------   222   ------
Mitologične narodne pripovedke.
II.
Od Torke ali Torklje.
v
(Iz Štajerske.)
Ko sem še doma bil, slišal sera večkrat pripovedovati od neke pošasti Torke, toda sem že skor vse pozabil, le toliko se še spominjam, da pride ta pošast k va ter ni večer, kadar predejo prediee predolgo v noč čez enajsto uro; pride pa v podobi pasje noge in goni kolovrat, da pokaži celo kodeljo. Tukaj v Varaždinu do-zdaj še te pošasti nisem dobil, ali neki mož iz bližnje Štajerske mi je povedal to-le pripovest:
Tak je ena baba navado imela, da je v soboto rada (logo prela. Te se dogodi, da njena sneha v zavod sprela te njoj reče: idi si po driigo kodeljo kaj boš prela. Ona pa njoj reče, da je že kesno gor na nahiž iti, ino sneha neče gor iti. Zato baba sama ide ino njoj kodeljo zeme ino dojde do rola (==: dimnika). Naenkrat pride Torklja od rola viin ino njoj reče popevajoč: zakaj nečeš snehe spat pustiti? jaz te čem zdaj nad tim kaštigati; jel še bode večkrat tak kaj neš piistila snehe spat? Reče baba: Oj Torklja, ti delaš z menom tak, jaz pa le ne pustim snehe spat, jaz pa zdaj bom doli šla ino bom ti njo gor poslala. Torklja reče: o ti baba trdokorna, kaj še meni neš pokorna? Te pograbi Torklja babo ino njoj vso meso s kosti zliže. Ino sneha misleča, da je ona odišla si čemerov odganjat, ide spat. To ti dojde sneha driigi den gor na nahiž ino najde babo za rolom, kak njoj je Torklja meso poli-zala. Tak je bija (= bil) babji konec. —
III. Od divjih dekel,
v
(Iz Štajerske.)
Enkrat se dogodi, da bi enoga pajba divje dekle vtopile, to pa začiije ena stara žena, štera je k mlini zrnje donesla, to pa je bila njegova mati. Ona čiije ti glas iz vode viin: viira je tii ali Ivana še ne tu, vura je tu ali Ivana še ne tii, viira je tii ali Ivana še ne tii. Počasi do-jaše njeni sin Ivanek na svojem belem konji, pa mu reče njegova mati: čiiješ^ ti moj dragi sin, jaz sem čiila trikrat
tebo zvati vun iz vode, valjda te divje dekle zovejo pa te čejo vtopiti. „Mati draga, zdaj glih bom mogo prek tote vode iti našomu mlinari. Nejdi, dragi sin, tebe čejo divje dekle vtopiti. Kaj bi zdaj, draga mati ? Mati jemi (rr njemu) reče: petkove konjske obrneš nazaj, štere stopijo napre, ino 'do mislile, da si ti že prek odišo. I gda se on hitro prek tote vode skače zadene mu Vila za nogo zlati lanec, ino on ga je odneso, pa čiije trikrat: či ne daš lanca nazaj napravimo kaj 'de (:zi bode) voda za tobom tekla. Ino on taki hiti lanec nazaj v vodo, ino mu rečejo divje dekle iz vode vun: ti še boš dogo živeja ino čuda bogastva od VU dobija. —                                                    M. Kračmanov.