LISTEK. Moja miljena Ma-a. (Alegorična farza.) Piie Sadinomis. (Konec.) Kakor burja je priletela name ter me je obdelovala z najlepšimi priimki, češ: nLenuh, tako zapravljaš srečo najinih otrok. Takoj spiši tso zapisnike z okroglo pisaro, da te bo gospodar rad imel in da te bo dedek pohvalil." Kaj sem hotel ? — Vzel sem nove tiskovine, in novo pero je žkripalo po papirju. Noči so bežale in svetile fio mi zopet tiste kolajne — zaradi reda in natančnosti. Že sem bil pri koncu s svojim delom, kar pride ona z novo sitnostjo. Pri drugem soblapcu je opazila, da piše nekatere važnejše stvari ž rdečo tinto. Križ je naredila čez vse moje delo pa ukazala, da moram tudi jaz vse Tažne stvari pisati z rde5o tinto. Zaječal sem, zastokal, ali ponižno sem šel, kupit nove tiskovine in pisal vse, kakor je želela. Škripaio je po papirju in ropotalo po mojih izmučenih niožganih. So bila trenotja, ko sem premišljal, kako bi zapisal kako črko, da zdelo se mi je, d& sem pozabil, kako se piše. V požnih urah ge mi je zdeio, da plešejo črke po papirju, takrat sem nehal za hip ter sem premišljal svojo usodo. Težke so bile te misli, možgani kakor svinee, in omajati se niso hotele moje misli. Zamižim, a te svetinice se podesetorijo; vrag vzemi te svetinice — zamižira in utrujenost pada i mojega duha kakor oklep in zazibljem se v sanje preteklosti. Prost fant sem bil, prost sin prirode, sijaj razkošen, kakor ga more uživati le prost človek, sem užival jaz, jaz hlapee v mladih dneb, a zdaj! ? . . . Milo se roi je storilo in duša je zaplakala nad mojo usodo. — Solze so privrele iz udrtih oči in debele kaplje so padale na skoraj dovršeno delo reda in natančnosti. To je bilo hudo! V svoji neizprosni trdovratnosti je za- ukazala spisati vse še enkrat. Popade me gnev do nje, do življenja, do vsega in spozabil sera se. Tedaj jo zgrabim, sunem v brbet, da jekne, potem pa jo treščim ob tla, da je kar poskočila. Postal ^em žver. Divje sem hodil po sobi gorindol in čudne misli so mi rojile po glavi. Kar obstojim pred njo. Ležala je kakor mrtva. Vračala se mi je zavest treznosti. Poberem jo in položim na mizo. Tresem jo, drgnem in slednjič, hvala Bogu, je začela govoriti in tožila je, da jo boli v hrbtu in na rebrih Kaj sem hotel. Prosil sem jo odpuščanja, samo da bi mp ne izd_'.s. Takoj jo ponesem v bolnico. Tam so jo preglepali in kopriva ne pozebe — čez teden dni je okrevala. — Knoalu na to pa je porodila trinajsto dete. Eer ni bilo hudih nasledkov, je molčala, a jaz sem ji stregel, kar sem mogel. Kazen pa ni izostala. Nekega dne mi re6e: rOkruten in hudoben si! Bog zna, kako bo z mojimi otroki, če umrjem? Sestavi mi zapisnik o otrocih, ki so od staršev zanemarjeni. Potrebno je to, da bo vedela oblast skrbeti zanje, če . . ." Iq solze so jo polile. Jaz pa sem spisal tudi ta zapisnik in označil sebe za slabega očeta, kakor je namreč ona hotela. — Tako je moje življenje. Kolikokrat mislim nanjo z gnevom, ali kaj hočem, ker visi na nji moja usoda. Vem tudi, da mi ni zvesta, kako tudi, toliko otrok, a jaz naj bom vsem oče. Trem bi pripoznal očetovstvo, a desetim ne, saj pa tudi nimajo najmanjših potez po očetu. Pa molčim, da je ne razdražim. Bojim se pa zanjo in trepečem strahu. Zapazil sem že rečkrat, da jo nekdo zalezuje. Vrag ga vzemi! Naj mi le pride pred oči, kakor sem suh in izmozgan, mu že pokažem, če mi le ona ne bo delala ovir. . . . Bilo je zimskega vežera. Umrl je sohlapec in 8 tovariši sem šel za pogrebom. Kar se spomnim, da nimam zaklenjene svoje ljube Ma e. Zazeblo me je skrbi tja do palca na nogi. Krenem nazaj in v divjem diru domov, da jo denem na varno. Bog zna, kaj bi se ji lahko prigodilo! Nekoč je šla v poset k mojemu gospodarju, dolgo je ni bilo nazaj, ko sejepa vrnila, je bila nekam zmedena — na moje sree pa je padla nova grenka kaplja Ijubosumnosti. — Moj Bog, moj Bog, kaj mi boš še hudega napravila! Ko bi se te mogel iznebiti, ali ne morem se. Vsak rečer molim k svetemu Duhu, da bi je več ne razsvetil, ysaj pameti ji ni treba ne trohe več. Gorje mi, če iznajde še kako drugo tinto ali kake nova črke ali kaj drugega. To bi bila moja poguba. Kakšnega me je napravila, saj nisem več človeku podoben. Sključen, izsesan, izmozgan, brez lastnih misli, želje nimam več, da, časih se mi zdi — če se mi sploh sme zdeti — da nisem ve6 jaz, temveč da sem nek drug človek — čudno, dozdeva se mi, da nisem več pri razumu, ej, tako nekako se mi zasuče — po poti govorim sam s seboj, serapatja se zasmejem, dasi ne vem več, kaj se pravi smejati — zdi se mi, da 8em nenormalen — o Bog, blaznost si domišljujem — in to samo zaradi nje. — Kako rad bi se te iznebil, ali navezana sva drug na drugega, v tvojih rokah je moja usoda in jaz sem tvoja igrača. Ljubiti te moram, ker si spasiteljica mojega življenja, in kolnem te, ker mi zadaješ strup in vem, dobro vem, da me boš umorila — o, ti Ijubljena in sovražena BUradna Mapa"!