FR. MILČINSKI

MUHOBORCI


ZALOŽIL L. SCHWENTNER V LJUBLJANI
1912


Natisnil A. Slatnar v Kamniku.

VSEBINA.

Stran

Muhoborci. Domorodna povest. 1

Upokojeni rodoljub.125

Ura št. 55.916. Detektivska povest . . . . 137

Pomladanske muhe.149

Deželna vinska klet.175

Muhoborci

Domorodna povest

(HHD

Prvo poglavje.

Starodavni Muhobor.

ga izlepa trga na Slovenskem bolj pre¬
bujenega, kakor je Muhobor.

Celo svojega brivca ima, gospoda
Krunoslava Batiča: krasen človek, kadar tako v
čaru smelih svojih brk in podjetne svoje frizure
sloni v durih brivnice in ga obseva zahajajoče
solnce, pri nogah pa mu važno sedi slikoviti koder
Hedervary! — Hedervary spada k obrtu : njegova
potrpežljiva glava služi že leta in leta ukaželjnim
Batičevim vajencem kot vežbališče višjega laso-
slovja in tako se kaže Hedervary vsak dan po
drugačnem prelestnem vzorcu friziran in onduliran
zavistnim očem trških gospodičen.

Ali Batič in Hedervary nista vse!

Muhobor ima tudi mlekarno in ima dve
stranki: ena je za mlekarno, druga, ki jo nevese iz
kakih vzrokov zmerjajo liberalno, je zoper mle¬
karno. Zadnji čas sili še tretja stranka na dan:

3

1 *

pristaši so ji mladi ljudje, ki se hrupno pozdrav¬
ljajo z : „Na zdar!“ — po zimi nosijo polhovke, njih
ostali program pa je še tajen; sklad zbirajo za
skupne večerje in njih disciplina je vzorna.

Pa to ni posebno važno!

Ali koliko je še drugih, resnično znamenitih
znamenitosti v Muhoboru!

Vzemimo le požarno brambo! Načelnik ji je
mizar Rape: najlepšo ima čelado, najlepši meČ
izmed vseh vrlih ognjegascev, kar jih je v deželni
zvezi. Pa tudi hlače njegove so vredne, da se jih
omeni: skoraj za ped je široka zlata porta, ki jih
krasi ob boku od vrha do tal.

In potem cestna razsvetljava: tudi z njo se
ponaša Muhobor! Petrolejska je sicer in gori le
v nočeh, ko pratika ne kaže meseca, ali — tukaj
je in vredna, da se jo omeni. Kadar v pratiki sveti
luna, razsvetljave ne nažgo in naj je noč še tako
temna. V takih temnih nočeh si pomagajo tržani
z ročnimi svetilkami, da najdejo skozi vijugaste in
bregovite, z drvi, vozmi in drugo šaro zastavljene
ulice v gostilno in zopet domov. Saj stvar bi se
dala z malimi stroški preurediti tako, da bi za
razsvetljavo ne bil merodajen mesec v pratiki, ampak
oni na nebu. Ali Muhoborci niso le prebujeni,
Muhoborci so tudi zavedni; oprezno čuvajo svoje
pravice in nič kaj radi ne opuščajo starih, častit¬
ljivih običajev.

Tako so si ohranili še marsikako dragoceno
svetinjo izza dobe pradedov. N. pr. praženje snega.

4

Ko prične toplejše solnce oznanjati bližajočo se
vigred, tačas gredo Muhoborci in razkopljejo in
postrgajo po tesnih osojnih ulicah, iz temnih kotov
in z mrzlih dvorišč stari umazani sneg in led in
ga zvozijo na glavni trg. Tam ga lepo in rahlo
razlože po sto let starem tlaku iz okroglih kamenov,
kakor se razloži lan po tratini, da je deležen ko¬
ristne solnčne gorkote.

Tako pražijo sneg. Lahko bi ga z isto potjo
in z manjšim delom odkidali kar v Žabji potok,
ki čisto pri rokah teče tik ob glavnem trgu, ali
praženje snega je že prestara navada in če bi kdo
vstal zoper njo, nemara bi padli po njem, kakor
da jim skruni sveto vero očetov. Taki so Muho¬
borci !

Samoraslost se jim pozna tudi v jeziku. Na-
glašajo, kakor da bi se kregali. In lepe, krepke
izraze imajo. Nogam pravijo „bedresa“, prstom
»parklji", lasem „griva“. Dekle je »zijala", obleko
imenujejo „cunje“. „Naša zijala ima nove cunje"
pomeni torej, da ima dotična gospodična novo
toaleto. Dečki se kličejo „betice“; kadar pa žena
govori o svojem možu, mu spoštljivo reče „naš
človek."

Ob posebno svečanih prilikah jedo koštruna
v omaki. — V obče so pošteni, krotki ljudje. Tudi
revnejši del trškega prebivalstva greši redkokdaj
zoper postave; tupatam se zmakne kaka zeljnata
glava ali kak dežnik — to je vse! In pa zmerjajo
se radi.

5

Zmerjanje je njih najslabša stran. Prišlo jim
je v navado in spada v način njih govorice. Na¬
mesto „prijatelj“ in „boter“ si reko „kmetavs“ (po¬
nosni so, da so tržani) in „mulec“; pa si drug
drugemu nič ne zamerijo. Le po zimi se žene
graščinskih gozdnih delavcev rade tožarijo. Zobo¬
trebce izdelujejo — „klince“, kakor jim pravijo;
vsa družina jih dela — od petletnega frkolina
naprej — dannadan, od zore v pozno noč, zvečer
po več družin vkupe pri eni luči. Ko se pa do¬
dobra nasede in jih bole od sedenja že vse kosti,
si vmes kak dan narede praznik, in da jim ne
mine brez zaslužka, gredo in se tožijo za čast in
poštenje in predlagajo drug drugega za pričo —
čim več prič, tem boljše! Kar jim potem sodnija
izplača pričnin, si lepo po bratovsko razdele med
sabo. Tožene razžalitve si seveda tik pred sodbo
drug drugemu odpuste, da ni nič kazni; le priče
morajo biti zaslišane in — plačane, zato jim gre.
Sodnik v Lučah ni slep in vidi, kam pes leti, pa
si misli: „Reveži so!“ in jim z odprto roko na-
graja „pot in zamudo". Zakaj pa ne! Saj gre iz
državne blagajne in je tako silno prijetno, blag
biti in dobrodelen — iz tujega žepa!

Muhobor stoji na zgodovinskih tleh.

Okoli leta 33. pred Kr. r. je bil tod nekod
ranjen slavni rimski triumvir Octavianus, poznejši
cesar Augustus: oster kamen mu je bil priletel
v nogo ali kakor pravijo Muhoborci, v „bedresa".
V lučanju kamenja so se že od nekdaj odlikovali

6

paglavci muhoborski. Oziroma Muhoborski z ve¬
likim „M“. Ne vem, kako bo pravilnejše. Ta pro¬
fesor uči tako, oni tako, častivredna rodoljuba sta
obadva, človek se ne bi rad zameril ne temu, ne
onemu in zato je položaj pisatelju zelo mučen. Ako
bi se smelo častivrednima rodoljuboma svetovati:
zedinita naj se in žreb naj odloči! Srce nam ne
bo izkrvavelo, naj zmaga mala začetnica ali velika,
le da bo mir! Časi so slabi, za kruh gre trda,
draginja je taka, da jajce stane 12 vinarjev —
skoraj bi kazalo človeku, da postane kura in leže
jajca -— pa se ukvarjaj s pravopisom vsake kvatre
novim, kakor da ni drugih skrbi! Zato se naj učena
gospoda poravnata in zedinita! — Pa kaj, ko se
ne bosta! Prazen je up, ker sta Slovenca in po
vrhu še profesorja: trda, neizprosna, jeklena! . . .

Torej muhoborski ali Muhoborski paglavci si
laste slavo, da so njih mokronosi predniki cesarju
Augustu zalučali kamen v koleno. Na to njih ju¬
naštvo spominja v Muhoboru gostilna z napisom:
„Pri šepavem Rimljanu". Pripomniti pa je, da si
prisvajajo isti zgodovinski dogodek tudi sosednje
Luče, sklicujoč se na svoje ime, in tudi v Lučah
se šopiri na gostilni za sodnijo izzivajoči napis:
„Pri pravem šepavem Rimljanu"; praga te gostilne
ne prestopi noben zaveden Muhoborec.

Leta 1584. so blizu do sem pridivjali Turki.
Podjetni Muhoborci so jim skrivaj poslali odpo¬
slanstvo s povabilom, naj jim pridejo zapalit hiše,
ki so jih bili pravkar visoko nad vrednost zavs-

7

rovali. Tako pripovedujejo Lučani. Ogorčeni Mu-
hoborci pa isto trde o Lučanih.

16. avgusta 1713 je v Muhoboru uradoval
glasoviti kriminalni komisar Boštijan Repar in je
v smrt na vešalih obsodil razvpito čarovnico Je¬
rečko, ki se je pečala zlasti z izdelovanjem toče in
krvavega deža, pa je bila tudi drugim skritim umet¬
nostim kos. Ker Muhoborci niso imeli svojih vešal,
so ponje pisali v Luče. Nevoščljivi Lučani pa, od-
nekdaj sovražni Muhoborcem, so jim oholo zavrnili
prošnjo, češ, vešala smo si napravili zase, za svoje
otroke in za otrok otroke, ne pa za vas Muhoborce.
Ta odgovor je sila razkačil ves Muhobor, ne iz-
vzemši Jerečko, ki je bila navzlic svojim kočljivim
posebnostim vendar vneta Muhoborka. In kaj
je storila Jerečka? Poslala je nad Lučane točo,
debelo kakor kurja jajca; ves bob jim je potolkla
in so Lučani tisto zimo živeli zgolj ob zmletih smreč-
jih storžih. V zahvalo za ta poraz kletega sovraga
so Muhoborci Jerečko oprostili železja in ječe in
Jerečka je šla in se je na stara leta močno pobolj¬
šala in je Muhoboru še mnogo koristila z zagovar¬
janjem urokov in odganjanjem čarovnic od krav.

Tudi usodepolno leto 1848. ni šlo brez do¬
godka mimo Muhobora. Tega leta je Kovačkova
krava vrgla teleta s tremi glavami. Tele je zdaj
v muzeju in Muhoborci ga kaj radi hodijo gledat,
češ, naš je!

Leta 1876. je izbruhnil v Muhoboru ljut ver¬
ski boj; župniku so ustavili bero, k maši in k sve-

8

I

tim zakramentom so hodili v sosednjo faro in niti
blaženstva polnim besedam škofjega poslanca se
ni posrečilo, zravnati globoki razdor. Povod homa-
tijam je bil sv. Pankracij, ki ga je župnik na svojo
roko, ne zaslišavši mož in kar na tihem premeknil
iz glavnega altarja v stranskega, kjer je stal v
mračnem kotu kakor kak siromašen osebenjek in
nadležen pritepenec, on, sv. Pankracij, ki je vsa
leta, odkar stoji cerkev, zvesto branil faro toče in
Črva. Pet let je trajal verski boj, predno je zmagal
sv. Pankracij in z glorijo se vrnil na svoj stari
prostor.

Leta 1903. je bil za župana izvoljen gospod
Božidar Kajca, posestnik in štacunar, mejnik lepše
dobe in začetnik nezaslišane prebude v Muhoboru.
Ko je on bil župan, se je nanovo prebelila šola,
postavil se je gasilni dom, vsadila se spominska
lipa. Za njegovega županovanja je bilo, ko se je
ustanovilo Olepševalno društvo, važno društvo, ki.
je koj v prvem letu svojega delovanja postavilo
lično klop pod prej omenjeno spominsko lipo.
Kakor v zeleni lopi se je sedelo na tej klopi! Prišel
je v Muhobor učenjak — ponočne metulje je lovil
na med in luč, stanoval je v gradu, od daleč je
bil, tri dele sveta je že videl — pa je rekel, da
nikoder ni še naletel na tako orjaške koprive, kakor
so se košatile okoli te klopi in se prijazno zgri¬
njale nadnjo! In ko je postavilo to klop, Olepše¬
valno društvo ni zadremalo na svojem uspehu,
ampak rastoč v svojih ciljih le podvojilo svojo

9

vnemo in soglasno in ob velikem navdušenju sto¬
rilo načelni sklep, da se zgradi lična vremenska
hišica, ki bo v kras in ponos vsemu trgu; izvršitev
tega sklepa pa se je začasno odložila. Muhobor je
imel namreč občinskega slugo, ta občinski sluga
je imel ženo, ta žena je imela na desni nogi oti-
ščance, ki so jo k slabemu vremenu čuda skeleli,
in kadar so jo skeleli, je mož vedel, da je treba
vzeti dežni plašček, in kadar so ga takega videli
tržani, so rekli: „Dež bo, občinski hlapec ima plaš¬
ček!" in niso za svoje vsakdanje potrebe kar nič
pogrešali vremenske hišice. Zato so s takim navdu¬
šenjem sklenjeno zgradbo vremenske hišice lahko
z mirno vestjo začasno odložili, zlasti — ker de¬
narja zanjo itak niso imeli.

Tak je bil torej Muhobor, taka njegova slavna
zgodovina, taka njegova zgledna sedanjost. Vse
je bilo v najlepšem, slehernega pravega rodoljuba
z iskrenim veseljem navdajajočem redu. Le ene
same stvari je nedostajalo Muhoboru, da ni stal
na vrhuncu: sodnije, te ni bilo v Muhoboru!

10

Drugo poglavje.

Zlati gradovi.

Muhoborci sami se niti zavedali niso, da jim
manjka sodnije. Kadar so imeli kaj opravila s pra¬
vico, so pač šli v poldrugo uro oddaljene Luče,
kjer je stolovala okrajna sodnija; tako je bilo vsa
leta in nikomur ni niti od daleč prihajalo na misel,
da bi sploh bilo lahko drugače.

Oči jim je odprl šele veleučeni odvetnik
dr. Fran Gad na volilnem shodu, ko se je prišel
Muhoborcem predstavit kot kandidat za državni
zbor. Praznih rok, brez sleherne obljube, ni mogel
priti mednje; železnice jim ni smel ponujati, kajti
dober del Muhobora živi ob vožnji lesa iz gra¬
ščinskih gozdov na štiri ure oddaljeno postajo, in
kdor bi jim govoril o železnici, tega bi nagnali, ako
ni drugače, tudi s kameni kakor blagopokojnega
cesarja Augusta. — Pa se je spomnil pretkani
kandidat na sodnijo — in tu se pričenja ta povest.

„Vrli možje iz Muhobora", je grmel, „jasno
je kakor beli dan, da vam gre v vaš prijazni, tako

11

vzorno se prebujajoči trg sodnija. Ali ste, vprašani,
kaj slabši, kakor so Lučani, ali ni  kraj tukaj lepši,
zrak čistejši, dobrega ljudstva značaj kremenitejši ?“
„Tako je, bogami!“ se je začul Krunoslava
Batiča glas in množica je za njim ponovila: „Tako je!“
„In pomislite, častiti gospodje volilci, kak
dobiček bi prinašala sodnija vašemu starodavnemu
trgu! S sodnijo hkratu dobite sem davkarijo in
notarja. Koliko se vam le potov prihrani in stro¬
škov ! Pa nele to! Uradništvu boste za drago ceno
oddajali stanovanja, ki vam zdaj stoje prazna in
brez haska in lep skupiček boste dobivali za živila,
za drva, za vse: saj uradnik mora vsako sleherno
reč kupiti in plačati. Marsikaj, kar vam zdaj zgnije
na poljih, na vrteh, v kleteh, vam vrže potem čist
dobiček. In vsi stranski ljudje iz okolice, ki bodo
imeli opravka tukaj na sodniji, na davkariji, pri
notarju, koliko vam bodo znašali denarja v vaše
gostilne in štacune! — Veselilo me bo, ako se bom
mogel, velečastiti gospodje volilci, v tem tako važ¬
nem vprašanju zavzeti za vas, z vsemi svojimi silami,
z vsemi svojimi, lahko rečem, vplivnimi zvezami. Vaša
stvar je, da me v to pooblastite s svojimi cenjenimi
glasovi — in zmaga bo naša, zmaga in uspeh!"

Muhoborci so poslušali in kar gorko jih je
spreletavalo. Da, sodnije jim je treba! Ne enega
ni bilo, kateremu sodnija ne bi obetala koristi, in
donebesni živioklici, ki so zadoneli po prostornem
županovem dvorišču, kjer se je vršil shod, so pri¬
hajali res iz srca.

12

Župan, ki je hkratu predsedoval shodu, je
oberoč tresel gospodu kandidatu desnico, nagnil
je glavo na levo, ganjen mu gledal v oči in se
mu zahvaljeval: »Imenitno, imenitno, Bog vas živi!“
in nagnil je glavo na desno, mu tresel roko, ga
ganjeno gledal in vabil: »Boste šli z mano, gospod
doktor, na majhen prigrizek, prosim. Imenitno,
imenitno!“

Gospod Krunoslav Batič je sedel na zidu, v
duhu je že bril vso novo gospodo, zariplega obraza
je vpil: »Živio naš poslanec, živila sodnija!“ in
potem intoniral »Lepo našo domovino", pa je moral
umolkniti, ker ga je nekdo za noge potegnil z zida.
Kajti s predsedniškega mesta je pravkar župan po
navodilih gospoda kandidata zaključeval izborno
uspeli volilni shod in naznanjal, da bo zvečer pri¬
jateljski sestanek pri »Pikapolonici," kamor vabi
velecenjeni gospod bodoči državni poslanec vse
vrle tržane, da se z njimi bliže seznani.

Zborovalci so se polagoma razhajali, da vnetih
lic in žarečih oči razneso preveselo novico o sod¬
niji po ulicah in hišah, in ker se sleherno navdu¬
šenje prej ali slej izpremeni v žejo, je obljubljena
sodnija že isti dan pričela rositi svoj blagor na —
krčmarje.

Zupan je vljudno nagibaje glavo z leve na
desno in z desne na levo krmaril svojega odlič¬
nega gosta črez stopnice v prvo nadstropje. Na
hodniku pri durih sta že čakali okrogla gospa žu¬
panja, šumeča v črni svili, od prijetnega razbur-

13

jenja rdeča kakor rak, in sedemnajstletna edina
hčerka Julka, ki je sramežljivo povešala oči, kakor
se je bila naučila v samostanski šoli.

»Kakšna čast!“ je hitela pozdravljati županja,
„ne zamerite, da je pri nas vse tako priprosto,
smo pač na deželi."

»Krasno imate!" je zagotavljal kandidat, žu¬
pan pa je vmes predstavljal: »Moja stara — tole
je pa naša »Čopka"; tak daj no daj roko pa vsaj
dober dan reci! Veste, nežna govoriti, ima piko
na jeziku !“

Julka, imenovana »Čopka", ker je imela na
čelu med bujnimi temnorjavimi lasmi majhen šopek
sivih, je zardela, očitajoče je pogledala očeta,
spodnjo ustnico je malce pomolila naprej — za¬
merljivo šobo so domači imenovali ta pojav, jokava
šoba pa je bila, če je zgornja ustnica stopila v
ospredje — zašepetala je: »Dober dan!" dala roko
tujemu gostu, pa jo hitro zopet odtegnila, potem
pa po prestani tej ceremoniji se globoko oddehnila.
Bila je dobro, plaho dekelce. Zdelo se ji je, da
bi bilo kaj lepo živeti, če bi ne bilo tujih ljudi
na svetu, ki jo vsi tako kar po domače gledajo
in hočejo, da se z njimi pogovarja o praznih vsak¬
danjih stvareh, ki je prav nič ne zanimajo. Edini,
ki se je z njim lahko menila, je bil domači maro¬
gasti mucek: kadar je njega gladila v naročji, o,
tačas ni imela pike na jeziku . . .

Gospoda kandidata so srečno prisukali v sobo
in ga posadili za mizo. Pred njim so stali štirje

14

krožniki, drug na drugem: tako so jo pogodili
mati županja za najimenitnejše — in potem se je
pričel »majhni prigrizek".

Trojna juha: kurja, goveja in suha, namreč
od suhega mesa; žafrana nič premalo v juhi. Potem
trojna obara, tudi koštrunova. Potem trojna pe¬
čenka in trojna salata. Potem še potica in trijet,
ako nisem česa pozabil. Lep spored, bogat spored
in mati županja tako prijazna! Kako gostoljubno
je kopičila gostu gore vseh teh dobrot na krožnik!

Zastonj se je branil gospod kandidat.

»Salament", je dejala, „zdaj morate ubogati,
sicer vas pa ne volimo!"

Oče župan je točil in silil in trkal: „Na
zdravje!" in „Bog živi!" in »Imenitno!"

Nehote se je vsiljevala tako sijajno pogo¬
ščenemu gospodu odvetniku misel — samemu se
je smešna zdela — koliko bi mu vrgel naporni
trud take gostije, če bi ga zaračunal po odvetniški
tarifi:

15

Gospe županji oddai obširno

mnenje o juhi.„ 4'— „

Posvet zaradi narezka ... „ 2 ’— „

itd., itd. Dvesto kron kakor nič bi neslo tako
kosilo!

Počasi se je polegel naval jedi in pijače in
v ustih in grlu je nastal prostor za razgovor.

„Ako dovolite, velecenjeni gospod doktor",
je vljudno poizvedoval župan, „zaradi uradov, ako
pridejo k nam — ali jih potem izgube Lučani?"

„Tega ni ravno treba. Pač pa bi se one
občine, ki jim je bliže v Muhobor, odcepile od
luškega okraja. Par uradnikov bi vsled tega pač
izgubili v Lučah."

„Ali se bodo jezili Lučanje!" se je veselila
županja. „Ti, mož, kaj poreče Ana, če dobimo
semkaj urade. Iz kože bo skočila, boš videl!"

Ana je bila sestrična županje in omožena pri
„ZIatem volku" v Lučah.

Misel na jezo v Lučah je županji dobro dela
in grela se je v nji.

„Slišite, gospod doktor," je nadaljevala, „kaki
so ti ljudje v Lučah — ne da bi opravljala! —
Beži, Julka, gledat, kaj babe delajo v kuhinji in
okoli hiše, poslov se kar nič ne sme pustiti izpred
oči . . . Tiste ženske v Lučah, gospod doktor —
v sredo sem bila tam, saj ne grem v Luče, ako
ni skrajna sila. Ali mislite, da so vedele kaj dru¬
gega povedati kakor: „Ta ima tega, ta ima tega".
Gospodinje pa že take: semenj je bil, ljudi se je

16

trlo po gostilni, jedli bi radi, gospodinja pa šele
Špeha išče na posodo pri sosedu za golaž! Kaj,
gospod doktor!"

Krepko je udarila gospoda doktorja po roki
in se prisrčno zasmejala in tudi doktor se je pri¬
srčno smejal ali Lučanom ali županji ali vsem vkupe.

