Poštnina plačana v gotovini
Ljubljana, četrtek 11. marca 1937
Cena Din 1*—
Naročnina:	letno Din	24'
polletno „	12'
četrtletno »	6'
Uredništvo in uprava Ljubljana, Novi trg št. 4/II
Izhaja vsak drugi četrtek
GLASILO JUGOSLOVANSKEGA LJUDSKEGA GIBANJ A ZBOR
Kdor laže, krade!
....      ***
Zakaj
Govorili smo vedno in povsod, da zbijmo borce in ne volilnega plevela. Pa nam mnogi niso verjeli. Govorili smo, da za menjamje režimov volitve dovolj, ^a pa so za menjanje sistema volitve Premalo. Pa nam zopet mnogi niso verjeli. Niso nas razumeli, ker se niso poglobili v bistvo naše ideologije, našega Programa. Kajti ta ideologija pomeni najmanj vsaj brezposelnost prezaposlenih Poklicnih politikov — strankarjev, Vecno izgubo njih paraziitarne eksisten-Niso dojeli, da bo prišel čas, ko bo Jjudstvo prisluhnilo resnici, odprlo oči 111 srce resnici, izpregledalo vso laž ^ankarskih veljakov. Pa, da bo ljudstvo, ko zasliši resnico, šlo za oznanjevalci resnice. Da se bodo potem težko Ogrožene strankarske propalice zatekle j1 klevetam, k lažem. Do bodo, če treba ‘Udi prav »demokratično« s silo skušale Preprečiti, da bi ljudstvo še poslušalo oznanjevalce resnice. Da imajo te pro-Palice moč v najrazličnejših mednarodnih tolpah, v denarju ali oblasti, da lahko najamejo — silo. Niso se spomnili ti neverjetni Tomaži, da se bo treba braniti proti najetemu in plačanemu »demokratičnemu« nasilju, da bo treba najprej premagati »demokratično« nasilje in p«tein zmagati, pa da za vse to treba borcev, ne pa volilnega plevela!
Za enostavno menjanje režima ti paraziti na ljudslkem telesu niso niti predeč občutljivi. Kajti to pomeni samo začasno odstranitev od korit, ki često ne *raja niti tako dolgo kot predrugačen režim sam, saj se lahko presedla, postane iz belega črn, iz modrega rdeč ali Selen. Saj je naš Cankar že 1. 1899. tako vepo opisal človeka, ki je izgubil prepri-Canje. Pa je tolažil prijatelj tega človeka: »Po svetu hodijo različni lopovi ln smrkavci, ki nosijo sabo eleganten *Vezek javnega mnenja, namesto svojega Prepričanja. In godi se jim dobro...« Poslanec Pompilij Streha pa je dejal člo-yeku: »Jaz vem čisto natanko, kako se Prepričanja kupujejo in prodajajo. Svoje n« priliko sem menjal že štirikrat. To je Jako dobro. Človek se čuti nekako prerojenega ...«
Skratka menjanje režimov ne gre ljudskim parazitom preveč na živce. Je Pač tako: »Ankrat adn, ankrat adn!« dokler pa sem jaz »adn«, si že preskrbim sredstev v obilici, da ne bom stradal, kadar bo drugi tisti »adn«.
Čisito drugače pa je, če pridejo naenkrat neki »fašisti« iz. Zbora, pa zakličejo enim im drugim: Nikdar nobeden! *edno samo ljudstvo in njegovi pravi Predstavniki — stanovi! Nikdar svobodni kapitalizem v korist posameznikov, Marveč vedno samo delu ljudskih rok in nmov podrejen kapital v korist celote! *o je pa že nevarna stvar! Kajti to se Pravi za vedno izgubiti jasli, to se pravi *a vedno pogrešati sistem korit! Treba je ™rej preprečiti, da bi ljudstvo izvedelo, *•« se da sploh odpraviti sistem korit, Pa celo to, kako se ga da odpraviti! To «ot uvod. Sedaj pa k stvari, j _ V nedeljo, dne 28. lebruarja je tov. Ljotič sklical shod v Beogradu, »hoteč oprati očitanih mu umazanosti v zve-s »Tehniško unijo«, piše »Slovenska “beseda«. (Zakaj predstavnik konzorcija »Slovenske besede« ne skliče shoda v Mubljani, da bi se opral na nedavnem Unionskem shodu v Ljubljani očitanih umazanosti v zvezi z njegovim županovanjem v Ljubljani, nam ni znaao.
e je ta predstavnik dal priložnost govorniku v Unionu, da mu umazanosti Pre<l sodiščem dokaže, kot je to storil °v- Ljotič, nam tudi ni znano. In sled-
borci ?
njič smo zelo radovedni, kako nam bo g. »Dr. O. K.« iz Maribora, ki piše v tej isti »Slovenski besedi«, češ, da je »Tehnična unija« izdatno finansirala Ljoticev pokret«, dokazal, da ga je finansirala, če mu izjavimo, da je njegov očitek or-dinarna kleveta, ako tega ne stori.)
Davno pred začetkom Ljotičevega shoda sta se od nikogar ne ovirana znašla v isti ulici nasproti hiše, v kateri je dvorana, kjer je bil shod, dva voza do vrha napolnjena s kamenjem za tlakovanje ulic. Davno pred začetkom shoda, ko je le nekaj omladincev Zbora stražilo vhod v dvorano, se je dobro znana od še bolj dobro znanih najeta tolpa z le nekaterimi komunističnimi primesmi od nikogar neovirana dobro obskrbela z »municijo« iz obeh vozov. Na znak še najbolj dobro znanega »merodajnega«, ki prejema državno plačo, je junaško obsula z nasprotnega hodnika ulice s to municijo okna in izložbe hiše, kjer je
bil potem shod. (Še pred danim znakom so se ostali navzoči »merodajni« umaknili v neko vežo.) Ob tej priliki je bilo več omladincev Zbora, ki so vztrajali na svojem mestu pred vhodom, od kamenja težje ali lažje ranjenih. Ko je prišel pol ure nato po isti ulici tov. Ljotič in ostali zboraši, ni nihče metal kamenja, celo vpil ni nihče. (Radio poročilo iz Pariza niti ne šteje tega slednjega v zaslugo »merodajnim«.) Tov. Ljotič je potem na shodu govoril nemoteno cele tri ure, pa je tudi natančno navedel, kdo je organiziral napad pred začetkom shoda...
Najtežje ranjeni naš tovariš, inženjer po poklicu, se je moral takoj podvreči operaciji, ker pa je pri operaciji slišal v iblagodoneči madžarščini, da bi bilo bolje, da so živino (njega) na licu mesta ubili, je zahteval, da se ga takoj po operaciji prenese v pisarno Zbora. Ko je prišel tov. Ljotič, se je ranjenec nasmeh-ljal in dejal: Tovariš predsednik, žrtev mora biti! Pa je boljše, da sem to jaz nego da si bil to ti!
In vi, neverjetni Tomaži, ali sedaj ve-
ste, da so Zboru potrebni borci? Ali uvidite, da se je treba braniti pred »demokratično« usmerjenim plačanim in najetim nasiljem pod patronanco dobro nam znanih ljudi, ki niti niso neposredno v službi Moskve.
Vsem tako »demokratično« usmerjenim nasilnikom pa sporočamo:
Dve leti smo govorili ljudstvu, nikjer nismo delali nasilja. Samo v letu 1936. smo imeli 51 nedeljskih sestankov na deželi in 43 sestankov v Ljubljani! In ljudstvo nas je poslušalo. Govorili mu bomo še naprej, pa če je to komu prav ali ne! Tudi v bodoče ne bomo delali nikjer nasilja! Kajti resnica ne potrebuje nasilja. Kjerkoli pa bo laž z nasiljem skušala zatreti resnico, bo naletela na borce! Videla bo, da so v Zboru borci, ki se znajo braniti! Sporočamo to pravočasno vsem, da potem ne bo zavijanja! Kri, ki je potekla v Beogradu, nam ni zledenela naše krvi v žilah, nam ni nagnala strahu v kosti, temveč le strnila naše vrste v borbi do končne zmage! Borci smo, borci naprej!
Brez krinke
Informativni tisk daje besedo vsaki propalici, ki zna zmerjati na papirju; vsakemu, komur se v pristojni družbi sploh pod nobenim pogojem ne bi dopuščalo, da govori. V tem tisku vsi ti ljudje najdejo svoje pribežališče — pridi, zmerjaj kolikor-koli hočeš!	(Dostojevski.)
Beograjski in zagrebški strankarski »informativni« tisk je že moral sprevideti, da je doživel blamažo s svojo bedasto in podlo gonjo proti »Tehnični uniji« in Zboru.
Laž, ki naleti na resnico, ima vedno kratke noge. Zato je temu tisku resnica že zaprla sapo.
So pa v Sloveniji razni zakotni strankarski listi, kakor: »Slovenska beseda«, »Neodvisnost«, »Ljudski glas« im podobni, ki še vedno prežvekujejo te laži.
