Kmetijſke in rokodelſke novize.
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
� 1.
V ſrédo 3. Proſénza.
184A.
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Salendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
Zhaſanapiſ sa pervo ſrédo tekózhiga léta:
V PERVo VSIM VOSIJO NOVICE VESELO, SRECNO, RODOVITNO NOVO LETO.
Kmetijſke in rokodélſke
NOVIZE
vſim ſvojim prijatlam in podpornikam
sa novo léto.
ak' kakor pride déte nebogljeno
V shivljenje britko, polno bolezhine,
Ljubésni matere le isrozheno ,
Ki, kakor angel, kashe mu ſtopíne,
Ki, kér je domovíni poſvezheno ,
Uzhi ljubit' je semljo domovine:
Takó ſmo mé Novize ſe rodile;
Pri rojſtvu shé ljubésin vaſho pile.
˛She déte ſlabo bile ſmo Novize,
Ko v pervizh bile ſmo med vaſ poſlane,
Tak, kakor 's ptujih krajev ſo zvetlize,
Ko v verte jih vſadi vertnar nesnane,
In ko ſo mlade, komaj godne ptize,
Ki pervikrat ſo jim perote dane: —
Pa vi ſte milo nam roke podali,
Ter ſile in viharjev naſ varvali.
Sató vam sdaj, ko zhverſte ſmo poſtale,
Od vſih ˛Slovenzov ko ſeſtré ſprejéte
V ljubesni glaſih , v peſmih ſerzhne hvale
Naj bodo naſhe shelje glaſno péte,
De polja, réke in ſneshnikov ſkale,
Odpevajo nam — kakor mé — unéte
In daljezh od is —hoda do sahóda
Neſó ime ſlovénſkiga naroda.
Bres varha in bres mozhne vſe podpore
Je vſe, kar rók zhlovéſhkih je ſtvarilo,
Nesmoshno in obſtati nizh ne more,
Kar ni od Vezhniga mozhi dobílo,
Ko serna vſjane v ſkalnate rasore,
˛So déla vſe, zhe jim nebó ni milo:
Sató sa vſaziga — in bod' kdor kóli —
Noviz ſlovénſkih peſim ſerzhno móli:
„Bog, ki daſh semlji rodovitne kale,
Miriſh viharje, morju ſtaviſh mêje,
Dari preshlahtne ſkrijeſh v mertve ſkale,
Ne daſh, de b' kdó poginil lakot', sheje,
Ki bitja vſe, velike kakor male,
Dobróte Tvoje ſolnze milo greje,
Isſuj obilnoſt' rog med vſe naróde,
De vſak Goſpoda Tebe hvalil bóde!
Naródam avſtrijanſkim pa ohrani
Nar bóljſhiga naródov vſih ozhéta,
De vſim deli, k' ſo mu v ljubesni vdani,
Pravizo, ki je Tvoja volja ſvéta ,
De ga nikol' neſrézha vójſk ne rani,
De mir mu vezhne ſlave venze ſpléta,
De m' kujejo naródi slate krone
V sveſtobi, ki podpéra terdno tróne.
In kar je kol zeſarſke rodovine, —
K' je ena duſha, shlahtno ferze eno,
Naj sdajna ji nikol' ſvitloſt ne mine,
Naj venzha ſlava s krono jo seleno;
Pred vſim pa mé is ſerza globozhine
Te molimo sa ſrezho neſkaleno,
De nam ſhe dolgo hraniſh tud' JOANA,
Ker vſa ljubesin njega nam je dana.
˛Slovénzam pa ohrani umne glave,
Edinoſt ſerz naj veshe vſe njih dela,
De tém, ki jih redé bregovi Save,
In tém, ki jih shivi Rebula bela,
In s njimi ſinam biſtre Mure, Drave
Ljubesin bratov v ſerzih de b' goréla;
Sarodi posni bodo ſhe kasali.