Župan je posvaril ženo: „Ti — coklja ali
kazen! Zavri no malo jezik! Gospoda doktorja
bodo ušesa bolela. Babji jezik, ta bi bil res dober
za podplate, ker se nikoli ne izrabi."

Županja ga je razposajeno zavrnila: „Naši
jeziki za podplate, možki goltanci pa za urbase,
ker so zmeraj mokri, pa se nikoli ne premočijo."

Zopet so se veselo smejali.

Med tem je oče župan skuhal svojo misel.
Da ji pripravi pot, je najprvo prijazno trčil z zna¬
menitim gostom, pili so in potem je hitel, da je
prišel v vrsto.

»Velecenjeni gospod doktor, naš trg vam bo
večno hvaležen! Seveda — uradno poslopje —
sčasoma bi se gotovo novo postavilo, odkraja pa,
kaj pravite: tamle moja pristava, saj se jo vidi
skozi okno, ali bi ne bila pripravna za urade ? Mi
jo lahko pogrešamo, prazna nam stoji, za majhno
najemnino bi jo dal. Malo se jo popravi, pa bo
čisto dobra, kaj?"

»Imenitno poslopje," je pritrdil dr. Gad, »samo
še ptiča nad duri, pa bo sodnija! Vse se bo uredilo.
— Stanovanj za uradnike tudi ne bo nedostajalo,
kaj ? “

17

2

„Ne bo sile," je rekel župan, „vsi tako ne
bodo oženjeni. V Lučah n. pr. so skoro sami samci:
sodnik, njegov pristav, davkar itd. Dandanes kdo
se pa še ženi? Kak učitelj! Drug že nerad!"

„Seveda,“ je vskočila županja, — zdaj je po¬
govor krenil na njeno polje — „seveda so samci,
mar se naj ženijo v Lučah ? S katero pa, vprašam ?
Edino, ki je še bila za to, je vzel notar: Jakljevo.
Ta je dobro zadela, z avtomobilom se vozi ..."

Zameknila se je v stol, kjer je poprej sedela
Čopka in je vzdihnila. Pa se je koj zopet zavedla
svojih dolžnosti proti gostu in ga pričela siliti s
poticami.

„En košček boste pa res še snedli, en sam
košček, prav majhnega vam bom dala, razžaljena
bom, ako ga ne sneste."

„Ne pijete tudi nič, gospod doktor," je po¬
udarjal župan v svojem delokrogu. „Dajmo ga no,
saj nima kosti!" •—• In veselo so trčili.

Tačas je sedela Čopka na skrajnjem koncu
sadnega vrta pod širokim orehom, imela je ma¬
rogastega mačka v naročju, ga gladila in izpraše¬
vala, če jo ima kaj rad. Včasi je dvignila oči in
zaupljivo pogledala v mladega, ogorelega moža,
ki je, stoječ na stezi zunaj vrta, slonel na ograji in
z veliko resnobo motril mačka, ki je sukal okroglo
glavo in mežikal.

„Zdi se mi, danes je nervozen," je omenil.

„Ta neumni shod je vsega zbegal," je odgo¬
vorila in huda nejevolja se ji je brala na rožnatem

18

licu. Pritisnila je mucka k sebi, da ga odškoduje
za prestane neprijetnosti zborovalnega hrupa. In
potem je vstala, da je lahko tudi mladi mož pri
ograji pobožal mucka, in ni je motilo, ko je roka
mladega moža pogladila nele muckovo dlako, ampak
tako mimogrede tudi njeni roki.

V ta svoj nežni posel sta bila tako zavero¬
vana, da čisto nič nista čula Julkine mame, ki je
iskala [in klicala hčerko, da se poslovi od odha¬
jajočega slavnega gosta. Pač pa je mama, do ogala
spremivši dra. Gada in moža, zagledala dolgega
Podržajevega Janka, slonečega ob vrtni ograji.
Sta že spet vkupe! Sveta jeza ji je šinila po reje¬
nem licu in njeni klici: „Julka, Julka!" ki so se
bližali po vrtu, niso obetali nič dobrega.

Julka je izpustila mačka, pogladila si je pred¬
pasnik, pokimala tovarišu onostran plota in stekla
črez vrt materi naproti. Maček je smuknil v oreh,
Podržajev Janko pa se je tudi potuhnil in izginil
od ograje.

*

* *

V gostilni pri „Pikapolonici“ je živahna
družba čakala na kandidata. Mati Polona, vdova že
pametnih let, se je sukala v kuhinji, veliko gostil¬
niško sobo pa je vladala hči Slavica s pomočnico,
najeto za ta dan.

Najimenitnejša miza je bila ona v kotu proti
kuhinji, tam so sedeli gospod Krunoslav Batič,
potem občinski tajnik in upokojeni učitelj Podržaj,

19

2 *

oče Janka, in poštar s pipo in s štebali. Gospod
Krunoslav Batič je vodil pogovor.

„Bogami,“ je rekel, „ta doktor Gad je go¬
vornik, jaz vam pravim, on je govornik. Jaz to
vem, kaj se pravi, biti govornik in ako vam rečem,
doktor Gad je govornik, onda mi lahko verjamete,
da je govornik."

„Tebe pa le ne poseka, brivec!" je hudo¬
mušno pripomnil upokojeni nadučitelj in tajnik
Podržaj.

„Prosim,“ ga je resno zavrnil brivec, „tu ne
gre zame, ampak za doktorja Gada, saj ne boste
volili mene, ampak njega."

„Primojduha,“ se je spomnil Podržaj, „saj je
res, zakaj pa ne bi tebe volili! Slavica, še en
vrček! Ali si že slišala: Batič kandidira v državni
zbor."

Slavica je dala svojemu začudenju duška z
vzklikom „Zs“, kakor je skrajšano izgovarjala ime
Jezusa, in občudujoč je pogledala brivca, ki ga je
resnično štela sposobnega za vse.

Poštar se je dobrohotno muzal. Govoriti ni
imel navade. Udarjen je bil z jezikavo, prepirljivo
ženščino; ker pa je bil moder, se je bil privadil
molčati in molče hoditi svoja pota. Tako je naj¬
boljše vozil.

Krunoslav Batič ni niti za trenotek izgubil
miru. „Nemojte verjeti, gospodična Slavica! Go¬
spod tajnik se šali, jaz niti ne morem kandidirati,
ker sem inostranec."

20

Podržaj ni odnehal. „Kaj tisto! Priženi se
kam, da boš imel kaj svojega, pa te sprejmemo
v občino. Gospodična Slavica, usmilite se ga no,
takega fanta!"

Slavici se je ne brez truda posrečil ogorčen
pogled: „Zs, kakšni ste vi, naka!" Zasukala se
je in odšla z vrčkom.

Nič manj ogorčenja ni kazal brivec. „Oprosti,
gospod tajnik in nadučitelj, take šale so nedostojne.
Vsaka šala dobrodošla, a nedostojna šala ni do¬
brodošla, ker nedostojna šala ni nikaka šala, ampak
žalitev. Ti žališ mene — prosto ti, jaz nisem nič;
a ti žališ tudi velevredno gospodično Slavico in
tega se v olikani družbi ne sme."

Velevredna gospodična Slavica, prihajajoča
z natočenimi vrčki, je čula te besede in je po njih
uravnala svoja okrogla lica in svoj vedno strmeči
pogled — in res: videti je bila močno užaljena in
huda, huda kakor gambovček, ki se je skregal
s svetom. Z zadovoljstvom in ponosom je srce
gospoda Batiča naznanje vzelo ta uspeh. Da, sre¬
čen, kdor zna tako govoriti kakor gospod Batič!

Tako se je po priljubljenem starodavnem
vzorcu izborno zabavala družba pri tej mizi in na
enak način, z zafrkavanjem, prejkone tudi pri drugih,
to so pričali krohot in vzkliki od vseh strani. Vmes
je brenčal orkestrion, glasni porok visoke stopnje
muhoborske kulture.

Ta hrupni dirindaj je blagovolil gospod
dr. Gad, ki je v županovi družbi živahno pozdravljan

21

baš vstopal v zakajeno dvorano, počastiti z opazko,
da mu napravlja naravnost velikomesten vtisk.

Bila je to zelo srečna beseda, ki mu je namah
pridobila polovico src vseh navzočih.

Drugo polovico si je osvojil s prijaznim po¬
zivom, naj se vse mize vkupe porinejo — „Saj
smo vsi prijatelji!“ — kar se je ob navdušenih
živio - klicih tudi takoj zgodilo.

Sledilo je predstavljanje.

Tudi brivec je prišel na vrsto. „Moje ime je
Krunoslav Batič" in dostavil je: »Oprostite, vele-
učeni gospod doktor, jedno kratko besedo. Li
niste, veleučeni, v sorodu z gospodom podpolkov¬
nikom Gadom v Zagrebu ? Izboren gospod, imel sem
mnogo potov z njim opraviti, znate, službeno."

Gospod doktor je izrekel svoje obžalovanje,
da ni nič v sorodu s podpolkovnikom, in izredno
gorko je stresel roko gospodu, ki ima znanje s tako
visokim dostojanstvenikom.

Vrnivši se na svoj prostor je izrazil brivec
svoje mnenje, da je gospod kandidat zelo olikan,
fin mož.

Skraja je bila zabava bolj tiha, vsakdo ni
tak junak kakor Krunoslav Batič in vajen občevati
z najodličnejšimi glavami. Temu in onemu volilcu
se je sitno zdelo, da je pozabil doma kravato ali
da ni smuknil v boljšo suknjo, in neka mučna pri-
siljenost je vladala omizju.

Toda doktor Gad ni bil novinec v politiki,
vedel je, kako in kaj: na mizo so priromali Štefani

22

— in led je bil prebit! Zdaj so se razvozljali jeziki
in hitro se je razpletel živahen pogovor: o volitvah
in nasprotnikih, kako bodo pogoreli, o muhoborski
sodniji in o korakih, ki jih bo še storiti zanjo, o
vojski, o koleri in celo o literaturi, to se pravi o
podlistkih: drugega Muhoborci tako ne bero. Go¬
spod doktor Gad se ni mogel dovolj načuditi
izredni naobrazbi, ki je doma v Muhoboru.

Po petem in šestem kozarcu so se razgreli
in ojunačili tudi domači umetniki, da so prišli na
dan s svojimi za skromne muhoborske razmere vse
časti vrednimi talenti: kovač Švigelj s svojo ra¬
skavo dlanjo, ki je ob nji vžigal vžigalice, mizar
Rape, ki je z eno roko dvignil stol z doktorjem
vred kvišku pod strop; dacar Jožko, ki štajersko
pleše z do vrha polno čašo na glavi in zna na
prste brlizgati cesarsko pesem, da se jo sliši četrt
ure daleč, in Podržajev Janko, ki je zapel „Pija-
nega študenta/ 1

Gospod doktor Gad je kar strmel: kaj takega
ni pričakoval v Muhoboru!

Vmes se je seveda veselo trkalo in možato
pilo. Toda izpregovorila se je tudi še mnoga resna,
krepka, jedrnata beseda. Zakaj čuda veliko rodo-
ljubja, podjetnosti in neustrašenosti je ob takih
mokrih prilikah v Muhoboru. Pa tudi drugod. In
s tega idealnega stališča je pravzaprav škoda,
zakaj nismo Slovenci vedno pijani!

23

Tretje poglavje.

Luška gospoda.

Volitve so bile končane, razne stave popite,
vračal se je zopet mir v deželo; le tuintam kaka
kazenska razprava je še spominjala na razburjenost
prešlih dni.

Dr. Gad je bil izvoljen za državnega poslanca.
Muhoborci so torej storili svoje, zdaj je bil on na
vrsti. In dr. Gad ni pozabil svoje obljube. Bil je
mlad, podjeten, željan uspehov; sestavil je obširno
prošnjo, nabiral podpise in obletel vse od Poncija
do Pilata, da dobi Muhoboru sodnijo. Bile so pa
tačas take okolnosti, da je vlada ravno potrebovala
slovenske glasove in se vsled tega prijazno kazala
raznim skromnim željam poslancev.

Tako se je zgodilo, da so komaj pretekli
trije meseci od volitve, pa dobi župan muhoborski
pismo gospoda državnega poslanca: vsa stvar je
že v tiru, predsednik okrožnega sodišča že opravlja
potrebne poizvedbe zaradi nove sodnije v Muho¬
boru; zelo umestno bi bilo, če bi v kakih dveh,

24

treh tednih odposlanstvo prizadetih občin še osebno
se prišlo priporočit gospodu predsedniku. — Mu-
hoborci so bili vsi pokonci in tako se jim je zdelo,
da jo že imajo v žepu, sodnijo.

Tačas ni dalo več miru županji, morala je
iti v obisk k sestrični Ani v Luče.

Bilo je na svetih Treh kraljev dan. Po kosilu
je hlapec potegnil koleselj pred hišo in vpregel
kobilico, mati županja in Julka sta se spravili v
voz, dekle so ju zadelale s koci in ogrinjačami,
dasi ni bilo mraza, oče župan je šel okoli kobilice
in voza: „Glejta, da se o pravem času vrneta 1“
pa hi! proti Lučam.

Pičlo uro vožnje, tri klance vkreber, tri klance
navzdol — zavoro je sukala gospa županja sama,
ker se je hlapcu navzlic bodrečim njenim sunkom
venomer dremalo — in že so bili v Lučah.

Od „Zlatega volka" se je razlegalo petje,
kakršnemu so kos pivci, ki so že ob dveh po¬
poldne „narejeni.“ Voz se je ustavil pred vežo,
od hleva semkaj se je zelo počasi bližal konjski
hlapec, iz veže je priletelo dvanajstletno dekletce:
„0, teta, o, Julka!" in pričelo luščiti došli poset
iz ovojev.

„Ste vsi zdravi, Ančika?" je vprašala županja.
„Kaj pa mama?"

„E, mama spe," se je nasmejala Ančika in
si naprtovala ogrinjače in dežnika. „ Snoči smo
imeli bal, imenitno je bilo, jaz se bila do treh
pokonci, mama so prišli šele ob šestih v posteljo,

25

ata, oficial in notarjev pisar pa sploh niso šli spat,
le poslušajte, kako se lepo dero!"

Razposajeno se je zasmejala, hitela naprej v
vežo in zaklicala: „Ata, Ata!" Njej sta sledili mati
županja, vesela, da je zadela s svojim obiskom
ravno v tako izredne okolnosti, Julka pa plaha in
v skrbeh, ali ne prihajata neprav.

Pa se je že pokazal v gostilniških vratih go¬
spodar, „Zlati volk," s kapico po strani, in po vinu
je zadišalo iz njega, ko je hripavo, toda prijazno
pozdravil obisk. Bil je dober krčmar, ki vztraja
pri pijači, toda pije le toliko, da dela druščino in
dviga promet.

„Ančika, teci po mamo, reci, da bo nocoj
tudi še noč!" je ukazoval in je kazal obisku pot
v drugo stran veže. „Kam je zapisati, da sta se
spomnili na nas. Snoči smo imeli bal in tako . . .
Dadadada. Pa stopimo v kamrico, nononono, tam
ni nikogar in gorko. Škoda, da vaju ni bilo snoči!
Hola! Micka, Reza! Danes so vse babe še nore!
Pogrni mizo, ali ne vidiš, pa nareži kaj in vina
prinesi! Dadadada, če bi bila snoči tukaj, Julka,
primojdvojača, najlepšega ženina bi ti bil priko-
mandiral."

„E, maram zanj," se je odrezala Julka.

„Ce ga že imaš, potem je druga."

Tako je zabaval „Zlati volk" sorodnici svoje
žene, mati županja je občudovala novo visečo sve¬
tilko, ki je zadnjič še ni bilo, Julka je vprašala,

26

kdo je monogram uvezel v prt, tačas pa je že
prisopihala gospa sestrična Ana, „Zlata volkulja".

Vzkliki in poljubi, gospod „Zlati volk“ se je
zdaj lahko zopet vrnil h prekinjenemu pospeševanju
obrta, in ko so ženske od razburjenja in pozdrava
prišle do sape, se je pričelo obširno pripovedo¬
vanje.

»Torej povej, povej, kako se je kaj obnesel
vaš bal,“ je vprašala županja. Vedela je, zdajle
se bo nalezla za poln koš najnovejših novic iz Luč;
ali se jim bodo smejali v Muhoboru!

„Da, naš bal — čakaj, vse ti povem!" je
rekla gospa Ana in gospodinjski njen pogled,
nikdar počivajoč, je spreletel po mizi in po sobi,
ali je vse v redu. »Ančika, ti nemarni otrok, kaj
postajaš in posluške otepaš! Ali nimaš nič dela ?
V kuhinjo beži, kavo mi prinesi! Ali si čula ali ne?

Ančika se je zadrla nad materjo: „No, no,
saj že grem," in mrdajoč se je počasi izginila.

»Moji ljubi, postrezita si no, kar po domače!
Torej naš bal. Petdeset porcij purana sem imela
pripravljenih, do pol desete ure so bile vse od¬
dane, po 1 K 20 vin. s salato vred — ali ni to
poceni? Saj draže ne smeš računati, ti ne veš,
kako so ljudje umazani. Povem ti, pri uradnikih
je sama izguba! Izbirati si znajo, nobena reč jim
ni dovolj fina, ampak na pol zastonj bi radi vse
imeli! — Svinjske pečenke je šlo dvajset porcij.
Ob treh zjutraj so se dobile hrenovke: to je bilo
iznenadenje, vsi so bili strahovito zadovoljni. Pivo

27

se je trikrat nastavilo, vina smo tudi precej poto¬
čili , nazadnje so pa dajali za kuhano vino, sodnik,
kakor je skop, ga je sam plačal pet litrov."

„Kaj pa gospe in gospodične," je zanimalo
županjo, „ali so bile močno našešarjene? Go¬
tovo da!"

„0 jej," se je oglasila Ančika, ki je mami
prinesla kavo in je zdaj zopet slonela ob podbojih,
„čevlje na biks, v žepih pa niks!"

„Ali se mi ne izgubiš, smrklja!" se je zakre-
gala mama. „Kak jezik ima ta otrok! Pojdi z Julko
pa ji pokaži, kaj ti je prinesel Božič!"

Dekletci sta odšli in županja je z napeto po¬
zornostjo poslušala nadaljni popis bala in prijetno
jo je ščegetala misel: „ Čakaj, bližnji predpust bo
pa v Muhoboru tudi že bal."

„Da ti povem," je nadaljevala gospa Ana,
„eleganca kakor na dvoru! Tratnikova Lojzika od
tamle nasproti je imela bele glace - čeveljčke; da
si jih ni črez cesto pomazala, jo je krščenca, stara
Mica, štuporamo prenesla sem pred prag. Kake
dovtipe so potem gospodje uganjali, ves večer so
se ji ponujali: „Kaj ne, gospodična, nazaj vas jaz
štuporamo nesem domov." Toliko je bilo smehu!
— Le počakaj: Mlakarjeva Lina, dobro dekle,
ampak noge ima — kakor slon; ta je prinesla la¬
kaste čevlje s seboj v papirju, prišla je pa v širokih.
Preobula se je pri meni v sobi. „Oh, gospa," je
rekla, kar smilila se mi je, „tako me bodo tiščali;

28

za premor, ko bomo večerjali, se pridem zopet
preobut za pol ure, saj dovolite!” Ves večer se
je sodnik slinil okoli nje; tako je bila srečna, da
se še preobut ni prišla; ali se pa ni mogla zmu¬
zniti."

„Ali bo kaj dosti imela?"

„Desettisoč obljubljajo, pa kje jih bodo vzeli!
Bučnih pečka že, pa ne kron! Pol toliko bo tudi
dovolj!“

Županja si je mislila: „Naša jih bo imela
tridesettisoč, pa ne kron, ampak goldinarjev. “

Gospa Ana je nadaljevala: „Notarka vsa v
svili! Čakaj, to ti moram povedati: Notar je prav
fin gospod, ni umazan, ne stiska grošev in rad
malo pokvarta in pokroka — kaj pa če, saj ves
dan dela. Notarki pa to ni všeč. Ali naj venomer
pri nji tiči, pri sitnici! — Zdaj, kadar mu pre¬
seda njena sitnost, pa sploh domov ne gre,
notar, ampak pri nas kosi in večerja in pa
Rezki, naši natakarici, dvori, veš, tako iz nor¬
čije. Notarka pa ljubosumna na Rezko, ali ni to
neumno? — Snoči pri večerji notar, dobre volje,
trčne s svojim kozarcem ob kozarec svoje mi¬
lostljive in ji reče prijazno: „Servus!“ zmoti se
pa in ji reče namesto: „Servus, Minka!" — „Ser-
vus, Rezka!" Tačas notarka kvišku, kakor da jo
je pičil gad, vsa sem bila trda. Zdajle bo pa klo¬
futa priletela, adijo bal, sem si mislila! Notar pa
— nak, kako je ta človek premeten — hitro pre-

29

vrne svoj polni kozarec po njeni obleki, ravno v
naročje se ji je izlilo — pa je bila jeza pogašena.
Tako se je delal, kakor da se mu je po nesreči
pripetilo, ali jaz sem natanko videla! Spravil jo je
domov, da se preobleče, pa je prišel nazaj brez
nje in bil prav dobre volje. “

Tako je gospa Ana še naprej pravila o balu
in ko je bil bal do kosti oglodan, še o tem in
onem, kar je bilo novega v Lučah: o dacarju,
kako nagaja, o davčnem inšpektorju, kako jih
privija, pa mu je zadnjič dala pod nos: „Kaj ne,
gospod inšpektor, davek se pravi zato, ker se z
njim davi človeka!" in o novem sodnem pristavu:
ta nič ne pije, zvečer v sobi sedi in študira; mož,
„Zlati volk," je rekel, da mu bo stanovanje odpo¬
vedal; ne, če ne da nič zaslužiti?"

Ura je bila in bila, predno je gospe Ani
potekla štrena, pa bi ji še ne potekla, da se ni
razgreta gospa županja preveč smejala vsaki novici.
Ta smeh je cikal na zasmeh, zato je gospo Ano
nehalo veselje pripovedovati in rajši je prepustila
besedo županji.

„Ljuba moja," je rekla, „zdaj pa ti govori
in povej, kako se kaj doma ravnate. Zadnji čas
ste kaj mogočni, nič vas ni blizu, nič ne pišete,
vse mora človek šele po tujih ljudeh izvedeti. Kdaj
pa bo kaj z Julko? Ali se sme čestitati? Slišali
smo, da je zaročena ..."

Županja je začutila želo v teh besedah in
zabliskale so se ji oči: „To je pa že od sile, da

30

so tako zlobni jeziki. Nič ni res, še senca tega ne.

Zdaj bi pa le rada vedela, kateri rogač ima tako
peklensko veselje, o mojem dekletu razdirati take
čenče, rada bi mu malo stopila na jezik."

