljubljani 161 Sl. 4. Alojzij Schaffenratli, zahodna stena kapele sv. Jurija na ljubljanskem gradu, 1819—1825. Grafični kabi- net Narodnega muzeja v Ljubljani heraldiCni elementi Predmet naših raziskav ima že vse značil- nosti visoko razvite mrtve heraldike ali tako imenovane grbovne krasLLne umetnosti. Grbi deželnih glavarjev shematično ponazarjajo za boj pripravljenega vojščaka, zaslonjenega z navpičnim ščitom na levici in pokritega s šlemom z dragotino, ki jo v heraldiki ime- nujemo vrhnji grb. Najbolj pa grbovna krasilna umetnost od- seva na svojevrstnih oblikah ščitov, ki jih je slikar prevzel iz raznih minulih obdobij zgo- dovine oborožitve in z njimi močno razgibal celotno kompozicijo. Grbi št. 2, 4, 6, 21 in 43 imajo obliko po- znogotskega, tako imenovanega polkrožnega ščita iz 15. stoletja. Sestoji iz podolgovatega pravokotnika s spodaj pridanim polkrogom. Iz tega obdobja izvira tudi poznogotski, fran- coski trikotni ščit, ki je upodobljen v grbih št. 5, 8, 13, 14, 16, 17, 40 in 44. V osnovi je prav tako pravokotnik, le da ima namesto polkroga spodaj pridano konico. Prehodno obliko poznogotskega v renesančni ščit iz konca 15. stoletja z esasto usločenima stra- nicama in spodaj koničastim zaključkom iz- pričujejo grbi št. 7, 9, 15, 18, 22, 26, 29 in 58. Mnogotere oblike drugih ščitov so se raz- vile iz ščita za bodenje ali dirjanje, imeno- vanega tarča. Na desni strani je imel majhen, okrogel izrez, v katerega so potisnili dir j alni drog, to je turnirsko kopje. Ta izrez so ime-i novali kopjevo naslanjahšče. Na ščitih ga je grbovna krasilna umetnost tudi na levi strani simetrično ponavljala in je tako bojni ščit spremenila v okrasnega. Najenostavnejšo obliko okrasne tarče iz 16. stoletja kažejo grbi št. 24, 28, 32, 39, 42, 59 in 60. Oblikovana je kot polkrožni ščit, le da ima stranici rahlo vbočeni. Grbi št. 10, 11, 19, 20 in 25 imajo ščit, ki se razlikuje od po- znogotskega, francoskega trikotnega ščita samo po obojestranskem kopjevem naslanja- lišču. Z njima sta opremljeni tudi stranici grbov št. 54 in 55, le da je polkrožnemu za- ključku spodaj v sredini pridan še manjši polkrog. Grbi št. 1, 27, 30, 31, 33, 34, 36, 38, 41, 50 in 52 vsebujejo pravokotno tarčo z vboklima stranicama in koničastim zaključ- kom. V osnovi prehodno obliko poznogotskega v renesančni ščit iz konca 15. stoletja, le z do- danim polkrogom spodaj, kažejo grbi št. 12, 37, 53, 56 in 57, grbi št. 3, 23, 35, 45, 46, 47 48 in 49 pa se spodaj koničasto zaključujejo. Ščiti vsebujejo heroldske podobe in na- vadne like. Prve, večidel geometrijskih oblik, ki segajo od ščitovega roba do roba, omeju- jejo različno oblikovane in usmerjene črte. Drugi pa so iz narave prevzeti liki in so na- meščeni prosto v polju. Slednji so tako stili- zirani, da so ohranili le svoje najbolj značil- ne osnovne oblike in sestavine. Ta oblikovni racionalizem temelji na prizadevanju prika- zati like tako jasno, da bi jih lahko celo od- daljene razpoznali in razlikovali njihove nosüce. Stiliziranim živalim so poudarili njihova obrambna sredstva, v heraldiki tako imeno- vano oborožitev tako, da so jim podaljšali kremplje, kopita, zobe, kljune itd. ter jih še bolj kričeče obarvali. Divjad so upodabljali razdraženo, vzpeto in pripravljeno za boj. Pticam so razpeli krila tako, da v njih lahko opazimo reducirana posamezna peresa. Celo cvetne liste so omejili na najmanjše možno število, da so lahko poenostavili njihovo he- raldično obliko in jih potem tako' porazdelili po ščitu, da se medsebojno ne prekrivajo. Razen nebesnih teles, sonca, meseca in zvezd, ki so v heraldiki do danes ohranili svojo v srednjem veku dojeto obliko, so se drugi na- vadni liki ustrezno umetnostnozgodovinskim slogom oblikovno spreminjali. Oblikovno sicer enaki grbovni liki raznih nesorodnih plemiških rodbin se med seboj razlikujejo le po barvah in priznakih. He- raldična paleta ima le malo barv in sicer zgolj štiri: rdečo, modro, zeleno in črno, ter dvoje kovin: zlato in srebro. Zlato nadomešča rumena, srebro pa bela barva. Naravno bar- vo uporabljajo heroldi zelo redko in to pred- vsem le za človeško polt. 162 Na zgornje robove ščitov so nameščeni od- prti ali vitrasti plemiški šlemi. V heraldiki je njihovo medsebojno razmerje natančno do- ločeno. Višina šlema znaša polovico do dveh tretjin višine ščita. Razdalja od vrha šlema do njegovega vratu je enaka razdalji od sled- njega pa do ščitove konice. Večina upodob- ljenih šlemov je jeklenomodrih, zlati so le na grbih št. 7, 24, 26, 36 in 60. Opremljeni so s po štirimi zlatimi vitrami. Po njihovem številu pa ne moremo ugotavljati plemiškili stopenj, ker v mejah rimskega cesarstva nemške narodnosti je heraldika močno za- ostajala za heroldskimi dosežki zahodnih dr- žav, kjer so stopnje plemiškega dostojan- stva razlikovali tudi po oblikah šlemov, nji- hovih barvah in številu viter in so bile to- liko manjše, kolikor je bilo večje število viter.8 Slemi imajo na temenski plošči dragotine in šlemova pregrinjala, ki so pritrjeni nanjo. Povezavo med vrhnjim grbom in temensko ploščo zakriva zlata šlemova krona ali bar- vasti svitek. Dragotina heraldičnih šlemov je bila polnoplastična, trodimenzionalna figu- ralna tvorba. Bila je s predivom, gobami, žaganjem itd. napolnjena suknjena ah usnje- na mekina. Na dragotinah so se ponavljali ščitovi liki ah pa so bili le-ti nameščeni še na pomožnih dragotinah, to je ščitnih deskah, perutih ah rogovih. Niso pa vedno ustrezale 81. 5. Adalbert Stradal, obok v ladji kapele sv. Jurija na ljubljanskem gradu, ,30. novembra 1895. Grafični kabinet Narodnega muzeja v Ljubljani ščitovim barvam in hkom, ker so plemiške rodbine vrhnje grbe čestokrat menjavale, kupovale, jih prepuščale drugim ali pa se jih včasih celo odrekale. V heraldiki so pomemb- ne zato, ker mnogokrat le po njih ločimo si- cer enake grbe različnih rodbin ali pa razli- kujemo mlajši rod od starejšega. Heraldično pregrinjalo na šlemu ponazarja tkanino, ki je nekoč odbijala od jekla sončne žarke in tako v šlemu blažila nastajajočo vročino. Prvotno se je tkanina prilegala šle- mu, pozneje pa se je preoblikovala v nazob- čan plašček, zareze na njegovih robovih so se vedno bolj poglabljale, dokler se zobci končno niso prepletu v najrazličnejših, moč- no razgibanih zavojih, ki v grbovni krasilni umetnosti kot listni ornament obdajajo ščit do njegovega vznožja. Barve šlemovega pre- grinjala ustrezajo barvam dragotine in ščita. Na zunanji strani je barvan, na notranji pa kovinski. Na zgornjih robovih ščitov knežjih grbov, št. 53, 54, 56 in 57 so namesto šlemov z vrh- njimi grbi, pregrinjali in kronami, namešče- ni ustrezni knežji klobuki. Grbe št. 55, 58 in 59 pa krasijo grofovske, deveterorogelne kro- ne z biseri na konicah. . BLAZONIRANJE POSAMEZNIH GRBOV Grbovni okras v stenski slikariji v kapeli sv. Jurija je heraldično zelo pomemben umet- nostnozgodovinski spomeniki. Zato bom po- samezne grbe blazoniral, to je, grbe kratko in jedrnato tako natančno opisal v heroldski umetnostni govorici, da jih je mogoče po opi- su brez napake likovno obnoviti. Ker se na- pisi pod grbi razlikujejo od napisov v predlo- gah, bom obenem podal njihovo pravilno be- sedilo. V heroldski umetnostni govorici so obrat- no rabljeni izrazi za geografijo ščitovega po- lja kot pa v umetnostni zgodovini pri opiso- vanju podob in temelje na očišču vojščaka, ki mu ščit visi na levi podlakti. Sovražniko- vih izstrelkov in udarcev se z njim varuje tako, da zaslanja svojo sprednjo stran. Zato ščitova desna stran zakriva njegovo desno, leva pa levo ramo. Torej grbe razlagamo z očišča nosilca ščita in ščitova polja vredno- timo po ščitovih stranicah, kot ustrezajo stra- nem telesa pri nosilcu zaščitnega orožja. Šči- tova desna ali sprednja stran prednjači pred levo ali zadnjo, prav tako pa tudi zgornja pred spodnjo stranico. Ustrezno takemu vred- notenju ščitovih polj so na častnih mestih po svoji pomembnosti heroldske podobe in na- vadni hki. Slednji so praviloma vedno obr- njeni proti desnemu ščitovemu robu, torej proti sovražniku, s katerim se nosilec ščita bori z orožjem v desnici. 163 ščiti so klani v navpična, deljeni v vodo- ravna in sekani v desno in levo poševna po- lja. Včasih so razdelitve tudi sestavljene s klanjem in deljenjem ali obratno. Z dvakrat- nim klanjem in deljenjem so nastala nasled- nja polja: 1. desni zgornji kot, 2. sredina vzglavja ali kolišče v vzglavju, 3. levi zgornji kot, 4. desno središčno polje, 5. kolišče v sre- dini ali srčno polje, 6. levo središčno polje, 7. desni spodnji kot, 8. sredina vznožja ali kolišče v vznožju in 9. levi spodnji kot. Ščit z mnogimi teritorialnimi grbi, združe- nimi v eno skupino ali več razredov, je obi- čajno razčetverjen in vsak razred ima v sre- dišču svoj srčni ščitek. Tako so sestavljeni dinastični grbi avstrijskih vladarjev na svodu prezbiterija (si. 3), ki se po naslednjem redu vrste od severa proti jugu. 1. Grb bavarske vojvodinje Marije, hčerke bavarskega nadvojvode Alberta in žene notranje- avstrijskega nadvojvode Karla. Razčetverjen ščit: 1. in 4. Renska palatinska grofija — na čr- nem vzpet rdeče kronan zlat lev z rdečimi kremplji; 2. in 3. Bavarska Vojvodina — poševno srebrnomodro rombasto. Knežji klobuk. Napis: Maria Albert IV. Hertz. In Boehmen Toch. Ca- roli Gemahn stirbt 30. April 1608, ni povsem pravilen. 2. Grb avstrijske nad vojvodinje, češke in ma- džarske kraljice Marije Terezije (1740— 1780). Dvakrat klan in deljen s srčnim ščitkom Nadvojvodine Avstrije — na rdečem srebrna prečka. Zgornja polovica. Desni kot razčetverjen: 1. Kraljevina Češka — na rdečem vzpet kronan srebrn lev; 2. Grofija Flandrija — na srebrnem vzpet kronan moder lev (na zlatem vzpet črn lev«); 3. Kraljevina Aragonija — sedemkrat zla- tordeče klano (šestkrat zlatordeče klano'") in 4. Kraljevina obeh Sicilij — poševno razčetverjeno: zgoraj in spodaj šestkrat zlatordeče klano, spre- daj in zadaj na srebrnem moder orel. V kolišču Kraljevina Nova Madžarska — na rdečem vzpet kronan zlat lev s patriarhalnim križem v šapah (na rdečem v zlati kroni na zelenem trojnem griču srebrn patriarhalni križ"). Levi kot raz- četverjen: 1. Vojvodina Stara Burgundija — osemkrat poševno srebrnordeče sekano (rdeče obrobljeno petkrat poševno zlatomodro sekano'=); 2. Vojvodina Štajerska — na zelenem vzpet sre- brn panter; 3. Vojvodina Koroška — upodoblje- no je samo sprednje zlato polje s tremi modrimi levi drug nad drugim (na zlatem trije črni levi drug nad drugim'^) in 4. Vojvodina Kranjska — na srebrnem kronan moder orel z rdečezlato šahastim polmesecem na prsih. Spodnja polovica. Desni kot razčetverjen: 1. Velika Vojvodina Sedmograška — deljen, zgoraj na zlatem na rdeči prečki pol modrega orla, spodaj na rdečem sedem srebrnih stolpov, raz- porejenih 3,4 (modrozlato deljen, zgoraj pol čr- nega orla s srebrnim polmesecem spredaj in zla- tim soncem zadaj, spodaj sedem rdečih stolpov, razporejenih 4,3'''); 2. Kraljevina Leon — na zla- tem moder lev (na srebrnem vzpet kronan škr- laten lev"^); 3. Kraljevina JeruzaJtem — na sre- brnem zlat malteški križ s štirimi manjšimi med prečkami (na srebrnem zlat grebljast la-iž s šti- rimi enakimi, manjšimi, m.ed prečkami'") in 4. Vojvodina Lotaringija — na zlatem poševna rde- ča prečka s tremi srebrnimi orli drug nad dru- gim. V kolišču deljeno: zgoraj Poknežena grofija Habsbiirg — na srebrnem vzpet rdeč lev (na ziatem vzpet modro kronan rdeč lev"); spodnje polje manjka. Levi kot razčetverjen: 1. Pokne- žena grofija Tirolska — na srebrnem rdeč orel (na srebrnem kronan rdeč orel z zlato sponko s trolistnatimi konci na prsih"); 2. Poknežena grofija Goriška — poševno sekano, zgoraj na modrem vzpet srebrn lev, spodaj petlirat levo poševno srebrnordeče sekano; 3. Velika vojvodim Toskana —' na rdečem eliptično razporejenih šest modrih krogov (na zlatem eliptično razpo- rejenih šest krogov, spodnjih pet je rdečih, v zgornjem večjem, modrem, so tri zlate lilije, raz- porejene 2, 1'») in 4. Grofija Pfirt — na modrem dve pokončni zlati ribi (na rdečem dve pokončni zlati ribi2»). Kraljevska krona. Napis: Maria Teresia Koe- nigin zu Hung, und Boehm. Erzhert. zu Oester, kommt zur reg. 1740. 3. Grb alMškega deželnega grofa, habsburške- ga grofa in rimskega cesarja Jožefa II. (1780 do 1790). Kronan črn dvoglav orel z zlatordeče klanim ščitom na prsih: spredaj Poknežena gro- fija Habsburg — na srebrnem vzpet rdeč lev (na zlatem vzpet modro kronan rdeč lev^i )in zadaj Deželna grofija Zgornja Alzacija — na rdečem poševna zlata prečka, zgoraj in spodaj po tri zlate krone, razporejene 2,1 in 1,2. Napis: Rom. Key. Graf zu Habsburg Land- graf zu Elsas gestor. 15. Juny 1971, ni pravilen. 4. Grb avstrijskega nadvojvode in rimskega cesarja Karla VL (1711—1740). Kronan črn dvoglav orel z razčetverjenim ščitom s klanim srčnim ščitkom na prsih: spredaj Nadvojvodina Avstrija — na rdečem srebrna prečka; in zadaj Vojvodina Stara Burgundija — petkrat poševno rdečezlato sekano (rdeče obrobljeno in petkrat poševno zlatomodro sekano^^j Zgornja polovica. Spredaj razčetverjeno: 1. in 4. Kraljevina Kastilija — na rdečem zlat grad s podzidkom, venčnim zidcem, s tremi stolpi s trizobčastimi kronišči, polkrožnimi vhodnimi vrati in po enim polkrožnim oknom na stolpih; 2. in 3. Kraljevina Leon — srebrno polje (na sre- brnem vzpet kronan škrlaten lev^-). Zadaj klano: spredaj Kraljevina Stara Madžarska — na zla- tem rdeča prečka (sedemkrat srebrnordeče de- Ijeno^^); zadaj Kraljevina Nova Madžarska — na rdečem v zlati kroni srebrn patriarhalni križ na zelenem trojnem griču. Spodnja polovica. Spredaj klano: desno Kra- Ijevina obeh Sicilij — poševno razčetverjeno, zgoraj in spodaj šestkrat zlatordeče klano, spre- daj in zadaj srebrno polje (na srebrnem moder orel^sä); levo Kraljevina Aragonija — štirikrat rdečesrebmo klano (šestkrat zlatordeče klano""-). Zadaj Poknežena grofija Habsburg — na zlatem vzpet kronan rdeč lev (na zlatem vzpet modro- kronan rdeč lev-'). 164 Napis: Carl VI. röm. Key. Erzher. zu Oester, stirbt 20. Odo. 1740. 5. Grb notranjeavstrijskega nadvojvode Kar- la (1564—1590), po grafiki Dürerjeve šole. Klan in dvakrat del'jen z vrinjeno upognjeno konico in razčetverjenim srčnim ščitkom pod vzglavjem: 1. Nadvojvodina Avstrija — na rdečem srebrna prečka; 2. Vojvodina Stara Burgundija — štiri- krat poševno rdečesrebrno sekano (rdeče obrob- ljeno in petkrat poševno zlatomodro sekano?'*); 3. Poknežena grofija Tirolska — na srebrnem rdeč orel z zlato sponko s trolistnimi konci na prsih in 4. Grofija Flandrija — na srebrnem vzpet moder lev (na zlatem vzpet črn lev^«). Zgornja polovica. Vzglavje klano: spredaj Kra- ljevina Stara Madžarslca — šestkrat srebrnorde- če deljeno (sedemkrat rdečesrebrno deljeno^") in zadaj Kraljevina Češka — na rdečem vzpet kro- nan srebrn lev. Sredina — spredaj razčetverje- no: 1. Kraljevina Kastilija — na rdečem zlat grad s tremi stolpi; 2. Kraljevina Leon — na srebrnem vzpet kronan škrlaten lev;'"'' 3. Vojvo- dina Štajerska — na zelenem vzpet kronan sre- brn lev (na zelenem rdeč plamen bruhajoč vzpet srebrn panter z rdečimi rogovi^^) in 4. Vojvodina Koroška — klano, spredaj na rdečem srebrna prečka zadaj na srebrnem trije modri levi drug nad drugim (polji sta zamenjani, spredaj na zlatem trije črni levi drug nad drugim, zadaj na rdečem srebrna prečka^^). Sredina — zadaj raz- četverjena: 1. Kraljevina Aragonija s kneževino Granado — petkrat zlatordeče Mano z vrinjeno konico z granatnim jabolkom; 2. Kraljevina obeh Sicilij — poševno razčetverjeno, zgoraj in spodaj štirikrat rdečezlato klano (osemkrat zla- tordeče klano^''), spredaj in zadaj na srebrnem moder orel; 3. Vojvodina Kranjska — na sre- brnem kronan moder orel z rdečezlato šahastim polmesecem na prsih in 4. Poknežena grofija Goriška — poševno sekano, zgoraj na modrem vzpet zlat lev, spodaj štirikrat poševno rdeče- srebrno sekano (petkrat poševno rdečesrebrno sekano'"). Spodnja polovica. Spredaj z vrinjeno upognje- no konico: desno Mejna grofija Burgau — osem- krat poševno srebrnordeče sekano z zlatim ko- lom (petkrat poševno srebrnordeče sekano z zla- tim kolom'"); levo Vojvodina Svabska — na zla- tem trije srebrni levi drug nad drugim (na zla- tem trije črni levi drug nad drugim'') in spodaj Grofija Pfirt — na rdečem dve pokončni zlati ribi. Zadaj z vrinjeno upognjeno konico: desno Deželna grofija Zgornja Alzacija — na rdečem poševna srebrna prečka, zgoraj in spodaj po tri zlate krone, razporejene 2,1 in 1,2 (na rdečern poševna zlata prečka, ostalo isto?