Kdor je pred tem prebral uvodnik naše današnje številke »Zakaj borci?«, ta tudi ve, iz kakšnih pobud to delajo. Saj jim gre za nič manj kot za eksistenco ali brezposelnost. Gospodje okrog teh listov so sicer trenutno v pokoju, toda oni so od tiste pasme, ki se z vsemi sredstvi peha in pripravlja da čim prej zamenja druge pri koritu.
V tem drenu okrog korit pa pride — kot da bi padel iz neba — Zbor, pa izpodbija samemu koritu dno. Nič čudnega, če sta si v skupnem strahu pred to nezasli-šanostjo podala roke v borbi za sistem korit in proti Zboru oba, že davno znana strašno velika Slovenca, Jevtičev ban dravske banovine in Pašičev minister, ki pa se kljub vsem njemu tako zasovraže-nim režimom ni odpovedal svoji ministrski penziji, kakor je to storil naš tovariš Ljotič s svojo ministrsko plačo. Nikar se ne čudite, tovariši, berite naš uvodnik!
Laži, ki jih prežvekujejo vsi zgoraj omenjeni listi, smo razkrinkali že v zadnji številki našega »Zbora«, zato tega ne bomo ponavljali .
Pač pa sta dve stvari, katere bi hoteli prav posebno povdariti v spomin poznim rodovom. Prva stvar je: cinizem! Cinizem, o katerem piše Bogomil Fatur v 11./12. Sodobnosti 1. 1936. »Človek, ki ne more priti do svoje podobe«, si bo nadel režečo se masko in igral bo svet ter življenje prezirajočega vzvišenca, postal bo iromik, ciinik in klovn. V epohali duhovne izkoreninjenosti, miselnega kla-teštva in črnega strahu pred notranjo praznoto, zraste na ta način spaka v pravi pravcati simbol človeške vrste: ecce
homo... Samo nekdo, ki stoji človeškemu trpljenju ob strani, se lahko ironično smeje, samo nekdo, ki ga smrtni krč človekov ne muči, lahko razvleče obraz v grimaso; samo nekdo, ki človešk^ bolečine ne občuti, je lahko cinik ... Samovoljni človeški napuh; jaz, ki hoče, pa ne more; inpotentni notranji rebel, ki bi najgloblje človeške stvari hotel meni nič tebi nič likvidirati s posmehljivo cinično gesto. »Tak cinizem sta privlekli na dan »Neodvisnost« in »Slovenska beseda«, ko pišeta o Ljotičevem shodu v Beogradu, dne 28. februarja t. 1. »Po razkritju afere s »Tehnično unijo«, o kateri smo zadnjič poročali in po nemirih, ki jih Ljoticev fašizem povzroča,« piše brez sramu »Neodvisnost«, čeprav tako dobro ve, kakor mi sami, kdo je povzročili nemire! »Slovenska beseda« pa gre v svojem cinizmu taiko daleč, da se sadistično naslaja, da je v Beogradu obležalo 7 zborašev! Ne bo škodovalo, če si to prav dobro zapomnimo! Ni še vseh dni večer!!
Druga stvar, ki smo jo našli v tisti papirnati plahti, katera nosi ime »Neodvisnost«, pa je ta-le ocvink: »Demokra-
cija nam ni smoter, marveč nujno sredstvo za ustvaritev neodvisne Slovenije!«
Ljudem, ki so se znašli skupaj iz »Slovenske zemlje«, »Ljudske pravice«, »Bojevnika« in »Stare pravde«, demokracija torej ni smoter! Nas to ne preseneča, ker poznamo stenografski zapisnik seje kominterne, kjer gospod Dimitrov trdi isto. Demokracija ni smoter, temveč sredstvo! Poznamo torej to.
Prav pa je, da nam je čisto neodvisna »Neodvisnost« to sama priznala, da bo naše ljudstvo vedelo, od koga je le-ta neodvisna. Da bo vedelo, kam merijo prizadevanja »Neodvisnosti«. Ni ji demokracija smoter, temveč sredstvo, da pride do oblasti, potem pa se požvižga na demokracijo — na vlado ljudstva, potem bo dobra tudi diktatura — pa čeprav židovska. Diktatura židovske svetovne nadoblasti. Tako neodvisnost torej pripravljajo razni Pašičevi ministri v p. Sloveniji!! Zato tudi zaključujemo z besedami same »Neodvisnosti«: »Vsak Slovenec, ki se pridruži tem prizadevanjem, pomaga sam kopati jamo sebi in vsemu našemu narodu, zato ga je treba kot narodnega izdajalca izločiti iz naše slovenske sredine!«
Pazimo Slovenci, da se nam ti židovski hlapci ne vgnezdijo pri nas!
Novodobni sikofantl
Sikofante so imenovali stari Grki one ljudi, ki so iz lastnega nagiba, večinoma pa po naročilu in za denar, obdolžili gotove ljudi zločina in ta izmišljeni zločin kot priče potrdili. S takim postopanjem so dosegli, da so njim neljube osebe zapadle kaznim in niso mogle postati več nevarne njihovim temnim načrtom.
Vsa poštena javnost se je zgražala nad takim početjem plačanih propalic in še sedaj se dobro spominjam, kako smo se kot srednješolci zgražali nad toliko propalostjo. Takrat gotovo še nismo slutili, da bomo v tako kratkem času tudi sami imeli posla z domačimi sikofanti. In vendar se je to zgodilo.
Malokje se je strankarstvo tako razpaslo, kakor pri nas, zlasti po vojni. Ta razvoj so zagrešili naši vodulni sistemi, ki dopuščajo samo kandidature na listah vsedržavnih strank. Tako so volilci prisiljeni opredeliti se po obstoječih strankah ne glede na to, ali so jim posamezni kandidati po godu in ne glede na to, ali jim zaupajo, ali ne. S tem se je omogočilo kandidaturo in tudi izvolitev ljudem, katerim narod ne zaupa in ki ne bi nikdar
videli parlamenta, ako bi vsak srez svobodno izbiral svojega poslanca.
Takii volilni sistemi so ne samo onemogočili, ampak tudi dejanski povzročili, da umni gospodarji, dobri ekonomi in strokovnjaki različnih panog ne pridejo v skupščino, da marveč njih mesta zasedejo finanserji strank in njih varovanci, često povsem nesposobni ljudje. T ako je prišlo do tega, da je gospod minister za zgradbe na neki gospodarski anketi več ali manj upravičeno dolžil volilce, da so poslali v skupščino ljudi, od kojih se jih jedva 10% na gospodarstvo kaj razume. Bržkone je imel gospod minister vobče prav, samo očitek bi bil moral adresirati na stranke in nc na volilce.
Ni pa edina pogreška dosedanjih volilnih sistemov, da volja ljudstva ne more priti do izraza. Še hujša posledica je ta, da se stranke organizirajo kot nekake politične pridobitvene družbe. Volilna kampanja požre pri teh sistemih velikanske svote, katere motajo žrtvovati stranke. Ta kapital morajo dati pa vedno posamezniki na razpolago strankam,
če si same ne morejo preskrbeti različnih fondov, subvencij in drugih virov od vlade. Za to pa hoče vsak vlagatelj denarja imeti gotove koristi od svoje vloge. Tako pa pride do različnih umazanih afer, korupcije itd.
Stranke morajo torej paziti, da pridejo za vsako ceno do moči in veljave, da bodo mogle izpolniti svoje obljube vlagateljem denarja. Logična posledica tega je, da pri izbiri sredstev v boju za oblast niso izbirčne.
V tem boju je treba zlasti pobijati druge stranke in tako vidimo, da sc poslužujejo navadno vse prej kakor častnih sredstev. Podkupovanje volilcev, blatenje nasprotnikov, nemogoče obljube, razbijanje nasprotniških shodov so stara sredstva. V zadnjem času se je pa uvedlo nadvse podlo sredstvo sikofantstva.
Prideš na shod, ki je bil pravilno prijavljen, pa se ti včasih primeri, zlasti, če je ob istem času več shodov napovedanih, da ne pošlje oblast svojega zastopnika. Marsikomu bi bilo to celo všeč, zlasti kakemu opozicijonalcu, ker bi lahko precej ostrejše govoril in klevetal. Naenkrat pa opaziš, da posamezniki sumljivo stikajo glavo in si dajejo različna znamenja in signale. Konečno se pred zaključkom shoda mirno odstranijo, tako da si kmalu na vse to pozabil.
Kako razočaran pa si, ko po zaključku shoda pride orožnik in te začne zasliševati. Takoj spoznaš, da so te oni poslušalci, ki so pred zaključkom slioda odšli, lažnjivo ovadili in se ponudili za svoje laži kot priče. Sledi dolgotrajna
preiskava, kazensko postopanje pri sodišču se pa običajno ustavi, ker se izkažejo očitki za neutemeljene.
Kakšna je vest in morala ovaditeljev, je nam vseeno, vemo pa, da takih stvari ljudje ne počno iz strankarskega navdušenja ali pa sovraštva do govornika, marveč po gotovem načrtu, ki se je skoval v vodstvu stranke in da so lažni ovaditelji plačani. Proti takemu postopanju pa moramo odločno protestirati. Ne samo, da denuncijantstvo ni najlepše bojno sredstvo, je tako demoraliziranje ljudstva s strani gotovih organizacij največji zločin, ker sistematično izpodkopava in ruši moralo v narodu in pripravlja španske razmere.