„Ali je to kaj hudega?" se je hlinila gospa
Ana. „Saj ni nič hudega! Dekleta so vendar zato,
da se pomože. Res ne vem, kdo je pravil. Muho-
borci, ko pridejo po opravkih na sodnijo ali v
davkarijo, se oglašajo pri nas na zajtrk ali kosilo,
pa povedo kako novico. Da se med Podrža-
jevim Jankom nekaj plete in med vašo Julko,
tako so pravili; ne eden in enkrat, ampak več in
večkrat. Saj so hvalili fanta: rekli so, da lepo poje,
posebno tisto od „Pijanega študenta; 1 ! Ni še nič, *
seveda ne, so rekli, pa bo že še; sicer pa, saj je
pri vas vsega dosti."

„Zato nas pa obirajo," se je hudovala žu¬
panja, „ker kaj imamo. Sama zavist jih je, teh
ljudi. Podržajev Janko, Podržajev Janko, prav na
tega čakamo! Kaj pa naj storim?! Pota mu ne
morem prepovedati mimo hiše, oči mu ne smem
izkopati, da ne bi pogledal Julke; ali mu naj jezik
izrujem, da ji ne bo več rekel „Dober dan!" In
sploh, naša zijala, kaj bo tak otrok, saj vidiš, da
je še vsa neumna."

„0, to nič ne de," je nedolžno rekla gospa
Ana, „saj nekaterim se še prav poda, če so ne¬
umne."

„Čakaj,“ si je mislila županja, „zdaj pa prideš

31

ti na vrsto." Oberoč je ljubeznivo prijela sestrično
za desnico in rekla: „Eno novico ti pa vendar
vem povedati. Pomisli, Ana, črez štirinajst dni gre
moj mož še z dvema odbornikoma k sodnemu
predsedniku v mesto, stvar je že tako daleč do¬
zorela: v Muhobor dobimo sodnijo!"

„Tako, sodnijo?" je z visokim glasom dela
gospa Ana. Ta vest jo je presenetila. Saj govorice
so se čule, da si Muhoborci žele sodnijo. Pa kdo
bo govoricam in željam pripisoval kaj važnosti!
Zdaj ji ni bilo jasno, kako stališče naj zavzame
nasproti nepričakovani novici. Vsekako jo je dra¬
žilo že to, da se županja veseli. Zaletel se ji je
zrak, pokašljala je in rekla: „Tako? Nisem še
slišala!“

„Da,“ je rekla kar najslajše županja, „stvar
je takorekoč že dognana. Luški sodniji vzemo pet
občin, sodniji v Račjem in sodniji v Robu pa tudi
vsaki eno; vse te občine pridejo pod novo sodnijo,
pod našo sodnijo. Par uradnikov boste seveda iz¬
gubili tu v Lučah; vem, da boste veseli, ko imate
samo škodo pri uradnikih." In vživala je sladki
sad maščevanja in zraven srknila malo vina, da je
s čašo prikrila škodoželjnost, ki ji je preočitno
zaigrala po licu.

„0, zakaj pa ne!“ je odgovorila gospa Ana
in se še vedno ni mogla ujeti. „Zaradi mene! Jaz
vam ne zavidam sodnije, jaz ne, jaz vsakemu vse
dobro privoščim. Seveda, mi smo prizidali dve

32

stanovanji za uradnike, prizidali smo salon, ti stroški
se nam morajo povrniti; če jih drugi ne povrne,
jih pa mora muhoborska soseska. Saj so doktorji
na svetu!"

„Prav imaš," je pritrdila resno županja, „še je
pravica na svetu. Skoda se vam mora povrniti.
Ne vem, kdo je naročil, da zidate stanovanja in
salon. Ce so Muhoborci naročili, naj pa Muho-
borci plačajo. Prav imaš!"

Stara okajena stenska ura je počasi in z na¬
porom zabrenčala petkrat. Rezika je prišla luč
prižigat.

Gospa županja je planila kvišku. „Oh, kri¬
žana gora, pet je že in mož je rekel, da morava
še pred nočjo biti doma. Preljuba moja Ana, kdaj
nas prideš kaj obiskat?"

„Ostani še vendar, saj se ti nikamor ne mudi,
počakaj vsaj še večerje!"

»Pri vas tako hitro čas mine — kje je neki
Julka? Bližnjo nedeljo vas gotovo pričakujemo."

Tako sta se prisukali v vežo. V kuhinji sta
sedeli Julka in Ančika; Julka je pestovala veliko
sivo mačko, Ančika pa je živahno pravila, ne ve
se kaj, gotovo kaj takega, kar ni bilo prikladno
za mamina ušesa, ker je zagledavši jo hipoma
utihnila in se zmuznila vun. Mama se je zakregala
za njo, naj reče hlapcu vpreči.

Iskali so še „Zlatega volka" pa je spal in
ga ni bilo vzbobnati.

33

3

Koleselj je bil zaprežen, gospe in gospodični
so se poljubile, gospe z veliko ognjevitostjo, pa
z žolčem v srcu, in odpeljali sta se gospa županja
in Julka — trikrat navkreber, trikrat navzdol —
v Muhobor.

Doma pa je bilo še malo poloma zaradi Po-
držajevega Janka.

34

Četrto poglavje.

Rodbinski posvet.

Drugo jutro je bilo po sv. Treh kraljih.

Občinski tajnik in upokojeni nadučitelj Po¬
držaj je stopal počasi po občinski pisarni, od peči,
kjer se je malo pogrel, do okna in nazaj in pre¬
mišljal, ali si bi nabasal pipo ali ne in ali bi vzel
kako pisarijo v roke ali ne: nujnega ni bilo nič,
v občinskih pisarnah ni sploh nič nujnega — za
tisto, kar je nujno, za tisto so orožniki.

Pa vstopi župan: „Kaj novega, tajnik?" in
gre po sobi gori in doli.

„Lačen sem in žejen," je odgovoril tajnik.

„In pa prismoda, to si še pozabil povedati,"
je dostavil župan in glas mu je bil nasajen.

„Kaj pa vprašaš, če sam boljše veš," se je
odrezal tajnik.

To je bila uvertura. Potem se je župan ustavil
in rekel: „Moja žena je bila včeraj v Lučah. Saj
za čenčarije se ne brigam dosti, ampak to me le
jezi: v Lučah ves svet govori, da tvoj Janko —

35

3 *

da moja Julka — kakor da se med njima plete
ljubezen. Tega kratkomalo ne trpim!"

„Prav imaš!" je odgovoril tajnik. „Ali jim
naj to uradno pišem v Luče, da ne trpiš takega
čenčanja ?“

„Jaz ne trpim, da tvoj pob sili za mojo zi¬
jalo," je jezno kričal župan.

Tajnik ga je začuden pogledal. „Cemu pa
kričiš nad mano, mar sem mu jaz ukazal? Glej
ga, dedca!"

„ Ukazal! Braniti mu moraš, prepovedati!
Odtod ga poženi, lenuha! — Nikar se ne reži
tako neumno! Drugače te spodim s tajniškega
stolca!"

„Spodi me no, župan, spodi! Sem radoveden,
kje dobiš drugega osla, ki ti bo delal za te groše:
še za tobak ne zaležejo. — Kar pa imaš mojemu
fantu povedati, mu lahko poveš kar sam. Nemara
se te zboji, če prav zakričiš nanj, pa jo kar po¬
piha črez hribe in doline."

„Ti si vendar oče," je župan pričel mirnejše,
„saj imaš vendar kaj oblasti črezenj!“

„Seveda sem oče, toda fant ni otrok, ima
že svojih 24 let, pameten pa je bolj, kakor sva
jaz pa ti vkupe. Gimnazijo ima in na Dunaju je
bil, da se je vpisal v visoko šolo, lump pa tudi ni,
kaj ga bo pestil star upokojen šomašter in sestra¬
dan občinski tajnik! — Pa ti strahuj svojo zijalo!"

„Saj jo!" je vzkliknil župan in se je vsedel,
da se je omara ob steni zamajala. Sklenil je roki,

36

gledal v tla in se spominjal, kako sta on in žena
snoči sukala „zijalo“. „Da te ni sram ljudi, da te
zdaj nosijo po jezikih! Še pogledati ga ni treba!
Ce pozdravi, slepa in mutasta bodi, se bo že od¬
vadil. Tak lačen študent, nič nima, nič ni in nič
ne bo, če bo tako naprej študiral tukaj po Mu-
hoboru. Tak ni zate, na kaj se pa hočeta vzeti?!"
— In na ta lepa očetna in materina svarila in
poduke ni imela jokajoča se zijala drugega odgo¬
vora nego: „Saj se nočeva vzeti, saj se imava
samo rada." — Nezaslišano! Taki nazori! — Ali
pa je vse vkupe le otročarija?

Tajnik je enakomerno hodil svojo pot od
peči do okna in nazaj in niti ni prekinil svojega
romanja, ko je župan zopet povzel besedo.

„Saj vem, mladost — norost! Boli me pa le,
da se mi bega otrok. Pa tudi za tvojega ni prav,
da ima misli drugod kakor pri svojih knjigah. Nič
ne rečem fantu: čeden je in postrežen in pošten,
toda od tega ne bo živel. Tukaj doma se ne bo
izšolal za jezičnega dohtarja, pa če Metuzalemovo
starost doseže —to lahko sam izprevidiš, tajnik!
Zato ga pošlji na Dunaj, če zmoreš; če ne zmoreš,
naj si pa drug kruh izbere. Tukaj in tako le leta
trati in moči; škoda zanj!“

Tajnik je postal, potegnil si je z roko črez
visoko čelo in sive lase in še enkrat si je potegnil
in tiho je odgovoril:

„Misliš, da mene ne skrbi ? Toda edini otrok
je, stara sva, žena boleha, težko je nama, poditi

37

ga po svetu, ko je tako rad doma — pa odlašava
in odlašava."

»Težko je na svetu, težko!" je vzdihnil
župan in se vzdignil s stola. Krepko je tajniku
segel v roko in odšel.

*

* *

Pri Podržajevih so odkosili.

Mamica Podržajeva se je pobožno prekrižala;
sklenila je roki v naročje, globoko zasopla in za¬
šepetala predse molitvico, ki se jo je bila naučila
od svoje mame, ta od svoje in ta od svoje: »Čast
in hvala Bogu, sv. Janžu, vsem jogrom božjim, da
smo jedli, da smo siti. Bog nam nagmeraj ne
samo deset — ampak stokrat. Amen."

Potem se je z rokama uprla v mizo, in se
počasi dvignila, poznalo se ji je, da jo bole noge;
včasi ji je bilo boljše, včasi slabše, kakor je na¬
neslo vreme. Pričela je pobirati jedilno orodje in
skladati krožnike.

Pa je odzadaj pristopil Janko in jo objel čez
rami. „Le pustite, mamica, bo že ata pospravil in
vunkaj nesel. Mamica pa bo zdaj malo legla, ča¬
sopis bo čitala in se odpočila."

Mama je ljubeče pogledala sina in potem
moža in mož je rekel: „Le pojdi, mama, in se
odpočij, bova že s fantom vse opravila."

„Sta že pridna," je odgovorila in z dosto¬
janstvom kakor kraljico jo je odvedel Janko k
priprostemu divanu. Pod glavo ji je dal blazinico,

38

nogi ji je zavil lepo gorko v odejo, na nos ji je
nataknil očala — od krošnjarja so bila kupljena in
prav poceni — in v roke ji dal časopis, ki ga je
župan posojal tajniku.

Oče in sin sta se spravila iz sobe, oče je
šel v kuhinjo pomivat, sin drva cepit za hišo, ma¬
mica pa je ležala in brala in bila sila zadovoljna s
svojo usodo.

Citati pa je pričenjala ljubljeni dnevnik vedno
na zadnji strani. Črno obrobljena mrtvaška nazna¬
nila in zahvale so jo najbolj mikale; dannadan je
čitala isto in isto klobaso o nepozabnem soprogu
oziroma očetu, bratu, stricu in starem očetu, o
hiši žalosti itd., pa ji ni kar nič opešalo zanimanje
za ta predel dnevne literature. Zamolčati ne smemo,
da ji čitanje ni šlo posebno gladko od rok, slabe
oči in drobni tisk so jo ovirali. Mrtvaška naznanila
in zahvale so se dale seveda še najglajše čitati:
da je le videla začetek stavka, pa je vedela, po
katerem kopitu bo šlo naprej; kolikortoliko ji je
prav ta okolnost tako priljubila žalobne te sestavke.
— Za njimi so prihajale na vrsto dnevne novice.
In je čitala:

„Gospod nadučitelj Fran Loboda se je na
lastno prošnjo umoril."

Začudena je tlesknila z ustnicama, položila
list po sebi, porinila očala na čelo in obrnila glavo
proti durim. Od zunaj se je čulo ropotanje s krož¬
niki: mož je pomival. Čudno, da ji mož ni nič
povedal o Lobodi; ali še ni čital lista ? Saj Loboda

39

je star znanec in prijatelj! Taka nesreča; umorjen!
Uboga vdova in otroci! Ta žalost! In pa to, da
je bil na lastno prošnjo umorjen, kaj takega še ne!
Kako je neki to bilo!

Ni ji dalo drugače, morala je poklicati moža:
„Ata, ata!"

Zunaj se je zaslišal glas: „Koj sem gotov,
mama." Ropotanje je ponehalo, kmalu so se odprla
vrata in vstopil je gospod nadučitelj, lično opasan
s prekratkim kuhinjskim predpasnikom svoje majhne
soproge, ki si je vanj še brisal roke.

„Kaj pa je, mama?"

„Ali še nisi čital? O Lobodi? Ta revež!
Tako grozno!"

„Pa kaj je vendar z Lobodo?"

„Da je bil zaklan ali ubit in da je še sam
prosil za to!"

Na Podržaja ni pretresljiva ta vest nikakor
napravila onega silnega vtiska, kakršnega je pri¬
čakovala žena. Odvezal si je predpasnik, ga obesil
črez stol in rekel:

„Nemara si pa zopet kaj napak brala, mama!"
Gospa si je popravila očala in dvignila list;
nekaj časa je trajalo, predno jo je zopet našla, to
krvavo novico.

el „Glej,“ je rekla in je počasi čitala: „Gospod
nadučitelj Ivan Loboda se je na lastno prošnjo
umoril."

oin inMož ji je popravil: „Umirovil, mamka, ne
u brodil.?

40

Gospa je še enkrat čitala: „Umi—ro—vil.
Torej ne umoril. Hvala Bogu, da je še živ! Tako
hudo mi je bilo po njem, tako prijazen in vesel
gospod, ali ni res, mož? Pa tudi žena se mi je
smilila in otroci. Zdaj sem res vesela, da ni nič
hudega!"

Brala je še en pot: „ ... se je na lastno
prošnjo u—mi—ro—vil. — Kaj se je z njim zgo¬
dilo, ata?"

„V pokoj je šel, tako kakor jaz. Sit je postal
abecede in nadzornika."

„Torej je vendar šel v pokoj! Pa še lansko
pomlad, ko so nas obiskali, ni maral kar nič sli¬
šati o pokoju. Se spominjaš, ata, govoril je, kakor
da bo še deset let služil in bogve kam prestavljen.
Na, zdaj je pa šel vendarle v pokoj!"

Tako je še dolgo modrovala mamica Podrža-
jeva, predno je nadaljevala svoje razburljivo čitanje.

Stari Podržaj jo je rad dražil: „Naša mama,
ko čita list, trikrat toliko doživi, kakor drug človek.
Najprvo se zmoti in vživa bogve kaj drugega,
nego je zapisano. Potem ko se ji pojasni pomota,
je, kakor nanese, vesela ali žalostna, da ni res,
kar je poprej brala, to je zopet nov vžitek — in
nazadnje vživa še novico, kakršna je v resnici."

Mamica Podržajeva se je torej vnovič lotila
lista. Predno ji je pa zopet izpoddrsnilo, jo je pre¬
kinil mož.

„Mama,“ je rekel, „kadar te bo volja, se
morava pomeniti o Janku."

41

Mama je pogrnila časopis tja po kolenih,
porinila si je očala na čelo, malo globlje je za¬
sopla in se ni genila in tako je bilo videti, kakor
da je že pričakovala ta trenotek.

Podržaj je stopal po sobi, gladil si je čelo
in sive lase in je govoril: „Doma tiči, leta mu
teko, tukaj si ne pomaga do cilja. Ali ga pošljeva
na Dunaj, da skonča visoko šolo, ali pa — ali pa
se mora ozreti po drugem poklicu. Pri železnici
bi morebiti še najhitrejše prišel h kruhu."

Tako je govoril Podržaj, meril je sobo in
dal ženi duška za pomislek.

Ker pa le ni bilo odgovora, je postal in jo
pogledal — imela je lice obrnjeno k zidu in je
tiho ihtela. Stopil je k nji in jo ljubeznivo pobožal.

„Kakor ti rečeš, mama, tako bodi!"

Obrisala si je solze, poljubila božajočo roko,
mož je sedel poleg nje na rob divana in je rekla:

„Saj imaš prav, ata. Kolikokrat sem že sama
to premišljevala, podnevi in ponoči, pa nisem nič
rekla, da bi ti ne bilo hudo. Čakala sem, da sam
ukreneš kakor prav. — Rjavko lahko prodava, pa
naj gre fant na Dunaj!"

„Pa prodava rjavko," je rekel ata Podržaj,
„da bo imel odkraja, potem si bo že sam naprej
pomagal, kakor si pomagajo drugi — saj je priden".

„Priden je," je ponovila mamica in si zopet
obrisala sitni solzi. —

Janko je za hišo klal drva, naklal jih je za
tri, štiri dni.

42

Potem je zapičil sekiro v tnalo, odrgnil si je
roki ob hlačah in vzel s skladovnice kamenotiskana
pravna predavanja: brez njih se ni nikamor genih
»Zdajle malo k mamici pogledat, kaj dela, potem
pa v svojo sobo v boj s tem „prekvatim“ rimskim
pravom!“

Pa je zamukala rjavka. »O, servus!" ji je
odgovoril Janko in je vstopil v hlev. Rjavka je
okrenila glavo proti njemu in zamukala dolgo in
zategnjeno, češ: „Ta svet! Živa duša se ne zmeni
zame!" Zopet je kazalo Janku tako, da mora od¬
ložiti mrtve pole z rimskim pravom in se pobrigati
za živo in lačno rjavko: imela je prazne jasli.

»Rjavka, rjavka," ji je rekel, »kadar imaš,
trosiš okrog sebe^ in teptaš s parklji, potem pa
tožiš, da nimaš. Ce bi količkaj znala gospodariti,
bi že lahko kaj na strani imela. Toda kaj: krava
si in krava boš!“

Tako jo je oštel in je šel po sveže krme in
ko se je vrnil, kaj je videl: rjavka je imela v gobcu
rimsko pravo, ga mlela in nezadovoljna sukala
glavo.

Janko se je hitro iznebil krme v jasli in
rešil rimskega prava, kolikor se ga je dalo še rešiti.
Žalosten je gladil, brisal in gledal ostanke pol,
zmajal je glavo nad kravo in nad sabo in rekel:
»Rjavka, krava, ki niti ne ločiš duševne od te¬
lesne hrane! Res je, krava si in krava ostaneš!
Pa vendar boš morebiti le še prej dosegla doktorat,
kakor ga bom jaz." Premišljal je, ali bi ji odpu-

43

stil ta njen naskok na vedo ali ne, čohal jo je
med rogoma, tačas je vstopil v hlev oče Podržaj.

„Ata,“ je rekel Janko, „tale tvoja rjavka —
zatožena! V šolsko naznanilo ji zapiši: „Vedenje 5,“
v kot jo daj klečat in desetkrat naj prepiše peto
božjo zapoved! Glej, kaj mi je naredila! Od treh
pol mi je zgornji konec odgrizla! Kaj, če bom
prav tisto vprašan ! Ali se naj izgovorim na rjavko ?“
Ata Podržaj si je ogledal žival z desne in
ogledal si jo je z leve in šel jo je počohat po čelu.

„Da, rjavka, kazen mora biti! Z mamo sva
se pravkar posvetovala in tako zmenila, Janko, da
greš na visoko šolo. Tukaj doma nikdar ne skon-
čaš svojega uka. Skoda ti za leta! Rjavko pa pro¬
damo, da imaš za pot in za prvi čas.“

Janko ni nič odgovoril, le zamišljen je gladil
kravo po hrbtu.

Oče pa je vedel njegove misli.

„Ko odideš z doma, Janko, tako ne bo ni¬
kogar, da bi ravnal rjavko; pa je tudi ne bova
posebno pogrešala z mamo."

„Nemara bolj ko mene! Vajina pokora sem.
Saj mi je hudo —“

„Predolgo že odlašamo. Cim prej prideš na
Dunaj, tem boljše zate. Ali ne ?“

„To je res! Ali —“

„0 Svečnici imamo semenj, takole po Sveč¬
nici lahko odpotuješ. — In pa —“

„Nekaj ste hoteli še povedovati, ata ?“

44

„Neumnost! Župan se boji, da mu boš sne¬
del tisto njegovo zijalo. Jaz tako mislim, ti nisi tiste
sorte, da bi se komu silil."

Janka je oblila rdečica. „Silil se ne bom,“
je odgovoril na kratko.

Oče je prijel sina pod pazduho in zapustila
sta rjavko in hlev in rjavka je zamukala za njima:
„Mu—u—u!“ zato da ni ostala čisto brez glasu v
tem rodbinskem posvetu.

45

Peto poglavje.

Zarota.

Odposlanstvo je bilo v mestu in se je ob
štirih popoldne vrnilo v Muhobor. Kako je opra¬
vilo, se ni dalo izvedeti, možje so se držali resno
in so bili nenavadno trezni: to ni obetalo nič do¬
brega. Koj po njihovem povratku se je zbral ob¬
činski svet in ta je še sejal.

Mračilo se je.

Gospod Krunoslav Batič je ukazal vajencu,
naj pomete in potem zapre brivski salon, poklical
je Hedervaryja, Hedervary je kihnil in šla sta na
izprehod, počasi in postajajoč, tja proti občinski
pisarni — morebiti bo skoraj seje konec in se bo
kaj izvedelo. Toda nikogar od mož ni bilo še na
pregled.

Šla sta naprej, črez most mimo kapelice
sv. Boštijana. — O ti kapelici je šel glas, da pri
nji straši: o polnoči 'prihaja izza kapelice črn dedec,
glave nima nič, iz nosu pa mu maha kislo zelje.

46

Potem sta zavila v Rožno ulico — Rožna se
je imenovala, ker je v nji vedno po čem dišalo,
čeprav ne po rožah — in prišla črez spodnjo brv
in za cerkvijo ravno ob ogalu gostilne pri »Pika¬
polonici" zopet na trg.

