ALOJZIJ PAVEL FLORJANČIČ Ornitofil in ornitolog Jurij Lovšin (25. 7. 1939-12. 2. 1999) l ni pri Blažeškuc seje ustalila Ko je zazvonil navček na Fari. prav gotovo nisem pomislil na Blažeškučevega Jureta. Nedolgo tega mi je še z veliko vnemo razlagal, kako bo njihovo znamenito staro Liro na svojem domu v Stari Loki št. 17 pripravil do tega, da bo zopet kazala čas. Mehanizem je očistil in obnovil, dvajset malih figur in oba velika, skoraj meter velika soldata, ki skupaj tolčejo na četrt ure in vsako polno uro, je na novo prebar val, narediJ je prozorno številčnico, da bi se videla notranjost ure. Začel je montirati tudi posebno elektromehanično napravo, ki bi nadomestila nerodno in prepogosto ročno navijanje ure. To napravo si je zamislil sam. Bila je samo ena od njegovih neštetih inovacij. Žal tudi zadnja. Pri sestavljanju obnovljene ure se je iztekla njego va življenjska ura. Od njega smo se poslovili 16, februarja 1999 na domačem pokopa lišču pri cerkvi sv. Jurija v Stari Loki. Jure se je rodil v Skofji Loki v Bodlarjevi hiši pod Grabnom (nasproti mlekarne). Oče Vilko (Vili I Lovšin je bil zaposlen kot računovodja v bližnji mlekarski šoli. Mama Antonija je bila Demšarjeva iz Železnikov. Med vojno so starši z Juretom odšli na očetov dom v Gorico vas pri Ribnici na Dolenjskem. Ko je Juretovi stari mami leta 1943 umrl mož. Jurče Gosar, posestnik v Stari Loki. je Tončka Gosar* vzela vnuka Jureta k sebi. Tu, na Gosarjevi domačiji je ostal vse do konca. Ubadal se je s kmetijo, čeprav bi rad postal mizar. V vojski, ki jo je služil leta 1960 in 1961 v Novem Sadu. je naredil šoferski izpit, nato se je zaposlil v Motorju (predhodniku LTH) kot normirec. V loški Poklicni šoli za kovinsko in avtomehansko stroko je le ta 1964 uspešno končal večerno ključavničarsko šolo. Nato je bil šofer in nabavljač v bližnjem Centru slepih in slabovidnih. Z ženo Roziko (z Rozalijo Veršaj iz Bitnje vasi pri Trebelnem se je poročil 12. aprila 1967) je leta 1971 prijavil popoldansko galvansko obrt. ki jo je od leta 1972 naprej vodila žena Rozalija (od leta 1989 naprej registrirana firma pod Galcin d. o. o.). Čeprav na videz krepek mož je bil Jure vseskozi bolj rahlega zdravja. Že pri poro du je tehtal le \.~ kg. V vojski so mu ugotovili srčno bolezen in ga kot »zanimiv primer« že kot civ ila leta 1962 poklicali v VMA (Vojno medicinska akademija) v Beograd, kjer ga je operiral znameniti kardiokirurg. prof. dr. Papa. Na drugo opera cijo je moral leta 1992. Naslednje leto je bil invalidsko upokojen. 459 /OSA'/ RAZGLEDI 4(l Pravijo, da bolezen, še zlasti srčna, naredi človeka bolj rahločutnega. Mogoče bi to veljalo tudi za Jureta. O zdravju, bolje o bolezni se ni pogovarjal. Vsaj z mano ne. Kes pa je bil vseskozi velik ljubitelj narave, posebno ptičev. Zgodaj jih je začel ak tivno opazovali in jih tudi gojiti doma. Ker je bil mojster s kovino in lesom, je začel za ptiče sam izdelovati kletke. Njegove tipske razstavne in tekmovalne kletke so us trezale najnovejšim mednarodnim standardom, še danes jih imajo skoraj vsa sloven ska ornitološka društva. Leta 19T2 se je včlanil v Ornitološka društvo Ljubljana matica. Tam si je pridobil veliko teoretičnega in praktičnega znanja, še posebno <> kanarčkih, h katerim se je vedno bolj usmerjal. Seznanil se je s številnimi poznavalci in gojitelji ptic. še poseb no z mentorjem in nestorjem vseh slovenskih sodnikov ornitologov. Ludvikom Simončičem. Jure je bil eden glavnih pobudnikov in v letu 19"'2 tudi soustanovitelj Društva za varstvo in vzgojo ptic Aleš Pavlin - Škotja Loka. Prvih dvanajst let je društvu predsedoval. Leta 198] je Jure v škotji Loki organiziral (v dvorani na Podnu) uspešno in odmevno republiško razstavo ptie in tekmovanje. Z društvom je na pobočju Hrastnika nad Sredniško grapo v Selški dolini uredil vzoren ornitološki re zervat za opazovanje, proučevanje in hranjenje prosto živečih ptic. V njegovi hiši je imelo društvo vrsto let sejne, skladiščne in tekmovalne prostore. Doma si je naredil