JLisi 8€. X petik S«. Kozoperika 1849. Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold in '/,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje šo '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno pla6ilo 8 gold , polletno i gold., za ene kvatre 3 gold. r s • j r Prosba kapelanov Linčke škofije. Dve slo in dvainodvajset (222) kapelanov Linčke škofije, — to je: vsi zunaj 41 —, je podpisalo in vložilo prosbo na visoki ordi-nariat; ta prosba seje že brala v mnogih cerkvenih in političnih novinah, in čudno je, da nobeden Ljubljanski časopis je dosada še ni oznanil. Ta prosba je pervo, lepo in nade-polno znaniinje, da se tudi nižje duhovništvo zdramluje in oživla, da svoje bolečine in rane čuti, ter pomoč jišče pri svojemu najvišemu pastirju in milostlivemu očetu. Naj se toraj ova prosba po Sloveniji razglasi, odkritoser-čno in brez straha, ker svoje rane in težave postavncj oblasti odkriti, in od nje po postav-nej in mirnej poti pomoč in tolažbo prositi in pričakovati, še ni puntanje, ni rovanje, ni greh. Ova prosba se tako le glasi: „Kapelani ove škofije, složivši se na tem, podati prosbo, neniajo v mislu, razmero pod-verženosti, v kterej do svojih predpostavlenih stoje, alj pa pokoršino, ktero so pri posve-čenju svojemu škofu v roke obljubili, pozabiti in rušiti, ltavno tako ne mislijo, cerkveni pot le z eno stopnjo zapustiti, temuč ravno goreča želja, se v cerkvi tako uravnati in postaviti, kakor je dostojnosti duhovnega stana in pastirskemu delovanju naj primerniši, in vse, kar dostojnosti duliovništva škoduje ali njegovo delovanje omaguje, odpraviti, ravno ta goreča želja jih je gnala k temu, se udeležiti pri tej prosbi. Oni zaveržejo, svoje prošnje in želje po drugim kot kanoničkim potu razodeti; zakaj oni zaupanja do svojih predpostavlenih niso zgubili, temuč so terdno prepričani, da ima najvrednejši ordina-riat ravnoserčno voljo, vsako nepristojnost, ležečo v svojim krogu, berž ko jo zve, hitro in krepko odstraniti; in ravno to prepričanje dodaje jim serčnost, najvrednejšemu or-d in ari a tu prosto in odkrito oznaniti tiste težave, pod kterim težkim jarmam so kapelani ove škofije dosada, če ravno le na tihim, pa vender po pravici zdihovali, ter tudi razodeti tiste želje, ktere so se zavolj teh težav v njih pervih zbudile. Oni jih združijo v sledečih členih: 1. Da se ustanovi službena razmera (amtliches Verhaltniss) med župnikom (faj-moštrom) in kapelanom. Mi ne mislimo nikolj na to , da bi župnik ne smel na naše zaderžanje gledati, alj da bi njemu podverženi biti nesmeli. Pa dosada se je neredko prigodilo; da je župnik svojo oblast nad kapelanom čres pravo mero razširo-val. Pravilo: „Sic volo, sic jubeo, stat pro ratione voluntas", alj: „Ego sum episcopus in parocliia mea", se je od marsikterega župnika na prav gnusno vižo nad kapelanom spolno-valo. Na mnogih krajih je bil duhovni sodelavec le duhovni hlapec, ki je brez svoje volje moral izveršivati najviši župnikovo voljo; v duhovnih in pastirskih zadevah ni blo mu dovoleno, kaj opomniti, veliko manj kaj na-svetovati; on je bil večkrat prisilen, očevidne nespodobe, Jjude napake, kričijoče gerdobe proti svojej volji in vesti podpirati. Mnoga dobra reč je morala v porodu udušena biti, mnogi šlendrijan je moral dalej obstati, zato, ker je kaplanu prej na misel padlo, da bi ga veljalo odstramti, in ker je absolutna župnička vlada svojo čast in dostojnost oskruniti se bala s tem, ko bi se po opombi na tak nizkej stopnji stoječiga podložnika kaka poprava naredila. V mnogih farnih cerkvah se najdejo navade očitnim rimskim alj škofijskim postavam (Rubriken) nasprotne; alj imamo dosti pri-kladov, da je bil kapelan svojeglavnosli ob-dolžen, ker se je prederznel, pri takih rečeh cerkvi ali škofu bolj pokom bili, kot župniku. Mi prosimo, da najvrednejši ordinariat službeno odnošenje med župniki in kapelani tenko in jasno ustanovi, in župnikovo oblast nad kapelani v tiste meje zaverne, ktere jej cerkva in razum potegneta; dalej naj tudi ob-znani; da so v tistih primerlejih, kde pokornost k župniku nasproti sloji višjim dolžnostim, kapelani zavezani ne poslušati župnika. 2. Da se zruši gospodovanje župnikov nad ekonomičkimi rečmi kapelanov. To je taka reč, ktero pravičnost in človečnost silno tirja. Čast bodi vsim župnikom, kteri svojega kapelana za milega sodelavca v vinogradu gospodovim imajo, se ž njim kot takovim tudi v svojej hiši obhodijo, ojstro na to pazeči, da se ž njim tako tudi hišni posli obhodijo. Mnogo jih je takih ; in vsak kapelan, ki je srečo pokusil biti pri takemu župniku, se bo vse svoje žive dni z serčno hvalo spomnil na tiste blažene ure, kakor tudi nad tim dvomiti ni, da tak srečen primer mlademu duhovniku dostikrat krasno cesto pokaže in omili, ktere se on na svojo srečo in slavo poprime in derži. — Pa ne redko je ova razmera vse drugače. Žalibože! so tudi taki župniki, ja zavolj njih ncvgodne prijenljivosti clo župnički posli, kteri na kaplana podver-ženega hlapca, nepotrebnega in sitnega domačina , škodlivega nahlebnika (Kostgeher) ali pa