LISTEK. f Josip Kline. Kakor smo že poročali, je 22. pr. mes. umrl na V i d m u ob Savi tovariš J o s i p K 1 i n e, vpokojen nadučitelj iz A r t i č pri Brežicah. Z njim je legel v grob eden sedaj že redkib učiteljev-trpinov, ki so še na lastni koži občutili dobrote nekdanje konkordatske šole. Porojen leta 1843. v prijaznem C ad r a m u r konjiškem okraju, se je pokojni Kline šolal v Celju, kjer je bila nižja realka in enoletna učičeljska pripravnica. Kakor toliko slovenskih dijakov, se je moral tudi on za šolanje boriti z gmotnimi težavami. Za kosilo je bilo čestokrat treba nategniti — hlačni pas. L. 1862. je prebil zrelostni izpit z dobrim uspehom. Ker pa je bilo takrat le malo učiteljskib mest, je moral čakati na službo skoraj leto dni. L. 1863. je dobil podučiteljsko mesto v Olimlju v kozj. okraju. Stalnih dohodkov tukaj ni imel, nabral je po župniji par polovnjakoy vina in to je bilo vse. Še slabeje se oau je godilo na drugi službi v Šmartnem o b P a k i. Tu je imel sicer pri starem učitelju hrano, iz jarnega zaklada pa je dobival na mesec 4 fl. 16 kr., a imel ni niti primernega stanovanja in je moral spati v šolski sobi. Za to plačo je izyršeyal svoj učiteljski poklic ter opravljal službo organista. Umevno je, da se je ob takih razmerah. mlademu in vseskozi idealnemu učitelju krčilo srce. Ko je prišel škof v to župnijo birmovat, si je tudi Kline izprosil pri njem avdienco, da mu potoži svoje nadloge. Škofu so se obrosile oči in obljubil je pomoč. In res, že jeseni tistega leta je bil Kline premeščen kot prov. učitelj k Sy. Eoku ob Sotliv rogaškem okraju. Ni treba poudarjati, da je bil tega neizmemo vesel. Saj je bil sedaj samostojen in je mogel živeti svojim idealom, kolikor je bilo to pri takratnih razmerah sploh mogoče. Tu se mu je tudi v gmotnem oziru dosti bolje godilo, zlasti še, ko si je bil poiskal iz imovite hiše družico, s katero je žirel v najsrečnejšem zakonu skoraj 40 let. L. 1871. 80 uredili naše Ijudsko šolstvo po novih šolskih zakonih. Kline je poprosil za izpraznjeno učiteljsko mesto na enorazrednici v Artičah v brežiškem okraju ter nastopil to službo meseca februarja imenovanega leta. Na tej šoli je deloval z najboljšim uspehom do svoje vpokojitve, to je nad 31 let. Šolske razmere v Artičah v početku niso bile ugodne, tudi je bilo treba uveljaviti v šoli dov šolski zakon. Čakalo je torej mladega učitelja tu miiogo dela, a on, priden kot mravlja, se ga ni bal. Čeravno iz stare šole, se je prav kmalu uživel v nove razmere, da je bil popolnoma na svojem mestu ter si v kratkem času pridobil neomejeno zaupanje in sfoštovanje svojih soobčanov, njegovo delovanje v šoli pa so večkrat priznala tudi šolske oblasti. Učiteljstvo tega okraja ga je izvolilo tudi svojim zastopnikom v okrajnem šolskem svetu. Kline je bil vzor marljivega in vestnega učitelja. Svoj poklie, ki mu je bil vdan z dušo in telesom, je izvrševal z uprav čudovito natančnostjo in to vkljub temu, da je bil vedno rahlega zdravja in ga je bolezen večkrat vrgla v postelj. Njegovo delovanje je bilo tem težje, ker je bilo otrok za štirirazrednico, a šola je bila le drorazredna, in tako je moral poučerati v drugem razredu vedno nad sto otrok. Kaj to pomeni, učitelju ni treba praviti. In po šoli ti kupi zvezkov, ki jih je popravljal vsak dan. Poleg ogromnega dela v šoli je opravljal dolgo let še službo organista in občinskega tajnika. Ni čuda, da so bile njegove