Naše oblasti bi morale strogo paziti, da se take metode političnega boja pri nas ne uvajajo, da se marveč vsak podoben poskus v kali zatre, pa naj pride pobuda zanj s katerekoli strani.
K. F.
S kongresa stranke »Za ljudski blagor«.
Govornik med drugim: In ko smo si bili svojega uspeha popolnoma gotovi, se pojavi ta preklicani »Zbor« in prične pojasnjevati ljudstvu, v kakšne mreže smo ga zapletli in kakšni so pravzaprav naši nameni. Ta napad na liaše priveligirane pravice, moramo poklicni politiki vsekakor odbiti, saj gre za naš obstanek. Dokler si ne ustvarimo splošnega obrambnega in napadalnega načrta, ojačimo naša obral j ena gesla z odlomki iz zborove ideologije. — Gromovit aplavz. —
Strah pred stanovsko demokracijo!
»Snemi masko, prijatelj! Tvoj grdi obraz mi je ljubši!«
Šekspir.
List »Nova Riječ« (glasilo g. Vilderja) je prinesel 4. II. t. 1. članek pod naslovom »Korporacije v fašizmu ali v demokraciji«. V njem razpravlja o stanovski državi — toda na zelo čuden m nelogičen način. Najprej prizna pisec dejstvo, da je pri nas »samo tov. Ljotic praktični pro-pagator te ideje«; nato pa mu podtika, >da on poudarja in propagira samo idejo, da pa se skrbno izmika razlagi, kako si njeno ustvaritev zamišlja.« Da bi pa v naprej pridobil simpatije kmetskega bralca, je pisec članka pred navedeno omenitev tov. Ljotiča kot praktičnega propagatorja stanovske ureditve države napisal sledeče:
»Končno je tako za nas, kot za mnoge druge popolnoma jasno, da je korporativni (stanovski) sistem nedemokratski; kajti on neizbežno vodi k delitvi ljudi na privilegirane in nepriviligirane, uvaja neenakost med ljudi in končno pripelje do težkih borb med stanovi. Če hočete, da ima vsak stan po nekaj predstavnikov, jih morajo imeti kmetje in delavci znatno manj, kot jim pripada po številu članov. (!) Predstavnik advokatov bo imel na primer za seboj nekaj sto buržujev, predstavnik kmetov pa več tisoče v kmetov. To gotovo pomeni neenakost in privi-legiranje in mora voditi do stanovske borbe ...« —
Tistim, ki poznajo našo ideologijo, posebno še tistim, ki so slišali predavanja (tov. Ljotiča o stanovskem predstavništvu, ne bi morali na trditve »Nove Riječi« ničesar pojasnjevati, ker so jim strahovi in pomisleki pisca članka v listu g. Vilderja popolnoma jasni.
Za tiste pa, ki tega še niso slišali, med nje spada tudi ugledni sodelavec »Nove Riječi«) moramo zopet in zopet ponoviti sledeče:
V zelo številnih člankih in še številnejših predavanjih 'so naš tov. predsednik Ljotic in pa vsi naši govorniki širom vse Jugoslavije od samega začetka pojasnjevali ravno to okolnost, na katero se je šele sedaj spomnila »Nova Riječ*, t. j. o stanovskem predstavništvu in o številu posameznih stanovskih zastopnikov. Vsi smo vedno govorili na ta način: »Naši nasprotniki nam predbacivajo, da nosi od nas propagirano stanovsko predstavništvo v sebi veliko hibo v tem, da bodo v takem predstavništvu kmetje in delavci imeli večino, ker so pač najštevilnejši stanovi, To nam očitajo ravno taki ljudje, ki so vedno v potu svojega obraza dokazovali, da se borijo zn pravo demokracijo!! Ne moremo si kaj, da ne bi vprašali to gospodo, kako da se oni, ki nam toliko govorijo o pravicah ljudstva in širokih narodnih mas — sedaj prvi
mora strokovnjaško zdraviti in negovati; to pa zmorejo samo ljudje, ki jim je dana možnost, budno zasledovati napredek medicine in znanosti, katerim je torej zagotovljen in omogočen strokovni obstoj. Radovedni smo, ali bi se našel tak kmetski zastopnik v parlamentu, ki bi z glasovanjem pristal na to, da se pritisne stan, čigar pomoč bo morda še istega večera potreboval, če bo slučajno na stopnicah padel, ali se prehladil in nevarno zbolel.
Ta medsebojna odvisnost stanovskih interesov je najboljša garancija za dobro funkcioniranje stanovskega zastopstva, kajti podobne odvisnosti ni najti med političnimi strankami, ki so samo konkurenti in nasprotniki v borbi za oblast.
Zakaj ponavljamo vse to, kar smo že ustmeno in pismeno tolikokrat povedali? Mi dobro vemo, da okolica »Nove Riječi« ni razpoložena, da bi nas hotela razumeti; zato njene navedene trditve o stanovski
državni ureditvi niso posledica njene nevednosti o naši ideologiji, katero dobro pozna — pač pa izvirajo iz hudega strahu, da bi dobil najštevilnejši stan kmetov naenkrat preveč oblasti v roke!!
Kajti: med »kmetsko demokracij0* gospode okrog »Nove Riječi«, kjer kmet sodeluje na oblasti preko svojih advokatov — in pa med našo stanovsko ureditvijo, kjer kmet pri oblasti neposredno sodeluje — je ogromna razlika! Gospode te in take vrste, ki tako rada dokazuje, da se bori za pravice kmetskega ljudstva — se polašča velik strah, ko vidijo, da jim grozi državna ureditev, v kateri kmet neposredno participira — ne samo p*1 dolžnostih, ampak tudi pri oblasti — t°.Pa s pomočjo svoje stanovske organizacije-Odtod pa tudi izvira vsa mržnja, ki puhti iz omenjenega članka proti nam.
Mi vemo, da imamo prav. Danes p® tudi naši nasprotniki že uvidevajo, d# imamo prav. To pa je tudi vzrok za vso n jihovo jezo, pa tudi za strah ...
Vprašanje tulih družb
protivijo proti temu, da mi zahtevamo tak parlament, v katerem bodo ravno te najširše ljudske mase v resnični številčni večini?! Kakšni so ti »pravi in resnični demokrati«, ki se bojijo, da bi v parlament ne prišli pravi predstavniki najširših narodnih množic — pravi kmetje in pravi delavci, ki bi sedeli poleg številčno slabejšik predstavnikov manj številnih stanov? Ti gospodje se bojijo, da bi bilo v skupščini od 400 predstavnikov, n. pr. 250 ali 300 kmetov — zraven pa imenujejo z imenom »demokracija« tak parlament, kjer pri 400 poslancih sedi 250 ali .300 advokatov in duhovnikov! Toda — ravno ta njihov strah nam dokazuje, da oni niso nikaki demokrati v svojem delu, temveč samo na jeziku! Njim mnogo bolje »paše« sedanje stanje, kjer se skozi politične stranke neresnično predstavlja izvolitev ljudskih predstavnikov, 'kjer predstavlja kmeta v skupščini advokat, inženjer, pop itd. Zgodil se je čudež: borcev za »kmetske pravice« je naenkrat postalo strah pred kmeti v parlamentu! Borci za »demokracijo« se tresejo pred resnično demokracijo v skupščini!! Kakšna država pa smo? Ali ne prepevajo vsi v en glas, da smo agrarna, kmetsko delavska država??
Taka je, vidite vsa njihova demokracija brez maske! Naša demokracija pa tako ne izgleda. Naše stanovsko predstavništvo je mnogo demokratičnejše od njihovega, čeprav se mi z imenom demokracije toliko ne ponašamo, čeprav pravijo, da smo »fašisti«. Pošten človek nikdar mnogo ne govori o svoji lastni poštenosti ....
»Otadžbina«, glavno glasilo »Zbora« v Beogradu, pa tudi naš ljubljanski list »Zbor« sta skupno z vsemi našimi glasili v državi že toliko pisala o stanovskem zastopstvu, da bo tudi to, kar bomo navedli zaradi »pomislekov« »Nove Riječi«, samo novo ponavljanje tega, kar smo že od nekdaj govorili. Toda — gluhcu je treba včasih besedo celo desetkrat ponoviti, da si končno zapomni — vsaj polovico!
Zamerjajo nam, da bodo v takem stanovskem zastopstvu intelektualni stanovi v manjšini, kar naj bi pomenilo, da bodo nekateri manj številni stanovi trpeli strašno nerazumevanje s strani kmetske večine. Tisti, ki nam to zamerjajo pozabljajo, da je nemoten obstoj intelektualnih stanov istočasno neobhodno potreben tudi največjima stanovoma kmetov in delavcev. Oni pozabljajo, kaj bi bilo, če na primer v stanovski skupščini kmetska večina ne bi hotela razumeti kake upravičene zahteve zdravnikov; tedaj bi zastopnik zdravnikov lahko opomnil kmete, da zdravniki v družbi ne obstojajo zaradi svojih lepih naslovov, temveč ker so v človeški družbi bolniki, ki se jih
Po tem naslovom prinaša »Trgovski list« z dne 22. februarja članek, ki ga priobčujemo v celoti, ker pride člankar do istega zaključka kakor »Zbor«: Revizija premoženj, koncesij in služb.
