
*

%

\

N

t

■

*

%


\

l

'



!

; N




mm***

Marija g zarji slave.

Pregled

zgodovine Marijinega češčenja.

Spisal

Franc Itihar,

duhovnik ljubljanske škofije.

Izdala in založila

D

Sl

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

1909.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

Oglej.

>

Brezmadežna,

(Slikal Murillo.)

v zarji slave.

Pregled zgodovine Marijinega češčenja.

Spisal

Franc Rihar,

duhovnik ljubljanske škofije.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

1909 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

O ko bi vendar Marijo bolje poznali, pa bi gotovo ne bilo toliko
mrzlote do Jezusa! O da bi vendar Marijo bolje umeli, koliko čudo¬
vitejša bi bila naša vera, kako vse drugačna bi bila naša obhajila.
Koliko srečnejši, koliko svetejši bi bili, in v kako veliki meri bi
bili žive podobe Jezusa Kristusa, blaženega Sina Marijinega.

Dr. Frid. William Faber.

0 —

Vi narodi, slavite Marijo, ki vam je dala življenje!

Sv. Bernard.

4 d 3  9  6

Lurd.

Uvod.

emna noč je. Neprijazna tema zagrinja prostrano zemljo;
nobena srebrna zvezdica ne sije na obzorju.

Tam na samotnem obrežju otoka Patmos sedi prerok
nove zaveze, apostol ljubezni sv. Janez. Mogočno grome morski
valovi ter butajo ob pečevje, peneč kipe ter se vzpenjajo kvišku —
toda zopet brez moči padajo nazaj; neprestano bije na uho preroku
šumenje in gromenje morja. Pred njegovimi dušnimi očmi pa se
vrste veličastne misli, vzbujene od božjega diha; cela zgodovina sveta
in človeškega rodu od prvih starišev do zadnjega človeka hiti mimo
njega. Oko njegovo zre več tisočletno strahovito borbo med kra¬
ljestvom božjim in močmi pekla; že se mu dozdeva, da bo zmagal
silni zmaj, kar zasije žarna svetloba na nebu. Sveta groza prešine
dušo preroka. Glej! Na obzorju zazre veliko znamenje... Veli¬
častna podoba se bliža tam iz daljave! Žena oblečena s solncem,
stoječa na mesecu, krog glave jej blesti krona dvanajsterih zvezd...
Tema zgine, drakon se premagan nemo zvija... Solnčni žar žene
pa sije tako milo doli na zemljo, to dolino solz; spehani in obupani
človeški rod se oddahne ter zaupno zre v milo podobo.

Kdo je ta skrivnostna žena? Vsakdo jo ugane — pravi sveti
Avguštin — Marija je, slavna Mati Božja, milosrčna Kraljica nebes
in zemlje . . . Pomočnica Kristijanov in — naša Mati.

Na zemlji ima človeški rod silne borbe z nasprotnimi silami;
naj je zemlja še tako posuta z bujnim zelenjem in pisanim cvetjem,
naj se glasi na njej še tako veselo petje ptičkov, vendar je ona in
ostane kruta mačeha ubogim Evinim otrokom, ter nima zanje nobenega
srca ... Zemlja je za nas kraj pregnanstva ter nam rodi trnje in

6

osat in naposled bo postala naš grob . . . strašno je prekletstvo greha!
In če se nam zasmehlja kaka vesela ura, nam spomin nanjo le po¬
veča gorje . ..

Minulo je devetnajststo let, odkar je zasijala človeštvu boljša
doba. Vzklila je zanj prijazna spomlad od tedaj, ko je tam v Pale¬
stini blažena deviška Mati rodila Odrešenika sveta. Začelo se je
takrat novo življenje. Trpljenje je izgubilo svojo trpkost. Iz sv.
Rešnjega Telesa sije solnce milosti ter vzbuja v srcih krasne cvetlice
raznovrstnih čednosti. Angeli v nebesih in pravični na zemlji se
radujejo zmage križa, pojo slavo mogočnemu Kralju sveta — Zve¬
ličarju, ob enem pa slave tudi blaženo Mater njegovo. Saj je nanjo
opozoril objokane Evine otroke sam Odrešenik, in to umirajoč na
križu. Glej — je dejal s trepetajočim glasom — glej nanjo, ona je
odslej tvoja Mati, tolažnica... Toda Marija, ki je delila s Sinom
na zemlji trpljenje, ona se udeležuje tudi njegove slave v nebesih,
tam stoji v bližini večnega Boga, tam kraljuje na veke v nebeški
svetlobi in kot taka se je prikazala sv. evangelistu v solnčni obleki...

Naročilo umirajočega Odrešenika je krščanski svet zvesto spol-
noval. Po vnebohodu Jezusovem so se apostoli zbirali krog nje,
kakor otroci krog ljubeče matere ter so se z njenim materinem blago¬
slovom podali med narode oznanjevat sv. evangelij, ob enem pa
tudi slavo Matere Božje. „Ljudstva je očarala 44  — piše novejši pi¬
satelj — „podoba Matere Božje, ki je združevala v svoji osebi naj¬
ljubeznivejše pojme: deviško čistost, materinsko nežnost, vzorno krat¬
kost in vdanost in vse čednosti; očarala jih je ona, ki joka z nesrečnimi,
prosi za padle in je povsod srednica odpuščanja in rešenja. Z na¬
vdušenjem so se oprijeli njenega češčenja. Kar nič niso branili svojih
oltarjev proti njej: odprli so Mariji vrata svojih svetišč ter se izjavili
kot premagane . . Nova ljudstva so prišla in zopet izginila, a vsa
so se solnčila na žarkih njenega materinega usmiljenja. V bridkostih
in težavah so se prebivalci zemlje nanjo obračali z zaupanjem. In to za¬
upanje jih ni varalo. Kakor iz solnca so iž nje sijale milosti na zemljane,
sijale v borne koče, krvaveča srca, na bolniške postelje, na umirajoče.
Postala je Marija splošna delivka dobrot (sv. German), blagor in zdra¬
vilo sveta (sv. Bonaventura), morje milosti (sv. Jan. Dam.). Ljubka
legenda pripoveduje: Ko je Marija po angelovem oznanjenju vsa
srečna in vesela hitela črez gore k Elizabeti, so jo angeli pojoč
spremljali in kamorkoli je Marijina deviška noga stopila, povsod
so vzklile krasne cvetke. To je samo legenda. Ni pa legenda, ampak
čista resnica, da je zgodovina Marijinega češčenja zgodovina samih
dobrot in vednega usmiljenja. Človeški rod je častil Marijo kot Mater
Božjo in svojo Pomočnico, Marija pa je sipala nanje neštete milosti
in dobrote. Tako se je začela, tako je rastla slava Marijina od zibeli
človeštva do danes . . .

Marija na Žili: Podobe iz starega Marijinega oltarja.

Troj edini Bog je slavil Marijo
od vekomaj.

uh nam hiti nazaj v ono davno skrivnostno dobo, ko še ni
bilo zemlje, niti ljudi na njej, ko še ni sijalo rujno solnce
in še ni žaril zbor svetlih zvezd. Razgrne se pred nami
brezkončna, nepregledna večnost. Sam Bog živi v njej od vekomaj
ter je neskončno srečen v svojem bitju, srečen tako, da srečnejši ne
more biti. Dopadlo se mu je, da je poklical svet iz nič ter ustvaril
zemljo, na zemlji pa človeka sebi v čast, kot okrasek svojega veli¬
čanstva. (Tertul.) V duhu je Vsemogočni gledal že od vekomaj ve¬
likanski sprevod vseh stvari, ki bodo izšle iz njegove silne roke od
začetka časov notri do konca sveta. Od vekomaj je videl on tudi
upor prvih starišev ter grozno nesrečo, ki bo zadela vsled greha
vesoljni človeški rod. Ob enem pa je v svojem brezmejnem usmi¬
ljenju sklenil, da bode poslal na zemljo svojega edinega Sinu, ki naj
postane človek ter odreši človeški rod. In Sinu svojemu je že od
vekomaj izbral izmed vseh žena na zemlji kot Mater Marijo, da mu
ta poda človeško naravo ter postane tako Mati božja — o neizmerna
čast! Zato lepo obrača sv. cerkev na Marijo besede sv. Duha: „Gospod
me je imel v začetku svojih potov, preden je kaj storil od začetka.
Od vekomaj sem postavljena, preden je bila zemlja ... Ni še bilo
brezden . . . studenci voda še niso izvirali, tudi gore s svojo silno težo
še niso stale; preden so bili hribi, sem se jaz rodila.“ (Preg. 8.)

Ako hočeš torej iskati začetek slave Marijine, jo moraš iskati
tam v daljni večnosti.

Diodor iz Sicilije piše v svoji zgodovini, da je bila mati egiptov¬
skega kralja Simandija naslikana na svojem grobnem spomeniku s
trojno krono na glavi. Prva krona je pomenjala, da je bila ta mati
hči kralja; druga, da je bila soproga kralja; tretja pa, da je bila mati

8

kralja. Marijo pa je venčala trojna, neprimerno veličastnejša krona.
Prva kot hčerko večnega Očeta; druga kot Mater božjega Sinu; tretja
kot nevesto sv. Duha.

1. Besede visoke pesmi (6): ,,Devic ni število, ena je popolna,
ena sama,“ so se dopolnile na Mariji, katero edino je Bog ozirajoč
se na zasluženje Jezusa Kristusa obvaroval izvirnega greha ter jo
ustvaril brezmadežno, solnčnočisto, med tem, ko smo vsi drugi Ada¬
movi otroci se rodili v izvirnem grehu kot otroci jeze ter smo po¬
trebovali očiščujočega zakramenta, sv. krsta. Nanjo obračamo z vso
pravico besede: „Vsa si lepa in madeža ni na tebi."

Prihajala je Marija na zemljo kakor prekrasna vzhajajoča ju¬
tranja zarja. Ko zažari jutranja zarja, beži vsa tema, tudi najsvetlejše
zvezde ugasnejo. Moral je Bog okrasiti dušo Marijino s tako bliščečo
čistostjo in nedolžnostjo, ker le kot taka je bila vredna roditi solnce
pravice, Jezusa Boga. Sv. oče Pij IX. je pisal v svojem odloku o
čistem spočetju Marijinem tako-le: „Bog je Marijo tako čudovito obsul
z vsemi nebeškimi milostmi in darovi iz zakladnice božje, da je ona
od vsakega madeža vsekdar prosta, popolnoma lepa in dobra, lepša
in boljša kot vsi angeli in svetniki ter se blišči v popolni čistosti in
svetosti, tako, da razen popolnosti božje ni višje od njene, in da je
razen Boga nihče ne more zapopasti." Če pa prideneš tej prirojeni
popolnosti še vse brezštevilne čednosti in zasluge, ki si jih je Marija
pridobila v življenju, v katerem je nabirala kot pridna čebelica medu
dobrih del ter kot izvoljena oljka prinašala obilo sadov čednosti,
potem se ne moreš čuditi, ako jo je pozdravil angel Gabrijel: „Milosti
si polna." Kdo bi se torej čudil, da je Bog, ki tako ljubi svetost in
čednost, poveličal to tako popolno Devico ter jo povzdignil k sebi
kot predrago hčerko in jej milostno prisodil čast, pravice in delež
svoje hčerke, kateri on ni toliko Stvarnik in Gospod, kakor pa ljubeči
Oče? Zatorej jo pa tudi ljubi bolj kot vse druge svetnike, tedaj bolj
kot vse apostole, preroke in milijone mučencev, ki so zanj dali kri;
bolj jo ljubi, kot vse angele in nadangele, bolj kot vso cerkev,
vojskujočo se na zemlji in poveličano v nebesih.

2. Slavnejša še kot prva se mi zdi druga krona Marijina. Ona
je — in to je najslavnejši njen naslov — Mati Božja. Ta njena od¬
lika je naravnost neizrekljiva! Vsemogočni božji Sin je sklenil postati
človek, da bi mogel trpeti, umreti ter tako človeški rod rešiti večne
pogube. Od kod naj vzame človeško telo in naravo on, najčistejši
in najsvetejši, v čigar očeh celo zvezde niso dovolj čiste? Glej!
Ozrl se je na čisto, nedolžno nazareško devico z imenom Marijo,
katere telo je bilo obdano od lilij. (Vis. pes. 7.) Poslal je nebeškega
poslanca k njej, da jo pozdravi ter ji sporoči: „Moč Najvišjega te
bo obsenčila, zato bo Sveto, ki bo rojeno iz tebe, imenovano Sin
božji." In zgodilo se je največje čudo ljubezni božje! Sin večnega
Boga je zaradi nas in našega zveličanja stopil iz nebes in se je
učlovečil po sv. Duhu iz Device Marije ter je postal človek. Nazaret,
Betlehem, oj srečni mesti, neprestano, večno bosta glasno oznanovali
slavo od Boga tako odlikovane Device, katero je celo poslanec božji
imenoval „blaženo med ženami"! Presrečna izvoljenka Božja, samega

9

Kraljica sv. rožnega venca.

(Slikal Sansovirio.)

10

Sinu božjega si rodila, izredila in odgojila! Merite, če morete, veli¬
častvo te Matere! Sv. Evherij je vzkliknil: „Vi hočete vedeti, kolika
je MatiPreudarite, kolik je Sin!“ Sin njen je premogočni svetovni
kralj, najslavnejši in najimovitejši vladar, najljubeznivejši, najmodrejši
kralj nebes in zemlje. Slava Sinova ožarja z nebeškim žarom slavo
Marije — Matere. Mati stoji v svitu slave, ki gre samemu Bogu. Slava
božja je tudi slava Marijina! Stara Cerkev na vzhodu je vzvišeno
materinstvo Marijino kaj lepo izražala; na čelo Marijinih podob so
imeli Grki navado zapisati s zlatimi črkami „Theotokos“, t. j. sveta
Božja Porodnica ter so s tem hoteli izražati, da je Materinstvo božje
najvišja odlika Marijina. Še več! Preslavni Sin božji je za časa
svojega triintridesetletnega bivanja na zemlji spolnjeval povelja svoje
Matere ter jej bil pokoren! O Mati, o Gospa, kako velika se mi zdiš!
Jaz ne vidim samo solnca, zvezd in lune pod tvojimi nogami, jaz
vidim, da ti pokorščino skazuje tisti, ki je neskončno večji, kot vse
stvari! Znamenito je tudi, da je Jezus storil prvi čudež v Kani Ga¬
lileji na prošnjo Marijino. In kdo bi preštel dobrote, ki jih je podelil
Sin božji človeškemu rodu po Mariji? Kar najbolj povzdiguje slavo
Marijino v očeh naših — ki se k Mariji vedno zatekamo za pomoč
— je velika resnica, da deli naš Odrešenik vse milosti in dobrote,
ki jih naklanja nam zemljanom, po rokah Marije Kraljice. Po njej
in ž njo in od nje ima in bode svet imel vse dobro.

3. S tretjo krono pa je ovenčal Marijo sv. Duh, ko jo je izvolil
sebi za nevesto in tako postavil kot gospo vsega sveta. Čudovito
povikšanje, izredna zveza, prečastno zedinjenje! Neveste, Mariji
enake, še ni videl svet in je ne bo, ker njen ženin je Bog sam. Sv.
Duh, neskončno sveti in veličastni, si je zbral izmed milijonov Evinih
hčera kot nevesto Marijo, Devico, na kateri je počivalo že od ve¬
komaj z dopadajenjem oko njegovo. In zakaj? Zato „ker je bila
vsa lepa in brezmadežna 4 ', kot rosna kaplja čista, kakor druga no¬
bena; vrhu tega pa so jo krasile bogate čednosti, zasluge in dobra dela
v največji meri. Ta predragocena dota Marijina, s kakršno se še ni
ponašala in se ne more ponašati nobena nevesta, je nagnila sv. Duha,
da jo je poročil kot nevesto na veke. Bog je od vekomaj odločil
Marijo, da se po njej in v njej izvrši skrivnostno učlovečenje Sinu
božjega; in ravno sv. Duh naj provzroči to skrivnost v prečisti Devici.
Nadangel Gabrijel jej je tako-le sporočal: „Sveti Duh bo prišel v te in
moč Najvišjega te bo obsenčila in zategavoljo bo Sveto, ki bo rojeno
iz tebe, imenovano Sin božji“. (Luk. 1.) In zgodilo se je. Po čudežni
poti postala je Marija Mati Sinu božjega. Naravno je, da je sv. Duh
dal svoji božji nevesti toliko milosti, kolikor jih je bilo sploh zmožno
sprejeti zemeljsko bitje; le tako je postala Marija sposobna, da je po
njej sv. Duh mogel posvetiti ves človeški rod. „Ne boj se, Marija" —
je vzkliknil Gregorij Veliki — „Gospod je s teboj; ta ženin tvoj ni iz
vrste ljudi, ampak je Gospod vsega Veličastva, oče čistosti, vir ne¬
dolžnosti, srednik odrešenja, začetnik pravega miru!“

11

Zberimo svoje misli s svetim strahom. Zakaj veličastne reči se
govore o Mariji (Ps. 86, 2), tako veličastne, da je ona sama to
priznala vkljub svoji ponižnosti: Velike reči je na meni storil On,
ki je mogočen.

Ustvaril jo je brezmadežno; sv. Duh jo je poročil kot nevesto;
Sin božji jo je povzdignil do neizmerne visokosti Matere svoje. Vzel
jo je Bog po smrti tudi s telesom v nebesa ter jo postavil kot na
veke slavno Kraljico nebes in zemlje ter delilko vseh milosti. O, ko
bi jo mogli videti ob prestolu trojedinega Boga, kako se blišči v
slavi božji. (Skr. raz. 21.) Pri tem premišljevanju moramo priznati,
da vse premalo častimo veličastno nebeško kraljico, da premalo vemo
ceniti njene visoke prednosti. Naj nam bode Bog sam prvi vzor,
kako častiti Marijo. Častimo, slavimo jo kolikor je v naši moči. Lepo
pravi sv. Bazilij: Ako govorimo, o presveta Devica in te hvalimo,
ne bomo šli nikdar predaleč; zakaj ni besede, ki bi visokost tvoje
časti mogla dopovedati. Naj nam bode vedno v veselem spominu,
da je ona nam rodila Odrešenika Sina božjega ter ga vzgojila za nas,
ter nam tako podala najdražji zaklad — Sv. Rešnje Telo. Ne po¬
zabimo nikdar, da nam je iz križa v poslednji oporoki Jezus ukazal
ljubiti Marijo: Glej, tvoja Mati. Pomni, da bode Jezus, ki tako ljubi
Marijo, vsako mrzloto, vsako malomarnost in nespoštljivost do nje
ostro sodil in obsodil ob svojem času. Zakaj, ne pozabi, kdor je
mrzel do Marije, je mrzel do Jezusa samega. „Kdor se brani, častiti
vselej deviško Mater našega Gospoda ter jo blagrovati bolj kot vse
stvari in vso naravo, .razen Boga . . . bodi proklet!“ tako slove stara
odločitev sv. cerkve izza časa sv. papeža Martina. Zatekajmo se za¬
upno v vseh stiskah v njeno materino krilo; saj nam ravno po njej
hoče Jezus dajati vse milosti (sv. Bernard).

Ako se pa spomnimo povikšanja Marijinega, ne smemo pozabiti
tudi svojega visokega poklica. Saj je bila Marija za Mater božjo iz¬
voljena zato, da bi mi postali otroci božji ter enkrat deležni nebeških
dobrot. Čuvaj skrbno dragoceni zaklad milosti božje; očiščuj po-
gostoma svojo dušo v krvi Jagnjeta in sprejemaj rad Sv. Telo, rojeno
iz Marije Device. Stanovitno izvršuj dobra dela in spolnuj zapovedi
božje, da si zagotoviš zveličanje. Pri tem ne pozabi vsak dan spo¬
minjati se izvoljene Matere božje, jo častiti in srčno k njej moliti, da
ti izprosi pogum in vztrajnost do konca.

Molitev.

Najsvetejša Devica, vzvišena v nebesih nad vse angele in svet¬
nike, častim te iz vsega srca kot hčerko večnega Očeta ter ti po¬
svetim svojo dušo z vsemi njenimi močmi. Češčena Marija .. .

Najsvetejša Devica, vzvišena v nebesih nad vse angele in svet¬
nike, častim te iz vsega srca kot Mater edinega Sinu božjega ter
ti posvetim svoje telo z vsemi počutki. Češčena Marija ...

Najsvetejša Devica, vzvišena v nebesih nad vse angele in svet¬
nike, častim te iz vsega srca kot ljubljeno nevesto sv. Duha; po-

12

svetim ti svoje srce z vsemi čutili in te prosim: izprosi mi od Sv.
Trojice vse milosti, ki jih potrebujem za svoje zveličanje. Češčena
Marija ...

Zvezdice v Marijino krono.  Občuduj in poveličuj mnogo¬
krat nedoumljivo slavo Božje Matere, s katero jo obdaja Bog od
vekomaj ter hvali ž njo Trojedinega, ki jo je odlikoval vsem, torej
tudi tebi na korist.

Pri Perzijanih se je vsled naredb kraljev udomačila navada, da
so morala vsa mesta celega kraljestva pripomoči k počeščenju vla¬
dajoče kraljice; eno mesto je moralo skrbeti za olepšavo njenih las,
drugo za dragocene vratne verižice, tretje za njeno krono, četrto za
njen kraljevski plašč, peto za zapestnice, šesto za sandale, sedmo za
bisere itd. Enako je odredil tudi večni kralj, Bog sam, da naj slave
Marijo vse umne stvari. „Saj se tudi spodobi — opomni sv. Janez
Dam. — da ima Mati božja vse, kar ima njen Sin, ter da jo vsi
ponižno časte; kakor angeli, tako so jo častili .tudi ljudje od začetka
sveta. “ Ko je bila angelom razodeta vzvišena skrivnost učlovečenja
Sinu božjega, so se ti nebeški duhovi klanjali ne samo učlovečeni
Besedi božji, temveč tudi Mariji, materi svojega Gospoda kot mo¬
gočni Kraljici vseh angelskih trum. Človeški rod pa se je oziral na
Marijo in jo častil tudi že davno prej, preden je bila rojena. Gledali
so Adamovi otroci od daleč Nazaret, Betlehem, goro Kalvarijo, ter
molili bližajočega se Odrešenika, obenem pa pozdravljali božjo Mater,
katere bodoča krasota jih je očarala.

Svitala se je Marija kot prijazna jutranja zarja takoj v raju.
Ko sta nesrečna prva stariša z izvirnim grehom zasekala sebi in
človeškemu rodu strašno rano, je takoj opozarjal usmiljeni Bog Adama
in njegove potomce na blaženo ženo Marijo, ki bo s svojim Sinom
zacelila to rano ter pokončala moč stare kače: „Sovraštvo bom na¬
redil med teboj in ženo, med tvojim in njenim zarodom in ona ti bo
strla glavo!“ (I. Moj z. 2.)

Kolikor bolj se je bližal srečni čas odrešenja, tem bolj je tudi
rastlo spoznanje o bližajočem se Odrešeniku. Jasno so prerokovali
proroki o Mariji ter jo že tisočletja pred rojstvom proslavljali med
narodi. Kakor čuvaji na visokem stolpu so zrli ti sveti možje v žarno
podobo bližajoče se preblažene Device z božjim Detetom ter so pri¬
našali to veselo sporočilo tudi svojim sovrstnikom, zdihujočim v
dolini solz. „Kdo je ona, ki prihaja, kakor vzhajajoča zarja, lepa
kakor luna, izvoljena kakor solnce, strašna kakor zvrščena vojskina
truma.“ (Vis. p. 6). Kakor pisane cvetke na spomladanski trati se mi

v starem zakonu.

Nadangel Gabrijel.

Oznanjenje.

(Slikal G. Reni.)

14

zde svetopisemske besede, govoreče o Mariji. „Marijina duša je raj
novega Adama, je skrivnosten vrt, ki bode prinesel drevo življenja.
Marija je nebeški golobček, ki nosi vejico milosti in miru; ona je
mavrica, ki žari sredi viharjev ter obeta zemlji večno zavezo. Ona
je lepa kot lilija, ljubezniva kot roža jerihonska, njen sad je sladek
kot granatsko jabolko. Njene čednosti širijo vonj mire, arabskega
kadila in cimeta. Velika je kot platana ter palma v puščavi. Njena
slava bo kakor pogorje Libanon s svojo krasoto. Njena moč kakor
stolp Davidov, v katerem je viselo tisoč škitov za brambo proti so-
vražnikom.“ In potem krasne prispodobe Marijine: Eva, Sara, Rebeka,
Rahel, Estera, Judita! Bolj kot poslednji, veljajo besede velikega
duhovna o Mariji: Ti si slava Izraela, čast našega ljudstva, kajti
ljubila si čistost, zato boš vekomaj blagoslovljena. Blagoslovljena
bodi, o hči, od najvišjega Gospoda pred vsemi ženami (Jud. 13). Naj¬
slavnejši prerok Izaija je že 700 let pred njenim rojstvom vesel pre¬
rokoval: „Glej, „Devica“ bo spočela in rodila Sina in njegovo ime
bo Emanuel“, t. j. Bog z nami (Iz. 45, 14). Tako je večni Bog, pri
katerem je prihodnost kot bi že minula, kazal Marijo izvoljenemu
ljudstvu v nepopisni lepoti kot Devico, Mater božjo in Mater milosti
ter veličastno Kraljico.

A ne samo izraelskemu ljudstvu, tudi poganskim narodom je
zasijal ta veseli žarek. Druidi, sloveči galski duhovniki, so posvetili
podzemsko svetišče z napisom: Virgini pariturae, t. j. Devici, ki bode
rodila, piše Cezar.

Tako je dal Bog narodom čutiti moč in varstvo Device Marije
takorelcoč še v njeni senci, davno preden se je še rodila.

Naposled se je približal veseli čas Marijinega prihoda na svet.

V začetku meseca Tisri (8. sept.) na soboto se je narodilo Joa-
himu in Ani v Nazaretu na Galilejskem milosti polno dete, katerega
rojstvo je oznanilo veselje vesoljnemu svetu. Marija je ime temu
detetu. :  „Pridite vi verniki vsi in častite to dete — devico, ki je bila
še pred rojstvom namenjena za Mater Božjo. Glejte, rojena je in ž njo
je prerojen ves svet“ (sv. Sergij). Še kot otrok se je podala blažena
deklica iz Nazareta v Jeruzalemski tempel, ter zrastla ondi kot lilija.
Nato je bivala v Nazaretu v borni hišici, ter po zgledu pravičnih
stare zaveze željno hrepenela po obljubljenem Odrešeniku. Blagro¬
vala je v zbranem premišljevanju že naprej ono srečno Devico, ka¬
tero je; odločil Bog za Mater Odrešenikovo, a niti slutila ni, da je
blagrovala nevede samo sebe.

Napočil je od Boga določeni čas, da Sin božji postane človek.
Vsemogočni Bog je poslal nadangela- Gabrijela, enega najvišjih
izmed brezštevilnih angelskih trum, kot zastopnika, da oznani Mariji
visoko, skrivnost učlovečenega Sinu božjega, obenem pa pošlje prelep
pozdrav izvoljenki izmed vseh žena. — Pa čujmo dogodek, kakor
ga opiše sv. Luka: „Angel Gabrijel je bil poslan v mesto Galilejsko,
kateremu je ime Nazaret, k Devici, zaročeni možu, kateremu je bilo
ime Jožef, iz hiše Davidove, in Devici je bilo ime Marija. In angel
je prišel k njej ter jej je rekel: „Češčena, milosti polna, Gospod je
s teboj, blažena si med ženami!" Ko je pa to slišala, se je prestrašila

15

nad njegovim govorjenjem in je mislila, kakšno bi bilo to pozdrav-
ljenje. In angel jej reče: „Ne boj se, Marija, ker milost si našla pri
Bogu. Glej, spočela boš v telesu in rodila Sina in imenuj njegovo
ime Jezus. Ta bo velik in Sin naj višjega imenovan. In dal mu bo
Gospod Bog sedež Davida, očeta njegovega, in kraljeval bo v hiši
Jakobovi vekomaj in njegovega kraljestva ne bo konec.“ Marija pa
je rekla angelu: „Kako se bo to zgodilo, ker ne poznam moža?" In
angel ji je rekel: „Sv. Duh bo prišel v tebe in moč Najvišjega te bo
obsenčila; in zato bo sveto, ki bo rojeno iz tebe, imenovano Sin
božji. In glej, Elizabeta, tvoja teta, je tudi spočela sina v svoji sta¬
rosti in ta mesec je šesti tiste, ki je imenovana nerodovitna; ker
pri Bogu ni nemogoča nobena reč.“ Marija pa je rekla: „Glej, dekla
sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi." In nadangel Gabrijel
je šel od nje.

Ta prelepi odlomek sv. pisma podaja živo, vzorno sliko, ki nam
jasno kaže, kako moramo častiti in ljubiti Marijo. Sliko to je upo¬
dobil sam sv. Duh, ter jo v pouk postavil vsem narodom vseh časov
in krajev. Poglej pozorno nebeškega odličnega kneza Gabrijela v
hišici Marijini: Kako spoštljivo, ljubeznivo, postrežljivo se obnaša na¬
sproti Mariji. Glej, kako ta visoki dostojanstvenik poklekne ponižno
pred milosti polno Devico, ki po svetosti presega svetost vseh an¬
gelov: ukloni se izvoljeni Materi velikega Boga ter se pokloni bodoči
Kraljici svoji in Kraljici vseh angelskih trum. Čuj, kako ljubeznivo
jo pozdravi veliki Juh nebeški s pozdravom, ki mu ga je v usta
položil Bog sam: „Češčena, milosti polna, Gospod je s teboj!" Kako
vesel je glas njegov, kako radosten njegov pogled! Raduje se nad
veliko srečo in slavo Marijino, ker vidi v duhu, da bodo blagrovali
vsi rodovi zemlje in vse angelske trume njo in Sinu njenega, zato
vzklikne veselo: „Blagoslovljena si med ženami." Kako nežno je
pripravljen, da jej izkaže vsako uslugo, jej pojasni namene božje;
ljubeznivo jo opomni, da se naj ne boji. Zares! Nadangel Gabrijel
je nam vsem najkrasnejši in najlepši vzor, kako naj častimo in
ljubimo Marijo.

Tako je nebeški knez Gabrijel najprvo vpeljal Marijino hvalo
na zemlji z najlepšim pozdravom, katerega je čula kaka stvar, in ta
pozdrav se ponavlja iz ust kristjanov od stoletja do stoletja in iz
globočin solzne doline pozdravljajo zemljani neprestano Mater svo¬
jega Boga: „Češčena Marija!" Zbori nebeških trum so poslali enega
poglavarjev k ponižni hčerki Davidovi, da jej je ta prinesel sloveč
pozdrav; in sedaj, ko ona kraljuje nad angeli in vsemi nebeškimi
zbori, pošilja človeški rod, iz katerega rodu je ona, k njej angelski
pozdrav. Ko ga je prvikrat čula iz ust Gabrijelovih, je spočela v
svojem najčistejšem telesu Besedo božjo in vselej, kolikorkrat jej
človeški jezik ponovi te besede, ki so bile znak njenega materinstva,
se vzradosti vnovič njeno srce, ko se spomni onega srečnega tre-
notka, katerega mu ni enakega niti v nebesih niti na zemlji. (Lacor-
daire). Ne moreš torej Marije dostojnejše hvaliti, niti si izmisliti
lepšega in vrednejšega pozdrava za Marijo, tudi ne moreš Marije
bolj razveseliti, kakor če pogostoma ponavljaš angelov pozdrav. Ta

16

pozdrav je veselje angelov, je sladka glasba izvoljenih, je radost Ma¬
rijinega srca, je nebeška rosa, ki dušo poživlja, je krasna roža, ki
jo Mariji podarimo, je dragocen biser, ki ga jej poklonimo, je naj¬
lepša hvalnica s katero moramo Marijo proslaviti, je strah peklen¬
skih duhov.

Zato je umevno, da je cerkvi angelov pozdrav tako drag in
ljub ter ga vedno in vedno tako iskreno priporoča. In verniki jo
poslušajo radi. Kolikorkrat molijo Gospodovo molitev, pristavijo tudi
„Češčena Marija“. Neštetokrat ponavljajo ta pozdrav v molitvi rož¬
nega venca, če čujejo biti uro, ako zagledajo Marijino podobo in ob
času skušnjav. Trikrat na dan se glasi glas zvonov; sv. cerkev nas
kliče, da pozdravimo presv. Devico z angelovim pozdravom ter se
spomnimo milosti polnega učlovečenja Sinu božjega: vpeljali so za
časa turških stisk to navado, ki se je v 17. stoletju udomačila. Kako
veličastno! „Češčena Marija“ doni trikrat na dan iz lin vseh cerkve¬
nih stolpov katoliškega sveta. „Češčena Marija“ odmeva v milijonih
src pobožnih kristjanov. Tako se neprestano oglašajo zvonovi vsega
katoliškega sveta tam od mogočne cerkve sv. Petra v Rimu tja do ka¬
pelice v amerikanskem pragozdu ter slave v mogočnem zboru Kraljico
nebes in zemlje. Koga ne gine v dno srca ta glas zvonov, ki s svo¬
jimi bronastimi ustmi kličejo: „Pozdravite v ljubezni Kraljico ne¬
beško !“ Cesar Napoleon I. je nekoč rekel v svojem pregnanstvu na
otoku sv. Helene: „Med vsemi stvarmi, ki jih tukaj pogrešam, je ena
najglavnejših zvonjenje, in pred vsem zvonjenje angelovega češčenja.
Nikdar nisem slišal tega zvonu, da bi ne bil ginjen v dno srca;
spomnil sem se vselej nedolžnih mladih let. Večkrat sem ob taki
priliki umolknil. Moji spremljevalci so mislili, da mislim na slavne
bitke, pa so se motili.. Umolknil sem vsled zvonjenja angelovega
češčenja in moj duh se je odpočil na glasovih zvona . . .“

Molitev sv. Bernarda.

Češčena, morska zvezda, vzvišena Mati božja in vendar brez¬
madežna Devica! Ti vrata nebeška. Sprejmi iz ust Gabrijelovih be¬
sedo „Češčena . . .“ ter obrni to besedo na nas kot znak miru. Raz¬
trgaj vezi, ki uklepajo grešnike, naj sveti tvoja luč slepim, odvrni
od nas vse nesreče, izprosi nam vse dobrote. Izkaži se nam pravo
mater in priporoči Sinu naše prošnje. O Devica izvoljena! Čudež
milobe, izprosi nam milost, da bomo živeli krotko in čisto in da bode
naše življenje vedno brezmadežno. Ugladi nam najvarnejšo pot k
Jezusu, da se bomo enkrat na veke veselili njegovega gledanja.

Zvezdica v Marijino krono.  Moli vsakokrat, kadar zvoni,
zbrano, in če moreš kleče, angelsko češčenje; časti nadangela Gabrijela.

17

Otok ob Vrbskem jezeru.

Sv. Jožef — prelepi in nedosegljivi vzornik
vsem častilcem Marijinim.

Tam v nebeškem vrtu je zrastla lepo pisana cvetka češčenja
Marijinega. Prijetni vonj te cvetke so srkali vase že pravični stare
zaveze. Naposled je to cvetko na zemljo presadil po naročilu božjem
sv. Gabrijel, nadangel Gospodov, ki je kot poslanec božji in zastopnik
angelskih trum počastil izvoljeno Mater božjo tako, kakor še nihče
na zemlji ni bil počeščen. Postal je tako ta nebeški knez predhodnik
slavne in nepregledne vrste Marijinih častilcev, ki se je pričela s
sv. Jožefom, teto Elizabeto, betlehemskimi pastirci, tremi kralji, s
starčkom Simeonom in Ano v templu ter bode prinašala neprestano
novih Mariji vdanih in njo ljubečih src noter do konca dni. Nihče
ne bo preštel njih števila, a zapisani so vsi v knjigi življenja. A
med vsemi, ki so ljubili Marijo in jo bodo ljubili, zavzema brez-
dvomno prvo mesto vzvišeni ženin Marijin, preljubeznivi sv.Jožef,
ki je nam vsem nedosegljiv zgled, kako naj častimo in ljubimo sv.
mater Gospodove. Usposobil ga je k temu njegov visok poklic, ker
je kot presrečni ženin Marijin spoznal vrline in prekrasne čednosti
svoje neveste bolj kot kateri drugi; saj je dolga leta živel v njeni
bližini ter se divil milosti polni izvoljenki božji; zato pa tudi ni mogoče,
da bi ga kdo prekosil v spoštovanju, ljubezni in češčenju sv. božje
Porodnice. Oglejmo si ta vzornik; učimo se od njega ter ga sku¬
šajmo posnemati!

Preprosti tesar sv. Jožef, katerega zremo v delavnici pri trdem
delu, se ni porodil iz preprostega ljudstva, ampak je bil potomec
nekdaj mogočnega in slavnega rodu kralja Davida. A ta rod je ob

Marija v zarji slave.

2

18

času rojstva Jožefovega popolnoma obubožal in Jožef po slavnem
pradedu ni drugega podedoval, kot plemenito ime. Če je pa bil Jožef
že po krvi plemenit, je bil pa tem bolj plemenit po duševnih pred¬
nostih; kajti Bog ga je z ozirom na njegov bodoči odlični stan obsul
z bogatimi milostmi. Sv. Janez Kriz., sv. Bernardin in drugi trdijo,
da ga je Gospod že pred rojstvom očistil madeža izvirnega greha ter
zatrl v njem posledice tega greha. Ustvaril ga je torej deviškega,
popolnega angela v mesu. Dali so mu ime Jožef, t. j. rastoči; kdo
bi pač bolj zaslužil to pomenljivo ime, kot on? Saj je zares čudovito
rastel v čednostih že od otroških let; kot mladenič pa je dospel do
tako visoke stopinje svetosti in popolnosti, kot noben svetnik ne
pred njim, niti za njim. Potrebna je bila ta visoka svetost za njegov
izredni poklic. Kajti Bog ga je namenil, da naj z Marijo vred Jezusa,
učlovečenega Sinu njegovega, varuje, izredi, vzgoji. O prečudna
odlika! Mi strmimo nad njo! Po pravici cerkev obrača na sv. Jožefa
na njegov praznik besede: „Naredil ga je Gospod posestnika svoje
hiše, kneza in lastnika vseh svojih bogastev." Prejel je Jožef od Boga
temu poklicu primerne milosti ter je s temi milostmi zvesto sodeloval.
Postal je svet in popoln tako, da ga je pohvalil sam sv. Duh z be¬
sedami: „Bil je mož pravičen." Ker pa pravičnost obsega vse čed¬
nosti, je jasno, da se je mladenič Jožef moral pač odlikovati v vseh
čednostih. In bilo je zares tako! V srcu Jožefovem je bila ukore¬
ninjena globoka vernost združena s trdnim upanjem, v njem je plamtel
ogenj božje ljubezni; bil je Jožef moder, pobožen, ponižen, sramežljiv,
sploh zgleden mladenič, ljubljenec božji in ljubljenec ljudi.

Tega tako oblagodarjenega mladeniča je izvolil Bog, da postane
ženin preblažene Marije Device. Ko je Bog ustvaril Adama, je rekel:
„Naredimo mu pomočnico, njemu enako, da ž njim deli skrbi." V
tem slučaju pa je hotel Bog dati Mariji ženina, ki je bil njej podoben
ter je obljubil vedno devištvo kot ona. (Sv. Bernard.) Sveti mladenič
Jožef je bil edini vreden te časti, da postane Marijin tovariš skozi
življenje ter njeni pomočnik pri vzgoji učlovečenega Sinu božjega.
Kolika čast in slava zanj! Ženin Marijin, krušni oče Jezusov! Ko
je Jožef dobil kot nevesto Mater božjo, Kraljico in Gospo vsega
sveta, je postal deležen tudi časti in častnih priimkov Marije, svoje
zaročenke; Jožef je kralj vesoljstva, oče svojega Boga! Bi si li
mogel kdo misliti večjo odliko, večjo srečo, bogatejše plačilo za
zvestobo ? Sv. Gregor Naz. pravi: „Ali vam hočem opisavati svetost in
velikost Jožefa? Čujte le: On je bil ženin Marijin in več ni treba reči!"

Staro izročilo nam pove, kako čudovito je Bog izrazil svojo
voljo, da postane Jožef ženin Marijin. To izročilo pove to-le: V
onem času je živela v jeruzalemskem templu devica Marija iz Da¬
vidovega rodu že od tretjega leta svoje starosti. Bila je nepoznana
sv. Jožefu, čeravno sta si bila v sorodu. Pri Izraelcih, posebno v
kraljevi hiši Davidovi, so imeli navado, da so stopile vse device v
zakon, ker je imel ravno iz Davidove hiše rojen biti Zveličar in bi
si vsaka devica štela v srečo, da postane mati njegova. Držeč se te
stare navade, so duhovniki iskali tudi Mariji ženina. Položili so po
navdihnjenju božjem pred oltar palice mladeničev, ki so snubili Marijo.

19

20

Pa glej! Ko so jih drugi dan preiskali, so bile palice vseh drugih
mladeničev suhe, le palica Jožefova je ozelenela ter pognala lilije,
znak čistosti, katero je bil Jožef obljubil.

Ko sta Jožef in Marija jasno spoznala voljo božjo, da se naj
poročita, se je izvršila poroka, kar potrjuje samo sv. pismo: „Bil je
angel poslan k Mariji, zaročeni Jožefu.“ Sam sv. Duh je sklenil to
angelsko čisto zavezo; ne zavezo po mesu in krvi, ampak zavezo
po duši in čednostih. Združili ste se dve najčistejši duši v ljubezni
božji, devištvo se je poročilo z devištvom. Postala je Marija prava
soproga Jožefova in Jožef pravi soprog Marijin, a ker je obstajal ta
zakon le v sklenitvi duš in src ter sta živela Jožef in Marija v vednem
popolnem devištvu kakor brat in sestra, zato opozarja sv. Duh, da je
bila Marija z Jožefom zaročena in ne omožena, piše Origen. Sploh
morajo izostati vse zemeljske misli, ako govorimo o zakonski zvezi med
Marijo in Jožefom. Sv. Rupert opomni: O nebeški zakon, ne zemeljski,
saj je bila vsa zveza nebeška in sv. Duh je bil zakonska ljubezen.

Dopolnilo se je prerokovanje preroka Izaija: „Veselil se bode
ženin svoje neveste, prebival bode mladenič z devico." Kajti odslej
je živel sv. Jožef skupno z Devico Marijo pod eno streho do svoje
smrti. V teh dolgih letih je imel sv. Jožef dovolj priložnosti, da je
spoznal čednosti in popolnosti najsvetejše Device in preblage Matere
Jezusove; veselil se je teh prednosti; vedno bolj in bolj je svojo
sveto nevesto občudoval, častil ter ljubil z vso močjo svojega deviškega
srca. Kako bi je tudi ne? Sv. Tomaž Vel. piše: „Si li moreš misliti
lepoto, prednost in popolnost, ki bi jo pogrešala Mati božja? Predoči
si podobo popolne device: angelsko je čista, modra, lepa, bogaboječa,
ponižna,'krotka, mila kakor nobena; devica polna milosti, sveta v
naj višji meri, ozaljšana z vsemi odlikami in dobrotami nebeškimi,
ponos angelov, radost sv. Trojice. Razširi to čudovito podobo kolikor
moreš, olepšaj jo, kolikor jo znaš. Ali je mar to zadostna podoba
device, ki ji je ime Marija? Ne, to ni ona! Marija je večja, je
vzvišenejša, je lepša, je čudovitejša!"

Ako je sv. Anzelm, ko je premišljeval Marijino popolnost in
ljubeznivost, zaklical prevzet: „0 Devica čudovita, edina; pridem k
tebi, ljubezen me vleče," ni li ta ljubezen do Marije v tem večji meri
prevzela sv. Jožefa, ki je toliko let pred očmi imel njo, ki je bila
sedež modrosti in pravice ter je videl, kako je ona, pred katero se
klanjajo vsi angeli, njemu vdana in pokorna kakor ljubljenemu so¬
progu? Občudoval je sv. Jožef živo vero Marijino, njeno vdanost v
voljo božjo, njeno potrpežljivost in zaupanje na Boga ob raznih pri¬
likah, tako na pr. pri rojstvu Jezusovem v Betlehemskem hlevu, pri
begu v Egipt, pri izgubi dvanajstletnega Jezusa itd. Zato je pa vedel
ceniti sv. Jožef dragoceni zaklad, ki ga mu je izročil Bog v varstvo;
bil je z najčistejšo in najplemenitejšo ljubeznijo vdan svoji sv. nevesti;
tako mu je velevalo njegovo preblago srce. „Višje sem jo cenil,"
tako je lahko govoril z besedami modrosti, „kakor kraljestva in bo¬
gastva in sem jih štel kot nič v primeri ž njo. Vse zlato v primeri
ž njo je slab pesek in srebro zraven nje ima ceno kakor blato. Ljubša
mi je, kakor zdravje in lepota in za luč sem jo izvolil, ker njena

21

Sv. Luka slika Mater božjo.

(Slikal Rafael Sanzio.)

22

svetloba nikdar ne ugasne. Zato sem sklenil si jo pridružiti tovari¬
šico ... ker dobro vem, da me bo vedrila v solznih mislih. Njo sem
ljubil in izvolil od svoje mladosti za nevesto . ..“ A ljubezen Jožefova
ni bila mrtva, temveč dejanska. Jožef je skrbel za Jezusa in ljubljeno
nevesto. V potu svojega obraza, z žuljavimi rokami jima je služil
vsakdanji kruh ter obleko. Toda ta pot se mu je zdel dragocen, saj
je ž njim hranil življenje Odrešeniku in njegovi Materi. Pred vsem
se je pa pokazala jasno plemenita ljubezen Jožefova v trpljenju; saj
je le ona ljubezen prava, ki rada trpi za ljubljeno osebo. Le par
zgledov hočem navesti.

Sv. Jožef je moral z deviško nevesto k popisovanju v Betlehem.
Na potu sta trpela mnogo težav; toda sv. Jožef ni gledal nase; vso
pozornost je obračal na Marijo. Ko sta prišla v Betlehem, pri ljudeh
za nju ni bilo prenočišča. In sv. Jožef? Zase mu ni bilo mar; le
to mu je težko dejalo, ko je videl trpeti svojo nevesto ... In ko ni
našel prenočišča, šel je z Marijo v zapuščeni hlev. Kmalu nato je
molil z Marijo novorojeno Dete, Odrešenika sveta. Pred krutim
Herodom je moral bežati v Egipt, a ni se ustrašil dolgega pota skozi
puščavo, prenočeval je pod milim nebom; bil je zadovoljen, ako je
počival na golih tleh, da sta imela le Dete in Marija boljše ležišče.
Koliko je trpel v Egiptu! Od jutra do večera je trdo delal, da bi pre-
živil družinico tam in potem zopet v Nazaretu. Skrbno je pomagal
Mariji iskati dvanajstletnega Jezusa. Vse to je storil radovoljno;
sredi trpljenja bil je veselega srca; saj mu je bridkosti oslajala lju¬
bezen, ki vse radovoljno pretrpi in prenese.

Taka je bila ljubezen Jožefova do Marije; skrbel je zanjo, sprem-
ljeval jo povsodi, jo tolažil, zanjo trpel do konca svojega življenja.

Posestnik vrta se ne more izprehajati po vrtu, ne da bi srkal
vase vonj cvetlic, ki ondi rastejo; tako tudi Jožef ni mogel bivati toliko
časa poleg Marije — tega skrivnostnega vrta sv. Duha — da ne bi bil
posvečen po čednostih in svetosti, ki so krasile Marijo. Kot ženin
je stal nad njo; a ker je vedel, da ga njegova sv. nevesta visoko nad-
kriljuje, zato se je pustil od nje voditi in učiti. Rekel je Jožef lahko:
„Vsi zakladi so mi došli po njej. a  (Modr. VII.) Naposled se je nag¬
nilo življenje Jožefovo k zatonu. Umrl je, še preden je Jezus jel
javno učiti. Sv. Alfonz Lig. opomni, da je imel Jožef prerahlo srce
in bi ne mogel prenesti trpljenja Kristusovega. Sladka in nad vse
dragocena je bila smrt njegova. Saj je umrl v naročju Jezusa in
Marije, bogat na čednostih in dobrih delih. Pač je zdihoval umirajoč:
Rad umrjem, ker so moje oči gledale Zveličarja, te roke so ga nosile,
moje usta poljubovale ... Ti pa, Marija, blažena med ženami! Hvalijo
naj te vsi angeli in ljudje. Po tebi naj se širi spoznanje Zveličarja
sveta. Na svidenje v sv. nebesih . .

Tam ob prestolu božjem kraljuje v večnem sijaju Jožef poleg
ljubljene neveste, slavljene Kraljice nebes in zemlje; raduje se njene
mogočnosti in slave ter gleda z veseljem na nas, ako jo srčno in
stanovitno ljubimo ter za njeno čast gorimo.

Prosimo te, Gospod, naj bodo nam v podporo zasluge ženina
najsvetejše tvoje Porodnice, da nam bo podeljeno po njegovi pri¬
prošnji, kar naša moč doseči ne more. Po Kristusu Gospodu našem.
Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Opravljaj vsa svoja dela
v čast Mariji ter jih daruj po njenih rokah Jezusu.

Apostoli in evangelisti gore za slavo Mari¬
jino. — Sv. Janez Evangelist — posinov-
Ijenec Marijin.

Zares lep, na veke znamenit je bil isti dan, v katerem je pri¬
plaval veliki nadangel Gabrijel iz nebeških višin tja v Nazaret ter
sporočil Mariji Devici, da je Odrešenik sveta že na potu ter da bode
ravno ona srečna Mati njegova; blagroval jo je ter spoštljivo po¬
zdravil: „Češčena, milosti polna . ..“ kateri pozdrav se bode ponav¬
ljal na veke in ne bode utihnil nikdar .. .

A ugledal je človeški rod še večji, znamenitejši dan, dan odre¬
šenja, v katerem je učlovečeni Sin božji dal svoje življenje na križu
za grehe sveta. Takrat, malo trenotkov pred smrtjo, je naš Odrešenik
in Gospod doli s križa vpeljal in slovesno razglasil dolžnost češčenja
Marijinega. Sv. evangelist piše: Ko je torej Jezus videl poleg križa stati
mater in učenca, katerega je ljubil, reče svoji materi: Glej, tvoj sin.
Potem reče učencu: Glej, tvoja mati! S temi besedami je umirajoči
Zveličar v osebi sv. Janeza izročil in priporočil apostole in vse ver¬
nike Mariji kot dobri materi (Kornelij a Lap.), da jih ljubi in oklepa
v milo srce. Sv. Janezu, apostolom in vsem kristjanom pa je pre-
dobrotljivi Jezus v tej poslednji oporoki zapustil v spomin neprecen¬
ljivi dar, predragocen zaklad, preljubo Mater svojo, ter nam naročil
svečano: Poglejte Mater mojo; odslej bo ona vam vsem ljubezniva
Mati; zatorej ljubite jo, častite jo z vso močjo, zaupajte na njeno
pomoč. Tak pomen ima poslednja volja Jezusova, ki je občnozgodo-
vinske važnosti. Saj velja kakor posamniku, tako vsem narodom vseh
časov in vseh krajev.

Globok in dalekosežen pomen te oporoke Zveličarjeve so jasno
pregledali apostoli, prijatelji in zaupniki Jezusovi, katere je čakala
visoka, prevažna naloga, da poneso sv. evangelij v vse pokrajine
zemlje in postanejo krepki stebri bodoče cerkve Jezusove ter tako
tudi glasniki slave Marijine.

Odkar so se apostoli po občevanju z Jezusom seznanili z Marijo,
so jo imeli v velikih čislih. Z občudovanjem so zrli v to solnčnočisto,
brezmadežno Devico, katero je odbral Bog svojemu edinemu Sinu,
učlovečenemu Bogu za Mater. Mati Božja! Ta nebotična čast Marijina

24

jih je prešinjala s svetim strahom in strmenjem; še posebno, ker so
vedeli, da jo čast božjega Materinstva povzdiguje v Kraljico nebes
in zemlje in jim ni bilo neznano, da se je eden angelskih prvakov
njej poklonil v imenu angelskih zborov kot svoji bodoči Kraljici.

In ta tako vzvišena božja Porodnica, Gospa in Kraljica je postala
sedaj njihova Mati! Jezus sam je tako odločil! Toda ona naj je tudi
Mati vseh vernikov, ki bodo verovali v Kristusa! Bil je ta ukaz
Jezusov apostolom sladak, ker niso le smeli, temveč imeli dolžnost,
ljubiti Marijo kot svojo Mater; sladka jim je bila ta naloga, voditi
narode k Mariji in po Mariji k Jezusu! Koliko dušne sreče in tolažbe
je donašala apostolom in prvim kristjanom ljubka misel: Marija je
naša Mati! še posebno potem, ko je zapustil Jezus zemljo ter se pre¬
selil nazaj v nebesa.

Božja previdnost je modro ukrenila, da je ostala Marija po
vnebohodu Sinovem še nekaj časa na zemlji sredi apostolov. Sv. evan¬
gelist Luka je zapisal v „Dejanju apostolov 44  (1, 12. 13) te-le besede:
„Tedaj so se vrnili z Oljske gore (kjer so bili priča vnebohoda Go¬
spodovega) v Jeruzalem. In ko so noter prišli, so šli v zgornjo hišo,
kjer so ostali Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Jernej
in Matevž, Jakob Alfejev in Simon Gorečnik in Juda Jakopov. Vsi
ti z ženami in z Marijo, Materjo Jezusovo. 44  Temu bivanju Marijinemu
med apostoli pripisuje sv. cerkev veliko važnost; zato pomenljivo
nazivlje Marijo: Kraljica apostolov! Poslušna božjim namenom je bila
Marija apostolom učiteljica in skrbna odgojiteljica, mladi cerkvi pa
trdna opora. Sicer je že sv. Duh z nadnaravno močjo prestvaril apo¬
stole, te preproste, nevedne ribiče v razsvetljene može, ki so bili spo¬
sobni ponesti luč sv. vere med vse narode; vendar jih je podučevala
na naravni način tudi Marija in to posebno v onih važnih skrivnostih
sv. vere, o katerih je bila priča Ona sama, tako na pr. o učlovečenju
in rojstvu Sinu božjega, o sv. Treh Kraljih, o begu v Egipt, o bivanju
Jezusovem v Nazaretu itd. Zato piše sv. Anzelm: „Če tudi je sv. Duh
prišel nad apostole, je vendar Marija več važnih skrivnosti razodela
apostolom. 44  Radi pritrdimo navdušenim besedam razlagalca visoke
pesmi: „Tvoj glas, o Marija, je bil glas istega sv. Duha, ki je govoril
apostolom tako, da so tvoje svete ustnice zvesto tolmačile resnice,
razjasnile, odkrile in potrdile one skrivnosti, ki so potrebovale izpo¬
polnitve, potrdila ali dokazov. 44  (Rupert.)

Kako se je radovalo srce Marije, ko je videla, kako prej tako
boječi apostoli, napolnjeni s sv. Duhom, neustrašeno stopajo pred
nebrojne množice ter ognjevito oznanjujejo nauk Jezusov! Kolika
radost za Marijo, ko so tisoči molili njenega Sina ter po sv. krstu
vstopili v njegovo cerkev. Kolika sreča pa zopet za apostole in spre¬
obrnjence, ko so imeli in pozdravljali v svoji sredi Mater Onega, v
katerega so verovali; ozirajoč se na njeno trdno vero so si utrjevali
svojo mlado vero; učili so se od nje črez vse ljubiti Boga ter prena¬
šati najgroznejše muke iz ljubezni do Njega; dajala je Marija apo¬
stolom pogum in stanovitnost, evangelistom svet in modrost, žalostne
je tolažila, spreobrnjence bodrila; sploh bila je vsem krasen, živ
zgled, kako naj hodijo po ozki poti proti nebesom! Kakor solnce

2 '

Marijino vnebovzetje.

(Slikal Leonardo da Vinci.)

26

pred zatonom še enkrat z večerno zarjo ožari obzorje, tako je tudi
Marija pred svojo ločitvijo iz sveta z ljubeznivim žarom modrosti,
svetosti in materinske ljubezni ožarjala mlado cerkev. Zato je lahko
zapisal sv. škof in mučenec Ignacij sledeče besede: „Kje je kak pravi
kristjan, ki ljubi našo sv. vero, ki čuje o njej (o Mariji), pa bi je ne
želel videti ter pozdraviti njo, ki je bila odlikovana, da je pravega
Boga nosila v svojem telesu.“

Vsi apostoli in evangelisti so se z ljubeznijo ozirali na Marijo,
kot svojo Kraljico, Mater, učiteljico in varihinjo. Pred vsem i  pa je
ljubil Marijo in po sinovsko skrbel zanjo njen posinovljenec sv. Janez,
to pa zato, ker mu je Jezus malo pred smrtjo njo v posebno skrb
izročil. Zakaj pač — tako nehote vprašaš — je Jezus izročil Marijo
v oskrb ravno njemu, ki je bil po letih najmlajši izmed apostolov ?
Odgovor je lahek: Ker je bil Janez vsled svojega čistega in nedolž¬
nega življenja posebni ljubljenec Jezusov; imenuje ga sv. evangelij
naravnost „učenca, katerega je ljubil Jezus." Duhovski brevir piše
o njem (27. dec.): ,Jezus ga je ljubil, ker je bil vreden večje ljubezni
zaradi njegove izredne čistosti in nedolžnosti . . . Na križu umi¬
rajoč je priporočil deviško Mater deviškemu učencu.“ Takrat — se
mi zdi — je hotel Jezus reči Janezu: „Izročim ti najljubše, kar imam
na zemlji, svojo čisto, deviško Mater; ljubi jo namesto mene kot
Mater, skrbi zanjo kot za Mater, zatekaj se k njej kot k Materi v
vseh težavah in skušnjavah.“ — „0 izredna čast ljubljenega učenca,
kateremu je Zveličar rekel: Glej, tvoja Mati! o dedščina bogatejša,
kot posest vsega sveta, sprejeti kot Mater kraljico vesoljnega stvar-
stva“ (tako zakliče sv. Jurij iz Nikomedije). Kako zvesto in natančno
je spolnoval sv. Janez naročilo najblažjega prijatelja Jezusa! Sv. evan¬
gelij nam pove kratko pa krepko: „In od iste ure jo je učenec k
sebi vzel," to se pravi: Od groba Jezusovega je spremil sv. Janez
žalostno Mater v Jeruzalem; odslej Marije do s m rti ni več zapustil;
kot najboljši sin je ljubeznivo zanjo skrbel, ji ponižno stregel, bil
poslušen vsakemu njenemu migljaju. Kako tolažljivo in izpodbudno je
bilo za sv. Janeza to občevanje z Marijo! Kako ganjen je' bil sv. apostol,
ko je vpričo sv. Matere Jezusove opravljal nekrvavo daritev sv. maše!
Kako radostno je bilo njegovo srce, ko je Mariji podajal dragoceno
Telo Jezusovo v sv. obhajilu! Kako je puhtela iz teh dveh nedolžnih
src goreča molitev za razširjanje sv. evangelija, za zveličanje duš!

Ko se je pričelo 1.44. silno preganjanje mlade cerkve v Jeruza¬
lemu, so mnogi verniki zbežali. Tudi Marija je zapustila mesto ter
se podala s sv. Janezom v Efez, da bi ondi preživela zadnje dni živ¬
ljenja. Sv. Janez pa je ondi vneto oznanjeval sv. evangelij; postala
je Efeška občina prav cvetoča; tako da jo hvali sam sv. Pavel; ta
lepi uspeh je bil pač tudi sad molitve in delovanja Marijinega. Tja
v Efez so prihajali kristjani, da bi videli čudovito Devico ter se
zgledovali nad njenimi čednostmi ter dobivali moč v težavah ter
skušnjavah. Sv. Dionizij Areopagita opiše obisk Marije v Efezu
tako-le: „Nezmerno sem srečen, ker mi je dobrotljivi Bog naklonil
preveliko milost: z lastnimi očmi sem videl Mater našega Gospoda
Jezusa Kristusa, ki po svetosti daleč presega vse nebeške duhove in

27

je Bogu tako podobna, kolikor je sploh kaki stvari to mogoče. Ko
me je sv. Janez, ta knez med evangelisti in preroki, ki se je na zemlji
svetil kot solnce na nebu, popeljal k vzvišeni Devici, sem čutil, kako
me je obšel in prešinil prečuden ogenj, čutil sem ginjenost in srečo
v toliki meri, da sem skoraj omedlel. Spoznam pred Bogom, da bi
jo imel za božanstvo samo, skrito v človeškem telesu, ko bi ne bil
drugače podučen.“

Po približno 25 letnem bivanju v Efezu je Bog Mariji po angelu
sporočil zanjo veselo novico, da se bliža njena smrt, ki jo bode na
veke zedinila z ljubljenim Sinom. Naročila je sv. Janezu, naj jo spremi
v Jeruzalem, da umrje v tem mestu, ki je proslavljeno po smrti in
vstajenju njenega Sina. Sv. Janez se je podal ž njo v Jeruzalem na
goro Sion, kjer sta se nastanila v razpali palači njenega rodu. Vsi
apostoli so se zbrali po višjem navdihnjenju krog Marije. Ljubezniva
kot zahajajoče solnce jih je sprejela z nebeško milobo, jih je tolažila
radi ločitve ter jih zagotavljala, da bode pri Jezusu zanje prosila.
Vsi so bili globoko ginjeni. Iz roke sv. Petra, vidnega namest¬
nika Jezusovega na zemlji, je sprejela sv. popotnico. Obraz ji je žarel
nebeškega veselja. Umrla je vsled domotožja po nebesih, iz ljubezni
do Boga, sladko, mirno. Apostoli so na svojih ramah odnesli truplo
Marijino v grob, verniki so spremljali sprevod z bakljami in petjem
psalmov in hvalnic ... A truplo Marijino ni ostalo v grobu. Jezus je
vzel v nebesa tudi telo svoje Matere ; zakaj to presveto telo, to sve¬
tišče živega Boga ni smelo zapasti črvom v jed . . .

Kako so se veselili apostoli zmagoslavja svoje Kraljice in kako
so veselo gledali v nebo, ker so vedeli, da je Marija z božjim Odre¬
šenikom združena na veke! Kolik vpliv je imelo vnebovzetje Mari¬
jino na nadaljno razširjanje krščanstva po svetu! In apostoli, ki so
sami goreli za slavo Marijino, so se z vsemi močmi prizadevali, da
razširijo češčenje Marijino po vesoljni zemlji. Najbolj so proslavili
za vse čase Marijo s tem, da so ji v zvezi s sv. evangelisti odkazali
v knjigah sv. evangelijev tako odlično, častno mesto. Da, zares! Sveti
evangelji, ki toliko lepega in častnega o Mariji pripovedujejo, so ona
mogočna skala, iz katere teče in bo tekel živi studenec češčenja
Marijinega do konca sveta! Sv. Janez je v Skrivnem razodetju nam
živo predočil Marijo v nebeški slavi, ko piše: Veliko znamenje seje
prikazalo na nebu; žena s solncem obdana in luna pod njenimi no¬
gami in na njeni glavi krona iz 12 zvezd (12, 1). Ta veličastna žena,
oblečena s solnčno žarno obleko, je Marija — Gospa vesoljstva! V
Jeruzalemu so apostoli vpeljali liturgijo (bogoslužne knjige) sv. Jakoba
apostola; skoro na vsakem listu najdemo spomin preblažene Device.
Na pr.: „Mi praznujemo spomin čiste Device Marije.“ Pri sv. obhajilu:
Jaz sem kruh življenja, pravi Gospod, in kdor veruje vame, bo imel
za delež življenje. Od vernikov naj pride, kdor je čist, semkaj, naj
ga zaužije in po njem dobi odpuščanje. Blažena Marija in blažen je
njen sad, ki je izšel iz nje, ker njegovo Telo jemo in njegovo kri
pijemo v odpuščanje naših grehov. Sv. evangelistu Luku pripisu¬
jejo to molitev: „Češčena, milosti polna, Gospod je s teboj, blažena
si med ženami in blažen je sad tvoj, ker si rodila Zveličarja duš.“

28

Ostanke Marijine so apostoli varno hranili in visoko čislali. Da
bi pa zagotovili čast Marije, Matere božje tudi za prihodnje čase, so
vstavili v apostolsko vero kot verski nauk še danes veljavne besede:
„In v Jezusa Kristusa, Sinu njegovega edinega, ki je bil spočet od
sv. Duha, rojen iz Marije Device . ..“ S to slovesno versko izjavo,
ki je jedro vsega češčenja Marijinega, so postavili apostoli trdno
podlago bodoči slavi Marijini za vse čase in vse kraje. Kaka tolažba
za nas, ki častimo in ljubimo Marijo, da ta naša vera — torej tudi to
naše češčenje Marijino — sloni na spričevanju prerokov in apostolov
(Efez. 2, 20), katero spričevanje so ti zvesti Jezusovi zaupniki po¬
trdili s srčno krvjo.

O veliki sv. apostoli, vi ljubljenci božji! Kot orli ste preleteli
dežele ter upognili zemljo pod križ Kristusov in ljubko žezlo nebeške
Kraljice. Učili ste narode častiti in srčno ljubiti preslavno Mater božjo
in nebes Kraljico! To ljubezen ste izročili vsemu svetu ter tudi nam.
Izprosite nam vsem neprecenljivo milost, da bi mogli po vašem zgledu
prav vdano ljubiti in slaviti Marijo, Kraljico apostolov. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Skleni, da bodeš po zgledu
apostolov vsakogar vnemal za Marijino čast ter množil število Ma¬
rijinih častilcev v svoji okolici, pri podložnih, sploh, kjer le moreš.

Po naročilu Zveličarjevem so se razkropili apostoh in njihovi
učenci križem sveta ter vneto oznanjevali sv. evangelij. Čudoviti so
bili njihovi uspehi. Nebrojne množice so v kratkem času pripeljali
v cerkev Kristusovo. Že apostol Pavel je mogel zapisati znamenite
besede psalmista Davida: „Po vsi zemlji se razlega njihov glas in
njihova beseda do konca zemlje/ (Rim. 10.) V Rimu na pr. je cerkev
tako hitro rastla, da je sporočal zgodovinar Tacit „o neizmerni mno¬
žici kristjanov,“ ki so za časa cesarja Nerona (krog 66. 1. po Kr.) na¬
polnjevali mesto. Kako naglo se je krščanstvo ukoreninilo po vsem
tedaj znanem svetu, nam spričujejo besede krščanskega mučenika in
in učenjaka Justina (f 164): „Ni ga ljudstva, niti med barbari, niti
med Helenci, niti med drugimi znanimi narodi, med katerimi bi se v
imenu križanega Boga ne molilo in zahvaljevalo Očetu in Stvarniku
vesoljstva/ Vsi spreobrnjenci pa so trdno in neomajano verovali dvojno
resnico: Jezus Kristus je Sin Božji in Marija je Mati njegova. Kjer¬
koli so se upogibala kolena pred Kristusom, tam so se razlegale
hvalnice tudi Mariji. Trdimo celo, da je ravno Marija mnoge pritegnila
h Kristusu. Tem rajši so častili Dete, ki se jim je smehljalo v ma¬
terinem naročju. Tudi tu je vodila ljudi Mati k Sinu. Hitro razširjanje
krščanstva je vidno pospeševala roka božja. Vsa znamenja so kazala,
da bo postala vera v Kristusa kmalu svetovna vera.

Molitev.

v katakombah.

29

Strmeč in prestrašeni so gledali pogani silni napredek krščanske
vere, ki je glasno obsojala njihovo nesramno življenje in ostudno
malikovalstvo. Sklenili so krščanstvo iztrebiti, pokončati. S pripomočki
niso bili izbirčni. Podtikali so kristjanom raznovrstne hudobije ter
hujskali nižje ljudstvo proti njim, češ, da so ravno kristjani vzrok
vseh obilnih nesreč v rimskem cesarstvu, krivi torej lakote, kuge,
potresov in povodenj. Posebno poganski duhovniki, čarovniki ter
vedeževalci so netili to sovraštvo venomer, kažoč na kristjane:
Glejte jih, sovražnike božanstvenih cesarjev in nasprotnike postav!
Ni čuda, da je naščuvano ljudstvo neprestano kričalo: Kristjane pred
leve! Cesarji rimski pa so se zagnali s peklensko silo v boj proti
krščanstvu. Videli so, da se maje staro malikovalstvo in ž njim tudi
cesarstvo rimsko. Ta boj je bil grozen, strašen. Spoznavalce Kristusove
so silili, da se odpovedo svoji veri ali umr6 med strašnimi mukami.
Bičali so jih, mesarili, metali v cirkus pred divjo zverino, žgali jih
z gorečimi bakljami, pribijali na križ, kuhali v olju, iztikali jim oči,
izruvali jezike, sežigali jih na grmadah. Ob hudih preganjanjih so bile
ceste kar polne gorečih grmad, na katerih so umirali kristjani za
sv. vero. Vsa zemlja je bila okrvavljena s krvjo kristjanov. Tisoči
in tisoči vsake starosti, vsakega spola in stanu so umirali v strašnem
trpljenju. Utrujeni rablji so se morali vrstiti, meči so bili skrhani.
A ne misli, da so kristjani neradi ali prisiljeni šli v trpljenje in smrt.
Smehljajoč so poslušali smrtno obsodbo, pojoč psalme in slavospeve
so junaško šli v smrt. Največja čast in sreča jim je bila, umreti za
Kristusa. Ko so pogani videli to junaštvo in bili priča obilnih čudežev
ob takih prilikah, so mnogokrat zaklicali: „Velik je Bog kristjanov“ ter
se trumoma oglašali za sv. krst. Kri mučencev je bila seme novih
kristjanov (Tertul.). Posebno Rim, glavno mesto tedanjega poganstva,
to gnezdo grdega malikovalstva in najostudnejših razvad, je bil pre¬
plavljen s krščansko krvjo; podoben je bil velikanski klavnici črede
Kristusove. O preobilnem številu krščanskih mučencev v Rimu in
okolici nam nepobitno pričajo ogromna pokopališča iz tedanjih časov,
takozvane katakombe. In vendar je cerkev iz te strašne borbe, iz
teh brezštevilnih morij prišla zopet na dan pomlajena in pokrepljena!
Zmagala je! Kdo ne občuduje božje previdnosti?

Pod rimskim mestom in okolico se precej globoko pod zemljo
razprostirajo hodišča, visoka 3 do 4 metre in primerno široka, iz¬
sekana v mehkem kamnu; na več krajih se nahajajo taka hodišča ali
rovi kar v treh, štirih ali petih nadstropjih — drugo nad drugim.
Vsa ta hodišča so bila med seboj zvezana s stopnicami. Na obeh
straneh teh hodišč so bile vsekane dolbine, tako globoke, da se je
mogel mrlič vanje položiti. V take votline so polagali umrle ter jih
zazidavali s ploščami. Če je v takem grobu počival mučenec, so v
zunanjo ploščo vrezali palmo ter pripeli stekleničico s krvjo mu¬
čenčevo. Vsekovali so tudi primerne napise, na pr.: „Aleksander
ni mrtev, ampak živi nad zvezdami ... po kratkem življenju se
žari v nebesih.“ Ako bi položil ta podzemska hodišča drugo za
drugim v eno vrsto, bi znašala skupna dolžina krog 300 ur hoda.
Mučeniških grobov je bilo ondi krog 2 x / 2  milijona; drugih grobov

30

pa tudi na milijone. Glej, to so slovite katakombe, to orjaško
mrtvaško mesto pod zemljo!

V tem podzemskem mestu, v zaduhlih katakombah, so iskali
kristjani zavetja pred preganjevalci in rablji in so ga našli pri
ljubih ranjkih; ščitile so jih tam vsaj nekoliko državne postave, ker
po teh postavah so bila pokopališča nedotakljiva. Vendar se je pa
vkljub temu večkrat primerilo, da so pogani izvohali vhod v kata¬
kombe ter ondi zbrane kristjane kar trumoma pomorili. Očitali pa
so kristjanom, da so krti, ker se boje luči. Tu v katakombah so se
verniki zbirali k službi božji: V ta namen so s časom izsekali pod
zemljo lepe kapele, velike, krasne, obokane dvorane, podobne našim
cerkvam. Te stavbe so tako dovršeno in umetniško izdelane, da jih
še danes občudujejo. Ob straneh so napravljeni kameniti sedeži. Tu
torej — na grobeh mučencev — so opravljali najsvetejšo daritev —
sv. mašo. Tu so hodili k spovedi, tu prejemali sv. obhajilo, poslušali
božjo besedo — v vednem strahu in trepetu, da pridero biriči ter jih
popeljejo na morišče. Pobožni kristjani so, kolikor se je dalo, stene
teh svetišč v katakombah ozaljšali z raznimi slikami in lepotičjem.
Take slike na stenah so izpodbujale srca k pobožnosti ter živo pred¬
stavljale svete skrivnosti naše sv. vere; navdajale so vernike s tolažbo
sredi preganjanj ter jim kazale na končno zmago križa nad svetom
in sovražniki. Za nas, ki ljubimo Marijo in se vnemamo za njeno
čast, je pa posebno zanimivo in izpodbudljivo to dejstvo, da se nahaja
med temi slikami v katakombah veliko število Marijinih podob, ki
nam pričajo, da so že prvi kristjani ljubili in častili Marijo prav tako
kakor mi, če ne še gorečnejše. Predstavljali so si tedanji kristjani
Marijo na dva načina. Prvi način: Marija sedi na prestolu z božjim
Detetom v naročju kot vzvišena Mati božja; drugi način: Marija stoji
in moli z dvignjenimi rokami kot milostljiva Mati, ki prosi za člo¬
veški rod. Te podobe Marijine se nahajajo pogosto nad oltarji, kjer
se je opravljala presveta daritev ter so se opravljale javne molitve;
vse to kaže jasno, da so tedanji kristjani pri bogoslužnih opravilih
skazovali Mariji javno čast ter jo tudi očitno klicali na pomoč. Sto¬
pimo v katakombo sv. Priscile, katero vsled številnih slik iz Marijinega
življenja prav primerno nazivljemo Marijansko katakombo. Započeto
je bilo to pokopališče nedvomno že za časa apostolov, torej že v
prvem stoletju, kajti sv. Priscila, mati sv. Pudenta, je bila sovrstnica
apostolov. Tu na stropu grobne kapele ugledaš pač najstarejšo, do
sedaj znano sliko Marijino. Marija sedi, oblečena v gubasto obleko
in ogrnjena s plaščem; na glavi ima po navadi tedanjih Bogu posve¬
čenih Devic lahen pajčolan; v naročju drži Božje Dete. Nad skupino
žari betlehemska zvezda; pred Marijo pa stoji mlad mož: Izaija, Mari¬
janski prerok, ogrnjen s plaščem, z desnico kaže na zvezdo, z levico
pa drži list sv. pisma, v katerem je prerokoval o deviški Materi božji
in o veliki luči, ki bo izšla nad Izraelom. To sliko je — kakor sodijo
učenjaki — še pred očmi apostolov naslikal krščanski umetnik, pač
eden onih, ki so še osebno videli presveto Devico. Ob strani te Ma¬
rijine slike najdemo drugo zanimivo podobo. Dober pastir, za katerim
skačeta ovca in kozliček, nese izgubljeno jagnje k čredi nazaj. To

31

je naslikano na eni strani oboka. Na drugi strani oboka pa vidimo
Marijo, kako moli; k njej nese dobri pastir rešeno jagnje. V tej du¬
hoviti sliki spoznamo Marijo kot Mater Božjo in ob enem kot Mater
vernih kristjanov, kot varihinjo cerkve ter priprošnjico našo. Iz
ravno iste dobe se v istem grobišču nahaja slika sv. družine. Marija
stoji z razprostrtimi rokami poleg Jezusa in Jožefa ter moli; nasproti
pa na stolu sedi mož ter kaže na sv. družino. V tem možu zopet

Mati božja in dete. (Slikal Al. Boticeiii.)

spoznamo preroka Izaija, ki je bolj jasno kot kateri drugi prerok
prerokoval o Devici, ki bo rodila Odrešenika. Še eno sliko najdemo
tam blizu na stropu; angel oznani Mariji učlovečenje Sinu božjega.
Marija sedi na prestolu kot lepa, mila, veličastna kneginja; pred njo
stoji angel Gabrijel kot mladenič, ki z roko kaže na Marijo. Poznejši
umetniki slikajo Marijo pri Oznanjenju klečečo, kot ponižno deklo
Gospodovo; tu pa jo vidimo kot Gospo, kneginjo, h kateri pošljejo

32

nebesa odposlanca; in ona ga sprejme sedeč, obdana od prihodnjega
sijaja kot Mati božja. Stopimo nekoliko nižje, v grobišče sv. Domitile.
Tu najdemo (iz drugega stoletja) podobo Marije s tremi kralji iz
jutrovega. Ta slika ima poseben značaj: Marija ni naslikana kot uboga
Devica, ki polaga Dete na slamo v jasli; temveč ona sedi na knežjem
prestolu; naokrog pa vise cvetlični venci; kralji se spoštljivo bližajo
ter darove ponujajo. Sploh se pa nahaja predstava Marije s sv. Tremi
Kralji neštetokrat na starokrščanskih spomenikih. Izražali so s tem
svoje veselje, da je Bog, kakor tri kralje, tako tudi zahodne narode
poklical k spoznanju Sinu božjega. V katakombah so našli tudi krog
400 takoimenovanih zlatih kozarcev, od katerih so seveda mnogi že
poškodovani. Na dnu teh kozarcev je pritrdil umetnik zlat list ter je
z ostrim orodjem zarisal razne podobe in napise v zlato; potem je
pa dno kozarca zalil s steklovino. Takih kozarcev so se posluževali
pri krstih, porokah, pogrebih, posebno na praznike svetnikov. Večji
del teh kozarcev zaljša podoba Matere Božje pri molitvi z napisom:
Marija. Na nekaterih kozarcih zaljša Marijino podobo gloriola, po naše:
nebeški žar; to je odlika, ki so jo izpočetka pridevali le Kristusu, od
tretjega stoletja Mariji, pozneje šele drugim svetnikom in angelom.
Že iz te okoliščine raz vidimo jasno, da so že v prvotni cerkvi visoko
častili preblaženo Mater božjo, in to bolj kot angele in svetnike,
prav kot svojo kraljico.

Nek poseben značaj pa imajo vse Marijine slike iz prve dobe:
nekaj resnega in strogega imajo na sebi; nežen, smehljajoč obraz bi
zastonj iskal v katakombah. Marijo so slikali kot močno ženo, ki je
strla kači glavo; kot Mater Onega, ki ni prinesel na zemljo mir,
ampak boj, oni boj, katerega so kristjani takrat morali boriti od roda
do roda v krvavih preganjanjih. Sploh tedanja krščanska umetnost
pod vplivom tako krutih razmer ni mogla biti vesela; vedno zatiranje
in strah in hudi časi so ji vtisnili resen značaj. Vrhu tega prvi kri¬
stjani niso marali mamljivih predstav, ki bi jih spominjale razkošnih
poganskih kipov, ki so bili povsod razpostavljeni po ulicah, templih
in stanovališčih.

Nekoč je Zveličar zaklical farizejem v proroškem duhu: „Lapides
clamabunt,“ kameni bodo klicali, ako bodo ljudje molčali. Sijajno so
se uresničile in se še uresničujejo te besede. „Kameni bodo klicali/ 4
te besede se uresničujejo tudi pri češčenju Marijinem v prvih stoletjih
krščanstva. Stari spominki iz one dobe govore bolj glasno, kot še
tako jasne besede. Svojo vero so prvi kristjani vdolbli v trd kamen
z neizbrisljivimi znaki ter ovekovečili s slikami. Ti kameni, te slike
kličejo jasno, glasno, kako so ljubili prvi kristjani Marijo ter jo častili
in prosili. Oj, koliko obljub, koliko gorečih molitev je privrelo iz
junaških krščanskih src ob vznožju teh podob Marijinih. Prosili so
moči in poguma za one, ki so se v gledališčih borili z divjimi zve¬
rinami, prosili Marijo zase, naj jim izprosi palmo in mučeniško
krono. V cirkusih in na moriščih je tekla nedolžna krščanska kri,
globoko pod zemljo pa je odmeval zmagoslavni aleluja . .. Kmalu
nato, glej, se vije dolg, žalosten sprevod, razsvetljen od rdeče svet¬
lobe bakelj skozi hodišča katakomb; milo se razlegajo žalostinke in

33

psalmi. .. trupla mučencev neso, ki so ravnokar umrli za Kristusa,
da jih slovesno in častno pokopljejo.

Da, da! Te slike Marijine v katakombah, če so tudi očrnele od
bakelj preganjanih in v smrt obsojenih kristjanov in razjedene od časa,
so za nas najsvetejši spominki že davne, davne ljubezni do Marije;
obseva jih nebeški žar, ki dviga dušo v svetle nebeške prostore.

Nekega dne je obiskalo več prijateljev katakombe sv. Neže izven
Rima; vodil jih je duhovnik. S slabo gorečimi svetiljkami so korakali
po dolgih, ozkih, mračnih hodiščih, kjer so kristjani prvih stoletij
iskali zavetja pri grobovih sv. mučencev; naposled so prišli v večjo
kapelo z oltarjem, na katerem se je za časa preganjanj vršila naj¬
svetejša daritev. Globoko so jih ginile in pretresle besede izkušenega
vodnika, ki jim je razkazoval starodavne slike na stenah; strmeč so
spoznali v teh podobah nauk in navade sv. katoliške cerkve. Med
drugim jim je pokazal tudi sliko preblažene Device Marije ter jim je
srčno razložil, kako je bila Marija tudi našim starodavnim očetom
dobra Mati. Med ptujci se je nahajal tudi plemenit Anglež, ki je do
takrat vedno bil napačnega mnenja, da se je češčenje Marijino pričelo
šele v „nevednem, praznovernem“ srednjem veku, da pa o njem v prvih
časih krščanstva niso nič vedeli. Ko je ta ugledal nepobiten dokaz
za Marijino češčenje, je bil globoko presunjen; pokleknil je ter po¬
ljubil tla, na katerih so nekdanji junaški mučenci in spoznavalci stali.
Solze so porosile njegove oči in božja milost je ganila njegovo dušo.
Poprej krivoverec, je prišel iz katakombe kot vnet vernik. Slika
preljube nebeške Matere ga je vrnila na pravo pot. V Rimu se je
odpovedal zmotam, postal katoličan ter goreč duhovnik.

Molitev.

S sv. spoštovanjem se ozrem k vam, o neštete trume krščanskih
junakov in junakinj, ki ste iz ljubezni do Kristusa dali najdražje —
svojo kri in življenje. Venec zmage diči sedaj vaše glave, palmove
veje nosite v svojih rokah. Oj vi presrečni, blagrujem vas! K vaši
zmagi vam je pripomogla mogočna Mati božja, katero ste iskreno
ljubili v življenju ter jo zaupno klicali na pomoč. Uslišala vas je ter
vam naklonila mučeniški venec. Sedaj pa veselo gledate nebeški
Materi v žarno obličje ter hvaležno pojete in boste peli večne slavo¬
speve Kraljici svoji. Oj priporočite tej svoji in naši Kraljici nas in
naše borbe, da se moremo srečno braniti zoper notranje in zunanje
sovražnike svojega zveličanja, da dejansko ljubimo Jezusa ter ob
mogočni roki nebeške Matere pridemo na kraj večnega miru v pre¬
slavno družbo vašo, da vsi skupno praznujemo zmagoslavje na veke.

O Marija, Kraljica mučencev, prosi za nas!

Zvezdica v Marijino krono.  Priporočaj se večkrat mu¬
čencem prvih stoletij, ki ti dajejo tako krasen zgled ljubezni do
Marije. Posnemaj njihovo stanovitnost v sv. veri!

Marija v zarji slave.

3

34

Apostolski očetje in cerkveni učeniki
pospešujejo s pismom in besedo slavo

Marijino.

Kakor nekdaj pod križem, tako je stala Marija kot skrbna ču-
ječa mati poleg mlade Kristusove cerkve, gledala sočutno njene krvave
borbe ter jo ščitila s svojim mogočnim varstvom, da ni omagala. Lepo
piše P. Maurus Wolter: „Ako ne najdemo Jezusa v nobeni dobi nje¬
govega zemskega življenja — in to najmanj v mladosti samega - brez
Matere, kako da bi ne bila ona s svojo pomočjo blizu mladostni cerkvi
Kristusovi? In če zvezda jutranjica nikdar veselejše in svetlejše ne
žari, kakor tedaj, ko se vzhajajoče solnce bori z nočno temo, kako
da ne bi tudi zvezda Marijina z ljubko svetlobo svetila na jutranjem
krščanskem nebu ter obsevala solze ter rdečo zarjo cerkve, ko se je
borila v krvavih bojih z nočjo poganstva. Da, jasno in milo je sve¬
tila Marija — Danica tja doli v temne, zaduhle katakombe, kamor so
se zatekali preganjani kristjani pred smrtnimi sovražniki; bila jim je
Mati; verniki pa so zaupali vanjo, zaljšali so svetišča in grobišča
mučencev z veličastnimi slikami Matere božje ter pred njimi iskali
tolažbe, pomoči; pred njimi so peli psalme in hvalnice, opravljali
javne molitve ter daritev sv. maše in druga bogoslužna opravila. Iz
tedanjih bogoslužnih obredov, ki so se nam ohranili do danes v tako-
zvanih liturgijah vzhodne in zahodne cerkve, izprevidimo jasno, da je

35

Mati božja in dete Jezus.

(Slikal Spagna.)

36

v njih imela preodlično mesto Marija, kakor se tudi spodobi njenemu
dostojanstvu. Kakor danes, tako so že takrat nazivali Marijo „prebla-
ženo, preslavno vselej čisto Devico“. Tako so poleg katakomb tudi
te stare liturgije zgodovinski dokaz o apostolski starosti češčenja
Marijinega.

Ako pa občudujemo vneto češčenje Marijino v prvih stoletjih
krščanstva, se nehote vprašamo, kdo je netil in vnemal v srcih te¬
danjih vernikov plamen ljubezni do Marije? Zgodovina nam našteje
celo vrsto gorečih pospeševalcev Marijine časti. Nekateri so živeli
še za časa apostolov ter se imenujejo apostolski očetje; njihove na¬
slednike pa zovemo poapostolske očete in cerkvene učenike. Ko so
razni krivoverci jeli napadati božanstvo Jezusa Kristusa ter ob enem
tudi čast njegove Matere, so po posebni previdnosti božji nastopili ti
veliki možje. S pismom in jezikom so bistroumno zagovarjali krščan¬
sko vero, zmagonosno pobijali zlobna podtikanja ter prostodušno in
neustrašeno odkrivali nespametno in grdo malikovalstvo; zato so jih
nazivali s častnim priimkom: zagovornike — apologete. Njihove be¬
sede so imele tem večji vpliv, ker so bili ti možje veleučeni ter na¬
vadno spreobrnjenci, ki so natanko poznali pogansko modroslovje in
grdobije malikovalstva. Za temi so nastopili cerkveni očetje. Vsi ti
možje so goreče širili in junaško branili vero krščansko, ob enem ž
njo pa tudi širili in utrjevali češčenje Matere božje. Njihovo srce je
gorelo ljubezni in spoštovanja do Marije; naravno je torej, da so
navdušeno in z iskrenimi besedami oznanjevali slavo Marije ter izpod-
bujali k zaupanju do nje; spisali so njej na čast cele knjige. Slavili
so Marijo sv. očetje zahodne in vzhodne cerkve, ki je bila takrat še
z Rimom sklenjena. Nam se zde nesmrtni govori in spisi teh velikih
mož kakor razprostran, bujno cveteč in prijetno duhteč vrt. Iz tega
prelepega vrta si hočemo utrgati nekaj cvetk, jih poviti v krasen
šopek ter ga pokloniti Mariji. Spoznali bomo, da so v prvi dobi
krščanstva častili in ljubili Marijo bolj, kakor jo ljubimo sedaj; naj
so nam prvi kristjani učitelji gorečnejše ljubezni do Marije.

Največji apostolski oče, sv. mučenec Ignacij (f 107), učenec sve¬
tega Janeza Ev. in škof v Antiohiji je pisal prebivalcem mesta Smirne:
„Opazil sem, da ste neomajani v veri ter popolnoma in trdno prepri¬
čani, da je naš Gospod iz Davidovega rodu po mesu, Božji Sin po
volji in moči Božji, zares rojen iz Device.“ Še jasneje označi vzvišeno
stališče Marijino v listu do Efežanov: „Eden je zdravnik iz mesa in
iz duha ... v mesu bivajoč Bog ... iz Marije in iz Boga, Jezus Kri¬
stus, naš Gospod!“ Čujte, sv. Ignacij pove, da ima Bog z Marijo skup¬
nega sina, Jezusa Kristusa! Kdo bi mogel jasneje opisati neskončno
čast Marijino? Svojemu učitelju sv. Janezu je pisal: „Kje je kak pravi
kristjan, ki ljubi našo sv. vero, ki čuje o njej (Mariji) pa bi ne želel
videti in pozdraviti njo, ki je bila odlikovana, da je nosila pravega
Boga v svojem telesu.“ Zares krasne besede! Prelepo je pisal o slavi
Marijini sv. Justin, kije  iskajoč resnico vse modroslovske šole obiskal
in jo naposled našel pri Jezusu, za katerega je naposled dal kri.
On piše: „Mi pravimo in spoznamo, da je Kristus božji Sin in pred
vsemi ustvarjenimi rečmi iz Očeta izšel ter da je po Devici človek

37

postal, da bi se po isti poti, po kateri se je nepokorščina po kači
začela, ta tudi končala. Eva namreč, ko je še kot devica poslu¬
šala kačo, je rodila upor in smrt; vero in veselje pa je sprejela
Marija, ko jej je angel Gabrijel prinesel veselo sporočilo, da bo Duh
Gospodov prišel v njo in jo bo moč Najvišjega obsenčila ter da bo
iz nje rojen Sin Božji, je odgovorila: „Zgodi se mi po tvoji besedi“.
In kmalu je bil iz nje rojen On, po katerem je Bog osramotil kačo
ter angele in ljudi, ki so kači podobni." Skoraj v celem I. obrambnem
pismu govori ta sv. mož o Devici, o kateri je prerokoval Izaija ter
imenuje Marijo „vedno deviško". Ko se je 1. 161 pričelo novo pre¬
ganjanje kristjanov, je pisal sv. Justin cesarju Marku Avreliju in
senatu rimskemu obrambno pismo, ki ga je tako-le sklenil: „Vidim
naprej, da me bo to pismo stalo življenje, toda pripravljen sem ter
čakam željno, da mi bodo sovražniki krščanske vere naklonili čast
mučeniške smrti." Ni se motil. Z drugimi kristjani je bil ujet ter je
še v sodnem dvoru sv. vero junaško zagovarjal. Bil je bičan in ob¬
glavljen. Marija je izprosila svojemu slavitelju srečno smrt 1. 163.

Preidimo k sv. Ireneju, velikemu škofu Lyonskemu ter mučencu
(f 202), ki je bil učenec sv. Polikarpa, poln apostolskega duha, učen
in spreten govornik. Proti krivovercem je pisal: „Eva je rodila grešno,
v smrt obsojeno človeštvo tja do Marije, Matere božje, iz katere je
izšel nov rod. Kakor je ona, zapeljana po besedah angela teme, za¬
pustila Boga, ker je prelomila njegovo zapoved; ravno tako je ta,
pozdravljena od angela luči in pokorna besedi njegovi zaslužila, da
nosi Boga ter da postane Marija zagovornica  (advocata) device
Eve. Kakor je človeški rod po devici k smrti priklenjen, tako je bil
po drugi Devici oproščen. . . Greh prvega človeka je bil uničen;
zvijača kače je bila pokončana po nedolžni golobici in raztrgana je
bila veriga, ki nas je k smrti priklepala." Na drugem kraju pravi:
„Kakor je Eva nepokorna postala in prinesla celemu človeškemu
rodu smrt, tako je Marija Devica s svojo pokorščino zase in za ves
človeški rod postala začetek zveličanja."  Kako krasne besede!
4 Ji mi slavimo Marijo, praznujemo njene praznike ter jo zahvalju¬
jemo iskreno, ker je postala začetek našega zveličanja, postala za¬
govornica naša! Te besede sv. cerkvenega uče n ika in mučenca zapro
usta vsakemu zaničevalcu Marijinega češčenja.

Jako bistroumno in krepko slavi veliki učenjak Tertulijan
(f 240) Marijino materinsko čast, kakor tudi njeno vedno devištvo;
Božje Materinstvo Marijino imenuje naravnost „steber zveličanja"
ter „podlago našega prerojenja".

„0 skrivnostni čudež," — zakliče največji učenjak svojega časa,
sv. Klemen Aleks., ko prispodablja Marijo sv. cerkvi — „Marija, De¬
vica in Mati, — brezmadežna kot Devica, pa nežna kot Mati, ki svoje
otroke k sebi kliče ter jih redi z Besedo, ki je postala Dete . . . Ona
vzgaja mladi rod, katerega je Gospod sam odrešil z bolečinami in je
sedaj njihov učenik, vodnik, odgojitelj. „Jejte," je rekel, „moje meso
in pijte mojo kri," to je prav posebna hrana, katero nam daje Gospod."

Kako vneto zopet je zagovarjal čast Marijino velikan-učenjak
in spoznavalec Origen (f 254). On slavi jasno „brezmadežno spočeto,

38

v milosti ustvarjeno Devico, nedotaknjeno od strupenega vzduhaj greha,
nezmožno zmote; krasno govori o njeni ljubezni do Jezusa. Navedem
le še besede njegove razlage Matevževega evangelija, v katerem
angel opominja sv. Jožefa, naj ne zapusti Marije: „Ta Devica Marija
se imenuje Mati edinorojenega Sina božjega, vredna Mati vrednega
Sina, brezmadežna Mati brezmadežnega Sina. Jožef, vzemi Marijo kot
nebeški zaklad, izročen ti v varstvo, sprejmi ga kot vse bogastvo
božanstva, kot polnost svetosti, kot popolno pravičnost. Sprejmi in
ohrani jo kot stanovališče edinorojenega Sinu božjega, kot njegovo
častito svetišče, kot dar Božji, kot njo, ki je lastnica stvarnika vseh
stvari, kot brezmadežno bivališče kraljevega in nebeškega ženina.“
V stopinje slovečega Origena je stopil njegov učenec sv. 'Arhelaj,
mož bistrega uma, duhovit in ognjevit, ki je vneto in spretno zago¬
varjal slavo Marijino proti Manesu, začetniku Manihejske krive vere.
Ta slavni, še ohranjeni zagovor je sklenil: „Vse naše upanje je od¬
visno od rojstva preblažene Device!“ Manesa je kaznoval Bog. Per¬
zijski kralj ga je dal živega odreti, njegovo kožo s slamo nabasati
ter obesiti pred mestna vrata. Sramotiti je hotel Manes Marijo, a
osramotil je sebe; Arhelaj pa, kije  zagovarjal slavo Marijino, srečen
zre v obličje nebeški Kraljici.

Prekrasne so besede sv. škofa Gregorija Naz., ki jih je govoril
na Oznanenje Marijino: ..Danes pojo vsi zbori angelov božjih slavo¬
speve in vse vernike razsvetljuje danes prihod Sinu božjega. Danes
se je pričela prijetna spomlad in s prvimi žarki obseva danes solnce
pravice naše duše. Danes je poslan Gabrijel, eden onih, ki stoje ob
prestolu božjem, k naj svetejši Devici ter jo ljubeznivo pozdravi: „Če-
ščena, milosti polna. . .“ Češčena torej, ti solnce pravice, ti prekrasna
cvetlica naše solzne doline, ti ljubko duhteč vrt Božji, ti cveteč vino¬
grad in sladka tolažnica duš, ki te časte!“ In zopet: „S kakimi bese¬
dami hočemo opisati veliko čast te Device! Kako slaviti njeno nedo¬
sežno lepoto! Kake pesmi bomo peli njej, katero je sam sv. Duh
povzdignil. Ona zeleni v hiši Gospodovi kakor mila oljka, ki je
postala rodovitna po sv. Duhu. Ona je cveteč vrt nesmrtnosti, v
katerem je bilo zasajeno drevo življenja, katerega sadovi nas obva¬
rujejo smrti. Ona je kras,* čast devic, veselje in tolažba mater, trden
steber vernikov, popolna podoba svetosti; v njej biva čednost in
modrost; ona je živ studenec, iz katerega izvirajo valovi večnega
življenja in milost bodo našli vsi, ki časte to najsvetejšo Devico od¬
kritosrčno in ljubijo njeno nebeško čistost in svetost.“

Z vzvišenimi besedami je sv. Epifanij (f 403) proslavljal Marijo:
„Jaz grešni človek, kako se drznem z besedami opisavati leskečo
slavo, v kateri se žari Mati Božja; opisavati njene nerazumljive, pre¬
tresljive prednosti te velike rešiteljice; v njej se je izvršila velika
skrivnost, ki je zopet spravila nebo z zemljo. Kateri človeški jezik
bi mogel oznanjevati hvalo, ki bi bila vredna one, ki je napolnila s
strahom in trepetom celo nebeške moči, angele in nadangele, ko so
videli, da je isti Bog, ki kraljuje v visokih nebesih, po njej prišel
na zemljo. Strmeč so zrli v ta deviška nebesa in prestol, v ka¬
terega je stopil iz seraflnskih višav On, ki nima začetka, da prebiva

39

v deviškem telesu. Kako velika je bila svetost te Device, ki je bila
vredna spoznana, da je postala nevesta sv. Trojice. O nad vse bla¬
žena Devica, srednica med nebom in zemljo, čista golobica, nebesa,
svetišče in prestol božanstva, svetel oblak, ki je iz nebes nase po¬
tegnil žareč blisk in ga sprevodil Kristusa, ki je prišel, da raz¬
svetli svet. . . O Marija, Mati božja, ki si rodila učlovečeno Besedo,
edinorojenega Sinu božjega, ne časnega Boga, ki bi imel začetek v
tebi, temveč večnega, ki je bil pred teboj in vsemi stvarmi. . . O
Devica, ti posvečeni zaklad sv. cerkve, Devica, ti duhovnica in oltar,
ker si za nas pogrnila mizo ter podarila nam nebeški kruh - Kri¬
stusa v odpuščanje grehov.“ Čuj še in občuduj prekrasne besede

Panteon v Rimu.

sv. Gregorja Nyss. (r. 331): „Kaj naj povem o vzvišeni sv. Devici?
Razen Boga prekosi ona vse! O sv. Devica, ti božje svetišče in pre¬
stol, ki nosiš Kristusa, to solnce, ki žari v nebesih in na zemlji . . .
O Devica, čista lilija, ti si nam dala nevenljivo rožo, Kristusa. O
sv. božja Porodnica, ti neomadeževana ovčica, kisi rodila učlovečeno
Besedo, jagnje Kristusa. O čudež, kako strmim, o žena, s solncem
oblečena, ki nosiš luč v naročju. Gospod angelov je postal Dete.
Angeli so tožili Evo, sedaj pa slave Marijo, ki je dvignila padlo Evo
in iz raja izgnanega Adama pripeljala v nebesa. Milost te Device je
neizmerna. Zato jo pozdravlja angel: „ Češčena, milosti polna!“ Ti
krasno nebo, okrašena z mnogimi čednostmi. Češčena, o zlata posoda,
ki nosiš nebeško mano. Češčena. o Mati brezmadežna, ki si rodila

40

Kristusa, ki je bil pred teboj. Češčen, ti kraljevi škrlat, ki si oblekla
kralja nebes in zemlje! Češčena, ti nerazumljiva knjiga, ki si dala
svetu citati Besedo in Sinu Očetovega itd.“

Kako krasno sta proslavljala Marijo sv. Ambrož in sv. Avguštin,
ti leskeči zvezdi zahodnje cerkve! Čujva besede prvega: „Kaj je
slavnejše kot Mati božja? Kaj žarnejšega kot ona, katero je večni
Žar izvolil? Kaj je čistejšega kot ona? Devica je po telesu, devica
po duhu. Iz srca je ponižna, resna, previdna, redkih besedi, ljubi
berilo, ne zaupa na bogastvo, temveč na molitve siromakov; delavna
je, sramežljiva v besedah, pred očmi ima Boga, nikogar ne razžali,
vsem dobro želi, sovraži napuh, ljubi čednost. Vzemite si zgled za
življenje, ki vam kaže, kako se morate poboljšati, česa se varovati,
kako živeti!“ In sv. Avguštin, znabiti največji veleum učenega sveta,
je tako govoril: „Po vsi pravici se raduje Marija svoje slave, po pra¬
vici done sv. božji Porodnici glasbena orodja. Veseli zbori pojo svoje
harmonije in mi se ž njimi družimo z glasovi in petjem. Čujte torej,
kako je naša ljubezniva zborovoditeljica opevala svojo slavo: „Moja
duša,“ je zaklicala, „poveličuje Gospoda in moj duh se veseli v Go¬
spodu, mojemu Zveličarju, ker se je ozrl na nizkost svoje dekle;
glej odslej me bodo srečno imenovali vsi narodi zemlje.“

Naj navedem še besede naj večjega govornika in učenjaka na
jutrovem sv. Janeza Krizostoma: „Sin božji ni za Mater izbral bogate,
imenitne gospe, temveč preblaženo Devico, katere duša je bila okra¬
šena z vsemi čednostmi. Marija je bila najčistejše bitje človeškega
rodu in je zato v svojem telesu nosila našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Zatekajmo se torej k tej sveti Devici in Božji Porodnici, da nam
nakloni svoj blagoslov in varstvo. Da, o ve device vse, čujte me,
bežite pod krilo božje Matere; kajti s svojo mogočno pomočjo vam
bo ohranila in branila devištvo, ta najlepši in najdragocenejši zaklad!“
Navedli smo le kratke odlomke iz spisov in govorov, slavno-
znanih mož iz prve dobe krščanstva; ne bi prišli na konec, ko bi
hoteli še več navajati, kar so govorili in pisali v slavo Marijino ti
in drugi veleumi, kakor sv. Bazilij, sv. Efrem, sv. Hilarij, sv. Fulgencij
itd. One visoke, krasne misli, ona srčna pobožnost in živa vera, te
prelepe lastnosti, ki nam sijejo iz navedenih odlomkov, so dičile vse
sv. očete. Bili so podobni gorečim serafinom ter se dvigali v ljubkem
premišljevanju do slavnega prestola Marijinega; pred njenimi nogami
so občudovali njeno velikost, usmiljenje in ljubezen. Ko so se tako
navzeli spoštovanja in goreče ljubezni do preslavne nebeške Kraljice,
so šli kakor Mojzes z gorečim obličjem pred ljudstvo ter istemu go¬
vorili o slavi Marijini, obujali zaupanje do nje ter njej v čast pisali
cele knjige. In narodi so radi in željno poslušali te velike, svete
učenike ter se vedno srčneje oklepali Marije, jo častili in jo prosili
pomoči. Češčenje Marijino je stopilo v javnost. V prvih treh sto¬
letjih, v katerih je trajalo preganjanje kristjanov, si to češčenje ni
upalo na dan. Imelo je mesto v katakombah ter skrivaj v zasebnih
hišah. Krščanske Rimljanke na pr. so nosile na smaragdih, koralih
in safirih vdolbeno podobo Marijino, katere so zapuščale svojim
dragim kot znak vere; na hišnih oltarjih, kjer so navadno pogani

41

postavljali svoje malike, so med cvetlice skrivali male srebrne in
zlate podobice, ki so predstavljale Kristusa, preblaženo Devico, apo¬
stole. A ena teh podobic, ako so jo pogani iztaknili, je bila zadosti,
da je vso rodbino pahnila v smrt...  Ko je pa pod Konstantinom
zažarel križ v Rimu ter se je umaknilo temno poganstvo krščanstvu,
se je širilo tudi bolj in bolj češčenje Marijino ter prodrlo v javnost.
Cesarji, cesarice, bogati Rimljani in cela mesta in občine so si štele
v čast, častiti nebeško Kraljico ter jo obdajati z zunanjim sijajem.
Njej na čast so zidali cerkve, postavljali z zlatom obložene oltarje
ter jih krasili z dragimi kameni. Na prijaznih holmih, v ravnini in
zelenih dolinah so vzrastle kapelice v čast Deviški Materi. Poganska
svetišča so postala pusta in prazna (Plinij), zapustili so pogani svoje
malike-bogove in boginje ter se obrnili h Kristusu in Mariji. Ko je
1. 608. premenil papež Bonifacij IV. prekrasni Panteon (svetišče po¬
svečeno vsem poganskim bogovom in boginjam), v krščansko cerkev,
je ukazal pripeljati vanj 28 vozov ostankov sv. mučencev iz katakomb,
je posvetil to slavno svetišče Mariji — kraljici mučencev. Marija je
praznovala zmagoslavje; k temu pa so največ pripomogli sv. očetje
in vneti cerkveni učeniki.

Molitev.

Sprejmi našo hvalo in nam dodeli, česar te prosimo. Usmili se
naših slabosti, ki nas navdajajo s strahom, ti edino upanje grešnikov.
Po tebi upamo zadobiti odpuščanje naših hudobij, in od tebe, o pre-
blažena, upamo doseči svoje plačilo. Sveta Marija! Pridi na pomoč
nesrečnim, osrčuj malosrčne, podpiraj slabotne, prosi za ljudstvo,
moli za duhovščino, prosi za pobožni ženski spol; daj, da vsi, ki te
slavimo, čutimo tvoje mogočno varstvo. Amen. (Sv. Avguštin.)

Zvezdica v Marijino krono.  Moli „Češčeno Marijo“ k sv.
očetom prvih krščanskih stoletij, da bi ti izprosili pri Bogu ono na¬
vdušenje in ljubezen za Marijo, kakor so jo imeli prvi kristjani.

Cerkveni zbor v Efezu utrdi slavo Marije,
sv. Božje Porodnice.

Spoznali smo iz dosedanjih razprav, kako vneto so prvi kri¬
stjani častili preblaženo Devico ter jo zaupno klicali na pomoč; toda
iz previdnosti si tega češčenja niso upali javno kazati, deloma zato,
ker bi s tem postavili svoje življenje v nevarnost, deloma tudi zato,
da bi slepi pogani ne začeli podtikati kristjanom, da molijo boginjo.
Izkazovali so čast Mariji v podzemskih katakombah ter v zasebnih
hišah; le na jutrovem so častili Marijo očitno, ker tam preganjanja
niso bila tako silna; ondi torej je stala zibelka javne Marijine proslave.

42

A ko je v rimskem cesarstvu krščanstvo čudežno zmagalo in strlo
moč poganstva ter je zažarel križ na javnih prostorih, je prišla do
javne časti in veljave tudi Mati križanega - Marija. Iv tako uspeš¬
nem razvoju slave Marijine so pa največ pripomogli sveti cerkveni
očetje, ki so z vnetimi in prekrasnimi govori in spisi slavili Marijo
ter bodrili narode, naj imajo v visoki časti njo, ki je Mati velikega
Boga, „teotokos“, kakor so jo grški pisatelji zvali. Narodi se niso mogli
ustavljati navdušenim besedam svojih duševnih vodnikov; častili so
Marijo kot Mater božjo, ljubili pa in jo klicali na pomoč kot Mater
svojo. Sam cesar Julijan — gotovo nesumljiva priča — je vrgel kristja¬
nom v oči besede: „Vi kristjani ne nehate klicati Marije kot Mater
božjo.“ Znamenita je izjava sv. škofa Evzebija, živečega v četrtem
stoletju: „Odkar je luč sv. vere jela razsvetljevati svet, so vsi narodi,
ki so v Jezusa Kristusa verovali, tudi častili njegovo najsvetejšo Mater
Marijo ter so s češčenjem, ki so ga jej skazovali, izpolnovali njeno
lastno prerokbo: „Posihmal me bodo blagrovali vsi rodovi zemlje."

A rastoča slava Marijina je jela presedati knezu teme — satanu,
ki po besedah Skrivnega razodetja preganja in zalezuje ženo, svojo
premagovalko; obrnila je stara kača svoje strupeno žrelo proti Devici.
S silo ali zvijačo je hotel pekel uničiti, če ne, pa vsaj zmanjšati čast
Marijino ter si je v ta namen kot orodje izbral krivoverca Nestorja,
mogočnega carigrajskega patrijarha. Penil se je pekel ter divjal.
Toda zastonj! Stopila je peklenski kači na glavo Marija, ta močna
žena ter tudi tukaj opravičila pomenljiv izrek sv. cerkve: „Vse krive
vere si sama uničila po vesoljnem svetu!"

