240 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 241Prof. dr. Radovan Komel, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in Zoisov nagrajenec za življenjsko delo • NagrajenciNagrajenci • Prof. dr. Radovan Komel Prof. dr. Radovan Komel, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in Zoisov nagrajenec za življenjsko delo Damjana Rozman V veselje mi je napisati nekaj besed o življenjskem delu prof. Radovana Komela, ki ga bralci revije Proteus dobro poznajo po uredniškem delu in po vsakoletnih predstavitvah Nobelovih nagrajencev (na primer za medicino oziroma fiziologijo). Pozna pa ga tudi širša javnost po številnih nastopih v javnih medijih, kjer je zapletene skrivnosti življenja, povezane z bioke- mijskimi procesi, znal razložiti na tak način, da mu je vsakdo rad prisluhnil. Prof. dr. Radovan Komel je upokojeni re- dni profesor biokemije in molekularne bi- ologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je na Inštitutu za biokemijo (sedaj Inštitutu za biokemijo in moleku- larno genetiko) vodil Medicinski center za molekularno biologijo. V letih od 1992 do 2011 je deloval tudi na Kemijskem inštitu- tu, kjer je vodil Laboratorij za biosintezo in biotransformacije (sedaj Laboratorij za molekularno biologijo in nanobiotehnolo- gijo). Obe raziskovalni enoti sta bili pod njegovim vodstvom povezani v raziskovalni program Funkcijska genomika in biotehnolo- gija za zdravje, ki ga je Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije leta 2004 uvrstila med najboljše programe na področju naravoslovja. Vodenje mešane skupine raziskovalcev Kemijskega inštitu- ta in farmacevtske družbe Lek je pripeljalo do številnih izboljšav postopkov in inovacij, med drugim tudi do proizvodnega postop- ka prvega slovenskega biološkega zdravila, sprejetega v globalno proizvodnjo pri družbi Sandoz-Novartis, kar je takrat predstavljalo enega od temeljev sedanje biofarmacevtike. Komel je diplomiral leta 1974 na področju biokemije mikrobnih steroidnih transforma- cij. Med doktorskim študijem se je izpopol- njeval na Centralnem inštitutu za mikrobi- ologijo in eksperimentalno terapijo (Central Institute for Microbiology and Experimen- tal Therapy, ZIMET) na Nemški akademiji znanosti v Jeni, podoktorsko pa na Tehniški univerzi v Gradcu v Avstriji (1986), kjer je spoznaval nove tehnike genskega inženirstva in molekularne biologije. V letu 1987 je go- stoval na Inštitutu za zdravje in medicinske raziskave (Institut national de la santé et de la recherche médicale, INSERM) v Parizu, kjer se je navdušil za medicinsko molekular- no genetiko. Njegovi skupini sem se pridružila kot dok- torska študentka leta 1993. Kot kemičarka sem se pod mentorstvom Komela še bolj navdušila za biokemijo. Komel se je takrat največ ukvarjal z biotehnološkimi izzivi - na primer, kako z mikrobnimi biotrans- formacijami pridobiti steroidne hormone, ki jih v našem telesu proizvaja nadledvična žleza, pri številnih obolenjih pa jih je treba dodajati kot zdravila. Ker imajo glive robu- stno celično steno, je razvijal tudi postopke pridobivanja protoplastov - mikrobnih celic brez celične stene, ki bi lahko znatno olaj- šali postopke biotransformacij. V prakso je uvajal takrat najnovejše pristope tehnolo- gije rekombinantne DNA in jih uporabljal za biotransformacijo nitastih gliv. Cilj je bil preusmeriti presnovne procese glive tako, da bi rekombinantna gliva izvedla tiste encim- ske reakcije, ki jih je zaradi nereaktivnosti molekul težko izvesti kemijsko. Modelni organizem je predstavljala nitasta gliva Co- hliobolus lunatus oziroma Curvularia lunata. Oba seva spadata med askomicete in lahko vneseta hidroksilno funkcionalno skupino (11β-OH) v steroidni obroč. 