__ o y i c e pa _>r- Janez: Bleiweis. XIII. 1855. »S predragim slovnikom vred, se mi zdi, — Da Vodnikov duli se zdaj v nnvo glasi« — poje kolednik v Novicah gospodarskih, obertnijskih in narod- skih stvari, kar se reči sme nekako tudi o dr. J. Bleivveisu, kteri je v trinajstem tečaju spisal na pr.: nKako neka sleparica pošteno družino v strašno nesrečo pripravi. Odperto pismice našim županijam (zoper ženitve na korajžo). V senožetih naših leži še veliko naertvega zaklada. Kam bomo prišli, če bomo z lesom tako gospodarili, kakor sedaj gospodarimo. Tudi vojska ima svoje dobro. Od kod možganini červ pri vertoglavnih ovcah in ikre pri prešičih. Od kod izvira bolezen, kadar živina nenavadne, v časih tudi gnjusne stvari liže in ogrizuje, in kako ji pomagati. Kako jablane in hruške množiti po mladikab. S kterimi travami naj se obsevajo senožeti, kako in kdaj. Krompir med ječmenom in laško repico. Koristnost velikega korenja ali velike merkve, in kako ga sejati. Koliko vrednost ima sadje glede na njegovo redivno moe. Koliko sol govcji živini pri pitanji tekne. Kako z žbeti ravnati. Jams ali kitajski krompir. Opomin gospodarjem zavolj hroščev ali kebrov. Iz občnega zbora c. kr. kmetijske družbe. Koliko dež škoduje pokošeni mervi ali detelji. Besedica o spreminovanji žitne cene. Od stanovitnosti žitnih pleraen. Razraera klaje, ki jo živina povžije, in stelje, ki se ji nastilja s težo pridobljenega gnoja. Ktera zavarovavnica ali asekuracija zoper škodo ognja je naj bolja. Sadjoreja v našem cesarstvu. Nove postave zastran smerkovih in červivih konj. Kaj je namen umnega plemenenja in kaj o tem skušnje uče. Velika dnarna potrata pri malih kmetovavcih. Ali ima kmetovavec kaj dobička od tega, če bere kmetijske bukve in časnike itd". —- Poleg tega je spisal več manjših sostavkov o skušnjah gospodarskih, obertnijskih in rokodelskih, v različnih drobtinicah narodskih, o živinozdravstvu itd. — Spisal je teh stvari nekaj izvirno, nekaj po raznih vzlasti kmetijskih časnikih predelal sam, nekaj poslovenil posrednje z malo nagrado po kakem pomočniku. Razvidi se to iz odgovora vrednikovega (str. 416): »Na pismice Vaše, v kterem nas vprašujete v imeim mnozih: čigavi so spisi v Novicah, nad kterimi in pod kterimi ne stoji ime pisatelja . ., Vam radi damo sledeči odgovor: Kar se tiče tega vprašanja, je večidel vse to, kar nima nobenega podpisa ali sicer kakega zaznamka, moje delo. Ker pa se vseh 13 let nisem nikoli hotel s tem ponašati, da kot vrednik Novic sem tudi njih naj pridniši pisatelj, že veliko let ne podpisujem svojega imena nikjer«. Jako marljiv bil je to leto dr. Bleiweis, kajti razun vže oruenjenega je na svetlo dal 12) Koledarček Slovenski za 1. 1855, kterega namen ni bil enoletna pratika biti, ampak lepoznanska knjiga s Plutarčkom slovenskira. Opisan je prav mično v tem letniku po njem nBaron Žiga Zois" s podobo. — Knjiga 13) je ,,Slovensko Berilo za četerti gimnazijalni razred". V Ljubljani 1855. 8°. 188. V njem spis njegov: Telegrafi nekdanji in sedanji. — Knjiga 14) je nZgodovina ces. kralj. krajuske kmetijske družbe s statističnim popisom kmetijstva na Krajnskem". Zložil Dr. J. Bleiweis. Na svitlo dala c. k. ktnetijska družba. V Ljubljani 1855. 8°. str. 32. Natisnil J. Blaznik. — Knjiga 15) je nNauk od reje domače živine" III. del 8. 71. in 16) BNauk klavno živino in meso ogledovati". Po razglasu cesarske postave poslovenil Dr. Janez Bleiweis. VI. del MŽivinozdravstva". 1855. 8. 21. Natisnil J. Blaznik.— nZa natis sta pripravljena sedaj še dva dela, namreč sodniško živinoznanstvo ali nauk od cesarskih postav pri kupčii in druzih primerljcjih, inpa znanstvo vsih delov, iz kterih je živinsko truplo sostavljeno in njih opravil v zdravem stanu, in potem bo to obširno delo popolnega živinozdravstva doveršeno", pisal je sam str. 367 v Novicah. V tem tečaju je znamenito na pr. vrednikovo BPismice od zamaknjenih"; no dragini" (Poglavitni vzrok dragine je vselej lc ta, da so poljski pridclki premajhni v primeri s tern, kolikor se jih potrebuje. V obilnosti še nikdar ni bila dragina) itd. —¦ nKar se prestavljanja knjig tiče, je res to Ahilova peta slovenskih pisateljev, ker mislijo, da prestavljavec mora poredoina pobirati vse besede tistega spisa, kterega prestavlja, in stavke skladati ravno tako, kakor jih je zložil izvirni pisavec. Ker je nemški jezik per eminentiam jezik samostavnih imen, slovenski jezik pa jezik glagolov, izvira