V zadnjem času se posveča v naši javnosti vedno večja pozornost vplivu tujega kapitala in tujih družb na naše gospodarsko življenje. Tudi v narodni skupščini je bilo te dni ponovno govora o tujem kapitalu, dasi pravega uspeha vsi ti govori še niso dosegli. Toda vprašanje tujih družb je za nas vse tako važno, da se mora to vprašanje že enkrat rešiti in če iz nobenih drugih razlogov, pa vsaj z ozirom na interese naše državne blagajne.
Notorično namreč je, da baš ona podjetja, ki imajo največje zaslužke pri nas, plačujejo primeroma najmanj davkov. V to vrsto spadajo zlasti razna velika tuja rudarska podjetja, ki dosegajo tudi nad 100% čistega dobička na leto, a ki plačajo manj davkov ko naše domače in neprimerno manjše podjetje, ki se komaj še bori za svojo eksistenco. Pri tem pa uživajo ta tuja podjetja še razne posebne ugodnosti, ki jih domača nikakor ne morejo doseči.
Najmanj, kar se more zato zahtevati, je, da se revidirajo vse koncesije tujim podjetjem in da se vse njim dovoljene ugodnosti ukinejo. Zlasti pa, da se ukinejo posebne ugodnosti podjetjem, ki dosegajo visoke čiste dobičke in ki bi mogla tudi brez teh ugodnosti izplačevati dobro dividendo, pa čeprav bi plačevala višje davke in boljše mezde. Ne bo drugače, toda tudi naša država bo morala slediti primeru perzijskega šaha, ki je brez ozira na vse grožnje zahteval revizijo koncesij za petrolejske vrelce in to to revizijo tudi dosegel, da je mogel samo z večjimi dajatvami petrolejske družbe urediti svoje državne finance. Po tem zgledu se bomo morali ravnati tudi mi.
Vendar ne gre, da imajo od vseh velikih rudarskih zakladov Jugoslavije vse mogoče tuje družbe naravnost velikanske dobičke, le mi pa nimamo od tega bogastva nič. Za nameček pa dajemo tem tujim družbam k vsem njihovim visokim dividendam še posebne ugodnosti, da se njih dobiček še prav znatno povišuje. To že ni več liberalnost do tujcev, temveč gladko zapravljanje narodnega premoženja. Menda je več ko dovolj, če pustimo
Za nas je stvar jasna: L. 1918. je stara Avstrija razpadla. Zdaj je prišel čas, ko naj bi se za avstrijske narode uresničilo: Na svoji zemlji gospodarji! Prišel je čas, ko naj bi se za slovanske narode uehalo nemško in madjarsko jerobstvo. Svoboda in združenje! Zdaj je prišel čas, ko naj bi se tudi Slovenska Koroška združila z ostalo slovensko in jugoslovansko zemljo. Do vrh Dobrača, Osojskih Tur (nad Vrbskim jez.), Sv. Helene (Magdalenske gore), Svinje planine, Gruče, Gorenčice je Koroška slovenska.
Šlo je za 3000 km2 slovenske zemlje Nemudoma bi bili morali to zemljo zasesti. Bili simo prepočasmi in Nemci so začeli boj. Z boji so dosegli plebiscit. S pomočjo šole so nam pojaničarili narod
tujim družbam 10%, pa magari celo 15% čistega dobička, to pa je le malo prevec> če pustimo, da imajo tudi 100% čistega dobička. Saj v svoji zemlji takega dobička nikdar ne bi dosegli.
Revizija vseh ugodnosti, ki jih uživa' jo tuje družbe pri nas, je torej prva 1® neobhodno potrebna naloga.
Tej reviziji pa mora takoj slediti tud1 revizija davčnih obveznosti tujih družb-Vendar ne gre. da plača tu ja družba, ki dela le pri nas, v Jugoslaviji manj davkov, kakor pa v Angliji, kjer je sede* družbe. Upoštevati je vendar treba, d® morajo naša domača podjetja plačati tein več davkov, čim manj jih plačajo tuj® podjetja. Vendar ne bomo zaradi tuji® podjetij obdačevali v večji meri doma' čih!
Revidirati pa je treba tudi vse pogodbe tujih družb z njih nameščenci in delavci. Ne gre, da bi naši delavci bili skoraj na stopnji kolonijskih delavcev, ki morajo delati za vsak denar. Prav tako pa ne gre, da bi bila za naše ljudi dostopna le slabše plačana mesta. Tuji 'kapital se mora zadovoljiti s tem, da pri na? doseže dobro rentabilnost, ne pa da linam še dovaja tujih delovnih moči, da so naši ljudje zaradi njih ob zaslužek.
V zvezi s tem pa je treba rešiti še eno vprašanje, ki je tudi vedno bolj pereče. Le prepogosto se širi tuji kapital pri nas s tem. da korumpira naše ljudi in da si na podlagi provizij, ki jih plačuje, ustvari čisto izjemen položaj, da se njega ne tičejo nobeni naši zakonski predpisi. N® podlagi teh s provizijami ustvarjenih vez more tuji kapital kljubovati tudi običajnemu nastopu naših gospodarskih stanov, more kljubovati tudi volji vseg® prebivalstva, ker preprečijo tnjegovi zaščitniki vsako akcijo, ki je naperjen® proti njemu. Korupcija se ni pri nas nikjer tako zelo razvila kakor v zvezi ® tujim kapitalom. Zato je nadzorstvo nad tujim kapitalom ena prvih potreb.
Nikakor nočemo, da bi se pokazal® proti tujemu kapitalu, ki ga potrebujemo, kakršnakoli sovražnost ali animoZ-nosi. Tudi pošten zaslužek in v primerni višini naj bo tujemu kapitalu zagotovljen. Toda delovanje tujega kapitala je treba spraviti v prave meje, in če ni treba, da bi bil zapostavljen pred domačimi pa je še manj dopustno, da je favoriziran na škodo domačega. A to se danes dogaja in zato je vprašanje kontrole nad tujim kapitalom vedno bolj nujno in pereče.
Kal te učilo slovenski otroci na Koroškem o boiu za Koroško?
na Koroškem. Duševno zasužnjeni, poja' ničarjeni narod je oddal 22.000 glasov z® germansko državo. Zmagal je zatiralec našega naroda na Koroškem!
Oglejmo si, kaj se slovenski otroci v koroški šoli zdaj učijo o boju za Kor**' ško. V nemškem jeziku se učijo tole:
1. Koroški osvobodilni boj (Der Karid' ner Freiheitskampf). Po veliki svetovn1 vojni 1.1918. so skušali Jugoslovani od' trgati za svoje novoustanovljeno kralje' stvo velike dele naše domače dežele1 Višji poveljnik SHS-čet na Koroškem J® bil general Maister. Njihov cilj je deželo zasesti do črte Velikovec—KrriS>' grad—1Trg—Bel jak. Že so zavzeli Vel1' kovec in so hoteli svojo komaiulo Pxe' ložiti v Celovec. Zdaj je imelo tudi
N^ko prebivalstvo dovolj in novoustanovljena narodna braimba je bila takoj Pripravljena, da se upre udirajočim če-affl. S tem se začne koroški osvobodilni J k 1918. in 1919.
prebivalstvo v zasedenih ozemljih, v ozu in v okraju Velikovec, je bilo zelo ^tirano (bilo je osvobojeno, ne zatirano! ^^o nemoralno, nemškutarstvo je bilo z8tirano!) in mnogo talcev je bilo nabra-in odgnanih v ljubljanske ječe (bili f® to potujčenči, ki so se ustavljali osvo-“ojenju in so hoteli, da Slov. Koroška ostane še nadalje zasužnjena). Razburjenje V6led teh sramotnih del je vzbudilo v Judstvu plamtečo bojevitost. (Že od leta . ^2. sem — balkanska vojna — so go-v ljudstvu sovraštvo proti Srbom. Ko Pa se je 1. 1914. začela svetovna vojna, kar besneli sovraštva do Srbov. Na {^roškem je veljalo od 1. 1912. dalje: “■dor ni velik srbofob, velik sovražnik rbov, ni dober avstrijski patriot. Kdo bo torej čudil, da so ob koncu sve-o^iie vojne, ko so si nekoliko opomogli ^ pobitosti in ko so videli, da nismo nemudoma zasedli Celovca in Beljaka, naše f*0 janičar jeno ljudstvo hitro nahujskali ^er Jugoslovane, ki so novembra 1918 P°casi in tipaje zasedali slovensko Koroško; 7. novembra ,Prevalje, 12. nov. el. Kaplo, 16. nov. Sinčovas in Borovlje, e 23. nov. Pliberk, 30. nov. Velikovec), .oda naša narodna bramba (Volkswehr) I® bila šibka, štela je komaj 600 mož.
euaj se je združilo prebivalstvo in je P°^piralo narodno brambo. Posebno go-r.®ci so bili Labošničani (Lofentolarji; 8kozi Labodsko dolino teče Labošnica, nem.: Lavant,, odtod ime: Lavant-tal, kar ^ narečju izgovarjajo kot Lofentol) in pijani. Slovani so bili izgnani iz La-“?d&ke, iz Ziljske doline in iz Borovelj. Velikovec je bil še zaseden,.