sredstvo k povečanju župničkih dohodkov vidijo, ter to svojo misel na vsako le zmišlivo vižo na znanje in občutiti dajo tim več, ker mora on (kaplan) nekterobart s kuharico pri jednej mizi sedeti, in izmed mnogo jizb z najbornejšo med vsimi zadovolen biti. V obziru dohodkov kapelan na več krajih ni imel nobene pravice, nobene obrane proti župniku: njegovi dohodci so pogosto zavisili od milosti in dobre volje župnikove, zdeli so se bolj biti kaki dar, kakor pa dobrozaslužena mezda, čeravno je deržava za najnižje njegovo plačilo 200 rajn. sr. odločila, ktere mu alj z naboženske matice (Religionsfond), alj s kake druge štiftenge (ustanove?), alj pa z ostankov župničkih dohodkov, kakor se to poslednje, iz vsake župne fase (Fassion) pod rubriko „stroški" vidi, neprekrajšano plačano biti nia. Ker je pa, kar ni treba dokazovati, dosadajna kaplanova mezda k njegovimu dostojnemu živlenju prepičla, in ravno za tega voljo soseske k njegovemu, ne pa k žu-pničkomu lehkejšemu živlenju radovoljne pri-neske, ktere pod iinenam „male štole" zager-nemo, darujejo, zato se nam zde žalivno pri-kratenje, ako nekteri župniki ovo malo štolo stenčiti alj jo s kaplani deliti poželujejo. Toraj ponižno prosimo, naj bi najvrednejši ordinariat proglasiti blagovolil, da ima vsaki kaplan pravico, neprekrajšan znesek svoje mezde in drugih dohodkov tirjali, — da najvrednejši ordinariat sicer poželi, da se med župnikom in kapelanom zastran načina in cene pooskerbovanja prostovoljna pogodba učini, ktera se v kterokolim času, in od kterekoli strani odkazati more, — da je pa vender, ako nebi se mogli v pogodbi složiti, kapelanu dovoleno, na duhovnemu stanu pristojni način s pomenulim potrebam po svojej volji dosko-čiti, in da mu to njegove predpostavlene oblasti ne smejo v greh upisati. Tako bi se moglo najlepšim prospehom v okoni priti, tistim napakam, ktere se tak gosto med župniki in jih kaplani zalezejo, in v srenji toljko po-hujšenja napravijo. 3. Da se kaznovanje duhovnikov uredi (jregeln). Duhovnik je človek, in kao tak zna grešiti , in tudi gotovo greši. Ako tako greši, da njegovi pogreški tudi škodujejo dostojnosti službe, ktero opravlja, tedaj naj se iz svojega mesta ukloni, in v težjih pogreških ojstro kaznuje, Ker pa pravičnost tirja, da se nobeden brez poterdenoga, sodniškega raz-sodka ne kazni, spodej podpisani serčno želijo: 1. da se na skoro disciplinarni kazno-vavni zakonik (Disciplinar-Strafgesetz) složi, se od škofa poterdi in duhovnikom škofije oznani; 2. da se duhovni kaznovavni sud (geist-liches Strafgericht) sostavi, in od najvrednejšega ordinariata opolnomočni (autorisirt); 3. da se duhovnemu sudu naloži, pri svojemu opravilu na tenko po duhovnom kaznovavnim zakoniku in popravilih duhovnega sodnega reda (Gerichtsordnung) ravnat. — To se pa samo od sebe zastopi, da duhovni kaznovavni zakon razločka ne stori, naj ravno tisti pogrešik kak kapelan alj duhovnik višje dostojnosti dopernese. Ajdovsko pravilo: „Quod licet Jovi, non licet bovi, nema pri keršanskemu sudu nikakor kaj veljati. Tako uredjeno sodniško ravnanje stavi najboljši bran ali jez proti tistemu nesrečnemu nezaupanju, nad kterem ni le samo naj v. ordinariat, pogledaje na višji svetne oblasti, po pravici tožil, temuč nad kterem so tudi kapelani zdihovali; ono bo najterdnejši zabra-novalo vse tajno donosovanje, jednostrane tožbe neprijateljskih predpostavlenih alj pa laž-njive dopise brezimenih pisatelev; ono bo najbolj zabranilo znotrajno nezadovoljnost in mer-čnost tisteli duhovnikov, kteri so zavolj takih skrivši kovanih udarkov nedolžno terpeli. (Konec sledi.) Austriansko Cesarstvo. §lovcuska dežela. Časopis „Wiener Zeitung" od 23. t. m. prinese od cesarja poterjeno politiško napravo ostankov nekdajniga kraljestva Ilirije, namreč Goriškiga okrožja, Tersta, Istrije in kar-nerskih otokov. Minister sam pravi, de pri nobeni kronovini do zdaj se niso take težave zoperstavljale kakor ravno pri teh deželah, on našteje razne kombinacie, kam bi se Istrija prišteti dala, in za nar pripravniši spozna sledečo naredbo, skozi ktero je prihodnost tamošnih Slovencov zaznamvana. 1. Mesto Terst s svojo okoljšino je ne-posredama deržavno mesto (reiehsunniittelbar), brez de bi s kako drugo kronovino zbor vred imelo, in brez de bi mu bila pravica v §. 41 ustave vsaki kronovini podelena odtegnjena, namreč dva poslanca v zgornjo zbornico poslat , v opravilnim obziru bode njegova mestna srejna veljala kot okrožna srejua, in ravno tako bode to mesto neposredama pod glavarjem (Statthalter) stalo. 2. Sedajno Goriško in Istrijansko okrožje bode zjedinjeno v eno Istrijo, Goriško in Gra-diško obsegajočo kronovino , ktera bode svoj deželni zbor v Gorici imela. 3. Ta kronovina ima dva okrožja namreč Istrijansko in Goriško, kamor tudi Gradiška gre, vsak kotor bode imel svojo posebno okro žno vlado, ktera stoji pod glavarjem, ki bode v Terstu stanoval. 4. Istrijanska in Goriška kronovina obstoji iz 11 kantonskib glavarstev (Bezirks-hauptmannscliaften), njih sedeži bodo sledeči kraji: I. Za Goriško, 1) Tomin, 2) Gorica, 3) Gradiška, 4) Sesana. II. Za Istrijo. 