Gospod Krunoslav je mimo oken gredoč se¬
veda pokukal noter in videl gospodično Slavico
— slonela je pri oknu, pred seboj na polici je
imela list in si z njim kvarila oči.

Gospodu Krunoslavu ni dala vest, da ne bi
vstopil.

Hedervary jo je bil že pred njim na lastno
odgovornost pobrisal noter in z nosom ob tleh,
vživajoč preraznovrstne dišave gostilniških tal, se
izgubil po ovinkih v kuhinjo.

Odprl je gospod Krunoslav vrata v gostilno,
postal je na pragu in glas mu je razodeval bo¬
lesten očitek, ko je izpregovoril: »Gospodična
Slavica, nemojte čitati v temi! V temi čitati je
zelo kvarno za oči. Meni je to povedal neki doktor,
jaz to vem. Vi si pokvarite oči, ako čitate v temi.
Nemojte čitati v temi!“

„Oh,“ je odgovorila Slavica, „saj se še dobro

vidi.“

Gospod Krunoslav je zaprl duri, približal se
je in ponovil svoj skrbni opozor: »Gospodična
Slavica, nemojte 1 Prosim vas, kakor se Bog prosi:
Nemojte čitati! Meni naljubo ne!

47

„Izborno še vidim," je dražila Slavica ubo¬
gega Krunoslava, „glejte, kako gladko še lahko
berem!“

Drsala je s prstom čez list in hitela brati:

„Zenitna ponudba.  Mlad, inteligenten
trgovec v prijaznem kraju na Dolenjskem . .

Gospodu Krunoslavu je postalo čudno pri
srcu. Sklonil se je gospodični Slavici črez ramo in
pogledal v list. Tačas se je pa zgodilo, da je Sla¬
vica hitro pokrila ženitno ponudbo z roko, rekla:
„E 1" — kakor bi trenil, obrnila svoje lice proti
gospodu Krunoslavu in s svojima ustnama se do-
teknila njegovih, skratka — ga poljubila.

Vsaj gospod Krunoslav je dotrda prepričan,
da se je reč prav tako zgodila in nič drugače.

Seveda čudno je in čudno se je videlo tudi
gospodu Krunoslavu, da je koj po tem višku na¬
klonjenosti gospodična Slavica kakor ljuta kača
skočila pokonci, z roko udarila gospoda Kruno¬
slava v lice, vzkliknila, pa ne preveč na glas: „Ne-
sramnost!" in potem pričela ihteti: „Kako si upate
kaj takega, kaj pa mislite od mene!"

Krunoslav Batič je bil ves zbegan. Na eni
strani nič kriv in klofutan, na drugi strani sam v
temi z ihtečo deklico — ako kdo pride, kaj si bo
mislil! Zdelo se mu je najumestnejše, da gre.

„Gospodična, ako je tako, onda zbogom!“
je rekel z razžaljenim glasom in iskal v temi svoj
klobuk.

48

Slavica si je obrisala oči in zaihtela še dva¬
krat skozi nos, potem si je nesla stol sredi sobe
pod svetilko, zlezla je na stol, snela cilinder s pe¬
trolejke in nejevoljno vzkliknila: „Ah!“

Krunoslav Batič, razdrapanega srca se obo¬
tavljajoč pri durih, je vprašal: „Ali kaj želite?"
in je bil še vedno užaljen.

Slavica je zamrmrala: „Vžigalice! Pa saj grem
že sama ponje —“ in je čakala, da ji jih prinese
Krunoslav.

Nažgala sta luč in ko je Slavica stopila s
stola, je resno pogledala Batiča v oči in rekla:
„Jezna sem na vas!“

Krunoslav je odgovoril: „Oprostite, gospo¬
dična, jaz —“

Ona pa je ponovila: „Jezna!“ — Šla je v kot
k imenitni mizi, pometla drobtine s prta, vzdihnila
in potem vprašala: „Kaj pa boste pili? Pivo je
sveže."

In gospod Krunoslav je obesil klobuk in pa¬
lico na kljuko, naročil vrček piva in sedel na svoj
stari prostor.

Slavica mu je prinesla pivo. Potegnil je pošten
požirek, obliznil si pene z brk in se odhrknil in
ko ga je potem Slavica prijazno, dasi resno vpra¬
šala, ali ni dobro, je bilo zopet vse v redu.

„Fino,“ je rekel in se doteknil njene roke,
ki mu je ni odtegnila, „fino! Bogami, lansko po¬
letje sem bil na orožnih vajah v Slavoniji, bogami,
če bi imeli tam tako pivo ! Pa ga ni bilo dobiti,

49

4

makar da ste forint ponudili za vrček. Da je bil
tam človek in je ime! tako pivo naprodaj, ta bi
bil delal kupčije: v treh mesecih bi bil bogat in
bi si lahko stavil hišo. — Pa zakaj ne sedete,
gospodična Slavica? Tako, prosim lepo! — Da,
pivo, fino je in lepo izgleda. Znate, jaz pijem pivo
najrajši iz takih nizkih gladkih vrčkov, iz drugih
mi ne diši tako. Moj oteč je takisto vedno pil le
iz takih vrčkov — bogami, kako je bil srdit, ako
se mu je doneslo pivo v drugačnem vrčku — in
moj svak takisto kakor jaz. Lahko rečem, vsa naša
obitelj pije iz takih vrčkov. Ali ni to čudno ? Onda,
ako pride na prisego — moj starejši brat, zgolj
on ni pil iz takovih vrčkov; toda ta brat je umrl!
Kar nas je pa živih od naše obiteiji — vsi samo
iz takih vrčkov!"

Tako in enako se je gospod Krunoslav Batič,
docela potolažen, lepo nedolžno menil z zopet po¬
mirjeno gospodično Slavico, ko v glasnem pogo¬
voru vstopijo gostje — prihajali so od občinske seje.

In zdaj se je tudi hitro izvedelo, kako in kaj.
Stvar zaradi sodnije je stala slabo!

Predsednik je bil sicer prav prijazen, celo
za dovoljenje je prosil, ali sme med pogovorom ka¬
diti; gori in doli je hodil po pisarni in jim razlagal:
„Sodnijo v Muhobor? Mogoče! Toda zdaj ? Vpra¬
šam vas, kaj pa naj počne sodnik v Muhoboru,
saj ne bo imel nič dela! Te in te občine bi spa¬
dale k novi sodniji; dal sem si sestaviti in poro¬
čati, koliko dajo te občine posla v pravdnih za-

50

devah, v kazenskih zadevah, v izvršilnih zadevah,
v nespornih zadevah. Premalo, Vam pravim, daleč
premalo! Najmanjša sodnija, kar jih imam pod
sabo, ima za polovico več posla, pa še v tej sodniji
nima sodnik kaj opraviti — vsak hip ga vidim v
mestu. Se včeraj sem ga videl, če prav se mi je
skril za ogal . . . Privoščim vam vse dobro, seveda,
ampak po mojih mislih Muhobor zdaj še ni zrel
za sodnijo."

Tako so torej po vodi šli vsi lepi upi Muho-
borcev! Po vodi je šla sijajna bodočnost Muhobora,
vredna sijajne njegove preteklosti in po pravici mu
sodeča po izrednih vrlinah kraja in prebivalstva:
še predno se je rodila, je zopet zatonila!

Razburjenje, ki so ga prinašali občinski sve¬
tovalci s sabo v gostilno, je bilo torej umevno;
bilo je upravičeno in tem večje, ker ni nihče vedel,
ali in kaj bi bilo ukreniti vpričo novemu položaju,
in tudi občinska seja v tem pogledu ni prinesla
nič jasnosti.

»Jej, jej," je rekel dacar, ki je bil nekaj let
preslužil pri orožnikih, „meni se je vedno tako
zdelo, da ne bo nič s sodnijo. Muhobor ni pravi
kraj za sodnijo in ljudje niso pravi. Da, v Lučah,
tam, tam! V teku enega tedna smo imeli kar tri
mrliče, tako so se klali fantini, sakramiš! V ne¬
deljo dopoldne kar pred cerkvijo vpričo nas orož¬
nikov so se sprijeli z noži, zvečer se pa sploh ni
nihče upal iz hiše drugače kakor z gnojnimi vilami.
V Lučah, tam je imela sodnija dela! Dva sodnika,

51

4 *

pa kakšen dan oba hkratu na komisiji, toliko je
bilo samo ubojev in težkih poškodeb! Kaj bo Mu-
hobor! Zaradi par ubitih šip ali par ukradenih
češpelj — se mi je koj zdelo — ne bodo usta¬
navljali sodnije!“

Dacarjeve besede so v živo zadele navzoče
Muhoborce — bridke so bile, ali resnične! Sledil
je molk.

Slednjič se je dvignil Krunoslav Batič in pri¬
stopil k dacarjevi mizi.

„Oprostite, gospodine dacar, jaz ne poznam
vseh postav tako dobro, nego jih poznate vi. Jaz
sem obrtnik, jaz poznam samo tiste paragrafe, ka¬
teri se tičejo mojega obrta. Drugih paragrafov ne
poznam, ker jih je preveč. V Beču imajo tiskarno,
v oni tiskarni noč in dan tiskajo vedno nove pa¬
ragrafe — tako mi je pravil gospod, ki je imel
v Beču službo pri onih paragrafih. Toliko je pa¬
ragrafov! Nikdo vseh ne pozna! Zato oprostite,
ako vseeno rečem: To so čudne postave! Mirni
državljani in pošteni davkoplačevalci, ti ne dobe
sodnije, ki si jo žele in jo zaslužijo — dobe jo
pa pobijalci in zločinci! Te pravice ne razumem!
Jaz vas vprašam, gospod dacar in vse navzoče
gospode: Ali se naj drug drugega pobijamo, da
bomo vredni sodnije!"

„Glej ga brivca," je vzkliknil dacar, „kaj se
nosiš nad mano! Mar delam jaz postave, mar jaz
branim Muhoboru sodnijo? Rajši danes naj jo dobi
kakor jutri — če bi šlo po mojem! Toda gole

52

besede, če so še tako lepo sfrizirane in parfumi-
rane, nič ne pomagajo."

»Prosim, gospod dacar," je rekel brivec in
bil užaljen, „jaz vas nisem žalil!"

„Mar sem jaz vas?" ga je zavrnil dacar. „Kar
tožit me pojdite!"

Malomarno jih je dacar izpregovoril te besede,
in segel po kozarcu, da poplakne svojo nejevoljo.
Kar tako in brez preudarka so bile tjakaj vržene
te besede in vendar so baš te besede postale vele-
važni spomenik onega zgodovinsko-pomembnega
hipa, ko je izredna domu vdana vnema in po¬
žrtvovalnost v večno slavo starodavnega Muhobora
rodila v restavraciji pri »Pikapolonici" presenetljivo
misel.

Vstal je izza mize krojač Kregar, predsednik
olepševalne klopi v koprivah, pogledal je drobno
po sobi, dvignil je kazalec desne roke in zateg¬
njeno zažvižgal.

In kakor se to rado dogaja, hkratu se je
tudi v vseh drugih glavah zasvitalo kakor od raz¬
odetja.

Le nedolžne Slavice se duševna napetost
trenutka ni globlje doteknila, nego da jo je gnalo
prekiniti pomembni molk z vprašanjem: »Gospod
Kregar, en Štefan ?“

Kregar je odgovoril: »Le prinesi, da ti ne
bo treba vedno letati!"

Ko je Slavica izginila, je tišje nadaljeval:
»Gospoda, koliko nas je? Deset! Mislim, da se

53

lahko zanašamo drug na drugega. Ali stvar je
važna, še po župana mora kdo. Ti, Aleš, ki sediš
najbliže vrat, ti stopi ponj! Reci, njegova prisot¬
nost je nujno potrebna, nič drugega ne reci!“

Aleš, mlad posestnik in trgovec z lesom, ki
so vedeli, da malo gleda za županovo Julko, je
brez ugovora izginil, druga gospoda pa je ubogala
Kregarja, stisnili so se vsi okoli mize v kotu in
steknili glave.

Tomaž Iskra, klepar, si je mel roke, jih po¬
drsal po kolenih in potem izjavil: „To smo gadje!"

Kregar je natočil kozarce.

„Toda molčati, prijatelji, molčati! Vse, kar
se še zmenimo, strogo zaupno! Drugače se nam
vse podere."

„Kako pa!" je pritrdil dacar. „Jaz vedno
pravim: Pri nas se preveč govori. Manj govoriti,
več storiti — to je prava pot!“

Oglasil se je tudi brivec.

„Gospoda me poznate, jaz nisem tisti, ki
mnogo govori. Ako bi jaz hotel govoriti, bi bil
že odkraja povedal, tako in tako moramo narediti,
jaz sem to znal, pa nisem hotel povedati, da ne
bi kdo rekel, da vedno govorim."

Tako so besedovali v prijetnem razburjenju.
Junaška ljubav domorodna jim je polnila razgreta
srca in jim delala žejo. To žejo so vrlo gasili, ko
je vstopil župan z Alešem.

„Kaj pa je? Kaj se je zgodilo?"

54

„Le sedi, župan! Slavica, kozarec za žu¬
pana!" — in že je steknilo omizje glave zopet
vkupe.

Zupan je poslušal in pil in čim dalj je po¬
slušal in čim več je pil, tem bolj mu je bila stvar
jasna. Rešitev, ki so jo pri občinski seji zastonj
iskali, tu je ležala na dlani! Sploh te seje v pi¬
sarni — vsem se tako mudi v gostilno, kako se
naj kaj pametnega sklene v pisarni! V gostilni,
tam se rode misli!

Kar se je pa ta večer v gostilni pri „Pika-
polonici" dogovorilo, sklenilo, potrdilo in z vinom
zalilo, ni bilo nič manj nego

načrt, kako se Muhoboru pribori
sodnija:

§ 1. Uvažuje, da ustanovitev sodnije v Mu¬
hoboru ovira zgolj prepičlo število sodnih opravil,
je sveta dolžnost zavednega Muhobora, da to šte¬
vilo dvigne.

§ 2. Dvigniti se morajo predvsem kazenska
opravila. Kar zmorejo druge občine, zmore tudi
prebujeni Muhobor in ni mu treba, da zaostaje v
kateremkoli pogledu za katerokoli občino. Tudi
za Lučani ne, ki imajo po tri uboje na teden!
Navzlic temu pa pričujoči odsek po resnem pre¬
udarku v svoj program ne sprejema ubojev, da si
v sedanjem važnem trenotku ne nakoplje neljubih
zamer in razdirajočih nasprotstev. Pač se pa vsi
pričujoči v prid občni koristi svečano zavezujejo,

55

da bodo do preklica po vsaki količkaj zabavljivi
besedi razžaljeni in bodo tožili.

§ 3. Vsi navzočni se zavezujejo, da si do
preklica drug drugemu ne blaga, ne dolga ne pla¬
čajo izlepa: vsak mora tožiti.

§ 4. Vso škodo, ki tako nastane temu in
drugemu članu odseka, poravna občina in sicer
na ta način, da nakloni potrebno svoto Olepše¬
valnemu društvu kot izredno podporo, načelnik
Kregar pa bo skrbel, da pride v prave roke.

§5.0  vseh teh ukrepih — jezik za zobmi!

Vsi so se podpisali in župan je spravil listino.
Globoka ginjenost je obšla zarotnike, vstali so,
segli si v roke, objeli so se okoli vratu in zapeli:
„Mi pa ostanemo, kakor smo b’li . .

Zunaj je vohal po trgu črevljar Kos, kapelnik
trškega orkestra, sestavljenega iz njega in dveh
sinov. Bilo je v predpustu in vohal je okoli ogalov,
kje bi kazalo kaj zaslužka.

Ko mu je torej na uho zadonelo prijazno
petje od »Pikapolonice," je šel in je pokukal
noter. In nikdo drug ne bi bil tako dobrodošel
kakor on.

„Crni kos, zapoj!“ ga je vsevprek pozdravila
živahna družba.

„Koj grem po kljun," je odgovoril in smuknil
domov. Ena, dve je bil nazaj s fantoma in z godali
in že so zabučali „Mladi vojaki," da so kar šipe
zabrnele v oknih.

■%

56

Tačas se je župan spomnil svojih uradnih
dolžnosti. Ustavil je godbo kar v sredi komada
in je ukazal poklicati gostilničarko.

»Polona," je rekel, „red mora biti, jaz pa
sem za to postavljen, da zanj skrbim. Policijska
ura je potekla, ti pa imaš še odprto gostilno in
ne le, da jo imaš odprto, še godce imaš v gostilni,
licence pa nobene. Tega kot župan ne smem in
ne maram trpeti. Tukaj imaš listek, ta listek je
pravica za črez uro in za godbo, razumeš; jutri pa
pridi plačat v pisarno!"

Zdaj je bila stvar v redu in »Mladi vojaki"
so se brez greha zoper cesarske postave nada¬
ljevali.

Pa v veselem rajanju se niso pozabili resni
naklepi. Kregar je vodil zapisnik o razžalitvah in
razni »mulci" in »kmetavzi," ki se drugače nikdo
ni zmenil zanje, so se zdaj navdušeno jemali na
znanje in točno beležili in Kosu in njegovima dru¬
gotna se je kaj imenitna zdela novotarija, da je
orkester vsako psovko moral pozdraviti s tušem.
Do enajste ure je bilo že pet razžaljenj, podlaga
petim tožbam; do polnoči jih je bilo deset: deset
stavbenih kamenov za sodnijo!

Prešerna radost je prevzela vso družbo.

S prijaznim sodelovanjem kuhinjskega ženstva
se je zaplesal ples z blazino. Zupan z blazino v
roki se je sukal sredi kola in preudarjal, pred
katero krasotico bi jo zagnal. Odločil se je za

57

Polono. Pred njo je vrgel blazino, da se ob ži¬
vahnem odobravanju veselih sorajavcev prelepo
poljubita.

Pa je tako naneslo, da so se baš tisti hip
odprle duri in je vstopila mati županja. Morebiti
je bila že kaj časa poslušala in špegala pri durih.

„Mož," je rekla, glas ji je bil osoren in se
je tresel, „mož, pojdi domov! Julka se joka, otrok
se boji za svojega očeta!“

Zupan je vstal. Polona je švignila v kuhinjo,
plesalci so se potuhnili.

Zupan je pogledal godbo, godba je utihnila
in župan je rekel:

„Zijala se joka? Kaka pa si mati, da puščaš
otroka samega, ki se joka! To spada pod paragraf!
— Kregar, zapiši!"

Kregar je delal, kakor da bi res pisal.

„Saj grem domov, ali ti greš z mano!" je
rekla županja.

Hotela je prijeti župana pod pazduho, pa
župan je dvignil roko.

„Stoj! Vlačiti mirne goste iz gostilne, je
motenje obrta in spada pod paragrafe. Kregar,
zapiši! Zena, jaz pravim: V imenu postave, pojdi
domov! — Ali naj pošljem po žandarje, da te
primejo zaradi kaljenja nočnega miru? Lepa čast,
če bodo žandarji gnali županjo po trgu!"

58

Županji se je inako storilo.

„Žandarji me pa že ne bodo gonili. Lahko
noč ali pa dobro jutro, kakor hočete!" je rekla,
obrnila se in zaloputnila duri.

Župan je mignil proti kuhinji in prišla je
Polona in mignil je še godbi in ples z blazino se
je nadaljeval tam, kjer je bil prekinjen.

Ob poldveh je brivec hotel sesti na stol, pa
ga je zgrešil in je padel pod mizo — to se lahko
pripeti vsakemu človeku, kateri nima zadaj oči.
Držal je kozarec v roki in čeprav je s precejšnjo
silo lopnil ob tla, vina le ni razlil. In če mu je
telo izgubilo ravnotežje, ni mu ga izgubil tudi duh.
Komaj je sedel na tleh, že se je oglasil: „Gospoda,
prosim za besedo!"

„Beži, šema," ga je zavrnil župan, „kdo te
pa bo poslušal!"

„Zivio šema in tuš!“ Bilo je to razžaljenje št. 11.

Ob dveh so se ravnali domov.

„Koliko dobite vi navžarji?" je godce vprašal
župan.

„Sest kronic boste dali, gospod župan," je
ponižno odgovoril Kos.

„Velja,“ je rekel župan, „ampak me moraš
tožiti! Brez tožbe nič ne plačam."

Za takim junaštvom tudi Aleš ni maral za¬
ostati :

„Slavica,“ je rekel, „vino gre na moj račun.
Koliko ga je?"

59

„22 litrov in g-odci 3, je vkupe 25.“
„Dobro, velja! Kar toži me za plačilo!"
Trinajst tožb! Pa da Muhobor ne bi dal
sodniji nič dela? En sam večer pa trinajst tožb!
Izredno število, velikansko število, toda nesrečno
število!

60

Šesto poglavje.

Dva strokovnjaka.

Nemara med najčastitljivejše svetinje sloven¬
skega naroda spada stara, vsepovsod razširjena,
globoko ukoreninjena navada: kadar se snuje kaka
stvar — vse mogoče ljudi se vpraša in posluša,
le strokovnjaka nobenega!

Tako tudi v Muhoboru. Toliko ugibanja, krika
in prahu za sodnijo! Da bi pa tudi le enemu izmed
onih, ki so vodili vso zadevo, prišlo na misel in
se bi šel posvetovat k Civhi ali k Smerajcu, ki
sta na samotnem koncu trga, imenovanem Brinje,
imela drug poleg drugega svoji domovanji in sta
nadaleč okrog slovela kot najzagrizenejša pravdarja
vsega sodnega okraja — tega pa ne!

In vendar Civha — kak mož je bil Civha!
Na sodniji je bil kar domač! Če ga teden dni ni
bilo na pregled, že so ga pogrešali in kadar se
je zopet pokazal, gotovo ga je sodnik prijazno
vprašal: „0, Civha, ali ste še živi ? Sem že mislil,
da vas je vzel hudič!“

61

Strokovnjak je bil v kazenskih in v pravdnih
stvareh.

Zaprt pravzaprav ni bil dosti. Ovaden, da,
ovaden je bil neštetokrat, toda znal se je, stro¬
kovnjak, izmotati iz zanjk postave kakor nikdo
drugi. Le kakih dvanajstkrat je imel nesrečo in je
obsedel: trikrat zaradi zajcev, dvakrat ali trikrat
zaradi borovcev, trikrat zaradi jezika, enkrat zaradi
lovskega čuvaja in zaradi žandarja — vse vkupe
prazne neumnosti, ni vredno, da bi o njih go¬
voril! Enkrat pa zaradi prisege. Tri mesece je
dobil zaradi prisege in vsak mesec en post — ta
kazen je bila bolj nerodna! Toda dobil io je po
nedolžnem! Resnice res ni govoril pred prižga¬
nima svečama, tega ne taji — kar je res, je res!
Ali prisega le ni bila kriva, zato ne, ker Bog,
pred katerim je prisegal, ni bil pravi Bog. Pravi
Bog ima na križu glavo nagnjeno na desno stran,
ta pa jo je imel na levo. Ta torej sploh ni bil
živi Bog, ampak levi razbojnik, pred tem pa pri¬
sega sploh nič ne velja — naj je resnična, naj je
krivična, neveljavna je! Tako se je bil zagovarjal
Civha pri sodbi. Pa kaj, ko sodniki nimajo več
prave stare vere — obsodili so ga in Civha je
prestal kazen.