pri prestavljanji iz netnškega v slovenski jezik ravno tista zelo navadna okornost, ki je duhu našega jezika nasproti. Dalje je lastnost nemškega jezika, da zapletuje stavke tako, da med poglavDi stavek vriva deset druzih, ki je po takem ves raztergan in sila dolg; to je sicer po duhu nemškega jezika, pa je ravno nasproti duhu slovenskega jezika, ki govori v kratkih malo zapletenih stavkih. Sicer nam pa tudi niso všeč celo prekratki stavki, da se po vsacih 5 ali 6 besed že postavlja pika; to je po naših mislih otročja pisarija, ktera je le v abecednici na svojem mestu. — Po naši misli naj prebere prestavljavec vselej celi stavek ali še več stavkov izvirnega spisa, potem pa naj si reče: ,,kako naj ga prestavim , da jo bom zadel tako, kakor govori prost Slovenec ?" Če tako prestavlja, bo odletela cela truina saniostavnih imen, in dolgi, desetkrat presekani stavek se bo razkrojil v več samosvojnih stavkov. Tako bo ostal zapopadek izvirnega spisa, pa v drugačni obleki in obliki — v duhu slovenskega jezika (75). — Radi poterdimo, kar preč. g. dopisnik (Hicinger) omiluje o nezlogi slovenske pisave, vendar dvoje imamo omeniti, kar nas tolaži. Pervo je, da slovenski jezik je še le v dobi izobraževanja in v ti dobi se ni godilo nobenemu jeziku drugač. Ozrimo se le na nemški jezik, ki je že lepo izobražen in še dandanašnji se prenareja pisava njegova tako, da tisti, ki smo bili pred 15 ali 20 leti izučeni v njem, bi danes ne znali več tako pisati, da bi v šoli rsine" dobili. Druga pa je, da hvala Bogu! ljudstvo se ne spodtakuje nad tistimi novejšimi (ali prav za prav starejimi) oblikami, ktere so nekterim učenim toliki tern v peti. Verjemite nam, da tem marsiktere oblike veliko veliko več nepokoja delajo, kakor ljudstvu po različnih krajih slovenskih, ktero ni ukovano v tiste oblike, ktere so slovenski slovničarji in po njih pisatelji oktroirali našeinu jeziku, ki pa se hoče dan današnji bolj prosto gibati in ima prav. Kmali bojo Novice prinesle sostavek Bo slovniški sodnii". Bomo vidili, kaj bojo rekli naši g. pisatelji o njem (130). — Želja edine pisave je skozi in skozi pravična, misel vse hvale vredna, — pa je prezgodnja, in po nasvetovani poti tudi nemogoča o izpeljavi, piše dr. Bleiweis (str. 143. 144) in skazuje o slovniškej sodnii. Prezgodnja je, ker naš jezik je še le sedaj v pravem razvitji zapopaden, se še le na vse strani izobražuje, ker sedaj še le se v njem v mnogoverstnih vedah in znanstvih piše ... Naj vre mošt, da se izdela stanovitno vino! . . . Pri nas (in inenda nikjer na svetu) ni tiste zložnosti, da bi se eden podvergel tudi zoper svojo niisel drugemu. nKdo Vas je postavil, da nam bote postave dajali, kako naj pišemo?" — tega ugovora si ima sodnija svesta biti, če bi bili tudi sami angelji izvoljeni v njo, ker gotovo je, da ne bo mogla vsim vstreči. . »Festina lente!" to je, nbiti pa se ne prehiti!" in pa: glej, kaj terja o jeziku večina pisateljev, to je moje vodilo .. . Da bi pa mogli do pičice ravno vsi po enem kopitu pisati, naj se nikar ne terja, in naj nikogar ne žali, če se ne piše. Saj da Bčerka le mori, duh pa živil" je star pregovor. Zakaj biravno pri nas ne veljal? — Dal presneta vzajemnost naših knjigarjev.. Edini pomoček pospešiti leno knjižno občenje je, da vselej kak prijatelj doinačega slovstva stopi h knjigarju svojega kraja in ga podrega za naročbo nove knjige; če je naročil, bo dobil, in potem bo tudi po redu plačal (288). — Da ni pravega knjigoteržtva za slovenske bukve, kaj je poglavni vzrok tega? Na to odgovarja (299), ker slovenski pisatelji ne morejo dajati tacih odstotkov, kakorsne dajo nemški, ter ponavlja svoj nasvet, češ, naj knjigarji tudi sami kaj store, in ne da bi pisatclj ali izdajatclj mogel vselej tista lačna vvana biti, ktera pita sito. — Obseg našega lista je dovolj znan; toraj le ob kratkem rečemo — v povabilu na naročbo, da tudi prihodnje leto bojo obdelovale domačo zemljo in domačo obert- nijo, domače slovstvo in umetnijo in da bojo tudi na znanje dajale vse, kar je občinstvu o postavah in druzih stvareh vediti potreba; verh tega pa bojo povedale vse in urno, kar se bo po širocem svetu imenitnega primerjalo. Le nekoliko omikan človek ne raore biti sedanji čas, da bi ne bral, kar se po svetu važncga godi, naj je v kmetijstvu ali obertnijstvu, v slovstvu ali politiki, ker vse te skušnje in prigodbe zadevajo dandanašnji vsacega nas bolj ali manj (396)". —