Leta 428. je zasedel carigrajski prestol patrijarh Nestor. Nadarjen
in zgovoren je bil ta mož, navidezno je živel strogo in ostro, a s to
strogostjo je le prikrival svoje zle namene. Ta volk v ovčji obleki
je kmalu pokazal svojo pravo naravo. Z besedo in pismom jel je
trositi krivi nauk: Marija ni Mati božja, ter se ne sme tako nazivati.
Dokazoval je krivi nauk tako-le: Kristus, Sin Marijin, se mora ločiti
od Sinu Božjega: ta Sin božji je v Kristusu prebival le kot v kakem
svetišču; Marija torej ni Mati božja, ampak samo mati Kristusa človeka,
v katerem je Sin božji prebival. Da bi ljudstvo privabil na svojo
stran, je naročil sebi enakemu prijatelju Anastaziju, da naj nekega
dne v stolni cerkvi carigrajski javno razglasi: „Devico Marijo ime¬
novati Mater božjo je razvada in zmota, zakaj ta častni priimek jej
ne pristoja.“ Groza je obšla vse navzoče, ko so čuli te smele besede;
zdelo se jim je, da ne prihajajo iz ust človeka, temveč iz ust satana,
ki jih hoče speljati na krivo pot. Navzoči so začeli glasno mrmrati
in ugovarjati; zahtevali so glasno, naj Nestor to Jezusu in Mariji
storjeno osramočenje prekliče. Toda Nestor se ni zmenil za ugovore.
Z raznimi zvijačami je pridobil nekaj lahkovernežev na svojo stran;
saj je tudi povsod trosil svoj nauk, kjer je le mogel, na zborih in v
zasebnih pogovorih. Nekega dne je ukazal nevrednemu škofu Doro-
teju, da stopi v stolni cerkvi na lečo ter v njegovi navzočnosti izgovori
strašne besede: „Proklet bodi, kdor se drzne reči, da je Marija Mati
Božja. “ Te besede so ljudstvo le še bolj razburile; nastal je strahovit
ropot in krik v cerkvi; togotili so se navzoči nad nesrečnim patri-

4 »

jarhom in njegovim privržencem, planili iz cerkve, letali po ulicah ter
spravili vso mesto po koncu. Vsi dobromisleči duhovniki in odlični
meščani so se zavzeli za čast Matere božje ter se niso hoteli ude¬
leževati službe božje, ker s takimi krivoverci niso hoteli imeti nobe¬
nega stika. S silo si pa niso upali nastopiti iz strahu pred patrijar-

Žcna s solncem oblečena. (Slikal Soidatič.)

hovim dostojanstvom. Pač pa so iskali pomoči v goreči molitvi.
Nekaj časa se je brezbožnež norčeval iz njih. Ko je pa videl stano¬
vitnost ljudstva, ga je to silno togotilo. Njegova jeza pa je prikipela
do vrhunca, ko so prišli odposlanci ljudstva, duhovniki in veljavni
meščani, ga prosit, naj vrne čast Mariji; ukazal jih je vreči v ječo
ter jih pustil ondi ječati, dokler se mu je zljubilo, ker se nihče ni
upal za nje prositi.

44

S svojo strahovlado in brezobzirnostjo je dosegel Nestorij nekaj
uspehov; posrečilo se mu je celo, da je pridobil cesarja na svojo
stran. Drznil se je pisati tudi papežu Celestinu zvijačno pismo, da bi
dosegel potrjenje svojega krivega nauka. Na vse strani je razpošiljal
lažniva in zvita pisma, posebno pa je želel v svoje zanke ujeti slo¬
veče egipčanske menihe in puščavnike; mislil si je: Ako dobim te
svete može na svojo stran, bodo ti posvetne ljudi kar nase potegnili.

Ko je o teh peklenskih spletkah in nakanah zvedel aleksandrijski
patriarh sv. Ciril, učen in svet mož, ter se prepričal, da je že njegova
pokrajina po Nestorju zbegana, je spoznal, kaka nevarnost žuga
cerkvi in vernikom. Sklenil je trdno, da se bode z vso odločnostjo
uprl krivemu nauku, kateri sklep je tako vestno izvršil, da si je
zaslužil časten priimek: Kladivo Nestorijancev. Takoj je pisal puščav-
nikom pismo, v katerem jih je očetovsko in ljubeznivo svaril: „Čujem,
da se med vami širijo ostudne govorice o Mariji. Da vas obvarujem
strupa, hočem vam nekaj izpregovoriti, da vi in vaši bratje ohranite
biser apostolske vere. Naš Gospod Jezus Kristus je Bog, zakaj bi
torej ne smeli imenovati presv. Device: Mati božja.  Ta nauk so
nam izročili božji učenci, tako so nas učili sv. očetje. Telo Kristusovo
je Telo Sinu božjega, torej je križani zares Kralj in Bog; kdo more
dvomiti, da je sv. Devica res Mati božja ?“ To pismo je Nestorija
silno razjarilo. Ciril mu je pisal pomirjevalno: „Hudo me boli, ker
se o tebi govore tako čudne reči...  ne morem molčati. Ali ne bomo
vsi stali pred sodnim stolom božjim ? Vprašati te moram v imenu
Celestina, častitega škofa rimskega, če ti zares tako učiš? Ne boj se
ter sprejmi besedo „Thetokos“ ter imenuj sv. Devico Božjo Porod¬
nico, da ostane mir in pokoj v cerkvi. Za to vero smo pripravljeni
pretrpeti vse, celo smrt.“ Pisal mu je drugo pismo, v katerem je raz¬
jasnil visoko skrivnost učlovečenja Sinu božjega ter je sklenil s pre¬
tresljivimi besedami: „Rotim te kot svojega brata v Kristusu, da se
držiš te vere ter tako tudi učiš, da se ohrani mir v cerkvi ter vez
edinosti in ljubezni še nadalje med duhovniki Gospodovimi.“ Bahato
in skoraj zaničljivo mu je Nestorij odgovoril, na kar mu je Ciril z
apostolsko resnostjo to-le sporočil: ,Javim ti, da cerkev ne bode
trpela tvojega napada na Boga in to je ona cerkev, katere peklenske
moči ne morejo premagati. Strezni se, z Bogom!“ Kaj je storil Ne¬
storij? On selov niti predse ni pustil, četudi so cel mesec čakali
v Carigradu. Z vso močjo pa je širil svoje krive nauke ter skušal
preslepiti celo papeža.

Ciril je slutil, da preti sv. veri velika nevarnost, zato je poslal
papežu Celestinu dolgo pismo, v katerem je sporočil krivoverske
nauke, njihov početek in nevarnost za sv. katoliško cerkev. Papež je
v zavesti svoje najvišje oblasti odgovoril Cirilu ter mu častital na
njegovem prizadevanju, ob enem pa poudarjal potrebo, da se zadeva
mirno poravna. Tudi Nestoriju je pisal lastnoročno pismo, v katerem
ga je resno opomnil, naj se vrne k resnici; ako bi po preteku desetih
let, ko prejme to pismo, ne hotel javno preklicati svoj krivi nauk,
naj ve, da je zapadel cerkvenemu izobčenju ter da je gnil ud, od¬
padel od cerkvenega telesa. Cirilu je naročil, da izvrši to naročilo.

45

\ naslednjem času je imel Ciril, ta predbojevnik prave vere,
težke skrbi in duševne boje. Njegova velikodušnost in navdušenje za
sv. vero se zrcali iz njegovih pisem, ki jih je takrat pisal na vse
strani. Pisal je na pr.: „Mi pa s solzami in jokom rotimo Kristusa,
Odrešenika vesoljstva, da skoraj zatre pohujšanje v cerkvi...“ Komaj
je Rim izpregovoril, je sklical Ciril zbor sebi podrejenih škofov ter
odposlal Nestoriju „ultimatum“, poslednje pismo. Toda uporni patrijarh
tega poslednjega opomina ni poslušal, pač pa je izrekel prekletstvo
nad Cirilom in pravoverniki. Od vseh strani se je terjalo, naj se skliče
občni cerkveni zbor. In zares je povabil cesar Teodozij II. dne 19. no¬
vembra 430 vse škofe vzhodne in zahodne cerkve k občnemu zboru
v knezu. O binkoštnih praznikih 1. 431. je bilo jako živahno v sicer
mestu Efezu, kjer so se hranili telesni ostanki sv. Janeza,
prev vernega posinovljenca Marijinega. Nestorij s svojimi 16 škofi in
mnogimi vojščaki je došel malo pred binkoštmi. Kmalu za njim je
prišel Ciril s 50 škofi. Občni zbor se je pričel 22. junija 431 v cerkvi
Marije sv. Božje Porodnice. Zboru je predsedoval v papeževem imenu
Ciril. Nestorij k zboru ni hotel priti. Pozdravil je Ciril zborovalce s
prekrasnim Marijinim govorom, kateremu ni para v starem krščanstvu;
iz nje žari njegova plamteča ljubezen do Marije ter navdušenost
za njem čast in slavo. Navedem le kratek odlomek: „S presrečnim
in radov i polnim srcem gledam množico svetih, ki ste pozvani od
Marije, vedne Device in božje Matere povabljeni, z veseljem semkaj
privrel 1 . Četudi me tare žalost, vendar me pogled na sv. očete na¬
polnjuje z veseljem. Sedaj se je dopolnila beseda Davidova: „Glejte,
kako prijetno je, ako bratje med seboj zedinjeni žive k Pozdravljam
te, o sveta in skrivnosti polna Trojica, ki si nas vse sklicala v to
cerkev sv. Božje Porodnice. Pozdravljam te, o sv. Božja Porodnica
Murija, ti častitljivi zaklad zemlje, ti neugasljiva luč, ti venec devištva,
ti žezlo prave vere, ti bivališče Onega, katerega ne more obseči noben
prostor, ti Mati in Devica. Bodi pozdravljena, o Marija, ki si Neskonč¬
nega nosila v svojem deviškem Telesu, po tebi se moli in časti
sv. Trojica, po tebi se moli in slavi dragoceni križ po vsem svetu;
po tebi se vesele nebesa, radujejo angeli in nadangeli; ti zapodiš
v beg hude duhove, ti si vrgla satana iz nebes ter padlega človeka
povzdignila; po tebi je prišel ves svet do spoznanja resnice, po tebi
se je cerkev razširila ter pridejo narodi k pokori. Kateri človek bi
mogel nad vse hvalevredno Devico Marijo po vrednosti hvaliti?“
Trikrat so pozvali krivoverca Nestorija, naj pride v zbor; a zastonj!
Naposled je cerkveni zbor sklenil to-le, od več kakor 200 škofov pod¬
pisano izjavo: „Kdor ne prizna, da je sv. Devica Theotokos, t. j. Mati
božja, je izobčen. Nauk Nestorijev je kriv nauk. Nestor je v imenu
Jezusa Kristusa, katerega je napadel z bogokletnimi besedami, odslej
nevreden vseh škofovskih časti ter izobčen iz občestva duhovnikov. “
Od ranega jutra do poznega večera je trajalo zborovanje. Mno¬
žice ljudstva so stale ves dan zunaj cerkve ter željno čakale izida
seje. Pozabile so dnevne skrbi, opustile delo. Bila je že noč, ko so se
odprla cerkvena vrata. Zavladala je tihota. Ko so čuli verniki zborov
sklep, da je kriva vera zavržena ter krivoverec odstavljen, so glasno

46

vriskali od veselja, hvalili Boga, ki je uničil krivoverni nauk. Na¬
vdušeno so pozdravljali iz cerkve stopivše škofe kot angele, poslane
jim iz nebes; poljubovali so jim roke in obleko, z gorečimi svečami
so jih spremljali do stanovališč. Na čelu gibanja so bili najodličnejši
meščani; gospe in device so zažigale v zlatih posodah dragoceno
kadilo. Mesto je bilo razsvetljeno, po ulicah pa je odmeval vesel vrisk
in klic: „Slava Bogu, slava Mariji, sv. Božji Porodnici!“

Nestorija je pregnal cesar Teodozij najprvo na Arabsko, potem
v Egipčansko puščavo. Trpel je mnogo. Božja kazen je šla za njim
kot senca. Bogokletni jezik so mu razjedli črvi. Nespokorjen je umrl
1. 440. Njegove spise so sežgali.

Noben dogodek cerkvene zgodovine nima za Marijino češčenje
tolikega pomena, kot Efežinski cerkveni zbor. Tam je sv. Duh sam
po učeči cerkvi potrdil češčenje Marijino. Hotel je hudobni Nestorij
Mariji potegniti raz glavo svetlo krono božjega Materinstva, a dosegel
je nasprotno. Obdal je glavo Marijino z novim bleskom in sijajem.
Češčenje Marijino je prišlo kot krasna reka, ki razveseljuje mesto
božje, v pravo strujo. Zazelenel je Mariji krasen maj, ki je pognal
brez števila popja ter ljubkih cvetk tja do proglašenja verskega nauka
o čistem Spočetju, ki je rajsko drevo češčenja Marijinega privedlo
do popolnega razvoja.

Molite  v.

O Bog, ki si sv. Cirila, spoznavalca in škofa, izvolil kot zago¬
vornika božjega Materinstva Marije Device, dodeli na njegovo pri¬
prošnjo, da se bomo mi, ki njo spoznavamo za Mater božjo, pod
njenim materinim varstvom tudi zveličali. Po ravno tistem Gospodu
Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj živi in kraljuje na vekov
veke. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Časti, ljubi Mater božjo,
poteguj se za njeno čast. Za Marijo bi po besedah sv. Cirila moral
vsak kristjan biti pripravljen trpeti, da, celo umreti/

Sv. Čiril, prosi za nas!

Razvoj’)Marijinega češčenja po Efežinskem
zboru. Marijine cerkve in Marijini prazniki
iz prve dobe krščanstva — spomeniki Ma¬
rijine slave.

Nesrečni Nestorij je hotel ponižati čast Matere božje, a nehote
jo je postavil v sijajnejšo luč. S svojimi napadi je povzročil cerkveni
zbor v Efezu. Kar se je v Efezu sklenilo, je potrdil četrti cerkveni
občni zbor v Kalcedonu 1. 451. ter vse obnovil, rekoč: „To je vera

47

očetov in vera apostolov. Tako verujemo mi vsi. Izobčen naj bode,
kdor veruje drugače/' Po teh določilih je dobilo češčenje Marijino
trdno podlago. Navdušenje za Marijo je rastlo med narodi. Češčenje
Marijino- je stopilo v novo dobo, dobo sijajnega, svobodnega razvitka.

Naša ljuba Gospa onkraj Tibere.

Po zboru v Efezu so nosili verniki na oblekah sliko Marije z De¬
tetom kot znak pravoverstva; slikali so Marijine podobe na hišno
orodje, sploh kamor so mogli, hoteč s tem pokazati, da zametavajo
krivo vero Nestorijevo. Marija je vzela v posest rimski Panteon ter

48

starodavni grad glavnega mesta Aten, slavno Akropolo, kjer je stalo
svetovnoznano pogansko svetišče Palade Atenske, boginje umetnosti
in vede. Prekrasno piše o tem protestantski zgodovinar Gregorovij:
„Najkrasnejši vzor krščanske vere in umetnosti, božja Mati s Sinom,
je bila znak zveze Boga s človeštvom in obenem znak večne tragike
zemskega življenja, v katerem mora človek, iz nje rojen, prenašati
muke in smrt, pa ga ljubezen dviga do nebeške glorije. Pred ljubez¬
nivo Materjo z Detetom je odložila srpogledajoča Palada Atenska,
boginja z Meduzino glavo, učiteljica mrzle modrosti, ki src ne more
ogrevati, kot premagana svoj škit in sulico.“ Da, mrzlo poganstvo
ni poznalo ljubezni, pravo ljubezen je na svet prinesel šele Kristus.
Ta ljubezen pa je utelešena v Mariji, Materi Kristusovi ter Materi
človeškega rodu. Ne s silo, z ljubeznijo je Marija vnela ter podjar¬
mila srca narodov, ki so tekmovala za njeno proslavljenje. Carigrad
in Rim sta stavila Mariji krasne cerkve; kdo prešteje njih število ?

V njih so se klanjali Mariji Kraljici vesoljne zemlje ter se k njej
zatekali v stiskah; v njih so praznovali praznike ter jo slavili z
ganljivimi obredi. Ozrimo se nekoliko v prvotno zgodovino krščan¬
stva ter si na kratko oglejmo, kdaj so začeli verniki zidati cerkve
Mariji, kako je število Marijinih cerkva rastlo in kateri so najstarejši
prazniki Marijini.

Legende pripovedujejo o večjem številu Marijinih cerkva, ki si
štejejo v čast, da so jih že učenci apostolov pozidali Mariji. Baronij
piše, da je papež Silvester na rimskem forumu postavil Mariji cerkev
„libera nos a poenis“ v zahvalo, ker je ponehala kuga na prošnjo
Marijino. Papež Kalikst je 1. 224. dal postaviti kapelico v najobljud-
nejšem kraju Rima s priimkom: „Naša ljuba Gospa onkraj Tibere“,
katero kapelo je cesar Aleksander Sever dopustil iz spoštovanja do
svoje krščanske matere Mameje. Nedavno so začeli izkopavati učenjaki
na rimskem forumu prekrasno staro Marijino baziliko „Sancta Maria
antiqua“, ki je bila Rimljanom zelo draga in je gotovo bila izmed
najstarejših svetišč Marijinih. Zanimiv je začetek prekrasnega svetišča
Marije Snežnice v Rimu, pozidanega pod papežem Liberijem (352 —
366) na griču Eskvilinu, kjer je prej stalo svetišče poganske bo¬
ginje Junone. Patricij Janez je imel v Rimu obsežna posestva. Ker
ni imel dedičev, je sklenil zapustiti dedščino Mariji. Prosil je iskreno
Marijo, naj sprejme ta dar ter mu naznani s kakšnim znamenjem,
kako naj porabi to premoženje. Glej čudo! Marija je uslišala prošnjo!

V noči od 4. do 5. avg. 352 se mu je prikazala Marija ter mu naro¬
čila, da naj jej sezida cerkev na kraju, kjer bo našel prihodnje jutro
novo padel sneg. Isto noč je imel isto prikazen papež Liberij. V slo¬
vesnem sprevodu, spremljan od ljudstva in duhovščine, se je podal
papež na grič Eskvilin, ki je bil pokrit s snegom, ter je v sneg za¬
črtal obris cerkve. Cerkev je bila kmalu dovršena ter posvečena.
Z ozirom na čudežen sneg je dobila ime: ,,Marija Snežnica“, nekateri
jo zovejo tudi Sta. Maria Maggiore radi njene velikosti in imenitnosti,
ali pa tudi „Naša ljuba Gospa pri jaslicah“, ker so tam hranili ostanke
Zveličarjevih jaslic. — Rimski papeži so to cerkev v teku stoletij več¬
krat prenavljali; v prvotnem stanu se je pa ohranila prekrasna srednja

49

ladja cerkvena. Takoj po Efežinskem zboru je papež Sikst III. (432—
440) to svetišče povečal in krasno ozaljšal. 36 stebrov iz belega
marmorja nosi strop, na katerem se nahajajo slike iz stare zaveze.
Svod kora krase slike: Marijino oznanjenje, Sv. trije Kralji, kronanje
Marijino v nebesih itd. Poslednja slika je naslikana na sinje polje.
Pon i žno sprejema Marija nebeško krono iz rok božjega Sina. Od
obeh strani se bližajo angeli in svetniki. Zal okvir tvori vinska trta
z raznimi pticami. Strop srednje ladje se lesketa v čistem zlatu,
katerega je poklonila Amerika presveti Devici; bilo je to prvo ameri-

Marijina cerkev v Jeruzalemu.

kansko zlato; darovala ga je španska kraljevska dvojica: Ferdinand
in Izabela. Tako oznanjuje ta veličastna bazilika s svojimi prelepimi
slikami že nad 15 stoletij slavo in čast nebeške Kraljice. Na praznik
Marije Snežnice pa se vsako leto v cerkvi vsiplje izpod zlatega
stropa belo rožno cvetje na molilce v spomin čudežnega snega na
Eskvilinu.

Nov lesk je prirastel slavi Marijini, ko je praznovala Marija
svoj vhod v Panteon, starodavno, veličastno pogansko stavbo. Sezidal
je ta spomenik poganske slave veliki vojskovodja cesarja Avgusta,
Mark Agrippa, 27 let pred Kristusovim rojstvom. Čudovito mogočna

Marija v zarji slave.

4

50

zidava, ta krasota v notranjščini — oko je zrlo le zlato in drage
kamene — vse je moralo spominjati na olimp, bivališče bogov, saj
je bilo to svetišče posvečeno vsem bogovom! Čudna so pota božja!
Mark Agrippa je nameraval postaviti silno poslopje poganskim bo¬
govom v čast, a je zidal svetišče mili Kraljici sveta. — L. 608. si je
izprosil papež Bonifacij IV. to bliščeče svetišče kot dar od carigraj¬
skega cesarja Phoka, da jo spremeni v krščansko cerkev. Rim je
videl slovesnosti, ki je jasno pomenjala popolno zmago Kristusa in
Marije nad starim poganstvom. O jutranjem svitu 13. majnika 609 se
je valila ogromna množica vernikov po okinčanih cestah. Kar se pri¬
kaže znamenje zmage krščenske vere —- sv. križ, katerega spremlja ne¬
pregledna vrsta kristjanov v prazničnih oblekah; za njimi gre starček,
skupni pastir krščanskega sveta. Pred Panteonom se ustavi množica.
Križ je porazil poganstvo ter slavi zmagoslavje! Ko so 28. voz svetih
ostankov — kosti mučencev — pokopali pod oltarje, je posvetil papež
med pretresljivimi molitvami svetišče nebeški Kraljici ter vsem mučen¬
cem, katerih Kraljica je Marija.* Še danes stoji to slavno svetišče, četudi
ni več tiste krasote na njem; spominja pa le in bo spominjalo še
poznim rodovom starodavno slavo in veličastvo nebeške Kraljice.
Poleg navedenih slovečih svetišč ima pa Rim še več drugih zelo
starih cerkva.

A za Rimom ni nič zaostajal stari Carigrad, ki je imel v svojem
okrilju številne in prelepe cerkve Marijine — saj se ni zastonj ime¬
novalo mesto Marijino, ker ga je cesar Konštantin posvetil slovesno
Mariji. Sv. cesarica Pulherija je sezidala tam tri krasne, dolgo časa
sloveče bazilike. V eni se je hranila na zlatem oltarju sloveča čudo¬
delna slika Marijina: „Nikopeja“, ki so jo pripisovali sv. apost. Luku.
Vzhodni cesarji, posebno Leo in Justinijan, so po raznih krajih sezi¬
dali Mariji lepa svetišča, v Carigradu, v Jeruzalemu, Antijohiji itd.
Vzhodno rimsko cesarstvo so pogostokrat napadali silni sovražniki,
pa se je obdržalo s pomočjo Marijino, do katere so imeli rimski pod¬
ložniki veliko zaupanje. Vsaka nova cerkev je bila znak hvaležnosti
do mogočne Pomočnice Marije.

Pa tudi drugod po krščanskem svetu so že v zgodnji dobi rastle
iz tal Marijine cerkve. Zanesljivo najstarejša cerkev Marijina sploh
je ona v Treviru. Sv. škof Feliks, svet mož, ki je mnogo trpel za
sv. vero, je proti koncu 4. stoletja ondi zidal veliko baziliko v čast
Matere božje na mestu, kjer je že prej stala cerkev Marijina; to
so že stara pisma nazivala „S. Maria vetus“. Zelo stare so tudi nam
bolj znane Marijine cerkve v Barbani, v G o s p i Sveti,  na Velehradu.
Vse navedene in druge cerkve Marijine iz one davne dobe so stalne
priče o tedanji slavi Marijini, so pa tudi neovrgljiv dokaz, da je
gorel ogenj ljubezni do Marije v srcih tistih, ki so jih zidali in krasili.

Ker pa najdemo v prvi dobi krščanstva toliko cerkva Marijinih,
sklepamo, da so v njih opravljali tudi javne pobožnosti  v čast
Mariji ter tam praznovali njene praznike.  Zgodovina nam to po¬
trjuje. Tako imamo na pr. izza časa sv. puščavnika Teodozija sporo-

* Obletnico posvečenja Panteona v cerkev Marijino so praznovali slovesno
ne le v Rimu, ampak tudi po Nemškem (13. maja).

51

čilo: „Ta dan je bil praznik Device, Matere Božje in zaradi velike
slavnosti in krasote, ki se je tam razvila, je prišlo ogromno ljudstva
skupaj." Kajpada, dokler je zdihovala cerkev v trdih verigah, so
morali praznovati praznike prikrito v podzemskih katakombah. Ko se
je pa v pokonštantinovi dobi cerkev prosto razvijala, so jeli verniki
praznike praznovati javno, slovesno. Prvotni in najslavnejši prazniki
Marijini so bili združeni s prazniki njenega Sina; tiso: Učlovečenje
Sinu božjega, Rojstvo Kristusovo, 3 Kralji, Darovanje
Jezusovo  v templu. O tem pričajo slavospevi in molitve, ki so jih
sv. očetje: sv. Epifanij, Efrem in dr. sestavili Mariji v čast. Saj je pa
to tudi umevno. Kako bi pač mogel kdo slaviti Kristusa, pa bi po¬
zabil slaviti obenem Devico, v kateri se je On učlovečil, iz katere
se. je narodil? Iz teh Kristusovih  praznikov so nastali prazniki
Marijini, posebno: Očiščevanje, Oznanjenje, Vnebovzetje in Rojstvo
Marijino. Slednje štiri praznike našteva že sv. Bernard. — Praznik
Očiščevanja Marijinega nahajamo že v 4. stoletju; imenovali so ga
verniki tako v spomin znanega dogodka: Marija, poslušna postavi
Mojzesovi, je šla 40. dan po porodu v tempel k očiščevanju, četudi
kot deviška  Mati Božja ni bila k temu zavezana. Imenovali so ta
praznik tudi „Darovanje Jezusovo v templu“, kateri dogodek je po¬
sebno izražen v pfazniški sv. maši ali pa „praznik srečanja", ker sta
se srečala Jezus in starček Simeon, ki je želel videti Zveličarja, preden
umrje; vzel je Dete v naročje ter ga imenoval „luč v razsvetljenje
narodov". V grški cerkvi prevladuje ta spomin. Najobičajnejše ime
prazniku pa je: „Svečnica“, pač v spomin, ker so ta dan že stari
kristjani z duhovščino, pojoč himne, hodili po cerkvah, noseč v roki
goreče sveče. Hotela je cerkev s tem običajem nadomestiti pogansko
praznovanje t. č. luperkalij v čast maliku panu — hodili so namreč
pogani z gorečimi bakljami okrog svojih templov, hoteč očistiti mesto
s plamenom luči — obenem pa je cerkev opozarjala na Jezusa, pravo
luč, ki razsvetljuje svet, ter z ognjem milosti očiščuje duše ter jih
k dobrem vnema. Drugi veliki praznik Marijin je „Oznanjenje Mari¬
jino" 25. sušca, ki nas spominja za vse človeštvo preimenitnega
dogodka: Angel Gabrijel je naznanil Mariji, da jo je Bog izvolil za
Mater svojemu Sinu. Marija je sprejela prečastno ponudbo: „Fiat, zgodi
se“. — Najstarejši Marijin praznik, obenem izmed največjih praznikov
naše sv. vere, je Vnebovzetje Marijino. Ta dan je dan veselja za sveto
cerkev in prva beseda v obrazcu sv. maše je poziv k radovanju:
„Veselimo se v Gospodu, praznujmo slavni dan v čast preblažene
Device Marije, nad njenim Vnebovzetjem se vesele angeli in hvalijo
Sinu božjega. Cesar Mavricij (582—602) je ukazal, naj se ta praznik
praznuje 15. avgusta; a vpeljan je bil že zdavno poprej. V Rimu so ga
poveličevali s slovesnim obhodom. V krščanski stari dobi so praz¬
niku dajali razna imena: Pokoj, uspavanje, smrt, Vnebovzetje Marijino.
Poslednje ime že nekako vsebuje pobožno mišljenje in prepričanje
vseh pravovernih, da je bila Marija vzeta v nebo v svojem telesu.
„Kako bi mogla trohnoba premagati njo, ki je postala vsem vir
življenja," piše lepo sv. Janez Dam. Cerkev se te odlike veseli, ter
spremlja Marijo v nebo s prekrasnimi molitvami in slavospevi.

5 2

Zelo star je tudi praznik Rojstva Marijinega. Njegove sledove
najdemo koj po cerkvenem zboru v Efezu. Papež Sergij I. ga je
1. 683. uvrstil med prve Marijine praznike. S krasnimi besedami slavi
sv. Peter Damijan ta praznik: „Po pravici trepeta danes ves svet v
nepopisnem veselju in sv. cerkev praznuje po vesoljnem svetu rojstvo
Marijino. Veselimo se, naše srce naj se raduje v Gospodu, posebno
današnji dan, ko mi, praznujoč praznik Matere našega Gospoda sla¬
vimo začetek  vs(;h naših praznikov.  Kakor se veselimo praz¬
nika Kristusovega, se radujemo tudi praznika Matere Kristusove.
Kajti danes je rojena Kraljica sveta, okno nebeško, vrata rajska, šotor
božji, morska zvezda, nebeška lestvica, po kateri je Najvišji kralj
preponižno prišel v naše kraje in po kateri je človek, ki je ležal na
tleh, vstal in se dvignil v rajske višave!“

Pozneje so prirastli še drugi prazniki Marijini: Obiskovanje
Marijino, Čisto Spočetje itd. Učen pisatelj opomni: Oznanenje praznu¬
jemo spomladi, Vnebovzetje poleti, Rojstvo jeseni, Svečnico pozimi,
tako da so vsi štirje letni časi postavljeni pod varstvo Device in so
ti štirje prazniki podobni štirim dragim kamenom, ki so prekrasno
vdelani v krono leta ali pa onim štirim rekam, ki so namakale raj
ter tako tudi osrečujejo čas, ali pa štirim vetrovom, ki vejejo od
štirih strani. Tako tudi lepšajo, kinčajo in očiščujejo štirje prazniki
Matere Božje štiri letne čase in po njih nam naklanja Marija svoj
materin blagoslov vsaki čas.

Molitev.  (Po sv. Efremu.)

Vzvišena Devica, Mati božja, vrata večnega življenja, neusah¬
ljiva reka usmiljenja, dika nebeškega dvora, brezdno čudežev, mi te
prosimo, mi kličemo k tebi, o usmiljena Mati dobrotljivega Gospoda.
Skazuj nam svoje staro usmiljenje in svoje čudeže. Izprosi vsem.
kar te prosimo, vsakemu, kar mu je koristno; podeli, o naša ljuba
Gospa, bolnim zdravje, žalostnim tolažbo, ubogim in trpečim polaj-
šanje. Oprosti to čredo, ki v te zaupa, lakote, potresa, povodenj,
ognja in meča, odvrni jezo božjo, katero smo si z grehi nakopali.
Ozri se milostno na nas nevredne služabnike; razkropi vidne in
nevidne sovražnike. Bodi nam nevrednim močan stolp, trdno orožje
ter nepremagljiva sobojevnica proti sovražnikom. Pokaži jim, da je
edini Kralj Gospod, tvoj Sin, da si ti zares Mati Božja, da vse pre-
moreš in da si Gospodarica črez vse in storiš, kar hočeš, na zemlji
in v nebesih. Amen.

Zvezdica v Marijino krono:  Obiskuj rad Marijine cerkve;
veseli se praznikov Marijinih ter ob teh dneh prejemaj pobožno
sv. zakramente.

53

Bled.

Začetek redov, ognjišč ljubezni do Marije.
Sv. Benedikt in sinovi širijo slavo Marijino.

Minula je s krvjo pisana zgodovina prvega krščanstva. S surovo
silo so jo hoteli sovražniki pomandrati; ob enem so pa razni krivo¬
verci kalili čisto vero ter razburjali duhove. Toda z Duhom Gospo¬
dovim napolnjeni cerkveni očetje in učeniki so krepko dvigali prapor
sv. križa; z uma svetlim mečem so neustrašeno branili sv. vero ter
za njo vnemali narode. Ob enem pa so goreli za Marijino čast, jo
širili ter šli za njo v boj. S pomočjo božjo so privedli krščanstvo
do sijajne zmage nad poganstvom.

Ko je pa ponehalo preganjanje, je žugala sv. cerkvi od druge
strani nevarnost. Verniki so se čutili varne pred sovražniki, pa so
začeli pešati v dobrem ter postali mlačni; vedno bolj je ginil oni
pravi krščanski duh, ki je vnemal prejšnje rodove ter jih podžigal
k čudovitim junaškim činom. Časi so postali vedno žalostnejši, po¬
sebno proti koncu 5. stoletja. Ne vemo, je li bila cerkev kdaj tako
blizu propada, kakor tedaj. Toda Bog ni zapustil svoje neveste. Duh
Gospodov, ki prenavlja zemljo, se je polastil mnogo src ter pripeljal
izmed srede mlačnih kristjanov h Kristusu veliko število novih, ju¬
naških bojevnikov, ki so s svojim ostrim in spokornim življenjem
dali strmečemu svetu prekrasne zglede evangeljskih čednosti in samo-
zatajevanja. Ti so bili puščavniki, menihi. Zapustili so mamljivi svet

54

ter se podali v puščavo, kjer so se z molitvijo in pokoro pripravljali
na srečno smrtno uro. Prebivali so v kaki duplini ali iz vej spleteni
koči, spali na golih tleh, hranili se z zelenjavo in koreninami. Hoteli
so odmreti vsemu ter živeti edino le za Boga in zveličanje duše.

. Hitro so se polnile s puščavniki egiptovske, palestinske in malo¬
azijske puščave. O nekaterih takih možeh nam pove že prejšnja zgo¬
dovina. Tako je zbežal 15 letni sv. Pavel v tebajsko puščavo ob pre¬
ganjanju cesarja Decija. Tam je živel skrit-v skalni votlini do svojega
113. leta, se pokoril, postil in molil; skozi 60 let je Gospod zvestemu
služabniku po vranu pošiljal vsaki dan pol hleba kruha. Zaslovel je
posebno sv. Anton puščavnik. Bil je sin bogatih starišev ter je nedolžno
preživel mladost. Ko je kot 18 letni mladenič čul v cerkvi evangeljske
besede: „Ako hočeš biti popoln, prodaj, kar imaš, in daj ubogim!“
ga je ganila milost božja; prodal je vse imetje ter razdelil med uboge,
šel v puščavo ter se nastanil v starem zidovju. Tam je prečul cele
noči, jedel samo enkrat na dan po solnčnem zahodu, večkrat se je
zdržal jedi po več dni. Preživel se je s sadjem, kruhom in soljo.
Trda tla so mu bila ležišče. Nosil je obleko iz kozjih kož. Tako je
popolnoma ukrotil svojo človeško naravo. Od vseh strani so vrele
trume k njemu ter iskale sveta pri ubogem puščavniku. Pridružilo
se mu jih je mnogo ter živelo poleg njega. Molili so, premišljevali
sv. pismo ter delali. Bilo je to prav nebeško življenje; cvetele so
lilije v puščavi (Iz.) Umrl je veliki mož 105 let star, občudovan od
sveta, iskreno ljubljen od duhovnih sinov. Sloveča puščavnika sta bila
tudi sv. Hilarij in Pahomij. Pri takih in enakih popolnih možeh so se
bolj in bolj oglašali učenci ter živeč pod njihovim izkušenim vodstvom
hrepeneli po krščanski popolnosti. Iz teh pričetkov so se razvili sa¬
mostani, ki so kmalu napolnili jutrove dežele. V njih bivajoči menihi
so živeli jako ostro, junaško so zaničevali vse posvetno; v srcih pa
jim je gorela božja ljubezen, ki je odsevala iz njihovih besedi in
spisov. Svet je strmel. Mlačne, posvetne kristjane so taki zgledi pre¬
tresli, da so zahrepeneli po boljšem življenju ter jeli bolj skrbeti za
svoje duše. Pravi ustanovnik redov na vzhodu je veliki sv. Bazilij;
dal jim je trdno podlago z modrimi samostanskimi vodili, ter jim tako
zagotovil obstanek. Kdo bi mogel popisati, kako je sv. Bazilij s svojim
svetim življenjem in vnetimi besedami vnemal sodobnike za ljubezen
do Križanega; cele trume so zapuščale svet ter zidale samostane.
Ti puščavniki in menihi so vsi pobožno častili Marijo ter jo na pomoč
klicali; zato so puščavniki v svojih jamah imeli podobe Marijine.
Pred vsem pa je sv. Bazilij spoznal, kak pomen ima češčenje Mari¬
jino za vzorno krščansko življenje in kako važna je pomoč Marijina
za napredovanje v dobrem, zato je vedno polagal sobratom na srce,
naj ljubijo nebeško Kraljico. Kako zvesto so spolnovali menihi nje¬
govega reda to njegovo naročilo, spoznamo iz zgodovine; najgoreč-
nejše so se potegovali ti redovniki za Marijine podobe ob času, ko
so jih peklenske sile hotele uničiti; mnogo jih je izkrvavelo pod se¬
kiro rabljevo . . . Dali so svojo kri za slavo Marijino.

Kar je bil za vzhod sv. Bazilij, to ali še več je bil za zahod
sv. Benedikt. Malokateri smrtnik je prinesel človeškemu rodu toliko

55

Marijin obisk pri sv. Elizabeti.

(Slikal Albertinem.)

56

blagoslova, kot ta očak zahodnjih dežel in ob enem veliki apostol
slave Marijine. Kje so vsi oni narodi, ki so takrat v oblasti imeli
zemljo? Ni jih več! Izmrle so knežje in vladarske rodbine, ki so
takrat vladale svet. Sv. Benedikt pa še živi po svojem preslavnem
redu; ta red je preživel dolgih 14 stoletij, polnih nevarnosti in
bojev, pa še cvete ter oznanja slavo Marijino ter njenega zvestega
služabnika sv. Benedikta.

Porodil se je sv. Benedikt 1.480. v Umbriji od plemenitih starišev.
Prejel je od Boga izredne duševne zmožnosti. Poslali so ga v Rim,
da se izobrazi. Toda nedolžnemu mladeniču, vnetemu za nebesa, ni
dopadlo v spridenem Rimu. Star komaj 14 let je pobegnil ter se podal
v puste apeninske soteske, kjer je motilo tihoto le rjovenje divjih
zverin. Med potom pa ga je srečal menih Roman, ki mu je ponudil
razkavo puščavniško obleko iz živalskih kož. Mladenič vrže od sebe
lepo obleko ter se obleče s kožami. Roman ga poduči, kako naj živi
kot puščavnik ter ga popelje v globoko, skoro nedostopno votlino
„Subiaco“, kamor ni nikoli zasijal kak solnčni žarek. Tu preživi tri
leta v molitvi, postu, zatajevanju. Ko ga nekoč napadejo skušnjave,
se valja v trnju tako dolgo, da je ves ranjen. Od takrat pa je prost
vseh nečistih skušnjav. Nihče ne ve za skrivališče, razen meniha
Romana, ki mu prinaša kruh ter ga spušča po vrvi v jamo; z zvončkom
mu daje znamenje, da pride Benedikt ponj. Naposled pa so vendar
zasledili njegovo bivališče pastirji; Benediktu so se smilili ti ubogi,
napol divji pastirji; učil jih je sv. resnic ter omilil njihove surove
navade. Glas o Benediktovem ostrem življenju in njegovi svetosti se
je bliskoma širil. Od blizu in daleč so vrele množice skupaj, svetni
ljudje in duhovniki, preprosti in plemiči, ter željno poslušali goreče
besede sv. puščavnika. Menihi bližnjega samostana Vicovaro so pri¬
silili mladega Benedikta, da je postal njihov opat. A ker je hotel
vpeljati strožje življenje, si je nakopal sovraštvo. Zapustil je z neka¬
terimi tovariši Subiaco ter se podal na veličastni Monte Casino pri
Neapolu. Tu so bivali še malikovalci, ki so v templu sredi loga daro¬
vali maliku Apolonu. Benedikt se je zgrozil nad tem početjem, je
razbil malika, podrl oltar, posekal log ter spremenil tempel v cerkev
ter pozidal poleg samostan, ki je postal najslavnejši in najmogočnejši
vsega sveta. Tu je živel skozi 14 let brezmadežno, ponižno in pre¬
prosto, čeravno so ga s častjo obkladali papeži in kralji. Iz poniž¬
nosti si niti ni upal postati duhovnik. Goreče je oznanjeval sv. vero.
ozdravljal bolne, obsedene, obudil celo dva mrtva (Sv. Gregor pap.);
delil je miloščino: žito, vino, obleko in drugo, kar so mu pošiljali
bogati dobrotniki. Ustanovil je večje število samostanov. Dal je svo¬
jemu redu trdni temelj s slavnimi pravili, ki zahtevajo posebno po¬
korščino, ponižnost, čistost, uboštvo, krotenje lastne volje, delo, zbra¬
nost duha. molitev, premišljevanje. Z veseljem je gledal velike uspehe
svojega truda; krasno se je razrastlo drevo, katero je zasadil. Ko je
čutil, da se mu bliža smrt, se je dal prenesti v cerkev; tam je prejel
sv. obhajilo ter naslonjen na svojega učenca stoječ umrl 1. 543. Mnogo
čudežev se je zgodilo na njegovo prošnjo. Tam v nebesih pa ga ob¬
daja nepregledno število izvoljenih, ki se zahvaljujejo za svojo večno

srečo njemu in njegovim sinovom. Na zemlji in v nebesih je zares
pravi Benediktus = Blagoslovljeni. Neko posebno lastnost pa najdemo
na tem svetem možu in njegovih redovnikih: neko milo ljubeznivost.

obrosrčnost, neprisiljeno prijaznost. Prav je rekel sv. Bernard: Mi
s:no red miroljubnih. Ne imenuje zastonj hvaležni svet sv. Benedikta
..ustanovitelja miru“, saj je na koncu svojih vodil zapisal pomenljive
besede: „Mir vsem, ki te vodila spolnujejo . . Te lepe lastnosti so
:  pa učili sv. Benedikt in sinovi od nje, ki se imenuje „Mati
/ ' ljubezni“. Saj je že v srcu sv. Benedikta, ustanovnika benedik¬
tincev, gorela izredna ljubezen do preblažene Device Marije — in
že v mladostni dobi. P. Odilo Wolf piše iz svojega potovanja v
Rimu: „Na levo predveže cerkve „St. Benedetto in piscinula“ sem
stopil v malo, prijazno kapelico, v kateri je nad oltarjem na steno
naslikana podoba Matere Božje; ta me je zelo zanimala. Pred to sliko je
mali deček Benedikt pobožno molil, kakor pove staro splošno izročilo.
Ta podoba mu je na čudovit način govorila; k njej se je zatekal kot
deček in mladenič v boju, ki se je vnel v njegovi duši; kajti njego¬
vega blagega srca niso mikali samo vzvišeni vplivi krščanskega Rima,
vlekel ga je nase tudi mamljivi posvetvi poganski duh, ki je še pre-
kvašal življenje in navade. Ako je Benedikt vse to premagal ter ušel
pogubi, ki je pogoltnila mnoge njegove tovariše, je to sad njegove
pobožnosti do Marije. “ — Ljudstvo onkraj Tibere je to podobo iskreno
častilo. Pij VI. je dovolil za to kapelico Marijino mnoge odpustke,
.,da bi vedno bolj rastla pobožnost do velike Matere Božje in se mno¬
žilo češčenje te čudodelne podobe, pred katero je molil sv. očak Be¬
nedikti L. 1793. so pa to podobo na zahtevanje ljudstva kronali z
zlato krono. Vršile so se veličastne slovesnosti po vsem mestu; pri¬
pravili so se za ta praznik z devetdnevnico, pri kateri so najboljši
govorniki govorili o slavi Marijini. 15. septembra, na praznik imena
Marijinega, je kronal najprvo Jezuščka, potem Marijo kardinal voj¬
voda iz Jorka. Nepopisna radost je vladala po ulicah; okna so bila
razsvetljena in umetalni ogenj je pričal o radosti, ki je navdajala vse.
Sc tr> (Up j e  trajal praznik ob udeležbi celega Rima. O ljubezni
i do Marije najdemo v knjigi P. Tomaža Erharda „o slavi
sv. Benedikta" te-le podatke: „S sedmim letom je prišel v Rim, kjer
se je Mariji priporočal, da naj bode njegova vodnica pri učenju. Pri
nji je iskal sveta v dvomih, tolažbe v stiskah; zato je tako napre¬
doval, da je že kot deček zametal posvetno modrost ter vnel srce za
nebesa. Ko je šel v puščavo, je vzel s seboj podobo Križanega, na
kateri je bila naslikana tudi Marija. Četrti samostan je imenoval:
,,Sta. Maria Morebotta“; nekateri trdijo celo, da je vse svoje samostane
posvetil Mariji. Sv. Benedikt je priporočal svojim sobratom spise
sv. očetov, ki tako vneto slave Marijo. Ko je poslal sv. Mavra na
Francosko, mu je izročil Marijino svetijo. Umrl je na soboto,
ki je Mariji posvečen dan. Pa še v nebesih kaže svojo veliko moč,
ki jo ima pri nebeški kraljici. Sv. Bernard je bil na smrt bolan:
Sv. Devica se mu prikaže v družbi sv. Benedikta, položi roke nanj
in v trenotku je ozdravil. Pod opatom Rihardom je sredi 10. stoletja
v samostanu „apud Floriacenses nostros“ divjal požar. Poleg stoječo

58

Marijino cerkev je žugal ogenj pokončati. Srčno in s solzami so
klicali menihi k sv. očetu Benediktu, naj prosi Marijo, da cerkev ne
bi zgorela. Ogenj je ugasnil.“ — Pisatelj našteva še več čudežev, pri
katerih sta Marija in sv. Benedikt sodelovala. Svojo razpravo o ljubezni
sv. Benedikta do Marije sklene: „Iz teh dogodb se lahko vsak ča¬
stilec Marijin prepriča, kako vneto je ljubil sv. očak deviško Mater."

Kot dragoceno dedščino je zapustil veliki očak svojemu redu
ljubezen do Marije. Zvesto so čuvali to dedščino njegovi duhovni
sinovi; sami so iskreno ljubili Marijo ter zaupali vanjo, ob enem pa
vnemali zanjo cele narode. Kako ljubko in prijazno nam sije žarna
ljubav do Marije iz zgodovine tega mogočnega in tako vplivnega
reda! Koliko je storil ta red v razširjenje in utrjenje Marijine časti!
To je le Bogu znano! Večali so slavo Marijino s tem, da so svoje
samostane in samostanske cerkve posvečevali Mariji; tako vemo, da
so bili Mariji posvečeni najstarejši benediktinski samostani; že prvi
učenci sv. Benedikta so od 1. 511. do 698. pozidali 53 samostanov
in opatij Mariji v čast — v Galiji in Germaniji. Opatija Miinster-
Bilsen je nastala v divjem, pustem kraju, ki je pa pozneje dobil ime
Elizij, t. j. blaženi kraj. Tam je živela sv. Landrada, puščavnica ter
je vsled prikazni ustanovila samostan. Sama je začela kopati zemljo
in zidati kapelo, ki jo je sv. Lambert posvetil v čast Mariji. Istotako
so veliki apostoli sv. Rupert, sv. Korbinijan, sv. Bonifacij in drugi
ustanovili mnogo samostanov in cerkvi Mariji v čast. O ustanovitvi
samostana v Hildesheimu pripovedujejo kronisti sledeče: Ludovik po¬
božni je nekoč prišel na lovu v ta kraj. Pri bistrem studencu so se
ustavili. Njegov kapelan je obesil srebrno, z Marijinimi svetinjami
napolnjeno posodico na rožni grm, postavil oltar ter maševal. Po
sv. opravilu pri odhodu je pozabil to posodico. Ko je to opazil, jo je
dolgo iskal, naposled jo je našel in krog nje krasen venec svežih
rož. Zastonj se je trudil, da sname posodico raz grma. Ko je cesar
to zvedel, je ukazal tja postaviti Marijino cerkev in škofijo. Kako
srčno se glase napisi posvetitve na ploščah, zazidanih v cerkvenih
stenah. Na pr. Marijina cerkev v Hamu (sezidana krog 1. 677.) je
imela napis: „Vodnik mesta Coutances, gospod Frodomund, škof, je
postavil ta tempel in oltar dobrotljivi Mariji, Materi Gospodovi. 41  V
Weifienburgu je zapisal opat Grimald pri oltarju Marijinem: „Tudi
to svetišče je ozaljšal, o Devica, častitljiva božja Porodnica, v tvojo
čast Grimald v ponižnosti. Prosi Boga, da povrne njemu in nakloni
vsem tukaj molečim, da dosežejo, za kar prosijo. 44  Kako srčna je bila
ljubezen Marije po samostanih, naj pričata dva zgleda. Malo časa pred
smrtjo sv. opatice Batilde je videl nekdo pred oltarjem božje Matere
do nebes segajočo lestvico, po kateri so angeli svetnico spremljali v
nebo. Ko je svetnica to slišala, se je pripravila za smrt, ki se ji je
naglo bližala. Životopisec pristavi: „Redovnice so priporočile njeno
dušo Kristusu kralju, da bi jo On, katerega je zelo ljubila, sprejel v
družbo njegove sv. Matere, Device Marije, kateri je služila s srcem
in dejanjem. 44  V življenju sv. Liobe, sorodnice sv. Bonifacija, beremo,
da je nekoč krog samostana nastal silovit vihar. Bliskalo se je in
treskalo, strehe je piš odkrival. Prestrašene so se zbrale redovnice

59

i; okoličani krog opatice. Tekla, njena sorodnica, je zavpila prestra¬
šena: „Vstani in prosi za nas našo Gospo, sv. božjo Porodnico, da
nas reši iz tega nevarnega viharja / 1  Lioba vstane, se vstopi pred
ec k ven a vrata, naredi križ, dvigne roke proti njemu, pokliče trikrat
glasno Kristusa ter prosi po priprošnji sv. Device Marije za naglo
: moč. V trenotku se je polegla vihra, megle so se razkadile, solnce
je posijalo . 11

Slavni učenci sv. Benedikta, sv. Avguštin, sv. Bonifacij, sv. Ko¬
bali. sv. Kilian, sv. Rupert in mnogi drugi so vneto delovali za
vrst Marijino; kjerkoli so narodi iz njihovih ust čuli sladko ime Je¬
zusovo, so se učili tudi izgovarjati sladko ime Marijino. Benediktinci
z velikim sijajem praznovali praznike Marijine, skladali nji na
čast pesmi, slikali po cerkvah in drugod Marijine slike. Čujmo od-

i samostan Marija v puščavi (Einsiedeln).

knnek Marijine pridige iz onega časa, od katerega je preteklo več
kot 1000 let: »Občudujmo Marijino velikost v srcu ter glasno ozna¬
čujmo njeno slavo, ljubljeni bratje, rekoč: O zares, preblažena Devica
Marija, glej svojo slavo J katero ti jc obljubil angel. Glej, ti si po¬
vzdignjena nad angele, zraven Kralja in Sina boš ti, o srečna Mati,
vladala na veke . . . Pa ko tako govorim, bratje, čutim, da je vsa
hvala manjša, kot njena slava. Naj jo torej hvalijo angeli, naj jo
časte nadangeli, vse nebeške moči in vrste svetnikov naj ji pojo
slavospeve . 11  Še navdušenejše so jo slavili pesniki. Na pr. Raban jo
nagovarja: „Na najvišji prestol si postavljena kot srečna Kraljica,
kot bliščeče-nedolžna Devica, kronana s kori snežnobelih Devic. 1 '
In zopet: „Dična božja Porodnica, sv. Devica Marija, prosi, posreduj
za nas pri Bogu ! 11  Po samostanskih cerkvah so radi prepevali menihi,
posebno ob nedeljah, litanije vseh svetnikov; kitice, ki so slavile

60

Marijo, so se glasile: „0 božja Mati. sveta obnoviteljica, ki si nosila
Gospoda v svojem telesu, in se bliščiš v vednem Devištvu, Devica
Marija, mi tvoji nevredni služabniki te prosimo ponižno in glasno,
usliši nas,“ in zopet: „Sv. Devic Devica, morska zvezda, Marija, prosi
za nas Gospoda, Kristusa Sina, da Vsemogočni, ki je trojedin in
enoten, nas vodi.“

Tako goreče in z vnemo je deloval mogočni red sv. Benedikta
v proslavo Marijino. Najprvo je surove in divje narode omikal ter
pridobil za redno, krščansko življenje, potem jim je pa globoko vcepil
v srca nežno, blažečo ljubezen do Marije. Mnoge redovne cerkve so
postale slavna božja pota, katere so benediktinci zvesto oskrbovali,
na pr. Einsiedeln, Alt-Otting, Marijino Celje itd. Vse to kaže. kak
ogenj ljubezni je plapolal v srcih pobožnih menihov do redovne
Kraljice . . . Pod Marijinim varstvom pa se je red čudovito širil,
razvijal ter sipal dobrote človeškemu rodu. V cvetoči dobi je štel
nad 30.000 samostanov! Izvrševali so dela usmiljenja: samostanska
vrata so bila na stežaj odprta ubogim in preganjanim: z revnimi so
delili menihi svoj kruh. tolažili so žalostne, stregli bolnikom. Učili
so ljudi omike in dela. Kdo prešteje milosti, ki so jih v teku stoletij
pobožni menihi s svojimi gorečimi molitvami privabili na zemljo,
tako na posameznike, kakor na cele narode? Kdo prešteje kazni
božje, ki so jih odvrnili? Sodni dan šele bo vse odkril!

Molitev

(iz 12. stoletja, kakor se nahaja v rokopisu benediktinskega samostana Engelberg).

Brezmadežna Mati, sv. Marija ! Kraljica nebes in zemlje! Tolažba
grešnikov, veselje pravičnih! Krona in kras vseh sv. Devic! Obrni
svoje oči vame grešnika ter me sprejmi med tiste, ki te srčno lju¬
bijo. Sprosi mi odpuščanje vseh mojih grehov pri svojem Sinu Jezusu
Kristusu, ki ti ne odreče nobene prošnje. Prosi, da mi podeli bra¬
tovske ljubezni in dobre volje, da mi odvzame napuh in da prave
ponižnosti, da odpodi vse nespodobne misli in slabe želje iz srca ter
mi navdahne čistih misli in želja. Prava morska zvezda, iz katere
je prišla večna luč, spominjaj se me vedno in prosi za me Boga. da
uidem vsem dušnim nevarnostim in telesnim nesrečam. Milostiva Gospa,
ti hiša božja sv. Duha, ti nebeška vrata, bodi pri Bogu moja pri-
prošnjica, govori zame, opravičuj me! Hiti mi pomagat, da ne bom
ločen od tebe in svetnikov, da bom sprejet v trumo nebeščanov na
veke. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Ljubi samoto; sv. Benedikt
in toliko njegovih sinov so jo ljubili ter so v njej našli pravo, ne¬
minljivo srečo. V samoti boš našel časa, misliti na Marijo in jo
vedno bolj častiti.

61

Sv. Višarje.

Marijina slava v slikah in kipih. Borba
proti Marijinim podobam.

Ko mine mrzla zima, oznanjata zelenje in cvetje, da je napočila
ljuba spomlad. Enako so po zmagi križa, tem bolj pa še na pragu
srednjega veka pričali mnogi pojavi, da je nastopila bujna spomlad
za češčenje Marijino. Nebeški Kraljici na čast so zidali številne cerkve,
stare poganske temple so spreminjali v Marijina svetišča, stavili so
i c J kapelice z velikim sijajem so praznovali njene praznike, srčno
j !  opevali pesniki v raznih jezikih, nastopali so cerkveni redovi,
ki so z besedo in zgledom vneto širili Marijino slavo. Kako goreče
so takrat verna srca bila za Marijo, posnamemo na pr. iz starih spo¬
minkov. V Marijini cerkvi v Fuldi najdeš od Rabana Mavra sestav¬
ljen napis, ki slovi tako: „0 slajša in slavnejša kakor rožnati škrlat.
prekašaš vse dišave s svojo dušno vonjavo, ti prekrasna, predobrot-
ljiva, presveta, vse časti vredna, ti cvetlica, oltar, palma, krona, o
Devica! 14  Nek Alkuinov napis poleg Marijinega oltarja se glasi: „De-
vica Marija, sv. Božja Porodnica, najčistejša Deva, luč in morska
zvezda, Kraljica našega Zveličarja, ti ožarjaj s svojim oživljajočim
zasluženjem ta oltar, ki ti je posvečen v zasluženo čast.“

Ista srčna ljubezen do Marije je bila tudi povod, da so tedanji
verniki krasili cerkve, hiše, javne prostore z Marijinimi slikami in
kipi. Ako je svet čislal in čisla slike in kipe svojih slavnih junakov,
velikih mož in žena, da bi se tako spominjal njihovih velikih del, s

koliko večjo pravico so prvi kristjani visoko cenili podobe Marijine,
ki so jih vedno spominjale preslavne nebeške Matere, ter ogrevale
srca zanjo. Saj slava Marijina prekosi slavo velikih mož, kakor
prekosi žarno solnce malo kresnico v travi. Čim bolj se je širila
cerkev in prosteje dihala, tem v večjem številu nahajamo raznih
podob Marijinih med vernim ljudstvom. Poseči hočemo v prvo krščan¬
sko dobo nazaj, našteti nekoliko zgodovinsko znamenitih podob Ma¬
rijinih ter opisati grozni vihar, ki je prihrul ter hotel pokončati in
poteptati zadnjo sled podob Marijinih. A Vsemogočni je čuval čast
Matere in Sina. V rimski cerkvi „Sta. Maria in via lata“, v Benetkah.
Censtohovu in še v nekaterih ruskih in drugih cerkvah hranijo zelo
stare Marijine slike, o katerih trdijo, stara izročila iz 4. in 5. stoletja,
da jih je naslikal sv. evangelist Luka. Mnogo Marijinih slik iz naj¬
starejše dobe krščanstva najdemo v podzemskih katakombah. Neka¬
tere izmed njih so bile tudi umetniško dovršene. Tudi na starih sarko¬
fagih (kamenitih krstah) so se nahajale v kamen vdolbene Marijine
podobe. Da so verniki tudi častili podobe Marijine, o tem nam zgodo¬
vinar Evzebij naravnost sporoča. Posebno po cerkvenem zboru v
Efezu so se silno naglo širile podobe Matere Božje z detetom Jezusom
kot znake prave vere; zaljšale so obleko, orodje itd.

Zgodovinsko važne so prekrasne mozaične slike Marijine v
starodavni cerkvi Marije Snežnice v Rimu, katere smo že omenili.
Papež Sikst III. jih je dal napraviti takoj ob začetku svojega papeže-
vanja (432) ter je s temi slikami hotel ljudstvu jasno predočiti in
obenem ovekovečiti preimenitne sklepe Efezinskega zbora: „Iz Marije
rojeni Jezus Kristus je zares Sin božji, torej je ona zares Božja Mati.
Kmalu bode preteklo že 15 sto let, odkar se lesketajo te sloveče
slike v cerkvi Marije Snežnice, ter nam v tolažbo in bodrilo nepo-
bitno pričajo, da so prvi kristjani častili in ljubili veliko Mater božjo
kot jo častimo in ljubimo mi.

Tudi na severu nahajamo zelo stare podobe Marijine, že izza
4. in 5. stoletja po cerkvah, na sarkofagih (v Arlesu, Treviru itd.).
Znamenita je marmornata plošča iz 5. stoletja v cerkvi v Puy na Fran¬
coskem.

V sedmem, osmem stoletju in pozneje, ko je slikarstvo napre¬
dovalo, so mnogi slikarji na cerkvene stene slikali podobe Kristusa,
Marije in svetnikov. V 10. in 11. stoletju najdemo na več slikah
Marijo kot kraljico na prestolu. V evangeljski knjigi samostana Nieder-
miinster nas zanima slika Marije, ki ima krog glave napis: „Izvoljena
kot solnce, lepa kot luna, Božja Porodnica, Morska zvezda, Devica
devic“. Neki menih Purhard iz Reichenaua (996) piše: „Na zidu Ma¬
rijine cerkve je naslikana podoba sv. Božje Porodnice, ki nosi v na¬
ročju Kristusa, zastavo ljubezni. Bratje poklekujejo ter se priklanjajo
na stopnicah ter jo med molitvijo poljubujejo.“

Tako so častili verniki na zahodu podobe Marijine od prvih
časov vedno bolj in bolj. Mnogo bolj pa so se razširile na vzhodu.
Skazovali so jim posebno čast, poklekovali pred njimi, prižigali jim
sveče, ter zažigali kadilo. Zgodovinar Teodoros sporoča, da je proti
koncu 4. stoletja neka Evdoksija poslala cesarici sv. Pulheriji podobo

68 .

Starodavna Marijina podoba v Gennazanu.

Marijino. Sloveča je bila podoba „Maria Nikopoie a , t. j. Marija zmago¬
valka, kateri so pripisovali slavne zmage, tako na pr. nad Fokom in
Avari; zato so jo imenovali v slavospevih novo Ateno Promachos.
t. j. voditeljico, probojevnico, praporščakinjo, nepremagljivo. Prinesel
je podobo iz Afrike Jurij iz Pizidije, prijatelj cesarja Herakleja in je
pisal o njej tako-le: „Ako na zemlji iščeš strašni prestol božji, glej
in občuduj cerkev v Blahernah“ — kjer je bila ta podoba shranjena -
„ki je posvečena Mariji, ki drži Boga v rokah. Od nje upajo zmago
gospodje zemlje, ki nosijo žezlo, tu se na molitve patrijarha odstra¬
njujejo obilne muke sveta in barbari uklonejo takoj svoj tilnik, ako
pri naskoku mesta vidijo, da Marija vodi vojsko.“ Ta Maria Nikopoie
je veljala kot paladij (posebna zaščitnica) vzhodnorimskega cesar¬
stva. Hranili so jo zelo skrbno v Marijini cerkvi v Blahernah na
oltarju, prevlečenem z zlatom. Pri velikih slovesnostih so prinesli
podobo iz cerkve. Vse ljudstvo je takrat vriskalo od veselja, ter jo
pozdravljalo s hvalospevi. Cesarji in vojvode niso šli nikdar v
vojsko, da ne bi prej počastili Marije Nikopoie ter jo poprosili
pomoči in varstva v bojih. Marija pa je bogato vračala to zaupanje
in ljubezen z dobrotami, ki jih je delila cesarju, vojvodam in ljud¬
stvu. Omeniti hočem le en zgled. Bilo je v oni vojski, v kateri se je
vojskoval cesar Heraklij (611—641) s perzijskim kraljem Kozroes II..
da bi si zopet prisvojil od Perzijcev uropani križ Zveličarjev. Brat
cesarja Teodoros je v Mali Aziji trčil skupaj s trikrat močnejšo
perzijsko armado, v kateri je bila tudi takoimenovana „zlata truma“.
Bitka je bila neizogibna. Bilo je ravno okrog praznika Marijinega
Oznanjenja. Teodor in njegova vojska se zateče k dobrotljivi Mariji
Nikopoie ter jo prosi na predvečer bitke pomoči. Ob jutranjem svitu
sta se vojski postavili v bojne vrste. Pa glej! Nepričakovan naravni
dogodek spravi sovražno vojsko v strah in zmešnjavo. Strahovita
nevihta se je zbrala nad Perzijci: silna toča je padala, bliskalo se je
in strela za strelo je udarjala na sovražnike. Neprestano so divjale
naravne sile nad bojnimi četami perzijskimi, medtem, ko je ugoden
silen veter odvračal hudo uro od Rimljanov. Perzijcem je upadel
pogum. Rimljani so zmagali popolnoma, slavno. S solznimi očmi so
zmagovalci hvalili Boga ter njo, pod katere varstvom so se borili
in zmagali; usmiljeni Materi krščanstva so pripisovali zmago onega
dneva. Zopet so prepeljali križ Kristusov iz Jeruzalema; cesar sam
ga je v cerkvi sv. Križa izpostavil javnemu češčenju. * •••

Od 5. stoletja naprej najdeš podobe Marijine v votlinah puščav-
nikov v Siriji in Egiptu, na jadrih bark, ki so vozile po morju,
na bojnih poljih, na obzidju obleganih mest, da so odbijale divje so¬
vražne čete. V šestem stoletju je bila v cerkvi sv. Sofije videti slika
z napisom: Mati Božja. Bazilika, ki jo je sezidal cesar Bazilij 1. 881..
je imela nad oltarjem podobo Madone, ki je blagoslavljajoč razpro¬
stirala roke nad ljudstvom. Iz one dobe je tudi sloveča lesena po¬
doba Marijina v Altottingu, katero je sv. Rupert 1. 825. postavil v
bivši poganski tempel. Zanimive iz one dobe so tako imenovane za¬
morske (črne) Madone. Začeli so jih slikati menihi na gori Athos
kmalu po Konstantinovi smrti; navadno so jih slikali na cipresinem

lesu na zlatem polju; barve so devali na podobe kar na debelo; te
barve so bile a tempora, rjave, ki so sčasoma postale svetločrne.

V zgornjih kotih imajo take podobe nadpis: „Mater teou“ = Mati božja.

V Brnu hranijo tako črno mil. podobo, slikano na cipresnem lesu, ki
je zelo stara. Že 1. 513. se je ta podoba v Milanu javno častila, je
prišla potem v Prago, naposled v Brno, kjer je bila 1. 1736. slovesno
kronana. Imenujejo jo varihinjo Brna in biser Moravske.

Tako so se po vsem krščanskem svetu udomačile in razširile
mnogoštevilne podobe Marijine ter so močno širile in utrjevale če-
ščenje Marijino. Toda — prihrul je vihar, ki je žugal, uničiti te ljud-

Marija na Žili. Stari gotiški oltar

stvu drage spominke. Vzhodni cesar Leo, Izavrec, je sklenil uničiti in
pokončati vse sv. podobe Kristusove in Marijine, češ, da pospešujejo
malikovalstvo. Ves krščanski svet, papeži, sv. German so nastopili
zoper to zlobno novotarjenje; papež Gregor je celo 1. 732. v rimski
sinodi izrekel izobčenje nad sovražniki sv. podob. Toda vkljub temu
je izdal cesar Leo povelje, da se morajo odstraniti vse podobe, vsi
kipi, vsi križi iz cerkva in zasebnih hiš. Kako je vrelo med ljud¬
stvom, ko so zažigali sv. podobe na javnih krajih, ter prebelili stene,
na katerih so bile slikane sv. podobe. Z divjaško surovostjo so sese¬
kah velik križ, spominek slavne zmage ob vhodu cesarske palače;
na grmadi so sežgali cesarsko knjižnico in one može, ki s cesarjem

Marija v zarji slave.

5

66

niso hoteli držati. V potokih je tekla kri častilcev sv. podob pod
Konštantinom Kopronymom, sinom Leonovim. V Carigradu so se go¬
dili strašni prizori. Vernikom so iztikali oči, rezali jim nosove, bičali
jih do smrti. Druge so vtaknili v vreče in vrgli v morje. Na tisoče jih
je umrlo v ječah in pregnanstvu. Posebno je krutež divjal nad menihi,
ki so neustrašeno zagovarjali resnico. Moril jih je na najsramotnejši
način; namazali so jim brade s smolo ter jih zažgali; lesene svete
podobe so razbijali ob njihovih glavah. In cesar je celo pasel oči
nad temi grozovitostmi. V svojem napuhu je dal izkopati kosti svet¬
nikov, razbiti sv. posode, podreti in požgati več cerkva in samostanov.
Še po njegovi smrti je divjalo to kruto preganjanje sv. podob in nji¬
hovih častilcev, dokler ni nastal mir pod cesarico Ireno. V sporazumu
s papežem Hadrijanom se je sešel 1. 787. drugi Nicejski občni cer¬
kveni zbor, katerega se je udeležilo 377 škofov. Ti so objavili sledeči
sklep: „Kakor podoba sv. križa, tako se naj tudi druge sv. podobe
Jezusa Kristusa, neomadeževane Device, sv. angelov in svetnikov po¬
stavljajo v cerkve, hiše in na pota, naj se slikajo na sv. posodah,
sv. oblekah. Kolikor večkrat kdo pogleda te podobe, tem bolj ga
spominjajo vzorov ter priganjajo k posnemanju. Kakor se sme pred
sv. križem, sv. evangelijem in sv. posodami prižigati kadilo in se smejo
prižigati luči, tako tudi se sme obojno to storiti pred sv. podobami,
kakor je to stara navada. Tisti, ki časti podobo, časti tistega, katerega
podoba predstavlja." Velika radost je zavladala med vernim ljudstvom
po tej določbi. Prepovedovati so mogli in pokončavati podobe in
žugati s smrtnimi kaznimi, a ljubezni do Marije niso mogli izruvati
iz src; bila je pregloboko ukoreninjena. Skozi 150 let je to prega¬
njanje trajalo, dokler cesarji niso naposled izprevideli, da je vse zastonj
ter so češčenje podob dopustili. Z velikanskim veseljem so prinesli
podobe iz skrivališč zopet na dan ter jih zopet postavili v cerkve in
kapele. V grški cerkvi imajo še danes poseben praznik v spomin,
da so oblasti zopet vernikom dovolile podobe častiti. Vendar je ta
vihar pokončal mnogo znamenitih in dragocenih starih umetnin in
je zasekal sv. cerkvi globoko rano. Izza tega krutega boja za svete
podobe pa nam stopa pred oči vzvišen, častit mož, sv. Janez Damaščan
(f 754), ki je z iskrenimi besedami zagovarjal češčenje sv. podob.
Kalif mu je v svojem srdu ukazal odsekati desno roko. Janez
pa se je podal z odsekano roko pred podobo Matere Božje in je
molil tako: „0 Gospa, o Mati, o vsa čista Božja Porodnica, zaradi
tvojih podob so mi odsekali desnico. Desnica Vsemogočnega, ki je
iz tebe privzel si meso, in je storila toliko čudežev, bode tudi na
tvojo prošnjo ozdravila to roko, da bo mogla še nadalje delovati v
tvojo čast in za pravo sv. vero. O Marija, pomagaj mi, saj lahko
storiš kar hočeš!" Tako vzdihujočega je obdal sen. V snu vidi, kako
oživi podoba preblažene Device, pod katero je klečal, se mu nasmehne,
ter odsekano roko zopet z ramo združi, rekoč: Glej, tvoja roka je
ozdravljena. Spolnuj svojo obljubo! — Janez se je zbudil zdrav. Kako
radostno je hvalil in slavil Marijo. Vzel je zopet v roko pero ter
spisal prekrasne spise čast Mariji, veliki dobrotnici. — Ko je nedolž¬
nost sv. Janeza prišla na dan in se je čudež razglasil, ga je kalif

67

zelo čislal ter ga hotel imeti za svetovalca; toda sv. mož ni maral
za knezovo prijaznost, razdelil je premoženje med uboge ter se podal
v samostan, s seboj pa je vzel podobo sv. Device „s tremi rokami".
Dal je namreč v veden spomin na čudežno ozdravljenje napraviti
srebrno roko ter jo je pritrdil k podobi; zato je dobila podoba ime:
„Triheiros“ - triroka. To podobo sedaj hranijo v ruskem samostanu
Chilander, kjer jo visoko časte in njej v čast 28. junija praznujejo
slovesen praznik.

Molitev sv. Janeza Damaščana.

O presveta, brezmadežna Mati božja, živo svetišče sv. Duha!
Katere besede bi mogle dostojno slaviti tebe, ki presegaš po časti
vse stvari, ker je iz tebe najvišji Stvarnik in Gospod vzel našo
človeško naravo. Meso je postal od tvojega mesa, kost iz tvoje
kosti. Od tebe je dobival hrano. O čudež, ki presega naše spoznanje
in vsako zgovornost! Tebe je ljubil Bog, ki vse urejuje od vekomaj;
in on, ki te je ljubil, te je ustvaril za Mater svojega večnega Sinu. —
Prepodi, o preblažena Devica, kakor zlata z nebeško žerjavico na¬
polnjena kadilnica, iz mojega srca slab duh greha ter pripelji vanj
ljubeznivi vonj milosti, daj mi čistost duše in telesa! Napolni me s
sladkim spominom nate, ki tako razveseljuje srca tvojih služabnikov;
kdor ohrani sv. spomin nate, tega srce bo napolnjeno z vsemi dobro¬
tami večnega upanja. Zato, o preblažena Devica, naj me presladki
spomin nate spremlja v življenju in v smrti, tja do srečne večnosti!

Zvezdica v Marijino krono.  Obiskuj pogostoma podobe
Marijine v cerkvah in kapelicah; zaljšaj jih, prižigaj pred njimi
svetiljke.

Pesniki opevajo Marijo. Marijine dnevnice.
Sobota — Marijin dan.

Iz razvalin podrtih poganskih templov je prirastlo ljubko če-
ščenje Marijino, enako krasnemu, plodonosnemu drevesu, ki se je v
teku nekaterih stoletij čudovito razprostrlo in razrastlo. Marija si je
pridobila ljubezen in zaupanje sveta. „V njo so se ozirale oči vseh,
saj je ona prinesla življenje in slavo vsem narodom!" (Sv. Albert.)
Že na pragu srednjega veka so bili narodi svoji nebeški Kraljici iz
srca vdani, slavili so jo z izbranimi besedami, pridno ji zidali cerkve
in kapele, častili njene podobe, nji v čast so praznike sijajno praz¬
novali. Da se je pa moglo češčenje Marijino tako zmagoslavno raz¬
viti, so pripomogli poleg sv. očetov, menihov in drugih navdušenih

68

mož še posebno krščanski pesniki starega in srednjega veka. Prav
od Boga poklicani, so navdušeno opevali slavno Mater Gospodovo
kot najvišji vzor lepote in dobrote. Iz ljubečih src so jim vrele umetne
pesmi ter padale kot iskre v srca vernikov, da so zagorela za Marijo . .
Tudi cerkev sama je nebeški Kraljici spletla pesniški venec: Dnevnice
Marijine, katere je sestavila iz najljubkejših izrekov in prispodob
sv. pisma in sv. očetov . . . Poklonila je Mariji v čast cel dan — soboto.

Najvzvišenejši pesnik Marijin je pač sv. Janez Evangelist, ki je
v pesniškem vzletu, navdihnjen od sv. Duha, pokazal svetu Marijo
kot veličastno kraljico — ženo, obdano s solncem, stoječo na luni.
ožarjeno od svetlih zvezd .. .

Za njim so pesniki v raznih jezikih opevali Marijo; te pesmi so
podobne ognju, ki drobi skale in taja ledena srca.

Po navdušenosti in nežnosti izrazov se odlikujejo grški pesniki.

Ti opevajo neizmerno srečo, ki jo je Kristus po Mariji prinesel
svetu ter vabijo ne samo ljudi, temveč vso naravo: gore, gozde, reke,
polja itd., naj slave ž njimi Marijo. Srčno hvalijo Boga in Marijo za
te dobrote ter hrepene po nebeškem veselju; ob enem pa spoznavajo,
da radi svojih grehov in slabosti niso vredni nebes, zato prosijo
pomoči, da bi odmrli svetu, grehu ter v čednostih bili vedno bolj
podobni vzorom: Jezusu Kristusu in prečisti Devici. Kako blagodejne
so take pesmi za duh in srce čitateljev! Kot Marijini pesniki so slo¬
veli v drugem stoletju sv. Klemen iz Aleksandrije, v četrtem stoletju
Gregor Naz., Sinezij, pozneje v 8. stoletju posebno sv. Janez Dam. in
škof Andrej iz Krete. Mnogo krasnih pesmi najdemo v starih grških
pesmaricah, o katerih ne vemo, kdo jih je zložil. Z izbranimi bese¬
dami slave Marijine visoke čednosti in popolnosti, občudujejo njene
bogate milosti, s katerimi jo je obsul Bog, opevajo njeno življenje:
ob enem izražajo svoje zaupanje na Marijino pomoč in tožijo svoje
gorje nebeški Materi, proseč jo. naj zanje posreduje pri Sinu. Pesnik
Evthymij na pr. je tako-le zapel:

Kako naj potožim zadosti svoje gorje,

Kako, o Gospa, nezmerno trpljenje in bol?

O sveta, kaj naj ti rečem? — Reven, ubog sem,

O hiti pomagat!

Kako naj prenašam udarce usode,

Strašne udarce, zavdane meni siroti!

Gorje mi! Kaj bo prihodnjost meni prinesla?

Usmili se me, o moja Gospa!

Nate, o sladka Devica, zaupam, te prosim:

Ne odvrni od mene očes svojih, o mila!

Ne zapri mi svojega srca, o Mati dobrotna!

Nikar! Stoj mi na strani, o Mati Gospoda!

Tako prosi pesnik vedno srčnejše in toži; naposled se umiri in
zaveseli pri spominu, da bo v nebesih v družbi angelov in svetnikov
na veke slavil Kristusa in njegovo vzvišeno Mater. Malokateri pesnik
pa je s tako zgovornostjo in s tako prisrčnostjo opeval Kristusa in
Marijo, kot sv. Efrem, ki je živel v 4. stoletju. Njegove ognjene,

69

Mati božja Sikstinska.

(Slikal Rafael Sanzio.)

70

iskrene pesmi v krasni obliki prevzamejo srce. Brezmejno zaupa v
Odrešenika in Marijo. Čuj nekaj zgledov: „Božja Porodnica, ti moja
nad vse sveta Gospa! Ti popolno čista, brezmadežna, nedotaknjena,
vse hvale vredna, preblažena! Ti vrata nebeška, po tebi pridemo mi
zemljani v nebesa. Ti si za sv. Trojico Gospa vesoljnega sveta, druga
tolažnica za tolažnikom, in za srednikom srcdnica vsega sveta!“ In
zopet: „Najčistejša in brezmadežna Gospa vseh gospe, drugega za¬
vetja nimamo, kakor le pri tebi, o Devica presveta! Pozdravim te,
neomadeževana Devica! Ti najboljša srcdnica med Bogom in ljudmi!
Gotovo zveličanje vseh kristjanov, ki se odkritosrčno zatekajo k
tebi! O čista, brezgrešna Devica, nevesta božja in naša Gospa! Ti
si edino upanje. upajočih, pomočnica zatiranih, varihinja vseh kri¬
stjanovi Tako je pel. molil kristjan iz 4. stoletja, učenik sv. cerkve,
ki ni' videl velikih del in dobrot, ki jih je Marija naklanjala v teku
nadaljnjih stoletij vernikom. Kako mrzla je naša ljubezen do Marije
v primeri z ljubeznijo sv. Efrema!

Posebno mnogo je ohranjenih latinskih pesmi. Oblika teh pesmi
ni tako krasna, tudi kipečega navdušenja ni v njih, pač pa sije iz
njih krepka, odločna volja, prava, gorka ljubezen do Boga in Marije
ter sovraštvo do greha. Leskeča zvezda na nebu starorimskega pes¬
ništva je milanski škof sv. Ambrož (374—397). V petem stoletju se
je odlikoval Coelius Sedulius. Zaslovel je v 6. stoletju škof Venancij
Fortunat, čislan kot svet mož, pa tudi kot izreden pesnik. Njemu
pripisujejo krasne slavospeve: Ave maris stella (zdrava morska zvezda):

Zdrava, morska zvezda
Božja Mati sveta,

Ino zmeraj deva,

Blaga rajska vrata!

Mater nam se skazi,
Prošnje naj usliši
Ki za nas včlovečen
Tvoj je hotel biti.

in: O gloriosa Virginum (o preslavna Devica). Nežno in milo'mu teče
beseda raz usten. Duhovito opeva prednosti Marije ter jo gleda v
nebesih kot prvenko v vencu rožam podobnih devic, kot pastirico
ovčic v deviški čredi Jagnjeta. Izmed velikega števila pesnikov, ki
so vzvišeno opevali Marijo, naj navedem le nekatere: Papež Gregor
Veliki, cesar Karol V., Peter Damijan, sv. Bernard, sv. Tomaž Akvinec,
sv. Bonaventura ter mnogi 'kralji, kardinali, opati in razsvetljene
žene. Krasno je opevala v 10. stoletju redovnica Rosvitha Marijino
rojstvo in življenje. Svoj slavospev prične: .,0 ti edino upanje, sveta,
nebeška, vzvišena Gospa, sv. Mati Kralja, leskeča morska zvezda.
Po svojem Sinu si dala, o Devica dobrotna, svetu življenje, ki ga je
razdrla prva žena (Eva). Milostno podpiraj mene, služabnico Rosvitho,
pri novih pesmih . .Čim  dalje gremo v stoletjih, tem številnejše
so se pojavljali Marijini prazniki, tem iskrenejše opevali pesniki Marijo.
Vedno bolj so se vtopili v brezdno Marijinih milosti in popolnosti;
dobili so novih snovi, ko so nastali novi Marijini prazniki; opevali
so Marijino veselje, žalost. Kdo ne pozna pretresljive Jakopone de
Todijeve: Stabat Mater (žalostna je Mati stala). Nek pesnik piše o
njej: „Ta ljubezen, to sočutje, ta globoka žalost, to smehljanje v
solzah, ta preprostost, obrnil sem se proč, da bi skril solzo . . Nad

71

vse ljubka pa je mila pesem: „Omni die dic Mariae“; iz nje odseva
naj večje zaupanje do Marije ter popolna izročitev nebeški Kraljici.
Našli so jo v grobu kraljeviča sv. Kazimira, ki jo je molil vsaki dan.
Prekrasno so opevali Marijo pesniki velikani: Dante, Petrarca, Tor-
quato Tasso. Prelepo so peli o Mariji pesnik Balde, Alfonz Liguori ter
cela vrsta drugih; Marijo so slavili celo protestantski pesniki. Vsa
poezija Marijina je podobna krasnemu cvetličnemu vrtu. In protestant
Daumer pravi: „Na vsem svetu in v književnostih vseh časov in
narodov se ne nahaja nič tako nežno lepega in ljubeznivega, kot je
Marijanska poezija.“ Kaj čuda! Saj pesniki lepšega predmeta ne morejo
najti kot Marijo, kateri v čast je napisal slavni mislec Erazem te-le
krasne besede: „Ti si svetlejša, kot jutranja zarja, ljubkejša kot mesec
s svojo srebrno lučjo, čistejša si kot na novo vzklila lilija, bolj bela
kot na novo padli sneg, ljubkejša kot spomladna roža, dragocenejša
kot rubin, slajša kot med, prijetnejša kot življenje, vzvišenejša kot
življenje, čistejša kot angeli. Pozdravljam te, ti blago svetišče več¬
nega Boga, ti vzvišen prestol Božanstva!“

Tako so venčali in še venčajo krščanski pesniki Marijo; a tudi
cerkev je zvila za Marijino čelo krasen venec: Dnevnice Marijine.
Vse najlepše, kar je znala moleča krščanska duša povedati ljubi Ma¬
teri božji v vseh stoletjih, najdeš v njih. (Ta oficij [dnevnice) je trojen:

I. ofiicij Marijinih praznikov, 2. sobotni oficij, 3. mali oficij.) Omenim
le male dnevnice Marijine, ki so prišle v splošno navado v 11. sto¬
letju, ob času križarskih vojsk. Da bi se razširile, se je posebno
trudil sv. Peter Damijan (f 1022), eden glavnih opor sv. cerkve v

II. stoletju. Opravljali so na več krajih dnevnice že mnogo prej;
vpeljal jih je kanonično papež Urban II. na cerkvenem zboru v Kler-
montu 1095, da bi verniki z molitvijo teh dnevnic priklicali Marijino
pomoč za sv. križarske vojske. Kmalu so jo molili ne le kleriki,
temveč tudi drugi kristjani sploh. Ukazana ta lepa molitev ni več,
pač pa je priporočena. Žal, da so danes te dnevnice Marijine premalo
v navadi. Vendar se jih najde med svetom še precejšno število, ki
ljubijo te prekrasne molitve-dnevnice Marijine, jih molijo ter zajemajo
iz njih moč zglednega, krščanskega življenja. Kako ljubko se vrste
v teh dnevnicah slavospevi, psalmi, antifone, berila . . ., ki krasno zve¬
zana opevajo in slave Marijo. Oglejmo si le nekaj odlomkov. Na pr.:
„Kakor zbrana mira si širila vonj, o božja Porodnica; v svoji krasoti,
lepoti vstani in kraljuj! Vsi so oveseljeni, ki bivajo pri tebi!“ Zopet:
„Sveta in božja Porodnica, s kakimi hvalnicami bi te opeval, ne
vem; kajti njega, katerega nebesa ne morejo obseči, si nosila v na¬
ročju. Veseli se, o Devica, ker ti sama si uničila vse krive vere na
zemlji. Daj, da te hvalim, o posvečena Devica; daj mi moč zoper
sovražnike tvoje.“ „Lepa si in krasna, hči Jeruzalemska, strašna si
kot zvrščena vojska. Videle so te hčere Sionske ter so te slavile in
kraljice so ti pele hvalnice . . .“ Dnevnice sklenejo: „S svojim De¬
tetom, o Marija, mi daj svoj blagoslov. Po prošnji in zasluženju vedno
blažene Device Marije in vseh svetnikov me vodi in pripelji v ne¬
beško kraljestvo. 14  Kadar le moreš, vzemi dnevnice Marijine v roke,
moli jih pobožno; te ognjene molitve bodo predrle oblake . . . ves

nebeški dvor se bo družil s teboj v proslavi nebeške Kraljice ter
gledal nate kot bodočega tovariša-izvoljenca . . .

Od enajstega stoletja se je med kristjani udomačila navada,
Marijo častiti posebno ob sobotah. Takrat so skoraj splošno častili
v nedeljo sv. Trojico (kakor je še sedaj v navadi), v ponedeljek večno
modrost, v torek sv. Duha, v sredo božjo ljubezen, v četrtek sv. an¬
gele, v petek sv. križ in v soboto sv. Devico Marijo. Od takrat je
ostala sobota Mariji posvečen dan. O ti navadi sporoča Durand, da
se je pričela že zdavno v Carigradu. Tam se je nahajala podoba pre-
blažene Device, pod katero je viselo zagrinjalo. Čudno! To zagri¬
njalo se je samo odgrinjalo ob petkih po večernicah; zakrilo pa je
zopet podobo v soboto zvečer. Sv. Bernard in drugi cerkveni učenild
pravijo, da je zato sobota posvečena Devici Mariji, ker je v soboto,
ko je Gospod v grobu ležal, Marija sicer žalovala, vendar pa ostala
trdna v veri na božanstvo Kristusovo. Primerno se je tudi zdelo ver¬
nikom, posvetiti isti dan, ki je pred dnevom Gospodovim. Nedelja
je častit in slovesen dan, ker je Zveličar po zmagi pekla žareč kot
solnce vstal iz groba. Sobota naj je torej priprava za nedeljo, kakor
pozdravlja lepo cerkev Marijo: ,.Iz tebe je izšlo solnce pravice, Kri¬
stus, naš Bog.“ Marija je jutranja zvezda, ki napoveduje solnce pra¬
vice; ona je za nas vhod v nebesa h Kristusu.

Za sobote je cerkev ustanovila posebno mašo „o preblaženi De-
vici“ ter sobotni oficij Marijin. Papež Pij V. (1566—1572) je odločil,
da se ob sobotah, ako ni zadržka, opravijo sv. maša in sobotne dnev¬
nice Mariji v čast. Pozneje je cerkev vpeljala sv. mašo in dnevnice
•o čistem spočetju Marijinem za sobote.

Na raznovrstne načine so kristjani Marijo častili ob sobotah.
Menih Gerard, ki je umrl 1. 1046. kot škof in mučenik, je v neki
cerkvi sv. Jurija na Ogrskem postavil oltar, pred njega je obesil ka¬
dilnico, ki je vedno gorela; ob sobotah je tam molil s kleriki dnev¬
nice „Naše ljube Gospe‘ £ . Cerkveni zbor v Tuluzu 1. 1229. je opo¬
minjal krščanske očete in matere ter jim nalagal kot dolžnost, da
naj vsako soboto zvečer obiščejo cerkev v čast Marijino. Od tod iz¬
vira navada, da se po župnijskih cerkvah molijo ob sobotah zvečer lav-
retanske litanije, po nekaterih krajih tudi sv. rožni venec. V prejšnjih
letih je bila sobota tudi zapovedan post ter je še sedaj na več krajih.
Pobožni služabniki in služabnice božje so se postili ob sobotah ob
samem kruhu in vodi, na pr. sv. Bernardin Sienski, sv. Elizabeta Por¬
tugalska, sv. Alojzij; nekateri so se ob sobotah zdržali vsake hrane.
Sv. kralj Ludovik je vsako soboto zbral množico revežev v svoji
palači, jim umival noge ter jih bogato pogoščeval. Želel je v soboto
umreti, katera želja se mu je tudi spolnila. Sv. Gerhard ni odrekel
nikomur prošnje, ki ga je v soboto kaj poprosil v imenu Marijinem.
Sv. Marjeta, ogrska kraljičina, je od sedmega leta vsako soboto nosila
spokorni pas. Sv. Boštjan, kralj portugiški, je vsako soboto bil pri
dveh sv. mašah; pri eni je sam tudi stregel. Sv. Roza Limanska je
zaljšala vsako soboto podobo Matere božje s cvetlicami. P. Salmeron
je vsako soboto pridigal o Mariji. V mnogih krščanskih hišah gori
ob sobotah luč pred Marijino podobo.

V glavnem mestu je neko soboto zvečer proti polnoči zapel
zvonec pri cerkovniku Marijine cerkve. Stara žena je prosila: Hitro
naj gredo gospod k bolniku ter natanko določila 'hišo bolnikovo.
Sama je kazala pot, duhovnik je šel za njo. Naenkrat je izginila.
Duhovniku se je posrečilo najti naznanjeno hišo. Pozvoni večkrat,
toda nihče se ne oglasi. Zopet pozvoni. Star mož pogleda iz gor¬
njega nadstropja in vpraša, kdo je in kaj hoče? Duhovnik odgovori,
da jo prišel obiskat bolnika. „Tu ni nihče bolan. A ker močno dežuje,
stopite gori!" Duhovnik je bil vesel, da je prišel pod streho. Ko
vstopi v sobo, zapazi veliko Marijino sliko in gorečo lučico pred njo.
„0, sem pa prišel v pobožno hišo!" zakliče duhovnik. „0, jaz sem
naprednjak," odgovori mrzlo stari gospod, „in na to nič ne držim.
Toda kot spomin na mojo ranjko mater sem hranil v časti to po¬
dob., bili so mati pobožna žena — in celo njeno navado sem
ohranil: vsako soboto sem prižgal sam lučico pred podobo." Stopila
sta v srednjo sobo. Nad pisalno mizo je visela slika žene, še po
starem kroju oblečene. Ko stari mož opazi duhovnika, da sliko ogle¬
duje se oglasi: „To so moja nepozabljiva mati. Umirajoča je vzdi¬
hovala: ,Sin moj, če pridem v nebesa, bom toliko časa prosila Mater
božjo, dokler se ne boš spreobrnil. 1  Toda s spovedjo se ne morem
sprijazniti!" Začel je duhovniku pripovedovati iz svojega življenja;
popisal mu je odkritosrčno svoja mlada leta, zdelo se je, da se ni nič
lepšega delal, kakršen je bil v resnici.

„Čudno, vi ste tako zoper spoved," izpregovori duhovnik, ko je
stari gospod utihnil, „in glejte, vi ste mi sedaj popolnoma odkrili
svojo dušo; sedaj vas poznam že toliko, da bi« vam lahko dal sveto
odvezo." Stari gospod odvrne ginjen: „0, ko bi vi to mogli storiti!
Že 30 let nisem prejel sv. obhajila." Otožno se ozre na sliko materino.
Naenkrat prime duhovnika za obe roki - kakor po navdihnjenju od
zgoraj — ter vzklikne: „Pri spominu moje pobožne, nepozabne ma¬
tere: primem vas za besedo, častiti gospod. Sedaj bi bil pripravljen,
opraviti dobro spoved. Mi li res morete dati sv. odvezo?" Ginjeni
starček je pokleknil pred duhovnika ter se je skesano spovedal.
Duhovnik se je poslovil; angelski mir je imel v srcu; zdelo se mu
je, da slika spokornikove matere veselo nanj gleda, in ta podoba se
mu je zdela tako znana . ..

Ko se je vračal duhovnik domov in je mislil na to, kar je do¬
živel, mu je prišla zopet v spomin ona stara žena, ki ga je tja vo¬
dila. Kdo je bila? Zakaj mu je tako naglo izginila izpred oči?
Vedno bolj čudna se mu je stvar zdela, misli so se mu križale;
stari mož, ona podoba matere, saj je bila stara žena, ki je prišla
ponj, čisto podobna materi na sliki, groza ga obide .. . Nemirna je
bila noč. V polsnu vidi spokornika klečati na tleh, čuje, kako
hrepeni po sv. spovedi. Zdi se mu, da zapoje mrtvaški zvonček;
na pol bdeč moli za dušo, ki se je ločila ...

Drugo jutro zve duhovnik, da je stari mož, pii katerem je
bil po noči. in ki se je skesano spovedal, nagloma umrl še tisto
noč; kap ga je zadela. Zašepetal je duhovnik: „Hvala ti, Devica,
sama dobrota si ti, sama ljubezen!"

74

Molitev sv. Efrema.

Ne zavrzi me. stoj mi na strani, o Marija, da se tvoj nevredni
služabnik ne pogubi, nakloni mi svoje materinske prošnje ter ozdravi
mojo bolno dušo. Sramu se ne drznem dvigniti očesa k mojemu Bogu,
da bi ga prosil odpuščanja svojih hudobij in ozdravljenja globokih
dušnih ran. Ne upam si vzdigniti rok k njemu, katerega sem žalil
s tolikimi grehi. Zato, o naj čistejša Gospa, pokleknem jaz ničvrednež
ves osramočen pred noge tvojega neizrekljivega usmiljenja, tvoj
edini Sin radostno posluša tvoje prošnje . . . Moja Kraljica, sv. Mati
božja in polna milosti, ti žareč prestol nebeške slave, moje upanje,
moje življenje, moja luč,  moje pribežališče! Glej, nate zaupam, po
tebi hrepenim, saj si ti usmiljena in mogočna, kot Mati onega, ki
je sam dober in neskončno usmiljen. Ti imaš vpliv pri Bogu; ti ga
lahko pregovoriš, saj so ga tvoje roke nosile . . ., spominjaj ga plenic,
s katerimi si ga povijala in na vse, kar si mu storila kot otroku;
opomni ga križa, njegove krvi, njegovih ran, po katerih smo bili
rešeni. Ne odtegni mi svoje pomoči, saj je sam Bog tvoj dolžnik.
Tvoje prošnje naj nas vse obvarujejo pogubljenja, o Marija; potem
bomo s tvojo pomočjo rešeni hvalili, slavili in molili sv. Trojico
na veke. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Prebiraj in prepevaj rad
pesmi Marijine. Ob sobotah se posti, stori kako dobro delo ter moli
Marijine dnevnice, če le moreš; če ne moreš, naj pa bodo tvoje
dnevnice sv. rožni venec.

Slavni vladarji Konstantin Vel., Justini)an,
Klodvik in Karol Veliki zagotove čast
nebeški Kraljici.

Človeštvo slavi nekatere može, posebno vladarje, ki so z mo¬
gočno roko posegli v tok zgodovine ter odkazali narodom ali celo
vesoljnemu človeštvu pot do prave sreče. Poslala jih je božja pre¬
vidnost. Kot svetle zvezde na nebu se žare v zgodovini imena Kon-
štantin Veliki, Justinijan, Klodvik ter Karol Veliki. S svojim mo¬
gočnim vplivom so pripeljali narode k viru prave, trajne sreče — h
Kristusu Kralju in Mariji — nebeški Kraljici.

Čudovito hitro se je po vnebohodu Kristusovem širila krščanska
vera; vidno jo je podpirala moč Božja. Toda imela je silne sovraž¬
nike — v prvi vrsti mogočne rimske cesarje. Umevno je bilo to
sovraštvo. Rimski, cesarji so bili ob enem najvišji poganski duhov-

siki, skrbeli so za praznovanje malikovalskih praznikov, lepoto
templov, češčenje bogov; vsak cesar je tudi upal, da ga bodo po
smrti uvrstili med število bogov. Bali so se, da razpade cesarstvo,
ako zmaga krščanska vera. Zato so ravno cesarji z vso srditostjo
in najkrutejšim nasilstvom zatirali vero Kristusovo, izdali so brez
števila krvavih ukazov; poteptati so hoteli krščanstvo kot črva v
prahu. Najgroznejše pa je preganjal cerkev cesar Dioklecijan; pekel
je napel vse sile. Laktancij je pisal: „Po vsi zemlji se širi jok in
stok; od vzhoda do zahoda razsajajo tri zverine (cesarji).“ Cerkev
je ječala v sponah. Že so vriskali sovražniki. Toda Vsemogočni je
črez nekaj let pokazal, da vse moči sveta in pekla ne morejo pre¬
magati od njega ustanovljene cerkve. Poveličal je tako dolgo pre¬
ganjano in ponižano nevesto Kristusovo s sijajno zmago sv. križa.
Na rimski cesarski prestol je poklical moža, ki je naredil konec tri¬
stoletnemu krvavemu preganjanju kristjanov ter proglasil krščanstvo
kot državno vero. Ta mož je bil Konštantin; 30 let star je zasedel
cesarski prestol. Zoper njega se je dvignil malovredni Maksencij, ki
je caroval v Rimu. Konštantin zbere vojsko v Galiji, se poda črez
Alpe ter prodre tja pod Rim. Tu naj se odloči usoda sveta! Kon-
štantinu upade srce, ker je sovražna vojska silnejša. V goreči molitvi
se obrne do velikega Boga kristjanov. Glejte! Nekega popoldne
vidi na jasnem nebu žareče znamenje križa, plavajoče nad solncem
in okrog križa napis: „V tem znamenju boš zmagal!“ V prihodnji
noči se mu je prikazal Kristus ter mu je ukazal narediti zastavo po
vzoru prikazni ter to pred bojnimi vrstami nositi v bitki. Takoj
zjutraj je cesar ukazal napraviti tako zastavo: — križ z imenom Je¬
zusovim, obdanim od draguljev. 50 najhrabrejših vojščakov svoje
telesne straže je odločil, da zvrstoma nosijo pred vojsko zastavo
sv. križa. Zaupajoč na pomoč krščanskega Boga je zgrabil Maksen-
cija 27. oktobra 312 blizu Rima ter ga popolnoma premagal; Mak¬
sencij je utonil. Rim je odprl zmagovalcu vrata; med vriskom ljudstva
je Konštantin zmagoslavno prišel v Rim. Na čelu je šla zastava
križa. Konštantin se je javno priznal kot variha krščanske vere in
je isti dan izdal več ukazov, ki so zagotovili krščanstvu prostost in
mnoge prednosti.

Nepopisno je bilo veselje kristjanov nad zmago in cesarskimi
ukazi! Vsi iz sebe so letali na ceste in trge, da bi se prepričali, če
je vse to res. Ko je cesar z zmagoslavno vojsko s križem na čelu
korakal v mesto, je ljudstvo veselo vriskalo ter klicalo: Kristus
zmaguje, Kristus ukazuje! Zdaj ni bilo nič več sramota biti kristjan:
nič več niso žugale ječe, meč in ogenj zvestim spoznavalcem Jezu¬
sovim; ni se jim bilo treba več skrivati v podzemskih katakombah,
javno so smeli zidati veličastne cerkve svojemu Bogu! Poganstvo je
na tleh, Križ je zmagal! Poganski duhovniki so škripali z zobmi ter
s kletvijo odgovarjali radostnemu ljudstvu. Na forum, glavni trg,
stopi cesarski klicaj, zatrobi glasno ter oznani narodu, da so prosti
vsi krščanski jetniki, ki zdihujejo zaradi vere po ječah. Vrata ječ
se odpro . . . Spoznavalci, upadli toda veseli, pohite na beli dan v
naročje svojcem. Vrisk ni hotel poleči, in Rim še ni videl tako

76

radostnega dne kot 27. oktobra 1. 312., ki je oznanjal svetu slavno
zmago križa.

Konštantina pa je vodila le ena velika misel: Da ga je Bog
izbral kot orodje za razširjanje krščanstva. Neprenehoma je objavljal
kristjanom ugodne postave. Vrnil je kristjanom posestva. Nesramno
življenje je zajezil s strogimi ukazi. Omilil je strašni položaj sužnjev.
Nedeljo so morali praznovati vsi — kristjani in pogani.

Ko je tako Konstantin na zahodu mirno gladil pot krščanstvu,
je pa na vzhodu cesar Licinij vedno osornejše nastopal proti kristja¬
nom. Prišlo je med obema cesarjema do odločilne bitke. Pri Adria-
nopolu je zmagal Konštantin. Bojni klic je bil: „Bog Zveličar.“ Tudi
na vzhodu so dobili sedaj kristjani prostost. Izdal je Konštantin do
poganov celo oklic, naj zapuste svoje malike, ter se pridružijo edi¬
nemu, večnemu, pravemu krščanskemu Bogu.

Na vzhodu in zahodu je zidal cesar nove krasne cerkve. Vso
skrb pa je obrnil na novo, krasno prestolno mesto ob Bosporu, ki
se je prej imenovalo Bičane, odslej pa po imenu cesarja: Konštan-
tinopel. V najlepši dvorani cesarske palače je postavil dragocen križ.
Kjer je le mogel, je skazoval naklonjenost krščanstvu. Skrbel je za
veličastno službo božjo, podpiral duhovnike, cerkvam pošiljal bogate
darove. Svojim sinovom je dal krščanske vzgojitelje; za cesarske
namestnike je navadno pošiljal le kristjane. Po 31 letih vladanja je
umrl 1. 337. ta slavni mož, ki je krščanstvu pomogel do popolne
zmage, češčenju Marijinemu pa postavil trdno podlago. Pokazal je
sloveči cesar z mnogimi dejanji, da njegovo srce poleg Kristusa ljubi
srčno tudi Marijo, nebeško Kraljico. Prvo cerkev, katero je sezidal
v Galiji, je posvetil Mariji; zdelo se je, da hoče prvine darovati
Mariji ter njej v varstvo izročiti žezlo in krono. Tudi drugod je
posvetil mnogo cerkva Mariji v čast.

Svojo veliko ljubezen do Marije pa je pokazal posebno s tem,
da je svojo prestolnico, Konštantinopel, to najkrasnejše mesto teda¬
njega sveta, slovesno izročil Mariji v varstvo. V ta namen je povabil
vse škofe, ki so bili navzoči na prvem Nicejskem cerkvenem zboru.
Prišli so ter Bogu in slavni nebeški Kraljici posvetili mesto ter ga
izročili njej v varstvo. Cesar je ukazal, da so vsako leto sijajno
praznovali obletnico posvečenja. Kako bogato je vračala Marija to
zaupanje mesta vzhodnemu cesarstvu, nam spričuje zgodovina.

Vnetemu cesarju pa je pomagala pri razširjanju slave Marijine
njegova mati, čednostna sv. Helena. Nebeški Kraljici v čast je zidala
pobožna cesarica krasne cerkve v Nazaretu, Betlehemu, v dolini
Jozafat, v Neapolu, katero poslednjo je posvetil sv. papež Silvester.
Krasnemu zgledu cesarja in njegove matere se srca vernikov niso mogla
upirati; vnela so se in se vdala gospostvu in dobroti nebeške Kraljice.

V stopinje tega slavnega prednika je stopil cesar Justinijan. V
čast presveti Devici je ukazal sezidati mnoge, prekrasne cerkve, kar
je pričalo, da je Marijo iskreno ljubil. Četudi je bil varčen, je vendar
kar sipal zaklade, če se je šlo za čast Marijino. Pa tudi v svoji
slavni zakonodajski knjigi je postavil neovrgljiv dokaz ljubezni do
Marije, ker je v nji zapisal slovesne besede: „Naj Bog na prošnjo

Marijino nadomesti napake, ki sem jih storil pri vladanju svojega
cesarstva.“ Sam je tudi priznaval slavni vladar, da je njegova armada
le s pomočjo Marijino mogla zdrobiti moč Gotov v Italiji. L. 552.
začetkom julija, sta si stali v srednji Italiji pri Noceri dve armadi
nasproti; odločila naj bi se nadaljnja usoda Italije. Na eni strani
mogočna armada krivoverskih Gotov pod poveljstvom zmagoslavnega
Toti; . ki je bil podjarmil že skoraj vso Italijo. Ta armada je zaupala
na človeško moč. Na drugi strani pa cesarska armada; načeloval ji
je bil Narzes, ki je hrabril armado, kazoč na Marijo Nikopoie: „Vo-
jaki, borite se hrabro, sv. Devica je z vami. Ne zabite, klicati jo v
borbi, ker ona gleda na naše bojne vrste ter nam bo v roke dala
sovražnika, ki jej odreka ime Matere Božje.“ Zaupanje njegovo se

Marijina cerkev v Ahenu.

je uresničilo, Marija se je skazala zopet zmagovalko. Četudi se je
gotski knez boril kot lev, vendar ni mogel odvrniti poraza. Armada
njegova je bila pobita, med ubitimi je bil ppgumni kralj sam, ki je
bil strah in groza vseh.

Mogočno rimsko cesarstvo se je polagoma razsulo. Divji narodi,
Huni, Goti, Vandali itd., so mu zadali smrtni udarec. Kaj pa da je
cerkev Kristusova tudi mnogo pri tem trpela. Na razvalinah pa je
vzrastla nova, mogočna nemško-francoska država. 2e frankovski
kralj Ludovik Klodvik je ustanovil močno državo ter je storil mnogo
za razširjanje krščanstva; bil je ta slavni vladar tudi častilec Marijin.
Dal je sv. škofu Remigiju bogatih darov, s katerimi je sezidal v
zahvalo za zmage Mariji prekrasno cerkev. Nepopisno mnogo pa je
storil v prospeh krščanstva in češčenja Marijinega junaški cesar

78

Karol Veliki. Pred očmi je imel ta zares občudovanja vredni krščanski
vladar le en cilj: Cerkev Kristusovo povsod braniti proti poganom
z orožjem v roki. Z vsemi močmi se je prizadeval, da povzdigne
ljudstvo v duševnem in gmotnem oziru. Posluževal se je pri izvršitvi
svojih blagih načrtov izključno duhovščine, ki je bila takrat edina
zastopnica vede in umetnosti. Na dvor je poklical učene može, Petra
iz Pize, Pavlina iz Ogleja, Pavla Dijakona Alkuina, slavne učenjake.
Ustanavljal je visoke in ljudske šole. Zidal je cerkve, skrbel za cer¬
kveno petje in sijajno službo božjo.

Da bi pokazal svojo ljubezen in hvaležnost Materi božji, kateri
je za Bogom pripisoval svoje slavne zmage, je Karol Veliki v Ahenu
sezidal Mariji v čast prekrasen dom (cerkev), ki je najčastitljivejša
stavba nemškega naroda. Za to stavbo ni štedil ne truda, ne stroškov.
Iz Rima in Ravene je dal pripeljati krasne stebre in najlepšega mar¬
morja;' daroval je mnogo zlatih in srebrnih posod ter bogate mašne
obleke. Poklical je najboljše zidarske mojstre in umetnike iz države.
L. 796. je bila stavba dovršena in ni imela nobene vrstnice v lepoti
in krasoti na celem zapadu. Na prošnjo cesarjevo je papež Leo slo¬
vesno blagoslovil cerkev dne 6. junija 1. 804. v navzočnosti knezov
in dostojanstvenikov.

Preskrbel je tej cerkvi dragocene ostanke (relikvije) iz Rima,
Konštantinopola, Jeruzalema, med njimi obleko preblažene Device,
njen pas, košček sv. križa, napis sv. križa, del trnjeve krone, verige
sv. Petra itd. Ukazal je, da so se vsako leto ti sv. ostanki morali
izpostavljati javnemu češčenju. Neštete množice ljudstva so se sha¬
jale v prekrasnem svetišču, da počaste našega Gospoda in njegovo
sv. Mater. Tako so nastala slavna romanja v Ahen, ki se še sedaj
ponavljajo vsako sedmo leto ter so veliki ljudski prazniki v proslavo
Marijino. Tisoči ljudstva se zbirajo po hodiščih Marijine cerkve.
Trombe zapojo; glasnik kliče in označuje sv. ostanke; naposled
prejme klečeče ljudstvo sv. blagoslov s častitimi ostanki.

Pavlu Dijakonu je naročil, da sestavi zbirko Marijinih govorov;
iz teh sije velika ljubezen do Marije. Vladal je ta veliki, slavni vla¬
dar 47 let ter je umrl 28. januarja 814 z besedami umirajočega Zve¬
ličarja: „Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo.“ Truplo njegovo so
pokopali v cerkev, katero je sezidal on Mariji na čast. Cesar Oton III.
je ukazal rakev odpreti 1. 1000. ter je še našel truplo velikega cesarja,
oblečeno v cesarski ornat, sedeče na pozlačenem prestolu. Mrtvec
je imel krono na glavi in meč ob strani, evangeljsko knjigo na
kolenih ter kelih v rokah. Na vratu je imel na vrvicah tri dragocene
relikvije: zlat križ z ostankom sv. križa, nekaj las prečiste Device
ter sliko Matere božje. Cesar Friderik II. pa je 1. 1215. kosti Karola
Velikega ukazal spraviti v dragoceno omaro. Tam čaka veliki slu¬
žabnik Marijin vstajenja.