, Voditelj Korošcev (slovenskim otrobom na Koroškem vedno dopovedujejo, oa se je boj bil med Korošci in Jugoslo-vani ali Slovani, da so Jugoslovani hoteli ugrabiti del Koroške in da so se Korošci branili proti krivičnemu udiralcu ?■ deželo; v resnici se je boj bil med Nemci in Jugoslovani; le-ti so s polno Pravico terjali Slov. Koroško zase; krivični napadalec je bil koroški nemški
imperializem, ki je hotel celo Koroško zase; žal se mu je posrečilo, da je znova zasužuil 100.000 koroških Slovencev!) je bil general Hiilgerth. Dne 13. januarja 1919 je prišlo do premirja. Ameriška komisija je prepotovala našo deželo in bi se naj postavila demarkacijska črta. Toda to je izostalo in Jugoslovani so znova napadli (koncem aprila 1919). Zdaj so se pridružili vojakom tudi dijaki in so posvetili domovini svoje mlado življenje.
Že 2. majmika je bil zavzet Velikovec in sovražniki (torej Jugoslovani se slikajo slov. otrokom na Koroškem odkrito kot sovražniki; tem ubogim otrokom pa ; sedi pravi in resnični sovražnik za vra-i tom, pa ga ne opazijo; ponemčevalna šola!) je bil pregnan čez deželno mejo. 900 vojakov, nekaj oficirjev in strojnic je bilo zaplenjenih.
Dne 28. majnika so zopet napadli Jugoslovani z 12kratno premočjo (zdaj je šlo zares; žal, da se to ni zgodilo pol leta prej — pa bi bila Slov. Koroška zdaj naša!). Naše čete so se morale umakniti.
Dne 4. junija je prišla od mirovne konference vest, da je Celovška kotlina glasovalno ozemlje. Zdaj je bilo treba ! prepustiti tudi Celovec (ne ker je mirovna konferenca to zahtevala, marveč ker so ga Jugoslovani zasedli; zgodilo se je to 6. junija 1919; 31. julija 1919 so Jugoslovani zopet zapustili Celovec).
Koroški osvobodilni boj je bil končan. bojni smoter je bil dosežen. Meje med Jugoslavijo in Koroško naj se ne bi potegnile po volji nasprotnika, marveč ljudsko glasovanje naj bi odločilo o tem (vrag naj vzame tako glasovanje, ki samo venča stoletno in tisočletno krivico in nasilje! Zato. ker so smeli zadn je pol stoletja pred plebiscitom brezobzirno in brezvestno kljub vsem slovenskim ugovorom in protestom naše ljudstvo na Koroškem potujčevati, se jim je priznal še plebiscit! Vrag naj vzame tak plebiscit, ki je zgrajen na krivici in nasilju! Pojaničarili so nam narod in potem so mu določili plebiscit! Ta plebiscit je bil samo rafiniran rop, s katerim so nam ugrabili Slov. Koroško!). Domovina žaluje nad izgubo 180 mrtvih in 800 ranjenih.	Korotanec.
Iz Maribora
O fašizmu in še kaj!
V Mariboru izhaja odvisni tednik »Ne-°dvisnost«, ki je v našo publicistiko prijel nekaj novega —, namreč obliko francoskega formata. To pa je najhrže Vse. kar je doprinesel slovenski kulturi, 8 katero se tako rad ponaša. Pač — Se Sekaj, omenjeni list je dober primer metamorfoze! Kar čez noč se je prelevil v Slasilo slovenskega dela mačkovskega Pokreta. Sicer nas pa to prav nič ne moti; Sam ugaja pisana bratovščina tega gla-®*la, vsaj vemo, pri čem smo. A nekaj drugega je, česar ne moremo mirno dopustiti.
V eni izmed zadnjih številk si je ano-
nimni politični laik dovolil opazko na naš pokret »Zbor« in ga brezobzirno istovetil s fašizmom. Navajeni smo sličnih napadov raznih političnih strank, saj se vsak obsojenec skuša izviti na različne načine in očrniti tistega, ki mu je tožitelj! A omenjeni članek nas nehote spominja na
nalogo Janeza Frnikole, ki so se mu zmešale besede: »Krava je koristna žival. Hodi v prvi razred ljudske šole in nam daje mleko.« Torej ne iz hudobnosti, iz nevednosti napisan članek. In budalšči-na je zelo hud greh!
Če hoče kdo spregovoriti besedo o Zboru, dalje, če skuša naš pokret istovetiti s fašizmom, mora najprej poznati ideologiji obeh pokrfetov in šele takrat napraviti končni zaključek. Omenjeni članek nam priča, da njegov spočetnik ne pozna ne enega ne drugega! Torej ni upravičen, da se oglaša o stvareh, o katerih on niti ne sanja. Če bo upošteval naš nasvet in se lotil študija obeh nazi-ranj, nas bo omenjeni avtor najbrže v kratkem obiskal v naši redakciji in prosil, da mu založimo brošuro »Fašizem — Zbor — dva svetova.«
Posebno je zanimiva (tudi budalšči-ne so zanimive!) trditev, da je naš pokret zamisel velikosrbske ideje! Sijajno! Jugoslovansko ljudsko gibanje »Zbor«, je vzniklo iz narodnih potreb vseh delov naše države in jasno, da ne dopušča raznih separatističnih teženj. Baš to pa ne diši gotovim gospodom. Zbor ne pozna ne srbskih, ne hrvatskih, ne slovenskih limanic — ki so množicam le slepilo, s katerim se še razne politične klike lahko vzdržujejo na površju. Tudi ni »Zbor« glasnik integralnega jugoslovanstva, ker pojmuje družbo organsko in je torej že v bistvu nasproten raznim umetnim procesom! Najbrže pa bi nam ožji sodelavci »Neodvisnosti« lahko kaj zanimivega povedali o tem jugoslovanstvu in velikosrbski ideji — saj so ji zelo dolgo hlapčevali! Tudi o hrvatskem vprašanju bi radi slišali kaj novega, »Neodvisnost« ima dobre zveze!*Toda pri tem ne sme pozabiti na židovsko vprašanje, na katerem sloni vsa ta kolobocija ...
Za enkrat dovolj! Omenjenemu tedniku bi želeli malo več kritičnosti, sicer se lahko uresniči opazka naročnika »Neodvisnosti«, ki mi jo je podal ob priliki našega zborovanja v okolici: »Stara pravi, da so fajn cajtinge, — velik papir za zavijanje (pakpapir) ...«
No, ima vsaj smoter ...
Zorko Karlo, Maribor.
Spet le besede?
V Mariboru je že velika skupina brezposelnih teikstilnih strokovnjakov. Tuji strokovnjaki imajo po zakonu pravico do zaposlitve v naših tovarnah le tako dolgo, dokler nam v tej stroki primanjkuje naših ljudi. Sedaj pa čaka naša brezposelna mladina, kedaj bo dobila zaposle-nje. Toda tujci se ne odrečejo radi ministrski plači, ki jo uživajo po naših to-
Zbor
>»
Tovariši!
ne sme biti ljubljanski časopis, še manj
purgarski, temveč ljudski! Časopis, ki ga pišejo in berejo vsi, katerim je slovenščina lastna. Tovariši, pošiljajte stalno gradiva!
varnah. In sploh so ti tuji »strokovnjaki* zelo dobro zapisani pri vodstvih tovaren — radi dvojnega knjigovodstva.!
Mnogo prahu je pred kratkim vzbudilo poročilo raznih listov, da bodo tujci morali pobrati šila lin kopita. A istočasno so najbrže romale spet razne intervencije od Poncija do Pilata. Na spreten način se bo dokazalo, da so nam tuje moči potrebne, »ker še naši ljudje niso dovolj izvežbani«. Seveda, za razne šikane in goljufije so naši strokovnjaki res premalo »izvežbani«, zato pa so v strokovnem pogledu daleč pred raznimi pritepenci, ki pijejo našo kri!
... Bojimo se, da bo glede odpusta tujcev — ostalo le pri besedah!
Minimalne mezde.
Tudi to je majhna senzacija. Delavci se tiho spogledujejo in na prste zraču-navajo za koliko bi se jim po novi uredbi znižala plača. Upamo, da se bodo kako dale obdržati vsaj dosedanje kolektivne pogodbe, če ne, bo nagemu delavstvu huda predla. Na najbolj prizadete, to je naše dninarje, se pa uredba sploh ni spomnila! Ali bo naš ubogi podeležan moral iskati pravdo po starih urbarjih!?... In kako naj si sestavi jedilni list po novih mezdah?
