VRNITEV
MILE    K L O P Č I Č
Le malo si izpremenila se, dolina,
kar ni bilo me iz sveta domov.
Ljudje so bolj molčeči, hiše so bolj črne,
in v hrib pognali za premogom so nov rov.
Še zmerom njive so natanko ograjene, pobočje vse je v grede prekopano.
V  nasprotnem bregu v prazni krčmi orkestrion — saj res, saj res, zdaj vse mi spet je znano.
In nič ti ne pomaga, če pretvarjaš se s pogledi; zardel si, kakor da na tihem te je sram. Tako je, če po daljšem času srečaš znanca: v zadregi si, ne veš z besedo kod ne kam.
V  kanalu so otroci si zgradili mlinček in semtertja odcedki jim ga poženo.
Z dlanmi lovili smo umazano vodo — nikdar pozneje ni bilo tako lepo.
Tu hirajoče drevje, kjer smo se igrali, kjer Lojze bil je naš najboljši tolovaj. Koliko let je, kar ga v jami je ubilo? In tu bezeg in plot, kjer sem ihtel tedaj.
Rudarji zmerom še stoje na koncu kolonije,
po trije, štirje, s hrbti v dve gube,
z rokami v žepih in s pogledi v tla —
prav kot nekoč, le mnogo, mnogo zdaj molče.
Ta strašni molk preži nad vso dolino, samo iz krčme butajo glasovi orkestriona. Negibno kameradi v žep tišče roke in vsem beseda ista v mislih ždi: Madona!
Iz zbirke „Preproste pesmi", ki izide v kratkem v založbi Tiskovne zadruge.
02