1) Koper, 2) Montona, 3) Bovigno, 4) Dignano, 5) Pazno, 6) Volovsko, 7) Lussin piccolo za karnarske otoke. Ljubljana 26. kozoperska. Dones pride v Ljubljano 4. bataljon našiga domačiga regimenta. Neki rodoljubi so sklenili naše verle junake prav svečano sprejeti. Z nago-voram jih bode gospodična posdravila, ki se v slovenskim jeziku tako le glasi. Verli junaci, vredni sinovi domovine! Vender! vender je prišel dolgo poželeni lepi trenutik, v kterimu Vas zopet pozdravimo. — Pozdravimo Vas verle slavne sinove sinove naše domovine, pozdravimo Vas junake pred Komarnam, pozdravimo Vas pogumne vojake in hrabre možje, ktere je vojskini Bog ohranil, ino kterim zdaj z slavo kinčanim v domovino nazaj se verniti pripusti. — Bodite nam torej vsi skupej prav iz serca pozdravljeni ! Dan vašiga srečniga vernenja iz vojski-niga polja je glavnimu mestu vaše domovine vesela slovesna prigodba, ki bo vse dni nam v spominu ostala. — Ponosno smo brali vojaške poročila, v kterih seje od Vaše blišeče liepozabljive hrabrosti toliko govorilo, ino serce je nam od veselja kipelo, ko se je vaša slava, ktero ste si z neprenehlivo zvestobo proti Cesarju in deržavi pridobili, od dežele do dežele razglasila. Sprejemite tedej verli si novi krajnske dežele v Vaši domovini, ktera zasluge častiti ve, kot darovanje za Vaše, domovini posvečene junaške dela nas vseh narzvesteje počastenje, kar poštenimu možu nar več velja, ino tudi našo hvaležnost. -Žalostno pogrešimo scer v slavepolnih verstali Vašiga hrabriga Bataillona, kteriga smo pred enajstimi mescami z nar boljšimi blagoslovnimi vošilami v vojsko spremljali, marsikteriga tol kih, ki so nam dragi bili — ino to je gotovo nar grenkejši kaplica v kupi občniga razve selenja — vender! so le umerli kot junaci za domovino na polju časti ino njih slavepolni spomin bo na veke živel v zgodovini, to naj nas potolaži! — Vi pa, ki Vas Bog zdaj nazaj pripelje, de bi se spočili od težav vojske, sprejemite še enkrat naše serčno pozdravilo, ino pripustite, de ljubljeno bandero Vašega Bataillona, bandero , ki ga junaški Kušlan je pred Komarnam z toliko pogumnostjo otel, zdaj z vencam slave kinčam in v imenu vsih iz polniga serca kličem: Bog živi naš brabri četerti Bataillon! — * V Ljubljanskih latinskih šolah so uk slovenske slovnice sledeči gosp. učitelji prevzeli: g. Globočnik, učenik veroznanstva v pervi in drugi, g. Pogorele v tretji, g. Mar-tinak v šesti, g. Metelko v četerti, peti, sedmi in osmi soli. Učijo po 2 uri na teden. Gg. učeniki bodo imenovanemu, v sedajnih časih kaj važnimu uku gotovo kos, in imajo poveril posebno veselje do njega, kar je poglavitna reč. Slovenija je perve tri že lansko šolsko lete s zasluženo pohvalo imenovala. Tukaj še pristavi, da smo z radostjo slišali, daje g. Pogorele, desi tudi sam učitelj, lani g. Metelkotov uk staroslovanščine očitno poslu- šat hodil. — Gosp. Metelko, redni učitelj slovenskega jezika v 2. tečaju bogoslovskih šol, je v slovenščini in staroslovanščini tako zna-den, da malo kdo tako. Zaslišali, da bode on letos v rečenih 4 šolah slovenščino učil, nam je serce veselja zaigralo, ker smo mislili, da se bode naš učeni jezikoslovec blagor domovine vendar tudi zdaj sploh rab Ijenega pravopisa poprijel. — Ali kako inako se nam je storilo zvediti, da g. Metelko po svojem nekdaj prepovedanem pravopisu uči V tej reči obžalujemo zares svobodo obuča-vanja. Častiti gospod! g. Bleivveis je v lanskih Novicah list 31. in 35. dokazal jasno kot beli dan, da se je treba občnim željam vkloniti, in ljudem ne pravopisa siliti, ki ni nikjer v rabi. Pomislite gospod! v kaki raz-pertiji bi bili zdaj Kranjci z drugimi Slovenci ko bil Vaš pravopis obveljal. Ločil nas bi bil od vsih milih bratov. To , kar bi bili mi pisali, bi ne bil mogel nobeden štajarski, koroški, goriški in primorski Slovenec brati, in mi ne njih spiskov. Kolika škoda za omiko prostega ljudstva Zdaj, ako nismo tudi še politiško zedinjeni, smo vsaj dušno. Kdo dvomi, da je k temu enolični pravopis naših novic več pripomogel, kot si kdo v pervem hipu misli. Opustite tedaj, sicer mnogospoštovani go spod! abecedarijo. Abeced imamo še preveč. Edinost, predragi gospod! je več vredna, kot naj bolj popolnama pravopis. Beseda je živa, čerka pa je mertva. Ako pa nočete svojemu pravopisu (ki tudi ni popolnama, kar Vam je slavni Čop v svojem „Nuovo discaccia-mento di lettere inutili" očitno dokazal) nikakor slovesa dati, prosimo Vas v imenu pre-mile domovine, poprimite se pa cirilice, v kteri najdete gotovo vse čerke svojega pravopisa. Dajte svojo neprecenljivo slovnico s cirilico natisniti, zagotovimo Vas, da ne bodete le Vi ampak tudi Vaši učenci in drugi velik dobiček imeli, ker se bodejo zurili v pravopisu, kteriga Rusi, Serbi in Rusini pišejo, in lahko prebirali njih že lepo slovstvo In, ako Bog da, se morajo poprej ali poznej vsi Slovani, kmalo kmalo pa Slovenci in Ju goslovani v cirilici zediniti, ker bo gotovo velika sreča za nas. Častiti gospod! iz verjetnih ust sim slišal, da Vam ni ravno na