LJUBLJANSKI ČASNIK.
M mg.
V petih 24. Vethiya travna
1SSO.
,ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Hlazniku G gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Pranumera-tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati.
Vrailne naznanila*
Z visokim razpisani ministerstva znotrajnih opravil od 10. t. m. sla sadanji okrajni sodnik v Ivastelnovi Dr. Franc Tomšič, potem sadanji okrajni sodnik in pravozuanec pri di-striktni komisiji za oprostenje zemljiš v Krajnu, Florjan Ivonšek kot vradna vodja za di-striktne komisije, ki sc na Krajnskim naprav-Ijajo, opravljena bila.
V Ljubljani 18. vel. Travna 1850.
Od predsedništva c. k. deželne komisije za oprostenje zemljiš na Kranjskim.
22. velkiga Travna 1850 je bil izdan in razposlan VII. del deželniga zakonika in vlad-niga lista zakrajnsko kronovino, kizapopade: Naznanjenje zapopada postav in ukazov v delili XXXII—XXXIII 1850 občniga deržav-niga zakonika in vladniga lista. — Razglas c. k. krajnskiga poglavarstva od 28. Sušca 1850. Razlaga ukaza c. k. krajnskiga poglavarstva od 11. Svečana 1850 zastran stroškov za kur javo in svečavo za žandarmerijo. — Razpis c. k. krajnskiga poglavarstva od 7. mal. Travna 1850. Razlage zastran nekterib stavkov postave zastran dohodkov in njene izpeljave.
Politiške naznanila«
Od kantonskih cest.
(Iz »Novic")
V 11. listu „Xovic" je bilo govorjeno od potrebe srenjskih naprav. Kolikor bolj se pa čas približuje za vpeljanje svobodnih srenj, tolikanj bolj je potreba srenjske opravila razjasniti.
Med srenjske opravila se štejejo tudi kan-tonske ceste in srenjske pota. Nekdaj ni bilo po deželi kantonskih cesta, ampak le večidel steze so vezale vasi med seboj, zato so tudi ni vozilo, ampak le tovorilo, kakor nam še dandanašnji spričuje tovoršina, ki se znajde tu in lam med urbarskimi dolžnostmi. Ivo se je pa ljudstvo po deželi pomnožilo, so se tudi občne potrebe jele prikazavati in od časa do časa se je takim potrebam pomagalo, in tako so ljudje tudi napravili pota in ceste, po kterih se je namest tovorov vozilo, kar je gotovo velika dobrota. Perve ceste in pota so bile v začetku malo vredne, ker so se večidel le iz poprejšnih tovornih steza naredile, dosti ovinkov so imele, in tudi dostikrat čez griče in hribe peljale, torej za vožnjo komaj bolj pripravne bile, kakor poprejšna tovoršina. Sčasama se je v cestah veliko veliko popravilo in poboljšalo.
Po dozdanjih postavah so imele kantonske gosposke dolžnost, za napravo novih in za popravljanje starih cesta skerbeti; kmetje so bili zavezani peš ali z vozam dela opravljati; kar pa potroške za umetalne rokodelce in scer za cestno pripravo (material) vtiče, so se iz kantonske kase plačevali, ktera je imela dohodke peterih goldinarjev od sto cesarskiga davka.
Res je, de je bilo pri narejanju ali popravljanju kantonskih cesta do zdaj veliko zaderž-
kov, ker je za vsako umeialno napravo, kakor za mostove, za vodotoče itd. kresijski inženir poprej mogel na ogled priti, prerajtzastran potroškov napraviti, de se je po storjenim prevdarku delo po očitni dražbi ali lici— tirengi tistimu izročilo, ki ga je nar boljši kup prevzel, pa žalibog! dostikrat zato tudi nar slabši naredil; — res je, de tudizanikernikov ni manjkalo, ki so se dostikrat delani ustavljali, pritožbo na zadevajoče gosposke pošiljali itd., ali pri vsim tem so se vunder le kantonske ceste v naši deželi sploh v dobrim stanu obderžale, če je kantonski komisar le količ-kanj iskrice imel za občne potrebe, zakaj previdni in pametni kmetje se niso takim ukazani vstavljali, za zanikernike pa je bil sekucijon.
Ali od tehmal, ko so jeli poprejšne kantonske komisije in kresije konca pričakovati, od tehmal se je veliko v nemar pušalo in z žalostjo vidimo, de veliko potrebnih tacih naprav hira, kakor jetičnl človek. Od takih prigodeb hočemo tukaj le ene omeniti, ki nam je dobro znana.
Lansko leto 12. septembra je grozoviten naliv pokončal cesto, ktera pelje od Svibna v terg Rateče pri zidanim mostu na Dolenskim in reka Zapota je most v Ratečah poderla. Prebivavci Svibenške in Šent-Urške fare so bili v zadregi, ker niso imeli poti do Rateč in do kantonske gosposke na Dvor; z vozam se nekoliko dni ni moglo vozili; pešci so pa po takih stezah mogli hoditi, ktere so komaj za koze pripravne. C. k. stavsko vodstvo je neu-tegama napravilo most čez Zapoto v Ratečah zastran poderte ceste se pa ni dolgo nič dru-ziga zgodilo, kakor de se je v enim kraji nekaj hriba odkopalo, tako de kako kljuze komaj naprej precipa ; v druzih krajih je pa po-dertija ostala, tako de morajo pešci še zmiraj po kozje hoditi, vozovi pa le z veliko nevarnostjo in težavo se naprej pomikovali, ker morajo na več krajih čez vodo bresti, čez grabne gomaziti in dostikrat po produ ceste iskali. Koliko de živina in ljudje terpe, koliko de se orodja potare, vsaki lahko prevdari. Ker od nobene strani pomoči ni bilo, je neki posestnik na poprejšnjo c. k. kresijo v Novim nieslu 14. novembra p. 1. prošnjo poslal, de naj se ta cesta popravi. C. k. kresija je 28. decembra p. 1. to prošnjo na proprejšno c. k. kan-lonsko komisijo na Dvor poslala in ukazala, de kaj za popravo pokvarjene ceste potreb-niga stori. Kantonska komisija je pa to prošnjo prošniku nazaj poslala, de naj ima za vednost, kar kresija ukaže. Ta prošnik ni mogel druziga storiti, kakor tiho biti, ker sam ni mogel ceste narediti. Celo zimo se je uboga živina po tistih podertijah terpinčila ; celo zimo so se ljudje plazili, kakor je bilo mogoče, na pomlad pa jim je že preveč bilo in poslali so nekteri soseskini predstojniki in gg. fajmoštri listih krajev prošnjo do deželniga poglavarstva, de naj bi se cesta naredila, de oni so pripravljeni vse storiti, kar je potreba, samo de naj kdo vodstvo prevzame. Gotovo je deželno poglavarstvo to prošnjo na zadevajočo gosposko za spolnj^nje poslalo, ali kje de zdaj ta reč
leži, ne vemo, zamo to vemo, de ceste še zdaj ni.