Takim vzvišenim zgledom in mogočnim vplivom se srca niso
mogla upirati. Neizmerno jc rastla in se ukoreninila slava Marijina.
Da jim nebeška Kraljica to zvestobo in prizadevanje v nebesih prav
kraljevsko plačuje, kdo bi dvomil? Saj sv. cerkev nanjo obrača
besede: „Jaz ljubim tiste, ki mene ljubijo, in tisti me bodo našli, ki

79

zgodaj k meni pridejo." Kako žalostna usoda pa čaka naspi-otnike
Marijine! Kmalu za Konstantinom Velikim je nastopil vladarstvo rim¬
skega cesarstva Julijan, imenovan odpadnik. Sicer je bil kristjan, toda
zapeljali so ga poganski modrijani. Cerkev je oropal imetja, vernike
je preganjal. Da bi kristjane dražil, je ukazal na novo pozidati Je¬
ruzalemski tempel, hoteč s tem osramotiti Kristusovo prerokovanje, da
ne bo kamen na kamenu ostal. Velikanske svote je porabil v ta namen;
vešče stavbenike je tja poslal. Toda ogenj je začel bruhati iz zemlje
ter je požgal delavce; potres je podrl vse, kar je bilo že pozidanega.
Sramotno je moral cesar jenjati z zidavo. Sovražil je Kristusa, pa
tudi njegovo Mater. Zato je pikro in zlobno očital kristjanom: ; ,Vi
ne nehate zvati Marije Mater Božjo." A Bog ponižuje sramotilce
svoje Matere. V vojski zoper Perzijane ga je zadela smrtonosno
puščica 26. junija 363, ko je bil šele 32 let star. Umirajoč je nalovil
iz rane krvi v perišče, jo je vrgel proti nebu, rekoč: „Zmagal si,
Galilejec!" Kako grozna smrt! Nasprotoval je slavi nebeške Kraljice.
Poguba je prišla nanj. Uresničile so se besede, ki jih polaga sveta
cerkev v usta Mariji: „Kdor proti meni greši, rani lastno dušo. Vsi,
ki me sovražijo, ljubijo smrt."

Molitev.

Napolni moja usta s svojo sladkostjo, o Kraljica, razsvetljuj moj
razum, o ti milosti polna! Vodi ti moj jezik in moja ustna, da
bodo veselo oznanovala tvojo slavo in pred vsem vedno ponavljale
sladkodoneče pozdravilo, s katerim te je nagovoril Gabrijel, o naj¬
čistejša Devica — in Mati mojega Boga. Stori me vrednega, da smem
širiti tvojo čast in da vedno poln sladkosti kličem: „Češčena!“
Ceščena bodi, o Marija, Gospa polna milosti! Češčena, ti mir, veselje,
tolažba in blagor sveta! Češčena ti, pribežališče grešnikov, ti vir
milosti in vse utehe! Pozdravljam te, najslajša srednica med Bogom
in človekom! Pozdravljam te, ti čista Mati Kristusa, Sinu živega
Boga. Pozdravljam te, ki si izrodila Kristusa, začetnika življenja, —
Kristusa, preusmilj enega Stvarnika vseh stvari, našega sladkega Go¬
spoda Jezusa, vzgojitelja sveta, kateremu gre čast, slava, moč, hvala
in veličanstvo ob enem z Očetom in sv. Duhom sedaj in na veke. —
Po priprošnjah in zaslugah presvete Matere Božje, po priprošnjah vsega
nebeškega dvora, te prosim, usmili se svoje stvari, o Vsemogočni
Gospod. Stoj mi ob strašni uri pravične sodbe na strani in ne spo¬
minjaj se naših hudobij. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Zgledi slavnih cesarjev naj
te nagibajo, da vsak po svojem stanu stori kar le največ more v
proslavo Matere božje. Potem se pa veseli* in raduj v Mariji, „ker
mnogo dobrot je pripravljenih njim, ki njo ljubijo". (Sv. Bonaventura.)

80

Grebinjski Klošter. Osoje.

(Marijine cerkve na Slovenskem.)

Viteški redi služijo nebeški Kraljici.

Cerkev Kristusova se je pod mogočnim varstvom krščanskih
vladarjev močno razširila in okrepila. Vneti misijonarji so vanjo pri¬
peljali kar cele narode, tako Slovane, Nemce, Ogre itd. Krščanstvo
je vsepovsod zavladalo. Toda koncem 9. stoletja so nastopili žalostni
časi. Ljudstvo je postalo lahkomiselno, duhovščina se povsod ni za¬
vedala svojega visokega zvanja. Prišel je pa najhujši udarec: Ne¬
srečni carigrajski patrijarh je odtrgel vzhodno cerkev od Rima. Kot
kazen je poslal Bog krščanstvu strašno šibo — krvoločnega Turka.

Že v 7. stoletju je v Arabiji stopil na plan lažnivi prerok Mo¬
hamed ter je ustanovil novo vero — izlam. Privrženici njegovi so
se imenovali mozlimi, mohamedani ali po naše Turki. Z mečem si
je podjarmil mnogo mest in dežel ter prebivalce prisilil, da so sprejeli
njegovo vero. Po smrti njegovi (632) so nadaljevali započeto delo
kalifi. Podjarmili so Arabijo, Sirijo, Palestino, Egipet, severno Afriko.
Divje, krviželjne turške tolpe so pomandrale vse, kar jim je prišlo
na pot. Navdajal jih je divji, neupogljivi pogum; upali so, da pridejo
takoj v nebesa, ako umro v boju za izlam; tako jim je obljubil
prerok. Kristjane so klali, cerkve in samostane rušili; gotova smrt
je zadela vsakega, ki bi se drznil le besedico ziniti proti Mohamedovi
veri. Kmalu je bila vsa Španija v njihovi oblasti. Od tam pa so se
usuli Turki v neznanski množini na Francosko. Toda tam so turškim
četam zajezili pot železni jezdeci Karola Martela. Stotisoče Turkov
je pokrivalo bojno polje. Ko bi takrat Bog ne pomagal, bi že ob
tistem času krščanstvo podleglo. Ko je Mohamedanom tam izpod-
letelo, so se vrgli na Malo Azijo. Naposled so vzeli Carigrad ter
podvrgli Balkanski polotok. Od tam so se vsipale turške čete proti
srcu Evrope. Hrvaške in naše slovenske dežele so takrat strahovito
čutile grozno turško pes|.

Posebno je peklo krščanske narode, da so Turki pustošili sv.
deželo ter tamošnje kristjane silno stiskali. Razdrli so krasno cerkev
Vstajenja. Med službo božjo so pridrveli v cerkev, posedali na

81

oltarje, jih prevračali, za lase in brado na tla potegnili patrijarha.
Koliko so trpeli romarji! Leta 1093. je romal tja Peter Amijanski. V
srcu se je zgrozil, videč razdejanje na sv. kraju ter obup kristjanov.
Sklenil je olajšati to trpljenje ter opozoriti krščanske narode na ža¬
lostil .o stanje bratov tam v Palestini. Na cerkvenem zboru v Kler-
montu 1. 1095. je v navzočnosti papeža Urbana, 300 škofov in brez¬
številnih knezov in vitezov živo opisoval gorje in trpljenje vzhodnih
kristjanov ter poudarjal, kako sramotno je za kristjane, da gospodari
Turek v sv. krajih, kjer je za nas Kristus prelil svojo kri. Nobeno
oko ni ostalo suho; navzoči so vzdihovali, jokali. . .

Sv. oče izpregovori globoko ginjen: Ljubi bratje! Dežela obljube,
zibelka našega Zveličarja, dežela, v kateri je naš Gospod izvršil od¬
rešenje, je v rokah brezbožnega ljudstva. Psi so vdrli v svetišče;
najsvetejše je oskrunjeno. V cerkvah leže verniki ubiti . . . Kri svet¬
nikov teče kot voda; ni ga, ki bi mrliče pokopal. . . Kdo more to
gledati brez solz? .. . Oborožite se z gorečnostjo božjo, ljubi bratje,
zgrabite meč ter bodite sinovi Vsemogočnega! Bolje je v boju umreti,
kot gledati naše ljudstvo in svetnike v trpljenju. Bog hoče!“ Kakor iz
enih ust zagrmi tisočglasni odgovor: „Bog hoče, Bog hoče L Sveti
oče sklene: „Bog hoče! ta beseda bodi vaš bojni klic, križ znamenje
vaše moči in Mati Gospodova vaša varihinja!“ Ogenj navdušenja se
je bliskoma širil na vse strani. Po vsi Evropi je odmeval klic:
„Bog hoče!“ Plemič je zapustil grad, kmet plug. Kmalu se je zbrala
mogočna vojska, ki je hitela pogumno v sv. deželo, da jo iztrga
Turku iz rok. Začele so se slavne križarske vojske. V Palestini so
kristjani srčno napadali Mohamedane, slabili njihovo moč ter tako
zajezili prodiranje turških čet v Evropo.

Strahovita je bila borba med krščanstvom in polumesecem. Toda
rodila je mnogo lepih, vzvišenih sadov. Bridkosti so ojačile in
ohrabrile kristjane. Zagorel je v srcih ogenj božje ljubezni in pogum
za hrambo sv. vere in domovine. Če so hoteli uspešno braniti ti naj¬
dražji svetinji, so spoznali za potrebno, da je bilo oboroženo in boja
vajeno moštvo vedno pripravljeno za vojsko. In tako sta versko
navdušenje in potreba ustvarili veličastno napravo, pravi kinč sred¬
njega veka: viteške redove. Ti viteški redovi so bili stalne vojske
proti prodirajočim Turkom; vedno so bili pripravljeni z mečem in
kopjem neustrašeno braniti sv. vero in dom. Načelovali so križar¬
skim vojskam. Nekateri so se posvetili tudi oskrbi romarjev, bol¬
nikov. Redovniki teh redov so bili menihi in vojaki ob enem; skupno
so živeli v samostanih; vezala so jih redovna pravila, med njimi
skoraj pri vseh obljuba čistosti in pokorščine redovnim predstoj¬
nikom ter neustrašen boj proti sovražnikom sv. vere. Surove vojaške
narave je oplemenilo in oblažilo samostansko življenje. Nekateri so
bili tudi duhovniki, ki so vodili in opremljali službo božjo. Ti vi¬
teški menihi so bili pobožni, od sv. vere prešinjeni redovniki; ob
enem pa tudi junaški bojevniki in vojščaki, ki niso poznali strahu.
Njihovo geslo v boju je bilo: zmaga ali smrt; raje umreti, kot za¬
pustiti določeno mesto. Kastilski kralj Sancho je dejal o njih: ,,Glas
bojne trombe jih izpremeni v leve, glas zvona v krotka jagnjeta. £C

Marija v zarji slave.

82

Krasno je pisal sv. Bernard templarskim vitezom ob ustanovitvi tega
reda: „Čujem o novi vojaški družbi, ki se bori zoper meso in kri, pa
tudi zoper dušne sovražnike. Vsak član te družbe je neustrašen vojak
ter zavarovan od vseh strani; telo je obdano od železnega oklepa,
dušo pa ščiti oklep sv. vere; z obojnim orožjem previden se ne boji
ne hudiča, ne človeka. Ne boji se smrti, ker želi umreti. Kaj bi se
pač bal? Saj mu je Kristus življenje in smrt dobiček. Zaupno se
bori za Kristusa, še bolj pa želi biti razvezan in zedinjen s Kristusom
Naprej v boj, junaki; neustrašeno zatirajte sovražnike križa, saj ste
gotovi, da vas niti smrt niti življenje ne moreta odtrgati od ljubezni
božje, ki je v Kristusu Jezusu. Kako slavno se vračajo zmagalci iz
vojske! Kako srečni mučenci, ki umro v verskem boju! Raduj se,
junaški bojevnik, ako živiš in zmagaš v Gospodu! Še bolj pa se
raduj in veseli, če umreš; tako se združiš z Gospodom! Če so srečni
oni, ki v Gospodu umro, koliko srečnejši so, ki umro za Gospoda!”

Kdo bi se čudil, da so te junaške brambovce sv. vere in do¬
mačih tal visoko častili? Najlepši dan za odraslega plemenitaškega
sina je bil tisti, ki mu je prinesel viteško čast. Pripravil se je na
vzvišeno čast s postom in molitvijo; prejel je sv. zakramente, zadnjo
noč prečul v cerkvi ali kapeli; na določeni dan pa je v pričo škofov,
opatov, vitezov in gospe obljubil, da bo vedno govoril resnico, se
potegoval za pravico, spoštoval cerkev in njene služabnike, varoval
slabotne in zatirane, da ne bo pustil sramotiti gospe in devic ter po¬
sebno da ne bo trpel nobenega sramotenja krščanstva. Nato so ga
oblekli v krasno viteško obleko, mu dali zlate ostroge; dobil je v
imenu sv. Mihaela in sv. Jurija tri udarce z mečem na ramo in vrat;
to je pomenilo, da je postal vitez. Veseli glas zvonov in tromb je
oznanjal izreden dogodek.

Vse viteške redove pa je dičila nežna ljubezen do nebeške
Kraljice. Viteški bojni klic je bil: Marija. Vojvodi Burgundski so šli
v vojsko s klicom: „Naša ljuba Gospa Burgundskak Burbonski kralji
so ukazali svojim vojščakom klicati: „Burbon in naša ljuba Gospak
Grofi Fov so zapisali na bojno zastavo napis: „Naša ljuba Gospa iz
Bearnak Ko so vitezi iz Preux de Vergv hiteli v boj, so vpili:
,,Za našo ljubo Gospo!“ Bojni klic slavnega konetabla Bertranda
du Guesclin je bil: „Naša ljuba Gospa in Guesclin!" To spričuje,
kako so častili in srčno ljubili krščanski vitezi Mater Gospodovo in
kako zaupanje so stavili v njeno pomoč. Zato je pisal nek učen pro¬
testant: „Presveta Devica je bila sploh glavna spremljevalka krščan¬
skih vitezov v boj, kakor je tudi posredovala med njimi in jezo
božjo; na svoje škite so radi dali naslikati vitezi Marijo kot zvezdo
na nebu, sredi med znamenjem leva in tehtnice, z napisom: Ona to¬
laži jezo božjok Na dan, ko je plemič postal vitez, so mu izročili
blagoslovljeni meč, rekoč: „V čast božjo in Marijino sprejmi ta meč
in nobenega večk Kako pomenljivo.

Veliko slavo si je pridobil red Johanitov; ustanovili so ga itali¬
janski trgovci 1. 1048. v čast sv. Janezu Krstniku; takoj v začetku so
zidali v bližini Božjega groba cerkev posvečeno presveti Devici ter
so tam opravljali svoje pobožnosti. Izpočetka so stregli ti redovniki

83

Mati in Dete. (Slikal Sassofcrrato.)

revnim romarjem in bolnikom, kmalu pa so se posvetili boju zoper
nevernike. Iz vseh delov Evrope so hiteli v red mladi plemiči, da
bi posvetili svoje življenje sv. boju. Ker so se pozneje naselili na
otoku Malta, so se imenovali tudi Malteški vitezi. Nosili so črn plašč
z belim križem na prsih. Ta junaški red si je pridobil prekrasnih
zaslug za krščanstvo. Leta 1480. je priplul sultan Muhamed II. z
ogromnim ladjevjem pred otok Rodus, ki so ga zasedli Johaniti. Sto-
tisoči Turkov so napadali srdito otok, pa so se morali umakniti pred
peščico krščanskih junakov! Sultan Muhamed je dal napisati na svoj

84

grob: „Premagal sem dve cesarstvi, 12 kraljestev, toda otoka Roda
nisem mogel vzeti.“ Zopet se je proslavil red 1. 1522. v silni borbi
zoper Solimana II. Turška vojska je štela krog 200.000 mož. Vitezov
je bilo le kakih 500 ter 5000 vojakov. Prvi turški naskok so odbili
vitezi; padlo je krog 50.000 Turčinov. Nekaj mesecev pozneje so
zopet naskočili Turki z vso srditostjo. Zopet so zmagali vitezi. Toda
utrdbe so bile razrušene, manjkalo je živeža, smodnika. Soliman je
dovolil mali četi hrabrih vitezov prost, časten odhod. Kako težko j
dejal ta četudi časten odhod maloštevilnim vitezom, ki so še ostali živi
po dolgotrajni borbi, po strašnih prestalih mukah! Junaški velik'
prednik Filip Villiers de l’Isle je v znak svoje žalosti, ko so morai
odriniti na otok Malta, dal na jambor svoje ladje kot zastavo obesi«
podobo žalostne Matere božje z napisom: ,,Marija, v nesreči in brid
kosti naše edino upanje!“ Toda kmalu je priplul sultan Solima
pred otok Malta, hoteč uničiti Johanite, te neustrašene predbojevnik
krščanstva. Toda urezal se je. Vitezi so s svojim junaškim in ve¬
likim mojstrom La Vallete na čelu pred bitko obnovili redovne ob
ljube, so se okrepčali s sv. Rešnjim Telesom ter z nadčloveško močjo
pognali sovražnika v beg. Toda vseh teh slavnih zmag pobožni ju¬
naki niso pripisavali sebi. temveč so zanje dajali čast Bogu in mo¬
gočni pomočnici Mariji. Tako je 1. 1480. po sramotnem begu Turkov
iz Roda veliki mojster Peter d’ Ambrusson tam sezidal cerkev na
čast „Mariji zmagalki".

Naj navedem prekrasen zgled junaštva iz bojev na otoku Malta.
Prihrul je veliki vezir Kara Mustafa z veliko armado, da viteze
prepodi iz otoka. Vitezi so se zbrali v cerkvi; ko so prejeli Telo
Gospodovo, so stopili posamezni, eden za drugim, pred Marijino za¬
stavo in so ponovili prisego: ,,Pod zastavo Marijino se hočemo boriti
za krščanstvo do poslednje kaplje krvi.“ Postaven mlad vitez 'z
imenom St. Priest je bil zastavonoša. Boj se prične. Strahovito trčite
armadi skupaj; sredi vročega boja visoko v zraku plapola Marijina
zastava. ,,Zastava mora pasti!“ zarjove gromovito turški poveljnik
in stotine Turkov plane proti praporščaku. Posrečilo se jim je, da
so ga ločili z nekaterimi tovariši od glavne čete. Toda krepko drži
njegova levica zastavo, z desnico pa srdito bije z mečem po vragih.
Kar naenkrat čuti strašno bolečino na levici; Marijina zastava se po¬
vesi, vitez zaječi, turška sablja mu je levico odsekala. „Alah je velik
in Mohamed je večji, kot Marija“, zaorje Turek. A že zablišči meč
drugega krščanskega viteza in prekolje glavo Turku. ,,Rešena je!“
zakliče zastavonoša, ter prime zastavo v desnico in je zopet dvigne
kvišku. ,.Marija mora zmagati, njena zastava ne sme pasti.“ In glej,
že prihaja pomoč. Španski oddelek prihiti, napade Turke v hrbtu —
in Turki so bili pobiti.

Po bitki so našli praporščaka težko ranjenega, brezzavestno
ležečega med ranjenci; njegova desnica pa je še krčevito držala Ma¬
rijino zastavo.

Kaj bujno so se razvili razni viteški redovi na španskem pol¬
otoku, kjer so bili kristjani v vednih borbah s Turki (Mavri). Udo¬
mačila sta se tam red Johanitov in templarjev. V raznih tamošnjih

85

kraljestvih so pa nastali tudi samostojni viteški redovi v hrambo
proti turškemu nasilstvu. Že 1. 1048. je navarski kralj Garcias usta¬
novil lep viteški red „Naše ljube Gospe od lilije. “ Nekega dne so
namreč našli v mestu Nayera sliko, ki je predstavljala, kako deviška
Mati božja z detetom v naročju stopa iz velike, bele lilije. Razlagali
so si to sliko tako, da pomeni Marijino brezmadežno spočetje. Kralj
je dal na mestu, kjer so našli sliko, sezidati krasno cerkev, kamor
so pokopavali navarske kralje ter je ustanovil gori omenjen red.

Grofu Viljemu Rosenbergu se prikaže Marija Grof Hunt se poslužuje Marijine podobe

v Vranavi na Moravskem. kot ščita.

(Slikal Trenkwalder.)

Vitezi so nosili s srebrom vezeno lilijo na prsih, ob praznikih Mari¬
jinih pa zlato verižico, na škitu pa zlato lilijo, na sredi črko M in
na vrhu krono. Vsak dan so morali večkrat moliti angelovo češčenje.
Proslavili so se še redovi iz Alkantare in red Kalatrava ter 1. 1161.
ustanovljeni viteški red sv. Jakoba. Kot redovni znak so vitezi po¬
slednjega reda nosili na prsih krvav meč v podobi križa na prsih
v spomin, da je bil sv. Jakob z mečem obglavljen. Zavezali so se
vitezi tega reda, da hočejo braniti čisto Spočetje Marije Device. Postal
je red silno mogočen in vpliven ter je dal sv. cerkvi v teku stoletij
mnogo cerkvenih knezov in učenjakov. Kaka ljubezen do Marije je

86

v srcih teh železnih mož plamtela, svedoči ta-le lep zgled. Ko je kra¬
ljica Izabala katoliška oblegala od Mavrov zasedano Granado, je v
temni noči vdrl mlad andaluzijski vitez Fernando de Pulgar s pet¬
najstimi tovariši skozi slabo zastražena mestna vrata. Tovariše pusti
pri vratih, sam pa zdirja na čilem konju pred glavno mošejo, stopi
s konja, upogne koleno pred zaprtimi durmi ter glasno zakliče 1
mesto: ..V imenu trojedinega Boga zavzamem to mošejo ter jo po¬
svetim Devici Mariji“, pribije z ročajem svojega meča na vrata mošeje
deščico z napisom: „Ave Marija“ ter urno zdirja nazaj v krščanski
tabor. Kako so se Turki srdili in od jeze penili! Takoj zarana je pri¬
jezdil turški vitez iz trdnjave pred krščanski tabor ter je pozval naj
hrabrejšega viteza na dvoboj: deščico, ki jo je krščanski vitez na
mošejne vrata pribil, je privezal Turek konju za rep; tako je konj
napis „Ave Marija“ vlačil po blatu. Pri takem sramotenju Marijinem
je zavrela kri v krščanskih junakih. Hipoma plane vitez Garcilassi
de la Vega proti drznemu Turku, ga preseka z mogočnim mečen
ter mu vzame Marijin napis. Vtakne ta napis na meč, ter ga nese
zraku kot znamenje zmage med vriskom vojske skozi taborišče. IG
so črez nekaj dni kristjani vzeli Granado, so premenili mošejo v
krščansko cerkev ter jo posvetili Mariji; oni napis Marijin pa so
obesili na cerkveno steno, da bi še poznim rodovom oznanjal ljubezen
viteških src do Marije.

Pa še drugi viteški redovi so cveteli v srednjem veku ter širili
češčenje Marijino. Koncem 12. stoletja je ustanovil Kanut IV. danski
slonovi red, ki se je posvetil slavi brezmadežne Device. Redovno
znamenje je bila zlata svetinja s podobo Brezmadežne na eni strani,
na drugi s podobo slona. Tudi bavarski red sv. Jurija je nalagal
svojim vitezom dolžnost, da so branili nauk o brezmadežnem spočetju
Marijinem. Istotako je stopil v službo Marijino burgundski viteški
red zlatega runa; redovni znak, zlato runo, je spominjal viteze runa
Gedeonovega, ki je bil predpodoba čistega spočetja Marijinega.
Omenim naj še labudovega reda, ki ga je mejni vojvoda Friderik II.
brandenburški 1. 1440. ustanovil. Na redovni verižici je visela od
mesečnih in solnčnih žarkov obžarjena Marijina slika z rekom:
,,Zdrava, Gospa sveta." Pod podobo Marijino je visel mal srebrn
labud, ki je podoba čistosti in spominja na smrt, od koder ime:
labudov red. Vitezi tega reda so morali vsak dan več molitev
opravljati v čast Mariji, posebno slovesno so morali praznovati
Marijine praznike, se postiti na njihove predvečere ter sploh živeti
zgledno, da so zares zaslužili ime služabnikov Marijinih. Prešest-
nikov, nečistnikov, pijancev niso trpeli med seboj. Kot uvod k re¬
dovnim pravilom je zapisal mejni grof med drugimi sledeče besede:
„Marija je naša sprava nasproti Gospodu, tako da imajo vsi greš¬
niki varno zavetje pri njej . . . Kako bi jo mogel kdo dostojno
hvaliti, njo, ki v nebesih veliko slavo uživa? Vendar mi na zemlji,
čeravno smo grešniki, ne smemo o njej molčati, temveč moramo
njeno slavo oznanjevati, kolikor le moremo . . . Zato hočemo z vso
srčnostjo sveto Devico prositi, da skaže svojo milost krščanstvu in
svoje mile oči v nas obrne, da zginejo zmote in razpori ter da

87

krščanski svet zopet v miru in edinosti služi našemu Gospodu Je¬
zusu Kristusu. “ Krasne besede!

Lep zgled vsem častilcem Marijinim je tudi bavarski kralj
Maksimilijan (1597—1651). Ta veliki junak je prisrčno ljubil nebeško
Kraljico. Na ospredju prelepe kraljevske palače je ukazal postaviti
veličastno Marijino soho, pred katero je morala^ noč in dan goreti
luč. Umirajoč je svojemu sinu dal te-le nauke: „Časti svetnike božje,
pred vsem pa Kraljico nebes, božjo Mater Marijo kot varihinjo
naše hiše in najboljšo Mater.“ Njegovo velikodušno srce počiva v
Alt-Ottingu v bližini velikega oltarja; poleg pa je vzidana marmornasta
plošča z napisom: „Tu je pokopano srce Maksimilijana I.; v življenju
je bilo za velika dela in gorelo za nebeško Mater. Vedi, popotnik,
da Maksimilijan Marijo ljubi tudi po smrti iz vsega srca. a

Zares krasna prikazen v srednjem veku so viteški redovi. Naj¬
bolj nas pa gane plemenita ljubezen vitezov do nebeške Kraljice. Pod
železnim oklepom teh krepkih mož je bilo srce za Devico Marijo; za
njeno čast so se junaško borili, če je bilo treba, prelili tudi kri.

Molitev.

O preslavna Devica in Gospa, Marija, jaz, ki sem bil nekdaj
suženj hudega duha, se odslej za vedno posvetim tvoji službi ter se
ti izročim popolnoma in sklenem tebi služiti ves čas življenja. Sprejmi
me torej za služabnika! Ne zavrzi me, kakor sem zaslužil! O moja
Kraljica, ti si moje upanje! Jaz hvalim Boga, da mi je v svojem
usmiljenju podelil zaupanje nate. Res je: nekdaj sem bil hudoben in
sem hudo grešil; toda upam, da sem že prejel odpuščanje po zaslu-
ženju Jezusa Kristusa in po tvoji priprošnji. Toda to mi ne zadostuje.
Ena misel me plaši, o moja Mati, in ta je: Ko bi zopet iznova zgubil
milost božjo. Nevarnosti me obdajajo, sovražniki čujejo in kujejo
naklepe zoper mene, skušnjave me napadajo. Varuj me torej, o moja
zapovedovalka! Ne dopusti, da bi kdaj zopet grešil ter razžalil tebe
in tvojega Sina. Daj, da se viteško in hrabro borim zoper dušne
sovražnike, da odbijem vse ognjene puščice njihove. Bodi, o mila
Gospa, moja močna trdnjava, brani me v življenju, brani me ob
smrti. Ti, o mogočna Kraljica, bodi moja bramba; jaz pa bom gorel
vedno bolj za tvojo čast ter jo srčno branil proti vsakemu, ki bi jo
napadel. Tako upam, da te bom gledal na veke v večni slavi. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Veliki častilec Marijin P.
Segneri opominja: Bojuj se kot dober vojščak Kristusov. Tvoje orožje
naj bo pobožnost do Marije, tvoj meč „Češčena Marija“, ker se moreš
le tako imenovati vojščaka Kristusovega, ako srčno ljubiš in častiš
Marijo. Tvoja čelada naj je ime: Marija, tvoj oklep ljubezen doJVlarije,
tvoj škit priprošnja Marijina/'

gora pri Ptuju.

(Marijine cerkve na Slovenskem.)

Cerkveni redovi širijo slavo Marijino, njim
na čelu cistercijanski red. Sv. Bernard
veliki glasnik Marijine slave.

Bujno je zacvetelo krščansko življenje v srednjem veku, ko so
stopili na plan ustanovniki cerkvenih redov Romuald, Bruno, Norbert,
Bernard, Dominik, Frančišek in dr. Kdo ne pozna teh mož-veli-
kanov, kdo ne zre z občudovanjem nanje ter njihove slavne ustanove?
V samostanski tihoti so z molitvijo, postom in raznimi pokorili po¬
svetili sebe in nebroj menihov — duhovnih sinov; potem so pa pre-
šinjeni z ognjem božje ljubezni veseli in jasnega obraza hiteli med
narode ter v srcih vnemali ljubezen do Boga in bližnjega, stregli
bolnikom, reševali jetnike, skušali pomagati v raznovrstnih dušnih in
telesnih potrebah; v stopinje svojih ustanovnikov so zvesto stopali
njihovi duhovni sinovi. Tako so redovniki preobrazili svet s krščan¬
sko omiko ter ga prekvasili z dejansko krščansko ljubeznijo, ki jo še
danes svet ne more dosti občudovati.

V samostanskih celicah je dozorel tudi prekrasen cvet: Marijino
češčenje. Vsi srednjeveški redovi so tako rekoč tekmovali v ljubezni
do nebeške Kraljice; noben ni hotel zaostajati, vsi so bili podobni
družini dobrih otrok, katerih vsak je skušal nebeški Materi skazo-
vati kar največjo čast in ljubezen, da bi si tako naklonili njeno
mogočno varstvo. Iz samostanov so izšli največji zagovorniki in
pospeševalci Marijine slave, ter zanesli ognjeno ljubezen do Naše
ljube Gospe med krščanska ljudstva.

Že s svojim naslovom, tem bolj pa z delovanjem je slavil nebeško
Kraljico ljudomili red: „Maria de mercede“ za odkup sužnjev, kate¬
rega je 1. 1223. v Barceloni ustanovil sv. Peter Nolask skupno z
Rajmundom de Penafort pod varstvom aragonskega kralja Jakoba.
Srce mu je pretresala grozna usoda krščanskih jetnikov, katere so
Turki vlekli v Afriko ali jih prodali v brezupno sužnost; zverinsko

89

Žalostna Mati Božja. (Montauti, Rim.)

so ž njimi ravnali. Mnogi so zatajili Kristusa ter prestopili k Moha¬
medovi veri. Člani tega reda so morali zbirati miloščino za odkup
krščanskih sužnjev, ter dati v ta namen vse imetje; v slučaju potrebe
so morali sami v sužnost, da so rešili druge. Tako je ustanovnik reda
prišel kot žrtev ljubezni do bližnjega v sužnost, kjer je mnogo trpel,
dokler ga sobratje niso rešili. Mnogo je pretrpel v sužnosti tudi
redovnik sv. Rajmund Nonat, ki je žrtvoval samega sebe, da je rešil
krščanske sužnje. Divji Turki so mu z žarečim železom prebodli obe
ustnici ter mu dejali na ustacključavnico, da so ga odvrnili od nadalj-

90

njega oznanjevanja sv. evangelija. Nastal je red vsled trojne prikazni
Marijine, ter je pod varstvom nebeške Kraljice mnogim sužnjem vrnil
zlato prostost. (Od 1. 1492. do 1. 1691. je oprostil 16.942 krščanskih
sužnjev.) Na nabiralnikih za miloščino so imeli redovniki sledečo
podobo: Marija z Detetom, pred njenimi nogami na eni strani nekaj
uklenjenih jetnikov, na drugi strani redovnik tega reda prijemlje z
z eno roko rob obleke Matere usmiljenja, drugo roko drži nad jet¬
niki; iz ust mu pa prihajajo besede: ,,Mati Božja, stri okove jet¬
nikov !“

Po češčenju sv. Rešnjega Telesa in Device Marije se je odlikoval
mogočni red premonstratenzov, ki ga je 1. 1120. ustanovil sv. Norbert.
Mariji je bil posvečen ta red že po beli obleki, ki jo je od nje sprejel
kot opomin, naj njegovi redovniki s čistim, nedolžnim življenjem
svetijo nravno izprijenemu svetu. Redovniki sv. Norberta so zvesto,
neumorno izvrševali svojo nalogo; oblečeni v značilno belo obleko,
so bili podobni po svoji nedolžnosti bolj angelom kot ljudem; s
strogim življenjem so zajezili razširjajočo se nesramnost ter si stekli
velikanskih zaslug za pokristjanjenje severnih nemških dežel, Italije.
Francoske, Angleške. V tem redu je živel ljubeznivi Herman Jožef,
ki se je odlikoval po svoji nežni ljubezni do Marije.

In sv. Bruno, oče strogih kartuzijanov, ta svetla zvezda med
sodobniki, ni li postavil svoje slavne ustanove pod posebno varstvo
Matere božje ? Marijina kapelica „de casalibus" je bila središče, okrog
katere je naraščal svetovnoznani glavni redovni samostan La Char-
treuse. Redovniki so molili vsak dan dnevnice N. L. Gospe. Ni čuda,
da so čudovito napredovali pod okriljem nebeške varihinje, kakor
je pisal kardinal Bona: ,,Ti menihi so čudež sveta; žive v mesu tako,
kakor bi ga ne imeli; to so angeli na zemlji, kakor nekdaj sv. Janez
Krstnik; so najlepši kras neveste Kristusove; so orli, ki hite proti
nebesom ..

Vse redove pa je v češčenju Marijinem nadkrilil slavni cister¬
cijanski red, ta mogočna veja reda sv. Benedikta. Ustanovil gaje
1.1098. sv. Robert. Materi sv. Roberta se je večkrat prikazala preblažena
Devica še pred njegovim rojstvom ter ji kazala zlat prstan, rekoč: ,.Jaz
hočem, Irmgardis, da bo tvoj sin poročen s tem prstanom." Ko je
štel ta njen sin 15 let, je sprejel redovno obleko ter se je popolnoma
posvetil službi Marijini; kot ustanovnik reda je postal prvi opat v
samostanu Sito (Citeauv), po katerem kraju je prejel tudi red svoje
ime. Tako je ta red že po začetku Marijin red; preblaženo Mater
božjo imenuje svojo varihinjo, zapovedovalko, zavetnico; Marija pa
mu je skazovala milosti in dobrot brez števila.

Vzgojil je ta krasni red nebroj gorečih Marijinih častilcev. Nekoč
— pravi legenda — se je prikazala bi. Bertramu v molitvi preblažena
Devica; pred njenimi nogami je tekel leskcč zlat studenec, katerega
dno je bilo posuto z dragulji. Ker je bila sv. možu prikazen nejasna,
jo mu je razložila Marija tako-le: „Ta zlati vrelec je cistercijanski
red, ki je po svetosti podoben zlatu, pa je tudi meni z izredno
ljubeznijo vdan. Biseri so pa njegovi redovniki, ti moji posebni pri¬
jatelji, ki gore v ljubezni do mene bolj kot drugi. “

91

Vse častilce Marijine tega reda, kakor sploh vse častilce Marijine,
ki o kdaj živeli na zemlji, je pa prekosil v ljubezni do Marije me-
d. ■ :besedni učenik sv. Bernard, ta čudež in kras svoje dobe, velikan
po duhu, velikan v govoru in dejanju, velikan pa tudi v ljubezni do
nebeške Kraljice.

Sv. Bernard, dika sv. cerkve, se je narodil 1.1091. na gradu
Fontaines iz stare viteške rodbine. Oče njegov, vitez od nog do
glave, je ljubil vojaško življenje; mati pa je bila jako pobožna žena.
Po očetu je podedoval junaškega duha ter gorečnost za pravico in

Mati Božja in sv. Katarina. (.slikal St. Murillo.)

resnico; po materi pa bogoljubno srce. Skrbno je vzgojevala mati
malega Bernardka ter mu že zgodaj vcepila ljubezen do samote in
miroljubnosti ter ga vnela za ljubko sv. čistost. Bog je blagoslovil
materin trud. Prijazni deček se je razvijal kot lepa cvetka. Vsi so
se čudili njegovemu bistremu in živahnemu duhu. Razna znamenja
so kazala, da ga je Bog odbral za kaj posebnega. Nek sveti večer
je čakal v cerkvi s stariši polnočnice; kar ga objame sen; v duhu
gleda novorojenega Jezuščka, čigar lepota ga popolnoma prevzame.
Odslej je gorel v nežni ljubezni do učlovečenega Sinu božjega; kadar
je govoril o njem, je žarela iz njegovih besedi nepopisljiva sladkost
in miloba. Pa še neko čudno lastnost so opazili na dečku. Ako je

92

ugledal Marijino podobo ali cul izgovoriti njeno ime, je kar veselja
zatrepetal. Ako so ga hoteli stariši posvariti radi kakih otročjih
slabosti, je zadostovala le ena beseda: „To ne dopade Mariji!’ 1  Že
zgodaj je krotil svoje telo in poželjivost z ostrim postom in pokorili:
vadil se je v pokorščini in potrpežljivosti. Vkljub strogemu življenju
mu je pa sijala iz oči in obraza smehljajoča ljubeznivost — znamenje
nedolžnega srca.

Toda zadel ga je hud udarec. V 19. letu je izgubil mater.
Vdano je prenašal izgubo. Prijazni, prikupljivi mladenič je ostal sam.
Svet mu je začel nastavljati zanke. A ustavljal se je junaško. Ko
ga je nekoč zalezovala ničvredna ženska, je glasno klical: „Morilci!
ter jo tako odpodil. Najčistejša Devica ga je varovala v tem slučaju,
kakor tudi v celem življenju, daje ohranil sv. čistost neomadeževam
do smrti. Tako bogato mu je vračala nebeška Kraljica iskreno lju¬
bezen, s katero ji je bil vdan. Ko je Bernard spoznal nevarnosti med
svetom, je sklenil stopiti v strogi cistercijanski red, pač zato, ker je ta
red posebno častil nebeško Kraljico. Sorodniki so mu silno branili:
toda on je tako vneto govoril o veliki milosti redovnega življenja,
da so mnogi njegovih sorodnikov dali slovo svetu ter šli za njim.

V samostanu je skušal Bernard svetu in poželjivosti popolnoma
odmreti. Užival je navadno le črn kruh, ki ga je namakal le v
mlačno vodo. Spal ni skoraj nič. Najraje je premišljeval trpljenje
Kristusovo. Da bi se ubranil mlačnosti, je pogostokrat vprašal sebe:
..Bernard, čemu si semkaj prišel ?“ Kakor pa je bil strog do samega
sebe, tako ljubezniv je bil do vseh, ki so iskali pri njem pomoči.
Glas o njegovi svetosti in učenosti je šel po vsem svetu. Od blizu
in daleč so prihajali k njemu posvetni ljudje, duhovniki, papeži,
kralji in knezi ter iskali pri njem sveta in tolažbe. Večkrat je moral
iti k cerkvenim zborom; klicali so ga, da je miril sovražnike, delal
red. Povsod, kamor je prišel, je bil angel miru, vnet oznanjevalec
resnice in pravice. Kjer je le mogel, je pomagal. Najraje bi v svoje
srce vklenil ves svet. Imel je pa tudi čudovito oblast nad ljudmi s
svojo nepremagljivo zgovornostjo. Z gromovito besedo je vnemal
krščanske narode za križarske vojske. Bog mu je dal celo dar ču¬
dežev, ozdravil je mnogo bolnikov, obujal celo mrliče. Vanj so zrli
vsi z občudovanjem kot k od Boga poslanemu preroku ter poslušali
njegov glas. Neizmerno veliko je koristil človeštvu. Pri vsej slavi
pa je ostal Bernard ponižen menih, ki je odklanjal vse časti in
visoke službe; dajal je čast le Bogu za vse, kar je dobrega storil.
Cerkev ga je kot enega največjih sinov svojih uvrstila med svoje
učenike.

Kar pa posebno občudujemo na tem velikem možu, je njegova
neprenosljiva ljubezen do Marije. Tako kot on še pač ni nihče ljubil
Marije; zdi se, da je nebeška Kraljica uslišala njegovo vročo željo:
„Mati, ne dopusti, da bi te kdo bolj ljubil kakor jaz!“ Že kot malega
dečka so videli večkrat moliti pred Marijinim oltarjem. Ko je hodil
v šolo v Chatillonu, so njegovi tovariši občudovali njegovo vdanost
do nebeške Kraljice. V cistercijanskem redu pa je ljubezen do Marije
popolnoma prevzela njegovo srce. Vsa svoja dela je Bernard pri-

93

Mati Božja, sv. Alojzij, sv. Stanislav Kostka, sv. Janez Berhmans.

(Slika v sobi sv. Berhman-:a v Rimu.)

•94

poročal Mariji; pod njenim varstvom jih je začel, nadaljeval in do¬
končal. Hotel je biti vitez Marijin, njeni službi je posvetil življenje
in kri. Ni mu bilo zadosti, da je ljubil presveto Devico sam, v srcih
vseh je želel vneti ljubezen in zaupanje do nje. S prekrasnimi, čudo¬
vito ljubeznivimi in ognjevitimi besedami je slavil Marijino neskaljeno
lepoto, njene visoke prednosti, njene vzorne čednosti, njeno veliko
moč in brezmejno usmiljenje. Karkoli je sploh mogoče vzvišenega
in lepega o Mariji misliti, čutiti, govoriti in pisati, vse je on zbral,
v srcu okušal ter podal svetu v mili, prekrasni besedi. Par cvetk
hočem nabrati iz bujnega; venca, ki ga je ta veliki ljubilec Marijin
ovil krog čela ljubeznive nebeške Kraljice.

Koga ne ganejo tolažljive besede njegove: ..Če se vzdigujejo
vetrovi skušnjav, če si zagnan na pečine bridkosti. poglej na to
zvezdo, kliči Marijo! V nevarnostih v stiskah, v silah misli na
Marijo, kliči v Marijo. Ne izpusti jo iz srca, ne izpred oči! Ako
njo nasleduješ, ne boš zašel, če njo prosiš, ne boš obupal: če nanjo
misliš, se ne boš zmotil: če se nje držiš, ne boš padel: če se nji
izročiš, se ne boš bal; če se nji pridružiš, ne boš opešal: pod njeno
milostjo boš srečno svoj tek dokončal!" In zopet: „0 ubogi, slabotni
človek, zakaj se bojiš Mariji se bližati? Nič trdega, nič odurnega
ni na njej; sama dobrota je in ljubezen. Preglej natanko ves evan¬
gelij od začetka do konca in če tam najdeš le eno trdo besedo o
Mariji, ali samo senco jeze ali nevolje, potem ti dovolim, da se je
ogneš in greš svojo pot. Ako pa, kakor je resnično, najdeš na vseh
mestih, ki govore o njej, le kratkost in usmiljenje, potem se zahvali
onemu, ki je v svojem usmiljenju in ljubezni nam dal tako srednico.
ki vabi vse k zaupanju; ona ne vpraša, kaj si bil prej: ne! Bodi
kdor hočeš, ona te posluša, ona ti bo pokazala svoje srčno usmi¬
ljenje in ni je stiske, za katero bi njeno materino srce ne bilo
odprto. Pokleknimo torej Mariji pred noge ter jo prosimo iz vsega
srca. Ne bomo jo izpustili, dokler nas ne blagoslovi!" Nekoč je
tolažil sv. Bernard sobrate tako-le: „0j otroci moji, dovolite, da vam
odkrijem srce. Marija, da, Marija je za Bogom moje edino upanje,
moje edino pribežališče. Včasih mislim na svoje prešlo življenje in
pri tem pogledu zastaja kri po mojih žilah. Kako življenje! vzklik¬
nem trepetajoč, kako bom obstal na dan sodbe? Pa veste, kaj potem
storim, da bi potrto dušo zopet potolažil? Mariji pokleknem pred
noge. Rotim jo, naj me ne zapusti. Zaupno jej rečem, da je ona
moje edino upanje. In ljubezniva Mati — ona me usliši moja
duša se umiri in vsak strah izgine k Take besede so mogle prihajati
le iz Mariji popolnoma vdanega srca. Sestavil je tudi prekrasno:
,,Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati..." itd.
Ko je nekoč na svojem potovanju skozi Nemčijo prišel v Spever ter
je spremljan od cesarja Konrada, škofa, duhovščine ter meščanov
stopil v stolno cerkev, so peli duhovniki: „Češčena bodi Kraljica!"
Ko so potihnili zadnji glasovi prekrasne hvalnice, je svetnik, prevzet
od čutil ljubezni do Marije, pokleknil pred oltar ter zapel lepe be¬
sede: „0 milostljiva, o dobrotljiva, o presladka Devica Marija!" Od
onega časa te besede pristavljajo na koncu molitve: „Češčena bodi

95

Kraljica!" — Pa tudi Marija je vračala Bernardu njegovo vdanost in
ljubezen. Nekoč je v Belgiji šel mimo sohe Marijine. Bernard ob¬
stoji: ljubezen ga prevzame, poklekne ter nežno vzklikne: „Zdrava,
MaGja!" Iz v  sohe pa so čuli okoli stoječi odgovor: ,,Zdrav bodi,
Bernard." Se večjo milost je prejel Bernard v cerkvi v Chatillonu.
Ko je pred podobo Marijino srčno molil ter vzkliknil: „Skaži se mi
Mater!" mu je sv. Devica izročila dete Jezusa, rekoč: „Sprejmi Jezusa,
Zveličarja sveta!" Ob enem pa mu je dala ono sladko, nebeško zgo¬
vornost, ki ga je povzdignila v naj večjega apostola njene slave.

ne 20. avgusta 1153 je sv. Bernard z vzdihljaji ljubezni do
Jezusa in Marije zaspal v Gospodu ■— star 63 let. Ljubljenec Mari¬
jin ie splaval na materinsko srce. Njegovo truplo so pokopali pod
oljnem N. L. Gospe v samostanski cerkvi v Clairveaux. Tako jc
ob c z nož ju nebeške Kraljice našel pokoj veliki slavitelj Marijin;
umolknila so njegova zgovorna usta; njegovi spisi pa in njegovi
sinovi oznanjujejo in bodo oznanjevali slavo Marijino. Pač noben
red : ni odlikoval po tako iskreni ljubezni do Marije, kot cister¬

cijan:-; red, kateremu je bil sv. Bernard drugi ustanovnih, ter so se
zato imenovali njegovi redovniki tudi Bernardinci. Vse redovne
cerkve so bile posvečene Mariji, pred vsem Marijinemu Vnebovzetju.
Ker je imel red v cvetoči dobi nad 1800 samostanov, je imel ravno
toliko .iariji posvečenih cerkva; nekatere izmed njih so prekrasne
in še danes oznanjajo in bodo oznanjale človeškemu rodu, kako živa,
dejanska ljubezen do Jezusa in Marije je gorela v srcih teh redovnikov;
saj so sami za te cerkve delali načrte, sami jih zidali. Glavni,
skrbno ozaljšani oltar v vsaki cerkvi je bil posvečen Mariji; praznike
Marijine in sobote so praznovali z velikim sijajem; samostanom so
dali lepa imena: Morska zvezda, vrata nebeška, studenec Marije Device,
Marijin dvor, Marijin vrt, Marijino polje itd.; na redovnih pečatih je bila
vdolbljena podoba Marijina. Marija je vidno čuvala nad sebi tako vda¬
nim i-edom; rastel je tako hitro, kot noben drugi ter postal jako mo¬
gočen. Razširil se je po vsi Evropi, celo v Aziji in Afriki. Njegovi
redovniki so storili neizmerno veliko za umetnost in vedo, za odpravo
krivih ver, za križarske vojske in rast versko-nravnega življenja.

Molitev sv. Bernarda.

Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikoli ni bilo slišati,
da bi kdo bil zapuščen, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe
pomoči prosil in se tvoji prošnji priporočal. S tem zaupanjanjem
navdan, hitim k tebi, o devic Devica in Mati; k tebi pridem in pred
teboj vzdihujoč grešnik stojim; nikar ne zavrzi, o mati Besede,
mojih besed, temveč milostno slušaj in usliši me. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Globoko v srce si vtisnimo
vsi besede velikega sv. Bernarda: „Z vsemi močmi svojih src, z vso
mogočo pobožnostjo častimo nebeško Mater Marijo, ker je to volja
tistega, ki nam hoče dajati vse le po Mariji."

96

Novaštifta. Prihova.

(Marijine cerkve na Slovenskem.)

Sv. Dominik in dominikanski redovniki
slave Marijo. Sv. rožni venec.

Kmalu po smrti velikega častilca Marijinega, sv. Bernarda, sta
v 13. stoletju nastopila dva mogočna redova, ki sta kot krepka stebra
podpirala sv. cerkev: red sv. Dominika in red sv. Frančiška. Iskreno
prijateljstvo je vezalo že oba redovna ustanovnika; iz tega prija¬
teljstva se je izcimilo znano pobratimstvo obeh redov, ki sta v vseh
časih bila tesno zedinjena in združena; enaka sta si bila oba redova
po ves svet obsegajočem delovanju, enaka po velikem številu svet¬
nikov, katere sta vzgojila; posebno pa sta-si bila oba redova podobna
po izredni ljubezni do Marije. Dominikam in frančiškani so si pridobili
nevenljivih zaslug za razširjenje Marijinega češčenja. S cistercijani
vred so uklonili mrzlo človeštvo pod jarem mile nebeške Kraljice.
Tista iskrena globoka pobožnost do Naše Ljube Gospe, ki se je
takrat med narodi tako udomačila in ukoreninila, je bila v prvi vrsti
sad one sladke ljubezni, kije  navdajala sv. Dominika in sv. Frančiška
ter njune redovne sinove. Ti so to ljubezen Marijino gojili v samo¬
stanih, potem jo pa kot priljubljeni učeniki in pridigarji širili med
ljudstvom^

Na Španskem leži vasica Kalaroga. Tu je bil 1. 1170. rojen sveti
Dominik. Pri sv. krstu so videli na njegovem čelu žarečo zvezdo.
Mati Dominikova je bila pobožna žena; z besedo in zgledom je
navajala sinčka k bogoljubnemu in čednostnemu življenju. Po njej
je podedoval srčno ljubezen do Marije, katero si je že v zgodnji
mladosti izbral za varihinjo in vzor; pri vsem, kar je pričel, je
prosil Marijo sveta in pomoči. Angelov pozdrav je imel vedno na
jeziku. Pod varstvom zemske in nebeške Matere je rastel kakor
bliščeča lilija. Ko je prišel v šolo, je v oskrbi vzornih učiteljev hitro
napredoval v čednostih in vednostih. Iz oči mu je odsevala nedolž¬
nost srca. Od Zveličarja se je naučil biti krotak in ponižen, zato so

97

ga- vsi ljubili in spoštovali. Navadil se je misliti na pričujočnost
>. Govoril je malo. Postil se je ostro, vina ni pokusil, spal je
■ a deskah ali na goli zemlji in še to le malo časa; večji del noči je
:ul v molitvah. Njegova ljubezen do bližnjega se je izkazala ob
u silne lakote; bil je takrat star 21 let. Stradajočim je razdelil
as denar; prodal je svoje pohištvo, knjige, sploh kar je imel, v prid
v a -čim. Ko ga je neka žena s solzami v očeh prosila, da naj jej z
rjem pomaga rešiti brata, nahajajočega se v turški sužnosti, je
ko ganjen odgovoril: „Denarja nimam: toda ne žaluj! Znam
ti. Ponudi me Mavrom, da me sprejmejo za sužnja namesto brata.“
G- žena se ni drznila sprejeti ponudbe.

Tako je gorelo srce Dominikovo za telesni blagor bližnjega:
t bolj še pa je žarelo za dušno srečo ljudi. Neumorno je deloval.
Na Tsokih šolah je razkladal sv. pismo; kamor je prišel, je oznanje-
V':; besedo božjo s čudovitim uspehom. Ni bil še star 24 let, je že
za: * velo njegovo ime daleč na okrog; čislali so ga kot najboljšega
dušnega vodnika. Mnogi so iskali pri njem sveta in pomoči. Ko je
na potovanju po južnem Francoskem s solznimi očmi videl, kak strah
in grozo so tam širili krivoverski Albižani, kako pustošili mesta in
v a podirali cerkve, morili duhovnike, onečaščevali podobe Marije in
drugih svetnikov, je sklenil vse svoje moči posvetiti tamošnjemu
ljudstvu, ki je bilo silno nevedno ter se je zato dalo tem lažje za¬
peljati. Silni naval krive vere je skusil zajeziti z besedo božjo. Med¬
tem ko so drugi nastopali proti krivovercem z mečem in silo, se je
Dominik boril proti njim z ljubeznijo, podukom in apostolskim ubo¬
štvom. Kot pravi učenec revnega Kristusa je prišel med nje ponižen,
bos, odet z revno haljo. Že izpočetka jih je vrnil mnogo na pravo
pot. Da bi preskrbel zapuščeni albižanski ženski mladini tako po¬
trebno krščansko vzgojo, je zanjo ustanovil 1. 1206. samostan Prouille
ter ga postavil pod varstvo Marijino. Ko ga je 1. 1207. papež Ino¬
cenc III. imenoval za predstojnika albižanskih misijonov, je s podvo¬
jeno močjo izvrševal započeto delo; učil je, milo svaril, prosil, tolažil.
Noči je prečul navadno v cerkvi moleč; če ga je premagal spanec,
je naslonil glavo na oltarsko stopnico. Celo s sovražniki, ki so mu
po življenju stregli, je ravnal ljubeznivo. Tako si je z nepremagljivo
milobo osvojil srca strastnih krivovercev ter jih je pridobil mnogo
zopet za Kristusa. Ta nepričakovani, zares čudoviti uspeh je pripi¬
soval priprošnji preblažene Device Marije - saj je v njeno varstvo
postavil vse svoje delovanje. Navduševal je poslušalce k iskreni lju¬
bezni do Marije; vsako pridigo je pričel z vzklikom: „Daj, o presveta
Devica, da te morem vredno hvaliti.“ Poglavitno in nepremagljivo
Dominikovo orožje v tej duševni borbi pa je bil Marijin psalter, sveti
rožni venec. Marija sama — tako trdi staro izročilo — je učila
sv. Dominika moliti sv. rožni venec ter ga bodrila, naj to nebeško
molitev goreče širi med ljudstvom. Zvesto je sv. mož izvrševal to
naročilo. Sv. rožni venec je pokazal svojo veliko moč; Dominikova
ljubezen do Marije je prinesla bogat sad. Nad 100.000 krivovercev
je spreobrnil, brezštevilne grešnike je spravil na pravo pot. BI. Alan
piše: „Komaj je sv. Dominik dvignil zastavo sv. križa ter pričel pri-

Marija v zarji slave.

7

digati o prednostih in koristih te pobožnosti, je odprl oči krivover¬
cem ... v velikih trumah so hiteli k njemu.. . glasno so vzdihovali in
jokali v cerkvah; med verniki je vladala taka ljubezen do Jezusa in
Marije, da bi mislil, angeli so prišli na zemljo ter jima skazovali čast.“ ;

Da bi pa mogel goreči mož še več izgubljenih duš rešiti, je
ustanovil 1. 1216. dominikanski ali pridigarski red. S poslednjim ime¬
nom so ga nazivali, ker si je postavil kot glavni namen, da ljudstvu
oznanjuje božjo besedo. Odločil je, da naj nosijo redovniki sv. rožni
venec ob pasu na levi strani. Da bi pa dobil za svoj red najvišje
potrdilo, se je podal še istega leta v Rim. Papež Honorij II. je z
veseljem potrdil novi red, upajoč, „da bodo novi redovniki prvobo-
ritelji sv. vere ter svetle luči sveta“. Takrat se je v Rimu seznanil
tudi s sv. Frančiškom Asiškim, s katerim sta sklenila iskreno prija¬
teljstvo. Ker je pa bil Dominik prepričan, da pridiga malo pomaga,
če sam pridigar ne daje zgleda s samozatajevanjem ter junaškimi
čednostmi, je v redovnih pravilih določil, da morajo njegovi redov¬
niki popolnoma odmreti svetu ter imetju ter živeti v največji revščini.

Število samostanov njegovega reda je čudovito hitro rastlo; vesel
je gledal, kako se je Evropa duševno mladila vsled njegovega truda in
dela. Utrujen se je želel še zediniti ž njim, katerega je nad vse ljubil,
kateremu je posvetil vse delovanje, celo življenje. Ko je prejel Telo
Gospodovo, je umrl na golih, s pepelom posutih tleh, oblečen v raše-
vino, prepasan s spokornim pasom, dne 6. avgusta 1221, star 51 let.
Njegove poslednje besede so bile: „Moji bratje, gojite sv. ljubezen,
ostanite ponižni in ne ločite se od radovoljnega uboštva; sicer pa ne
solzite se, kajti meni je dobro. Tam vam bom lažje koristil, kakor
tukaj.“ Upodabljajo sv. Dominika z lilijo, ker je ohranil sv. čistost
neoskrunjeno do smrti.

Med misijonarji tega reda slovi posebno ime velikega čudodel¬
nika in junaškega apostola Poljske in severnih dežel — sv. Hijacinta.
Ko je ta sv. mož 1. 1218. v Rimu spoznal sv. Dominika, ga je njegova
svetost tako prevzela, da je stopil v dominikanski red ter postal
vreden sin velikega ustanovnika. Izredna je bila njegova ljubezen za
Boga in zveličanje duš; bil je ponižen, angelsko čist, zmeren. Brez
dela ni mogel biti; neutrudno je učil, pridigoval, spovedoval, obiska-
val bolnike. Molil je mnogo, večkrat po cele noči. S čudovitimi
uspehi je oznanjeval ta poljski apostol sv. evangelij. Med njegovimi
rojaki je vsled njegovega prizadevanja zacvetelo krščansko življenje.
Toda preozke so mu bile meje poljske domovine, podal se je na
Prusko, v Pomorje, na Dansko, Švedsko; prepotoval je zelo pro¬
strano Rusijo. Na svojih apostolskih potih je hodil bos, trpel je
mnogo; pri tem pa je spal na trdih tleh ter se ostro postil.
Ta sveti mož je bil velik častilec Matere božje: na predpražnike

1  Sicer je bilo že davno pred sv. Dominikom navada, da so verniki molili
gotovo število češčenamarij (tako na pr. 150  kot Marijin psalter) ter jih šteli
po jagodah na vrvici. To molitev je izpopolnil sv. Dominik tako, da je ustavil
med posamezne češčenamarije najpoglavitnejše verske resnice ter tako podal
ljudstvu kratek katekizem naše sv. vere. Uredil pa je sv. rožni venec tako, kakor
ga danes molimo, ter ga silno razširil slavni dominikanec Alanus de Rupe (f 1475)

99

Sv. Hijacint, učenec sv. Dominika, reši iz Kijeva čudodelno podobo Matere
Božje in SV. zakrament. (Slikal Trenkivalder.) .

na duhu sv. Tomaža Akvinskega? Kot veliki učenjaki in govorniki
slove Henrik Suzo, Vincenc Fereri, Ludovik iz Granade, Lakordaire
in dr.: vsak izobraženec pozna slovečega dominikana slikarja Fra
Angeliko, ki je slikal nebeško lepe slike Marije in angelov.

Posebno goreče pa so širili Dominikovi sinovi povsod, kamor
so prišli, molitev sv. rožnega venca, tako, da jim moramo pridejati
častni priimek: apostoli sv. rožnega venca. Sv. rožni venec so rabili
kot podlago in vodilo svojim pridigam. Razlagali so sproti vsako
skrivnost sv. rožnega venca, potem pa z ljudstvom molili oni oddelek
te molitve. Tako so vodili ljudstvo k sv. veri nazaj. Verniki so željno

Marijine se je postil ob kruhu in vodi. Kaj rad je molil pred Mari¬
jinimi podobami. Umrl je na praznik Vnebovzetja Marijinega 1. 1257.

zmerno ljudstva je bilo piri pogrebu. Bog je proslavil Marijinega
služabnika z mnogimi čudeži. Na dan pogreba je nenadoma ozdravil
mladenič, ki si je padši s konja zlomil tilnik. Njegov grob je zelo
obiskovana božja pot. Poljaki ga časte kot svojega narodnega za¬
vetnika.

Medtem ko so ti dominikani misijonarili v daljnjih krajih, so
.atovi sobratje v Evropi nastopali kot učeniki in vzgojitelji posebno
■ a visokih šolah. Kdo ne pozna slavnega Alberta Vel. in velikana

ICO

poslušali razlago, se solzili, molili navdušeno s priljubljenimi pri
garji sv. rožni venec ter poljubovali molke kot najdragocenejše da:
nebeške Matere. Povsod so ustanavljali roženvenske bratovšči
Najslavnejši zagovornik sv. rožnega venca je bil dominikanec Alan;
de Rupe. Jakob Sprenger, prijor dominikanskega reda v Kolinu.
stopil v njegove stopinje ter je v tedanjih hudih časih, ko so žug;
vojske, opozarjal na sv. rožni venec (1474). Skoraj vsi prebival
mesta, plemenitaši in preprosti, so poslušali nasvet. Dali so naslik,
veliko Marijino podobo ter so jo postavili na roženvenski olto
Prijor je vse povabil, naj se vpišejo v nameravano roženvensko br.
tovščino ter se udeleže slovesne spokorne procesije. Karol Pogum
burgundski je takrat žugal s silno vojsko cesarju Frideriku. Nepr
čakovano se je sklenil mir, katerega so sprejeli vsi kot darilo ne
beške Kraljice. V zahvalo so sklenili postaviti na roženvenski oltar
veliko soho Marijino. Na Mali šmaren 1475 so to soho slovesm
blagoslovili ter ustanovili roženvensko bratovščino z velikim sijajem
Cesar, papežev nuncij ter velika množica velikašev in preprostega
ljudstva so se v sprevodu podali v dominikansko cerkev. Ko je
nuncij blagoslovil prekrasno pozlačeno soho, je razpoložil bratovski
knjigo za vpisovanje. Prvi je vanjo zapisal ime cesar Friderik, potem
njegova soproga Eleonora ter njuni sin Maksimilijan; za temi so se
vpisali mejni vojvode, knezi, grofi, škofje, opati in obilno število
ljudstva. Ko je nuncij odpel veliko sv. mašo, se je obrnil cesar k
njemu, proseč ga, naj izprosi pri papežu potrjenje bratovščine. Y
spomin tega so dali naslikati zaobljubno sliko. Na njej je stala Mati
Božja, pod njenim plaščem pa so klečali cesar in papež ter zastop¬
niki krščanstva moleč sv. rožni venec ter držeč moleke v rokah :
tudi Marija je držala moleke v rokah ter jih ponujala vsem, ki so
jih želeli. Na vrhu pa je z dopadenjem se doli ozirala presveta
Trojica. Navdušenje je rastlo; kmalu je bila s pomočjo dominikanov
v vsakem nemškem mestu ustanovljena enaka roženvenska bratov¬
ščina. Pa tudi po drugih deželah se je silno hitro razširila ta bra¬
tovščina. Število bratovskih udov je bilo ogromno; med njimi si
našel kmete, rokodelce, meščane, plemiče, kralje, cesarje, umetnike,
škofe, papeže. Udje so bili papeži: Inocenc V., Benedikt IX., Pij V..
Gregor VIII., Klemen IX. in Pij Vil.; cesar Friderik III., Maksimili¬
jan X., Karol V.; francoski kralji Henrik IV., Franc II.; kralji portu¬
galski itd. Za vsakega je bila največja čast, če je bil ud te bratov¬
ščine. Roženvenska kraljica pa je vračala z dobrotami. Tako je
starešinstvo stare beneške ljudovlade izjavilo: „ N e vojvodi, ne vojske,
ne orožje, ampak N. L. G. sv. rožnega venca nam je naklonila zmago."
Visoke šole v Salamanki in Parizu so s prisego v  potrdili, da so šte¬
vilne roženvenske bratovščine ohranile sv. vero Španski in Francoski
ter ju oteli krivih ver.

S čudovito naglico se je razširila pobožnost sv. rožnega venca
tja v najbolj oddaljene kraje sveta. V najkrajšem času je postala
dušna last vsega krščanstva. Vsi narodi so sprejeli to milostno darilo
božje Matere z veseljem ter slavili njeno svetost, veličanstvo in moč.
Postal je sv. rožni venec kras velikašev in ljudstva; molili so ga vsi,

101

Marijino Oznanjenje in sv. Trije kralji. . (Slikal Angelico.)

bodisi papež, škof, cesar, vojak, učenjak, limet in berač. Francoski
kralj Ludovik XI. je nosil sv. rožni venec vedno s seboj; ravno tako
angleški kralj Edvard III. Slavni vojskovodja Montmorencv ga je
molil v hrupu vojske. Karol Pogumni je nosil s seboj dragoceni molek.
Slavni zmagalec pri Lepantu, Don Juan d' Austria, ga je ukazal med
bitko pritrditi na admiralsko zastavo. Papež Pij V. ga je molil vsaki
dan. Sv. Janez Berhmans, sv. Alfonz Lig. in sv. Benedikt Labre so ga
nosili na vratu. Skratka: Vse zares bogoljubne duše so ljubile to

102

molitev. Redovniki so nosili molek ob pasu. •Sploh je ni bilo ti
skoraj krščanske hiše, kjer bi ne molili sv. rožnega venca. Po pr; . ci
je torej dejal sv. Alfonz Ligvori, da je ni nobene pobožnosti, katero oi
verniki vseh stanov tako pogostokrat opravili, kot sv. rožni ve
Da se je molitev sv. rožnega venca tako udomačila med narod e
brezdvomno velika zasluga sinov sv. Dominika. Pa tudi sv. cer; v
je to pobožnost z vsemi močmi podpirala in širila. Več kot 200
peževih bul, okrožnic, odlokov jc izdal sv. rimski stol v pr o- h
sv. rožnega venca in bratovščine roženvenske. Papež Klemen je :
noval sv. rožni venec „zveličanje kristjanov 1 '; Pavel V. ..zakladu o
milosti“; Julij III. „kras rimske cerkve"; Hadrijan VI. „bič satam
Kako vneto je priporočal Pij IX. to molitev! Sam je izdal 30 odh
v ta namen. Nekemu škofu, ki mu jc predložil več molkov, da h
blagoslovi, je rekel: ,,Povej vsem vernikom, da papež ne blagosla\ ,a.
le molkov, temveč da ga moli tudi sam vsaki dan, ter vabi sv je
otroke, naj isto store!" In koliko je storil v slavo roženvenski K -
ljici Leon XIII., pravi ,,roženvenski papež". Vsako leto je vabi
krasnih okrožnicah, naj posvete verniki mesec oktober posebno j
molitvi, v kateri je videl najpripravnejši pomoček, da bi se odprac a
zla naše dobe. Ustavil je v lavretanske litanije vzklic: „Kralj
sv. rožnega venca" ter roženvenski praznik povzdignil v praz; :
prve vrste. Sveta cerkev je sv. rožni venec in njegovo bratovščin >
naravnost obsipala z odpustki.

Tako je postal sveti rožni venec, da tako rečem, brevir
dnevna molitev vseh Marijinih služabnikov. On je edina knjiga slepca
in siromaka; je edina knjiga matere, ki čuje pri detetu ter pozdravlja
božjo Mater, ki je v nebesih; je edina uteha starčka in stare ženic ,
ki se pripravljata s to molitvijo na bližajočo se smrt. Sv. rožni venec
je knjiga romarja, ko hodi po samotah; je knjiga bolnika, da pozabi
svoje bolečine. Mrliču ga dajo v roke na parah ter v hladen grob.
Kako Marija ljubi sv. rožni venec, je pokazala v Lurdu, ko se je
prikazala z molkom v roki. Sv. rožni venec je postal znak pravega
častilca Marijinega, da, znak pravovernega kristjana sploh. Sovraž¬
niki sv. vere ga sramote, dobri kristjani ga pa ljubijo nad vse. Oba
velika tabora - prijatelje in sovražnike Kristusove — loči značilno
znamenje — sv. rožni venec - ta kras sv. katoliške cerkve.

Molite  v.

Preslavna Devica, daj mi veselje in ljubezen do sv. rožnega
venca. Ko molim sv. rožni venec, zbiraj moje misli in vnemaj moje
srce, da se morem s pobožnimi čutili pridružiti sv. angelu Gabrijelu
ter nebeščanom. Daj, da s sv. Elizabeto blagrujem tebe in sad tvojega
telesa ter tako združen z vsemi izvoljenci oznanujem tvojo slavo.
Daj, da tudi roženvenske skrivnosti rojstva, smrti in zveličanja tvo¬
jega božjega Sina in mojega Zveličarja s hvaležnostjo premišljujem
ter tako postanem deležen sadov njegovega zveličanja ter v tvoji

sladki navzočnosti, o Mati, njega ljubim, hvalim in slavim na veke.
O roženvenska Kraljica, prosi za nas! Izprosite nam ljubezen do
sv. rožnega venca, o veliki sv. Dominik in vsi zveličani redovniki
dominikanskega reda!

Zvezdica v Marijino krono.  Jemlji pogostoma in pobožno
v roke sv. rožni venec. Moli ga, Če hodiš po samotnih potih, ali v
nemirnih nočeh; molite ga skupno v družini na večer. V nebesih se
vse te molitve kot bujne rože zlivajo in spletajo v prekrasen venec
okrog glave nebeške Kraljice. Ljubezen ima le eno besedo: Jaz te
ljubim, „češčena, o Marija!“ Čim večkrat boš ponavljal te besede, ter
pobožno premišljeval skrivnosti sv. rožnega venca, tem bolj boš rastel
v ljubezni do Boga in do Marije.

Sv. Frančišek in frančiškanski redovniki
slave brezmadežno Devico.

Neko noč 1. 1216. je molil sv. Dominik v cerkvi sv. Petra v
Rimu. Kar ugleda prikazen. Kristus kot maščevalec vihti v roki tri
goreče sulice ter jih hoče treščiti na zemljo, da pokonča napuhnjene,
skope, nečistnike. Marija pa, njegova vzvišena Mati, prosi za nje ter
mu predstavi dva uboga moža, rekoč: „Tu sta dva zvesta služabnika,
ki bosta zopet obudila vero in evangeljske čednosti!“ Dominik je v
enem teh mož spoznal sebe, za drugega pa ni vedel, kdo bi bil. Toda
obraz tovariša si je dobro zapomnil. Ko gre drugi dan v cerkev,
opazi začuden skrivnostnega prijatelja, oblečenega v meniško haljo.
Bil je Frančišek Asiški. Takoj mu Dominik hiti nasproti; svetnika
se spoznata, četudi se še nista nikdar videla, ter se molče objameta.
Dominik izpregovori: „Frančišek, ti si moj tovariš, skupaj bova delo¬
vala; ako ostaneva*združena, naju ne bo premagal nihče!“ Sveto pri¬
jateljstvo, ki sta ga takrat oba sv. očaka sklenila, je skozi vsa sto¬
letja gorelo v srcih njunih sinov. Dominikani in frančiškani so v vseh
delih sveta skupno molili, skupno obdelovali vinograd Gospodov,
skupno prelivali svojo kri za sv. vero ter z združenimi močmi vodili
vernike pod sladek jarem Kristusov. Sv. Dominik in sinovi so kakor
razsvetljeni kerubini širili božji nauk ter zagovarjali resnico; sv. Fran¬
čišek in sinovi pa so kot goreči serafini razlivali reke luči in ljubezni
po svetu. Oba redovna ustanovnika, kakor tudi oba redova, pa je
edinila nežna, srčna ljubezen do naše ljube Gospe. Dominik in Fran¬
čišek sta se sama imenovala viteza Marijina ter sta pripisovala vse
svoje uspehe Mariji; oba goreča za njeno čast in slavo, sta sama,
kakor tudi po svojih sinovih, čudovito razširila in povzdignila češčenje
Marijino.

Zibelka je tekla sv. Frančišku v Asisu. Tam se je narodil 1. 1182.
kot sin premožnih starišev. Mati njegova Pika je bila izredno po-

104

božna žena. Deček je imel nenavadno rahločuteče in usmiljeno srce.
Zabolelo ga je, če je ugledal siromaka. Njegova radodarnost ni poznal
mej, zato mu je oče večkrat resno očital, češ, da zapravlja premoženje
Ker je Bog Frančiška namenil za visok poklic, ga je hotel nanj
pripraviti z raznimi poskušnjami in bridkostmi. Naposled gaje obiskal
s težko boleznijo. Trpljenje je mladega Frančiška popolnoma izpre-
menilo ter mu o grenilo svet; tem bolj pa se je njegova duša obra¬
čala k Bogu ter poslušala njegov klic k popolnosti. Kaj rad je molil.
Nekoč se mu je molečemu v jami blizu Asisa prikazal na križu viseč
Kristus; ta prikazen je obudila v njegovem rahlem srcu veliko sočutje
s trpečim Zveličarjem; če se je le nanj spomnil, so ga polile solze.
Vedno se mu je zdelo, da ga kliče Kristus: ..Kdor hoče priti za menoj,
naj zatira sam sebe ter hodi za menoj!“ Črez vse na svetu pa je ljubil
Frančišek malo kapelico, posvečeno Mariji angelski; imenovali so jo
tako, pravi legenda, ker so v noči, ko je bil Frančišek tam blizu
rojen, nad to cerkvico angeli peli speve miru in veselja. Okrog nje
je rastlo mnogo rožnih grmov z najkrasnejšimi vrtnicami. Imenovali
so to cerkvico tudi porcijunkulo. Tiho in samotno jc bilo krog kape¬
lice; tu je lahko Frančišek nemoten molil in premišljeval. Tik kape¬
lice je postavil kočo; bivati je hotel blizu Marije. Odslej so ga videli
skoraj vedno v kapelici molečega pred Marijino podobo; kraljico
nadangelsko si je izbral za varihinjo in priprošnjico; po cele noči
ji je zatrjeval svojo iskreno ljubezen ter jo srčno prosil, naj mu po¬
kaže pot evangeljske popolnosti, po kateri naj hodi. Marija ga je
uslišala. Ko je 1. 1208. v kapelici pri sv. maši čul evangeljske besede:
..Pojdite, pa nc jemljite nič na pot, ne zlata, ne srebra, ne denarja v
pasovih, ne torbe, ne dveh oblek, ne črevljev, ne palice," je vzkliknil:
,,To je, kar sem iskal!“ Te besede so kakor nebeška luč posijale
v njegovo dušo: spoznal je, da ga Bog kliče na pot apostolskega
uboštva. Njegovi ljubljenci so bili odslej ubogi, bolniki, grešniki.
Kmalu se je pridružilo več učencev gorečemu učeniku. To mu je
bilo povod, da je ustanovil red manjših bratov; kot glavno vodilo mu
je dal trojno obljubo: obljubo uboštva, pokorščine in čistosti. Papež
Inocenc III. je 1. 1209. ta novi red „manjših bratov“ potrdil ter Fran¬
čiška postavil kot vrhovnega prednika. Kot sedež svojemu redu je
sv. mož z veselim srcem izbi'al kapelico Marije angelske, ki mu je
bila tako pri srcu. Čudovita so, pota božja! Tu ga je mati Pika da¬
rovala preblaženi Devici, tu je pričel trudapolno spokorno življenje,
tu je naposled sv. mož tudi umrl; od tu je nastopil njegov red zmago¬
slavno pot po celem svetu. Ko je neko noč molil v kapelici, se
mu je prikazala vzvišena nebeška Mati v spremstvu nebeških duhov;
prijazno se mu je nasmehnila ter mu razodela prihodnjo slavo tega
svetišča in njegovega reda. Novi red je naglo naraščal. Že na drugem
glavnem redovnem zboru 1. 1219. je prišlo iz vseh delov sveta nad
5000 bratov-redovnikov. Od vseh strani je vrelo ljudstvo vkup gledat
te svete može ter občudovat njihovo revno obleko, zmerno in ostro
življenje. Ko jih je opazoval kardinal Ugolino, je vzkliknil: „Zares,
tu je taborišče Gospodovo! 11  Razposlal je Frančišek sobrate kot misi¬
jonarje v Afriko, na Grško, Angleško, Ogrsko. Šest redovnikov je že

105

Mati Božja in sv. Frančišek.

J 06

takrat v Maroko prelilo kri za sv. vero. Serafinski mož se je, sam
hrepeneč po mučeniški kroni, podal z 12 sobrati v Sirijo, kjer jo
Saracenom neustrašeno oznanjeval sv. vero. Po božji naredbi pa
je vrnil v domovino. Z ognjevitimi besedami je pretresal srca
prav čudežno izpreobračal grešnike. Njegove besede so nepremaglj
vplivale še posebno zato, ker je sam isto delal, kar je učil dru
Redko je kaj kuhanega jedel: jedi je navadno s pepelom potres
da jim je vzel prijeten okus. Postil se je mnogo in ostro. Spal
na tleh, za zglavje je imel klado ali skalo. Skoraj vsak dan se :
bičal do krvi. Pri tem se je pa imel za največjega grešnika na svi
ter je časti odklanjal. V tem svetniku je plamtela iskrena ljubezen
do Križanega in Matere božje. Bolnikom je stregel, žalostne tolaži
vsem je hotel postati vse. Ni čuda, da je zaslovel na vse strani.
Kamor je prišel, so mu proti njegovi volji skazovali najvišje časti,
prav kot božjemu poslancu; zvonili so ob njegovem prihodu, šli mu
v trumah naproti, dotikali se njegovih oblačil, mu poljubovali rok
noge. Vitezi in preprosti, svetni in duhovni so se uvrstili pod Frar
čiškovo redovno zastavo. Tako se je število manjših bratov ogromn
množilo. Pa tudi za bogoljubni ženski spol je poskrbel sv. mož. Usta
novil je zanj II. red sv. Klare. Pred oltarjem brezmadežne Device je
Klari, temu angelu nedolžnosti in pobožnosti, podal spokorno obleko.
Kmalu se je mnogo po svetosti hrepenečih devic pridružilo sveti vo¬
diteljici ter se nastanilo v samostanu sv. Damijana pri Asisu. Ime¬
novale so se redovnice uboge gospe. Prva prednica je bila sv. Klara.
Uboge gospe so bile z revno haljo oblečene, bose ter so živele borno
od miloščine. Ta red, katerega je potrdil papež Gregor IX. 1. 1224..
je hitro rastel ter zaslovel po svetem življenju redovnic. Iz vseh
stanov so se oglašale vanj. Tako na pr. je v praški samostan vstopila
Neža, hči kralja Otokarja, z desetimi tovarišicami, potem ko je od¬
klonila zaroko s cesarjem Friderikom II.; njena sovrstnica Izabela,
sestra kralja sv. Ludovika, je tudi zavrnila kraljevsko krono ter ob¬
lekla redovno obleko sv. Klare. Ta II. red je štel v cvetoči dobi nad
900 samostanov s 25.000 redovnicami. Po mnogih krajih so prebivalci
vasi in trgov, cele trume moških in žensk, zapuščali svoje hiše in
družine ter šli za sv. Frančiškom, proseč ga, naj jih sprejme v svoja
redova. Pritisk je bil silen. Da bi ljudi ne odtegnil od domačega og¬
njišča, je 1. 1221. ustanovil tretji red za med svetom živeče ljudi.
Redovna vodila niso nalagala težkih dolžnosti, poudarjala so le evan¬
geljske zapovedi: tretjeredniki naj vestno izpolnjujejo božje in cer-
kvene zapovedi, ogibajo naj se sovraštva, naj ne delajo krivice, naj
žive ponižno ter se ogibajo nevarnih veselic in plesov; posvete naj
se z molitvijo, postom in samozatajevanjem. Neverjetno velika mno¬
žica obojnega spola in iz vseh stanov ter dežel se je oglašala ža
novi red. Kralj francoski, Ludovik IX., Elizabeta ogrska, kralj češki,
poljski, savojski, ogrski, člani drugih kraljevih hiš, škofje, učenjaki,
umetniki so  se opasali s pasom sv. Frančiška ter si šteli v čast, pri¬
padati tretjemu redu. Sadovi so bili prekrasni, bogati ter so se kazali
v zasebnem in javnem življenju. Ljubi mir se je naselij po hišah in
v javnosti; divjost je izginila ter se umaknila krotkosti. Čisto življenje,

107

pravičnost, ljubezen do Boga in Marije: te čednosti, ki so preobrazile
svet, so po velikem delu izrastle iz III. reda ter se mora krščanski
svet zanje zahvaliti sv. Frančišku.

Ljubezen in delovanje Frančiškovo je Bog proslavil z izredno
ostjo. Ko je v jutro povikšanja sv. križa 1. 1224. molil na gori
4 verni, je iz nebeških višav priplaval k njemu seraf z zlatimi pe-
rotmi ter mu vtisnil rane Kristusove; na rokah in nogah je začutil
silne bolečine, kakor da so mu jih prebodli žreblji, v srcu pa bolest,
kakor da se je vanj zasadila ostra sulica. Te rane Kristusove
nosil kakor petere dragocene bisere do smrti.

Sv. Hilarion, ustanovnih cerkve Matere Božje v Dubrovniku.

(Slikal Trenkwalder.)

Z ljubeznijo do Kristusa se je v srcu Frančiškovem družila lju¬
bezen do Marije. Ne brez vzroka je rekel sv. Bonaventura: „Za Kri¬
stusom je Frančišek zaupal v Marijo, Mater Gospodovo, ter jo je
imel za svojo in svojih priprošnjico.“ Na gori Alverni, kjer je sprejel
rane Kristusove, je sezidal Marijino kapelo. Tja so hodili njegovi
sobratje vsak večer v obhodu ter peli pesmi v čast Mariji, angelom,
sv. Janezu Krstniku in sv. Janezu Evangelistu. Tudi poleg St. Gemini je
sezidal kapelico Marijino. Na oltarski prt je dal naslikati angele, ljudi,
ptiče, drevesa ter druge stvari ter zapisati sledeče besede: „Bojte se Boga
ter častite ga. Gospodu gre čast in hvala. Vsi pravični, slavite ga!
Češčena bodi, Marija, polna milosti, Gospod je s teboj!“ Svetnik je

108

spisal tudi razpravo o Marijinih čednostih ter zložil nji na čast razn
molitve, ki jih je molil vsak dan. Ena med njimi se glasi: Sv. Mah
Božja, o dobrotljiva in prekrasna, prosi za nas svojega ljubega Sin.
v smrt danega kralja, našega Gospoda Jezusa Kristusa, da nam zaradi
svoje milosrčnosti in svojega usmiljenja ter vsled milosti svojeg;
učlovečenja in bridke smrti odpusti naše grehe itd. Z znanim pore-
junkulskim odpustkom je privabil neštete trume v slavno kapelic-
milosti polni kraj Marijin ter tako neizmerno pomnožil in razširil
češčenje Marijino; svet je slavil Marijo za ta izredni odpustek, 1
ga je ona naklonila človeškemu rodu, ter za obilne druge milosti, k
jih je ona v svoji materinski ljubezni razlivala na zemljane. Posebm
značilno pa je, da je sv. Frančišek že na prvem redovnem zborovanju
izvolil svojemu redu brezmadežno Devico Marijo kot varihinjo ter
odredil, „da se ima v vseh redovnih samostanskih cerkvah slu¬
žiti slovesna sv. maša v čast preblažene in neomadeževane Devici.
Marije”. Tako je preprost dijakon Asiški, ki je poznal edino le uče¬
nost križa, nastopil kot zagovornik velike dogme o brezmadežnem
spočetju Marijinem že 600 let prej, preden jo je cerkev razglasila ter
to resnico zapustil svojim sinovom kot najdragocenejši zaklad svoje
dedščine.

Ko je čutil sv. Frančišek, da se mu bliža smrt. je prosil, naj
ga poneso v drago mu kapelico Marije angelske, da tam izroči dušo
Stvarniku. Prejemši sv. zakramente za umirajoče, je rekel sobratom:
..Varujte se, kdaj zapustiti ta kraj, kajti svet je; tu bivata Jezus Kri¬
stus ter preblažena Devica, Mati njegova.“ Nato je umrl na soboto,
dne 4. oktobra 1226, star 45 let. Dve leti pozneje je papež Gregorij
asiškega angela, apostola Italije ter velikega čudodelnika prištel med
svetnike. Po smrti ustanovnikovi se je red ..manjših bratov" vedno
bolj širil. L. 1264. (38 let po smrti sv. Frančiška) je štel že 33 pro-
vincij, nad 8000 redovnih hiš ter nad 200.000 redovnikov. Kdo bi
mogel umeti, koliko dobrega je ta velikanska četa bojevnikov božjih
storilo v proslavo božjo in blagor človeškega rodu? V krščanskih
deželah so neštevilno grešnikov pripeljali na pravo pot ter vodili
brezbrojno duš modro proti nebesom. Pa tudi med pogane so nesli
nauk Kristusov in ni je skoraj dežele, katere bi ne napojili s svojim
potom in svojo krvjo.

Redovniki in redovnice sv. Frančiška so pa tudi za slavo Marijino
storili brezmejno veliko. Kdo bi mogel to popisati?

Kako so oznanovali Marijino čast slavni frančiškanski pridigarji!
Kdo ne pozna velikega čudodelnika, sv. Antona iz Padove? Rojen
je bil poleg Marijine cerkve, krščen v Marijini cerkvi; tam se je učil
ljubiti Marijo. Kot petletni deček je obljubil Mariji vedno devištvo
ter jo izvolil za zavetnico. Z zgovorno besedo je slavil Marijine pred¬
nosti, posebno brezmadežno spočetje ter Marijino vnebovzetje. Molil
je rad sv. rožni venec. V razvedrilo je najraje pel cerkveno pesem:
„0 gloriosa Domina“ ,.o preslavna Gospa!" Pojoč to pesem je
izdihnil. Sedaj počiva v cerkvi Marijini. Nestrohnjen je še jezik, ki
je oznanjeval slavo Marijino. Vreden naslednik mu je bil sv. Leonard
Mavricijski. Že kot otrok je tovariše krog sebe zbiral ter jih učil,

keko naj časte Marijo ter jo prosijo, da bi jim ohranila nedolžnost.

. prsih je nosil podobo Brezmadežne ter ž njo blagoslavljal bolnike.
Vsako uro je molil češčenomarijo; vsak dan frančiškanski rožni
venec v čast sedmih veselj Marijinih. Če je ugledal Marijino podobo,
na je globoko priklonil ter molil češčenomarijo. Vse milosti je pri¬
pisoval Mariji. Kako goreče je vnemal na svojih misijonih poslušalce
a Marijo; ginil jih je do solz. Tako na pr. je rekel: ,,Imejte gorečo
ljubezen do Marije, in vi ste gotovo rešeni." Umirajoč se je pogo-
arjal z Marijo, kakor da jo vidi pri sebi. Enako so-goreli za Marijo
sv. Janez Kapistran, sv. Janez a Leonisa, Lovrenc Brindiški in dr.

Frančiškanska cerkev v Mariboru.

Iskreni častilci Marijini so bili tudi tretjerednild, na pi* veliki pesnik
Dante, slavna slikarja Mihel Angelo in Rafael ter mnogo slavnih mož
in žena, umetnikov in učenjakov. Tako se je odlikovala v ljubezni
do Marije sv. Elizabeta, ta lepa cvetka tretjega reda. Ko se je njena
hči Zofija poročila z vojvodo Brabantskim, ji je dala v dar več iz¬
rezljanih Marijinih podob. Zofija pa je poklonila eno teh podob pre¬
bivalcem bolnice pri Vilvorde, rekoč: „Zapustiti vas moram, ker od¬
potujem. Sprejmite to podobo. Naj vas tolaži, dokler sem odsotna.
Zatekajte se k nji v težavah in stiskah. Pri nji boste gotovo našli
tolažbo, kakor sem jo vselej tudi sama našla.“ Odslej se je imenovala
bolnica „Pri tolažnici žalostnih' 1 . Kako je ljubil Marijo slavni tretje-
rednik Kolumb! Ladji, s katero je 1. 1492. jadral proti zahodu, je dal
ime „Sv. Marija". Vsak večer je vabil mornarje, da so peli „Češčena

no

Kraljicah Vsa pisma je pričel z besedami: .Jezus, Marija“ ter jih
končal z „Jezus, Marija, Jožef“.

Kdo ne pozna slavnih frančiškanov-učenjakov, ki so s svojim
umom večali slavo Marijino? Omenim velikega Aleksandra Hale:-,
ki je naredil obljubo, da ne bo nikomur nič odrekel, če ga bo po¬
prosil v imenu Marijinem. Kako krasno je pisal sv. Bonaventura
Mariji! Jakopone, sloveči pravoslovec, je zložil nedosegljivo pesem:
„Stabat Mater“ — „Žalostna je Mati stala‘\ Posebno pa je Marij
obudila v tem redu menihov in apostolov, ki so zagovarjali njen;
brezmadežno Spočetje ter tako spolnovali naročilo ustanoviteljevo
Med temi se blišči ime učenjaka-velikana Duns Scotus-a. Tako jasno
in tehtno je zagovarjal brezmadežno Spočetje, to prednost Marijino,
da je za ta nauk pridobil na svojo stran bogoslovce svojega reda.
ter — kar je bilo posebnega pomena - tedanjo slavno pariško uni¬
verzo. Slavil je Brezmadežno s posebnimi dnevnicami ter največ pri¬
pomogel, da je nauk o Marijinem Spočetju dozorel ter mogel biti
razglašen kot verska resnica. V nobenih cerkvah se tudi praznik brez¬
madežnega Spočetja tako slovesno ne praznuje kot v frančiškanskih
cerkvah. —- Ko je 8. decembra 1854 papež Pij IX. slovesno razglasil
nauk o brezmadežnem Spočetju Marijinem, je dovolil obema gene¬
raloma manjših bratov, da sta mu poklonila zlato rožo in srebrno
lilijo. Nato je ukazal pred podobo sv. Frančiška položiti marmornato
ploščo, v katero je bilo vdolbeno besedilo verskega nauka, hoteč s
tem priznati obilne zasluge, ki si jih je pridobil red sv. Frančiška
za to dogmo. Bilo je to zares častno priznanje za veliko vnemo, s
katero je Frančiškov red skozi 600 let oznanjeval slavo Brezmadežne.

V krasni baziliki na grobu sv. Frančiška je slavni Giotto na¬
slikal to sliko: Sredi med sv. Frančiškom in sv. Janezom stoji ne¬
beška Kraljica z Detetom ter se smehlja. S to podobo je izrazil slikar
resnično misel: varstvo Marijino je vir vse velikosti sv. Frančiška in
reda serafinskega.

Molitev sv. Frančiška.

O preblažena Devica Marija, o moja zapovedovalka, tvojim
zvestim rokam, tvojemu posebnemu varstvu, tvojemu usmiljenemu
srcu priporočam zdaj in za mojo zadnjo uro svoje telo in svojo dušo.
V tvoje svete roke položim vse svoje upanje in svojo tolažbo,
življenje in konec svojega življenja, da bom po tvojih svetih pri¬
prošnjah in zaslugah mislil, govoril in delal samo to, kar je volja
tvoja in volja tvojega božjega Sina. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Križani Kristus mora biti
tvoj vzor, kakor je bil vzor sv. Frančišku; križati moraš meso in
hude strasti ter ločiti srce od posvetnih stvari. Tako boš dopadel
Mariji, ki bo spoznala na tebi podobo svojega Sina.

Jelšane.

Pazin.

(Marijine cerkve na Slovenskem.)

Vrh.

Karmelski red in karmelski škapulir vne¬
mata ljubezen do Marije.

S cistercijani, dominikani in frančiškani so v češčenju Mari¬
jinem tekmovali karmeliti prekosili bi jih, ako bi bilo to mogoče.
Ljudstvo jih je imenovalo „brate naše ljube Gospe“. Redovni naslov
pa se glasi: „Red preblažene Device Marije s Karmelske gore.“

Romarji, ki od severa obiščejo sveto deželo, že od daleč ugle¬
dajo podolgasto gorovje, ki se razteza med Galilejo in Samarijo ter
sega v morje. Vsi se radostno tja ozirajo. To je gora Karmel, po
naše vinograd Gospodov. Vsa gora od vznožja do vrha je poraščena
z brezbrojnimi duhtečimi cvetlicami in zelišči ter širi najprijetnejši
vonj na okrog; po višavah pa in brdih raste vinska trta, oljka, jelka,
hrast, lavor. Srebrni studenci pretakajo rodovitne pašnike in poljane,
hiteč proti morju. Radi krasote in rodovitnosti poveličuje sv. pismo
to gorovje, ki ga rabi za najkrasnejše primere. Sv. cerkev pa ga
vsled teh lastnosti primerja lepo Mariji, tako na pr. v antifoni na
škapulirski praznik (16. julija): „Dala se ji bode slava libanonska,
lepota karmelska in saronska.“ Je pa Karmel zares tudi gora Marijina,
saj jo je sama nebeška Kraljica že zdavnaj v starem zakonu izbrala
kot sedež bodočemu sebi posvečenemu karmelskemu redu.

Za časa kralja Ahaba je med ljudstvom in na dvoru vladalo
ostudno malikovalstvo ter razkošno življenje. Prerok Elija, goreč za
čast božjo, je ognjevito nastopil proti nerodnostim ter je kot poslanec
božji kraljevski hiši zažugal hude kazni, ljudstvu pa štiri in pol letno
sušo kot kazen. Ko je ta dolgotrajna suša šla h koncu, je bila stiska
silna. Da bi Bog odvzel šibo, je Elija daroval; ogenj je padel na žgavni
dar ter ga použil. Nato je šel na karmelski vrh ter je globoko sklonjen
iskreno molil. In glej, tam izza morja se prikaže svetla meglica; nebo
se zagrne z oblaki, ki porose suho zemljo z blagodejnim dežjem.

Ta svetla meglica je predpodoba Matere Božje, ki kot deviška
Mati daje svetu Odrešenika ter kot milosti polna Mati do konca ca v
razliva nebeško roso dušnih in telesnih dobrot na človeški rod.
Legenda pravi, da je sv. Ana, mati Marijina, imela na Karmelu pas k
in pastirsko kočo. Na kraju, kjer je nekdaj Elija videl meglico ot
predpodobo Marijino, so na čast Božji Materi sezidali kapelico, ki je
bila baje prvo Marijino svetišče. V njej so se vsak dan samot. :i
večkrat zbirali ter častili Marijo z molitvami in hvalnicami; izbrali ;o
jo za posebno varihinjo; vsled česar so jih sploh imenovali ..bi e
preblažene Device Marije na gori Karmelski 1 '. Tako so jih ime -
vali pač zato, ker so skušali postati podobni Mariji v njeni deviš i
čistosti. Celo z odpustki so obdarovali papeži (Inocenc IV., Urban
tiste, ki so jih tako imenovali.

Kdaj se je karmelski red začel, ni znano. Verjetno je pa, da c
zelo star. Zato ga papeži (.Sikst V., Gregor III.) imenujejo deviški
sad Marijin. Grški menih Phokas piše v svojem potopisnem sporoči i
v sveto deželo (1185) o jami Elijevi na Karmelu: „Pred nekimi leii
je prišel v duhovsko oblačilo oblečen menih, častitljiv, sivolas s tarč.
iz Kalabrije na to gorovje, je sezidal na kraju, kjer so bile razvalin.
starega samostana, neko poslopje in cerkvico ter je tam bival s šestin
menihi. 11  Ta menih je bil Bertold, hraber vitez iz vojske Bogomira
Bouillonskega. Ko je bilo mesto Antijohija v silni nevarnosti pred
sovražnikom, je molil Bertold k Bogu za pomoč ter se zaobljubil
samostanskemu življenju, če bo uslišan. Mesto je bilo osvobodeno
po odločilni zmagi. Legenda pravi, da se je Bertoldu prikazal sveti
Elija. Bertold ni nič odlašal; dal je svetu slovo, odložil viteško
obleko ter začel na Karmelu redovno življenje. Ko je Saladin pri
Hattin-u premagal križarje, so mohamedanci 1. 1187. razdrli karmelski
samostan in menihe pomorili. Vendai so pa menihi še na gori bivali
pod vodstvom kalabreškega meniha Brokarda. L. 1209. jim je dal
Jeruzalemski patrijarh Albert samostansko vodilo; to jim predpisuje
vsakdanji post razen v nedeljo, ročno delo, strogo molčanje skozi
večji del leta. Papež Inocenc IV. je 1. 1247. potrdil red pod naslovom:
„Red preblažene Device Marije s Karmelske gore. 11

Nevarnost je bila velika, da bi red kmalu zamrl; kruti moha¬
medanci niso dali miru samostanu na Karmelu. Toda Marija se je
izkazala kot zvesta varihinja svojega reda. Red ni nehal, temveč
krasno se je razcvetel ter se z veliko naglico razširil po vsej Evropi.
Evropski križarji, ki so prišli v sveto deželo, so videli sveto in ostro
življenje karmelitov; povabili so jih, naj se naselijo v Evropo. Od¬
zvali so se vabilu. S sv. Ludovikom, francoskim kraljem, so se po¬
dali na Francosko,^ drugi so šli v Sicilijo, nekateri na Angleško. Tam
jim je Bog na prošnjo Marijino obudil moža, ki je z izredno svetostjo
proslavil ves red Karmelski. Ta možje bil slavni Simon Stok. Bil
je sin plemenitih angleških starišev. Že kot otrok je ljubil samoto,
da bi se tem bolj vdal klicu milosti božje. Z dvanajstim letom se
je podal v puščavo ter je tam živ čl nad vse strogo. Stanoval je v
tesni duplini, kjer ni mogel ležati, temveč edino le stati. V to duplino
je postavil podobi križanega Jezusa in Matere Božje. Molil je ne-

113

preslano ter živel nedolžno kot angel. Posebno je rastla od dne do
M,e njegova ljubezen do preblažene Device. Njegovi sovrstniki trdijo,
da ga je Mati Božja pogostoma obiskala. Tako je sredi samote in
spokornega življenja okušal nebeško sladkost v občevanju z Bogom
in Marijo. Ko so pa prišli karmeliti na Angleško ter zasloveli radi

gorečnosti, je . tako pove izročilo — Marija sama sv. puščavniku

izi azila željo, naj vstopi v karmelski red. Storil je tako. Zapustil
je samoto ter kleče prosil sprejema v ta red. Komaj pa je naredil
redovne obljube, se je podal v sveto deželo, da bi se tam navzel
duha velikega preroka sv. Elije. Bos je obiskal svete kraje, ki jih

Gora Karmel.

je Sin božji posvetil s svojo navzočnostjo ter se je naposled podal
na slavno karmelsko goro, kjer je v skoraj vednem zamaknjenju pre¬
živel šest let. Svetu je odmrl; govoril ni skoraj z nikomur * kakor
z nebeškimi duhovi. Ko se je vrnil na Angleško, je s svojimi pri¬
digami pretresal grešnike ter delal čudeže. Vsi so strmeli nad iz¬
redno svetim možem. Karmeliti so ga radi popolnosti njegove izvolili
za generala svojega reda. Kot tak je deloval z vsemi močmi, da bi
v redu, ki nosi ime Marijino, razvnel vedno gorečnejšo ljubezen do
slavne nebeške zavetnice. Prizadevanje njegovo je rodilo najlepše
sadove. Pobožnost do Marije je rastla v redu; redovniki pa so zanesli
to pobožnost med ljudstvo.

Marija v zarji slave.

8

114

Toda nasprotniki so se z vso silo zaganjali v karmelski red.
Simon je zaupljivo prosil Marijo, naj ne zapusti svojih zvestih sinov.
To prošnjo je uslišala dobrotljiva nebeška Kraljica ter je proslavila
njega in njegov red s tem, da je izročila kot znak naklonjenosti
njemu in redu takozvani karmelski škapulir.

Dne 16, mal. srpana 1. 1251. je imel Simon v molitvi čudovito
prikazen. Ko je klical iskreno k Mariji: „0 cvetlica karmelska, cve¬
toča trta, žar nebeški, o prevzvišena Devica, o ljubezniva Mati, daj
karmelitom znamenje svojega varstva, ti morska zvezda!“ je ugledal
Marijo, ki se mu je približala, obdana od nebeščanov; imela je škapulir
v roki ter Simonu rekla te-le besede: „Sprejmi, ljubljeni sin, škapulir
svojega reda; bodi ti znamenje posebne milosti, ki sem jo izprosila
tebi in sinovom iz Karmelske gore. Kdor bo s to obleko oblečen
umrl, bo obvarovan večnega ognja.

bi |Prevelika milost! Zares dragocen dar nebeške kraljice! Kdo
bijmogel popisati radost in navdušenje vernega ljudstva, ko se je
med njim raznesla vest o čudežni prikazni in veliki obljubi božje
Matere! Beseda „škapulir“ je bila na jeziku vseh! Vsakdo je hotel
biti oblečen z njim; zanj so prosili papeži in škofje.

Duhovniki so postavljali po cerkvah oltarje naši ljubi Gospe
Karmelski ter ustanavljali karmelske bratovščine, kjer ni bilo kar-
melskih redov. Vsi cerkveni redovi brez razločka so pospeševali
pobožnost do škapulirja. Svetni vladarji so si šteli v čast, nositi
škapulir; na pr. nemški cesar Ferdinand in njegova soproga Eleonora,
Ferdinand III., cesarica Marija Terezija; navadno so se kar cele vla¬
darske družine dale obleči z Marijino obleko. Pred bitko pri Pragi
1. 1620. je vojvoda Maksimilijan Bavarski z vsemi generali sprejel
škapulir iz roke karmelita o. Do m i n ika. Škapulir je v časti imela
posebno francoska kraljevska rodbina. Kralj Ludovik IX. ga je
nosil javno in očitno. Henrik IV. je imel do karmelske Matere Božje
veliko ljubezen. Ustanovil je viteški red „Naše ljube Gospe z gore
Karmelske“. Štel je ta red sto vitezov, ki so na levi rami svojega
plašča nosili napol rjav in napol bel križ (take so barve karmel-
skega reda), da bi s tem kazali svojo posebno vdanost do Marije
karmelske. Ludovik XIII. je 1. 1622. v Montpellierju sprejel javno
škapulir, da bi se tako Mariji zahvalil za dobljeno zmago; v smrtni
bolezni ga je vedno skrbno nosil na sebi. Tudi Ludovik XIV. se je
dal obleči s škapulirjem javno na Vnebovzetje Marijino. Enako go¬
reče so bile vdane karmelski Materi Božji kraljevske rodbine an¬
gleške, španske, portugalske, poljske, češke.

Tako so vedeli verniki takrat ceniti veliki dar Marijin — ška¬
pulir — da bi si tako zagotovili mogočno varstvo nebeške Kraljice
v življenju in smrti ter da bi postali deležni obilnih milosti, ki jih
je cerkev podelila karmelski bratovščini.

Mnogi papeži, na pr. Janez XXII., Aleksander V., Klemen VII.,
Pavel II. so karmelsko bratovščino priporočali vernikom ter jo ob¬
darili z mnogimi duhovnimi milostmi. Ustanovila je sveta cerkev
praznik karmelske Matere Božje (16. julija) ter sestavila lasten obrazec
za sveto mašo in lastne dnevnice.

115

Tako je cerkev priporočala škapulir; Marija pa je po njem
delila svojim častilcem premnogo dušnih in telesnih dobrot.

V nekem vzgojevališču je jezuitski duhovnik zvečer našel dečka
poleg postelje klečečega. „Idi spat,“ mu reče. Deček odgovori: ,,Dal
sem vratarju škapulir zašiti ter ga še nisem nazaj dobil; brez njega
si pa ne upam iti spat; kaj, ko bi brez njega umrl!" „Ne boj se,
prijatelj mali, ga boš že jutri dobil; le pojdi v posteljo pa bodi miren,“
mu reče duhovnik. „Moj oče, si ne upam, če pa ponoči umrjem?"
reče dobri deček, ter zajoka. Duhovnik gre k vratarju ter prinese
škapulir. Deček je pomirjen, ga poljubi, dene na vrat ter zaspi.
Drugo jutro so ga našli mrtvega; na smehljajočih ustnih je držal
škapulir.

Nad 600 let je minulo, odkar se je prikazala Marija Simonu
Stoku ter mu izročila škapulir kot znak posebne ljubezni. Ohranila
se je ta pobožnost pod vidnim varstvom Marijinim do današnjega
dne ter je jako priljubljena vernikom. Večina kristjanov še danes
nosi pobožno karmelski škapulir kot močno obrambo zoper dušne
in telesne nevarnosti ter kot poroštvo srečne smrti.*

Tako je karmelski red po škapulirju mogočno razširil slavo
Marijino; pa tudi sicer si je za češčenje Marijino pridobil nevenljivih
zaslug. Skrivnost čistega spočetja Marijinega je vedno zagovarjal in
pobožno častil. O tem spričujejo najstarejši redovni brevirji. V njih
beremo na pr.: „Kakor lilija med trnjem, tako je moja izvoljenka
med Adamovimi otroci. Aleluja!" Zopet: „Vsa v  si lepa, o Marija, in
madeža izvirnega greha ni na tebi!“ Ali: „Častimo brezmadežno
spočetje Device Marije ter molimo Kristusa, ki jo je obvaroval vsa¬
kega madeža." Glavni redovni zbor v Toulouse je 1. 1306. ukazal,
da morajo redovniki praznik čistega spočetja Marijinega slovesno
praznovati; izpočetka svojega obstanka je bil ta praznik celo glavni
praznik tega reda. Redovniki karmelski so širili slavo brezmadežne
tudi na zunaj. Tako je sv. Peter Tomaž v 14. stoletju pisal knjigo
v čast brezmadežnemu spočetju; začetkom 16. stoletja je pa njeno
slavo krasno opeval karmelit Baptista Mantuan (f 1516).

Še danes karmelski red slavi Marijo. Ob v vseh sobotah in pred¬
pražnikih Marijinih poje vsa redovna družina: „Češčena bodi Kraljica".
Vsako soboto, če ni zadržka, se poje zaobljubna sv. maša v čast Devici
Mariji. Red praznuje nekaj praznikov Marijinih, kateri pri nas niso
v navadi. Pri sv. maši molijo redovni duhovniki pred zadnjim evan¬
gelijem: „Ceščena bodi Kraljica," o velikonočnem času pa: „Veseli
se o Kraljica." Vsak večer molijo karmeliti lavretanske litanije in
še mnoge druge molitve v čast preblaženi Devici Mariji. Redovniki
imajo navado, da vsa dela darujejo Bogu ter tudi Mariji. Tudi re¬
dovni grb kaže na Marijo. Na njem vidiš spodaj rjavo, zgoraj pa
srebrnobelo polje, kar obojno znači zemljo ter goro Karmel. Srebrno

Pozneje se je Marija prikazala papežu Janezu XXII. ( 1316 — 1334 ), mu
priporočila karmelski red ter mu podelila tako imenovani sabatinski odpustek.
Marija je namreč obljubila onim, ki nosijo vedno karmelski škapulir, ohranijo
stanovsko čistost, moiijo male dnevnice Marijine ter se ob sredah in sobotah
zdrže mesa, ter umrjo v stanu milosti božje, ako pridejo v vice, da jih bo iz
vic rešila prvo soboto po smrti.

116

polje pomeni še posebno Marijo, ki se je skrivnostno dvignila izza
morja ter priplavala nad karmelsko goro. Dve zlati zvezdi na sre¬
brnem polju pa pomenite, da je Marija v svojem najčistejšem telesu
nosila božjo in človeško naravo Zveličarjevo, ker je postala Mal
učlovečenega Boga.

Marija je vidno čula nad ljubljenim redom, ki je pognal krasne
cvetove. Tritemij našteva iz reda mnogo tisoč mučencev, ogromno
število devic, svetih spoznavalcev ter še več spokornikov iz vseh
stanov in obojnega spola. Na pr.: 1. 1238. so bili od Saracenov po¬
morjeni vsi menihi na karmelski gori, nekoliko pozneje je umrlo
skupno mučeniške smrti 100 karmelitov, pojoč: „Češčena bodi Kra¬
ljicah 1  Kot zvezde na nebu se svetijo sv. Andrej Korzini, mučenik
Angelus, sv. Janez od Križa, sv. Marija Magdalena Paciška. Kdo ne
pozna slavne karmeličanke sv. Terezije, te vzorne, bogoljubne duše,
ki je dika svete cerkve. V zvezi s sv. Janezom od Križa je
ustanovila ali prenovila nad 60 moških in ženskih samostanov po
prvotnem redovnem vodilu. Omenim naj le še 16 karmeličank-mu-
čenic iz Kompiegne, ki so bile za časa francoske prekucije 17. julija
1794 umorjene. Belo oblečene, z veselim licem ter pojoč: „Češčena
bodi Kraljica“, so šle na morilni oder ter položile kot nedolžna
jagnjeta svoje glave pod sekiro; združile so krono devištva s palmo
mučeništva.

Nad številnimi svetniki in bogoljubnimi člani tega reda se ures¬
ničujejo v najlepšem pomenu besede, ki jih sv. cerkev obrača na
Marijo: „Dala se jim bo slava libanonska, lepota karmelska in
saronska!“

Molitev sv. Alfonza.

Ti si Marija, ki nam odpiraš nebesa, ti rešuješ duše iz vic; ti
daješ zopet življenje nesrečnežem, ki so obupavali. Bodi počeščena,
saj prihaja vsa moja sreča iz tebe. Grešil sem; ti si mi izprosila
odpuščanje grehov; ti si mi dala sveti škapulir — sveto obleko; v
smrti me boš podpirala; okrajšala boš moje trpljenje v vicah ter me
boš peljala v večno življenje. Kako sladko je to upanje! Čutim to
sladkost, ki razveseljuje moje srce. Ljubim te, moja Mati, vse upanje
stavim nate, o mila, dobrotljiva, sladka Devica Marija! Daj, da po¬
božno nosim škapulir, ga ne omadežujem z nobenim grehom ter tako
čist na duši in telesu tebe nasledujem v čednostih ter tako postanem
vreden, da bom enkrat oblečen in okrašen z obleko večne slave!

Zvezdica v Marijino krono.  Tudi tebi ponuja Marija
karmelski škapulir; vabi te, da ga nosiš, ker te želi vekomaj osrečiti.
Glej, da ga nosiš pobožno, zaupljivo, ne odloži ga nikoli!