11-beta hi- droksilacija steroidnega skeleta predstavlja ključno stopnja pri proizvodnji kortikostero- idnih hormonov, kot je na primer kortizol. Kasneje je Komel pričel namenjati pozor- nost tudi humani genetiki, predvsem dia- gnostiki, tako predporodni kot poporodni, gensko pogojenih monogenskih bolezni, kjer genetska sprememba (mutacija) v enem od genov pripelje do bolezenskega fenotipa. Skupaj s sodelavci je razvil postopke za ge- netsko analizo cistične fibroze, hemofilije A, policistične bolezni ledvic, epidermolitič- ne buloze, osteoporoze ter analizo mikrosa- telitov za posamezniku prilagojeno diagno- stiko raka na želodcu. Poleg tega je razvijal tudi postopke genotipizacije za prepoznava- nje oseb v sodni medicini in kriminalistiki. Ko je v svetovnem merilu postalo jasno, da je večina bolezni moderne dobe poligenskih oziroma večfaktorskih, da torej spremembe v več genih, skupaj z okoljskimi dejavniki, prispevajo k bolezenskemu fenotipu, se je posvetil tej tematiki. Raziskoval je genetske vzroke različnih oblik raka (raka prebavil, glioblastoma, melanoma) in psihiatričnih motenj (motenj hranjenja, samomorilnosti). Pri tem je poleg klasičnih metod biokemije in molekularne biologije pričel uporabljati tudi celostne pristope funkcijske genomike, vključno s pripravo originalnih proteinskih čipov. Komel je imel veliko povezovalno sposob- nost. Sodeloval je s kliničnimi (različnimi oddelki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, Onkološkim inštitutom, regio- nalnimi bolnišnicami), akademskimi (raz- ličnimi fakultetami Univerze v Ljubljani, predvsem Biotehniško fakulteto in Fakulteto za farmacijo, in Univerzo v Novi Gorici) in raziskovalnimi ustanovami (predvsem Ke- mijskim inštitutom, pa tudi Inštitutom Jožef Stefan). Odlično je sodeloval tudi s farma- cevtsko družbo Lek, predvsem pri razvoju biofarmacevtikov. Leta 2011 je bil eden iz- med pobudnikov Slovenskega konzorcija za biočipe in kasneje ustanovljenega Centra za funkcijsko genomiko in biočipe (CFGBC), ki deluje še danes v okviru Inštituta za bi- okemijo in molekularno genetiko na Medi- cinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Center za funkcijsko genomiko in biočipe združuje štirinajst slovenskih partnerskih ustanov in omogoča raziskovalcem delo pri projektih funkcijske genomike v Sloveniji. V sodelo- vanju s Centrom za funkcijsko genomiko in biočipe in s strani Evropskih strukturnih Slika konidiofor in konidijev gliv Cohliobolus lunatus m118 (MUCL 38696) in Curvulatia lunata (MUCL 38697). Vir: Damjana Rozman, osebni arhiv. 240 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 241Prof. dr. Radovan Komel, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in Zoisov nagrajenec za življenjsko delo • NagrajenciNagrajenci • Prof. dr. Radovan Komel Prof. dr. Radovan Komel, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in Zoisov nagrajenec za življenjsko delo Damjana Rozman V veselje mi je napisati nekaj besed o življenjskem delu prof. Radovana Komela, ki ga bralci revije Proteus dobro poznajo po uredniškem delu in po vsakoletnih predstavitvah Nobelovih nagrajencev (na primer za medicino oziroma fiziologijo). Pozna pa ga tudi širša javnost po številnih nastopih v javnih medijih, kjer je zapletene skrivnosti življenja, povezane z bioke- mijskimi procesi, znal razložiti na tak način, da mu je vsakdo rad prisluhnil. Prof. dr. Radovan Komel je upokojeni re- dni profesor biokemije in molekularne bi- ologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je na Inštitutu za biokemijo (sedaj Inštitutu za biokemijo in moleku- larno genetiko) vodil Medicinski center za molekularno biologijo. V letih od 1992 do 2011 je deloval tudi na Kemijskem inštitu- tu, kjer je vodil Laboratorij za biosintezo in biotransformacije (sedaj Laboratorij za molekularno biologijo in nanobiotehnolo- gijo). Obe raziskovalni enoti sta bili pod njegovim vodstvom povezani v raziskovalni program Funkcijska genomika in biotehnolo- gija za zdravje, ki ga je Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije leta 2004 uvrstila med najboljše programe na področju naravoslovja. Vodenje mešane skupine raziskovalcev Kemijskega inštitu- ta