To je bilo pred deset leti, tačas, ko se je
s sosedom Smerajcem pravdal zaradi meje v gornji
hosti. Tiste pravde je bilo škoda ! Že je bil zmagal
in sosed Smerajec je kar piskal, toliki so ga zadeli

62

stroški. Pa je oni nesrečni desni razbojnik zasukal
stvar ravno narobe!

Toda ena pravda izgubljena, kaj to Civhi!
Koliko jih je pa izgubil nasprotnik Smerajec, še
enkrat toliko gotovo kakor Civha! Prezgodaj se
je širokoustil Smerajec okoli po krčmah: „Civha
je spoznan za krivoprisežnika, nobena prisega se
mu ne bo več dala, vse pravde bodo zdaj moje!"
Civho, strokovnjaka, ni bilo tako lahko ugnati!
Izgubil je prisego, to je res, ali preskrbel si je
nadomestek, ki v pravdi še več šteje kakor prisega,
priskrbel si je stanovitno pričo, pastirčka Jerneja.
Komaj 14 let je bil star, nedolžen kakor angel,
nič v sorodu s Civho, ta je odslej v vseh pravdah
stal Civhi ob strani — vse je videl, vse je čul,
na vse se spominjal, na vse prisegel — pravi biser
med pričami! Civha ga je vzel kar za svojega in
mu obljubil doto, tako je ljubil bistroumnega fan¬
tiča. „Smili se mi,“ je rekel, „ker je sirota." —
Tak možak je bil Civha!

Njegov sosed in sovražnik Smerajec je bil
deset let mlajši od njega, toda v tožbah nič manj
podkovan, le nekoliko previdnejši. Pravdarstvo mu
je tičalo že v krvi. Njegov oče in stari oče sta
bila oba strastna pravdarja, noben sosed ni vztrajal
poleg nju, vsak je hitel prodati domačijo in ube¬
žati iz neprijetne soseščine. Civha je bil prvi, ki
je vztrajal — česar so se drugi bali, njemu je bilo
v slast.

63

Smerajčevi so bili taki, da so se tožarili
tudi med sabo. Mladi, oče sedanjega gospodarja, je
n. pr. branil staremu pot skozi vežo, češ: „Kamrico
ste si izgovorili, pota v njo pa ne. Hodite skozi
okno!“ Glas o tej pravdi se je daleč na okoli
ohranil do današnjega dne in govorica trdovratno
trdi, da je stari izgubil pravdo in res skozi okno
moral laziti v svoje stanovanje.

Ohranil se je „zamerk,“ kako je potem ta
za pravico tako vneti sin sam izročal domačijo
svojemu nasledniku. Ta zamerk je zanimiva priča
razmer in duha pri Smerajčevih. Izgovoril si je
izročevalec poleg drugega: „stibeljc do smrti in
pot čez vežo v štibeljc vun in noter, pa tudi po
štengah imam pravico hoditi gor in dol in če bi
hotel iti za peč, da bom lahko šel. Dve jablani
sta moji, kteri si hočem izbrati, in lahko po vrtu
hodim in tresem pa se tudi lahko vležem pod
jablano. Pa dve kokoši, pa dam lahko valiti obema,
pa kokoši imajo pravico in piščeta po vrtu hoditi
in črez vežo. In če je treba jest iti, da me po¬
kličejo . .

O, od Smerajčevih se je dalo kaj naučiti!
Mladi Smerajec, kako rahločuten je bil za pravico,
namreč za svojo! Ali ni po vsej sili hotel tožiti
Civho zaradi čebel, ki se hodijo past na njegovo
ajdo! In zelo se je čudil, da za čebele ne veljajo
tiste postave, kakor za krave, ki uhajajo v tuje.

Predale je imel polne sodnih spisov, starih,
zamazanih, v pregibih preperelih, in novih; ta

64

zbirka je bila rodbinski arhiv in ponos vse hiše.
Ob dolgih zimskih večerih je Smerajec privlekel
kak šop teh spisov na dan, družina je sedela okoli
mize ali pri peči, in čital jih je počasi in preudarno,
sukal in tehtal je prečudne pravdoznanske besede,
razlagal jih je in pravil o prepirih, za katere je šlo,
in družina in zlasti naraščaj, dva paglavca, so paz¬
ljivo poslušali zgodovino rodu in rodbinski duh
se je vzbujal v vseh poslušalcih in kadar so raz¬
mere tako nanesle, da je kazalo sosedu namazati
hišo ali porezati cepljence, Smerajčevima paglav¬
cema ni bilo treba šele ukazovati — storila sta
svojo stvar iz lastnega nagiba in sta dobro vedela :
Naju ne morejo zapreti, še nimava zadosti let.

Taka možaka sta bila torej Civha in Sme¬
rajec in taka dva redka strokovnjaka je Muhobor
šel prezirat, ko se je poganjal za sodnijo!

Tisti čas se je pletla med Civho in Smerajcem
slučajno ena sama pravda — drugače jih je bilo
rado več hkratu — ta pravda je šla zaradi mo¬
tene posesti. Civha je bil peljal gnoj na njivo in
je prazni voz tako obrnil, da je zadnje kolo steklo
črez vzare Smerajčeve — hitro ga je šel Smerajec
tožit in danes sta imela dan.

Klicana sta bila na tretjo uro popoldne,
odpravila sta se pa po lepi navadi muhoborskih
kmetovalcev že zjutraj z doma: kdo bo delal, ko
ima v glavi pravdo, in kdo bo klepal doma sok,
zelje in krompir, ko se nudi tak lep izgovor za
kosilo v Lučah.

65

Prvi je šel z doma Civha. Pogledal je proti
Smerajčevi hiši, kjer je pri oknu kukal mali Tonček;
zamrmral je nekaj in pljunil in jo enakomernega,
trdega koraka vsekal po cesti.

Tonček je zaklical v sobo: „Ata, že gre!" —
Ata Smerajec je bil že napravljen za pot, še hitro
je ženi zabičal: „Na očeta pazi, da ne bodo šli
jajc krast iz gnezd!" in jo je ubrisal za Civho.

Tako sta hodila že od nekdaj na sodnijo:
Smerajec ni zaupal Civhi, da ne bi že pred zapi¬
sano uro stopil na sodnijo in bogve s kako zvijačo
zasukal pravdo na svojo stran, Civha pa ni zaupal
Smerajcu. Ta vzajemna nezaupljivost je bila tudi
vzrok, zakaj sta v Lučah vsakikrat krenila oba v
isto gostilno; sedla sta seveda drug čim dalj od
drugega. —• Tako je bilo tudi danes.

Pri „Zlatem volku" sta bila stara znanca in
ljuba gosta. Zlasti kadar sta napajala vsak svoje
priče, sta puščala lepe denarce v gostilni. Njuno
sovraštvo je bilo gostilničarju dobro znano, upo¬
števal ga je, pa nikdar ga omenil.

„Oče Civha, Bog daj, Bog daj!" je hitel
pozdravljati, „slaba pot, kaj ne? Imate opravke,
nonono, to je lepo, le noter, le noter! Kako pa
kaj zdravje, dadada?" in že se je oziral po neiz¬
ogibnem nasprotniku.

Civha je odzdravil, nezaupljivost pa ga je
zadržala v veži, dokler ni začutil za sabo Sme-
rajca. Potem šele je vstopil v sobo in se stisnil
v kot.

66

„Zlati volk" pa je pozdravljal Smerajca: „Bog
daj, Bog- daj, oče Smerajec, slaba pot, kaj ne,
imate opravke — nononono — zdravi ste, kaj pak,
dadada. Le noter!"

Potisnil ga je prijazno v gostilniško sobo in
Smerajec je sedel v drugi kot.

„Malo golaža najprvo, kaj ne, oče Civha?"
je nadaljeval „Zlati volk" svojo službo. „Kakor
po navadi, nononono, medtem bo pa kaj kosila.
Rezi, Rezi! Pa pol literčka vina, kaj ne! — Oče
Smerajec, kmalu bo kosilo gotovo, ne bo pol
ure pa bo juha mehka, dadada, medtem pa malo
golaža, da ne bo želodcu dolg čas, kaj ne — že
vem, kako imate radi — pa pol literčka vina."

Rezika je stregla, „Zlati volk" pa se je vsedel
na klop ob steni sredi obeh gostov.

„Kaj sem hotel reči, dadadada, danes je
ves Muhobor tukaj, župan in vsi, še brivca imajo
s sabo, da, in Hedervaryja. Prejle so jo k „Pošti“
zavili, nemara bo tamkaj kosilo — to pot jih ni
nič blizu k nam, ne vem, zakaj ne. Ali smo se jim
kaj zamerili ali kaj! — Bogve, jaz jim ne zavidam
sodnije v Muhobor, če jo dobe, pa ne verjamem,
da jo dosežejo po tem potu, kakor mislijo. — Pa
nemara ste vi tudi prišli z njimi, Smerajec?"

„Ne bi vedel, po kaj," je odgovoril Sme¬
rajec, „imam svoje opravke." Pričela ga je pa
stvar zanimati. „Kako ste rekli? Zastran sodnije
v Muhoboru? Zastran kakšne sodnije?"

67

5 *

„Vi, Civha, ali vi tudi nič ne veste o tem?“
se je obrnil „Zlati volk“ do drugega gosta, ki je
takisto začuden poslušal nejasno novico. „Da se
poganjajo župan in pa njegovi prijatelji za sodnijo
v Muhobor, to vam je vendar znano, ne? In ker
sodnije že zato ne morejo dobiti tja, ker ne bi
imela v Muhoboru dovolj opravila —• kaj ne, saj
veste, kakšni so ljudje, vsak se ne požene za svojo
pravico, kakor bi se moral — no, so se pa župan
in drugi gospodje zmenili pa se zdaj tožarijo med
seboj, veste, kar tako, kakor v norcih, samo zato,
da bi bilo več tožba, dadadada, pa mislijo, da
nihče ne ve in nihče ne vidi te njihove komedije,
pa se jim že krave smejejo, dadada. To se pravi,
jaz se jim ne smejem, saj ima vsak človek svojo
pamet in vsak človek svoj prav. — Reza, prinesi
mi no, prinesi malo mesa v juhi, pa poglej, kaj
je s kosilom tukajle za gospoda!"

Civha je zaničljivo pljunil pod mizo in rekel:
„Takile se bodo pravdali!"

Smerajcu se je videlo umestno, da tudi raz¬
odene svoje mnenje.

„Takole v norcih se ne sme pravdati! Kaj
pa, če pride na prisego!"

Civho je zbodla zadnja beseda in grdo je
pogledal.

„Zlati volk," velik diplomat, je hitro poro-
potal z jedilnim orodjem, hrupno se okrepčal s
požirkom vina in potem naprej pravil.

68

„Nič ne rečem," je rekel, »sodnijo imeti tik
pred nosom, ima že svoj pomen. Ne zaradi časa
in pota — dan s pravdo je tako ali tako ves iz¬
gubljen, ne? Ampak sodnik pozna svoje ljudi, ker
živi med njimi. Če pride do pravde — še tožbe
ne bere, kar človeka pogleda pa ve, kje je poštenje
in kje je zvijača, dadada, še na priče dosti ne da,
če so prav prisegle."

Civha se je spomnil na svojega pastirčka,
Smerajec na svojo družino, ki bi potemtakem
prišli ob vso vrednost v pravdi, in kosilo, ki sta
se zdajle vsak v svojem kotu z njim ukvarjala,
jima danes ni tako dišalo kakor druge dni.

»Zlati volk" pa je nedolžen kakor novorojeno
dete nadaljeval:

»Drugi so lahko drugih misli, seveda. Včeraj
je doktor Kljuka pri nas kosil — vem, da ga
poznate, Piškurjevega fanta je prišel vun rezat,
ima neke sitnosti: fantini so se med sabo zravsali.
Doktor Kljuka je učen gospod pa nič visok, no-
nonono, pa je beseda nanesla tudi na sodnijo v Mu-
hoboru in sva govorila tako in tako pa je rekel
doktor Kljuka: »Cim dalj je sodnija, tem boljša je
pravica. Pravica je kakor ogenj; če je preblizu,
žge, ne greje! Preblizu sodnik rad po ljudeh sodi
in ne po postavah!" — Tako pravi doktor Kljuka."

»Pa . . je rekel vznemirjeni Civha, »pa ..
je rekel ogorčeni Smerajec pa sta oba hkratu ob¬
molknila, ko sta začula drug drugega, in zakašljala
sta, kakor da ni bilo nič.

69

„Jaz ne rečem ne tako, ne tako. Jaz pro¬
dajam, kakor sem kupil. Meni je vseeno! — Pa
ne vem — ali niste prej hoteli nekaj reči, pa sem
vas zmotil? — Reza, Reza, poberi no, poberi
posodo, dadada, pa en literček prinesi tistega,
ki smo ga včeraj nastavili, da ga pokusimo, da¬
dada ! Kaj pravite, oče Civha, ali niste . . . ?“

Civho je jezilo, da je poprej tako klavrno
obmolknil samo zaradi svojega sovraga in soseda,
kakor da se ga'kaj boji! Ne boji se ga pa ne!
Udaril je torej s prsti po robu mize in možato
se zadrl:

„Postava je postava! Priče so priče! Pa da
priče ne bi nič štele? Tega pa ne in če gre pri¬
tožba noter na Dunaj!“

„Kaj ne, kaj ne, jaz tudi pravim. Ampak za
vsako figo pritožbo na Dunaj bo predrago. Ljud¬
stvo bo oškodovano! Kaj, oče Smerajec, kaj ste
rekli ?“

Smerajec si je mislil: „Civha je sirovina —
pozna se mu, pritepenec je s hribov: hribovec ali pa
bik imata enake manire. Čemu bije po mizi, čemu
pljuje po hiši! Jaz nisem tak!“ Zato ni udaril po
mizi, le zasmejal se je gorjupo — morda se je
spominjal svojih izgubljenih pravd — in je rekel:

„Vprašam, kje se pa išče zadnja in prava
pravica, ali pri domačih sodnijah ali na Dunaju?
Muhobor pa pravica! Kam jo bodo neki dali!
Ali jo bo župan redil pri kravah ali jo bo pro¬
dajal v štacuni ? Se v občinskih rečeh ne dobiš

70

doma pravice — župan drži s svojimi prijatelji,
kako pa! Zdaj bi pa še sodnijo rad spravil pod
svojo komando. Pa je nebo! Jaz pravim, da ne!
Rajši ne vem kaj!“

Tako je rekel in je usekal po mizi, ker je
v razburjenosti pozabil, da je boljši od Civhe.
Pa se je koj zopet spomnil in se jezil sam nad
sabo in dal jezi duška s pljunkom, ki ga je pa tudi
koj obžaloval, ker se je spomnil na manire. Vse
to ga je tako vznemirilo, da je* izpil polno ku¬
pico do dna.

„Bravo, bravo, oče Smerajec, tako je, da!
Ali ni čudno, kaj, trije smo, pa vsi tistih misli!
Dadadada, prav imata, prav! Pa to tudi ni vsa¬
komur všeč: kar se zgodi na sodniji, še tisti dan
se vse raznese po trgu, zakaj vsak, komur se
zljubi, lahko pride k razpravam radovednost past.
Dadada, tako je!"

„Moje tožbe niso nikomur nič mar!" se je
zadrl Civha in je udaril po mizi.

»Pravdam se zase in za svoje stroške, pa ne
drugim za kratek čas!“ je zarohnel Smerajec.

»Zlati volk“ je točil vino, ki je bilo »včeraj
nastavljeno". Tako vino, »včeraj nastavljeno", je
bilo vsak dan na razpolago, če ga je bilo treba.

»Tako se mi zdi, Muhobor ne bo videl
sodnije, dokler so taki možje zoper njo. Saj sodnija
je bolj za tiste, ne, ki iščejo na nji pravico, kakor
za tiste, ki iščejo pri nji le profit! Kaj ? Ali ni
res?"

71

Postavil je pred Civho in pred Smerajca
vsakemu svoj kozarec.

„Pa ga dajmo no! Včeraj sem ga nastavil,
ne točim ga še ne. Bog živi, oče Civha! Bog
živi, oče Smerajec!"

Moža sta odzdravila vsak pri svoji mizi in
pila. Vino je bilo dobro, grelo je; „Zlati volk,“
je imel dobra vina v kleti, le krčmarska vest in
načela umnega kletarstva mu niso pripuščala, da
teh ob sebi dobrih vin ne bi mešal in pačil.

Sovražna soseda je oba obhajal neprijeten
občutek. Skregana sta, za smrt skregana, pa pijeta
takorekoč skupno vino! Skregana sta, pa se nič
ne kregata, celo nekakšen skupen pogovor imata,
in „Zlati volk" nemara celo misli, da sta prijatelja
ali kaj. Sram ju je bilo, kakor da grešita zoper
značaj in poštenje. Družil pa je oba odpor zoper
županove nakane in prav zdaj, ko sta srkala iz¬
borno kapljico, je oba hkratu obhajala misel: „Ce
bo sodnija v Muhoboru, pravda ne bo več pri¬
nesla prostega dne, gosposkega kosila in boljše
pijače v gostilni, ampak do ure bo treba garati
doma ob soku in krompirju, potem pa naravnost
na sodnijo in s sodnije zopet domov! Vrag vzemi
župana!" In pila sta.

„Zlati volk" je stopal od mize k mizi in je točil.

„Bog živi, Civha! Bog živi, Smerajec! Pa
kaj, če bi vkupe sedli? Bolj slab sem v noge,
treba jih čuvati za stara leta, dadada! Kar sem-
kajle sedimo v sredo!"

72

Prijazno je pogledal Smerajca in kar pre¬
nesel njegov kozarec na srednjo mizo.

Smerajec, prijetno razgret od vina in ves
zamaknjen v pogovor, je vstal in šel za kozarcem,
kakor sveti trije kralji za zvezdo — na Civho je
bil čisto pozabil. Sele ko mu je pogled zadel ob
sovražnika v drugem kotu, se mu je zopet oglasila
pravdarska vest in ni mogel drugače — dvignil
je pest, zažugal Civhi in rekel: „Ti, ti, ti, ampak
da veš, po mojih vzarah ne boš vozil, ti . . .“ in
je nekaj zamrmral. Potem je sedel za županovo
mizo. Nalašč! Zakaj pa ne!

Civha je tudi vstal. Z ušesi, očmi in usti je
lovil Smerajčeve besede in si je mislil: „Ce bi
vedel, kaj si zdajle zamrmral, steklačar grdi — kaj
dobrega, vem, da ni bilo — pa bi te tožil!“

Rekel je in s kazalcem je suval v mizo: „To
mi boš dokazal, da sem vozil po tvojih vzarah, da
veš, ti . . .“ In je tudi nekaj zamrmral.

Tisto mrmranje je oba najbolj jezilo, ker
sta vedela, da se v njem skrivajo najljutejša
zmerjanja, ki se jim pa ne more do živega.

Civha si je rekel: „Cakaj, misliš, da se te
kaj bojim!" in je prav nakljubu tudi prisedel k
županu in tako sta dva zakleta sovražnika iz so¬
vraštva se znašla za isto mizo.

„Bog živi!“ je vzpodbujal „Zlati volk". „Le
dajmo ga, saj ga še imamo!“ in je trčnil z obema
mrko zročima sosedoma in ko so izpili, je hitel
točiti in govoriti:

73

„Tako, tako, tako, očka Smerajec, očka
Civha! Glejta, glejta, pa sem odkraja skoraj
mislil, da sta danes tudi vidva prišla kar tako
na videz se pravdat kakor župan in kakor brivec,
dadada, in Hedervary, zato da si pripravdate
sodnijo v Muhobor . 11

„Pa je ne bo!“ je rekel Smerajec in je
jezno pil.

„Ne bo je!“ je pritrdil Civha in je pritisnil
s pestjo pečat na mizo. Potem se je obrnil k
Smerajcu: „Ampak ti glej na svoja paglavca, da
mi ne bosta hodila nalašč hiše mazat s krav-
jekom! Ti . . .“

„To mi moraš skazati, da sta jo moja, ti. ..“
se je odzval Smerajec in je kočljivi konec za¬
mrmral.

„Videl ju nisem / 1  je rekel Civha, „pršsežem
pa lahko, da ni bil noben drug ! 11

Smerajec je že odprl usta — zdajle mu bo
povedal svojo zastran prisege — pa je hitro vmes
posegel „Zlati volk 11 .

„Zivio, živio ! 11  je kričal. „Da bi bili kmalu
zopet tako veseli in zdravi vkupe in se radi imeli!
Dadada, to me veseli, taka dva soseda — saj
navskriž povsodi kaj pride — ali to mi je všeč:
mož možu pove vse v lice, kar mu gre, pa sta
zopet prijatelja. Tako je prav! Živio, živio ! 11

„Jaz se nikogar nič ne bojim , 11  je povedal
Civha in je kakor v dokaz temu izpil.

74

»Za pravico in poštenje se zmeraj postavim,"
je rekel Smerajec in ni zaostal z enakim dokazom.

„Dadadada,“ je hitel „Zlati volk", „taka
soseda! Sakramiš, oče Smerajec, vi ste mož, vi
ste poštenjak! Kaj, oče Civha, ali ni Smerajec
korenina, kaj ?“

Civho je to vprašanje nekoliko iznenadilo,
pa ko je vprašanje premislil, zdelo se mu je, da
lahko brez greha odgovori: „Ne rečem, da ni
korenina."

„Bravo, bravo," je vpil „Zlati volk", „bravo,
oče Civha! Vi ste še poštena kranjska duša! Kaj
ne, oče Smerajec, ali ni Civha mož?"

In Smerajcu je tako kazalo, da tudi ni za¬
nikal tega vprašanja in še so pili in še so trkali
in pripetilo se je, da sta dolgoletna sovražnika
trčila ne le z »Zlatim volkom", ampak v naglici
tudi drug z drugim. Oba sta takoj zapazila pomoto,
pa potem je kar tako ostalo in skoraj bi bila
pri kapljici »včeraj nastavljenega" — ta »kapljica"
je bila precej obilna — pozabila na narok in na
sodnijo.

*

* *

Sodniku Kvedru se je zazdehalo, vzdihnil je
in pričel:

»Torej: Smerajec in Civha — motena posest!
Ne poravnata se tako ne, škoda besedi! So ljudje
na svetu, kateri sami sebe bičajo, in ljudje, kateri
se za žabjo dlako pravdajo do krvi; — vsak po

75

svojem okusu! Bog daj norcem pamet in zdaj
pričnimo! — Torej Civha, kaj odgovorite na
tožbo ?“

In Civha je odgovoril — rdeč je bil od pi¬
jače in samozavest je zvenela v njegovih besedah:
„Ta tožba je doli položena, ker sva se pobotala."