svojem pravopisu toliko ležeče, da je pravopis le bolj popolnama od našiga sedajniga. Po kažite tedaj, da je resnica, kar ste govorili; Vaši učenci Vas bodejo z večjim veseljem poslušali, in vse svoje nasprotnike bodete ko bi trenil, v čislavce spreobernili, ako se ci rilice poprimete. Z neizrečenim veseljem smo jo že v Levčevih in Majerjovih predpisih in dokaj lično vgledali. Bog vaju živi verla rodoljuba! Želeti je le, da bi jo gosp. učitelji učencam pokazali, ter jih v njenim pisanju in branju gladko zučili. V Ljubljanskih malih šolah je še vse pri starem. Zakaj ? Ker še ni bukev v sloven skim jeziku. Bukev je za pričetik dovelj, ali prave pota se ne store, jih v šole vpeljati. Ali je učiteljski zbor v slovenščini spisane bukvice za male šole ministerstvu uka že imenoval in ga prosil, jih vsaj začasno poterditi? Takšnih bukev, kakoršne bi hotel vsak učitelj po svoji glavi imeti, ne bodemo nikoli imeli. Ali bi ne bile slovenske bukve, kijih po primorskih malih šolah sploh rabijo, in so lani berila tudi v Ljubljanskih rabili — ali vprašamo, bi ne bile te bukvice tudi začasno tudi za druge slovenske začetne šole pripravne ? Ali niso knjižice „Mali Blaže," ki so po povelju milostlj. škofa Lavantiskiga undan v Ljubljani na svitlo prišle in sploh pohvaljene bile za pervo začetno šolo popolnama pripravne? Ali se so ministerstvu uka po njenim povelju imenovale, da bi se bil tako letos vsaj začetek storil. Ko bi se še keršanski nauk za začetno šolo iz stariga v novi pravopis irenatisniti dal, kar se lahko v malo dneh zgodi, je pa začetna šola popolnama sloven- ska. Je mar boljše nič, kakor nekaj. Volje, resnične volje manjka druziga ne. Častiti možje na Dunaju! obnesite se, prav živo vas zaprosimo, za to reč vsaj Vi, in povejte vi-sokimu ministerstvu, kako se njega povelja spolnujejo. Celovec 18. Oktobra 1849. Pri nas v Celovcu se, kakor zdravilna komisija terdi, tudi že kolera pokazuje; v cesarkej občnej bolnišnici ste mende dva na koleri zamerla. Med mestjani in žolnirji do današne ure še ni duha ne sluha; bodi Bog zahvalen; sedaj pridejo hladnejši dni, v kterih kolera nikar tak hudo ne mori; tudi se bo k česti svete kervave glave v prihodno nedelo veliko svečanost ali andoht pričela, da bi nas usmilen Bog pred to hudo boleznjo obvaroval. Od 17. Septembra 1849, to je ravno od kar je Ljubljanska železnica odperta, je pri časopisih strašna zmešnjava. Veliko se jih clo zgubi, nekteri 2—3 dni poznej pridejo, drugi spet po dolnim potu; postavim iz Zagreba dobimo nektere po Mariboskej, nektere po Ljubljanskej pošti; „Presse" pride iz Bru-ka Pražki časopisi iz Maribora al iz Ljubljane itd. Dolgo — več kot mesec smo poterpeli mislivši, de se bo z časom samo uredilo. Pa sedaj je že predolgo; zato opomnimo in prosimo predpostavljene, de to napako zravnajo. Tudi „Slovenijo," „Novice" itd. smo prej dobivali že zjutraj ob 7, sedaj pa še le ob 12. Popravite! lepo prosimo! Svečan. Austrijanska dežela. Dunaj. Sedajni minister vojništva grof Gyulai bo od svoje službe odstopil. Pravijo, de bo on povelništvo čez pervi oddelk austri-anske armade prevzel, na njegovo mesto bi grof Dahlen iz Zagreba prišel. Tako bi bila v kratkim času to že tretja prememba v tej imenitni službi. Na Laško pojde Radecky kakor civilni in vojniški poglavar Lombardije in Benečanskiga, in stanoval bode zanaprej v Veroni. General Gorčovski pojde v Holomuc, in na njega mesto pride star in poštovan general Puhner od zadne madjarske vojske dobro znan v Benetke. V Zadru bode le vojniško poglavarstvo, in še to bo pod zagrebškim stalo. Ban Jelačič je naglo zbolel, kolera se ga je lotila. Sam cesar je svojiga zdravnika mu poslal, in že je iz vse nevarnosti. Serbska jojvodina. Minister notrajnih opravil g. Bach je na prošnjo patriarha Rajačiča sledeči odpis dal: Na Vaso častito predlogo od 27. Septembra t. 1. imam čast vam odgovoriti da so Njih veličanstvo naš Cesar blagovolili za prebivavce Bačke in Temešvarskiga Banata, kteri se v nar večih revah znajdejo 1 milion goldinarjev srebra iz deržavne denarnice odločiti. Polo-vina teh dnarjev se ima podeliti med nar si-romaške prebivavce, ki nar več pomoči po-trebavajo, druga polovica pak se ima kakor dolg na 3 ali 4 leta brez obresti z zagotov-ljenjem istinge tistim prepustit, ki v temu hipu druge pomoči nimajo. V obziru povernjenja žita, ktero so Serbam Madjari, tem pa cesarski vojšaki odvzeli, se ta reč ne da tak gladko poravnat; temuč vsakimu, kir je škodo terpel se mora prepustit, de on po pravdni poti svojo pravico skaže. Zadnič nimam nič proti temu, de Vi poklic napravite, de bi se blagodari v pomoč Serbov tudi drugod nabirali; in jest mislim, de boste Vi in vaši rojaki zadovojni s financialnimi in politiškimi uradniki ki bodo iz vašiga naroda zbrani. Na Dunaju 9. kozoperska 1849. Bach s./r. (Poglej zadno Slovenijo.) — Serbski zaupni možje so na vprašanje ministerstva notrajnih opravil, načert čez prošnje in vošila Serbskiga naroda zložili, in sledeče tirjajo: a) Serbska vojvodina se ima za posebno kronovino spoznati, zatorej bi Ce- sar