De ſo, Slovenzi moſhko ſe ravnali!“
In vi, k' s ˛Slovenzi ſte od mater' ene,
Horvatje, Dalmatinzi in Serbljani,
K' imate dela Modrize zhaſtene,
Tud' vi shivite v ſlavi, ſloshno sbrani ,
De vnuk' redé ſpomine ſhe selene
Na grobih vaſhih od ljubesni vshgani;
In ſvét bo rekel, de ſo ˛Slave venzi,
K' pletejo v miru ſi jih vſi ˛Slovenzi.
Malavaſhizh.
Perjatelſke voſhila sa naſhe doma-
zhine.
Zhaſtitljivi Goſpod naravnavez ſlovenſkih no-
viz! S obzhutjem ſerzhniga veſelja ſim bral liſte
kmetijſkih in rokodelſkih noviz, ki ſo jih Oni po
napravi z. k. kmetijſke drushbe drugo polovizo
pretezheniga leta isdajáti sazhéli. Tolashbe polna
miſel, de s temi novizami je v perhodnje tudi
naſhim ljubim ſlovenſkim domazhinam in roko-
delam pot odperta, svediti in ſe uzhiti, kako
samorejo vſak ſvoje dela s manjim trudam, in sra-
ven tega s vezhjo popolnoſtjo in dobizhkam oprav-
ljati, in tako ſebi in zeli ſvoji domovini (rojni
desheli) obilniſhi prid in ſlavo vterditi: me je s
tako gorezhim zhutilam hvaleshnoſti do zhaſtitlji-
ve kmetijſke drushbe in do vſih, kteri ſo k isdaji
teh noviz perpomogli, napolnila, de ga ne morem
v ſerzu sapertiga dershati; in de ravno to mojo
predersnoſt isgovarja, zhe ſe podſtopim, Jim ga
tukaj s temi voſhili sa naſhe domazhine
vred, ozhitno na snanje dati.
Oh, kako pazh potrebno je sa naſhe ſlovenſke
domazhine in rokodele, de tudi oni glavo povs-
dignejo, in hité sa drugimi narodi, kteri ſo vſe,
kar domazhinſke in umetniſhke dela sadene,
tako mnogotero sboljſhali, in k tolikni ſtopnji
popolnoſti dopeljali! Veliko deshel po Nemſh-
kim in Laſhkim ſim obhodil, in ſim slaſti,
kar kmetijſke ali domazhinſke dela tizhe, toliko ko-
riſtnih najdil in sboljſhkov vidil, kteri ſo savolj
pomanjkanja ſlovenſkih piſavzov naſhim doma-
zhinam ſhe dosdaj, ali ſkosi in ſkosi, ali ſaj vezh-
del nesnani oſtali. Tako poſtavim, de le nekterih
isgledov opomnim: kako perpravno in koriſtno je
tiſto drevo ali plug, ki je le sa eniga konja
(die Pferdehacke), ali s drugo beſedo, lah-
ko drevo, ktero na Nemſhkim she povſod
imajo, in s zhimur praho orjejo, ali take ora-
nja, ki ſe morajo ſizer s teshavnim kopanjem
nameſtiti, opravljajo! in vunder je per naſ ſhe
sdaj ſkorej vezhdel nesnano. — She vezhji koriſt-
noſt per oranju pak ima tako imenovano dvojzh-
no drevo (Doppelpflug), — ktero bodo vémde
Njih novize szhaſama bolj na tanko popiſale, — ktero
ima namrezh dva lemesha, eniga na eni, in dru-
siga na drugi ſtrani, tako nataknjena, de ſe sa-
more s njim kje in ſim brasda smirej na ravno
tiſto ſtran vrezhi, in tako bres rasorov, in bres
prenaſhanja ali prepeljevanja dreveſa per vra-
zhilu orati. Tudi tá nar koriſtniſhi poprava dre-