117

Polšnik. St.  Planina.

(Marijine cerkve na Slovenskem.)

Red servitov širi češčenje žalostne Matere
Božje. Črni škapulir. Bratovščina žalostne
Matere Božje.

V 13. stoletju je bila Kristusova cerkev v silnih stiskah. Zatiral
jo je brezbožni cesar Friderik II. Sovražno so proti njej nastopali
razni krivoverci, tako na pr. na Francoskem Valdenzi, o katerih je
pisal papež Inocenc III.: „Hujši so kot Saraceni (Turki).“ Sovraštva,
upori, krvavi boji so žugali v kali zatreti krščansko ljubezen. V Italiji
so se plemenite rodbine smrtno sovražile ter klale med seboj. V teh
hudih časih je poslal Bog zatirani cerkvi svete, junaške može, ki so po¬
mirili vihar, ter strmečemu svetu oznanjevali pokoro. V sv. prijateljstvu
sta si podala roke sv. Frančišek in sv. Dominik ter podprla navidezno
omahujočo cerkev. Blagodejno je deloval karmelski red. V nesrečni
razdvojeni Italiji pa je vzbudil Bog iz florentinskih plemskih rodbin
sedem razsvetljenih mož, ki so se tako tesno zvezali med seboj, da
so bili enega duha in enega srca ter so dali na tak način svojim
rojakom ter vsemu svetu najkrasnejše zglede prave krščanske lju¬
bezni in prizanesljivosti; obenem so kazali na žalostno Mater božjo
pod križem kot vzor potrpežljivosti in milosrčnosti, kot najboljšo
tolažnico in pomočnico v vseh bridkostih, kot rešiteljico sveta. Bili
so to sv. očetje: Bonfilij, Bonajunkta, Manet, Amidej, Sostenej, Hugo,
Aleksij. Ustanovili so red servitov ali služabnikov Marijinih, ter so
sami in po svojih redovnih članih v milijonih src razvneli gorečo
ljubezen in pobožnost do žalostne Matere Božje.

Leta 1233., na praznik Vnebovzetja Marijinega, so se ti pobožni
plemiči udeležili slovesne službe božje v oratoriju sloveče bratovščine
„de laudesi“; duhovnik je z gorečim govorom vnemal navzoče k lju¬
bezni do preslavne nebeške Kraljice. Ko so se po službi božji drugi

118

razšli, so plemiči ostali v svetišču sami, nepremično klečeč in moleč.
Zamaknili so se. Prikaže se jim nebeška Kraljica ter jim veli, naj
popolnoma zapuste svet ter se posvete le njeni službi. Ta ukaz Ma¬
rijin je zahteval težkih žrtev od bogatih, plemenitih mož, ki so bili
poleg tega še po zakonski zvezi navezani na svoje družine. Toda
Marijina volja jim je bila črez vse. Kar nič se niso mudili. Tekom
treh tednov so uredili svoje svetne zadeve; premoženje so porazdelili
med uboge ter poslovili se od svojih rodbin. Bosi, gologlavi so se
podali v revno kmečko kočo „Camarcia“ v bližini mesta. Tu so po¬
stavili oltarček. Duhovnik jim je maševal ter jih obhajal. Ves dan so
molili, premišljevali, Marijo slavili. To se je zgodilo na Malo Gospoj-
nico 1. 1233., vsled česar serviti ta praznik zelo slovesno praznujejo.
V novem bivališču so živeli strogo, siromaško, navezani le na milo¬
ščino, ki so jo hodili nabirat po Florenci. Pri teh prilikah se je do¬
godilo večkrat, da so mali otročiči, ki še niso znali govoriti, stegovali
ročice proti njim ter jasno klicali: „Poglejte, služabniki Marijini P
Eden teh otrok je bil pet mesecev stari Filip Benicij, poznejši general
in dika servitskega reda. Toda, začeli so jih obiskavati sorodniki,
radovedneži, ter so jih zelo motili v njihovi zbranosti. Prosili so
sv. očetje Marijo pomoči. Nebeška Mati jim je nato v prikazni odkazala
kot bodoče bivališče blizu Florence stoječo goro Senari, ki je bila
pusta in kakor nalašč za samotno življenje. Goro jim je pozneje po¬
daril škof Ardignus. Napotili so se takoj tja ter vzeli s seboj le križ,
podobo Matere božje, malo kruha, ter za službo božjo potrebno orodje.
Na predvečer Vnebohoda Kristusovega (31. maja 1234) so pojoč do¬
speli na vrh gore. Postavili so križ, odgrnili Marijino podobo ter
solzeč se poljubili tla. „Glej“ — so vzkliknili enoglasno — „mi smo
vse zapustili, da pridemo k tebi, o ljubljena Mati!“ Postavili so si
kapelico, kjer jim je spremljajoči duhovnik vsak dan služil nekrvavo
daritev nove zaveze. Za prenočevanje so si napravili lesene kolibe.
Celo naselbino pa so ogradili s plotom, da so se zavarovali proti
divjim zverinam. Tu v samoti so sv. možje nemoteni molili, premiš¬
ljevali ter nadaljevali ostro, spokorno življenje. Ko jih je obiskal
kardinal Castiglioni kot papežev poslanec, je strmel nad tako stro¬
gostjo. Poprej tako razvajene plemiče je našel oblečene v revne halje
in bose; ležali so na golih tleh; obsekavali so težke kamene za novo
svetišče, z rokami trnje ruvali; govorili so malo, mnogo pa molili
ter se postili tako ostro, da so bili samo kost in koža. V zavesti pa,
da so služabniki Križanega in žalostne Matere božje, so vse trpljenje
potrpežljivo in vdano prenašali.

Bilo je na veliki petek (25. marca) 1. 1239. zvečer. Sv. puščav-
niki so v kapelici premišljevali trpljenje Kristusovo, ter posebno še
bolečine žalostne Matere božje; najbolj pa so milovali Marijo zaradi
njene zapuščenosti, ko so ji vzeli mrtvega Sina, ter ga položili v
grob. Kar se jim prikaže v nebeškem žaru Marija, obdana od trum
angelov; eni izmed njih nosijo orodje trpljenja Jezusovega; drugi
žalno obleko: črni škapulir; tam drži eden odprto knjigo z napisom:
vodilo sv. Avguština; drugi v roki vihti zeleno palmovo vejo, tretji
ima v roki zlat napis na sinjem polji: „Servi Mariaet.  j. „služabniki

119

Marijini". Nato preblažena Devica vsakemu posebej podari žalno obleko
— škapulir — ter reče: „Sprejmite obleko, ki jo nosite vi in vaši na¬
sledniki v spomin mojih bolečin. Svoje življenje uravnajte po vodilu
sv. Avguština. Tako boste dosegli palmo zmage v kraljestvu mojega
Sina.“ Naroči jim še, naj širijo spomin njenih bolečin med narodi,
jih blagoslovi ter izgine. Kako časten, velik poklic! Naročila jim je
Marija, naj neprestano premišljujejo bridkosti in bolesti, ki jih je ona
trpela ob času življenja, trpljenja in smrti svojega božjega Sina, ter
razširjajoč to pobožnost k žalostni Materi božji, posvete sebe in
krščanski svet.

(Slikal Trenkwalder.)

Drugi dan, veliko soboto zvečer, so novi služabniki Marijini v
kapelici hvalili nebeško Dobrotnico za veliko milost. Bonfilij je vstal,
položil krono Mariji na glavo ter zapel: „Raduj nebeška se Kraljica!"
Sobratje so peli ž njim. Ta lepi obred —- kronanje Marijino — se
vrši v cerkvah servitskega reda z veliko slovesnostjo vsako veliko
soboto zvečer še v naših časih. S tem počeščenjem izražajo serviti
Mariji zahvalo za to, ker jih je sprejela med svoje ljubljene slu¬
žabnike.

Tako je nebeška Kraljica sama v čudežni prikazni ustanovila
nov red; potrdila pa je to ustanovitev s sledečim čudežem: Na obronku
gore so pobožni puščavniki zasadili nekaj vinskih trt. Toda glej!

120

V začetku mrzlega posta (27. febr.), ko je naokrog še ležal sneg, je
ena izmed teh trt veni  noči pognala mladike, liste in obenem krasne
grozde; prepregla je tudi velik del vrta. Sv. očetje so bili prepričani,
da je bila tukaj božja roka vmes. Še danes kažejo to čudovito trto.
Ko so škofa Ardinga obvestili o čudežnem dogodku, ni bil ta nk
iznenaden; Marija sama mu je v prikazni pokazala to trto ter m;
obenem napovedala, da se bo novi red razprostrl po vsem svetu.
Pred slovesom je rekla še te-le svetopisemske besede: ,,Kakor trta
sem sladak in dišeč sad rodila; in moje cvetje je častitljiv in pošten
sad.“ (Sir. 24.).

Škof sam se je podal na goro Senari, je tam maševal, obhajal
sv. može, ter jih preoblekel s črno haljo žalostne Matere božje. Odslej
so služabniki Marijini posvetili vse svoje življenje ter vse svoje moči
češčenju Marijinih bolečin. Neprestano so vabili ljudstvo, naj vstopi
v službo žalostne Matere božje. Širili so svoj red, zidali nove samo¬
stane. Za one vernike pa. ki iz raznih vzrokov niso mogli sveta za¬
pustiti ter vstopiti v red, so ustanovili bratovščino žalostne Matere
božje ter bratovskim članom kot znak delili mali črni škapulir. Pri¬
zadevanje sedmerih ustanovnikov je imelo čudovite uspehe. Premnogi
so zapustili svet, ter vstopili v servitski red, da bi se posvetili spo¬
kornemu življenju; nihče ni hotel zaostati, da bi se ne vpisal v novo
bratovščino ter pobožno ne nosil črnega škapulirja žalostne Matere
Božje.

Ko je papež Inocenc IV. čul o čudovitih uspehih tega reda in
o svetosti ustanovnikov, je brez odloga poslal v Florenco domini¬
kanca sv. Petra Ver., da preišče vso zadevo. Ta je kar strmel nad
angelsko nedolžnim življenjem sv. očetov. Spoznal je njihovo ustanovo
kot delo božje ter je odslej sam v pridigah in občevanju toplo pri¬
poročal ljudem, da naj vstopajo v ta red ter sprejmo črni škapulir.
Priporočilo tega sv. moža je še bolj pospešilo rast bratovščine in
reda. Zaupanje do črnega škapulirja je bilo vedno večje še bolj, ko
so se po njem godili čudoviti dogodki, ter je obdarila sv. cerkev
bratovščino z mnogimi odpustki.

Kot nekdaj apostoli, tako so si sedmeri ustanovniki razdelili
delokrog; vsak se je podal v drugo deželo. Skupno z vnetimi učenci
so neutrudljivo in junaško delovali; s pridigami in zgledi so pod-
učevali narode, kazoč na križanega Zveličarja in žalostno Mater božjo,
spreobračali so krivoverce in pogane; pretresali so najtrša srca ter
izpreminjali volkove v jagnjeta. Načelniki v sovraštvu živečih strank
so polagali orožja pred služabnike Marijine ter prosili sprejema v
red, kjer so se celo življenje ostro pokorili za svoje grehe. Povsod,
kamor so prišli vneti serviti, so ustanavljali nove samostane, širili
bratovščino žalostne Matere božje ter vpeljali tudi sv. rožni venec v
čast njenim sedmim žalostim. Med tem pa, ko so ti apostolski redovniki
hiteli križem sveta oznanjevat mir, ljubezen do Boga in bližnjega, ter
tako reševat duše, so svete duše — servitinje (služabnice Marijine)
v samostanski tihoti, strogo ločene od sveta in edino le Bogu in ža¬
lostni Materi božji služeče, klicale z molitvijo, pokorili in trpljenjem
obilico blagoslova božjega na njihovo apostolsko delo.

Žalostna Mati. (Mihelangclo.)

Žetev neumornega truda je bila prebogata. Že za časa sv. Filipa
Ben. je štel servitski red nad 10.000 redovnikov, nevštevši servitskih
redovnic ter brezbroja tercijarjev obojnega spola.

Zaslužno delovanje servitov je pohvalno priznavala cela vrsta
papežev, ki so bili vneti častilci Kraljice mučencev ter so se vpisali
v novo bratovščino. Ogromno število knezov in kneginj ter članov
odličnih vladarskih rodbin je stopilo v servitski red; drugi izmed

122

njihove srede so se vpisali v bratovščino žalostne Matere božje ter
s ponosom nosili črni škapulir. V bratovski knjigi so stala zapisana
imena francoskih, portugalskih, španskih, kastilskih, nemških vladarjev
z večino dvorjanov in dvorjank; nadalje imena premnogih plemskih
rodbin po Laškem in vsi Evropi. Rudolf I., cesar habsburški, ter
skoraj vsi cesarji avstrijski in vojvode naše cesarske hiše so bili
člani te bratovščine in pospeševalci servitskega reda. Kako visoko je
cenila nadvojvodinja avstrijska ter vladarica Tirolske, Ana Julijana,
črno servitsko redovno obleko! Bogoljubna kneginja ter hči njena
sta odklonili roko Filipa III., kralja španskega; zavrnila je tudi že¬
nitne ponudbe cesarja Rudolfa II. ter kralja Matije. L. 1612. je stopila
s hčerjo v servitski red. Iskreno je ljubila trpečega Zveličarja ter
sočustvovala z bolečinami žalostne Matere Božje. Obnovila je servitski
red na Nemškem; večkrat je poljubovala škapulir ter molila k ža¬
lostni Materi Božji: „0 presveta Devica ! Kdaj sem zaslužila to veliko
milost, da smem nositi obleko tvoje žalosti? Kako si mene, nevredno,
mogla poklicati k ti milosti, da sem našla zaklad, ki je mnogim
skrit ? Ne v  z zlatom. ne s krvjo bi ne mogla te izredne milosti
poplačati. Če se ti tudi vso darujem, je to kakor nič. Saj sama nisem
vredna, da bi se ti zahvalila. Ti sama, o sladka Gospa, opravi namesto
mene dolžno zahvalo!“ Umrla je 1. 1621. v duhu svetosti. Na njeno
priprošnjo so se godila čudovita ozdravljenja. 27 let po smrti so
odprli njen grob ter našli truplo nestrohnjeno; udje so bili čisto
mehki in gibčni.

Zgodovina servitskega tcda nam ve povedati zglede izredne
svetosti svojih članov.

Marijina služabnica Biunda je izpila kelih trpljenja do dna. Njena
rodbina „Foschi“ je imela krute sovražnike. Dokler sta živela oče
in njen soprog, je bilo že še mogoče prestajati. Ko sta pa umrla, so
razlili svoje strupeno sovraštvo nad ubogo vdovo in edinim njenim
sinčkom. Kaj so storile te zveri v človeški podobi! Zaklali so vdo-
vinega sinčka, mu vzeli iz prsi srce, je skuhali ter predložili to
grozno jed nič hudega sluteči materi. Ko je mati, ki je medtem zvedela
o smrti sina ter bila vsa obupana, pojedla ponudeno jed, so satanski
sovražniki nesrečno mater škodeželjno vprašali, kako jej je kaj teknilo
srce njenega sina ? Kdo bi mogel umeti obup in strah uboge matere ?
Toda — molče je pogledala v nebo ter hitela k milostni podobi
žalostne Matere Božje, tiho je ihtela — dolgo, dolgo - naposled je
vstala pomirjena. Odpustila je iz srca sovražnikom, delila jim je celo
dobrote. To junaštvo ji je poplačal Bog. Stopila je v servitski red.
V njem je našla tolažbo — pri žalostni Materi Božji. Večkrat je
vzkliknila hvaležno: „0 Marija, ti si osladila moje grenke solze. “
Dospela je do velike svetosti ter umrla bogata na dobrih delih ter
proslavljena s čudeži 2. septembra 1. 1411. Ne morem si kaj, da ne bi
navedel še znamenitega dogodka, s katerim je servitski red poklonil
svoji nebeški Gospe naenkrat krasno krono iz 64 blestečih zvezd.
Bilo je v onem žalostnem času, ko so Husiti, Kalikstinci, Taboriti in
drugi krivoverci z ognjem in mečem pustošili ubogo Češko ter svoje
ki ute roke pomakali v kri duhovnikov in menihov. Žižka, glavar

123

Taboritov, je hodil okrog z bakljo v roki, požgal nad 500 samo¬
stanov ter moril duhovnike in redovnike. Meseca julija 1420 je bilo
zbranih v servitskem samostanu v Pragi 64 služabnikov Marijinih,
katere so krivoverci nezmerno sovražili, kakor so sovražili sploh
ime Marijino. Sovraštvo krivovercev je rastlo, ker so se praški 'ser-
vitje uspešno borili za pravo sv. vero; sveto življenje menihov jih je
bodlo v oči. Z orožjem v roki in grozno tuleč so pridrvili krivoverci
pred samostan ter zahtevali, da naj menihi prestopijo h krivi veri —
sicer bodo samostan zažgali. Enoglasno so se izrekli vsi, da so priprav¬
ljeni dati kri za sv. vero. Takoj so zažgali uporniki samostan , na

Marija na Poljani pri Solnogradu. Marija v Čik Sotnljo (Sedmograjsko).

(Slikal Trenkvvalder.)

štirih koncih; prikazal se je velikanski ogenj, gost dim je zagrnil
ozračje. Izza pogorišča pa je odmevala zahvalna pesem „Te Deum‘"
vedno bolj tiho, naposled so glasovi umolknili; obenem pa se je
dvignilo 64 žarečih krogel, podobnih svetlim zvezdam, iz dima proti
nebu. Marija je naklonila svojemu redu in cerkvi novo slavo.

S svojim neprestanim delovanjem so zanesli serviti češčenje
žalostne Matere Božje v vse sloje narodov. Stavbeniki so zidali krasne
cerkve v čast Kraljici mučencev; stavili so ji kapele, oltarje. Slikarji
in kiparji so jo upodabljali s 7 meči v srcu ali objokujočo mrtvega
Sinu v naročji; od 13. stoletja so bile slike žalostne Matere Božje

124

zelo priljubljene ljudstvu. Krščanski pesniki so sočutno opevali muke,
ki jih je trpela Marija na pr., ko so Gospoda ujeli, ga bičali, sodili,
ko ga je srečala na poti na Kalvarijo, ko je stala pod križem, ter
sprejela mrtvo truplo Sina v naročje. Vsa tedanja ljubezen do žalostne
Matere Božje pa je izražena v nedosegljivi pesmi: „Stabat mater 1
(„Žalostna je mati stala 11 ). Za ta slavospev so ustvarjali sloveči glas¬
beniki Palestrina, Pergolese in Mozart nevenljive skladbe.

Cerkev sama vnema vernike k sočutju z žalostno Materjo Božjo.
Postavila je njej v čast žalostni petek v cvetnem tednu; posvetila ji
je cel mesec september ter odločila tretjo nedeljo v tem mesecu kot
drugi praznik žalostne Matere Božje. Sedem ustanovnikov reda servit-
skega je 1. 1887. prištela med svetnike ter praznuje njihov spomin
11. februarja. Pobožnost do žalostne Matere Božje je globoko ukore¬
ninjena med ljudstvom. Po nekaterih krajih je ta pobožnost naravnost
ganljiva, tako na pr. v Meksiki. Izmed 10 žensk je gotovo šestim ime
„Dolores 1£  ali ,,Soledad“, t. j. Marija žalostna ali zapuščena. V vsaki
hiši najdeš gotovo na odličnem kraju podobo žalostne Matere Božje.
Vsaka cerkev ima lepo kapelo ali vsaj oltar žalostne Matere Božje.
V postnem času postavijo na viden kraj v cerkvi kip žalostne Matere
Božje, da vabi grešnike k pokori. Žalostni petek v postu je pri Meksi-
kancih ljudski praznik. Na trgih prodajajo cele kupe svežih cvetlic,
katere ljudstvo kupuje, da ozaljša ž njimi oltarčke in kipe žalostne
Matere Božje. Veliki petek navadno postavijo žalostno Mater Božjo
na veliki oltar. Ves ta dan so cerkve prenapolnjene; verniki ska-
zujejo sočutje zapuščeni Materi. Pozno v noč opravljajo skupne
molitve. Popotnike ta ljubezen meksikanskega ljudstva do žalostne
Matere Božje gane do solz. Tam je premnogo bratovščin žalostne
Matere Božje in število udov, ki nosijo črni škapulir, je velikansko.
Komaj bi našel kakšno župnijsko cerkev, kjer bi ne bila ustanov¬
ljena taka bratovščina. Posnemaj, slovensko ljudstvo, te krasne
zglede ter posveti se službi žalostne Matere Božje!

Mnogi viharji so prihruli nad servitski red, toda zatreti ga niso
mogli. Tem lepše se je razcvital pod mogočno zaščito Kraljice mu¬
čenikov ter bo cvetel, dokler se bo držal prvotnega namena ter vodil
duše k žalostni Materi Božji, po njem pa h križanem Zveličarju.

Molitev.

O Bog! Pri tvojem trpljenju je po prerokovanju Simeonovem
presladko dušo častitljive Device in Matere Marije presunil meč bo¬
lesti; dodeli milostno, da bomo, ki spoštljivo častimo njeno trpljenje,
po njenih zaslugah in prošnjah in po priprošnji vseh križu zvestih
svetnikov dosegli sadove tvojega trpljenja. Ki živiš in kraljuješ ve¬
komaj. Amen.

Zvezdica v Marijino krono:  Po zgledu servitov tudi ti

1. ljubi žalostno Mater božjo ter imej sočutje ž njenimi bolečinami;

2. trpi voljno in vdano; 3. sovraži greh, ki je zakrivil njene muke.

125

Primskovo. Zgornja Idrija.

(Marijine cerkve na Slovenskem.)

Jezuiti širijo in branijo čast Brezmadežne.
Marijine družbe.

Prizadevanja redovnikov in drugih slavnih mož za povzdignjenje
slave Marijine so obrodila bogat sad. Tekmovali so vsi vprek, kako
bi bolj častili ter proslavljali Našo ljubo Gospo ter jo klicali zaup-
neje na pomoč. Pesniki so jo opevali, umetniki slavili s krasnimi
umotvori; število Marijinih cerkva je bilo veliko; stotisoči so romali
na velika Marijina božja pota ter prinašali bogate darove. Razni cehi
so Marijo izvolili za patrono ter na svojih pečatih dali vdolbsti njeno
podobo. Tja v zadnjo vaško cerkev se je razširila pobožna navada,
da so peli ob sobotah zvečer (po nekaterih krajih vsak večer) „Če-
ščena bodi Kraljica", podobno kakor imamo pri nas ob sobotah lav-
retanske litanije. Ko so se vojskovali Angleži proti Francozom, je bil
njihov bojni klic: „Sv. Marija, naša ljuba Gospa Arandelska", na
francoski strani pa je razvila devica Orleanska belo zastavo s svetimi
imeni Jezus in Marija ter porazila Angleže. Sredi razprtij je vendarle
vse edinila ljubezen do nebeške Matere.

V novo dobo pa je stopilo češčenje Marijino tedaj, ko so slavni
redovniki, posebno frančiškani (Duns Scotus in dr.) ter drugi učenjaki
(na pr. Gerzon) jasno dokazali nauk o čistem Spočetju Marije Device
ter ga vneto širili na lečah visokih šol, v Marijinih družbah, pri cer¬
kvenih zborih. Naposled je občni cerkveni zbor Tridentinski javno in
slovesno priznal, da je Bog Marijo Devico zaradi zasluženja Jezusa
Kristusa obvaroval izvirnega greha. Veličastna prednost! To priznanje
je obdalo slavo Marijino z novim leskom. Po mnogih krajih so vpe¬
ljali praznik Brezmadežnega Spočetja. Vsi stanovi, redovi, mesta, da,
cela kraljestva so se slovesno posvetila Brezmadežni. Lahko trdimo,
da se je krščanski svet splošno zavzel in razvnel za čisto Spočetje

-to najvišjo odliko presvete Device. Tako je Marija po svojem

brezmadežnem Spočetju zopet nase priklenila srca kristjanov, da so
jo tem bolj ljubili in častili ter ji skazovali hvaležnost, saj so videli
v njej ono mogočno ženo — dobrotnico človeštva, ki je dala svetu

126

Odrešenika ter tako strla peklenski kači glavo, t. j. odvzela satanu
moč do človeškega rodu.

Kaj čuda, da je rastoča slava Brezmadežne pretresala pekel ter
neizmerno dražila jezo satanovo. Sicer je hudobni duh v svojem ne¬
prestanem sovraštvu vedno skušal jemati čast Mariji ter trgati iz
src kristjanov ljubezen do nje. A sedaj se je dvignil proti Brežmadežni
z novo silo in strašnim srdom. „In drakon se je razsrdil nad ženo
ter je pričel silno vojsko proti njej." Kot njegovi zvesti oprode so
reformatorji Luter, Kalvin, Zwingli in drugovi sramotili božjo Mater,
hoteč njeno čast pogaziti v blato. Krivoverci prejšnih stoletij so vsaj
kolikor toliko spoštovali Marijino osebo. A reformatorji bi bili naj¬
raje popolnoma zatrli vsak spomin na Mater Gospodovo.

Napadi na čast Matere Božje so rodili v vsi katoliški cerkvi
silovit odpor. Papeži, odlični učenjaki, svetni in redovni, so neustra¬
šeno nastopili ter odločno z besedo in pisavo branili čast Brezma¬
dežne. Pred drugimi pa si je prislužilo v tej silni borbi nevenljivih
lavorik tovarištvo Jezusovo ter njemu na čelu ustanovnih njegov —
veliki sv. Ignacij iz Loyole.

Rodil se je ta slavni mož na gradu Loyola 1. 1491. kot sin ple¬
menitih starišev. Odlikoval se je že zgodaj po duševnih in telesnih
vrlinah. Toda mirno življenje doma mu ni ugajalo. Njegov ognjeni
duh je hrepenel po vojni slavi. Bliščeče orožje, lepi konji, krasna
obleka, to ga je veselilo. Za zveličanje svoje duše se je malo zmenil.
Tako je živel do 29. leta. Pri obleganju mesta Pampelona mu je
krogla razbila desno nogo. Ranjenega so prenesli na rojstni grad.
Trpel je silne bolesti, gledal je že smrti v obraz, tako da se je dal
že prevideti. Toda ozdravel je prav čudežno. Po naklučju je dobil v
roke knjigo o življenju Kristusa in svetnikov. Ta popis življenja
svetnikov ter posebno še življenja Zveličarjevega je napravil nanj
silen vtis; postal je ves drugačen. Neko noč moli goreče pred podobo
Matere božje ter se po njenih rokah daruje Zveličarju. Kar se strese
vsa hiša ter ž njo soba, v kateri je Ignacij klečal; sledovi tega sunka
se še danes vidijo.

Odslej si je prizadeval, da se popolnoma zedini le z voljo božjo.
Kot načelo si je izbral rek: „Vse v večjo čast Božjo." L. 1522. se
je podal na slovečo Marijino božjo pot v Montserat. Ob vznožju gore,
na kateri stoji romarska cerkev, je daroval svojo bogato obleko be¬
raču ter kupil romarsko haljo. Nato je vso noč prečul pred oltarjem
preblažene Device; zjutraj se je s solzami spovedal grehov vsega
življenja. Svoje orožje je obesil na oltar presvete Device, hoteč s tem
pokazati, da se odpove vojaškemu življenju, posveti pa kot zvest
vitez vse moči nebeški Kraljici ter njenemu Sinu Jezusu Kristusu.

Da bi se odtrgal od sveta, je razdelil vse premoženje med uboge.
Nato se je podal kot ubog romar v tri ure oddaljeno mestece Man-
resa, kjer je v dominikanski bolnici nepoznan živel, molil, se postil,
bolnikom stregel. Ko so ga pa spoznali ter ga jeli častiti, se je skril .
v bližnji duplini. Toda zbolel je za smrt, zato se je vrnil v bolnico.

V samoti manreški ga je razsvetlil Duh Gospodov ter mu odkril
skrivnosti sv. vere. Vnela se mu je želja, da bi deloval za izpre-

127

o .-nenje grešnikov. Zato je napisal slovečo knjigo ,,Duhovne vaje“,
ki vodijo grešnika po stopinjah do najvišje popolnosti; pod vidnim
vplivom sv. Duha je nastala ta zlata knjiga, ki je po besedah sv. Fran¬
čiška Sal. več grešnikov izpreobrnila, kot ima črk. Znana je po vsem
svetu ter še vedno služi jezuitom kot ognjeno orožje proti sovraž¬
nikom Kristusa in cerkve njegove. Nato je romal v Jeruzalem, a se
je kmalu vrnil ter šel na visoke šole v Pariz, da bi se pripravil na
svoj poklic. Zbral je krog sebe krožek prijateljev, odličnih po na¬
darjenosti, svetem življenju ter dobrem imenu, namreč: Petra Fabra,

Trsat. Nebeška vratarica na Dunaju.

(Slikal Trenkvvalder.)

Franca Ks., Jakoba Laynez, Alfonza Salmeron, Niko Bobadilla, Simona
Rodriguez — vse enega duha in enega srca. Ustanovili so tovarištvo
Jezusovo na Vnebovzetje Marijino 1. 1534. Pripravili so se na ta ime¬
nitni korak s postom in molitvijo. Na imenovani praznik so se zbrali
pobratimi v cerkvi Naše ljube Gospe (Mont Martre) v Parizu. Peter
Faber je maševal, krog njega pa so klečali tovariši, poklicani, da
napolnijo svet z imenom Jezusovim. Pred zauživanjem se je obrnil
Faber proti tovarišem s sv. Rešnjim Telesom v roki. Ganjeni so v
podobi kruha skritemu Jezusu storili obljubo, da hočejo biti revni
kot Jezus, čisti kot Jezus, se podati v Jeruzalem ter tam delati in

128

trpeti za Jezusa in ako bi se to moglo zgoditi - obljubiti papež-
popolno pokorščino. V Benetkah v duhovnika posvečen, se je podal
Ignacij v Rim, kjer je papež Pavel III. tovarištvo Jezusovo potrdil ti
njega imenoval kot prvega generala reda; kot tak je neumorno delov;> :
skozi 15 let. V Rimu se mu je posebno omilila cerkev z mil. podobi '
Naše ljube Gospe iz ceste (Madonna della Strada); tam je najrajše
maševal, tam je govoril svoje slavne kateheze, tam je tudi nekaj časa
po smrti počival. Ta cerkev je bila tudi prva redovna cerkev nje¬
gova. Od tu se je podal sv. Frančišek Ksaverij v Indijo, bi. Peter
Faber v Nemčijo, tu se je bi. Peter Kanizij pripravil na svoje apo¬
stolsko delovanje v Nemčiji; tu je na stotine vnetih mož položilo
slovesno obljubo v roke generalu reda. V tej cerkvi pred Marijino
podobo je Ignacij, ta izredni mož, tudi najrajše klečal, ko se je pri¬
pravljal na smrt. Kako iskreno je ljubil Marijo, svedoči ta-le njegova
molitev: „Daruj mi, o mili Jezus, ljubezen do tebe in tvoje deviške Ma¬
tere, pa sem bogat dovolj ter ne želim ničesar več.“ In bi. Kanizij spo¬
roča: „Naš oče Ignacij in njegovi prvi tovariši so vzvišeno Devico ne¬
izrekljivo ljubili in v časti imeli.“ Z veseljem je proti koncu življenja
gledal bogate sadove svojega truda. Hrepenel je po smrti, da bi kmalu
gledal Bogu v obličje. Umrl je 1. 1556., star 65 let. Med svetnike ga
je prištel papež Gregor XV. Ignacijevi telesni ostanki počivajo sedaj
v dragoceni rakvi v veličastni cerkvi del Gesti v Rimu, v bližini Ma¬
rijine podobe Madonna della Strada, pred katero je svetnik tolikrat
goreče molil; njegov junaški duh pa je živel in še živi v njegovih
dušnih sinovih, ki nadaljujejo njegovo delo skozi stoletja do danes
ter skušajo izvrševati naročilo svojega svetega ustanovnika: „Pojdite
in vnemajte vse z ognjem božje ljubezni!“ Vedno so se odlikovali
jezuiti po izredni učenosti, po svetem življenju ter pogumu v boju
zoper sovražnike cerkve. Povsod so pospeševali krščansko vero,
pisali učene knjige, srčno se borili proti reformatorjem, negovali lepe
umetnije in vede, delovali neumorno v dušnem pastirstvu in stregli
bolnikom. Posebno so slovele številne jezuitske šole, v katerih so
skušeni redovniki kaj uspešno poučevali in zgledno vzgojevali ne-
broj mladine iz vseh stanov. Neizmerno mnogo so storili tudi kot
misijonarji v vzhodni Indiji, Kini, Japanu, Ameriki itd. Sam sv. Fran¬
čišek je baje krstil nad milijon nevernikov.

Red ta je storil ogromno veliko za cerkev Kristusa, zato so ga
vedno strupeno sovražili nasprotniki. Kakor so črtili nekdaj hudob¬
neži Jezusa, tako so črtili red, ki nosi njegovo ime. Vsi dobromisleči
pa, med njimi premnogi papeži, kralji, knezi, odlični državniki so
visoko cenili jezuite ter se jih posluževali v važnih zadevah. Ljubilo
jih je tudi preprosto ljudstvo. V cvetoči dobi je štel red 23.000 članov.
Koliko je storil ta mogočni in vplivni red za slavo Marijino, kdo bi
mogel popisati? Doma v celicah in redovnih cerkvah so negovali
češčenje Brezmadežne, potem pa so ljubezen do nje zanesli na vse
kraje sveta. Posebno krepko so z orožjem duha in vede branili
skrivnost brezmadežnega Spočetja Marijinega; nekateri člani so se v
ta namen zavezali celo s prisego. Le nekatere zglede naj navedem:
Sv. Janez Berhmans —■ pravi angel — je živel le za Marijo. Zval jo

129

j ., svojo Mater; rad je o njej govoril, obiskaval njene cerkve, oltarje;
sv. rožni venec mu je bila predraga molitev. Ob sobotah se je postil
n i v čast; bil je nekaj časa načelnik Marijine družbe. Navado je
imel reči: Ako Marijo ljubim, sem zagotovljen, da bom zveličan.
Med njegovimi spisi so našli listek z napisom: „Jaz nočem mirovati,
dokler ne dosežem najiskrenejše ljubezni do Marije.“ Prisrčno je
i stil Brezmadežno Alfonz Rodriguez. Že od mladosti je molil vsak
dan male dnevnice v čast brezmadežnemu Spočetju. Prikazala se mu
je preblažena Devica sama ter mu je razodela to-le:.Bog je ustvaril
red jezuitov posebno s tem namenom, da zagovarja vedno čisto Spo¬
četje Marijino. Zmagonosno so se borili za čast Brezmadežne slavni
jezuiti Belarmin, Lainez, Suarez. Belarmin, eden največjih apologetov
vseh časov, je spisal v ta
namen bistroumno knjigo.

Tako krepko in odločno je
zagovarjal čisto Spočetje Ma¬
rije ter razdrl ugovore kri¬
vovercev, da so ga imenovali
,,kladivo krivovercev 41 . Učeni
mož je otroško-zaupno častil
Mater Božjo vse življenje.

Njegovi govori o angelskem
pozdravu prištevajo najlep¬
šemu, kar se je sploh o Mariji
pisalo ali govorilo. Umrl je
moleč: „Sv. Marija, prosi za
nas ob naši smrtni uri!“ Slo¬
veči Lainez je na Tridentin¬
skem zboru več kot tri ure
tako navdušeno in temeljito
govoril o brezmadežnem Spo¬
četju, da je razvnel vso častito
družbo. Naj navedem le še
velikega nemškega apostola
bi. Petra Kanizija, ki je gorel
za čast Božjo in Marijino. Po¬
speševal je Marijine družbe,
romanja na Marijina božja pota, širil sv. rožni venec, lavretanske
litanije; vsak dan je molil sv. rožni venec ter dnevnice preblažene
Device. Kot mogočen govornik je vnemal ljudstvo k ljubezni do
Marije; otročičem je govoril milo o dobrotljivi nebeški Materi.
,,Češčeno Marijo 11  je zval „zlato molitev 11 . S pobožnimi knjigami je
širil češčenje Marijino. Spisal je veliko delo: „0 neprekosljivi Devici
in nad vse sveti Materi božji Mariji 11 ; ta knjiga je polna krasnih
misli ter je do danes še ni nihče prekosil. Obsega skoraj vse, kar so
veliki duhovi pred njim pisali o Mariji. Z ozirom na to knjigo mu je
pisal slavni Hozij: „Sveta Devica Vašega dela ne bo pozabila; skoraj
ga ni, ki bi jo s peresom bolj proslavil. 11  Poljubujoč sv. križ ter mirno
zroč v podobo Marijino je izročil Stvarniku svojo dušo 1. 1626.

Marija v zarji slave.

9

130

Že ti zgledi pričajo, kaka ljubezen do nebeške Matere je pre-
šinjevala jezuitski red in kako sadonosno je po svojih mnogobrojnih
članih deloval v prospeh Marijine slave. Prav velikanske in naravnost
rečeno čudovite uspehe pri tem delovanju za proslavo Marijino je pr
dosegel s prekrasno ustanovo Marijinih družb (kongregacij). Te Ma¬
rijine družbe so mogočno širile in krepile ljubezen do nebeške Kra
ljice ter po mnogih krajih prekvasile krščansko družbo ter jo vodih,
do visoke popolnosti.

Prvo Marijino družbo je 1. 1563. ustanovil jezuit oče Janez Leunis.
ki je poučeval latinski jezik na jezuitskem kolegiju v Rimu. Ta mož
je imel gorko srce za mladino. S krvavečim srcem je gledal, kake
nevarnosti prete mladini in koliko se jih v teh nevarnostih zgubi za
vedno. Vedoč pa, da za mladino v nevarnih letih ni boljšega pripo¬
močka, kakor češčenje Marijino, je skušal z vsemi močmi v mladih
srcih vneti gorečo ljubezen do Marije. V šolski dvorani je postavil
Mariji oltarček; tam je zbiral svoje učence, je pel in molil ž njimi
ter jih vnemal k češčenju nebeške Kraljice; priporočal jim je, da naj
pogosto sprejemajo sv. zakramente. Ti shodi so obrodili kmalu pre¬
krasne sadove; učenci Leunisovi so se odlikovali po pridnosti in
lepem vedenju, kar je vzbudilo občno pozornost. Zato so se oglašali
mladeniči drug za drugim ter prosili za sprejem. Sprejemali pa so le
najboljše. Že prvo leto je štela družba 70 članov — najboljših mla¬
deničev rimskega kolegija. O. Leunis je dal družbi jako primerna
pravila, katerih namen je bil, dijake napeljavah k češčenju Marije
Device ter posebno še k posnemanju njenih čednosti ter jih tako
voditi k vedno višji popolnosti. Družabniki so volili izmed svoje srede
predstojništvo: prednika in svetovalce. Ta prva Marijina družba se je
imenovala „Kongregacija preblažene Device“ z naslovom „Marijinega
Oznanjenja“; ta mati vseh Marijinih družb obstoji še danes ter se ime¬
nuje „prima — primaria“, slovenski „prva — prvotna". Tej se mora
priklopiti vsaka nova Marijina družba, ako hoče biti deležna njenih
duševnih dobrot in odpustkov. Lepo je bilo gledati te mlade Marijine
junake, kako lepo, zgledno so živeli; še lepše pa, kako so iskali
reveže in bolnike ter jim skazovali dela krščanskega usmiljenja;
kako so zapuščene otroke zbirali ter jih poučevali v krščanskih res¬
nicah. Pri sveti maši so bili vsak dan, svete zakramente so prejemali
vsak teden.

Glas o ti vrli mladi četi je prišel do apostolskega sedeža. L. 1584.
je Gregor XIII. potrdil to prvo Marijino družbo ter jo obdaril z duš¬
nimi milostmi.

Naglo in mogočno so se širile družbe Marijine po Avstriji, Nem¬
čiji, Španski, v Aziji, Ameriki, sploh po krščanskem svetu. Že 1. 1576.,
torej 13 let po ustanovitvi, so štele Marijine družbe nad 30.000 članov,
cvet krščanske mladine. Število pa je kar neverjetno naraščalo, ko je
Sikst V. 1. 1506. dovolil, da se v Marijine družbe smejo sprejemati
ne le dijaki, temveč vsi verniki moškega spola. Marijine družbe za
žene in dekleta so bile dovoljene 1. 1751.

Vsi stanovi so se hoteli udeležiti te sreče. Duhovščina in plemstvo,
uradniki, umetniki in učenjaki, rokodelci, meščani in kmetje, posli in

131

učenci ter vajenci, vsi so se po stanovih zbirali krog sinjega bandera
Marijinega. In ravno to združevanje po stanovih je zelo blagodejno
vv ’ ralo na posamezne člane. Ker so družbeni vodniki vedno in vedno
opozarjali na dolžnosti, nevarnosti in potrebe posameznih stanov, se
je vsak član prizadeval, da živi po teh navodilih ter je tako dajal
drugim članom najlepše zglede pristnega krščanstva. Medsebojna pri¬
jateljska vez je pa posamnike družila v trdne, nepremagljive zveze.
Edinila in navduševala pa je vse družbe izredna ljubezen do nebeške
Kraljice. Preden so koga sprejeli v družbo, je moral določeni čas
kot pripravo dobro prestati.

Mati Božja v Dubrovniku kot zaščitnica zoper morske nezgode.

(Slikal Trenk\valder.)

Povedati ni mogoče, koliko so te družbe storile v čast božjo
in poveličanje slave Marijine. Koliko mladeničev je ravno po vplivu
teh družb ohranilo nedolžnost v nevarnih letih, koliko jih je hodilo
pod varstvom Marijinim po poti krepostnega življenja, koliko jih je
zvesto spolnovalo stanovske dolžnosti ter goreče izvrševalo dela
krščanske ljubezni. V Marijinih družbah so se vzgojili slavni možje,
papeži in škofje, cesarji in knezi, junaki, učenjaki in umetniki.
Marijini sinovi so bili na pr. učeni papež Benedikt XIV., cesarja
Ferdinand II. in III., poljski kralj Sigismund in Ladislav IV., slavna
zmagovalca Turkov Don Juan Avstrijski in princ Evgen, vojvode
bavarski in lotrinski so si šteli v čast, da so bili sodali, t. j. člani

132

Marijinih družb, istotako slavna slikarja Rubens in van Dyk ter pesnik
Torquato Tasso. Marijini družbi so se posvetili sveti možje Vincenc
Pavlanski, Franc Šaleški, Karol Boromej, Leonard Portomavriški,
Frančišek Regis, Alfonz Ligvorij, Janez Berhmans, Peter Klaver itd.
Samo v Olomucu je „congregatio academica nobilium 44  od 1580—1668
štela 8 vladarjev, 8 knezov, 22 kardinalov in škofov, 90 grofov, nad
100 baronov, 50 opatov, 400 plemičev, 4000 doktorjev itd. Leta 1648.
ni bilo na Ogrskem nobenega plemiča, nobenega cerkvenega dosto¬
janstvenika, nobenega višjega uradn ik a ali vojaka, ki bi ne bil član
Marijine družbe.

Z občudovanjem beremo, kako so Marijini sinovi iz vseh stanov
obiskovali ječe, skazovali jetnikom dušne in telesne dobrote, kako so
obiskovali bolnice, stregli bolnikom, pometali sobe, prestiljali postelje,
tolažili trpeče. Stotinam ubogih so napravljali javne pojedine ter jim
sami stregli pri mizi. Na veliki četrtek so ubogim starčkom javno
v cerkvi umivali noge. Vodili so verske igre (predstave), slabe knjige
odpravljali. In kako spokorno so živeli! S procesijami so hodili s
težkim križem obloženi, s trnjevo krono na glavi; na veliki petek so
se bičali do krvi ter glasno molili: miserere — usmili se nas! Svete
zakramente so prejemali pogosto, mnogo so molili, posebno sveti rožni
venec, litanije, psalme, dnevnice Matere Božje. Brezmadežna Devica
jim je bila zvezda-vodnica v vsem življenju, dejanju in nehanju. Geslo
jim je bilo: „Imetje in kri za Boga in Gospoda Jezusa Kristusa;
imetje in kri za Brezmadežno Devico!“ P. Kanizij je pisal o teh
družbah zelo pohvalno: „Te naprave so Bogu dopadljive in so mnogim
v zveličanje . .. Srečni in posebne krone vredni so vsi tisti, ki tako
družbo vpeljejo in širijo. Tem preje se bo na Nemško vrnila kato¬
liška vera, čim večje bo število onih, ki se bodo v Jezusovem imenu
družili, da branijo čast Device Marije. 44  Kaj zelo je Marijine družbe
počastil papež Benedikt XIV. v svoji zlati buli „Gloriosae Dominae“
27. septembra 1740: „Skoraj neverjetni so sadovi, ki so jih prinesle
ta pobožne in hvalevredne naprave vsem stanovom . . . Naša pastirska
dolžnost je, da s svojo apostolsko močjo in radodarnostjo podpiramo
te semenišča zdrave pobožnosti, po katerih se krčanske čednosti
množe^ ter zveličanje duš mogočno pospešuje. 4 '

Žalibog, da so te blagodejne Marijine družbe propadle, ko je
bil 1. 1773. zatrt jezuitski red. Toda kmalu je za to družbo napočil
dan vstajenja. Papež Pij VII. je 1. 1814. zopet poživil jezuitski red in
ž njim vred so zopet začele veselo in mogočno cveteti Marijine družbe.
Od tedaj so papeži skrbno negovali ta lep Marijin vrt! In prav tako!
Ce kdaj, je gotovo v naši dobi potrebno, da se posebno mladina
zbira pod sinjim banderom Marijinim. Nasprotniki se družijo v trdnih
organizacijah, tudi katoličani ne smemo zaostati; zato je lepo pisal
Leon XIII. 10. majnika 1884 škofom sveta: „V teh družbah se izurijo
mladi ljudje po medsebojnih zgledih za krščanske bojevnike, se drug
drugega izpodbujajo k čednostim, dobe pogum, da zaničujejo zbadanje
hudobnih, svojo vero javno spoznavajo ter se s studom odvračajo od
vsega, kar nasprotuje katoliški veri in sveti čistosti! 44  Kako visoko
je cenil ta dalekovidni cerkveni vladar mladostna združevanja, je po-

1B3

k i.zal pri neki priliki, ko je prišlo več laških mladeniških družb k
i mu. V polukrogu so stale zastave družb krog prestola papeževega.
I on XIII. s svojimi ognjenimi očmi zre očetovsko na množice mla¬
deničev.^ Naenkrat se mu zaleskečejo oči; migne, da naj stopijo za¬
stavonoše bližje. Zgodi se. Tu objame sivolasi vladar katoliške cerkve
s tresočimi rokami zastave, kolikor jih more doseči, skrije svoje
ljubeznivo, milo obličje v svilene gube bander ter vzklikne z mehkim
in ganljivim glasom: „Otroci, blagoslavljam vas, blagoslavljam mla-
liškc družbe in njihove načelnike! Povejte doma, papež blagoslavlja
vaše zastave!“ In sedaj vladajoči Pij X. je pisal: „Od Marijinih družb
upam vse dobro in okrepčanje katoliške cerkve v bodočnosti/' Koncem
1. 1906. je narastlo število rimski prvotni družbi priklopljenih Mari¬
jinih družb na ogromno število 29.259. Pod Marijinim banderom
je zbrana mogočna armada z nad milijon sinov in hčera; te armade
število se množi od dne do dne ter prekvaša svet.

Pred stoletji je previdnost božja tam v daljnjem Rimu vsadila
malo zrnce. Pod ogrevajočim solncem milosti božje je to zrno oze¬
lenelo ter se razrastlo v mogočno drevo, čigar širne veje se razpro¬
stirajo po vesoljnem svetu ter poganjajo krasne cvetove pri vseh
narodih, pod vsakim podnebjem, gori na mrzlem severu ter doli na
vročem jugu, v velikih mestih in tihih vaseh ter rodi bogate sadove
ljubezni Marijine in krščanskega življenja.

Molitev.

O Gospa moja, o Mati moja, tebi se vsega darujem: in da

se ti vdanega skažem, ti danes posvetim svoje oči, svoja ušesa, svoja
usta, svoje srce, sebe popolnoma vsega. — Ker sem torej tvoj, o dobra
Mati, varuj me, brani me kakor svojo last in posest. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Spoštuj Marijine družbe!
Bog varuj, da bi jih kdaj sramotil; s tem bi sramotil nebeško Kra¬
ljico samo. Stariši, priporočajte sinovom in hčeram, naj vstopijo v
družbe Marijine; ako bodo dobri otroci Marijini, boste tudi vi nad
njimi imeli veselje. Ti pa, sin Marijin, hči Marijina, ki sta slovesno
pred oltarjem Mariji se posvetila, pomnita: Marijin otrok, kolika čast!
Najvišje plemstvo! Marijin otrok, kolika sreča, biti ljubljenec srca
najboljše Matere! Marijin otrok — kolika odgovornost! Saj bi moral
biti podoben Mariji v čednostih, čist kot ona, ponižen kot ona, po¬
božen kot ona. Marijin otrok! Koliko plačila v nebesih v častnem
spremstvu nebeške Kraljice! Spolnuj družbene pravila; naj večja
nesreča bi bila, ako bi bil izključen iz družbe. — Izvoli si Marijo
kot Gospo, priprošnjico in mater; kot gospe ji bodi pokoren, kot
priprošnjici se ji priporočuj, kot mater jo ljubi — tja do hladnega
groba.

134

(Marijina cerkve na Slovenskem.)

Vladarji ter člani vladarskih rodbin pospe¬
šujejo slavo Marijino.

»

Bujno je cvetelo češčenje Marijino proti koncu srednjega veka
ter v začetku nove dobe. Oživljalo in posvečevalo je vse versko,
zasebno in javno življenje, vse ustanove, navade, spominke, umetnije
ter je rodilo krasne sadove čednosti in svetosti. Mi občudujemo
tedanjo ljubezen in vdanost do naše ljube Gospe. Da si je Marija
tako osvojila krščanski svet, k temu so pripomogle razne verske
naprave: redovi, bratovščine, visoke šole, umetnije, božje pota, Ma¬
rijine družbe. Mogočno pa so tudi vplivali na veseli razvoj če-
ščenja Marijinega mnogoteri velikaši zemlje, katoliški cesarji in kralji,
vojvode, knezi, ki so se odlikovali po visokem rojstvu ali po visokih
državnih službah. Goreče so služili najvišji Kraljici, radi so sebe in
svoje države izročali njenemu mogočnemu varstvu, ter jo slavili z
mogočnimi slavnostmi. Tako so prav z nepremagljivo silo potegnili
za seboj tisoče mrzlih src ter tako pripomogli, da se je češčenje
Marijino udomačilo med narodi.

Ozrimo se danes nekoliko po tedanjih evropskih državah ter si
oglejmo nekaj izpodbudnih zgledov.

Malokatero deželo je obsipala preblažena Devica s to lik imi dobro¬
tami kot ubogo Španijo, ki se je morala boriti osemsto let proti polu-
mesecu. Ko so divji Saraceni preplavili Špansko z neštetimi trumami,
se jim je uprl hrabri grof Pelago, zaupajoč na pomoč Marijino. Z
malo četo, broječo 1000 mož, se je umaknil v Astursko gorovje ter
se utaboril v prostorni votlini. Srditi Saraceni so mu bili takoj za
petami; bilo jih je kot listja in trave. Toda pobožni grof je v veliki
stiski zaupno zrl na Pomočnico kristjanov in ne zastonj. Odbil je
sovražno armado ter jo pognal v beg. Ko so poraženi sovražniki
bežali ob obrežju reke Diva, se je udrla velikanska množina skalovja
raz gora ter podsula ostanke saracenske vojske. Kmalu nato si je
Pelayo pod varstvom Marijinim vnovič priboril zmago nad številnim
sovražnikom, nakar so ga podaniki proglasili za kralja. Takrat se

je dvignila ponižana Španija, da otrese sramotni jarem polumeseca,
Marija je vzela ubogo deželo pod svoje varstvo. Srečno se je boril
zoper sovražnike kralj Alfonz I., katoliški. Istotako kralj Alfonz II.,
ki je v zahvalo za dobljeno pomoč sezidal krasno cerkev N. L. Gospe
v Oviedo. Kralj Alfonz, imenovan dobrotljivi, je ukazal, da so morali
nositi podobo Marijino v prvih bojnih vrstah; ta pogled je zbegal in
preplašil sovražnike. Jakob I. je premagal nevernike pri Valenciji.
Komaj je mala krščanska vojska začela boj s klicem: „Marija“, je
sovražnik pobegnil. Iz hvaležnosti za vedno pomoč je dal sezidati
Mariji na čast več kot 1000 cerkva. Po izredni ljubezni do božje

Marija v Radni na Ogrskem. Marija v Szegedinu.

(Slikal Trenkwalder.)

Matere se je odlikoval kastilski kralj sv. Ferdinand III. Podedoval
je to nežno ljubezen po svoji pobožni materi ter jo ohranil do smrti.
Živel je v burnih časih ter silnih vojskah z mohamedani. Svojim
bojevnikom je dajal najkrasnejši zgled pobožnosti in vseh čednosti.
Nosil je celo v taboru spokorno obleko, postil se je ostro, cele noči
je premolil, posebno če se je bližala bitka. Na prsih je nosil sv. kralj
malo podobo Marijino; da bi dvignil pogum vojščakov, je bila v ta¬
borišču vedno izpostavljena podoba Marije Zmagalke. la mu je tudi
bogato povračevala zaupanje. Bil je srečen v bojih. Slavno mošejo
v Kordovi s 1000 stebri in 100 kapelami ter 16 stolpi je izpremenil

136

v krščansko cerkev ter jo posvetil božji Materi. Ko je Mavrom mnogo
mest iztrgal, je sklenil si osvojiti mesto Seviljo, ki je bilo opora so¬
vražnikov. Pri obleganju tega mesta so bili vojščaki vsak dan pri
sv. maši; iskreno je molil Ferdinand k Pomočnici kristjanov. Na¬
posled se je mesto po trdovratnem uporu vdalo. Poglavar Seviljski
je pri odhodu, ko se je raz neke višine nazaj ozrl na mesto, reke!
jokajoč: „Samo svetnik je mogel z malo vojsko tako trdno in veliko
mesto premagati. Božja moč nam je vzela mesto.“ Tudi Ferdinand
je pripisoval zmago Bogu ter presveti Devici; da bi to prepričanje
jasno pokazal, je odredil slovesni vhod v mesto. Udeležila se je
sprevoda vsa vojska, za njo so jezdili vitezi ter plemiči v bliščečih
opravah; za njimi so šli razni redovi, škofje, duhovščina, naposled
podoba naše Ljube Gospe ,.de los Reges“ na srebrnem vozu, na eni
strani jo je spremljal kralj Ferdinand z mečem v roki, na drugi
strani so jej bili častna straža kraljevi princi; sprevod je zaključila
brezbrojna množica ljudstva. Tako slovesno so spremili Marijino
podobo do velike mošeje, kjer so jo na srebrnem oltarju izpostavili
češčenju. Legenda pripoveduje, da se je Marija sv. kralju večkrat
prikazala ter mu čudežno pomagala. Ko je čutil, da se mu bliža smrt,
je naredil še dolgo spoved, kleče prejel sv. Rešnje Telo ter s križem
v roki moleč izročil dušo stvarniku 30. maja 1252. Njegovo telo so
pokopali poleg podobe Marijine v glavni cerkvi seviljski.

Tudi portugalskih kraljev bojni klic je bil: „Sv. Devica i Por¬
tugalska!“ Po slavni zmagi nad peterimi mavriškimi knezi v ravnini
Alentejo so Portugalci ustanovili krasni samostan v Alkobaca ter
posvetili celo kraljestvo Naši ljubi Gospe.

Slednjič je iztrgal kralj Ferdinand aragonski L 1492. sovragu
zadnjo posest v Španiji, mesto Granado. Katoliška Španska je bila
zopet svobodna, moč polumeseca je v  strla Marija. Za veliko nepre¬
stano pomoč je skazovala katoliška Španija Mariji vedno hvaležnost.
Skoraj nikjer na zemlji je ni ljudstvo iskrenejše častilo. Pred vsem
je slavilo njeno brezmadežno Špočetje že od zdavnej. Da bi Španija
Marijo javno spoznala in počastila kot svojo mogočno zavetnico, je
bogoljubni kralj Filip IV. dne 18. julija 1656 prosil papeža Aleksandra
VII., da bi se smel po vseh pokrajinah njegove velike države prazno¬
vati praznik s priimkom: „Varstvo naše ljube Gospe.“ Papež Benedikt
pa je 1. 1725. raztegnil ta praznik za vso katoliško cerkev, ki ga
praznuje meseca novembra.

Po žarni ljubezni do Marije so se odlikovali tudi kralji francoski.
Ludovik Krotki ni le po svojem očetu Karolu Vel. podedoval obilo
dežela, temveč tudi za Marijo vneto srce. Na srcu je vedno nosil
njeno podobo. Ako je bil na lovu, je večkrat to podobo vzel izpod
obleke, jo obesil na kako drevo, pokleknil ter zaupno molil k nebeški
Gospe. Njej na čast je sezidal mnogo cerkva in več samostanov.
Vreden naslednik v češčenju mu je bil kralj Robert. V opatiji Moleson
je zgradil v proslavo Marijino prelepo cerkev. Želeč v srcih poda¬
nikov, posebno plemstva, razvneti ljubezen do Marije, je ustanovil
viteški red „zvezde N. L. Gospe“ na dan rojstva Marijinega, da bi se
milemu Bogu zahvalil, ker je nad našo solzno dolino dal iziti to lepo

137

zvezdo Marijo — kot oznanjevalko miru. Red je tvorilo 30 od-
I lih ter pobožnih dvornikov; načeloval jim je kralj. Nosili so
obleko iz belega damasta, na prsih z zlatom vezeno zvezdo, ki naj
b jih vedno opominjala, da so v službi nebeške Kraljice. Vsak dan
vi jo morali pozdravljati z angelskim počeščenjem ter drugimi mo¬
li .ami. Ni čuda, da je ta veliki kralj svoje podanike tako umno
\ i:\dal ter srečno umrl. Marija mu je bila zvezda vodnica.

Cerkev Oznanjenja Marijinega v Jeruzalemu.

(Sezidana na mestu, kjer je angel Mariji naznanil Gospodovo rojstvo.)

Kako je bil kralj sv. Ludovik vdan Mariji! Ko se je vračal kot
križar iz sv. dežele, je nastal na morju silen vihar, ki je zdrobil vse
jambore. Ladja, kralj in moštvo so bili v nevarnosti. Ludovik je
začel zaupno klicati k morski zvezdi Mariji na pomoč. Kar zaslišijo
glas zvončka. Kralj vpraša, odkod se glasi. Odgovore mu: Iz kar-
melske gore, kjer stanujejo redovniki, tako imenovani bratje Naše
ljube Gospe. Kralj takoj nato obljubi, da hoče, ako ga Marija reši,
obiskati karmelsko Marijino cerkev ter vpeljati karmelski red v
francoski deželi. Komaj izusti kralj obljubo, utihne vihar. Ludovik
pa je brez odloga izpolnil obljubo. Prav znamenit je ukaz, ki ga je

138

dal kralj Ludovik XI.: ..Vsem Francozom, vitezom, vojščakom ter
vsem kmečkim prebivalcem ukazujemo, da morajo opoldne, ko za¬
zvoni, na obe koleni poklekniti, se pobožno prekrižati ter moliti
angelsko češčenje za ohranjenje m i r u.“ Podložniki francoski so ta
ukaz zvesto spolnovaji; nisi našel izlepa Francoza, ki bi ne bil po¬
kleknil ter molil tri Češčena Marije, ko je zazvonilo, pa naj je že bil
doma, na cesti ali na polju. Iz življenja kralja Franca naj omenim
malo znan, pa tem bolj zanimiv dogodek. L. 1528. so jeli v Parizu
Kalvinci sramotiti češčenje Matere Božje. Onečastili so priljubljen
kip preblažene Device ter mu odbili glavo. Pariškemu meščanstvu
je zavrela kri; pokazalo je jasno, da se zgraža nad takim ničvrednim
početjem. Kralj Franc je dal napraviti novo srebrno soho ter jo
pozlatiti. Potem jo je pa nesel sam v rokah na čelu velikanskega
sprevoda na ono mesto, kjer je stal prejšni onečaščeni kip Marijin.
Ta razdrobljeni kip pa so z velikim slavjem prenesli v cerkev sve¬
tega Gervazija, kjer so ga izpostavili v javno češčenje. Ljubil je
Marijo iskreno tudi Ludovik XIII. Dne 10. februarja 1698 je v pariški
stolni cerkvi daroval nebeški Kraljici sebe, svoje kraljestvo, krono
in žezlo. Odredil je, ^da se mora v spomin tega slovesnega dogodka
vsako leto na Veliki Šmaren po glavni sv. maši v vseh cerkvah vršiti
slavnosten obhod, katerega so se morali udeležiti tudi vsi državni
uradniki. V imenovani pariški cerkvi je dal naslikati sebe klečečega
ter darujočega žalostni Materi Božji pod križem krono in žezlo.

Tudi angleški kralji so od nekdaj že nosili v grbu podobo
nebeške Kraljice, ki jim je pripomogla do slavnih zmag. Po celi
Angleški so odmevale pesmi v čast preblažene Device. Imenovali
so Anglijo otok Marijin.

Kot dedno čednost so zapuščali ljubezen do Marije tudi kralji
bavarski drug drugemu. Maksimilijan I. je bil član Marijine družbe.
Dal je kovati zlate in srebrne novce s podobo Marije z napisom: „Skit
vsem, ki v te zaupajo. 14  Sezidal je v prestolnem mestu prekrasno pa¬
lačo; gradili so jo 16 let veliki umetniki. Na pročelje palače je ukazal
kralj postaviti velik bronast kip nebeške Kraljice z detetom Jezusom
v naročju; Jezus blagoslavlja, Marija drži v levi žezlo ter se ozira milo
na ljudstvo. Glavo Marijino krasi visoka krona; naokrog pa se
lesketa 12 zvezd. Z desno nogo stoji na polumesecu. Nad kipom
nosijo angeli z lavorom obdani napis: „Pod tvojo pomoč se zate¬
kamo, v tvojem varstvu živimo varno in veselo. 11  Pod kipom pa stoji
na lepo obrobljeni ploškvi častni naslov: „Patrona Bavariae 11  to je:
patrona Bavarske. Izdal je kralj ukaz, da naj noč in dan gori pred
kipom luč. Prišli so tudi za Bavarsko časi, ko je posebno v neka¬
terih krogih ljubezen do Marije pojemala; zaslepila je duhove slepilna
luč prosvete, milo rdeča lučica pred kipom bavarske varihinje, Ma¬
rije, pa je ugasnila. Toda blagi vladar Luitpold se je spomnil izročil
svojih bogoljubnih prednikov ter je ponovil (1886) ukaz, da naj brez
prestanka gori luč pred mogočnim kipom kot nekdaj. Ta rdeča luč
pred starodavnim Marijinim kipom žari tako ljubko in prijazno skozi
električno razsvetljene ulice Monakovega, da verni Bavarec in tujec
nehote postojita ter pozdravita presveto Kraljico nebes. Do smrti je

139

bil v zvesti ljubezni vdan Mariji tudi Maks III. Ko je ležal na smrtni
postelji, je ukazal prinesti v svoje bivališče podobo žalostne Matere
božje iz „Herzogsspitala“. V slovesnem sprevodu so nesli milostno
podobo Marije k umirajočemu vladarju. Ljudstvo jo je jokajoč in za
ljubljenega kneza moleč spremljalo. Ko so bolniku postavili podobo
pred vznožje, je dolgo pobožno zrl vanjo, kakor je bil tega vajen že
od mladosti — saj je bila Marija njegova radost in tolažba vse živ¬
ljenje. Še enkrat je s spoštovanjem poljubil sv. podobo ter vpričo
nje izdihnil svojo dušo.

Sploh moramo reči, da
so bavarski vladarji na
prav ganljiv način častili
svojo mogočno zavetnico.

Bavarsko narodno sve¬
tišče v Altottingu hrani
premnogo dragocenih
spominkov kraljev ba¬
varskih, ki svedočijo
njihovo ljubezen in hva¬
ležnost do nebeške Kra¬
ljice. V tem svetišču na¬
sproti milostni podobi
Marijini so v dragocenih
poso dicah spravlj en a srca
bavarskih kraljev ter
čakajo dneva vstajenja.

Poglejmo nekoliko
v tedanje mogočno polj¬
sko kraljestvo! V srcih
poljskega naroda je če-
ščenje Marijino pognalo
globoke korenine pobož¬
nosti. Poljak se je učil
ljubiti Marijo od svojih
pobožnih kraljev.

Ko je kralj Mieci-
slav I. v 10. stoletju pri¬
peljal mnogo podanikov
v cerkev Kristusovo, so
na mestu starih pogan¬
skih svetišč vzrastle prestolne cerkve v Znerenu, Kmohvicu in po¬
zneje v Kolbergu ter bile posvečene presveti Devici. Od takrat se
je polnila dežela poljska s cerkvami Marijinimi. Samo Lvov šteje
13 Marijinih cerkvh. Učeni Legota Pauli našteva v Poljski nad
1000 čudežnih svetišč, v katerih časti narod čudotvorne Marijine
podobe. Izmed teh so jih 31 vsled uradno dokazanih čudežev pa¬
peževi poslanci slovesno kronali. Najstarejša v  in najslavnejša mi¬
lostna podoba Marijina je „Črna Devica -0  v Censtohavu, o kateri
pove izročilo, da jo je naslikal sv. evangelist Luka. Zgodovina

Ljubno pri Radoljici.

(Marijine cerkve na Slovenskem.)

140

poljskega naroda je !s tem svetiščem Marijinem tesno sklenjena.
Poljske armade so šle v vojsko pojoč bojno pesem: „Bogorodioa,
sv. Devica/ 4  Poljske zastave so bile okrašene s podobami Mariji¬
nimi. Vsak vojščak od prvega poveljnika do zadnjega prostaka
je nosil na prsih Marijino podobo in sv. rožni venec okrog vratu.
Junaški kralj Janez Sobieski je iz svoje izredne ljubezni do Marije
'zajemal neustrašeno hrabrost. Sovražnikom vzete topove je d
vedno preliti v zvonove za Marijine cerkve. Nenavadno zaupanj ,
do nebeške Kraljice je navdajalo poljske bojne čete; zato jih je Ma¬
rija vodila do slavnih zmag nad sovražniki sv. vere. Poljske kraljice
so se tudi odlikovale po svoji nežni ljubezni do Marije. Darovale so
cerkvam Marijinim dragocene mašne obleke, cerkveno orodje ter
druge kinče in ustanavljali na čast nebeški Kraljici pobožnosti. Po¬
božna kraljica Marija Jožefa se ni dala kronati, češ, da krona kralji¬
čina pristoja le sv. Devici. Že več stoletij pristavljajo na Poljskem
v lavretanskih litanijah vzklic: ^Kraljica poljskega kraljestva 44 . Začel
se je ta vzklic pod kraljem Janezom Kazimirjem, ki je bil silno
stiskan od Švedov, Rusov, Tartarjev in Turkov. Dne 1. aprila 165 6  se je
podal v slovesnem sprevodu v cerkev Marijinega Vnebovzetja v Lvovu
ter je sprejel sv. obhajilo iz rok papeževega nuncija z vsemi vitezi in
paladini, na kar je položil žezlo in krono pred noge pi'esv. Devici.
Nato je njej v varstvo izročil sebe, svoje kraljestvo in vse vojske.
Ljudstvo je ginjeno ihtelo. Kmalu nato je papežev nuncij v na¬
vzočnosti kraljeve rodbine v jezuitski cerkvi imel pobožnost. Ko je
pričel lavretanske litanije, ga je poprosil kralj, naj ustavi ob koncu
vzklic: „Kraljica poljskega kraljestva 44 . Storil je to ter s krepkim
glasom molil: „Kraljica poljskega kraljestva! 44  na kar so navzoči
odgovorili: ,,Prosi za nas! 44  Od takrat se nahaja v poljskih bogo¬
služnih knjigah ta vzklic. Tako je poljski narod odgovoril presveti
Devici, ki je — kakor pove izročilo — pol stoletja prej vprašala
č. jezuita Mencinelli: „Zakaj me pa ne kličeš kot kraljico Poljske? 44
Da, vsa Poljska časti presv. Devico kot najdražjo Mater, kot mogočno
priprošnjico ter zavetnico tudi za prihodnje čase. Ž njo pa prosi za
poljski narod sv. Kazimir, ta angelski mladenič, ki je nedopovedljivo
ljubil nebeško Mater. Zložil je njej na čast prekrasno pesem: „Omni
die dic Mariae ... 44  Umrl je 1. 1483. Na njegovem grobu v Vilni
so se godili mnogi čudeži. Ko so 1. 1604. njegov grob odprli, so našli
truplo nestrohnjeno, na prsih pa navedeno prekrasno pesem v čast
nebeški Kraljici.

Podobna ljubezen do Marije je vladala v sosednji deželi Ogrski.
Imenujejo jo že od nekdaj kraljestvo Marijino. In to po pravici. Saj
je že prvi ogrski kralj sv. Štefan svoje dežele priporočil in posvetil
„Veliki Gospe 44  ter ukazal na denarjih kovati njeno podobo. Njegov
preroški duh je videl že naprej velike nevarnosti, ki bodo žugale
njegovemu narodu. Pa ni našel boljšega pripomočka, da bi mu zago¬
tovil krščansko vero, ter ga zavaroval, kakor da ga je izročil mo¬
gočnemu varstvu Velike Gospe. Umrl je sv. kralj na praznik Vnebo¬
vzetja Marijinega, kateri dan je ukazal on praznovati vsako leto.
Preden je sklenil, je dvignil proti nebu oči in roke, rekoč: „0

141

Kraljica nebes, Mati Odrešenika sveta, tvojemu varstvu izročim sveto
cerkev s škofi in duhovniki, kraljestvo s- plemstvom in ljudstvom,
tebi izročim svojo dušo!" Njegovo telo počiva v cerkvi Marijini, ki
jo je sezidal sam. Čudeži pa, ki so se godili na njegovem grobu,
spiičujejo, da v nebesih gleda v žarno obličje Marijino. Po zgledu
kralja je ogrsko ljudstvo srčno ljubilo „Veliko Gospo". Ako je

ogrski plemenitaš slišal izgovoriti ime Marije, je pripognil koleno do

tal, pred njeno podobo se je vsak ponižno priklonil. V grajskih
kapelicah je gorela noč in dan lučica pred Marijino podobo. V dve¬
stoletni turški sili se je vedno zatekal narod ogrski pod okrilje
1 arijino. Ravno v tem času so na Ogrskem krepko delovale Marijine

družbe z nad 30.000 člani, ki so se

v silnih vojskah zoper Turka tako
odlikovali. Možje kakor Zriny,
bazy, Pazmany in mnogi drugi so .

Marijinih kongregacij zajemali veliko
moč, da so mogli domovino rešiti
pogina. Tudi dandanes se veselo zbira
ogrska mladina zopet okrog Marij
v njenih družbah ter se bori za naj
dražje svetinje — za vero in domo¬
vino. Oger hoče Mariji zvest ostati
ter obeta v narodni pesmi, da hoče
njo ljubiti, dokler se giblje žilica
njem, dokler se po njej pretaka kaka
kapljica krvi.

Pri tem razgledu poglejmo še
na našo vzvišeno cesarsko rodbino!

Habsburški rod se ne odlikuje le po
svoji pobožnosti do presv. Rešnjega
Telesa, temveč tudi po iskreni lju¬
bezni do Marije. Že Rudolf I. Habs¬
burški je 1. 1264. v Marijinem Celju
napravil ustanovo, da se naj bere
vsak dan skozi vse čase sv. maša
za blagor Habsburške hiše. Mislim

pa, da noben krščanski vladar v ljubezni do Marije ni prekosil
slavnega cesarja Ferdinanda II. Vsak dan je molil rožni venec ter
male dnevnice Marijine. Pred vsakim važnim dejanjem se je pri¬
poročil Materi Božji; vsak dan je bil pri dveh sv. mašah. \sak
teden in na velike Marijine praznike je sprejemal sv. zakramente.
Pred Marijinimi prazniki se je z vsem dvorom postil. Marijo je
imenoval „generalissima“, to je poveljnico svojih vojnih trum. Na
zastavah vseh polkov je ukazal naslikati podobo Matere Božje. Ko
je postal cesar, je v Marijinem Celju nebeški Kraljici slovesno ob¬
ljubil, da se hoče z vsemi silami boriti za prostost sv. katoliške
cerkve, če si tudi s tem nakoplje sovraštvo. Ko je bil 1. julija 1618
kronan za ogrskega kralja, se je zavezal, da hoče storiti vse za
blagor „Marijinega kraljestva". Za rimskega cesarja je bil kronan

Milostna podoba v Ljubnem.

142

na Malo Gospojnico, zato je imenoval cesarsko krono rojstno darilo
svoje nebeške Kraljice. V dunajski zapisnik Marijine družbe, katere
član je bil, je zapisal te-le besede: „V 1. 1618., 7. novembra, Ferdinand,
ogrski in češki kralj, nadvojvoda avstrijski, kongreganist preblažene
Device Marije, kateri se v vedno varstvo priporoča, je to pisal."

Vreden naslednik v ljubezni do Matere Božje mu je bil njegov
sin Ferdinand III. Na večer pred Svečnico 1. 1640. je zapisal pobožni
vladar v knjigo Marijine družbe v Lowenu ganljivo posvečenje, s
katerim je izročil sebe, družino in celo cesarstvo v varstvo presvet
Devici. Ko je 1. 1647. divja vojska preplavila skoraj vso Nemčijo
ter žugala tudi avstrijskim deželam, se je zatekel cesar pod varstv
Brezmadežne. Na najlepšem prostoru cesarskega Dunaja, nasproti
jezuitski cerkvi, je ukazal postaviti neomadeževani Devici veličasten
spomenik. Na štirioglatem podstavu stoje štiri bronaste podobe, k
z meči prebadajo spodaj se zvijajoče drakone. Na tem podstavu
dviga visoko v zrak bronast steber, na vrhu pa stoji veličastni k:
Brezmadežne Device. Marija stoji na polumesecu in na kači. Glav
ima ovenčano z zvezdami, roki sklepa k molitvi kot znak prošnj
Napis ob vznožju je narekoval cesar; glasi se: „Bogu, najboljšemu
in največjemu, najvišjemu vladarju nebes in zemlje, po katerem vla¬
dajo kralji, čisto spočeti Devici in božji Porodnici, po posebni po¬
božnosti izvoljeni mogočni varihinji, zaupa, daruje in posveti cesar
Ferdinand III. sebe, svoje otroke, svoje ljudstvo, svoje vojske, svoje
dežele in vse, kar ima ter postavi po obljubi ta spomenik v večen
spomin." Ko je v sporazumu s stanovi ukazal, da morajo njegovi
podaniki praznik Brezmadežne dne 8. decembra slovesno praznovati,
ter se na ta dan s postom pripraviti, je deločil, da bode spomenik
posvečen 18. maja 1647. Ta dan so se zbrali v avguštinski cerkvi
nadvojvodi, papežev nuncij, španski in beneški poslanec, cesarski
dvor, celo plemstvo, cerkveni redovi ter ogromna množica ljudstva,
ki so spremili cesarja v jezuitsko cerkev. Slovesno sv. mašo je imel
dunajski škof. Ko se je približalo zauživanje, je pokleknil cesar na
oltarske stopnice ter odpasal meč. Škof je držal sv. Rešnje Telo
pred cesarjem, ki je bral glasno sledečo obljubo: „Vsemogočni večni
Bog, po katerem vladajo kralji in v katerega roki sta vsa oblast ter
pravica vseh držav! Jaz, Ferdinand, pred tvojim Veličanstvom-ponižno
klečeč, izberem danes v imenu svojem in mojih naslednikov in v
imenu avstrijske pokrajine brezmadežno Devico Marijo, Mater tvojega
Sina, za posebno varihinjo in patrono te nadvojvodine. Vrhu tega
obljubim, da bode praznik Marijinega brezmadežnega Spočetja 8. de¬
cembra ta dežela slovesno praznovala ter se nanj pripravila s postom.
Prosim te, ti najvišji vladar nebes in zemlje . . . sprejmi milostno to
obljubo, ki si mi jo vdihnil ti ter stegni svojo desnico, da varuješ
mojo hišo in moje narode. Amen." Ko je bil cesar obhajan, so se
vsi podali pred Marijin spomenik, katerega je škof slovesno blago¬
slovil. lv sklepu so peli vsi slovesno lavretanske litanije. Kako sijajen
in krasen je bil ta veličastni prizor, ko je mogočni vladar tako pro¬
slavil Kraljico nebes in zemlje! Njegov sin Leopold ga je posnemal
v ljubezni do Brezmadežne Device. Kdo bi se čudil, da so se plemske

143

rodbine Lobkovicev, Schwarzenbergov, PalffVjev, Lichtensteinov in
drugih, ter za njimi preprosto ljudstvo ter meščanstvo v vedno go-
rcčnejši ljubezni vnemali za nebeško Mater? Tako so plemeniti
junaki služili mogočni Kraljici nebes in zemlje!

Molitev  sv. Al  oj  zij  a.

O sv. Devica Marija, moja vodnica in Kraljica! Glej, jaz se
zatečem k tvojemu usmiljenemu Srcu ter izročim od danes tvojemu
posebnemu varstvu svoje telo in svojo dušo ter vse meni drage. Nate
zaupam! V tvoje roke položim vse svoje upanje, vse bridkosti in
stiske, kakor tudi vse svoje življenje in svojo smrt, da po tvoji
mogočni priprošnji in tvojem zasluženju vsa dela izvršujem po tvoji
volji ter s tem namenom, da dopadem tvojemu božjemu Sinu. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Posveti tudi ti nebeški Kra¬
tici vse, kar si in kar imaš. Naj kraljuje neomejeno nad tvojo hišo,
nad tvojo družino, nad tvojim srcem. Zato odpravi iz svoje hiše, iz
srca svojega, kar bi znalo žaliti njeno sv. oko. Pa tudi v javnem
življenju skušaj večati slavo Marijino; pomagaj, kolikor moreš, pri
slavnostih, ki se vrše nji na čast. „Blagor človeku, ki se ne nave¬
liča Marije hvaliti , 11  pravi sv. Bonaventura.

Marijina cerkev v Kopru.

144

Slavina. Nazaret.

(Marijine cerkve na Slovenskem.)

Umetnije proslavljajo Marijo kot vzor vse
lepote in dobrote.

Že od nekdaj so proslavljali krščanski umetniki v prvi vrsti
veličastnega Kralja vseh časov, Jezusa Kristusa, ž njim obenem pa
tudi brezmadežno Mater njegovo, ta najlepši cvet človeškega rodu.
In to po pravici: Saj človeški um ne najde za svoje umotvore kras-
nejših in vzvišenejših predmetov, kakor sta učlovečeni Bog Jezus
Kristus, ta odsvit nebeškega Očeta, najlepši izmed človeških otrok,
vzor vse lepote in popolnosti ter prečista Mati njegova, to mojstrsko
delo božje vsemogočnosti, katero občudujejo zaradi njene nedosegljive
svetosti in lepote angeli ter celo Bog sam: „Vsa si lepa, in madeža
ni na tebi.“ Kako navdušeno so krščanski umetniki vseh časov in
krajev proslavljali Marijo v slikah, v stavbah, v poeziji in v glasbi!
In kako mogočno so lepe umetnije vnemale k ljubezni in zaupanju
do Marije! Milijoni so hiteli v svetišča Marije Device tja pred podobe
njene, milijoni so se po njenem češčenju navdušili, oblažili ter so
poleg njene podobe se vneli za visoke čednosti. Krščanski stavbeniki
so znali mrtvemu kamnu vdihniti neko skrivnostno življenje; iz okorne
snovi so ustvarjali prekrasna svetišča. Dokler so se kristjani morali
plaho skrivati v katakombah ter si niso upali na dan, se stavbarstvo
ni moglo razviti. Komaj je pa Konštantin Veliki razglasil krščanstvo
kot državno vero, so hitro rastle iz tal lepe, Kristusu in Materi nje¬
govi posvečene bazilike v Rimu, Carigradu, Antijohiji ter vsepovsod,
kamor je prodrla krščanska vera. Divno lepe, veličastne katedrale
so še danes najlepši kras mest in dežela. S svetim strmenjem ogle¬
dujemo te starodavne, ogromne božje hrame, ki so jih zidali pobožni
predniki. Pričajo nam glasno, kako navdušeni so bili prejšni rodovi
za čast Božjo in slavo Marijino. „Ako pregledamo,“ pravi Hurter,
koliko krasnih stavb se je v teku le enega stoletja po vseh deželah
začelo in izvršilo, se nam vriva vprašanje: Od kod pa so verniki
dobili pripomočke? Zgodovina nam odgovori: Žrtvovali so ogromne
svote, skupno so delovali; k temu jih je nagibala vera. Kdor ni mogel

ič dati, je dal samega sebe, t. j. brezplačno je delal ter tako z delom
pomagal. „Kako občudovanja vreden prizor je bil“ piše stari zgo¬
dovinar — „ko so plemeniti, zložnega življenja vajeni možje in nji¬
hove gospe se namesto živine vpregali pred vozove ter vozili težke
tovore za zidavo. Vidiš jih kar na tisoče, kako vlečejo težki stroj,
vozijo žito, olje, kamen, apno, les za delavce. Ne ustrašijo se ne
strmine, ne doline, ne vode; naprej hite, kakor nekdaj božje ljudstvo.
Nobenega krika in vpitja ne čuješ. Iz njih ust kipe le molitve in
hvalnice ali pa prošnje po milosti in odpuščanju grehov. Ko se zve¬
čeri, prižgo luči ter molijo. Nato se, izpodbudno pojoč psalme ter
moleč za bolnike in zatirane, vrnejo na svoj dom.“ Ivo so meščani

Milanski dom.

freiburški zidali Naši ljubi Gospe krasni „Miinster“, so nekateri za¬
stavili celo svoje hiše, da so mogli pomagati, sklenili so, da pripade
najlepša obleka vsakega umrlega meščana prispevkom za katedralo.
Stavbe onih časov so gradili navadno meščanski stavbeni mojstri, ki so
bili združeni v cehe. Pri svojih umetnih delih so imeli edino le ta ple¬
meniti namen, da bi proslavili Boga ter našo ljubo Gospo, ob enem
pa, da bi izpodbujali ljudstvo k pobožnosti. V oni dobi so nastale
mogočne cerkve Marijine v Frankobrodu, Liibecku, Marienburgu,
Niirnbergu, Notre Dame v Parizu, v Strafiburgu, Regensburgu, Dan-
zigu itd. Posebno naj omenim dveh znamenitih Marijinih cerkva. Prav
neko čudo stavbarstva je gotiška cerkev Naše ljube Gospe v I reviru,
znabiti najkrasnejša Marijina cerkev na vsi zemlji. Neki škof jo je

Marija v zarji slave.

10

146

imenoval rožo duhovno, ki so jo nebesa poklonila zemlji. Tloris tega
svetišča je podoben 12 listni roži. V krogu stoji 12 kapel; nad kape¬
lami se spremeni ta kameniti roži podobna stavba v grški križ.
Tako je pobožni umetnik na bistroumen način združil duhovno rožo
s križem, kakor je v resnici bilo življenje Matere božje tesno zdru¬
ženo z revnim, mukepolnim življenjem njenega božjega Sina. To ljubko
svetišče Marijino v Treviru, zidano iz samega rezanega kamna, je
pravi biser gotike. _ j

Krasni spomenik Marijine slave iz one dobe je tudi veličastni
Marijini dom v Milanu, ki ga nazivljejo po resnici osmi čudež sveta.
Zidati so ga začeli 1. 1386. To svetišče je največja gotska stavba na
Laškem; krasno členast stolp je 108 m  visok. Pred to mogočno zgradbo
obstoji človek nem in strmi. Samo bel marmor! To veliko število
vitkih stebričkov in kipov iz bliščečega belega kamna! Očem se zdi,
da gleda krasen kamenit gozd. Naravnost čaroben pa je pogled na
to čudo v mesečini -ali solnčni svetlobi. Vse kipi lahno proti nebu,
tu ima mrtvi kamen življenje. V resnici, to je kamenita glasba! N
pročelju doma stoji pomenljivi, krepko izraženi napis: „Mariae nascenti *.
t. j. posvečen Marijinemu rojstvu. Enako veličastna je notranjščin;;
ki je razdeljena v pet ladij; na dolgost meri 148 m, na širokost 88 m
ter se povzpne do silne visočine 68 m; notri je prostora za 40.000 oseb.
Plaho se ozira gledalec po teh veličastnih prostorih. Srce je prevzeto
ter čuti, da je v hramu božjem. Neka notranja moč ga sili k tlom,
da poklekne ter ponižno moli Vsemogočnega ter veliko Kraljico ne¬
beško, katero tako glasno proslavlja ta prekrasni njen dom. Ce se
pa ozremo po daljnjem svetu, kdo prešteje krasna svetišča in cerkve,
ki so pozidane v čast Mariji? Samo Rim ima 80 cerkva; in ni je
skoraj vasice brez kapelice Marijine. Vse cerkve in kapelice pa se
mi zde kakor lepe krone, ki jih je položila krščanska umetnost pred
noge Kraljici nebes in zemlje — iz ljubezni, hvaležnosti ter v za¬
upanju na njeno pomoč. Niso li mar kakor v kamen vsekane hvalne
molitve, ki nas vedno vabijo in kličejo: Ljubite, hvalite in pove¬
ličujte^ nebeško Kraljico!

Še krasnejše kakor stavbarstvo je v teku stoletij proslavljala
Marijo slikarska umetnost, ki je našla v njej naj popolnejši vzor dušne
in telesne lepote ter se je ravno po tem vzoru povzpela do čudovite
višine. Že v prvih časih krščanstva so verni slikarji radi slikali
Božjo Mater, posebno v podzemskih katakombah; že mnoge teh slik
so se odlikovale po nenavadni lepoti. Toda krščanski slikarski mojstri
so napredovali vedno bolj ter so naposled v srednjem veku ustvarjali
tako popolne in dovršene slike Marijine, da so se gledalci nehote
povpraševali: „Ni li slikar-umetnik videl originala, t. j. Marijo v res¬
nici, ker jo je naslikal tako nebeško lepo ?' ;£

Do 12. stoletja so upodabljali slikarji Marijo pod vidnim bizan¬
tinskim vplivom, navadno kot nebeško Kraljico z resnim obrazom in
mrklim očesom; na teh slikah bi zastonj iskal med Marijo in Jezusom
onega ljubkega razmerja, kakršno se navadno nahaja med materjo
in sinom. Marija ima deteta Jezusa pri sebi le zato, da ga daje moliti.
Vsa zunanja oblika je bila nekam okorna.

147

Madona di Foligno.

(Slikal Rafael Sanzio.)

148

A veliki redovi so dali krščanskim vzorom novega življenja;
vneli so v srcih gorečo ljubezen do Boga in bližnjega ter čislanje
naravnih lepot. Ta vzvišeni ogenj božje ljubezni je vidno prešinil
tudi krščansko umetnost. Tedanji slikarji so ustvarjali svoje umotvore
iz dna svojih nedolžnih src. Zato pa sije iz slikarskih del tedanje
dobe neka nežna, prav nebeška miloba, katero občuduje še današnji
svet, a je posnemati več ne zna. Ta krasni napredek tedanjega
slikarstva se je pokazal posebno še na slikah Marijinih. Na njih
Jezus ni več resno Dete, temveč ljubko boža Mater, se ji smehlja, drži
v roki cvetlico itd. Tudi Marijin obraz ni več strog, temveč mil in
ljubezniv; okrog usten ji igra prijazen smehljaj. Nehote pridejo opa¬
zovalcu teh slik na misel besede sv. Bernarda: „Pri Mariji ne najdeš
nič trdega, nič odurnega, na nji vse obuja ljubezen, zaupanje. 14

Krasne madone, polne življenja, je ustvarila sijenska šola v
13. stoletju; novo pot ji je odkazal sloveči Guido sijenski. Madone
Simona Martinija iz te šole (v 14. stol.) prištevajo najkrasnejšim umo¬
tvorom, kar jih je ustvarila ljubezen do Marije. Kmalu nato je zaslo¬
velo mesto Florenc po svoji slikarski šoli. Živahne, veličastne slike
je ustvaril Giotto. A vse prejšnje in sodobne slikarje je daleč pre¬
kosil fra Giovanni Angelico di Fiesole, ta žarna zvezda na nebu
slikarske umetnosti. Narodil se je v bližini Florence 1387 ter stopil
v dominikanski red. Srce njegovo je bilo prepolno božje ljubezni.
Svoj priimek „ angeli co 44  si je prislužil že vsled svojega angelsko
nedolžnega življenja; še bolj pa vsled tega, ker je podobe Marije,
angelov, svetnikov ter Gospoda in Kralja Jezusa znal tako nebeško
lepo slikati. V njegovih slikah se zrcali njegova blaga, angelsko čista
duša. To so zares „slikane molitve 41 , kakor jih nekateri radi ime¬
nujejo. Preden je začel slikati, je molil iskreno. Podobe Marijine in
Kristusove je slikal navadno kleče in solzeč se. Ko je slavni sl ik ar
Mihel Angelo ogledoval njegovo sliko „Marijino Oznanjenje 14 , je
vzkliknil: „Ta umetnik je gotovo videl Marijo osebno, ker sicer bi
je ne mogel naslikati tako ljubko in milo. 44  Tudi o njegovih angelskih
slikah je dejal isti umetnik: „Dobri menih je bil gotovo v raju ter
je ondi poiskal svoje modele. 44  Umrl je slavni mož 1. 1455. v Rimu
ter bil pokopan v redovni cerkvi Santa Maria sopra Minerva. Zgoraj
omenjena slika „Marijino Oznanjenje 44  se nahaja še v Florenci. Nekega
dne je prišla izobražena gospa iz Nemčije v Florenc; ker je bila bo¬
lehna, so ji zdravniki nasvetovali milo- italijansko podnebje. Bila je
silno potrta, bali so se celo, da se ji bode zmešalo; pred kratkim ji
je namreč umrla edina hči v cvetočih letih. Brezčutno je hodila uboga
bolnica mimo vseh znamenitosti; kar obstoji kakor okamenela pred
sliko Angelikovo. Solze jo polijo — to so bile prve solze po hčerini
smrti — in potolažena vzklikne: „Ah, kako prijetno, kako lepo je v
nebesih; jaz vidim svoje ljubo dete med angeli! 44  Ta slika, izrazujoča
ponižno Marijino vdanost v voljo božjo, je ozdravila žalujočo mater
ter jo rešila iz največje stiske. Skoraj vsak dan je še dalje časa hodila
k mili sliki Fiesolijevi in vselej je našla novo tolažbo in mir; kajti
nebeški mir, ki je razlit na milem obrazu naše ljube Gospe, je vlival
tolažbo in moč v portrto dušo; ozdravelo je bolno materino srce.

149

Poleg fra Angelika slovita še florentinska slikarja fra Fiiipo Lipi
in Boticelli, čigar madone so prekrasne in polne čuta, tako, da pre¬
tresajo gledalca. Kdo ne pozna imen: Belini, Tizian, Rubens, Leonardo
da Vinci, Corregio, Carlo Dolce, Diirrer, Holbein, Kranach, Overbeck
in dr.? Vsi ti so z umetniškim čopičem proslavljali nebeško Kraljico
ter ji poklanjali neumrljive slike. Nedosegljivo lepe podobe čisto spo¬
čete Device je slikal Španec Murillo. Poleg slikarja pa je sedel kipar,
kakor na pr. Mihel Angelo, z dletom in kladivom ter je izpreminjal
les in kamen v one krasne kipe svete Device, pred katerimi obstoji
popotnik strmeč, njegov duh pa se dviga v nebo, kjer se Marija v

(Slikal Trenkwalder.)

pravi podobi žari v nadzemski svetlobi. — Najimenitnejši slikar Ma¬
rijinih podob vseh časov in krajev pa je Rafael Sanzio (1488—1520),
kralj vseh slikarjev. Njegove madone so nebeško lepe; iz njih odseva
obenem njegov mogočni duh, obenem pa tudi prav otroška ljubezen
do Marije. Njegova madono iz Foligna so cenili na 800.000 frankov.
V njegovi Sikstinski madoni, ki jo hranijo v umetniški galeriji v
Dresdenu, je dospela krščanska slikarska umetnost do vrhunca. S to
podobo je od nebeške ljubezni navdihnjeni Rafael kakor na povelje
božje ustvaril umotvor, ki se sploh prekositi ne da. Gledalca presune
neka skrivnostna groza, da nehote obstoji in strmi: Marija, tako mo¬
gočna in obenem ljubezniva; ona je zares velika Mati božja, Kraljica

150

nebes in zemlje! Ta veličastni obraz, te duhovite oči! In to Dete,
katerega nosi v naročju, ni navadno dete; iz tega Deteta zre Veli¬
čanstvo božje. Oko se kar ne more nagledati; le nazaj in nazaj sili
k sliki ter najde vedno nove lepote na njej. Gledalec bi najraje po¬
kleknil pred tem najvzvišenejšim umotvorom, kar jih je ustvarila
slikarska umetnost na čast nebeški Kraljici.

Kakor so vplivali veliki umetniki-slikarji na domišljijo vernikov,
da so, gledajoč krasne slike Marije Device, njo bolj in bolj ljubili,
tako so pa glasbeniki vzbujali v srcih pobožna čuvstva ter jih vne¬
mali za nebeško Kraljico. Glasba je bila že od prvih časov krščanstva
ljubljenka svete cerkve; skrbno jo je negovala ter privedla do viška
popolnosti. Kakor zavzemajo v slikarstvu prvo mesto ravno slike
Marijine, tako opevajo naj duhovitejše skladbe tudi deviško Mater ter
njenega božjega Sina. Ne boš zlepa našel slovečega skladatelja, ki bi
ne zapel kake pesmi v proslavo Marijino. Že 1. 430. je bila razširjena
zbirka Marijinih napevov, ki jih je zložil pobožni duhovnik Sedulij.
Sv. Fortunat je zložil ljubko „Salve Regina“ (Češčena bodi Kraljica’,
Kdo ne pozna velikana cerkvene glasbe Palestrina, ki je živel pred
dobrimi 400 leti? Velik vtis napravijo njegove himne: „Ave maris
stella“ (Zdrava morska zvezda) ali „Sancta et immaculata“. A njegova
šestglasna maša „Assumpta est Maria“ je pravi čudež umetnosti in
glasbene lepote; v to skladbo je izlil Palestrina vse svoje ideale, vse
bogate darove svoje vnete duše, tako da je z njo poleg svojega
„Stabat Mater 11  dospel do vrhunca svojega delovanja ter po pravici
zaslužil priimek „knez glasbe 14  (princeps musicae), kateri naslov je
napisan na njegovem grobnem spomeniku. O tej veličastni maši pravi
slavni kritik Proške, da se v njej dviga duh nedosegljivega mojstra
v nadzemske višave ter jo primerja Rafaelovi Sikstinski madoni,
kateri je najboljša idealna protislika. Kako so se odlikovali po prav
detinski ljubezni do Marije slavni glasbeniki Mozart, Beethoven, Gluck,
Haydn . .. Gluck je molil vsak dan sv. rožni venec ter je umrl nagle
smrti — z molkom v roki. Haydn je vzel v roke sv. rožni venec,
ako mu skladanje ni šlo izpod rok — in vselej je bil vesel uspehov.
Tudi Mozart je bil prijatelj sv. rožnega venca. Ko je bila nekoč ena
njegovih skladb v operi sprejeta z veliko navdušenostjo, je hvaležen
šel pred podobo Matere Božje molit sveti rožni venec. Kaj čuda, da
so ti veliki, a vseeno pobožni možje ustvarjali neumrljive skladbe v
proslavo Device Marije ter jo venčali z najlepšimi cvetkami čistega
nebeškega petja. Z milimi in pretresljivimi zvoki svojih napevov so
vzbujali v srcih poslušalcev občudovanje nad veličastvom nebeške
Matere, otroško zaupanje do nje ter sočutje z njenimi bolečinami.
Ni se čuditi, da so se mnoge Marijine pesmi in himne omilile ljudstvu,
ki jih je rado prepevalo. Odmevale so od obokov veličastnih cerkva,
kakor v malih vaških cerkvah; čuli so se zvoki Marijinih pesmi po
hišah bogatinov, v kočah revežev in na polju. Družili so se zvoki
glasbe s človeškimi glasovi po vsem svetu v veličasten slavospev
presveti Devici.

Poleg glasbenikov so proslavljali Marijo ter vnemali srca k
ljubezni do nje tudi brezštevilni pesniki vseh omikanih narodov zemlje.

151

Kdo bi mogel našteti vsa njihova pesniška dela v raznovrstnih jezikih,
opevajoča presveto Devico? Marijine pesmi so tudi najlepši del ljudske
poezije. Kot zlata nit se
vlečejo skozi vsa stoletja
ter obdajajo blaženo med
ženami z bogatim cvet¬
jem ljubezni in zaupanja
v njo. Da, zares, tudi v
tem se uresničujejo pre¬
roške besede Marijine:

„Posihmal me bodo bla¬
grovali vsi rodovi zemlj e“

—-posvojih pesnikih. Ne
najdeš pa tudi večjega
pesnika, naj si je že bil
katoličan ali protestant,
ki bi v svojih delih ne
opeval izvoljenke božje,
te lepote vseh lepot. Zdi
se, da jim je žarek iz
nebes vzbudil te tako
krasne, tako nad zemljo
vzvišene misli o Mariji
— in to v tako lepi obliki.

Dante, ta pesnik-velikan
(f 1321), ki je ustvaril
neumrljivo „Divina co-
media“, nikdar ni tako
lepo pel, kakor tedaj,
ko opeva lepoto Marije,
te nebeške rože, iz ka¬
tere je vzcvetela Beseda .

Božja Veliki Petrarka Deroča Marija V Polju. (Marijine cerkve na Slovenskem.)

je v dražestnih kiticah
opeval prednosti svete Device. Torquato
Tasso je v slavo Mariji, ki ga je rešila
smrtne nevarnosti, zložil občudovanja
vredno kancono. Največji nemški pesnile
Goethe je v „Faustu“, najlepšem svojem
umotvoru, proslavil žalostno Mater božjo.

Taki in enaki pesniški umotvori so
našli v srcih bralcev odmev ter jih ranile
kot sladke pušice z ljubko milostjo ter
ljubeznijo do Marije, na katero lahko obr¬
nemo besedo nekega pesnika: „Ti si moja
zvezda, tvoja navzočnost me navdaja z ve¬
seljem, ljubeznivi sijaj tvoje duše me mo¬
gočno navdušuje; ti si moja cela poezija, Veliki zvon pri D. Mar. v Polju,
ti si poezija sama. 6086  kg.)

Tako iskrena ljubezen žari iz del umetnikov, zrcali se pa tud;
iz njihovega življenja. Slavni slikar Giotto je imel revne, stariše ter
je zato moral iti za pastirja. Ko je pasel čredo, se je tako-le kratko¬
časil: Pod neko lipo je natresel belega peska ter ga lepo zravnal.
Prinesel je raznovrstnih rož ter ž njimi na gladini peska upodobil
preblaženo Devico Marijo. Obraz, roke, noge je sestavil z rožnatimi
pereščki, obleko z modrimi in rdečimi anemonami. Krono je Mariji
naredil iz belih rož. Vso podobo je lepo obrobil z lavorjevimi listi.
Kako srečen je bil deček pred to podobo! V svoji zamišljenosti pa
ni videl, kako strmeč je opazoval slavni slikar Cimabue dečka in
nenavadno sliko. Cimabue je spoznal takoj veliko nadarjenost dečka
ter ga je vzel s seboj; postal je deček pozneje svetovnoznan slikar.
Večkrat se je pozneje ganjen spominjal pašnika izza mladih let ter
otroške sreče, ki jo je imel pred rožnato sliko sv. Device Marije!

Na smrtni postelji je ležal slavni laški pesnik Torquato Tasso,
ki je zapisal v slavo Marijino tako lepe kitice, da jim ni skoraj para.
Pokliče k sebi mladega Rubensa, sina slavnega slikarja, ter mu reče
z umirajočim glasom: „Pred časom sem dal vašemu očetu mal, srebrn
kip preblažene Device. 14  „Saj ga imam tu, nosim ga s seboj!“ zakliče
Rubens. Žarek radosti obleti obličje umirajočega. Željno stegne roko
ter sprejme od mladega Rubensa mal, dragocen kip. „Kip vzemi zopet,
ko bom mrtev, 11  šepeče Tasso. Trdo drži umirajoči sveti kip v svojih
rokah ter moli srčno, dokler ne izdihne. Mladega Rubensa pa je prizor
globoko pretresel. Ni mu pripustilo srce, da bi šel za pogrebom;
podal se je v Sv. Petra cerkev v Rimu ter tam, držeč mali srebrni
kip v rokah, pred oltarjem presvete Device iskreno molil za pokoj
umrlega pesnika.

Vsa lepa in brezmadežna Devica si je osvojila srca umetnikov,
da so jo venčali z neumrljivimi deli svojega uma in srca. Zidali so
ji krasne cerkve, stavili lične oltarje in kipe, poveličevali jo z glasbo
in petjem; njihove prav nebeške madone so najlepši kras slavnih
muzejev in galerij; njihova kupna cena gre na stotisoče. Knezi in
velikaši sveta, verni in neverni si štejejo v čast, ako imajo v svojih
dvoranah umetniško sliko Marijino. Niso li te rajske madone prav
orodje v rokah božje previdnosti? S svojo divno lepoto obračajo
celo srca posvetnjakov in drugovercev k nebeški Kraljici, da se,
občudujoč njeno lepoto in dobroto, vrnejo mnogokrat po Materi nazaj
v naročje dobremu pastirju. — Nek protestant je obiskal slikarsko
galerijo v Parmi. Tam je zagledal krasno sliko Marijino v nebeški
slavi. Ni se je mogel nagledati. Ko mu je prijatelj opomnil, da, če
ostane v zmoti, je tam v nebesih v večni zarji ne bo mogel gledati,
se je zganil. Te besede so ga pretresle; prestopil je v katoliško
cerkev.

Molitev.

Kako se drznem jaz, reven črviček, oči dvigniti k tebi, ki si
povzdignjena nad vse kneze nebeškega dvora? Toda tega ne storim
iz predrnosti, temveč..iz velike potrebe, ker sem zelo nesrečen; moja

153

strašna revščina me sili, da se ti približam. Tvoja dobrota mi pa daje
pogum; tvoja ljubezen me napolnuje z zaupanjem. Ker sem pravi nič,
se plašim pred tvojim veličastvom; toda osrčuje me tvoja milina.
Ce se mi blišče oči pred tvojimi lepotami, me pa očara senca tvojega
usmiljenja. Ti si rodila Boga in nebesa strme; pa ti si ga rodila za
nas in ljudje so potolaženi; ti si Boga rodila, narava se čudi; pa ti
ga nisi rodila kot gromovnika, temveč kot jokajoče Dete. Pomagaj
meni, zgubljenemu otroku, reši me iz brezdna pogube in pekla, kamor
so me pripeljali moji obilni grehi. Ozri se name! Darujem ti svoje
izprideno srce, da ga posvetiš. Četudi moje srce ni čisto, pa ga
lahko očistiš s svojo prošnjo, saj mi lahko izprosiš solze pokore, da
ž njimi umijem to omadeževano srce. Potem bo pa moja duša čista,
lepa, prijateljica božja in tvoja. Potem pa izprosi, o mogočna in mila
moja Kraljica, da lepoto svoje duše, milost božjo, ohranim stanovitno
do smrti. Tako upam enkrat priti s čistim srcem na tvoj materni
dom, kjer bom na veke gledal v tvoje žarno obličje in brez pre¬
nehanja poveličeval tvojo dobroto in miloto. Amen.

'•[  Zvezdica v Marijino krono.  Prispevaj po svoji moči za
Marijine cerkve kapelice in oltarje! Visoko čislaj Marijine slike!
Ako peti znaš, prepevaj rad Marijine pesmi!

Gorjane.

(Marijine cerkve na Slovenskem.)

IM

(Marijine cerkve na Slovenskem.)

Marijina božja pota vzbujajo zaupanje in
ljubezen do Marije.

Že od nekdaj so narodi radi romali na kraje, kjer so posebno
častili svoja božanstva, ter so iskali ondi pomoči v raznih potrebah.
Tako so Grki in Rimci romali k bogu zdravilstva Eskulapu v Epidaur.
ali k Apolonu v Delfi. K Jupitru Amonu v Libijo je romal kralj
Aleksander Veliki z mogočno armado skozi vročo puščavo, da bi z
molitvijo in daritvami izprosil od malika zmago. Mohamedani romajo
na grob svojega preroka v sv. mesto Meko. Saj enkrat v življenju
mora gotovo vsak moslim tja. Kaj radi romajo tudi Kitajci in Japonci
v velikih množicah k nekaterim pagodam.

Bog sam je v starem in novem zakonu potrdil božja pota ter
jih vpeljal. Že po očakih je določeval kraje, kjer ga naj Izraelci
posebno časte ter praznujejo praznike. Tako je velel Abrahamu, naj
v Betelu postavi oltar; na Moriji pa naj daruje sina Izaka. Posebno
so Izraelci imeli v časti kraje, kjer se je Gospod prikazal prerokom.
Središče verskega življenja pri Izraelcih je bil sveti šotor, kjer so
iskali pomoči v stiskah. Ko je bil Salomonov tempel sezidan, je
moral po božjem povelju vsak moški Izraelec trikrat na leto tja ro¬
mati; ženske so se pridružile prostovoljno; na binkoštni praznik so
tja hiteli celo pogani iz vseh dežel. Sam božji Zveličar se je pokoril
temu ukazu ter je tako pokazal, da je romanje Bogu dopadljivo. Ako
se je pa Bog že v stari zavezi na svojih izvoljenih krajih kazal tako
darežljivega, ne smemo li pričakovati večjih milosti na takih krajih
v novi zavezi? Ni li sam izbral hlevec Betlehemski kot prestol mi¬
losti, ker se je tam rodil Sin Božji? Ni li sam povzročil prve božje
poti tja po čudoviti zvezdi, ko je tja privedel sv. Tri kralje, da
molijo božjega Sina ter se obogateni z milostmi vrnejo domov?

Prvi kristjani so po zgledu Marije in učencev Jezusovih radi
obiskavali kraje, kjer je Gospod trpel in umrl. Tja v Jeruzalem na
Kalvarsko goro in k božjemu grobu so hiteli radostno tisoči kri¬
stjanov, seveda izpočetka bolj skrivaj. Ko je pa Konštantin Veliki dal

155

kristjanom prostost, ter so nastale v Jeruzalemu, Betlehemu, Nazaretu
krasne cerkve, so romali kristjani v vedno večjem številu tja; tako
spričuje sv. Hieronim. V sedmem stoletju so Saraceni vzeli kristja¬
nom sveto deželo. Pa vkljub temu so želeli verniki tja romati; zato
je Karol Veliki s Harun al Rašidom sklenil pogodbo, ki je zagotovila
kr ščanskim romarjem varstvo. Nastala so gostišča v Jeruzalemu, ki
; skrbela za romarje v dušnem in telesnem oziru. Ko so se pa
divji Saraceni polastili svetih krajev ter jih onečastili, krščanske
romarje pa zasužnjili, je zavrelo po vsi krščanski Evropi. Z nena-
idnim navdušenjem so se dvignili zapadni kristjani, da bi s križar-
idmi vojskami oprostili krščanske brate, osvobodili svete kraje ter
omogočili zopet kristjanom, da bi nemoteni mogli romati tja.

Nastale pa so še druge slavne božja pota, tako na pr. v Rimu,
jer sta bila grobova sv. Petra in Pavla ter je bilo toliko ostankov
vetih mučencev; v Komposteli z grobom sv. apostola Jakoba, v Efezu
sv. Janezu Evangelistu itd. Strmeč čitamo poročila o sloveči božji
poti v Achenu, kamor so v srednjem veku romali v ogromnih trumah
do malega vsi evropski narodi. Posebno so vreli tja kristjani v
. 1348. in 1349., ko je po Evropi razsajala grozovita morilka — črna
kuga. Pozneje so se vršila romanja tja vsako sedmo leto. Hodili
so romarji peš, nosili so posebno romarsko obleko, torbo črez ramo,
rožni venec okrog vratu, v roki pa dolgo romarsko palico. Takrat
so romanja trajala kar po cele mesece. Med potoma so obiskavali
božjepotniki še druga svetišča, na pr. sv. Ano v Diiren-u, sv. Tri kralje
v Kolinu, sv. suknjo Zveličarjevo v Treviru itd. Medpotoma so ro¬
marji molili, peli, opevali slavna dela svetnikov, predstavljali sv. igre.
Po mestih ob glavnih cestah so romarske množice gostoljubno spre¬
jemali, zidali zanje gostišča, kjer so se utrujeni romarji odpočili ter
okrepčali za daljno pot. Posebno mesto Kolin je zanje očetovsko
skrbelo. Tudi Slovencem so še nekoliko v spominu sloveča romanja
naših prednikov v daljni Kelmorajn.