in farmacevtske družbe Lek je pripeljalo do številnih izboljšav postopkov in inovacij, med drugim tudi do proizvodnega postop- ka prvega slovenskega biološkega zdravila, sprejetega v globalno proizvodnjo pri družbi Sandoz-Novartis, kar je takrat predstavljalo enega od temeljev sedanje biofarmacevtike. Komel je diplomiral leta 1974 na področju biokemije mikrobnih steroidnih transforma- cij. Med doktorskim študijem se je izpopol- njeval na Centralnem inštitutu za mikrobi- ologijo in eksperimentalno terapijo (Central Institute for Microbiology and Experimen- tal Therapy, ZIMET) na Nemški akademiji znanosti v Jeni, podoktorsko pa na Tehniški univerzi v Gradcu v Avstriji (1986), kjer je spoznaval nove tehnike genskega inženirstva in molekularne biologije. V letu 1987 je go- stoval na Inštitutu za zdravje in medicinske raziskave (Institut national de la santé et de la recherche médicale, INSERM) v Parizu, kjer se je navdušil za medicinsko molekular- no genetiko. Njegovi skupini sem se pridružila kot dok- torska študentka leta 1993. Kot kemičarka sem se pod mentorstvom Komela še bolj navdušila za biokemijo. Komel se je takrat največ ukvarjal z biotehnološkimi izzivi - na primer, kako z mikrobnimi biotrans- formacijami pridobiti steroidne hormone, ki jih v našem telesu proizvaja nadledvična žleza, pri številnih obolenjih pa jih je treba dodajati kot zdravila. Ker imajo glive robu- stno celično steno, je razvijal tudi postopke pridobivanja protoplastov - mikrobnih celic brez celične stene, ki bi lahko znatno olaj- šali postopke biotransformacij. V prakso je uvajal takrat najnovejše pristope tehnolo- gije rekombinantne DNA in jih uporabljal za biotransformacijo nitastih gliv. Cilj je bil preusmeriti presnovne procese glive tako, da bi rekombinantna gliva izvedla tiste encim- ske reakcije, ki jih je zaradi nereaktivnosti molekul težko izvesti kemijsko. Modelni organizem je predstavljala nitasta gliva Co- hliobolus lunatus oziroma Curvularia lunata. Oba seva spadata med askomicete in lahko vneseta hidroksilno funkcionalno skupino (11β-OH) v steroidni obroč. 11-beta hi- droksilacija steroidnega skeleta predstavlja ključno stopnja pri proizvodnji kortikostero- idnih hormonov, kot je na primer kortizol. Kasneje je Komel pričel namenjati pozor- nost tudi humani genetiki, predvsem dia- gnostiki, tako predporodni kot poporodni, gensko pogojenih monogenskih bolezni, kjer genetska sprememba (mutacija) v enem od genov pripelje do bolezenskega fenotipa. Skupaj s sodelavci je razvil postopke za ge- netsko analizo cistične fibroze, hemofilije A, policistične bolezni ledvic, epidermolitič- ne buloze, osteoporoze ter analizo mikrosa- telitov za posamezniku prilagojeno diagno- stiko raka na želodcu. Poleg tega je razvijal tudi postopke genotipizacije za prepoznava- nje oseb v sodni medicini in kriminalistiki. Ko je v svetovnem merilu postalo jasno, da je večina bolezni moderne dobe poligenskih oziroma večfaktorskih, da torej spremembe v več genih, skupaj z okoljskimi dejavniki, prispevajo k bolezenskemu fenotipu, se je posvetil tej tematiki. Raziskoval je genetske vzroke različnih oblik raka (raka prebavil, glioblastoma, melanoma) in psihiatričnih motenj (motenj hranjenja, samomorilnosti). Pri tem je poleg klasičnih metod biokemije in molekularne biologije pričel uporabljati tudi celostne pristope funkcijske genomike, vključno s pripravo originalnih proteinskih čipov. Komel je imel veliko povezovalno sposob- nost. Sodeloval je s kliničnimi (različnimi oddelki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, Onkološkim inštitutom, regio- nalnimi bolnišnicami), akademskimi (raz- ličnimi fakultetami Univerze v Ljubljani, predvsem Biotehniško fakulteto in Fakulteto za farmacijo, in Univerzo v Novi Gorici) in raziskovalnimi ustanovami (predvsem Ke- mijskim inštitutom, pa tudi Inštitutom Jožef Stefan). Odlično je sodeloval tudi s farma- cevtsko družbo Lek, predvsem pri razvoju