dobil ime Velki-vojvoda serbske vojvodine. b) Meje vojvodine bi se imele napravili v smislu starih pravic in sklepov narodniga zbora ki je bil 1. in 3. dan maliga travna p. I. der-žan. To poslednjo prošnjo oni takole podpirajo, v imenovanih deželah stanujejo sami Serbi, ki so se po pregnanju Turkov iz Ogerskiga tam naselili. Če se je po njih število v nekterih krajih zmanjšalo, se to ima le krivicami Madjarov pripisat. Vojvodina ima polno pravico, vse te kraje nazaj tirjati, in ta pra vica še ni zastarana. Če ta kronovina le kaj pomeniti hoče, je potreba, de vse te dežele obseže. Zastran Bačke, Banata in Srema ni dvomiti, de bi ako so te pri vojvodini, bi celi Austriji vstreženo bilo. Baranja pak bi bila pregrada proti Madžaram. Ogerska iu Erdelsha dežela. Pražke Novine pišejo: Zadni polki 4. rusovskega vojaškega oddelka pod Čeodajevim, dva pešna polka, Dni-provskoj in Zelengviskoj, dve pešne baterie in donski kozaki so 27. dan p. m. v Lvov prišli, in so morde že zdaj rusovsko mejo v svojo domovino prestopili. Zaderžanje Busov je posebno vljudno. Prepirali se nikdar niso, med tem ko so se Austrijanci mnogega vdele-žili, kar bi se od severnih tujcov ložej mislilo. Proti Nemcem so bili Rusi zlo merzli. Clo austrijanski častniki so na nagovor „Griiss dich Gott Bruder" za odgovor dobili: „Ja ne t tvoj Bruder". Kavan, ki jih austrijanski častniki obiskujejo, se rusovski skerbno varjejo. Ako rusovski častnik v tako kavano zajde, se večidel na stran kakega civilista vsede in z njim pogovarja. Vzrok tega je, ker Rusi malo nemško znajo in torej „po švab-sko" neradi govorijo, njih predumljenje je clo tako veliko , da vsacega, ki nemško govori, zaničevaje, „perekrestjeni jetrej" (prekeršen jud) imenujo. Ptuje dežele. Turška. Košut je iz Vidna sledeče pismo angleškemu ministru zunajnih zadev lord Palmerstonu poslal: Viden 20. septembra. Vaša Prevzvišenost je že brez dvombe zvedla pad moje domovine, nesrečne Ungarije, ki je boljšo osodo zaslužila. Moja domovina se ni dala zapeljati od duha brezpostavnosti, ne od častilakomnih sebičnikov, ne od puntar-skega nagnenja, da bi se ne bila v smertni boj podala, ki gaje tak slavno bila, pa po nesramnih sredstvih tako nesrečno končala. Ogri so od svojih kraljev zgodovinsko ime „žlahtni narod" zaslužili, ker so bili svojemu vladarju vedno bolj zvesti in vdani, kakor kderkoli si bodi narod na svetu. Le v dušo bodečo izdajstvo, trinožno zatiranje in v zgodovini nikdar zaslišana kervoželjnost, le peklenska osoda, ki se je Ogrom kovala, jim tisučletno narodnost, ki so jo po nebrojnih nadlogah, še vonder obderžali,za vselej vničiti: je storilo, da se je narod vperl, smertni meč od svoje glave odbiti, in trinožnim napadom nehvaležnih habsburških vladarjev se zoper postaviti, al v prisilen boj za življenje, čast in svobodo se podati. In slavno je Oger sveti boj bojeval, v kterem je s pomočjo Vsemogočnega Boga Austrijo zmagal in na tla telebil; terdno smo stali, še takrat, ko je nas rusovski orjak zagrabil, v poznanju svoje pravice, v veri na Boga in,Milord, v zaupu velikodušnosti vašega velikega in slavevrednega naroda, kterega naravni poklic je, pravico in človeštvo po celem svetu podpirati. Pa končano je vse to; kar je trinožtvo pričelo, je izdajstvo doveršilo; moja domovina, vsakod zapuščena, je padla, ne od silne moči dveh velikih carstev, tem več zavolj pregreškov, derznem se reči: zavolj izdaje lastnih sinov. Molim k Bogu, da bi bila moja domovina edina žertev teh nesrečnih dogodb, in da bi mir, svoboda in omikanost zavolj nase nesrečne osode v nevarnosti ne bila. Gospod Fr. Pu szki, naš diplomatiški opravnik v Londinu od te nagle in neprevidene premembe oger skih zadev zadostno podučen, pisali smo mu jih Vaši Prevzvišenosti naznaniti. Ne zavolj jeze na Austrijo, desiravno jezo vsakega Ogra obilno zasluži, tem več iz popolnega pripriča nja rečem, da, akoravno je Austrija s pomočjo Busov zmagala, je s tem več zgubila, kakor bi bila s pogodbo po zgubljeni vojski terpela Padla je iz visočine pervooblastnih deržav, je samostalnost zgubila, postala pokorno orodje rusovskega častoglada in rusovskih ukazov Rusom samim je ta kervava igra koristila, ker je njih zadeve v izhodu Evrope razširila in vterdila; že žugajo na strašno vižo z razpetimi rokami ne le samostalnosti, tem več tudi ino ralni podlagi turškega carstva. Dovolite mi Milord, v dušo bodeči pogoj naznaniti, kterega bo nam revnim, iz domovine pregnanim turško vladarsko po rusovskem nagonu skorej naložilo. Potem ko sim dolžnosti kakor se dobremu gradjanu in poštenemu možu spodobi kakor menim, zvesto do zadnega trenutka dopolnoval, ktere mi je nesrečna domovina naložila, mi je bilo še na voljo dano, se ali v tihi grob položiti, ali brezimne muke prognan-stva terpeti. Več mojih tovaršev je v nezvesti sreči še pred mano turško mejo prestopilo Jez sim se za njim podal, nadjaje se, da mi bode dopuščeno, se na Angleško obernuti in tam , pod varstvom angleškega naroda — var stvo, ki preganjanemu še nikdar odrečeno ni bilo — trudno glavo na gostnemu bregu