V prvi polovici srednjega veka so romali krščanski narodi najbolj
v svetišča, kjer so hranili sv. ostanke Zveličarjeve, tako v Achen,
Trevir itd., ali kjer je bil grob kakega velikega svetnika. V drugi
polovici pa se je silno zvekšalo število Marijinih romarskih cerkva.
Začele so se v krajih, kjer je Božja Mati skazala posebno milost.

Nežne povedke lepšajo zgodovino mnogih božjih potov. Tam
na višavi — so pripovedovali — so angelci sezidali cerkev; drugo
svetišče so posvetili zopet angelci, kakor v Einsiedeln; tja zopet so
milostno podobo Marijino prinesli nebeški krilatci, ali pa so jokali,
če se je bližala kuga, lakota, vojska. Posebno rado je ljudstvo ro¬
malo na ona Marijina božja pota, kjer so lahko prejeli sv. zakramente
ali se udeležili izpodbudne službe božje. Najlažje se je to zgodilo v
samostanskih cerkvah, kjer je bilo mnogo gorečih spovednikov. Iz
tega vzroka so se najbolj povzdignila na pr. od benediktincev oskr¬
bovana božja pota v Einsiedeln, Alt-Otting, Maria Zeli. Vsi večji
benediktinski samostani s cerkvami Marijinimi so bili zatekališča za¬
tiranih in žalostnih; vedno bolj je bedno ljudstvo iskalo pomoči pri
nji, ki je pribežališče grešnikov in Mati usmiljenja.

156

V 14. in 15. stoletju je nastalo posebno veliko število božjih potov
žalostne Matere Božje. Na božjih potih so se udomačile razne navade:
Tu so romarji poljubljali vznožje Marijinih podob; na drugih krajih
so pili iz studenca ali vodnjaka. Čudovite reči so se godile na teh
krajih. Pisatelji tedanji (Herman, Hugo, Tritemij, Lipsij) pišejo: Slepi
izpregledujejo, hromi hodijo, bolniki ozdravljajo. Večkrat je bila
cerkev polna ljudi, iskajočih zdravja. Vsi molijo goreče. Njih klici
kipe v nebo. Domov prišedši pripovedujejo, da so bili uslišani: to
izpodbode druge, da tudi ti iščejo ondi pomoči. Večkrat najdejo
pomoč celo tisti, ki se od daleč obrnejo do usmiljene Matere, pijo vodo
iz njenega studenca ali se mazilijo z oljem iz njene svetilnice. Seveda
se jih je na tisoče vrnilo, ki se niso iznebili telesnih bolezni, vendar
pa so se vrnili poboljšani na duši in s trdnim sklepom, da hočejo
zanaprej zvesto služiti Bogu ter svoj križ voljno nositi. Tako so
božja pota Marijina mogočno širila in utrjevala ljubezen do presvete
Device; ob enem pa so romarji videč izredno gorečnost nekaterih
romarjev sami se vneli v večji ljubezni do nebeške Kraljice.

Toda poglejmo si ob kratkem nekatere slavnejše Marijine ro¬
marske cerkve . . . Tam v daljnji Španiji slavi starodavno špansko
narodno svetišče Marijino Montserat, staro že nad 1000 let. Trije
pastirji so čuli na obronku gore čudovito sladko glasbo; šest sobot
zaporedoma je žarela na gori čudovita luč. Šli so iskat ter so našli
v skalovju podobo Madone. Sezidali so ondi cerkev in samostan. Od
takrat romajo Španci radi v to Marijino svetišče sredi visokega gorovja.
Kraljica Violanta je 29. oktobra 1387 šla gori bosa; bose so romale
gori tudi druge kraljice, kneginje, pa tudi gospodje in vitezi. Sveti
Ignacij je tu položil na Marijin oltar svoje orožje. Don Juan, slavni
zmagovalec pri Lepantu, je poslal tja kot dar sulico, ki jo je zaplenil
na turški admiralski ladji. Svetniki Janez iz Mate, Peter Nolask,
Vincenc Fererij, Alojzij Gonzaga, Franc Borgija so molili na tem
častitem kraju. Cesar Karol V. je devetkrat romal na Montserat;
Filip II. je cerkev obdaril z mnogimi dragocenostmi. Takrat se je
veliki oltar lesketal čistega zlata, srebra in dragih kamenov; čudo¬
delna podoba je imela krasno krono na glavi; pred njo je vedno
gorelo 20 srebrnih svetiljk. Toda francoski prekucuhi so leta 1811.
oropali cerkev in samostan vseh zakladov ter ju zažgali. Milostljivo
podobo so rešili. Zopet so pozidali novo cerkev in nov samostan
in Marija zopet tam kraljuje in milosti deli. L. 1880. v majniku so
praznovali zelo slovesno tisočletnico te božje poti po vsem Španskem.
Najslavnejši pesniki so proslavljali s svojimi spevi to častitljivo
narodno svetišče.

V sosedni Francoski leži svetovno mesto Lyon. ,,mesto Matere
božje,“ to pa zato, ker je že od prvih časov krščanstva do danes
nad njim zvesto čula varihinja „Naše ljube Gospe v FourvieruF Že
14 let pred Kristusom so tukaj sezidali velikansko pogansko svetišče
„zlato hišo“ v čast rimskemu cesarju Avgustu; sploh je bilo to mesto
središče malikovalstva v Galiji. Zato so pa napojena tla ondi z mu-
ceniško krvjo. Tu so umrli za Kristusa sv. Fotin, sv. Blandina, sveti
škof Jernej z 19.000 ovčicami. Ta kraj si je osvojila Marija. Že o

157

času preganjanja nam sporoča škof-mučenec Fotin o milostljivi
Materi Fourvierski. Krog 1. 840. so na razvalinah trga trajanskega
sezidali kapelico v čast Naše ljube Gospe dobrega sveta; ker je
Marija tu uslišala mnogo prošenj, so začeli sosedni narodi tja romati.
Ker je v 16. stoletju v mestu dolgo časa divjala strašna kuga, je po¬
svetil mestni zastop v slovesni obljubi vse mesto preblaženi Devici
1 arvierski ter povzročil obhode s podobo Marijino — in kuga je
takoj nehala in se ni nikdar več vrnila. Postavili so nad staro kapelo
stolp, na čigar vrhu stoji velikanski kip Marije Device obrnjen proti
mestu, ki leži pred njenimi nogami; roke ima razprostrte, kakor da
noče sebi posvečeno mesto objeti. Ko so leta 1870. pruske armade
migale mestu, so se vsi meščani s škofijo vred slovesno posvetili

Fourvičr: Marijina cerkev, ki je poleg bazilike v Lurdu najlepša zgradba
v čast Matere Božje.

8. decembra presveti Devici Fourvierski; mestni zastop in kardinal-
nadškof sta obljubila, da hočeta sezidati krasno cerkev Brezmadežni
na Fourvierskem griču, ako bo mesto obvarovano pruskega napada.
Brezmadežna je obvarovala mesto. Noben sovražen vojak ni stopil
v mesto ali okolico. Mesto je držalo besedo. Danes stoji na holmu
poleg stare božjepotne kapelice krasna Marijina bazilika, najlepša
cerkev na Francoskem. Že do 1.1890. so zazidali vanjo 13 milijonov
frankov, pozneje pa tudi še več milijonov. Cerkev krase štirje stolpi,
ki pomenijo štiri prednosti Marijine, namreč: njeno čistost, njeno
devištvo, njeno moč in njeno slavo. Veličasten je pogled na to mo¬
gočno stavbo, ki spominja na mavriški slog. Kupola je okrašena s
pozlačenim kipom sv. Mihaela nadangela. Bližajočemu romarju se
zdi, da ima pred seboj sv. Sion. Slavni Pierre Bossan, ki je zgradil

158

ta umotvor, se je pred začetkom zidanja podal v samoto ter se je
tam pripravljal z molitvijo in premišljevanjem na delo. S sv. pismom
in rožnim vencem v roki je delal načrt za Marijin hram, ki je postal
zares prava zlata hiša; v njej najdeš same umetnine, zlato, mozaik,
marmor, kakor v nobeni drugi cerkvi v taki meri. V cerkev sto-
pivšemu romarju se blišči pred to krasoto. Na mogočnih marmornatih
stebrih stoje pozlačeni angeli, ki nosijo silni obok. Te krasne slike,
ti zali oltarji! Bogati lišp cerkve govori o slavi Marije. Središče
vse lepote pa je veliki oltar s prelepim milim kipom Device Marije
pod dragocenim baldahinom. Tu kleče množice romarjev ter iščejo
tolažbe in pomoči pri mogočni nebeški Kraljici. Se li potem čudiš,
če si je svetovno mesto Lyon pridejalo častni priimek: „Mesto Matere
božje u  ter je na to ponosno, da je Materi božji sezidalo najkrasnejše
svetišče na svetu?

Stopimo v gorato Švico! Tu slovi starodavna „Marija v puščavi”
ali Maria Einsiedeln. Začetnik te božje poti je sv. Meinrad iz Zollern ■
skega grofovskega rodu (r. 797); živel je tu kot puščavnik 25 1 .
Posvetil je ta kraj krog 905 štrasburški kanonik sv. Beno ter zgra
samostan, katerega so podpirali nemški cesarji ter tudi habsburšk
hiša; zato je že takrat mogočno zacvetel. Naslednik knez Eberhar.-
je sezidal velik samostan ter je postal tam prvi opat leta 947. Dne
14. septembra se je zgodil v kapeli sv. Meinrada čudež „angelskega
posvečenja u . Sv. Konrad, škof iz Konštanca, je prišel tja, da bi ka¬
pelico posvetil; kar vidi krog polnoči čudovito prikazen: Jezus Kristus.
Sin božji, obdan od mnogo angelov in svetnikov, v škofovski obleki
priplava iz nebes ter posveti kapelo po cerkvenem obredu. Sveta
Devica, bliščeča kot solnce, je stala poleg. Vsled tega se sv. škof
ni drznil kapelice posvetiti. Ko pa je vsled prigovarjanja navzočih
le pričel s posvečevanjem, se je zaslišal trikrat glas: „Brat, nehaj,
je že posvečena od Boga.“ Odslej je rastlo število romarjev. Pozneje
so sezidali tu krasno veliko cerkev z dvema mogočnima 51 metrov
visokima stolpoma; iz njunih lin se razlega zvonjenje 13 zvonov,
katerih največji tehta 120 stotov; nekaj nebeško krasnega je : — to
morje glasov, pravi neki pesnik. Cerkev je lepo zidana ter tudi od
znotraj kaj bogato okrašena, zato napravi globok vtis. Dolga je
113 metrov, široka 24 metrov. Osem stebrov nosi prelepi strop.
Dragocen veliki oltar s sliko Marijinega vnebovzetja je stal 27.000 lir.
Znamenit je še veličastni, pozlačeni lestenec, ki je širok štiri metre,
dolg šest metrov ter tehta 120 kilogramov; daroval ga je cesar Na¬
poleon III. Pred vsem pa najbolj vabi romarja kapelica, kjer je
sv. Meinrad častil Marijo. Na oltarju stoluje na pozlačenih oblakih
obžarjena milostljiva podoba preblažene Device, ki drži v levi roki
Dete, v desni zlato žezlo. Mater in Sina dičite dragoceni zlati kroni.
Na okrog je venec iz zlatih rož. Tri srebrne svetiljke gore pred
podobo noč in dan. Milijoni so že klečali tu ter tožili nebeški Materi
svoje trpljenje in gorje — in zapustili so milostljivo Dobrotnico raz¬
svetljeni in potolaženi. Vsako leto prihaja sem nad 200.000 romarjev
iz vseh dežel evropskih, pa tudi iz drugih delov sveta, počastit Kra¬
ljico sveta. Alban Stolz opisuje svoje vtise na tej božji poti tako:

15 »

„Dve noči zaporedoma sem šel v veliko cerkev; čul sem molitev
množice romarjev; zdela se mi je v ta molitev podobna žuborenju
močnega potoka, vreli so nešteti „Češčena Marija" tja na oni svet,
tja v morje njenega blagrovanja, kakor je prerokoval sv. Duh po
njenih ustnicah .. . Pač je ni cerkve na svetu, kjer bi od zgodnjega

Žalostna Alati.

(Slikal Franki, Siena.)

160

jutra do poznega večera preblaženo Devico častili in klicali v tolikih
jezikih, kakor v einsiedelski cerkvi; zato je pa ta tako oblagodarjer.a
cerkev še milostni kraj, kakršnih je malo na svetu. Ko moliš tu, se
udeležiš neizmernega bogastva in blagoslova, ki so ga nakopičili v
teku tisoč let milijoni romarjev/ 1

Kot močan magnet je vlekla nase milijone vernikov starodavna
Marijina božja pot v Alt-Ottingu na Bavarskem. Milostljivi ki:
Marijin je iz lesa izrezan ter vsled starosti in dima črnikast; kras/
ga zlato in dragocenosti. V mnogih vojnih stiskah je to božjo pot
in Marijin milostni kip očividno varovala roka božja; mnogokrat s
divji vojščaki plenili in pustošili vse na okrog, a svetišča so se bas.
dotakniti. Že v 15. stoletju so prebivalci celili mest v obhodih sem ¬
kaj romali, mnogokrat bosi z gorečimi svečami v rokah. Premožni
so iz ponižnosti vbogajme prosili na potu ter se živili le ob kruhu in
vodi. Mnogi so romali tja obloženi s težkimi križi, ki so jih privlekli
od daleč; molili so, po kolenih se plazili okrog cerkve, s čelom se
dotikali tal ter prosili milostno Mater nebeško za odpuščanje grehov,
za moč v trpljenju ali pa se zahvaljevali Mariji za izkazane milost;.
Od leta 1666. do 1. 1719. je bilo ondi obhajanih nad 22 milijonov ljudi.
Tukaj sem se je prišel zahvalit preblaženi Devici za čudovito rešitev
cesarski namestnik grof Viljem Slavata, katerega so s tovarišem Mar-
tinicom lutrovci v Pragi 13. maja 1618 vrgli raz okna cesarskega gradu.
Sem je priromal 25. aprila 1782 papež Pij IV., ko je potoval iz Dunaja
v Monakovo. Tu je molil Napoleon I. Blizu nebeške Matere počivajo
v dragocenih posodah srca bavarskih kraljev ter članov rodbine
Wittelsbach. Tu počiva slavni zmagovalec v 36 bitkah, grof Tilly,
o katerem sporočajo zgodovinarji, da se ni nikdar upijanil, nikdar
ženske dotaknil, nobene bitke izgubil; počiva v hramu Marije, katero
je v življenju tako iskreno ljubil. „Posebno ganljivo je okrog bin¬
košti gledati, kako po vseh cestah, potih in stezah moleč in pojoč
prihajajo neštevilni romarji s križi in banderi, potem pa še trudni od
pota ter mokri od potu in dežja skesano in pobožno pokleknejo pred
milostno podobo nebeške Matere, izlivajoč svoje srce v ganljivih mo¬
litvah. Ko so odmolili in zapustili milo kapelico, pa ne gredo k
počitku ali v gostilno — saj mnogi ne prinesč s seboj drugega kot
suhi kruh — temveč poiščejo spovednike ter cele ure čakajo, da
morejo opraviti skesano spoved. Katerega srce bi ne bilo ginjeno,
ko vidi romarje po končani pobožnosti, kako se na golih tleh klečeč
s solzami poslavljajo od milostne Matere, pri kateri so prejeli tolažbo,
svet, mir, pomoč. 11  (Ott.) Z bergljami in zaobljubljenimi darovi pokrite
cerkvene stene govore glasno, kako radodarna je bila in je še nebeška
Mati na tem častitem kraju. Znamenit dar je košček bombe vdelan
v umetno zlatnino z napisom; „Nebeški Kraljici, ljubi Materi božji v
Alt-Ottingu iz hvaležnosti Alfonz XIII., kralj španski, in kraljica Vikto¬
rija- 31. V. 06.“ Zgodba je ta: Ko se je kralj 31. maja 1.1906. s kra¬
ljico peljal od poroke, je anarhist vrgel bombo na njun voz; vse na
okrog je bomba razbila in raztrgala, -r- le novoporočenca sta ostala
nepoškodovana. Ravno takrat pa se je brala sv. maša v Alt-Ottingu
za njuni blagor. V zahvalo za čudovito rešitev je kralj poslal do-

1G1

b otljivi nebeški varihinji ta dragocen dar. L. 1906. je bilo več kot
pol milijona romarjev na tem kraju.

Pohitimo še v duhu na Zgornje Štajersko, v nam Slovencem
znano slavno Marijino Celje. Okrog 1. 1157. je goreč duhovnik, bene¬
diktinec št. lambertski, prišel v ta do takrat pusti kraj, kjer so samo-
tarili borni, neverni pastirji — po večini Slovenci — s svojimi čre¬
dami. Poučeval jih je v krščanskih resnicah. Svoj brevir je opravljal
ter pel Marijine pesmi in psalme pred lepo podobo prečastite Device
Marije,- ki jo je prinesel s seboj. Kmalu so začeli prihajati pastirji
v svetem strahu pred podobo nebeške Matere, o kateri jim je pobožni
menih toliko lepega pravil. Pred njo jim je razlagal sveto vero, jih
rnemal k češčenju Device Marije; tu so tekle prve solze, zveste
oznanjevalke vroče ljubezni do Marije. Pozneje je postavil pobožni
mož podobo Marijino na lesen oltarček. In danes vidiš to podobo
milosti in usmiljenja na dragocenem srebrnem oltarju sredi cerkve
Marijaceljske; k njej roma pobožno ljudstvo v neštetih trumah. Slava
Marijinega Celja je nenavadno
hitro rastla. Po vsi Avstriji
in dalje so zasloveli čudeži,
ki so se zgodili na priprošnjo
celjske Marije. Vsak si je štel
v naj večjo srečo, če je mogel
vsaj enkrat moliti pred čudo¬
delno podobo. Ludovik I.,
kralj ogrski, je položil na
oltar v Marijinem Celju svoj
zmagonosni meč, ostroge ter
poročno obleko svoje soproge
v hvaležen spomin, da mu je
Marija pomagala 1. 1365. pre¬
magati Turke. L. 1457. je pri¬
romal peš Z ogromnim sprem- Radoviča. (Marijine cerkve na Slovenskem.)

stvom in bogatimi darovi La¬
dislav, kralj češki in ogrski. Posebno v nevarnih turških časih
so vladarji, knezi in ljudstvo iskali pomoči in tolažbe pri celjski
Mariji. Nadvojvoda Matija, poznejši cesar, se je pred bitko pri
Šoproniju 1. 1602. zaobljubil v Marijino Celje. Po dobljeni slavni
zmagi je tja romal ter sam kronal Marijo s težko zlato krono.
Leopold I. je kot cesar devetkrat peš romal v Celje k Mariji;
1. 1679. je dal postaviti krasni srebrni oltar, za katerega so porabili
nad 12 stotov srebra ter srebrno ograjo pri kapelici. Nadvojvoda
Karol, poznejši cesar, je daroval soho iz čistega zlata vredno 40.000
kron. Srčno je ljubila to božjo pot cesarica Marija Terezija, ki je
ondi prejela prvo sv. obhajilo; po poroki s cesarjem Francom je pri¬
romala takoj tja ter prinesla oni dve čudovito lepi srci, ki tako divno
krasita oltar milostne Matere; pod srcema je pomenljiv napis: „Da bi
srci obeh zakonskih postali eno srce v Bogu.“ Ob 6001etnici 1. 1757.
je prišlo tja nad pol milijona romarjev. Jožef II. je dal vzeti cerkvi
dragocenosti ter hotel zatreti božjo pot. Toda Marija svojega Celja

Marija v zarji slave.

11

162

ni zapustila. Božja pot Marijina zopet cvete. Romarjev število vedno
narašča. Naš cesar Franc Jožef I. je romal večkrat tja. Tudi Slovenci
so se od nekdaj radi zatekali k svoji Materi v Marijino Celje. V
zadnjih desetletjih prihaja tja sloveči dunajski apostol P. Abel vsako
leto s tisoči Dunajčanov iz raznih slojev ter jih z ognjenimi besedami
vnema k češčenju Marijinem ter dejanskem krščanskem življenju. In
kdo ne pozna slovečih Marijinih romarskih cerkva v naši slovenski
domovini: Brezje, Trsat, sv. Višarje, Sv. gora itd.?

Kako mogočno so vnemala mnogoštevilna Marijina božja pota
v srcih romarjev ljubezen do nebeške Kraljice! Tisoči so se zbirali
na teh milosti polnih krajih. Prišli so od daleč peš, lačni, žejrd.
obteženi s križi in skrbmi. Iskreno so molili pred milostljivo podobo
Marijino; vsak je videl, da jim je prihajala molitev iz srca. Kdo bi
mogel ostati pri takih prizorih mrzel in neobčuten? Vnemala jih v
zavest: na tem kraju, kjer klečim in molim, jih je klečalo in mol
že tisoče in tisoče, pravični in grešniki, preprosti ljudje in odličnjak
In Marija je gledala nanje z milostljivimi očmi ter jim delila bogati,
milosti! Tu so spregledali slepi, shodili hromi, razni bolniki ozdravljal
obrekovani dobili dobro ime, tisoči grešnikov so prejeli milost spiv
obrnjenja. Kolikere milosti so se tu izlivale v srca; koliko solz je
bilo posušenih, koliko duš ozdravljenih in pokrepčanih! Ti spominki
na stenah, to mogočno zvonjenje, vnete pridige, toliko pobožnih ro¬
marjev na okrog, vse to naredi mogočen vtis na vsakogar. Romar
čuti, da je blizu srca predobrotljive Matere, ki je tolažnica žalostnih,
zdravje bolnikov, pribežališče grešnikov, pomoč kristjanov!

Molitev.

Tebi, o Marija, naj doni glasna hvala in zahvala od veka do
veka, ker si izvolila na zemlji toliko krajev, kjer deliš rada obilno
milosti njim, ki te obiskujejo in te tam na pomoč kličejo. Koliko
milosti si že podelila pobožnim romarjem! Koliko žalostnim si solze
posušila! Koliko dušnih ran zacelila! Koliko skušanim si dala moč,
koliko pobožnim stanovitnost! Danes te želimo počastiti v duhu v
vseh tvojih romarskih cerkvah celega sveta ter te prosimo srčno:
Blagoslovi s teh prestolov milosti nas vse danes in vselej, kakor
se bodo pobožni romarji okrog tvojih milostnih podob zbirali; daj
nam svoj materni blagoslov, da srečno romamo skozi življenje ter
dospemo kdaj na tvoj večni materni dom — v sveta nebesa, kjer
bomo pri tebi na veke. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Obiskuj ob gotovih časih
Marijine romarske cerkve; sprejemaj tam spokorno svete zakramente
in priporočuj svoje skrbi Materi Božji.


163

cerkve na Slovenskem.)

Sv. Gora pri Gorici.

31. Ludovik Mar. Grignon Montf., sv. Alfonz
Ligvori, goreča apostola Marijine slave.

Po Tridentinskem cerkvenem zboru je poklicala božja previd¬
nost mnogo velikih in svetih mož, ki so branili sv. cerkev proti
sovražnim napadom brezvercev; tako na pr. sv. Vincencija Fer., sv.
Vincencija Pavl., bi. Petra Kanizija, Evdesa, Oliera itd. Ti bojevniki
božji so nepremakljivo stali na braniku za sv. vero ter pravice ka¬
toliške cerkve; navajali so narode k čednostnemu življenju ter tako
oteli brez števila duš večne pogube. Vsi ti in drugi apostolski možje
iz one dobe so srčno ljubili preblaženo Mater Božjo ter so ravno s to
pobožnostjo in pomočjo Marijino dosegali velike uspehe. Po prav izredni
ljubezni in vdanosti do preblažene Device pa sta se v novejši dobi odli¬
kovala služabnika božja: bi. Ludovik Grignon in sv. Alfonz
Ligvori.  Oba sta kot vredna naslednika sv. Bernarda storila neiz¬
merno mnogo za razširjenje in utrjenje Marijine slave. Sv. Alfonz je
znan vsakomur. Premalo pa je bil doslej znan bi. Ludovik Grignon.

BI. Ludovik je bil sin plemenitih starišev v francoski Bretagni.
Ugledal je luč sveta dne 31. januarja 1673. Mali Ludovik je molil že
po cele ure v kakem samotnem kraju. Rad je zbiral tovariše okrog
sebe ter jim vneto govoril o Bogu in jih učil moliti. Posebno pa ga
je dičila že v nežni mladosti nenavadna ljubezen do nebeške Matere.
Ta ljubezen ni bila šele priučena in pridobljena, bila je očividno dar
sv. Duha. Marijo je imenoval le „svojo dobro mater. 14  Pri sv. birmi
si je svojemu krstnemu imenu še sam pridejal ime „Marija 4 ‘. Kaj rad
je molil sv. rožni venec, najraje pred kakim Marijinim oltarjem ali
kipom. Zaupno se je zatekal v Marijino varstvo. Ker je želel po¬
stati podoben revnemu Jezusu v uboštvu, zato je težko čakal, da bi
zapustil dom; tam na tujem bi prosil vbogajme vsakdanjega kruha,
to je bilo njegovo hrepenenje. 121etnega Ludovika so poslali stariši
v Renes k jezuitom v šolo. Tam je nadarjeni deček hitro napredoval

164

v čednostih in vednostih. Ljubil je samoto. Vselej pred šolo in po
šoli je obiskal kapelo Marijino ter tam dolgo molil. Kako vesel je
bil, ko so ga sprejeli v tamošnjo Marijino družbo! Pa tudi kako
zvest sin Marijin je bil! Hrepenel je resno po pravi svetosti. Zato
je krotil svoje telo, postil se in pokoril. Od narave je bil nagnjen
k jezi; toda ukrotil je to strast tako, da nisi našel krotkejšega člo¬
veka. Posebno je rad imel ubožce, trpeče, zapuščene — te ljubljence
Kristusove. Z največjim veseljem je stregel bolnikom po bolnicah.
Kot 201etni mladenič se je podal v Pariz, da bi tam dokončal bogo-
slovski nauk. Za na pot so mu dali stariši deset srebrnikov in dve
obleki. Toda denar je med potoma v Pariz razdal med uboge; eno
obleko je podaril beraču, drugo je zamenil z ubožcem. Zaupajoč le
na božjo previdnost je nadaljeval pot. Potreben živež si je izprosil.

V lahkoživem Parizu je izpočetka prebival v konjskem hlevu; pozneje
so ga po dobroti sprejeli v nek zavod. Nastala je lakota. Ludovik
se je preživel s čuvanjem pri mrličih. Ondi se je docela prepričal
o minljivosti sveta. Zato je pa znal pozneje pretresljivo govoriti o
smrti. Svoje počutke je popolnoma ukrotil. Po ulicah pariških je
hodil s povešenimi očmi. Čudno! Vkljub temu pa je poznal vse
Marijine kipe in podobe na javnih prostorih ter jim skazoval čast.
Že takrat je bil zelo vnet za zveličanje duš. Skrbno je poučeval
zapuščene otroke. Rad je hodil k delavcem na polje ter jim govoril
o Bogu in nebesih. Ako so kje prodajali pohujšljive knjige, jih je,
— če je le mogel — pokupil ter pokončal.

Toda Ludovik ni le nenavadno napredoval v popolnosti, pridobil
si je tudi obsežno znanje; naučil se je risati in slikati; izuril se je
v zidarstvu. Kot nadarjen pesnik je skladal navduševalne pesmi za
ljudstvo. Predvsem pa si je prisvojil bogoslovskega znanja. Izredna
je bila njegova ljubezen do Marije! Njo je imel v srcu, na jeziku.

V pogovorih je zopet in zopet prišel na Marijo, tako da so ga pred¬
stojniki svarili, naj se kroti z ozirom na tovariše. Prebral je skoraj
vse knjige o Mariji ter proučeval posebno Marijo kot sedež modrosti.
Med učenjem je imel vedno pred seboj podobo Matere božje. Štirikrat
na teden je hodil k sv. obhajilu v cerkvi „Notre Dame“. Ob prazni¬
kih je zaljšal on semeniški Marijin oltar.

V cerkvi N. L. Gospe je obljubil Bogu in Mariji vedno devištvo.
Tako skrbno pripravljen je sprejel 27 let star mašniško posvečenje.
Izpolnjena mu je bila srčna želja — odprto mu je bilo polje za delo¬
vanje v čast božjo in zveličanje duš. Najrajše bi šel v zunanje mi¬
sijone. Rekel je: „Kako bi bil vesel, ko bi mogel umreti ob korenini
kakega drevesa tam kje v tuji deželi kakor sv. Frančišek Ksaverij.“
Toda Bog je drugače ukrenil. Odločil ga je za misijonsko delo v
domači deželi. In odslej je zvest svojemu poklicu posvetil vse svoje
dušne in telesne moči neumornemu delu za čast božjo in Marijino
ter zveličanje duš. Prav stoji na njegovem grobnem kamnu napis:
»Neutrudljiv je našel pokoj šele v grobu.“ Večkrat je vzdihoval : „Kako
me peče srce, ko vidim, da bo skoraj neizmerno število duš pogub¬
ljenih, ker ne poznajo Boga, ne krščanskih resnic!“ Neutrudljivo je
skrbel za bolne. Ž njimi je jedel, ž njimi pil iz ene posode; čim

165

K”šo bolezen je bolnik imel, tem bolj mu je bil drag. Ustanavljal je
bolnišnice in sirotišnice. Pomagal je ubogim in zapuščenim. Trdijo,
< je ta ubogi misijonar, ki ni imel ne vinarja premoženja, več storil
za  bedne, kot najbogatejši človek njegove dobe na Francoskem. Kli¬
cali so ga očeta ubogih in sirot. Včasih je redil po 100 do 200
ubožcev. Kamor je prišel, so bili prva njegova skrb bolni in za¬
puščeni; ž njim je hotel povsod deliti najprvo dušno in telesno pomoč.
Zakaj je tako delal? Odgovoril je nekoč lepo: „Ako ljubimo križ,
zakaj bi ne ljubili onih, ki so na križu, to je ubogih in trpečih?“
Največ dobrega pa je storil Ludovik Grignon kot misijonar.
Kakor nekdaj Kristus, njegov učenik, je hodil od kraja do kraja,
delil dobrote, učil . . . Glej ga, kako potuje bos, s palico v roki, s
križem na prsih, z rožnim vencem ob pasu ter z malim kipom pre-
blažene Device; v bisagi pa nosi sv. pismo, spokorno orodje . . .
Kamor pride, pretresa in očara srca ter jih pridobi na mah. Celo
najtrdovratnejši grešniki se mu ne morejo ustavljati. Upadel kot
mrlič stopi na lečo. Človek bi mislil, da ne bo mogel spregovoriti
besede, toda, kako mogočen je njegov govor kakor od Boga posla¬
nega preroka; iz njega govori sv. Duh. V trumah dere ljudstvo k
njemu ter se ne naveliča poslušati njegovih besed, ki delajo čudeže.
Kako sadunosen na pr. je bil misijon v Rochele, kjer je bil glavni
sedež Kalvinistov! Kakor nekdaj sv. Dominik pridiga o skrivnostih
sv. rožnega venca, vse ihti, tako da mora poslušalce miriti, solzni so
celo trdni možje ... Za svet ga hodijo vpraševat preprosti kakor
najvišji častniki. . . Ob sklepu pa glej čudni obhod! Vojaki gredo
v sprevodu bosi, s križem v eni roki in z rožnim vencem v drugi
ter pojo lavretanske litanije. Kakor tukaj, enako se godi drugje.
„Apostol“, kakor so ga sploh imenovali, dela prave čuda v dušah.
Ljudje vseh stanov ga žele poznati, ž njim govoriti. . . Množice ob¬
sipajo njegovo spovednico, celo ljudje brez vsake vere hite k njemu.
Njegov sloves raste, ko se gode pri njegovih pridigah čudovite reči:
obraz mu žari, bolniki nagloma ozdravljajo . . . Vse stanove zna
modro voditi in si pridobiti. V samostanih vodi duhovne vaje, po¬
pravlja zanemarjene cerkve, ustanovi dve redovni zvezi „Hčere mo¬
drosti in „Tovarištvo Marijinih misijonarjevi

Vkljub neizmernim zaslugam je bil skrajno ponižen. Vedno je
mislil, da nič dobrega ne stori. Po noči se je večkrat bičal kličoč:
„0 Gospod, odpusti mojim sovražnikom, ne prištevaj jim v greh, kar
govore ali delajo proti meni. . . Spreobrni grešnike, mene pa tepi
in kaznuj, kolikor hočeš, saj zaslužim; a njim prizanesi!“ Kako
zbrano, goreče ih neutrudljivo je molil! Na prsih je nosil železno
raskavo srce, ki ga je vedno zbadalo in mučilo, na rokah pa zapest¬
nice z železnimi iglami. Prepasan je bil s spokornim pasom. Spal
je na golih tleh ter se ostro postil. Ko je užival svojo slabo hrano,
je najrajše imel poleg sebe bolnika z ostudno boleznijo. Tako se je
pokoril sv. mož in zraven molil, da bi privabil blagoslova božjega
nase in na svoje delovanje. Na misijonu pri sv. Lovrencu je ne¬
utrudljivega misijonarja dohitela smrt. Poslednjič je tam smrtno bolan
pridigal o kratkosti Jezusovi ob poljubu izdajalca Judeža; tekle so

166

obile solze. V oporoki je določil, naj truplo pokopljejo na pokop;
lišče, srce pa ob vznožju Marijinega oltarja. Kot suženj Jezusov
Marijin je hotel v verigah umreti. Ko je čutil, da se bliža konec,
vzel v eno roko križ, v drugo mali kip preblažene Device, ki ga
vedno nosil s seboj. Klical je sv. imena: Jezus in Marija ter poljubov
križ in kip Marijin ter sv. rožni venec. Ko je zbrano ljudstvo ihtel<
jih je tolažil in skušal celo peti. Padel je v omedlevico. Ko se j
prebudil, je rekel tresoč se, pa vendar glasno: „Zastonj me napadaš
jaz sem sredi med Jezusom in Marijo. Hvala Bogu in Mariji. Moj
konec je tukaj. Dokončano je, sedaj ne morem več grešiti.“ Zašepetal
je še: „Marija!“ ter zaspal. Tako je umrl veliki služabnik božji r.
bojnem polju bojujoč se za zveličanje duš.

Na grobu pa so mu postavili marmornato ploščo s sledečim
(latinskim) napisom:

Popotnik, kaj vidiš?

Ugasnjeno luč,

Moža, prevzetega od ognja ljubezni,

Ki je bil vse vsem,

Ludovik Marija Grignon Montfortski.

Ako vprašaš po njegovem življenju, ni bilo nobeno nedolžnejši;

Ako vprašaš po njegovi pokori, ni živel noben ostrejši;

Ako vprašaš, kako je častil Marijo,

Ni bil nihče podobnejši sv. Bernardu.

Duhovnik Jezusa Kristusa — je kazal Jezusa v življenju,

Povsod ga je oznanjeval z besedo.

Neutrudljiv pa je šel k počitku šele v grob.

Bil je oče ubogih,

Varih sirot.

Spreobračal je grešnike.

Njegova slavna smrt je bila podobna njegovemu življenju;

Kakor je živel, tako je umrl.

Zrel za Boga, je pohitel v nebesa.

Umrl je 28. dne malega travna, v 1.1716. našega Gospoda,

V 43. letu starosti.

V življenju že so se godili čudeži po njem, tem bolj še po
njegovi smrti. Tisoči so dobili pri njem pomoči in tolažbe v dušnih
in telesnih potrebah. Papež Leon XIII. ga je v letu svojega zlatega
jubileja prištel med blažene 22. rožnika 1888.

Pismo, v katerem ga je cerkev prištela blaženim, pravi o njem,
da je nastopal v duhu in moči preroka Elija. Za sv. Dominikom ne
pozna zgodovina večjega apostola sv. rožnega venca, kot bi. Ludovika;
križ in rožni venec sta bila njegovo orožje. Toda bi. Grignon ni bil
le velik dobrotnik svojega časa, on je postal velik dobrotnik prihod¬
njih časov. Pokazal je vernikom najkrajšo, najvarnejšo in najpopol¬
nejšo pot k Jezusu. Katera je ta pot? Ista, po kateri je Jezus Kristus
prišel na skrivnosten način prvikrat na svet — namreč po preblaženi
neomadeževani Devici in Materi božji. Nauk Grignonov se glasi na
kratko: Marija je najvarnejša pot, da prideš do popolnega zedinjenja
z Jezusom: „Po Materi k Srcu njenega Sina.“

Da se torej moreš združiti z Jezusom, se moraš poprej Mariji
približati in nji popolnoma izročiti in posvetiti. Tako zahteva bla¬
ženi Ludovik. Za to izročitev je sestavil sledeče slovilo: „0 Marija,

167

izvolim te za Mater in Gospo. Izročim in posvetim tebi kot služabnik
in suženj svoje telo in svojo dušo, svoje notranje in zunanje darove
in tudi vrednost svojih dobrih del, sedanjih in prihodnjih ter ti pre¬
pustim vso in popolno pravico nad njimi, nad menoj in brez izjeme
nad vsem, kar je mojega, da razpolagaš z menoj po svoji volji v
večjo čast božjo v času in večnosti. “ Kdor se tako popolnoma, brez
vsakega pridržka izroči Mariji, se resno zaveže, da hoče v vseh rečeh
in okoliščinah zvesto služiti Mariji kot svoji Gospč, ne le kot slu¬
žabnik, temveč kot „suženj“ iz ljubezni, tako da noče več živeti zase,
temveč le za svojo nebeško Kraljico. Delati hoče vse le po Mariji, z

Sv. družina. Podoba v delavnici sv. Jožefa.

Marijo, v Mariji in za Marijo. V tem obstoji toliko slavljena Grigno-
nova prava pobožnost do Marije. Jasno je, da nobena druga pobož¬
nost ne more Marijo tako zelo častiti kot ta. Ker ni nobena druga
v stanu dati nebeški Kraljici tako nesebičnih in vdanih služabnikov
in podložnikov.

Grignonov način češčenja Marijinega je ohranila previdnost
božja tudi prihodnjim rodovom kot dragocen zaklad. Opisal ga je
blaženi Grignon v nesmrtni knjigi: „0 pravi pobožnosti do prebla-
žene Device Marije.“ Ta knjiga je visoka pesem sv. Duha na zvesto,
brezmadežno nevesto Marijo. O nji pravi razsvetljen mož: „Napolnje-
vala bo še prihodnja stoletja z ljubeznijo do najsvetejše Device“; ako
jo beremo, se nehote vname v naših mrzlih in ledenih srcih iskra

168

plameneče ljubezni, ki je gorela v srcu blaženega... Na več mestih
knjige prerokuje blaženi, da bode ljubezen do preblažene Device iz¬
redno rastla, posebno še proti koncu časov. On vzklika: „Bog hoče,
da verniki njegovo najsvetejšo Mater bolj spoznavajo, bolj časte, bolj
ljubijo, kakor doslej" ter pravi naravnost „De Maria nunquam sar
to je: ,,Marije ne bomo nikdar dovolj proslavljali."

V proroškem duhu slika krasne sadove prave pobožnosti tako¬
le: „Ah, kdaj bo prišel srečni čas, ko bodo Marijo klicali Gospo in
Kraljico src ter bo ona ta srca popolnoma podvrgla Gospodstvu ve¬
likega Jezusa? Kdaj bodo duše dihale v ljubezni do Marije tak
kakor dihajo telesa zrak? Takrat se bodo godile čudne reči! Svi :
Duh, videč v srcih podobo svoje ljubljene neveste, se bo v bogati
meri vanje razlil ter jih bo napolnil s svojimi darovi, posebno z ne
beško modrostjo, ter bo po njih delal čuda . . . Kdaj bo napočila
doba Marijina, ko bodo duše nase pozabile, sebi odmrle ter postale
žive podobe Marijine, da bodo ljubile Jezusa in ga poveličevale! Ta
čas bo prišel, ko bodo kristjani poznali in izvrševali pobožnost, ki
jo jaz učim: ,,Da pride kraljestvo Jezusovo, pa pride naj po kr,
Ijestvu Marijinem." To se bo zgodilo takrat, ko bo ta knjiga raz¬
širjena, ker le po njej bodo verniki spoznali ta nebeški nauk."

Zdi se, da se ta prerokovani čas približuje. Grignonova knjig
slovi vedno bolj. Več kot sto let po smrti bi. pisatelja je ležal roko¬
pis med staro šaro, pač vsled vpliva hudobnega duha, kakor je
blaženi sam prerokoval. Toda prišel je po previdnosti božji za ta
preimenitni spis dan vstajenja. Rim je potrdil knjigo ter priporočil
vernikom Grignonovo pobožnost. Sv. oče Pij X. je za svojo okrožnico
ob 501etnici razglasitve čistega spočetja rabil to zlato knjigo, kakor
je priznal sam. Razširjena je knjiga že v več stotisoč izvodih po
raznih deželah. Vplivni možje pospešujejo širjenje knjige. Kardinal
Vaughan, nadškof rvestminsterski, pravi: „Mislim, da ni bolj korist¬
nega opravila kot širiti zlato razpravo bi. Grignona ,,o pravi pobož¬
nosti do Matere Božje!" Kardinal Vanutelli piše: ,,Veselim se, da so
obelodanili čudovito to knjigo . . . Tisočkrat srečni čas, ko bo ta
resnica spoznana . . . takrat bo Jezus Kristus vladal nad dušami. Jaz
molim, da bi se ta pobožnost razširila povsod." Marijina kongresa v
Freiburgu (1902) in v Einsiedeln (1906) sta vneto priporočala Grigno¬
novo pobožnost do Marije; poslednji z 22 deli in 5 resolucijami, iz¬
med katerih se ena tako glasi: „Naj pisatelji to pravo pobožnost do
Marije razglašajo in med ljudstvom širijo; ta pobožnost bode dala
Marijinemu češčenju novo moč, novo življenje."

Ludovika Grignona vrl naslednik je bil sv. Alfonz Marija
Ligvori,  dika sv. cerkve v 18. stoletju. Tudi on je krepko vihtel
zastavo Marijinega češčenja. Njegovo ime je s češčenjem Marijinim
tako tesno sklenjeno, da ga prezreti ne smemo in ne moremo. Živel
je v onem stoletju, v katerem je versko navdušenje pojemalo, ter se
je pojavila verska mlačnost in brezbrižnost posebno med tako ime¬
novanimi olikanimi krogi. Evropa je postala po večini podobna suhi
peščeni puščavi. Le semtertja se je ohranila kaka zelenica, ki je
prinašala sv. cerkvi v starem navdušenju nebeške cvetove in sadove.

169

A previdnost božja, ki vedno o pravem času poseže vmes, si
je izvolila velikega sv. Alfonza, da z mečem govora in pisma brani
n širi slavo Marijino. Bil je ta sv. apostol Marijin rojen 1. 1699. v
Neapolju ter bil sprva doktor obojnega prava. L. 1725. je postal du¬
hovnik ter slaven misijonar. Posvetil se je posebno kmečkemu ljud¬
stvu, ki je bilo silno zanemarjeno. V ta namen je tudi ustanovil
,kongregacijo redemptoristov“. Pozneje je postal škof pri sv. Agati.
Vse življenje je živel ostro, spokorno. Odlikoval se je posebno v
pobožnosti do sv. Rešnjega Telesa in do preblažene Device Marije že
od otroških let. Rad je obiska-
val Marijine cerkve in oltarje,
vsak dan je molil sv. rožni ve¬
nec, ob sobotah se je postil. Ko
je zvonilo „Ave Marijo 41 , je po¬
kleknil, če je bil tudi sredi mesta.

Njegovo ljubezen do Marije spri-
čujejo izreki, ki jih je o priliki
izustil: „Vse, kar storim za
Marijo, je premalo, 11  ali „Ena
češčenamarija je več vredna
kot ves svet. 11  Grešnikom je
iskreno priporočal češčenje Ma¬
rijino. Na misijonih je dal po¬
staviti nasproti leče podobo ža¬
lostne Matere božje, da je pred

njo Opravljalo ljudstVO SVOje Oglej. (Marijine cerkve na Slovenskem.)

pobožnosti in molitve. Na vsa¬
kem misijonu je imel govor Marijin z velikim uspehom. Ko je pridigal
v Foggiji pred milostno podobo Marijino, je obžarila svetla luč iz po¬
dobe sv. Alfonza, na kar se je svetnik zamaknil. Njegov obraz je žarel,
oči so se mu svetile v nebeški radosti, truplo njegovo je bilo pred
očmi vseh ljudi dvignjeno v zrak ter je dalje časa v zraku ostalo.

Za večanje Marijinega češčenja med ljudstvom je deloval z go¬
vorom in spisi. Posebno se je proslavil s prekrasno knjigo: „Lepota
Marijina 11 , v kateri razpravlja verski nauk o čistem Spočetju Mari¬
jinem. Noben pisatelj še ni tako ljubko in jasno razpravljal o ti
skrivnosti, kot sv. Ligvori. Najsijajnejša točka v ti razpravi pa je
sledeče dokazovanje: a)  Spodobilo se je, da je Bog obvaroval Marijo
izvirnega greha, b)  bilo je to Bogu mogoče, c)  zato je pa to tudi storil.
Ko razlaga, da se je to spodobilo, pravi lepo: „Gotovo bi ne bilo
prav, ko bi bila Mati Jezusa Kristusa grda, pohabljena ali obsedena
ženska. Koliko manj bi se spodobilo, ako bi se hudobni duh mogel
bahati, da bi bila Mati Sinu božjega, četudi le malo časa grešnica in
podložna njemu, sovražniku božjemu in bi tako njena duša bila grda,
od Boga sovražena, sužnja luciferja. 11  Kaj lepo opozarja sv. Alfonz v
knjigi tudi na četrto božjo zapoved. On pravi: „Tisti, ki je ukazal,
častiti očeta in mater, je gotovo tudi sam spolnoval to zapoved, ko
je postal človek ter je tudi zares svojo mater obsul s častmi in mi¬
lostmi. Največja njena čast pa je čisto Spočetje. Iz ravno istega

170

vzroka je obvaroval Marijino telo po smrti trohnobe. Da, pravi on.
sin, ki bi lahko obvaroval mater izvirnega greha, pa bi tega ne stori
bi grešil. Kar bi pa bilo greh za nas, to bi se tem manj spodobiU
Sinu božjemu. „Ne, ne,“ konča svetnik ta odstavek, „ako ti, o naj¬
višji Gospod, hočeš imeti mater, ji moraš skazati vso čast. Zdi se pa.
da bi ti te zapovedi ne spolnoval prav, ko bi pripustil, da bi ona, ki
je postala bivališče najvišje svetosti, zapadla grdemu izvirnemu grehu.
To je le eno zlato zrno iz dragocene knjige, ki je podobna bogatemu
zlatemu rudniku. Zbral je je sv. pisatelj vanjo vse, kar so pisali slu¬
žabniki Marijini in cerkveni učeniki o čednostih, o dobroti in moči
usmiljene nebeške Kraljice. Ta knjiga je skoraj v vse jezike prestav¬
ljena ter oznanja in bo oznanjala z rasvetljeno besedo slavo Marijino
Sklenil je veliki misijonar trudapolno in sadunosno življenje star 91 lei
v 1.1787. Ko so umirajočemu prinesli k postelji podobe žalostne Matere
božje, je odprl oči. Obraz mu je zažarel, okrog usten mu je zaigra;
smehljaj; nato je mirno in sladko v Gospodu zaspal. Sv. Alfonz j c
zadnji cerkveni učenik. Saj pa tudi ta častni naslov zasluži v polni
meri! Odlikoval se je po svoji krotkosti, po svojem čistem, neoma-
deževanem življenju, po svoji iskreni skrbi za zveličanje duš, po
svojem bogatem znanju, še posebno pa po svoji neomejenem vdanosti
do Marije, katero je tako rad klical svojo sladko nebeško Kraljico.
Odkar je spoznal, da ga je poklical Bog v duhovski stan ter je v
neapolitanski cerkvici Mariji de Mercede odpasal svoj meč, znak
plemstva in časti, ter ga položil na oltar Marijin, je postal vitez ne¬
beške kraljice, ter je gorel za njeno slavo.

Kot vitez Marijin ni ljubil Marije le v srcu neumorno, ampak
sukal je za čast Marijino svoj dvojni meč, meč besede in meč pisma.
Umolknila so njegova usta, a njegovi spisi slave Marijo in jo bodo
slavili! Ko je bil Alfonz spoznan blaženim je dal papež Pij VII.
odpreti njegov grob. Ukazal je nato odločiti tri glavne prste od
desne roke ter naročil: „V Rim pošljite te prste, ki so tako dobro
pisali v čast božjo ter slavo preblažene Device ter sv. vere.“ Na lep
način je priznal tudi veliki Marijin papež Pij IX. velike zasluge
sv. Alfonza za razširjenje češčenja Marijinega; dal je odpreti rakev
njegovo, je snel svoj dragoceni prstan z roke ter ga položil na svet¬
nikovo roko, ki je tako pridno vodila pero v večjo slavo nebeške
Kraljice.

Molitev.

Sv. Alfonz! V sveti ljubezni do Boga in bližnjega si se žrtvoval;
izprosi nam posebno- spoštovanje do presv. zakramenta in otroško
ljubezen do Marije, da bomo v ljubezni do Jezusa in Marije vztrajali
in zveličanje dosegli. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Blaž. Grignon in sv. Alfonz
sta učila, naj se popolnoma izročimo službi nebeške Kraljice. Naj
zavlada Marija v srcu vsakega posamnika, kakor še posebno v dru¬
žinskem življenju; slavna Devica naj bode vedno bolj kraljica src in
kraljica družin.

171

Vetrinj. Marija v Trnji (Železna Kapla).

(Marijine cerkve na Slovenskem.)

Marija, pomočnica kristjanov.

Zgodovina preteklih časov nam spričuje, da je preblažena Božja
Mati neštetokrat in na vseh krajih zemlje odvračevala od krščanskega
sveta dušne in telesne nesreče, mirila silne viharje ter zmagovala
notranje in zunanje sovražnike Kristusove cerkve. Ob Marijinem
stolpu se je razbila moč turških janičarjev; Marija je pomagala Janezu
avstrijskemu, da je slavno zmagal v krvavi morski bitki pri Lepantu;
kot orodje je postala hrabrega služabnika svojega — kralja Sobie-
skega - da je oprostil krščanski Dunaj. S takimi slavnimi čini si je
presveta Devica pri krščanskemu ljudstvu prislužila častni in za nas
tolažilni priimek: „Pomoč kristjanovi V lavretanskih litanijah jo
kličemo tako, praznujemo praznik „Marije pomočnice", romamo na
božja pota k Mariji pomagaj". Ob prestolu Božjem imamo mogočno
in dobrotljivo pomočnico, ki prav materinsko skrbi za naš blagor.
Zares, sladka in tolažilna je ta zavest za nas, zapuščene Adamove
otroke, ki zdihujemo in jokamo v ti solzni dolini. . .

Ko so se Turki polastili Carigrada (1453), je žugala grozna ne¬
varnost krščanski Evropi, da, celo vesoljnemu krščanstvu. Kmalu so
zdihovale pod turško strahovlado balkanske dežele, Srbija, Hrvatska,
Ogrska. Toda nenasičeno poželjenje je gnalo te divje mohamedane
naprej — tja v srce Evrope. Turški sultani so se zarotili, da mora
biti Dunaj njihov in da mora tam vihrati sultanova zastava; sv. Ste¬
fana cerkev pa so že naprej odločili za hlev turškim konjem. Grozili
so tudi Rimu. Sultan je prisegel, da bo izpremenil cerkev sv. Petra v
hlev za svoje konje. Vsled teh groženj je zavladal po vsi Evropi
nepopisen strah; jok in stok se je razlegal od morja do morja. Ne¬
varnost je bila tem večja, ker krščanski vladarji niso bili edini ter
so se med seboj vedno prepirali. Samo en vladar se je vneto trudil
za blagor vesoljnega krščanstva, namreč papež Pij V. Z neizmernim
trudom je sprijaznil nekatere vladarje ter jih preprosil, da so poslali
nekaj vojakov in malo brodovje proti Turkom. Na čelo združeni

172

vojski pa je postavil pobožnega in hrabrega avstrijskega vojvodo
Ivana, imenovanega Don Juan d’Austria. Nevarnost je bila že skrajna.
Turška vojska se je že pomikala skozi Bolgarijo proti Avstriji; turško
brodovje pa je hitro jadralo proti Italiji, da bi mogle prodreti turške
čete do Rima. V ti silni stiski je izpodbujal papež Pij V. vernike k
molitvi ter jih bodril, naj prosijo pomoči Marijo, mogočno priprošnjioo
kristjanov. Don Juan je jadral turškemu brodovju naproti; a kaj bo
dosegel, siromak, ko je imel samo okrog 140 ladij, turških ladij pa
je bilo okrog 300. Dne 6. oktobra 1571 sta trčili skupaj obe pomorski
vojski blizu mesta Lepanto na Grškem. Ta dan je papež Pij vstal na
vse zgodaj ter opravil sveto mašo, potem se je pa ločil od svojih
duhovnikov, rekoč: „Danes se bo nekaj zgodilo; zato, bratje, molimo
k Mariji! 1 ' Nihče ni vedel, kaj pomenijo te besede. Papež pa se je
zaprl v svojo sobo ter je tam ves dan brez prenehanja molil rožni
venec in lavretanske litanije. Niti jedi ni okusil. Ko se zmrači, po¬
kliče svoje strežnike ter jim reče: „Hvala Bogu, zmagali smo! Danes
je orožje kristjanov priborilo slavno zmago nad našim sovražnikom '
Črez pet dni pa je prišlo v Rim sporočilo, da so 6. oktobra (1571)
krščanski mornarji slavno zmagali turško brodovje. Skoraj vse turške
ladje so bile razbite, potopljene ali sežgane: nad 30.000 turških vo¬
jakov je bilo pomorjenih, med njimi turški admiral Ali Paša, okrog
10.000 ujetih; vsa turška mornarica je bila uničena. Za Turke je bila
to neizmerna izguba. Zaradi te sijajne krščanske zmage je zavladalo
povsod nepopisno veselje. Po vsi Italiji, Španiji, Avstriji in Nemčiji
so goreli kresovi v znamenje pomenljive zmage; zahvalna pesem je
odmevala od planin do planin, tja gori do neba. A kdo je zmagal?
Don Juan? Ne, on sam je rekel, da nikakor ne! Tudi Pij V. ni pri¬
pisoval sebi zmage. Zmagala je Marija pomočnica. Neizmerno do¬
broto je takrat izkazala nebeška Mati vsem kristjanom, da, vsi Ev¬
ropi. Ona je izprosila slavno zmago, zato je pa Pij V. hitro odločil,
da se mora od takrat pridejati v lavretanske litanije vzklik: „Pomoč
kristjanov, prosi za nas!“ Obenem je ukazal praznovati praznik Ma¬
rije zmagovalke ter ž njim združiti praznik svetega rožnega venca;
pozneje je sveta cerkev preložila praznik svetega rožnega venca na
prvo nedeljo v oktobru.

Dobrih sto let pozneje je oholi turški sultan Mohamed IV. sklenil
prodreti preko Dunaja in reke Rena, da bi si tem lažje osvojil Ita¬
lijo ter posebno glavno mesto krščanstva — večni Rim. 31. januarja
1683 je ukazal v Adrianopolu obrniti konjski rep proti Ogrski, kar
je pomenilo napoved vojske. Veliki vezir Kara Mustafa se je vzdignil
z ogromno vojsko (okrog 300.000 mož) proti Avstriji. Požigajoč in
moreč je strahovita turška vojska prihrula v bližino prestolnice Du¬
naja, kjer se je utaborila. Dunajčanov se je polotil grozen strah, jok
in stok se je razlegal po mestnih ulicah in okolici; mnogo jih je za¬
pustilo mesto ter bežalo na vse strani. Tudi cesar Leopold I. je s
soprogo urno pobegnil, ker ni imel vojaških čet, da bi turški armadi
zaprl pot; mesto Dunaj pa je bilo le slabo utrjeno. Edini, ki ni iz¬
gubil poguma, je bil grof Staremberg, poveljnik cesarskih čet v mestu.
Pridružilo se mu je nekaj srčnih meščanov, ki so sklenili: ali zrna-

173

gati, ali umreti! Na predvečer Velike Gospojnice je začelo 180 turških
topov grmeti ter bruhati ogenj in krogle v stiskano mesto. Neznansko
hitro so sovražniki napredovali ter se po rovih bližali mestu. Krasna
f otska cerkev je začela goreti; požar se je bližal smodniški zalogi.
Mesto je izgubljeno, ako ne pride pomoč odzgoraj! Napočila je Ve¬
lika Gospojnica. Ta sicer veseli praznik je bil to leto žalosten za
dunajsko mesto. Meščani so hiteli v cerkev ter srčno in goreče kli¬
cali k Mariji za pomoč proti sovražnikom svete vere. In glej! Ne¬
beška Kraljica je pokazala svojo veliko moč in dobroto. Posrečilo
se je, pogasiti ogenj; lahko so spravili na varno smodnik in vso
vojno zalogo. Če je bila tudi ta velika nevarnost odstranjena, je
vendar turška vojska napredovala; krogle iz topov so neprestano
padale v mesto ter razdirale hiše in
utrdbe. Dunajčani pa so tem zaupnejše
molili k nebeški zavetnici. Dne 31. av¬
gusta so bili Turki skoraj na cilju;
rove so potegnili že tik mestnih zidov.

Dunaj, bramba kristjanov, že ves v raz¬
valinah, je blizu padca! Toda nebeška
Kraljica je čula nad mestom ter usli¬
šala goreče prošnje. V soboto, 11. sep- -
tembra zvečer, so zagrmeli raz bliž¬
njega Kalenberga 3 topovi streli preko
obleganega mesta ter oznanjali ra¬
dostno novico: zvezna krščanska voj¬
ska je tu! Junaški poljski kralj So¬
bieski je prihitel z 20.000 možmi mestu
na pomoč — v zadnji uri. Dne 12. sep¬
tembra ob jutranjem svitu je v kape¬
lici sv. Leopolda na Kalenbergu ma¬
ševal slavni o. Marko Avianski. Polj¬
ski kralj je vso sveto mašo z raz¬
prostrtimi rokami kleče molil pred
oltarjem ter sprejel pobožno sveto
Telo Gospodovo z vojvodo Lotarinskim vred; izročal je svojo armado
varstvu mogočne nebeške Kraljice. P. Marko Avianski je z gorečim
govorom osrčaval vojake, naj se bore pogumno, saj se gre za blagor
vsega krščanstva. Še nekatere bodrilne besede izpregovori junak
Sobieski, nato zakliče: „Naprej! Bog in Marija sta naš ščit; ime
Marija je naš bojni klic!“ Ravno razliva solnce prve žarke po du¬
najski okolici, kar prihrumi hrabri kralj kakor vihra nad preplašene
Turke. Velika zmešnjava nastane v turškem taboru; sovražnih bojev¬
nikov se polasti groza in strah. Takoj po prvem naskoku zbeži ta¬
tarski kan ter v divjem begu s seboj potegne velikega vezirja, penečega
in tresočega se od jeze. Krščanski junaki so popolnoma pobili in raz¬
kropili prej tako mogočno turško armado. Drugi dan po slavni zmagi
je odredil kralj Sobieski slovesen vhod v oproščeni Dunaj; tam je z
močnim glasom zapel „Te Deum“ za čudovito zmago. .Slavni cerkveni
govorniki so proslavljali zmago ter oznanjevali čast „Pomočnice kri-

174

stjanov 11 . Ko je papež Inocenc zvedel o ti veliki zmagi, ki so jo kri¬
stjani priborili z vidno pomočjo mogočne Matere božje, je v veče >
spomin tega srečnega dogodka ter da bi v srcih vernikov vzbudil
zaupanje do svetega imena Marije, postavil praznik presvetega imena
Marijinega. Cesar Leopold je sklenil, da bode v spomin na to zmago
na Kalenbergu v kapeli sv. Leopolda postavil oltar presveti Devici
kot „Pomočnici kristjanov 11 . Takrat so tudi ustanovili v Monakoven
prvo bratovščino v čast Mariji, pomočnici kristjanov. Leta 1894. je
hvaležno mesto Dunaj postavilo v spomin te slavne zmage v cerk :
sv. Štefana dragocen kamenit spomenik; na njem so upodobljeni
junaški Sobieski in drugi poveljniki tedanje vojske; v sredi je napis.
„Gloria victoribus 11 , t. j. „slava zmagovalcem 41 , na vrhu spomenika
pa klečita papež Inocenc XI. in cesar Leopold pred nebeško Kraljic
kot varihinjo Avstrije ter pomočnico krščanskega sveta.

Praznik ,,Marij a, pomoč kristjanov 11  pa je ustanovil veliki trpir
papež Pij VII. Povod je bil ta-le: Ko je cesar Napoleon I. v svoji po¬
hlepnosti z vojsko zasedel celo papeževe dežele, je silovasi p o glav;
svete cerkve brez strahu cesarja izobčil iz cerkve. Ves svet je strme
Pa kaj se je brigal oholi cesar za izobčenje! Bahal se je, da zaradi
tega njegovim vojakom ne bo padalo orožje iz rok! Ukazal je papeža
kot jetnika odpeljati v Savono in potem na grad Fontainebleau,
Ukazal je starega, zelo bolehnega moža voziti v zaprtem vozu, katerega
okna so bila zabita. Odvzel mu je vse, knjige, tudi brevir, celo peresa
in črnila ni smel imeti; občevati ni smel z nikomur. Toda bogoljubni
Pij je neomajano zaupal v Marijo, varihinjo svete cerkve, ter je ob¬
ljubil, da bode, ako pride pomoč, z zlato krono kronal mili kip
„Matere usmiljenja 11  v Savoni. To zaupanje je Marija bogato poplačala.
— Napoleon se je norčeval iz papeževega izobčenja; a tam na ruskih
ledenih planjavah je zares padalo njegovim vojakom orožje iz rok.
L. 1813. je bila vojska Napoleonova v bitki narodov pri Lipskem
potolčena. In glejte! Na istem gradu, kjer je imel Napoleon zaprtega
papeža, ravno tam se je moral mogočni cesar leta 1814. odpovedati
prestolu ter je moral v prognanstvo. Papež pa je 24. majnika istega
leta med vriskanjem naroda imel slovesen vhod v mesto Rim. Že na
potu tja je izpolnil obljubo: v Savoni je kronal kip „Matere usmi¬
ljenja 11  ter je izjavil slovesno, da gre Mariji slava za zmago. Nato
je izdal odlok, da se mora v vesoljni cerkvi v spomin njegove srečne
vrnitve v Rim vsako leto 24. maja praznovati praznik naše ljube
Gospe pod naslovom „Pomočnica kristjanov 11 , da bi katoliško ljudstvo
nikdar ne pozabilo, kako velike dobrote je Marija izkazala njemu in
vesoljni cerkvi.

Toda Marija ni bila mogočna pomočnica človeškega rodu in
posebno sv. katoliške cerkve le v obče, ona je bila in je še ljubezniva
pomočnica vsakemu človeku, ako se je k nji zatekel. Varovala je po-
samnike, otevala jih iz nevarnosti. Z višav nebeških je gledala na svoje
varovance, jokajoče v dolini solz, ter jim stlala cvetke na trnjevo pot...
Bila jim je svetla zvezda jutranjica v temni noči življenja...

Krištofa Kolumba so pred kraljem obrekovali, češ, da hoče po¬
stati kralj najdenih dežel. Ferdinand, španski vladar, gaje  dal v verige

175

skovati in pahniti v ječo. Pisal je kralju, da je nedolžen ter se v
: ismu skliceval na deviško Mater božjo, tolažnico žalostnih, ki s
vojim usmiljenjem in sočutjem pomaga zatiranim in trpečim ter jih
tolaži v zapuščenosti. Pismo je sklenil s trdnim zaupanjem, da bode
Marija spričala njegovo nedolžnost Da, pri preblagi Gospe so dobili
vselej tolažbo potrti, katere je mučila skrb, žalost, obrekovanje, sra¬
mota, revščina . . . Nikogar pa žalost tako ne muči, kot ubogega
grešnika. Od početka svojega obstanka je sveta cerkev častila Marijo
kot pribežališče grešnikov, ki se žele izpreobrniti. Že v katakombah
je star slikar naslikal ta prizor: Dobri pastir nese izgubljeno ovčico

Marijin vrelec v Nazaretu.

proti preblaženi Devici, ki mu hiti naproti z razprostrtimi rokami.
Koliko duš je iztrgala Marija peklu! Nihče jih ne prešteje! Opravičeno
zakliče sv. Bernard: „Nesrečen je le tisti grešnik, ki se k Mariji ne
zateče!“ Premnoge grešnike je rešila preblaga nebeška Mati v. zadnji
uri. — Za smrt bolni mož, ki se je radi obilnih pregreh vdal obupu,
se nikakor ni hotel spovedati. Ko je to zvedel sv. Vincenc Pavlanski,
je hitel k njemu ter ga nagovoril: „Ali veste, ljubi brat, da je Jezus
Kristus za vas umrl — in vi dvomite nad njegovim usmiljenjem?
O, kako hudo žalite vi Jezusa, Sina božjega, ki vas tako neizmerno
ljubi...“ Nesrečnež je dal svetniku odgovor, ki ga mu je vdihnil
sam hudobni duh. ,,Umreti hočem kot proklet človek, da bom Kristusa
dražil/ 1  je rekel. ,Jaz pa,“ je odgovoril svetnik, „vas hočem pogub-

176

ljenja rešiti, da bom Kristusu napravil veselje.“ Nato je prosil oko
stoječe, naj molijo ž njim sveti rožni venec. Pokazala se je moc
preblažene Matere Božje; zakrknjeni grešnik se je jokajoč spoved:-:
ter spokorno umrl.

Najhujša ura v človeškem življenju je ura smrti. Umirajočega
čudovito podpira zaupanje na Marijo. Praški kanonik sv. Janez Nepo-
mučan je slutil, da bode moral v kratkem umreti nasilne smrti kot
žrtev kraljeve ljubosumnosti. Hotel se je pripraviti na smrtni boj.
Molče je zapustil Prago ter se podal na slovečo romarsko božjo pot.
Marijo Boleslavo. Solzan poklekne pred oltar božje Matere ter ves
dan in vso noč srčno prosi za milost stanovitnosti. In božja Mati ga

je okrepila z nebeško tolažbo; pomirjen se je vrnil v Prago. Že po¬

kajo na raztezalnici njegove kosti, njegovo meso se žge in cvre ob
ognju bakelj, a iz njegovih ust čuješ le dve besedi: ..Jezus, Marija.
Po noči pa so ga pahnili v Moldavo, kjer je umrl kot mučenik. Bog
ga je kronal s krono večnega življenja, zvestobo do smrti pa mu jr
naklonila njegova ljubezen do Marije. Zdi se mi, da kaže velik
svetnik na preblaženo Devico, nam veleč: „Glejte, moji otroci, to ji.
vaša Mati, ki otrok ne zapusti tudi ne v smrtni uri!“ Pobožni o. Su~

arez, ki je rekel, da rad da vso svojo učenost za zasluženje ene

„Češčene Marije“, je mirno umiral ter umirajoč rekel: ,,Nisem veroval,
da je smrt tako sladka. 11  Sv. Andrej Avelin je imel silne boje na
smrtni postelji, toda on ni odvrnil oči od podobe Marijine, z njeno
pomočjo je zmagal. „0 sladka smrt, ako umirajočega usta kličejo
ime Marija!“ pravi sv. Alfonz Ligvorij; na drugem mestu pa je pisal
isti svetnik: „0 Marija, tvoji številni služabniki, ki so vate v trenotku
smrti klicali, so bili vsi rešeni po tvoji mogočni priprošnji!“ Še večje
bolečine, kakor jih poznamo na zemlji, trpe uboge duše v vicah.
Tudi tam je Marija mila pomočnica. Pesnik Dante misli, da veime
duše v vicah prepevajo Marijine pesmi in da skupno molijo „Češčeno
Marijo 14  in lavretanske litanije, da bi Marija, tolažnica žalostnih, jim
lajšala in krajšala bolesti. .. Resnično je, da nihče tako rad ne po¬
maga vernim dušam kot Marija. Sv. učeniki, razodenja svetnikov ter
mnogi dogodki soglasno spričujejo, da je Marija uboge duše v vicah
v njihovi bolesti vedno tolažila, jim zmanjševala bolečine, krajšala
čas trpljenja ter jim odpirala nebeška vrata. Sv. Veronika Milanska
je nekoč videla v prikazni plavati nebeško Kraljico preko vic; kmalu
nato se je dvignila s trumo rešenih duš v nebesa. Te duše so bile
prej, ko so zapustile vice, žarečo-rdeče, potem so pa postale bele
kot sneg, venčane s kronami; z nebeško lepoto obdane so jih peljali
angeli pred prestol Božji. Tam so položile svoje krone na tla;
Gospod jih je vzel ter jih prijazno podal svoji Materi v znak njene
kraljevske slave ter materine ljubezni do ubogih duš. Sveta cerkev
je o Marijini pomoči do duš v vicah tako prepričana, da je na ne¬
deljo v osmini vernih duš postavila praznik ,,Maria de suffragiis 11 , t. j.
Marija pomočnica dušam v vicah.

Marija ni bila le vedna pomočnica v dušnih zadevah; delila je
tudi v vseh časih brez števila telesnih dobrot človeškemu rodu.
Mar ni li ves svet ogromna bolnica, v kateri vzdihuje nebroj trpečih?

177

In vsem tem trpinom sveta se je izkazovala Marija vedno kot skrb-
ijiva Mati, ki je tolažila, milila trpljenje, celila rane ... Na pomoč je
hitela zemljanom v vojskah, v nevarnostih na suhem in na morju, o
potresih, o povodnjah — sploh v vseh potrebah. Posebno rada je
pomagala ubogim bolnikom. Zato je neki zdravnik svojo knjigo o
raznih boleznih posvetil „Sv. Božji porodnici, zdravju bolnikovi Toda
kdo more našteti vse okoliščine, v katerih se je izkazovala Marija
kot mogočno pomočnico? Ko bi mogli zbrati vse dušne in telesne
dobrote, ki jih je nebeška Kraljica delila na vseh krajih, v vseh oko¬
liščinah, vsem stanovom, starim in mladim, bogatim in ubogim, kako

Začetek Marijine božje poti v Marijinem Celju. (Slikal Trenkwaidcr.)

morje bi se nam odprlo! Videli bi, da so slepi spregledovali, gluhi
izprešlišavali, hromi zopet hodili, bolni dobivali zdravje, nevedni uče¬
nost, jetniki prostost, žalostni tolažbo, obupani mir in veselje. ..Kje
je človek, katerega solnce ne obseva? In kje je človek, katerega bi
ne obsevala Marija z žarki svojega usmiljenja?'' vpraša sv. Bona¬
ventura. Sv. Bernard pa pravi naravnost: „Samo tisti naj molči o
tvojem usmiljenju, o Devica, ki te je v stiski z zaupanjem klical, pa
ni dobil pomoči! Pa ko bi ti molčali, bi klicali kameni!" (Luk. 18.)
Klicale bi cerkvene stene, ki so pokrite z zahvalnimi slikami, klicale
bi nebrojne bergle in voščene podobe o mogočni nebeški dobrotnici;

Marija v zarji slave.

12

178

klicale bi goreče sveče in svetiljke, ki gore noč in dan pred Mari¬
jinimi podobami; klicali bi neštevilni kipi in podobe Marijine ob potih
in hišah: klicale bi neštevilne Marijine cerkve in oltarji ... Pa kaj
bi oznanjevali vsi ti spominki drugega, kot brezštevilne milosti in
dobrote, ki jih je Marija izkazovala in jih še izkazuje svojim zvestim
častilcem. Kaj čuda, da sveti možje slave Marijo s častnimi naslovi!
,,Vir milosti in tolažbe“ jo nazivlje sv. Efrem; kot ..morje milosti"
jo kliče Janez Damijan. „Zveličanje in zdravilo sveta" jo imenuje
sv. Bonaventura; v njo se ozira sv. Lovrenc Justinijan kot „v tolaž¬
nico nas, zemeljskih popotnikov". Sveta cerkev jo nazivlje v lavre-
tanskih litanijah: sedež modrosti, začetek našega veselja, vrata ne¬
beška, pribežališče grešnikov, zdravje bolnikov, tolažnico žalostnih,
pomoč kristjanov. V svojih molitvah jo slavi- kot nebeška vrata,
morsko zvezdo, ki nam kaže pot v nebesa; vabi nas v  vernike, da
molimo pogostokrat molitve: Pod tvoje varstvo . . ., Ceščena bodi
Kraljica . .., Spomni se . . . itd. Postavila je praznike v čast Mariji kot
tolažnici, kot Materi dobrega sveta, kot pribežališče grešnikov, kot
Mater milosti . . . Vneti salezijanci posebno goreče širijo po svetu
češčenje „Marije, pomočnice kristjanov". V Turinu je sezidal blagi
Don Bosco nji na čast krasno cerkev. Skratka: Vsa cerkvena zgo¬
dovina, prazniki, javni spomeniki, razni spisi, papeževa pisma, vsi
narodi zemlje označujejo in slave Marijo kot „Pomoč kristjanov".
Zato jo lepo proslavlja pesnik:

O Devica, pomočnica — bila si in boš nam ti!

Pri slabostih in bridkostih — rada nam pomagaš ti!

Pri skušnjavah in težavah — pomočnica vedno si!

Prekrasno odmeva neomejeno zaupanje bednega človeškega rodu
do mogočne nebeške pomočnice v nedosegljivem slavospevu „Ce-
ščena bodi Kraljica", katero hvalnico so molili in peli že v srednjem
veku romarji na svojih božjih potih, mornarji na ladjah, križarji v
vojski, katero so molili sv. Bernard in za njim vsi častilci Marijini,
katero molijo redovniki in duhovniki vsak dan v svojih dnevnicah.

Sedaj pa skusi moliti to molitev z ono srčnostjo, kot jo je
molil sv. Bernard:

Molitev.

Ceščena bodi Kraljica, Mati milosti, življenje, sladkost in upanje
naše, bodi češčena! K tebi vpijemo zapuščeni Evini otroci; k tebi
vzdihujemo žalostni in objokani v ti solzni dolini. Obrni torej, naša
pomočnica, svoje milostljive oči v nas in pokaži nam po tem
revnem življenju Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa. O milost¬
ljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija!

Zvezdica v Marijino krono.  Pred vsakim imenitnim
opravilom pokliči Marijo na pomoč. Kliči jo zaupno v skušnjavah
in vseh potrebah. „Četudi pade vse okrog tebe, Marija ti ostane",
je rekel sloveči Bossuet. Zlata vredne besede! .

179

Šmarje na Goriškem. Kronberg pri Gorici.

(Marijine cerkve na Slovenskem.)

Šmarnice. Bratovščina Marijinega Srca.
Čudodelna svetinja.

Utihnil je silni vihar brezbožnosti, ki je za časa francoske pre-
kucije pretresal svet. Nastal je ljubi mir. Med narodi je vzklilo novo
življenje. V zahvalo za obilne dobrote, ki jih je Marija v teh burnih
časih očividno delila krščanstvu, je vpeljal papež Pij VII. praznik
Marije, Pomočnice kristjanov. V ljubem miru je zopet začelo vse¬
povsod bujno cveteti Marijino češčenje, prav kakor na povabilo ne¬
beškega ženina, ki je ponavljal sladke besede visoke pesmi: .,Vstani,
hiti, moja prijateljica, moja golobica, moja zala, pridi! Zima je minula,
dež je jenjal in prešel; cvetlice so se prikazale v naši deželi, grlični
glas se je zaslišal v naši deželi. . . cveteči vinogradi so zadišali. 41
(2, 10. 13.). Stare pobožnosti do Marije so se obnovile, prirastle so
pa tudi nove, posebno še ljubke šmarnice, ter prijazna bratovščina
Marijinega prečistega Srca. Pravzaprav ti dve pobožnosti niste novi,
ker njih početek sega daleč nazaj; nove so v toliko, ker so se veselo
razširile po celem svetu. Pridružila se je tem dvem pobožnostim še
čudodelna svetinja, po kateri je Marija tako radodarno in v bogati
meri delila milosti; po čudodelni svetinji je mogočno naraščalo če¬
ščenje brezmadežnega Spočetja Marijinega med krščanskimi narodi.
Po teh treh ljubeznivih pobožnostih se je nebeška Kraljica z neko
nepremagljivo, tajno silo polastila src vernih kristjanov.

Nežna majniška pobožnost, kateri pravimo Slovenci šmarnice,
ni nastala kar črez noč, ampak se je dalje časa polagoma in brez šuma

180

razvijala. Stopile so šmarnice na mesto tako imenovanih „ludi florales";
to so bile nekake igre, s katerimi so poganski Rimljani vsako leto
ob koncu aprila ali začetkom majnika častili na novo oživljeno na¬
ravo. Prirejali so ob takih prilikah ljudske veselice, ki pa so bile
sklenjene z mnogovrstnimi nesramnimi izgredi. Tudi stari Nemci so
imeli podobno spomladansko slovesnost; kot majnikovo drevo so
postavili brezo, bukev ali smreko, ter so okrog tega drevesa rajali
in se rad ovali. Te poganske šege so bile med raznimi narodi tako
ukoreninjene, da jih ni bilo mogoče odpraviti, tudi potem ne, ko so
se ti pokristjanili. Ker so ob teh spomladanskih veselicah ljudje ne¬
zmerno pijančevali, se potepali, razne nerodnosti uganjali, ter tudi
opuščali krščansko službo božjo, so skušali previdni možje dati tern
navadam krščanski značaj. Tako na pr. je sv. Karol Boromej na
milanskem cerkvenem zboru 1. 1579. resno prosil duhovščino, naj
išče kakega pripomočka, da bi ljudstvo popustilo grde poganske
šege ter se vendar udeleževalo krščanskega bogoslužja in obhodov v
tem času in da bi namesto poganskega majevega drevesa častili drevo
križa, to orodje našega odrešenja, po katerem nam je došlo zveli¬
čanje. Blagi duhovniki so to pogansko majniško slavnost postavili v
službo nebeške Kraljice. Navajali so vernike, da naj o spomladanskih
praznikih prepevajo Marijine pesmi, pleto vence ter ž njimi zaljšajo
Marijine podobe. Kaj ni bilo čisto naravno, da so začeli tako kri¬
stjani po novooživljeni naravi proslavljati njo, ki je po besedah
sv. Epifanija „krona vse spomladanske lepote", njo, ki z nevesto
visoke pesmi (2. pogl.) hrepeni po pomladanskem cvetju: „Podpirajte
me s cvetlica m i."

Ako motrimo zgodovino šmarnic, nam ta pove, da je prve ne¬
kake šmarnice spisal Alfonz modri, kralj kastilski (f 1284). S prepro¬
stimi besedami za Marijo vneti kralj opominja, da v krasni spomla¬
danski letni dobi ne moremo boljšega storiti kot iskreno častiti
Marijo, ta zemski raj, to najlepšo pomlad, kateri enaka se še ni
prikazala na zemlji, da si tako naklonimo pomoč dobrotljive in mo¬
gočne zagovornice. Skoraj milo se stori človeku, ako bere, kako je
pobožni dominikanec Henrik Suzo (f 1365) celo spomlad posvečeval
„najlepši izmed žen". Že od mladosti je imel navado, da si ni upal
spomladi, ko so vzklile cvetlice, nobene utrgati, niti se je dot a kniti
prej, dokler ni prišel čas, da je s prvimi cvetkami pozdravil rožnato
Božjo Mater. Ko se mu je čas zdel pripraven, si je utrgal cvetlic,
vzbujajoč v srcu čutila ljubezni, ter jih je nesel v celico in je zvil iz
njih venec. Potem je šel na cerkven kor ali v kapelo naše ljube Gospe,
je pokleknil pred njo, ji je položil venec na glavo ter pri tem mislil:
»Ti si najlepša cvetlica in spomladansko veselje mojega srca; ne
zavrzi prvih cvetlic, ki ti jih podari tvoj služabnik." Pred Marijino
podobo je Suzo v ti dobi mnogokrat klečal, pel Marijine pesmi,
nosil ji cvetlice, po licih so mu tekle gorke solze — solze veselja
in ljubezni. In prosil je Kraljico svojo: „Ah, ti milo srce, stori mi po
svoji prirojeni dobroti, ne pusti, da grem prazen od tebe. Kako bi
se to spodobilo zate, ki si sladkost vseh sladkosti ? Daj tudi ti meni
majniški venec — milosti in nove luči, da bi mogel, četudi nevreden

181

služabnik, večno modrost zadostno hvaliti. 11  — Skoraj ob istem času
je pariški zlatarski ceh vsako leto 1. maja pred vrata Marijine cerkve
„Notre Dame 11  postavil majnikovo drevo. Pozneje pa je v cerkvi sami
postavljal nekak Marijin oltar iz zelenja in cvetja v podobi šotora.
Poleg tega so devali na veliki oltar podobo madone. — V 17. sto¬
letju se je polagoma udomačila navada, da so verniki en cel mesec
posvetili češčenju Matere Božje. Sčasoma so začeli ta mesec sklepati
z mesecem majnikom. Kapucin Lorene Schniiffis je 1. 1692. izdal
šmarnice, ki so bile našim podobne; v njih opeva lepoto, visokost
in moč velemočne nebeške Kraljice in Matere Božje Marije. Zname¬
nite so besede, s katerimi je knjigo poklonil cesarici Eleonori, med
drugimi te-le: ..Marija je ljubka spomlad, ki nam je prinesla rodo¬
vitno roso in gorak dež milosti, po katerem so ljubi očaki tako
dolgo in srčno koprneli, moleč: „Ve nebesa, rosite nam pravičnega
n vi oblaki ga nam dajte: zemlja odpri se in nam rodi Zveličarja! 1 '
Iz. 45. 8.) Ona je ljubka spomlad, ki je v smrtnih težavah ležečemu
•vetu rodila oživljajočo cvetlico življenja, ki govori sama o sebi:
Jaz sem cvetlica na polju in kakor roža v dolu.“ (Vis. p. 2, 1.) Ona
;e prijazna spomlad, pri katere prihodu so jele cveteti vsakovrstne
duhteče čednosti: ..Cvetlice so se prikazale v naši deželi. 11  (Vis. p. 2,12.)
Ona je preljubezniva spomlad, ker ne razveseljuje le človeškega rodu,
temveč ga oteva iz največjega gorja ter ga osrečuje. 11

Šmarnice v sedanji obliki — da namreč cel mesec majnik po¬
svetimo majniški Kraljici — so se ustanovile in utrdile začetkom
18. stoletja. Dotlej so pripisovali šmarnice v sedanji obliki jezuitu
o. Lalomia (f 1787); toda nova raziskavanja so dognala, da je bil on
pač velik pospeševalec te pobožnosti, da pa je bila ta pobožnost za¬
četkom 18. stoletja po več krajih že znana in vpeljana.

Posebno velike zasluge za razširjanje šmarnic si je pridobil
bivši jezuit Alfonz Muzzarelli (1749—1813); 1. 1786. je izdal šmarnice,
ki so bile samo v laškem jeziku 70 krat natisnjene, prevedene pa
tudi še v tuje jezike. Ob njegovi smrti so bile šmarnice v Rimu že
v 20 cerkvah v navadi. Neznansko hitro se je pa začela širiti ta lepa
pobožnost, ko jo je papež Pij VII. s pismom 21. marca 1815 obdaril
z bogatimi odpustki. Kmalu so se šmarnice udomačile tudi na Fran¬
coskem; ljudstvo se je tam silno zavzelo zanje. Kaj prijazno so spre¬
jeli šmarnično pobožnost v Belgiji že zgodaj v 19. stoletju. Slavni
germanist Jan. Wilh. Wolf (1855) je popisal ondotne šmarnice tako-le :
"Kdor se 'hoče prepričati, kako globoko je ukoreninjeno češčenje
Marijino v srcu ljudstva, naj stopi v tih kot v bližini sv. podobe.
Noben trenotek med dnevom niso tu klopi prazne in ni stanu, ki bi
ne dajal molilcev. To spričujejo darovi, ki jih polagajo na šmarniški
oltar. Poleg težkih, velikih in bogato okrašenih sveč vidiš malo lojevo
svečico za dva centima, okrašeno z izprošenim trakom; isti ogenj pa
obe sveči prižiga, kakor je isti ogenj, ki ju prinaša ; šopek poljskih
cvetlic ne diši tukaj manj in ni manj lep kakor kamelije in azaleje,
oleandri in mirte, ki jih prinašajo od vrtnarjev. Zlata, z demanti okra¬
šena krona, ki jo je kraljica poklonila preblaženi Devici, ne otemnuje
malega voščenega srca beračice. 11

182

Zgodaj že so se razširile šmarnice tudi na Španskem; praznujejo
jih tam tako slovesno, kot znabiti nikjer drugod. Viteški Španec
varuje češčenje Senore (N. L. Gospe) kot dragoceno dedščino. Saj je
ravno špansko ljudstvo že v najstarejših časih odkrilo ter skozi vsa
stoletja častilo največjo prednost Marije — njeno čisto Spočetje. Ne¬
koliko pozneje so se razširile šmarnice po Nemškem. Na Avstrijskem
so se mogle ukoreniniti šele potem, ko je postala cerkev po nastopu
cesarja Franca Jožefa I. vsled sklenjenega konkordata bolj prosta,
Nadvojvoda Maksimiljan Este je poklical jezuita Jan. Stogerja in Jož
Klinkovstroma na Dunaj, da sta pridigala vsak večer v majniku
nemški redovni cerkvi. Pobožni nadvojvoda je bil vselej navzoč.
Ljudstva se je kar trlo. Iz Dunaja so se razširile šmarnice po celi
državi naokrog.

Od srede preteklega stoletja naprej se je tudi razširila šmar-
niška pobožnost po drugih evropskih in izvenevropskih deželah.
Številni poljski, laški in nemški izseljenci so praznovali šmarnice tudi
v novi domovini onkraj oceana. Misijonarji so jih širili med novo-
spreobrnjenci. In dandanes je ni škofije na svetu, je ni znabiti nobene
župnije v celi katoliški cerkvi, v kateri bi ne skazovali češčenja
majniški Kraljici. Cel mesec majnik je velik praznik za ves krščanski
svet. Marijini zvesti podaniki skušajo kolikor mogoče dostojno pro¬
slaviti svojo Gospo. Kjer je kaka podoba Marijina, se gibljejo ljubeče
roke, da jo lepo okrase s cvetlicami, katerih nudi na kupe vrt in log.
V tisoč in tisoč krščanskih cerkvah, v mestih in na deželi se vrše
skupne šmarnice. Zvečer, ko mine trpljenje dneva, vabi glas zvona
vernike v cerkev pred okrašeni oltar N. L. Gospe. Sredi svetlih lučic
in duhtečega cvetja žari mila podoba majniške Kraljice. Vesele Ma¬
rijine pesmi se glase, iskrene molitve puhte kvišku — nebeški Materi
potožujejo jokajoči Adamovi otroci svoje težave. Duhovnik stopi na
lečo ter proslavlja Kraljico nebes. Naposled blagoslovi Jezus iz mon-
štrance svoje ljubljene ovčice. Potolaženi in razveseljeni hite verniki
na svoj dom. Pa ne le v cerkvah, skoraj v vsaki krščanski hiši imajo
ozaljšan šmarniški oltarček, pred katerim družine opravljajo svoje
skupne pobožnosti.

Celo preprosto Marijino znamenje tam na planini dehti v cvetju
in zelenju; nedolžna planšarica časti Devico vseh devic ter prepeva
majniške pesmi. Te šmarnične pesmi so odmev onih nebeških pesmi,
ki jih vedno ponavljajo angeli v sladkih melodijah. Verniki se čutijo
ta mesec srečne v bližini svoje dobre Matere; iz čistega, z božjo
ljubeznijo napolnjenega srca Marijinega_pa lijejo žarki bogatega blago¬
slova na častilce mogočne Kraljice. .Šmarnice so postale v pravem
pomenu besede katoliška ljudska pobožnost.

Poleg šmarnic je v novejši dobi v neštetih srcih vžigala ljubezen
do Marije mila „Bratovščina Marijinega prečistega Srca
za spreobrnjenje grešnikov".  Neznaten je bil začetek te mo¬
litvene zaveze, toda kmalu se je razširila po krščanskem svetu ter
izvabljala iz Srca Marijinega neštevilnih milosti na človeštvo. Bratov¬
ščina Marijinega Srca je od svojega početka mogočno pospeševala
versko mišljenje in čutenje med narodi ter jih je uklonila milemu

183

žezlu  nebeške Kraljice, po njej pa gospostvu Jezusovega Srca. Bogati
sadovi so pričali, da je bila ta bratovščina delo božje previdnosti.

Še davno prej, preden je bila vpeljana bratovščina Marijinega
Srca, so svetniki vseh stoletij s spisi in pobožnostmi slavili vzvišeno
in ljubeznivo Srce Marijino. To presv. Srce pohvalno omenjajo že
r.  Avguštin (f 430), sv. Peter Krizolog (f 450), papež Leon Veliki
; 461). Sv.Janez Dam. (f 780) piše: „Tvoje najčistejše in neomade-
ževano Srce, o Marija, diha samo za Boga in hrepeni le po Bogu. 11  Nato
slavi čistost in lesk tega
Srca, imenuje ga ognjišče,
atercga plameni vnemajo
in poživljajo. Sv. Bernard
f 1153) kliče: „Odpri, o
Tati usmiljenja, vrata svo-
ega milosti polnega Srca
objokanim otrokom Ada¬
movim. Občudujem tvoje
Srce radi prebogatega
usmiljenja, o moja Kra¬
ljica. Čudovito delo usmi¬
ljenja, ki ga je Bog od¬
ločil za naše odrešenje, se
je izvršilo v tvojem sv.

Srcu, v katerem je hotel
Bog stanovati, ker si je
sezidal hišo iz tvojega de¬
viškega telesa, hišo, ki
stoji na sedmih srebrnih
stebrih, v kateri si je pri¬
pravil zlato počivališče,
namreč tvoje Srce, v ka¬
terem jez veseljem bival. “

Kaj lepo slavi sv. Bona¬
ventura (f 1274) Marijino
Srce kot skrinjo zaveze:

Kakor je bila ta iz ne-
strohljivega lesa, ter zno¬
traj in Zunaj prevlečena Leskovec pri Krškem. (Marijine cerkve na Slovenskem.)
z zlatom, tako je bilo Ma¬
rijino Srce prosto trohnobe in vse prepolno lepe ljubezni do Boga
in do nas. Sv. Mehtildi (f krog 1300) je bilo razodeto milosti polno
Srce preslavne Device; istotako sv. Jederti (f 1290).

Tomaž Kempčan vzklikne: „Moremo li najti varnejše zavetje,
kot usmiljeno Srce Marijino? Tu najde ubogi zavetje, bolnik zdravilo,
žalostni tolažbo, dvomljivec svet, zapuščeni pomoč.' 1  Sv. Ignacij je nosil
na srcu vedno svetinjo Marijinega Srca. Sv. Frančišek Sal. je posvetil
svoje glavno delo o ljubezni božji usmiljenemu Srcu Marijinemu.
Tudi bi. Marjeta Alakok, ta velika služabnica presv. Srca Jezusovega,
je bila v enaki ljubezni vdana Srcu Marijinemu.

184

Sploh pa nam spričuje zgodovina, da je s češčenjem Jezusoveg
presv. Srca šlo sporedno češčenje Srca Marijinega. Najbolj pa je
pospeševal češčenje Marijinega Srca goreči apostolski mož o. Janez
Evdes. Seminarsko, cerkev v Coutance v Normandiji je 1. 1650. po¬
svetil Srcu deviške Matere. V kongregacijah, ki jih je ustanovil, je
natihem praznoval praznik Marijinega Srca; od 1. 1659. ga je pa praz¬
noval slovesno. Od papeža Klemena X. je dobil dovoljenje, da je
smel ustanavljati bratovščino Jezusovega in Marijinega Srca. Spisal
je knjižico o občudovanja vrednem Srcu preblažene Device, ter je
mnogo škofov in nadškofov tako vnel za to pobožnost, da so od¬
redili praznik milostljivega Srca Marijinega ter goreče častili to Srce.
ki je za Srcem njenega Sina najbolj občudovanja vredno, Srce naj¬
popolnejše, s čednostmi najbolj obdarovano, najmilejše, najusmiljenejše.
naj ljubeznivejše, najdobrotljivejše — Srce, ki za Jezusovim nebo in
zemljo najbolj razveseljuje. (Evdes).

Pobožnost k sv. Srcu Marijinemu se je tako bolj in bolj širila
preko mest, pokrajin in dežel, posebno v Belgiji, Nemčiji, na Češkem,
Poljskem itd. Redovni kakor tudi svetni duhovniki so širili praznik
Marijinega Srca ter ustanavljali bratovščine v čast Srcu nebeške
Matere. Potrdil je praznik Marijinega Srca papež Benedikt XIV. leta
1726. L. 1743. je bilo že 84 bratovščin presvetega Srca Jezusovega
in Marijinega. Ena najstarejših je pač bratovščina Marijinega Srca,
ki jo je papež Klemen XI. dne 31. marca 1718 z bulo „Čum accipi-
mus“ ustanovil v bivši samostanski cerkvi v Mekinjah na Kranjskem
za vernike obojnega spola.

Praznik Marijinega Srca so slovesno praznovali. Papež Pij VII.
jc 20. decembra 1808 v Rimu obstoječo bratovščino Marijinega Srca
povzdignil v glavno bratovščino. Srce Marijino je dobivalo vedno več
častilcev. Pobožnost k Marijinemu Srcu je praznovala zmagoslavje
ter ni zamrla celo ne v grozni francoski prekuciji, temveč vkljub
nji je veselo napredovala. In naposled si je Marija izbrala — zares
čudna so božja pota - kot glavni sedež, od koder naj se širi češčenje
njenega Srca Pariz, ta Babilon vse hudobije in izprijenosti, in v
tem mestu cerkev ,,Naše ljube Gospe zmagovalke 14 , ki je bila obdana
od gledališč in nesramnih hiš. Od tu se je češčenje Marijinega Srca
zmagovito širilo po vsi Evropi in po vseh delih sveta ter je izlivalo
v srca grešnikov novo luč in novo življenje.

Bilo je v soboto, dne 3. decembra 1836. Goreči župnik ime¬
novane cerkve, Dufriche Desgenettes je maševal ob 9. uri pri oltarju
Marijinega .Srca. Bil je silno žalosten. Že štiri leta je oskrboval
15.000 duš broječo župnijo. Z vsemi močmi je skušal vzbuditi ver¬
sko življenje a zastonj; celo ob nedeljah in praznikih je pri¬
hajalo v cerkev komaj 30—40 ljudi; velike nerodnosti so se godile
v njegovi župniji; verniki še v smrtni uri niso prejemali sv. zakra¬
mentov, žugali so mu celo s smrtjo. Kdo bi se torej čudil žalosti
vnetega duhovnika? Ravno ta dan je goreče prosil Gospoda, naj se
usmili nesrečnih ovčic. In glej, ravno pred povzdigovanjem se mu
zdi, da čuje jasne in glasne besede; „Posveti župnijo svetemu in ne-
omadeževanemu Srcu Marijinemu.“ Nato je postal miren. Ko se je po

185

sv. maši zahvaljeval, mu je zopet in zopet prihajala misel: „Posveti žup¬
nijo Marijinemu Srcu.“ Kar ni se mogel sprijazniti s tem opominom,
km do tedaj dobremu župniku ni kaj ugajalo češčenje Marijinega Srca.
ker se pa te misli kar ni mogel znebiti, je dejal sam pri sebi: to mora
biti pač glas iz nebes — ter je sklenil, jo izpeljati. Sestavil je pra¬
vila za novo bratovščino ali zavezo z Marijinim Srcem ter jih pred¬
ložil pariškemu nadškofu. Pri pridigi 11. grudna (3. adv. nedeljo) je
oznanil: Zvečer ob 7. uri bo prva pobožnost nove molitvene zaveze,
da po posredovanju Marijinega Srca izprosimo grešnikom milost spre¬
obrnjenja. Uspeha ni kaj prida pričakoval. Toda glej! Zvečer ob do¬
ločeni uri jih je prišlo v cerkev od 400 — 500, med njimi mnogo
moških. Po večernicah je razložil župnik pravila nove bratovščine.
Pazno so ljudje poslušali ter bili ginjeni. Glasno in pobožno so peli
Tantum ergo“. Ko so prišli v lavretanskih litanijah do vzklica:
„Pribežališče grešnikov, prosi za nas, 11  so vsi navzoči pokleknili, ter
ta vzklic sami od sebe trikrat ponovili, kakor tudi besede: „Zanesi,
Gospod, zanesi svojemu ljudstvu
in ne srdi se več nad nami. 11  Vrli
duhovnik je bil srčno ganjen; za¬
upno, s solznimi očmi se je ozrl na
podobo Marijino, rekoč: „0 moja
dobra Mati, ti jih slišiš in ulneš te
glasne klice ljubezni in zaupanja.

Ti boš rešila uboge grešnike, saj
se imenuješ pribežališče grešnikov.

Sprejmi, o Marija, to bratovščino in
kot znak, da jo sprejmeš, izprosi,
da se spreobrne gospod Šole; jutri
grem k njemu v tvojem imenu.“

Ta Šole je bil zadnji minister
izza časa francoske prekucije ter
popoln brezverec od mladih nog.

Bil je 80 let star ter slep. Večkrat
je že zavračal duhovno pomoč.

Ko je drugo jutro prišel župnik k
njemu, mu reče takoj: „Gospod župnik, prosim za vaš blagoslov. 11
In spravil se je z Bogom. Umrl je vdan, skesan. To je bil prvi znak,
da je Marija sprejela novo bratovščino v svoje okrilje, ter da hoče
ona po ti bratovščini postati dobrotnica človeškega rodu.

Uspehi bratovščine so bili čudoviti. Cerkev ,,Marije zmagovalke 11
je bila zelo obiskana, ne le ob nedeljah in praznikih, temveč tudi ob
navadnih dnevih. Skoraj vedno so klečali molilci, med njimi mnogo
moških, pred Marijino podobo. Župljani so začeli pogosteje prejemati
sv. zakramente, v družine se je vrnil krščanski duh. Grešniki, ki so
na smrtni postelji surovo zavračali duhovno pomoč, so bili namah
izpremenjeni, ko so jih priporočili molitvam bratovščine.

Toda milosti Marijinega Srca se niso razlivale le na župnijo
„N. L. G. zmagovalke 11  ali samo na mesto Pariz. Zdelo se je, da naj
vsi narodi zemlje sprejemajo blagoslov iz tega milosti polnega Srca.

Kronanje Matere Božje.

(Pečat prvega ljubljanskega škofa Žiga pl. Lam¬
berga 1463—1488.)

186

Izredni sadovi bratovščine so nagnili papeža Gregorja XVI., da r .
1. 1838. potrdil „bratovščino v čast svetega in brezmadežnega Srca
preblažene Device v Parizu“, obdaril jo z mnogimi odpustki ter jo p<
vzdignil v vrhovno bratovščino. To priporočilo je zelo pospeševal
rast bratovščine. Že šest let po ustanovitvi je štela nad 2,000.000 udo\;
20 let pozneje 16,000.000 udov. L. 1896. je bilo pridruženih pariš
glavni bratovščini že 18.904 bratovščin z nad 30,000.000 članov. Po vse
krajih sveta, ki jih obseva solnce, so kipele in še kipe želje in m<
litve k milosti polnem Srcu za spreobrnjenje in zveličanje izgubljenih
bratov in sester. Marija pa je odgovarjala z brezštevilnimi milostni
Ko je papež Pij IX. slišal iz ust škofa misijonarja o milostih
bratovščine, je vzkliknil s solznimi očmi: „Ta bratovščina presvetega
Marijinega Srca je delo božje. Ta misel je prišla iz nebes. Ta družb i
bo vir pomoči za cerkev." Ta po svojem začetku kakor po svojih
sadovih čudovita bratovščina je nekako izpopolnilo predragocene po
božnosti do presv. božjega Srca Jezusovega; saj sta obe Srci naj
tesnejše zedinjeni; najkrajša pot do božjega Srca Jezusovega — jo
milo Srce Marijino. Zato trikrat srečni člani bratovščine presv. Mari
jinega Srca, ker so posebni ljubljenci Marijini. Kako lijejo nanje žark i
raznovrstih dobrot iz Srca, ki je samo ogenj in ljubezen. Vrhu tega
pa se udeležujejo bratovski člani vseh dobrih del cele bratovščine,
mnogo bratovskih sv. maš, zasluženja misijonarjev, dobrot apostolata
molitve, dominikanskega reda, reda bosih karmelitov itd. Koliko
duševnih dobrot! Zares, v Marijino Srce je položil Bog neizmeren
zaklad milosti, usmiljenja in tolažbe! Zato ljubi in časti iskreno
Srce Marijino! Če je le mogoče, vpiši se v bratovščino Marijinega
Srca, to bo tvoja velika tolažba v življenju in posebno še ob smrti.
Ko je ležal štrasburški škof Tarin na smrtni postelji, je dejal: „Naj-
večjo tolažbo in upanje v tej strašni uri mi daje zavest, da sem ud
bratovščine Marijinega prečistega Srca, ki moli zame.“

Omenimo še čudodelno svetinjo čistega Spočetja Mari¬
jinega,  ki je med verniki silno pospeševala pobožnost do Brezma¬
dežne, ter je v tesni zvezi z bratovščino Marijinega preč. Srca; vsak
član te bratovščine dobi pri sprejemu tako blagoslovljeno svetinjo,
da jo nosi na vratu. Dne 27. novembra 1830 se je prikazala prebla-
žena Devica Katarini Laboure, usmiljeni sestri iz kongregacije sve¬
tega Vincenca Pavlanskega, v kapelici materine hiše v Parizu. Obličje
nebeške Kraljice je bilo neznansko milo. Obleka je bila belo-rdeča.
Stala je na zemeljski obli ter je imela zelenkasto kačo pod nogami.
Lepote Marijine Katarina ni mogla popisati; bila je vsa srečna. Kar
ugleda usmiljenka okrog Marije kakor v okviru zlate besede: „0
Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki k tebi pribežimo!" ter
obenem zasliši besede: „Skrbi, da bodo kovali po tem vzorcu sve¬
tinjo. Vsi, ki jo bodo blagoslovljeno nosili, bodo sprejemali velike
milosti, posbno če jo nosijo na vratu. Za one, ki imajo zaupanje,
bodo te milosti prebogate." V tem trenotku se obrne podoba. Na
drugi strani vidi usmiljenka črko „M“, s križem na počrezni črti;
spodaj pa presv. Srce Jezusovo in Marijino, prvo obdano s trnjem,
drugo prebodeno z mečem. Naokrog je žarelo 12 zvezd.

187

Sele dve leti pozneje je mogla dobra Katarina izpeljati zahtevo
arijino. Njen duhovni vodnik Aladel je dal kovati [svetinjo po
popisu usmiljenke; pariški nadškof Quelen mu je dal k temu dovo-
i enje. Kmalu so sledeči dogodki dokazali, da je bilo naročilo usmi¬
ljenki res božjega izvira. Svetinja se je zelo urno širila, posebno
med usmiljenimi sestrami, ki so jo rade dajale bolnikom in umirajo¬
čim, posebno takim, ki so bili prišli ob vero. Sledile so zares čudo-
ta spreobrnjenja trdovratnih grešnikov ter nenavadna ozdravljenja.
Skoraj vsak je hotel nositi svetinjo. Samo v Parizu in Lionu so od
. 1832. do 1. 1842. nakovali nad 74 milijonov takih svetinj. Razsvetljeni
duhovniki so spričevali, da je vzbujala ta svetinja krščansko vnemo
mestih in na deželi, da je vračala mir in edinost družinam, ter da je
sak, ki jo je nosil, čutil čudovito
pomoč. Zaradi izrednih in naravnost
čudežnih milosti, ki jih je posredo¬
vala ta svetinja, so jo začeli nazivati
sploh: ,,Čudodelno svetinjo“. Posebno
znamenito je izpreobrnjenje Žida Al¬
fonza Ratisbone iz 1. 1842. Rojen je
bil ta Žid v Štrasburgu. Bil je popoln
posvetnjak. Za judovsko vero se ni
zmenil, krščansko pa je zasramoval.

Leta 1842. se je mudil nekaj časa v
Rimu. Tam je mnogo občeval s svo¬
jim prijateljem Buissierjem, ki se je
izpreobrnil iz krivih potov in je bil
zelo pobožen. Bussierju se je ne¬
srečni žid zelo smilil: skušal ga je
pripeljati v sv. katoliško cerkev. Toda
zastonj. Dosegel je s svojim prizade¬
vanjem le toliko, da je Ratisbone
sprejel čudodelno svetinjo in molitev
„Spomni se.“ Med tem so pa mnogo
molili zanj k Brezmadežni.

Izprehajajoč se je stopil Ratis¬
bone v cerkev sv. Andreja della frate.

Bilo je okrog poldneva. Kar zatemni vsa cerkev pred njim. Le
iz kapele sv. Mihaela lije žareča svetloba. In glej, prestrašenemu
se prikaže v svetlem žaru blažena Devica Marija, veličastna in mila,
tako, kakor je navadno upodobljena na svetinji. Ratisbone poklekne
in hipoma se zbudi v njemu živa vera v nauk Kristusov ter vroče
hrepenenje po sv. krstu. Pisal je sam pozneje: „V trenotku je padla
obveza izpred duševnih oči, kakor izginejo sneg in led pred vročimi
solnčnimi žarki. Nobenega predsodka do krščanstva nisem več imel.
Pregledal sem v trenotku vso katoliško vero.“ Dal se je krstiti,
postal je duhovnik in je deloval za spreobrnjenje Judov v sv. deželi
ter je sveto umrl dne 6. maja 1884. Cerkev je 23. julija 1894 dovolila
oficij in sv. mašo v čast čudodelni svetinji kongregaciji misijonarjev
lazaristov ter dne 7. septembra 1894 vsakemu duhovniku v kapelah

Podgrad pri Slov. Bistrici.

(Marijine cerkve na Slovenskem.)

188

usmiljenih sester. Postavila je cerkev tudi praznik kot spomin ra
prikazen Marijino dne 24. novembra, ker se spodobi, da se ne pozabi
materinska dobrotljivost, s katero se je Marija po čudodelni svet 1
tako bogato in radodarno skazovala.

Da, zares! Šmarnice, bratovščina Marijinega Srca in čudodei
svetinja so tri žarne zvezde v blesteči kroni nebeške Kraljice!

Srčni vzdihljeji k Marijinemu Srcu.

Tvoje Srce, o Marija, odpri se! — Tvoja moč varuj me!
Tvoja ponižnost uči me! — Tvoja potrpežljivost prenašaj me!
Tvoja pokorščina podvrzi me! — Tvoja nedolžnost posveti me! -
Tvoja ljubezen vžgi me! — Tvoje usmiljenje obdajaj me! — Tvo;,
ljubeznivost zamakni me! — Tvoja lepota vnemi me! — Tvoja nag¬
njenja naj vodijo me! — Tvoje solze omeče naj me! — Tvoje trj
ljenje presuni me! — Tvoje bolečine naj ranijo me! — Tvoje vesel’
zveličaj me! — O Devica Marija, usliši me! — V svoje presladke
Srce skrij me! — V življenju in smrti varuj me! — Da čim srčnej.
ljubim te — Tukaj in tam vekomaj. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Naj ti bodo šmarnice nad
vse drage! Noben dan ne opusti šmarniške pobožnosti. Vneto pri¬
poročaj šmarnice tudi drugim. Doma časti tudi majniško Kraljico —
s šmarničnim oltarčkom. Postavi pa tudi šmarnični oltarček v srce.
Ozaljšaj v njem podobo Marijino s cvetjem lepih čednosti. Nosi s
seboj čudodelno svetinjo čistega Spočetja Marijinega. Kliči pogostoma:
„Sladko Srce Marijino, bodi moja rešitev!“ (300 dni odp.) Če le
moreš,' se zapiši v bratovščino Marijinega Srca.

Lazaret pri Kopru.

(Marijine cerkve na Slovenskem.)

189

Moskva: Vhod v Kremi, kjer ste katedrali Marijinega Oznanjenja in Marijinega Vnebovzetja.

Sirci, Grki, Rusi slave Marijo; njeno čast
priznavajo protestanti, da, celo mohamedani.

Take časti, kot Marija, ni še užival noben velikaš in mogočnež
zemlje, niti je nikdar užival ne bo. Vsak katoliški jezik s spošto¬
vanjem in ljubeznijo izgovarja sladko ime: Marija! Tako so se izpol-
novale in se še izpolnujejo besede preblažene Device: „Gospod se je
ozrl na nizkost svoje dekle .. Toda od nekdaj se že uresničuje tudi
drugi del njene prerokbe: „Posihmal me bodo blagrovali vsi rodovi
zemlje .. .“, torej ne le katoliški, temveč tudi nekatoliški, da, celo
nekrščanski. In zares! Znamenita zgodovinska resnica je, da drugo¬
verci od nekdaj že hote ali nehotč izkazujejo čast nebeški Kraljici.
Ozrimo se nekoliko na vzhod in potem še malo na sever, in pre¬
pričali se bomo, kako tudi tam vlada Kraljica sveta!