^); levo Pokne- žena grofija Kuburg — na rdečem zlatoobrobljena poševna srebrna prečka, zgoraj in spodaj vzpet zlat lev (na rdečem poševna zlata prečka, ostalo isto^') in spodaj Poknežena grofija Celje — raz- četverjeno, 1. in 4. na modrem tri zlate šestero- krake zvezde, razporejene 2,1, 2. in 3. štirikrat srebrnordeče deljeno. Vrinjena upognjena konica dvakrat klana: spredaj Nadvojvodina Zgornja Avstrija — klano, desno trikrat srebrnordeče klano', levo na črnem zlat orel (obe polji zame- njani''"); v kolišču Nadvojvodina Spodnja Avstri- ja — na modrem pet zlatih orlov, razporejenih 2,2, 1; in zadaj Gospostvo Slovenska marka — na zlatem zelenordeč klobuk (na zlatem črn klobuk z dvema rdečima vrvicama s čopi*'). Stari nadvojvodski klobuk. Manjka ogrlica Re- da Zlatega runa. Napis: Carl Erzhertz. zu Oes. stirbt 1. July 1950. Čeprav so bile slikarju lažje dosegljive pred- loge za teritorialne grbe, ki so naslikani na ba- njastem oboku v ladji, kot pa za vladarske, se prvi znatno bolj razlikujejo od uzakonjenih gr- bov v avstrijsko-madžarski grboivnici. Celo grb Vojvodine Kranjske ne ustreza izbolj- šanemu deželnemu grbu, ki ga je leta 1463 po- deli! cesar Friderik III."a (orig. list. 1463 12/1 v Arh. Slovenije s sliko zboljšanega grba). Pra- vilno je na srebrnem z rimsko cesiarsko in ne habsburško dvorno krono kronan moder orel z rdečimi nogami in zlatimi kremplji. Na prsih ima štirikrat klan in deljen, prvotno rdečesre- brno, po letu 1463 pa rdečezlat šahast polmesec. Na zlato obrobljenem odprtem šlemu S sedmimi vitrami je šlemova krona z dragotino v oblild grbovnega lika. Slemovo pregrinjalo je modro- srebrno.'2 Napis: Des Herzogtums Crain vom Key. Friderich dem III. verbesser. Wappen laut Diploma geben zu der Newnstatan mitihchen nach sannb (B popravljeno v D) Erhartstag A. 1463. Nepravilen grbovni lik je tudi v grbu gospo- stva Slovenske marke. Slikar je na zlatem črn klobuk z dvema rdečima vrvicama s čopi za- menjal s črnim zvonom.*' Na zlato obrobljenem odprtem šlemu z osmimi zlatimi vitrami in slemo- vo krono je na zlati oktogonski ščitni plošči z vbočenimi stranicami in pavjimi peresi na vogalih, nameščen grbovni lik. Slemovo pregrinjalo je rdečesrebrno. Napis: Die Windischmark. Brezhiben ni niti grb mejne grofije Istre. Na- mesto zlatega kozla z rdečimi rogovi in parkljl** je na zlatem v levo obrnjen srebrn kozel na zvr- njeni zeljeni polobli. V omenjeni grbovnici je grb brez grofovske krone. Napis: Isterreich. Za proučevanje heraldike v Sloveniji, zlasti pa grbov plemiških rodbin na našem ozemlju, so pomembnejši kronološko razvrščeni grbi kranjskih deželnih glavarjev, kot so le-ti po vr- sti načelovcdi deželnim stanovom. Njihove grbe so nekajkrat restavrlrali slikarji, ki niso bili vešči heroldske umetnosti. Zato se v njih heraldični elementi ponekod razlikujejo od ohranjenih predlog in to ne glede na že prej hoteno prizadevanje po dekorativnem učinku na podlagi simetrične razporeditve heroldskih po- dob in navadnih likov, kar že samo po sebi na- sprotuje uveljavljenemu heraldičnemu pravilu usmerjenosti v desno. Zato pri blazoniranju po- sameznih grbov, enako kot pri vladarskih, nava- jam v oklepajih njihove pravilne heraldične elemente. 1. Rudelin HrušiSki^^: na rdečem valovita po- ševna srebrna prečka z modro triperesno dete- ljico (z zeleno triperesno deteljico). Slem s kro- no, v njej tiči plapolajoča trikotna srebmomodra zastavica s čopom (iz nje se dviga srebrna raca z zeleno deteljico v kljunu). Slemovo pregrinja- lo: desno rdečemodro, levo rjavomodro (oboje 165 rdečesrebmo). Napis: Rudelinus von Piernbaum A". 1261. 2. Ulrik Dmofiols/ci"": modrozlato deljen, zgo- raj poševna valovita srebrna prečka, spodaj ze- leno drevo (črnozlato deljen, zgoraj srebrna prečka, spodaj zeleno drevo na zelenem griču). Dva šlema s kronama, na sprednjem moder orel, na zadnjem modra perut z razcepljenim, pošev- nim srebrnim trakom (na sprednjem črn orel, na zadnjem črna pjerut s poševno srebrno prečko). Pregrinjalo: desno srebrno, levo modro (desno črnosrebrno, levo črnozlato). Napis: Ulrich von Dürnholz stirbt A». 1271. 3. Ulrik Senk Jabeljski": srebrnomodro raz- četverjen z zlato prečko (srebmočrno razčetver- jen z zlato prečko). Slem s krono in srebrnoimo- drima bivoljevima rogovoma, med njima se dvi- guje zlat lev (med bivoljevima rogovoma menja- jočih grbovnih barv se dviguje rdeiče kronan zlat lev). Pregrinjalo: srebrnomodro (desno sre- bmočrno, levo črnosrebrno). Napis: Ulrich Schenk von Habsbach A". 1273. 4. Grof Majnhard Goriški*^: levo poševno sekan (desno poševno sekan), zgoraj na modrem vzpet zlat lev, spodaj petkrat poševno srebrnordeče sekano na desni (šestkrat poševno srebrnordeče sekano na levo). Slem s krono s perjanico iz mo- drosrebrnih pavovih peres (s perjanico s tremi čopi srebrnih nojevih peres., pokritimi z rdečimi križci, razporejenimi poševno na levo 2, 3,1. Pre- grinjalo: desno modro, levo rdeče (desno srebr- nomodro, levo rdečesrebmo). Napis: Mainhard Graf zu Garz A«. 1297. 5. Grof Ulrik Vovbrški*': sedemkrat srebrno- rdeče deljen. Slem s krono s petkrat srebrno- rdeče deljeno perutjo (s sedemkrat srebrnordeče deljeno perutjo). Pregrinjalo zlatordeče (srebrno- rdeče). Napis: Ulrich Graf von Hainburg A». 1278. 6. Grof N. Ortenburski'^": razčetverjen — 1. in 4. na rdečem razvejana poševna srebma gred; 2. in 3. na srebrnem upognjena rdeča konica z rdečo perutjo obrnjeno v levo, spredaj in zadaj proti konici obrnjeni rdeči peruti. Trije šlemi s kronami, na desnem modra perut, na srednjem zlat pav z razširjenim repom, na levem simetrič- no rdeča in srebma perut (na desnem črna pe- rut, na levem osmerorogelna zlata zvezda med rdečo in srebrno perutjo). Pregrinjalo: desno modro, levo rdeče (desno črnozlato, srednje črno- rdeče, levo rdečesrebmo). Napis: N. Graf von Ortenburg A". 1300. 7. Stefan Modriški^^: na srebrnem drug proti drugemu obrnjena, vzpeta zlata leva z zlatim hlebcem v šapah. Zlat šlem s krono in dvema zlatima psrutma. Pregrinjalo modrordečezlato (zlato). Napis: Stephan von Modrusch A". 1300. 8. Grof Majnhard Ortenburški^^ : enak grbu št. 6. Napis: Graf Mainhard von Ortenburg A'. 1331. 9. Baron Friderik Zovneški^^: na srebrnem po- ševno nameščeni trije črni kvadrati (na srebr- nem poševni pramen s tremi črnimi kvadrati). Slem brez krone z dvema srebrnima perutma, na desni tri poševno nameščeni črni kvadrati, na levi uvrščeni poševno (na levem srebma, na desnem rdeča pemt z enakim grbovnim likom). Pregrinjalo: desno črno, levo srebmo (oboje sre- bmočrno). Napis: Fridrich von Seveneg A". 1340. 10. N. Hardek Ptujski:^* sedemkrat srebrnorde- če deljen z modrim lemezom. Slem brez krone z na levo obrnjeno, petkrat rdečesrebmo deljeno perutjo z modrim lemezom (s šestkrat srebrno- rdeče deljeno perutjo z modrim lemezom). Pre- grinjalo desno modro, levo rdeče (desno modrc- srebrno, levo rdečesrebmo). Napis: N. Hardec von Petau A". 1350. 11. N. Krški^^: na modrem srebrn stolp na ze- lenem tlu (na modrem srebrn stolp s peterozo- batim kroniščem, venčnim zidcem in črnim kva- dratnim oknom, brez nakazanih kamenitih kvad- rov, na zelenem griču). Dva šlema s kronama, na desnem srebrn stolp, na levem srebmomodro deljena perut (desni z zlatim svitkom in srebr- nim stolpom, levi s krono in modro pemtjo). Pregrinjalo modro (modrosrebmo). Napis: N.voa Gurck A". 1351. 12. Rudolf Oton Lichtensteinski^": na srebrnem dve poševni črni prečki. Dva šlema s kronama, na desnem srebma šesterokotna ščitna plošča z vboklimi stranicami in dvema poševnima čmima prečkama, na levem srebma pemt s poševno črno prečko, med obema vrhnjima grboma je srebrno oblečen angel. Pregrinjalo srebmočmo. Napis: Rudolph von Lichtenstein A". 1355. 13. Grof Oton Ortenburški^^ : enak grboma št. 6 in 8. Napis: Otto Graf von Ortenburg A". 1370. 14. Leutold Stadeški'^^: razčetverjen — 1. dva- krat klana in dvakrat deljena rdečesrebrna ša- hovnica; 2. na srebmem poševno nameščene tri zlate osmerokrake zvezde; 3. na modrem pošev- no nameščeni trije srebrni polmeseci z navzdol obrnjenimi roglji in 4. na rdečem zlat kozel s čr- nimi rogovi na zelenem trojnem griču. Slem s krono in srebrnomodro deljeno pemtjo', zgoraj zlata osmerorogljata zvezda, spodaj srebrn pol- mesec z rogljema obrnjenima na desno. Pregri- njalo: desno modro, levo srebrno (desno modro- srebmo, levo rdečesrebmo). Napis: Leiithold von Stadegk A«. 1360. 15. Grof Ulrik Celjski^^: razčetverjen — 1. in 4. na modrem tri zlate šesterokrake zvezde, raz- porejene 2,1 (na modrem tri zlate osmerokral^e zvezde); 2. in 3. trikrat rdečesrebmo deljeno. Dva šlema s kronama, na desnem rdeča perut z poševno srebrno prečko, na levem črna perja- nica s sedmimi nojevimi peresi. Pregrinjalo sre- brno. Napis: Ulrich Graf von Cilly A". 1365. 16. Konrad Krajgški^: poševno srebmordeče sekan. Slem s krono in jjoševno sekano srebmo- rdečo pemtjo. Pregrinjalo srebmordeče (rdeče- srebmo). Napis: Conrad von Kreig A". 1387. 17. Hugon Devinski": modrosrebmo deljen, zgoraj zlata šesterokraa zvezda (zlata osmero- kraka zvezda). Slem s krono in modrosrebmo de- ljeno pemtjo z osmerokrako zlato zvezdo zgoraj. Pregrinjalo modro (srebmomodro). Napis: Hugo von Tybein A". 1388. 18. Grof Viljem Celjski<^^: enak grbu št 15. Napis: Vilhem Graf von Cilly A". 1396. 19. Gro:f Herman Celjski"": enak grboma št. 15 in 18. Napis: Herman Graf von Cilly. 20. Ivan Mirnski"*: na srebmem dmg nad dru- gim poševno nameščeni trije rdeči vitrasti šlemi. Dva šlema s krono, na desnem se dviga rjav brak, ki gleda v levo in ima v gobcu zeleno rast- 166 lino, na levem navzdol konično zlato geometrij- sko telo s tremi pravokotnimi odprtinami in rja- vo stožčasto streho, na vrhu nojeva perjanica iz treh rjavih in dveh srebrnih peres. Pregrinjalo srebrnordeče. Napis: Hans Neydecker A". 1400. 21. Seifried Gamberški"^: na rdečem upognjena srebrna konica. Namesto šlema benečanska zlata napadalna avba z rdečim polžastim grebenom, na njej srebrna konica, obdana z navzgor usmer- jenimi rdečimi peresi. Pregrinjalo srebrnordeče (rdečesrebrno). Napis: Sayfrid von Gallenberg AO. 1405. 22. Jakob StubenberSki^: razčetverjen s prile- gajočim se srebrnim pramenastim križem — 1. in 4. na modrem zlato sidro (na črnem srebrno sidro); 2. in 3. na rdečem v levo obrnjena, uslo- čena in z glavo navzdol obrnjena modra riba (na zlatem črn lik v obliki črke C). Dva šlema s kronama, na desnem perjanica iz črnega in zlatega nojevega peresa, na levem perjanica iz treh srebrnih in med njimi iz dveh črnih noje- vih peres. Pregrinjalo: desno zlatomodro, levo srebrnomodro (desno črnozlatO', levo črnosrebr- no). Napis: Jacob von Stubenberg A". 1408. 23. Viljem Vranjepeški^'': na zlatem črna vra- na na zelenem griču. Slem z zelenim svitkom, ob le-tem navzgor usmerjena črna peresa, v njem pa črna vrana. Za šlemom je desno sedem, levo pa šest usločenih zlatih strokov. PregrinjEilo zlatočrnordeče (čmozlato). Napis: Wilhelm von Rabenstein A". 1413. 24. Ulrik Senk Ostroviški^^: na črnem usločen srebrn lemez. Zlat šlem s črno perutjo s srebr- nim lemezom. Pregrinjalo srebmočmo. Napis: Ulrich Schenk von Osterwitz A'. 1414. 25. Grof Ulrik Goriški:^' enak grbu št. 4. Na- pis: Ulrich Graf von Görtz A'. 1422. 26. Jurij Turjaški:™ na rdečem zlat tur (na rdečem rjav tur z zlatim obročem v nosnicah). Zlat šlem s krono in dvigajočim se rjavim tu- rom. Pregrinjalo zlatordeče. Napis: Georg von Aursperg stir. A". 1428. 27. Ulrik Senk Ostroviški:''^ enak grbu št. 24. Napis: Ulrich Schenk von Osterwiz A". 1428. 28. Jost Senk Ostroviški:''^ enak grboma št. 24 in 27. Napis: Jobst Schenk von Osterwie A". 1429. 29. Grof Stefan Frankopanski in Modriški:'^ enak grbu št. 7. Napis: Stephan Graf von Fran- gepan u. Modr. A". 1443. 30. Ulrik Saumberški:''* razčetverjen — 1. sre- brnordeče klano; 2. na srebrnem usločen rdeč lemez; 3. na rdečem obrnjeno srebrno sidro in 4. na zlatem kronana zelena kača (na zlatem rdeče kronana črna kača). Dva šlema s kronama, na desnem simetrično trombasta bi vol jeva roga, sprednji srebrnordeče, zadnji rdečečmo deljen (sprednji srebrnordeče, zadnji rdečesrebrno de- ljen) in povezana z zlato vrvico, na levem sre- brna perut z rdečim lemezom. Pregrinjalo sre- brnordeče. Napds: Ulrich vem Schaumburg AK 1443. 31. Grof Trojan Frankopanski:'"^ enak grboma št. 7 in 29. Napis: Troian Graf von Frangepan A'. 1444. 32. Jurij Črnomaljski^': razčetverjen s srebr- nim srčnim ščitkom z dvakrat poševno na levo in osemkrat poševno na desno sekano, rdečesre-. brnošahasto poševno prečko. 1. in 4. na rdečem kronan srebrn orel; 2. in 3. na srebrnem črna konjska glava z rdečo uzdo. Trije šlemi s krona- mi, na desnem srebrn orel, na srednjem srebrna perut s poševno srebrnordeče šahasto prečko, na levem dvigajoča se črna konjska glava z rdečo uzdo. Pregrinjalo: desno srebrnordeče, levo zla- točrno. Napis: Georg von Tschernembl A". 1450. 33. Grof Ulrik Saumberški:"' enak grbu št. 30. Napis: Ulrich Graf von Schaumburg A". 1451. 34. Grof Stefan Frankopanski in Modriški:'^" enak grbom št 7, 29 in 31. Napis: Steph. Gr. v. Frangepan v. Mod. A". 1453. 35. Grof Ulrik Saumberški:'^ enak grboma št. 30 in 33. Napis: Ulrich Graf von Schaumburg A'. 1462. 36. Ziga Sebriljaški:^" na srebrnem klan in tri- krat deljen, rdečesrebrno šahast kol. Zlat šlem s simetričnima srebrnima perutma, na desni in na levi poševna, razpolovljena in sedemr krat sekana, rdečesrebrno šahasta proga. Med perutma se dviga belooblečena človeška figura z deljeno in dvakrat klano, rdečesrebrno šahasto zastavico v roki. Pregrinjalo srebrnordeče (rde- česrebrno). Napis: Sigmund von Sebriach A". 1466. 37. Andrej Hochenwartski:^'^ na zlatem sime- trična črna kozi ova roga, obrnjena z izboklo stra- njo di-ug proti drugemu. Slem s krono in črnima kozlovima rogoma. Pregrinjalo zlatočrno. Napis: Andreas von Hochenwart A". 1469. 38. Ziga Sebriljaškl:^^ enak grbu št. 36. Napis: Sigm. von Sebriach A». 1487. 39. Viljem Turjaški:^' enak grbu št. 26. Napis: Wilhelm von Aursperg A". 1499. 40. Janez Turjaški:^^ enak grboma št. 26 in 29. Napis: Johann von Aursperg A". 1522. 41. Vid Turnsfci;"^ razčetverjen — 1. na mod- rem dve prekrižani zlati liliji (na modrem dve prekrižani zlati žezli z lilijastima glavama), pod njima zlat šesterolisten cvet; 3. na srebrnem rdeč stolp; 3. na rdečem vzpet kronan zlat lev in 4. rdečesrebrno klan, spredaj pol srebrnega orla, zadaj sproščen, visok rdeč križ. Štirje šlemi s kronami, na desnem raca z rdečo perutjo, na drugem rdeč stolp, na tretjem vzpet, kronan zlat lev in na levem srebrn orel. Pregrinjalo: desno zlatomodro, levo srebrnordeče. Napis: Veit von Thum A«. 1527. 42. Ljubljanski škof Krištof Rauber:^^ grb ljubljanske škofije — na zlatem dvojno kronan, črnomodro klan dvoglav orel, zadaj s polovičnim rdečezlato šahastim polmesecem na prsih, z raz- četverjenim ščitom. 1. in 4. na srebrnem sprednji' del vzpetega črnega bika; 2. in 3. na rdečem poševna, razpolovljena in petkrat poševno seka- na, črnosrebmo šahasta prečka. Na zgornjem ščitovem robu srebrna mitra z rdečezlatima fra- koma in zlati pedum. Ščit obdaja škrlaten plašč. Napis: Christoph Rauber Bischoff zu Laybach A«. 1530. 43. Baron Janez Kacijaner Begunjski:^^ raz- četverjen — 1. in 4. na zlatem vzpet črn brak, 2. in 3. na modrem vzpet zlat brak. Dva šlema s kronama, na desnem se dviga črn brak, na le- vem plapolata dve zastavi z razcepljenimi konci, sprednja trikrat rdečezlato, zadnja trikrat mod- rozlato deljena (na levem plapolajo tri zastave. 167 spredaj rdeča s srebrnim stolpom, srednja rdeče- srebrnordeče deljena in zadnja modrosrebmo- modro deljena). Pregrinjalo: desno zlatočrno, levo zlatomodro (levo modrozlato). Napis: Hans Kazianer Freyh. von Kazenstein A'. 1537 stirbt. 25. Ober. 1538 begr. zu Oberburg. 44. Nikolaj Juričič:"^ razčetverjen — 1. in 4. na modrem zlato obzidje z dvermi in stolpom (modročmo deljeno s srebrnim stolpom s pol- krožnimi vrati, nad njim obojestransko po eno okno, venčni zidec, zgoraj troje oken, razporeje- nih 2,1, na vrhu štirizobato kronišče); 2. in 3. zlatočrno deljeno, zgoraj srebrna raca, spodaj zlat brak (zgoraj črn ptič s sklonjeno čopasto glavo, spodaj brkata roza ličinka (črv) s štirimi pari nog). Dva šlema s kronama, na desnem srebrn stolp, na levem pet črnih nojevih peres z zlatim rakom (z rozastim črvom). Pregrinjalo srebrnomodro (desno modrosrebmo, levo črno- zlato). Napis: Nikolaus Juritschiz A". 1540. 45. Baron Jožef Lamberg Ortneški in Otten- štajnski:^^ razčetverjen — 1. in 4. klano, spredaj trikrat zlatozeleno deljeno (trikrat srebrnozlato deljeno), zadaj rdeče; 2. in 3. na zlatem vzpet čm brak.. Dva šlema s kronama, na desnem dva črna roga (dve vejici z zelenimi listi), na levem se dviga črn brak. Pregrinjalo: desno rdeče (rdečesrebmo), levo črno (črnozlato). Napis: Jo- seph Frey, von Lamberg A". 1554. 46. Janez Velcer Spigelberški:'" razčetverjen — 1. in 4. rdečesrebmo klano z upognjenima, skle- njenima rokama izmeničnih barv; 2. in 3. na čr- nem poševna, navzdol obmjena srebma konica. Dva šlema s kronama, na desnem rdečesrebmo klana perjanica s sklenjenima rokama izmenič- nih barv (simetrično rdeča in srebrna perut s sklenjenima rokama izmeničnih barv), na levem perjanica iz črnih nojevih peres (spredaj tri sre- brna, zadaj tri črna nojeva peresa). Pregrinjalo: desno srebmordeče (rdečesrebmo), levo čmo- modro (črnosrebi-no). Napis: Johann Welzer von Spiegiberg A". 1551. 47. Jakob Lamberg Ortneški in Ottenštajnski:''^ enak grbu št. 45. Napis: Jacob von Lamberg^ trettet an 1558 stirbt A». 1566. 