biofarmacevtikov. Leta 2011 je bil eden iz- med pobudnikov Slovenskega konzorcija za biočipe in kasneje ustanovljenega Centra za funkcijsko genomiko in biočipe (CFGBC), ki deluje še danes v okviru Inštituta za bi- okemijo in molekularno genetiko na Medi- cinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Center za funkcijsko genomiko in biočipe združuje štirinajst slovenskih partnerskih ustanov in omogoča raziskovalcem delo pri projektih funkcijske genomike v Sloveniji. V sodelo- vanju s Centrom za funkcijsko genomiko in biočipe in s strani Evropskih strukturnih Slika konidiofor in konidijev gliv Cohliobolus lunatus m118 (MUCL 38696) in Curvulatia lunata (MUCL 38697). Vir: Damjana Rozman, osebni arhiv. 242 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 243Nagrajenci • Prof. dr. Radovan Komel Prof. dr. Radovan Komel, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in Zoisov nagrajenec za življenjsko delo • Nagrajenci skladov financiranega Centra odličnosti Bi- otehnologija s farmacijo, ki ga je tudi vodil, je prof. Komel ključno prispeval k dostopno- sti moderne raziskovalne opreme pogenom- skega obdobja v slovenskem prostoru. Komel je med slovenskimi raziskovalci vseh ved med tistimi, ki so izobrazili največ dok- torskih študentov. Bil je mentor pri kar se- deminštiridesetih doktorskih delih – sama sem doktorirala kot njegova druga doktor- ska študentka. Med opravljanjem doktor- skega ali podoktorskega dela smo se njegovi študenti praviloma izobraževali tudi v so- delujočih laboratorijih v tujini. Številni med nami so danes v Sloveniji na pomembnih položajih na področju medicinske genetike v ginekologiji, pediatriji, patologiji, sodni me- dicini, kriminalistiki in drugod v kliničnih ustanovah, farmacevtski industriji in ne na- zadnje tudi na matični Univerzi v Ljubljani. Poleg izjemnega mentorskega opusa pri iz- obraževanju podiplomskih študentov v upo- rabni biokemiji in molekularni biologiji je bil Komel tudi priljubljen profesor. Predaval je biokemijo in molekularno biologijo štu- dentom medicine in dentalne medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani kot tudi študentom biokemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, študentom Univerze v Novi go- rici ter doktorskim študentom podiplomskih študijev biomedicine na Univerzi v Ljubljani. Raziskovalno delo Komela sega na različ- na področja medicinsko ali biotehnološko usmerjene biokemije in molekularne biolo- gije, kjer je dejaven v domačih in medna- rodnih krogih. V letih od 1995 do 2000 je bil predsednik vladne komisije za pripravo zakona o genski tehnologiji. Bil je nacional- ni koordinator za področje biotehnologije in v mednarodnem prostoru član komiteja Integrated Approaches on Functional Ge- nomics (Integrirani pristopi k funkcijski ge- nomiki) pri Evropski znanstveni fundaciji. Od leta 2002 do leta 2013 je bil tri zapo- redne mandate član oziroma predsedujoči v mednarodnem svetovalnem in znanstvenem svetu Mednarodnega centra za gensko inže- nirstvo in biotehnologijo (ICGEB). Prejel je številna mednarodna in domača priznanja in nagrade, kot so priznanje Outstanding Visi- tor za raziskovalno bivanje v Jeni v Nemški demokratični republiki (1994), državna na- grada za vrhunske dosežke v znanosti (pred- hodnica Zoisovih nagrad) (1994), priznanje francoske vlade za podpiranje znanstveno- -raziskovalnega sodelovanja z republiko Francijo Chevalier dans l’Ordre des Palmes Académiques (2004), Lapanjetova nagrada za vrhunske znanstvene in pedagoške do- sežke na področju biokemije in molekularne biologije (Slovensko biokemijsko društvo, 2008), tretja nagrada za najboljši evropski (srednješolski) učbenik BESA, podeljena na frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2012, Velika nagrada Miroslava Zeija za življenj- sko delo na področju dejavnosti Nacional- nega inštituta za biologijo (2015), nagrada Andreja Otona Župančiča za vrhunsko raz- iskovalno delo na Medicinski