Verska preteklost jutrovih dežel je velik slavospev v čast Materi
božji. Vzhodne cerkve so v svojem pobožnem navdušenju za čast
Marijino šle celo dalje, kakor rimska cerkev. Pokličimo si v spomin
one dogodke ob koncu slavnega cerkvenega zbora v Efezu, ki je
zavrgel nauk Nestorijev ter razglasil versko resnico, da je Marija
zares Mati Božja. Kako je po objavi tega nauka ljudstvo vriskaLo

190

veselja, poljubljalo obleko škofom ter v sprevodu hodilo po mestu z
gorečimi bakljami in dišečim kadilom. To se je zgodilo v petem sto¬
letju po Kristusu, v zlatem veku cerkve. Ko se je potem Carigrad
pred 1000 leti odtrgal od prave cerkve, so vzhodni razkolni narodi
sicer zavrgli marsikatere (rimske) nauke stare vere; ohranili pa so
do danes kot naj dragocenejšo dedščino svojih pradedov češčenje
Marijino v najrazličnejših oblikah.

Kako je že od nekdaj odlikovala Marijo sirska cerkev! Sirsk
ljudstvo je bilo z izraelskim narodom v krvnem sorodstvu; torej v
bilo sorodno tudi z Marijo in po nji s Kristusom samim. Ti sve
osebi sta govorili na zemlji jezik, ki je bil skoraj isti, kakor poznejv
sirski jezik v antiohijski cerkvi. Besede: „Zgodi. se mi po tvoji be
sedi“, nebeški slavospev: „Poveličuj moja duša Gospoda”, besede
usmiljenja: „vina nimajo” so bile govorjene v tem jeziku. Istotako
so se besede otroške ljubezni raz križa: ,,Glej, tvoj sin, glej, tvoja
mati“ glasile v tem narečju. Zato pa najblažja hčerka izraelska
Marija — ni mogla ostati tuja sorodnemu ljudstvu. Ko so Judje za¬
vrgli Kristusa in ž njim naravno tudi Marijo, je pa začel njo, Mater
Gospodovo, iskreno častiti sirski narod, med katerim je bila usta¬
novljena prva Kristusova cerkev izven svete dežele. Že v apostolskih
časih je škof antiohijski in mučenik sv. Ignacij spričeval devištvo
Marijino. V četrtem stoletju je v sirski cerkvi vstal prvak častilcev
Marijinih med cerkvenimi učeniki — sv. Efrem, ki je znal tako
oznanovati slavo Marijino, da ga je v vseh stoletjih komaj kdo pre¬
kosil. Navdušene, polne pesniškega vzleta so njegove pridige v čast
Materi Božji; mnogoštevilne so tudi njegove Marijine pesmi. Njegovo
lepo geslo je bilo: „Tudi ako bom ležal v grobu, bodo vse moje
kosti klicaie: Marija je rodila Boga.” Duh sv. Efrema se je ohranil
v sirski cerkvi, zato je pa tudi češčenje Marijino na sijajen način
izraženo v njenem bogoslužju. Kot pripravo na rojstvo Kristusovo
praznuje sirska cerkev več praznikov Marijinih, tako na pr. Oznanjenje
Marijino, kateri dan opeva to skrivnost z mnogimi slavospevi, ali
Obiskanje Marijino pri teti Elizabeti. Na dan po rojstvu Kristusovem
imajo Sirci velik praznik 1. reda: „Hvala Marije, svete božje Porod¬
nice”.. Saj je tudi naravno, da se potem, ko je rojen Zveličar, spo¬
minjajo nje, ki ga nam je rodila. Glavni Marijin praznik v sirski
cerkvi je „Prehod sv. Božje Porodnice Marije” dne 15. avgusta, kakor
pri nas. Na ta veliki praznik se pripravljajo s tedenskim postom.
Z nami vred slave „Rojstvo Marijino” dne 8. septembra; na dan za
tem praznikom se spominjajo sv. Joahima in Ane, roditeljev preblažene
Device. Katoliški Sirci praznujejo tudi praznik čistega spočetja Ma¬
rijinega, ki so ga sprejeli šele v novejšem času.

V sirski sveti maši se duhovnik večkrat spominja Marije. Kaj
v bogatem obsegu slave še posebno vsakdanje dnevnice Marijo. Na¬
vedem le nekaj zgledov: „Kateri jezik bi te mogel dosti hvaliti, o ti
čista Deva, napolnjena z vsemi lepotami, Mati Kristusova, našega
Odrešenika, ki je s svojim odrešenjem prepodil od nas temo greha
in zmoto trohnobe? In sedaj te spoznavamo, o ti vir življenja, ti
blagoslovljena njiva, ti lestev, ki segaš do nebes, nad teboj strmimo

191

kličemo: Blažena si, ti duševni grm Mojzesov! Zato prosi za nas,
ti milosti polna, svojega Sina, da zbriše naše grehe ter nas in naše
ijnke sprejme v Jeruzalem in Abrahomovo naročje." Na drugem
mestu moli sirski duhovnik: „Ti si moja močna pomočnica in slava
moje duše! Pod perotmi tvojega usmiljenja sem varen! Ne pozabi
me, ki sem padel v hudobijo, temveč hiti mi pomagat in očiščen bom
svojih obilnih pregreh." In zopet: „Pridite vse trume vernikov, slavimo
Božjo porodnico Marijo, ker ona nam je dala učlovečeno Očetovo
besedo in pri tem sama ni nič trpela na svojem devištvu." Sirska
cerkev je bila podobna krasnemu vrtu, v katerem je bujno cvetelo
češčenjeMarije. Toda kriva vera monofizitov ga je večinoma pokončala.

Ozrimo se sedaj k razkolnikom grškega obreda, ki je na vzhodu
najbolj razširjen. Sploh Grki zelo visoko časte Marijo, tako, da ne
najdeš med njimi hiše brez podobe Marijine; ne imeli bi več za
Kristjana tistega, ki bi take podobe ne imel. Posebno pa je pri javnih
cerkvenih obredih in molitvah na jutrovem češčenje Marijino veliko
bolj razvito, kot v zahodni cerkvi. Nebroj cerkva na vzhodu je po¬
svečenih božji Materi. V cerkvah, ki niso naravnost njej posvečene,
ima pa gotovo za svoje počeščenje določen kraj. V vsaki grški
cerkvi najdeš na tako imenovanem „Ikonostas“, t. j. na leseni steni,
ki loči svetišče od cerkvene ladje, podobo Marijino poleg podobe
Kristusove. Tema podobama morajo duhovniki po obredih izkazovati
posebno čast, tako na pr. se jima morajo prikloniti, preden prično
daritev ter ju kade pogostoma s kadilom.

Grki imajo iste velike Marijine praznike kakor mi. Da, zgo¬
dovina nam celo izpričuje, da so se vsi veliki Marijini prazniki
začeli na vzhodu ter se šele od tam razširili na zahod. Tudi praznik
Marijinega čistega Spočetja je doma na vzhodu. Po božiču, ko mi
praznujemo sv. Štefana, imajo Grki praznik Matere Božje kakor Sirci.
Več praznikov Marijinih uvrščajo med največje praznike cerkvenega
leta. Na praznik Marijinega Vnebovzetja se pripravljajo s 14 dnevnim
postom. Med tem ko grški duhovniki v postu v znamenje žalosti ne
smejo maševati, jim je pa sveta maša dovoljena na praznik Marijinega
Oznanjenja, ker je ta dan za Grke dan veselja. Pred vsem opažamo,
da izkazujejo Grki Mariji izredno čast pri daritvi svete maše. Pri daro¬
vanju moli mašnik: „V čast in spomin nad vse hvaljene, naše preslavne
Kraljice in vedno Device Marije. Po njeni priprošnji sprejmi, o Gospod,
ta dar na svoj nebeški oltar." Grški obredi pridevajo Mariji po tri
ali štiri častna imena, kadar jo imenujejo. Cerkvena molitev po po¬
vzdigovanju slove: „Zares, spodobi se, da te slavimo, o sveta Božja
porodnica, ki si vredna vse hvale in prosta vsakega greha, ti, ki si
Mati našega Boga...  Časti vrednejša si kot kerubini, slavnejša kot
serafini, ti, ki si brezmadežno rodila Besedo. Boga; tebe, resnično
Božjo porodnico, slavimo!" Pred sv. obhajilom moli mašnik: ,,Odpusti
mi vse, o dobrotljivi in milostni, na prošnjo neomadeževane in vselej
deviške Matere; ohrani me čistega, da sprejmem tvoje dragoceno in
brezmadežno Telo kot zdravilo za dušo in telo!“

Še bolj kot pri sveti maši odseva češčenje Marijino pri deljenju
svetih zakrametov. Tako na pr. moli mašnik, ko deli sveto poslednje

192

olje, tako: „Ti čista, hvalevredna, predobrotljiva Gospa! Usmili - z
božjim oljem maziljenih ter reši svojega služabnika! V hiši tvojega
Boga si se prikazala kot rodovitna oljka, o Mati, po kateri se je
zemlja napolnila z usmiljenjem, reši s svojimi priprošnjami tega bol¬
nika !“ Pogrebni obred navaja sledeče besede: „Reši tiste, ki v tebe
upajo, Mati solnca, ki nikdar ne zaide, sveta Božja porodnica, prosi
svojega predobrotljivega Sina, te prosimo, da da rajnemu mir ondi,
kjer duše pravičnih počivajo v pristanu božjih dobrot, pripelji ga k
dedščini pravičnih v večnem spominu, o Brezmadežna!“

Na prekrasen način slavi Marijo tudi grški brevir, ki je pre¬
bogat lepih slavospevov na Mater Božjo in to skoraj vsak dan, ceri
v postnem času, veliki teden, pri spominu na mrtve .. . Nikdar ne
umolknejo lepe Marijine pesmi. Saj Grk ne more peti deset kitic kake
pesmi, da ne bi vmes zopet kake kitice ne poklonil Mariji. Premnogo
pesmi opeva žalostno Mater božjo. Ves grški brevir obsega v< .
tisoč Marijinih pesmi, katerih mnoge so pravi biseri pesništva ter ;
odlikujejo po bujni domišljiji, slikovitosti in lepi besedi. Marijo pri
merjajo mostu, ki veže nebesa in zemljo, Boga in človeka, ali visok
trti, ki je prinesla grozd, Kristusa, je posredovalka vseh milosti, ne-
omadeževana, vedno čista, upanje obupanih, pribežališče stiskanih.
Pretresljiva je smrtna tožba Marijina na veliki petek. Pogostoma se
ponavlja v grški cerkvi spev, iz katerega sije neomejena ljubezen, do
Marije: „Tiste, ki ne pozdravljajo tvoje podobe, o Božja porodnica
in Devica, spoznaj za brezverce ter jih izroči večnemu ognju.“

Radi bi še malo pogledali v grško bogoslužje, to prebogato za¬
kladnico češčenja Marijinega. Toda prostor ne dopušča. Vendar že
navedeni odlomki potrjujejo opravičenost Marijinega češčenja. Saj ti
častitljivi spominki segajo nazaj v apostolske čase ter nepobitno pri¬
čajo za nas veselo resnico, da češčenje Marijino ni kaka novotarija
— kakor se hočejo nekateri nasprotniki ustiti — temveč da je staro¬
davno ter da je bila cerkev na jutrovem z zahodno vred že od za¬
četka obstanka v apostolskih časih — torej davno pred razkolom
pravo ognjišče Marijinega češčenja.

Po Grkih so sprejeli češčenje Marijino Rusi. Zato ima ruska
cerkev iste velike Marijine praznike kot grška ter z istimi pesmami
in slavospevi opeva Marijo kot grška — seveda v slovanskem jeziku.
Veselo dejstvo pa je, da se ravno ruski narod odlikuje po posebni
ljubezni in vdanosti do Marije.

Rusi so sprejeli sveti evangelij iz Carigrada koncem desetega
in začetkom enajstega stoletja, ž njim pa tudi češčenje Marijino. V
Kijevu se je krščanstvo najprej ustanovilo; tam se nahaja naj starejša
cerkev — mati vseh ruskih cerkva, ki je obenem tudi svetišče Ma¬
rijino; v tej cerkvi se nahaja sloveča, na presni zid naslikana podoba:
Mati Božja z Detetom. Kijevski knez Vladimir, katerega tudi katoliška
cerkev proslavlja kot svetnika, je koncem 10. stoletja poklical stav¬
barje iz Carigrada, da bi sezidali božji hram najsvetejši Bogorodnici
Mariji v Kijevu. Ta cerkev je za prej omenjeno najstarejša v tem
mestu. L. 996. je Vladimir prvi molil v ti cerkvi. Podaril ji je drago¬
cene posode in podobe, govoreč: „Ti cerkvi Matere Božje pre-

J 93

puščam desetino svojih knežjih dohodkov in svojih mest. Gorje na¬
sledniku, ki bi se drznil prestopiti ta zakon, v katerega potrdilo
sedaj na oltar pokladam zapriseženo listino. “ Nad vhodom tega božjega
hrama stoji iz one dobe grški napis iz grškega bogoslužja: „Vrata
usmiljenja nam odpri, o preblažena Božja porodnica! Da bi mi, ki v
te zaupamo, ne bili zavrženi! Da bi bili rešeni nevarnosti, saj si ti
blagor rodu kristjanov!“

V Kijevu je nastal že v
prvi dobi krščanstva mo¬
gočen Mariji posvečen
samostan z votlinami, ki
še danes hrani slovečo
podobo Marijine smrti.

Tako je stala Marija ob
zibeli ruske cerkve, po¬
svetila pa je tudi začetek
samostanskega življenja v
ruski cerkvi. Pozneje se
je osredotočilo vse življe¬
nje ruskega naroda v Mos¬
kvo, ki je postala s časom
zares kraljevsko mesto,
kakor jo s ponosom Rusi
imenujejo. Prav čaroben
je pogled na to starodavno
rusko prestolico, v kateri
se lesketa nebroj pozla¬
čenih kupol okrog 400
cerkva! Zgodovina Mos¬
kve je tesno sklenjena s
sveto Božjo porodnico.

Posejano je častitljivo
mesto z Marijinimi sve¬
tišči in podobami. Sre¬
dišče mesta je Kremi, ki
je najbolj obiskovana
božja pot na Ruskem, ter
obsega 32 cerkva, med
katerimi se odlikujejo tri
velike katedralke. Med
temi pa zavzema prvo
mesto krasno svetišče
„Marijinega vnebovzetja",
kjer se vrši slovesno kronanje ruskih carjev. Tu se nahaja čudo-
tvorna slika Marijina, h kateri neprenehoma roma na tisoče vernih
Rusov. Kako skrivnosten je ta hram božji! Pravih oken nima,
svetloba lije od zgoraj skozi ozke odprtine. In ta kras, to bo¬
gastvo! Kako se lesketajo stene in stebri v zlatu! Na ikonostasu,
na steni pred velikim oltarjem, pa vzreš nenavadno dragoceno in

Marija v zarji slave.

194

krasno sliko Vladimirske Matere Božje. Samo olepšava okrog
podobe se ceni nad pol milijona kron; nad 70.000 kron je vre¬
den smaragd, ki se blišči Mariji na čelu. Legenda pripisuje sliko
svetemu Luku. V čast ti sliki praznuje ruska cerkev tri praznike;
glavni je dne 28. majnika v zahvalo Mariji, ker je dobrotno odvrnila
veliko vojno nevarnost. Ta dan moli ruska cerkev med drugim te-le
lepe molitve: „Danes je praznično ozaljšano slavno Moskovsko mesto,
ker je sprejelo, o Gospodarica, kakor solnčno jutranjo zarjo tvojo
čudodelno podobo, h kateri smo prihiteli ter proseč kličemo: O ti
čudotvorna Gospodovalka, prosi Kristusa, našega Boga, ki je iz tebe
prejel meso, da obvaruje to mesto ter vsa krščanska mesta in dežele
nepoškodovane pred vsemi naklepi sovražnikov ter da reši naše duše
On, usmiljeni.” Imeli so na Ruskem v srednjem veku celo navado,
da so pri slavnostnih pojedinah napivali sveti Božji porodnici iz po¬
sebnih kozarcev; tak kozarec hranijo še v spomin v cesarski zaklad¬
nici v Moskvi.

V Moskvi slovi tudi iberska podoba Marijina v kapeli na javnem
prostoru. Car mora pred kronanjem to sliko počastiti. Nihče se ne
drzne iti mimo te kapele, da ne bi vstopil vanjo ter pobožno poljubil
podobo Marijino. Tako gredo ves dan neprenehoma ljudje pri enih
vratih kapele notri, pri -  drugih ven. To podobo vozijo tudi na lepem,
s konji vpreženem vozu po mestu, posebno še k bolnikom.

Sploh je število Mariji posvečenih cerkva naravnost velikansko.
Navadno so ti hrami Marijini prebogato okrašeni in se lesketajo v
zlatu. Ves ta razsipni kinč velja Kristusu v sv. Rešnjem Telesu in
sv. Bogorodici. Opravičeno trdi kardinal Vanutelli, da so cerkve na
Ruskem najbogatejše na svetu.

Velik pomen v ruskem bogoslužju imajo tudi skoraj brezštevilne
Marijine podobe, ki jih ljudstvo visoko čisla ter kinča z dragocenim
lišpom; pred njimi verni Rus poklekuje, moli z razprostrtimi rokami,
jim prižiga sveče, jih poljublja, se dotika s čelom do tal. . .

Slavni jezuit Baumgartner omenja v svojem spisu „St. Petersburg"
veličastno kazansko katedralo na najkrasnejšetfi prostoru v Petrogradu.
Ta zgradba je stala krog 2 1 / 2  milijona, ne vštevši obilnih darov, s
katerimi je okrasila ljudska pobožnost v teku stoletij milostno po¬
dobo „Kazanske Marije" in cerkev. To podobo Marijino, eno naj¬
slavnejših cele Rusije, je dal prenesti tja že Peter Veliki, da bi tako
dal novemu mestu verski sijaj. Ko je Baumgartner obiskal to cerkev,
je nanj naredila silen vtis pobožnost ruskega naroda in njegova
■ vdanost do Marije. On piše v istem spisu: „Bil je navaden delavnik.
Šli smo v cerkev, da bi jo ogledali. Mnogo ljudi je šlo v cerkev,
drugi so stali v veži in kupovali sveče. Pri vstopu pregledamo
veliki dom, napolnjen gotovo do polovice s pobožnim ljudstvom,
stoječim okoli čudotvorne podobe Matere Božje. Celo morje luči
je žarelo okrog njene zlate oprave, lesketajoče se v dragih kamenih
in biserih. Sveče so gorele na visokih svečnikih pred srebrnim
ikonostasom, segajočim visoko do cerkvenega svoda. Ikonostas
je dar donskih kozakov po srečni vojski 1. 1812. Tudi balustrade pred
ikonostasom so iz masivnega srebra. Bogastvo in krasota nadkriljuje

195

vse, kar se navadno vidi po katoliških romarskih svetiščih. Iz vrst
pričujočega ljudstva so se neprestano oddajale nove sveče do oltarja.
Tam so jih zažigali in jih zasajali na visoke kovinske svečnike.
Stolov ali klopi v ruskih cerkvah ni. Vse je mešano, kadar kdo pride
v cerkev. Tam stoje plemeniti gospodje, častniki, kmetje, vajenci in
civilisti, proste kmetice in visoke dame, vse se gnete raznolično brez
razločka stanu. Obnašanje ljudi in pa obrazi so mi govorili milo
resnobo, spoštovanje in pobožnost. Nekateri so stali nepremično,
drugi so se globoko priklanjali in mogočno križali od čela do prsi,
na desno in levo. Molitvenikov nisem videl, tudi šepetanja z usti
nisem slišal. Mirno in zbrano so zrli v tihi molitvi nekateri na sveto
podobo, nekateri na ikonostas z mnogimi slikami, a zopet drugi tja
pred se venomer. Na svojo okolico ni nihče pazil. Najbolj me je
ganil nek višji častnik v prelepi uniformi, ki je stal za množico, v
molitev ves vtopljen divna marsova postava, polna moške resnobe. “

V Smolensku časte Rusi slovečo sliko Marijino pod naslovom:
Marija kažipot.  Naj bi Marija, zavedajoč se tega častnega naslova,
uboge zgubljene ovčice, katere je nasilstvo prekucije pahnilo globoko
v nesrečo, nazaj pripeljala k miru in na ljubeče srce rimske cerkve;
le tako bi napočila tudi ruskemu narodu zlata doba.

Nekaj nepričakovanega pa opažamo na vzhodu, da namreč Ma¬
rijo visoko spoštujejo že od nekdaj celo mohamedani. So se pač
učili Marijo častiti od vzhodnih krščanskih
narodov Grkov, Rusov itd. Mohamedani
zro z nekim svetim strahom na prebla-
ženo Devico kot na visoko odlikovano,
vzvišeno bitje, ki po njihovih mislih za¬
služi, da jo spoštuje ves človeški rod. Po
njihovih postavah mora biti s smrtno kaz¬
nijo kaznovan tisti, ki bi sramotil Marijo.

V stiskah in težavah večkrat celo z večjim
zaupanjem k nji kličejo, kakor k Moha¬
medu samemu. Pogostoma se nahajajo
njene slike v zasebnih turških hišah in na
jamborih turških ladij. L. 1860. so poročali
listi, da je egiptovski podkralj, ki je usmi¬
ljenim sestram pomagal zidati kapelo, od
njih zahteval le eno povračilo: „Molite
zame k veliki Devici, Materi Jezusovi ! 14

V misijonskih postajah v Kartumu se je

pogostoma pripetilo, da so Turki ob so¬
botah prinašali sveče s prošnjo, da naj
jih prižge v kapelici pred podobo svete v

Device, ter olje za svetiljke. V novejši dobi je lurška Marija postavila
svoj milostni prestol med mohamedani. V  Carigradu slovi lurška ka¬
pela v Feri-Keui; vsak dan obišče milostljivo podobo več tisoč tinskih,
grških, ruskih in drugih romarjev. Na tisoče sveč gori pred oltarjem
naše ljube Gospe lurške; en dan so jih našteli nad devettisoč. luiski
romarji sezujejo obuvala, so večkrat pri sveti maši ter se lepo obnašajo.

196

Zaupljivo zro na Marijino podobo ter srčno molijo h „Gospč“. Potem
pa gredo v gručah v žagrad ter prosijo, naj se jim prebere odlomek
svetega evangelija. Skoraj vsak romar prinese eno ali več sveč, ki
jih sam prižge ter postavi pred Marijin oltar. Med romarji vidiš
starčke, mladeniče, vojake, dijake. Tudi visoki turški častniki pridejo,
odpašejo sablje ter molijo pred Brezmadežno. Mnogi vzamejo s seboj
na dom lurške vode in olja iz svetiljk pred Marijinim oltarjem. Tako
na pr. je predstojnik velike mošeje v Medini prosil za več steklenic
lurške vode in za steklenico olja, da bi vse to poslal v Meko, to
največje svetišče mohamedanov. Sploh imajo mnogi Turki veliko
zaupanje do lurške vode. V kapeli je mnogo dragocenih zaobljubljenih
darov, ki so jih Turki prinesli Mariji v zahvalo za dobljeno pomoč;
tu vidiš zlate križe, z diamanti okrašene prstane, zastave itd.

Tako žari slava Marijina na vzhodu. Nebeško Kraljico časte
krščanski, pa tudi nekrščanski narodi; ona pa lije milosti in usmi¬
ljenje v  srca svojih otrok, da, celo v srca nevernih mohamedanov.

Žalosten razgled se nam pa odpre, ako se ozremo na sever med
protestantske narode. Nesrečni Luter M. je odtrgal milijone in milijone
src od prave sv. cerkve, odtrgal jih pa tudi obenem od materinega
srca Marijinega. Saj je v svoji novi veri zavrgel češčenje Marijino.
Kaj so vse storili zapeljani luterani, da bi češčenje preblažene Device
Marije zatrli, da bi izruvali iz src ljubezen do nje. Krasne božje hrame,
ki so jih predniki zgradili iz ljubezni do Marije, so podirali ali spre¬
minjali v luteranske molilnice. Toda že samega Lutra je začela peči
vest, ker je izločil češčenje Matere Božje iz svoje krive vere. Več
let po svojem odpadu od cerkve je obdržal navado, da je molil na
leči pred pridigo „Češčeno Marij o L Pa tudi protestanti sploh čutijo
krivico, ker odtegujejo Mariji čast, ki ji gre po vsi pravici. Tako
je pisal protestantski pridigar W. O. Dietlein: „Umrle matere se ne
spominjati je znamenje neblagega srca. On, ki se ne sramuje, ime¬
novati nas brate, nam je dal zapoved: ,Spoštuj očeta in mater ! £  Nam
pa brani naša protestanska vera, klicati Marijo. Toda kaj žalostno
je, vedno v  bežati pred Marijo, imeti strah pred njo, jej ne privoščiti
besede „Ceščena“, katero besedo ji je sam večni Oče poslal po
angelu. Vsakemu drugemu človeku, ki je šel v večnost, smemo kli¬
cati: ,Have, pia anima!‘ (Bodi pozdravljena, blaga duša!), le Mariji bi
tega ne smeli ?" Znamenite so tudi besede anglikanca JPuseya: „Bog
je od vekomaj izvolil njo, ki naj postane Mati Božja. Kaj zelo me je
v mladosti radostila misel, da se je bila ena izmed človeškega rodu
Bogu bolj približala, kot vsi kori angelov in nadangelov. Nemogoče
je moliti Sina, zraven pa misliti na njegovo mater brez spoštovanja.
Kdor zaničuje Marijo, nikakor ne more moliti Kristusa!"

Zde se mi mnoge izjave velikih’ protestantov ter Mariji posve¬
čene pesmi protestantskih pesnikov kakor jok otroka, katerega so
šiloma odtrgali od matere; sirote so postali protestanti, toži se jim
po Materi, po njenih dobrotah in njenem večnem domu. Zato pa opa¬
žajo mnogi popotniki pri severnih narodih, ki so odpadli od Rima,
nekako otožnost, med tem ko protestanti sami očitajo nam katoličanom
„veselje" v naših cerkvah. Razumljivo! Mi imamo dobro Mater ter

197

jo ljubimo in smo srečni. Protestanti pa so iz cerkev, ki so jih kato¬
ličanom vzeli, pometali podobe Marijine; za temi podobami pa je
kmalu šla in se zgubila vera v Kristusa; zgubili so sveto mašo in ž
njo vse verstvo. In sedaj jokajo — da tako rečem na razvalinah
svoje vere, v zapuščenih svojih hramih, v katerih nimajo več Boga,
pa tudi ne več vernikov. Da, Jezusa moremo iskati le v naročju
larijinem; ljudstva, ki so zapustila prečisto Devico Marijo, zapusti
tudi Kristus sam.

Molitev za i z p r e o b r n j e n j e razkolnikov.

O Marija, brezmadežna Devica! Mi, tvoji služabniki in otroci
svete rimsko-katoliške cerkve, te ponižno prosimo, polni zaupanja
na tvojo pomoč, da izprosiš od svetega Duha, k večji časti in slavi
njegovega izhajanja od Očeta in Sina, našim zgubljenim bratom, ne-
zedinjenim Rusom in Grkom, obilnost njegovih darov, da se, razsvet¬
ljeni po njegovi oživljajoči milosti, vrnejo v naročje katoliške cerkve
pod nezmotljivim vodstvom njenega višjega pastirja in učenika, rim¬
skega papeža, in tako z nerazvezljivo zvezo iste vere in iste ljubezni
odkritosrčno z nami zvezani, prevzvišeno sveto Trojico z izvrševanjem
dobrih del skupno z n a mi  poveličujejo, obenem pa tudi tebe, o de¬
viška Božja porodnica, polno milosti, v življenju in v večnosti častč
in hvalijo. Amen. (Odpustek 300 dni.)

Zvezdica v Marijino krono.  Večkrat v molitvah pripo-
ročuj od nas po veri ločene brate na vzhodu in severu mogočni
priprošnji Marije ter sv. Cirila in Metoda, da se kmalu vrnejo v na¬
ročje edino zveličavne sv. katoliške cerkve.

Leto 1854. — Slava Brezmadežni!

$

Marijo je Bog s čudežem svoje dobrote takoj v prvem trenotku
njenega življenja obvaroval vsakega greha ter jo ustvaril čisto, ne-
omadeževano, nedotaknjeno od strupa izvirnega greha, ki sicer dušo
vsakega človeka ožge. Ta nauk je bil že od vekomaj trdno določen
v božjih sklepih; toda človeškemu rodu ga je Bog razodeval le po¬
lagoma, dokler ga 1. 1854. ni pokazal v polni, solnčni jasnosti. Že
prvi človek je pri rajskih vratih — torej na skrajnem mejniku člo¬
veške zgodovine — ugledal tam v daljavi kakor v megli podobo
Brezmadežne, ki bode vzela moč peklenski kači ter oprostila človeštvo
prekletstva. Nanjo je mislil Noe v svoji rešilni ladji. Spoznal jo je
Mojzes v gorečem, pa ne zgorljivem grmu. Elija jo je občudoval
raz karmelske gore v svetli meglici, ki je vzhajala iz morja. Izaija
je sredi bojnega hrupa kralja Ahaza opozarjal na Brezmadežno: „Bog

198

bo dal znamenje! Glej, Devica bo spočela ter rodila Sina, in nje¬
govo ime se bo imenovalo Emanuel, to je Bog z nami.“

Jasneje se je zasvetilo brezmadežno Spočetje Marijino zemlja¬
nom, 'ko je priplaval nadangel Gabrijel iz nebeških višav v Nazaret k
Mariji ter jo je imenoval: „milosti polno“. Te svetopisemske besede
so krasen, nepobiten dokaz vedne brezmadežnosti Marijine. Vedno
lepši pogled se je od tedaj odpiral na prečisto Devico. Že sv. Andrej,
apostol, imenuje Marijo „neomadeževano Devico c ‘, kakor tudi
sv. Avguštin; isto izpričuje sv. Irenej, mučenik v drugem stoletju. Na
vzhodu je bil že v četrtem stoletju splošno razširjen nauk o čistem
spočetju; cerkev in ljudstvo sta ga vobče priznavala. Jasno so go¬
vorili o njem veliki cerkveni učeniki sv. Bazilij, sv. Gregor Naz..
sv. Janez Dam. in dr. Med vsemi zagovorniki čistega spočetja Mari¬
jinega pa se odlikuje veliki sv. Efrem. Cuj nekatere besede njegove:
..O najčistejša brezmadežna Gospa, o sv. božja Porodnica, ti edina si
čista na duši in na telesu ... Ti neizmerno prekašaš po čistosti in
krasoti duše in telesa celo angele!“ in zopet: „Božja Porodnica, po¬
polnoma čista in brezmadežna, neoskrunjena od greha, nesvarljiva.
vse hvale vredna, nepokvarjena, vsa blažena; ti si Gospa sveta!"
Tako je molil ta veliki učenik že v oni starodavni dobi in ž njim
so molili enako drugi učenjaki in ljudstvo. Jasno govori liturgija
sv. Jakoba: „Spominjajmo se presvete in brezmadežne Gospe, Matere
Božje.“ Presveto in neoskrunjeno jo zove liturgija sv. Marka. Kako
lepo je v petem stoletju pisal opat Saba o Mariji: „Vate zaupam, o
Gospa, ki nisi bila nikdar v bližini pregrehe. Kdo je tebi enak v
čistosti? Le ti si bila neomadeževana, prosta vsakega greha.“ V sedmem
stoletju najd.emo na vzhodu že v navadi praznik brezmadežne Device;
sploh razširjen pa je bil v osmem in devetem stoletju; praznovali so
ga z veliko častjo. To nam spričuje sloveči Paskazij Radbertus (f 865):
„Ko bi Marija, Mati Božja, ne bila blažena in častitljiva, bi gotovo
njenega praznika ne obhajali po vsem svetu. Ker se pa tako slo¬
vesno praznuje, je znamenje, da ni bila podvržena nikakemu grehu
ter da ni bila omadeževana niti od izvirnega greha.“ V osmem sto¬
letju so prinesle bazilijanke, ki so morale bežati pred grškim cesarjem
Leonom Izavrijcem, v Rim podobo Marije Brezmadežne, kije  bila skoz
stoletja že v veliki časti; nahaja se še danes v cerkvi beneSiktink
na Kampo Martio v Rimu. Iz vzhoda se je širilo češčenje Marijinega
brezmadežnega spočetja tudi na zahod. Veliki cerkveni pesniki sveti
Ambrož in sv. Avguštin ter za njima tisoči najslavnejših bogoslovcev
so govorili o Marijini čistosti, ki presega čistost angelov, o njeni
brezgrešnosti, o njenem večnem nasprotstvu s satanom. Pozneje so
veliki redovi ognjevito zagovarjali Marijino najlepšo prednost, po¬
sebno še frančiškanski red. Tako se je udomačil ta nauk med na¬
rodi, da so cele dežele, mesta, visoke šole — učeniki in učenci -
viteški redovi se s prisego zavezali, da ga hočejo zvesto braniti
do smrti. Pariška^ visoka šola, tedaj najimenitnejša na svetu in sre¬
dišče učenosti, je šla naprej z lepim zgledom; sklenila je, da ne do¬
voli nikomur doktorskega naslova, ki bi se ne zavezal, da bo branil
nauk o čistem spočetju Marijinem. Njo so posnemale druge visoke

199

šole, na pr. v Salamanki, Kolinu, na Dunaju, v Solnogradu. Meščanstvo
mesta Astiagis na Španskem se je zavezalo, da hoče ta nauk braniti
do zadnje kaplje krvi. Praznovali so praznik Brezmadežni na čast

po Španskem, Laškem Francoskem, Nemškem itd. Ze 1. 1310. je
cerkveni zbor v Cambreju ukazal pod kaznijo izobčenja, da se mora
obhajati praznik čistega Spočetja. Isto sta zapovedala cerkvena zbora
v Soisonu in Avignonu (1437).

Razglasitev Brezmadežnega Spočetja po papežu Piju IX. (Slikal Podesti.)

200

Kadar je bilo potreba, so papeži, kot čuvaji verskega zaklada,
povzdignili svoj glas. Izmed teh omenimo posebno Siksta IV. (1471—
1484), ki je zelo pospeševal nauk o čistem spočetju Marijinem. Spisal
je v ta namen knjigo ter je z veliko slovesnostjo praznoval praznik
Brezmadežne 8. decembra. Določil je tudi, da zapade cerkvenemu iz¬
občenju tisti, ki bi se drznil napadati to prednost Marijino. Ta odlok
je bil za nadaljnji razvoj tega nauka velikega pomena. Slednjič je
tridentinski zbor pod kaznijo izobčenja zapovedal verovati, da po grehu
prvih starišev vsak človek zapade izvirnemu grehu, a obenem izrečno
poudaril, da pri tem izvzame Devico Marijo. Sijajno so branili ta
nauk jezuiti proti reformatorjem, posebno Lainez, Kanizij, Belarmin.
Goreče so ga širile številne Marijine družbe, katerih načelo je bilo:
„Kri in blago za Brezmadežno. 44  Slikarji so slikali njeno podobo*
Cesarji so posvečevali svoje države in družine Cisto Spočeti. Mnogo
zaslug za razvoj tega nauka si je pridobil sv. Alfonz Ligv. Tako se
je vedno bolj in bolj bližal od krščanskih src tako zaželjeni čas, da
cerkev dvigne zadnji zastor in pokaže Brezmadežno v vsem blišču in
žaru. Pospešil pa je Bog prihod tega trenotka z dvojno bližnjo pri¬
pravo: z veličastno bratovščino Marijinega prečistega Srca in s čudo¬
delno svetinjo brezmadežnega spočetja Marijinega. Posebno je čudo¬
delna svetinja od 1. 1830. dalje premogočno poživila in razširila če-
ščenje in ljubezen do brezmadežno Spočete. Takrat je zasedel stol
sv. Petra Pij IX. (1846), ki je od mladih nog iskreno ljubil Marijo,
ter od začetka vladanja gojil srčno željo, da bi pač mogel razglasiti
nauk o čistem spočetju Marijinem kot versko resnico, v večjo čast
Marijino in blagor vesoljne cerkve.

V istem času je bila cerkev v veliki stiski; duh prekucije je
razburil evropske narode. Tudi v Rimu so prekucuhi oblegli vatikan;
sv. oče Pij IX. je moral hitro bežati iz mesta. Silne nevarnosti so
ga obdajale na begu; a čula je nad njim roka božja. Zatekel se je
v kraljestvo Neapolitansko, kjer mu je kralj gostoljubno ponudil
Gaeto kot bivališče. Nekega večera 1. 1849. je Pij IX. raz terase v
Caeti zrl zamišljeno na peneče se valove, ter je pri tem pogledu
mislil na silni vihar, ki buta ob ladjo sv. Petra. Papež je bil silno
žalosten; poleg njega je stal kardinal Lambruschini, ki je osivel v
borbi za pravice sv. cerkve. Pogovarjala sta se o pomočkih, ki bi
pomirili vihar; zedinila sta se v misli, da more le razglašenje nauka
o čistem Spočetju narodom pokazati zopet pravo pot do krščanskih
resnic. Ta verska resnica bi osvetila krščanske resnice o prvem grehu,
o učlovečenju, odrešenju, o prerojenju človeka po milosti. K Brez¬
madežni se je torej stiskani Pij IX. obračal za pomoč, ter je obljubil

* L. 1513. je slikal Girolamo da Gottignola veliko oltarsko sliko: Na vrhu
je vpodobljen sredi kerubinov in pevajočih angelov Bog Oče, ki govori: „Ne
zate, za druge vse je ta postava. 11  Od spodaj pa plava na oblakih poveličana
Devica, zaupno zroč v Stvarnika svoje brezmadežne duše. Od spodaj kleče razni
svetniki, med katerimi drži škof napis: „Mislim, da ne more nihče biti pravi
ljubivec Marije Device, ki bi ne hotel praznovati praznika njenega Spočetja. 11
Slavni Murillo (1618—1682) je več kot 30krat naslikal Brezmadežno; njegove
krasne umetniške slike so veličastne hvalnice „Najčistejše'", kakor imajo Spanci
navado imenovati Marijo.

201

Mariji, da bo razglasil nauk o njenem čistem Spočetju, ako ga reši.
Iz  Gaete je poslal na svečnico 1849 na vse škofe pismo, v katerem
je pisal: „Že zdavno je moja srčna želja, da bi mogel razglasiti nauk
o brezmadežnem Spočetju, katero željo so mi naznanili tudi škofje...
Sedaj pa me sili stiska cerkve, da to izvršim. Izprosili bomo od
Marije pomoč s tem, ako ustavim najkrasnejši kamen v njeno krono.“
Obenem je prosil škofe, naj zaukažejo po svojih škofijah javne
molitve, da bi Bog papežu oni sklep vdihnil, ki bi najbolj proslavil
njegovo presveto ime, kakor tudi preblaženo Devico ter bi bil v
pomoč vojskujoči se cerkvi... Prosil je tudi, naj mu naznanijo nazore
ljudstva o nauku brezmadežnega Spočetja in ako ljudstvo in duhov¬
ščina želita, da ga sv. stolica razglasi kot versko resnico. Pomoč
je kmalu prišla. Vihar upora se je polegel. Že 12. aprila 1850 se
je sv. oče vrnil v Rim. Komaj se je papež vrnil v Vatikan, so jele
prihajati iz vseh krajev sveta odgovori, ki so enoglasno pričali, kako
pastirji in čreda visoko cenijo prednost Marijinega brezmadežnega
Spočetja ter kako željno pričakujejo, da sv. oče skoraj razglasi ta
nauk kot versko resnico.

Po ugodnih izjavah celega sveta došlo jih je krog 540
je sv. oče storil korak dalje. Dne 1. avgusta 1854 je razglasil sveto
leto za vesoljno cerkev, da bi verniki vsega sveta s skupnimi mo¬
litvami izprosili iz nebes razsvetljenja za tako imenitno odločitev.
Meseca novembra istega leta je papež sklical veliko število škofov
in učenjakov k zadnjemu posvetovanju. Na ta poziv se je zbralo
150 škofov, več bogoslovcev in trije kardinali. Po štiridnevnem po¬
svetovanju pod predsedstvom sv. očeta se je vršila zadnja seja dne
24. novembra. Kar udari ura v zvoniku sv. Petra dvanajst. Ves zbor
poklekne ter moli pobožno angelovo češčenje. Nato zavlada slovesna
tihota. Kar naenkrat vsi navzoči - kakor bi bili gnani od sv. Duha
— s sv. navdušenjem in vdanostjo do sv. stolice zakličejo: ..Petre,
doce nos! confirma fratres tuos!“ to je: „Peter, uči nas, potrdi svoje
brate!“ Ta klic je prav globoko pretresel vsa srca; saj je tudi prišel
iz vdanih src; tajno moč tega vzklica pa je mogel razumeti le, kdor
ga je sam slišal.

Tako je dozorela srčna želja sv. očeta in vsega katoliškega
sveta. V tajnem konzistoriju dne 1. decembra 1854 je Pij IX. določil
dan 8. decembra kot dan slovesne razglasitve verskega nauka o či¬
stem Spočetju Marijinem.

Napočil je tako težko pričakovani presrečni dan 8. decembra,
ki bo na veke ostal z zlatimi črkami zapisan v zgodovini Marijinega
češčenja! Praznično veselje je vladalo v nebesih in na zemlji. A reme
je bilo spomladansko prijazno; prejšnji dan je deževalo; a v jutru tega
dne je izšlo rujno solnce na jasnem nebu ter ljubko lilo svoje žarke na
večno mesto — prava podoba onega večno lepega solnca, ki je obsul
Marijo z žarno solnčno obleko največje lepote in krasote. Od ranega
jutra je vrelo ljudstvo iz vseh delov sveta v veličastno cerkev sv. Petra,
ki se je oblekla v praznično obleko, pripravljeno jej od ljubezni ver¬
nikov. Vse spovednice so bile oblegane. Proti 3 / 4 9. uro so se odprla
vrata papeževe palače; dolgi, častitljivi sprevod se je moleč in pojoč

202

litanije vseh svetnikov razvrstil proti Petrovi cerkvi: 54 kardinalov,
42 nadškofov, en patrijarh, 100 škofov iz vsega sveta, vsi v krasnih
višjepastirskih oblačilih; zadnji v sprevodu je šel peš sv. oče. Brez-
brojna množica je s spoštovanjem zrla te sijajne vrste ter spre¬
jemala blagoslov Kristusovega namestnika, čigar obličje je žarelo
radosti; Ko se je sprevod bližal velikemu oltarju, so pevci pa¬
peževi zapeli: Brezmadežno spočetje preblažene Device Marije praz¬
nujmo slovesno.

Krog 10. ure se je pričela presveta daritev, ki jo je služil
Pij IX. z vsem sijajem, ki pristoja papežu. Evangelij so peli v la¬
tinskem in grškem jeziku. Koj za njim je pa napočil milosti polni,
nepozabljivi trenotek, ki ga je usmiljeni Bog že od vekomaj odločil
za izredno in tako znamenito počeščenje Marije Device.

Vseh oči zro pričakujoče na sv. očeta. Skrivnostna tihota za¬
vlada po ogromnih prostorih Petrovega doma. Sivolasi dekan sv. ko¬
legija, kardinal Mačehi, se približa, spremljan od aleksandrijskega
patrijarha, enega grškega in enega latinskega nadškofa, ter od enega
škofov pred prestol sv. očeta ter ga v imenu vsega krščanstva prosi
s tresočim, ginjenim glasom: ,,Sv. oče! Blagovoli med to vzvišeno
nekrvavo daritvijo, v tej glavarjema apostolov posvečeni cerkvi, pred
tem k veselemu prazniku zbranim starejšinstvom cerkve, vpričo po¬
svečenih višjih pastirjev in ljudstva dvigniti svoj apostolski glas ter
razglasiti verski nauk o brezmadežnem Spočetju deviške Matere Božje.
Veselje bo vsled tega v nebesih, na zemlji pa se bo vse človeštvo
radovalo.“

Sv. oče z vidnim veseljem posluša prošnjo. Le enkrat še hoče
poklicati sv. Duha za razsvetljenje. Poklekne, se odkrije ter zapoje:
„Veni creator Spiritus!“ t. j. „Pridi, Stvarnik sv. Duh!“ Vse zbrano
ljudstvo poklekne ter s papeževim zborom vred poje slavospev. Pre¬
tresljivo so odmevali glasovi v čast sv. Duhu od veličastnih obokov
Petrove cerkve. Ko se poizgube zadnji odmevi, vstane namestnik
Kristusov, ter vpričo zastopnikov katoliške cerkve iz vsega sveta z
milim, toda krepkim in jasnim glasom bere v latinskem jeziku: „Po
navdihu sv. Duha, v čast presvete in nerazdeljive sv. Trojice, v čast
in slavo deviške Matere Božje, v povišanje krščanske vere razglasimo,
izgovorimo in določimo v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, v
imenu sv. apostolov Petra in Pavla in v imenu našem: nauk, ki uči,
da je preblažena Devica Marija že v prvem začetku svojega Spočetja
po posebni milosti vsemogočnega Boga z ozirom na zasluženje Jezusa
Kristusa, Odrešenika sveta, od vsakega madeža izvirnega greha bila
obvarovana, je od Boga razodet in vsi verniki ga morajo trdno in
stanovitno verovati. Kdor bi, kar Bog obvaruj, se drznil drugače
misliti v srcu, naj si dobro zapomni, da se z lastno sodbo pogubi,
zataji vero ter odpade od edinosti cerkve." Sv. oče je bil med slo¬
vesnim razglaševanjem tako ginjen, da je vsled ihtenja moral večkrat
prenehati. V očeh vseh so se bliščale solze veselja, katerih srečna
srca niso mogla več zadržavati.

Ko je skončal papež, je poln solnčni žarek obsijal častitljivo
podobo Pij a IX. V tem hipu so zagrmeli topovi z angelskega gradu,

203 .

Mati Božja v krakovski kapelici v Ljubljani.

(Iz 13. stoletja, je najstarejša Marijina podoba na Kranjskem.)

204

zazvonili so vsi zvonovi celega mesta ter so nesli tja med svet pre¬
veselo vest o dovršeni razglasitvi.

Po končani sv. daritvi je sv. oče zapel iz dna srca ,,Te Deuirr
katero hvalnico je navzoča množica ž njim vred pela navdušeno.
Tako se je skončala ena najvzvišenejših slavnosti, kar jih je videla
kdaj cerkev sv. Petra. Nato pa je počastil Pij IX. Brezmadežno na
poseben način. Blagoslovil je zlato, z dragocenimi biseri okrašen<
krono ter je ž njo kronal kip Brezmadežne v komi kapeli kanonikov
pri sv. Petru.

Na večer tega slavnega dne se je lesketalo večno mesto Rim
v morju lučic; krasno so bile razsvetljene palače bogatinov, kakor
tudi koče revežev; v žarni razsvetljavi se je bliščala tudi kupo
sv. Petra. Vsakdo je čutil, da je ta dan vesoljna katoliška cerkev
dopolnila velik čin sladke, otroške ljubezni do vedno deviške i
neomadeževane Device in Matere Božje Marije.

V spomin tega prekrasnega dne je dal takoj drugi dan sv. oč.
vsem kardinalom in škofom zlate svetinje, ki so imele na eni strani
podobo Brezmadežne, na drugi strani pa napis: „Sv. Božji Mater;
Devici brezmadeža Spočeti, je Pij IX. papež ukazal kovati iz daro¬
vanega avstralskega zlata VI Id. dec. 1854.“

Vest o izrednem proslavljenju Matere Božje se je razširila po
bliskovo po vesoljnem svetu. V vseh delih sveta so jo sprejeli ka¬
toličani z velikim navdušenjem. ,,Nikoli še, kar pomni svet, ni bilo
tako veličastnega in enoglasnega slavljenja vzvišene Matere Božje in
namestnika Jezusa Kristusa, kot takrat.“ (Pij X.) Španci so z vsem
ognjem praznovali zmago tako priljubljenega nauka svojih očetov.
Velikanska slavja na južnem Francoskem je občudoval ves svet.
Tudi na severu niso zaostajali. Ko je neki protestant bil priča teh
slovesnosti na Nemškem, je pisal nekam otožno: „Kar jc bilo mrzlega
in mrtvega v zadnjih časih, se je naenkrat poživilo v novem življenju.
Duhovniki na deželi, kjer že 50 ali več let ni bilo nobene procesije,
kjer niso poznali več sv. rožnega venca, kjer so komaj za silo še
opravljali sv. mašo, so se dvignili kakor en mož, da bi preslavno
Devico proslavljali po njenem lastnem prerokovanju . .. Videli smo,
kako so se protestantje od teh slavnosti sosednih katoliških občin
vračali z žalostjo v srcu in na jeziku, ker ne morejo takega  ve¬
selja in takih  praznikov ž njimi praznovati, ker ne morejo biti
združeni s svojimi katoliškimi brati.“ Po vsi Nemčiji je razglasitev
dogme o čistem spočetju vzbudila nemške katoličane k novemu, ži¬
vahnemu verskemu življenju ter jih oborožila za bodoče boje, ki so
jih pod varstvom Brezmadežne skozi desetletja tako zmagonosno
bojevali. Na mnogih krajih so ustanavljali .,Marijine bolnišnice“ ter
sezidali celo vrsto cerkva Brezmadežni v slavo. Postavljali so spo¬
minske stebre. Znamenit je tak steber v Le Puyen Velay ob reki
Loire. Tamošnji škof je dobil od cesarja Napoleona veliko število
ruskih topov, ki so jih Francozi priborili v krimski vojski. Vlili so
iz njih mogočen kip Brezmadežne, ki je visok 50 črevljev ter tehta
130.000 kilogramov. Na holmu blizu mesta kipi v nebo ter oznanja
daleč na okrog slavo Brezmadežne. Povsod so vstajale nove Ma-

205

jine družbe pod naslovom čisto Spočete Device. Kdo bi preštel
vse pobožnosti, slavja, govore, spise o tej priliki?

Pij IX. je govoril kot nezmotljivi učenik resnice in iz vseh
delov sveta mu je odmeval odgovor: „Credimus“, t. j. verujemo. Nje¬
govi besedi je uklonilo duha in srce 200 milijonov katoličanov. S
to odločitvijo je Pij IX. prižgal na nebu sv. cerkve veliko luč, ki naj
po božji previdnosti postane svetilo v naših nevarnih časih, polnih
zmot in laži; pri žaru te luči lahko spoznamo nevarnost in pogub¬
nost zmot, s katerimi nas hoče omamiti novodobni svet in njegova
lažniva prosveta. Cerkev ne slavi brez vzroka Marijo z besedami:
,,Veseli se, o Devica Marija, vse krive nauke si pokončala na svetu."
Upajmo in molimo k Mariji, da naj ona zmote razpodi; cerkvi so¬
vražne moči uniči ter zmotene pripelje na pravo pot.

Sijajna praznovanja je videlo leto 1854.; še znabiti sijajnejše
jubilejno 50. leto 1904. Nobena dežela, nobeno mesto, da, nobena
vas ni hotela zaostati, ko je vabila cerkev, da naj katoliški svet slavi
Brezmadežno. Po vsi zemlji so ji verniki prinašali bogate in krasne
cvetove časti in slave. Škofje so v pastirskih listih navduševali ver¬
nike za proslavo jubileja, povsod so se vrstila romanja, procesije in
razne pobožnosti, razstave marijanskih slik, kipov, skladb itd. Na
vatikanski razstavi je bila videti znamenita bula „Ineffabilis“, spisana
na 64 pergamentnih listih ter ozaljšana z najkrasnejšimi slikami; trije
slavni umetniki so imeli skozi 30 let posla s to izredno spominsko
knjigo; drugo krasno delo na isti razstavi je Marijin slavospev:
„Magnificat“ v 150 jezikov preveden z mnogimi napevi. Kardinalski
zbor je ukazal kovati spominsko svetinjo, ki nosi na eni strani brez¬
madežno Devico in napis: ,.Marija brez madeža spočeta;" na drugi
strani sv. Petra stol in letnici 1854—1904. Pomenljiva je tudi spo¬
minska svetinja, ki so jo kovali v Milanu; na eni strani je vdolben
papež, kako vse stanove sveta predstavlja neomadeževani Kraljici z
napisom: „Pod varstvom Marije naj se vse stvari zopet v Kristusu
prenove"; druga stran ima podobo Pija X. V ti svetinji je izražen
program sedaj vladajočega sv. očeta: „Po Mariji k Jezusu." Jubilejno
leto 1904. je videlo prekrasne prizore žive vere in ljubezni do pre-
čiste nebeške neveste.

Papež Pij IX. je v večnem mestu ovekovečil razglašenje nauka
o brezmadežnem Spočetju Marijinem z dvema znamenitima spomin¬
koma. Prvi je tako imenovana „dvorana čistega Spočetja". Na stenah
te dvorane je slikar po ukazu Pija IX. naslikal veličastne slike, ki
jasno in duhovito predstavljajo ta zgodovinski dogodek. Posebno
zanimiva je slika: razglašenje dogme. Pij oznanja kot višji poglavar
sv. cerkve nauk o čistem Spočetju Marijinem. Naokrog stoje in kleče
strmeč knezi in prelati cerkve. Zgornji del slike kaže takratno prazno¬
vanje v nebesih; vidimo sv. Trojico, nebeško Kraljico, sv. Petra in Pavla
svetnike stare in nove zaveze, radujoče se angele. Na levi stoji vzvi¬
šena ženska podoba — sv. cerkev, v roki držeč križ, znak zveličanja.
Na sv. očeta se razliva svetel žarek luči od zgoraj. Sredi dvorane stoji
dragocena, prelepa omara iz brona, srebra, mozaika in emajla, v nji
hranijo razne prevode bule „Ineffabilis" v bliščečih vezavah.

■206

Drug spomenik pa je steber na španskem trgu. Ta spominski
steber je iz kararskega marmorja. Na mogočnem podstavu vidiš
štiri velikanske sohe: Mojzesa, Davida, Izaija, Ezekijela, ki so že v
starem veku izredno kazali na Marijo. Na vrhu stebra je zemska
obla, okrašena s simboli evangelistov, na vrhu pa stoji bronasta soha
Marije brezmadežno Spočete.

Tako je Rim in ves krščanski svet 'ovekovečil spomin na
vzvišeno versko resnico o čistem Spočetju Marijinem. Najstal-
nejše pa jo je ovekovečila nebeška Kraljica sama, v nekdaj nepo¬
znanem, a sedaj po vsem svetu slovečem Lurdu. Tam je osebno
stopila iz nebeške slave na zemljo ter je slovesno potrdila izrek
sv. cerkve, rekoč: ,,Jaz sem brez madeža Spočeta!" Zares, cerkvene
verske določbe ne potrebujejo potrdila. A tu je nebeška Kraljica
storila izjemo. Prav kmalu — že štiri leta po razglasitvi nauka
o čistem Spočetju, se je prikazala v žarnejši luči kot solnce ter je
pritrdila temu verskemu nauku, kakor bi hotela prav hitro, brez od¬
lašanja opozoriti vernike, kako zelo želi ona, da častimo njeno brez¬
madežno Spočetje. In to željo izraža ona kot Kraljica ljubezni, kot
Pomočnica, kot čudodelnica, ki ozdravlja bolne, izpreobrača grešnike,
potrjuje slabotne, otira solze na duši in telesu trpečih ... s svojimi
deviškimi rokami siplje lurška Devica milosti po vsem svetu ... To
je prekrasen, glasen odgovor ljubeče nebeške Kraljice vsemu svetu
na molitve Pija IX. in katoliškega sveta. Nam pa je želja Marije in
cerkve ukaz, zato hočemo neštetokrat klicati srčno sami zase in
glasno, da čuje ves svet: „Vsa lepa si, o Marija, in madeža ni na
tebi. Ti si slava Jeruzalema, veselje Izraela, čast našega ljudstva.
Ceščeno bodi sveto in neomadeževano Spočetje preblažene Device
Marije. “

Molitev sv. Alfonza Ligvorija.

O neomadeževano spočeta Devica! Kako me veseli, ker te
vidim tako čisto in brezmadežno. Nikdar ne bom nehal zato Stvar¬
nika slaviti, ker te je obvaroval vsakega madeža greha. Ti si lju¬
bezniva jutranja zarja, ki se vedno blišči v božji svetlobi; ti si ladja
rešitve, ki si bila obvarovana od splošne povodnji izvirnega greha;
ti si popolna in čista golobica, kakor te imenuje tvoj božji ženin.
Ti si lilija med trnjem, ki si, četudi med Adamovimi otroci rojena,
vendar vsa bela, vsa čista; vedno in v vsem svojemu Stvarniku do¬
padljiva prišla na svet. Do tebe ni prišel nikdar sovražnik! O čista,
bela, vsa lepa golobica! Tebe je Bog vedno ljubil! O brezmadežna
Devica, najslajša in ljubezniva Mati Marija! Ozri se z milos tnim
očesom na mojo ubogo dušo; usmili se me in ozdravi me! O sladki
magnet src, potegni tudi moje srce nase! Ti, ki si bila od prvega
trenotka življenja vsa čista in lepa pred Bogom, usmili se me, ki
nisem bil samo v grehih rojen, ampak sem tudi po sv. krstu dušo
tolikokrat omadeževal. Kaj ti more Bog odreči, ki si njegova hči,

207

njegova Mati in nevesta in te je zato od vsakega madeža obvaroval ?
O Devica brezmadežna, reši me! Kako želim tvojo lepoto v nebesih
gledati, da bi te tam vekomaj ljubil in hvalil. O Marija, moja Mati,
moja Kraljica, moja ljubljenka, ti si tako lepa, tako sladka, tako
čista, o Devica Marija. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Sv. Frančišek Ksaverij,
blaženi Alfonz Rodriguez, P. Avila, sv. Terezija ter mnoge druge raz¬
svetljene osebe iskreno priporočajo češčenje brezmadežnega Spočetja
ter trdijo, da s to pobožnostjo vsakdo lahko doseže vse od Marije.
Zato nosi čudodelno svetinjo čistega Spočetja s seboj, ali škapulir
čistega Spočetja, časti Marijino prečisto Srce, praznuj z vnemo praznik
čistega Spočetja . . . Pogostoma kliči: ..O Marija, brez madeža Spočeta,
prosi za nas, ki k tebi pribežimo F

Rimski papeži — prvoboritelji in .čuvaji
Marijine slave.

Izpregovoriti nam še preostaja o glavnih pospeševateljih Mari¬
jinega češčenja, o možeh, ki imajo že po svojem dostojanstvu in veliki
oblasti v katoliški cerkvi prvo in odločilno besedo — o rimskih pa¬
pežih. Pred naše dušne oči nam stopi dolga vrsta častitljivih cer¬
kvenih knezov, ovenčanih s papeško tiaro, katere je Kristus postavil
kot učitelje in stebre svete cerkve. Koliko so storili ti cerkveni višji
vladarji za prosveto človeštva! Blagodejno so vplivali na izobrazbo,
postave in navade narodov, tako, da bi bila Evropa brez papežev —
pravi Herder — plen samosilnikov, torišče razporov ali pa celo mon¬
golska puščava. Toda ena največjih zaslug rimskih papežev je gotovo
ta, ker so tako goreče in vneto delovali v prospeh slave Marijine.
Na eni strani so pospeševali češčenje Marijino z lepim zgledom in
vplivno, mogočno besedo; na drugi strani pa so srčno branili čast
Božje Matere proti obilnim sovražnikom, obenem pa so obvarovali
češčenje Marijino zmot, pretiranj in krivih izrastkov. Kot prvaki so
vodili vse narode, ki so se družili v proslavo nebeške Kraljice. Pre¬
vidno čakajoč in opazujoč naravni razvoj so vselej o pravem času
pod vodstvom svetega Duha povzdignili svoj glas, da so dostojno
proslavili Marijo ter kazali človeškemu rodu na brezmadežno Devico
kot vse časti in hvale vredno Mater Božjo in dobrotnico sveta. Pa
kakor bi radi obširneje govorili o ti zanimivi in podučni tvarini, se
moramo vendar omejiti le na kratke podatke izza življenja onih
papežev, ki so si vsled posebne vneme za čast Marijino zaslužili
opravičeno ime Marijinih papežev.

Že prvi namestnik Kristusov na zemlji, sv. Peter, zasluži ime
Marijin papež. V katakombah so našli okrog 80 znamenitih kozarcev

208

iz prve dobe krščanstva; na zlatem dnu sta upodobljena prvaka
apostolov, sv. Peter in Pavel ter Marija, Mati Gospodova, z razpro¬
strtimi rokami. Marija moli za sveto cerkev! Kako krasna zveza!
Kot načelnik sv. cerkve in nezmotljivi učenik sveta je sv. Peter preko
morja nesel dvojni nauk: Jezus Kristus je Sin Božji in Zveličar:
izmed vseh žena izvoljena Mati njegova po človeški naravi je Marija.
To največjo čast Marije, njeno božje Materinstvo, je ovekovečil v
tretjem členu apostolske vere: Verujem v Jezusa Kristusa, „ki je bil
spočet od svetega Duha, rojen iz Marije Device.“ Tako je sv. Peter
svojo najvišjo učeniško oblast uporabil v proslavo Marije Device ter
tako postavil Marijinemu češčenju trdno podlago za vse prihodnje
čase. V stopinje sv. Petra so stopali njegovi nasledniki. Rim — to
srce krščanstva, je postal obenem središče Marijinega češčenja. Vsak
papež, ki je zasedel sv. Petra stol, je navadno postavil Mariji kak
spomenik ter je izročil večno mesto Rim ter usodo svete cerkve
njenemu mogočnemu varstvu. Odličen papež sv. Kalikst (218—222),
ki je bil poprej suženj, pa se je po svoji nadarjenosti in čednosti
povzpel do naj višje časti v cerkvi, je pozidal — zares nekaj nena¬
vadnega v onih časih — onkraj Tibere Mariji cerkev, ki jo je cesar
Aleksander Sever iz spoštovanja do svoje matere Mameje trpel. Od
papeža Feliksa I. (269—274) je znano pismo, ki ga je pisal škofu
Maksimu in aleksandrijski duhovščini;. v tem pismu je jasno razložil
nauk o učlovečenju Sina Božjega tako-le: „Sin Božji, ki je bil popoln
Bog, je postal tudi popoln človek, privzemši meso iz Device.“ Del
tega pisma so priložili tudi spisom efežinskega cerkvenega zbora.
Le žal, da se je ohranilo izza zgodovine prvih papežev le malo za¬
nesljivih sporočil; morali so kot pravi nasledniki Kristusa hoditi po
krvavi križevi poti, saj so skoraj vsi prelili kri za sveto vero. Do
malega vse krščanske spominke iz one dobe je uničila sovražna roka
ali jih je končal zob časa, tako tudi spominke, tikajoče se češčenja
Marijinega. Toda Marijine podobe, napisi v katakombah in na sarko¬
fagih so nam ohranili zgodovinsko dejstvo, da so prvi kristjani že
visoko častili Mater Božjo. Pomniti pa je, da so krščanski slikarji
izvrševali te slike Marijine in napise pod očmi cerkvenih višjih po¬
glavarjev — papežev, ki so preganjanim kristjanom dajali pogum ter
jih opominjali, naj spodobno časte Mater Gospodovo ter se v hudih
časih k nji zatekajo kot k najboljši Materi.

Ko so se koncem četrtega stoletja pojavili sovražniki Marijini,
tako imenovani Antidikomarianiti, ki so odrekali Mariji vedno de-
vištvo ter strupeno napadali njeno čast, je papež Siricij I. (384—399)
zavrgel to krivo vero, rimskega meniha Jovinijana pa, ki je širil ta
nauk, je izobčil iz cerkve.

Neustrašen zagovornik svete vere proti Nestoriju je bil papež
Celestin I. (422—432). Za časa njegove vlade se je vršil 1. 431. slo¬
veči cerkveni zbor v Efezu, h kateremu je poslal dva škofa in enega
duhovnika kot svoje legate; za predsednika zboru je postavil svetega
Cirila Aleksandrijskega. Na tem zboru je bila rešena čast Matere
Božje v veselje in radost vsega krščanskega sveta. (Več o tem
cerkvenem zboru čitaj na str. 41 in nasl.)

209

Prav odličen Marijin papež je bil sv. Gregor Veliki (590—604).
Vladal je ta izredni mož v bridkih časih. Divji Longobardi so moreč
in požigajoč preplavili Italijo, ki je bila grozno opustošena in skoro
brez prebivalstva. Rim je bil do malega sama razvalina. Nastale so
strašne povodnji, lakota, bolezni in naposled strašna črna kuga v Rimu.
Nerad je zapustil sv. Gregor tiho samostansko
življenje; a naposled se je vdal prošnjam ter
prevzel grenko skrb papeža, zakaj smililo se mu
je bedno in stiskano ljudstvo. Želel je odpomoči
bedi in stiski. Pa kako? Ozrl se je na Marijo,
mogočno nebeško pomočnico. S pretresljivimi
besedami je izpodbujal Rimljane, naj se tudi
oni zaupno obračajo k Mariji. „ Glej te,“ je dejal,

„kako vas je zadela jeza božja. Drugega za
drugim pobere smrt in to kar hipoma. Kogar
napade smrt, ga umori, preden se more pokesati
grehov in se izpreobrniti. Dvignimo vendar svoja
srca in roke kvišku h Gospodu. Med molitvami
in solzami hočemo iti v sprevodih iz posamez¬
nih cerkva ter se zbrati v cerkvi svete Marije,
neomadeževane Device, Matere našega Gospoda
in Boga Jezusa Kristusa, da bomo tam jokajoč raskava,jMa panskega
in zdihujoč stanovitno prosili Gospoda ter za-
dobili odpuščanje grehov.“ Ljudstvo je poslu¬
šalo klic dobrega pastirja; zbirali so se ljudje v velikih trumah
k procesijam. Bili so oblečeni v črno, žalno obleko; ceste so bile
polne mrličev. Tekom ene ure med molitvami se je zgrudilo 80
ljudi; črna kuga jih je umorila. A ko je bila sila najhujša, je bila
pomoč Marijina najbližja. Papež Gregor sam je vzel čudotvorno po¬
dobo Matere Božje iz cerkve Marije Snežnice ter jo nosil v rokah
kakor zmagonosno bandero. Pred podobo pa je ginil strupen, kužni
vzduh, obenem se je čulo angelsko petje: „Raduj nebeška se Kra¬
ljica L Papež je strmel; ko so se pozgubili zadnji zvoki slavospeva
angelskega, je pristavil besede: „ pr osi za nas, aleluja!“ Prošnja je
bila uslišana. Ko so prišli do mosta črez Tibero, je ugledal papež z
ljudstvom na grobnem spomeniku Hadrijanovem angela, kako je
vtaknil goreči meč v nožnico; zgodilo se je čudo, kuga jc ugasnila,
Marija je pomagala. Ta dogodek je bil tako očiten in se je vršil
vpričo cele množice ter je zadostno izpričan. Izdal je ta papež tudi
znamenito bogoslužno knjigo „Sacramentarium Gregorianum“. Ta
knjiga nam dokazuje, kako je gorel Gregor za čast Marijino. Določil
je natanko praznika Svečnice in Oznanjenja Marijinega. Naša srca
razveseljujejo na pr. besede, ki jih je uvrstil v obred: „Blažena si
med ženami in blažen je sad tvojega Telesa. Kakor izbrana mira si
dajala sladek vonj, o sveta Božja Porodnica! Zapojmo ji sladko
pesem!“ In zopet: „Poglejte čudež, Mater božjo! Slavna si postala
in ljubezniva, o sveta Božja porodnica! Pozdravi Marijo, ta nebeška
vrata, kajti ona nosi Kralja slave .. .“ V molitvah svete maše. je od-
kazal Maliji častno mesto malo pred povzdigovanjem in takoj potem.

Mati Božja na pečatu

Marija v zarji slave.

14

210

Pospeševal je zidanje Marijinih cerkva po raznih deželah, tako na pr.
na Angleškem, Francoskem, v Siciliji. S svojim delovanjem si je
prislužil priimek Veliki, kateri priimek mu celo nasprotniki priznavajo,
zakaj bil je zares velik kot svetnik, kot apostol, kot reformator, kot
oskrbnik narodov in še posebno velik v češčenju nebeške Kraljice.
Umrl je 1. 604. Pet let po njegovi smrti je papež Bonifacij IV. dne
13. velikega travna (609) posvetil veličastno malikovalsko rimsko
svetišče Panteon Mariji Devici in v čast vsem svetim mučencem.
Dan posvečevanja (13. veliki traven) se je vsako naslednje leto slo¬
vesno praznoval; iz te obletnice se je razvil praznik vseh svetnikov,
kateri praznik so poznejši papeži prenesli na prvi dan meseca no¬
vembra. V najtesnejši zvezi z zgodovino papežev je prekrasna cerkev
Santa Maria Maggiore ali Marija Snežnica. Temeljni kamen temu
svetišču je položil papež Liberij (352—366) na griču Eskvilinu 1. 352.
Marija sama si je izvolila ta kraj za svojo cerkev na čudovit način.
Papež Sikst III. (432—440) je dal to cerkev veličastno prezidati ter
okrasiti s prelepimi slikami iz v  življenja Matere Božje. Na svodu
cerkve je dal napraviti napis: „Škof Sikst ljudstvu božjemu.“ Papeža
Sikst V. in Pavel V. sta cerkvi prizidala novi kapeli, sikstinsko
in pavlinsko, ter ju okrasila z vsemi mogočimi dragocenostmi, z
zlatom, srebrom in dragimi kameni. Gregor XI. (1370—1378) je po¬
stavil k cerkvi stolp, ki je najvišji v Rimu, Benedikt XIV. pa je
preskrbel tej Marijini cerkvi lepo pročelje. Tu v pavlinski kapeli se
hrani starodavna, visoko češčena Marijina podoba, o kateri trdi legenda,
da jo je naslikal sveti evangelist Luka. To podobo je nosil papež
Gregor Veliki, kakor smo že omenili, ob času strašne kuge v pro¬
cesiji. Enak obhod je napravil papež Štefan II. leta 752., ko so
Longobardi s kraljem Aistulfom na čelu žugali Rimu. Leta 649.
je bila cerkev Marije Snežnice priča zlobnega napada na svetega
papeža Martina I., pa tudi priča njegove čudovite rešitve iz rok so¬
vražnikov. Krivoverski cesar Konštantin II. je sklenil umoriti papeža;
v ta namen je poslal v Rim Olimpija, cesarskega namestnika v Ra¬
veni. Ta je ukazal svojemu oprodi, da naj zabode sivega starčka
papeža v trenotku, ko bo papež njega (Olimpija) obhajal. Toda vojščak
je naenkrat oslepel. Olimpija je ta očitna kazen božja tako pretresla,
da je svoj zlobni namen razodel. V enaki smrtni nevarnosti v ti
cerkvi, kakor papež Martin I., se je nahajal na božični praznik 1. 1075.
veliki, hudo preganjani Gregor VII. Maševal je. Kar ga zgrabi
Cencij, pristaš cesarja Henrika IV., za lase, vrže na tla ter vleče
v ječo. Toda Marija je poslala svojemu služabniku pomoč. Rimsko
ljudstvo je osvobodilo svojega višjega pastirja, grad Cencijev pa je
razdejalo in do tal podrlo. Ko je bil 1. 858. Benedikt III. za papeža
izvoljen, se je takoj podal v cerkev Marije Snežnice, je ondi tri dni
in tri noči molil in se postil, da bi si za vladanje naklonil pomoč
nebeške Kraljice. Od nekdaj je bila že navada, da se je vsak papež
na sveti večer podal v cerkev Marije Snežnice, je tam noč prebil z
duhovščino ter opravil prvo sveto mašo na oltarju svetih jaslic. Na
Svečnico se je podal papež iz cerkve sv. Hadrijana zopet v cerkev
Marije Snežnice; vsi, spremljevalci in sveti oče sam, so bili bosi fer

211

so nosili goreče sveče. Ko so dospeli v cerkev, so umili papežu
noge, nakar je ta opravil presveto daritev. Prekrasen prizor pa se je
nudil očem o Veliki noči. Papež je jezdil na konju, obdan od sijajno
oblečenih konjikov, v praznični duhovski obleki, s trojno krono na
glavi ter spremljan od kardinalov, senatorjev, duhovščine in ogromno
ljudstva peš in na konjih v cerkev Marije Snežnice, kjer je maševal.
Bila je tudi starodavna navada, ki je trajala do 1. 1870., da se je
namreč podal papež na praznik Marijinega Vnebovzetja v sijajnem
spremstvu v cerkev Marije Snežnice; tam je bil navzoč pri sveti

Studenec na Kranjskem. Marija Snežnica na Koroškem.

(Slikal Trenkvvalder.)

maši, ki jo je služil kardinal, k sklepu pa je podelil „urbi et orbi k ‘,
t. j. mestu in svetu slovesen blagoslov.

Papeži kot najvišji pastirji svete cerkve so urejevali sploh vse
cerkveno bogoslužje, praznike, razne pobožnosti; tako so uredili v
teku časa tudi praznike Marijine, molitve v čast Materi Božji, kakor
nam izpričujeta zakramentar papeža Gelazija in Gregorja Velikega.
Najstarejši Marijini prazniki: Očiščevanje presvete Device, Oznanjenje
Marijino, Vnebovzetje in Rojstvo Marijino, kakor tudi poznejši praz¬
niki Matere Božje so nastali pred očmi svete stolice^ in z njenim
dovoljenjem. Iz Rima so se širili ti prazniki po katoliškem svetu.

Krepko so papeži širili in podpirali lepo navado češčenja dne
sobote kot Mariji posvečenega dne, katera navada se je v drugem sto-

■212

letju splošno udomačila med kristjani. Ravno tako vneto so pripo¬
ročali papeži male Marijine dnevnice. Papež Urban je na sinodi v
Klermontu 1. 1095. celo ukazal vernikom, naj vsako soboto molijo
te Marijine dnevnice, da bi tako z združenimi molitvami izprosili
pomoč Marijino za prvo križarsko vojsko.

Koga ne gane v srce, ko čuje zjutraj, opoldne in zvečer glas
zvona, ki nosi pozdrav ljubezni nebeški Kraljici in dolžno zahvalo
za milost učlovečenja tja proti nebeškim višavam? Kdo ne ve, da
so papeži razširili to ganljivo krščansko navado po vsem svetu ?
Večerno zvonjenje in molitev treh češčenamarij je ukazal papež
Gregor IX., ko je bil stiskan od cesarja Friderika II. Papež Janez XXII.
je vpeljal zvonjenje zjutraj ter ga obdaril z odpustki. Papež Kalikst III.
(1455—1458) je v pismu do vseh škofov sveta ukazal tudi opoldne
moliti ob glasu zvona tri očenaše in češčenamarij e za pomoč ob
turških stiskah. Velike zasluge imajo papeži pri silni borbi krščanskih
narodov proti polumesecu; ko bi oni ne prosili in rotili krščanskih
vladarjev, ko bi oni toliko ne priganjali krščanskega sveta k molitvi,
bi postala Evropa turška drajna. Slavna zmaga krščanskega orožja
pri Lepantu se je izvojevala pod vlado svetega papeža Pija V. Ta mož
je bil velik častilec Matere Božje; vsak dan je molil s svojo družino
sveti rožni venec in lavretanske litanije. Ukazal je ob sobotah moliti
Marijine dnevnice ter služiti sveto mašo v čast Materi Božji. Njegovi
telesni ostanki počivajo v kapeli Marije Snežnice. K drugi slavni
zmagi nad Turki pri Dunaju leta 1683. je mnogo pripomogel papež
Inocenc XI., ki je v zahvalo Mariji postavil praznik Marijinega imena.

Toda papeži so postali dobrotniki človeške družbe tudi s svojo
vnemo, s katero so podpirali vede in umetnije; po vedah in umet¬
nijah pa so obenem širili slavo'Marijino. Skušali so razne umetnije,
na pr. slikarstvo, kiparstvo, godbo, pesništvo postaviti v službo svete
vere, da bi pomagali voditi srca k spoznanju in ljubezni do Boga
ter Marije, Božje Matere. Papežev dvor je bil središče, kjer so se zbi¬
rali največji in najboljši umetniki; papeži so jih podpirali, bodrili k
vztrajnemu delovanju. Mihel Angelo, Rafael in mnogi drugi umetniki,
ki so ustvarjali krasne Marijine umotvore, so bili ljubljenci papežev.
V Rimu kakor tudi v muzejih vsega sveta se nahajajoče umetniške
slike in druge umetnine Marijine glasno govore, kako so papeži lju¬
bili lepe umetnije. Ravno tako velike zasluge imajo papeži za^ visoke
šole, na katerih so sloveči učenjaki večali čast Marijino. Že pred
reformacijo je obstojalo okrog 70 vseučilišč, ki so jih po večini usta¬
novili papeži, deloma so bili soustanovniki. Učenjaki iz vseh delov
sveta so bili poklicani v Rim ter tam odlikovani. Tako so papeži po¬
speševali vede in umetnosti, da je celo neverni Voltaire moral pri¬
znati: „Sploh je znano, da ima Evropa zahvaliti sveti stolici svojo
omiko, del svojih najboljših postav in skoraj vse vede in umetnine.^
Vse te vede pa so si stavile nalogo, pojasnovati prednosti in lepote
Device Marije ter vnemati srca v ljubezni zanjo.

V zadnjih časih je previdnost božja poklicala na prestol svetega
Petra velike može, ki so se odlikovali po svoji izredni ljubezni do
nebeške Kraljice ter ravno z njeno pomočjo mnogo storili za rast in

prospeh svete cerkve. Kot žarna zvezda na nebu se med imeni pa¬
pežev blešči ime velikega Marijinega papeža Pija IX. Pomenljivi
imeni je dobil že pri svetem krstu: Janez, Marija, torej ime ljubljenca
Marijinega ter ime nebeške Kraljice same. Rojen v cvetočem mesecu
majniku je spletal nove cvetke v venec Marijine slave. Pobožna mati
je dete darovala žalostni Materi Božji, rekoč: „0 Marija, sprejmi ga
kot otroka, kakor si sprejela njegovega zavetnika, ljubljenega učenca!
Tebi ga posvetim in izročim popolnoma!“ Marija je sprejela dar ter
čuvala nad njim s posebno pozornostjo. Pij je kot mladenič bolehal
za božjastjo; Marija ga je na čudovit način ozdravila. Te velike do¬
brote ni pozabil; kot duhovnik, škof in kot papež je gorel za slavo
Marijino. Navdušeno je oznanjal njene
čednosti in prednosti. Posebno mnogo je
storil v proslavo nebeške Kraljice kot po¬
glavar svete cerkve. Kako iskreno je pri¬
poročal sveti rožni venec, pobožnost do
Matere Božje dobrega sveta! Nji je iz¬
ročil zaupno vse svoje zadeve ter vlado
svete cerkve. Romal je v Loreto in druga
Marijina božja pota. Kako milo se glasi
na pr. njegovo pismo 2. februarja 1849:

„Nič nam ni bilo od mladosti bolj pri
srcu, kot želja, častiti preblaženo Devico
Marijo z vso pobožnostjo in srčno, iskreno
ljubeznijo ter vse storiti, kar bi znalo slu¬
žiti v večjo čast Device in v poveličanje
njene slave in njenega češčenja.“ Ne¬
minljiv spomenik svoje ljubezni do Marije
si je pa postavil s tem, da je razglasil dne
8. decembra 1854 nauk o brezmadežnem
Spočetju Marijinem ter tako v krono Kra¬
ljice ustavil naj dragocenejši dragulj. Od
Brezmadežne je pričakoval pomoči v hudih
časih. Ko mu je tarbski škof poklonil
kip 1 urške Device, je dolgo zrl vanj ter
vzkliknil: „Da, ta je vse moje upanje.

Človeške pomoči nimam. Ako sem žalosten in se mi zdi, da me Bog
noče uslišati, dvignem oko k Brezmadežni. Ona bo molila z menoj in
zame!“ In molila je! Štiri mesece po razglašenju nauka o brez¬
madežnem Spočetju ga je Marija čudovito rešila. Dne 12. aprila 1855
se je mudil pri sv. Neži blizu Rima v župnišču. Poleg njega so bili
praški nadškof Schwarzenberg, dunajski nadškof Rauscher ter več
škofov, kakih 40 oseb. Ravno se sveti oče hoče vrniti v Rim. Kar
zaprosi 80 gojencev propagande, da bi smeli pred svetega očeta. Ta
dovoli z veseljem. Toda komaj vstopijo gojenci z veselim korakom,
se poda tlak; tram, na katerem je slonel, se prelomi s strašnim pokom
in vsi navzoči se pogreznejo v globino nad 20 črevljev, v konjski
hlev. „0 sveti Oče,“ kličejo vsi, „pomoč!“ „Brezmadežna Devica,
pomagaj nam,‘ :  vikne sveti Oče. Tramovi, kameni, stoli zagrme na

214

pogreznjene . . . Nato zavlada za trenotek grozna tišina. „Kako je s
svetim Očetom? Ali je mrtev?“ oglase se oni, ki so se prvi zavedli.
„In kaj je z drugimi ?“ Toda čuj! To je glas ljubljenega svetega Očeta:
„Meni se ni nič žalega zgodilo!“ Kmalu je prišla pomoč. Nihče ni
bil mrtev. Sveti Oče reče hvaležno: ..Zares, po usmiljenju božjem
smo bili rešeni - brezmadežna Devica ter sveta Neža sta nas va¬
rovali!“ Pij IX. je poveličeval Marijo; ona je čula vidno nad njim.
Modro je vladal cerkev 31 let, 7 mesecev, 22 dni; prekosil je celo leta
sv. Petra. Po smrti pa Marija poveličuje svojega zvestega služabnika v
nebesih, na zemlji pa z raznimi čudeži, ki se gode na njegovo prošnjo.

Vreden naslednik mu je bil Leon XIII., prava „luč z neba“.
Kako vneto je širil kraljestvo božje na zemlji, pospeševal vede; bil
je knez miru, velik državnik. Ljubil je delavce, mladino, preosnoval
je tretji red. Modrega in izkušenega pastirja in učenika svete cerkve
so spoštovali celo nasprotniki. Koliko je storil v proslavo Marijino!
Praznik Brezmadežnega Spočetja je povzdignil v praznik prve vrste,
istotako je povzdignil praznika sv. Joahima in Ane. Goreče je po¬
speševal Marijine družbe; pod njegovo vlado se je nanovo zasnovalo
nad 10.000 takih družb. Pod navdihnjenjem božjim je spoznal kot
pomoček za rešenje duš in človeške družbe molitev svetega rožnega
venča, zato je ves mesec oktober posvetil roženvenski Kraljici ter
izdal 15 okrožnic — leto za letom — v katerih je z iskrenimi bese¬
dami priporočal vernikom sveti rožni venec, tako, da si je prislužil
častno ime: „roženvenski papež“. „Kako krasno je za Marijo,“
tako je pisal v okrožnici 1. 1891. z očetovskim veseljem, „kako ko¬
ristno za cerkev, ako v mestih, vaseh, na suhem in na morju, tja do
mej katoliškega sveta mnogo stotisoč pobožnih skupno v združeni mo¬
litvi z edinim srcem in enim glasom ob vsaki uri časte Marijo, k Mariji
kličejo, od Marije vse upajo!“ Kolikor bolj se je velikemu Leonu
bližala zadnja ura, tem večje zaupanje je stavil na zavetnico umi¬
rajočih. Pisal je milo: „Mi ne moremo Matere Božje zadostho slaviti;
saj je vzvišena nad vso hvalo. Tudi ne moremo kristjanom dovolj
na srce polagati, kako naj ljubijo sveto Mater, ki je polna usmiljenja
in polna milosti. Da, tudi naš duh, četudi utrujen od apostolskih
skrbi, gleda s-tem  večjim zaupanjem, čim bolj vidimo se bližati
konec našega potovanja, k nji, ki nam je kakor osrečujoča jutranja
zarja rodila dan brezkončne sreče in radosti. “ Malo dni pred smrtjo
je še narekoval tajniku pesem: „Solnce zahaja, večerna zarja žari“,
v kateri je prosil nebeškega Zveličarja in preblaženo Devico pomoči.
8. julija se mu je zdelo, da je smrt blizu; vzdihnil je: „Žalosten sem,
ker se ne bom mogel udeležiti pobožnosti k Materi Božji s kar-
melske gore.“ Iz teh besed žari iskrena ljubezen velikega papeža
do Marije. Sredi smrtnih bridkosti je mislil na karmelsko Marijo,
katere škapulir je vedno nosil na prsih.

Prav naravno je, ako je večno mesto Rim, ta prestolnica papežev,
postalo prav zares mesto Marijino kakor nobeno drugo; učilo se je od
naslednikov Petrovih ljubiti in častiti Marijo. Rim, središče krščanstva,
je postal središče češčenja Marijinega. Nad 50 Marijinih cerkva šteje
v svojem obkrožju. V cerkvah, ki niso Mariji posvečene, najdeš pa

215

oltarje njene in veliko število starodavnih, milosti polnih podob in
kipov preblažene Device; med temi podobami jih je bilo nad 120slo¬
vesno kronanih. Toda ne le v cerkvah, tudi zunaj v mestu naletiš
povsod na podobo Marijino, pred katero brli lučica; skoraj vsaka cesta,
vsak trg, vsaka palača se ponaša s svojo madono. Poleg Marijinih
podob ugledaš mnogo zaobljubljenih daril in tablic, ki svedočijo, kako
radodarna je nebeška Kraljica. Ne najdeš skoro rimske družine, v
kateri bi skrbno ne hranili visoko češčene Marijine podobe kot dra¬
gocene dedščine pradedov. Odlične družine patricijev imajo bogato
okrašene Marijine kapelice, v katerih se vsak dan zbirajo gospoda in
služabniki, skupno molijo sveti rožni venec, lavretanske litanije in
druge Marijine molitve. Tudi v prodajalnah plapola lučiča pred podobo
madone; rimski trgovec izroča svojo trgovino v varstvo preblažene
Device. Posebno pa pričajo zadnji dnevi majnika, kako ljubi Rimljan
Marijo. V približno 40 zalo okrašenih cerkvah se vrše šmarnice;
tisoče sveč in lučic gori na oltarjih, na lestencih in pred podobami
Marijinimi. Goste trume vro v hrame božje častit majniško Kraljico
ter oblegajo spovednice in obhajilne mize, darujejo bogate darove
cerkvam in ubožcem ter se postijo Mariji na čast; glasno, s solznimi
očmi se izročajo dobrotljivi nebeški Materi. Pa tudi drugod, izven
Rima, v solnčni Italiji, je globoko ukoreninjena otroška ljubezen do
Marije. Na polju, v gozdu se ti ob potih smehlja naproti madona z
gorečo lučico. In če vprašaš malega Italijana, kdo da je ta Gospa z
Detetom, mu zažare temne oči in smehljaje odgovori: „Madona!“
Marijin škapulir pozna vsakdo. Skoraj vsak večji kraj ima milostno
podobo Matere Božje, okrašeno z zlatom in dragimi kameni, zaob¬
ljubljenimi darovi, srebrnimi srci. . . Posebno sijajno praznujejo praz¬
nike Marijine. Že na vse zgodaj se čuje prijazno zvonjenje, topiči
pokajo. Dopoldan je posvečen službi božji, potem se vrše na pr.
konjske dirke z darili itd. Glasba odmeva. Popoldne je obhod —
najimenitnejša točka dneva. Tu se vrste razne bratovščine v belih,
višnjevih in rdečih talarjih, z velikim križem na čelu. Za njimi koraka
godba, potem cvet mladine, belooblečene deklice s cvetličnimi šopki;
otročiči, kot angelci napravljeni, z zlatimi ali pisanimi perotmi. . .
Nato pride duhovščina s podobo preblažene Device; kraljevi žandarmi
v pisanih oblekah jo obdajajo kot častna straža. Vse ljudstvo ob
cestah poklekuje ter se ganljivo priporoča varstvu mogočne nebeške
Matere. Vmes pa se razlegajo glasno klici: „Živela Marija in on, ki
jo je ustvaril. Živela, živela madona!“ Tja do trde noči se k sklepu
vrše veselice, tombola, ognjemet; matere vodijo otroke k podobam
Marijinim . . . Tuintam done vesele melodije kitare in mandoline, vmes
pa se razlegajo Marijine pesmi. Z jasnega neba pa gledajo ne-
brojne svetle zvezdice na zemljo; zdi se, da ljubezniva nebeška Mati
po njih pošilja svojim dragim otrokom pozdrave in blagoslov ...

Tako so rimski papeži pod vidnim vplivom svetega Duha skozi
vsa stoletja z besedo in zgledom širili češčenje Device Marije ter
netili ogenj ljubezni do nje v Rimu, Italiji in po vesoljnem krščanskem
svetu. S tem so izpolnovali voljo Jezusa Kristusa, čigar namestniki
so na zemlji in ki hoče, da Marijo časti in slavi vesoljni svet.

216

Molitev.

O presveta, brezmadežna Devica Marija, ti pomočnica krščan¬
skega ljudstva, varuj sveto katoliško cerkev, ponižuj njene sovražnike.
Razsvetljuj in krepčaj rimskega papeža, skupnega našega očeta; raz¬
svetljuj in vodi vse škofe in duhovnike, da ostanejo edini in zvesti
nezmotljivemu poglavarju svete cerkve in da skupno ž njim časte
tebe, o Kraljica, ter širijo tvojo slavo po vsi zemlji. O najslajša
Mati, glej z milostnim očesom na kraljestvo svojega Sina, utrjuj je
in širi do skrajnih mej zemlje. Čuvaj mladino, ki je v nevarnosti,
usmili se grešnikov in umirajočih; bodi vsem, o Marija, sladko upanje,
Mati usmiljenja in vrata nebeška. Daj, da vsi živimo pod tvojim ma¬
terinim plaščem in te kličemo v težavah in izkušnjavah; daj, da po¬
snemamo tvojo angelsko čistost, tvojo globoko ponižnost, tvojo lju¬
bezen do Boga, da hodimo za teboj in tvojim Sinom. Kako srečni
smo, da imamo v sveti katoliški cerkvi tako ljubečo in dobro Mater'
Tvoja ljubezen, katero izkazuješ svojim častilcem, nam bodi zmago-
nosno orožje proti sovražnikom duš. Daj, da bomo enkrat prišteti
tvojim zvestim služabnikom na tvojem Materinem domu, kjer bode
krščanska čreda s pastirji vred zbrana uživala rajsko srečo blizu
tvojega milega materinega srca. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Blagor tebi, ako gledaš
na rimske papeže ter se učiš od njih častiti in ljubiti Marijo; blagor
tebi, ako se bojuješ pod zastavo Matere Božje, ki jo krepko vihte
višji pastirji; blagor tebi, ako delaš za kraljestvo Marijino, da po
njem pride kraljestvo Kristusovo.

Marija — Kraljica vesoljnega sveta.

V vesoljnem stvarstvu poznamo le enega kralja v pravem po¬
menu besede. Ta je edini, najvišji, neomejeni in popolnoma ne¬
odvisni Gospod vseh stvari. On nima nad seboj nikogar. Njega
imenuje sv. Pavel kralja kraljev, vladarja vladarjev: Kristus, kralj
vesoljstva, nesmrtni kralj vseh vekov. Ravno tako je v celem svetu
le ena kraljica, tako veličastna in slavna, kakor nobena druga. Ta
je Mati Kralja vseh kraljev, čista, med vsemi ženami blažena Devica
Marija. Po besedah sv. očetov (sv. Atanazija, sv. Anzelma in drugih)
ima Marija vsled svojega materinstva posebne pravice do lastnine
svojega Sina, ki je gospodar vsega stvarstva. Zato pa je ona Kraljica
in Gospa vesoljnega sveta. O nji se lahko reče, kar o njenem Sinu:
„Vsi narodi so ji bili izročeni kot dedščina.“ Zato so jo pa tudi vsi
spoznali kot svojo Kraljico in Gospodovalko. Mar ne pomeni že ime

!

217

Marija: Gospa, pravi sv. Hieronim. In sv. Efrem jo tako lepo imenuje:
,,Kraljico vseh, Gospo, kneginjo, najodličnejšo Kraljico, najblaženejšo
m najčistejšo Gospo vseh gospe...“ Sv. Anton Pad. jo je pogostokrat
pozdravljal: „0 gloriosa Domina! 11  to je „o slavna Gospa!“ ln v cerkev
j o proslavlja z nad vse častnimi naslovi: Salve Regina! (to je Češčena
Kraljica!), Ave Regina coelorum! (Zdrava nebes Kraljica!) in Ave
Domhrn Angelorum! (Zdrava angelov Gospa) . . .

„Ceščena bodi Kraljica. . .“ Koliko obsega ta priimek! Kra¬
ljestvo Device je isto kot kraljestvo Kristusovo. In „toliko stvari
služi Devici, kolikor je podvrženih sv. Trojici,“ pravi sv. Bernardin
Sienski. Od svetlih biserov v morskem dnu tja do srebrnih zvezd
na nebu, ozvezdje med solnčnim vzhodom in zahodom, od deteta v
zibeli do keruba ob božjem prestolu, od rajskih vrat tja do mejd
svetovnega časa, od one luči, ki je zasijala ob začetku stvarstva tja
do njega, ki ves svet obsega, torej vsemir v vsi globokosti in viso¬
kosti, v vsi širokosti in razdalji, je dežela Marijina. Zares! Kraljici
tako obsežnega in veličastnega v kraljestva pristoja le en naslov:
,,Kraljica vesoljnega sveta.“ „Češčena bodi Kraljica,“ ji kličejo
neprestano iz vseh pokrajin zemlje. Milijoni iz vseh rodov ljudstev
in jezikov, ki so se že preselili nad zvezde tja v večno kraljestvo
Marijino jo venomer slave z gromovitim pozdravom, kakor šumenjem
mogočnih voda: „Češčena nebes Kraljica!“ In angeli, te jutranje
zvezde stvarstva, ki krožijo ob prestolu Večnega, gore v neprestani
ljubezni do nje; „Zdrava angelov Gospa!“ Kje na božjem svetu je
imela kaka kraljica pod seboj tako kraljestvo in katera dežela se
more ponašati s tako kraljico?

In tako je prav! „Saj se spodobi,“ trdi sv. Janez Damaščan,
„da ima Mati Božja vse, kar je last njenega Sina ter da jo vsi časte !“
In kakor se po besedah sv. Pavla Jezusovemu presv. Imenu klanjajo
vsi, ki so na zemlji in v nebesih, tako tudi vesoljni svet časti Marijo
kot svojo Kraljico in vsi, ki žive pod njenim milim žezlom, slave
njeno sladko ime ... O ko bi si mogli izposoditi oko preroka na
otoku Patmos ter s tem očesom gledati premogočno Kraljico v bli-
ščeči solnčni obleki ter s krono 12 žarnih zvezd okrog glave . . .
Kaj pomeni ta žarna zvezdnata krona? Zvezde v ti kroni, ki na
zunaj obdajajo njeno glavo, — tako trdijo mnogi razlagalci po¬
menijo izredno češčenje, s katerim človeški rod že od zdavnaj spleta
tako blesteč in dragocen venec okrog čistega čela slavne Kraljice. . .
Kdo prešteje milijone in milijone, ki so navdušeno častili Božjo Mater
ter se z ljubeznijo in zaupanjem ozirali na njeno z zvezdami ovenčano
nebeško podobo? Vsa zgodovina sv. cerkve je podobna veličastnemu,
zmagoslavnemu sprevodu Kraljice Marije skozi tisočletja in po vseh
pokrajinah širne zemlje. Mnogovrstne velike slavnosti, praznovanja,
kronanja je že pripravil svet velikašem in mogočnežem sveta. Ves
kras, vso lepoto in bogastvo narave in umetnosti so uporabljali, da
bi počastili umrljivega človeka . . . Toda take slave in časti, kakor
Marija, ponižna dekla Gospodova, še ni užival noben zemeljski veljak
ter je nikdar užival ne bo. In tega slavja Marijinega ne bo konec. . .
Da! Vsa zemeljska velikost bo minila in vsa posvetna slava bo oble-


218

dela ter se zdrobila v prah, Marijina slava pa bo sijala na veke . . .
Že v 4. stoletju po Kr. je mogel zgodovinar Evzebij vzklikniti: „Od-
kar je sv. vera razsvetlila svet, slave in poveličujejo vsi narodi, ki
verujejo v Kristusa, tudi njegovo sv. Mater: Judje, Grki barbari, veli-
kaši in preprosti, bogati in revni, kralji in narodi, angeli in ljudje...
Glej, tu prihajajo častitljive postave — cerkveni učeniki ter slave in
opevajo s krasnimi besedami blaženo Devico. ,,Tebe, o čista, neoma-
deževana, mila Devica, brezgrešna in najsvetejša Mati velikega Sina,
tebe slavimo!“ vzklikne sv. Efrem. Poglej v temne katakombe, kjer
prvi kristjani iščejo zavetja pred krutimi rimskimi cesarji. Te li r
gane, ako vidiš, kako ti junaki sv. vere sredi stisk in težav, sredi
nevarnosti in razburjenosti najdejo še čas, da na stene svojih pod
zemskih pokopališč slikajo podobe Matere Božje ter tam iščejo
tolažbe? Čas preganjanja je minil. Stoletje drvi za stoletjem, narod
za narodom, kraljestvo za kraljestvom. Prestoli vstajajo ter se raz
sipajo v prah, toda neomajana je ostala ljubezen in vdanost krščan¬
skega sveta do Marije. Še bolj so zagorela srca za Mater Gospodovo
v srednjem veku. Sv. Bernard je klical: „Vi narodi, slavite Devico,
ki vam je dala življenje“ ter jo je častil z besedami sladkimi kot
med. Sv. Dominik je poklonil Mariji sv. rožni venec, katerega se je
oprijel ves svet. Sv. Frančišek in sinovi so navdušeno oznanjevali
slavo Brezmadežne. Železni vitezi so s srčno krvjo branili čast nežne
nebeške Gospe. V vsaki hiši je bil najlepši kinč - podoba Marijina.
Pred njo so se zbirale zvečer cele družine ter z rožnim vencem in
drugimi molitvami častili nebeško Mater. Na predvečer Marijinih
praznikov je rekel hišni gospodar: , Jutri je praznik naše ljube Gospe
in pri nas imamo navado, da prejmemo take dni sv. zakramente/ 1  Vsi
so se radi vdali, saj so vsi srčno ljubili N. L. Gospo. In pri tem je
bila mladina nedolžna, posli so bili pošteni, otroci pokorni, zakonski
edini. Blagoslov božji je vladal nad hišo in nad poljem, blagostanje
in zadovoljnost sta vladali pri narodih. Milo in dobrotljivo je nad
njimi vladala kraljica Marija.

Lepe umetnije nastopijo ter se družijo v sv. zvezi v čast in slavo
mogočne Device. Dante ji pokloni nesmrtne kitice, Palestrina jo
opeva z rajsko glasbo, Rafael slika svojo nebeško Sikstino, Murillo
svojo Brezmadežno, Fiezole svoje divne Madone . . . Krasna Marijina
svetišča rastejo vsepovsod iz v  tal . . . Iz besedi, glasov, kamena, lesa
in barv nam doni naproti: „Češčena Marija, polna milosti!“

„Ah!“ vzkliknem z Avguštinom Montefeltro, „je li kje ljudstvo,
ki Marije ne časti?“ Bavarci jo izvolijo kot svojo deželno varihinjo.
Na vzhodu jo izvoli mogočna Poljska za svojo kraljico, kot tako jo
časte tudi Ogri. Beneški doži se dajo slikati, kako kleče pred no¬
gami Marijinimi. Spanci se bore pod Marijino zastavo proti Saracenom,
na Francoskem razvije orleanska devica zmagoslavno bandero pre-
čiste Device. Cesarji in kralji polagajo nji pred noge svoje narode
in krone ter si štejejo v čast javno nositi sv. rožni venec, škapulir
itd. Marijine družbe stoje kot častna straža na braniku za čast ne¬
beške Gospe. Na Avstrijskem postavijo princ Evgenij, Tili, Radecki
svoje armade pod varstvo Gospe vseh vojnih trum in veliki zmagalec

219

nadvojvoda Albreht roma na sv. Višarje. Mogočna bratovščina Ma¬
rijinega preč. Srca in ljubke šmarnice vodijo neštete trume pod krilo
materino ... In v temnem, razburkanem 19. stoletju prodere oblake
nevere nebeško lepa bliščeča podoba — brezmadežna Devica Marija.
Kakor jutranja zarja zasveti ob začetku 19. stoletja, razširja vedno
več žarkov luči, resnice in ljubezni, dokler ne zažari kakor opol¬
dansko solnce pri razglašenju čistega Spočetja 1. 1854. ter sije skozi
celo stoletje kot solnčna zmagonosna kraljica, to veliko znamenje na
nebu naše srečne dobe. Tam v Pirenejskem gorovju pa si je
izbrala Brezmadežna Devica kot prestol milosti — mestece Lurd, kjer
ona kot kraljica sveta zbira vse narode zemlje okrog čudodelnega
studenca ter siplje milosti, dobrote in čudeže . . .

Kdo bi mogel našteti vse Marijine spomenike, kipe, podobe v
hišah, v mestih in vaseh, na polju in v gozdu, na vrhovih gora in na
bregovih morja? Kdo božja pota in oltarje, na katerih Marija kraljuje?
Kdo vse bratovščine, slavnostne procesije, romanje in slavnosti nji
v čast? Kdo vse molitve, pesmi, slavospeve, ki neprestano po dnevu
in po noči iz milijonov src kipe v nebo ter se združujejo pred pre¬
stolom nebeške Kraljice . . .

Komaj priplava solnce zarana izza gor, že se oglasi slava Ma¬
rijina . . . Milodoneči zvonovi jo raznašajo črez hrib in plan . . .
Brodar povesi veslo, hribovec upogne koleno. Ubogi Indijanec v
amerikanskem gozdu in stara ženica v gorski koči, knez v svoji
krasni palači in delavec v tovarni, vsi se družijo v angelskem po¬
zdravu: „Češčena Marija, polna si milosti. 41  In ta pozdrav se ponavlja,
ko solnce naznanja poldan in zvečer, ko mrak lega na trudno zemljo,

Na akropoli v Atenah je stal pred 45 leti odpadnik Ernest Re-
nan ter je napisal navdušeno molitev na pogansko boginjo pameti,
Palas Atene. V nji se norčuje iz krščanskih resnic in krščanskih
svetišč. Toda pred Marijo se nehote uklone. „V svetiščih moje do¬
movine (Bretagne), 44  tako je pesnikoval, „se razlegajo spevi: „Ce-
ščena bodi Kraljica, morska zvezda, Mati onih, ki jokajo v ti dolini
solz. 44  Ako se spomnim teh pesmi, se mi taja srce ... in težko se
premagujem, da hodim po poti, na katero sem se podal . . . “ Kako
sijajna proslava Marijina iz ust bogotajca!

„Čujte, čujte, 44  je govoril Gaume, „kaj slišite doneti iz daljave
krščanskih stoletij, iz samotnih dolin, iz vrhuncev gora, v ponosnih
ulicah mest? Pesmi, slavospeve, litanije, v katerih krščanstvo kliče
Marijo z najlepšimi naslovi in najslajšimi imeni . . . Povsod na svojih
potih najdete navade in praznike, ki oznanjajo in širijo češčenje
Marijino. 44

Pomni pa, da vsa ta veličastna slava nebeške Kraljice ni umetno
narejena, kakor se godi to pri zemskih velikaših, temveč to slavljenje
Marijino narekuje krščanskim narodom odkrita ljubezen in vdanost
do Matere Božje, ona ljubezen, ki izvira iz src, priznavajočih njeno
čast in velikost, iz src polnih hvaležnosti za neštete izkazane dobrote.
Plamen srčne ljubavi podžiga katoliške narode k svetemu, velikemu
navdušenju za vedno rastočo proslavo Kraljice sveta. To navdušenje
je toliko, da prevzema tudi razkolnike, drugoverce, da, celo moha-

220

medane, ki se nehote družijo s katoličani v proslavi mogočne Kraljice
ter pri nji radi iščejo pomoči.

Slava tebi, o sveta Kraljica,

Vsem narodom si mogočna pomočnica,

Tebe celi svet proslavlja!

Ljudstvo vsako te pozdravlja !

Zdi se, da je že od davnih časov sam Bog govoril Mariji:
„Postavil te bom kot ponos stoletij in v veselje od roda do roda."
(Iz. 60.) „Da, ti, o Marija, si velika Gospa, Gospa sveta.“ (Sv. očetje.)
„Ti si mati narodov" (sv. Ildefonz) „in priznana Kraljica vesoljnega
človeštva.“ Ta neprestana slava Marijina na zemlji je oni blesteči
zvezdnati venec okrog glave mogočne Kraljice sveta.

Kakor pa izgine zgodnja danica pred svetlobo solnca, tako pa
tudi izgine vsa zemeljska čast Marije pred njeno večno slavo v ne¬
besih. Tam v sv. mestu, v nebeškem Jeruzalemu, ki je iz čistega
zlata in je razsvetljeno od božje svetlobe, kjer doni brezkončni ra¬
dostni aleluja, tam žari ona kot veličastna Gospa vesoljstva v nepo¬
pisni lepoti, obdana s svetlobo večnega solnca. Kak prizor, katerega
umrljivo oko ne prenese! Glej jo v duhu tik prestola božanstva:
Tam stoji Kraljica na desnici v zlati obleki, blesk Boga trojedinega
jo obseva. Kako se blišče na nji njene prednosti in čednosti, pred
vsem pa njeno brezmadežno Spočetje: „Vsa lepa si in madeža ni na
tebi!“ tako kliče večni Oče svoji ljubljeni hčerki. „Nosi v svoji
čisti roki žezlo nebeškega kraljestva! Bodi srečna in veseli se, Kra¬
ljica nebes, aleluja!“ Sv. Duh, ki je bil vedno gospod v njeni deviški
duši, jo je z najlepšim nevestinim kinčem obdal, z večno krono ne¬
beškega Jeruzalema, ter ji poje večno velikonočno pesem: „Veseli se,
Kraljica nebes, aleluja!“ In Sin božji, ki je iž nje prejel meso, kri
in umrljivo življenje, jo je postavil za Gospo vsega stvarstva ter kliče
vsem stvarem: „Na kolena pred njo, zakaj moja Mati je vaša Kraljica.“
Njeno častno službo opravlja sam ter kliče: „Glej, moji angeli so
tvoji in čakajo le tvojega migljeja . . . Glej, svetniki moji so tvoji
dvorjani in dvorjanke. Najlepši prestol v nebesih je zate. Ta krona,
najlepša izmed vseh, naj diči tvoje čelo ... O moja Mati, kako ve¬
ličastna, lepa in krasna si! Nebes Kraljica, raduj se, aleluja!" In že ob¬
sipljejo angelske trume Marijo, da čakajo njenih povelj tor govore: „0
kako lepa si, o Mati našega Gospoda, lepa celo v naših očeh, ki so va¬
jene gledati lepoto božjo." S kako radostjo se klanjajo prekrasni Gospe!
Kako milorajsko pojo z milijoni glasov pesem, ki jim je tako draga,
zato, ker jo je eden iz njihovih vrst prvi zapel, angelski pozdrav:
„Ceščena Marija, milosti si polna" in od večnih višav doni odmev:
„Ceščena Marija, zdrava, nebes Kraljica, zdrava angelov Gospa!"
■Okrog njenega prestola se zbirajo apostoli, ki so jo nekoč željno
poslušali kot učiteljico ter ji pojo: „Češčena, Kraljica naša!" Kri¬
stusovi mučenci, „oblečeni v belih oblačilih in vihteč palme v rokah"
(Skr. raz. 7), jo obdajajo kakor častna straža ter ponavljajo v mogoč¬
nem zboru svoj večni: „Češčena bodi Kraljica!" Tam jo zopet ob¬
dajajo v blaženem otroškem veselju trume sv. spoznavalcev, škofov
in duhovnikov. Tam, glej, mični prizor! To je nežni cvet nebes! To

221

so nepregledni zbori sv. devic. Obžarjene so device od rajske svet¬
lobe. Kako lahen je njih hod! Glej, kako trosijo lilije in vrtnice okrog
presvetle svoje Kraljice. Čuj! Kako pojo ž njo v sladkih melodijah
slavospev Marijin: „Poveličuj moja duša Gospoda in moj duh se
veseli v Bogu, mojemu Zveličarju . . .“ Med tem slavospevom raz¬
ločuješ tudi ljubke glaske otroške ... Z globokim spoštovanjem
poklekujejo pred njo neštete trume spokornikov ter se ji srčno za¬
hvaljujejo kot svoji rešiteljici: „Po svoji milostni priprošnji si nas
otela pogube pred obličjem našega Boga.“ (Jud. 13.) Vse nebeščane
osrečuje gledanje solnčne Gospe, katere lepota je poleg gledanja
božjega tudi vir rajske blaženosti. Klanjajo se ji vse neštete vrste svet¬
nikov in vsi angelski zbori kot svoji vzvišeni Gospe ter jo pozdrav¬
ljajo: ..Kraljica nebes, raduj se! Aleluja! 11

O veličastni slavospev! Mogočno
sladko doni pesem nebeškega pevskega
zbora preko nepreglednih nebeških prosto¬
rov veliki Kraljici v čast; na zemlji pa se
glasi njena slava iz ust zemljanov ter od¬
meva dan in noč, od stoletja do stoletja,
od pokrajine do pokrajine ter grmi kot
viharni spev tja v večnost, kjer se ob
prestolu skupne Kraljice družijo nebeški
in zemski glasovi v en poln urnebesni
akord: „Salve regina universi 11 , t. j. „Kraljica
vesoljstva, slava ti!“ To je ona čudovita
visoka pesem, s katero vesoljno stvarstvo
slavi svojo Gospo in kneginjo in jo bo
slavilo na vekov veke.