48. Baron Herbert Turjaški:^^ razčetverjen — 1. in 4. na rdečem zlat tur; 2. in 3. na srebmem zlata stolica (na zlatem črna stolica). Dva šlema s kronama, na desnem se dviga zlat tur, na le- vem srebma perut z zlato stolico (zlata perut s črno stolicoi). Pregrinjalo: desno črno (zlato- rdeče), levo rdeče (črnosrebrno). Napis: Herward Freyherr von Aursperg A". 1575. 49. Baron Vajkard Turjaški:^'^ enak grbu št. 43. Napis: Waickard Frey, von Aursperg A". 1580. 50.Grof Janez Ambrož Turnski:^^ enak št. 41 Napis Joh. Amros Gr. von Thurn A" 1585. 51. Janez Kobencel Proseški:^^ razčetverjen z razčetverjenim srčnim ščitkom — 1. in 4. srebr- no; 2. in 3. štirikrat poševno modrosrebmo sekan (šestkrat poševno srebmočrno sekan). 1. in 4. deljena in dvakrat klana srebrnordeča šahovnica; 2. in 3. na zlatem črn kozorog na zelenem griču. Za ščitom srebrno obrobljen črn križ križarskega reda. Dva šlema s kronama, na desnem kronan črn orel, na levem se dviga belo oblečena moška figura z rdečo čepico, tremi puščicami v desnici in lokom v levici. Pregrinjalo: desno rdeče (rde-. česrebrno) levo čmo (črnozlato. Napis: Hans Co- benzl von Prosseck T-O-R A». 1592. 52. Baron Jurij Lenkovič:''' na črnem zlati zmaj. Slem s krono in zlatim zmajem. Pregri- njalo či-nozlato. Napis: Georg Lenckovitsch Frey- herr A". 1593 stirbt 1602. 53. Knez Janez Urlik Eggenberški:^' deljen in dvakrat klan s črnim ščitkom — na srebmem trije črni orli (na modrem proti zlati peterorog- Ijati kroni usmerjeni trije leteči črni orli, razpo- rejeni 2,1. Zgomja polovica: spredaj na srebr- nem pet rdečih vrtnic, razporejenih 2, 1, 2; v kolišču na modrem zlato sidro (zlato modro de- ljeno s srebrnim sidrom); zadaj na rdečem zlat orel (na rdečem kronan orel). Spodnja polovica: spredaj modro rdeče klano s srebrnim orlom (modro rdeče klano s kronanim srebrnim orlom); v kolišču na modrem zlato sidro; zadaj na zla- tem srebmo kolo. Knežji klobuk. Napis: Hans Vrlich Fürst zu. Eggenberg stirbt A". 1634. 54. Knez Ivan Anton Eggenberški:^^ enak grbu št. 53. Napis: Johann Antoni Fürst zu Eggen- berg stirbt A». 1649. 55. Grof Volk Angelbert Turjaški:^^ razčetver- jen s srebmim ščitkom z vzjjetim rdečim levom. 1 in 4. na rdečem polju zlat tur; 2. in 3. na zla- tem zlata stolica, za njo čm orel (na zlatem srebrna stolica, za njo čm orel). Deveteroroglja- ta krona. Napis: Wolf Engelbrecht Graf von Aursperg stirbt den 28. apri. A-'. 1673. 56. Knez Janez Seifrid Eggenberški:^'"> enak grboma št. 53 in 54. Napis: Johann Seyfrid Fürst zu Eggenberg wird inst, den 17. may 1674. 57. Knez Janez Anton Jožef Eggenberški:^'^^ enak grbom št. 53, 54 in 56. Napis; Johann Ant. Joseph Fürst zu Eggenberg A". 1692. 58. Dvorni maršal cesarja Karla VI. grof Janez Gašper Kobencel:^"^ enak grbu št. 51, le brez sre- brnoobrobljenega črnega križa tevtonskega kri- žarskega reda za ščitom. Deveterorogljata krona. (Pregrinjalo zlato). Napis Johann Caspar Gr. Cobenzl A". 1714 wird Kay. Carl VL Hoffmarsch. A". 1723. 59. Grof in graščak Volk Vajkard Gallenber- šfci;"" na rdečem upognjena srebrna konica. De- vetororogljata krona. Pregrinjalo rdeče. Napis: Wolf Weichard Graf und Herr von Gallenberg wird instai. A". 1723 stirbt 20. febr. 1733. 60. Grof Korbinjan Saurauski:^"'' deljen in dva- krat klan z razčetverjenim srčnim ščitkom — 1. in 4. na rdečem upognjena srebrna konica; 2. in 3. na zlatem čm orel. Zgornja polovica spredaj petkrat poševno srebmočrno sekano; v kolišču na rdečem tri zlata drevesa na srebrnem griču (na rdečem zelen grič s tremi listi na peci j ih) in zadaj petkrat poševno srebmočrno sekana. Spodnja polovica: spredaj in zadaj na srebmem proti simetrali vzpeta črna leva; v kolišču enako kot v kolišču zgoraj. Trije zlati šlemi s kronami, na desnem tri rdeča nojeva peresa (zlato, črno in zlato nojevo pero), na srednjem rdeč klobuk s tremi modrimi nojevimi peresi (rdeč klobuk s srebmim, čmim in srebrnim nojevim peresom) in na levem srebrna perut (rdeča perut s srebr- no konico obrnjeno na desno). Pregrinjalo: desno zlatočrno, levo rdečcmodro (rdečesrebrno). Na- pis: Corbinian Graf von Saurau insta. A". 1734 Statthalter in Jahr 1742. 168 OPOMBE 1. A. Globočnik, Uebersicht der Verwaltungs- und Rechtsgeschichte des Landes Krain, Laibach 1893, 15. — 2. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Cedje 1911, 321. — 3. J. Vrhovnik, Kapela sv. Jurija na Ljubljanskem gradu, Izvestja Mu- zejskega društva za Kranjsko., XVIII, Ljubljana 1908, 31. — 4. AS Lj. 261 r. Wappenkopien für Ausmahlen der Strafhauskapelle am Castel. — 5. Vrhovnik, n. d., 33. — 6. J. W. F, Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, Neundtes Buch, Laibach-Nürnberg 1689, 15—70. 7. F. Stele, Valvasorjev krog in njegovo grafično delo. Glas- nik Muzejskega društva za Slovenijo, Letnik IX, Zvezek 1—4, Ljubljana 1928, 50. — 7a G. Ko- zina, Die Landeshauptleute von Krain bis gegen das Ende des 15. Jahrb., Jahresbericht der kais. kön. Ober-Realschule in Laibach 1864, 36, 37, 43, 44. — 8. E. Grintzner, Heraldik, v Grundriss der Geschichtswissenschaft zur Einführung in das Studium der deutschen Geschichte des Mittelal- ters und der Neuzeit, Band I, AbÜg. 4, zweite Auflage, Leipzig und Berlin 1912, 93. — 9. H. G. Ströhl, Heraldischer Atlas, Stuttgart 1899, T. III/ 4. — 10. Ströhl, n.d., T. LVI/2. — 11. Ströhl, n. d., T. XL/5. — 12. Ströhl,, n. d., T. IL/16. 13'. H. G. Ströhl, Oesterreichisch-ungarische Wap- penrolle nach seiner kaiserlichen und könig- lichen apostolischen Majestät grossem Titel, Wien 1890, IX, T. IV/5. — 14. Ströhl, Oesterreichisch- ungarische Wappenrolle, XV, T. IX/6. — 15. Ströhl, Heraldischer Atlas, T. XX/1. — 16. Ströhl, Oesterreichisch-ungarische Wappenrolle, VI, T. II/3. — 17. Ströhl, n. d., VI, T. II/4. 18. Ströhl, n. d., X, T. V/2. — 19. Ströhl, n. d., Oesterreichisch- d,, X, T. V/2. — 19. Ströhl, n. d., XIII, T. VIII/1. — 20. Ströhl, Heraldischer Atlas, T. XX/20. — 21. Ströhl, Oesterreichisch-ungarische Wappen- rolle, VI, T. II/4. — 22. Ströhl, Heraldischer Auas, T. IL/'16. — 23. Ströhl, n, d., T. XX/1. — 24. Ströhl, n. d., T. XL/'5. — 25. Narodni muzej v Ljubljani, Grafični kabinet, Kaiserlich oester- reichisches grosses Wappen 1836. — 26. Ströhl, Heraldischer Atlas, T. LVI/2. — 27. Ströhl, Oe- sterreichisch-ungarische Wappenrolle, VI, T. II/ 4. — 28. Ströhl, Heraldischer Atlas, T. IL/16. — 29. Ströhl, n. d., T. III/4. — 30. Ströhl, n. d., T. XL/5. — 31. Ströhl, n. d., T. XX/1. — 32. S.röhl, Oesterreichisch-ungarische Wappenrolle, IX, T IV/4. — 33. Ströhl, n. d., IX, T. IV/5. — 34. Na- rodni muzej v Ljubljani, Grafični kabinet. Kai- serlich oesterreichisches grosses Wappen 1836. — 35. Ströhl, Oesterreichisch-ungarische Wappen- rolle, X. T. V/4. — 36. Ströhl, Heraldischer Atlas, T. LXIII/5. — 37. Ströhl, n. d., T. XLVI/1. — 38. Ströhl, n. d., T. LXIII/5. — 39. Ströhl, Oester- reichisch-ungarische Wappenrolle, VII, T. II/5. — 40. Ströhl, n. d,, VIII, T. IV/2. — 41. Ströhl, n. d., VIII, T. IV/1. — 41a (orig list. 1403 12vl v Arh. Slovenije s sliko zboljšanega grba. — 42. Ströhl, n.d., IX, T. V/l. — 43. Ströhl, n. d., X, T. V/3. — 44. Ströhl, n. d., XVI, T. X/8. — 45. AS, 261 r, Wappenkopien für Ausmahlen der Strafhauska- pelle am Castel, 1. — 46. AS, 261 r, n.d., 2. — 47. AS 263 r, n. d., 3. — 48. AS, 261 r, n. d, 4. — 49. AS, 261 r, n. d., 5. — 50. AS, n. d., 6. — 51. AS, 261 r, n. d., 7. — 52. AS, 261 r, n. d., 8. — 53. AS, 261 r. n. d., 9. — 54. AS, 261 r, n. d., 10. — 55. AS, 261 r, n, dl, 11. — 56. AS/, 261 r, n. d., 12. — 57. AS, 261 r, n. d.,, 13. — 58. AS, 261 r, n. d., 14. — 59. AS, 261 r, n. d., 15. — 60. AS, 261 r, n. d., 16. — 61. AS, 261 r, n. d., 17. — 62. AS, 261 r, n. d., 18. — 63. AS, 261 r, n. d!., 19. — 64. AS, 261 r, n. d., 20. — 65. AS, 261 r, n. d., 21. — 66. AS, 261 r n. d., 22 — 67. AS,, 261 r, n. d., 23. — 68. AS, 261 r, n. d., 24. — 69. AS, 261 r, n. d., 25. — 70. AS, 261 r, n. d., 26. — 71. AS,: 261 r, n. d.,, 27. — 72. AS, 261 r, n, d., 28. — 73. AS, 261 r, n. d., 29. — 74. AS, 261 r, n. d.,. 30. — 75. AS 261 r, n. d., 31 — 76. AS, 261 r, n. d.,> 32 — 77. AS, 261 r, n. d., 33. — 78. AS, 261 r, n. d., 34. — 79. AS, 261 r, n. d.^ 35. — 80. AS, 261 r, n. d., 36. — 81. AS, 261 r, n. d., 37. — 82. AS, 261 r, n. d., 38. — 83. AS, 261 r, n. d., 39. — 84. AS, 261 r, n. d., 40. — 85. AS, 261 r, n. d,., 41. — 86. AS, 261 r, n. d.j, 42. — 87. AS, 261 r, n. d., 43. — SS,, AS, 261 r, n. d., 44. — 89. AS, 261 r, n. ü, 45. — 90. AS, 261 r, n. d., 46. — 91. AS, 261 r, n. d., 47. — 92. AS, 261 r, n. d., 48. — 93. AS, 261 r, n. d., 49. — 94. AS, 261 r, n. d., 5Ö, — 95. AS, 261 r, n. d., 51. — 96. AS, 261 r, n. d., 52. — 97. AS, 261 r, n. d., 53. — 98. AS, 261 r, n. d., 54. — 99. AS, 251 r, n. d., 55. — 100. AS, 261 r, n. d., 56. — 101. AS, 261 r, n. d., 57. — 102. AS, 261, r, n. d., 58. — 103. AS, 261 r, n. d,, 59. — 104. AS, 211 r, n. d,, 60. 169 SLAMNATI »LOJSTRI« BOZO RACIC Slamnati »lojstri« ali lestenci služijo kot okras v hiši ali celo v revnih, podružničnih cerkvah, ki si ne morejo nabaviti pravih, ko- vinskih (Bojanci, Sela nad Stično). Po hišah jüi obešajo navadno v hišni ali božični kot in to za praznike ali za čas hiš- nih praznikov (ob godovih ali svatbah). Te vrste cenen okras izdelujejo po revnih krajih (v Halozah, v Beli krajini, na Blokah, v oko- lici Rakeka in Dolenjskih Toplicah). Naši primerki so iz Preloke ob Kolpi v Beli krajini. Izdelala jih je ljudska umetnica Angela Starešinič, ki izdeluje poleg »lojst- rov« tudi svojevrstno lepe pisanice, na katere piše tudi lepe spominske verze. Je pa tudi zelo spretna tkalka in vezilja. Zdaj živi na Švedskem. Osnova za lestence je »Kristal«, ki je lahko Oktaeder, tetraeder, rombov dodekader z raz- nimi kombinacijami do zelo kompliciranih, pri katerih je treba posebno paziti na »zapi- ranje vratic« pri izdelovanju. Za izdelovanje lestencev potrebujemo rženo slamo enake debeline brez koleno in rezana mora biti z ostrim rezilom, da ostane odrezani rob cel, sicer bi se nit zatikala. Ce je pa rob počen, lahko zaide nit v razpoko in potem ni mogoče vezati lepih oblik. Poleg slame potrebujemo še lakiran papir, ki je obojestransko barvan in čvrst, ali pa tudi čvrst staniol raznih barv. Papir nastrižemo v okrogle ploščice ali tudi druge oblike, kar poveča efekt ali pestrost lestenca. Ker je po- trebno po več sto koščkov, je najbolje nase- kati papir ali staniol z luknjačem. Premer koščkov je navadno 15—20 mm. Nadalje po- trebujemo še precej dolgo šivanko s podolgo- vatim ušesom in močno nit. Nit vdenemo v šivanko in zavežemo na koncu debel vozel. Nato vtaknemo šivanko v odrezano slamo. (I) Slamo držimo med pal- cem. Z roko potolčemo na rob mize, da se igla pomakne v slami navzdol in pogleda pri spodnjem koncu ven. (II) Šivanko potegnemo iz slame in jo vtaknemo v drugo, nato v tretjo in v četrto, če je osnova kvadrat. (III). Nato sklenemo kvadrat, ga postavimo po- konci na vogal (IV) in na vrhu zavežemo slami št. 1 in 4. Ta okvir obesimo nekam, da prosto binglja. Potem vdenemo šivanko z nit- jo v peto slamo, jo potegnemo skozi in nato prepeljemo še skozi šesto slamo. Konec niti pri zgornjem koncu slame št. 5 privežemo v 170 171 vogal med slamama 2 in 3. Drugi konec slame št. 6 vzdignemo z nitjo in jo privežemo zgo- raj v vogel med slami št. 1 in 4. Enak posto- pek je s slamama 7 in 8. Tu privežemo št. 7 med 1 in 4, št. 8 pa med 2 in 3 v vogalu. S tem je postavljeno pokončno ogrodje. Konč- no privežemo prečne slame 9, 10, 11 in 12 in tako dobimo prvo osnovo v obliki dveh ena- kih piramid (oktaeder) — VI. Na to ogrodje obesimo na vse '4 vogale po eno manjšo »karo«, ki je izdelana po istem načinu kakor velika (foto)- Večkrat obešajo v sredini manjši lik in v tem primeru mora biti ta prej izdelan kakor večji in se priveze vanj, preden se »zadnja vrata zapro«, tj. preden sklenemo lik in ga zvežemo, ker ga sicer zaradi premajhnih od- prtin v stranicah ne bi mogli spraviti vanj. Končno se lotimo še izdelovanja repkov ali »bimbale« imenovanih. V ta namen imamo pripravljeno 2 cm dolge narezane koščke sla- me, nastrižemo okrogle ploščice papirja ali staniola,, in šivanko z nitjo. Na koncu niti napravimo vozel ali papirnat čopek (Vil). Na- to nataknemo 1 papirček, nato slamico, zopet papirček, nato zopet slamico. Papirčkov je navadno od 5—7. Lahko jih je tudi več ali. manj, je odvisno od osnovnega ogrodja. Pa- pirčke pa razporedimo v določenem vrstnem redu, ki naj bo enak zaradi barv, to da po- tem lepo harmonijo. »Bimbale« obesimo lahko tudi na druga mesta, kar kaže Villa. Kako se pa pritrdijo na stranice repki, je razvidno iz VII. Poseb- no efektni so repki, ki imajo staniolove plo- ščice kovinskega sijaja raznih barv, kar pri- de posebno do veljave pri luči. Lestenci naj bodo obešeni precej visoko, da jih gledamo od spodaj navzgor. Za izdelovanje 10 vogalnega lestenca služi vzorec VIII, kjer je razviden postopek gra- ditve ogrodja po principu kakor pod IV. V današnjem času bi bilo bolj priporočlji- vo graditi shčne lestence iz sodobnega mate- riala, ker je mnogo bolj trpežen kot slama. To bi bue polivinilne cevke raznih debelin in barv. Takšne lestence bi že lahko opremili tudi z žarnicami na sredi. Glavno je pri tem, da ohranijo originalno obliko, ki je zrastla v domišljiji nekega podeželskega človeka, ki je imel dovolj smisla za lepoto in dovolj vztraj- nosti, da je zamišljeno delo tudi izvršil. 172 IZ DELA NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV Dolenjski muzej in njegove zbirke Sredi starega dela Novega mesta so ob strmi Muzejski ulici, ki se vzpenja od Glav- nega trga h kapiteljski cerkvi, v treh stavbah urejene zbirke Dolenjskega muzeja. Na pri- jazni vzpetini z lepim razgledom po mestu in okolici hranijo te tri stavbe v svojih pro- storih dokumente človekove ustvarjalnosti in umetniškega hotenja od prazgodovine do da- našnjega dne. Pokrajinski muzej v Novem mestu je kompleksnega tipa, njegovo delovno območje pa zajema področje osrednje Dolenj- ske. Zamisel o ustanovitvi muzeja v Novem mestu je stara že dobrih sto let, saj je prva pobuda bila izrečena že leta 1865 ob prosla- vah petstoletnice Novega mesta, vendar do uresničitve pod avstroogrsko monarhijo ni prišlo. Šele po prvi svetovni vojni je misel o ustanovitvi mestnega muzeja spet močneje zaživela. Nekateri ljubitelji domače zgodo- vine so s prizadevnim zbiranjem muzejskega in arhivskega gradiva položili temelje bodo- čega muzeja že v začetku tridesetih let. Krog ljubiteljev starožitnosti se je širil in v začet- ku leta 1941 so v Novem mestu ustanovili Muzejsko društvo, ki naj bi vodilo priprave za čimprejšnjo ustanovitev mestnega muzeja. Vojna in okupacija sta to delo preprečili, pri bombardiranju Novega mesta aprila 1941 pa so bili mnogi že zbrani muzejski predmeti poškodovani ali uničeni. Po osvoboditvi se je muzejska dejavnost močno razmahnüa. Vrsti novih slovenskih muzejev se je pridružil leta 1950 ustanovljeni Dolenjski muzej. Svoj dom je muzej dobil v starodavni stavbi iz 16. stoletja, imenovani Križatija. Poslopje je bUo med zadnjo vojno zaradi bombardiranja močno poškodovano, zato je bilo v letih 1952 in 1953 obnovljeno za potrebe novo ustanovljenega muzeja, ki je bil slovesno odprt na občinski praznik 29. oktobra 1953. V stari stavbi nekdanje Križatije je raz- stavljena arheološka in kulturnozgodovinska zbirka ter gradivo, ki ponazarja zgodovino Novega mesta. Poleg razstavnih prostorov so v stavbi še mestni arhiv, upravna pisarna in muzejski depo j i. Tako se v razmeroma majh- ni stavbi stiska izredno številno in kvalitetno muzejsko gradivo, ki že nujno terja nove, sodobnim muzeološkim načelom ustrezne pro- store in postavitve. Zaradi premajhnega razstavnega prostora zbirke in razstave več- krat menjavamo, da bi na ta način predsta- vili obiskovalcem bogastvo in pestrost gra- diva, ki ga hrani muzej. V pritličju stavbe so nameščeni arhiv in depoji. V vhodni veži je razstavljen del kam- nitih spomenikov kot na primer: štirje izred- no lepi grbi iz Soteske (dva renesančna iz 16. stoletja in dva baročna iz 17. stoletja), plemiški nagrobnik, nekaj grbov in napisnih kamnov ter štiri reliefne upodobitve Letni časi, delo kiparja Jakoba Savinška. Na stenah pa so vzidane originalne freske iz dolenjskih gradov, ki so bili med zadnjo vojno večidel uničeni in porušeni. Tu lahko vidimo prizor mučenja sv. Boštjana s Turjaka, lovsko sce- no iz mokronoškega gradu, svetopisemsko zgodbo o Juditi in Holofernu iz Starega gra- du in bajeslovnega zmaja ter opico z mladi- čem iz gradu Soteska. Na stopnišču v prvo nadstropje so razstavljeni bakrorezi dolenj- skih krajev in gradov iz Valvasorjeve Topo- grafije Vojvodine Kranjske iz leta 1688. Zgodovina mesta je predstavljena v osred- nji dvoranici v prvem nadstropju muzejske stavbe. Začenja se s fotokopijo prepisa pri- vilegijske listine iz leta 1365 (original hrani dunajski arhiv), ko je vojvoda Rudolf IV. dne 7. aprila s pismenim aktom ustanovil Novo mesto. Zgodovinski razvoj dolenjske metro- pole je predstavljen z vrsto originalnih aktov, pisanih na pergament, kot na primer: privi- legijske listine, sejmske pravice, cehovske