Iz tajništva.
J. L. G. Zbor ima svoj lokal v Gregorčičevi 26, pritličje, in se tam lahko dobijo vse informacije v dnevih: četrtek od 18. ure dalje, a v nedeljo od 10. ure dalje. Zlasti vabimo vse naročnike našega lista, da se zglasijo v našem lokalu.
lil
V revirjih Trboveljske premogokopne družbe se »Zbor« razvija svojim normalnim potom, kakor se pač mora tak pokret razvijati med ljudstvom. Nekaj klenih mož, ki mislijo s svojimi glavami, se je odločilo, da se priključi »Zboruc ter z njim koraka edino pravilno pot. Vsa zborovanja v teh revirjih, ki so bila kjerkoli, so bila sprejeta 8 polnim razumevanjem poslušalcev vseh barv, samo pristavili so nekateri: »Ali pa bodo tudi tako delali zboraši, če pridejo kedaj na oblast?« Njihov dvom je popolnoma upravičen, saj so ravno rudarji doživeli tekom let po osvobojenju toliko bridkih razočaranj, da je popolnoma naravno, ako danes stoje ob strani, prisluškujejo in zasledujejo, kakšen je položaj dandanes po državi in svetu sploh. Naši rudarji so v srcu dobri in imajo globoko sočutje do svojega bližnjega, predstavljajo pravi tip pridnega slovenskega človeka, ki hoče dela, za trdo delo pošten zaslužek, za razvoj svoje družine široko socialno zakonodajo, 's katero je zasigurana eksistenca tudi njegovi družini, če slučajno njega zadene kaka nesreča pri težkem delu. On polaga največjo važnost na pokojninsko-bolniško ustanovo bratovske skladnice, da bo prejemal, ko dosluži svojo dobo
Žena in njen poklfe
Pod tem naslovom priobčuje mesečnik »Žena in dom« izpod peresa Angele Podgornikove članek, ki ga radi njegove odlične vsebine prinašamo v celoti.
Za srečen zakon je treba samo dvoje zdravih, pametnih in pridnih ljudi, resnične, nesebične ljubezni in skromnih dogodkov, pa vendar je na svetu tako malo Sreenih zakonov.
Kaj drugega je prav za prav namen družinskega življenja, po katerem hrepeni vsak .normalni človek, kakor da je ^6em članom družine dobro in lepo doma da mož in žena složno vzredita in vzgojita zdrave in pametne otroke, ki so šele Po zdravi prehrani in dobri vzgoji spodobni če ne za srečno, pa vsaj za pošteno *n pametno življenje. Dolžnost žene je torej velika, in tista, ki je dobra gospodinja, bo svojo življenjsko nalogo laže 111 bolje izpolnila.
Gospodinjski poklic je najmanj tako y?žen in odgovoren ikakor drugi poklici. Jvdor ga omalovažuje, ga ne pozna in ne Pojmuje prav. Odkod pa toliko preizkusih pregovorov o gospodinji in odkod 8°dba ljudi, ki govore, da je tako in dru-j»0če pri tej ali oni hiši, ker je žena do-ra ali slaba gospodinja? Res je od moža Zasluženi denar podlaga za življenje družne, ali kaj zaleže ves denar, če ni ve-
ščih in preudarnih rok, ki bi umele obrniti vsak dinar tako, da ni zavržen. Poklic gospodinje bi v tem primeru prav lahko primerjali s kiparjem, ki ima pred seboj gmoto sirove snovi, iz katere hoče ustvariti nekaj velikega, in če se mu njegov načrt posreči, pride sirova snov šele do svoje veljave in vrednosti.
Ko bi videli skozi stene v domove, kjer se greje blaginja, bi največkrat v njih zastonj iskali srečo in zadovoljnost, saj je prav preobilica denarja tisti zli duh, ki zastruplja dušo in srce, da sreče in zadovoljnosti ne moreta več občutiti. In vendar sanja večina mladih deklet in žen o bogastvu in brezdelju in vidi v njem popolno srečo. Reve pač ne vedo. da je zares srečen lahko edinole človek, ki ima zadovoljno srce in veselje do dela. Toda vsemogočni Bog je previden in dober. zato je bogastvo sveta natrpal le v redke visoke stolpe in jih obdal z visokim obzidjem, da se težko pride do njih in da zahrbtni mamon ne okuži vsega njegovega čudovitega stvarstva.
Kakor za vsak poklic, se je treba pripravljati tudi za gospodinjskega. Vendar nikjer samo teoretično znanje tako malo ne pomeni kakor v gospodinjstvu. Kakor me ženske ne zavidamo svojim prednicam njih enoličnega in v ozkosrčne in nesmiselne oblike vklenjenega življenja, jih pač lahko blagruje vsaka mlada žena in gospodinja začetnica današnjih dni. Saj so se prejšnje čase dekleta vso mla-
dost do možitve pripravljale za gospodinjski poklic, tako da so prišle v zakon že kar izurjene gospodinje. Dekleta naše dobe si pa morajo čimprej same služiti kruh, in ko se omože, padejo iz enega poklica ikar čez noč v drug poklic, ki največkrat prejšnjemu ni prav nič soroden in prav nič podoben. Ni torej čudno, da ne začutijo takoj trdnih tal pod nogami in da jim kuhanje in druga hišna dela močno zagrene prve lepe trenutke zakonskega življenja. Tiste, ki imajo dobro in trdno vol jo in se zavedajo svoje dolžnosti, se že kako prerinejo skozi velike začetne težave; manj pogumnim in manj vestnim pa težak začetek včasi prežene vse veselje do gospodinjskega dela in iščejo na vse strani izhoda iz zoprnih zmešnjav. Talk dom izgubi kmalu svoj čar, in nezadovoljnost, očitki in prepir se naselijo pod njegovo streho. Mož začne pohajati po kavarnah in gostilnah in išče razvedrila drugod, žena pa sameva in toži prijateljicam svoje gorje in zabavlja čez moža.
Vsak začetek je težak, toda če se ukloniš prvi težavi, bo naenkrat jezero nadlog okoli tvoje hiše. Pogumen človek je vedno in povsod zmagovalec, in prav oVi-re na strmi življenjski poti so merilci njegove moči, iri ko jih premaga in pride do cilja, ima toliko večji užitek. Stokanje in tarnanje pa vzame malodušne-mu še tisto trohico poguma in volje, ki jo ima, svoji okolici je pa jokav človek
neprijeten in nadležen. To si zapišite v srce, in kadar vam za hip odpove'pogum, naj vas bodri zavest, da se v življenju obrne na bolje vsakomur, ki je pošten in vztrajen ter rad in prav dela in pametno živi.
Vse čase je bilo z imenom »žena« tesno zvezano tudi gospodinjstvo. Težke povojne razmere so pa marsikatero mlado ženo prisilile, da je še po poroki ostala v službi, kjer njen mož pač ni zaslužil toliko, da bi lahko preživljal še njo, ali sta pa oba hranila za opravo in opremo, ki je starši hčeri niso mogli napraviti. In kakor postaja bogatin vedno bolj požrešen in skopuh zmerom bolj skop, tako se je tudi tu začetna nujnost kesneje dostikrat izprevrgla v nesmiselno razvado, ki jo izkušata oba zakonca, zlasti pa žena sama — kar je posebno čudno —, kakorkoli opravičiti. V resnici pa ni nič drugega kaikor strah in odpor žene pred gospodinjstvom, ker ga ni vajena. Če pa hoče žena sama služiti denar zato, da ni treba dajati možu odgovora zanj, je to znak, da aie živita v slogi, in če je to tudi možu po volji, je tak mož prav gotovo sebičen. V napačni veri, da skrbi za udobnejše življenje družine, oropa taka žena sebe, moža in otroke prav udobnosti prijetnega doma; z (njenim težko prisluženim denarjem pa gospodinji po navadi dekla, kakor se pač gospodinji s tujo lastnino. Dom ostane samo še shajališče družinskih članov, ki se počutijo
pri rudniku, človeka dostojno pokojnino, da mirno preživi leta, ki mu jih je še namenila usoda.
