List 84.
Nasadba hitro rastečega gojzdnega drevja.
5. Javor.
Javora je več plemen. Pri nas znani so posebno: 1. navadni javor, 2. šil jat i javor (Spitz-Ahorn) in 3* klen (Feldahorn, Massholder), kteremu tudi klenič ali konic pravijo.v
Te javorove plemena rastejo po naših gojzdih; mnogo drugih ptujih je o novejši dobi pa tudi vpeljanih bilo v javne gaje in verte bogatinov.
Javorje lepo veličansko drevo, raste naglo, in koristi nam z lesom, cvetjem in listjem svojim; zasluži tedaj, da bi ga povsod in veliko sadili.
Navadni javor ljubi zemljo, kjer jebernji primešan pesek in prod; tudi nekako globoke in vlažne morajo biti tla. Seme javorovo dozori mesca oktobra. Na en oral potrebuje se ga 40 funtov. Sejati ga je treba v brazdice, ktere so čevelj saksebi, četert ali pol palca globoko, kmalu ko je bil nabran.
Ko so sadike eno ali dve leti dorastle, se presade na prekopani svet en čevelj narazen; ogoni pa naj se plevela pridno čistijo. V 4 do 5 let so drevesca že 5 do 6 čevljev visoke.
Posebno bi bilo želeti, da bi tako imenovani cukreni javor (Zucker-Ahorn) pri nas bolj poznan in obrajtan bil, in da bi ga obilno sadili. Mi moramo sploh veliko več na nasadbo bolj koristnega drevja misliti in za naše potomke, ki se vedno bolj množijo, skerbeti.
Cukreni javor je v Ameriki doma; nasadili so ga pa tudi že po Europi, kjer se je zemlje in podnebja dobro navadil. On raste brez obdelovanja, kakor breza, in daje, kakor ta, mesca sušca veliko predobrega cukrenega soka. V Ameriki, pa tudi po nemških in austrianskih deželah, na-pravljajo iz tacega soka cuker, kar ni ravno težko in kar bi se morebiti tudi pri nas vpeljati dalo. En sam človek zaniore s pripomočjo nekterih otrok v štirih tednih, ko sok teče, 1500 funtov cukra napraviti.
„Kaj pa še?" bo morebiti kak neveren Tomaž zagodernjaL „Kako če prosti kmetovavec cuker delati? kje toliko tacega drevja dobiti?"
Res je, prijatel moj! cukrenih javorov pri nas gotovo še ni nasajenih — torej sadimo jih mi! Naši otroci bojo odrasli in se marsikaj koristnega naučili, česar mi stareji ne znamo, in bodo marsikaj novega počenjali, česar se nam še sanjalo ni. Tudi napravljanje jarovega sladkorja v naši domovini morebiti ne bo nemogoče, s kterim bi se utegnilo veliko dnarja prihraniti, kteri zdaj v ptuje dežele gre. Pa tudi brez cukra nam bojo vnuki naši veseli in hvaležni, da smo za nje skerbeli in za nje mnogo koristnega drevja bili nasadili. Prosim le to pomisliti: ako bi nam bili naši predniki toliko murb zapustili, kakor jih bomo mi svojim naslednikom, koliko svile (Žide) bi mi zdaj pridelovali!                         _________                    J. Š.