in društvene knjige iz 16., 17. in 18. stoletja. Razstavljene so številne upodobitve mesta in njegovih vedut, začenši od Valvasorja, prek slikarjev iz 19. stoletja do Jakca, Lamuta in Musica. Števuni so dokumenti, ki ponazar- jajo močno razgibano društveno življenje v mestu v 19. stoletju, ki se je odvijalo na eni strani v nemški Kazini, na drugi strani pa v slovenski Čitalnici. Razstavljena je tudi foto- grafija vabila na uprizoritev komedije »Ma- tiček se ženi«, ki so je prvikrat na Sloven- skem igrali dne 6. januarja 1848 v Novem mestu. Arheološka zbirka sodi po svojem bogastvu med najpomembnejše tovrstne zbirke v Slo- veniji, saj najdemo v njej nekaj edinstvenili prazgodovinskih eksponatov, ki po svoji dra- gocenosti uživajo nesporno evropski sloves. V zbirki so razstavljene izkopanine v krono- loškem zaporedju in deloma po tipološkem principu od mlajše kamene dobe naprej do pozne antike. Poudarek zbirke je na bogatih in zelo le- pih izkopaninah iz halštatskega časa, ki so bile prav v zadnjih letih odkrite v gomilah v Novem mestu. Med temi najdbami velja posebej omeniti slavni bronasti prsni oklep, dve bronasti čeladi, več zelo lepih bronastih situi, nekaj izrednih keramičnih posod ter i 173 veliko število nakitnih predmetov iz brona, jantarja in steklene paste. Med keltskimi najdbami pa zasluži pozornost lepa keramična posoda — kantharos, ki je okrašena z dvema človeškima obrazoma, njena ročaja pa sta oblikovana s stiliziranimi kačjimi glavami. Posoda je edinstvena v Jugoslaviji. Najdbe iz rimskega časa izvirajo iz treh večjih antičnih najdišč z Dolenjskega: iz Dr- novega (Neviodunum), Trebnjega (Praeto- rium Latobicorum) in iz Novega mesta. Med eksponati prevladuje izredno kvaUtetna ke- ramika, nekaj lepih steklenih posod (posebej še visoka čaša z grškim napisom iz Bršljina) in bronast nakit. Med keramičnimi posodami zavzemajo posebno mesto tako imenovane hišaste žare, ki jih najdemo samo na Dolenj- skem in v Spodnjem Posavju, to je na ozem- lju, na katerem je od 1. stoletja pred n. št. prebivalo keltsko pleme Latobikov. To so rdeče barvane posode, ki posnemajo obliko hiše z okni in vrati, vanje pa so dajali pepel sežganih mrličev. Zbirko dopolnjujeta dva rimska nagrobna napisa in zemljevid, ki ka- že potek stare rimske ceste in sedanje avto- ceste na Dolenjskem. Antično gradivo je v večji meri razstavljeno po tipološkem prin- cipu (keramika, steklo, denar, nakit), vendar je material razstavljen v okviru posameznih skupin najdišč. Kulturnozgodovinska zbirka obsega precej stilnih pohištvenih kosov oz. garnitur, orožja, stekla, kositrne posode, svetil, ur in porce- lana. Med pohištvenimi kosi prevladujejo baročne in bidermajerske oblike. Orožje je predstavljeno z lepimi primerki mečev in helebard, večinoma benečanske provenience iz 16. stoletja. Zahodnoevropsko orožje je zastopano še s puškami, samokresi, deli okle- pov in bodali ter z oklepom iz 16. stoletja, kakršne so nosili v tistem času vojaki - na- jemniki. Orožje orientalnega porekla pa predstavljajo jatagani, handžarji in bojni kiji — buzdovani. Med številnimi steklarskimi izdelki, večinoma iz beneških, avstrijskih in čeških steklarn, je tudi nekaj primerkov, izdelanih v glažuti na Gorjancih, ki je obra- tovala v 19. stoletju. Na steni visi znameniti zemljevid dežele Kranjske, ki ga je izdelal Janez Dizma Florjančič leta 1744. Zbirko do- polnjujejo še težke železne blagajne iz 17. in 18. stoletja in nekaj plemiških portretov. Etnografska zbirka zaradi pomanjkanja prostora ni razstavljena in je začasno depo- nirana. Obsega vse vrste priprav za lov na drobno in pernato divjad ter za ribolov, ka- kršen je bil v preteklosti in je še deloma v rabi na Dolenjskem. Posebno bogata je zbir- ka polšjih pasti, saj je prav lov na polhe jesenska posebnost v širnih dolenjskih buko- vih gozdovih. Nadalje je v zbirki lepo število slik na steklo, votivnih podob in plastik po- deželskih rezbarjev in podobarjev. Pri teh plastikah naj opozorim na upodobitve sede- čega ali »hrvaškega« Kristusa. Pomembno mesto v zbirki zavzemajo različni lončeni izdelki iz nekdaj slovečih lončarskih delav- nic na Šentjernejskem polju, ki pa so v zad- njem času žal skoraj povsem prenehale z de- lom. Čebelarstvo je zastopano z različnimi, zelo izvirnimi oblikami panjev (omenim naj samo odlično panjsko plastiko v obliki fran- coskega vojaka) in kar čedno zbirko panj- skih končnic. Ne manjka pa seveda tudi hiš- ne opreme in pohištvenih kosov iz kmečkih domačij, kot so skrinje, lončena in lesena posoda, skledniki, razne mere, pletarski iz- delki in podobno. V zbirki je tudi lepo šte- vilo lectarskih modelov ter orodij in priprav, ki so bili v rabi pri lectarjih in medičarjih. Etnografsko zanimivi objekti na področju med Krko in Gorjanci žal z leti vse hitreje propadajo. Nagla preobrazba vasi, vse večja mehanizacija in uporaba industrijskih ma- terialov izpodrivajo stare oblike in tradicio- nalno gradivo. Pred očmi nam propadajo mUni, lončarske delavnice, čebelnjaki, ko- zolci, vinski hramčki itd. Dolenjska galerija. Ob starem muzejskem poslopju stoji povsem moderna stavba z drz- no konstrukcijo in bleščeče belo zunanjostjo v kombinaciji betona in stekla. Kontrast med obema stavbama je tem večji, ker sta obe hiši neposredni sosedi: tu lahkotno leb- deča konstrukcija galerije s poudarjeno hori- zontalo, tam čvrsta gmota Križatije z naka- zanim vertikalnim poudarkom. Galerija je bUa zgrajena po načrtih arhitekta Franca Filipčiča iz Brežic in je bila slovesno odprta dne 29. oktobra 1964 kot prva v vrsti jubi- lejnih manifestacij ob šeststoletnici ustano- vitve Novega mesta, ki so se zvrstile v letu 1965. V avli galerije so razstavljeni doprsni kipi štirih pokojnih dolenjskih likovnih umetni- kov: Franja Stiplovška (1898—1963), Vlada Lamuta (1915—1962), Jožeta Gorjupa (1907 do 1932) in Jožeta Cvelbarja (1895—1915). V dveh vitrinah so razstavljeni primerki situlske umetnosti iz prazgodovine in medalje slovitega medaljarja, novomeškega rojaka Franca Andreja Šege (1711—1788), ki je ustvarjal svoja dela v Münchnu. Veliko plat- no Novega mesta je naslikal Božidar Jakac leta 1931. V veži galerije je razstavljen tudi znani portret pesnika Dragotina Ketteja, de- lo slikarja I. Vavpotiča. Stavba galerije ima poleg obsežne avle dva razstavna prostora: veliko dvorano v gornji etaži in manjšo dvoranico v spodnji etaži. Obe sta namenjeni večjim ali manjšim ob- 174 časnim lilcovnim in zgodovinskim razstavam, ki so običajno združene z literarnimi in ko- mornimi koncertnimi nastopi. Vsako letO' se zvrsti v prostorih galerije do 20 večinoma likovnih razstav. Galerijska zbirka obsega danes blizu 500 likovnih del, med njimi je 30 plastik in 1S5 olj. Ostalo so grafike, pasteh, bakrorezi itd. V zbirki sta najmočneje zastopana oba novo- meška slikarja: Božidar Jakac (roj. 1899) in pokojni Vlado Lamut. Precej obsežna je zbir- ka portretov fevdalcev iz 17., 18. in 19. sto- letja iz nekaterih dolenjskih gradov (Hmelj- nik, Pogance, Soteska), ki so pred zadnjo vojno imeli kar čedne zbirke umetnin. Os- novni namen galerijske zbirke je zbiranje del lilcovnih ustvarjalcev in tistih umetnin, ki zajemajo snov iz Dolenjske. Oddelek narodnoosvobodilnega boja. V po- sebni stavbi Mej vrti št. 2, toda v neposredni soseščini je razstavljena najobsežnejša mu- zejska zbirka, ki ponazarja nacionalni in socialni boj na Dolenjskem od konca avstro- ogrske monarhije do osvoboditve maja 1945. Težišče zbirke je na prikazu narodnoosvobo- dilnega boja 1941—1945 na Dolenjskem. V šestih razstavnih prostorih je predvsem s fotodokumenti prikazan razvoj in rast par- tizanskih enot na Dolenjskem. V prvem pro- storu so razstavljene domicüne listine XII. brigadi in Gorjanskemu bataljonu, dalje zemljevid operacij partizanskih in sovražnih enot v roški ofenzivi od julija do novembra 1942 in zemljevid osvobojenega ozemlja v Sloveniji jeseni 1943. Prvi del zbirke obsega dokumente od usta- novnega kongresa KP Jugoslavije leta 1919 v Beogradu, prek revolucionarnih delavskih manifestacij v Svobodi in Društvu kmečkih fantov in deklet, do druge svetovne vojne in okupacije. Okupatorjevi razglasi zahtevajo pokorščino in sodelovanje. Nemci začnejo izseljevati Slovence v Posavju in v vzhod- nem delu Dolenjske. Osvobodilna fronta po- ziva k uporu in razvije gosto mrežo krajev- nih in terenskih odborov OF. Padejo prve žrtve okupatorjevega nasilja, formirajo se prve partizanske čete. Italijani obdajo Novo mesto z bunkerji in bodečo žico. Odgovor na vse številnejše partizanske akcije je velika italijanska ofenziva poleti 1942. V posebni vitrini so razstavljeni izdelki intemirancev na Rabu, fotograf j e govore o njihovem trplje- nju. Številne fotografije kažejo boje raznih partizanskih enot na Dolenjskem vse do ka- pitulacije italijanske vojske 8. septembra 1943. Fotografije govore o predaji orožja v Novem mestu in odhodu Italijanov Drugi del razstave kaže razvoj dogodkov po italijanski kapitulaciji prek nemške oku- pacije do osvoboditve. Začne se z nemškim bombardiranjem osvobojenega Novega mesta oktobra 1943, sledi nemška okupacija in ve- lika nemška ofenziva od septembra do no- vembra 1943 ter boji Cankarjeve brigade no- vembra 1943. Ena soba je posvečena parti- zanskim bolnišnicam, ki so delovale na Rogu in orožarskim ter tehničnim delavnicam v Starih žagah pri Dolenjskih Toplicah. Na po- sebnem panoju je prikazano delovanje belo- gardistične vojske v Novem mestu in okolici leta 1944. Zbirka predmetov in portreti par- tizanskih poveljnikov govore o deležu B. Jak- ca v narodnoosvobodilnem boju. Nadalje je prikazano šolstvo in kulturno-prosvetno delo na osvobojenem ozemlju, razstavljeni so ori- ginalni tiski raznih partizanskih tiskarn. Hudi boji partizanskih enot z nemškimi in domobranskimi silami na Dolenjskem pripe- ljejo do osvoboditve Novega mesta dne 8. maja 1945. Celotno zbirko pa smiselno dopol- njujejo še različno orožje, kirurški instru- mentarij iz partizanske bolnišnice, izdelki orožarsko-tehničnih delavnic, ciklostil, bro- šure, letaki, makete in načrti. Sedanji razstavni prostori Dolenjskega mu- zeja so postali že pretesni, način razstavlja- nja je zastarel. Sodobna muzeološka prezen- tacija v njih skoraj ni mogoča, ker so posa- mezni prostori premajhni in tudi tehnično niso dovolj ustrezno opremljeni. Zato bo tre- ba misliti na gradnjo novih muzejskih raz- stavnih prostorov, v katerih naj bi bUa na moderen način predstavljena dediščina ma- terialne in duhovne kulture osrednje Dolenj- ske v njenem historičnem razvoju od prazgo- dovine do sodobne industrializacije. Težišče Dolenjskega muzeja pa bo slejkoprej ostalo na arheološki zbirki z odhčnimi najdbami iz halštatskega časa. Prvi koraki v tej smeri, izdelava študijskih projektov, so že storjeni. Tone Knez Petindvajset let arhiva Slovenije Šele pred četrt istoletja smo Slovenci dobili svoj osrednji arhiv, čeprav smo si to želeli že več desetletij. Prva slovenska vlada je tedaj izdala uredbo o ustanovitvi Osrednjega dr- žavnega arhiva Slovenije (od leta 1953 dalje i Državni arhiv Slovenije, od leta 1966 pa Ar- hiv Slovenije). Ustanovitvena uredba je arhi- vu določila, »da zbira in hrani vse zgodovin- sko in kulturno pomembne arhivske predme- te in zbirke, zlasti take, ki se tičejo sloven- skega narodnostnega ozemlja in slovenskega naroda.« Po določilih te uredbe je novi ar- hiv prevzel v svoje zbirke vse arhivsko gra- divo, ki je bilo do takrat zbrano v Narodnem muzeju v Ljubljani. Že v prejšnjem stoletju so namreč obenem z zbiranjem muzealij ob 175 ustanovitvi Deželnega muzeja za Kranjsiio leta 1826 začeli zbirati tudi arhivalije; s tem delom pa sta začela tudi Muzejsko društvo za Kranjsko, ust. 1839, in Historično društvo za Kranjsko, ust. 1844. Ko so v Gradcu leta 1868 ustanovili deželni arhiv za Štajersko, so kranjski deželni stanovi hoteli tudi v Ljub- ljani imeti poseben deželni arhiv. Do ustano- vitve pa ni prišlo. Tudi v stari Jugoslaviji kljub prizadevanjem slovenskih kulturnih de- lavcev ni prišlo do ustanovitve slovenskega arhiva. Sele nacionalna in socialna osvoboditev slo- venskega naroda nam je dala osrednjo arhiv- sko ustanovo. Žal pa ob njeni ustanovitvi ni- so poskrbeli dovolj za prostore niti za oseb- je. Tako se je moral arhiv neprestano boriti z velikimi težavami tako glede prostora ka- kor tudi osebja. Ob ustanovitvi je arhiv do- bil v uporabo samo prostore v Narodnem mu- zeju, v katerih je bilo arhivsko gradivo do takrat nameščeno. Omenjeni prostori so imeli skupaj 240 m^ površine. Za osebje pa ni bilo na voljo niti enega posebnega prostora, saj smo šele po enem letu dobili eno samo sobo za upravo. Zato smo se morali neprestano truditi, da bi prišli do boljših in večjih pro- storov. Toda vsi naši napori so bili brezuspeš- ni. Na papirju smo sicer dobih nekaj odločb o dodelitvi prostorov, pri njihovi reahzaciji pa se je vedno zataknilo. Sele leta 1953 je kaza- lo, da bo za daljšo dobo rešeno to vprašanje. Dobili smo namreč večino prostorov na Trg-a revolucije 1. Tja smo takoj pomladi začeli se- liti gradivo iz Narodnega muzeja in s pod- strešja Narodne in imiverzitetne knjižnice ter iz drugih neprimernih prostorov. Toda naše zadovoljstvo ni trajalo dolgo. Ko smo opravi- li že večino težaškega dela, smo dobili odlok, da moramo poslopje takoj izprazniti, češ da ga potrebujejo za Ljudsko skupščino. V za- meno za to so nam dodehli — spet samo na papirju —¦ celotno poštno poslopje na Levsti- kovem trgu. Dejansko smo dobili tam le 650 kvadratnih metrov površine v 1. nadstropju. In tako smo se morali v istem letu še enkrat seliti. Sem smo mogli preseliti samo manjši del gradiva, ki smo ga že zbrali na Trgu re- volucije 1 in ga namestili v policah. Gradivo, ki je ostalo na Trgu revolucije, smo morali preseliti s polic v kieti, kjer je ostalo — vsaj večji del — vse do leta 1965. Tako je postalo za dvanajst let nedostopno za kakršno koli uporabo. Sele leta 1965 smo dobili celotno po- slopje, ko je bilo odkupljeno za 1,000.000 di- narjev. Ker za nas preselitev na Levstikov trg ni pomenila končne rešitve naših problemov, smo začeli z akcijo za graditev novega arhiv- skega poslopja. Dobili smo lokacijo ob Ašker- čevi cesti, izdelani so bih idejni načrti, a žal je ostalo samo pri tem. Pri odločujočih čini- teljih ni bilo pravega razumevanja in zato tudi ne denarja. Prav tako so propadli še vsi drugi načrti, izdelani v povezavi starega po- slopja z novim ob Zvezdarski ulici. Ni in ni bilo denarja in tudi ne razumevanja. Vendar smo še nadalje poskušali rešiti isvoj problem. Končno nam je le uspelo, da je Ljudska skupščina SRS v aprilu 1969 izdala Odlok o programu za financiranje obnovitve stavbe Arhiva Slovenije. Ta odlok predpisuje petletno obdobje za obnovitev poslopja (1969 do 1973) za odobren znesek 5,569.280 dinarjev. Takoj leta 1969 smo dali izdelati potrebne načrte. Ker se je pokazalo, da bi obnova trakta ob Rožni ulici stala preveč in bi še ne bila gotovo, da bi obnova povsem uspela, smo se odločili, da trakt porušimo, na njegovem mestu zgradimo novo dvonadstropno arhiv- sko skladišče in ga na dvoriščni strani razši- rimo za nekaj metrov. V tem skladišču bo dolžina polic 6.000 tm. Ko smo v avgustu leta 1969 dobili lokacijsko odločbo, smo omenjeni trakt takoj porušili. Sedaj pa iso nastopile nepredvidene težave. Stanovalci hiš ob Rožni ulici so se pritožili proti gradnji in s svojimi pritožbami uspeh toliko, da je morala skup- ščina občine Ljubljana — Center obnoviti ves postopek glede izdaje lokacijskega dovoljenja. To je imelo za posledico, da se je vsa zadeva zelo zavlekla in smo šele konec oktobra tega leta 1970 dobili gradbeno dovoljenje. Z grad- njo smo začeli 26. oktobra tega leta, konec novembra smo morali prenehati, ker so na- stopile nepredvidene težave v zvezi s finan- ciranjem. Toliko o prostorih. V tesni povezavi s prostori je tudi vpraša- nje osebja. Ob ustanovitvi je imel arhiv sa- mo enega delavca —¦ ravnatelja, ki je moral vse do leta 1953 sam opravljati vse admini- strativne posle. Leta 1946 se je število delav- cev povečalo na tri in leta 1950 na 5. Sele le- ta 1953 je arhiv s preselitvijo na Levstikov trg dobil nove delavce. Danes ima arhiv 15 zaposlenih (8 strokovnih z visoko izobrazbo, 2 strokovna s srednjo, 2 pisarniška in tri po- možne). Zaradi opisanih razmer — pomanjkanja prostora in denarja — arhiv ni mogel razviti nobenih tehničnih služb in je tako v tem pogledu med vsemi jugoslovanskimi republi- škimi arhivi na zadnjem mestu. Dotacije dru- gim republiškim arhivom so daleč višje ka- kor dotacije našemu arhivu, čeprav se Slo- venci tako radi bahamo s svojo kulturo. Kul- tura naroda se meri tudi po tem, kako skrbi za dokumente svoje preteklosti. Ob ustanovitvi arhiva je bila dolžina zbra- nega arhivskega gradiva okoli 1.800 tm, da- nes ga je nad 9.000 tm. V 25 letih smo prido- 176 bili 726 fondov v skupni dolžini nad 7.000 tm. Kljub manjšemu številu strokovnih delav- cev je bilo opravljenega mnogo dela na vseh področjih arhivske dejavnosti. Uredili smo le- po število neurejenih