veliko, sodobno in vzorno voljen). v kateri je imel tudi do tri sto ptic. med njimi predvsem kanarčke. Za kanarčke oziroma njihove križance je postal pravi izvedenec. Na društvenih, takratnih republiških in državnih tekmovan jih je s svojo ženo dosegal velike uspehe. Je dobitnik številnih diplom, medalj in pokalov. Njegova kolajna s svetovnega tekmovanja leta 1980 v Olomucu na Češkoslovaškem je bila ena prvih, ki so jo dobili slovenski gojitelji sobnih ptic. Jure Lovšin z mamo Amoniju, roj. Demšar in s staro mamo Antonijo Gosar, roj. Jelovčan, doma leta 1979. Arhiv družine Lovšin 460 ()RMT<)ll! IX ORMTOLOGJI KIJ LO\Sl.\ Leta 1982 je naredil izpit za pripravnika ocenjevalca barvnih kanarčkov in križancev, leta L984 pa je opravil v Murski Soboti republiški izpit in bil v slovenskem Zboru sodnikov kooptiran za ocenjevalca. Leta 199 4 je v Italiji opravil zahteven izpit in pridobil licenco mednarodnega sodnika ocenjevalca barvnih kanarčkov. V zadnjih letih je bil aktiven v projektu Favna Evrope. Kot član izvršilnega komiteja Svetovne ornitološke konfederacije - C. O. M. in kot mednarodni sodnik ocenjevalec barvnih kanarčkov - O. M. J. D. je ocenjeval še na zadnjem svetovnem prvenstvu leta 1998 na Nizozemskem. Jurij Lovšin je postajal eden pomembnejših slovenskih ornitologov. Stroki, znancem, prijateljem, posebno pa domačim ga je nenadoma ugrabila smrt. Ohranili ga bomo v zasluženem spominu. "Antonija, hči Jakoba Jelovčana. lesnega trgovca. gos/Uničenja in posestnika iz Železnikov se je poročila s posestnikom Jurijem Gosarjem. Skupaj sta leta 192J odprla v Stari Loki gostilno l'ri lilažeškovcu. ki je obratovala do leta /062. (V začetku 70. let nam je Tončka pod roko še vedno točila odprto vino in pivo iz steklenic. Seveda z vstopom zadaj z dvorišča.) Tako kot je Tončka, ki seje s kočijo vozila v Loko v šolo k nunam, pri ogledovanju ure spoznala in poročila domačega Gosaijevega Jurčeta. tako je njegovo hčer Tončko v njihovi gostilni >zamerkaU njen bodoči zet Vili. V gos tilni je drugo hčer Rezko spoznal iti kasneje poročil arhitekt Just Gabrijelčič. Njuna hči je naša filmska diva Metka Gabrijelčič-Vesna. Morda glede družinskih povezav še tole- Stric Juretove stare mame Antonije je bil dr. Jernej Demšar (Železniki 19. 8. 1875. Bled 2. 4. 1961). pred 2. svetovno vojno lastnik Ajmauovega gradu pri Sv Duhu. J. Demšarje bil zdravnik, specialist, primarij in predstojnik dennatološke klinike, redni profesor na Medicinski Jaku/teti v Ljubljani in strokovni pisec. Bil je nestor slovenske dernioveuero/ogi/e in med zdravniki te stroke najpomembnejša osebnost v času med obema vojnama in neposredno po drugi svetovni vojni. Skupaj z zdravnikom J. 'Ličarjem je leta 1912 ustanovil našo pivo gorsko reševalno službo. Pripis. Življenje teče naprej. Požrtvovalna Roži je našla strokovnjaka za stare in nove urne mehanizme, upokojenega elektrotehnika Alojza Pekolja iz Dobrniča, ki je dokončal zadnje Juretovo delo. Blažeškucova tira sedaj spet teče. Še pojejo kanarčki v Juretovi voljen, v dnevni sobi je Juretovo pohištvo, zahtevne viseče stopnice iz masivnega lesa in kovine vodijo iz dnevne sobe v zgornje prostore. Predvsem pa so tu njegovi leseni izdelki v žgani tehniki. Njegovi okrasni krožniki so po izseljenskih domovih po Nemčiji, Ameriki, Kanadi, Avstraliji. Tu se je kazala njegova ribniška suhorobar- ska kri in risarska nadarjenost. Pa tudi ribniška šegavost, hudomušnost in družabnost. Svojčas je bil celo gorenjski prvak v plesih. Ravnokar so se domači pripeljali z mor ja v kamperju. drugem, ki ga je sprojektiral. naredil in zmontiral na tovornjak sam Jure. Vnuček Rožle-Žan pa čofota v bazenu, za katerega je ves vzdrževalno-čistilni blok pripravil njegov dedi. Še vedno in vedno bolj mi je žal. da nisem utegnil na svojčas dogovorjeno skup no potepanje s tvojim prvim kamperjem po Dolenjski. Zamudil sem priložnost, da bi te še bolj spoznal. Bog ve, kaj vse si še naredil, snoval in načrtoval. V Stari Loki. v kasnem poletju 1999 461