veſa je naſhim ſlovenſkim domazhinam vezhdel
nesnana, ali ſaj ne tako snana, de bi ſe ga sunej
nekterih malih krajev poſlushiti hotli. — Pa ſhe
bolj ſlushno k temu namenu, in ſhe manj sna-
no je posneje snajdeno drevo, ki ga tudi na
Nemſhkim she vezhdel imajo in ktero bi
ſe ob kratkim drevo s obertno diljo imeno-
vati vtegnilo , ktero namrezh le en ſam, pa na
obe plati resajozh lemesh ima, in per kterim
per vrazhanju nizh drusiga treba ni, kakor ſamo
odmetavno diljo preoberniti, de ſe samore brasda
smirej na ravno tiſto ſtran odmetovati, in tako
bres rasorov in sgube zhaſa orati. — De bi ſe
pazh vender naſhi domazhini od koriſtnoſti takih
snajdil bolj preprizhati in jih poſnemati hotli;
poſebno de bi ſposnati hotli, koliko perdelka jim
ſhkodljivi rasori per njivah odneſejo! Malo
veljajo vſi isgovori, ki jih v tej rezhi delajo, po-
ſtavim rasori preobilno mokroto odpeljejo;
ali de bi bila dobra semlja preplitva, ko bi ſe
rasori opuſhali; ali de per oranju bres rasorov
plevel prevezh raſte; ali de slaſti peſknata
semlja rasore sahteva i. t. d. —
(Dalje ſledi.)
Denkov Tone.*)
(Poveſt mladenzhem k poduzhenju.)
V Dolni Gori je shivel pred létmi poſhten
kmet, Denk s imenam, ki je imel ſhéſt ſinov.
Nar mlajſhimu ismed njih je bilo Tone imé.
Komaj je Tone nekoliko k pameti priſhel, je shé
previdel, de bo od ozhetove kmetije ſilno malo
dobil; de mu ne bo mogozhe, s tém malim
poſhteno shiveti. Mikalo ga je pa vunder mozh-
no, kadaj premoshen mósh biti. —
*) Persadevali ſe bodemo, prijetne in koriſtne rezhi is ſtarih
ſlovénſkih bukev, ki ſo malo snane, naſhim bravzam nasna-
niti, in gotovo je, de jim bodemo s tem vſtregli. Tako bodo
naſhi ſlavni ſpredniki sopet oshiveli, ki ne saſlushijo, de bi
jih mi, njih naſledniki, zhiſto posabili. Kar je dobriga novi-
ga, bodemo povedali; pa tudi ſtariga lepiga ne bodemo is
némar puſtili. Zhbéli hozhemo enaki biti, ki ſim ter tje ſladki
med iſhe. Sa pokuſhnjo damo poveſt is Pater Markovih bukev
s napiſam: Kmetam sa potrébo in pomozh — natiſnjenih
na Dunaju 1789. Popravili ſmo, kar je bilo treba.
Vrédniſhtvo.
Denkov Tone je bil pa tudi poſebna glava; je miſlil: „Zhemú je meni treba, ſvoje
veſ perpraven kaj taziga kadaj poſtati, kar ſi je premoshenje v vodo noſiti!“
Dvéma njegovih bratov je muha v glavo
v ſerzu shelel in domiſhljeval. Kjér je hodil ali
priſhla, saklad (ſhaz) kopati. Nesnan lovez ſe
ſtal, je povſod ozhí in uſheſa pri ſebi imel in
njima v kerzhmi pridrushi ter jima miſel v glavo
je vſe, kar je vidil ali ſliſhal, na tanko svéditi
vbije, de na konzu nja verta velik saklad od vezh
hotel. Ni ga bilo dervéſa v gojsdu, ne trave na
tavshent krón sakopán leshí, kteriga bi on snal