Mi scer dobro vemo, de take in enake reči so izvirale iz nestanovitniga stanu (provizo-rium), v kterim so se zadnji čas kantonski uradi znajdli, in tudi prenapetiga ne tirjamo, de bi novi uradi, ki so komej svojo službo začeli, vse na enkrat poravnati mogli, posebno kar po večini delu spada v pridhodnje opra-pravila srenj — vunder kjer je potreba tako očitna, mislimo, de bi se ne čakalo vstanovitve srenj, dosebno tukaj, ker soseskam nič druziga ne manjka, kakor vodstva za izdelovanje ceste in potrebne pomoči zoper nektere zanikernike.	Ambrož.
Avstrijansko cesarstvo.
Terst. Pismo, ki se je na voglu v kamen teržaškiga kolodvora v latinskem jeziku položilo, se takole glasi:
„Pri pogledu tega pisma naj bravci zvedo, de je 14. maja v letu 1850 (uvodna številka 8) presvitli in naj mogočniši vladar Franc Jožef iz habsburško-lotrinske hiše po Božji milosti cesar avstrijanski, kralj ogerski, češki in lombardo-beneškiga kraljestva, Galicie,Lo-domerije, Ilirije itd., nadvojvoda avstrijanski itd., gospod Tersta slovesno temeljni kamen cesarsko-dunajske teržaške železnice položil pri severnih vratih perve postaje pod naj bolj častitljivim gospodam Jernejam Legatam, ter-žaškiin škofani v pričo njegove svitlosti kneza Sclnvarzenberga, ministerskiga predsednika in ministra zunajnih zadev; gospoda doktorja Aleksandra Bacha, ministra notrajnih zadev; njegove prevzvišenosti gospoda barona od Bruck, ministra kupčije in javnih stavb; gospoda Antona viteza od Sclimerling, ministra pravice; njegove prevzvišenosti gospoda grofa od Wimpffen, podvojvoda, poglavarja in vo-jaškiga poveljnika primorja in teržaškiga mesta; njegove prezvišenosti, gospoda Jovana od Dahlerup, podadmirala vojaštva na morju, gospoda Mucija Jožefa Tomazini, predsednika poglavarstva teržaškiga mesta; gospoda Mihaela Apostolopulo, perviga poslanca borsein teržtva; štirih kardel narodne straže; bataljona deželne brambe in nezmerno gledavcov med veselim vriskam vsih prebivavcev.
Zmaga in blagor in dolgo vladanje našimu cesarju Francu Jožefu I.
Kristus, sin Božji, naj mu na strani stoji, naj mu varstvo in moč deli! Avstrijanskimu cesarstvu obilnost, mir in edinost vsim naro-dain ! Sveta Marija, varhinja deržave , usliši naše prošnje! Blagor temu mestu, vedno po-množenje blagostanja in obstoj! O! sveti Just, prosi za domovino".
Terst. Časopisi in tudi tisti, ki so vTerstu bili, ne morejo zadosti povedati od slovesnost, ki so jih ondi vidili, presvitlimu cesarju na čast. Cel teden je bil Terst v veselji; enaslav-nost je roko podajala drugi. Od več strani smo slišali praviti, de kdor ni razsvitljenja (Be-leuchtung) v Terstu vidil, nima zapopadka, kaj se pravi razsvitljenje.
Cesar je bil povsod, kamor je prišel, z ži-
vim „Eviva" sprejet in spremljen od toliko množice ljudi, de se je vse terlo. 14. dan t. m. je postavil cesar pervi kamen, kjer se bo velikanski kolodvor železnice zidati začel. Ter-žaški škof g. T. Legat je vpričo 4 ministrov, deželniga poglavarja, predsednika mestne srenje in silno velike množice ljudi opravljal cer-kovno blagoslovlenje nove naprave; in ko je cesar podstavni kamen položil, so zagromeli od vsili strani mesta in barkostaje topovi in so oznanili Teržaškimu mestu in njeni okolici imenitno prigodbo, ktera bo pripeljala železno cesto v Terst. — Cesar je obiskal vse očitne Teržaške naprave, se je peljal tudi v Polo, je obiskal Lipico itd. V saboto popoldne je zapustil Terst in pot v Gorico nastopil. V 2. listu „jadranskiga Slavjana" je natisnjena krasna pesem, ki jo je naš slavni Koseski zložil ob veselim prihodu presvitliga cesarja Franca Jožefa v Terst, ktero tudi našim bravcam podamo. Takole se glasi:
Osoda, glej! na bregu Jadre slavne Sklenila jc mogočne sile tri, Taljanski um svitlosti starodavne, Izkušeno Slavcnstva hrabro kri, Germanski ved modrosti bistroglavne, Zvarila vse je v stik edinosti, De svetu tak očitno znamnje dade , Kam „Viribus unitis" priti znade.
Po klicu tim se verlo breg obnaša, Mogočni Terst namembe cilj spozna, Deržavi v prid, Evropi v kinč naraša, Podnebjam trem teržestva cvet velji, Po vednosti le ude svoje praša, Ne gleda kdo jim kerstne liste da, Do Tebe pak zvestobo vsim naroči, In „Viribus unitis" jo zvedoči.