Sodniku je nezaslišani čudež kar sapo zaprl.
Naslonil se je nazaj in pogledal Smerajca.

Smerajec pa je potrdil: „Ce se nočeva prav¬
dati, se pa ne pravdava. Ta tožba je ustavljena
in poravnana." Dobro mu je delo začudenje
sodnika.

Nekaj hipov je trajalo, predno je sodniku
odleglo. Civha in Smerajec da se poravnata —
tega še ni doživela ta sodnija! In zdaj se je zgo¬
dilo in s tem se prihranilo zadovoljnemu sodniku
toliko in toliko ur praznega, pustega dela!

„To je modra beseda! Verjemita mi, zdaj
sta oba dobila pravdo! Vesta kaj? Civha in Sme¬
rajec, vidva sta najbolj pametna moža v vsem
Muhoboru. Daleč bolj pametna, kakor tisti Muho-
borci, ki mislijo, da si bodo s prisiljenimi, nor¬
čavimi tožbami postavili sodnijo v Muhoboru. No¬
rišnico, tisto utegnejo dobiti, norišnico, če se
hitro ne streznijo, sodnije pa ne! Zbogom!"

Smerajec in Civha sta jo rezala proti domu,
nekaj časa drug za drugim, nekaj časa vštric,
nekaj časa sta se kregala, nekaj časa sta kovala
naklepe zoper župana. Po poti sta se ustavila v
treh gostilnah, v Muhobor sta prišla drug daleč za

76

drugim, sram ju je bilo, da ju kdo vidi vkupe . . .
Toda premirje je bilo sklenjeno.

Drugo jutro je prejel župan pismo brez pod¬
pisa : „Jaz, tvoj prijatelj, te pozdravljam in ti pišem
iz dobrega srca, da ne prideš v škodo in da ne
pride občina v nesrečo, stroške in sramoto. Vsa
gosposka v Lučah se norca dela iz vas in iz vaših
tožba; pravijo, sodnije ne boste dosegli z vašimi
norčavimi tožbami, pač pa norišnico. Zapomni si
to in prvi, ki pride noter v norišnico, boš ti, da
veš, ti bik ti!“

77

Sedmo poglavje.

Najnovejše vesti.

Preteklo je štirinajst dni.

V Muhoboru se je zgodilo marsikaj novega.

Pričnimo z osebnimi vestmi.

Rjavka se je preselila iz nadučiteljevega hleva
v županov hlev, spremljana po solzah svojih rej¬
nikov. Toda ni šlo drugače in kar je res, je res:
župan jo je dobro in pošteno plačal. Mu je že
tako kazalo. Prihajali so črezenj časi, da je potre¬
boval opore, in zdelo se mu je, da je ubogi upo¬
kojeni nadučitelj in hkratu občinski tajnik še naj¬
zanesljivejša od vseh.

Podržajev Janko, visokošolec, se je pripravljal
na odhod. Le na pismo prijatelja je še čakal za¬
radi stanovanja, potem pa hajdi na Dunaj! Svojo
Čopko, ki se je nanjo vedno in vedno spominjal
z milim čutom v srcu, je redkokdaj videl, še
takrat le oddaleč. In hudo mu je bilo.

V srcu Čopke pa je bil zadnji čas nastopil
mal preobrat. Ne zastran Janka, ne! Zastran njega

78

je bilo še vse pri starem. Le maček, ta se je moral
iz srca ji umekniti novemu predmetu, ta novi pred¬
met je bila rjavka. Rjavka je bila zdaj deležna
vse prekipevajoče ljubeznivosti Copkine in če bi ji
bilo kaj do Copkinega poljuba na mokri, mrzli
smrček, pa bi ga bila nemara tudi lahko dobila.
— O, da je Janko vedel, kaj sta se vse pogo¬
varjali Čopka in rjavka!

O splošnem položaju v Muhoboru bi bilo
povedati, da je bil ta položaj podnevi v mero¬
dajnih krogih vobče precej mačkovit. Muhoborski
prvaki so se podnevi najrajši izogibali drug dru¬
gemu, da jim ni bilo treba resno se razgovoriti
o tem, kar jim je vsem najbolj težilo srce. Zvečer,
da, po tretjem, četrtem kozarcu se je še vedno
razvnemalo staro rodoljubno navdušenje za prospeh
domačega trga in za dvig sodnih opravil. Se so
se rodile in beležile tožbe, ki naj polože temelj
boljše bodočnosti; a kaj, ko so te tožbe, pri dnev¬
nem svitu ogledane, izgledale tako sila otročje,
da je bilo vsakogar sram, nositi jih v Luče in na
sodnijo.

Le Krunoslav Batič je ostal mož neupognjen
in neustrašen. On edini je vestno in točno tožil
za sleherno razžalitev. Možato se je vozil s pošto
ali z drugo priliko v Luče, kadar je bil klican na
glavno razpravo, s seboj je nosil podolgasto usnjato
torbico, s kakršno hodijo odvetniki po komisijah,
oddaleč skoraj da je bil podoben odvetniku ali
odvetniškemu kandidatu. In kako prepričevalno in

79

dostojanstveno je znal zastopati svojo stvar navzlic
neugodnim razmeram.

Sodnik ni bil naklonjen njegovim tožbam in
gledal je prezirljivo, ko je vprašal tako ali enako:

„Gospod Krunoslav Batič, vi umaknete svojo
tožbo, kaj ne, kakor po navadi ? Vašega nasprot¬
nika navzlic povabilu niti blizu ni, prič tudi ne —
menda so že siti teh komedij 1“

Gospod Krunoslav se ni dal zbegati takim
in enakim zbadljivim besedam. Mirno in resno je
izpregovoril: „Slavna sodnija, prosim za kratko
besedo!“

Sodnik je rekel: „Pa bodi v resnici kratka!"

In Krunoslav Batič je govoril: „Nemojte mi¬
sliti, veleučeni gospod sodnik, da ne vem, da imate
polno poslov; jaz to vem, jaz imam prijatelja,
pa ne tukaj, daleč proč, štiri ure vožnje odtod,
ta prijatelj ima službo na sodniji, znate, ne visoko
službo, skromno službo ima, ampak je pošten človek.
Ta prijatelj mi je pravil . . .“

Sodnik ga je prekinil: „Vse to lahko tudi
konfinu pripovedujete na cesti, gospod Batič; meni
le to povejte, ali umaknete tožbo ali ne. Da ali ne
— nič drugega!"

Gospod Krunoslav Batič je položil roko z
odvetniško črno torbico na srce in rekel: „ Slavna
sodnija! Jaz sem prekruto žaljen na svoji časti. To
razžaljenje mi grize dušo, slavna sodnija, kakor
da sem izgubil, pravim vam, petdesetak. Petde-
setak ni mnogo za človeka, ki sedi v novcih, a za

80

malega obrtnika, kakršen sem jaz, je petdesetak
denar: koliko dni je treba, da se ga prisluži!"

„Torej ne umaknete tožbe?" je nejevoljno
vmes posegel sodnik. „Tudi prav! Se pa razprava
preloži in se izostale priče s silo privedo."

„Slavno sodišče! Jaz predlagam, da se iz¬
ostale priče ne privedo, čemu bodo priče! Jaz sem
razžaljen in samodsebe ne bi za nič na svetu hotel
odpustiti razžaljenja. A ko mi slavna sodnija prigo¬
varja, naj odpustim, pa bodi in odpuščam. Slavna
sodnija, jaz umaknem tožbo, jaz sem dober človek.
Slavna sodnija . . .“

Sodnik je naredil konec. „Postopek se ustavi,"
je rekel in pozval druge stranke.

Tako nekako je vsakikrat opravil gospod Kru-
noslav pri sodniku. Potem se mu je globoko pri¬
klonil, namignil zapisnikarju in šel. Toda ni šel
daleč, le po hodniku do prvih pisarniških vrat,

■ potrkal je, pogledal noter, prijazno voščil dobro
jutro, vrata zopet zaprl in šel k bližnjim, kjer je
enako storil. Tudi pri pisarni gospoda notarja je
ponovil to skrivnostno početje in slednjič jo zavil
v davkarijo. Na vse strani se klanjajoč je uravna!
tam svoje korake naravnost in brez besedi v zadnjo
sobo, kjer je stala železna blagajna in kamor stranke
niso imele pristopa. Tam je odložil klobuk in suknjo,
odprl je svojo podolgasto črno torbico, kakršne
nosijo odvetniki s sabo po komisijah, in iz nje vzel
obrisačo, da, in britev, da, in tudi škarje in glav¬
nik, da, in milo, sploh vse, kar treba za brivski

81

6

obrt. Pripravil je stol, pripravil je vodo v umival¬
niku in potem so polagoma prihajali starejši in
mlajši gospodje iz tega in onega urada — prvi
je bil vsakikrat na vrsti gospod davkar — in vse
je ostrigel ali obril ali oboje, kakor je nanesla
potreba, v splošno zadovoljnost in za groš ceneje
nego brivec v Lučah, gospoda davkarja pa celo
čisto zastonj.

Ko je vse svoje naklonjene naročnike obril,
počesal in ostrigel, je šel v gostilno pri „Pošti“
in tam jedel poparjene, z maslom zabeljene žemlje.
Poparjene žemlje je zelo ljubil, toda v Muhoboru
se jih ni dobilo in Muhoborci so bili celo ponosni
na to in so zaničevali Lučane zaradi poparjenih
žemelj. Tako je polagoma prišel čas, da je sedel
na pošto in se zopet odpeljal v ljubljeni domači trg.

Doma pa je potem v mogočnih besedah
pravil Slavici, kako in kaj je bilo na sodniji.

„Bogami,“ je razkladal, „en mesec do šestih
mesecev zapora bi dobil gospod župan na mojo
tožbo, en mesec do šestih mesecev, tako je zapi¬
sano v paragrafih! Pa sem rekel: „Slavna sodnija,"
sem rekel, „jaz vem, kako kazen ukazujejo pa¬
ragrafi na razžaljenje časti, ali tožil sem jaz in zato
pravim, župan ne bo kaznovan, jaz umikam tožbo!"
Ko sem tako rekel, pa ni smel sodnik več obsoditi
gospoda župana in gospod župan je bil prost."

Gospodična Slavica ni drugega rekla nego
„zs“; kar z grozo jo je navdajala moč gospoda
Krunoslava.

82

Gospod Krunoslav pa je naprej razmotrival:
„Jaz sem se že naučil polno paragrafov, bogami!
Paragrafi zoper razžaljive besede: šest mesecev
zapora! Ostra kazen za gole besede! Če se pa
koga drugače razžali, ne samo z besedo, ampak
drugače, recimo z roko, onda je kazen še mnogo
višja. Če bi me kdo razžalil z roko in bi ga jaz
tožil, bogami . .

Kakor po naključji se je doteknil roke go¬
spodične Slavice in ker se mu ni umeknila, jo je
pač še pobožal ali stisnil ali celo poljubil in vse
to je trpela ugnana gospodična Slavica. Tako je
prekanjeni gospod Krunoslav koval svoje železo.

Izmed važnejših domačih vesti bi bilo še za¬
beležiti, da je med kočarji, ki so izdelovali „klince,“
vrelo.

„Reveža se že res vsakdo loti,“ so rekli. „Žu-
pan, ki v rešetih spravlja bankovce, bi nam revežem
rad odjedel še tiste krajcarje, ki jih vČasi zaslu¬
žimo za pot na luško sodnijo. Ne maramo sodnije
v Muhobor, pa župana tudi ne takega!"

In so imeli svoje skrivne shode in pomenke.

Tako se je torej pletlo življenje po Muhoboru.

Tiste dni je bilo, pa je sedel v občinski pi¬
sarni tajnik Podržaj; kadil je pipo in obračal dopis
luške sodnije s to vsebino: Občina nasvetuj spo¬
sobnega moža, kateri bodi za sovaruha osmim
sirotam ubogega gostača, ki ga je bila pretekli
mesec pobrala smrt! — Koga bi nasvetoval? Vsak

6 *

83

se bo branil. Da, če bi sirotki imeli kaj dedščine,
potem bi jim ne bilo sile za varuha, tako pa . . .

Tačas so se po veži začuli krepki koraki.
Tajnik jih je poznal, še pogledal ni proti durim,
ko so se odprle in je vstopil župan.

„Zanikarna sodrga, bes te plentaj!“ se je
jezil. „Ali si videl, tajnik, kako svinjsko so mi
nocoj namazali hišo s kravjekom ?“

„Dobro so jo namazali," je rekel tajnik, „prav
gosposko!"

„Če jih dobim v roke, sakramenske falote ...“
je rohnel župan.

„Ali jih ne poznaš?" se je začudil tajnik.
„Glej, pa sem mislil, da si jih sam najel! Veš,
zaradi dviga sodnih opravil . . .“

„Sema, kaj bi norce bril," ga je nejevoljno
zavrnil župan. Ustavil se je pred njim. „Ne vem,
kaj me vedno špikaš s sodnijo. Mar ti ni všeč,
da dobi Muhobor sodnijo? Ali si občinski tajnik
ali ne, ko takorekoč nasprotuješ očitnim koristim
trga?"

„Zupan, imej pamet!" je rekel tajnik. „Na
tak način ne dobimo nikdar sodnije, razen če po¬
stane Krunoslav Batič pravosodni minister. Saj
gospodje zgoraj, ki imajo stvar v rokah, niso
tepci."

„Zakaj bi ne dobili sodnije ? Edini zadržek
je prenizko število tožba in pravd. To število pa
zdaj raste, izredno raste!"

84

»Ali za koliko časa, župan! Saj vidiš, že
zdaj se nikomur več ne ljubi letati v Luče, kjer
ga gledajo kakor kravo s klobukom. Vem, da se
tebi tudi že upirajo te komedije! Le brivec, edini
brivec skrbi še za dvig sodnih opravil."

„Saj je plačan za to," je rekel župan.

„Se že še naveličaš plačevanju," je pripomnil
tajnik. „Ali res misliš, da se vam visoka gosposka
usede na vaše predpustne tožbe ? Drugega Muho-
bor pri vsem tem ne bo dosegel: nesmrtno se
bo osmešil pred širnim svetom do poznih rodov.
Sodnije pa ne bo dobil. Kvečjemu norišnico!"

»Bomo videli!" je rekel župan. »Poslanec
nam jo je obljubil. Zato ne odnehamo pa ne odne¬
hamo. — Sicer pa, kdor te sliši in tvoje besede,
bi lahko mislil, da prav ti in nikdo drugi ne tiči
za onim prijaznim pismom brez podpisa."

»Bi se mi pač škoda zdelo črnila in papirja,"
se je zakrohotal tajnik. „Še pisal ti bom, kar ti
lahko naravnost povem v lice! — Kje so pismo
skovali, ni težko ugeniti. Le dokaza nimaš, da
jih primeš."

»Ali tudi ti misliš tako, da sta pismo in krav-
jek iz istega vira?"

»Kako pa drugače! Kravjek, to je tako,
kakor bi bili pustili svojo posetko. Ono noč so
ti cepljence porezali — to je tudi njihova osebna
stroka."

»Prokleti lumpje, pa kako zdaj vkupe drže!
Nič več se ne tožarita med sabo, rokomavha.

85

Čakajta, vaju že še dobim v pest, pa če sam po
noči stražim okoli hiše. Tako je ! — Ali je treba
kaj podpisati?"

„TukajIe vpraša luška sodnija, kdo naj bo
za sovaruha Skrjančevim sirotam? Koga naj na¬
svetujem, kaj praviš?"

„Kar zapiši tistega falota, Civho ali pa Sme-
rajca ali pa oba, da bosta imela vsaj kaj sitnosti
in zastonj potov, rokovnjača zanikarna!"

„Pa se bosta branila."

„Naj se, pot bosta pa le imela na sodnijo.
Ce se ubranita, potem je še vedno čas, pa ti pre¬
vzameš sovaruštvo, saj tako nič nimajo Skrjančevi."

„V hudi revščini so," je rekel tajnik, „če
bom jaz sovaruh, jaz se bom potegnil zanje, občina
jim mora dati pošteno podporo, ti so resnično
potrebni."

„Kje bomo pa jemali! Ne boš za sovaruha!
Boš pa potem zapisal svetovalca Cemažarja, ta
se najbolj repenči zoper vsako podporo — naj
nadenj leta vdova s svojim drobižem, bo videl,
kako je to. Ali najprvo mi zapiši Smerajca in
Civho! Vrag ju raztrgaj na drobne kose! — Ali
je še kaj drugega? —• Pa adijo!"

Krenil je proti durim, toda postal je in neje¬
voljno vzdihnil:

»Vsega sem sit, tja bom vrgel županstvo,
pa bo! Človek se pha in trudi za občino in kar
žanje, sta zasmeh in sovraštvo. Pa še pekel doma!
Kako se mi nosi moja stara, s kakimi očmi me

86

hodi gledat! Namesto prijazne besede pa „m“ pa
„oh.“ Dvajset let sva že poročena, vedno sem bil
z njo zadovoljen, s tako pa, kakršna je zdaj . .

„Kaj pa, ali je ona zadovoljna s tabo?“ je
vprašal tajnik.

„Ona, ona? Ona nima prav nič vzroka, da
bi se pritoževala. Pa saj veš, kake so ženske.
Ne vidijo črez lastno gnezdo, dela in žrtev za
javni blagor ne razumejo! Moja stara — edinole
gostilno vidi, seje pa ne, ki je v gostilni! — Vidiš,
tajnik, ti bi ji lahko to dopovedal, tebi bo več
verjela kakor meni. Saj se že lastnega doma bojim.
Tako ne gre naprej! In še Julka ... pa kaj bi
pravil! — Daj, daj, tajnik, če le moreš! Pa
adijo!“

Slučaj je nanesel, da je baš tisti čas, ko
sta se župan in tajnik po svoje tako posvetovala,
županja bila pri tajnikovi ženi, gospe Podržajevi.

Rekla je, da je kar tako, slučajno in mimo¬
grede, pogledala noter, kaj dela kaj gospa; hkratu
je položila na kuhinjsko mizo precejšen omotek:
naj se gospe ne zdi zamalo, včeraj so klali, pa
prinaša pokusit kolin!

Človek bi mislil: tega omotka gotovo ni kar
tako, slučajno in mimogrede, z doma s seboj vzela
— toda uvaževati je, da ženska logika hodi svoja
pota.

Gospa nadučiteljeva je sklepala roke, kaj da
pomeni taka velika čast, in vedla je poset v sobo.

87

„0h, saj moram koj domov!" je rekla žu¬
panja, pa se je usedla, kakor da hoče korenine
pognati. In potem je pravila o rjavki, da zdaj že
rada žre in da sta z Julko dobri prijateljici in da
se bo šla Julka kuhati učit, toda ne ve še, kam
bi jo poslala. V Luče je ne da k sestrični — ne
kaže; morebiti rajše v mesto. Take skrbi so z
otroki! Ali je mladi gospod že šel na Dunaj?
Bog mu daj obilo sreče!

Nenadoma se je županja pričela jokati, krče¬
vito je ihtela in se tresla po vsem životu.

Prestrašena gospa nadučiteljeva se je usedla
k nji na divan. Tolažila jo je in božala in ni ve¬
dela, kaj je in kaj bi storila; spomnila se je, da
možu pri notranjih težavah dobro stori brinjevec
in vprašala je, če sme postreči s kozarčkom . . .

Županja se je polagoma toliko pomirila, da
je ganjena odklonivši ponudeno okrepčilo, slednjič
razodela, kaj ji teži srce in kaj jo je pravzaprav
privedlo pod to nizko streho.

„Oh,“ je rekla, „ta nemarna sodnija, koliko
nesreče je že spravila nad našo hišo! Moj „č!ovek,“
taka duša, zlata vreden — ali odkar po Muho-
boru straši sodnija, kakor izpremenjen! Vsak večer
ponočuje po gostilnah, pravi, da imajo seje, pa
ni res: pijejo pa plešejo, grdobe! Oh, kako je
pameten vaš gospod, da ne gre blizu! — Kakšen
potem domov prihaja — saj me je sram praviti!
Zjutraj ga boli glava, slabe je volje, ves dan kriči
na nas ženske. Uboga naša Julka, že tako je bil

88

plašen ta otrok, zdaj se kar skriva, nič ne govori,
kar vidno pojema. Ljudje mislijo: „Da, pri županu,
vsega imajo dosti!" Pa najpotrebnejšega nimamo

— rodbinskega miru."

Gospa nadučiteljeva je vsa zbegana poslušala,
spodobilo bi se, da bi kaj vmes rekla, toda kaj,
da ne bi bilo razžaljivo za gospoda župana. Majala
je torej zgolj z glavo, sklepala roke, tleskala so¬
čutno z jezikom in izjavljala: „Ti moj Bog, ti moj
Bog! Ali bi vam lahko postregla z malinovcem ..."

»Prosim vas, gospa nadučiteljeva, ostanite
tukaj, ničesar ne nosite! — Ce mi hočete ustreči,
nekaj bi vas prav lepo prosila. Vaš gospod je
tako pameten mož, najbolj pameten v vsem trgu

— moj mož ga močno čisla, čeprav sta si dosti¬
krat navskriž. Prosim vas, gospa nadučiteljeva,
sporočite svojemu gospodu, da ga prav lepo pro¬
sim, naj dopove mojemu možu — bo že vedel
sam, kako — da sta žena in otrok več kakor
tista sodnija v oblakih, ki si je ne bodo nikdar
prikrokali, priplesali in prizmerjali. Prisiliti se ne
da nobena stvar. Tako pravim: Če je božja volja,
dobimo sodnijo v Muhobor, pa če mezinca ne
ganemo. Ce ne, nas pa tudi ne bo konec! Toda
v takem živeti je hujše od vic; rajši greva proč
obe z Julko — nikdar več naju ne bo videl."

Solza hudournik se je iznova udrl po rejenih
licih županje.

Gospa nadučiteljeva je tresla županji roko
in ji obljubljala vse, kar je želela.

89

Poslovili sta se zelo prijateljski in županja
je gospo nadučiteljevo za slovo celo poljubila; ali
na ustni ali na lice, tega se gospa nadučiteljeva
že koj po dogodku ni mogla več spomniti, preveč
je bila razburjena.

Nadučitelj je domov prišedši poslušal genljivo
historijo o obisku županje in rekel: „Zupan bi
rad, naj mu izpreobrnem ženo, žena pa narobe,
da ji moža! Dvesto kron imam letne plače kot
tajnik. Za tako malo denarja preveč zahtevajo
službe. Če mi ne povišajo za štirideset kron na
leto ali recimo vsaj za šestintrideset — ne vem,
kaj bom storil!"