Va šega srečnega otoka za kratki čas na blazino ločivališča položiti. Pa clo s tem namenom bi se raj svojemu sinertnemu vražniku podal kakor turško vlado, ktere stanje sim dobro poznal, v kako nadlego pripraviti; torej se nisim na turško zemljo vrinul, preden sim prašal, če me Turki z tovarši vred gostoljubno sprejmejo, in če bo nas Sultan v svoje varstvo sprejel. Dobili smo zagotovljenje, da smo jim dragi gosti in da nam njih veličanstvo turški car svojega varstva ne odreče, — de raj 50,000 svojih podložnikov žertvuje, kakor pripusti, da bi se nam za las krivice zgodilo. Le na to zagotovljenje smo se na turške tla podali, in bili smo velikodušno sprejeti in med popotvanjem obilno postrežem'. V Vidnu smo bili sprejeti za goste turškega cara, in skoz cele štir tedne gostoljubno posluženi, med tem ko smo na daljši ukaze o zadevi našega pot-vanja od Sultana čakali. Clo angleški in fran coski poslanec; na ktera sim se v imenu človeštva obernul,sta me popolnega varstva zagotovila. Njih veličanstvo Sultan je tudi nečloveškemu tirjanju rusovske in austrijanske vlade, nas v njih roke izdati, velikodušno od rekel. Pa novo pismo je prišlo od njih veličanstva cara v Carigrad, in nasledek tega je bil, de je bilo nam po posebnem poslancu turškega vladarstva na znanje dano, de bodo Polci in Ogri, posebno jez, grof Kazimir Bat-thyanyi, ogerski minister zunajnih zadev pod mojem vladarstvom, in vojvoda Mesaros in Perczel, (ki so vsi tukaj) sovražniku izročeni, ako se ne odpovedo veri prededov in ne postanejo Mohamedanci. Po tem takem mora 5000 kristjanov ali kervavo smert zvoliti, ali se življenje z zatajbo svoje vere kupiti. Tako globoko je že nekdajna močna Turčija padla, da na nobeno drugo vižo rusovskem tirjanju ne zamore odgovora dati. Ni besede, s ktero bi tako nespodobno tirjanje zaznamval — tir— janje, ki je v zgodovini nezaslišano, se clo v devetnajstem stoletju na žlahtni narod stavi. Odgovor mi ni dovolil pomislika. Med smertjo in sramoto ne more razsodba ne dvomljiva, ne težka biti. Za vladarja Ogerske, na visoko stopno od 15 milionov rojakov poklican, dobro vem, kaj sim za čast svoje domovine tudi v prognanstvu storiti dolžan. Tudi v privatnem stanu hočem po pošteni poti hodili. Bil sim nekdaj poglavar žlahtnega naroda; ded-ščine svojim otrokom ne zapustim; naj saj neomadežvano ime ohranijo. Božja volja naj se zgodi. Pripravljen sim k smerti; ker pa vidim, da je ta pot nepoštena in brezkoristna turškemu carstvu,kega sreča in blagor mi na sercu leži, in ker za svojo dolžnost spoznam, svoje nesrečne tovarše, ako je mogoče, nevredne osode rešiti: sim velkemu Vezirju rahlo odgovoril in zraven tega se prederznul, gospoda Stratfort Canning in vojvoda Aupik velikodušne pomoči proti trinožnem ravnanju prositi. V polnem zaupanju na blago serce in žlahtno ravnanje Vaše Prevzviženosti, s kterim ste se, kakor z Vašo globoko previdnostjo, poštovanje omikanega sveta pridobili, menim, da mi ne boste za zlo vzeli, da prepisa obeh pisem na velkega Vezira in lorda Canning priložim. Čul sim, da se cela reč zoper ministerstvo Rešid Paša plete, kega bi radi protivniki primorali, da bi nas sovražniku izročil, da bi mu tako občinsko poštovanja odtegnuli in visoko stopno spodkopali. Gotovo je, da se je 9. in 10. sept. večina soveta za našo izročenje, večina ministerstva pa proti temu izrekla. Zavolj velikega besedovanja in prepira se ni nič gotovega sklenilo. Vonder je ministerstvo za dobro spoznalo, nam pred omenjeno naznanilo dati. Ta način, zmed razvozlati, bi po mojem mnenja ministerstva ne rešil, ker bi varstvo, kterega proti izreku rahločutnega Sultana, 5000 kristjanom le s tem pogojem dovoli, ako se svoji veri odpovedo, cel ceršanski svet v dušo ranil, javolne pripraven bil; ako bi se vojska z Ruzom primerila, ktero nar bolj znajdeno diplomati se bližati vidijo, sočutje za Turke obuditi. Kar mojo domovino zadene, Turki, kakor se mi zdi že čutijo škodo, da so vgodni čas zamudili, Ogrom saj moralno pripomoči proti občnim sovražnikom. 3rav neprimerno pa se mi zdi, sočutje Ogrov si pridobiti, ako me v avstrijansko ljudomor-nico pošlejo in moje nesrečne tovarše prisilijo; svoji veri se odpovedati, ali se z nianoj ena-ce osode vdeležiti. Iz moje prelite kervi ne iode Turkom noben prijatel izrastel, velikoveč mnogo smertnih sovražnikov. Milord, vaše serce mi ne bo zamerilo, de sim Vašo pazli-vost na našo nesrečno osodo obernul, saj je zdaj ona politiške pomembe. Od celega sveta zapuščene, v tej brezgostni deželi, nas clo jerve človeške dolžnosti ne branijo, nas ne varjejo, ako se Vi, Milord in Vaš velikodušni narod v naše varstvo ne dvigne. — Kaj bi bilo storiti, kaj de imamo pravico od angleške velikodušnosti tirjati, od tega govoriti, bi se zame komaj spodobilo. Svojo osodo in osodo tovaršev izročim, Milord, v vaše roke, in se v imenu človeštva Anglezom v varstvo dam. Čas hiti, malo dnevih bo morebiti naša osoda zapečatena. Dopustite mi eno osebno prošnjo. Jez sim mož, Milord, pripravljen sim nar straš-nejse prestali, umerjeni s prostim očesom proti