In tak Ti dans veselo blagor vriska, Iz tisuč pers Ti poje slave glas, Iz tisuč lic ljubezni plamen bliska, Kreposti vse oberne Tebi v kras; In če se kdaj poverne doba stiska Zaiipaj, knez, in kliči zveste nas! Ko skalnat breg valovju bomo stali, In ,, Viribus unitis" piš pregnali. J. Koseski.(Novice.)
Istrija. Iz Pole se piše od 17. maja: Gro-menje topov iz našiga grada in iz barkostaje je že ob 6 zjutraj bližanje njegoviga veličanstva naznanilo. Ni dolgo terpelo, de sejeparobrod .,Trieste" na bregu čakajočim pokazal in cesto po morju zaznamoval, po kteri je parobrod „Custozza" kakor ponosni labud za njim priplaval in cesarja prinesel.
Deželni poglavar Wimpffen, general Nugent in Schaffgotsche, gospoda ministra Bruck in Schmerling sta stopila iz parobroda „Trieste", In sta se pripravila z civilnimi in vojaškimi imenitnimi osebami, z duhovšino in srejnskimi predstojniki cesarja sprejeti. Ko parobrod „Cu-stozza" v barkostajo priplava, od vsili krajev tisučerno klic zaženejo in cesarjevo pesem za-pojejo.
Potem obiše njegovo veličanstvo tempelj Dia-ne, mestno glavno cerkev, veličanski amfitea-ter, grad, Porta aurea, novozidane za arze-nal namenjene magazine in druge imenitnosti Pole. Vidilo se je, de vladar vrednost Pole za barkostajo dobro pozna.
Austrijanska. Deržavnih dohodliov je bilo pretečeno leto z vsim skupej 144,013,758 gld.; strožkov pa 238,864,674 gld.; tedaj strožkov za 139,850,916 gld. več kakor pa dohodkov. Vzrok tega je, de je vojska veliko vzela, in ker ogerske dežele niso davkov plačale.
* Na predlog ministerstva so cesar 16. dan t. m. napravo častnih bander dovolili, ktero bojo prihodnjič tiste kupčijske barke našiga cesarstva dobivale, ki so kakšno slavno delo dopernesle. Bandera bojo bele ali rudeče. Belo častno bandero dobi tisti barkini vodnik, kije v kaki daljni tuji deželi avstrijansko kupčijstvo začel, razširil, pomnožil itd. — rudeče pa tisti vodnik, ki se je na morji zoper kak napad so-
vražnih ali roparskih bark vojskoval, cesarskim barkam pomagal itd. Mornarji takih bark jrejmejo še poveril 500 do 2000 gold. za darilo.
*	Katolško družtvo je cesarju sledeče za-lvalno pismo poslalo :
„Vaše veličanstvo! Z čutam naj globokejše zahvale, z veselim upam velike, blišeče prihodnosti za deržavo se bližamo prestolu Va-šiga veličanstva. Vi ste po kratkem vladanju spomina vredne spričbe pravičnosti, deržavne modrosti pokazali, ker je vstavna vlada Va-šiga veličanstva katolški cerkvi tisto svobodo in pravico spet podelila, ktera ji je pred 80 letmi vzeta bila. Ko vlada Vašiga veličanstva z tem svitlost in moč cerkve spet ponovi, ki je v naj bolj nevarnih časih za pravico in svobodo narodov in vladarjev stala, vidimo v tem gotovo poroštvo za to, kar še cerkev od Vašiga veličanstva upa, in zraven tudi tiste vstavne svobode, s ktero je Vaše veličanstvo pri vstopu avstrijanske narode osrečilo. Vaše veličanstvo je s tem delani v sercu milijonov zvestih podložnih neminljiv spominek ljubezni postavilo, kroni pa slavo modrosti, moči in svobodomiselnosti za vedne čase zagotovilo. Z globokim spoštovanjem v imenu katolškiga družtva odbor Vašimu veličanstvu udan in pokoren.
Dunaj 1. maja 1850.
*	Od 19. maja ni nobeno telegrafiško naznanilo iz Pariza prišlo. V Frankobrodu so zbrani pooblastenci pod predsedništvam Avstrije že pervo sejo imeli in so sklenili centralno vlado postaviti.
Horvaška. Zagrebški škofje dovolil gospodu učitelju Štefanu Iliaševiču bogoslovcam 4. leta iatehetiko v narodnem jeziku prednašati. Zavolj tega je učitelj tudi v ta namen knigo izdal pod naslovam „Oberka malenik" po kteri prednaša.
Serbska. V „Grazer Ztg." se piše iz voj-vodine: Kdor naših zadev dobro ne pozna, mora verjeti, ker se vedno toliko v časopisih od sovražtva Serbov, Madjarov in Nemcov piše, de v vednem boju živimo. Bes je, de je bil nekdaj hud prepir, in posebno so Serbi in Madjari Nemce krivo gledali, ki so bili dosti nespametni, se Madjaram v roke vreči, ali sicer ne sovražita ta dva naroda Nemcov na tako vižo, kakor nekteri časopisi vpijejo in podpihovavci terdijo. En tak je bil te dni od Serbov vjet invTemešvar v terdnjavo za-pert. Ta človek je Serbe in Madjare podpihoval, de naj Nemce v Banatu in vojvodini napadejo in jih pomore. Ko jim je na srečno prihodnjost kazal, ktera bosniške vstajnike čaka, in begajoči Bosnijaki v stanju, ki je žalovanja vreden, čez mejo prihajajo, in svojim bratam, dobroserčnim Serbam svoj stan tako živo popisujejo, de so Serbi, ki so vi-dili, s kom imajo opraviti, podpihovavca prijeli in ga gosposki izročili. On pa ima še od sreče govoriti, ker že so Nemci zvedili, de jim hoče grob skopati. Oni bi bili hudo z njim ravnali. Pravijo, de se ropar Bozsa Saudor, z svojo truiuo, kteriga so pri Szegedinu spodili, vojvodini bliža, in vojake dobre priprave delajo, de ga bodo zamogli lepo sprejeti. — Z žendarmerijo gre zlo počasi; Madjari in Serbi nimajo veselja za ta stan.