ſenosheti, de bi ne bil popraſheval, kako ſe ime-
vsdigniti. Tode poprej mora on tiſti duſhi, ki
nuje, sa koga de je dobra in kakoſhne laſtnoſti
je tam sakléta, ſedem slatov, ſédem kron, ſédem
de imá? Miſlil ſi je: To je ravno pravi raslo-
petíz, ſédem ſedmíz, ſédem groſhev, ſédem kraj-
zhek med zhlovékam in med neúmno shivino,
zarjev. ſédem vénarjev s zhernim petelínam in s
de shivina le jé in pije, zhlovek pa bi ſe imel
ſedmerimi jajzmi prineſti, jo réſhit. „V tej hipi
prisadjati, vſe, kar njemu v dél pride, uméti
pa ravno toliko nimam, jima rezhe, in tudi ne
in sapopaſti, kako in sakaj de je. Poleg téga
te ſorte denarjev." Mladenzha ſe oklamiti puſtita;
ſe je Denkov Tone nekterih pregovorov nau-
daſta, kar samoreta in denarje na ſkasano meſto
zhil, kakor poſtavim: Nizh ſe bres usroka
prineſeta. Ondi je lovez vſaktere krishe in ne-
ne sgodí. — Kakorſhen je usrok, tako
zhimernoſti po tléh in v sraku delal in ſe pri
je djanje.— V djanju ne more nizh priti,
tem kakor norz obnaſhal, poſlednizh jima ſhe
kar v usroku ni. — Kar na levízi leshí,
vkashe jamo kopati. Tam ſta reſ do velike ſkri-
ne more na deſnizi leshati, in kar je
nje priſhla, ktere jima pa ni bilo mogozhe
zherno, ne more bélo biti.— Bog she do-
prevsdigniti. Sdaj jima lovez rezhe: „Tréba je
bro ve, kaj déla, in sakaj in kako. —
de ſe denarji na ſkrinjo poloshé, preden jo du-
Kar je neſpamnetiga, snajo pazh ljudjé
ſha s sakladam sapuſti.“ Lovez poloshi denarje
delati, ne pa Bog. — Tazih pregovorov je
s petelínam in jajzmi na ſkrinjo, na tla poklékne
vezh imel, kteri ſo mu vſelej pripravno v miſli
in vſe ſorte neumljíve beſede memrati sazhne.
priſhli. Poſtavim: Ako je po nozhi kaj po hiſhi
Bratama pa vkashe prozh iti, de jima saklét duh
ali odsunaj saropotalo, de ſo ſe njegovi bratje
morde vratú ne savíje, ako bi dobre veſtí ne
ſtraſhila sbali, je djal: „Ne bodíte neumni! Ro-
iméla. Is ſtrahú ſe brata odtegneta, kakor je treba
potanje je djanje, ki mora usrok iméti, bres
bilo, lovez jo pa med tém pobere. Ko ſta me-
kteriga bi ſe ne sgodilo. Ako duhovi ſtraſhijo,
nila, de je duh shé pregnán, ſta brata s ſtra-
pazh rók in nóg nimajo, ali kar bodi terdiga,
ham nasaj priſhla in ſkrinjo s sakladam ſizer ſhe
s zhemur bi ropotali. Pojdimo gledat, kaj je
na prejſhnim meſtu leshati vidila, denarjev in
saropotalo!. Vezhdel ſo naſhli, de je ali kaj is
lovza pa ni bilo nikjer vgledati. Samo petelina
kviſhkiga na tla padlo, ali de je mazhka sa mi-
in jajza je lovez puſtil s napiſam: „Tako ſe norzi
ſhami ſkakala i. t. d. Kmalo ſe niſo vezh bali,
in bedaki lové!“ V ſkrinji je bilo pa do verha
ko ſo svedli, od kod to ali uno pride.
teſhkih kamnov.