Žalibog, da mu razen pravilnika za bratovske skladnice iz 1. 1925., s katerim je bila določena polna pokojnina na krog 800 do 1000 Din (pozneje popravljeni pravilniki raznih režimov, so »sanirali« bratovske skladnice tako, da so trgali in zmanjševali pokojnino na skrajni minimum), ni še nihče nič nudil rudarjem. Vsi tako zvani voditelji so se sklicevali, češ, za trboveljske revirje v Beogradu ni pravega razumevanja, ker so v Trbovljah sami komunisti. Pri državnozborskih volitvah 8. nov. 1931 so to rudarji sami odločno dementirali, takrat so podprli režim v dobri veri, da je prišel tedaj oni čas, za katerim smo vsi hrepeneli. Menda je usoda tako hotela, da so dobrega pol leta pozneje dobili ravno za velikonočne praznike zelo hude redukcije, ki so posegle globoko v življenje naših rudarjev. Mnoge izmed njih so te redukcije socialno popolnoma uničile. Velekapital je pod dobro maskirano krinko »svetovne gospodarske krize« znal prav z židovsko zvijačo uveljaviti, ravno takrat dovršene najnovejše tehnične izpopolnitve obratov, separacij itd. Pod izgovorom, da ne more več zaposlovati toliko ljudi, je iz vseh revirjev brezobzirno vrgel na cesto okrog 35% rudarskih delavcev vseh starosti. Kolikor je pa še delavstva ostalo zaposlenega, so pa dobili
jasen migljaj, da jih zadene ista usoda, ako ne podvojijo svojega dela. Naravno je, da je vsak človek sam sebi najbližji, pa so se s stisnjenimi zobmi odločili ter »zgrabili« tako, da so skoro pustili duše v rovih. Velekapital francoskih delničarjev je tako s fingirano »svetovno krizo« z lahkoto dosegel svoj cilj, t. j. — tehnično izpopolnjeno obratovanje mora producirati pri manjši zaposlitvi delav-lavstva in ob praznovanju delavnih dni, isto kot preje pri polnem obratovanju z vsemi zaposlenimi rudarji. — Njegov glavni cilj pa je bil, da svoj čisti dobiček poveča.
Tisti, katerim so rudarji preje zaupali svoje glasove, so pa mesto, da bi energično dvignili svoj glas v Narodni skupščini za pravice svojih bratov — rudarjev, — šli molče preko vsega, kakor da se ni prav nič zgodilo.
Vse to so si naši rudarji dobro zapomnili. Sedaj pa pazno motrijo razvoj dogodkov, ki z bliskovito naglico hite mimo njih. Čakajo, da pride oni čas, da odločno stopijo na stran resnice in pravice. Rudarji, pomnite! Jugoslavijo, za katero ste tako odločno manifestirali dne 29. oktobra 1918, že vseh 18 let slačijo politični žonglerji, pomešani v raznih ve-lebankah in raznih »nacijonaliziranih« velepodjetjih. Toda skoro bo vstala nova, mlada, za vse enako pravična Jugoslavija, ki bo zlo kaznovala, dobro pa plačala, zato vam je porok »Zbor«!
Protiiidovska demonstracija v Kočevju
Problem, ki so ga pričeli po vseh na-cijonalnih državah odločno reševati, je židovski. V naši državi se je tega perečega vprašanja lotil pokret »Zbor« in njegov vodja tov. Ljotič. Dasiravno ima še vedno židovstvo veliko oporo v naši jugoslovanski izdaji liberalno kapitalistične demokracije, se je vendar začelo reševati to gibanje iz naroda samega, ki ve in občuti na lastni koži težak jarem židovske odvisnosti. Ni torej čudno, da se je nad najnovejšo židovsko invazijo v Jugoslaviji razburila v nedeljo, dne 7. t. m. skupina idealnih fantov, pristašev in somišljenikov »Zbora«, ki so hoteli dati duška svojemu hotenju. Tudi mi tu v Kočevju že občutimo, dasiravno šele samo v odtenkih prodirajoče židovstvo, ki pa nam grozi, da se bo še povečalo, če se to vprašanje enkrat za vselej ne bo rešilo. To se pa mora, ker to zahtevajo interesi naše nacijonalne države. Pri tem pa, ko so vzklikali: »Živela Jugoslavija, živio Ljotič, živio Zbor, dol z Židi« in slično, se je pripetil neljub incident. Nastopilo je orožništvo in vse fante popisalo. Torej na tem primeru se vidi, da imajo pri nas Židje še zaslombo. Toda nič ni večnega! Tudi ta problem se bo moral rešiti. Nihče drug v Jugoslaviji pa ga ne bo rešil kot naš zdrav in pošten pokret »Zbor«. Prosim vas, mar v Jugoslaviji človek ne bi smel vzklikati lastni državi in proti njenim zatiralcem Židom?
ORGANIZACIJA »ZBORA«
Kam plovemo? Ali se na ta način rešuje vprašamje našega gospodarstva, naše gospodarske osamosvojitve, naše osamosvojitve od tujega židovskega kapitala in tuje židovske framasonerije, ki prodira v zvezi z marksizmom v Jugoslaviji? In to naj se še ščiti? Vsaj zaenkrat se še!
Mi pa povemo tem gospodom, ki jim ! naše vedenje ne ugaja, da ne bomo prej mirovali — kljub vsemu —, dokler ne izgine iz naše države zadnji Žid in tista klečeplazna banda denuncijantov, ki ovaja zavedne in besedo »nacijonalizem« prav pojmujoče ljudi. Naprej tovariši!
K. V. K.
Loke pri Zagorju.
V popoldanskih urah smo imeli tu sestanek, na katerem sta predavala tov. Zupančič iz Ljubljane in tov. dr. Mazek iz Litije o temi »Žena, družina, država in Zbor«. To predavanje je bilo za nas pravi užitek, ker tako lepo pojasnjeno vprašanje vloge žene v družini in državi še nismo slišali. Uvideli smo, da stopa »Ljudsko gibanje Zbor« tudi na tem polju po novih potih. Le na ta način, da se rešuje vsa velika pereča vprašanja do najmanjših podrobnosti po dobro premišljenem in izdelanem načrtu, nam bo mogoče 06igurati našemu potomstvu boljšo, srečnejšo in pravičnejšo bodočnost.
doma lk.akor v prazni, mrzli sobi dn išče sčasoma vsak drugje razvedrila in hodi vsak po svojih potih. Če traja to stanje dolgo časa, preidejo polagoma navade posameznim družinskim članom v meso in kri in se potem ne dajo več odvaditi. Marsikateri zakon se je že razbil na taki poti.
Dosti je pa mladih deklet in mladih žema, ki 6e jim zdi, da gospodinjski poklic ni primeren za njih izobrazbo in sposobnosti. Morda sebe precenjujejo, največkrat pa ne poznajo velike vrednosti in odgovornosti tega poklica in ne vedo, da je treba zanj več preudarnosti in sposobnosti kakor za marsikateri drug polklic, ki se jim zdi plemenitejši. Ko govore o njem omalovažujoče, jim hodijo na imisel samo mrtvi lonci in pomivanje, drugih, lepših in važnejših dolžnosti gospodinje pa ne vidijo, ker jih pač ne poznajo ali se jih pa ne zavedajo.
Ali je morda pisarniško delo duhovito, ko ljudje kakor stroji prepisujejo in seštevajo po cele dneve, tedne in leta, da jim lastne misli včasi kar zamro? Ali je morda nžitek bdti učiteljica in učiti deset, dvajset, trideset let eno in isto, da postane počasi kakor obrabljen stroj, ki mu še dolgi počitek več ne koristi? Še dolgo vrsto takih poklicev bi lahko naštela, saj je zares umskih poklicev tako malo in je zanje treba veliko priro-jenega daru, sposobnosti in posebnega
veselja, sicer postanejo prav tako vsakdanji kakor vsak drug.
Gospodinja pa združuje v sebi celo vrsto lepih in odgovornih poklicev, za katere je treba predvsem zdrave pameti, toplega srca in nesebične požrtvovalnosti. Njeno delovanje zapušča povsod globoke brazde in vselej se prej ail slej pokaže uspeh njenega dela. Če je njen duh razgiban, je živahno in raznolično tudi njeno delo. Gospodinji, ki se neče ali ne zna vživeti v svoj poklic, pa postane seveda njeno delo enolično, dolgočasno in zoprno.
Pač pa ne sme žena pri svojem gospodinjskem delu nikoli zanemariti svojega telesa, ne svoje duše, da ji ne usahnejo dragoceni viri, iz katerih lahko vse življenje črpa novih moči in dobrih misli za svoj poklic.«
Tako ta članek, ki pa ni edini po svoji izredni kakovosti v tej ugledni reviji. Čestitamo našim ženam, ki so razumele v teh zmedenih časih, da 6e izognejo Scile in Karibde in da vodijo svojo revijo tako, da veje iz nje zdravje in da vliva le-ta spoštovanje do naših žena vsakemu poštenemu možu, posebno še zborašu. Take žene nam bodo dale zdrav narod, take žene nam omogočajo, da tudi v teh temnih časih zremo mirno v bodočnost.
Ljubljana-Barje. Pododbor mestne organizacije JLG Zbor, krajevna organizacija Ljubljana-Barje, je 28. februarja t. 1. dopoldne sklical informativni sestanek Zbora v gostilni pri »Mokarju« na Ižanski cesti. Na sestanku, ki je bil jako dobro obiskan, sta govorila tov. Šturm in Vogrinec o »Gospodarskem, so-cijalnem in političnem vprašanju in ideologiji Zbora«. Izvajanja obeh govornikov so bila pazljivo poslušana in nagrajena s splošnim odobravanjem. Zborovanje je vodil predsednik kraj. org. Barje, tov. Kalin.
Navzočih je bilo tudi par političnih nasprotnikov, ki so hoteli po sestanku nekaj ugovarjati, pa so morali vpričo močnih argumentov utihniti. Pokazali so pa, da jim ni za izboljšanje položaja malega človeka, zato tudi razne neslanosti in plehki dovtipi. Prepričali pa so ostale udeležence, da je njihovo početje bilo dobro plačano, iz bojazni pred močnim pohodom Zbora, ki ne pozna nobenih ovir.