Pretečene dni smo merzlo vreme imeli, ki je terti in sadonosnimu drevju mnogo škodovalo. Žito pa je skorej povsod čudo lepo; pa zavolj vojske se ni moglo povsod polje obsejati.
* V „Jugoslavenske novine" se piše, de je bila serbska vojvodina na predlog začasne vlade v 8 okrogov razdeljena: 1. vrumskiga, 2. novosadskiga, 3. somborškiga, 4. bečkiga, o. kikindaškiga, 6. bečkereškiga, 7. modoš-kiga in 8. vereeckiga. Pervi obseže 73, drugi
24, tretji 9, četerti 6, peti 37, šesti 24, sedmi 28 in osmi 17 sosesk.
Ceska. Tisti doveršeni pravdoslovci, ki hočejo spraševanja v češkem jeziku opraviti, morajo za to dovolenje prošnjo vložiti, ker je posebna komisija za take postavljena. — Pri-lodnji teden se bodo novi sodniški vradniki na svoje odločene mesta podali.
Galicia. Srejnsko svetovavstvo v Lvovu je svoje posvetovanja dokončalo in kaj marljivo svoje dela opravljalo. Osnova se je sedaj na Dunaju stanuvajočimu deželnimu poglavarju poslala, ki se bo ministerstvu predložila. Tudi so se že zaupni možje, ki bodo pri posvetovanju pričijoči, Dr. Blumenfeld, Dr. Czajkovvski, mestnjan in kupec Feliks Eranke, Dr. Raczynski in Dr. Wilczyn-ski na Dunaj podali. Tedaj je upati, de se bodo srejnske postave v Lvovu kmalo vstano-vile.
Tuje dežele.
Nemška. Knezi, ki se v Berolinu posvetujejo, se nič prav ne morejo zastopiti. V zbor v Frankobrod bodo poslance poslali.
Laška. Poveljnik francoske armade v Rimu, general Gemeau je v Bim prišel.
Gerška. Piše se iz Gerškiga, de je kupčija, ki je tako dolgo medlela, spet zlo oživela. Sto morskih roparjev je mestice Man-dolia napadlo in obropalo, drugi roparji pa Marci-u žugajo.
*	„Courier d' Athenes" naznani, de se je major Pana, mirarh v Arkadi i, de bi bil ne-ciga roparja zasačil, za kteriga je plačilo razpisano , na naglama na otok Dragoneri, ki v oblasti jonske deržave stoji, podal z oboroženo desno. Ministerstvo je majorja k opravičenju v Aten poklicalo. Ta prilika bi znala spet kake zmešnjave napraviti.
*	Časopis „Times" od gerških zadev in ravnanja lord Palmerstona takole govori:
Končanje razpora med angleško vlado in gerskim kraljestvam s kakoršnimi si bodi pogoji in srecTstvi, ko so 4 mesci z žuganjemin poravnovanjem pretekli, ki so bili ravno tako škodlivi za gerško kraljestvo kakor sramotni za Angličane, je prigodek, kteriga z veseljem zaslišimo. Naj hujši je na vsako vižo preteklo, in zdaj leži na angleškem ljudstvu ravnanje opravnikov v tej reči presoditi. Pa ta prepir, kakor se je z silo začel, ravno tako sramotno se je tudi končal. V pretečenem tednu, in še potem, ko so zadnje poročila v Athen poslane bile, so ministerski časopisi povelje dobili, z noviga zagotoviti, de se bo vse dobro poravnalo , ker je zato baron Gros poslan. Našimu mnenju, de se Gros in \Vyse zavolj pičlih poročil ne bosta razumela, se je zoper govorilo, temu oporeku postavimo izid nasproti. Odkri-toserčnimu in marljivimu prizadetju francoskiga pooblastenca, kije, kakor menimo ojstro po sporočilih francoske vlade delal, je bila gospodu \Vysetu pot zaperta, v kteri koli reči, ktero je baron Gros priporočil, po nestranskem preiskovanju pristopiti.
Razsojevavec, kteriga mnenje je lord Pal-merston sam poterdil—ki je bil zares v Aten zato poslan, britansko vlado iz zmedene lege rešiti — in ki je bil po besedah lord Palmerstona dolžen, se z resnico v tej reči sozna-niti, kar je z spoznano pravico storil, se je proti znesku tirjatve izrekel, kteriga je bilo admiralu Parkerju naloženo tirjati. Po večkratnem poskusu, ki je bil brez dvombe od obeh strani resničen, gnjusno potrebo odver-niti, tirjatve, ki so se pri preiskovanju posameznih zadev vedno bolj nesramne pokazale, samo silo rabiti, je bil pogovor naenkrat pre-tergan. Spet je bila sila rabljena, in sila je
vladala. Gerske barkostaje so bile z noviga zaperte, in kakor naše naznanila pravijo, se
je žugalo Pirej bombardirati, in ni se čuditi,I de se je gerška vlada takimu žuganju, na kteriga se je novo sovražtvo pričelo, podvergla. Ako bi se bila ta reč z silo poravnala, bi bilo brez dvornbe angleško močnejši brodovje kakor tisto, kije Napoleona na Nilu zmagalo, vsak opor Gerkov vničilo. Pri vsem se ni nič prigodilo, kar bi bilo pravico, ki je gerško kraljestvo varovala ali pravičnost opora zoper tako tirjanje potreslo; gerška vlada se je sili vdala po štirmesečnem oporu, med kterim ča-sam ne moremo gerškimu kralju nepremaklivo-sti in gerškimu ljudstvu domoljubnosti odreči.
Zdi se, de je lord Palmerston zadobil, kar je želll. Naj on don Pacifiku zaklade da, ktere opotočna sreča njemu brezsramotnimu lažniku daje. On je juda na strožke dostojnosti svoje dežele bogatiga storil. Naj se baba, de je Francosko, ediniga zaveznika vkanil. Ako bi bila dobra reč, — bi bile tirjatve pravične — in ako bi se bile naravnost od kake vlade tir-jale, bi se bili žuganju, s kterim so se tirjale, čudili; pa velika prenapetost tirjatev nosi od začetka do konca na čelu pečat sramote in hudobije, in pogum, s kterim so se podpirale, ni manj smešen kakor tirjatve same,ako pre-mislimo, zakaj se je toliko vpilo, in kako slaba je deržava, zoper ktero se je tako močno brodovje postavilo.