arhivskih fondov. Da bi seznanili javnost z vsebino arhivskega gradi- va, smo leta 1960 izdali Splošni pregled fon- dov Državnega arhiva LRS. Ta pregled smo dopolnili z novimi podatki v Vodniku po ar- hivih Slovenije, ki ga je izdalo Arhivsko dru- štvo Slovenije leta 1965. Naši delavci so opra- vUi pretežni del dela pri omenjenem vodniku. Ko je Skupnost arhivov Slovenije leta 1938 organizirala popis matičnih knjig, so pri tem začeli sodelovati tudi naši sodelavci. V preteklih 25 letih je Arhiv Slovenije or- ganiziral dve samostojni razstavi, leta 1955 in 1960. V večji meri pa smo sodelovali s svo- jim gradivom in nasveti pri razstavah, ki so jih priredili posamezni arhivi, knjižnice, mu- zeji, galerije in drugi. Arhiv Slovenije ima dva oddelka: oddelek za strokovno obdelavo arhivskega gradiva in oddelek za zunanjo službo. Ta opravlja med drugim tudi nadzor nad registraturami re- publiških organov, zavodov, organizacij ter društev, katerih delovanje obsega vso repub- liko. Takih registratur je 250. Ker so po zako- nu o arhivskem gradivu in arhivih tudi filmi arhivsko gradivo, smo pri arhivu ustanovili posebno zbirko filmov, ki šteje trenutno 62 enot. Arhiv dma svojo priročno knjižnico, ki šteje nad 4000 del v več kot 10.000 zvez- kih. Pri arhivu je organizii-an informa- cijski center za arhivsko gradivo, ki ga hra- nijo slovenski arhivi in drugi lastniki takega gradiva. Naši delavci sodelujejo s svojimi članki in razpravami v zgodovinskih in arhivskih pu- blikacijah. Jože Mafek 177 NOVE PUBLIKACIJE x-NOVO MESTO*: 1365—1965, Prispevki za zgodovino mesta, Založba Obzorja Maribor, Dolenjska založba — Novo mesto, 1969; 235 strani. Z več kot štiriletno zamudo nam prihaja v roke zbornik razprav za zgodovino Novega mesta, ki bi moral iziti ob šeststoti obletnici nastanka mesta leta 1965. Uredniški odbor (Janko Jarc, Tone Knez, Jože Mlinaric, Jože Suhadolnik) je spremil zbornik s kratkim pojasnilom, v katerem je rečeno, da je bila prvotna, že nad petnajst let stara zamisel, naj bi naše mesto ob svojem šeststoletnem jubileju dobilo vsaj kolikor toliko popolno in sodobni stopnji zgodovinopisja ustrezno zgodovino. Čas, v katerem bi bilo treba pre- gledati številno in obsežno arhivsko gradivo, pa je bil prekratek in uredniški odbor se je odločil za zbornik razprav iz posameznih ob- dobij »zgodovinskega, gospodarskega, kultur- nega in družbenega razvoja mesta« in sicer skozi ves čas njegove zgodovine. Škoda je, da tudi ta načrt ni povsem uspel. Historične razprave praktično ne segajo prek 16. stoletja in tako v novejši čas posežejo le prispevek o novomeški križatiji in umet- nostno zgodovinski orisi, strnjeno pa sprego- vori o novomeški preteklosti od ustanovitve mesta do začetka našega stoletja le uvodna beseda prof. Zwittra. Odprta ostanejo še mnoga vprašanja iz življenja Novega mesta v času upada v 16.—18. stoletju, zanimiv bi bil vsak kratek oris preteklosti in pomena novomeške gimnazije ali pa zapisek o poli- tičnih in gospodarskih dogodkih v 19. in za- četku 20. stoletja. Uredniki zbornika tudi povedo, da je bilo zagotovljenih še več teht- nih razprav, ki pa jih avtorji »zaradi pre- obremenjenosti z delom niso utegnili pravo- časno pripraviti za tisk«. Ta okrnjenost zbor- nika pa vsekakor ne zmanjšuje vrednosti v njem objavljenih razprav. Uvodno razmišljanje »Ob šeststoletnici No- vega mesta« je predavanje prof. dr. Frana Zwittra na akademiji na predvečer šeststo- letnice mesta 1965. leta. Zanimanje za novo- meško zgodovino, poudarja prof. Zwitter na tem mestu, sega že v konec 18. stoletja, več se je o njem pisalo ob njegovi petstoletnici, konec 19. stoletja pa je nastala obsežnejša Zgodovina Novega mesta, ki jo je 1891 napi- sal Ivan Vrhovec. »Vsa ta dela so pa ob vseh zaslugah, ki jih moramo priznati njihovim avtorjem... s stališča problemov, ki danes zanimajo zgodovinsko znanost, in s stališča metod ... že davno zastarela.« Ze geografski značaj Novega mesta kot mesta na pomolu oz. na okljuku reke je bil v prvih letih njegovega obstoja posebnega obrambnega pomena. Po mnenju dr. Zw^ittra sam talni načrt starega mesta kaže, da je bilo Novo mesto ustanovljeno kot naselje, ki nima v prvi vrsti agrarne funkcije in torej ne sodi med mesta, ki so se polagamo razvüa iz vasi. Proces nastajanja mest in meščanstva je bil v slovenskih deželah v glavnem končan s 14. in 15. stoletjem. Novo mesto je tako nastalo razmeroma kasno, toda za razliko od starej- ših mest in trgov na Kranjskem ne le z ust- no potrditvijo pravic, pač pa je bila ob usta- novitvi izdana posebna listina. Uvodno raz- mišljanje končuje dr. Zwitter s kratkim ori- som razvoja mesta od nastanka do novejšega časa. O najstarejši preteklosti novomeškega na- selitvenega prostora piše Tone Knez (»Pra- zgodovina Novega mesta«). Po kratkem orisu zgodovine arheoloških izkopavanj zasleduje pisec življenje na področju Novega mesta od časa kulture žarnih grobišč, prek starejše železne dobe, »ko doseže Novo mesto med 7. in 5. stoletjem višek svojega razvoja in po- membnosti«. Nadrobno oriše nato še najdbe iz časa keltske poselitve, ki se konča z Lato- biki. O rimskih najdbah piše v krajšem pri- spevku Sonja Petru. Obe skrbno napisani razpravi sta ilustrirani. Knezovemu tekstu pa so dodane še kronološke razpredelnice o arheoloških izkopavanjih in najdbah. O nastanku Novega mesta govori razprava prof. dr. M. Kosa, ki je še posebej zanhniva zato, ker pisec popravi svoječasno (tudi svo- je) mnenje, da Novo mesto ni nastalo po obi- čajni razvojni poti: gradišče—gradeč—tržišče —trg—mesto. Prof. Kos v svoji razpravi do- kazuje, da sta kraja, ki ju listine omenjajo kot Gradec in Markstatt najtesneje povezana z mestnim nastankom. Podčrtuje zvezo med njima (Gradec—Gradišče in Markstatt—trži- šče) in sklepa, da je »Novo mesto torej le do neke mere novo«. Novo namreč po pridoblje- nih pravicah in »oddelitvi od podeželja« in ne po nastanku, saj naj bi nastalo v bližini kraja, kjer se je že trgovalo. Ustanovitev No- vega mesta leta 1365 je poteza v načrtni po- litiki Habsburžanov, ki so po izumrtju gori- ško-tirolske veje goriških grofov nasledUi njihovo gospostvo na Kranjskem in jim je bilo Novo mesto postaja na poti, ki vodi od Ogrske proti morju. O pomenu te trgovske poti in o razvoju trgovine do 16. stoletja govori razprava dr. Gestrina. Tudi Gestrin podčrta dejstvo, da se je v prostoru, kjer nastane Novo mesto, že trgovalo in da je bil že pred nastankom me- sta prek Dolenjske živahen trgovski promet k morju. V 14. stoletju je postala trgovina 178 še intenzivnejša kot tudi napori Habsburža- nov, da bi se utrdili na Kranjskem in si »utrli pot do morja«. Nastalo mesto je tako pritegnilo promet z dveh pomembnih poti z zahoda (poti od Ljubljane prek Višnje gore in Trebnjega ter poti čez Bloke, prek Rašice in po dolini Krke), »na drugi strani pa sta se tedaj v mestu strnili tudi dve poti, ki sta prihajali z vzhoda, iz ogrskih in hrvatskih dežel«. Mesto je od ustanovitelja dobilo raz- meroma obsežne pravice (pravico prisilne ceste, skladiščno pravo). Novomeščani pa so si izposlovali oprostitev mitnin na mitnicah v Kostanjevici, Višnji gori in Rašici. Imena trgovcev iz Zagreba in Ogrske v primorskih mestih Trstu, Kopru, IzoU in Pi- ranu dokazujejo, da je promet po ustanovitvi Novega mesta znatno narastel. Mnogi trgovci so se v Primorju celo naseljevali; avtor na- vaja več primerov za Piran. Okoli srede 16. stoletja so novomeški trgovci trgovali z Ljub- ljano in z Reko. Turška nevarnost in nasta- nek Vojne krajine pa sta poti in trgovini skozi Novo mesto odvzela njen pomen. V za- četku 17. stoletja je Novo mesto izgubilo na pomenu, vendar prof. Gestrin ugotavlja, da je na »prehodu 16. v 17. stoletje... mogel ugotoviti vsaj devet Novomeščanov, ki se v viru izrecno označujejo kot trgovci oz., ki so ta poklic opravljali«. Sergej Vilfan je za zbornik prispeval raz- pravo o novomeškem mestnem privilegiju iz leta 1365, objavil pa je tudi prepis in prevod privilegija s komentarjem. Dr. Vilfan se v razpravi mudi predvsem pri odnosu med ko- stanjeviškim (ki je novomeškemu služil za vzorec) in novomeškim privilegijem. Med obema obstaja pomemben razloček v dejstvu, da je bU prvi podeljen že obstoječemu me- stu, drugi mestu, ki je nastajalo; sestavljavci so del privilegija povzeli po kostanjeviškem, dodali pa so mu tudi člene z novimi pravi- cami. Dr. Vilfan potem, ko podrobneje anali- zira oba dela novomeškega privilegija, ugo- tavlja, da je »v novomeških dopolnilih ko- stanj eviškega vzorca mnogo več gibanja in dejavnosti kot v samem vzorcu«. Svoj zapi- sek sklene z ugotovitvijo, da je novomeški privilegij »po pomenu in moči, ki ju je imel v svojem času med najpomembnejšimi zapisi mestnih pravic v srednjeveški Sloveniji«. Božo Otorepec objavlja »Prepis in prevod zamenjalne listine med Rudolfom IV. in sti- škim samostanom« (Dunaj, 8. februarja 1365) in razpravo »Starejši mestni pečati in grb Novega mesta« z opisi in fotografijami peča- tov. Ludvik Modest Golia piše o »Križati j i v Novem mestu« (današnji Dolenjski muzej), ki ima bogato zgodovino. Pisec se podrobneje ustavlja predvsem pri gospodarski moči in pomenu te novomeške podružnice nemškega, viteškega reda. Slede še tri razprave o umet- nostno zgodovinskih spomenikih Novega me- sta. Marjan Mušič piše o posameznih obdob- jih pri nastajanju novomeške kapiteljske ; cerkve (I. Rekonstrukcija prvotne cerkve, II. j Prezbiterij s kripto in z zametkom zvonika j kot torzo monumentalne zasnove, III. Zdru- ; žitev stare cerkvene ladje z novim prezbite- ; rijem, IV. barokizacija cerkvene ladje in zvo- ! nika in V. Regotizacija zvonika). O štirih j renesančnih nagrobnikih (danes so ohranjeni | le trije), ki so nekoč stali v ladji frančiškan- [ ske cerkve, danes pa so vzidani pod tamkaj š- ' njim zvonikom, razpravlja Emilij an Cevc. ! Sklepna razprava v zborniku je dr. Komelja ! pregled novomeške umetnostne preteklosti i od srednjega veka do najnovejše dobe. Bi- j bliografijo Novega mesta je pripravil Jože i Mlinaric. Zbornik, ki ga priporoča to poročilo, je ' sicer le delno pokril problematiko novome- : ške preteklosti, toda v njem objavljene raz- ! prave so pomemben prispevek za zgodovino ! slovenskih mest. I Peter Vodopivec i Bašev zbornik. Časopis za zgodovino in narodopisje, nova vrsta, 5. (XL.) letnik. Ma- ribor, Obzorja 1969. 572 str. 8». Peti zvezek nove vrste CZN je bila sprva zamišljen kot jubilejni zbornik ob 70-letnici našega znanega zgodovinarja, etnografa, antropogeografa, arhivarja, arheologa, mu- zealca, prvega predavatelja muzeologije na filozofski fakulteti v Ljubljani, konservatorja in profesorja Franja Basa. Zaradi Baševe smrti je namesto jubilejnega moral iziti spo- minski zbornik, v katerem je kar 50 avtorjev z daljšimi ah krajšimi prispevki počastilo Bašev spomin. Tako je nastal doslej najob- sežnejši in tudi najkvahtetnejši letnik CZN. Prva četrtina zbornika govori o Baševem življenju in delu. Na uvodnem mestu je ob- sežen prispevek Janka Glaser ja, kjer je opi- sana Baševa življenjska pot, ob tem pa je zlasti poudarjen njegov dolgoletni boj za pri- dobitev mariborskega gradu v kulturne na-, mene. Sledi pregled celotne Baševe bibliogra- fije (prek 700 enot), ki jo je pripravila Ivan- ka Žmavc-Baranova. Bogatemu opusu Baše- vih del je dodana še hteratura o Franju Bašu, medtem ko so podatki o recenzijah njegovih del navedeni pri posameznih delih. Baševo arheološko dejavnost je opisal Stan- ko Pahič in to od njegovih teoretičnih pose- gov v domačo arheološko problematiko do te- renskih raziskovanj, ki se jih je kasneje lo- teval. Pahič naglasa, da je bua arheologija sicer za Basa stranska veja njegovega širo- kega udejstvovanja, vendar je tudi tu poka- 179 zal resno zavzetost za odkrivanje zgodovin- ske resnice. O Bašu kot miizealcu, ki je pred vojno uredu mariborski muzej, po vojni pa še ptujskega, in poleg tega zasnoval novo zvrst muzejev pri nas t. im. tehnični muzej, piše Bogo Teply. Melitta Rvec-Stele se ga spominja v zvezi z zborovanji slovenskih zgodovinarjev, za katera je dal predlog že leta 1938 in na katerih je dolgo tudi aktivno sodeloval. Eman Pertl obuja spomine na Ba- sa kot gimnazijskega profesorja. Roman Sav- nik opiše Baševo mesto v naši geografiji, Niko Kuret ga prikaže kot etnografa, Anto- ša Leskovec kot prvega arhivarja maribor- skega arhiva, Fran j o Sevnik njegov prispe- vek za razvoj gozdarskega muzeja, Albert Struna pa njegove zasluge za razvoj Tehnič- nega muzeja Slovenije. Sledijo članki in razprave z najrazličnejših znanstvenih področij, na katerih se je udej- stvoval pokojni profesor Baš. S področja arheologije je razprava Toneta Kneza o Spodnjem Posavju v prazgodovini, kjer avtor naglasa pomembno vlogo tega prirodnega križišča na jugovzhodnem robu Slovenije ob »brežiških vratih«, ki je že v prazgodovini zaradi svojevrstne lege sprejemalo in posre- dovalo najrazličnejše vplive z vzhoda. Čla- nek Balduina Sarie Loca fornicata — pisan je v nemščini — je prispevek k urbanizmu Poetovia ob njegovi 1900-letnici. Iva Mikl- Curkova pa objavlja članek z naslovom Ur- banistični razvoj antičnega Poetovia. S srednjeveško historično problematiko se ukvarja več avtorjev. Sergij Vilfan in Pavle Blaznik posegata v zgodovino Ptuja, prvi s prispevkom Pristojnost ptujskega deželskega sodnika po urbarju iz leta 1322 in po ptuj- skem statutu, kjer popravlja nekatere sta- rejše interpretacije; Pavle Blaznik pa podaja topografijo srednjeveške ptujske dominikan- ske in minoritske hubne posesti v jeseniškem uradu. Red za Brežice in Sevnico iz leta 1381 analizira Milko Kos, Jože Koropec obravna- va srednjeveško deželnomaršalsko framsko gospoščino, Vladimir Bračič pa zunaj Haloz ležečo posest gospodične Bori v luči imenjske cenitve iz leta 1542 (isti avtor je v eni izmed prejšnjih številk ČZN obravnaval vzhodni del Haloz v luči tega cenünega zapisnika). Med najzanimivejše prispevke sodi pole- mična razprava Boga Grafenauerja z naslo- vom Zgodovinarjeva paralegomena k novi izdaji Freisinških spomenikov. Ti so namreč ponovno izšli leta 1968 pri münchenskem za- ložniku Trofeniku s kritičnimi pripombami R. Kolariča in J. Pogačnika. Grafenauer naj- prej povzema rezultate dosedanjih raziskav o tem problemu, potem pa se loteva kritične presoje nove izdaje ter ugotavlja, da bo mo- goče o spornih vprašanjih priti do večje jas- nosti le z vnovično vrnitvijo od izoliranega jezikoslovnega raziskovanja h kompleksnemu raziskovanju, pri čemer bo moralo biti teži- šče na zgodovini teksta, v nasprotju s tem se nova izdaja omejuje le na jezikoslovje. Z gospodarsko zgodovino se ukvarja več avtorjev. Tako je Ignacij Voje obdelal trgov- ske stike med Dubrovnikom in slovenskimi kraji v drugi polovici 15. stoletja in v začet- ku 16. stoletja. Ferdo Gestrin je dal prispe- vek h gospodarski zgodovini Ptuja v prvi po- lovici 16. stoletja, ko Ptuj ni bil le postojan- ka za lokalno trgovino, marveč tudi za pre- hodno trgovino na velike razdalje tj. iz hrvatskih in ogrskih dežel proti Benetkam in Italiji sploh. Na podlagi bogatega gradiva iz Pesara je Gestrin zanimivo popisal posege tujih, posebej italijanskih trgovcev na slo- vensko ozemlje. Tudi Jože Som je počastil Bašev spomin s kratkim prispevkom iz go- spodarske zgodovine Ptuja. Njegov članek nosi naslov Ptujski komerčni uradnik in pri- kazuje aktivnost komerčnih konsesov v de- setletju 1762—1772, ko so dosegli višek. An- toša Leskovec v sestavku Mitnina in mitnice v Mariboru analizira stare mitninske pred- pise, ki segajo v 13. stoletje, ter spremlja zgodovino mariborskih mitnic do začetka leta 1903, ko so bue ukinjene. S pripovednim iz- ročilom o idrijskem rudniku pa se ukvarja Gerhard Heilfurth. Socialnih problemov v 17. stoletju pri nas se loteva Gerhard Pferschy z nemško pisano razpravo o vzrokih in posledicah kmečkega upora v Novem kloštru leta 1635. Podkrep- ljeno z arhivskim gradivom avtor dokazuje, da je bila udeležba podložnikov dominikan- skega samostana v Novem kloštru pri Celju v omenjenem kmečkem uporu posledica leta 1624 vpeljane dnevne robote. Izpod peresa pokojnega Franceta Goršiča je v Baševem zborniku razprava Birištvo in biriško izrazo- slovje v socialni zgodovini Slovencev. V politično zgodovino 19. stoletja posegajo štirje avtorji. Marijan Britovšek opisuje po- litični nastop dr. Antona Füstra v marčnih dneh 1848 na Dunaju. O revolucionarnem FÜ- stru, sicer profesorju teologije in pedagogike na dunajski univerzi, pripravlja Britovšek še izčrpnejšo študijo, ki bo izšla kot posebna knjiga. Taborska gibanja na Slovenskem se dotikata Dušan Kermavner s prispevkom O prepovedi gorenjskega tabora in o bohinj- skem uporu, ter Vasilij Melik, ki z razpravo Klerikalno-liberalna trenja in konec tabo- rov daje nov odgovor na vprašanje, zakaj so tabori na Slovenskem po letu 1870 nenado- ma prenehali. Dolgo je namreč v našem zgo- dovinopisju prevladovalo mišljenje, da so se liberalni mladoslovenski krogi ustrašili ra- dikalizma kmečkih nanožic; v nasprotju stem 180 Melik poudarja, da so bili tabori predvsem nacionalne, ne