fakulteti Uni- verze v Ljubljani za leto 2018, v letu 2022 pa še imenovanje za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani ter Zoisova nagrada za življenjsko delo s področja biokemije in molekularne biologije. Raziskovalni opus Komela obsega 179 SCI- -člankov, ki so citirani skoraj štiritisočkrat. Izvirnost njegovih idej kaže dejstvo, da je pri večini od teh objav prvi, dopisni ali vo- dilni avtor. Med ključna dela sodijo prva slovenska objava s področja genskega inže- nirstva (1987) ter prva slovenska objava s področja molekularne biologije v medicini (1990; New England Journal of Medicine, ta- krat IF, faktor vpliva, 24.5). V zbirki Pub- Med je dostopnih 145 objav z avtorstvom R. Komela. Komel je bil tudi vodja mnogih raziskoval- nih in raziskovalno-razvojnih projektov v Republiki Sloveniji, bilateralnih projektov in partner pri mednarodnih projektih. Od leta 1999 do leta 2003 je na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani vodil raziskovalni pro- gram Molekularna genetika in biologija v bio- medicinskih raziskavah, od leta 2004 do leta 2014 je vodil že omenjeno medinštitutsko (Medicinska fakulteta in Kemijski inštitut) programsko skupino Funkcijska genomika in biotehnologija za zdravje in v nadaljevanju do sredine leta 2017 tudi njeno naslednico na Medicinski fakulteti Univerze v Ljublja- ni. Kot predsednik Prirodoslovnega društva Slovenije in predsedujoči vladni Komisiji za gensko tehnologijo ter Komisiji za pripravo zakonodaje na področju biomedicine je bil in je ves čas aktivno navzoč v javnem pro- storu. Je avtor štiriinpetdestih poljudnih oziroma strokovnih člankov (časopisnih prispevkov), ima več kot sto intervjujev v sredstvih javnega obveščanja (tisku, radiu in televiziji) in bil soorganizator in predavatelj na številnih javnih predavanjih in okroglih mizah doma in v tujini. S tem je bistve- no prispeval k ugledu Medicinske fakulte- te Univerze v Ljubljani ne le v strokovni, temveč tudi splošni javnosti, predvsem pa je pomembno prispeval k »opismenjevanju« splošne javnosti s tematikami s širšega po- dročja biokemije in molekularne biologije ter genetike. Komel nedvomno velja za strokovnjaka, ki zna še tako zapletene biokemijske mehaniz- me v celicah, organih ali organizmih poslu- šalcu predstaviti na poljuden, pogosto tudi humoren način. S tem še danes pomembno prispeva k ugledu naše stroke tudi v splošni javnosti, saj izobražuje starejše generacije in navdušuje mlajše generacije za odkrivanje skrivnosti ved o življenju. V osebnem življenju je Komel velik ljubitelj narave in strasten ribič. Sodelavci se spo- mnimo njegovih številnih ribiških zgodb z dramatičnimi razpleti in enkratnimi ulovi, tako v rekah kot tudi v morju. Pa skupnih prednovoletnih pohodov po brezpotjih v vseh vremenskih razmerah, ki so se običajno končali v odličnih gostiščih z domačo hrano, kjer smo bili deležni tudi enoloških lekcij. Vsa ta strast do lepega in dobrega na raz- ličnih področjih življenja daje prof. Komelu posebno mesto med nami in v družbi sploh. Naziv zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani je prof. dr. Radovanu Komelu podelil rektor Univerze v Ljubljani prof. dr.  Gregor Majdič.  Podelitev je bila 1. decembra leta 2022 ob tednu Univerze v Ljubljani. Foto: Katja Kodba/STA. Prof. dr. Damjana Rozman je redna profesorica biokemije in molekularne biologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 2005  dalje vodi Center za funkcijsko genomiko in biočipe (CFGBC) na Inštitutu za biokemijo in molekularno genetiko na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Njeno znanstveno- raziskovalno delo sodi na širše področje biokemije in molekularne biologije, funkcijske genomike in sistemske medicine.  V okviru svoje raziskovalne skupine preučuje vlogo neravnovesja holesterola pri s presnovo povezanih kompleksnih boleznih jeter z upoštevanjem dejavnikov cirkadiane ure.  