Od začetka te reči je lord Palmerstonu dobro teklo, ker so druge vlade z druzimi važnimi rečmi dovolj imele opraviti. Zdaj pa, ko se je ta reč že sklenila, je primerno, de se mnenje dežele popolnama izreče v očitnih časopisih, in dokler se to ne zgodi, sino prepričani, de bo Evropa, akoravno so se na Gerškem sklepi storili, čez nas sodila.
Turška. V Bagdadu se je vstaja vnela, pa po pogovoru se je mesto brez boja podalo.
# C. k. poslanec Stiirmer je Sultanu pismo od avstrijanskiga kabineta izročil.
Francoska. Mnogo Francozov je narodnimu zboru sledečo prošnjo predložilo:
Deržavljani, zastopniki naroda! Osnova za postavo, ki vladi v svojem bistvenem obstoju, pravici v svojem svetišu, redu v glavnih pogojih žuga, je vašimu posvetovanju predložena. Naznačen namen te osnove je omejenje števila volivcov. On je tedaj težka prelomitev občne volitne pravice, in ker je vstava, republika, vse, kar sedaj obstoji, izvir občne volitne pravice, tedaj on z enim maham republiko, studenec oblasti, temelj resnice, in celo človeško družbo napade. Varujte se, deržavljani, zastopniki naroda tako odgovornost prevzeti! Nobena reč vam pravice ne da, dclav-nirnu človeku, ki se mora po svetu truditi, de svoj kruh zasluži, svojo pravico vzeti. Pravičen, koristen človek, deržavIjan kakor vsak med vami, bi zgubil pravico deržavljana zato, ker mu njegovo delo, to je, pogoj njegoviga obstoja ne dopusti tri leta v enem in ravno tistem kraju živeti. Mnogo Francozov bi to zadelo. Mi se obernemo na čut pravičnosti: je mar to dostojno in pravično? je mar to občinska pravica glasovanja kakor postava tirja? Osnovi postave pa še ni zadosti deržavljane v dva razreda razločiti; v tiste, ki stanovitno na enem kraju stanujejo in v tiste, ki nimajo stanovitniga stanovanja; ona tudi razpertijo med gospodi in delavci budi; ona z žalenjem občinske pravice glasovanja tudi enakopravnost žali. Na ktero potrebo se tako ravnanje opera? Ako je bila občinska pravica glasovanja tako slaba, bi se bilo moglo reči, ko jih je več kot 5 milijonov za predsednika republike glasovalo, ko so bili udi narodniga zbora zvoljeni. Pomanjkljivosti so se še le sostavljavcam nove volitvine postave po volitvah v Parizu pokazale. Od tod ni občinska pravica glasovanja prav imela, akoravno ni nikdar z večim redam, miram in dostojnostjo
ravnala, ker je duh brezpostavnosti pregnala, ki nov potres pripravlja. Na vas leži, deržavljani , zastopniki naroda od naše domovine te nove težave odverniti. Vaša modrost bo vse nevarnosti, ki nam o tej zadevi žugajo, preudarila, vaša stanovitnost jih bo odvernila. Ako bi pa nas, kar ne verjamemo, vaša modrost in stanovitnost ne uslišala, bomo zaupali na modrost in stanovitnost ljudstva. Zoper pravico ni pravice.
*	Gerški opravnik v Parizu je predsedniku republike lastnoročno pismo gerškiga kralja Otona podal, v kterem se zahvali za francosko posredovanje, in vzroke napelje, ki so ga napeljali de je odjenjal.
*	Telegrafiško naznanilo pove iz Pariza, de je bil francoski poslanec iz Londona poklican, ker se francoska vlada v gerških zadevah ni Angličanam po volji izrekla. V Parizu se bo kakor pravijo obsedni stan pričel.
*	Iz več krajev se sliši, de so se socialisti začeli puntati. V Varilhesu so žendarmi raz-sajavce po ulicah razpodili, 14 vodjev so za-perli, narodni straži orožje pobrali in mir spet vstanovili. V Thuiru je derhal okrog vpila, Živila socialna republika! živila glavosekav-nica! Smert bogatini! Smert sodnikam!
*	Minister zunajnih zadev je v seji 16. maja narodni zbor tako le nagovoril: „Zadnjo seboto sim vam žalostne in nepričakovane novice iz Gerškiga naznanil. Vlada je za svojo dolžnost spoznala Angličane poprašati zavolj takiga ravnanja. Odgovor ni bil tak, ka-koršniga smo smeli po vsi pravici tirjati. Predsednik republike je na predlog ministerskiga svetovavstva našiga poslanca iz Londona poklical. (Trikratna pohvala). De zboru naznanim, zakaj smo bili k takimu ravnanju pri-morani, menim, de je potreba, de popred pismo, kteriga sim poslancu pisal, vam preberem." Minister prebere pismo; v njem stoji, de je francoska vlada le zavolj mirnih namenov posredovanje med angleškimi in gerškimi razpertijami prevzela. Obljubili so za ta čas sovražne sredstva opustiti. Ta obljuba se pa ni spolnila. Torej ima francoski poslanec prepis tega pisma lord Palmerstonu izročili in London zapustiti. (Pohvala.) Minister da-lej govori: „Vse to reč zadevajoče pisma na mizo v zbornico položim, de jih zbor prebere. Brez dvombe bo zbor skenil, de se popred, kakor se zbor v vsem osvedoči, o teh rečeh ne moremo pogovarjati. Ta nepričakovani prelom diplomatiških zadev je naenkrat gromo-noseče oblake razpodil, ki so nad Parizam viseli in ravno 15. je vihra žugala.
*	Francoska vlada je ukazala v barkostajih se za vojsko pripraviti. Kralj belgiški je po-sredstvo med Angličani in Francozi prevzel.