Tako je Denkov Tone she is mladiga na-
To prigodbo ſi je Tone dobro v moshgane
vajen bil, pri vſih rezhéh gledati, kako, ka-
sapiſal in nikoli mu ni v miſel priſhlo, ſe s ko-
daj, kjé in sakaj ſe godé, in tako je mogozhe
panjem sakladov bogatiti. On ſi je v ſvoji pa-
bilo prevdariti, kako in s kakſhnimi pomozhki
meti miſlil, de imá kmet ſvoje saklade v ſvojih
bi ſi mogel pri ſvoji majhni kmetiji kadaj k pre-
njivah in vertih sakopane. Dar, kteriga imá
moshenju pripomozhi.
vſak kmet na saklad pokladati, je gnoj; to je
Nar poprej mu je priſhla miſel v glavo :
zherni petelin. Umetnoſt saklade vsdigovati, je
Kako, zhe bi ſvoje dvé njivizi prodal in denarje
pa pravo obdelovanje poljá.
v lotorijo dal, tukaj ſvojo ſrezho poſkuſiti? Pa
(Dalje ſledi.)
néki mosh is ravno té vaſí, ki je pred nekimi
letmi 500 tolarjev sadel, je sapravljivez poſtal
ter vſe, kar je premogel, sabil. Pri njem je reſ
obveljal pregovor: Kakor dobljeno, tako
sgubljeno. — Dva druga ſoſeda ſta le po repar-
jih v lotorijo ſtavila; pa pri goljſivim upanju in
zhakanju têrne in kvatêrne ſta ſkoraj obnoréla;
opravke ſta samujala ter vſak dan beraſhki palizi
blisheje priſhla. Tone je tudi ſliſhal, de je vezh
ljudí savoljo lotorije ob pamet priſhlo, in de
je vezh drusih savoljo njé v take nadloge sabredlo.
de ſo vſe v némar puſtili, od doma potegnili
ter ſhélmi, goljufi, tatje in tolovaji poſtali. On
je dobro ſposnal, de ſe tiſtih denarjev komaj de-
ſetína nasaj dobi, ktere lotorija poshrè. Torej
Stara prilika, ki ſhe sdaj veljá.
V reſnizi je prasno modrovati, kako ſo ljudje shivéli
kadar jih je malo bilo; ampak praſhanje je, kaj sdaj po-
trebujejo, ko je she vſak kót na ſvetu s ljudmi natlazhen.
Zhe sdaj ne bode ſtrahú in goſpoſke med ljudmí, pojde vſe
krishem: mozhnejſhi bode ſlabſhiga terl. — Eden nekadaj-
nih modrih Rimzov je pravil ſvojim rojákam to priliko - re-
kózh: Udje zhlovéſhkiga teleſa ſo godernali zhes shelodez,
de nizh ne děla, de lén v ſredi trebuha na gorkim leshi
in je. Glava je rekla: Jes moram sa shivesh ſkerbeti;
roka: jes delati; noga: jes po blatu hoditi; vſak ud:
jes moram shelodzu ſtrezhi, mu jedilo svezhiti. ˛Sam she-
lodez je med nami toshljivez. Kaj ga bomo péſtovali! rajſhi
pozhivajmo in mu nizh jéſti ne dajmo.“ Tadaj ga sazhnejo
ſtradati. Shelódez ni nizh nizh prejel, pa tudi ni nizh drugim
udam od ſebe dal. Sazhéla je kri permankovati, sazheli ſe
4
ſokovi po truplu ſuſhiti; glava je ſlabéla, ozhi medlele,
roka, noga ſe tréſla. Kar ſo udje ſposnali, de jim shelo-
dez ni sapſtojn, temuzh de vſim shivljenje povrazha proti
temu, kar mu dadò. Tako tudi vi neſpametni Rimljani (go-
vori modri Rimez) miſlite vſak ſam ſvoj biti; bóte she
ſposnali kaj bo, kadar bodete bres oblaſti shiveli. Le kre-
gajte ſe s pametjo, vaſ bo she vaſha laſtna nadloga suzhila.
— To ſliſhajozh ſo ſe Rimljani sopet k pameti povernili,
in ſe pod pokorſhino poprejſhne goſpojſke s veſeljem podali.