nebesom, kakor sim živil. Pa, Milord, jez sim tudi drug, sin in oče; moja bora, zvesta žena, moji otroci in moja žlahtna stara mati po Ogerskem okrog klaverno tavajo. Pred co ne, da bodo skorej v roke tistim austrijan-cem padli, ki se clo muk slabih žensk vesele, otročjo nedolžnost preganjajo. Zarotim Vaso Prevzvišenost v imenu Narvišjega, taka trinožtva z vašim mogočnim posredstvom vstaviti, in posebno moji ženi in otrokom v Vaši gostoljubni deržavi pribežališča ne odreči. — In moja bora, preljuba, žlahtna domovina! caj tudi ona mora na veke pasti? Alj mora 3iti brez pomoči, svoji osodi prepuščena, brez osvete od trinogov poteptana ? Politiški dobič-i omikane Evrope, toliko važnih reči, ki tudi in posebno Angležko zadevajo, in pred drugim obvarvanje Ozmanskega carstva, so pre- vozko z bistom Ogerskega sklenjene, da bi up v meni popolnoma vgasnul. Milord! naj Vas Vsemogočni dolgo obvarje, da boste dolgo varli nesrečnih, čuvaj pravice, svobode in oveštva. S popolnim poštovanjem se podpišem i. t. d. L. Košut, M e p o 1 I t I s fe i del. Živlcnja iskre. (Iz Karinthie od leta 1613.) Iskra sveta rodovita V vročim sercu živo skrita Hvala rodov te sledi! Dol z nebes si priklonila Se, no svet z lučjo dojila, Kera lepši zabliši. Ti si ljudi podučila lz divjakov jih ukrotila, De le srečnejši živo; Tebe vidim blisketati Živim srečo podajati Z jasno ljubezni vostjo. Luči bliskajo plamene S iskre Večnega rojene, Iskrajoč se krogvalo: Zvezdniga ogniša slava Ko skoz večne brezne plava, Se ovija z radostjo. Le ljubezen je razlila Ko u stvarjenju vsak den zpita Vse živali poživi: Trak se vija koli traka • Zarja u neba mejo skaka Kir bel' den noč zatopi. Zemla serka sončne žarke Evropejc skoz svoje barke Svet Kolumbusov spozna; Rod zaupa se vetrovam No čres brezne vod rodovam Po prijaznim roko da. Stvari stopovajo v rede Ker vesele so sosode Plamen božji nje redi: Blisk na polje plamne pluska, Grom serditni u skale truska, De nebeški strop kriči. Ako čne piš gojzd česati, In z njega lasmi igrati, De se lep' polubita: Tako grurguri gerlica Žlahtna lesova devica Vabi svojga možika. Drava se v kroglice vije, Žejni log dobrotno pije, Slap doline prešumi: Gosto drevje cvet pokriva Tičik rad pod njim prebiva, Sladko z cvetja žvergoli. Vsako starice se vdaja, Vedle setve pa napaja Prašni deš z ljubeznijo: Zemla, zrak, in oginj, voda Zlivajo veliko ploda, Ker se serčno ženijo. Kaj je serce vplamenilo Ino blagi čut rodilo, Keri žile preleti ? Glej! devico pogleduje Zal mladenč ino zdihuje, Njo pa priža sramna kri. Božja iskra le kraluje Po stvarjenju , ne zdviguje K svojej sreči vsako stvar: Jezik moj zahvalo reče Kera čisto 'z serca teče K tebi svetov Gospodar! Jugoslovanske cvetlice. (Nabral F. Cegnar.) 3. Filip Sljepac. Filip Sljepac, Boznjak, je bil rojen v Semberški knezovini, v vasi Medjasehi. Še deček je dobil hude koze, ki so njegove oči otamnile. Prijel jc od narave pevsko umnost; mračne oči so mu dokaj krasnih pesem nav-dahnule o času vojsk in silnega gibanja. Ko sc dvigne strašna vojska s kervotočnim Turkom zbeži on z svojimi otroci na Serbsko; se večidel v tamošnih rovih in taborih derži, in prepeva junaška dela svojih rojakov, kakor jih pripovedovati čuje. Za resnico se slepec ni toliko menil; večkrat je iz lastnega kaj priložil , da je tako pesem viši ceno dobila. Ena njegovih nar daljših in krasniših pesem je „ Početak (tune protiv daija." Njegovi štirji sinovi so se bojevali za svobodo domovine, in njegove pesmi so k nadahnutju Serbov za domovino in svobodo mnogo pripomogle. Ko se nekidan Turki namenijo en rov v Mačvi z napadom vzeti, zbere Lazarevič Luka Serbske glavarje v sovet, tudi Filip Sljepac poleg njih stoji, in njih govor pazljivo čuje. Ravno se hočejo raziti, ko stopi on v sredo mednje, se bliža vojvodu in reče: »Lazarevič Luka! dovolji mi, da tudi jaz sovetvam, kako zamoremo Turka premagati. Zberi ti sto prostih zrebcev, in jez bom sto slepcov zbral. Potem nas posadi nanje, daj vsakemu meč v roke, in pusti nas Turka napasti, da bo vidil, kaj slepi junaki zamorejo! Mi planemo nadnje, jih razkropimo, in vi, ki gledati beli dan, jo mahnete za njami, jih popolnoma pokončati. Ni dosti, da pojemo, da jih čeino nažgati, tem več, da tudi razumemo, kar pojemo.^ Lazarevič Luka se mu nasmeja, ga obdari in mu zapove rov čuvati ter se oberne h glavarjem in reče: »Čujte junaki, kar slepec govori! Pač kaj vrednega in slavnega mora biti, za kar bi se clo slepec žertval!" In vderejo se nad Turka, in preden se zave ga v beg razkadijo. 