Kitajska. Naj novejši novice pravijo, de je kitajski cesar Taoukvvang umeri. Prepir, ki se je na cesarskem dvoru vnel, je njegovo smert pospešil. Njemu sledi njegov 19 let star sin, ki se bo Sze-Hing imenoval.
Razne naznanila.
—	V nedeljo sta bila gosp. ministra Schvvar-zenberg in Schmerling v Ljubljani, ki sla iz Tersta na Dunaj šla.
•— V nedeljo so pokopali mlado hčerko gospoda prof. Kersnika, gospodično Leopol-dino, ki je v 17. letu svoje starosti za pljučno boleznijo umerla. Pogrebcov je bilo zlo veliko, vroče solze so lile in mili jok se je čul, ker umerla je svojo domovino iz celiga serca ljubila in se je v slovenskih igrah v ljubljanskem gledišu posebno dobro obnašala.
—	V saboto so prišle češnje iz Vipave v Ljubljano. Letašnje leto smo jih pozno dobili.
—	Pretekli teden je gospod Andrej Fleiš-
man v ljubljanski živinozdravilski šoli začel )oduk rastlinoznanstva prednašati.
—	Iz Českiga se sliši, de je tam kolera spet lujši. Od 1. aprila do 10. maja se je v 26 raznih krajih prikazala.
—	Sliši se, de bodo kmalo gledišne postave na svitlo prišle.
—	Od vsili strani sardinski škofi pišejo, de so edinih misel z pastirskem listam turinskiga nadškofa, ki je še v ječi.
—	Benečansko kupčevavsko družtvo se bo razšlo, 10 julija bo imelo velki zbor.
—	V avstrijanskem cesarstvu je bilo razun Ogerskiga in lombardo-beneškiga kraljestva v I. 1848152,240 porok, v letu 1847 pa 128,389. Rojenih je bilo v letu 1848 571,778, v letu
1847	pa 635,342; nezakonskih je bilo v letu
1848	75,131, v letu 1847 pa 85,029 rojenih. Umerlo jih je v letu 1848 721,927, v letu 1847 pa 782,144; v letu 1849 je pa bilo 571,778 rojenih, in umerlo jih je 721,727.
—• Častniki pripovedujejo, de ni res, de bi bil d'Aspre umeri; bilje zares zlo bolan, al zdaj je, kakor pravijo, že spet zdrav, in že na sprehod jaha.	,
—	Osnova jugoslovanskiga zgodovinskiga družtva je že na svitlo prišla.
—	Posadka v Parizu šteje 145,000 mož. Tako zlo se že francoska vlada prekucije boji, ki je gotovo na pragu.
—	Znani vodja slovaških prostovoljcev je bil v Pestu za pastorja evangelske občine zvoljen.
—	Slavni Aleksander Humbold je 9. maja v 72. letu svoje starosti umeri.
—	V Waršavi in nje okolici je bilo 141 oseb zapertih, ker so se vdeležile skrivne zakletbe, ki je bila že mesca januarja v Petrogradu ovohana.
—	Pripoveduje se, de je avstrijanski cesar bavarskiniu kralju in kraljeviču Leopoldu red zlatiga runa poslal.
—	Iz Tirolskiga je prišla na cesarja prošnja, de bi tudi zanaprej nekatolčanam prepovedal očitno božjo službo opravljati.
—	Serbski patrijarh misli v Toplice v Me-hadijo iti, in se potem na Dunaj podati.
—	Iz Sromelj na spodnjem Štajerskem zvemo de je bila v saboto 18. tega mesca od pol dveh do štirih popoldne strašna huda ura. Od horvaškiga so se privlekli hudi oblaki, začelo je treskati eno na drugo in dež z debelo točo namešan je silno lil. Potoki so tako hudo na-rastli, de so pohištva poderali. Pet ljudi in veliko živine je potonilo; dve ženi ste boje v hiši za pečjo, kamor so bile pred povodnjo pribežale , v vodi smert storile. Ta huda ura je naj bolj divjala okoli Pišeca, Brežic, Sromelj in Vidma na Štajerskem in okoli Kerški-ga na Krajnskem. — llavno to uro je tudi pri nas okoli Ljubljane hudo vreme s točo bilo, ki seje bilo od Dolenskiga privleklo, in je bilo gotovo z unim na Štajerskem sklenjeno.
—	Njegovo veličanstvo so včeraj na Dunaju v kolodvoru civilne in vojaške oblasti slovesno sprejeli.
—	Na Dunaju misli družtvo na delnice (ak-cie) neprestano umetniško razstavo napraviti in je že ministra uka prosilo, de bi jim prostor odkazal, v kterem bi imenovano družtvo razstavo napravilo.
—	Tudi na Ogerskem je bil 16. maja potres; tode ne tako hud, kakor se je od drugih krajev slišalo.
—	Sliši se, de se bo saksonski kralj v War-šavo na knežki zbor podal, kteriga vodja bo ruski cesar.
—	lledemtoristi, ki so mogli v letu 1848 mesca marca samostan zapustiti, ki se je potem za špital porabil, tirjajo sedaj svojo lastnino spet, ali pa namest nje 220,000 gld,
Kraljevič Marko
iz serbskih narodnih pesem. (Dalje.)
Markova mati, koje nam pesem ne more dovolj prehvaliti zavolj njene ljubeznjivosti, njene skerbne izreje in njene pobožnosti, je v serce svojega sina tiste blage občutke vce pila, ki so ga v poznejih letih pri vsih njego vili činih vodili.
Uki te preljubeznive matere ga niso nikdar in nikir popustili. Od detinstva se je orožja vadil. Gojko stric, verli junak, ga je še otroka k sebi na konja jemal, ž njim igrajoč po planjavi.