(Vodnik. Ljublj. Nov. 1797.)
varja, de ne ſmé, ker ni perpuſheno is piketa iti. Franzos
ga lepo proſi, rekózh: „Pridi k meni, ſtori meni dobroto,
ne boji ſe nizh hudiga; proſim, de mi zhevlje isujeſh.“ Ze-
ſarſki ſe puſti proſiti; gre, mu zhevlje isuje in kar sagleda,
de Franzós ima parklje in kremplje. — „Kaj slodja je tó!“
savpije preſtraſhen. Franzos odgovori; „Jes ſim ſam hudnik
is pekla; nikar ſe ne vſtraſhi! Daneſ je oſem in dvajſeti
dan meſza ˛Suſhza; notri do perviga Majnika bom ſhe Fran-
zosam pomagal.“
Urno, kaj je noviga?
.
(Vojſka — vojſka je)! . . . „Vojſka? Kje?“
Bliso naſ — v Gradzu! ali ſaj savoljo Gradza! Pa
nekár ſe ne vſtraſhite, ljubi prijatli na ˛Shtajerſkim, ſhe
ni kaplize kerví teklo; nizh hudiga ne bo. Le dva uzhena
mosha ſe namrezh hudo prepérata, kaj je bolj prav piſati,
Gratz ali Grätz? Ta prepér ſe je sopet tako sazhél: Ko
je bil vlanſko leto v jeſeni sbor uzhenih goſpodov v Gradzu,
je eden ismed njih na ſhiroko in dolgo raslagal, de nemſhki
pravopiſ poglavitniga meſta na Shtajerſkim je Gratz, ne
pa Grätz, kakor nekteri piſhejo in govorijo. Ta goſpod je
ſvoje beſede tako prijetno in gladko ſtavil, de je vezhji
dél sbranih terdno verjel, de je tako in ne drugazh. Koj dru-
gi dan ſo Grazhanſke novize povelje dobile, ne vezh
„Grätzer Zeitung,"ampak „Gratzer Zeitung“piſati.
7. Grudna pretezheniga leta pa ſe je vojſka savoljo
tega piſanja v Dunajſkih novizah sazhela. Nek uzhen
profeſar je namrezh v téh novizah ſe temu piſu soperſtavil
in terdi, de Gratz ni prav, ampak Gratz. Ta uzhen
mosh je pokasal, de ſo ljudje ſkosi vezh ko ſedem ſto let
vezhdel Grez, Grecz, Gretz, Grätz piſali, in to
rasſodbo ſkosi toliko ſprizhev v téh novizah poterdi, de ni
konza ne kraja. ˛Skosi pet liſtov eno gode. On pravi: „Zhe
ravno ni dokonzhano, de ſo Slovenzi Gradzu od beſede grad
ime Gradez dali, jim vunder nezhe zhaſti vseti, de imé
glavniga ˛Shtajerſkiga meſta je od ſlovenſkiga naroda, le vi-
ſoki glaſ zherka a ſe je s zhaſama v glaſ a premenil.“
Mora ſe rezhi, de je ta profeſar is vſih kótov podpérke
sa ſvojo miſel poiſkal in de ſe prav junaſhko v tej
vojſki obnaſha. Kdo pa ima vunder prav? Ali ſadaj kaj vezh
vemo, kakor poprej, ktera je prava? Kakor poprej, bodo
tudi v prihodno nekteri Gratz — nekteri Gratz piſali.
Tudi v nemſhkih „obzhinſkih novizah“ ſe je glaſ sa naſlednje
piſanje vsdignil, in miſlimo, de ſe bo vojſka ſadaj ſhe le
sazhela.
Vi pa, ljubi ſoſedje na Shtajerſkim, bote vkljub temu
mirno ſpali, kakor Krajnzi takrat, ko je v Ljubljani vojſka
bila, ali ſe Ljubljana, Ibljana, Loblana . . . piſati
mora? Naj Nemzi piſhejo Gratz ali Gratz: nam je Gratz
tako ljubo, kakor Gratz! Mi ˛Slovenzi pa v edinoſti shi-
vimo, ker vſi piſhemo in govorimo Gradez!
Dr. Bleiweiſ.