„Marija je čudotvor vseh stoletij, 11
pravi lepo sv. Bernard, ,,nanjo gledajo vsi,
ki so v nebesih, in oni, ki so v peklu,
vsi, ki so pred nami živeli, nanjo gledamo Grahovo,
tudi mi in nanjo bodo gledali prihodnji (Marijine cerkve na Slovenskem.)
rodovi! 11  Ona se udeležuje neprestane časti

njenega Sina Jezusa Kristusa, ki je bil včeraj, je danes in bo vekomaj isti.

Bil je dan navaden, kakor drugi.. .. Mir kraljuje nad prostranim
rimskim cesarstvom pod žezlom cesarja Avgusta ... Po morju pla¬
vajo kupčijske ladje, po rimskih cestah se razvija živahen promet. . .

Tam v oddaljeni pokrajini cesarstva hiti ta dan preprosta deklica
po dolini proti mestu, ki je samevalo daleč od sveta — tam blizu
mrtvega morja. Ko deklica tja pride, stopi v hišo duhovna ter po¬
zdravi njegovo ženo kot svojo teto. Izredna čutila vzbudi ta obisk
gospodinji hiše, ki ji hiti naproti ter napolnjena s sv. Duhom zakliče
na glas: „Ti si blažena med ženami in blažen je sad tvojega telesa.
Odkod ta milost, da pride Mati mojega Gospoda k meni? Blagor ti,
ki si verovala, ker vse se bo zgodilo, kar je bilo oznanjeno od
Gospoda ! £1

Deklica pa nato polna sv. navdušenja izpregovori večno zname¬
nite preroške besede: „Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se

222

raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Ker se je ozrl na nizkost svoje
dekle. Glej, posihmal me bodo blagrovali vsi rodovi zemlje! Zakaj
velike reči je storil meni on, ki je mogočen in katerega ime je sveto!'

Ta skrivnostna obiskovalka ti je dobro znana. Iz Nazareta je in
ime ji je Marija. Čudno, zares čudno! Kako more ta uboga deklica,
ki je izšla izmed nizkega, zaničevanega ljudstva ter je svetu nepoznana,
tisočletja naprej prerokovati, da bo postala slavna, da jo bodo vsi
narodi zemlje blagrovali in častili tako, da bo njena slava obsegala
vsa stoletja ter napolnjevala zemljo in nebo? Mi živimo že skoraj
2000 let po tem prerokovanju. Češčenje Marijino je postalo zgodo¬
vinsko dejstvo. Cerkve, prazniki, umetnine govore glasno, da so
Marijo častili slavni narodi, ki so že zdavno legli k počitku v črno
zemljo ... In v naši dobi slavi Marijo nad 200 milijonov vernikov
ter se zbirajo krog njenih oltarjev .. .

Nehote nas sili to zgodovinsko dejstvo do važnega vprašanja:
„Kako je mogla uboga, preprosta Devica le slutiti tako veličastne,
nepričakovane zgodovinske dogodke ter o njih prerokovati toliko
stoletij naprej? In od kod je mogla pričakovati toliko slave, kakršne
ni noben zemljan užival in je ne bo? Odgovor je kratek in jasen:
„Pri Bogu ni nemogoča nobena reč!“ Marija je mogla že naprej vi¬
deti in pričakovati toliko slavo le kot Mati onega, kateremu je dana
vsa oblast v nebesih in na zemlji; pričakovati je mogla tolike slave
le od Sinu božjega, ki je v svojem večnem načrtu določil, da ne bo
konec Marijine slave, kakor ne bo konec kraljestva njegovega.

To skoraj dvatisočletno slavljenje Marije, na kateri Bog tako
sijajno uresničuje na veke znamenito prerokovanje bivše preproste
nazareške deklice, dokazuje krepko in nepobitno, da je naša sv. vera
resnična. Opravičeno pravi učeni Avgust Nicola: „Magnifikat (to je
visoka pesem Marijina z omenjenim prerokovanjem) ima moč, da
izpreobrne tudi bogotajca.“

Tako nas svetovna zgodovina, ta neovrgljiva priča neprestane
bliščeče Marijine slave, z neko nepremagljivo silo izpodbuja in osr-
čuje, naj se po zgledu vernih prednamcev z vsemi silami srca okle¬
nemo Kristusa ter zagorimo v ponovljeni ljubezni do njegove pre-
vzvišene, toliko slavljene Matere.

Mi živimo v srečni dobi, v kateri Marijina slava silno narašča.
Mogočni marijanski kongresi v Freiburgu (1903), v Mariji v puščavi
(1906) ter v Saragosi (1908) so razplamtili v brezbrojnih srcih čisto
ljubav do preblažene Device ter vnemo za njeno slavo. Hrepeneč
pripeljati narode vedno bližje božji Materi ter položiti usodo sveta
v njene brezmadežne roke, so stremili vsi ti kongresi za sledečim
visokim ciljem, da bi se svet slovesno posvetil Mariji kot ,.Kraljici
vesoljnega sveta“, da bi jo verniki častili posebno pod tem veličast¬
nim naslovom, da bi sv. katoliška cerkev nji postavila koncem meseca
majnika praznik istega imena ter da bi v lavretanske litanije vsta¬
vila vzklik: „0 Marija, kraljica vesoljnega sveta (Regina universi),
prosi za nas!“

Dosedaj se to še ni zgodilo; vendar gojimo prijetno upanje, da
se bo kmalu izpolnila ta vroča želja Mariji vdanih narodov. V Frei-

223

burgu na Nemškem so tamošnjo podobo Brezmadežne že kronali
kot kraljico vesoljnega sveta; v to kronanje je z veseljem dovolil
veliki papež Leon XIII.

O da bi dobra nebeška Mati kmalu zavladala kot dobrotljiva
kraljica s svojim milim žezlom nad narodi, ki so se kakor begajoči
popotnik izgubili v noči krivih
naukov! Naj bi kmalu zavla¬
dala nad vso človeško družbo,
ki je podobna bolniku, polnem
zevajočih ran ... O zgodnja
dani ca, razpodi neprijazno noč
in zasij zopet narodom! O
zdravje bolnikov, ozdravi bolno
človeštvo! Izvrši kmalu svojo
veličastno nalogo, o mogočna
kraljica sveta ter popelji zbe¬
gano človeštvo nazaj k Bogu,
prenovi vse v Kristusu, katerega
si nam rodila ... Oj pridi sko¬
raj oni zlati čas! „Srečen, kdor Barbana pri Ogleju,
ume te reči ter prostovoljno po- (Marijine cerkre na Slovenskem.)

stane podanik velike kraljice!“

(Sv. Antonin), srečen posamnik, srečen ves človeški rod!

Deluj torej vsak z vsemi močmi, da zakraljuje Marija v vseh
srcih, v A^seh družinah, v vseh narodih ter tako nad vesoljnim člo¬
veškim rodom!

„Ti pa, o Gospod, dokončaj svoje delo sredi let ter kmalu po¬
višaj slavo svoje Matere, da odslej njena hvala ne umolkne raz usten
ljudi!“ (Pr. Hebr. in Jud.)

Molitev.

Ako gledam, o veličastna kraljica, tvojo slavo na širni zemlji,
se raduje moje srce ter se z veseljem pridruži brezštevilnim srcem,
ki te ljubijo in zate bijejo. Ako te pa z dušnim očesom gledam v
blišču nebeške slave sredi svetlih zborov angelov in svetnikov, za¬
hrepenim priti blizu tebe na tvoj materni dom, zaželim biti razvezan
ter bivati pri tebi in te gledati v nebeškem veličastvu. Moj sklep
je: Videti te hočem, o slavna kraljica, v rajskem svitu, naj velja, kar
hoče! Da pa dosežem to neprecenljivo srečo, te hočem še tukaj na
zemlji srčno ljubiti, tebi zvesto služiti, za tvojo slavo goreti ter jo
širiti vsepovsod z vsemi močmi. O Marija, ti si moja kraljica in
moja Mati! Tako zatrjujem vpričo nebes in zemlje! Tebi se popol¬
noma izročim, vladaj neomejno nad menoj! Srečnejši sem, ako sem
tvoj služabnik, kakor če bi posestoval ves svet! Ako sem te dosedaj
premalo častil, te zanaprej hočem bolj ljubiti in častiti, kot vsi drugi!

224

Tvoj sem, reši me ter mi dodeli milost, da ti bom zvestobo ohranil
do smrti . . .

Pridi kmalu, o blaženi trenotek, ko bom zazrl ob vznožju svete
Trojice na veličastnem prestolu kraljico nebes in slavno Mater Je¬
zusovo! Kako mi bo zatrepetalo srce veselja. Kako radosten ji
bom z nebeščani naproti zaklical: Salve Regina! Češčena bodi
kraljica, Mati milosti, nebes sladkost in moja rešiteljica! Nate sem
gledal, o zvezda jutranja, v solzni dolini, k tebi sem vzdihoval!
Sedaj sem pri tebi in se s teboj veselim! Hvalil te bom na veke
za vse neprecenljive milosti ter posebno še za srečno smrt! Po¬
zdravljam te, o kraljica, ter hitim v tvoje naročje, na tvoje milo
materinsko Srce! O sreča, o blaženost! Gledal te bom in ljubši
vekomaj ter s teboj brez konca slavil trojedinega Boga, kateremu
bodi čast, slava in hvala na vekov veke. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Ne miruj, dokler ne vnameš
svojega srca v sveti, dejanski ljubezni do Marije! Tvoj duh naj
občuduje njeno velikost, tvoj jezik naj vneto oznanuje njeno slavo;
tvoje telo z vsemi počutki naj zvesto služi nji in Jezusu. Sv. Bona¬
ventura samega sebe izpodbuja k češčenju Marijinem tako-le: „Raduj
se, o moja duša, in veseli se v Mariji, kajti mnoge dobrote so priprav¬
ljene tem, ki jo hvalijo!“ Pobožni jezuit o. Salmeron je umirajoč
zaklical: „Le urno, le urno, da pridem v nebesa! Blagrujem ure, v
katerih sem služil Mariji; blagrujem pridige, ki sem jih govoril nji
v čast! Blagrujem vse trude in misli, ki sem jih imel zate, o kraljica!
Pomagaj mi, da sedaj pohitim k tebi v nebesa!“

Nikdar nočemo pozabiti prekrasnih in tolažljivih besed, ki jih
polaga sv. cerkev Mariji v usta in jih ona poklada v srce vseh svojih
zvestih služabnikov (Jez. Sir. 24):

„Jaz sem mati lepe ljubezni, strahu, spoznanja in
svetega upanja. Pri meni je vsa milost življenja in
resnice, pri meni je vse upanje življenja in čednosti!
Pridite k meni vsi, ki me želite in nasitite se mojega
sadu: Zakaj moj duh je slajši kakor med in moja de-
ležnina črez strd in satovje. Moj spomin traja vselej
in vekomaj. Kateri mene uživajo, so še lačni in ki mene
pijejo, so še žejni. Kdor mene posluša, ne bo osramo¬
čen, in kdor po meni dela,  ne  greši.“

„Kdor mene pojasnjuje, bo imel večno  življenje!“ : " :

* Te besede razlaga sv. Alfonz tako-le: „Isti, ki se trudijo, da bi me drugi
spoznali, so odločeni za večno življenje!“

225

Lurd: Pred duplino.

Lurd — svetovno svetišče Marijino.

Lurd! Srce veselejše bije kristjanu, ako čuje ali čita to ime.
Zares čudno! Kdo je pred petdesetimi leti poznal ta neznatni, skriti
kraj v odročnih pirenejskih gorah? In dandanes je Lurd divno-
krasno mesto ter slovi kot prvo romarsko svetišče Brezmadežne
Device. Proslavila je ta kraj dobrotljiva nebeška Kraljica sama; tam
se je osebno prikazala, tam je govorila, tam je kot Mati milosti in
Kraljica stvarstva postavila svoj prestol milosti; iz tega prestola jc
sipala morje dobrot in čudežev po vsem svetu ter jih še siplje .. .
Narodi gledajo strmeč izredna dela naše ljube Gospe lurške ter
pošiljajo neštete trume romarjev pred njen prestol, da se ji klanjajo,
jo slave ter je v raznih stiskah kličejo na pomoč. Zares, Lurd je
postal - prav kakor Rim in Jeruzalem — zbirališče vseh ljudstev
širne zemlje!

Ista tajna sila, ki vleče milijone k Lurški Devici in Gospe, je
v jubilejnem 1. 1908. zvabila tudi 611 slovenskih romarjev in romaric,
da so pohiteli dne 11. majnika na ta oblagodarjeni kraj, poklonit se ji
in jo počastit v imenu vsega slovenskega naroda. Temu romarskemu
krdelu se je pridružil tudi pisatelj te knjige. Na potu sem vzel v
roke popis lurških dogodkov ter se vtopil v nje; dogodek za do¬
godkom je hitel mimo mojih dušnih oči . . .

Bilo je v četrtek, 11. svečana 1858, okrog poldneva. Hči ob¬
ubožanega mlinarja v Lurdu, Bernardka Soubirous, pobožna, nedolžna
deklica, se je podala s svojo sestro in še eno tovarišico k masabijel-
skim skalam nabirat dračja za kurjavo. Prišla je do mlinskega po¬
toka, katerega je bilo treba prebresti. Tovarišici sta to hitro storili,
bolehna Bernardka pa se je bala mrzle vode, ter se je obotavljala.
Ravno se je sezuvala, ko začuti neko šumenje; zdi se ji, da piha
hud veter, četudi so drevesa naokrog mirna. Začudena se ozre

Marija v zarji slave.

15

22<i

kvišku proti skalovju. In glej! Hipoma oblije svetel nebeški žar
skalovje; nekaj metrov od tal pa se prikaže v skalni votlini rajsk
lepa Devica, tako mila in vendar tako veličastna, iz obraza ji oc
seva materinska skrb in ljubezen . . . snežnobela njena obleka se
blišči kot solnčni žar; prepasana je z višnjevim skoraj do tal sega
jočim pasom; deviški nogi, ki se dotikajo divjega rožnega grma, ste
okrašeni vsaka z zlato rožo; roki sklepa pobožno k molitvi; ob rol
pa ji visi dolg molek iz snežnobelih jagod, nanizanih na zlati niti,
z zlatim križem na koncu. Prikazen molči ... s svojimi sinjimi očmi
zre tako milo in prijazno na deklico . . . Bernardka se preplašene
zgrudi na kolena, vzame v roki molek ter vsa zatopljena v skriv
nostno prikazen začne moliti sv. rožni venec; ko ga skonča, izgine
svetla podoba. V nedeljo potem je vlekla neka tajna, nepremagljiv
moč deklico zopet k votlini; tudi ta dan je videla nebeško prikazen.

Preprosta deklica je doma pripovedovala, kako čudne reči da
je videla. V naslednjih dneh so vsi v Lurdu in okolici govorili o
dogodkih pri masabijelskih skalah; prepirali so se semtertja; eni so
verjeli, drugi se posmehovali.

Ko je dne 18. svečana šla Bernardka zopet k votlini, je šlo ž
njo več žena. Te so jo izpodbujale, naj vpraša prikazen, kdo je
in zakaj se prikazuje? Mogoče, da je kaka duša iz vic, so ugibale.
Bernardka je vzela s seboj pero, črn il o in papir, da bi bela Gospa
nanj zapisala, kdo je in kaj želi? Bilo je še zelo zgodaj. Komaj je
deklica, dospevši do votline, začela moliti sv. rožni venec, je zavpila.
Temno skalovje zopet zažari; Bernardki se* zdi, da jo nekdo zakliče
po imenu; čudovita prikazen zopet stoji pred njo. Lepa Gospa pri¬
jazno migne; deklica se ji približa, stegne roki, v kateri je imela
pisalno orodje ter jo poprosi: „0 ljuba Gospa, ako mi imate kaj
naročiti, mi dobrotno napišite, kdo ste in kaj želite!“

Bela Gospa se ljubko nasmehne ter reče: „Ni potreba tega na¬
pisati, kar ti hočem razodeti. Samo to veselje mi napravi, da boš
skozi dva tedna vsak dan semkaj prišla.“ Bernardka odgovori veselo:
„Obljubim.“ Nato reče Gospa: „In jaz te zagotovim, da te bom
osrečila, pa ne na tem, ampak na onem svetu.“ Ko žene deklico
opomnijo, naj vpraša prikazen, če smejo tudi one ž njo sem hoditi,
odgovori ta: „Naj le pridejo; tudi drugi naj pridejo; jaz želim tukaj
videti mnogo ljudi!“ To rekši, izgine.

Vedno večja množica vernikov, pa tudi radovednežev, se je
zbirala pri votlini — po več sto, naposled celo po več tisoč. Pri¬
kazni niso videli; pač pa so občudovali zamaknjeno Bernardko. Kadar
se je njeno oko vtopilo v gledanje rajske prikazni, je žarelo njeno
obličje v nebeškem svitu; videlo se je, da deklica takrat ni imela s
svetom nič več opraviti. Pogled na zamaknjenko je ostal tisočerim
nepozabljiv.

Dne 21. svečana — neko nedeljo — je zamaknjena deklica opa¬
zila, kako je sicer tako prijazno se smehljajoče obličje Gospe po¬
stalo naenkrat žalostno, otožno; zdelo se je deklici, da se Gospa
sočutno ozira po zemlji. „Kaj vam pa je? Kaj naj storim?“ je pre¬
strašeno viknila deklica. Prikazen je odgovorila: „Moli za grešnike!“

227

Ker so nekateri laži-prosvitljenci hudo zabavljali nad temi do¬
godki, je policija posegla vmes. Policijski komisar jakonet je zaslišal
deklico ter ji zažugal: „Ako boš še naprej letala k jami, te bom
ukazal zapreti." Tudi na očeta je toliko časa pritiskal, da je ta
svojemu otroku prepovedal odslej k votlini hoditi; celo nune-učiteljice
so branile Bernardki k masabijelskim skalam, učenke pa so revico
zasmehovale. Kaj naj pač deklica stori v tako neugodnih okoliščinah?
Kako naj izpolnuje obljubo, ki jo je dala nebeški piikazni, da bo
namreč skoz 14 dni vsaki dan prišla k votlini? Ali naj prelomi
očetovo prepoved in tako greši? Kar strah jo je bilo, misliti na to.

Dne 22. svečana je šla
Bernardka s težkim srcem iz
šole domov. Kar se je v tre-
notku poloti skrivnostna sila
ter jo zopet nepremagljivo vleče
k duplini . . . ustavljati se ji
kar nič ni mogla. Toda ta
dan je bil za ubogo revico
žalosten. Prikazni ni videla.

Zdelo se ji je, da so jo tudi
nebesa zapustila.

Zopet so klicali deklico
in očeta na policijo; ob enem
so žugali z ječo, ako dekle ne
opusti svojih potov k votlini.

Toda previdni oče se odslej ni
več bal groženj, zato tudi več
ni bra nil  hčerki tja hoditi.

Dne 23. svečana, že pred
solnčnim vzhodom, je bila mno¬
žica zopet pri votlini zbrana,
ko je prišla Bernardka; za njo
sta šla dva orožnika. Komaj
deklica, v roki držeč gorečo
svečo, poklekne, se ji vzvišena
Gospa zopet prikaže. Prijazno
gledajoč na deklico jo prijazno
pokliče: „Bernardka!“ Ta od¬
govori: „Tu sem!“ „Imam ti
razodeti skrivnost, ki se tiče
le tebe; toda obljubiti mi moraš, da je ne boš razodela nikomur/ 1
reče nato prikazen. „Obljubim,“ odgovori Bernardka. Po teh besedah
se Gospa prijazno nasmehne detetu, ki je imelo iz ljubezni do nje
toliko trpeti ter reče: „In sedaj, hči moja, pojdi k duhovnikom in
jim povej, da hočem imeti na tem kraju kapelo.“ Prikazen mine.

Ko je Bernardka s tem ukazom svetle Gospe prišla pred župnika
Peyramale, jo je ta strogo pokaral, češ, kaj vendar počne? Sama —
tako ji je očital — hoče videti prikazen — Mater Božjo — katere
nihče drugi ne vidi; ako- bi lagala, bo šla v pekel in bi Matere Božje

‘21D I.GUIU>BS. — Pori mit (le Pernadelto Sonbu ous.

Lurška Bernardka.

228

gotovo nikdar ne videla v nebesih. Vendar pa je mirno obnašanje
dekličino močno vplivalo na častitljivega duhovnika. Poslovil*se je
od deklice, rekoč: „Hočem ti verjeti, ako prikazen v potrdilo stori,
da se bo rožni grm pod njenimi nogami razcvetel. ..“

Ko je drugi dan Bernardka lepi Gospe razodela župnikovo
zahtevo, se je ta samo nasmehnila; a rožni grm se ni razcvetel . . .
ah, to zahtevano znamenje bi bilo premalenkostno! Ljubezniva ne¬
beška Mati je hotela delati vsa drugačna in večja čuda, ki naj na
ves glas oznanjujejo svetu njeno veliko ljubezen in neomejeno njeno
moč. Izpregovorila je še besede: „Moli za grešnike!" ter: „Pokora,
pokora, pokora!“ kateri opomin je Gospa tudi še pozneje ponovila.

Posebno znamenita je bila prikazen dne 25. svečana. Zopet je
bila navzoča velika množica ljudi, dvomljivcev, radovednežev . . .
Mnogi so pokleknili z mlinarjevo hčerjo . . . Gospa spregovori ter
veli deklici: „Pojdi pit iz studenca in umij se v njem!“ Rada bi de¬
klica izpolnila ukaz, pa ne vidi naokrog nobenega studenca. Hoče k
reki Gav, ki blizu mirno Šumija. Toda prikazen ji veli nazaj: „Pojdi
k studencu, ki je tukaj!“ Pri teh besedah pokaže kraj v kotu votline.
Deklica nekako zmedena začne z malimi ročicami kopati v tleh ter
odmetavati prst. . . In glej! Iz tako narejene jamice začne na kraju,
kjer ni bilo prej nikdar studenca, izvirati vrelec, v začetku po malem,
toda vedno bolj in bolj. Ljudstvo strmi nad tem čudom! Vsak hoče
videti izvirek. V njem namakajo robce ter pijo iž njega. V nekaj
dneh se je studenec učistil ter postal močan kakor otroška roka.
Zmerili so ga ter izračunih, da daje bistre vode vsak dan 122.000
litrov, vsako uro 5100 litrov, vsako minuto 85 litrov. To je oni
slavni studenec, ki od takrat ni nikdar usahnil, ki od svojega po¬
stanka dan na dan lajša bolečine, čudežno ozdravlja tisoče in tisoče
dušnih in telesnih bolezni. Ni li ta studenec vedno trajajoče čudo?

Takoj drugi dan se je po vplivu tega studenca zgodil prvi
veliki čudež.

V Lurdu je stanoval ubog kamnosek Louis Bouriette, kateremu
je že pred 20 leti pri neki razstrelbi oster kamenček tako pohabil
desno oko, da od takrat nanj nič več ni videl. Bolno oko je posta¬
jalo vedno slabše, tako da ni bil ubogi mož skoraj za nobeno delo.
Ko je slišal o čudežnem studencu, je poklical hčer ter ji je naročil:
„Pojdi in prinesi mi tiste vode! Sv. Devica, ako je ona, me lahko
ozdravi, če le hoče . . .!“ Ko je hči prinesla te studenčnice, je oče
moleč ž njo začel zmivati bolno oko. v  Kar zavpije, se začne tresti
na vseh udih, tako je bil razburjen. Črna megla, ki je že 20 let za¬
krivala njegovo desno oko, je hipoma izginila, — izpregledal je po¬
polnoma. Ko drugi dan na cesti sreča zdravnika Dozous-a, ki ga je
zdravil, mu vesel zakliče: „Ozdravljen sem!“ „Ni mogoče!“ odgovori
zdravnik. „Vaše oko je ranjeno in neozdravljivo! Zdravila vam dajem
le zato, da lajšam vaše bolečine, ne pa, da bi vam vrnil pogled.“
„Saj me niste ozdravili vi, gospod doktor,“ mu reče ginjen kamenar,
„ampak to je storila sv. Devica iz votline." Doktor kar ne more
verjeti, kar mu mož pripoveduje. Vzame košček papirja, zapiše nanj
s svinčnikom nekaj besedi. Nato zakrije z roko levo zdravo oko

229

Bouriettovo, listek pa pomoli pred desno slepo oko moževo ter reče:
„Ako morete to-le čitati, vam bom verjel!“ — Kamenar bere brez
težav s poprej bolnim očesom napisane besede: „Bouriette ima črno
mreno in ne bo nikdar zdrav!“ Doktor ostrmi. Kot vesten mož spozna
pri tem ozdravljenju neko višjo,moč. Znane so njegove besede, ki
jih je spregovoril povodom tega’ dogodka: „Ne morem tajiti, da se
je zgodil tukaj čudež, pravi čudež!“ Toda ne le Bouriette, tudi več
drugih neozdravljivih bolnikov je hipoma ozdravilo po čudežni stu¬
denčnici, tako na pr. Marija Doube, Bernard Soubie, Fabian Baron
itd., katera čudežna
ozdravljenja so
tudi zdravniki.

Vsled teh in drugih
čudovitih dogodkov je
navdušenje med ljud¬
stvom silno naraščalo.

O mali Bernardki so
sodili sploh: „Svetnica
je!“ Trumoma so se ver¬
niki zbirali pri votlini,
jo zvečer razsvetljevali,
molili tam ter peli sv.
pesmi. Mnogi neverni
so postali verni, prepri¬
čala so jih čudovita dej¬
stva. Svobodomisleci so
se jeze penili. . .

Prikazovanja deklici
so se nadaljevala. Dne
2. sušca je šla Bernardka
zopet k č. dušnemu pa¬
stirju ter mu vnovič raz¬
odela željo bele Gospe,
da namreč hoče ona pri
votlini imeti kapelo ter
da naj verniki v procesi¬
jah tja hodijo. Župnik
je bil o resnicoljubnosti
Bernardkini prepričan,
saj so čudeži govorili dovolj jasno
tarbskemu škofu.

Nato so prikazovanja skozi tri tedne izostala. Dne 25. sušca,
na dan, ko je angel Gabrijel v Gospodovem imenu imenoval Marijo
milosti polno, je ona tajna, toda prijazna sila zopet gnala deklico k
votlini. Neizmerna množica je šla za njo. Ta dan je upala Bernardka
zvedeti ime prikazni in ni se zmotila. Ko poklekne Bernardka, ugleda
mahoma blestečo prikazen. Zamaknjena v rajski prizor pozabi na
zemljo ter izpregovori zaupno: „0 moja ljuba Gospa! Bodite tako
dobri in mi povejte, kdo ste in kako vam je ime?“ Dvakrat deklica

Šmarje pri Jelšah.

(Marijine cerkve na Slovenskem.)

m

glasno.

Sporočil je zadevo

230

ponovi prošnjo, toda vzvišena Gospa se le prijazno in ljubko smehlja.
Bernardka poprosi tretjič in glej, prikazen razprostre roki, jih dvigne
proti nebu, se ozre tja s hvaležnim pogledom ter izpregovori vedno
znamenite besede: „Jaz sem brez madeža spočeta!“ V tem trenotku
izgine deklici izpred oči.

Zares, to je bilo prav sijajno razodetje! Ljudstvo polno verskega
navdušenja je pokleknilo ter klicalo: „0 Marija, brez madeža spočeta,
prosi za nas, ki k tebi pribežimo!“ Bernardka pa je vesela hitela k
dušnemu pastirju, da mu pove nenavadno ime prikazni. Ker pa tega
imena še nikdar ni slišala v življenju, ga je vedno med potjo ponav¬
ljala, da bi ga ne pozabila.

Nato so za nekaj časa prikazovanja izostala. Ogenj navdušenja
pa je vedno bolj naraščal med ljudstvom posebno zaradi čudežev, s
katerimi je blažena Devica javno in jasno dokazovala, da so njena
prikazovanja resnično dejstvo. Dveleten hrom otrok, že blizu smrti,
je naenkrat ozdravil, ko so ga skopali v jamskem studencu. Dr. Pey-
rus je izjavil, da to ozdravljenje ni bilo naravno, ampak čudežno.
Vdova Crozat, ki je bila že 20 let popolnoma gluha, je na mah spre-
slišala. Mož, ki je bil že dolgo časa hrom, je nagloma shodil. Vse
te ozdravljene osebe so bile doma iz Lurda. Vsakdo jih je poznal
ter se je o njihovem resničnem ozdravljenju prepričal lahko osebno.
To so bila javna dejstva, katerih utajiti ni bilo mogoče. Število
ozdravljenih pa je vedno naraščalo. Mnogi grešniki so se spreobrnili.
Spovednice so bile tako oblegane, kakor še nikoli ne.

Na veliko nedeljo, dne 5. mal. travna, se je zopet ponovila pri¬
kazen. Zgodil se je vpričo 9000 ljudi tako imenovan čudež z gorečo
svečo. Nad četrt ure je med zamaknjenjem Bernardki tik pod rokami
gorela sveča, toda ona ni čutila nobene spečenine.

Zadnja prikazen se je zgodila dne 16. julija na večer. Prikazala
se je Brezmadežna deklici v taki krasoti, kakor še nikdar poprej.
Prinesla ji je tolažbe in krepčila za bližajoče se dneve trpljenja in
izkušenj. Marija se je poslovila od ljubljene deklice. Šele po smrti
naj jo v nebesih zopet gleda v rajskem sijaju — na vekov veke.

Vsled čudežnih dogodkov je zaslovela lurška votlina daleč na¬
okrog. V velikih trumah so verniki tja romali. Nasprotne sile so
hotele zatreti rastočo božjo pot — a zastonj! Ubogi deklici so pre¬
povedali hoditi k votlini. Žugali so ji z zaporom in poslali bi jo celo
v norišnico, ko bi tega dobri župnik ne preprečil s svojim odločnim
nastopom. Šiloma so vernike od votline podili, okrog nje napravili
ograjo, zastražili jo z žandarji ter jo naposled oropali dragocenosti,
ki so jih tja nanosili verniki. Toda cesar Napoleon III. je naredil
konec temu ostudnemu početju, ker se je — kakor so pripovedovali
— zgodilo na cesarskem dvoru čudežno ozdravljenje. Ukazal je, da
se naj ljudstvu odpre prosta pot do votline. Ko so ta cesarski ukaz
razglasili, je ljudstvo vriskalo od veselja. Kar trlo se je okrog votline
ter s pobožnimi pesmimi in glasnimi molitvami slavili mogočno De¬
vico, ki je tako sijajno premagala svoje sovražnike. Število romarjev
se je množilo od dne do dne. Novi čudeži pa so večali slavo lurške
Gospe in zaupanje vanjo.

231

Napočil je skrajni čas, da je duhovska gosposka stopila iz
ozadja ter izpregovorila svojo sodbo. V ta namen je takratni tarbski
škof Laurence sestavil 16 članov broječo komisijo, ki naj strogo in
vestno preišče vse dogodke. V Lurd je došla ta komisija dne
17. listopada 1858 ter je najprvo pod prisego zaslišala Bernardko.
Izpraševala je mnogo prič, ni li znabiti že prej izviral studenec iv
votlini? Vse priče so se ujemale v odgovorih, da prej v votlini ni bilo
nobenega vira ter da je ta privrel šele izpod Bernardkinih rok. Pre¬
iskovali so komisijski
člani, med njimi presku-
šeni zdravnik dr. Vergež,
član montpellierskega
vseučilišča, 130 čudež¬
nih ozdravljenj. Delali
so z vso previdnostjo,
zato so pa le petnajstim
dogodkom prisodili znak
čudeža, katerim se ni¬
kakor ne da oporekati.

Toda vkljub ugod¬
nemu poročilu komisij¬
skemu je modri škof
čakal še cela tri leta.

Šele dne 18. prosinca
1862 je razposlal pastir¬
ski list, v katerem je
razglasil to-le vsestran¬
sko utemeljeno razsodbo:

„Sodimo, da seje Marija,
brezmadežna Mati Božja,
zares prikazavala Ber¬
nardki Soubirous dne
11. svečana 1858 in na¬
slednje dni — vsega
vkup 18 krat — v masa-
bijelski votlini blizu lur-
Škega mesta in da ima Kapele pri Brežicah. (Marijine cerkve na Slovenskem.)

to prikazovanje na sebi

vse znake resnice in da verniki smejo to trdno verovati.“ Tudi
nekatere čudeže je škof potrdil kot resnične. V votlino, kjer se je
prikazala presv. Devica, je ukazal škof postaviti krasen marmornat
kip Brezmadežne, izklesan po navodilih Bernardkinih. Blagoslovili
so ta kip z velikanskimi slovesnostmi dne 4. aprila 1864. Želeč
ustreči želji Marijini, je škof naposled ukazal, da se začne na kraju
prikazovanja zidati cerkev na čast Brezmadežni. Z največjim veseljem
so šli verniki na delo. Zidavo je vodil župnik Peyramale. Stavbinski
mojster mu je narisal najprej načrt za sicer lepo, vendar bolj pre¬
prosto cerkev. Toda župnik ga je raztrgal, rekoč: „Kraj, katerega
je posvetila Brezmadežna sama, mora krasiti cerkev, kateri ni kmalu

232

enake. Ne bojmo se stroškov! Tista, ki je znala privabiti živ stude¬
nec iz suhe skale, bo znala zbrati tudi potrebnih sredstev, da ji po¬
stavimo dostojno svetišče!“ In res! Zgradili so veliko, krasno cerkev,
ki je stala milijone. Med tem ko so pridno zidali, so prihajale vedno
večje romarske trume k votlini. Semtertja, ako ni bilo ondi gneče, je
prihajalo tja revno dekletce. Tam je pobožno molilo, pilo iz studenca
-—ter zopet tiho odšlo. Ljudje pa so si šepetali: „Bernardka je!“

Tudi Rim je jel z raznimi čini priznavati resničnost lurških
dogodkov ter večati slavo lurške Gospe. Pij IX. je že s pismom od
dne 4. kimavca 1869 potrdil lurška prikazovanja kot pravo dejstvo.
Ko je bila zgrajena bazilika, jo je v imenu in po naročilu Pijevem
posvetil pariški nadškof in kardinal Guibert dne 2. mal. srpana 1876.
Dan pozneje je papežev nuncij, nadškof Meglia. slovesno kronal kip
N. L. Gospe lurške. Ukazal je ta papež tudi položiti Mariji k nogam
zlato palmovo vejico v znak, da je bila ona zmagovalka nad peklom.
Naj ona premaga tudi peklenske sile, ki dandanes divjajo proti sveti
cerkvi. Leto pozneje je poslal Pij IX. lurški Kraljici dragocen zlat,
z dragimi kamni okrašen rožni grm. Romarji iz Italije so ta prekrasni
dar prinesli v Lurd dne 15. kimavca 1877. Kleče je sprejel ta dar
namestnika božjega na zemlji nadškof iz Rheimsa ter ga spoštljivo
položil k vznožju Brezmadežne. Po Piju IX. je podedoval spoštovanje
in ljubezen do lurške Kraljice njegov naslednik Leon XIII. Mnogo¬
krat se je v duhu mudil pri masabijelskem skalovju ter jo iz daljave
klical na pomoč v svojih višjepastirskih skrbeh. Ko so mu za časa
njegovega škofovega jubileja lurški misijonarji podarili srebrni kip
lurške Matere Božje, je ginjen vzkliknil: „Ah! Nič ljubšega mi niste
mogli podariti." Dvignil je kip, ga poljubil ter postavil v delavno
sobo. V njegovem imenu je bila roženvenška bazilika v Lurdu leta
1889. blagoslovljena in 1. 1901. posvečena. Proti večeru življenja je
pisal: „Predobra Devica, Mati božja, razodeva kakih petdeset let v
mestu Lurd vsakovrstnim nesrečnikom na ljubo na najsijajnejši način
mogočnost svoje pomoči in ljubeznivost svojega materinskega srca."
Z novim sijajem je obdal lurško Devico Leon XIII., ko je postavil
na 11. svečan praznik: „Prikazovanja brezmadežno spočete Device
Marije" s posebno mašo in lastnimi dnevnicami. Ta ljubki praznik
pa je raztegnil na vesoljno cerkev sedanji sv. oče Pij X., ki v ljubezni
do lurške Gospe ne zaostaja za svojima slavnima prednikoma. Že
v okrožnici od 2. svečana 1904 je pisal sedanji sv. Oče: „V Lurdu se
gode vsak dan po posredovanju preblažene Device čudeži, ki sijajno
pokončujejo novodobno brezverstvo." V vatikanskih vrtovih se na¬
haja votlina, ki je popolnoma enaka tisti, ki jo je sv. Devica počastila
s svojo pričujočnostjo. Nad njo se dviguje pročelje, podobno pročelju
lurške bazilike. Ako stojiš sredi vatikanskih vrtov, se ti zdi, da
se nahajaš ob bregovih reke Gava, „na kraju, ki ga je razsvetlila
prikazen brezmadežne Device" (besede Pija X.). Ta kraj obiskuje
Pij X. od začetka svojega vladanja vsak dan. Tu moli namestnik
božji na zemlji za cerkev in svojo čredo h Kraljici nebes in zemlje. . .

Tako sem čital. To je slavna zgodba. Kaj čuda, ako se je ta
od nebes tako odlikovani kraj tako omilil vernikom vesoljnega sveta?

233

Pergamen iz knjige ljubljanske Marijine družbe.

Se hrani v deželnem muzeju v Ljubljani. — Na orlu je lastnoročni podpis cesarja Ferdinanda III.

( 1637 - 1657 ).

234

Kaj čuda, da srca hrepene tja in da tolike množice iz vseh pokrajin
zemlje hite v deželo čarobnih prikazni Marijinih? In sanjal sem o
teh dogodkih, sanjal o sreči onih, ki se morejo na tem srečnem kraju
približati Marijinemu milosti polnemu srcu.

■„Lurd!“ zakliče sprevodnik. „Lurd“ vzkliknejo prijatelji-tova-
riši. Zbudim se iz svojih misli in sanj ... Na cilju torej! V deželi
čudežev!

Bilo je že temno, ko smo zapustili železniške vozove. Podali
smo se vsak v svojo odločeno mu prenočišče. Kako radi bi bili
hiteli takoj k sv. votlini. Pa ker bi je ne znali po noči najti, smo se
morali vdati ter počakati do jutra. Vrhu tega nas je dolgotrajna, te¬
žavna pot utrudila. Zato smo se podali k počitku.

Zjutraj zgodaj se prebudim. V Lurdu sem! O sreča! To je
bila prva moja misel, ki me je navdala z nepopisnim veseljem. Urno
se napravim, nekoliko pomolim, pa hajdi k votlini! Zavijem jo s
ceste proti zahodu skozi drevored. Kar obstojim nem in strmeč. . .

V kratki razdalji pred seboj ugledam svetoslavno lurško sve¬
tišče, ki stoji pred menoj v vsi svoji mogočnosti, v vsi svoji kra¬
soti . . . Zares, to je veličasten, dostojen spomenik preblažene Device.
Oko zre z občudovanjem to mojstrsko delo zidarske umetnosti. Tako
soglasno in tesno so zvezane tri cerkve, kakor bi bile vse le ena
stavba. Pred tem mogočnim svetiščem se razprostira obširen raven
prostor, ki nehote spominja na veličastni trg pred sv. Petra cerkvijo
v Rimu. Toda naprej! K sv. votlini me vleče srce! Hitim preko
širne ravani, pustim orjaško cerkveno stavbo na levi ter hitim dalje.
Že sem na prijaznem bregu reke Gava, še nekaj korakov! Glasno
mi bije srce od pričakovanja in veselja. In sedaj! Srce, umiri se!
Že stojim na skrivnostnem, bajnem kraju, katerega je obseval rajski
svit, katerega je s svojo blaženo navzočnostjo posvetila veličastna
nebeška Kraljica sama . . .

Pred menoj kipi kvišku visoka skalna stena, poraščena z bršli-
nom. V ti steni je nekaj metrov od tal duplina, v kateri stoji bel
mramornat kip Brezmadežne s sinjim pasom. Roki ima sklenjeni k
molitvi; ob strani ji visi rožni venec in okrog glave se blesti napis
iz srebrnih črk: ,.Jaz sem brez madeža spočeta!“ Ob vznožju cvete
grm divje rože. Oko zre nepremično v kip Brezmadežne, v srce se
zlije reka rajskega veselja . . . Tukaj torej je stala nebeška Kraljica,
tu je govorila nedolžni preprosti deklici in po nji krščanskemu
svetu. Koleno se nehote upogne, ustna pa izgovore, kar čuti srce:
„Ave, Ave Marija!“ Pri tvojem prestolu sem, o nebeška in naša
Mati! Pozdravljam te, častim te, tožim ti, prosim te . . . Toda jezik
ne govori toliko, govori tem bolj srce . . .

Po iskrenem pozdravu si mirno ogledam skrivnostni kraj. Pred
očmi se razteza z reko Gavom vštric proti zahodu visok, skalnat
hrib. Prejšna stran je skoraj gladko odrezana ter štrli navpik kvišku,
zaraščena je z bršlinom, divjo rožo in trnjem. To je masabijelsko
skalovje. Ob vznožju te črnosive stene je notri umaknjena duplina,

ki je 4 ih  visoka, 8 m  globoka in 12 m  široka. Votlina je zaprta z
železno mrežo. Na desni so vrata za vhod v votlino, na levi za
izhod. Na desni, ravno nad vhodom, ima skalna stena nekaj metrov
visoko drugo, malo duplino, tako veliko, da more odraščen človek
notri stati. V ti duplini se je prikazovala preblažena Devica Ber¬
nardki. V nji stoji Marijin kip, kakor sem že omenil. Spoštljivo
poljubljajo romarji pri vhiodu v jamo tisto skalo, na kateri je poči¬
vala deviška noga nebeške Kraljice. Skala je že vsa zglajena od

Mati Božja. (Slikal Dagnau-Bouveret.)

poljubov. Tudi dotikajo tu romarji svoje rožne vence,,križe*kipe itd.
V ozadju jame zeva razpoklina, v kateri je nakopičenih nešteto pisem.
Naslovljena so na lurško Gospo. V njih so napisane najrazličnejše
želje in prošnje romarjev. Vsak romar sme vreči notri pismo. Teh
pisem nihče ne odpre; od časa do časa jih na mestu sežgo! Na tako
ganljiv način izražajo romarji svoje otroško zaupanje do dobrotljive
nebeške Matere, ki jim to zaupanje tudi bogato vrača ... V levem
ozadju žubori sloveči čudežni studenec. Ta studenčnica se izliva v
zaprto mramornato posodo, iž nje pa je napeljana do pip, iz katerih
jo pijo romarji ter v bližnja kopališča. Na sredi votline stoji srebrn

236

oltar, na katerem se daruje pogostokrat presveta daritev. Na desni
v votlini stoji velik železen svečnik z obroči, na katere natikajo
sveče. Na tem svečniku gori navadno po več sto sveč po dnevu.
Veliko število jih gori tudi po noči. Od daleč se vidi ta svečnik
kakor goreče drevo. V ozadju votline je drug svečnik, na katerem
gori zopet mnogo sveč. Ob vznožju skale, kjer se je prikazovala
Marija, vidiš cele kupe šopkov iz cvetočih rož, ki jih neprenehoma
poklanjajo Mariji ljubeče roke. Stene votline so vse pokrite z berg-
ljami in palicami, ki so jih bolniki tam pustili v hvaležen spomin za
dobljeno zdravje. Oznanjevali bodo ti spominki še zanamcem slavo
in moč lurške Gospe v naših časih. Pač nobena romarska božja pot
se ne more ponašati s tolikimi znaki Marijine dobrote in božje vse¬
mogočnosti kot Lurd. Na desni izven votline stoji kamenita leča,
kjer duhovni vodniki pozdravljajo Marijo ter se od nje poslavljajo.

Na levi strani votline teče iz 12 pip čudežni studenec. Romarji
ga neprenehoma oblegajo, pij o iž njega, ter studenčnico zajemajo v
posode. Poleg se nahajajo kopališča (piscine) za bolnike, ki se kop¬
ljejo v čudežnem studencu. Koliko bolnikov, katerih bolezni so bile
neozdravljive, je tu mahoma ozdravilo vsled čudežne pomoči lurške
Device.

Pred votlino se razprostira precej obsežen asfaltovan štirikoten
prostor, ki je ograjen z železno ograjo. Tu vidiš v tleh vstavljeno
spominsko ploščo z zlatim napisom: „Tu je klečala Bernardka, ko
je gledala Mater Božjo.“ Zares! Ta kraj je posvečen za vse čase!
Ta ograjeni prostor je odločen za številne bolnike, ki iščejo tu po¬
moči. Koliko človeškega gorja sem videl tukaj! Tu zdihuje slepec,
tam na raku bolna oseba, ta zopet ima veliko rano ... tu pokašljuje
jetični. Eni leže v nosilnicah, drugi sede na vozičkih. Glej, kako
se tu opoteka trpin, da tresoč poljubi blagoslovljeno skalo ... tu
prinese plemenit nosač bolnika na rami, tam drži mati bolno dete v
naročju ... Tu na tleh leži umirajoč, ki že nosi na sebi znak bli¬
žajoče se smrti. . . Kako iskreno, srčno molijo tu bolniki ter njihovi
spremljevalci. Vodniki opominjajo romarje, naj molijo za uboge
trpine. Vseh oči se zaupno in proseč ozirajo na belo Gospo, tisoči
razprostirajo proti nji svoje roke, molijo glasno sv. rožni venec,
poljubljajo tla . . . Kako pretresljivo se slišijo tu klici: Zdrava,
morska zvezda! Zdravje bolnikov, prosi za nas! Marija pomagaj . . .
Prizanesi, o Gospod, prizanesi svojemu ljudstvu in ne srdi se več
nad nami. . .!

Za bolniško ograjo pa se razteza  prostran, lepo potlakan prostor
tja do reke Gava, katere tok so potisnili precej nazaj od votline ter
tako pridobili prostora za tisoče romarjev. Na ti ravani, obsenčeni
od visokih dreves, se shajajo vsi narodi zemlje ... Tu molijo, pojo
romarji v vseh jezikih . . . Vseh misli in srca pa se družijo ob pre¬
stolu milostne Device, pomočnice v vseh nadlogah in bridkostih . . .
Vse sloje človeške družbe ugledam tukaj . . . Tam-le stoji robat
hribovec s kapo v žuljavih rokah, po razoranih licih mu drse solze;
tu pred menoj stoji fino oblečen gospod, zraven njega kleči gospa z
vozičkom, v katerem leži za smrt bolno dete. Oba jokata, tudi dete

plaka ... Na levi stoji visok častnik, krepke postave v svoji uni¬
formi. Trdo stiska ustnice, da bi zakril ginjenje. A vkljub temu se
mu ukrade iz oči solza ter mu zdrči po licu.

Šola molitve se nahaja tu pred votlino . . . Ti srčni vzdihljaji, ti
zaupljivi klici. . . Presunilo me je. Eni molijo z razprostrtimi rokami
na glas, drugi tiho, poljubljajo tla ter jih močijo s solzami ljubezni
in vdanosti. Tu sem videl vero, ki se bliža že gledanju. Kako velikansk
razloček proti vsakdanjemu, malomarnemu obnašanju v naših farnih
cerkvah. Postalo mi jc jasno, kakor še nikdar na svetu, zakaj imajo
molitve pri nas doma vkljub obljubam svetega evangelija, tako malo
uspeha in sadu . . .

Homec pri Kamniku. (Marijine cerkve na Slovenskem.)

O tajnostni kraj pred sveto votlino! Kako lahko, kako srčno
se tu moli! Neko čudno hrepenenje polni dušo, gane srce, vse misli
so podobne lilijam in rožam. Srce, ki je sicer še tako nemirno, se
tukaj upokoji. O Devica brezmadežna, ti stolp slonokoščeni, hiša zlata.
Mati Božja in naša, usmili se nas objokanih Evinih otrok, tolaži nas,
krepčaj nas, vodi nas po pravem potu v sveti raj! Rad sem se tu
mudil ob večerih, tja v pozno noč. Tema zagrinja vse na okrog,
toda votlina in kip Marijin razsvetljuje na stotine gorečih sveč. Kako
lepo se odsvita bel kip Brezmadežne od črnega ozadja, da bi človek
mislil, sedaj le je Marija zares osebno doli stopila. Da pa je blizu, to
smo čutili vsi. Zares čudovit je ta kraj, preveva ga nebeški vonj.

238

Marija tu tajno govori, nagiba srca ter jih vzplamtuje k pogumniir
sklepom. Trenotki pred sveto votlino ostanejo vsakemu romarju ne ¬
pozabljivi.

Ko sem si ogledal votlino in bližnjo okolico, si ogledam še
krasno baziliko, ki čepi visoko nad skalno votlino kakor bel labud.
Sezidali so jo na povelje Marijino. Vsa stavba je zgrajena iz rezanega
belega marmorja. Ta vitka oblika! Ta stolp na pročelju se zdi, da
je iz slonove kosti! Ta Marijin dom je pravi biser gotike. Že po
svoji bliščeči zunanjosti je podoben od Boga izvoljeni nevesti visoke
pesmi: Pripravljena je kakor nevesta svojemu ženinu ter je zares
lepa podoba prvega tabernaklja Kristusovega, preblažene Device.
Stopim noter! Kako prijazno svetlo je notri, kaka krasota, kako
bogastvo! Cerkev je 51 m  dolga, 21 m  široka ter ima tri ladje in
15 kapel; v vsaki kapeli stojita oltar in spovednica. Na prezalem
velikem oltarju, okrašenem s prelepimi umetnimi rožami in cvetlicami,
stoji marmornat kip Naše ljube Gospe lurške, tako mil in dražesten,
kakršnega še nisem videl. Okrog glave se ji blesti umetniški žar,
obstoječ iz samih zlatih in srebrnih src, ki so tako uvrščeni, da tvo¬
rijo napis: „Jaz sem brez madeža Spočeta“. Pred oltarjem visi
20 krasnih lestencev ter 12 svetiljk. Nad oltarjem držita dva srebrna
angela zlato palmo, dar papeža Pija IX. Prezbiterij obdaja umetniško
izdelana bronasta ograja. Okrog oltarja je razvrščenih pet kapel,
katerih oltarji so posvečeni Marijinemu prečistemu Srcu, karmelski
Materi Božji, Mariji Zmagovalki, naši ljubi Gospe iz la Salette ter
Mariji roženvenski. Vsi oltarji so izklesani iz belega marmorja ter
olepšani z umetniškimi kipi svetnikov. Lepo slikana okna predstavljajo
prizore iz življenja Bernardkinega. Nekaj posebnega v tej baziliki
je pa nebroj zaobljubljenih daril. Stene, stebri so kar na gosto po¬
kriti z zlatimi in srebrnimi srci, z meči, redovnimi križi in zvez¬
dami itd. Stene kapel so pa zakrite z vzidanimi marmornatimi
ploščami, v katerih so vdolbene milosti in dobrote Marijine. Raz cer¬
kvenega stropa visi nad 500 dragocenih, s srebrom in zlatom vezenih
zastav, med njimi se odlikuje avstro-ogrska. Čaroben pogled! Te
zastave so poklonile lurški Mariji razne škofije, društva, posamniki.
Cerkev ta — je dejal imeniten prelat — je pravi arzenal trofej in
zastav, znakov zmag, ki pa niso bile priborjene v krvavi vojski,
ampak jih je hvaležnost in ljubezen podarila nebeški Kraljici. V nji
je shranjena tudi dragocena monštranca, okrašena s 1300 diamanti
in 4100 dragimi kameni itd.; cenijo jo nad 300.000 frankov.

Ravno pod baziliko se nahaja druga, v masabijelsko skalo vse¬
kana cerkev, kripta imenovana. Četudi je nizka in temna, je vendar
polna dragocenosti ter je krasno električno razsvetljena. V velikem
oltarju, ki stoji ravno nad Marijino duplino, stoji kip lurške Gospe;
pred njim gori vedno 23 svetiljk. Stene so pokrite z marmornatimi
ploščami, v katere so vklesana razna uslišanja. Med votivnimi darili
se tu notri nahaja rožni venec blaženega župnika arškega, Vianeja.
V ti cerkvi so postavljene spovednice za vse večje narodnosti; tu
se vrše velika dušna ozdravljenja. Šele sodni dan bo razodel, koliko
jih je tu našlo pravi dušni mir ter pravo pot do nebes . . .

239

Nenavadno veličastna in lepa je tretja roženvenska cerkev, ki
je postavljena tik pred baziliko, vendar tako, da njena kupola nič ne
zakriva pročelje bazilike. Stoji sredi veličastnih, polukrožnih arkad,
po katerih se pride iz bazilike v to svetišče. Temeljni kamen ti cerkvi,
ki sprejme vase okrog 6000 ljudi, je bil položen 16. mal. srpana 1883,
ob 251etnem lurškem jubileju, ker prvotni dve cerkvi nista zadostovali
za ogromne množice romarjev. Stavba je okrogla, vzidana v skalo ter
ima 15 kapel v spomin petnajstih skrivnosti sv. rožnega venca. Te
kapele so prepuščene
posamnim narodom:
v njih se nahajajo ve¬
likanske, v krasnem
mozaiku izvršene slike
raznih skrivnosti sv.
rožnega venca. Po
izredni lepoti se od¬
likuje češka kapela
Marijinega vnebo¬
vzetja. Kako krasna
je mozaična slika na
njeni steni! Spredaj
vidim z rožami, lili¬
jami in jasminom na¬
polnjen grob Marijin;
okrog stoje apostoli
ter se ozirajo za sveto
Devico, ki se na
oblaku dviga v nebo,
obdana od ljubkih an¬
gelov. Nebeška Kra¬
ljica je v beli obleki,
opasana s sinjim pa¬
som. kakršno je vi¬
dela Bernardka. Od
zgoraj se z dopada-
jenjem ozira sv. Tro¬
jica na Marijo, ozadje
pa tvori čudovito lepa Marijino vnebovzetje.

pokrajina. Sliko ob- (Slikal Urban za župnijsko cerkev v Novi Stupovi na Češkem.)

robljajo okraski po

čeških motivih v spomin naroda, ki je to delo poklonil Mariji. Sredi
svoda je češki grb, poleg njega pa še moravski in avstrijsko-šleski.
Pod grbom se blesti češki napis: „Pannč Neposkrvene — Narod
Česky“. To mogočno cerkev ter veliki oltar je posvetil 6. vinotoka
1901 kardinal Langenieux, nadškof remski; 15 stranskih oltarjev je
posvetilo 15 drugih škofov. Velik vtis naredi na romarja to Marijino
svetišče, ki ima podobo razcvele kamenite rože. In duhovniki vsega
sveta, kot čebelice božjega čebelnjaka — cerkve — srkajo in črpajo
na teh oltarjih med božjih milosti in dobrot.

240

Pred roženvensko cerkvijo se razteza velik raven prostor; ravno
nasproti velikim vratom te cerkve, v precejšni razdalji, stoji na visokem
stojalu prekrasen kip Gospe in Kraljice lurške iz belega kamna v nad¬
človeški velikosti. Iz vznožja raste v polumesečni obliki venec bar¬
vastih umetalnih cvetlic, ki se v trenotku lahko električno razsvetle
kakor tudi zvezdnata krona okrog glave Marijine. Se nekaj korakov,
pa pridem do lepe kalvarske skupine in od tu k mogočnemu bronastemu
kipu sv. Mihaela, ki kakor čuvaj varuje vhod v Marijino svetišče.

Pohitim še v rojstno hišo srečne Bernardke — v star ml i n ,
katerega so imeli njeni stariši v najemu, ter si ogledam preprosto sobico,
kjer je preživela svoja mlada leta ta nedolžna deklica. Kako domače
in prijazno! Vse je še v takem stanu, kakor takrat, ko je ona tam
molila in živela angelsko življenje. Toda že 1. 1866. je zapustila Ber¬
nardka to hišo ter stopila v samostan ,,sester ljubezni“ v Neversu.
kjer je stregla bolnikom. Sosestre so jo visoko čislale. Trpela je
mnogo. Umrla je v sluhu svetosti 16. mah travna 1879; umirajoča je
še molila: „Ceščena Marija!“ Njen pogreb je bil veličasten. Na njenem
grobnem kamenu stoji napis: „Od Boga oblagodarjena zamaknjenka
nas je zapustila — njeno delo ostane!“

Obiščem še grob odločnega zagovornika Bernardkinega, župnika
Dominika Pavramale. Njegovo truplo počiva v še ne dodelani župni
cerkvi presvetega Srca Jezusovega. Njegov grobni kamen lepšajo
mnogokrat sveže cvetlice, ki pričajo, da zvesti pastir še ni pozabljen.
Pohitim še na Kalvarsko goro, katero obišče vsak romar. Te postaje
križevega pota so nekaj posebnega. Posamne osebe: Kristus, Pilat,
vojaki so vliti iz brona v nadčloveški velikosti ter stoje kar na
prostem. Pretresljiva je četrta postaja: Jezus sreča svojo žalostno
Mater. Doslej so izdelane šele štiri postaje, ki pa stanejo že
ogromno denarja. Na vrhu Kalvarije stoji velikanski križ (visok nad
20 črevljev), ki ima lepo zgodovino. L. 1884. se je odpeljalo iz Mar¬
seilla okrog 400 romarjev v sveto deželo. Tam so dali iztesati iz
oljičnega lesa ta križ, so ga s težavo nesli v Jeruzalem od postaje
do postaje. 22. vel. srpana 1885 ga je 420 mož iz raznih stanov neslo
na Kalvarijo v Lurdu. Bil je to pretresljiv prizor!

Ozrem se raz Kalvarije še po okolici! Očesu se pri jasnem nebu
od tu nudi veličasten, nad vse krasen razgled. Lega Lurda že je kaj
lepa; mesto leži v slikoviti pokrajini francoskih Pirenej ob vznožju
visokega skalnatega grebena, na katerem stoji star, zgodovinsko
znamenit grad. Po dolini podi svoje valove reka Gav, ki preteka
mesto; tu se vije električna železnica, tam vzpenjača na hrib Pic du
jer. Mesto samo, broječe 10.000 prebivalcev, je ozaljšano z mnogimi
hoteli in palačami. Oko se nehote divi tej rajski okolici, polni na¬
ravnih lepot in krasot. Zdi se, da je Bog že pri stvarstvu namenoma
obsul to pokrajino z lepotijami, da postane kdaj dostojna prestolnica
nebeške Kraljice. Kakor na Marijo, tako bi lahko na Lurd obrnil
besede oficija (11. sveč.): „Velika je slava njegova, obdaril ga boš s
častjo in veliko lepoto, o Gospod!“

Toda ta mamljiva pokrajinska lepota ni pravi in glavni kras
Lurda. Lurda pravi in prvi kras, ki ga obdaje s slavo in častjo, je

241

svetišče Kraljice sveta, kjer ona raz milosti polnega prestola siplje
dobrote; kras Lurda so neštete množice Marijinih častilcev, ki se
hodijo iz vseh pokrajin zemlje klanjat lurški Kraljici. Lepota Lurda
so veličastni obhodi s presvetim Rešnjim Telesom, procesije z go¬
rečimi lučicami ter razni izredni pojavi krščanske vere in krščanske
ljubezni; najlepši kras lurški pa so čudeži, katere moderni svet s
strahom opazuje.

Da, kras Lurda so neštete množice romarjev! Nemogoče je njih
število določiti. Le nekaj podatkov! Ko so 1. 1876. baziliko posvetili
in kronali kip lurške Gospe, je bilo navzočih 35 prelatov, 1 kardinal,
3000 duhovnikov, 100.000 vernikov. Podoben naval ljudstva je bil
1. 1883. ob 25 letnem jubileju, ko so položili temeljni kamen rožen-
venski baziliki. Pri posvečenju te bazilike 1. 1901. je bilo 25 prelatov,
2 kardinala, en patriarh in neštete trume romarjev. Francoska narodna
romanja privedejo vsako
leto do 50.000 obiskoval¬
cev v Lurd. L. 1901. in
1903. je prišlo skupno
po 60.000 samih mož in
mladeničev! Zares, cela
armada! Od leta 1876.
do 1903. je došlo v Lurd
4271 romarskih vlakov,
ki so pripeljali 3,817.000
romarjev. Pa to je mal
del vseh ogromnih mno¬
žin, ki vsako leto obiščejo
svetišče. Posamnih ro¬
marjev je še veliko več.

Južnofrancoska želez¬
niška uprava je izjavila,
da vsako leto samo na
lurški postaji izstopi nad
milijon oseb. Od kri- Kamnik. (Marijine cerkve na Slovenskem.)

žarskih časov svet kaj

takega pač še ni videl. Vsi narodi pošiljajo zastopnike k sv. votlini.
Naval narašča od leta do leta. Ko smo bili Slovenci v Lurdu, je
došlo 12.000 Baskov, samih moških; došli so vlaki iz Švice, Alzacije
in drugih krajev; tudi Lahov je bilo dokaj. Gledam to gnečo! Kako
raznovrstni prizori! Mesto je napolnjeno romarjev. Vse ceste, vsi
drevoredi, obrežje reke Gava, mogočen prostor pred baziliko, vse
mrgoli romarjev. To je morje ljudi, ki z glasnimi molitvami in
petjem slave Marijo. Vsak narod poje in moli v svojem jeziku.
Ganilo me je. Ko smo v zgornji baziliki imeli Slovenci svojo službo
božjo in opevali v slovenskem jeziku slavo Marijino, nam done iz
spodnjih cerkva Marijine hvalnice v laškem in francoskem jeziku,
tam od ceste pa čujem nemški slavospev Mariji. Pač nikjer na
svetu se tako jasno in glasno ne udejstvuje prerokovanje Marijino:
„Odsihmal me bodo blagrovali vsi narodi zemlje!“

Marija v zarji slave.

16

242

In kadar se te ogromne množice strnejo v slavnostnih sprevodih
v čast presvetemu Rešnjemu Telesu! Lahko trdim, da se pač nikjer
na svetu svetemu Rešnjemu Telesu ne izkazuje tolike časti in to na
tako veličasten in pretresljiv način, kot v Lurdu. Zato pa se ne ču¬
dimo, da se ravno pri teh obhodih s svetim Rešnjim Telesom
kakor tudi pri sveti maši — zgodi največ čudežev. Jezus povrača
to živo vero in potrjuje s čudeži svojo resnično navzočnost.

Bilo je 15. majnika 1908 okrog 4. ure popoldne. Blagoglasni
lurški zvonovi vabijo k procesiji s svetim Rešnjim Telesom. Vreme
je krasno. Duhovniki prineso sveto Rešnje Telo iz roženvenske ba¬
zilike. Razvrsti se procesija od votline. Najprvo gredo v vrstah moški
svetnega stanu z gorečimi svečami, kakih 15.000; na sredi vrst neso
romarske zastave; nato pride nad 300 duhovnikov z gorečimi sve¬
čami, naposled prihaja prelat z obilno asistenco, noseč sveto Rešnje
Telo pod nebom. Obhod se najprej pomika med glasno molitvijo in
petjem proti veliki ravnini pred roženvensko cerkvijo. Tam so ho-
spitaliti že uvrstili nad 400 bolnikov v velikanskem četverokotu; eni
teh bolnikov so klečali, drugi so sedeli v vozičkih, tretji ležali na
tleh .. . Milo se mi je storilo, ko sem gledal toliko revo ljudi — na
enem kraju skupaj. Za vrstami bolnikov pa je zbrano ogromno ljudstva,
da s pretresljivimi klici izprosijo pomoč tem trpinom. Sredi bolnikov
je velik prazen prostor. Sveto Rešnje Telo se bliža. Vsi pokleknejo.
Iz tisoč grl zadoni Jezusu gromovit pozdrav: „Gospod, mi te molimo!
Gospod, mi upamo vate! Gospod, mi te ljubimo! Hozana, hozana Sinu
Davidovemu! Ti si Kristus, Sin živega Boga! Ti si moj Gospod in
moj Bog!“ Čuj sedaj te viharne in mile prošnje; zdi se, da množice
s telesnimi očmi gledajo Jezusa pred seboj: ,Jezus, sin Davidov,
usmili se nas! Reci, Gospod, samo eno besedo, in zdrav bom! Gospod,
stori, da hodim! Gospod, stori, da vidim, da slišim! Zdravje bolnikov,
prosi za nas! Izkaži se nam mater!“ Navdušenje narašča. Zdi se
nam, da smo v Jeruzalemu v onem času, ko je mili Zveličar hodil
tam po ulicah in so ga bolniki zaupljivo klicali. Vedno glasneje
in burnejše se glase klici proti nebu. Oglej si naokrog! Povsod
opaziš tiho ihtenje ginjenja; tudi oči trdih mož se polnijo s solzami.
Prelat blagoslovi vsakega bolnika z monštranco. Vihar dospe do
vrhunca. ,Jezus, Sin Davidov, usmili se!“ Da, Gospod se je usmilil.
Med množico nastane šum. Tam gori blizu terase se hipoma vzdigne
bleda žena iz svojega ležišča — prvikrat po tolikih letih. Piše se
žena za Veroniko Sperling ter je doma iz Fusgenheima v Pfalzi;
stara je 32 let. Že pet let je bila hudo bolna; udje njeni so bili trdi
kot les. Trpela je silno. Zdravilo jo je že pet zdravnikov. Še pred
štirinajstimi dnevi je izjavil zdravnik, da je žena neozdravljiva. Za¬
upala je le še v Lurško Mater Božjo. Med strašnimi mukami je došla
v Lurd. Ko se je kopala v čudežnem studencu, je glasno zavpila;
nato je čutila silno vročino po vsem truplu. Ko se je bližalo bolnici
sveto Rešnje Telo, je čutila bolnica zopet silne bolečine, ki so jo kar
od tal dvigale. Ko je dobila blagoslov s svetim Rešnjim Telesom, je
iskreno molila: „0 Jezus, usmili se me! Sveti Jožef, podaj mi roko!“
Komaj je izpregovorila te besede, jo dvigne nevidna moč hipoma

248

kvišku. Vstane in hodi.* Množice obspo ozdravelo; vse moli in joka.
Navdušeno pozdravljajo srečno ozdravljenko, pojoč „Magnifikat“.

Slovenci smo bili priča teh mogočnih pojavov vere v sveto
Rešnje Telo, bili smo priča kratko opisanega čudeža. Potrjeni v veri
smo hvalili vsemogočnost in dobroto božjo ter vzplamteli v še go-
rečnejši ljubezni do lurške Gospe, matere milosti. Pa ne le pri teh
obhodih se časti evharistični Jezus; v vseh cerkvah in pri votlini se
deli nebeški kruh v ogromnih množinah, Marija vabi vse romarje k
nebeški pojedini: Pridite, jejte kruh in pijte vino, ki sem vam ga
pripravila!

Marija ob Mrzlem studencu (Tirolsko). Marija ob Studencu (Nižje Avstrijsko).

(Slikal Trenk\valder.)

Napočila je noč. Zopet se napotim proti drugemu svetišču. Kaj
je to? Že od daleč čujem petje. Približam se. Pred seboj ugledam
veličastni obhod z lučicami. Ta obhod nudi nepopisljivo krasen in
ljubezniv ter veličasten prizor, katerega ne pozabim vse življenje.
Mimo mene hodijo v širokih vrstah romarji - znabiti kakih 20.000 —
vsak ima lučico v roki; ti tisoči lučic se mi zde kakor armada zvezd.
Vsakega človeka pretrese pogled na to ognjeno morje. Vsi romarji
poj6 na glas, vsak v svojem jeziku, lurško pesem s 60 odstavki, ki
se pa v vseh jezikih enako konča: „Ave, ave Maria!“ To petje se

# Zdravniki so potrdili čudovit dogodek. Žena je sedaj popolnoma zdrava.

244

glasi kakor glas šumečih valov in daljni grom. Najsilnejše odmeva
pripev „Ave“ od bližnjih skalnatih gor ter nosi hvalo Marijino vnebo.
Nehote misliš na velikost Marije, nebeške Kraljice. Vse tri cerkve in
stolp žare v najkrasnejši električni razsvetljavi; tu gori na tisoče in
tisoče lučic. Kako bujno-krasno odseva razsvetljeno svetišče v temni
noči! Ta obhod je živ rožni venec, ki ga je strnila ljubezen do Ma¬
rije na tako krasen način. Nehote so me polile solze. Imeniten mož
iz Ljubljane me sreča; oči ima solzne. Od ginjenja ne more govoriti.
Vse gleda in strmi. Kmečki mož vpraša: ..Ali smo še na zemlji?“
Podobno mora biti, sem si mislil, seveda še krasnejše tam gori nad
svetlimi zvezdicami pri nebeški procesiji angelov in svetnikov, ki
pojoč obdajajo ognjen prestol Trojedinega ter z obhodi slave svojo
Kraljico. Zdi se, da se nam je nebo približalo in da je Marija,
naša ljubezniva Mati in tako slavljena Kraljica, med nami. Da,
večje časti ni mogoče na svetu nikomur izkazovati, kakor se izka¬
zuje Mariji Devici tam v Lurdu.

Šele pozno v noč utihne petje. Ljudstvo se poda k počitku s
pozdravom Mariji. Tihota zavlada; tiho je celo v bolnicah, ki zakri¬
vajo toliko gorja. Preblažena Devica pa moli nad čudežnim studencem.
Lurda nadaljnji kras so izredna dela krščanskega usmiljenja in
krščanske požrtvovalnosti. Občudovanja vredna je darežljvost romarjev.
Milijone in milijone so veljala svetišča, a vse so nanesli romarji. Z
darovi romarjev so zgradili veliko misijonišče, hišo za romarje, veli¬
kansko bolnico, ki lahko sprejme 1000 bolnikov, dva samostana,
križev pot itd. Kaj ne stori krščanska ljubezen? Krasna naprava v
Lurdu je bratovščina hospitalitov in hospitalitinj Naše ljube Gospe
lurškeč Člani te bratovščine strežejo bolnikom, jih nosijo k votlini,
v kopeli, k procesijam, so čuvaji svetišča, skrbe za red pri proce¬
sijah. To so težavna dela, ki zahtevajo mnogo spretnosti in razuma:
mnogokrat jih obliva pot pri težkih delih. V ti zvezi se nahajajo
gospodje in gospe iz odličnih plemskih rodbin iz Belgije, Španske,
posebno Francoske. Kot znak nosijo srebrno svetinjo lurške Gospe.
Zavežejo se, da bodo vsa dela opravljali brezplačno, le iz čiste lju¬
bezni do Boga in Marije.

Glavni kras Lurda pa so čudeži. Tam ne boš našel zlepa pro¬
stora v bližini votline, ki bi ne bil odlikovan s kakim izrednim do¬
godkom. Neštete osebe so čudežno ozdravele, ko so se vračale domov,
drugi zopet doma. Ozdravljenj, zdravniško dokazanih in potrjenih, je
več tisoč; že do 1. 1905. so jih našteli 2600. Naštejem le sledeče
slučaje: jetičnih je ozdravelo 571, v hrbtnem mozgu bolnih je ozdra¬
velo 96, na želodcu bolnih 394, slepcev 34, gluhomutcev 28, na raku
bolnih 15 itd. Na stotine bolnih, katere so zdravniki spoznali za ne¬
ozdravljive, so tam hipoma ozdraveli vpričo tisočerih prič. Izkušnja
je dokazala, da v Lurdu deluje nadnaravna moč, kateri ni nobena bo¬
lečina pretežavna, nobena bolezen predolgotrajna, da bi je ne mogla
v trenotku ozdraviti. Tam se očividno uresničujejo svetopisemske
besede: „Sam Bog bo prišel in vas bo odrešil. In On odpre oči
slepih in odpro se ušesa gluhih in kakor jelen skače kruljavi in jezik
mutca se razveže ...“

945

‘3 -Mi ton

Ni čuda, da so brezštevilni bolniki iskali pri čudežnem studencu
pomoči ter je še iščejo; tja vozijo cele vlake bolnikov. Stotine zdrav¬
nikov, vernih in nevernih, hitč v Lurd, da se sami prepričajo o ču¬
dežnih ozdravlje¬
njih; tam preisku¬
jejo vestno izredne
dogodke in prisi¬
ljeni so priznati
višjo moč pri¬
znati čudež. Leta
1900. je prišel brez¬
veren zdravnik v
Lurd, tako poroča
slavni dr. Boissarie.

Ginjen je bil, ko je
videl,kako je gospa,
ki je imela raka v
obrazu, naenkrat v
kopeli ozdravela.

Pokleknil je pred
kip Marijin ter odšel
veren. V preisko¬
valni zdravniški so¬

bani, kjer preisku¬
jejo bolnike, se vidi
velik pergament s
prekrasnim okvi¬
rom iz ebanovine;
na pergamentu stoji
napis: „Klanjanje

Naši ljubi Gospe
lurški od zbora3000
priznanih zdravni¬
kov. Zbral dr. E.

Vincent, izredni
profesor na vse¬
učilišču lionskem.“

Znano je, da je dr.

Vincent razposlal
zdravnikom okrož¬
nico z vprašanjem:

...Ali naj se Lurd iz
zdravstvenih ozirov
zapre?“ Dobil je od
3000 zdravnikov iz¬
javo, da Lurd bolni¬
kom premnogo koristi. Tudi veda, če je nepristranska, se mora uklo¬
niti nadnaravni moči. Z lažmi, zasmehovanjem in obrekovanjem so
hoteli brezverci lurške čudeže uničiti; toda zastonj. Resničnih dejstev

dltat Cram  (LLst GlCferj?.

(pZLmžer Sc . .

Bratovščinska podoba Marijinega Srca v Mekinjah.

(Po starem bakrorezu.)

246

niso mogli utajiti. Zloglasni Zola, brezverski romanopisec, je hotel
vzeti Lurdu dobro ime in osmešiti tamošnje čudeže. Toda njegov talent
se je razbil ob masabijelskih skalah. Osramočen je moral priznati,
da njegov roman, ki ga je iz slabega namena spisal, Lurdu ni ško¬
doval, pač pa slavo čudeža pospešil ter da je tako nehote povzdigni
čast Lurda.

Da, čudeži v Lurdu so tako nepobitni, da je dr. Vergez, ki je
25 let proučaval lurške dogodke, malo pred smrtjo tako-le izjavil:
„Vprašujejo me, kaj sem videl v Lurdu. S par besedami je vse pove¬
dano. Preiskoval sem dejstva, ki presegajo vso vedo in videl sem.
da, tako rekoč otipal sem božje delo, čudež. Videl sem, kako je
imela naravna voda nadnaravno moč, ki je narava dati ne more. In
videl sem, kako je ta voda iztrgala sedaj umirajočega dečka s m rti,
potem dala slepcu vid, hromemu gibčnost udov, zacelila je globoko
rano; taki so bili njeni prvi učinki. Naslednji niso bili nič manj ču¬
dežni. Ozdravila je skrajno sušico, raka. Čudež, veden čudež!“

Kolikim pa je lurška Devica pomagala v dušnih ozirih, ki so še
večji čudeži kot telesni? Teh je legijon. Tolažila je žalostne, potrte,
obupane, pomagala izkušanim, mahoma je izpreobračala brezverce,
velike grešnike, podpirala umirajoče . . .

Po vsi pravici je zapisal papež Leon XIII. te-le besede: „Slava
Lurda je velika in Mati Božja je to slavo z dušnimi in telesnimi
dobrotami razširila po vesoljnem svetu. 14  In zares! Lurd ni le postal
najslavnejša božja pot sveta, kjer se shajajo vsi narodi zemlje, lurška
Kraljica je razprostrla svoje gospodstvo po vesoljnem svetu. Povsod
vidiš njene slike in kipe, povsod grade nji na čast votline, kapele,
oltarje, da, celo krasne cerkve; vsak otrok jo pozna, lurško Devico.
Pobožnost do lurške Marije je postala last vseh katoliških narodov
in vsak vernik izgovarja njeno ime z ljubeznijo, spoštovanjem, začu¬
denjem in hrepenenjem; čast ji izkazujejo celo drugoverci, Turki,
Armenci itd. Slava lurške Kraljice je zavladala po vsi zemlji, ona pa
deli na vse strani milosti, dobrote ter odgovarja s čudeži.

Priznati moramo, da je to čudovito delovanje lurške Device za
našo dobo izredno, veličastno delo božje previdnosti, da je nepre¬
cenljiva dobrota za naš čas, ki je poln zmot in dvomov, da je bliščeč
svetilnik za svet, ki tava v temi. Lurd s svojimi čudeži je zlata od¬
prta knjiga vsem, ki so dobre volje; v nji najdeš z žarečimi pismen¬
kami zapisano: „Prst božji je to!“ Zapisane najdeš v ti knjigi te-le
misli in opomine:

Pridite vsi zdravniki sveta s svojimi knjigami in instrumenti
skupaj in ozdravljajte hipoma bolnike tako, kakor jih ozdravlja v
Lurdu Marija. Tam slepi spregledujejo, gluhi spreslišujejo, hromi
shodijo hipoma . . .

Pridite, brezverci! Glejte, še je drugi svet nad nami; če nočete
verjeti svetopisemskim čudežem, verjemite čudežem, ki jih lahko
vidite, da, tipate v Lurdu. Pridite, glejte in uklonite svoj tilnik pod
sladek jarem svete vere in vdajte se Jezusu.

Pridite, vi protestantje in neverniki, ki ste zavrgli Marijino
češčenje! Poglejte, Bog časti Marijo in po Mariji dela čudeže. Tako

247

spričuje on, da je naša cerkev prava, ona cerkev, ki časti Marijo
tako, kakor hoče Bog. Pridite, glejte čudež, vrnite se k Mariji,
svoji Materi, ki ste jo tako nehvaležno zapustili.

Pridite, vi boječi katoličani, vi svetni modrijani, profesorji in
državniki, ki skušate na moderne načine, s človeškimi močmi ter s
človeško modrostjo cerkev zopet prenoviti. Pridite, vsi novi farizeji
in pismouki, ki vam je čudež zopern! Vidite, Bog vas ne potrebuje
in je vso vašo modrost osramotil s čudeži v Lurdu.

O slavni Lurd, ti si mogočna apologija svete katoliške cerkve
ter vsem v tolažbo potrjuješ nepobitno sledeče resnice:

1. Da je sveta katoliška cerkev edino prava in da so njeni nauki
resnični;

2. da je Jezus Kri¬
stus zares pričujoč v
svetem Rešnjem Telesu;

3. da je naša dolž¬
nost, častiti Marijo, ker
sam Bog v Lurdu če-
ščenje Marijino čudežno
potrjuje.

Večna hvala ti, o
Gospod, za te nove do¬
kaze; po Mariji nam
potrjuješ, kar verujemo,
kar upamo! S čudežnimi
lurškimi dogodki je na¬
stopila nova, veselejša
doba za sveto cerkev.

Zares, časi so še viharni,
moči teme se gibljejo,
cerkev preganjajo. Toda

na nebu, tam V Lurdu, Vremska cerkev - (Marijine cerkve na Slovenskem.)

vstaja mavrica miru v

najkrasnejših barvah. (Cf. ene. Pija X.) Zemlja je poplavljena s po¬
topom krivic in pregreh, pa že se bliža na srebrnokrilih perotih
golobica, ki nosi oljkino vejico miru in rešenja ...

Štiri dni smo bivali v Lurdu.' Minuli so prehitro. Prišel je tre-
notek ločitve. Slovo je bilo težko, grenko! Še enkrat — poslednjič
se podam k posvečeni skali, pijem iz studenca. Srce mi veli: Ostani
tu, kako sladko je tu ob vznožju nebeške Matere; toda dolžnost me
kliče v domovino. Še en ljubeč pogled k Mariji, proti baziliki. Oko
se porosi, srce zatrepeče, usta šepetajo: Ave, ave! Z Bogom, Devica
mila, sladka Mati moja! Z Bogom! PIvala ti srčna za vse dobrote!
Vrnem se še nazaj. Ako ne — pa na svidenje tam na tvojem Mate¬
rinem domu; tam te bom ljubil in slavil — na veke!

248

Molitev.

Preljuba lurška Gospa, brezmadežna Devica in Mati! Svoje brez¬
madežno Spočetje si razodela v Lurdu ter s slavo te skrivnosti ob¬
žarjena deliš od tam po vsem svetu dobrote in milosti, ti pomočnica
kristjanov, zdravje bolnikov, tolažnica žalostnih, pribežališče greš¬
nikov ! Zahvalim te srčno za vse grešnike, katere si spravila z Bogom,
za vse trpeče, katerih solze si osušila, katerih muke si olajšala, za¬
hvalim te za vse, katerim si prinesla tolažbo, mir, veselje. Ozri se z
milostljivim očesom tudi name, nevrednega tvojega otroka! Tebi iz¬
ročim v čast tvojega brezmadežnega Spočetja svoje oči, ušesa, jezik,
vse telesne ude in dušne moči, svoj razum, svoje srce z vsemi
nagnjenji in čutili, svojo voljo z vsemi sklepi. Blagoslovi me! Obvaruj
me napadov hudega duha, krepčaj me v skušnjavah, sprosi mi milost,
da ljubim Jezusa in tebe na zemlji črez vse in vama zvest ostanem
do smrti.

0 lurška Gospa, usmili se slabotnih, bolnikov, grešnikov! Varuj
mladino! Blagoslovi stariše in predstojnike! Prosi za naše duhovnike!
Čuvaj milo slovensko ljudstvo, da ostane zvesto sveti veri!

O lurška Mati in Kraljica, ti slava svete cerkve in naša mogočna
pomočnica, prosi za nas sedaj in ob naši smrtni uri. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Iz vesoljne zemlje hite narodi
v Lurd — v ta novi raj Brezmadežne, da tam navdušeno slave to
čisto solnce, v katerem je Bog postavil svoje stanovanje, ter se ji
tam klanjajo kot Kraljici sveta. S tem izpolnjujejo željo presvete
Device, ki je dejala: „Želim, da mnogo ljudi sem prihaja." Ako moreš,
poromaj tudi ti tja. Ako pa ne moreš tja, udeleži se vsaj v duhu
romanja v Lurd, da ustrežeš želji Marijini.*

* Tako duhovno romanje sta z iskrenimi besedami priporočila papeža
Pij IX. in Leon XIII. ter je obdarila z odpustki. Udomačilo se je že po mnogih
krajih. Vrši se štirikrat na leto, in sicer k praznikom, ki se v Lurdu zelo slo¬
vesno praznujejo: 1. K Marijinemu oznanjenju (25. sušca), 2. h karmelskemu

prazniku (16. malega srpana), 3. k Marijinemu rojstvu (8. kimavca), 4. k Čistemu
Spočetju (8. grudna). Vsi, ki se hočejo udeležiti tega duhovnega romanja, naj
opravijo devetdnevnico, med katero naj molijo vsak dan (skupno ali posamič) v
javni cerkvi ali kapeli sveti rožni venec. Ob koncu devetdnevnice naj se skesano
spovedb in sprejmb vredno sveto Rešnje Telo (ali na kak gori omenjen praznik
ali pa v osmini) ter naj takrat molijo po namenu sv. Očeta, za sveto cerkev ter
romarje. Vsak udeleženec, ki izpolni vse pogoje, dobi vsak dan odpustkov 7 let
in 7 kvadragen, po sprejemu svetih zakramentov pa popolni odpustek. Tudi v
Lurdu samem opravljajo pred zgoraj omenjenimi prazniki jako slovesno devet¬
dnevnice. Popoldne ob 2. uri je izpostavljeno sveto Rešnje Telo; tudi se svete
maše tam darujejo za vse udeležence duhovnega romanja. Ob naštetih praznikih
pa se vrše v Lurdu velike slavnosti; velike množice hite one praznike slavit
lurško Gospo. Svetujem ti, dragi čitatelj, poromaj pogostoma v duhu tako v
Lurd, kakor sem ti opisal. Sadovi takega romanja bodo obilni. Nehote se ti bo
omilila ta pobožnost.

249

Brezje.

Ceščenje Matere Božje med Slovenci.

Stari slovenski rodovi so privreli v 6. stoletju iz južne Rusije
preko karpatskih hribov ter se naselili na našem ozemlju, združeč
se s starimi Stanovniki. Toda meje slovenske zemlje so takrat segale
od Jadranskega morja tja do blizu Dunaja in blizu Innichena — torej
mnogo dalje kakor dandanes. Naši tedanji pradedi so bili še maliko¬
valci, ki še niso poznali pravega Boga, torej tudi ne dobrotljive
nebeške Matere. Ali Bog se je kmalu milostno nanje ozrl ter jih
poklical v naročje sv. cerkve. Iz južnega Ogleja  ter iz severnih
mest Solnograda in Velegrada  jim je pVisijala prijazna luč
prave sv. vere, ž njo pa tudi mila podoba nebeške Matere Marije.

V onih davnih časih je na obalih Jadranskega morja — nedaleč
od Trsta — cvetelo bogato trgovsko mesto, mogočni Oglej,  ki se
je ponašal, da je drugi Rim. Štel je krog pol milijona prebivalcev
ter je bil silna trdnjava proti prodirajočim barbarom. Tu so imeli
bogati Rimljani svoja letovišča in palače tudi rimski cesarji so
radi tu bivali ob vročih poletnih dnevih. Tu je obstojala že izza
apostolskih časov krepko razvita krščanska občina; okrepila se je
v ognju trpljenja; ondi so tla napojena s krvjo junaških mučencev;

250

tu je grob slovečega sv. Mohorja, učenca apostola Marka. Oglejski
cerkvi je načeloval mogočen patrijarh, katerega oblast je segala
daleč tja črez beneške pokrajine. Tedanje slovenske dežele so stale
po večini pod vplivom in vlado oglejske cerkve. Iz Ogleja sta vodili
dve rimski cesti skozi naše kraje; po njih so prišli oglejski misijo¬
narji med Slovence ter jim prinesli vero v Kristusa, ž njo pa tudi tako
blažilno češčenje Marije, njegove vzvišene Matere. Saj se je pa tudi
oglejska cerkvena občina od prvega početka odlikovala po vdanosti
in ljubezni do Marije. O tem nam svedoči starodavna, mogočna oglej¬
ska bazilika, ki je bila prvotno posvečena Mariji Vnebovzeti. Na oboku
nad velikim oltarjem se je pred časom bliščala slika Madone na
prestolu z božjim Detetom v naročji v bizantinskem slogu. Sedanja
bazilika na mestu stare Marijine cerkve pa je bila posvečena 1.1031.,
kakor svedoči še do danes ohranjen napis: „Posvečeno je bilo to
svetišče v čast Materi Božji in sv. mučencem.“ Brez dvojbe pa sega
v prvo dobo krščanstva kripta pod cerkvijo; njene stene so posli¬
kane s starokrščanskimi slikami: med drugimi zapaziš prizore iz
trpljenja Jezusovega. Posebno nas zanima slika Marije z mrtvim
Sinom v naročji. Slika Madone se nahaja tudi na vrhu srednjega
svoda. Ti stari, častitljivi spominki pričajo, da je oglejska cerkev
odlično častila Marijo. Zato je bilo tudi naravno in umevno, da so
oglejski misijonarji povsod, kamor so prišli, širili češčenje Marijino
ter novozidanim cerkvam dajali po zgledu cerkve matice — Marijo
kot patrono. Tako je dobil na pr. Trst že v 4. stoletju baziliko v
čast Matere Božje; zgradili so jo na mestu rimskega poganskega
templa Junone, Minerve in Jupitra. Do danes je ohranjena apsida te
prvotne bazilike v cerkvi sv. Justa; na njeni steni vidiš umetniško
mozaično sliko iz one dobe: Marijo s sinjim plaščem na prestolu z
Jezuščkom v naročji, sredi med nadangeloma Mihaelom in Gabrije¬
lom, ki sta oblečena v duhovsko obleko ter držita lilije v rokah.
Lepo, milo obličje božjega Deteta zre nate tako prijazno ter te blago¬
slavlja z desnico. Marijo, kot svojo patrono, časte tudi stare škofijske
cerkve v Kopru, Poreču, Pulju ter stara romarska cerkev v Barbani
— pač vsled oglejskega vpliva. Cerkev v Barbani je dal sezidati
oglejski patrijarh Elija (571—586). V apsidi in na svodu poreške
bazilike se nahajajo poleg drugih tudi slike Marijine, ki spadajo med
najvažnejše ostanke starega krščanskega slikarstva v našem cesarstvu.
Mnogo Marijinih cerkva je tudi porastlo iz tal ob starih rimskih cestah,
po katerih so dohajali oglejski blagovestniki ter so cerkve posvečevali
najraje Mariji Vnebdvzeti. Tako na pr. naletimo v soški dolini, kjer
je peljala rimska cesta črez Bovec na Koroško, zapored na cerkve
Mariji Vnebovzeti posvečene v Kobaridu, Kanalu, Tolminu. O vnemi
oglejske cerkve za slavo Marijino nam spričuje tudi zgodovinsko
dejstvo, da so oglejski patrijarhi goreče širili češčenje Marijino celo
preko mej svojega ozemlja po ostalem katoliškem svetu. Ko so na pr.
koncem 8. stoletja krivoverski adopcijanci Mariji odrekali božje Mate¬
rinstvo, se je sešel cerkveni zbor v Frankobrodu 1. 794. Navzoč je
bil na zboru tudi cesar Karol Veliki, ki je priporočil, naj se sesta¬
vite dve knjigi proti krivi veri. Eno teh knjig je nato po naročilu

251

sestavil oglejski patrijarh Pavlin, ter je v nji v imenu italijanskih
škofov razložil, kaj uči sv. pismo o dostojanstvu Kristusa in Marije.
Matere njegove. Cesar je nato knjigo Pavlinovo in poleg te še eno
drugo poslal krivoverskim španskim škofom. Če je torej oglejska
cerkev celo na zunaj s svojim mogočnim vplivom krepko pospeše¬
vala češčenje Marijino, s kako vnemo je pač vplivala v tem oziru
na svoje lastno ozemlje, da so njeni podložni srčno in goreče častili
in ljubili Marijo, Mater Božjo in predobrotljivo Mater svojo.

Ponosnega, mogočnega Ogleja ne najdeš več. Huni, Longobardi
in vedni notranji boji so razdrobili mesto v prah. Na kraju, kjer so se
dvigale mogočne palače, zagledaš danes le revno vas. Samo staro¬
davna častitljiva bazilika ta edini spomenik minole slave, pa še
ta oropan nekdanjih zakladov stoji kot nepobitna priča bivših
dogodkov.

Drugi kraj, iz katerega je izžareval plamen ljubezni do Marije
med Slovence, je bil stari Solnograd,  ki je nastal na kraju biv¬
šega rimskega mesta „Juvavum“. Že v prvih časih krščanstva je bila
tukaj cvetoča krščanska občina; tudi v tem mestu je v potokih tekla
kri sv. mučencev.

Solnograško cerkev je ustanovil in utrdil bavarski apostol sveti
Rupert  s svojimi tovariši. Pri tem prizadevanju pa mu je šel na
roko bavarski vojvoda Teodo, čigar moč je segla daleč črez bavar¬
ske meje proti jugu in vzhodu. Z njegovim dovoljenjem je sv. Rupert
ustanovil v Solnogradu škofijski sedež, katerega je bogoljubni knez
obdaril z obsežnimi posestvi. Ker je sv. škof spoznal, kako važna je
posebno krščanska vzgoja ženske mladine, je sezidal na razvalinah
starorimskega gradu Juvavuma cerkev in samostan ,,Nonnberg“ (,.nun¬
ska gora“) za Bogu posvečene device ter je obojno posvetil v čast
božjo in sv. Matere Gospodove. Iz tega samostana je prišla devica
Ita kot prva opatica v samostan v Krki, ki ga je 15. vel. srpana 1043
ustanovila bi. Hema v čast Marijinemu Vnebovzetju. Sv. Rupert je zidal
male samostane, ,.Zellen“ imenovane, da bi se po njih sv. vera lažje
širila in utrjevala; posvečeval je duhovnike ter neumorno zidal nove
cerkve. Med temi je posebno znamenita Marijina romarska cerkev v
Altottingu, kjer je sv. mož bivše pogansko svetišče kakor govori
izročilo spremenil v božji hram ter ga posvetil Materi Božji. Med
Rupertovimi nasledniki je posebno znamenit sv. Virgil.  učen, po¬
božen in odločen mož. Za njegovega časa so se vršili veliki zgo¬
dovinski dogodki.

Gorotanske Slovence so z veliko silo napadli divji Avari. \
stiski je gorotanski knez Borut zaprosil Bavarce pomoči. Ti so prišli
z veliko vojsko ter potisnili Avare nazaj; tako so sicer oprostili
Slovence tlačiteljev, za to izkazano jim pomoč so pa morali gorotan¬
ski Slovenci priznati bavarsko nadvlado. Kot poroka so Bavarci vzeli
s seboj Gorazda, Borutovega sina, in Hotimirja, bratranca njegovega.
Knez Borut je prosil zmagonosne Bavarce, naj odgoje oba plemiča
v sv. krščanski veri ter jima podele sv. krst, dobro vedoč, da more
le takoohraniti svojo kneževino. Odgojo slovenskih princev so izro¬
čili sv. Virgilu, ki ju je poslal na prijazen otok Chiemsee; tam ju je

252

podučeval učeni škof Dobda in stanu primerno vzgojil. Po Borutovi
smrti je vladal v Gorotanu Gorazd — a samo tri leta; za njim je
zasedel prestol bogoljubni knez Hotimir. Vse, kar je bilo mogoče,
je storil, da bi svoj narod pokristjanil. Iskreno je prosil sv. Virgila.
da bi obiskal njegovo kneževino ter prišel oznanjevat tja sv. vero.
Ker pa sv. Virgil ni mogel ustreči kneževi prošnji, mu je pa poslal
pobožnega škofa Modesta  z več menihi iz samostana sv. Petra
ter ga pooblastil, da naj po potrebi posvečuje mašnike ter posvečuje
nove cerkve. Z veliko vnemo se je sv. Modest posvetil svojemu zva-
nju, ter je s svojimi pomočniki neizmerno veliko koristil Gorotanu.
Iskreno je ljubil ta goreči apostol Slovencev prečisto Devico Marijo;
o tem nam svedoči dejstvo, da je novo prestolno cerkev svoje slo¬
venske škofije posvetil krog 1. 750. Materi Božji na čast. To je ono
sloveče Marijino svetišče „Gospa Sveta v Selu“ (Maria Saal), iz ka¬
tere je zasijala luč sv. vere po Gorotanu in črez meje njegove. Modestov
trud je Bog obilno oblagodaril. Bogatega na zaslugah je poklical
Gospod zvestega Marijinega služabnika k sebi. Njegove telesne
ostanke je pokopal knez Hotimir z velikimi slovesnostmi v gospo¬
svetski cerkvi. Mogočni gosposvetski dom nas pašedanes
glasno opominja, koliko hvaležnosti smo dolžni sv.
blagovestniku Modestu.  Slovenskega romarja, ki stopi v to
cerkev, prevzame nek tajni strah pri misli: Tu počiva truplo velikega
misijonskega škofa Gorotana. tu počiva in čaka vstajenja ono blago
srce, ki je tako ljubilo Marijo in Slovence. Nehote vzkipi v nebo go¬
reča molitev: ,,Prosi sv. apostol Gorotana, da naj gori Slo¬
vencem luč prižgana“,  prosi v nebesih Gospo sveto Marijo, da
naj tudi v naših nevarnih dneh čuva slovenski rod . . .

Za sv. Virgilom in sv. Modestom so nadalje utrjevali in širili
sv. vero solnograški škofje, posebno Arno, Liupram inAdalvin.
Škof Arno, katerega je pri apostolskem delovanju z vso vnemo pod¬
piral pobožni knez Ingo, je na deželni sinodi v Reisbachu, ki se je tam
prekinila 20. januarja 799, v Freisingu zopet nadaljevala in pri sv. Petru
v Solnogradu dovršila, izdal ukaz, da naj se tudi med gorotanskimi
Slovenci praznujejo štirje Marijini prazniki : 1. Marijino Očiščevanje,
2. svečana; 2. Marijino Oznanjenje, 25. sušca; 3. Marijino Vnebovzetje,
15. vel. srpana; 4. Marijino Rojstvo, 8. kimavca (torej tako kot dan¬
danes). V Panoniji jc posebno utrdil sv. vero škof Liupram ; podpiral
ga je pri tem stremljenju vojvoda Privina. Ta slovenski vladarje ob
Blatnem jezeru sezidal utrjen grad, pozneje Blatograd (Moosburg)
imenovan, s cerkvijo vred. Sredi zime je tja potoval škof Liupram
ter je dne 24. januarja 840 posvetil cerkev v čast Mariji Materi Božji v
navzočnosti vojvode Privine ter mnogo slovenskih in bavarskih veli-
kašev; nato je izročil duhovsko oskrb slovenskega rodu knezovemu
dvornemu kapelanu Dominiku. Kmalu nato je posvetil Luipram v
bližini Blatograda dve novi cerkvi. V okrožju Blatograda, vojvodske
prestolice, je kmalu nastala cvetoča slovensko - krščanska država.
Slovensko ljudstvo je ljubilo škofa Liuprama radi njegove vneme, s
katero je med njimi širil sv. vero, ter ga je častilo kot svetnika. Umrl
je pobožni škof 14. vinotoka 859.

253

Vreden naslednik mu je bil opat nadškof A dal vi n, ki je tudi
goreče deloval v Panoniji, ondi posvečeval cerkve, nastavljal maš-
nike, delil zakrament sv. birme. Sredi njegovega delovanja pa so se
v Panoniji izvršili dogodki, ki so velik del slovenskih pokrajin od¬
trgali od cerkvene oblastrSolnograda ter ustanovile novo samostojno
slovansko vladikovino.

Moravski vojvoda Ra-
stislav  je sklenil ustano¬
viti veliko slovansko dr¬
žavo z lastno slovansko
nadškofijo, ki bi bila neod¬
visna od nemškega vpliva.

Pridobil je za svoj načrt
Svatopluka,  slovenske¬
ga vojvodo med Tajo in
Grano ter panonskega voj¬
vodo Ko cela,  naslednika
kneza Privine. Obrnil se
je Rastislav v Carigrad do
cesarja Mihaela III. s proš¬
njo, naj mu pošlje slovan¬
skih misijonarjev. Ta mu
je poslal bazilijanska me¬
niha iz gore Atos, Kon¬
stantina,  ki je malo pred
smrtjo prejel ime Ciril,
ter njegovega brata Me¬
toda.  Knez Kocel ju je
na njunem potovanju skozi
Panonijo sprejel z velikimi
častmi (krog 1. 863.). Še v
istem letu sta dospela na
Moravsko, kjer sta razvila
plodovito, blagoslovljeno
delovanje. Preložila sta
sv. pismo v slovanski je- Milostna podoba v Gospa Sveti.

zik ter služila sv. mašo v

slovanščini. Položila sta tako podlago slovenskemu slovstvu ter odprla
Slovanom pot do krščanske omike ter časnega in večnega blago¬
stanja. Mariji, najboljši zavetnici, ju je izročila skrbna mati, ko
sta ostavljala domače ognjišče. Nista pozabila zemeljske matere,
katero sta iskreno ljubila; tem iskreneje pa sta ljubila nebeško Mater,
ter v slovenskem jeziku oznanjevala njeno slavo strmečim Slovenom.
Jeseni 867 sta se podala z več mladeniči v Rim, kjer je papež Ha¬
drijan II. ugodil želji imenovanih treh knezov slovenskih ter usta¬
novil za njihove dežele samostojno slovansko nadškofijo.  Dne
19. grudna 868 ju je sam papež Hadrijan II. posvetil v škofa v cerkvi
Marije Snežnice. Ciril je žalibog nekaj tednov pozneje v Rimu umrl;
Metoda pa je ustoličil papež kot nadškofa Panonske in Moravske.

954

Na spomlad 869 je došel Metod,z vsemi potrebnimi pismi v svojo
vladiko vino ter se je ustanovil v Blatogradu pri knezu Kocelu.
Pozneje je sezidal na moravskem Velehradu stolno cerkev
ter jo posvetil Mariji Vnebovzeti.  Od tam je krepko izža¬
revala ljubezen do Marije v slovenska srca. Na Velehradu v Marijini
cerkvi počivajo telesni ostanki velikega apostola sv. Metoda.

Tako so se polagoma po slovenskih pokrajinah
umaknili maliki trojedinemu Bogu. Kjer so nekdaj za¬
žigali kadila rimljanski Veneri, koder so pozneje častili
slovansko boginjo Živo, tam so se dvigali iz tal sve¬
tišča na čast presveti Devici Mariji, tam se je razle¬
gala njena slava.

Nezmerne zasluge za krščansko izomiko slovenskega naroda
sploh ter posebej še za razširjenje in uglobljenje Marijinega češčenja
med njim so si pridobili razni samostani,  ki so nastali na sloven¬
skem ozemlju ali mejah njegovih. Kakor so redovi v srednjem veku
duševno vodili Evropo sploh, enako so vodili tudi slovenski narod,
med katerim so imeli mnogo mogočnih naselbin. Širili in utrjevali so
sv. vero, podučevali mladino, ustanavljali nove šole. Sami so Marijo
vneto častili, obenem pa netili v srcih Slovencev ljubezen in vdanost
do nje; širili so razne pobožnosti nji v čast, posvečevali ji cerkve.

Prvi so to vzvišeno nalogo izvrševali benediktinci.  Na meji
Gorotana, v pustriški dolini, je slovel starodavni benediktinski samo¬
stan Innichen  z Marijino cerkvijo. Ustanovil ga je bavarski voj¬
voda Ta sil o 1. 770. z namenom, „da bi neverni rod Slovenov pri¬
peljal na pot resnice". Njegovi menihi so novim cerkvam najraje
dajali Marijo kot patrono. Ne manj sloveč in za Slovence važen je
bil benediktinski samostan v Kremsmiinstru,  ki ga je ustanovil
tudi vojvoda Tasilo s sodelovanjem sv. Virgila 1. 777. Benediktinski
samostan v Osojah'  so ustanovili 1. 1026. stariši oglejskega patriarha
Popona; v krasni samostanski Marijini cerkvi so hr anili  prelepo
čudežno podobo Device Marije, s solncem obdane. Menihi tega samo¬
stana so izrejali posebno dobre mladeniče ter jih poučevali v glasbi,
slikarstvu, jezikih, sploh v vedah in umetnijah. Sloveli so še drugi
benediktinski samostani na Koroškem, tako na pr. pri Sv. Jurju ob
jezeru  (ust. okrog 1000), Sv. Pavel  (ust. 1091), v Millstattu
(ust. 1088), Podkloštrom  (ust. 1107).

Nova, vesela doba za krščanstvo na Koroškem se je začela za
časa blage slovenske kneginje sv. Heme,  te velike častilke Mari¬
jine. Ne da se povedati, koliko dobrega je storila pobožna gospa
slovenskemu rodu. Ko ji je umrl soprog in ji je bil njen sin ubit,
je sklenila, vse svoje obilno premoženje darovati Bogu ter se podati
v samostansko tihoto. Zgradila je veliko baziliko v Krki v
čast Materi Božji;  zidanje je vodila sama. Na eni strani te cerkve
je prizidala velik nunski samostan, v katerem je z vsem potrebnim
preskrbela 70 redovnic, ki naj bi povzdigovale slavo Marijino ter v
svetosti služile Bogu. Na drugi strani cerkve pa je postavila samo¬
stan za 20 korarjev, ki naj bi ob določenih urah v cerkvi prepevali
božjo čast, stregli ljudem v dušnih potrebah ter poučevali in vzgo-

255

jevali mladino v strahu božjem. Na Veliko Gospojnico 1. 1042. je
posvetil škof Balduin novo Marijino baziliko. Koroška še ni videla
take slovesnosti. Sešlo se je brez števila ljudstva. Blažena Hema pa
ta dan ljubljeni nebeški Kraljici ni darovala le krasne cerkve in dveh
samostanov, temveč položila je vse svoje knežje premoženje na oltar
Marijin. Naposled je darovala Mariji samo sebe, ko se je zavezala s
samostansko obljubo. Že 1. 1045. (29. rožnika) pa je izročila svojo lepo
dušo Bogu ter se preselila v večno srečni Marijin dom.

Na Gornjem Štajerskem, blizu koroške meje, stoji starodavni
benediktinski samostan Sv. Lambert,  ki so ga ustanovili
sinovi sv. Benedikta že v petem stoletju z namenom, da bi zapušče¬
nemu ljudstvu prižgali luč prave svete vere in blažene-omike. Sedanji
samostan je bil pozidan 1. 1073. Iz tega samostana je prišel 1. 1157.
goreč menih na hrib, na katerem stoji današnje Marijino Celje. Opat
Oto mu je namreč podaril pred odhodom iz Št. Lamberta lepo, milo
podobo prečiste Device Marije, izrezano iz lipovega lesa. Ta podoba
mu je slajšala življenje. Postavil jo je med veje košatega drevesa,
ker ni imel lepšega prostora zanjo. Pred njo je goreče molil, pel
psalme in Marijine pesmi. Sčasoma so zvedeli za to podobo pastirji
na sosednih gorah. Polagoma pridejo tudi oni s svetim strahom pred
njo, milo se ozirajo na nebeško Mater, o kateri jim je menih že toliko
lepega in ganljivega pravil. Pred njo začne duhovnik razlagati sveto
vero ter jih vnema k odkritosrčnemu, čistemu češčenju Marije Device.
To je bil začetek sloveče Marijaceljske božje poti. (Gl. sliko na str. 177.)

Naj omenim še benediktinski samostan v Gornjemgradu,
ki je bil s cerkvijo vred ustanovljen leta 1140. v čast preslavne in
vedne Device in Matere Božje Marije. Stari pečati gornjegrajski nam
pričajo o srčni ljubezni tamošnjih menihov do Marije. Tako na pr. je
na pečatu iz 1. 1242. izrezljan sledeči prizor: Dete Jezus leži v jaslicah,
v ozadju stoji njegova blažena Mati. Pečat iz 1.1308. upodablja Marijo,
ki kot skrbna Mati in varihinja razprostira plašč nad klečočimi menihi.
Opat Benedikt (krog 1444—1453) je imel pečat s podobo Matere Božje
s krono na glavi in lilijo v roki in s šestero žarno zvezdo odspodaj.
Ta grb gornjegrajske opatije so pozneje prevzeli kot pravni dediči
ljubljanski škofje.

Poleg benediktincev so med Slovenci še posebno vneto širili
slavo Marijino cistercijani -beli menihi,  — ki so že po svojih
redovnih določilih vezani, da časte Marijo kot posebno redovno za¬
vetnico in Gospo. Odlično je v ti smeri deloval imenitni zatiški
samostan,  ki ga je ustanovila oglejska cerkev. Trije plemiči:
Dietrich, Henrik in Meinhalm so 1. 1132. darovali oglejskemu patri-
jarhu Peregrinu, prijatelju sv. Bernarda, svoja posestva pri Zatičini s
prošnjo, da naj se ondi ustanovi moški samostan. Patrijarh je ugodil
prošnji ter je tja poklical menihe iz štirskega samostana Rein; ko
so ti došli 1. 1136., jim je sv. Bernard, ta iskreni ljubilec Marijin,
poslal meniha Vincenca kot prvega opata. Slovel je zatiški samostan
daleč naokrog. Ni je bilo odlične družine na Kranjskem, ki bi ga
ne podpirala z bogoljubnimi darili in ustanovami; tudi zunanji knezi
in cerkveni velikaši so se ga radi spominjali. Leta 1446. je celo

2ot>

cerkveni zbor v Basel-u javno pohvalil ta samostan, češ, da se od¬
likuje mimo drugih po slavi in lepoti. Samostan je oskrboval 35 župnij.
Svoj mogočen vpliv so beli menihi vestno uporabljali za razširjenje
Marijine slave po naši deželi. Enako vneto v ta namen sta delovala
cistercijanska samostana v Vetrinju (ust. 1142) in v Kostanjevici (ust.
1234). Beli menihi so jako slovesno praznovali Marijine praznike,
jih poveličevali z dragoceno cerkveno obleko in s krasnim petjem,
kinčali so Marijine oltarje, zidali nove Marijine cerkve. Kjerkoli so
delovali v dušnem pastirstvu, povsod so vžigali srca k ljubezni do
nebeške Kraljice. Mnogo Marijinih cerkva, ki slove sedaj kot božja
pota, na pr. Mulj ava, Zaplaz, Trška gora pri Novem mestu
so postavili cistercijani.

