NAŠE KORENINE v ¦ ¦
Binkošti - ljudski in cerkveni praznik
Pišedr.BORISKUHAR
Zelo zgodaj, že v maju so letos pred nami pomembni spomladanski prazniki, ki so ponavadi šelejunija. Le-tos cerkveno leto močno prehiteva naravo. Binkošti praznujemo že 19. maja in še celo telovo je že maja. Ljudstvo ima svojo pratiko in se malo meni za astro-nomski koledar. Zanje so binkošti zadnji mejnik vi-gredi. Tudi tod na Dolenj-skem je še vedno oduma-čen rek, da se pc binkoštih že začne poletje.
Binkošti so naš pometn-ben cerkveni in Ijudski praznik, ki ima svoje kore-nine daleč v preteklosti, za-to se je z binkoštmi kot cerkvenim praznikom str-nilo več starejših pomlad-no-poletnih šeg. Kristjani praznujejo binkošti že od 3. stoletja naprej kot praznik sv. Duha, ki seje, po sporo-čilu v Apostolskih delih spustil v obliki gorečihjezi-kov nad zbrane Kristusove učence.
Binkošti so na petdeseti dan po veliki noči. Od tod jim tudi ime: fmfhustin (iz staronemščine) ali pente-kote (iz starogrščine). Pri nas imenujejo ta praznik tudi Duhovo, ali trjaki, tri-jaki ali trojaki, toje praznik svete Trojice.
Binkošti imajo svoj izvor v bogoslužni zakonodaji Stare zaveze. Judje so na-mreč šteli po veliki noči se-dem eelih tednov in ob koncu sedmega tedna, toje na petdeseti dan po veliki noči, so obhajah zahvalni praznik za končano žetev. Golob kot podoba sv. Duha pa je verjetno ostanek predstave svetih ptic na in-doevropskem severu, ki va-rujejo vodo življenja in pri-našajo rodovitnost. Od tod so verjetno tudi do današ-njih dni v naših krajih ohranjene šege kulta vode in plodnosti na polju za za-gotovitev dobre letine.
Na Udjuje včasih bila še-ga, da so Ijudje na binkošti s blagosovljeno vodo po-kropili vso svojo zemljo, da bi ne bilo hude ure in da bi polje bolje obrodilo. Vveči-ni krajev današnje grosu-
peljske občine so se na bin-koštno jutro ljudje umivali z roso. S Police pri Višnji gori imamo starejše poroči-lo, da so to storili še pred sončnim vzhodom, pone-kod so si z binkoštno rosico močili oči zato, da bijih ne bolele. Drugod so se umi-vali z roso zelene detelje, da bi se znebili sončnih peg.
Sprva so binkošti siavili kar osem dni skupaj. V tem času ni smel nihče delati, kleče moliti ali se postiti. Zato lahko binkošti v dobri hrani izenačimo z veliko nočjo. Binkošti so torej praznik z obveznimi dobri-mi domačimi jedmi. Za binkošti so postregli z naj-boljšim. Predvsem morajo biti ta dan na mizi jeziki vseh živali, ki so jih klali.
V nekaterih vaseh je bila navada, da so pekli za bin-košti posebno velike štruklje.
Cerkveni zbor v Kon-stanci je leta 1094 določil da se binkošti praznujejo samo vnedeljo, ponedeljek in torek. Jožefinske refor-me so črtale še tretji dan praznika in takoje ob nede-lji ostal samo še binkoštni ponedeljek, ki pa tudi ni več zapovedan praznik. Za binkošti so ponekod pri nas v cerkvi nazomo prika-zovali prihod svetega Du-ha. Izpod stropa v cerkvi so spuščali lesene golobe. Skoraj do današnjih dni pa seje ohranila navada, da so na podeželju za binkošti obesili pod hišni oltar lese-nega goloba. Z vrvico je pritrjen na vrata in tako se z odpiranjem vrat golob, ki je izdelan iz lepo rezljanih trščic spušča in dviga. Tudi
vnašem koncuje bila zako-reninjena vera, da so čarov-nice, v katere so Ijudje še verovali skorajda do druge svetovne vojne, so bile ob binkoštih še posebno ne-varne.
Mnogo je teh starih po-mladanskih slavij in obrambnih obredij poveza-nih z binkoštmi. V cerkvi so na binkoštno soboto bJa-goslavljali krstno vodo - binkoštno krstnico in Iju-dje so hodili po njo in ji pripisovali zdravilno moč. Binkošti so povezane s šte-vilnimi prerokovanji. To velja predvsem za vreme. Za binkošti mora biti lepo, ker binkoštni dež škoduje letini. Na binkošti so se v naših vaseh kosali tudi zvonarji, kdo bo prej zazvo-nil. V Kitnem vrhu pri Za-gradcu so Ijudje verovali, da imajo tisti zvonovi, ki na binkoštno jutro prvi zapo-jo, večjo moč zoper hudo uro. Na Polici pa so menili, da vkrajih, kjerse binkošt-ni zvonovi najprej oglasijo, tisto   leto   ne   bo   toče.
V  Kompoljah  so zatikali v njive križce blagoslovlje-nega lesa in polja kropili z    plagoslovljeno _    vodo.
V  Češnjicah pri Šentvidu pa niso kropili samo polj, temveč tudi vsekote vhiši, hlevih   in   okrog   doma.
V Kompoljah so že na bin-koštno soboto zataknili za streho šentjanževe rože, ki sojih nastlali tudi po sobah in vežah. »da bi prišli an-gelči spat in varovat dom pred nesrečami«.
Rano vstajanje na binko-šti, kar so poznali po vseh naših krajih, je pravgotovo ostanek predkrščanskih obredij in starih kultov sonca. Ljudje so verovali, da morajo na binkošti vsta-ti že pred zoro ali pa vsaj takrat, ko pri cerkvi začno pritrkavati. Hišni gospodar je navadno takrat zbudil vso družino. Tistega, ki je na ta dan zadnji vstal, pa so vsi zasmehovali, da je »fin-klukna.«. Zanimiva so ta stara izročila iz grosupelj-ske okolice, da so se hodili ljudje umivat z binkoštno roso še pred sončnim vzho-dom, da bi bili lepi, da bi se obvarovali mrčesa in da bi jih ne imeli za lenuhe.