moči ob takih razmerah mnogo prehitro izčrpane. Kline je bil mož plemenitega srca in kremenit značaj. Vedoma ni učinil nikomur krivice, a tudi njega je bolelo, če so ga drugi sodili krivično. Zgodilo se je, da mu je nadzornik hotel odjesti starostno doklado, češ, da učni uspehi niso povoljni. Ali po naključju ali drugače, ne vem, pa je prišel šolo nadzorovat deželni šolski nadzomik in dobil rse v najlepšem redu, tako da je učitelja še pohvalil za uspešno delovanje. Povedal mu je tudi, kako sodi o njem okrajni šolski nadzornik. Seveda je učitelj dobil starostno doklado, a pozabiti tega ni mogel. Svojim učencem ni bil le učitelj, nego tudi vzgojitelj. V svojib korakih se ni nikoli prenaglil, in kjer bi bil marsikak drug učitelj obupal, je zmagala njegova občudovanja vredna potrpežljivost. Njegova resna in mirna beseda, iz katere pa je vedno odsevala ljubezen, je presunila še tako zakrknjenega paglavca. Zato so ga pa tudi otroei Ijubili kot svojega očeta. Ta ljubezen je ostala še pozneje, ko so učenci dorasli in stopili v trdi boj življenja, da, obranila se bo, ko že trava preraste grob dobrega in blagega učitelja. L. 1902. je stopil Kline v pokoj ter se nastanil na Vidmu. Deželni šolski svet mu je ob tej priliki izrekel priznanje za dolgoletno uspešno delovanje, občina v Artičah pa ga je imenovala svojim častnim občanom. Zupan sam, nekdanji njegov u&enec, ki ga že tudi krije črna zemlja, mu je izročil častno diplomo ter se mu ginjen zahvaljeval za v resnici požrtvovalno delovanje v blaginjo občine. Preproste besede moža poštenjaka so prišle iz srca in našle pot — k srcu. Bili so to lepi trenotki za učitelja-trpina, ki ee poslavlja od svojega javnega delovanja, kateremu je posvetil vse svoje življenje. Edor bi mislil, da se bo Eline sedaj vdal brezdelju, bi se motil. Na Vidmu so ga izvolili v občinski odbor, okrajni šolski svet ga je imenoval šolskim ogledom za videmsko šolo in okr. sodišče mu je poverilo posle sirotinskega očeta. Eo so na Vidmu ustanovili kmetijsko podružnico, je prevzel Kline blagajoiški posel ter z vso vnemo deloval v podružnici. Za našo stanovsko organizacijo se je rajni tovariš živo zanimal ter jo vedno dejansko podpiral. Eo so Ieta 1872. nekateri učitelji y Posavju ustanovili Učiteljsko društvo za brežiški politiški okraj, je mlademu društvu kumoval tudi Eline ter mu ostal zyest do svoje smrti. V syoji skromnosti pa ni nikoli silil v ospredje, temveč rajši deloval mirno in tiho. Med svojimi tovariši je bil jako priljubljen in radi so prihsjali y njegovo gostoljubno hišo, kjer so bili vedao sprejeti z odprtimi rokami. Lansko pomlad j» začel Eline vidno birati, izčrpane in izmozgane so bile njegove mofii, in vsa zdravniška skrb je bila zaman. Legel je k svoji ženi, ki je šla pred DJim pred petimi leti. Pogreb je bil krasen, kakršnih je v tej vasi Ie malokdaj videti. Učiteljstvo meščanske in ljudske šole v Erškem, mnogo učiteljstva iz brežiškega in sevniškega okraja, domači občiuski odbor, krajni šolski svet, šolska mladina, mnogo inteligence iz Erškega, Brežie, Eajhenburga in Sevniee ter nepregledna množica ljudstva, zlasti iz Artič, je izkazala zadnjo čast nepozabaemu tovarišu. Ersto so nosili člani gasilnega dru&fvg ' ški peyci pa so pokojniku zapeli pred hiL iusti ia na pokopališču žalostinke. Zapustil si nas, dragi tovariš, a Tvoj spomin ostane pri nas, ki smo Te poznali, spoštovali in ljubili. Počivaj v mirul J. K.