Enako so goreli za slavo Marijino kartuzijani,  ki so imeli
svoje kartuzije v Jurkloštru  (ust. 1208), v Bistri poleg Vrh¬
nike  (ust. 1255). Poslednjo je ustanovil vojvoda koroški, gospodar
kranjski, istrski in kraški, Ulrik III., ki je določil v ustanovni listini,
da naj se pozida nova samostanska naselbina v „čast slavne in ne-
omadeževane Device Božje Matere Marije in sv. Janeza Krstnika".
Naj starejša in najslavnejša kartuzija  v Avstriji in na
Nemškem je pa bila v Žičah  (Seitz, ust. 1151) na spod. Štajerskem.
Ustanovil jo je mejni grof štajerski Otokar VI. „v čast našega Gospoda
Jezusa Kristusa in njegove Porodnice, vselej Device Marije in sv.
Janeza Krstnika in vseh svetnikov". Prvi menihi so došli iz Fran¬
coskega. Kartuzij ani so živeli silno strogo in siromašno. Mesa niso
smeli nikdar jesti, tudi ne na smrtni postelji; molčati so morali
vedno, čul se je med njimi le pozdrav „memento mori", t. j. spomni
se, da boš umrl. Ti strogi menihi so svetu odmrli; v njihovih srcih
je gorela žarna ljubezen do Boga in Marije. O tem nam je priča
samostanski brat Filip  iz zajčkega samostana, živeč v prvi po¬
lovici 13. stoletja. Spisal je ta bogoljubni menih prelep sloveč slavo¬
spev: „Marijino življenje," ki sestoji iz 10.133 vrstic. V začetku
speva pokliče na pomoč Marijo.

„Zato prečista najpoprej — Te prosim uči me, povej,

Kako zvršim naj tebi spev — Ki tvoje bo časti odmev!

Potem opeva ljubko in srčno celo Marijino življenje in delo¬
vanje. Ob sklepu pesnitve prosi vneti pevec Marijo z milimi bese¬
dami, da naj ona prosi zanj ob prestolu božjem ter pošilja pesem
vsemu krščanskemu svetu, posebno pa bratom nemškega viteškega
reda, „ki pobožno in veselo Marijo časti in množi vero na Kristusa."

„Menih pobožen je zapel — Nekdaj tu pesmico vesel:

In večkrat v Zajčkem samostanu — se čula je pri kartuzijanu.

In iz tihotnih celic vnet — Zaslišal jo je daljni svet,

Doni črez hribe, črez polje, — Potrka tiho marsikje.

Ne utrudi nje težavna pot — Dokler ji ne odprč povsod! 11

(Prevod Mat. Zemljiča.)

Prijazni Marijini spev se je čudovito hitro širil in je dobival
vedno več prijateljev. Pobožni pevec je že davno počival v grobu,
njegova ljubka pesem pa je bila tisočerim v tolažbo ter je ponašala
brezbroj src na perotih ljubezni k Mariji in po nji k Bogu.

257

Vedno novi pijonirji Marijine slave so dohajali na slovensko
ozemlje. L. 1223. so prišli v Ljubijano prvi frančiškani;  poklical
jih je Sponheimski grof Bernhard, ki je bil velik dobrotnik kranjsk i h
samostanov. Za njimi so se naselili sinovi sv. Frančiška v
Trstu, Gorici, Ptuju  (1239), v Celju  (1241), v Kamniku.
L. 1284. sta bila pozidana cerkev in samostan minoritov v
Mariboru pod naslovom: „Hiša božja naše ljube Gospe.“
Tudi dominikaniso  ustanavljali svoje postojanke tako vBrežicah
(1219), v Ptuju  (1230), v Velesovem, v Studenicah  (1259).
Posebno je bil na slovesu velesavski samostan, ki je bil

Marija Snežnica (Sta. Maria Maggiore) v Rimu.

zgrajen 1. 1238. v „dolini Marijini 1 '. Bele nune so se tu naselile
kmalu po smrti sv. Dominika (f 1221); prišle so iz Ziegelhofen-a.
Odlične plemenitaške družine so pošiljale svoje hčerke v velesavski
samostan, da bi ločene od svetne nevarnosti po redovnih pravilih
živele v ti samotni dolinici. Obljube so dominikanke storile Bogu,
Devici Mariji in sv. Dominiku. Ta samostan je osebno obiskal veliki
poljski apostol in izredni častilec Marijin, sv. Hijacint.  Pozneje,
posebno v 15. stoletju, so se velesavske dominikanke mnogo trudile
za rešitev jetnikov iz turške sužnosti. Nastanili so se avguštini
v Dobrlivasi  (1186), v Velikovcu  (1262), v Ljubljani, pre-
monstrati v Grebinju, klarise v Mekinjah in Škofji Loki  itd.

Marija v zarji slave.

17

258

Lahko rečemo kratko: samostani sploh  vsi  so  bili  prave
postojanke Marijinega češčenja med Slovenci. Kjerkoli
je nastala samostanska naselbina, povsod je v njenem posvečenem
ozidju glasno odmevala slava Marijina; kamor so prišli, povsod so
redovniki in redovnice oznanjevali čast nebeške Kraljice in v tem so
se kosali cistercijani, frančiškani, avguštini, kartuzijam, dominikani,
pozneje jezuiti, karmeliti itd. Zidali so Marijine cerkve, negovali
Marijina božja pota, Marijine bratovščine itd.

Poleg redovnikov so pa, zlasti potem, ko so se uredile župnije
po Slovenskem, tudi svetni duhovniki — na čelu jim škofje
- z vnemo širili Marijino čast.  To lahko sklepamo iz zgo¬
dovinskega dejstva, ker so bile mnoge izmed najstarejših župnijskih
cerkva na slovenskem ozemlju (nekatere celo iz dobe pokristjanje¬
vanja) posvečene Mariji Vnebovzetij  tako na pr. na Kranjskem:
Trebnje, Cerklje  (v 1. 1154. se imenuje v listinah nek župnik:
Richerus, plebanus de Sta.Maria), Slavina, Lesce;  v tržaški škofiji:
Repentabor, Jelšane, Buzet;  v lavantinski škofiji Braslovče;
na Koroškem: Dobrlavas, Malte  in  itd. Že 1. 1360. je dušni pastir
v Rušah, Joahim Ebner, vpeljal prelepo navado, da so soseščani na
predvečer praznikov združeno v cerkvi molili sv. rožni venec; pozneje
so pridevali tudi lavretanske litanije. Prvi škof ljubljanski Sigis¬
mund Lamberg  (1463—1488), ki je žel.  1445. kot župnik šmartniški
ustanovil znamenito Marijino bratovščino „Fraternitas purificatae“,
je imel na svojem pečatu vdolbeno kronanje Matere Božje.

Poleg redovnikov in svetnih duhovnikov imajo nemale zasluge
za razširjenje Marijinega češčenja tudi mnogi svetni velikaši:
saj so ravno oni s svojim premoženjem mnogim redovom in cerkvam
omogočili uspešno delovanje v slavo Marijino. Tako pravi Orožen o
slavnih celjskih grofih,  da so obdarovali premnogo cerkva in
samostanov ter naredili veliko pobožnih ustanov, sploh storili so ve¬
likanske stvari za katoliško cerkev; koliko dobrot so od njih užili
benediktinski samostan v Gornjemgradu, kartuzijam v Zajčkloštru, v
Bistri, Pleterjah. Celjski grof Herman L je zgradil  1.1331.
v Ljubljani novo kapelo v čast loretski Mariji. Četudi njih življenje
ni bilo vselej hvalevredno, za čast Marijino so se pa srčno potegovali,
Mariji na čast so darovali ogromna imetja ter želeli po smrti počivati
v cerkvah Marijinih; tako na pr. sta pokopana v Marijini minoritski
cerkvi v Celju med drugimi celjska grofa Herman I. in Viljem. Tudi
viteški redovi  niso zaostajali, če je bilo treba kaj storiti za Ma¬
rijino slavo — v kolikor so imeli vpliv po Slovenskem. Tako so
v davnih časih zgradili templarji  metliško podružnico pri Treh
farah, obstoječo iz treh cerkvic, katerih prva je posvečena prečistemu
Spočetju Marijinemu, drugo v čast trpečemu Zveličarju in tretjo v
čast žalostni Materi Božji. Plemiči so pridevali radi svojemu imenu
častno ime Marijino. Tako je poleg Marijine cerkve v Cerkljah nek
plemič sezidal grad, od katerega so se njegovi potomci imenovali:
„milites de ecclesia Stae. Mariae“, t. j. vitezi cerkve sv. Marije.

V zgodnji dobi že zasledimo po Slovenskem tudi prve Mari¬
jine božja pota,  ki so jako dvignila ljubezen in zaupanje do

260

Marije. Tako je že zdavnaj slovela kot romarka cerkev „ Gospa
Sveta“  s čudotvorno prekrasno podobo Matere Božje iz belega
marmorja. Obilni čudeži, ki so se godili na tem kraju, so vabili
verne romarje, da so iskali pomoči pri sedežu premilostne Matere.

V velikih procesijah so romali tja božjepotniki iz Koroškega, Štajer¬
skega, Kranjskega, Tirolskega, Solnograškega. Še v časih, ko so
slovenski knezi gospodovah po Koroškem, je bila zelo obiskana
Marijina božja pot Osoje  na prijaznem bregu osojskega jezera:
oskrbovali so jo benediktini. Starodavna velika župnija in ob enem
imenitna božja pot je bila cerkev „Marije Device na Otoku u
vrbskega jezera, tega bisera Koroške dežele; ustanovil jo je že 1. 974.
brižinski škof Abraham. Oskrbovalo je božjo pot več mašnikov, ki
so združeno živeli ter sv. vero oznanjevali po Koroškem in bližnjih
deželah. Semkaj je vrelo nekdaj slovensko ljudstvo iz bližnjih in
daljnih krajev v lepo urejenih procesijah. Slovencem dobro znana
božja pot je bilo Marijino Celje,  visoko gori v štajerskih hribih.
Že od nekdaj so se radi tja zatekali k svoji Materi. Posebno iz
spodnjega Štajerja so že v 14. stoletju hodile tja gori procesije. V
nekaterih krajih so bile posebne družbe, katerih lep namen je bil,
vsako leto ah vsaj vsakih pet let romati v Marijino Celje. Za Slo¬
vence častna in preimenitna je Marijina romarska cerkev v Rušah
ob desnem bregu Drave, kake dve uri od Maribora proti zahodu.
Zgodaj že, pravijo da že pred Marijinim Celjem, je slovela ta božja
pot daleč naokrog. Posebno so se množile procesije v zares žalostnih
časih lakote, bolezni in turških vojska. Tu se je mnogo mohlo in
tekli so potoki spokornih solza. Tu je delila Marija izredno mnogo
milosti ter uslišala brez števila prošenj v dušnih in telesnih zadevah.
Dohajali so romarji tudi iz tujine. Obiskavali so Ruše tudi plemeni¬
taši, škofje, imenitni duhovniki. Celo cesar Friderik III. se je 1. 1444.
klanjal ter priporočil ruški Materi božji. Vrhunec je dosegla ta božja
pot v 17. stoletju. Tako na pr. je bilo od 1645 do 1659 obhajanih
tukaj 2 milijona in 886 tisoč vernikov. ['Poročila nam povedo, da je
že v 12. stoletju romalo mnogo Slovencčv v Lesce.  Kmalu so za¬
slovele druge Marijine božje poti na Kranjskem: Mati Božja na
blejskem jezeru,  Z ati  čin  a;  v 13. stoletju Velesalo, Kosta¬
njevica,  ljubezniva Šmarna gora.  Iz bližnjih in daljnih krajev'
so ž<? v ton .stoletju romali nato  priljubljeno goro Marijino' pr epr osti

t^^tekbr odUt^flflff^škofje, patrijarhi, celo kardinali. Že pred 1. 1314. je
več oglejskih patrjhirhou^obLkfn^alcem te božje poti delilo odpustke.

V 14. stoletju so jmra^feSlfiveče^ s v. Viša rje, Stopiče,  C«rrn-
grob, Cerknica,  kamor-ie-pnKajalo^vhiasilrTieštevilno ljudstva
častit_Jdoija_Mater. Bila je ta cerkev posvečena Mariji, angelski
Kraljici. V to dobo spada tudi začetek Marijine božje poti na Homcufj
Gotovo je, da je bila tukaj božja pot in Marijina bratovščina že pre*cr

1. 1526. Tega leta namreč je dala cerkev na Homcu in bratovščina
Matere Božje dva keliha in nekaj denarja za vojake na Ogrskem po
nesrečni bitki pri Mohaču s Turki. Zgodaj je bil.tu že tudi vpeljan
shod na Mah Šmaren, ki je god farne patrone. ^Kmalu je jako za¬
slovela božja pot Sv. Gora na Goriškem,  to prečudno svetišče

261

nebeške Kraljice. Pobožno ljudstvo izpodbujeno po mnogih čudežih
je od vseh strani vrelo častit Mater Božjo in jo prosit milosti. Kranjci,
Korošci, Štajerci, Furlani, Benečani, Istrijani, Dalmatinci so romali na
sv. Goro. Povsod se je glasila slava tega Marijinega svetišča. Leta
1574. je dal deželni poglavar, nadvojvoda Karol, samostan in okoliško
zemljo frančiškanom v posest, da so ti tem lažje skrbeli za dušne
potrebe romarjev. Na tisoče Slovencev je dobivalo tolažbo in pomoč
pri čudodelni Materi božji na Trsa  tu.  V trumah so verniki iz slo¬
venskih pokrajin hiteli na ta kraj, kjer je vladal nek nadzemski,
nebeški vonj. Dohajali so tja romarji tudi iz daljnih dežel, iz Češkega,
Moravskega, Dalmacije, Ogrskega, Italije itd. Bilo je na leto okrog
100.000 obhajancev. Čerkev in samostan je pozidal grof Martin
Frangipani ter je obojno z mnogimi posestvi podaril manjšim bratom
sv. Frančiška v ustanovnem pismu 1. 1431. Mnogi papeži in cesarji
so samostan obdarili s privilegijami. Cesar Karol V. je poslal Mariji
na Trsat zlatega, z diamanti okrašenega orla, hoteč s tem činom —
kakor je omenil v pismu
10. mal. travna 1536 —
vzeti Trsatsko svetišče
v svoje posebno varstvo.

Polagoma so se za¬
čele širiti in cveteti razno¬
vrstne Marijine bra¬
tovščine,  ki so zelo
poživile in povzdignile
češčenje Marijino; vpe¬
ljavah in vodili so jih
redovniki in svetni du¬
hovniki. Že 1. 1371. je
obstojala bratovščina ža¬
lostne Matere Božje v
Konjicah. L. 1445. na¬
hajamo v šmartinski žup¬
niji pri Kranju znamenito
bratovščino „ F r at e r -
nitas purificatae“

(bratovščina Očiščevanja
Matere Božje), ki jo je
potrdil papež Evgenij IV.
ter jo obdaril s popolnimi
odpustki, ki so jih do¬
bivali udje na Svečnico
(praznik bratovski), na dan vstopa in smrtni dan. Na Homcu je obsto¬
jala Marijina bratovščina že pred 1. 1526. Na sv. Gori pri Gorici so
imeli frančiškani svojo lastno bratovščino „Blažene Device Ma¬
rije milostiki  jo je potrdil oglejski patrijarh Fr. Barbarus
16. mal. srpana 1596; razni papeži, tako Pavel V., Aleksander VII. in drugi
so ji podelili razne odpustke in pravice. L. 1631. je kapucin o. Janez
Baptist iz Este v Trstu ustanovil „pobožno zvezo žalostne Ma-

Kobarid. (Marijine cerkve na Slovenskem.)

262

ter e Božje“. L. 1644. se omenja bratovščina „Matere Božje Vnebo-
vzete“ pri podružnici v Goričici, ki je bila že prej ustanovljena, pa
so jo luterani zatrli. Posebno veselo so se širile roženvenske
bratovščine.  Prav zgodnje so bile one v Velesovem in na
Šmarni gori. V Novem mestu v proštijski cerkvi so imeli oltar
Naše ljube Gospe Vnebovzete z bratovščino svetega rožnega venca.
Vsako nedeljo po pridigi so molili del svetega rožnega venca. Vo¬
ditelj te pobožnosti je po ustanovnem pismu užival prosto stanovanje
in več drugih dohodkov. Jako lepo razvita bratovščina svetega
rožnega venca je obstojala v samostanu dominikank v Studenicah.
To bratovščino je z veliko slovesnostjo obnovil 4. mal. travna 1. 1688.
tamošnji nunski spovednik Martin Šchusnig, ld je s pomočjo sa¬
mostana oskrbel krasno bratovsko knjigo, ki je še ohranjena. Po¬
hvalno omenja pristavek v ti knjigi tega pobožnega moža kot pravi
vzor apostolskega življenja in zglednega duhovnika ter pove, da je
poln zaslug 2. mal. travna 1. 1694. izročil svojo dušo Stvarniku, pojoč
lavretanske litanije. Bratovščina je štela več tisoč članov, med njimi
109 plemenitaških in 66 duhovnikov. Približno tedaj, ko je bila bra¬
tovščina obnovljena, je bil postavljen tudi jako lep roženvenski oltar
v tedanji samostanski cerkvi; tudi v podružnici studeniški, pri sveti
Luciji, ki so jo dale dominikanke pozidati, je bil 1. 1675. postavljen
roženvenski oltar. ^ Mogočno bratovščino svetega rožnega venca so
imeli v Cerknici. Štela je ob svojem času nad 86.000 udov. Vsako
prvo nedeljo v mesecu so imeli slovesne procesije, pri katerih so
razgrnili 32 velikih bander in 15 malih s slikami petnajstih skrivnosti
svetega rožnega venca. Včasih se je udeležilo teh procesij ogromno
ljudstva, do 20.000 vernikov, ki so peli ter molili sveti rožni venec;
mnogi so hodili bosi v znak spokornega duha. Na posebnih nosilih
so nosili podobo Naše ljube Gospe. Te veličastne procesije so očitno
pričevale, kako prisrčno so naši očetje že pred stoletji častili pre-
blaženo Devico in angelsko Kraljico.

Zares, Bog je bogato blagoslovil prizadevanje onih svetih mož,
ki so tako vneto delali za pokristjanjenje slovenskega rodu; sveta
vera je pognala globoke korenine med Slovenci. S sveto vero pa se
je ukoreninilo češčenje Marijino, ki se je vedno bujnejše razcvitalo
in prevzemalo slovenska srca.

Toda prišli so nad verne Slovence viharni časi. Od juga je
grozil krvoločni Turek, od severa pa je žugala Lutrova
kriva vera.  V veliki nevarnosti je bil obstanek slovenskega ljud¬
stva; bati se je bilo, da izgubi sv. vero, pozabi na Marijo ter se po¬
tujči. Toda slovenski narod je srečno prebil silne borbe, ohranil je ne¬
skaljeno sv. vero ter neomajano ljubezen do Marije. Obenem s svojimi
borbami je postal pravi „antemurale Christianitatis“, t. j. predzid
krščanstva, ki je zajezil prodiranje Turkov na sever in prodiranje
luteranstva na jug. In s tem je postal obenem dobrotnik tujih narodov.

Krvava, a obenem sijajna za slovensko zgodovino je doba
turških vojsk.  Nikoli v slovenskih srcih ni žarela tolika ljubezen
do doma in svete vere, kot takrat, ko so naši pradedje ti dve svetinji
in obenem vso državo z imetjem in krvjo branili proti sovražniku

263

krščanske omike. Značilno je, da so Slovenci ravno v času
turških napadov sezidali mnogo cerkva, posebno Mari¬
jinih, s tabori vred; stare cerkve pa so zavarovali istotako s
tabori. Tako na pr. so obdali  cerkljansko župno cerkev kakor
trdnjavo z močnim ozidjem, da so se koncem 15. stoletja lažje branili
turških napadov. Na koncih tabora so stali štiri stolpi, okoli zidovja
pa je bila izkopana široka in globoka struga, ki so jo ob času ne¬
varnosti napolnili z vodo iz bližnjega potoka. V takih, s taborom
zavarovanih cerkvah so se poskrili naši predniki, če so kresovi na¬
povedovali bližajočega se Turčina; pri nebeški Kraljici pa so iskali
v stiski poguma ter jo prosili pomoči. Marija je čula njih prošnje,
jim je stala ob strani ter jim večkrat čudežno pomagala, kakor pri¬
povedujejo razne pripovedke. Res, da tem ne moremo dati popolne
resnice, vendar jim nekaj zgodovinskega jedra ne moremo odrekati.
Naj navedem le par takih pripovedk.

Za časa turških napadov je bila tudi Ptujska gora ljudstvu za¬
vetišče. Zato so se namenili Turki nekoč tudi na goro. Poveljnik aga

Zbiraje divje trume zaroti se,

Še preden ura zjutraj sedem bije

Najej se konj z oltarja mi Marije, (črnagora, Turkuš.)

Že prihrume Turki pred goro, kar jim počepajo konji mrtvi na tla;
cerkev na gori pa mahoma očrni, da je ni mogoče več v  videti. Od
tega časa se Ptujska gora imenuje tudi Črna gora. Na Šmarni gori
je znamenje, ki ga imenujejo „Sv. sobota“ in ima zgodovinski pomen.
Tudi Šmarna gora je bila utaborjena. Pridrli so Turki. Okoličani in
Ljubljančani prihite prestrašeni na goro v tabor in se iskreno izročajo
varstvu Matere Božje. Turek zve, da je veliko ljudi na gori; vdere
jo za njimi, da bi, kakor je bil navajen, tudi tukaj neusmiljeno moril
ter zlasti mladež vlekel s seboj v sužnost. Ubogi ljudje s strahom za¬
pazijo, da se krvoločni Turek bliža. Vsi zaupljivo in srčno kličejo:
„0 Marija, usmili se! Pomagaj nam! Reši nas!“ Ta klic po pomoči
ni bil zastonj; Marija stiskanih ni zapustila. Turki naenkrat ostrme
in — nazaj zbeže. Zakaj? Stara pripovedka pravi, da je Marija po¬
slala svetega Ahacija z ognjenim mečem zoper strahovite Turke, ki
so preplašeni bežali v dolino ter se potem valili po kokriški dolini
na Koroško. To se je zgodilo na sv. Ahacija dan ob poldvanajstih.
V spomin tega čudovitega rešenja stiskanega ljudstva zvoni na Šmarni
gori opoldne ob poldvanajstih. Nekdaj je bil na sv. Ahaca dan
velik shod na Šmarni gori. Znamenje se pa imenuje „Sv. sobota 1 ',
ker je morebiti Marija ravno v soboto rešila ljubljene otroke.

Ko so 1. 1683. Turki s silno armado oblegali Dunaj, je trepetalo
vse avstrijsko cesarstvo, kajti gotovo je bilo, da če pade Dunaj, bi
zavladala groza po vseh naših deželah. V ti veliki nevarnosti so
vrele silno velike procesije iz Celovca v Gospo Sveto, prosit Marijo
za zmago krščanskega orožja. Poleg neizmernih množic preprostega
ljudstva se jih je udeleževala pridno tudi višja gospoda. Te procesije
so uredili koroški deželni stanovi. Po dobljeni krščanski zmagi so
ti stanovi postavili v znak hvaležnosti Mariji v Gospi Sveti kamenit
steber z njeno podobo in napisom: „Božji Devici Gosposvetski po-

264

stavili hvaležni koroški stanovi. - ' — Ravno v istem času. v onih de¬
vetih tednih, v katerih so Turki oblegali Dunaj, je tudi v Rušah pred
Materjo Božjo klečalo noč in dan neštevilno ljudstva. Nad 50 velikih
procesij je v tem času tja prišlo prosit pomoči. Vse je vpilo glasno:
„0 ruška Mati Božja, ti nam pomagaj!“ In prošnje so bile uslišane.
Turki so bili pobiti ravno na ruško nedeljo (12. kimavca 1683), ko
je nešteta množica romarjev prisrčno vzdihovala: ,,0 usmiljena Mati
Božja ruška, usmili se nas!“

Slovenskim bojevnikom v turških vojskah so na¬
čelovali odlični vitezi in graščaki.  Mnogi teh hrabrih mož
so se odlikovali po izredni ljubezni do Marije. Na
svojih gradovih so imeli kapelice Matere Božje.  Tako
na pr. je bila na starem Turjaku prostorna kapela Naše ljube Gospe,
v kateri je bila vsak dan sveta maša. Marijine kapele najdemo na pr.
tudi na Valvazorjevem gradu v Mediji, na Belneku pri Moravčah, v
Kodelijevem gradu pod Ljubljano, v graščini v Otočicah pri Novem
mestu itd. Zgodovina nam pove več lepih zgledov o ljubavi in za¬
upanju teh srčnih vitezov do Marije. Leta 1696. je prinesel v Ruše
Peter plemeniti Weufler z zlatom vezeno turško bandero ter ga po¬
klonil Mariji. Ta hrabri junak se je boril zoper ljutega Turka pri
Zalem Ramenu. Dve krogli mu gresta skozi usta. On pade s konja.
V tem trenotku se zaobljubi Materi Božji v Rušah. Čudno, prečudno!
Nanovo oživi, ne čuti nobenih bolečin, zajaše zopet konja ter se tako
pogumno bojuje, da pobije mnogo Turkov in jim naposled ugrabi
zastavo. Posestnik poganiškega gradu, grof Janez Lovrenc Paradeiser,
je bil poveljnik v Otočacu. V neki bitki je zašel v veliko nevarnost,
ker je bil njegov konj ranjen. V ti sili je obljubil Mariji, da ji hoče
sezidati cerkev v Stopičah. Bil je rešen. Storjeno obljubo je tudi vestno
izpolnil. Opisano dogodbo kaže slika, ki jo hranijo v stopiški župni
cerkvi. Na ti sliki kaže od Turkov napadeni grof na podobo Matere
Božje, rekoč: ,,Tista me je varovala v vojski." Pa Marija ni le
varovala tega viteza v bitki, ona je bila varihinja slovenskega naroda
sploh v nevarnih bojih za dom in sveto vero.

Med tem ko so se naši pradedje skoraj neprestano bojevali zoper
polumeseca, je prihrumela od severa druga, še silnejša nevarnost.
Kakor huda povodenj se je širil krivi nauk  odpadnika Lutra
Martina.  Njegovi pristaši, nesrečni luterani, so s svojimi strastnimi
govori in krivoverskimi spisi napadali sveto katoliško vero in cerkev.
Posebno so si prizadevali, da bi vernemu ljudstvu
osmešili češčenje Marijino in izruvali iz slovenskih
src ljubezen do nebeške Kraljice.

V nedeljo pred Malo Gospojnico 1. 1581. so luteranski propo-
vedniki besneli po Ljubljani proti nji, katere rojstni dan se je bližal.
Raz ljubljanskih lec, katerih so se skoraj vseh polastili, so zabičavali
svojim pristašem, da naj se Mala Gospojnica izključi izmed števila
praznikov, češ, da se je papež izmislil ta god Marijin. Za Marijino
čast se je takrat potegnil nadvojvoda Karol, ukazavši svojemu vice-
domu, da naj skrbi za ohranjenje starega reda ter naj pazi, da se po
starem običaju slavi praznik Marijinega rojstva.

Kakor Mariji posvečenim godovom, tako novoverci tudi niso
prizanašali njenim božjim potom. Oskrunili so staroslavno Gospo
Sveto, psovali romarje in napadali duhov n ike zato, ker so priporočali
•češčenje Matere Božje. Posebno jim je bil trn v peti tamošnji dekan
Ivan Rožekar. Naščuvana druhal ga je sramotila] s surovimi besedami;
neki ključar je pristopil in ga udaril s kladivom po ustih, da mu je
izbil zobe. Razbojniki so prihrumeli celo v cerkev med najsvetejšo
daritvijo. Pred povzdigovanjem je potegnil besni luteran duhovnika
izpred oltarja, ga teptal z nogami, mu otvezil verigo okrog vratu ter
jo zadrgnil. Zadavil bi ga, ko bi mu katoličani ne priskočili na pomoč.
Zvestoba pravovernih kristjanov ni odnehala. Za češčenje Marijino
vneti vetrinjski opat je zbral očitno procesijo, ki je šla s svojimi
banderi skozi Celovec v
Gospo Sveto. Surovi lu-
terani pa so moleče ljud¬
stvo zasmehovali, nad
njim vpili, bandera ome-
tavali z blatom in kame¬
njem. Tako je luteranstvo
divjalo proti katoličanstvu
s surovostjo in silo. Videč
to razdejanje v svoji do¬
movini, je zapisal 1. 1588.
ljubljanski kanonik Pavel
Gottscheer v svoji bolesti
pretresljive besede: „Naša
cerkev je od dne do dne
bolj prazna. Joj, kam smo
prišli! Usmili se Bog! V
kakšne čase smo zabredli!“

Toda božja previd¬
nost vernega slovenskega
ljudstva ni zapustila. Ko
je bila nevarnost najsil-
nejša, je nastopi! proti lu-
teranom junaški mož
škof lj ubij anski
Tomaž Hren.  Neustra¬
šeno je branil ta odlični
vladika sveto vero in z

njo slavo Marijino. Kako
otroško je bil ta izredni mož vdan sveti Devici, pričujejo njegovi
dnevni zapiski in dela njegova. Vsak hip skoraj te sreča v njegovem
dnevniku kak vzklik, namenjen nebeški Gospe, na pr.: „Hvala Bogu
in blagoslovljeni Devici" ali „Devici najslavnejših V koledarju 1. 1600.
piše, da ,,smo 9. mal. travna v sprevodu zopet sprejeli in posvetili cer¬
kev Marije Device v Velenjah, katero so 1.1574. osvojili in do rečenega
časa obdržali krivoverci. Luteranski predikanti so bili razrušili nekaj
oltarjev. Pri procesiji je bilo 25 župnij z banderi, duhovniki, velikanska

množica ljudi, nad 10.000! Hvala Bogu!“ V Nazaretu na Štajerskem
je postavil lepo kapelico v čast Materi Božji, kjer je nastala pozneje
sloveča božja pot Marijina; pod njegovim naslednikom Rajnoldom
Skarlikijem so se v ta kraj naselili frančiškani bosenske provincije:
njihov samostan je postal važna postojanka za probujo verskega
življenja v gornjesavinjski dolini. Skrbel je Hren za slovenske knjige
ter pesmarice, želeč, „da bi gornjegrajsko duhovstvo, ki roma ob
gotovih slavnostih v Novo Štifto, imelo dosti pesmic.“ On piše: „In
smo peli (v Novi Štifti) slovenske popevke, lavretanske litanije v
taistem jeziku obenem z ljudstvom do polnoči, ljudstvo pa je pelo
do zjutraj vso noč.“ V Gornjem gradu je ustanovil Marijin kolegij,
ki naj bi bogoslovce vzgajal v dobre duhovnike. Vneto je podpiral
Marijine družbe; zato so ga v znak priznanja 5. junija 1611 izvolili
prvim rektorjem kongregacije blažene Device Marije Vnebovzete v
ljubljanskem kolegiju tovarištva Jezusovega. Kako vesel je bil ta ob-
novitelj katoličanstva v naši domovini, ko je 1. 1627. prvikrat slovesno
praznoval praznik Marije Brezmadežne. K nji se je zatekel v mučni
bolezni in pred smrtjo. Hoteč zatreti krivoverstvo iz slovenskih tal
se je opiral goreči mož na pomoč avstrijskih vladarjev, a še bolj na
nadzemslco pomoč nebeške kraljice. Škofa Hrena spomin je blago¬
slavljal slovenski rod in ga bo blagoslavljal vse čase.

Trdno je zaupal v Marijino pomoč tudi Raj n a ld Skarliki,
ki je za Hrenom 1. 1630. zasedel stolico ljubljanske škofije. V svoji
prošnji, da ga sprejme med sodale Marijine, je zapisal sledeče gin-
ljive besede: „Ko sem prišel na svet, me je mati posvetila službi
Device Marije; nji sem se vsega daroval v dijaških letih, to hočem
storiti tudi sedaj kot škof ljubljanski. Darujem se Materi Božji, v nebo
vzeti, zakaj na praznik Marijinega Vnebovzetja sem bil v škofa po¬
svečen in rojen sem bil na praznik Marijinega Oznanjenja.“

S škofi so duhovniki sredi nevarnih časov vodili
ljudstvo  k Mariji. Kot pravi Marijin mučenik je umrl ruški župnik
Janez Marija pl. Lichtenhein. Tega pobožnega moža so ujeli Turki,
zvezanega s seboj vlekli in naposled na kose razsekali (1529—1531).
Oče Rušanov, Luka Jamnik, je prenovil Marijino cerkev ruško v
hudih časih (1679—1686), ko so razsajale kuga, lakota in vojska;
svojim ovčicam je bil tolažnik in skrben vodnik. Njegovo očetovsko
srce je bilo vsem odprto; s svetim rožnim vencem v roki je zbiral
strahu in groze prepadle vernike pred sedežem milostne Matere Božje
ter jih z iskrenimi besedami vnemal k zaupanju do nebeške Kraljice.
Dne 19. mal. travna 1714 je umrl dekan ljubljanske stolne cerkve
dr. Anton Dolničar, izgovarjajoč presladki imeni Jezus in Marija“.
Vsak dan je molil sveti rožni venec ter je isto zahteval od drugih.
Podpiral je Marijine cerkve na Dobrovi, Šmarni gori itd.

S svetno duhovščino roko v roki so z isto vnemo in odločnostjo
delovali v ti nevarni dobi za prospeh svete vere in rast slave Ma¬
rijine razni redovniki: Jezuiti, kapucini, frančiškani,
avguštini  itd.

Prav izredne zasluge so si stekli v tem času očetje jezuiti  s
tem, da so vzgojili v svojih kolegijih veliko število vnetih duhovnikov

267

in prepričanih laikov, ki so s svojim kremenito verskim nastopom
in življenjem prekvasili naše ljudstvo, posebno še meščanstvo. Kot
pripomoček pri vzgoji teh značajnih mož so se posluževali pred vsem
češčenja Marijinega. Vcepili so svojim gojencem iskreno ljubezen do
Marije ter jim priporočali, naj si vzemo presv. Devico kot vzornico
vseh čednosti. Poleg jezuitov so se borili v prvih vrstah proti lu-
teranstvu v naši domovini tudi kapucini,  odlični častilci Marijini.
Cerkve kapucinov so večinoma bile posvečene Materi Božji, posebno
kot Brezmadežni Devici.

L. 1591. so kapucini pozidali v Gorici cerkev in samostan s
pomočjo goriških plemenitašev v čast Mariji Vnebovzeti. Kapucinsko
cerkev in samostan v Krškem je posvetil 11. septembra 1644 pičenski
škof Anton Marenzi v čast brez madeža Spočeti. Dve leti pozneje je
nastal tudi v čast Brezmadežni kapucinski samostan v Celovcu. Te¬
meljni kamen kapucinskega samostana so postavili že 15. vinotoka 1613
v Beljaku. V Škofji Loki je nastal enak samostan 1. 1707. Tem lažje
so kapucini v slovenskih deželah širili ljubezen do Marije, ker jim
je bilo ljudstvo zaradi njihove preprostosti srčno vdano. Tudi fran¬
čiškani  niso zaostajali, kadar je bilo treba povzdigniti glas v čast
nebeški Kraljici. Tudi tako imenovani bosači  (discalceati), ki so
imeli v Ljubljani samostan sv. Jožefa (dozidan 1. 1692.), so se odli¬
kovali po srčni ljubezni do Marije. V spodnjem samostanskem hodniku
je visela lepa slika Matere Božje, ki jo je prinesel iz Einsiedelna
o. Ambrož a S. Leonardo. Steno okrog podobe so lepo na presm>
poslikali ter sliko Marijino zaljšali s cvetlicami. Pred njo je gorela
svetiljka, klečalnik pod njo pa je vabil k molitvi. Vsako soboto in
o navečerih (vigilij ah) praznikov so se tu zbirali menihi ter skupaj
molili lavretanske litanije.

Prav hvalevredno so se trudili posebno še avstrijski voj¬
vode iz hiše Habsburške,  da bi zatrli v naših krajih, kot svojih
deželah, pogubno krivoverstvo ter ohranili slovenski rod v pravi veri..
Z vnemo so pospeševali češčenje Marijino. Kaj odlični častilci so bili
na pr. Ferdinand  II. in  III., Leopold  I. itd. Njihov lep zgled je
blagodejno vplival na podanike . . .

Dvojni vihar je pojenjaval in naposled minil. Nikakor ni mogel
ugasniti ognja ljubezni do Marije v slovenskih srcih, celo utrdil ga
je. V turških stiskah so se naši pradedje zaupno obračali k Po¬
močnici kristjanov. Mnogi od Turkov ujeti in v sužnosti vzdihujoči
so se s pomočjo Marijino čudovito rešili. Na Slovensko so s seboj
prinesli turške okove, jih v vedni spomin na Marijino pomoč obešali
po stenah Marijinih svetišč ter se svoji nebeški Dobrotnici s solzami
zahvaljevali. . . V boju zoper luterance pa je Marija ska-
zala svojo moč po prislovici: Vse krive vere si prema¬
gala sama ter tako povečala zaupanje na svojo  moč  . . .
Da je vkljub viharnim časom med našim ljudstvom češčenje Marijino
zares naraščalo vedno bolj in bolj, o tem nam pričuje vesela rast
raznih bratovščin  ter posebno še rast slave Marijinega brezmadež¬
nega .Spočetja. Na prvem mestu imenujem karmelske bratov¬
ščine,  ki so jih posebno negovali oo. frančiškani.

2B8

V frančiškanski cerkvi v Brežicah je bila ustanovljena taka
bratovščina 1. 1702. Imela je lastno kapelo z oltarjem, pod kapelo pa
grobišče za rajne ude. V Kamniku se je začela istega leta škapu-
lirska bratovščina z lastnim, za ude privilegiranim oltarjem. V naza-
reškem samostanu na^ štajerskem se je pričela 1. 1706. L. 1715. so jo
ustanovili pri Novi Štifti poleg Novega mesta, 1. 1721. na Češnjici.

V ljubljanskem frančiškan¬
skem samostanu so jo
vpeljali 1.1761. Imela je
privilegiran oltar ter drugo
nedeljo vsakega meseca
procesijo po mestu. Črez
900 udov se je vsako leto
vpisalo vanjo. L. 1695. je
bila ustanovljena v fran¬
čiškanskem samostanu v
Novem mestu. Tudi v
goriškem frančiškanskem
samostanu je obstojala
škapulirska bratovščina z
mnogimi udi. Imela je
vsako leto po prazniku
karmelske Matere Božje
slovesno procesijo. Poleg
karmelskih bratovščin so
se nadalje veselo razvi¬
jale na mnogih krajih
roženvenske bratov¬
ščine,  na pr. v Horjulu,
pri avguštinih v Ljubljani
itd. L. 1729. je bila vpe¬
ljana v Tomišlju. L. 1782.
se je pričela bratovščina
večnega rožnega venca v
Selnici na Sp. Štajerskem.
Posebno po roženvenskih
bratovščinah se je udoma¬
čil sv. rožni venec po slo¬
venskih hišah ter postal
nerazdružljiv prijatelj na-
Šmarj e pri Jelšah. (Marijin oltar pri. sv. Roku.) . ših pradedov. Poleg že

navedenih bratovščin so
bilejposebno priljubljene bratovščine žalostne Matere Božje.
Taka bratovščina je cvetela že v 16. stoletju v opatijski mestni cerkvi
v Celju. Zelo znana je bila bratovščina žalostne Matere Božje pri
sv. Florijanu v Ljubljani, ki se je pričela 1. 1713. Enake bratovščine
Marijine žalosti so bile ustanovljene leta 1716. v Rušah z več tisoč
udi in 1. 1738. na žalostni Gori v Mokronogu, v Cerkljah itd. V letu
1710. se omenja bratovščina Marije Vnebovzete na Dobrovi. L. 1704.

je bila potrjena bratovščina Marije Pomočnice v Ljubnem. Zapisani
so bili vanjo imenitni gospodje, med njimi v prvi vrsti knezoškof
Dr. Ernest Amadeus.

Kaj znamenita je bila bratovščina Marijinega prečistega
Srca,  ki jo je 31. sušca 1718 kanonično ustanovil papež Klemen XI.
v Mekinjah  v tedanji klarisarski cerkvi Marije Vnebovzete, ki je
postala ravno po ti sloveči bratovščini nekako središče Marijinega
češčenja daleč naokrog. Iz bratovske knjižice, ki jo je v nemškem
jeziku spisala bogoljubna redovnica in je bila tiskana 1. 1734. v Celovcu
pri Janezu Kleinmayr, veje otroška, da, naravnost žarna ljubav do
nebeške Matere. V nji izpodbuja vneta pisateljica ude k dejanski
pobožnosti do Marije, tako na pr.: 1. Določi si gotov dan, v katerem
hočeš Marijo z gorečimi čutili ljubiti ter ji daruj po spovedi očiščeno
in z nebeškim kruhom okrepčano srce. 2. Darovanje svojega srca
ponovi vsako soboto, posebno na glavni praznik Marijinega Srca.
3. Časti Marijino Srce s čisto dušo in ob prej omenjenih dneh se
zdrži tudi dovoljenega veselja ter se vadi v čednostih, o katerih veš,
da so Marijinemu Srcu najprijetnejše. 4. Moli rad sv. rožni venec in
druge molitve, ki jih priporoča sv. katoliška cerkev, pa moli jih po¬
božno. Kliči Marijo, ako slišiš uro biti, ob začetku svojih opravil;
posebno, kadar zvoni angelovo češčenje, jo kleče pozdravi. 5. Opravi
nji na čast kako spokorno delo, na pr. prostovoljni post, poklekni
pred njeno podobo na gola kolena, zatiraj lastno voljo, bodi drugim
pokoren itd. Stori pa vse to z namenom, da zadostuješ za grehe, s
katerimi si žalil njeno dobrotljivo Srce, da zadobiš odpuščanje . . .
6. Obiskuj Mariji posvečene cerkve in kapele. Postavi njeno podobo
na spodoben kraj v sobi ter jo pozdravi, če greš iz sobe ali prideš
notri. . . Te lepe nauke sklene z besedami sv. Bernarda: „Z naj¬
srčnejšo ljubeznijo častimo Marijo, ker je to volja onega, ki hoče,
da sprejemamo vse po Mariji.“ Ta bratovščina pa je še v drugem
oziru blagonosno delovala, namreč s telesnimi in dušnimi deli usmi¬
ljenja. Udom je toplo priporočala, naj jemljejo ubožce pod streho,
se ogibljejo sovraštva, pokopavajo mrliče, spremljajo sv. Rešnje Telo
v obhodih in k bolnikom, svare grešnike itd. Jako slovesno so udje
drugo predpepelnično nedeljo praznovali glavni bratovski praznik. Štiri¬
krat na leto so imeli javni bratovski obhod s kipom Marijinega Srca
in bratovskim banderom, ki visi še ob bratovskim oltarjem v Mekinjski
cerkvi. Oj ti bandero! Ko bi moglo govoriti, bi nam vedelo pove¬
dati mnogo, kako so naši stari očetje otroško častili Marijo, slavili
njeno milo materinsko Srce ter trumoma v javnih obhodih pred vsem
svetom skazovali vso mogočo hvalo in češčenje! Te in druge po¬
dobne Marijine bratovščine  so bile poleg drugih bratovščin še
na poseben način med našim narodom kvas pravega krščan¬
skega življenja;  ogrevale so omrznjena srca za Boga in Marijo
v nevarnem času, ko je mrzli janzenizem zapihal tudi po naših po¬
krajinah. Koristili so pa mnogo tudi v socijalnem oziru. Prinašale
so narodu mnogo tolažbe. Zakaj, niso bili zapuščeni tisti, ki so hodili
po Marijinih potih. Prečista zavetnica se jim je skazovala v dušnih
in telesnih bridkostih vsepomočno Mater.

270

Pa ne le bratovščine, tudi Marijina božja pota  so v onih
razburkanih časih lepo cvetela po Sloveniji. Za Kranjsko deželo nam
je za to porok Janez Gregor Dolničar, ki našteva in opisuje v mali
knjižici (1691), shranjeni v ljubljanski semeniški knjižnici, odlična
čudodelna Marijina božja pota v ti deželi. Omenim naj zanimivo
Marijino božjo pot pri Devici Mariji v Polji,  kamor so posebno
Ljubljančani  radi zahajali ali posamič ali sprevodoma častit ču-
dotvorno Mater Božjo. Še posebno se je oživila ta božja pot, odkar
so 1. 1711. nekateri Marijini častilci v znak posebne ljubezni do Ma¬
rije postavili ob zelenem
poljskem potu med st.
Petersko in Poljsko cer¬
kvijo dvanajst kras¬
nih znamenj  predstav¬
ljajočih dvanajst Ma¬
rijinih potov.  Ljub¬
ljančani. posebno še
bratje in sestre bratov¬
ščine Matere Božje z
imenom: .,Pomoč umi-
rajočim“, ki je bila usta¬
novljena v Polji, so po¬
božno obiskavali te Mari¬
jine postaje ter opravljali
iz neke knjižice predpi¬
sane molitve. Krasna in
ob enem za verne Ljub¬
ljančane častna je bila ta
zveza slovenske prestol¬
nice s poljskim Marijinim
hramom. Sploh je veselo
in pomenljivo zgodovin¬
sko dejstvo, da so pre¬
bivalci bele Ljubljane od
nekdaj bili srčno vdani
Mariji prečisti Devici. Ne
le, da so imeli doma več
cerkev in mnogo oltarjev
posvečenih naši ljubi Gospč, radi so obiskovali bližnje Marijine
cerkve, na pr. Rožnik, Dobrovo, Tomišelj, žalostno goro
pri Preserjah, Šmarno goro.  Kot posebno zavetnico svo¬
jega mesta so častili ljubljančani žalostno Mater božjo pri
sv. Florijanu,  kamor so se zatekali v vojnih nevarnostih, ob suši,
povodnjih, kugi, goveji bolezni itd. Ko je spomladi 1. 1713. bela žena
trkala na vrata ljubljanskega mesta, so se prestrašeni meščani zbrali
pri sv. Nikolaju ter krenili v procesiji k sv. Florijanu prosit nebeško
Pomočnico, naj odvrne pretečo kugo. Dve leti pozneje so se širile
koze. En sam dan, bilo je 9. velikega travna 1715, so zagrebli 50
oseb, ki so umrle za to boleznijo. Škofijstvo je nato ukazalo spo-

Dobrna.

(Marijine cerkve na Slovenskem.)

271

korrio procesijo k žalostni Materi božji. Mogočen sprevod se je vil
po mestnem in starem trgu tja do sv. Florijana. Udeležilo se ga je
mnogo plemenitašev, med njimi deželni glavar Kobencel sam. Spomin
na čudotvorno Mater Božjo pri sv. Florijanu še ni zamrl v srcih
ljubljanskih vernikov. Svojo zavetnico še obiskujejo, posebno na
cvetni petek, ko prihaja vsako leto k njenemu oltarju maševat ljub¬
ljanski škof.

Kmalu po končanem srednjem veku opažamo kakor drugod,
tako tudi med Slovenci, eno najljubkejših prikazni v zgodovini Mari¬
jinega češčenja — prav čudovit razvoj pobožnosti k brezma¬
dežnemu Spočetju Marijinemu.  Vsa nasprotstva sovražnih sil,
tudi turške, lutrovske in janzenistovske homatije niso mogle ustaviti
tega mogočnega toka. Vidi se jasno, da je bila božja roka vmes.

Sledove češčenja Brezmadežne med našim ljudstvom najdemo že
v zgodnji dobi. Nekateri trdijo, da je že oglejski patrijarh Friderik
if 897) uvedel tudi pri nas praznik brezmadežnega Spočetja. Nepo-
bitna zgodovinska poročila trdijo, da je bil omenjeni Marijin god v
11. stoletju že običajen v oglejski cerkvi ter v nji podrejenih deže¬
lah, torej tudi med Slovenci. Kakor smo že omenili, je vojvoda
Ulrik III. 1. 1260. ustanovljeni samostan v Bistri zgradil v čast slavne
in neomadeževane Device. L. 1419. je prejela župna cerkev loška
40 dni odpustkov za razne godove in praznike Marijine, med katerimi
je naveden na prvem mestu Spočetje Marije Device. Goreče so širili
slavo Brezmadežne z besedo in zgledom redovniki, pred vsem fran¬
čiškani, vrhovni dušni pastirji s svojimi podrejenimi pomočniki,
habsburški vladarji ter deželni stanovi. Posebno bujno se je začela
razcvitati čast Brezmadežne od Hrenove dobe. Ta vneti vladika je
sklenil, kakor je zapisal v svojem dnevniku, da hoče god Brezma¬
dežnega Spočetja Device Marije vedno praznovati kakor zapovedan
praznik. Ko se je na pr. leta 1627. vsled prizadevanja njegovega in
Marijine družbe zelo slovesno pri sv. Jakobu praznoval god Brezma¬
dežne v dan 8. grudna, je zapisal v knjigo Marijine družbe vesel
vzklic hvaležnosti: ,,Slava Bogu in njegovi veliki Materi Devici
Brezmadežni. Amen.“ V prvih vrstah med onimi, ki so pospeševali
slavo Brezmadežne, pa najdemo kakor drugje, tako tudi med Slo¬
venci, Marijine družbe,  ki so začele pri nas svoje plodovito
delovanje ravno v Hrenovih časih. Vzbudile so med našim narodom
v 17. in 18. stoletju mogočno armado junaških častilcev Device Ma¬
rije ter še posebej njenega Brezmadežnega Spočetja. Ljubljani gre
čast, da je dala Sloveniji prvo Marijino družbo. Dne 21. grudna 1605
je ondi v jezuitski cerkvi skupaj stopilo prvih 12 mladeničev, ki so
darovali svojo dušo in telo, kri in življenje devic Devici ter ji oblju¬
bili večno zvestobo. Seme je bilo vsejano, Marija je prilivala mladi
setvi in Bog ji je dal rast. Zato je ta družba krepko pognala in se
kmalu razrastla v mogočno drevo. Škof Tomaž Hren je podaril
družbi krasno knjigo, v katero so zapisovali imena Marijinih sinov.
In prvi, ki je svoje ime zapisal vanjo kot član Marijine družbe, je
bil škof sam. Zaslovela je ta družba v nekaj letih preko kranjske
meje tja na Štajersko, Koroško itd. Kdo bi se pa temu čudil? Saj

272

je sprejela v svoje okrilje cvet slDvenskega naroda. Duhovska in
svetna gospoda ne le iz Krajine, temveč tudi iz Štajerskega, Koroškega
in drugih krajev se je zbirala okrog bandera Marijinega. Slavni
vitezi in svitli knezi so šli v bojno trumo nebeške Kraljice. Junaki
iz turških bojev so se s ponosom imenovali sinove Marijine. V druž¬
beni knjigi so se blestela imena Turjaških grofov, Eggenburških
baronov, grofov Galemberških, baronov Lambergov in Barbotov,
grofov Blagajev itd. Že ta slavna imena iz slovenske zgodovine nam

pričajo, da se plemenitaši
iste dobe niso sramovali
Marijinega imena, da,
celo v čast in ponos so
si šteli, da so viteško
služili nebeški Gospe.
Višje so cenili preprosto
ime „sin Marijin" kot
svoje visoke grofovske
in knežje naslove. Iz¬
redna odlika je družbi
došla, ko se je dal vanjo
sprejeti sam cesar Fer¬
dinand II. dne 12. grud¬
na 1616, ko se je za¬
radi vojske z Benečani
mudil v Ljubljani. V druž¬
beno knjigo se je last¬
noročno podpisal. Med
številke letnice je zarisal
ime Marijino; spodaj pa
je zapisal: „Corona le-
gitime certantibus“, to
se pravi po naše: „Ve-
nec zmage tistim, ki
se pošteno bojujejo."
Zares, uresničevala se
je na lep način pomen¬
ljiva naslovna slika v
družbeni knjigi: Ne-

Milostna podoba v Marijinem Celju. beška Kraljica z razpro¬

strtimi rokami drži svoj
plašč, pod katerimi so zbrani vsi stanovi. Spodaj pa stoje besede:
„Pod tvoje varstvo pribežimo. 4 '

Ker se je pa ta družba preveč namnožila in so bili njeni člani
po stanovih preveč različni, so možje  zasnovali svojo posebno
kongregacijo  z imenom družbe Marije Device, brez madeža Spo¬
čete. Imena članov so se nam ohranila v veliki z zlatom obrezani
in v rdečem baržunu vezani knjigi, ki jo hrani ljubljanski muzej.
Krasna naslovna akvarelna slika predočuje Brezmadežno Devico. Na
prvem mestu kot sin Marijin stoji zapisan cesar Ferdinand III. Na isti

273

strani je zopet podobaj Brezmadežne z latinskim napisom: „In madeža
ni na tebi.“ V knjigo je vpisan tudi cesar Leopold. Nadalje se bleste v
nji imena: Wolfgang Engelbert Turjaški, Ivan Gregor Dolničar, Jakop
Schellenburg ter dolga vrsta odličnjakov. Največ je bilo seveda
vpisanih navadnih ljubljanskih meščanov, obrtnikov, rokodelcev in
trgovcev. Leta 1640. so zasnovali za učence tretje in četrte šole
posebno kongregacijo z naslovom: Kraljica angelov varihov.

Vse te družbe Marijine so se lepo razvijale. Število njihovih
članov je naraščalo od leta do leta. Pridružile so se jim marijanske
kongregacije še drugod. Tako na pr. nam Valvazor poroča o družbi
brez madeža spočete Bogorodice v Št. Vidu nad Ljubljano,  ki
je delovala v njegovi dobi.

Prekrasno geslo so zapisale slovenske Marijine družbe svojim
članom na sinji prapor: Z vso srčnostjo ljubite nebeško Gospo, bra¬
nite vsekdar in povsod njeno brezmadežno Spočetje! Ostanite ji
zvesti do groba, tudi na zunaj bodite vneti apostoli slave Marijine in
apostoli dejanskega krščanstva. To geslo je bilo sodalom (članom)
ukaz ter zvezda-vodnica v vsem življenju. Kako resno pa so se tudi
trudili ti vitezi Marijini, da bi zadostovali v polni meri vzvišenemu
cilju! Pri tem se niso bali niti truda, niti žrtev! Kolikor mogoče
slovesno so sodali praznovali Marijine praznike. Take dni so šli
skupaj k svetemu obhajilu; na preddneve so se mnogi ostro postili,
kakor tudi vse sobote — v čast Mariji. Posebno so morali možje,
ki so stopili v Marijino družbo, slovesno in javno zaobljubiti, da se
hočejo odločno potegovati za češčenje Brezmadežnega Spočetja Mari¬
jinega. Vsako leto na njen god, 8. grudna, so očitno v cerkvi iz¬
javljali: „Mi hočemo trdno verovati to resnico ter Brezmadežni služiti
kot poslušni otrocih 1  Vsak dan so morali moliti tri očenaše v čast
presveti Trojici v zahvalo, da je obdarila Devico Marijo z izredno
milostjo brezmadežnega Spočetja in tri češčene Marije v čast svoji
brezmadežni zavetnici s pristavkom antifone: ,.To je mladika, ki nima
poganjka izvirnega greha. 11  Posebno sijajno so praznovali dan 8. de¬
cembra kot praznik te velike skrivnosti. Toda družbe Marijine so se
večkrat pokazale tudi javno, da bi tako vikšale slavo Brezmadežne
pred vsem svetom. Tako je moška Marijina družba ljubljanska na-
rejala vsakoletne sprevode do dveh Marijinih svetišč v bližini mesta
na Rožnik in k Devici Mariji v Polje. O važnih prilikah je ista
družba napravljala izredne obhode. Na svojih sprevodih so člani te
odlične družbe nosili srebrni bratovski kip Brezmadežne, ki so si ga
omislili 1. 1636. za 3200 kron. In kdo bi ne občudoval apostolskega
delovanja Marijanskih sodalov? Vodili so po krivoverstvu zbegane
ovčice v pravo cerkev nazaj; skrbeli so za jetnike, bolnike, siromake,
pokopavali mrliče. Vladal je v njih duh resnične krščanske ljubezni.
Mogočno je vplivalo tako zgledno in požrtvovalno življenje Marijinih
sinov na tedanje slovensko ljudstvo. Po luteranstvu in drugih vplivih
onemoglo versko življenje se je zopet veselo poživilo in prekvasilo
s pristnim dejanskim krščanstvom. In ravno Marijine družbe so bile
v teh časih krepka predstraža svete cerkve, posebno še v borbi za
slavo Brezmadežne.

Marija v zarji slave.

18

274

Ko govorimo o razvoju češčenja Brezmadežnega Spo¬
četja med našim narodom, se moramo pa še posebno spominjati
slavnega rojaka in slovenskega pisatelja Janeza Ludovika Schonlebna,
prvega zagovornika brezgrešnega prvenstva Marijinega; tako vneto
in bistroumno je govoril in pisal za slavo Brezmadežne, da je zaslovel
preko slovenskih mej. Rojen je bil v Ljubljani 1. 1618. Bil je sin
ljubljanskega župana, ki je bil vnet častilec najčistejše Device ter
član Marijine moške družbe. Umevno je zato, da se je Schonleben že
kot otrok v domači hiši naučil ljubiti Brezmadežno Devico. To lju¬
bezen so spopolnjevali jezuiti, h katerim je hodil v šolo. Bil je najprej
jezuit, potem duhovnik, postal je doktor bogoslovja, stolni dekan,
apostolski protonotar. L. 1667. je prevzel službo ribniškega župnika in
višjega dijakona Dolenjske. Po devetletnem službovanju v Ribnici se
je zopet naselil v Ljubljani, kjer ga je pokosila smrt 1. 1681. Ta iz¬
reden mož je bil „luč učenjakov", kakor ga imenuje Valvazor, in
obenem odličen govornik. Kjer se je on pokazal na leči, bila je cerkev
prepolna poslušalcev. V številnih propovedih in učenih knjigah je
navdušeno dokazoval, da je bila presveta Devica vsekdar prosta iz¬
virnega greha. Kako lepa na pr. je vsebina njegovega govora na
praznik Brezmadežnega Spočetja. Marijo zove mojstrsko delo božje.
„V nji je združil Bog popolnosti vseh stvari. Ona nadkriljuje ljudi
in angele. Mnogo lepih pridevkov so ji dajali cerkveni očetje, a naj¬
primerneje jo proslavimo z rekom: Marija je umetno in mojstrsko
delo božje. Podoba božja ni bila nikdar oskrunjena v nji, zato se
po vsi pravici imenuje lepa. Marija je Bogu najsličnejša. Bogu Očetu
radi devištva, Sinu, ker mu je Mati, svetemu Duhu radi ljubezni. On
jo je posvetil v prvem hipu njenega življenja. Za to neskončno milost
moramo hvaliti Boga." Knjig v obrambo Brezmadežnega Spočetja je
spisal toliko, da se moramo čuditi. Pač naj zanimivejše in po obliki
dovršeno je njegovo delo „Palma virginea“ (Deviška palma), v katerem
se je posebno potrudil, da bi jasno in neovržno dokazal katoliški
nauk o brezmadežnem Spočetju, obenem pa, da bi bralca vnel k sveti
ljubezni do Najčistejše. Za to lepo delo mu je kranjski deželni zbor
prisodil častno darilo. Knjiga je zaslovela daleč črez meje naše do¬
movine. Kako srčno je želel ta mož, da bi sveta cerkev nauk o
Brezmadežnem Spočetju prejkoprej razglasila kot versko resnico. Ta
veliki mož, čigar srce je prevevala zares prav otroška ljubezen do
Marije, počiva pri sv. Jakobu v Ljubljani; napis na grobu omenja,
da si je Schonleben zaslužil nesmrtno ime in večen spomin s svojimi
spisi, s katerimi je zagovarjal češčenje Brezmadežne.

Vedno višje na obzorju naše domovine je plavala in žarela mila
podoba kot solnce čiste Device, ki ne pozna madeža. Narod naš je
z otroškim zaupanjem zrl v to žarno prikazen ter se uklonil nauku,
da Marija nikdar z grehom v dotiki ni bila. Da je bilo temu res
tako, nam spričujejo jasno besede Schonlebenove: „Moja domovina,
vojvodina Kranjska, ni posebno razsežna in šteje nad 300.000 pre¬
bivalcev. In med to množico  bi  ne  našel nikogar  (če izvzamem
peščico drugovercev), ki bi nasprotoval nauku o brez¬
madežnem Spočetju. Vsi, učeni in neučeni, plemstvo in

275

preprosto ljudstvo, moški in ženske, po samostanih in
med svetom, vsi, prav vsi se tisti dan pred praznikom
Brezmadežnega Spočetja iz obljube postijo in praznik
pobožno in svečano obhajaj o.“ Koga ne razvesele te besede,
ki pričajo, da je češčenje Brezmadežnega Spočetja prevzelo dušo slo¬
venskega naroda ter postalo njegova last. Slovenska mesta so se
ozaljšala s spomenikom Brezmadežne na čelu jim bela Ljubljana.
Že dne 14. prosinca 1664 so obljubili kranjski deželni stanovi, da
bodo pred cerkvijo sv. Jakoba postavili Brezmadežni spominski steber
v zahvalo, ker se je ognila dežele dvojna šiba: Turek in kuga. Z
izpolnjevanjem obljube so odlašali dosti dolgo. L. 1679. jih je naposled
zdramila kuga, ki je morila po bližnjih pokrajinah. Najbolj je pospešil
izvršitev sklepa slavni pisatelj in junak baron Ivan Vajkart Valvasor.
Sam kipar in risar je napravil kalupa za steber in za kip. Podobo
je vlil ljubljanski zvonar
Krištof Schlags dne 16.
grudna med 11. in 12.
uro po noči. Tudi steber
za spomenik je dal Val¬
vazor izklesati na Go¬
renjskem, blizu Kranjske
gore. Dne 11. avgusta ga
je pripeljalo deset parov
volov v Ljubljano. Kip
Brezmadežne so dvignili
na steber na Veliki petek,

27. sušca 1682. Pred to
podobo Brezmadežne De¬
vice so radi zahajali te¬
danji Ljubljančani, zlasti
pa Marijini sinovi, ob
veselih in žalostnih do¬
godkih. Vsled obljube deželnih stanov so prirejali vsako leto 8. de¬
cembra sprevod iz stolnice na šentjakobski trg, kjer so peli litanije
ter opravljali druge molitve pred ozaljšanim kipom Marijinem. Vsako
soboto zvečer in na predvečere Marijinih praznikov, kadar je bilo
ugodno vreme, so molili litanije pred kipom zavetnice kranjske dežele.
Dne 24. vinotoka 1683 (20. nedeljo po binkoštih) se je vršila tu lepa slav¬
nost. Slavili so naši predniki zmago nad Turki pred Dunajem. Do¬
poldne je bila v stolnici zahvalna služba božja, popoldne ob 4. uri
pa so privrele množice pobožnega ljudstva zahvaljevat zmagalko
Marijo pred njen spomenik. Ob šumeči godbi so odmevale ondi lav-
retanske litanije; pri vzklicu „Pomoč kristjanov" so zagrmeli topovi.
Isti dan je slavni kapucin Marko Avianski dospel v Ljubljano kot
svedok rešitve dunajskega mesta ter je navduševal Ljubljančane in
okoličane, da naj se pogostoma zbirajo okrog kipa Marijinega, saj
je ona zavetnica Kranjske, pomočnica kristjanov, pribežališče greš¬
nikov. Tri leta pozneje so cesarske vojske oblegale Turke v budimski
trdnjavi. Ljubljančani so molili ter se postili za zmago krščanskega

276

orožja. Marijina družba je imela v ta namen v nedeljo 18. avgusta
procesijo h kipu Brezmadežne, kjer so verniki prepevali litanije ob
spremljevanju godbe. Trdnjava Budim je padla in zopet so v Ljub¬
ljani slovesno praznovali zmago. Na Malo Gospojnico je bil zahvalni
obhod pred Marijin spomenik; nosili so zastave, peli so bobni in
trobente, pred kipom so bile zopet pete litanije. Da, k Brezmadežni
Devici so se nagibala vsa srca! To spričuje tudi napis na stebru;
„Kranjska dežela, ki je dala postaviti to podobo, se je
zaprisegla, da hoče vedno braniti čast božje Matere,
brez madeža spočete.“

Starejši kot ljubljanski je visoki steber  s kipom brez madeža
spočete Device Marije na minoritskem trgu v Ptuju.  Postaviti ga
je dal 1. 1664. borlski grof Jurij Friderik Sauer v hvaležen spomin,
da so bili Turki premagani isto leto pri Sv. Gotthardu; obenem je
s tem činom postavil deželo pod varstvo nebeške Kraljice, da varuje
zanaprej slovenski Štajer ljutega sovražnika. Steber je dne 8. grudna
1664 blagoslovil mestni župnik Ciprijan pl. Collonia sredi posvetne
duhovščine, redovništva in na tisoče broječega ljudstva. Vsled
ustanove istega grofa so se dvajsetkrat v letu pred kipom vršile
večernice, pri katerih se se po antifoni „Češčena bodi Kraljica“ po¬
pevale lavretanske litanije.

Lep pozlačen kip čisto spočete Matere Božje na visokem stebru
so postavili tudi v Mariboru  na glavnem trgu mesta. Storili so
sklep, da postavijo steber, 1. 1680., ko je v Mariboru mnogo ljudi
umrlo za kugo; obljubo so dovršili koj naslednje leto. Pred kipom
gori po noči luč, za katero skrbe mariborske gospe.

Tako se je klanjalo v slovenskih deželah Brezmadežni plemstvo,
mesta in stanovi in ž njimi preprosto ljudstvo. Vedno bolj in bolj
je naraščala med Slovenci slava Marijina. Proslavljali so jo naši
umetniki/* Tako je naslikal mnogo podob Marijinih frančiškan-slikar
brat Jeronim ljubljanski, izven samostana imenovan Krištof Wahner
(roj. 1597); živel je tako bogoljubno, da so ga sploh šteli za svetnika.
Odlikoval se je po svoji nežni ljubezni do Marije. Bilje zelo nadarjen
slikar ter je rad slavil Marijo s svojim čopičem. V začetku 18. sto¬
letja se je narodil sloveči slikar Val. Mencinger; njegove slike so
veličastne in prešinjene verskega duha. Kako rad se je oziral v De¬
vico, ki je „zrcalo brez madeža“. Mnoge njegove Marijine slike še
dandanes zaljšajo naše cerkve in domove. Slike Brezmadežne je na¬
slikal za ljubljansko stolnico, za oltar grajske kapele v Otočicah;
eno hrani sedaj msgr. Tomo Zupan. Kako je ljubil Marijo Martin

* V prejšnih dobah, ko je marsikateri vihar divjal preko naših pokrajin,
se pri nas umetnije niso mogle razviti;  skoraj vsak začetek umetniškega
gibanja je bil že v kali zatrt. Maloštevilne umotvore, ki so jih vkljub neugodnim
okoliščinam ustvarile umetniške roke, so deloma uničili Turki,  deloma jih
je pokončala nevednost  za časa baroka; druge so pokupili tujci in nesli
črez mejo.  Le redkeje se nahaja kaka dragocena, stara Marijina umetnina v
naših krajih. Na pr. v Brezah hranijo Marijino podobo iz 14. stoletja, ki je velike
umetniške vrednosti; v krasni gotiški cerkvi Marijini na Žili na Koroškem stoji
Marijin oltar iz 13. stoletja; isti je bogato izrezljan ter ima lepo izdelan gotišk
okvir. Ta izredno lep oltar je prenovil slovenski kipar Al. Progar.

277

Ivan Schmidt, imenovan Kremser-Schmidt (1718—1801)! Četudi ni
bil naše gore list, vendar je naklonil mnogo umetniških, posebno
Marijinih slik naši domovini; mnoge teh Marijinih slik so naravnost
pretresljive. Na svojo hišo je naslikal pobožni umetnik podobo brez
madeža Spočete; v hiši je imel kapelico, ki jo je okrasil z lepimi
slikami. Proslavljali so Mater nebeško sloveči govorniki. Slavil jo je
kapucin o. Ivan Krstnik od križa iz plemenite rodbine Leonelli v 17.
in v začetku 18. stoletja po Goriškem in Kranjskem. Ob istem času
je k ljubezni do Marije vnemal izvrstni govornik ljubljanske škofije
Andrej Klemenčič, kaplan in župnik v Križah pri Tržiču, naposled
stolni kanonik. Marijo, nebeško Kraljico, je proslavila tudi tiskarska
umetnost. L. 1678. je Ivan Krst. Mayr iz Solnograda ustanovil tiskarno
v Ljubljani. 25. listopada istega leta je izšla prva tiskovina iz novega
zavoda. Bila je slavnica Marije brez madeža Spočete. Nji je bila
posvečena nova tiskarna ljubljanskega mesta. Marijo Brezmadežno
pozdravlja tiskar v ti tiskovini s krasnimi izreki cerkvenih učenikov.

Kako je zavladala nebeška Kraljica nad sloven¬
skimi deželami v 18. stoletju, nam dovolj jasno priča
slovesno kronanje Marijinih podob  v tem času; saj je to
največje počeščenje, ki se more na zemlji izkazati Mariji kot Kraljici
vesoljstva . . .

Daleč na okrog je šel sloves o čudovitih milostih in dobrotah,
ki jih je naklanjala Mati Božja na Trsatu;  vedno večje trume vernikov
so romale tja. Ko je o tem čul pobožni veronski škof Janez Bar-
badik, je prijel za romarsko palico ter se podal na Trsat, da ondi
počasti milosti polno nebeško Mater. Z veseljem in s častjo so sprejeli
očetje frančiškani visokega gosta. Pobožni škof jim je naznanil svojo
namero, da namreč hoče sam v Rimu poprositi za zlato krono, s
katero bi se slovesno kronala trsatska Mati Božja,  saj ona
v prvi vrsti zasluži to odliko. Kdo bi mogel popisati, kako so se
razveselili pri ti novici pobožni menihi na Trsatu, kakor tudi verniki
daleč na okrog. Prošnja dobrega škofa Janeza je bila uslišana; v svoje
neizrečeno veselje je sprejel iz Rima dve zlati kroni z pooblastilom,
da z eno krona čudodelno Marijino podobo na Trsatu, z drugo po¬
dobo njenega Božjega Deteta. Kako srčno rad bi škof Barbadik iz¬
vršil častno naročilo! A bil je po raznih okoliščinah zadržan. Naposled
je prepustil to čast novomeškemu proštu in namestnemu škofu Juriju
Francu Marotti, posebnemu častilcu Matere Božje, poznejšem škofu
pičenskem. Za slovesno kronanje so odločili praznik Marijinega rojstva,
8. kimavca 1715. Priprave za to praznovanje so bile velikanske.
Najslavnejše pridigarje so vabili, kakor tudi visoke dostojanstvenike,
da bi s svojim sodelovanjem povečali sijaj praznika. Na vse strani,
celo na cesarski dvor, so poslali povabilne liste. Od apostolskega
prestola so izprosili popolni odpustek.

Priprave na izredno praznovanje so bile tako veličastne in
ogromne, da enakih takratni svet še ni videl. Vsak je storil,^ kar je
vedel in znal in premogel, da bi po svoje povečal slavje. Že pred
ta dan so prišle iz okolice belo oblečene device, ozaljšane z rdečimi
in modrimi trakovi, da so s cvetlicami postlale pota, po katerih je imel

278

iti slovesni sprevod. Razne podobe, pomenljivi napisi so oznanjevali
pomen tega posebnega dneva. Dolge stopnice iz mesta na vrh ravnice
so bile obrobljene z zelenimi drevesci ter okrašene z zastavami, tra¬
kovi in cvetličnimi venci. Pred cerkev so postavili velika slavnostna
vrata z raznimi napisi in pomenljivimi izreki. Visoko v zvoniku je
plapolalo veliko bandero svetega križa.

Četudi je takrat na več krajih razsajala morilna kuga in so bile
radi tega mnoge ceste po deželi še zaprte, je vendar že prvi dan
skupaj privrelo nad 30.000 romarjev. Vseh romarjev skupno je pa
prišlo nad 60.000. Med njimi je prišlo na Trsat mnogo gospodov in
gospa iz višjih stanov peš in v spokornih oblačilih. Duhovnikov se
je zbralo poleg škofa, ki je opravil slovesno kronanje, do 200, med
njimi dva infulirana opata.

Enako slovesno kronanje podobe Marijine  se je izvršilo
dve leti pozneje na Sv. Gori pri Gorici.  Dne 21. prosinca 1715
so se obrnili svetogorski frančiškani v Rim do vatikanskega kapitula
s prošnjo, da bi se smela podoba Matere božje na Sv. Gori slovesno-
kronati. Na priporočilo oglejskega patrijarha Dionizija Delphina je ta
dovolil slovesno kronanje, ki se je izvršilo 6. rožnika 1717. Goriški
deželni stanovi so prosili, naj bi se slovesnost vršila v Gorici na
Travniku, kar se je tudi zgodilo. Papežev nuncij na cesarskem dvoru
je določil za koronatorja zopet škofa Jurija Marottija, ki je kronal
trsatsko madono. Slovesnost so po vsi Avstriji duhovniki oznanili
raz lec; papež Klement XI. je podelil popoln odpustek vsem vernikom,
ki bi sprejeli svete zakramente na dan kronanja ali v njegovi osmini.
Določeni dan ob 5. uri zjutraj so dvignili frančiškani Marijino podobo
ter jo v sprevodu nesli v Gorico; tam je položil škof zlati kroni na
glavo Mariji in Jezusu med streljanjem topov in slovesnim zvonjenjem.
Ljudstva je bila ogromna množica, ki je bila prešinjena svetega čuta
in nepopisnega veselja; tekle so solze presrčne radosti. Poleg številne
duhovščine je bilo navzoče mnogo posvetne in vojaške gospode..
Drugo jutro so v slovesnem sprevodu med zvonjenjem in grmenjem
topov nesli kronano podobo Marijino nazaj na Sv, Goro. V osmini
je romalo plemstvo in meščanstvo goriško z deželnim glavarjem na
Sv. Goro počastit preblaženo Devico. V vsi osmini je bilo več kot
132.000 obhajanih.

Tako je slovenski rod - po pravici rod Marijin imenovan -
znal častiti svojo nebeško Kraljico v 18. stoletju. Lepo pisano cvetje
Marijinega češčenja se je bujno razrastlo ter kot prijetna vonjava
duhtelo po naši domovini. . .

Pod cesarjem Jožefom II. pa je proti koncu 18. sto¬
letja po naših pokrajinah zapihala ledeno mrzla burja.
ki je v kratkem času žugala zamoriti vse zelenje
krščanske pobožnosti in pokončati vse prelepo cvetje
Marijinega češčenja. Brezverni ministri in svetovalci
so zatirali cerkvene svečanosti, slovesno službo božjo,
redove, bratovščine, razna božja pota, sploh vse. v
čemur se kaže moč in življenje katoliške cerkve. V
osmih letih se je odpravilo nad 700 samostanov. Ukaz

279

dne 22. maja 1783 je prepovedal vse cerkvene bratov¬
ščine, torej tudi Marijine. S posebnim odlokom 22. listo-
pada 1783 so se prepovedale vse Marijine družbe po
Avstriji. Zaprli so mnogo  Marijinih svetišč, kamor je hodilo
slovensko ljudstvo iskat tolažbe. Tudi francoska vlada začetkom
minulega stoletja je nadaljevala to kruto delo. Odpravila je celo
Marijine praznike; le Velika Gospojnica je našla milost, ker je bil
ta praznik rojstni dan Napoleona I.

Toda zastonj so divjale sovražne sile proti češčenju
Marijinem;  osule so pač marsikateri lepi cvet Marijin, izruvati pa
iz slovenskih src ljubezni do nebeške Matere niso mogle, pregloboko
je bila ta ljubezen ukoreninjena v narodovi duši. Koga ne gane na pr.
vnema pogumnih Blejk zaMa-
rij|ino svetišče na blejskem oto¬
ku, ko je hotela francoska vla¬
da to cerkev oropati zakladov.

Ko se je bližala nevarnost, so hitele v
zvonik ter začele zvoniti plat zvona.

Kmalu se je trlo ob jezeru ženstva,
oboroženega s kolmi, gnojnimi vilami,
kosami, cepci in drugim orodjem, da
branijo priljubljeno Marijino svetišče.

Trikrat so skušali francoski uradniki
s silo in zvijačo priti do Marijine
cerkve na otoku, a zastonj. Niso
mogli varati čuječnosti Blejk, niti
zmagati njihovega poguma. Zato jih
opeva stara pesem:

„ICot trombe glas, kot zvon doni

junaških Blejek nam spomin!"

Sovražne sile so omagale ter po¬
vesile orožje pred mogočno Devico, y frančiškanski cerkvi v Mariboru,
ki je strašna kakor urejena vojska. (Marijine cerkve na Slovenskem.)

Ako je sloveči častilec Marijin Schon-

leben koncem 17. stoletja v svoji knjigi „Palma virginea“ slavil
„zmage Marijine", kako bi slavil te zmage mogočne Device na Slo¬
venskem šele, ko bi živel koncem 19. stoletja. Saj tako veselo
in bujno, kakor sredi in ob koncu 19. stoletja še nikdar
med Slovenci ni napredovalo Marijino češčenje;  ures¬
ničile so se tudi za našo domovino lepe besede: „Zima je minula,
mrzel dež je nehal, cvetlice (Marijinega češčenja) so se prikazale v
naši (slovenski) deželi, čula se je grlica, vinske gorice so zaduhtele
in širile svoj vonj ..."

Iz cerkve Marije zmagovalke v Parizu,  od koder je
Srce Marijino po bratovščini istega imena  podjarmilo
krščanski svet, je zavladala prečista Devica tudi med Slovenci;
tudi med njimi se je veselo razvilo češčenje Marijinega milega Srca
po raznih bratovščinah. Čudodelna svetinja či st ega Sp o čet j a

280

se je razširila kakor po drugih, tako tudi po naših krajih.
Ko je cerkev 1. 1854.  nauk o Brezmadežnem Spočetju
razglasila kot verski nauk, je sprejel slovenski narod
to razglašenje z veselim pritrjevanjem saj je ljubil že
od davna Brezmadežno ter z veseljem veroval to njeno veliko
prednost.

Ne poznam pa pobožnosti, ki bi v preteklem stoletju toliko
storila v prospeh Marijine slave med našim narodom, kolikor so
storile ljubke šmarnice.  Prve šmarnice v slovenskem jeziku je
spisal naš književnik Davorin Trstenjak  pod naslovom „Mesec
Marijin" (1842); preložil jih je iz francoščine. Druge šmarnice „Marije
rožen cvet" je sestavil braslovški dekan Mihael Stojan; izšla je knjiga
1855. Naslov „Šmarnice“ je dal prvi 1. 1855. tedanji horjulski kaplan
Janez Volčič.  On je izumil to lepo ime po cvetlici, ki cvete me¬
seca maja ter gaje  opravičil v uvodni pesmi šmarniške knjige tako-le:

Šmarnice, one so moje cvetlice,

Teh si bom v šopek prelepi nabral,

Ne zase! — k časti Marije Device,

Njena podoba so, — nji jih bom dal'

Kako so nežne šmarnice, mile [in prijazne kakor so, očarale
slovenska srca ter jih z neko tajno, nepremagljivo silo vlekle k maj¬
niški Kraljici! Postale so last naroda! Zato ne najdeš zlepa slovenske
duhovnije, kjer bi se ta pobožnost z večjo ali manjšo slovesnostjo
ne praznovala. Vsi stanovi, odrasli in nedolžni otročiči, se zbirajo
okrog šmarničnega oltarja, okrašenega z zelenjem in cvetjem ter
razsvetljenega s številnimi lučicami in časte srčno presveto Devico,
ki kraljuje na oltarju z žezlom ljubezni nad svojimi otroci.

Toda, kaj bi bile šmarnice brez Marijinih lepih pesmi? Zgubile
bi svojo privlačno silo. Ravno te mile, v srce segajoče Mari¬
jine pesmi,  ki tako lepo done iz slovenskih grl, delajo šmar¬
nice tako mikavne, blaže naše slovensko ljudstvo ter ga vnemajo k
ljubezni do Marije. Ko pa govorimo o Marijinih pesmih, ki so našemu
narodu tako omilile šmarnice, bi delali krivično, ko bi se ne spo¬
minjali nepozabnega narodnega Marijinega pevca in ljudskega
ljubljenca Gregorja Riharja  (1796 - 1863). Šmarnice so v stol¬
nici ljubljanski in drugod na mnogih krajih vpeljali, a manjkalo je
Marijinih napevov; to je nagnilo Riharja, da je začel pridno skladati
šmarnične pesmi. Kar trgali so se zanje, kdo jih bo prej v roke dobil.
Pevci so jih z navdušenjem peli, s solzami ginjenja so jih poslušali
Slovenci, zapomnili so si jih na pamet; na božjih potih, pri šmar¬
nicah in enakih prilikah jih je vse pelo po cerkvi. Iz cerkev pa so
jih nesli domov; razlegale so se na polju, v gozdu, sredi vasi. Pre¬
pevali so jih pastirček, oratar in plevica. Riharjeve Marijine pesmi
so se med narodom hitro udomačile; postale so pravo narodno blago!
Saj tudi ni čuda! Prišle so te pesmi pobožnemu skladatelju iz srca
ter so našle pot v srca. Kaka ljubezen do Marije odseva iz teh skladb,
kaka vdanost do nje! Sedaj se veseli z nebeško Kraljico, sedaj milo
žaluje ž njo, na pr. v nedosegljivih: „Žalostna je Mati stala", ali:

281

„Kak’ zalivajo solzice“. Bil je Rihar zares pobožen mož; kolikokrat
so ga videli skrivaj moliti v cerkvi v kakem kotu ali na koru. Po¬
sebno je rad molil sveti rožni venec. Ako je govoril o Mariji ali
zlagal njene pesmi, se je navadno iz spoštovanja odkril. Rad je hodil
na Marijina božja pota, na pr. na Dobrovo, Šmarno goro . .. Navadno
je vzel s seboj pevce, da je tam z lepim petjem poveličeval slavo ne¬
beške Kraljice. Četudi je zložil mnogo Marijinih napevov, se mu je
še vendar zdelo, da s svojim petjem še ni zadostno častil presvete
Device. Zato je še na smrtni postelji rekel: „Ako mi ljubi Bog da
še zdravje, še bom slavil Marijo v pesmih." Resnične so besede, ki
jih je posvetil pesnik Riharjevemu spominu:

Njegove pele bodo melodije

Njegov spomin in vedno slavo, čast Marije.

Pomenljive so besede pokojnega dekana Drobniča: „En Ri¬
harjev Marijin napev je storil več za razširjenje Marijinega če-
ščenja med našim narodom, kot najboljše pridige . ..“

Za Riharjem si je stekel ve¬
like zasluge za Marijino pesem
frančiškan o. Angelik Hribar;
zadel je narodno struno tako kot
malokdo drugi; njegovi Marijini
napevi so tako preprosti, mični,
domači in ganljivi. S skladbami
so opevali Marijo tudi o. Hugolin
Sattner, Forster, Hladnik in drugi.

Poleg pevoskladnikov so v
19. stoletju mnogo storili v pro¬
slavo Marijino razni deloma že
kot šmarničarji imenovani pisa¬
telji, pesniki in govorniki.

V prvi vrsti moram imenovati du¬
hovitega in nadarjenega Luka
Jerana,  ki je kot hraber vojščak Kristusov nad pol stoletja branil
pravice svete cerkve. Od 1. 1849. je izdajal katoliški cerkveni list
..Zgodnja D a ni ca v kateri je do smrti (1896) s plamtečo vnemo
vzbujal rojake k češčenju Device Marije; bil je tudi naj priljubljenejši
šmarničar. Kako je gorel za slavo Marijino župnik Janez Volčič!
Vse svoje moči je posvetil nji; opravičeno je lahko pel:

Res, kar premorem, o Mati Marija,

Ljubim te, zate gori mi srce!

Veš, kaj želim, o Devica Marija?

Vsi naj te ljubijo, z mano časte!

Obširno njegovo knjigo „Življenje preblažene Device in Matere Marije
in njenega prečistega ženina sv. Jožefa“ je izdala družba sv. Mohorja
v Celovcu. Razni pesniki so v vezani besedi lepo opevali vzvišeno
Devico v „Danici“ in drugod; omenjam Blaža Potočnika,
Andreja Praprotnika  (na pr. „Ko v jasnem pasu primiglja“ in
„0 Devica, pomočnica, bila si in boš nam ti“), Janeza Bilca, Radoslava.

Rob pri Laščah.

(Marijine cerkve na Slovenskem.)

282

Kako srčno je zapel Virk

Veš o Marija — moje veselje,
Veš moje želje — ljubil bi te!
Zmeraj pri tebi hotel bi stati,
Ljubljena Mati, zavrzi me ne!

(po sv. Alfonzu Ligv.):

Kaj pa ti hočeš — moja Kraljica,
Sladka Devica — da ti podam?
Drugega nimam — prosim pohlevno,
Vzem’ srce revno — rad ti ga dam.

si ga že vzela,
zate gori!
ti ga ohrani,
reši ga ti!

Pa ti Kraljica —
Ti si ga vnela —
Mati predraga —
Hudega brani —

Celo prvak-pesnik Fr. Prešeren  je zložil Mariji v čast pesem:
„Šmarna gora“.

Umetniki  s svojimi umotvori so slavili nebeško Kraljico.
Proslavljal jo je s svojim čopičem Leopold Leyer  (roj. 1752);
preslikal je kapelico Marije Pomagaj na Brezjah. Njegovo delo je
sloveča slika „Marije Pomočnice“ ravno tam, katera slika spada med
najbolj znane slovenske podobe; naslikal jo je skoraj gotovo vsled
obljube, ki jo je v silni stiski naredil Mariji Devici. Slikar Langus
(1795—1855) je preslikal z umetniškimi slikami Marijino cerkev na
Šmarni gori; za frančiškansko cerkev v Ljubljani je naslikal podobo
Marijinega Oznanjenja; za šentjakobsko cerkev v Ljubljani Marijino
Vnebovzetje. Marijo je slavil tudi nadarjen slikar Wolf,  čigar naj-
krasnejše delo hrani cerkev sv. Florijana v Ljubljani; slika ta nam
predočuje žalostno Mater Božjo, pred njo pa Ljubljančane, proseče
jo pomoči ob grozni kugi. Slikar Pustaverh  je le to želel, da bi
mogel naslikati Mater Božjo tako, kakršna je v resnici. Večkrat j c
izrekel željo, kako bi jo enkrat gledal v nebesih. Umrl je na Selih
pri Kamniku 1. 1871.

Vneto so delovali za rast Marijinega češčenja v preteklem sto¬
letju tudi svetni duhovniki  bodisi na leči ali v spovednici ter z
raznimi slavnostmi. Družili so se jim kot goreči sotrudniki redov¬
niki in redovnice, na pr. frančiškani, kapucini, jezuiti,
lazaristi, cistercijani.  Značilno je, da imajo sinovi sv. Fran¬
čiška v oskrbi naj slavnej ša Marij ina božja potanaSlo-
venskem,  tako Trsat, Barbano, sv. Goro, Brezje, cerkev Matere
milosti v Mariboru. Razni misijoni  v preteklih desetletjih niso le
povzdignili verskega življenja med našim narodom, pospešili so tudi
zelo češčenje Marijino. Saj misijonarji,  kamor pridejo, tako radi
izpodbujajo k ljubezni in zaupanju do nebeške Matere.
Slovesna kronanja Marijinih kipov v Barbani  (1862) v
Trstu, v Mavčičah pri Kranju  (8. kimavca 1878 po stolnem
proštu Jožefu Zupanu) in v Mekinjah pri Kamniku  (30. velikega
travna 1897 po prelatu Jan. Kulavicu) so s svojim izrednim sijajem
mogočno netila ogenj ljubezni do nebeške Kraljice. Uspešno so nego¬
vale cvetje Marijinega češčenja raznovrstne bratovščine,  tako
na pr. roženvenske, bratovščine živega rožnega venca,
žalostne Matere Božje, škapulirske, Naše ljube Gospe,
Marijinega preč. Srca ter sv. družine.  Skoraj je ne najdeš
slovenske župnije brez kake Marijine bratovščine. Roženvenska
pobožnost  v mesecu oktobru je učila naše ljudstvo srčno častiti

283

,rožo duhovno". Družba sv. Mohorja  je objavljala razne spise v
proslavo Marijino. Dandanes oznanjajo Slovencem velikost in dobroto
nebeške Kraljice listi „Bogoljub“  v 15.000 iztisih, „ Cvetje iz
vrtov s v. Fran čiška“, ,, Glasnik presv. Src“, razne knjige,
molitveniki  itd.

V najnovejšem času so zacvetele po naši domovini mnogošte¬
vilne Marijine družbe,  ki izvršujejo imenitno socialno nalogo.
K Mariji, ki je sedež modrosti, vodijo slovensko mladino ter jo z
njeno pomočjo in močjo družbene organizacije vzgajajo v dobrem
krščanskem duhu. Prvo Marijino družbo na Slovenskem je ustanovil
1. 1858. tedanji nunski katehet v Škofji Loki Jožef Kerčon.  Po¬
sebno v zadnjem desetletju pa je število Marijinih družb med našim
narodom silno narastlo. Tako na pr. j e štela samo ljubljanska
škofija koncem  1. 1904: 218 dekliških Marijinih družb s
25.580 članicami; 115 mladeniških Marijinih družb  s
5234 člani; 15 ženskih Marijinih družb  s 1730 članicami
in 10 moških Marijinih družb s 594 člani,  skupaj torej 358
družb s 33.138 člani. Tudi v drugih slovenskih škofijah so Marijine
družbe častno zastopane. Kako so te mnogoštevilne Marijine družbe
med našim narodom poživile versko in cerkveno življenje ravno po
češčenju prečiste Device, kdo bi mogel to dostojno oceniti ? Da se je
pa češčenje Marijino sploh, posebej pa še v Marijinih družbah, v no¬
vejšem času tako razvilo, zato imata poleg pokojnega kardinala Misije
še posebno velike zasluge vrhovna dušna pastirja: ljubljanski škof
dr. Anton Bonaventura Jeglič,  ki si je privzel geslo: „Pridi k
nam tvoje kraljestvo po Mariji", ter škof lavantinski dr. Mihael
N apotnik.

Z milim materinskim očesom se je ozirala posebno v zadnji
dobi nebeška Mati na slovensko ozemlje ter je vabila naš narod k
sebi, da bi po nji „našel življenje", t. j. srečo tu in tam. In naš slo¬
venski rod se ni mogel odtegniti temu vabljenju, odgovarjal mu je
in mu še odgovarja z neomejeno ljubeznijo do Marije. Da, narod naš
ljubi nebeško Mater iz dna svoje duše, z vsemi žilicami svojega srca!
— Ko to pomislimo, nam porosi oko solza radosti. Koliko župnih
cerkva, podružnic in kapel so že postavile slovenske
roke nebeški Kraljici v čast! Teh Marijinih zgradb v slo¬
venskih deželah sem naštel po površnem štetju  nad  500!"

Vsaka cerkev, ki ni posvečena Mariji, ima gotovo
kak oltar Marijin.  Kdo bi pa mogel prešteti še vse druge male
Marijine kapelice in znamenja  po slovenskem ozemlju? Na jav¬
nih trgih, na hišah, na poljih, v gozdih, ob cestah, na drevesih, na
mostovih, v skalovju, povsod se ti smehlja iz malih kapelic in zna-

" Ljubljanska škofija ima: Mariji posvečenih župnih cerkva 56, Marijinih
podružnic 86, Marijinih kapel 81, vkup 223. Tržaško-puljska škofija šteje: Ma¬
rijinih župnih cerkva 21, Marijinih podružnic 53, Marijinih kapel 6, vkup 80.
Lavantinska škofija šteje: Marijinih župnih cerkva 33, Marijinih podružnic 46,
Marijinih kapel 32, vkup lil. Goriška nadškofija šteje Marijinih župnih in vi-
karijatskih cerkva 20, Marijinih podružnic 25, Marijinih kapel 16, vkup 61.
Krška škofija (na slovenskem ozemlju) šteje Marijinih župnih cerkva 19, Ma¬
rijinih podružnic 16, vkup 35.

284

menj mila podoba nebeške Matere. To so kraji, kjer slovenska srca
zatrjujejo ljubezen nebeške Kraljice ter prosijo pomoči njo, ki je
„sladkost in upanje naše“! Vse te mnogoštevilne zgradbe in
znamenja Marijina glasno govore, kako je slovensko
ljudstvo iz srca vdano nebeški Materi, ter opominja
potnika, da se nahaja v Marijini deželi.

Kako slovesno praznujejo verni Slovenci Marijine praznike.
Lepo ubrano zvonjenje vabi k počeščenju Marijinemu ter najde odmev
v srcih. Take dni so oblegane spovednice in obhajilne mize. Pa tudi
soprazniki Marijini so priljubljeni našemu vernemu ljudstvu; ne le v
mestu, tudi na deželi jih prihiti večje število k sv. maši. Ko pride
cvetoči  maj  zahaja naše ljudstvo trumoma v cerkev, častit majniško
Kraljico. Meseca oktobra se zopet polnijo cerkve;  verniki
molijo med sv. mašo sv. rožni venec. Sploh je sv. rožni venec
priljubljena skupna javna molitev  vernih Slovencev. Radi ga
molijo v cerkvi pred službo božjo, med molitvenimi urami v čast
sv. Rešnjega Telesa, pri procesijah, pri pogrebih. Pri javnih obhodih
na več krajih nosijo Marijine kipe; na zastavah se blišče
Marijine podobe.  Ljudstvo rado najema sv. maše Mariji  v čast;
na več krajih opravljajo v adventu zornice  (rorate) kot posebno
pobožnost v čast Materi Božji; ob petkih,  posebno v postu, sočutno
časte sedem  žalosti Matere  Božje. Povsod v navadi so lavretan-
ske litanije. Kako rad poje naš narod Marijine pesmi  o
raznih prilikah ! Kako rad roma na Marijina božja.pota!  Ravno
na božjih potih Marijinih sili na dan ljubezen do Marije z neko ne¬
premagljivo močjo. Kako goreče moli naše dobro ljudstvo na teh
milosti polnih krajih! Kako navdušeno prepeva lepe Marijine pesmi!
Pridi na pr. poslušat, ako slovenska množica na teh krajih navdu¬
šeno, gromovito pri odpevih lavretanskih litanij poje: „Marija k tebi,
uboge reve, mi zapuščeni vpijemo .. .“, gane te v dno srca to srčno
petje ter te prepriča, kako prisrčno ljubi naše ljudstvo Marijo, kako
neomejeno ji zaupa.

Kakor v javnosti, tako iskreno časti ver en Slovenec preš v.
Devico v tihi, domači hiši.  Slovenske hiše krase Marijine slike;
pred njimi pogostoma gori lučica. Ob angelovem češčenju trikrat
na dan — zvesto počaste Mater Gospodovo. Večerni rožni venec je
nekaka uteha našega ljudstva ter razliva bogat blagoslov na hiše,
polja, gozde; malo hiš najdeš, kjer bi ga opuščali; po mnogih krajih
ga posebno ob zimskem času molijo družine tudi zjutraj. Že v mate¬
rinem naročju se uči dete klicati ime:  Marija. Lepe navade v dru¬
žinah krepč to otroško ljubezen, na pr. šmarnični oltarček, lepšanje
Marijinih podob itd. Mnogi se postijo ob sobotah ob kruhu in vodi
v čast Materi Božji kaj lepa navada!

Malo jih je, ki bi ne bili zapisani v kako Marijino bra¬
tovščino, ki bi ne nosili Marijinega škapulirja ali sve¬
tinjice Matere Božje  vse življenje. . . Ko otrok zapušča dom,
ga priporoče stariši Marijinemu varstvu. Ko mlad vojak solzen odhaja
v tuje kraje, mu poda ljubeča mati Marijino svetinjo ali sv. rožni
venec v spomin. Ko deviška nevesta hoče stopiti v resni zakonski

stan, poklekne pred podobo nebeške Matere ter se ji srčno priporoča.
Planšarica na planini zaljša Marijino znamenje. Dekleta na polju, v
vinogradu, sredi vasi veselo pojo Marijine sladke pesmi. Marijina
ljubezen veje na vseh krajih, njo najdeš povsod.

„Ob zlati zori zapoje zvon ter pozdravlja Marijo. Opoldne zopet
nji v slavo doni. Zvečer pa od Matere jemlje slovo . . . Ratar,
delavec, žanjica ter pastirček sklepajo pobožno roke ter srčno časte
nebeško Kraljico. Posebno milo de vernemu srcu, ko v večernem hladu
od vseh strani iz cerkvenih lin soglasno zadone zvonov glasovi ter
vabijo k češčenju mogočne Matere Gospodove. Ti mili glasovi ti
ganejo srce, da pozabiš vsakdanji trud in težave življenja. Tvoj duh
splava v nebo; zdi seti, da okušaš nekoliko veselja iz daljnjega ma¬
terinskega doma nad zvezdami. . . Mariji je ves čas posvečen; dan
se ž njo začne in ž njo konča. Z Marijo se veren Slovenec poda v
valovito življenje; z Marijo potuje, in ko slednjič mrliču sklenejo
roke, ovijejo okoli njih rožni venec, da ga ponese s seboj v črni
grob . . .“ (Dr. Medved.)

Da! Resnično je! Verni slovenski narod ljubi Marijo
iz vsega srca, z vsem ognjem svoje duše, časti jo z
vsemi močmi! Slovenski narod — Marijin narod — Ma¬
rijina last!

Da, „Marijina last“! Zato pa mogočna Kraljica  vesoljnega
sveta čuva ravno slovenski rod kot svojo dragoceno
lastnino ter kraljuje nad slovenskimi srci, ki tako
vneto zanjo gore . . . Kakor iz trdnjav obvladuje iz
svojih slovitih svetišč slovensko ozemlje...

Na jugu se v valovih jadranskega morja leskeče Marija na
Trs atu.  Oko zavzeto zre divno okolico, krasen zaliv ter vedno
vrveče morje . . ., duh pa ti nehote kipi kviško ter hvali Vsemo¬
gočnega, v svetišču pa najde utehe pri milostni nebeški varihinji, ki
skrbno varuje slovensko-hrvaške morske obale . . .

Na zahodu blizu Ogleja kraljuje v gradeških lagunah nebeška
Gospa v krasnem starodavnem svetišču na ljubko zelenem otoku
Barbana.  Navadno je skrivnostno tiho na tem kraju. Nihče ne
moti tvoje pobožnosti; le kak morski valček pljuskne ob breg in
zopet je tiho . . . Svetišče pa poživljajo od časa do časa pobožni
romarji, med njimi primorski Slovenci, Goričani, ki pridejo obiskat
Kraljico morja. Uresničuje se napis nad glavnimi vratmi cerkve:
„Filii tui de longe venient“ to je „Tvoji sinovi bodo od daleč prišli/
Milosti polna podoba Marijina, pravi umotvor, prijazno steguje roki
ter vabi tudi slovensko ljudstvo pod svoje okrilje . . .

Proti severu solnčne Goriške, kjer se Kras stika z julškimi
planinami, stoluje na skalnati „sv. gori“,  katere vznožje spirajo
valovi zelene Soče, 684 m  nad morskim površjem, zopet Marija ter
siplje milost in blagoslov na ljubljeni slovenski rod.

Dravsko dolino čuva s slovečih sv. Višarij  1792 m nad morsko
gladino nebeška Kraljica ter blagoslavlja slovensko zemljo. Nekoliko
proti severu kraljuje zopet Marija v častitljivem hramu v Go spi
Sveti.  118 stotov težki zvon ponaša bobneč njeno slavo iz visokih

28 fi

lin črez širno gosposvetsko polje. Proti vzhodu ljubeznivo vlada
nad štajerskimi Slovenci „Mati milosti“ v krasni novi stavbi
v Mariboru in na Ptujski gori...

Ob Savi na ljubljanskem polju si je postavila Marija kraljevski
prestol na divni Šmarni gori.  Proti severu tam na blejskem
otoku,  obdanem s svetlo zelenimi valovi, o katerem pravi pesnik, da
„Dežela Kranjska nima lepš’ga kraja,

Ko je z okol’co ta podoba raja . . .“ (Prešeren.)
si je izbrala sedež bleška Mati Božja, katero je ljudska povest ob¬
dala s čudovito lepimi povedkami. . . Nekako v sredi med Šmarno
goro in Bledom pa je na prijazni ravnini sredi polja in sadni h  vrtov
na Brezjah —- postavila Kraljica sveta svoj milosti
polni prestol.  Že od francoskih časov sem so vrela tjakaj slo¬
venske trume iskat tolažbe in pomoči in ne zastonj. V novejšem
času pa so postala Brezje krona Marijinih božjih potov na Slovenskem.
Marija Pomočnica iz Brezij je postala magnet slovenskih src. Kakor
električna iskra je presunila neko nadzemsko veselje
ves slovenski rod, ko se je poleti 1907 raznesla vest,
da bode ljubljanski vladika dr. Anton B. Jeglič na an¬
gelsko nedeljo slovesno kronal milostno podobo Marije
Pomočnice na Brezjah.  Brez bobnanja in posebnih vabil se je
zbralo na ta dan iz vseh slovenskih pokrajin nad 30.000 vernih
roj akov — privabila in edinila jih je ljubezen  do  Marije.
S solzami ginjenja so gledali prizor kronanja ter so
kot zastopniki  cele Slovenije kronani Kraljici na novo
prisegali neugasljivo ljubezen in večno neomajano
zvestobo.  Te velike prisege priča je bil mogočni velikan Triglav,
ki je iz zračnih višav zrl veličastno klanjanje slovenskega naroda
nebeški kraljici.

O mili slovenski rod, ne žabi te prisege, ostani
trden in nepremakljiv kakor skalnati Triglav v stari
podedovani ljubezni in zvestobi do Marije.  V poslednjih
časih so se pojavili nekateri krivi učeniki med nami, ki so se drznili
napasti celo čast Matere Božje ter so skušali omajati v slovenskih
srcih ukoreninjeno ljubezen in zvestobo do nebeške Matere. Tem
nesrečnim učenikom moramo ogorčeno in odločno zaklicati: „Proč
roko od slovenskega naroda!“ Češčenj e Marijino j e zenica
v očeh slovenskega ljudstva.  Ako mu  to iztaknete, mu vza¬
mete pogled proti večnemu nebeškemu domu, ga pahnete v časno in
večno propast. . . Slovenija bi točila krvave solze nad množino
izgubljenih otrok . . . Prav pravi Rihard od sv. Lovrenca: „Vsak
narod, ki Marije ne spoštuje, se mora pogubiti.“ Pogubil bi se tudi
naš narod, ako bi prelomil starodavno zvestobo svoji Materi in
Kraljici! Slovenci, rojaki! Molite iskreno, goreče za svojo preskušano
domovino, da ostane zvesta veri svojih očetov, zvesta stari, podedo¬
vani ljubezni do Marije. Naj še živahnejše med nami vzklije češčenje
Matere Gospodove! Zbirajmo se pridno okrog njenih oltarjev v
spoštovanju in ljubezni. Sklenimo svoja srca z milim »Srcem Mari¬
jinim! Oklenimo se njenih sv. nog ter vzkliknimo: „Ne izpustimo

287

te na veke! Vladaj še naprej — do konca dni — nad
našo drago domovino, kakor si vladala nad njo že od
davne minulosti ter kot skrbna, milaMati blagoslavljaj
vsa slovenska srca, da ti ostanejo zvesta do groba!“
Da, le pod varstvom nebeške Kraljice bo srečna naša domovina, bo
našel spas naš mili slovenski rod!

Molitev.

Vsemogočni in vseusmiljeni Bog, ki si v presveti Devici Ma¬
riji krščanskemu ljudstvu dal čudovito braniteljico, dodeli nam
milostno, da se v življenju borimo v njenem varstvu in v smrti zmagamo
zlobnega sovražnika. Po Kristusu, Gospodu našemu. Amen.

Zvezdica v Marijino krono.  Dragi rojak, Slovenec, bodi
goreč apostol Marijine slave med ljubljenim našim narodom. Govori
nji v čast, piši o njeni slavi, pomagaj rad pri zidanju in lepšanju
Marijinih cerkvh, oltarjev in kapelic. Stori, kar moreš v ta namen,
da se Marijini prazniki, šmarnice in pobožnosti Marijine zelo slovesno
in veselo vrše. Rad žrtvuj kaj v te namene, vneto širi bratovščine.
Marijine, priporočaj sv. rožni venec. Stori, kar moreš, da bodo
vzrastle trume pogumnih mladeničev in deklet, ki si bodo šteli v
čast, ako se bodo zbirali pod njenim mogočnim praporom. Pridobi¬
vaj nebeški Materi srca pravičnih mož in poštenih žena. Vodi otroke
k najboljši Materi ter vcepi iskreno ljubezen do nje že v nežna
otroška srca.

V smislu odloka papeža Urbana VIII. podvržem vso vsebino knjige ne¬
zmotljivi sodbi sv. cerkve ter njenega poglavarja. Pisatelj.

Viri:  Pri razpravi o češčenju Marijinem med Slovenci sta mi dala koristne
migljaje vč. gg. Jožef Dostal, kn. šk. tajnik, ter Avguštin Stegenšek, profesor v
Mariboru ; oba na tem mestu iskreno zahvalim. Rabil sem posebno sledeče vire:
Schweykart, S. J., Die Verehrung der unbefleckten Empfangniss in der Geschichte
der Kirche; Aug. Nicolas, Philosophische Studien: Die Jungfrau Maria. Ihr
Leben in der Kirche: Stephan Beissel, Die Verehrung U. L. Fr. in Deutschland
\vahrend des Mittelalters; Kongressbericht des internationalen Marianischen
Kongresses zu Freiburg in der Schweiz vom 18.—22. August 1902 und zu Ein-
siedeln vom 17.—21. August 1906; Fredrich, die Ausserungen des Marienkultes;
Knoll, das Leben der jungfraulichen Gottesmutter Maria; Seebock, Immaculata,
das grosse Gnadenzeichen am Himmel des XIX. Jahrhunderts; Dr. Ant. Kersch-
baumer, Liebfrauenbilder; Hansjakob, St. Maria; Abbely, Verehrung der hi. Jung¬
frau Maria durch alle Jahrhunderte; P. Ventura Raulica, Die Wonnen der From-
migkeit (Verehrung der seligen Jungfrau); der selige Ludwig Maria Grignon von
Montfort, der grosse Apostel des Reiches Mariens (Kanisiusdruckerei, Freiburg,
•Schweiz); P. Plattner, der Unbefleckten Rhumeskranz; Joseph Ackerman, Unser
Trost ist Maria; Bernhard, Lourdes, die Statte der Gnaden und Wunder; posebno
pri češčenju Marije med Slovenci: Volčič, Življenje preblažene Device in Matere
Marije; Medved, v Marijinem Celju: Danica 1904; Katoliški obzornik; Rimski
katolik ter razni listi; vsi letniki Monatrosen, Lourdespilger, Lourdes-Rosen,
Marienpsalter, Sodalen-Korrespondenz, Unter der Fahne Mariens itd.

Kazalo.

Stran

Uvod. 5

Trojedini Bog je slavil Marijo od vekomaj. 7

Češčenje Marijino v starem zakonu. Nadangel Gabrijel.12

•Sv. Jožef — prelepi in nedosegljivi vzornik vsem častilcem Marijinim . . 17

Apostoli in evangelisti gore za slavo Marijino. — Sv. Janez Evangelist -

posinovljenec Marijin.23

Češčenje Marijino v katakombah .28

Apostolski očetje in cerkveni učeniki pospešujejo s pismom in besedo slavo

Marijino.34

Cerkveni zbor v Efezu utrdi slavo Marijino, sv. Božje Porodnice ....  41

Razvoj Marijinega češčenja po Efcžinskem zboru. Marijine cerkve in Ma¬
rijini prazniki iz prve dobe krščanstva - spomeniki Marijine slave 46
Začetek redov, ognjišč ljubezni do Marije. Sv. Benedikt in sinovi širijo

slavo Marijino.53

Marijina slava v slikah in kipih. Borba proti Marijinim podobam ... 61

Pesniki opevajo Marijo. Marijine dnevnice. Sobota — Marijin dan ... 67

'Slavni vladarji Konštantin Veliki, Justinijan, Klodvik in Karol Veliki za¬
gotove čast nebeški Kraljici. 74

Viteški redi služijo nebeški Kraljici. 80

Cerkveni redovi širijo slavo Marijino, njim na čelu cistercijanski red.

Sv. Bernard — veliki glasnik Marijine slave.88

Sv. Dominik in dominikanski redovniki slavč Marijo. Sv. rožni venec . . 96

Sv. Frančišek in frančiškanski redovniki slave Brezmadežno Devico . . . 103

Karmelski red in karmelski škapulir vnemata ljubezen do Marije ....  lil
Red servitov širi češčenje žalostne Matere Božje. Črni škapulir. Bratov¬
ščina žalostne Matere Božje. 117

Jezuiti širijo in branijo čast Brezmadežne. Marijine družbe.125

Vladarji ter člani vladarskih rodbin pospešujejo slavo Marijino ....  134

Umetniki proslavljajo Marijo kot vzor vse lepote in dobrote.144

Marijina božja pota vzbujajo zaupanje in ljubezen do Marije.154

BI. Ludovik Mar. Grignon Montf., sv. Alfonz Ligvori, goreča apostola Ma¬
rijine slave.163

Marija, pomočnica kristjanov.171

Šmarnice. Bratovščina Marijinega Srca. Čudodelna svetinja.179

Sirci, Grki, Rusi slave Marijo; njeno čast priznavajo protestanti, da, celo

mohamedani. 189

Leto 1854. — Slava Brezmadežni. 197

Rimski papeži — prvoboritelji in čuvaji Marijine slave.207

Marija — Kraljica vesoljnega sveta.216

Lurd — svetovno svetišče Marijino.225

Češčenje Matere Božje med Slovenci.249


$



'

X



\


/

JRoHP.l .n.. .