(Na Dunaju) ſo poſebno ſhtir hiſhe, ki vſako leto
ſilno veliko obreſti (Zins) dajo. Ena (meſtni ſhpital) neſe
vſako leto 88,000 goldinarjev ſrebra; — druga (Tratnerjev
dvor) 45,000 goldinarjev; — tretja (Shotovi dvor) 38,000
goldinarjev in zheterta (Belegardov dvor) 31.000 goldinar-
jev ſrebra. — Ne bilo bi ſlabo, eno ali drugo teh hiſh imeti!
Dober fvetvavez sa mlade kmetijſke
golpodarje.
Novo leto 1844.
Na noviga leta dan povsdigni ſvoje ſerze ponishno proti
Bogu, perporozhi mu sa zelo leto vſe ſvoje perhodnje dela
in opravila, proſi Boga sa njegov ſveti shegen, in ſtori
reſnizhen ſklep, de boſh per vſim ſvojim djanju vſelej Boga
pred ozhmi imel, in le v njegovo ſveto voljo vdan ſvoje deln
poterpeshljivo opravljal. Spomni ſe, kar ſtari pregovor pravi:
S' Bogam sazhni, s' Bogam tudi vſe konzhaj;
Srêzhno boſh shivel, in perſhel v' vezhni raj.
I. Proſenz — Ledenz ima XXXI dni.
Kmetijſki opravki v tem meſzu.
1. Ogledaj ſkerbno zhbelne panje,
De ne bo mogel desh ne veter va- nje.
2. Ob gorkih dnevih ispuſt' shivino is hleva,
De veſeli zhiſtote sraka ſe in dneva.
3. Mlade zepljenze, de jih kose in sajz' ne objedó,
Pomashi s' kravjim blatam, s sholzham, al' s' pelenovo
vodó.
4. Vert per hiſhi, pred ſnegam s' pepelam, s' kokoſhjim
in drugim gnojem potroſi,
Lepa in viſoka trava dovolj dobizhka bersh noſi.
Prekladaj gnoj, de ſe bolj rasgnoji in ne trohni.
Popravi vosne pota, sagrad' prelase zhes ſenosheti.
U Ljubljani
U Krajnju
Slitni kup.
30. Grudna.
27. Grudna.
fl.
kr.
fl.
kr.
27
5.
6.
(˛Stékli pſi v Ljubljani.) V meſzu Grudna prete-
zheniga leta ſo bili v Ljubljani trije ſtekli pſi. — Na Du-
naju je tudi ta meſez en konj ſtekel. — Pasite tiſti, ki
miſlite, de le poleti paſja ſtekljina ſe perkashe in de le
od vrozhine is — haja.
1 mernik Pſhenize domazhe
banaſhke
„
1 „ Turſhize . .
„ Sorſhize . . .
1 „ Ershi . . . .
1 „ Jezhmena . . .
1
Proſa . . . .
Ajde . . . .
Ovſa
1
1
1
1
21
27
2
57
2
36
1
10
6
12
36
Sméſ.
(Jes ſim ſam hudnik is pekla!) V Vodnikovih
Ljubljanſkih novizali od leta 1797 Nr. 53. ſe ta ſmeſhna
povedka bere:
Letaſ pomladi, kadar ſo ſe zeſarſki tukaj memo naſ
nasaj potegovali, Franzosi pak od Verhnike doli sa njimi
pertiſkali, ſo ljudje zhudno govorili, namrezh: De je na
piketu ſtojezh Franzos zeſarſkiga k ſebi klizal. Ta ſe sgo-
Zena preſhizhev v Krajnju 27. Grudna:
Preſhizhi do 1 zenta po 4 1/2 krajzerjev funt.
od 1 zenta do zenta in pol po 5 krajzarjev funt.
„
„ pri 2 zentih in zhes po 6 krajzarjev funt.
Shpèh v bòhéh 13 goldinarjev zent.
od is koshe djánih preſhizhev 14 goldinarjev zent.
„
Danaſhnimu liſtu je trétji ſpiſek imén deléshnikov
téh noviz perdján.
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Josheſ Blasnik.