Skupaj s sodelavci povezuje eksperimentalne pristope z bioinformatiko in različnimi načini računskega modeliranja. Ta celostni (globalni) vpogled v biološke sisteme je ključni steber sistemske medicine, saj prinaša dodano vrednost k razreševanju biomedicinskih vprašanj, kot so  razumevanje kompleksnih bolezni ter iskanje novih pristopov za napovedovanje bolezenskih označevalcev ali tarč za zdravljenje.  242 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 243Nagrajenci • Prof. dr. Radovan Komel Prof. dr. Radovan Komel, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in Zoisov nagrajenec za življenjsko delo • Nagrajenci skladov financiranega Centra odličnosti Bi- otehnologija s farmacijo, ki ga je tudi vodil, je prof. Komel ključno prispeval k dostopno- sti moderne raziskovalne opreme pogenom- skega obdobja v slovenskem prostoru. Komel je med slovenskimi raziskovalci vseh ved med tistimi, ki so izobrazili največ dok- torskih študentov. Bil je mentor pri kar se- deminštiridesetih doktorskih delih – sama sem doktorirala kot njegova druga doktor- ska študentka. Med opravljanjem doktor- skega ali podoktorskega dela smo se njegovi študenti praviloma izobraževali tudi v so- delujočih laboratorijih v tujini. Številni med nami so danes v Sloveniji na pomembnih položajih na področju medicinske genetike v ginekologiji, pediatriji, patologiji, sodni me- dicini, kriminalistiki in drugod v kliničnih ustanovah, farmacevtski industriji in ne na- zadnje tudi na matični Univerzi v Ljubljani. Poleg izjemnega mentorskega opusa pri iz- obraževanju podiplomskih študentov v upo- rabni biokemiji in molekularni biologiji je bil Komel tudi priljubljen profesor. Predaval je biokemijo in molekularno biologijo štu- dentom medicine in dentalne medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani kot tudi študentom biokemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, študentom Univerze v Novi go- rici ter doktorskim študentom podiplomskih študijev biomedicine na Univerzi v Ljubljani. Raziskovalno delo Komela sega na različ- na področja medicinsko ali biotehnološko usmerjene biokemije in molekularne biolo- gije, kjer je dejaven v domačih in medna- rodnih krogih. V letih od 1995 do 2000 je bil predsednik vladne komisije za pripravo zakona o genski tehnologiji. Bil je nacional- ni koordinator za področje biotehnologije in v mednarodnem prostoru član komiteja Integrated Approaches on Functional Ge- nomics (Integrirani pristopi k funkcijski ge- nomiki) pri Evropski znanstveni fundaciji. Od leta 2002 do leta 2013 je bil tri zapo- redne mandate član oziroma predsedujoči v mednarodnem svetovalnem in znanstvenem svetu Mednarodnega centra za gensko inže- nirstvo in biotehnologijo (ICGEB). Prejel je številna mednarodna in domača priznanja in nagrade, kot so priznanje Outstanding Visi- tor za raziskovalno bivanje v Jeni v Nemški demokratični republiki (1994), državna na- grada za vrhunske dosežke v znanosti (pred- hodnica Zoisovih nagrad) (1994), priznanje francoske vlade za podpiranje znanstveno- -raziskovalnega sodelovanja z republiko Francijo Chevalier dans l’Ordre des Palmes Académiques (2004), Lapanjetova nagrada za vrhunske znanstvene in pedagoške do- sežke na področju biokemije in molekularne biologije (Slovensko biokemijsko društvo, 2008), tretja nagrada za najboljši evropski (srednješolski) učbenik BESA, podeljena na frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2012, Velika nagrada Miroslava Zeija za življenj- sko delo na področju dejavnosti Nacional- nega inštituta za biologijo (2015), nagrada Andreja Otona Župančiča za vrhunsko raz- iskovalno delo na Medicinski fakulteti Uni- verze v Ljubljani za leto 2018, v letu 2022 pa še imenovanje za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani ter Zoisova nagrada za življenjsko delo s področja biokemije in molekularne biologije. Raziskovalni opus Komela obsega 179 SCI- -člankov, ki so citirani skoraj štiritisočkrat. Izvirnost njegovih idej kaže dejstvo, da je