pa socialne narave, da torej interesi mladoslovencev niso biH ogroženi od spodaj, ampak je vzrok iskati zlasti v vedno večjem razdoru med klerikalno in liberalno strujo in v dejstvu, da je klerikalni tabor pričel ustanavljati lastne organizacije in se povezovati z nemškimi konservativci. Kratek zapisek Branka Rudolfa o korespondenci Ane Sernec je prav zanimiv in opozarja, da je tudi take vrste gradivo za naše zgodovino- pisje marsikdaj lahko koristno. V čas NOB posega le en avtor. Zdenka Rogl je pripravila okupatorske dokumente iz arhiva Muzeja narodne osvoboditve v Mari- boru. V zborniku je zastopana tudi zgodovina šolstva in knjižničarstva. Jan Sedivy piše o borbi za višjo šolo v Mariboru pred 150 leti, Niko J. Vrabl pa o zgodovini ljudske knjiž- nice v Mariboru. Nekaj je zelo zanimivih literarno-zgodovin- skih prispevkov. Franc Šebjanič se že vrsto let ukvarja s problematiko naših protestant- skih piscev v Prekmurju. V svojem prispevku Agenda Vandalica — prekmurski tisk v 16. stoletju informira bralce, da se iz ohranjenili pisem pastorja Mihaela Barkoša more skle- pati, da je Agenda Vandalica eden prvih ti- skov, namenjen prekmurskim protestantom, tiskal ga je verjetno Janez Mandelc, žsa nam niti avtor Agende, niti njena podrobnejša vsebina nista znana. Marijan Smolik je pri- speval članek z naslovom Grgur Mekinič in njegovi pesmarici 1609 in 1611. Gre za dve protestantski pesmarici, ki ju hrani ljubljan- ska semeniška knjižnica in ju hrvatska lite- rarna in glasbena zgodovina doslej še nista registrirali. O istem protestantskem piscu, začetniku slovstva pri Gradiščanskih Hrvatih in doslej znanem le pod imenom Pythiraeus piše še Ivan Škafar. Tako za zgodovinarje kot za slaviste bo zanimiva razprava Janka Orož- na o lastnih imenih v severnem pasu celjske kotline. Vrsta prispevkov je posvečena Bašu-etno- grafu. Zmaga Kumer anahzira štajersko »Pe- sem od kovača«, Franc Minarik piše o pohor- skih stekloslikarjih in poslikanem steklu; o narodopisju in njegovih problemih nasploh pa piše Niko Kuret. Tudi Milovan Gavazzi je prispeval članek Ognjišna peč slovenskoga- hrvatskoga graničnog područja, Milenko S. FUipovič pa sestavek z naslovom Dolapi ili kola za navodnjavanje u Jugoslaviji. Zelo zanimiva je tudi razprava Marjana Musica Vizionarna rekonstrukcija in tipologija po- ljanskih ovčnjakov še zlasti, ker so z opu- stitvijo čredništva ovčnjaki izginili. Drago Mušič pa nam je v posebnem sestavku pred- stavil slovenskega rojaka J. M. Žagarja, dok- torja medicine, fizika, epidemiologa in av- i tor j a mnogih razprav, ter posebej opozoril na etnografsko in ljudskomedicinsko gradivo v njegovih delih. V to vrsto razprav moremo šteti še razpravo Petra Vlahoviča Pojave in- cesine i društvene endogamije kod nekih | jugoslovenskih etničkih grupa. j Baševemu zborniku so tudi umetnostni | zgodovinarji prispevali svoj delež. France j Stele govori o spomeniškem varstvu v Slove- j niji do 1941, kjer je bil pokojni Baš od leta i 1932 dalje vseskozi dragocen sodelavec. Jože Curk opiše vedute štajerskih trgov in mest. Marjetica Šetinc pa v prispevku Nekaj del graških in augsburških zlatarjev na Sloven- skem Štajerskem obravnava doslej še malo obdelano področje iz zgodovine umetne obrti. Stenski tabernaklji v prekmurskih cerkvah so pritegnili pozornost Ivana Zelka, ki nam je opisal 6 cerkva z ohranjenimi romanskimi oziroma gotskimi stenskimi tabernaklji (po tridentinskem koncilu je tabernakelj tudi pri nas v glavnem nameščen v glavnem oltarju). Marjan Zadnikar se je lotil raziskave pleter- skih »štimanic«, ki so med prvimi znanimi v Evropi, služile pa so kot akustičen pripo- moček. Sergej Vrišer v prispevku Uniforme narodne garde na Slovenskem v letu 1848/49 najprej podaja splošne podatke o vlogi in organizaciji narodne garde, sledijo opisi uni- form pehotnih in konjeniških enot ter aka- demske legije. Večina sestavkov ima povzetke v sloven- skem in še v enem od tujih jezikov, po trije prispevki pa so pisani nemško oz. srbo- hrvaško. Ob koncu pregleda vsebine Bavševega zbornika je treba poudariti, da pomenijo članki o Baševi osebnosti in njegovi mnogo- stranski dejavnosti pa tudi vsi drugi razno- vrstni znan.stveni prispevki lepo počastitev človeka, ki je imel tako velike zasluge za napredek kulturnega in znanstvenega razvoja Maribora in njegove širše okolice. Olga Janša Ars Sloveniae — Marijan Zadnikar, Ro- manska umetnost, MK 1970. V primerjavi z drugimi knjigami iz zbirke Ars Sloveniae zajema ta knjiga vse zvrsti ro- manske umetnosti. Dr. Marijan Zadnikar je romansko arhitekturo obdelal že v svoji dok- torski disertaciji z naslovom Romanska arhi- tektura na Slovenskem, DZS, Ljubljana 1959. V tej razkošnejši priredbi zgodovine romanske umetnosti pa je na kratko obdela- na tudi romanska plastika (kolikor ni že sku- paj z arhitekturo), stensko slikarstvo, minia- ture in gradivo o pečatnikih in novcih. 181 Avtor se na začetku na kratko pomudi pri predromanskih spomenikih. Vodilna zvrst romanske umetnosti pri nas je pač arhitek- tura, ki je po avtorjevi zaslugi tudi najbolje obdelana. Spomenike je pisatelj po umetnost- nogeografski metodi razdelil tipološko. Sak- ralno arhitekturo je razdelil še posebej na samostansko, kjer ima primat Stična (1136), končuje pa to obdobje Kostanjevica na Krki (sreda 13. stoletja). Stična še spominja na starokrščansko baziliko, Kostanjevica pa že kaže gotske elemente. Samotnim samostan- skim cerkvam delajo konkurenco triladijske župnijske cerkve (Maribor, Mošnje, Šmarje na Dolenjskem itd). Enostavnejše so enola- dijske cerkve s polkrožno apsido (Zgornja Draga pri Stični) in enoladijske cerkve s kva- dratnim prezbiterijem. Zanimiva specialiteta so enoladijske cerkve z »vzhodnimi zvoniki« (med ladjo in prezbiterij em), ki se strnjeno pojavijo na zahodnem Štajerskem in so pri- šle k nam s severa. Posebno poglavje so spo- meniki »istrske skupine« in pa posamezni romanski unikati, kot je kripta v Hočah, ne- katere kostnice (centralnega tlorisa). Mali Grad v Kamniku itd. Profano romansko ar- hitekturo opazimo predvsem v slovenskem Primorju v mestih. Pri grajskih kompleksih gre predvsem za zasnovo donjona, ki pa se nam v čisti romanski obliki ni ohranil nikjer. Večina naših romanskih spomenikov je vezana na premožne naročnike, ki so tako posredno z importom diktirali tudi stil arhi- tekture. Kljub skromnosti so naši romanski spomeniki zanimiv in raznoličen kamenček v velikem evropskem mozaiku romanske umetnosti. France Stukl Ars Sloveniae — Ivan Komelj, Gotska arhitektura, MK 1970. Razen dr. Ivana Komelj a, ki je naš najbolj znani raziskovalec gotske arhitekture, se s tem obdobjem ukvarjajo oz. so se ukvarjali še dr. France Stele, dr. Emilij an Ce ve in tudi že pokojni Jože Gregorio. Avtor te knjige je združil prejšnja prizadevanja s tega področja in rezultat je ta knjiga, ki tudi z uspešnimi slikovnimi ponazorili prikazuje našo gotsko arhitekturo- Gotika nastopi pri nas sredi 13. stoletja, v detajlih jo najdemo še v 17. stoletju. Naj- lepše se da zasledovati razvoj te umetnosti na spomenikih sakralne arhitekture. ŠUast lok in rebrast obok še ne dajeta pečata got- skega prostora. Romansko prostorsko vzdušje se drži še daleč v gotsko dobo zlasti pri cerk- venih ladjah (Crngrob) kljub gotskim arhi- tekturnim členom. Zato pa po novem obdela gotika prezbiterij, bodisi kot t. im. kratki ozi-^ roma kot dolgi kor. Tu pridejo do izraza got- ski elementi zunaj in znotraj pa tudi sama oblika prezbiterij a (triosminski zaključek) se bistveno razlikuje od romanske apside. Zrela gotika teži k centralizaciji prostora (ladje in prezbiterij a) in rezultat tega so t. im. dvoran- ske cerkve v drugi polovici 15. stoletja na Kranjskem. Deželska razbitost se kaže pri nas tudi v gotski arhitekturi. Tako doživi Štajerska vi- šek v 14. in začetku 15. stoletja. Na Gorenj- skem se zrela gotika prebudi šele v drugi po- lovici 15. stoletja (dvoranske stavbe). Razvojno gre princip pri sakralni arhitek- turi od tektonsko razkosanega prostora k po- enotenju prostornine (dvoranske stavbe). V profani arhitekturi se šilast lok in reb- rast obok udomačita v gradovih, mestnih ob- zidjih, stanovanjskih stavbah in celotnih ur- banističnih kompleksih. Razvojno teži pro- fana arhitektura od prostorske koncentracije mas (še vpliv romanskega kubusa) k diferen- ciaciji stavbnih mas. France Stukl Nace Sumi, Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem, Slovenska matica, Ljubljana 1969; 172 strani, 111 reprodukcij, povzetek v francoščini. Slovenska matica je tokrat objavila že tret- je delo našega znanega strokovnjaka za rene- sančno in baročno obdobje, zlasti za arhitek- turo, dr. Načeta Sumija. Prva je izšla Baroč- na arhitektura (1961), Arhitektura XVI. stoletja je izšla leta 1966, lani pa pričujoča knjiga. S to knjigo je končan pregled arhi- tekture med gotiko in 19. stoletjem pri nas. Bistvo avtorjevih tez najdemo zlasti v uvod- nem in sklepnem poglavju. Pisec je obdelal celo 17. stoletje, zato se ni mogel poslužiti enotnega naslova glede stua tega obdobja, ki prehaja od poznorenesančnih elementov preko manierističnih posebnosti v barok. Kot v drugih dveh knjigah se je avtor posluževal principa kvalitete, saj izdela svoje sklepe na razvojno najpomembnejših (kvali- tetnih) arhitekturah. Principi veljajo za sa- kralno in profano arhitekturo. Ne ločuje dela tujih in domačih mojstrov, saj se je stil obo- jih podredil slovenskemu prostoru in tradiciji pa tudi naročniku, ki je bU dostikrat zelo razgledan. Zgledi arhitekture 17. stoletja so večinoma importirani. Večini arhitektur ne poznamo avtorjev. Prevladujejo dela italijan- ske smeri. Nekaj naših spomenikov je evrop- skega pomena (Jakobova cerkev v Ljubljani, Hrastovec itd.). Razprava je razdeljena glede na posamezne značilnosti v tri obdobja. Prva doba obsega čas od 1600—1640 z najtehtnejšim desetlet- 182 jem med 1630—1640; drugo obdobje sledi do 1670; tretja doba obsega čas med 1670—1700. V prvem obdobju se uveljavijo v sakralni arhitekturi tri zvrsti dvoranske stavbe: eno- ladijska stavba, dvorana s kapelami ali tri- ladijski prostor. Izvor teh »protireformacij- skih« stavb je iskati prek Italije nazaj v go- tiko. Enoladijski tip pri nas lepo sledi pozno- gotski podružnici, večje preobrazbe doživi le pri obokanju in pri drobnih arhitekturnih členih. V profani arhitekturi dobiva grad ali dvorec stanovanjski značaj, s poudarkom na vhodnem licu (začetek baročne fasade). V drugem obdobju zaživi zopet centralni cerkveni prostor, ki pa se pozneje razpoteg- ne, ohrani pa centrahzem tudi pri pravokot- no zasnovanih tlorisih (kapele). Pri profani arhitekturi zmaga moč osi. To je tudi čas, ko se razvijejo »čebulaste« strehe na zvoni- kih, pa tudi na cerkvenih stavbah samih. Ta značilni moment še danes tako pestri našo pokrajino. Posamezni arhitekturni členi: pi- lastri, profili, štuk itd., ki žive že od začetka stoletja, dobe sedaj svoj plastični značaj. Arhitekturni lupini priskoči v notranjosti na pomoč tudi iluzionistično slikarstvo. Višina prostorov, ki jo je manierizem pretiraval, se zniža na normalna razmerja. Tretje obdobje razvija dotedanje tipe arhi- tektur, diferencira pa jih po pokrajinah, kjer Primorska gradi strogo tektonsko, Kranjska ohrani trdno kompozicijo, Štajerska pa se že kompozicionalno arhitekturno razigra. Pri- morska razvije enoladijski tip cerkvene stav- be. Kranjska pa variira s centralno zasnovo. Sedemnajsto stoletje da že vse arhitektur- ne oblike, ki jih v polni meri dožene barok v 18. stoletju. Ob izidu prve Šumijeve knjige. Ljubljan- ske baročne arhitekture, se je pojavilo vpra- šanje, ali metoda dela (samo kvalitetni spo- meniki) ustreza in upravičuje naslov. Isto vprašanje je aktualno tudi pri tej knjigi. Vendar iz Sumijevih tez lahko sklepamo, da si stil in kvaliteta spomenikov podajata roko. Ob kvalitetnem spomeniku so sopotniki, ki pa so od njega odvisni. Kljub topografskim pomanjkljivostim nam vse tri Šumijeve knji- ge dobro služijo pri proučevanju arhitektur- ne tvornosti med gotiko in 19. stoletjem. France Stukl Jože Curk, Ozemlje slovenjebistriške ob- čine. Kulturni in naravni spomeniki Slove- nije, Zbirka vodnikov št. 12, Ljubljana 196S, 30 strani Ta vodnik se po zasnovi nekoliko razločuje od drugih vodnikov iz te zbirke. Ne obrav- nava namreč umetnostnozgodovinskih objek- tov enega kraja, temveč celo vrsto spomeni- kov v eni občini. Jože Curk nam predstavi bistriško območ- je najprej geografsko, nato pa še historično. Tako izvemo, da je občina pokrajinsko zelo razgibana, zato tudi naselitev ni potekala povsod istočasno in pod enakimi pogoji. Najbolj podrobno je obdelano samo mesto, katerega zgodovina je kronološko prikazana od antike, ko je bila Bistrica le malopomemb- na naselbina ob križišču cest proti Celju, Ma- riboru in Ptuju, prek srednjega veka, ko je 1313 Bistrica postala mesto, pa do novega ve- ka, ko se je mesto vse bolj širilo in gospo- darsko razvijalo. Stara mestna zasnova je sicer ostala ohra- njena do danes, hiše pa — razen morda po zasnovi — niso starejše kot iz konca 18. sto- letja, ko je mesto popolnoma pogorelo. Toda kljub temu je veliko meščanskih arhitektur, ki so vredne ogleda, zato nam jüi avtor po- drobneje opiše. Spotoma se na kratko pomu- di še pri opisu cerkve Marije sedem žalosti, ki je bila sprva mestna cerkev, v prvi polo- vici 17. stoletja pa je bila prepuščena mino- ritom, ki so poleg cerkve sezidali še samo- stan. Grad je bU že od druge polovice 13. sto- letja sedež deželskega (ne »deželnega«) sodi- šča. Sprva je bil deželnoknežji, proti koncu 16. stoletja je prešel v last rodbine Vetter von der Lilie, v prvi polovici 18. stoletja pa so ga kupili Attemsi. Vsakokratni lastniki so grad prilagajali svojim potrebam, zato od srednjeveške grajske arhitekture ni ohranje- nega ničesar; danes ohranjena grajska zgrad- ba je v glavnem iz prve polovice 17. stoletja, notranja poshkava pa je baročna iz leta 1721, delo Ignaca Flurerja. Zahodno od grajskega poslopja se razprostira park, ki pa je danes zelo zapuščen. Avtor nas vodi še mimo nadaljnjih hiš k župni cerkvi sv. Jerneja; cerkev se sicer omenja že v 13. stoletju, a današnja zunanja podoba cerkve je neorenesančna, notranja pa baročna. Notranja oprema je po večini delo Holzinger j a, pri poslikavi cerkve je sodeloval tudi Flurer. Cerkev hrani v glavnem oltarju dragoceno Kremser-Schmidtovo sliko »Pove- ličanje svetega Jerneja«. Nadaljnje strani — skoraj dve tretjini vod- nika -— opisujejo zanimive raztresene kraje v občini, razvrščene po treh poteh: prva pot pelje v kraje v severovzhodnem delu občine, druga poteka ob Dravinji v zanimive kraje, kot so Studenice, Makole, Štatenberk itd., ob tretji so kraji v zahodnem delu občine. (Ce se pri Studenicah že omenja kmečki upor leta 1635, bi ne bilo odveč, omeniti tudi upor iz leta 1515, ko so kmetje zavzeli Studenice in jih je tukaj Herberstein razkropil. Staten- 183 berk pišemo običajno s -k; »Wildhausi« so očitno Viltuški, »Devini« pa devinski gospod- je.) Literatura ni nikjer navedena. Nekateri i podatki so verjetno vzeti po Pircheggerju, ! pri katerem pa je ponekod govora le o dom- i nevah. Zemljevid občine je pregleden, zemljevid Slovenske Bistrice pa je precej skop. Irena Vilfan Kranj, Kulturni in naravni spomeniki Slo- venije, Zbirka vodnikov št. 19, Ljubljana 1969, 30 strani Knjižica je razdeljena v pet poglavij in so pri njej sodelovali štirje avtorji. A. Valič nam odkriva prazgodovinsko po- dobo mesta. Najstarejši ostanki naselitve se- gajo v čas mlajše kamene dobe (o. 1.2000). Sledovi stalne naselitve so se nam ohranili iz obdobja Ilirov na istem mestu, kot se je dobro tisočletje kasneje razvil srednjeveški Kranj, to je na jeziku med Savo in Kokro. V rimski dobi Kranj ni imel pomembnejše vloge, zato so tudi arheološke najdbe le mi- nimalne. Materialni ostanki (zlasti grobovi) iz zgodnjega srednjega veka, to je iz lango- bardske dobe, so pa zelo številni in pričajo o langobardski naseljenosti na tem področju do konca 6. stoletja. Langobardi naj bi Kranj v tem času vključili v svoj obrambni sistem proti navalom Slovanov, ki so bili od začetka 7. stoletja vse številnejši. Poseben pomen posvečuje avtor staroslovanskemu skeletne- mu grobišču pri farni cerkvi iz časa od 9. do 12. stoletja (staroslovansko v 12. stolet- ju?). V naslednjem poglavju M. Žontar na pre- gleden način prikazuje zgodovinsko podobo mesta od zgodnjega srednjega veka do druge svetovne vojne. Kranj je bil kot sedež mej- nega grofa že zgodaj pomembna naselbina. Mestne pravice je dobil Kranj v prvi polovici 13. stoletja od grofov Andeških, obzidali pa so ga verjetno šele v 15. stoletju. Zelo na- tančno oriše avtorica kranjsko mestno samo- upravo do upravnih reform Marije Terezije in Jožefa II. Gospodarsko pomembnejše je postalo mesto v dobi zgodnjega kapitalizma, ko se je razvila mestna, predvsem pa domača obrt na podeželju. Obrt je začela propadati, ko je proti koncu stoletja stekla gorenjska železnica. Na kratko se avtorica pomudi še pri kulturnem življenju Kranja v 19. stolet- ju, nato