Vojna je. Da se pa za vojne skrb v prvi vrsti obrača vojnim dogodkom *— to je naravno. Naravno je v takih časih, da druga vprašanja, gospodarska in kulturna, stopajo v ozadje, ker je od uspeha vojne odvisna bodočnost države, v kateri živimo. Zato vidimo tudi sedaj začasni zastoj na vsakem polju javnega življenja. In čeprav so posledice temu občutne tudi za naše narodno delovanje in snovanje, vendar moramo nositi te žrtve zaradi države in nje bodočnosti. Vendar pa vidimo kraj vsega tega ves čas, kar traja vojna, od vseh strani — državnih in avtonomnih oblasti ter raznih korporacij — prizadevanja, da bi se te posledice, kolikor le možno ublažile; posebno pa gredo ta prizadevanja za tem, da se gospodarsko življenje obvaruje pred prevelikimi izgubami. Videli smo, kako so razne vladne naredbe dajale navodila, kako naj se po deželi osnuje poljsko delo, kako naj se seza pod roko industrialnim in trgovskim podjetjem, kako naj se pomaga obrtništvu preko sedanjih težkih časov itd. itd. Vidimo tudi prizadevanja na socialnem poIju, da ne bi prišlo do kakih katastrofalnih dogodkov. Tako se obrača n. pr. posebno pažnja kočljivemu vprašanju brezposelnosti in uvedena je sistematična in dobro organizovana akcija za podpiranje družin vojnih vpoklicancev. Kakor rečeno že gori, je naravno, da se raznc sic^r vsakdanje potrebe morajo umikati pred zahtevami vojne in da je tudi naše zanimanje obrnjeno v prvi vrsti dogodkom na bojnem polju. Naravno je, tudi, da za temi prihaja najprej skrb za... življenje, ali, če se hočemo banalno izraziti: za želodec! Ali vzlic vsemu in vsemu ostaja nevenljiva resnica, da istotako kakor posamezen človek tudi narod ne živi samo od materialnega kruha, ampak mu treba tudi duševne hrane, in da zato tudi v sedanjih težkih časih poleg vojnih dogodkov in materialnih potreb ne smemo pozabljati na svoje etične potrebe. Vsaj tam ne, kjer je možno še kaj storiti, oziroma nadaljevati prejšnje delo, četudi — kjer ne gre drugače — v skrčeni.meri. Mislimo nase narodno šolstvo, naše delo na polju narodnega izobraževanja. Naše društveno delovanje miruje, naše socialno življenje je zastalo. ln ni trebalo v to morda šele kakih umetnih ovir od kateresibodi strani ali kakih šikan ali zlobnosti od oblastvene strani: stroj se je ustavil, ker je zmanjkalo premnogo onih, ki so ga gonili v normalnih časih. Zmanjkalo ie motorjev našega društvenega delovanja, socialnega življenja in kulturnega snovanja. Tudi naša narodna šola je prizadeta po vojnih dogodkih. Tudi njej je odtegnjenih premnogih sil, da se moramo že sprijazniti z mislijo, da do rešitve velikega krvavega konflikta tudi ta aparat ne bo funkcioniral popolnoma. Ali zaradi tega nismo odvezani od dolžnosti, da storimo vsaj toliko, kolikor se da storiti ob vladajočih okolnostih. Vsi v to poklicani faktorji naj skrbe in store vse, kar je v njihovih močeh, da se bo delo ljudske izobrazbe nadaljevalo vsaj do skrajne meje dane možnosti. Ne pozabljamo, da naobrazba in etična vzgoja zmagujeta nad fizično silo in tudi nad oignjein najžarnejeiga patriotizma. Tudi v teh časih ne smemo pozabljati, da se podlage bodočnosti naroda gradijo — v šoli. In če je neizogibno potrebno že v normalnih časih, pa je še stokrat potrebneje v tako težkih časih kakor so sedanji, da za ta veliki smoter podpira tudi dom delo v šoli! Zato naj starši navajajo otroke k točnemu obiskovanju šote, k pridnemu učenju in k poslušnosti pred izobraževalci naroda! In ko govorimo o tem kardinalnem pogoju za našo narodno bodočnost, za narodno življenje na etič^' nih podlagah in za naš kulturni napredeky pa da ne bi se spominjali nje, ki nam daja vsega tega tam, kjer najbolj potrebujemo, na naših periferijah — naše Družbe sv. Cirila in Metoda?! Dohodki so izostali. Darovi niti ne kapljajo več. Stroški pa so ogromtii. Naj se ne razume to kakor očitanje. Zadele so pač tudi našo družbo posledice vojne. Ravno 'zato pa je težko dobiti besed, s katerimi bi mogli dostojno izraziti svoje hvaležnosti Družbi, da je vzlic vsemu in vsemu vendar odprla šolska vrata naši mladini. Kadar grome topovi, muze nimajo besede. Tako nekako je govoril že Cicero. Kolika je torej zasluga naše Družbe, da se ni ustrašila neugodnosti časov in da je poskrbela za to, da tudi ob gromenju topov ni popolnoma utihnila beseda — vzgoje naroda v učilnicah, ki nam jih je ustanovila! Bodimo ji od srca hvaležni! Ali temu plemenitemu čuvstvu naj se pridružuje tudi plemenito dejanje. Vemo — težko je sedaj. Ali če uvažujejo starši, ki uživajo dobrote Družbe, da gre za bodočnost njim najdražiega, da dolžnost skrbi za njih, ki so jim dali življenje, tudi v vojni ne ponehuje — in če pomisli vsa naša javnost, da Družba deluje za najvišjo korist narodne skupnosti, potem dobi gotovo vendarle še marsikak dar, da ga položi materi naše mladine na oltar! Ponavljamo: Družba sprejema gotovo z največjim zadoščenjem vsak izkaz priznanja in hvaležnosti, ali potrebuje tudi — podpore. Podpirajoč njo, podpiramo svoje šolstvo, pospešujemo svojo naobrazbo in svoj napredek. Zato kličemo še enkrat vsej naši javnosti: Ne ix)zabljajmo na svoje šolstvo!