Ljubljana-Poljanski okraj. V soboto, dne 6. t. m., je bil informativni sestanek Zbora za poljanski okraj v gostilni pri »Konjičku« na Ambroževem trgu. Poročala sta tov. Šimnovec in Vogrinc o programu in ideji Zbora. Sestanek je bil dobro obiskan in poslušalci so z vidnim zanimanjem sledili govornikom. Bilo je stavljenih tudi nekaj vprašanj, na katere sta govornika dala pojasnila. Sestanek je v zadovoljstvo vseh vodil in zaključil tov. Loboda.
Ustanovni občni zbor kraj. organizacije JLG Zbora na Bledu.
V nedeljo dne 7. marca t. 1. smo imeli pri nas ustanovni občni zbor krajevne organizacije JLG Zbora v gostilni pri Planincu, ki je bil jako številno obiskan.
Kmalu po prihodu delegatov iz Ljubljane, je tov. Ambrožič v kratkih besedah pozdravil vse prisotne, posebej pa ljubljanska govornika tov. Šturma m Šimnovca, številno zastopstvo tovarišev iz Radovljice s predsednikom Debeljakom in dr. Mirko Trillerjem na čelu in zastopnika pripr. odbora tov. Šifrerja iz Jesenic. Nato sta zborovanje in nove tovariše iskreno pozdravila imenom kraj. organizacije Radovljice tov. Debeljak in imenom jeseniških tovarišev tov. Šifrer. Oba sta v svojem pozdravnem nagovoru želela novo se snujoči organizaciji na Bledu naj lepše uspehe v borbi do končne zmage.
Takoj za tem je prišlo do volitve predsednika in odbora. Izvoljeni so bili: Ambrožič Franc, mesar, predsednik, Benedik Gabrijel, trgovec, podpredsednik, Šebenikar Slavko, pletar, blagajnik, Gogala Zorko, arh. n. apr., tajnik; odborniki: Stare Anton, Marolt Franc, Zaič Anton, Anderle Franc, Potočnik Jakob, Potočnik Franc, Pokljukar Janko in Vovk Franc, nadzorni odbor:	Mulej Filip,
Ažman Slavko in Filač Vilko.
Po izvolitvi odbora in nadzorstva se je priglasil k besedi tov. Šturm, ki je v toplih in iskrenih besedah pozdravil nove tovariše in želel odboru plodonos-no in vztrajno delo. S tem je bil ustanovni občni zbor zaključen, na kar je bil javen informativni sestanek. Med tem je prišlo še nekaj novih poslušalcev, tako da je bila prostorna soba do zadnjega zasedena in so morali nekateri stoje poslušati izvajanja govornikov.
Kot prvi je govoril tov. Šturm, ki je v dveinpolurnem govoru objasnil idejo in program Zbora, ožigosal socijalne ne-prilike, posebno pa gospodarski kaos v državi. Dotaknil se je vseh perečih vprašanj med drugim tudi političnih prilik, ■ki gredo za tem, da se z vsemi sredstvi ovira pot novonastajajočemu gibanju Zbora. Govornik je za svoja res temeljita izvajanja žel vsestransko pritrjevanje in gromsko odobravanje.
Tov. Šimnovec je v kratkih stavkih spopolnil nekatere bistvene točke k programu Zbora, ki so vedno bolj razvnemale poslušalce. Karakteriziral je nekaj naših političnih-velmož tako s strani rasnega pokolenja, kakor glede njihovega gospodarsko-sociajalnega delovanja na škodo jugoslovanskega ljudstva. Ob koncu pa je dodal nekaj uprav zdravilnih pripomočkov, kako izvojevati red in poštenje v državi Zbora. Bil je za svoja izvajanja burno nagrajen z odobravanjem.
K besedi se je priglasilo tudi nekaj nasprotnikov, ki so imeli očividno nafflen zmanjšati velikanski utis blejskega zbo-rovanja, pa so morali spričo tolikega na' vdušenja sami zapustiti dvorano in se osramočeno umakniti.
Našim neprijateljem pa kličemo: Zbof je na pohodu, ne pozna nobenih ovir i** je prepričan v sigurno zmago tudi **a Bledu.
Jesenice. Drugi sestanek JLG Zbor* bo v nedeljo 14. t. m. ob 10. uri dopold»e v gostilni Tancer. Na sestanku poročata delegata iz Ljubljane, ki bosta obravnavala vsa pereča socijalna, gospodarska in politična vprašanja. Vabimo vse
pošteno delavno ljudstvo na ta sestanek, k1 naj bo mejnik na poti za novo in Pra' vičnejšo ureditev odnosov med delovnimi stanovi.
Zagorje ob Savi
V nedeljo dne 7. t. m. je imelo Ljudsko gibanje zbor svoj informativni sf stanek. Dvorana je bila polna ljudstva vrst vseh strank in frakcij. Delegata tov Zupančič iz Ljubljane in tov. dr. Mazej* iz Litije sta v prav plastičnih beseda** risala razna prav pereča vprašanja P°' litičnega, socijalnega in gospodarskega življenja. Orisala sta nam v prav jasni*1 obrisih zadevo sladkorne pese v katero je posegel, pod vodstvom tov. Ljotič3’ reparski savez. Poleg tega sta nam P°' jasnila zadevo »Tehnične unije« tef osvetlila mahinacije temnih sil in natolcevanj, katerih se je poslužil v zadnjem času »informativni« tisk, ki Je odvisen od židovskega velekapitala’ Osvetlila sta nam tudi zadnje informativno zborovanje tov. Ljotiča v Beogradu, ki je pokazalo prav jasno, da »Zbor* napreduje. Poročevalca so nekateri Prf\ kinjali z raznimi običajnimi medklici, k1 pa niso zalegli, ter bodo, razen zakrk' njenih strankarjev in poklicnih politikov, gotovo vsi navzoči prej ko slej prl' šli do prepričanja, da je Zbor oni pokret. ki bo gotovo preporodil ves Jugoslovanski narod v znamenju pravd, dela *** vstvarjajočega navdušenja.
Kljub lepemu sestanku ne smemo mimo sledečega.
Kakor zahtevamo povsod in vedno pravičnost, tako moramo biti predvsem sami pravični Smatramo torej za svoj0 dolžnost, da v interesu večne pravičnosti pojasnimo tudi nemil dogodek, ki se J® dogodil na koncu sestanka in ki temelj* na nesporazumu. Zadnji govornik je hotel s primerom odgovoriti na medklic o tajnih volitvah in na medklic, ki je vseboval očitke tam navzočemu poslušalcu, k* ni naš član, katerih utemeljitev bi zahtevala dolgo objasnjevanje. Za to pa u* bilo priložnosti, ker so mnogi popolnom8 neutemeljeno videli v besedah govornika neko ost proti navzočemu gospodu, *** pritrjevali govorniku in s tem preprečil*; da bi se čula izvajanja govornika, ki b* le služila v pojasnilo nesporazuma.
Žiri. Krajevna organizacija JL0 Zbor, sklicuje v nedeljo dne 21. t. m. ob pol 10. uri dopoldne v salonu gostilnc Kavčiča (pri Katri) sestanek vsega članstva. Na sestanku poroča delegat tov. Šimnovec iz Ljubljane. Sestanek je obvezen za vse člane naše organizacije. — Odbor.
Savodenj. V nedeljo dne 21. t. m. popoldne bo informativni sestanek JL G Zbora v gostilni g. Telbana, na katerem poroča delegat iz Ljubljane o »Gospodarskem, socijalnem in političnem vprašanju«. Vabljeni so vsi prijatelji gibanja* Žirovci se udeleže sestanka v znatnem številu, kakor tudi prijatelji iz sosednjih občin.
Oplotnica. Ustanovni občni zbor krajevne organizacije JLG Zbora bo v nedeljo dne 21. t. m., kateremu prisostvuje tudi delegat starešinstva. Kraj in ča-j razviden iz vabil. Tovariši in prijatelj* iz okoliša dobrodošli.
Dol pri Hrastniku. V nedeljo dne 2t* t. m. ob 9. uri dopoldne bo v gostilni Š' Draksler Jakoba, informativni sestanek JLG Zbora, na katerem poročajo tovariši iz Ljubljane o »Gospodarskem, socijalnem in političnem položaju«.
Trbovlje. V nedeljo 21. t. m. ob 4. uri popoldne bo informativno zborovanje \ Trbovljah, na kar opozarjamo že sedaj vse tovariše in prijatelje Zbora. Kraj sf' stanka bo razviden iz letakov. Poročaj0 delegati starešinstva iz Ljubljane.
Uatatk Bata kefiuvH). Prmbtavmik kmaarelfa Tnrs »tam. Celevika H. Odgovorni urednik Ivan Marjek. Celevika 300. Ti.karaa »Slovenija« (prod.tavnik k. Kolmani, vai v LJnklJaat