pa še prikaže razmere v Kranju med obema vojnama, ko je KP že prevzemala po- membno vlogo pri organiziranju kranjskih delavcev. Na naslednjih treh straneh A. Benedičič podrobno oriše obdobje NOB v Kranju in njegovi okolici od začetka nemške okupacije, ko je bil Kranj sedež nemških organov v osrednji in spodnji Gorenjski, prek prvih za- četkov in uspehov organiziranega odpora do končne zmage. Organizirane akcije kranjskih partizanov so mnogo prispevale h končnemu uspehu NOB na Slovenskem. Oris urbanističnega razvoja mesta je na- slov naslednjega poglavja. V njem C. Avgu- štin išče jedro mestne naselbine na prostoru današnje farne cerkve (kjer je prej stala mnogo starejša zgradba) in na obzidanem, prostoru okrog nje, ki je obsegal pokopališče in okoliške stavbe. Avtor ugiba, kje bi mo- gel istati krajišnikov grad: ali ob Kokri v Tavčarjevi ulici ali — kar se mu dozdeva bolj verjetno — nad savskim mostom, na pro- storu, kjer so imeli freisinški škofje svojo utrdbo. Avtor razlaga tloris mestne tržne na- selbine, ki se je razvila v teku srednjega ve- ka. Po njegovem mnenju je piramidalna ve- duta Kranja edinstvena pri nas in v Srednji Evropi. Na naslednjih straneh nas avtor vodi po starem delu mesta, pri tem opozarja na za- snovo mesta in nam razlaga najpomembnejše mestne stavbe: mestno hišo, župno cerkev, cerkev na Pungertu itd. Kljub temu, da je vodnik kolektivno delo, je njegova zasnova dovolj enotna. Za nekatere njegove dele so imeli avtorji na razpolago dovolj izčrpne prejšnje raziskave (zlasti Žon- tar j evo zgodovino Kranja), drugi deli pa vse- bujejo deloma nove ugotovitve, deloma nove razlage. Irena Vilfan Ivan Komelj, SevniSki grad in Lutrovska klet, Kulturni in naravni spomeniki Slove- nije, Zbirka vodnikov št. 20, Ljubljana 1969, 22 strani Preden preide avtor k nadrobnejšemu umetnostno-zgodovinskemu opisu gradu, se na kratko pomudi pri njegovi zgodovini. Ta- ko izvemo, da so kraj Sevnica sprva imeli neki bavarski plemiči, nato grofica Hema in njen rod, od leta 1043 naprej pa salzburški škofje, ki so jo imeli do konca 16. stoletja, ko ga je kupil Ignac Moškon. Grad je v svoji nadaljnji zgodovini še večkrat menjal gospo- darje. Po upodobitvah do konca 18. stoletja je grad imel štirikoten stolp, ki danes na zunaj ni več viden; tudi prvotno visoko obzidje je bilo znižano. Tloris gradu kaže, da je bil šti- rioglati stolp najverjetneje prvotna — pozno- romanska ali zgodnjegotska grajska stavba. Bistveno se je grad povečal šele v prvih de- setletjih 16. stoletja, ko so vse pogostejši tur- ški vpadi prisUili gospodarje, da so svoj grad prilagodili tedanjim vojaškim potrebam. Od- 184 tlej ima grad renesančno podobo: pravokoten je s štirimi okroglimi ogelnimi stolpi. Grad je bü konec 16. stoletja, ko je ponovno me- njal goispodarje, zopet prezidan: spremenjeno je bilo dvorišče, vhod je bil prestavljen in grad je postal enotnejši. Namesto obrambne pa je dobil tudi novo funkcijo, postal je udobna rezidenca novih gospodarjev Moško- nov. Medtem ko je baročna doba spremenila podobo gradu le v notranji ureditvi in opre- mi, je lastnik gradu v prvi polovici 19. sto- letja, J. H. pl. Rebenburg, predvsem spreme- nil zunanji videz gradu s tem, da je odstra- nil sledove utrdb in da je uredil daleč nao- krog gradu park. Tudi notranjščina je bila v tem času spremenjena »v smislu novoro- mantičnih teženj«. Ko nas vodi po gradu, kakršen se je ohra- nil do danes, avtor opiše še nekaj umetnost- nozgodovinskih znamenitosti: portal, plastike v veži, arkadno dvorišče, stopnišče, kapelo ter druge grajske prostore. Park okrog gra- du, ki so ga nekdaj krasile eksotične rastli- ne, danes pa je zelo zapuščen, nameravajo ga zopet obnoviti. Lutrovsko klet, ki stoji na jugovzhodnem delu grajskega griča, nam avtor opiše kot na zunaj dokaj preprosto zgradbo, ki je bila že prvotno grajena za kultne namene. Zelo ver- jetno je bila preurejena v grobnico lastnikov Moškonov. O tem, kdo je dal postaviti lute- ransko molilnico, avtor ugiba in ne postavlja nikakršnih sklepov. Kar pa zadeva arhitek- turo in arhitekturno okrasje, jo primerja z arhitekturo Jurijeve kapele na ljubljanskem gradu po načrtih iz 70 let 16. stoletja. Daü- ranje ostaja precej široko: druga polovica 16. stoletja. Posebna pozornost je posvečena sten- skim shkarijam, ki se ikonografsko ne razlo- čujejo dosti od tedanjih poslikav v drugih naših cerkvah. Pisec se sklicuje na ugotovi- tev prof. Steleta, ki se je prvi natančneje ukvarjal s temi slikarijami, da so v Lutrov- ski kleti naslikani zlasti evangehjski prizori, pač v smislu luteranskega nauka. Slike so dokaj redek primer za uporabo oljne tempe- re, niso pa natančneje datirane: po slogu jih avtor označuje kot izrazit primer manieriz- ma v slikarstvu 16. stoletja. Uspešni restav- ratorski posegi so pripomogli do tega, da sh- karije tega edinstvenega renesančnega spo- menika niso popolnoma propadle. Na kratko se avtor knjižice pomudi nato še pri trgu samem in opiše še tri objekte: žup- nijsko cerkev, Florijansko cerkev in spodnji grad. Uganka Lutrovske kleti sicer ni razvozla- na, to pa morda le še poveča privlačnost knji- žice, ki bo marsikaterega bralca zvabila na ogled sevniškega gradu in njegove skriv- nostne Lutrovske kleti. Irena Vilfan Oris kronologije delavskega gibanja na Slovenskem 1867—1968. Ljubljana. Republi- ški svet Zveze sindikatov Slovenije, 1969. Str. 191 Inštitut za zgodovino delavskega gibanja in Republiški svet Zveze sindikatov sta v poča- stitev 50-letnice ustanovitve KPJ — ZKJ, SKOJ in sindikatov izdala Oris kronologije delavskega gibanja na Slovenskem 1867 do 1968. Cas, ki ga Oris zajema, so avtorji raz- delili v štiri obdobja. Kronološki oris dogod- kov za prvo obdobje od 1867 do 1918 je pri- pravil Pavel Dobrila, za obdobje od 1918 do 1945 Alenka Nedog in Mihca Kacin-Wohinz, za obdobje narodnoosvobodilne borbe 1941 do 1945 Štefka Zadnik ter za obdobje socia- listične graditve 1945—1967 Ivka Križnar in Miroslav Luštek. Avtorji so v predgovoru sami razložili namen tega res nujno potreb- nega priročnika, omenili velike težave, na katere so pri delu naleteli, ter pojasmli kri- terije, za katere so se odločili pri izbiranju dogodkov, ki so jih v kronologiji upoštevali. Posebej se mi zdi vredno poudariti, da so pri Orisu kronologije skušaH zajeti pomembnejše dogodke na celotnem slovenskem narodnem ozemlju tudi po letu 1918. To velja predvsem za slovensko ozemlje, ki je po rapallski po- godbi pripadlo Italiji. Od splošnih pripwmb na Oris kronologije kot celote naj omenim, da me zelo moti, da sta avtorici drugo poglavje, ki obravnava dogodke od 1918 do 1941 razdelili v poglavji A in B in sta ločeno prikazali dogajanje na slovenskem ozemlju, ki je ostalo v Jugosla- viji, in na slovenskem ozemlju, ki je pripadlo Italiji, čeprav priznam, da so bih pogoji za razvoj delavskega gibanja v obeh delih raz- lični. Mislim tudi, da avtorje ne bi stalo ve- liko truda in tudi ne bi zavzelo veliko pro- stora, da bi, če ne že pri vsakem poglavju posebej pa vsaj v predgovoru, dodali tudi kratek seznam virov in literature, ki so jih pri sestavljanju Orisa kronologije uporabljali. S tem bi bralcu dah še eno potrebno infor- macijo, kje iskati bolj obširno razlago dogod- kov, ki jih cesto opisujejo preveč skopo glede na njihov pomen. Bolj podrobne kritične pripombe bom ome- jila na prvo poglavje, ki zajema čas od 1867 do konca prve svetovne vojne, ker mi je pro- blematika tega obdobja bolj znana. Avtorji sami omenjajo, da je bilo delo pri starejšem obdobju mnogo lažje, ker je to bolj obdelano in so mnogi dogodki ponovno preverjeni. Prav zato je toliko bolj nerazumljivo in ne- odpustljivo, da so mnogi dogodki iz najsta- rejšega obdobja slovenskega delavskega giba- nja obdelani netočno, površno, mnogi pa so enostavno kar izpuščeni. Pri tem opravičilo, da so avtorji imeli omejen prostor, ni spre- 185 jemljivo, saj bi lahko brez škode izpustili omembno manj pomembnih dogodkov. Tako je omenjena okupacija Bosne in Hercegovine, ki med slabo organiziranim slovenskim de- lavstvom ni imela odmeva, aneksija Bosne in Hercegovine leta 1908 pa je prezrta kljub širokemu odmevu med slovenskimi socialnimi demokrati. Ena od nedoslednosti je določanje časovne- ga okvira dogodkov. Avtor se dostikrat za- dovolji le z omembo meseca ali kar leta, drugje pa navede točen datum, v okvir kate- rega strpa tudi druge dogodke, ki so se zgo- dili pozneje (glej podatek, da so bili 21. apri- la 1884 aretirani Franc Železnikar, Ferdi- nand Tuma in še nekateri vodilni ljubljanski socialisti). Hudo pomanjkljivo in dostikrat netočno je obdelan čas od 1880 do 1884, to je čas delovanja Franca Železnikar j a. Navedena je vrsta netočnih podatkov, tako na primer, da se je javnega zborovanja obrtniško-demo- kratične skupine v Ljubljani novembra 1880 udeležilo več sto delavcev in obrtnikov, po policijskih poročilih pa udeležba na tem in drugih zborovanjih ni bila večja od 100 do 150 ljudi (mimogrede naj omenim, da je bilo takšnih javnih zborovanj več, nepoučen bra- lec pa dobi vtis, da je büo samo eno). Opo- zorim naj tudi, da je vlada prepovedala v ja- nuarju 1872 ustanoviti obrtno društvo (Ge- werbeverein) in ne obrtne zadruge. Znano je, da so stavke prvi in najbolj vi- den izraz nezadovoljstva osveščenega delav- skega razreda. Zato je razumljivo, da jim je v Orisu posvečenega toliko prostora. Vendar če si hočemo o njihovem pomenu in vlogi v razvoju slovenskega delavskega gibanja ustvariti bolj točno sliko, ne bi smeli podatki o njih biti tako splošni. Iz podatka, da so na primer v avgustu 1887 stavkali delavci v Trstu, ne dobimo nobene predstave. Le pri večjih stavkah so navedeni tudi podatki o delavskih zahtevah, trajanju in izidu stavke. To je le nekaj pripomb na manjše pomanj- kljivosti. Bolj pomembno pa je vprašanje kriterija pri izbiri dogodkov, ki so bili uvr- ščeni v Oris kronologije. Vprašujem se, kako je mogoče, da je vanj zašla omemba enega manj pomembnih člankov Albina PrepeliAa- Abditusa Za strankarski zbor, ki je izšel kot obrobna notica v Rdečem praporu julija 1900, ni pa niti z besedico omenjena njegova pre- cej dolga polemika z Etbinom Kristanom o revizionizmu, ki sicer ni vplivala na taktiko JSDS in je bila bolj odmev vzporedne pole- mike v Nemčiji in Avstriji, bila pa je po- membna stopnja v idejnem razvoju enega kasnejših vodilnih ideologov JSDS Albina Prepeluha. Poleg tega pa so Abditusovi kas- nejši članki o nacionalnem vprašanju mnogo zrelejši in pomembnejši. Se bolj nerazunaljivo je, da je ostal neome- njen veliki razkol med mladimi in starimi v JSDS, ki je izčrpaval strankine moči in osa- mil Henrika Tumo, edhiega doslednega mark- sista v stranki. Tako pa se avtor zadovolji le s tem, da omeni začetek izhajanja glasila »so- cialistične omladine« revije Demokracija. Oris kronologije delavskega gibanja na Slo- venskem 1867—1968 bo gotovo v pomoč pri hitrem in nezahtevnem iskanju informacij. To pa je bil tudi v bistvu namen, ki je vodil naročnika, to je Republiški svet Zveze sindi- katov Slovenije. Obenem pa je tudi opozorilo, da hitro in nenačrtno pripravljanje takšnih publikacij ob raznih obletnicah ne more ro- diti kakšnega pomembnejšega prispevka k raziskovanju slovenske zgodovine. Jasna Fischer Jože Dular, Metliški gasilci. Sto let najsta- rejšega gasilskega društva na Slovenskem, izdalo in založilo Gasilsko društvo v Metliki, 1969, 116 str. Ob stoletnici najstarejšega gasilskega dru- štva na Slovenskem je pred letom dni izdalo metliško gasilsko društvo kronološki oris nje- govega dela od ustanovitve do danes. Po- datke je zbral belokranjski muzealec, profe- sor Jože Dular, ob izdatni pomoči arhivarja Ivana Drobnica. Stoletnica metliškega gasil- skega društva, oziroma požarne obrambe, kot se je tedaj imenovalo, je hkrati stoletnica vse- ga slovenskega gasilstva — obletnico smo lani v avgustu dostojno proslavili. Do leta 1869, ko se začenja novejši mestni arhiv, ob- stajajo le posamezni zapisi za letnice najhuj- ših požarov. Skrb za boljšo obrambo pred uničujočim ognjem je motivirala tudi Metli- čane, da so si s požarnim redom in požarnimi stražami zagotovili večjo varnost svojega premoženja. Velike zasluge, da velja 18. sep- tember 1869 za ustanovni dan slovenskega gasilstva, ima graščak vitez dr. Josip Savin- šek, ki je dal v Metliki pobudo za ustanovi- tev požarne brambe s 27 člani. Zanimiva so njena pravila iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V tem času je tekel tudi boj, kdo bo poveljnik gasilcev, med narodnjakom Navra- tilom in nemškutarjem Hessom. Finančne probleme za nabavo prepotrebnega orodja so reševali delno tudi z bratovsko blagajnico, kamor so se stekali prispevki vseh članov. Društveno delo je prenehalo med prvo sve- tovno vojno, ko so mnogi člani padli na boji- šču in ko je bil skoraj ves inventar uničen. Po vojni je društvo doživljalo vse spremem- be politično-upravnega značaja. Tako so do- bili Belokranjci leta 1925 svojo gasUsko župo, z osnovanjem metliškega sodnega okraja za pet let do leta 1936 pa nastane tudi metliška 186 gasilska župa. Z uveljavitvijo Jugoslovansl^e gasilske samopomoči, v Itatero so se najprej včlanjali prostovoljno, kasneje pa obvezno, so gasilci rešili problem preskrbe družinskih članov po smrti njihovega zavarovanca. Va- žen za medvojno organizacijo je zakon o ga- silstvu iz leta 1933, ki ukinja gasilska dru- štva in uvaja gasilske čete, po katerem se tudi metliško društvo preimenuje v gasilsko četo. Za obdobje od leta 1933 do začetka dru- ge svetovne vojne ni arhivskih zapiskov, ker so zgoreli ob sovražnikovem vdoru v Methko julija 1944. Po italijanski okupaciji je gasil- ska četa prenehala delovati, nekaj časa v na- slednjem letu je obstajala stalna četa v spo- razumu z gasilsko službo ljubljanske pokra- jine. Med metliškimi gasilci je bilo tudi 6 žrtev italijanskih okupatorjev. 8. septembra 1943 je Bela krajina postala svobodno parti- zansko ozemlje, vendar je ob sovražnikovem napadu julija 1944 zgorel med drugim tudi gasilski arhiv. Po osvoboditvi so nastale no- ve perspektive za razvoj društva, vendar je bilo delo ob slabem inventarju in ob pomanj- kanju denarnih sredstev skoraj onemogočeno. Od leta 1953 se nato desetletje in več vleče problem novega gasilskega doma, ki so ga Metlicami dobili šele ob jubilejni stoti oblet- nici. Gvido Stres Jože Dular, 120 let metliške mestne godbe, izdala in založila Mestna godba v Metliki, 1970, 96 str. V kratkem časovnem razdobju je letos ju- nija Metlika praznovala tudi častitljivo ob- letnico — 120-letnico mestne godbe. Leto 1850 omenja drobni zapisek v življenjepisu met- liškega župnika Vincenca Vovka, objavljen v Zgodnji Danici leta 1872. Profesor Dular po- udarja, da je mogoče godba na pihala obsta- jala že prej, kar sklepa iz življenjepisa god- ca Antona Okorna. Tudi arhivski fond za godbo je podobno kot za požarno obrambo ohranjen šele od leta 1869 dalje. Godba je bila v tistem času mestna ustanova, župan- stvo je imenovalo godbeni komite, godbeniki pa so dobivali občasno skromne plače. Pro- blemi so bili skozi desetletja podobni: denar- na sredstva so si največkrat priskrbeli z na- biralnimi polarni in pri mestni občini. V sep- tembru leta 1907 je bil ustanovljen Godbeni klub v Metliki, nastopali so predvsem v či- talnici. Prva svetovna vojna pomeni podobno kot za gasilce močno cezuro tudi v godbe- nem delovanju. Po letih premora je bilo tre- ba začeti skoraj znova. Nove državne spre- membe so vphvale na spremenjeno strukturo godbenih nastopov. Godbeniki so ohranili nadstrankarski značaj. Po itahjanski okupa- ciji so metliški godbeniki igrali še do decem- j bra leta 1941, ko so se razšli. Mnogi so nato sodelovali z Osvobodilno fronto, nekateri pa so odšli tudi v partizane. Ko je itahjanska vojska kapitulirala, so spet vadili in sodelo- vali na partizanskih praznovanjih. Aprila leta 1944 so bili nekateri mlajši člani dode- ljeni novo osnovani godbi glavnega štaba NOV in POS v Črnomlju. V novi Jugoslaviji metliška godba dolgo časa ni mogla polno zaživeti. Leta 1947 so v Metliki osnovali kul- turno-prosvetni svet, ki je med svoje odseke vključil tudi godbo na pihala in orkester pod vodstvom Silva Mihelčiča. Za petdeseta leta skoraj ni ohranjenüi kronističnih podatkov, največje težave pa so bile z nabavo uniform. Obe knjižici sta estetsko zelo okusno opremljeni, priloženega je mnogo slikovnega gradiva in drobnih osebnih podatkov. Gvido Stres Poslovilna pisma žrtev za svobodo, druga razširjena in dopolnjena izdaja poslovilnih pisem za svobodo ustreljenih v okupirani slovenski Štajerski, izdala Muzej narodne osvoboditve Maribor in Muzej revolucije Ce- lje, založba Obzorja Maribor 1969. Pred nami je zbornik pretresljivih doku- mentov iz naše narodnoosvobodilne vojne. To so poslovilna pisma zavednih slovenskih ljudi iz okupirane slovenske Štajerske, ki so bili z vsem srcem predani osvobodilnemu boju slovenskega naroda in ki niso klonili niti pred nasilno smrtjo. V uvodu se seznanimo, kako je nastajal zbornik. Ob objavi pisem je urednika vodilo načelo, da