4. Gostje. Povabijo Serbi v gostje žlahto in znance, da jih počastijo. Tudi mogočniši ne sme njiž-jemu prošnje odreči. Ako ne more sam priti, je dolžen namestnika poslati, kemu se ravno tista čast, kakor sicer povabljenemu skazuje. Miza je podolgasto - okrogla in s pertom po-gernjena. Krožniki in sklede so ali ilovnati ali bakreni. Nož in vilice vsak gost saboj prinese. Nar viši in veljavniši gost se pervi vsede, za njim vsi drugi po versti. Ženske ne obedvajo pri možkih, ampak pri posebni mizi, po letu večidel v senci kakega drevesa. Gospodar streže gostom; njegovo posebno opravilo je, jim vino in žganje nalivati. Clo od Marka Kraljeviča serbske pesmi to pripove-dujo. Tudi gospodinje, svakinje, hčere in cela rodovina gostom streže, jim prinaša jedi in jih z vinom posluži, samo en starček pri mizi sedi. Gostom pripravijo kuretninski juhe, več sort sočivja in korenin, pečenih jancev, pras-cev, ovnov, purmanov in gosi. Vole za zimo jobijejo in njih meso nakadijo. Telet ne ko-ejo. Divjačino kuhajo. O praznikih ribe raznih plemen cvrejo in ječejo, večidel jih potem s kisom, čresnom in oljem jedo. Sira mora vedno dovolj biti. Vino v majolkah v gostivnico nosijo in na stranske mize postavljajo. Eno tako posodo nosi lišni gospodar pod pasho,ter narpopred enemu nalije, ki kozarec do dna sprazne, in po tem zaredoina vsim drugim. Pri mizi se zdra-vice napivajo, Nar starši pervi pije v Božjo ivalo. Večkrat, posebno v Hercegovini še dvigne kak govonin, ki čez pol ure govori. Napivne poslovice, pesmi in govori, vse za-redoma gre. Duhoven pred in po jedi moli. Na svatbah pripelje dever nevesto za ramo k mizi, ktera vsim gostom roke poljubi, potem pa odide in je ni več nazaj; čevš pa norce brije in zanjo darove pobira. — Turki le malokdaj kake gostje naprapijo. Bošnjaški kapitani so posebno gostoljubni. V njih dvore sme vsak zavoziti, in tako dolgo v njih ostati, dokler se mu poljubi. On in njegovi konji najdejo obilno postrežbo, in nobeden ga ne sme prašati, kdo da je in kaj da hoče. Posestnik se priljudno z njim pogovarja in ga prosi, se tudi za naprej njegovega dvora ne ogniti, brez da bi mu bilo treba zavolj tega kaj plačati. Ni se treba tujcu bati, dokler je v takemu dvoru, da bi bil obro-pan, ali da bi se mu kaj žalega prigodilo. Hfa znanje. Dragutin Dietrich, malar v gosp. Šan-telnovi hiši štev. 238. na velkim tergu, 2. nadstropiju proti vodi, se priporoči k raznim u delu svoje umetnosti, n. pr. prav podobno josnemati obraze, za cerkvene malarije i. d. s doli za akademijsko malarijo. Zmes. Prusi na Badenskim začen jajo še clo kmeti-ške dekline zapirat in pred naglo sodbo slavit. V pretečenim mesci so 11 deklet v Frei-burg perpeljali, in še zdaj jih tam zaperte imajo. Zakaj nek? Zato kir so grobe treh od Prusov po nagli sodbi vsterljenih s cvetlicami okinčale. * Pervi dan t. m. je parobrod „Goito« truplo Sardinskiga kralja Karla Alberta v Ge-nuo pripeljal. » V ljubljanskim gledišu nas je pretečeni petek igravka gospodična Veselova z dekla-macijo slovenskih verstic: „Kaj je Ijubezin" pac živo zveselila. Slovenska pesmica, besede toliko mikavne, ljubeznjiva Uirka ki jih je govorila, jezik, govor, celo obnašanje gospodične pak tako lepo in prijetno, de je vla-ciga pricujoc.ga domorodca sililo k glasni hva-i, — ni čuda de hvalijočiga hrupa ni bilo konca, in se je razlegalo iskreno: »živila«! f Angličani vsako reč na številsko kopito ?• , • °.r.ej, J° Pri nJ'h tudi vednost »statistike« kaj čislana in zlo sc z njo pehajo. Statistika vsako prazno besedovanje prereze, nje številke jasnejsi govore kot še tako debele knige Angličani so zdaj tudi prerajtali v kterih deželah se nar pridniši knige bero. Prerajtali so koliko knig na vsako stotino prebivavcov v vsih europejskil, deržavah pride. In sledeče so najdli. V Velki Britaniji in na Hoianskim pride na sto človekov 53 do 63 ,7', X. Rusi' in na Portugalskim 76 do 80 v Belgn na španskim in Sardinskim blizo 100! na Francozkim 119, v Laških deželah 150 na Austrijanskim in Ogerskim 167, na Pru-sovskim 200, na Švedskim in Norveškim 309, na Bavarskim 339, na Svajcarskim 350, na 450 knig 10 VmaUh nCmŠkih deržavah Če omika ljudstva le v knigah obstoji, so v malih nemških deržavicah nar bolj omikani prebivavci. Na Ruskim ljudstvo bolj kaige prebira, kakor na Angličanskim. Angličani bi bili v tem obziru nar zadni v številu euro-pejskih narodov. Pa to je resnica, de je tam poduk prostiga ljudstva zlo zanemarjen, in posebno v mestih, kir so velike fabrike se zna? ° naj'd6 dC b'' brati 2111 P'Sati * Španjolci nar rajši tobak kade, in v tem vse europejske narode prekosijo. V sedemnajstimi! stoletju so ga clo v cerkvah pesebno vSev.lski skotil kadili, in prodajavci so svoje stante pred c.rkvijo imeli, in tam to imenitno zelse vsakimu ki je v cirkev šel ponudili. Pri taki napaki je papež Urban VIII. v letu 1642 , . P™?enca izdal naznanilo, de vsak ktir bo kaj taciga zanaprej storil bode e.vkomuniciran. Zraven pa tudi ojstro prepoveda pod ravno to kaznijo v cerkvah tobak šnofat, in pri tei priliki tudi opomni, de se sramuje reči, de šnofajo pašniki med sveto mašo tobak * Kmetijske Novice od 24. kozoper-ska pnneso žalostno novico iz Tersta. de ie tam za domovino vneti rojak gosp. J. Cerer urednik »Slavijanskiga Rodoljuba« in predsednik slovanskiga društva u Terstu na koleri umeri. Ril je c. k. uradnik, in če ravno že precej pri letih, je bil vunder za slovensko rec vseskozi mladiga serca; krajnska kmetijska družba ima v svoji bukvarnici obširni slovenski rokopis »od potrebne zareje drevja v 1'remskim kotoru Postojnske kresije« ki