90

Osmo poglavje.

Ubegla rjavka.

Bližal se je dan, da Janko odpotuje na
Dunaj.

Po večerji, ki je bila bolj tiha, je mamica
s svojim drobnim glasom zapela: „Bratci veseli
vsi, tralala, tralala . . .“, razposajeno je plosknila
v suhi roki in rekla: „Salamuca, Janko, korajža
velja! Ata, daj, daj fantu kaj drobiža, naj gre
malo vun med ljudi, da se razvedri. Saj je res,
kaj bi se vedno doma kisal!"

„Rad sem doma," je z ljubeznjivim po¬
gledom odgovoril Janko.

„Idi, le idi," se je oglasil oče Podržaj in
jemal denar iz vezenega mošnjička, „in adijo reci
družbi — ko že pojutrišnjem odpotuješ. Saj te
imajo radi."

„Še ti pojdi, ata!" ga je vzpodbujala žena.

„Ata bo šel v zaspanijo," je odgovoril ata
in je resnost tega svojega naklepa podkrepil z od¬
kritim, melodično zaokroženim zdehom.

91

Janko je šel torej sam k »Pikapolonici".

Sprejel ga je glasen krik in smeh. Družba,
ki je bila nocoj nekaj številnejša nego običajno,
je sedela in stala okoli gosposke mize v kotu in
vsa pozornost se ji je očitno obračala v gospoda
Krunoslava Batiča s cvetko v gumbnici, — komaj
da so utegnili odzdraviti Janku in se mu umekniti,
da je pristavil stol. In ko se je hotel usesti, so
se kar trije hkratu zadrli vanj:

»Kaj pa, ali ne boš čestital? »Torej čestitaj
no! Čestitaj srečnemu ženinu!"

„Kaj se je pa zgodilo?" je začuden vprašal
Janko.

S krohotom se mu je razodela velika novica:
»Krunoslav se je zaročil s Slavico!"

Janko je čestital brivcu. Burkasti smeh družbe
mu ni bil pogodu; videl je, da boli brivca in ga
draži.

Povzel je besedo dacar: »Tako je pač: Tisti,
ki so v kurniku, tišče vun, oni ki so zunaj, pa v
kurnik."

Poštar si je iztrkal pipo na tla, na novo si
jo je nabasal, pogledal v Krunoslava, zažgal si je
pipo in potem mu prikimal. To je pomenilo: »Nič
se ne boj, bo že šlo! Če ne dobro, pa slabo!"

Kregar je trčnil ob brivčev vrček. »Bog te
živi, Kruno, pa glej, da svet ne izumre!"

Splošen krohot, trkanje. Janko je sedel brez
pijače.

92

Rode je z nožem bil po čaši. »Postrežba na
dan, kje si!"

Iz kuhinje je prišla Slavica z novim pred¬
pasnikom — več je bilo čipek na njem nego
platna — za pasom cvetko, v laseh rdečo petljo.

„Hola, nevesta!" je kričal Rode in tolkel s
čašo po mizi. »Nevesta, ali misliš, da smo v Kani-
galileji, da nas puščaš kar suhe. Janko že tako
zabavlja — pazi, da te ne raztrga po listih!"

Janko je stopil k Slavici in ji dal roko.
»Gospodična Slavica, prav od srca vam čestitam,"
je rekel in nekako milo se mu je storilo. Ze dolgo
jo je pač poznal.

Beseda od srca je našla pot v srce. Gorko
mu je stisnila roko in se zahvalila — on je bil
prvi, da ji je čestital brez žaljive primesi. Pa tudi
gospodu Krunoslavu se je zdelo dobro in obraz
mu je vidno zlezel v najljubeznivejše poteze.

Slavica je pobrala prazno posodo z mize.

„S čim vam postrežem, gospod Podržaj?"

»Vrček prosim, gospodična, vrček!“

»Poglej ju živ človek," je Kregar pogreval
stari dovtip in gledal Slavico in gledal Batiča,
»ali ni to imeniten par? To bodo otroci!"

Slavica je zbežala v kuhinjo, Krunoslav pa
je prosil: »Nikar! Kadar smo sami med sabo in
si delate norca iz mene — jaz sem tega vajen!
Ali gospodično Slavico take šale bole, to vidim
jaz, to vidite vi. Nikdo nima rad, da se ga žali;

93

jaz nimam rad in vi, gospoda, nimate radi, pa
nima niti gospodična rada — zakaj bi se jo žalilo!
Prosim Vas, gospoda!"

Kregar se je otresal teh besed.

„Kakor želiš, Kruno, tako pa bo! Bom pa
od jutri naprej prihajal s cilindrom, saj ga imam
še z maškerade, in z belimi rokavicami, ako bom
hotel čašo piva. Bog te živi, brivska duša!"

Tako se je po muhoborski navadi pletla za¬
bava in Janka je mikalo, da čim prej zopet odide.

Pa je prikrehal še župan. Zopet krik in smeh,
razodetje novice in čestitanje. Pozdravil se je tudi
z Jankom.

„Glej, Janko! Sem mislil, da ste že na Du¬
naju. Pojutrišnjem greste, pravite? Le dobro opra¬
vite, lahko postanete še velik gospod. Zakaj pa ne!
Se v državni zbor vas volimo, boste po dvajset
kronic vlekli na dan!“

Zdaj, ko je bil župan tukaj, je prišla tudi
vkupna pijača na mizo — ta navada se je bila že
ukoreninila. In potem je morala še Polona noter.

„Polona buzarona," je rekel župan, „daj sem
roko, da ti čestitam! Zdaj ko boš oddala hčer,
se pa lahko še sama omožiš."

„Da: Štirim na ramo, hajd v jamo!" je odgo¬
vorila. „Kaj sem pa hotela, saj se ni dalo več
gledati" — šegavo je zažugala bodočemu zetu —
„to je vedno tiščalo vkupe! Treba je bilo narediti
konec. — Otroci delajo sive lase!"

94

„Kaj sive lase!" je hitel dacar, da ga kdo
ne prehiti. »Zdaj dobiš takega zeta: namaže te in
črez noč boš zopet črna kakor kavka."

Med splošnim smehom se je poslovil Janko
nocoj mu je manjkalo dovzetnosti za domorodno
duhovitost muhoborsko.

Mati Polona je zopet odšla v kuhinjo. Na
poslovivšega se Janka prostor pa je morala sesti
Slavica — tako je zahteval župan. Dobila je svojo
čašo in župan je napil.

Rekel je, da brivcu niso nikdar dosti zaupali,
ker je z vsemi mazili namazan. (Krohot! Krunoslav
si je grizel smele brke, Slavica se je nemirno su¬
kala po stolu.) „Tega se pa vendar nismo zanašali,
da je tak^ hajduk, da nam ugrabi najlepšega de¬
kleta!" (Živio! Brivec in Slavica sta se zadovoljno
oddehnila — toda prezgodaj!) „Zaročenemu paru
vsi prisrčno čestitamo, tebi Krunoslav pa povrhu
svetujemo: pazi, da ne doživiš, kar ti obeta tvoje
ime, da ti v zakonu ne zrase krona na tvoji ma¬
ziljeni glavi — v podobi rožičkov!" Pomigal je s
kazalcema vrh glave in omizje je kar vriskalo od
veselja.

Župan je bil jako zadovoljen s svojim govo¬
rom, veselo so zvenele čaše, trkala sta tudi Kru¬
noslav in njegova nevesta — kaj sta pa hotela!
Toda radost jima ni posebna odsevala z obrazov.

Potem ni bilo drugače, vsi so silili vanj —
gospod Batič je moral odgovoriti. V njegovem

95

glasu pa je bilo nekaj, kar se ni ujemalo z razpo¬
sajenim razpoloženjem družbe. Rekel je:

„V imenu svoje drage in čislane neveste in
v lastnem imenu se lepo in cifrasto zahvaljujem na
napitnici in sploh na vseh čestitkah. Jaz nisem
dovtipen človek, zato se dovtipnemu govoru go¬
spoda predgovornika in vsem drugim dovtipom
tudi ne morem odzvati enako dovtipno. Zato se
zadovoljite z resno besedo! Gospoda, da sem se
zaročil z gospodično Slavico, to ni nikak slab
dovtip, ampak je istina! In zaročil sem se, ker mi
je tako ukazalo srce, ne pa zato, da ima slavna
gospoda pri pijači svoje burke. Ako prav sem
brivec, dušo imam pa le. Hvala lepa!"

Mojdunaj, ta poper je bil hud! Tako uniču¬
jočega odpora gospod Batič pravzaprav ni name¬
raval že od kraja, pa se je bil spotoma ob last¬
nem govoru bolj in bolj razburil. Taka je bila
moč njegove besede.

Usedel se je in tresla se mu je roka, ko je
nesel vrček k ustom.

Slavica je tiho vstala in izginila od mize v
kuhinjo — nikdo je ni zadrževal. Komaj še da je
odnesla suhe oči.

Mučni molk je prekinil župan. Rekel pa ni
nič kakor: „Cudim se . . . čudim se . . in majal
je z glavo.

Potem se je, hoteč rešiti položaj, ojunačil
dacar in udaril po šaljivi struni.

96

»Beži no, beži, šalobarda!“ je rekel, »kajti
pa je? Ali so se ti možgani prismodili, kaj, ko si
zjutraj si žgal tiste svoje lepe kodre, ti mila Jera
ti neumna!“

Dacarja so gotovo navdajali najboljši nameni,
učinek njegovih besed pa je bil ravno nasproten,
nego ga je pričakoval.

Krunoslav je vstal izza mize, bliskalo se mu
je po čelu in v očeh, tresel se je od togote in
kadar je bil togoten, mu je usehnil vir besedi.

»Prepovedujem si, prepovedujem si!" je po¬
navljal. »Vsako razžaljenje si prepovedujem. Tožil
borni"

Tako je govoril in v čast mu je šteti: dasi
so mu od jeze šklefetali zobje — meje dostojnosti
ni prekoračil!

Omizje pa le še ni dalo miru in oglasil se
je Kregar.

»Tožil, seveda boš tožil, saj moraš tožiti
zaradi dviga sodnih opravil v Muhoboru. Ti boš
tožil, župan pa plača stroške."

Krunoslav je žugal s prstom.

»Šale je konec! Zdaj gre za res — boste
že videli! Pet mojih tožeb visi — nobene ne umak¬
nem — nobenemu ne odpustim: vsi boste sedeli,
vsi! Naj pa župan potem vam povrne stroške, meni
jih ne bo več treba! In še sedeti naj gre namesto
vas! Z bogom!"

Izvil se je izza mize in odšel in ko je bil že
pri durih, se je spomnil na klobuk na kljuki nad

97

7

mizo, pa se ni maral vrniti, da ne pokvari mo¬
gočnega vtiska svojega odhoda, in je odšel kar
brez njega. Zunaj v veži ga je že pričakovala joka¬
joča se Slavica — poslušala je bila pri kuhinjskih
vratih in ko je odhajal, hitela na okoli, da ga je
ujela v veži.

Z ljubečo roko ga je vedla skozi vežo v ku¬
hinjo. Tam so ga posadili k ognjišču, mama so
skuhali vina s sladkorjem in cimetom in Krunoslav
se je polagoma pomiril in tudi dar prejšnje zgo¬
vornosti se mu je zopet vrnil, hvala Bogu! — V
gostilni je pa tisti večer stregla le še Mica, ku¬
hinjska. —

Zunaj je bila lepa noč. Nebo temno brez
meseca; na severnem delu neba so živo migljale
zvezdice, ob jugu so se vozili oblaki. Okoli ogalov
hiš, po vrheh dreves se je lovil mehak veter in
dišalo je po pomladi.

Janko iz gostilne ni šel naravnost domov.

Prijazna noč ga je zvabila po trgu. Sel je
nocoj z doma, da se poslovi — pa se ne bi po¬
slovil od trga, od njegovih ulic, neštetih kotov,
ogalov, ovinkov, od cerkve in od olepševalne
klopi, od Žabjega potoka, od mostu, od kape¬
lice? . . . Koliko spominov mu je bilo združenih
z vsakim prostorčkom!

Rad je imel ta svoj Muhobor, kakršen je bil;
ni si kaj mogel — vse se mu je zdelo tako važno
in imenitno, kar se je tu godilo. Nad Muhobor ni
kraja na svetu! Če se bi res kdaj uresničilo, da

98

dobi Muhobor sodnijo in bi naneslo, da pride on
semkaj za sodnika: večje sreče si ne more želeti,
ne misliti! — Kako bi ga častili Muhoborci, o,
tudi župan, in kako bi bili nanj ponosni starši!
Nikdar se ne bi genil odtod! Očetovo hišico bi
vzdignil in sveta prikupil; velik sadonosnik bi si
vzgojil, s samim plemenitim sadjem, v zgled so¬
sedom; kokoši bi redil za izvoz in s hmeljem bi
poizkusil — hmelj bi nemara uspeval na tem
svetu . . . Da je delokrog sodnika pravzaprav ne¬
koliko drugačen, mu ni prihajalo na misel.

Le te skrbi ni mogel zatreti, ali bo sploh
kdaj dovršil študije, ko mu bo duh vedno uhajal
semkaj v Muhobor in ko sploh za suhoparno pravo
in za zvite paragrafe nima nič pravega navdušenja.
Toda do nekega cilja mora priti! Kako rad bi
svojima ljubima roditeljema olajšal breme starih
let — dragi mamici, da bi imela pomoč pri go¬
spodinjstvu, in očetu, da bi mu ne bilo treba
tako gledati na vsak sleherni krajcar. In ob ne¬
deljah bi z vozom napravljali izlete, on in starši
in seveda ženka; — preljuba ženka mu je globoko
v srcu spremljala vse načrte in naklepe, dasi se
naravnost skoraj ni upal misliti nanjo.

Tako so ga grele prijetne sanje, ko sta ga
zamišljenega nosili nogi po ulici med vrtovi.

Kar ga zdrami lučica — zdajinzdaj je poku-
kavala izza vejevja. Poznal jo je. V onem koncu
hiše proti vrtu je imela Julka svojo sobico, lučica

99

7 *

pa je naznanjala, da še bdi. Vse njegovo bitje mu
je zakoprnelo po nji, zdaj, spričo ločitvi, z ne-
odoljivo silo.

Krenil je ob plotu do lese in po znani stezi
skoz vrt. Le mimo, pod njenim oknom vsaj bi rad
šel še zadnjikrat in potem črez dvorišče na cesto
pa zopet domov.

Bližal se je luči, razsvetljenemu oknu, stopal
je previdno, umikati se je bilo nizkemu, v šume¬
čem vetru se gibajočemu vejevju.

Utripalo mu je srce. Kaj ko bi slučajno gle¬
dala skoz okno — dal bi ji znamenje, par besed
bi ji rad rekel za slovo. Toliko let sta si bila tako
dobra tovariša, tako rad jo je imel in tako rad
jo ima! Da bi bila srečna! Nikdar je ne bo po¬
zabil, če bi ga prav ona!

Na oni strani v hlevu je zamukalo. Rjavka
je — ali bi ga še poznala?

Zgoraj v oknu na belem zastoru se je pre¬
mikala senca. „To je ona! Se je pokonci! Kaj, če
bi ji kamenček zagnal v šipo — veter buči, drug
ne bo slišal nego ona. Ako me ima količkaj rada,
saj mora želeti in slutiti, da pridem po slovo,
pričakovati me mora, nič se ne bo ustrašila. —
Prav rahlo vržem ..."

Pripognil se je, da pobere kamenček. Tisti
hip pa mu skoči nekdo za hrbet, začuje se župa¬
nov glas: »Čakaj me, ptič, ti bom dal mi okna
pobijati, cepljence rezati in hišo mazati!" — in

100

predno se je Janko genil, že jo je dobil z batino
po glavi, zaječal je in se zgrudil.

„Ali se hlini ali sem ga res preveč?" je
zaskrbelo župana. Streznil se je in srd se mu je
umeknil strahu.

V oknu je izginila luč pa se zopet pokazala
v tretjem oknu naprej.

Oni na tleh se ni genil. Zupan je premišljal,
kaj bi storil.

Zgoraj se je odprlo tretje okno: mati županja,
zavita v ruto, je zaklicala, kdo je, kaj je.

„Nič ni!" je odgovoril župan. Stopil je k
hlevu in odprl duri.

„Nace, čuješ, Nace, vstani, vstani! Tamle
na ogalu pod breskvo leži človek — ali je pijanec
ali kali! Kam v kraj ga spravi, da ne zmrzne!"

Prišel je Nace s svetilko, prigugal se je tudi
konjski hlapec Miha. Zupan je odšel proti hišnim
durim — ni smel kazati, da ga stvar zanima.
Odklenil je, potem pa v odprtih durih stoječ za¬
drževal sapo in gledal in poslušal, kakšen glas
bo prišel od ogala.

Nace je svetil.

„Glej ga, Podržajev je fant!"

Miha je ležečemu dvigal glavo.

„Ježeš Marija!" je zakričal. „Krvav je, ubit je!"

Pri oknu se je začul ženski krik. Loputale
so duri, vžigale se luči, kmalu je bila vsa hiša
pokonci in okoli nesrečnika. Vse je bilo razburjeno.
Niti rjavke niso zapazili, ki se je bila odvezala in

101

je prišla iz hleva. Šla je po dvorišču in se izgubila
na cesto.

*

* *

Oče in mama Podržajeva sta kmalu potem,
ko je Janko odšel v krčmo, se odpravila spat.

Prvi je legel oče Podržaj — taka je bila že
stara navada. Ljubezniva družica ga je še skrbno
zatlačila vsepovsod z odejo, da bi ga ne zeblo.
Sedla je k njemu na posteljo in mu lepo pobožno
naredila križ — sam ga ta pagan nemara tako
ne bi bil naredil, saj je še zdaj brezbožno motil
verno ženo in ji, baš ko ga je prekriževala po
ustih, hlastnil po palcu in jo vanj rahlo vgriznil.
Smejala se je njegovi nagajivosti in ko jo je iz¬
pustil, je brez ovire končala svoje boguvšečno delo.

Zlezla je še ona na svoje ležišče in ugasnila
luč. Usedla se je na postelji in pričela moliti. Zbi¬
rala je vse misli v molitev, zakaj le zbrana mo¬
litev zaleže pri Bogu. Pa že ko je delala križ, so
ji silile v molitev tudi druge misli, motile so pravo
gorečnost in morala je pričeti iznova, čisto iznova:
s križem.

„V imenu Boga Očeta — moliti moram za
fanta — v imenu Boga Očeta ino — samo jutri
bo še doma — zdaj moram le na molitev misliti
in na nič drugega —“ in počasi in pazljivo si je
zopet potezala s palcem po čelu. „V imenu Boga
Očeta in Sina — ne vem, kaj me nocoj tako skrbi,
saj Janko je pameten otrok in tako je priden, hvala

102

Bogu! — V imenu Boga Očeta in Sina — na ple¬
tene jopice ne smem pozabiti, da mu jih dam s
sabo, morebiti bo še kaj mraza. — V imenu Boga
Očeta . . .“

Tako je šlo naprej in sedečo jo je premagal
zaspanec, ko niti križa še ni bila skončala v redu
— Bog ji odpusti greh!

Ponoči sta se oba hkratu zbudila. Oče Po¬
držaj je dvignil glavo.

„Ali si slišala?" je vprašal ženo.

„Tako se mi je zdelo, da je zamukala —
naša rjavka ..."

Zopet se je začulo mukanje.

„Res je, rjavka! Nemara se je pri županu
odvezala pa se je semkaj izgubila, pred stari hlev.
Nocoj je ne bo nikdo nazaj gonil, reve. Odprem
ji hlev."

Obema se je milo storilo pri tem nočnem
obisku. Zena je nažgala luč, nadučitelj se je oblekel
in šel spravljat zvesto žival pod streho.

Ko se je pa vračal iz hleva, je ravno zavila
proti hiši glasna gruča ljudi s svetilkami.

Naprej je šel župan.

„Ali si pokonci, tajnik? Nič se ne ustraši!
Tvoj sin je nekaj poškodovan, nesreča, nesreča . . .
Izprali smo ga že in obvezali, Naceta sem pa z
vozom zapodil po zdravnika ..."

Prinesli so Janka na mehki žimnici in zadet
je bil s svileno, modro odejo, nazaj črez rob odeje

103

je bila zavihana fina rjuha s čipkami — vsaka
gospodična bi bila lahko ležala pod to odejo.

Janko je bil že pri zavesti, odpiral je oči in
se silil v nasmeh, pa ni šlo.

Spravili so ga v njegovo sobo. V skrbeh sta
roditelja prečula vso noč pri njegovi postelji in
ugibala, kako se je pripetila ta nesreča. Janko se
je trudno smehljal, pa ni nič rekel.

Na vse zgodaj je prišel župan, kmalu za njim
zdravnik, ki je odredil pred vsem mir, in v teku
dopoldne je pri zadnjih vratih prišla v hišo tudi
Čopka. Delala je zelo vljuden obraz in je odprla
usta, da bi rekla gospe Podržajevi: „Dobro jutro!"
— pa namesto pozdrava se je pričela jokati in
potem sta se jokali obe!

Malo solza ne škoduje nobeni povesti. Če je
povest preveč kratkočasna, pismouki hitro reko,
da je brez literarne vrednosti.

104

Deveto poglavje.

V škripcih.

V hudih škripcih je bil župan.

Hvala Bogu — umrl ne bo Janko! Zdravnik
je rekel, da utegne v treh, štirih tednih popol¬
noma okrevati, dasi je poškodba težka. Tako je
povedal zdravnik in se zraven pobahal s svojim
pravniškim znanjem, češ: „§ 152. kazenskega za¬
kona — šest mesecev do enega leta ječe.“ Slaba
tolažba za župana! — Orožniki tudi že okoli vo¬
hajo, zdaj zdaj bo vse prišlo na dan in potem ■—
zbogom županstvo in ugled! — Kar ga je narbolj
trlo: z živo dušo se ni mogel posvetovati o teh
svojih težavah, da se ne izda. Tako so mu vršale
neprijazne misli po glavi in ga begale.

Ni strpel, koj drugi dan se je peljal v mesto
in se po svet zatekel k dru. Gadu. Saj dr. Gad
je bil odvetnik in vrhutega državni poslanec Mu-
hobora, torej oseba v vsakem oziru vredna za¬
upanja. Poiskal ga je v pisarni.

„0, naš dični gospod župan!“ ga je prijazno
pozdravil dr. Gad, „to me veseli, izredno me ve-

105

seli. Kosili boste seveda pri meni, brez ugovora!
Pri kosilu se človek na marsikaj spomni, kar bi
sicer pozabil. Toliko časa vas že nisem videl —
kaj pa je kaj novega v Muhoboru ? Gospa soproga
zdrava? Gospodična hčerka zdrava?" — in med
vsemi temi vprašanji je tudi že telefoniral domov
soprogi: „Imam gosta, postavi par steklenic v led,
že veš!" Gospod državni poslanec je vedel, kako
se vzdržuje disciplina med volilci.

