L i s t e k. (Spisal Fr. Črnagoj.) Potres. (Dalje.) ^ogledam še okrog. Cerkev, župnišče in slednja hiša vse razpokano, vse razdejano. Zares, ubogi ljudje! Namerim jo v sosedno vas Tacenj, da pogledara, kako se imata prijatelja mi, Boleslav in Ivan. Osobito za Ivana me je skrbelo, ki je bil komaj na poti k ozdravljenju po njegovi hudi in dolgotrajni bolezni. Tacenj je bil nekoliko bolj v milosti pri Bogu, kakor Šmartno in Gameljne. Tudi tu so bile nekatere hiše jako zdelane, a splošen utis je ostal vender boljši. Boleslav je stal pred hišo, ko me je zagledal. ,,Ha, ha — — kakšen pa si? — Klobuk ves potlačen — — hodiš tudi tako nekam oudno — — aha, različna črevlja imaš — — pa oba na jedno'stran? — — Zavijaš se tudi v suknjo, da ti je videti le lice? Ovrat- nika nimaš — — pa ne telovnika? — — Da, da, Pranjo — ne čudim se! Glej jaz sem po obleki jednak! Da, to je bilo strašno!" — — Tako je hitel ljubi rai prijatelj, iz katerega ust ni inogla priti žaljiva beseda. ,,Dovoli, kako je milostivi gospej ? Prestrašila se je gotovo silno !" vprašam ga jaz. „0 — žena je bila bolj neustrašna kot jaz, brez strahu seveda tudi ni bila! Saj je bilo pa zares grozno, ko se je slišalo celo drvenje skal s Smarne gore! — Pa čemu stojiva tu-le, brž stopi z menoj v sobo, da dobiš skledico kave in pa .kos našega navadnega velikonočnega mazanca." Branil se nisem. Vstopil sem, poklonil se gospej in — — že sem sedel pri zajtrku. A samo s tem nisern bil zadovoljen. ,,Veste milostiva, kaj bivas prosil? Da mi dovolite odvzeti nekaj tega-le kruha, da ga nesem s seboj otroku. Imamo velikonočnih jestvin sami — — pa so v ,,podrtiji"!" — — Seveda se rai je to z največjo ljubeznjivostjo dovolilo in Bolča skrbel je tudi, da je dobila moja ,,čebeloreja" tara v ulnjaku medu v poticah in vsega potrebnega za zajtrk. »Kako pa je z Ivanora? — Revež je moral irneti gotovo najstrašnejšo noč, ko morebiti še s postelje ni mogel," pravirn jaz. ,,Ne, ravno nasprotno!" pravi rai Boleslav. nPač je moral na prigovarjanje gospe ven iz hiše in k mostarju, kjer je ležal na postelji pa razlagal najrazličnejše potresne teorije odraslim in malim, katerih se je bilo nabralo v tesni sobici, kar jih je le notri moglo. Želel si je le jedne same luknjice, skozi katero bi rau bilo mogoče gledati v osrčj. zemlje, kjer je »hudič štajeriš plesal." In kadar se je streslo, brž je hitel: No, vidite, da je res ravnokar z nogo pritrkava!  Le verjemite rai, nič hudega ni le nekoliko preveč veseli so spodaj pod nami, pa so pozabili, da nismo mi še pri njih! — Tako je šlo do jutra in ljudje so res nekoliko pozabili na strah." Zasmejal sem se tem besedam, saj sem dobro poznal veselega Ivana. — Sla sva z Boleslavom k njemu. Oprezno, boječe sern stopal skozi vežo, ki je kazala tudi hude razpoke, in komaj rae je bilo spraviti v sobo, kjer je ležal že v svoji postelji Ivan. Ravno nad njegovo posteljo je bil strop precej razpokan, a vendar je bil — po telesu bolni Ivan — dobre volje. (Dalje prih.)