Božje nauke ga je pope Nedelko, spoved nik Cara samega, učil: pope je dečka prav ljubil,torej ga ni samo keršanstva ampak tuc branja in pisanja vadil, pravil mu je zgodo vino minulih vremen, pa komu in kaj junaš kega se je zgodilo, mu razlagal postave car stva, mu izročil mnogo skrivnost, ga uril sta rosvete knjige citati. Gnan od uka žeje in po nagibu veliko skusiti, je Marko tudi ptuje zemlje obhodil, in v šolah si marsikako vednost pridobi^; pope je svojega učenca kmalo premodrega mladega junaka zval in ga na dvoru Cara priporočil. Car vzame Marka sebi ter mu mesto pisarja in tajnega sveto vavca izroči. Ta izreja je gotovi uzrok zgcd nega razpada med Markom in očetom. Marko gorkolubijoči sin, zvesti prijatel, hvaležni uče-niCj hrabri junak, ki mu je ptuja zvijača in goljufija.
Jer se Marko ne boji nikoga Razma jednog Bog istinoga
(Uroši Mrljavčeviči Pes. 34. stih. 82—83.) je le teško, globoko ranjen očetova dela in prekanjenosti zerl. V Vukašinu je mogel nepravičnega, samopridnega kralja zaničevati, toda ni smel jenjati v njem svojega očeta ljubiti; pokazal je tudi dovolj kako na tanjko mu je ti razloček znan bil. Vukašin je sina čer-til, ker se mu je celi svet čudil; sega je bal ker ga je modrega svetovavca starega Cara spoznal, in ni nobene priložnosti zamudil ga liepokoja in zločinstva tožiti. Še na smertni postelji Cara, ko je bil Vikašin varh in začasni vladar serbske izvoljen, se je bal, da hi njegov sin od Cara kake imenitne službe ne prejel. Ker bi bilo to njegovo pot gradilo je opomnul Cara:
„Mili kume srpski car — Stjepane! Nije zame tvoja carevina, J a ne mogu kume carovati; Jer ja imam sina samovoljna, Sina moga Kraljeviča Marka Kudgodj ide nikoga ne pita Gdegodj sjedne svudje pije vino A sve radi kakvu da ogradi." (Smrt Dušanova, št. pesm. 33. stih. 41—48.) Marko, kojega razun majke, ktero je ne izmerno ljubil nič ni na dom vezalo, se je z vinom, z iskanjem nevarnost in s prijatli čas kratil. Konj, ako ravno ne krilat, kakor konj ujca Momčila, vundar unemu na moči in umnosti kos, Šarac, je bil njega nerazložljivi tovarš. Z njim deli Marko jed in vino, ti čuje kadar Marko spi, pazi na sovražnike kadar Marko rujno vino pije, koplje zemljo kadar nevarnost preti, bije s kopitom sovražne kobile v rebra in jim brani skoz vrata kerčnie. Ž njim ze meni Marko kadar se v boj ravna, njemu toži kadar mu nevolja serce stiska; z njim jezdi v planino k vilam, se ž njimi bojevat in potem se ž njimi posestrimit.
Vino Marko preveč ljubi, pije ga brez vse mere, nihče ga v tej reči ne prekosi, prigodi se mu v času, da se mu nasledki nezmernosti poznajo. Kadar prijatle obiskuje, ter se njih gradovom bliža in hlapci vrata odpro,mu nasproti seči, jih gospodarji večkrat svare, ne preblizo Kraljeviča iti, utegnul bi preveč vinjen jih v nesrečo pripraviti. Nikdar ne gre Marko v boj, nikdar na daljo pot, brez da bi bil na desno stran Šarca meh vina privezal. Ta meh je navadno tako težak, da mora junak na levo stran konja siloviti buzdovan privezati, da konja meh na desno stran ne vleče. Tako ide od prijatla, do prijatla, se povsod gosti, jaha ž njimi sem tertje po deželi in jim večkrat prijaznost s svojo ramo kakor z gostoljubjem verne.
V volitvi prijatlov je Marko zberljiv. Le
junaško ravnorodnost, hrabrost z blagim ser-coni sparjeno vselej izvoli. Čudno je, kar narod od tega, o srečanju Kraljeviča Marka z begom Konstantinom poje. Ta povabi Marka na praznik svetega Bemetrija:
Pa da vidiš časti i poštenja A i lepa, brate, dočekanja J gospodske djakonije redom.
(Marko i Konstavin beg. Pes. 50. stih. 8—10,
in steče v planino, vilo iskat. Ta beži od prepada do prepada, Marko jo doide. Iz pod neba jo verže težki buzdovan, jo prisili, ne le bilja iskati in ozdraviti pevca, ampak tudi obljubiti Miloša zavoljo gerla več ne preganjati. Strah pred Markovim buzdovanonr in Sarcom napolni vse planine; Miloša carsko gerlo je lepše kakor prej. Razun Miloša Obilica od Pocerje, so bili
Marko pa mu odgovori: Ne hvali se, beži! tudlJle,Ja 0(1 Fazana, Toplica Milane, Ko-s dočekanjem (postrežbo). Ko sim jesen na !?nc.lc ?v?ne. Usupcič Pavle med prijatli Demetrovi dan memo dvora svojega jezdil, ru®rko.vl1Il11: nJmu 1,odl okroS5 z njimi snubi; sim vidil kako goste ti sprejemlješ. Vidil sim P"1 \s} /?,' '''j1 v mnogoteri nevarnosti poginuli, tri nečloveštva. Pervo je bilo, da sti prišle ako .bl J1" Marko ne bil rešil. Marko nikdar dve sirotici sti te prosi'la, kruha, vina, pa prepira, Iboja ne isce, se ogiblje se niju, mar-žejni in lačni si odpodil. Meni sta se smi- s.lkeJ Roterpi, preden_ orožje zgrabi. Poneve-iila, sini peljal niju v kerčmo, nasitel in ob- ,lo"ia Je U"ptvo to lastnost slavjanskega na-lekel, v svilo in skerlat, poslal nazaj sim si- rod?.v znacaJ Kraljeviča vpledlo. Kadar pa rotici, viditi kako jih češ sprejeti; podal njima °r®zJe z£ra,)I> ..mu„ v,elJa al smert ah zmaga, roko si niju peljal v hišo, posadil k mizi in Zato ®e..Ysl ,prijatli le nanj obračajo, še clo si rekel: -Jejta in pita žlahtna gosposka sina!" ™°.S0Cn.,k,» k' imaJ° silovite sovražnike sku-Drugo je bilo, da si stare goste, ki so slabjo ?aJ° nJeSa zase Pridobiti. Marko vsacega obleko imeli nižej posadil od mladih lepo ob- c, '.kdor ,Je.v resnici junak, in le v tem lečenih.	slave isce, da junake zmaga. Priložnost ima-
Tretje je, da imaš očeta in mater, in vun- 1110 viditi da včasu Marko koga višje ceni, od dar ni bilo nobenega pri mizi, da bi pervo samega sebe. lak je bil med druzimi Bog-kupo spraznuli stariši in blagoslov izgovorili!" dan. Ljutica, jezni knez Bulganje in gospodar Nar ljubši prijatel Markov, duša njegove e dežele pod Dušanom. Ti je imel na primorji duše, serce njegovega serca, ki ga objemlje krasne vinograde, in ni terpel da bi bil kdo in ljubi, kadar tudi stric jahala, je Miloš Obi- kaJ .^"J* poškodoval. Marka samega je bil lic, nar bolj zahodnim vitezom podoben zna- nekldan1 ®arac komej nevarnosti odnesel; čez čaj, v serbskih pesnih; enako lepi ljubeznjiv ™1?1 Jet, ko je z Beljeni od Pazarja in z in hraber in blag. Kadar jezdita po lepi pla- Milošem od 1 ocerja spet skoz vinograd je-
• • • •	•• - ■ • r r 'zdil, je niju resno svaril take lahko-mislenosti:
Prodj se Relja, grozna vinograda, Da ti znadeš, čij su vinogradi Daleko bi konja obgonio. (Marko i Ljutiea Bogdan pes. 39. stih. 12—14.)