pri večini od teh objav prvi, dopisni ali vo- dilni avtor. Med ključna dela sodijo prva slovenska objava s področja genskega inže- nirstva (1987) ter prva slovenska objava s področja molekularne biologije v medicini (1990; New England Journal of Medicine, ta- krat IF, faktor vpliva, 24.5). V zbirki Pub- Med je dostopnih 145 objav z avtorstvom R. Komela. Komel je bil tudi vodja mnogih raziskoval- nih in raziskovalno-razvojnih projektov v Republiki Sloveniji, bilateralnih projektov in partner pri mednarodnih projektih. Od leta 1999 do leta 2003 je na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani vodil raziskovalni pro- gram Molekularna genetika in biologija v bio- medicinskih raziskavah, od leta 2004 do leta 2014 je vodil že omenjeno medinštitutsko (Medicinska fakulteta in Kemijski inštitut) programsko skupino Funkcijska genomika in biotehnologija za zdravje in v nadaljevanju do sredine leta 2017 tudi njeno naslednico na Medicinski fakulteti Univerze v Ljublja- ni. Kot predsednik Prirodoslovnega društva Slovenije in predsedujoči vladni Komisiji za gensko tehnologijo ter Komisiji za pripravo zakonodaje na področju biomedicine je bil in je ves čas aktivno navzoč v javnem pro- storu. Je avtor štiriinpetdestih poljudnih oziroma strokovnih člankov (časopisnih prispevkov), ima več kot sto intervjujev v sredstvih javnega obveščanja (tisku, radiu in televiziji) in bil soorganizator in predavatelj na številnih javnih predavanjih in okroglih mizah doma in v tujini. S tem je bistve- no prispeval k ugledu Medicinske fakulte- te Univerze v Ljubljani ne le v strokovni, temveč tudi splošni javnosti, predvsem pa je pomembno prispeval k »opismenjevanju« splošne javnosti s tematikami s širšega po- dročja biokemije in molekularne biologije ter genetike. Komel nedvomno velja za strokovnjaka, ki zna še tako zapletene biokemijske mehaniz- me v celicah, organih ali organizmih poslu- šalcu predstaviti na poljuden, pogosto tudi humoren način. S tem še danes pomembno prispeva k ugledu naše stroke tudi v splošni javnosti, saj izobražuje starejše generacije in navdušuje mlajše generacije za odkrivanje skrivnosti ved o življenju. V osebnem življenju je Komel velik ljubitelj narave in strasten ribič. Sodelavci se spo- mnimo njegovih številnih ribiških zgodb z dramatičnimi razpleti in enkratnimi ulovi, tako v rekah kot tudi v morju. Pa skupnih prednovoletnih pohodov po brezpotjih v vseh vremenskih razmerah, ki so se običajno končali v odličnih gostiščih z domačo hrano, kjer smo bili deležni tudi enoloških lekcij. Vsa ta strast do lepega in dobrega na raz- ličnih področjih življenja daje prof. Komelu posebno mesto med nami in v družbi sploh. Naziv zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani je prof. dr. Radovanu Komelu podelil rektor Univerze v Ljubljani prof. dr.  Gregor Majdič.  Podelitev je bila 1. decembra leta 2022 ob tednu Univerze v Ljubljani. Foto: Katja Kodba/STA. Prof. dr. Damjana Rozman je redna profesorica biokemije in molekularne biologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 2005  dalje vodi Center za funkcijsko genomiko in biočipe (CFGBC) na Inštitutu za biokemijo in molekularno genetiko na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Njeno znanstveno- raziskovalno delo sodi na širše področje biokemije in molekularne biologije, funkcijske genomike in sistemske medicine.  V okviru svoje raziskovalne skupine preučuje vlogo neravnovesja holesterola pri s presnovo povezanih kompleksnih boleznih jeter z upoštevanjem dejavnikov cirkadiane ure.  Skupaj s sodelavci povezuje eksperimentalne pristope z bioinformatiko in različnimi načini računskega modeliranja. Ta celostni (globalni) vpogled v biološke sisteme je ključni steber sistemske medicine, saj prinaša dodano vrednost k razreševanju biomedicinskih vprašanj, kot so  razumevanje kompleksnih bolezni ter iskanje novih pristopov za napovedovanje bolezenskih označevalcev ali tarč za zdravljenje.