Marjanca Kočevar
640
Marjanca Kočevar TREBA JE OBSTATI
INNONCENTIA
Treba je obstati tu,
pred to stopnico k zrelosti;
upogniti otroka,
zakoličiti mejo
med uspavanko
in surovo temo,
žilavo in hladno
kot zimsko volčje meso,
... da se jagnje na jeziku
spotakne ob zamolk besede
in se postana slina v ustih
počasi prelije čez rob.
V razmočenem pogledu
le obtožba in motna vdanost.
Na obrežju mavrice
se mlado sonce
umiva za jutrišnjo parado -
za ozko zlato preprogo
mandljastim deklicam v belem.
KDO GOVORI O BESU ANGELA
Presajam se iz črnobelih samot v svetlopisane, iz dolgočasnih v prijazne.
641                                                                                  TREBA JE OBSTATI
Iz druge v drugo se mi prepletajo olesenela naključja.
Včasih pa le zadišim po rožni vodi ali sandalovini; zatohle vonje puščam v pečatnem vosku sivih celic, ko vsake toliko časa na ves glas zavpijem:
SEM! ŠE SEM
in s skrčenimi prsti rišem osmice v pesek.
Ne morem doreči smrti. Le najini imeni vžgem v križ z razžarjenim bodalom.
Ledena voda kaplja v sredico prsi. Ko zmoreva dotik, oslepiva besede in vosek najinih teles toplo kaplja po naju.
V vsaki kaplji široko zlato okno in zapahnjen vhod.
NOCOJ V NAŠEM MESTU NI SENC
Nocoj v našem mestu ni senc. Reka nenadoma teče čisto drugje in nekaj je požgalo vse svetilke. Na temnem obpotju se guga zmedena zrklovina.
V začetku boli,
nato, pravijo, se privadiš.
Marjanca Kočevar                                                                                     642
Če še veš,
kje raste zlata roža,
se odpri na njen spomin;
pokliči ime svojega ljubega,
zapiči sulico
v slepo pego
vseočesa.
Razbij
kristalno glavico semena,
da bo svetloba
spet brizgnila
iz svoje neprostovoljne ječe
in nam vrnila
naše potrgane sence.
*
O, bledi zavojevalec, prepočasna je bila tokrat tvoja mogočna noga in roka preohlapna, utrujena morda, da bi se spopadla z lokom, otrplim in stisnjenim od jasnih belih zim, ko si se pretvarjal, da si premožat za ogreto naročje in ti ni bilo mar, če so pomladne vode naplavile vse tiste bele, nepotešene roke, ki so tkale objeme zate.
Prepozno je za preobrazbo. Avgust je
in sonce si daje duška s svojimi igrivimi lovkami.
Odvrzi lok
in razlomi puščico,
odpočij si.
Sedi na ta okrogli beli kamen in počakaj.
da po upogibu
tvojega otrplega hrbta
zdrsi dotik
osipanih zvezd,
ki bi te utegnile prepoznati.
SVILOPREJKE
Ponočnica,
nikar me ne premagaj!
V taki pozni uri
to pač ne bi bilo herojstvo.
Moje stopinje
hitijo za mano -
težko je poslušati ta topot
kot ritmični ples tekačev.
Prerežem jadrovino prisluhov.
Zatič v steno. Previsoko se zapiči.
Nekak bodež je drevi
v avemariji.
Srebrnkast lunin krajec.
Strok
kot svilena postelja,
ki si je ne upam odgrniti.
Vezem tenke srebrne nitke, da bi lahko pobegnila od tu, a kaj, ko mi je zmanjkalo sviloprejk.
Labirint besed. Zmeraj drugi pomeni. Kot zaporedje minut tipajo po stenah, se nalagajo gubasto, živobarvne plasti, druga prek druge, da je svilnat njih lesk.
Drsijo v nizih iz grlenega izvira, temnega, da komaj verjameš, da je tu pravotlina glasov.
643          _________________________________________       TREBA JE OBSTATI \
Marjanca Kočevar
644
se prekopicujejo na oslinjeni postelji jezika, sladkajo, zapeljujejo, pljuvajo, grešijo;
razposajene in neobvladljive nemalokrat kot vročični otroci ali odraščajoče deklice, se ne pustijo ljubkovati ali pa nam jedo iz dlani, tihe, lene mačke včasih, spet drugič vreščeče zveri,
izgubljene v strašljivih pokrajinah, da je srh
v njihovem sporočilu in odprtina grla stisnjena
kot deklica pred razdevičenjem. A največkrat so dom,
kamor odlagamo barve svojih dni od enega do drugega jutra.