je treba objaviti pisma po izvirni- kih ali verodostojnih prepisih brez poseganja v tekst, kakor so jih napisale žrtve za svo- bodo pred smrtjo. Ob vsakem pismu je ob- javljen življenjepis avtorja pisma z njegovo fotografijo, če je bila dostopna. Življenjepisi so kratki in vsebujejo le najvažnejše podat- ke. Ponekod je dodana še usoda svojcev tal- cev, če so jih Nemci poislah v taborišča. V zborniku je objavljenih 265 poslovilnih pisem; znano pa je, da so v letih 1941—194;), ustrelili (po nemških podatkih) 1590 talcev. Največ žrtev je bilo ustreljenih v letu 1942, največ pa so jih ustrelili v Mariboru in Ce- lju. Nemci so usmrtitve javno objavljali s po- sebnimi razglasi. S tem so hoteh preplašiti slovensko ljudstvo in mu zlomiti voljo do upora. Streljanja talcev so bila največkrat potem, ko so partizani izvedli kakšno akcijo in so jih pojasnjevali kot maščevalne akcije. Na razglasih o usmrtitvah se je do 13. maja 1942 podpisoval šef civilne uprave na Spod- njem Štajerskem, od 21. maja 1942 do aprila 1945 pa višji vodja SS in policije v XVIII. j 137 vojaškem okrožju Ervin Rosener. V uvodu se prav tako seznanimo s postopki sodišč, ki so obsojala talce. Med talci so bili tudi organizatorji osvobo- dilnega boja v tem delu Slovenije, med njimi narodni heroji Slavko Slander, Slava Kla- voi-a, Franc Vrunč, Jože Hermanko in Jože Kerenčič. Pisma ljudi, ki jih je nasilna smrt odtr- gala od njihovih staršev, otrok, žena in dek- let, pričajo o veličini žrtev za svobodo, o mo- ralni moči na smrt čakajočih, ki so tedaj, ko so bili sami v najtežji uri, tolažili in hrabrili druge. Oglejmo si samo eno od številnih pisem, pismo Antona Bostiča: Ljuba moja mama, ata in vsi domači! Prosim, oprostite mi, da sem vam storil toliko gorja, bodite potolaženi, enkrat mora- mo iti vsi. Sedaj, ko vem, kaj bo z mano, sem že potolažen. Ni sicer lahko pustiti življe- nje, ki ga pravzaprav še pričel nisem; toda v nadi, da boste že vi in vsi poznejši rodovi živeli življenje vredno človeka, mi daje po- gum, da sem pred smrtjo miren. Samo zate mama moja, mi je najtežje! Ata in mama, oprostite mi vse! In vsi dru- gi! Kako rad bi videl malo Poldico. Vem, da me čaka, pa Tonila ne bo več! Pozdravite mi tudi Kamnikarjevo Milenko in njene do- mače! Po srcu je ta deklica tako dobra! Za- hvaljujem se vsem za vse! Še enkrat in zadnjikrat, moji ljubi, osta- nite zdravi! Knjiga je opremljena še s fotokopijami nekaterih poslovilnih pisem, nemških in slo- venskih razglasov o usmrtitvah in dodane so še slike streljanj talcev idr. Jože Ožura | Srečko Vilhar - Albert Klun: Narodnoosvo- j bodilni boj Primorcev in Istranov na Sardi- \ niji, Korziki in v Južni Franciji; Knjižnica i NOV in POS 36, Nova Gorica 1969, 366 str. »Narodnoosvobodilni boj Primorcev in Istranov na Sardiniji, Korziki in v južni Franciji« je sedma knjiga o prekomorcih, ki je uvrščena v »Knjižnico NOV in POS«, i V sklepni besedi avtorja poudarjata, da se \ je zbiranja gradiva, dokumentov in spomin- ; skih zapiskov udeležilo nad 200 nekdanjih \ političnih preganjancev s Sardinije. Tako je i nastalo obsežno monografsko delo o »sardin- skih Jugoslovanih«, ki so morali — vsaj ne- ' kateri od njih — napraviti po kapitulaciji ; Italije še dolgo pot prek Korzike v južno- Francijo, preden so se vrnili domov. Mesto- i ma sta morala avtorja poseči tudi širše, saj je bil položaj slovenskih in hrvaških inter- nirancev na italijanskih otokih in kasneje v Franciji neposredno zvezan z vojaško in po- litično situacijo v Sredozemlju, odbijanje nji- hovih zahtev po repatriaciji pa odmev zavez- niške politike do Jugoslavije in narodno- osvobodilnega gibanja. V uvodnih poglavjih pišeta pisca o prvih slovenskih »stikih« s Sardinijo. Ugotavljata, da prve internacije Slovencev na Sardinijo segajo v čas prvih dni italijanske okupacije med prvo svetovno vojno. Na istem otoku so Italijani internirali tudi avstrijske vojne ujet- nike, ki so se s srbsko vojsko leta 1915 umak- nili k morju. Internacije slovenskih in hrva- ških izobražencev na Sardinijo so se nada- ljevale po razpadu Avstro-Ogrske, ko je ita- lijanska vojska zasedla veUk del slovenskega in hrvaškega ozemlja. Istrane in Primorce pa je vojaška oblast pošiljala na Sardinijo tudi v času med obema vojnama in sicer na od- služitev vojaškega roka, čeprav so običajno služili na Sardiniji predvsem obvezniki z juga Italije. Ob začetku druge vojne so italijanske obla- sti Primorce in Istrane uvrščale v posebne delavske bataljone, najprej zato, da bi jih odtrgale iz domačega okolja, kasneje zato, da bi jim preprečile odhod v partizane. Tik pred spopadom z Jugoslavijo so Italijani v Pri- morski in Istri mobilizirali vse letnike od 1898 in jih posebej označili kot politično sum- ljive. »Vse do konca 1942 so bili mobilizirani Primorci in Istrani, kakor tudi tisti, ki so bili vpoklicani na redno odslužitev vojaškega roka, če jih le niso poslali na fronto, v ogromni večini razmeščeni po južni Italiji, na Siciliji in Sardiniji,« pišeta avtorja (40). Potem, ko podrobneje zasledujeta pobiranje slovenskih fantov v delavske čete vse do leta 1943, ugotovita, da je bilo spomladi 1943 na Sardiniji že okoli 30 delavskih čet s 7000 možmi, poleg tega pa je bilo na otoku še okrog 6000 Primorcev in Istranov, ki so prišli tja v letih 1938-42. Slednji so bUi vključeni v posebne oddelke redne vojske, oboroženi s starim orožjem brez municije. Na otoku je bilo tudi več jugoslovanskih vojnih ujetni- kov in političnih zapornikov; Sardinija je bil torej »pravi otok pregnancev«. S koncentriranjem pregnancev na Sardi- niji jih je uspelo italijanskim oblastem raz- meroma dobro izolirati in odrezati od doma- čega prostora. Toda pisca pokažeta na več primerov prodiranja gradiva osvobodilne fronte tudi na južne italijanske otoke (pred- vsem prek dopustnikov). Vesti o boju v do- movini so pregnance spodbudile k organizira- nemu političnemu delu; v nekaterih delav- skih bataljonih so tako že leta 1942 nastali odbori za boj proti fašizmu. Avtorja se nato ustavita pri procesu proti Ivanu Sivcu in to- 188 varišem, podrobneje orišeta še pošiljanje i novih tisočev pregnancev na Sardinijo spo- i mladi 1943 in njihovo življenje v delavskih četah na otoku, v posebnem poglavju pa se dotakneta še razmerja med pregnanci in ju- goslovanskimi vojnimi ujetniki. Posebno zanimiv je del knjige, ki obrav- nava življenje pregnancev in ujetnikov na Sardiniji po kapitulaciji Italije. Prevrat v Italiji je Badoglijevo vlado tako rekoč čez noč prestavil v zavezniški tabor, sardinski poveljnik general Basso pa je z Badoglijevo pomočjo in spretnim manevrom uspel prido- biti njihovo zaupanje, italijanska vojska je zadržala oblast na Sardiniji, čeprav je bil otok formalno podrejen zaveznikom. »To je bilo usodno posebno za delavske bataljone,« ugotavljata Vilhar in Klun, »zaradi česar se j njihov položaj ni skoraj v ničemer spremenil \ in v mnogih pogledih celo poslabšal« (104). Novembra 1943 je štab itaUjanske vojske premestil s Sardinije na Sicilijo divizijo »Sa- bauda« in v njenem sklopu tudi 2500 Pri- morcev in Istranov. Tu so prišli v stik s predstavniki NOVJ, zvedeli pa so tudi za zbiranje prekomorcev v Gravini. Prebiti se na celino pa ni bilo lahko, odhod iz itahjan- ske vojske je pomenil toliko kot dezertiranje. Več primerov ilustrira številne težave vseh, ki so se odločili za pobeg. V NOVJ so se pre- i bili predvsem tisti »Sardinci«, ki so bUi a \ Sardinije tako ali drugače premeščeni na celino ali v njeno bližino (avtorja navajata številko 4000). Na otok je v začetku leta 1944 j prišla tudi jugoslovanska vojaška misija in j »je Primorcem in Istranom močno dvignila i borbeni duh«. Toda tudi po njenem obisku j niso pregnanci, ki so se v veliki večini želeli j vključiti v NOVJ, mogli zapustiti otoka in oditi prek Gravine v Jugoslavijo. Mnoge so Američani odpeljali na Korziko in od tam v južno Francijo, drugi pa so ostali na otoku vse do druge polovice leta 1945. i V začetku 1944 so preselili na Korziko 6000 1 pregnancev s Sardinije. Avtorja naglašata, j da se je ta selitev začela pripravljati, »ko je bila jugoslovanska misija še na otoku«, sama selitev se je pa takoj začela, »ko so posebne delavske čete zahtevale, naj se jim omogoči odhod v domovino« (148). Obširneje razprav- ljata o novem položaju pregnancev, o njiho- vih stalnih konfliktih z italijanskimi oficirji do maja 1944, ko so jih Američani končno zamenjali s svojimi. Več prostora sta odsto- j pila tudi prikazu ustroja islovanskih čet, nji- j hovim nalogam in zavezniškim ocenam nji- j hovega dela. Na Korziki so slovanske čete dobile svoje prve častnike, za katere so Ame- ričani organizirali posebne tečaje. Na Kor- « ziki se je v »slovanskih« četah tudi okrepilo narodnoosvobodilno gibanje, izdajali so svoj časopis in organizirali pevski zbor. Ves čas pisca poudarjata, da zavezniki niso bili na- klonjeni misli o repatriaciji pregnancev s Sardinije in Korzike. Tudi napori in pobude, ki so prihajali iz Jugoslavije (od NKOJ in IO OF), niso imeli uspeha. Zadnji del knjige obravnava položaj in delo tistih Primorcev in Istranov, ki so se po uspeli invaziji v južno Francijo z zavez- niki preselili iz Korzike v Marseille in nje- govo bližino. Tu so prišli neposredno v stik z jugoslovanskim predstavništvom in prene- hala je njihova osamelost in izolacija. Pisca pa tudi dokazujeta, kako so zavezniki (avtor- ja posebej omenjata vlogo ameriškega gene- rala Rataya) zavlačevali z repatriacijo in pišeta o protestih hrvatskih in slovenskih pregnancev in ujetnikov proti zadrževanju. Domov so se vmUi šele v oktobru in novem- bru leta 1945. V dodatku sledita še bibhografija virov in literature in seznam padUh in umrlih na Sardiniji, Korziki in v južni Franciji (avtor- ja trdita, da obsega seznam približno polo- vico umrlih pregnancev). Skrbno napisana knjiga o manj znanem dogajanju naše najnovejše zgodovine je bila nagrajena z »Nagrado vstaje« 22. julija letos. Peter Vodopivec Janez Vajkard Valvasor, Topographia Du- catus Carnioliae Modernae. Spremna beseda in redakcija Branko Reisp. Cankarjeva založ- ba, Ljubljana, in dr. Rudolf Trofenik Mün- chen 1970. Faksimiliräna izdaja. Natisnila ti- skarna Franz Wolf v Heppenheimü, stavek spremne besede pa je postavila Mohorjeva ti- skarna v Celovcu. (8) + 320 + (14) + 63 str., 18X28. Valvasor, imenitni predstavnik plemiške kulture, mož vehke vztrajnosti, delavnosti, sposobnosti in požrtvovalnosti, vreden vsega našega občudovanja, je v zadnjem času dele- žen vse večje pozornoisti naših založnikov. V dobrih dveh letih so izdali kar pet knjig nje- govih del (Valvasorjevo berilo. Prizorišče člo- veške smrti v treh dehh, Pasijonska knjižica, Slava Vojvodine Kranjske, Izbor ter Topogra- fija Vojvodine Kranjske). Dela, ki so izhaja-r la pred tristo leti in so danes redka ter va:mo spravljena v knjižnicah, ponovno prihajajo med nas. Zadovoljni listamo po njih in smo vzradoščeni, da je naša zemlja rodila tako po- membnega moža in smo zadovoljni, da mo- remo v njegovem obsežnem delu najti toliko podatkov o naši preteklosti ter toliko podob naših krajev, ki niso zanimivi samo za stro- kovnjake, ampak tudi za vse vedoželjne lju- di in ljubitelje starih izročil. Pripravljavci in založniki Valvasorjevih del opravljajo resnic-^ 189 no pomembno delo in so zanj vredni vsega našega priznanja. Topografija sodobne Vojvodine Kranjske, ki jo je Valvasor izdal leta 1679, je sodob- nica vrste priljubljenih evropskih ilustriranih krajepisov. Tristo dvajset podob gradov, sa- mostanov, trgov in mest na Kranjskem se- stavlja neprecenljiv album. Nad dve tretjini slik bolj poznamo po kasnejši objavi v Slavi Vojvodine Kranjske. Na podobah, ki jih je večinoma narisal Valvasor sam, na baker so mu jih prenesli njegovi bakrorezci, je bolj opazno dokumentarno prizadevanje kot pa umetniško oblikovanje. Tako so delali tisti čas tudi drugi topografi. Čeprav vlada na slikah puščobna čustvena odsotnost in pogre- šamo večjega slikarskega znanja in izrazitosti ter jim manjka marsikaj, kar bi jih trdno uvrstilo med umetniška dela, imajo podobe po toliko letih le svoj čar, predvsem pa jih cenimo zarad njihove dokumentarnosti. Četu- di so avtorji na njih marsikaj po svoje za- risali, more pozoren in kritičen gledalec z njih prebrati mnogokaj. Mnogo objektov, ki so upodobljeni v Topografiji, ni več ali pa so v tristo letih spremenili svojo podobo. Izid faksimilirane Topografije sodobne Voj- vodine Kranjske je omogočila mednarodna druščina; München, Heppenheim, Celovec in Ljubljana so mesta, v katerih so knjigo pri- pravljali in tiskali. Tisk ni najboljši. Neka- teri deli podob so zamazani, nekateri pa so prebledi, ne dovolj ostri. Zakaj je tiskarska barva nekako siva? Ne vemo, zakaj menijo prireditelji Topografije, da je treba faksimile tiskati na rumenkast papir, čeprav nam je vsem znano, da je bil papir tudi pred tristo leti bel. Topografiji sodobne vojvodine Kranjske, ki ima poleg slik spredaj posvetilo in zadaj in- deks podob, je dodan opis Valvasorjevega živ- ljenja in dela ter popis upodobitev. Oboje je napisal Branko Reisp. V celem napravi knjiga na bralca najboljši vtis. Janez Kos Požgane slovenske vasi. Zbral in uredil Ferdo Godina. Ljubljana, Borec 1970. 386 str. 8". Pri založbi Borec je pred kratkim izšla knjižna izdaja reportaž, ki so jih v Nedelj- skem dnevniku v času od 16. junija 1968 do 29. junija naslednjega leta objavljali štirje avtorji: Dušan Kralj, Marjan Remic, Lojze Jakopič in Ferdo Godina. Zadnji od naštetih avtorjev je zapiske uredil in jim napisal kratek uvod, ki pojasnjuje namen takšnega pisanja. Ze pripombe F. Godine lahko raz- ložijo marsikateri nesporazum. Zgodovinarju se nujno vsiljuje vprašanje o zgodovinski resnici reportaž in njihovi vrednosti nasploh. Ločiti moramo dve bistveni stvari. To niso zgodovinsko zanesljivo povzeti dogodki, ki bi vzdržali upravičeno znanstveno kritiko, kar tudi ni bil namen tega dela. Slednje še čaka zgodovinarje in bo mogoče ob skrbni analizi vsega zapisanega. Ker pa tega v veliki večini ni, bo potrebno zahtevno preverjanje ustnega izročila. Za takšno zgodovinsko verodostojno razpravo v omenjenih komentarjih torej manjka kritičnosti in stalne treznosti, ki mo- ra biti prisotna tudi ob tako tragičnih dogod- kih, kot je zgodovina požganih slovenskih vasi. Dogodki ob okupatorjevem požigu 38 slovenskih vasi so že obdelani. Zapiski o ne- katerih požganih vaseh so opremljeni že z dokaj zanesljivimi podatki in z izčrpnim spremnim gradivom. Na Slovenskem je naj- brž še mnogo zaselkov, ki so tudi plačali hud vojni davek, pa širši javnosti še niso znani, ali pa je gradivo o teh dogodkih še spravlje- no v arhivskih mapah. Sicer pa je delo izrazito novinarsko v naj- boljšem pomenu besede. Priobčeni članki po- menijo pogumen poskus poseganja novinar- skega peresa v narodnoosvobodilni boj in ob- veščanja slovenske javnosti preko enega naj- bolj množičnih občil — časopisa o dogodkih, ki jih v raznih vojaških zgodovinah največ- krat potiskamo na stranski tir. Ker je tudi odmev v javnosti že zgodovinsko dejstvo, lah- ko ob živem zanimanju bralcev rečemo, da se je trud izplačal. Avtorji so ustvarili živ kontakt s prebivalci nekdaj požganih vasi in z njimi, kolikor so bili prisotni ali pa se do- godkov spominjajo, oživljali usodne dogodke. Hkrati pa niso pozabili prisluhniti tudi seda- njim problemom vaščanov. Skrajni čas je, da tudi pero zgodvinarja poseže v našem zgodovinopisju še neobdelano temo o požganih slovenskih vaseh. Gvldo stres 190 SOMMAIRE i Jože Som, Adjoint sclentifique a l'Institut histo- rique du mouvement ouvrier, Ljubljana: Trois manufactures de zinc en Slovénie — UDK 622. 344.6 + 669.5(497.12)(091) — p. 129 Vlado Valenčič, Adjoint sclentifique aux Archi- ves historiques de la ville de Ljubljana: Les entrepreneurs de construction a Ljubljana dans la deuxieme modtié du XIXe siecle et au debut du XXe siecle — UDK 69(497.12) »1850/1900« — p. 135 Marija Verbič, Conseiller aux Archives de Slo- vénie, Ljubljana: La révolte des sujets de la seigneurie et des mines de mercure d'Idrija en 1627 — UDK 323.226:323.325(497.12 Idrija) »1627« — p. 147 Dušan Ludvik, Professeur a la Faculté des Lettres, Ljubljana: Von Aichenberg — un médecin co- médien — UDK 792.22:92 Aichenberg — p. 150 Bogomil Jakopič, Professeur, Ljubljana: Les de- buts de rinstitution pour les sourds-muets de Carniole a Ljubljana — UDK 362.42(497.12 Ljubljana (091) — p. 153 Fran Vatovec, Adjoint sclentifique a la Faculté de sociologie, de politologie et du joumalisme, Ljubljana: Le Festival de Ljubljana — UDK 061.7(497.12 Ljubljana »1953/1970« — p. 155 Ferdinand Tancik, Conservateur au Musée Na- tional de Slovénie, Ljubljana: Les armoiries dans la chapelle de St. Georges au chateau de Ljubljana — UDK 929.6:726.52:728.81/497.12 Ljubljana) — p. 158 Božo Račič, Directeur en retraite, Ljubljana: Les »lustres« de palile — UDK 398.34(497.12 — 12) — p. 170 Informations sur l'activité de nos établissements et de nos sociétés — UDK 061.055 — p. 173 Publications nouvelles — UDK 930(048.1) — p. 178