Še pripoveduje Marko kaj se mu je pred sedmemi leti tukaj zgodilo, kar se na planjavi dvigne oblak prahu, prihaja zmirom veči in veči in se proti vinogradu premiče. ,„., -	, ,.	, Divji Bogdan je; žnjini dvanajst vojvodov.
Miloš pa povsod peti ne sme;nar manje pa Marko svetije v beg podati se, ker bo ne-y Miroca planini. Njegova pesem Vile za sabo ogibljivega boja izhod gotova smert vsih treh.
nini, visoko neseta ubojiti kopji;
Jedan drugom belo lice ljubi, Od milosti do dva pobratima; (Marko i vila št. pes. 38, stih. 7. 8.) potem Marko reče:
A moj brale, vojvoda Milošu! Teško me je sanak obras, Pevaj brate, te me razgo varaj! #) (Ravno tam stih. 11—12.)
ia, petja ogibati se. Se le sinoč je Miloš z omadežvan s kervjo, zavolj dveh al treh ter t llo Bavijojlo mnogo vina pil, z Ravijojlo prelito, stopiti. Prijatli od bega nečo nič ve-* gospodarico Miroč-planine, ko jo je bil v petju I j j ti:	°
zmagal, ter ji obljubil, v planini nikdar več pevati. Marko pa mu veleva, za Vilo ne marati:
Pevaj brate, ti se ne boj vile Dak je mene Kraljeviča Marka I mojega vitovita Šarca, I mojega šestopera zlata.
(Ravno tam stih. 24—27.) Miloš peva;
Od svi naši bolji i stariji, Kako j' koji držo kraljevinu, Po čistitoj po Macedoniji, Kako sebe ima zadužbinu**) (Stih. 30—33.) Ko Miloš poje, Marko zaspi, Vila Ravijojla, se spet skuša ž njim v petju, včeranjo sramoto izbrisati; toda zastonj. Jezna zgrabi ' >k, vstreli dve pušici, eno v gerlo Miloša, rugo verže v serce junaško. Marka toževa-nje Miloševo
sedlu vi pred ne ešiti :
Pobralime, Kraljeviču Marko Danas misli i govore ljudi , Da tri bolja ne ima junaka, Od nas, ove tri srpske vojvode; Bolje nam je sva tri poginuti Neg sramotno danas pobjegnuti. (Pesem 39. stih. 51—57.) Marko se mora v boj podati, in — Marko je zopet stari junak :
Cujete li, do dva pobratima! A vi hod'te, da jih dijelimo; II' volite na sama Bogdana II njegovih dvanaest vojvoda? (P. 39. stih. 59—62.) (Dalje sledi.)
Naznanilo in povabilo.
Prihodnjo nedeljo 26. dan t. m. ob 10. dopoldne je zbor deležnikov (akcionarjev) slo-
se imajo postave
Jao Šaro, moje desno krilo, Dostigni mu Vilu Ravijojlu, Čistim ču te srebrom potkovati, Čistim srebrom i žeženim zlatom, Pokriču te svilom do kolena, Od kolena kite do kopita; Grivu ču ti izmešati zlatom, I podkitit sitnijem biserom; Ako li mi ne dostigneš (doideš) Vile Oba ču ti oka iz vaditi, Sve četiri noge podlomiti, Pa ču t' ovde tako ostaviti Te se tuči od jele do jele K'o ja Marko bez mog pobratima. (Stih. 56—69.)
gosp. deležniki so tedaj povabljeni na streliše (Schiessstadt) gotovo priti; de se bojo postave določile in potem plačevanje delnic ali akcij pričelo.
Odbor deležnikov slov. glediša.
|TeIegrafiško knrzno naznanilo deržavnih pisem 22. Velkiga travna 1850.
iDeržavne dolžne pisma po
» » » »
» » » »
5
4 %
4
3
od 100 (v srebra) 93%
» » » 805.
53
po
»
» » »
od 100
40
*) glej lansko Slovenijo list. 78 in 79. **) zadužbina (Stiftung) kar si kdo vtemelji za-duso, glej lansko Slovenijo list. 78.
Obligaeioni avstrijanskili pod in nad Anizo, čeških, morav-skih, silezkih, štajarskih, koroških, krajnskih, goriških in | dunajske višje kamorne urad-nije.
Dnarna cena 22. Velk. travna 1850.
V dnarju
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 27% gld. Srebra	» » » » 19 »
% »
% »
gld.