Ilegalni tisk obvezno v knjižnico
Med kultumiml ustanovami v Ljubljani je bila med drugo svetovno vojno ena izmed najpomembnejših postojank narodnoosvobodilnega gibanja Narodna In univerzitetna knjižnica, na kratko NUK. Maja 1977 so tam odkrili spominsko ploščo štirim uslužbencem, ki so »v letih 1941-1945 darovali svoja življenja kot žrtve okupatorjev ali padli v partizanskem boju proti njim«. To so dr. Avgust Pirjevec, dr. Jože Rus, Ludvik Thuma in dr. Avgust Žigon.
Ob tem je NUK leto kasneje v svojem zborniku izdal spo-mine Ceneta Kraiyca, Vide Gaspari-Tausig, Borisa Ur-bančiča in Mitje Vošnjaka, ki osvetljujejo delovanje usluž-bencev med vojno in skriva-iye ilegalcev.
OF v NUK je bila ustanov-Jjena sredi poletja 1941. Ta ile-galna organizacya ni povezala popolnoma vseh uslužben-cev, a njena »pravila« so spo-štovali vsi. Pobudnik za njeno ustanovitev je bil dr. Piijavec. Spomladi 1942 je zaprisegla Narodna zaščita. Desetar je bil Thuma, ki je hranil orožje in bil inštruktor za rokovanje z njim. Pogosto so izvajali po-tresne akcye, tako so imeno-vali troserye propagandnih listkov. V eni izmed i\jih je sodeloval tudi Kranjc. Gaspa-rijeva je prinesla škrnicjje z listki in kredo. Krarvjc je pre-rezal žepa v suknjiču in vanju natlačil belih, modrih in rde-čih papirčkov. Ko so knjižni-co dvakrat obkrožili, je okrog iye zasijalo. »Še pozno zvečer se je videlo, ne pretiravam, po tleh je bilo partizanskih kro-glic na tisoee«. Nato so s kre-do popisali okolico Univerze z
znaki OF.
Glavni nalogi aktivistov OF v NUK pa sta bili skrivanje ilegalcev ter razpečevanje in zbiranje partizanskega tiska. V stavbi sta bila dva bunker-ja. Prvo skrivališče za ilegalce so imenovali »Luknja«. Bil je v četrtem nadstropju. Vanj so lahko prišli le z lestvijo. Pro-stor v ryem je bil velik, za pri-bližno trideset ilegalcev, hkrati pa nizek, tako da so morali v ryem ležati.
Udobnejše skrivališče je bi-lo »Bunker« v magacinu, kjer se je lahko med skladovnica-mi časopisov skrivalo do pet ljudi hkrati. Vhod je bil pod stropom. Borisu Urbančiču, organizatoiju bunkeijev je ravnatelj dr.Šlebinger pustil, da dela kar hoče, za potrebo OF. V prvem nadstropju mu je dal sobo, da je imel možno-sti za ilegalne sestanke, klju-če, da je lahko hodil v NUK tudi ponoči in sveženj partij-ske literature iz predvojnega in vojnega časa.
Zaradi velikosti poslopja in številnih kiyižnih magacinov je bil NUK kot nalašč za skri-vaiye ilegalnega tiska. Urban-čič je sprva shranjeval ne sa-
mo tisk, ampak tudi fotografi-je in listke z značkami in paro-lami, ki so jih trosili po cestah aktivisti. Kasneje pa je mate-rial dobival tudi od Ijudi, ki niso tvegali skrivanja doma. Politično vodstvo je za vse to vedelo. Spomladi 1942 je predlagal, da bi kiyižnica do-bivala po pet dolžnostnih iz-vodov. Njegov predlog je bil sprejet. Urbančiču jih je nosi-la Barbka Lukman. Proti kon-cu leta 1924 je sprejemal te izvode Ivan Pintarič, ki je pri-šel na zamisel, da bi dobil iz sodnih aktov ilegalni tisk, ki jim je bil priložen kot dokaz-no gradivo. Njegova zasluga je tudi, da se je ohranilo tudi dosti sovražne »ilegalne« lite-rature, ki je bila razmnožena v ciklostilni tehniki, da je dajala videz ilegalnosti. Prinašali so mu jo belogardistični in pla-vogardistični obiskovalci ča-sopisne čitalnice.
Urbančiču je uspelo zbrati ves Ijubljanski narodno osvo-bodilni tisk. In zakaj je zbiral po pet izvodov? Enega za Ljubljano, Maribor, Trst, Go-rico in Celovec. Urbančič pi-še, da je postala NUK »najbrž edina legalna institucija, ki je imela v Evropi organizirano .obvezno' dotekanje ilegalnih publikacij. To je sicer neznat-na podrobnost iz naše NOB, toda značilna kot eden izmed elementov države v državi, ki so se že zgodaj pojavljali y rfa-šem revolucionarnem boju na področju kulture.«
Lojz Tršan