Zupan je odložil suknjo in kučmo in sedla
sta. Ni vedel, kako bi pričel, potem pa je kar z
obema rokama zgrabil odvetnika za desnico:

»Gospod doktor, vi mi morate pomagati,
drugače sem izgubljen!"

„Kaj pa je, preljubi gospod župan?" se je
začudil dr. Gad.

Nato je župan pošteno in po pravici vse ra¬
zodel, kakor je bilo: Vračal se je od »Pikapolo¬
nice," razburjen je bil in pijača se ga je bila bolj
prijela kakor druge poti. Sel je nalašč naokoli skoz
vrt, morebiti bi zalotil tiste zavržene zlikovce, ki
mu v zadnjem času delajo škodo in nesnago okoli
hiše. Pa naleti konec hiše človeka, ki se je ravno
pripogibal, da pobere — kaj drugega nego kamen.
Zgrabila ga je jeza — zdaj ima falota v pesteh,
tema je bila, pa je s palico zamahnil po njem.
Toda ni bil pravi — bil je Podržajev Janko! Palica
pa je tudi pretrdo priletela; hotel je zanikarnega
škododelca le malo postrahovati, tako po oče-

106

tovski — na, pa so se onemu možgani pretresli
in zdravnik pravi: „Sest mesecev ječe do enega
leta!“

„Mm, mm,“ je rekel dr. Gad in majal glavo,
„obžalujem, obžalujem, to je res nerodno . . . Toda
potolažite se, gospod župan, kar je v moji moči. . .
Kazenski zagovor prav rad prevzamem, tudi upam,
da se zmaževa pod postavno mero s kakimi še¬
stimi tedni ječe, saj kaznovani še niste bili —
kaj ne? — Seveda županstvo — za županstvo je
škoda!“

Zupanu je kar migljalo pred očmi.

„Ali druge pomoči ni? Zaprt moram biti?
Te sramote ne preživim, ne, rajši umrem!" Vstal je.

„Pomirite se, gospod župan, prosim vas, se¬
dite. Tako stvar je treba čisto mirno, hladnokrvno
preudariti. Na sodnijo ste bili že klicani?"

„Ne! Saj še ne vedo, da sem ga jaz. Le vi
to zdaj veste, gospod doktor, in Janko Podržajev
seveda, pa ta ni še nikomur povedal, mislim.
Zdravnik mu je prepovedal govoriti . . . Včeraj
zjutraj sem bil pri njem, govoriti nisem mogel z
njim, njegova mati je bila zraven, toda znamenje
sem mu dal: kazalec sem položil na ustnice, naj
molči, pa me je razumel in z očmi pomignil, zna¬
čajen fant je — in saj ga rad odškodujem, po¬
šteno, bogato. Le v ječo ne!"

„Ali je sodna komisija že bila ga zaslišat?"
je vprašal dr. Gad.

107

„Se ne! Ali vsak hip lahko pride. Zdaj —
prav to bi vas rad vprašal, gospod doktor. Ali
mora Janko sodniji povedati resnico, ko bo vpra¬
šan, ali lahko reče, da ne ve — noč je bila temna,
udarjen je bil odzadaj itd.“

„Ne gre drugače, kot priča mora govoriti
čisto resnico, sicer sam zapade ječi."

Ubogi župan si je brisal pot s čela.

„Kaj pa, gospod doktor, ali bi ne šlo tako,
da Janko kratkomalo reče: Nočem povedati, kdo
me je. — Kdo ga more siliti, da govori, ako
noče!“

„Pač, pač, lahko še ga sili, z zaporom do
šestih mesecev. — Saj v sorodu ali svaštvu ni
z vami?"

„Ne!“

„Potem mora pričati. Nerodna stvar, ne¬
rodna . . . Toda kar bo mogoče . . . Prošnjo za
pomilostitev nazadnje tudi lahko ravnava — mo¬
rebiti se vam kazen izpregleda ali vsaj izpremeni
v denar. Skoda, da je naša stranka ta hip zopet
v opoziciji, drugače bi sam govoril s pravosod¬
nim ministrom! Skoda! — Le pomirite se, gospod
župan, vse, kar bo mogoče . . . Sicer pa — kdo
je oni, ki ste ga — ki je poškodovan ?“

»Podržajev Janko, upokojenega nadučitelja,
našega tajnika sin. Morebiti se ga spominjate, tisti
mladenič: vam nasproti je sedel takrat po volil¬
nem shodu."

108

„Pa ne tisti pravnik, čeden, prijazen mlade¬
nič — pel je . .

„Da, tisti!“

„Tisti! Revež! Zdaj mi pa ni jasno . . . Po¬
vejte, gospod župan: kaj pa je mladi mož prav¬
zaprav iskal ponoči na vašem dvorišču? Ali mo¬
rebiti stanuje pri vas?“

„Nič, prav nič ni imel opravka na našem
dvorišču. Zato si je kolikortoliko sam kriv po¬
škodbe! Kaj je iskal ponoči okoli naše hiše, ni
težko uganiti: Julko je prišel klicat, mojo hčer —
za njo lazi, čeprav ve, da tega ne trpim. Zgodilo
se je pod njenim oknom; pobiral je kamenček —
tako sodim — da ji ga vrže v okno. Jaz sem pa
mislil, da je kdo od Smerajčevih ali Civhovih . . .“

Dr. Gad je pomislil.

„Cujte, župan ,“  je rekel dr. Gad, „jaz ne
poznam razmer, zato ne svetujem, ampak le vpra¬
šam. Ali je izključeno, gospod župan, ali je izklju¬
čeno, da bi vaša gospodična hčerka se poročila
s tem Podržajem. Vprašam zato: ako postane po¬
škodovanec vaš zet, potem mu ni treba več pričati
zoper vas, lahko se ubrani pričevanju. Tako bi
ostala vsa stvar nerazkrita in pokopana."

Zupan je počasi in globoko zasopel.

„To ... to ... to si moram šele premisliti."

„Gotovo, gotovo!" je pritrjal dr. Gad. „To
morate sami preudariti — jaz ne poznam razmer!
In saj ne gre zgolj za vas, gre tudi za srečo
drugih, kaj ne!"

109

„0, če bi vedeli, kako je pri nas doma!"
je vzdihnil župan.

„Torej dobro si premislite vso stvar in pri
kosilu se pomeniva naprej! Vlak gre tako šele ob
treh, zdajle je enajst . . . torej na svidenje ob
pol eni!“

Zupan se je poslovil in je šel. Tako je bil
razburjen, da je komaj našel vrata.

Vse mu je vrvelo po glavi. Najraznovrstnejše
misli so se mu križale, -— kako naj potem mirno
preudarja! Da bi njegova hči in edina dedinja kar
tako, na prazne roke, se poročila z mladim člo¬
vekom, ki nič ni in nič nima — to vendar ne
more, to ne sme biti! Na tako domačijo vsak čas
dobi lahko zeta z doto šestdesettisoč kron ali
z letnimi dohodki šesttisoč! — Ko je pa župan
tako računal, se je spomnil besed, ki jih je nekoč
po končani komisiji pri prijateljski malici izpre-
govoril luški sodnik: „Pri nas na kmetih," je rekel,
„se ne moži dekle s fantom, ampak grunt z doto;
človek je postranska reč, se šteje kot pritiklina
grunta — kot „fundus instructus." Pa so tudi za¬
koni po tem!"

Srečal je sodnega predsednika in se mu
odkril. Švignilo mu je skoz možgane: „Morebiti
te bo tale sodil, ko boš tožen zaradi težke telesne
poškodbe." Ta misel mu je bila neprijetna in hotel
je hitro mimo.

Toda gospod predsednik ga je kar ustavil
in se mu sila prijazno smejal: „Kaj pa vi tukaj,

110

župan? Kaj je novega? Ali ste pridno hodili na
!ov?“ — in vkupe sta šla do sodnije. Tako visok
gospod in tako prijateljsko govori z njim! Naj pa
pride obtožba in sodba, noben boljši človek ga
ne bo več pogledal, Civha in Smerajec, ta dva
mu bosta vrstnika. — Ne, zaprt pa ne, te sramote
na noben način!

Pred sodnim poslopjem so cesto pometali
kaznjenci. Oblečeni so bili v tisti gnusno okorni
kaznilniški kroj; nekateri so povešali glave in skri¬
vali obraze — ali bo tudi on kdaj med njimi?
Ne, ne, ne, to ne sme biti! Ce ga doleti zapor
in še tako kratek, zanj bi ne bilo več sreče! In
za ženo in hčerko tudi ne! — Uboga Julka! Kot
kaznjenec si bo seveda lahko izbiral med zeti!
Kar trgali se bodo za to čast! — S sijajnim zetom
ne bo nič . . .

Tako je polagoma pričel tehtati manjše izmed
dvojnega gorja; to manjše gorje je bil Janko Po¬
držaj kot zet.

Ko je pa bil tako daleč, že je zalotil sam
sebe pri prijazni misli, kaj bi rekla njegova ljuba
Čopka, ko bi ji razodel, da ji ne brani možitve
s fantom. Kako bi bila vesela ta revica, kako
hvaležna! Slednjič bi se vrnili zopet radost in
sreča v hišo, kjer se zdaj šopirijo le vzdihi, solze,
čemerni pogledi. — Zena se ne bi protivila, ko
bi ji povedal resnico, pravi vzrok . . . Kak obraz
bo neki delal tajnik! Kar tako mimogrede bi mu
omenil: „Ti, tajnik, kaj sem hotel reči — ali si

111

že slišal: Moja Čopka se poroči z onegavim onem,
saj ga poznaš, s Podržajevim fantom." Pipa mu
bo padla iz ust, dedcu!

Na glas se je župan zasmejal, ko je v mislih
gledal tajnika. Smeh ga je predramil, zavedel se
je, da stvar še ni tako daleč in da šele preudarja,
kaj bi kazalo storiti. Toda pravkar je bil pokusil
nebeško radost brezskrbnega hipa — o, prost
biti moreče skrbi in strahu pred ječo, kaj bo vse
drugo! —

Pogovor z dr. Gadom pred kosilom je bil
kratek, pa gotovo zadovoljiv, kajti med kosilom
je vladala uže najboljša volja.

Gospa je bila vajena moževih volilcev in
zato je ni prav nič vznemirjalo, če je gospod župan
n. pr. si vzel omake, obliznil žlico in jo potem
snažno obliznjeno zopet vteknil v skodelico za
omako: ali če je, hoteč se pokazati olikanega, z
nožem nosil v usta. Neutrudljivo je silila gosta s to
in ono dobroto in se veselila slasti, s katero je
praznil krožnike.

Po pečenki je prišel šampanjec na mizo,
sicer le petkronski, toda poglavitni lastnosti je
imel v polni meri: pokal je in se penil.

Šampanjec je imenitna pijača! Šampanjec je
zelo prepričevalna pijača: kdor gosti s šampanj¬
cem, ima vedno prav — nikdo mu ne ugovarja.
Se tako šepav dokaz, še tako piškav odgovor —
podprt s šampanjcem, drži kakor skala.

112

Župan se je spomnil svojih rodoljubnih dolž¬
nosti in je interpeliral gospoda poslanca zastran
sodnije, kdaj jo dobe v Muhobor.

»Sodnijo? Saj je res — svoj čas smo go¬
vorili o sodniji, da! Torej Bog vas živi, gospod
župan, in vašo gospo soprogo in gospodično hčerko
in še tega in onega, kaj ne — haha! — Da, s
sodnijo smo to pot pogoreli. Govoril sem z našim
sodnim predsednikom: Muhobor in bližnje občine,
ki smo mislili nanje, da bi se strnile v nov sodni
okraj, bi ne dale dovolj opravila novemu uradu. —
Prisiliti se pač ne da taka stvar, kaj ne! Sicer
pa — saj včasi niti dobro ni, če je sodnija pre¬
blizu, hahaha! Živio!"

Trčnili so. Župan je srkal šampanjca — ali
mu ga bodo zavidali Muhoborci -— šampanjec je
bil hladen in zelo prepričevalen in zdelo se mu
je čisto naravno, da se sodnije ne da izsiliti.

»Gospod župan," je nadaljeval dr. Gad in
udaril župana krepko po plečih, »da ste pa taki
ptiči v Muhoboru, bi ne bil verjel. Izborna misel,
vaša zadruga za dvig sodnih opravil! Vse vem,
vse! Kako smo se smejali! Notar iz Luč je bil
tukaj in je pravil . . . Sodni predsednik je tudi
zvedel, ne vem kje — rekel je, da je skoraj počil
od smehu. Rekel je, da morate v državni zbor;
vi boste pokazali, kaj so »taktične poteze." Izborna
šala, izborna, — hahaha!"

Smejala se je tudi gospa dr. Gadova in ka¬
zala svoje bele zobe in si brisala solze in tudi

113

s

župan — da, tudi župan se je prav od srca smejal
„izborni šali“ in še dostavil: „Saj je predpust!“ —
Tako izpreminja šampanjec nazore . . .

Zupan je bil čisto zadovoljen sam s seboj,
ko se je odpeljal iz mesta. Lepo gorko mu je bilo
in kar godel je predse kakor maček za pečjo.

Seveda, ko je na končni postaji izstopil iz
vlaka in sedel v domači voz, ki ga je že čakal,
in ko se je potem vozil skoz Luče mimo sodnije
kako neprijetne občutke mu je vzbujalo to po¬
slopje — in ko se je bližal domu, bolj in bolj se
ga je zopet loteval nemir. Ne da bi omahoval v
svojem sklepu, skrbelo ga je le, ali ga bo moč
tako lahko izvesti, kakor ga je bilo lahko zasno¬
vati. Morebiti je bila že danes sodna komisija pri
Janku in ga je zaslišala, morebiti pride jutri . . .
Kaj, če je Janku slabše . . . Kaj, če doma že ča¬
kata orožnika . . .

O mraku je bil doma. Orožnikov, hvala Bogu,
ni bilo videti. Od domačih je zvedel, da Janku ni
slabše.

Poslal je koj po tajnika. Komaj ga je pričakal.

„Kaj je novega?"

„Sodnija v Lučah je pisala in vprašala za¬
stran mojega fanta, ali se že zaveda in ali se ga
lahko zasliši."

„Kaj odgovorimo? — Odgovori . . .“ je pri¬
čel župan.

»Vprašanje je bilo nujno, sem že sam poslal
odgovor."

114

Župan se je zgenil.

„Pa kaj si odgovoril?"

»Tako, kakor je res. Fanta zdaj še ne kaže
razburjati z zasliševanjem — sodnija mu ne bo
vrnila zdravja. Ko toliko okreva, da se ga lahko
zasliši brez nevarnosti, jim že sporočim. Tako
sem pisal."

Župan se je oddehnil. Tajnik pa je zaškrtal
z zobmi.

„Tista mrcina, ki mi ga je pobil, že še dovolj
zgodaj pride v železje!"

Potem je nadaljeval svoje poročilo.

»Orožnika sta vas iskala."

Župana je zopet zgrabilo. „Me že imajo,"
si je mislil. Hotel je ostati ravnodušen, pa je ven¬
dar jecljal, ko je vprašal: »Orožniki, zakaj? —
Saj jaz . . . jaz ne vem . . .“

Tajnik je zmignil z ramami.

»Izvedeti sta hotela od tebe, kaj si videl,
kaj si slišal — ti si bil prvi na lici mesta."

»Jaz, jaz . . .“ je govorilo iz župana in hripav

je bil.

Tajnik je skoz okno gledal in naprej pravil:

»Sam se ni pobil, moj fant! Povedati pa
tudi ne mara, kako in kaj. Mislim, da ga je sram —
zaradi Julke, saj veš! — Orožnika sta me izpra¬
ševala, koga jaz sodim in ali je imel moj fant ka¬
kega sovražnika."

Župan se je odkašljal zaradi glajšega glasu.

115

8 *

„Sovražnika? Ne verjamem!" je rekel. „So-
vražnika ni imel nobenega. Tvojega fanta imajo
vsi radi. Tudi naša hiša — kaj ti bom pravil —-
in jaz . . . tako mi je hudo, kakor da je moj lastni
sin, ki se mu je pripetila ta nesreča."

Res je županu trepetala ginjenost v glasu.
Kaj bi ga ne genila nezgoda, ki mu zdaj kakor
meč visi nad lastno glavo! Najrajši bi bil tajniku
kar razkril svoje namere, ali ta hip ni mogel, izdal
bi se . . .

Tajniku je županovo sočutje dobro delo.
Obrnil se je od okna proti županu.

„Da je le fant zunaj nevarnosti! Ko pride
k moči, bo že sam povedal, kako in kaj. — Orož¬
nika sta ugibala, kaj, če ga ni kdo Civhovih ali
Smerajčevih . .

„Menda vendar ne!“ je rekel župan in zopet
ga je pestila bojazen pred nepreglednimi zapletki,
če koga nedolžnega zapro.

„Nič se ne ve! Le toliko je gotovo, sam se
ni!“ je rekel tajnik. „Zdaj pa grem. Lahko noč,
župan!“

„Lahko noč, pa pozdravi ženo, da, in Janka
pozdravi, tudi žena ga pozdravlja iz zijala tudi —
le reci mu, da smo bili v velikih skrbeh zanj, zi¬
jala tudi."

Prisrčno je stisnil tajniku roko — kdo bi si
mislil, da mu je tako naklonjen — in šel potem
po stopnicah v stanovanje.

116

Tam je imel dolg razgovor z ženo. Niso bile
prijetne stvari, kar sta se razgovarjala, in vendar —
žena je bila srečna. Srečna, da je mož, ki so ji
ga že skoraj odtujile neumna sodnija in tiste go¬
stilniške seje, da je ta ljubi njen mož zopet iskal
sveta in zavetja pri nji. — Z vsemi moževimi na¬
meni je bila zadovoljna, povse zadovoljna, in že
je v mislih hitro preudarjala, da bo poroka čisto
tiha, potem gre mladi par za nekaj časa črez
morje v Dragamacijo ali kakor se pravi, da Janko
popolnoma okreva, medtem se jima uredi stano¬
vanje in potem prevzame Janko lahko štacuno ali
karkoli — manjka se dela pri hiši!

Julka je sedela v temi in brez luči v svoji
izbi na postelji, hladila si je vročo glavo v bla¬
zinah; ali naj umre za jetiko ali naj gre v samo¬
stan — to dvoje je premišljevala in vmes se tako
bridko jokala, da je bila nazadnje sama prepričana,
da ni na svetu nesrečnejšega bitja od nje.

Po hodniku je začula očetove korake. Vzrav¬
nala se je in si obrisala solze.

Odprle so se duri in oče je zaklical v sobo:
„Julka!“ Glas mu je donel odločno, pa prijazno.

Julka je rekla: „Kaj je?" in je zavzdihnila,
da bi kamnu srce počilo.

„Pridi, pridi!" je rekel oče. „Urno, urno!"

„Glava me boli," je s trudnim glasom za¬
stokala Čopka, „ne bom večerjala."

„Bo že boljše!" je rekel oče. „Janko te po¬
zdravlja," se je legal in potem čakal na učinek.

117

Čopka je vstala in iz teme strmela v očeta,
stoječega v durih, kaj to pomeni.

„ Pozdravlja te,“ je rekel župan in si naprej
izmišljeval, „naročil je, naj ti povem . . . toda če te
glava boli, se rajši pomeniva jutri. Ali greš spat?
Pa dobro spil"

Polagoma je zapiral duri.

Počasi in boječe je prišla Čopka k očetu na
hodnik in njene velike črne oči so tako plašno
gledale v očetove šegave, da je oče pritisnil to
ljubo glavico svojega edinega deteta na svoja
prša, jo poljubil na čelo in rekel: „Copka, moja
Copkica, moja zijalica, moja revica, saj ti ne bra¬
nim — se pa vzemita z Jankom, če se imata rada!“
Čopka se je oklenila očeta okoli vratu in
potem je tako ihtela in se vmes jokala, da je
prestrašena pritekla mama gledat, kaj se je zgodilo.

118

Deseto poglavje.

Poštni nabiralnik.

Tisto noč niso pri županovih nič spali, raz¬
burjenost je bila prevelika.

Zupana je tlačila skrb: Zdaj, ko je vse že
tako lepo napeljano, če bi vendarle še zadnji hip
kaj navzkriž prišlo in podrlo načrte!

Navsezgodaj je bil že na nogah, stopal po
hiši in okoli hiše, priganjal hlapce, v prodajalni
ošteval zaspanega komija in venomer gledal na uro.

In ko je ura kazala osem, se mu je zdelo,
da je to že dovolj primeren čas za obisk pri Po-
držajevih. Poklical je svojo Čopko in šla sta tja.

Sprejel ju je tajnik prijazen in vesel. Z lica
se mu je bralo ugodno stanje Jankove bolezni.
Veselil ga je obisk in kar izpustiti ni mogel roke
županove in roke Julkine, obe je hkratu stiskal.

„Janko je vso noč dobro spal," je pravil in
je vedel obisk v jedilnico. „Zjutraj se je zbudil
jasnih oči in zdaj se krega, da je lačen. Lačen je
in se krega in mati je pri njem z mlekom."

119

Sedli so.

Zupan je izjavljal, da ga zelo veseli, res zelo
veseli, da se je zdravje na boljše obrnilo, hvala
Bogu! Pripravljal se je, kako bi še nekaj povedal,
poglavitno — in čakal je na ugodno priliko, da
ne bi stvar prenerodna in prisiljena izgledala.

Potrkalo je na duri in vstopila je hišna go¬
spodinja, gospa nadučiteljeva. S potrkom na lastne
duri je izrazila svoje spoštovanje častnemu obisku
in hkratu dokazala svojo visoko omiko. Z vljud¬
nimi pokloni se je bližala županu in Čopki in
delala sila majhna usta.

„Dobro jutro, dobro jutro — tako prijazen
obisk, taka čast ..."

„Kaj pa Janko?" je vprašal skrbni nad¬
učitelj. „AIi si kar samega pustila? Pa tačas jaz
tja stopim ..."

„Počakaj no 1" ga je zadrževala žena in skle¬
pala je roki. „Sam me je semkaj zapodil. S po¬
stelje je videl mimo okna prihajati gospodo, pa
me je kar nagnal, da moram semkaj in da se lepo
zahvaljuje za snočnje pozdrave."

„AH se sme k njemu?" je vprašal župan.

„Tako ga bo veselilo! Kako ste prijazni,
gospod župan! Kar prosim!"

Hitela je pot kazat. Onostran veže je odprla
duri, gospod župan je vstopil, za njim se je v
zadregi noter zmuznila Julka — toda z nadučite-
Ijevima vred je obstala kar pri durih.

120

V beli postelji je ležal Janko, bil je bled,
glavo je imel zavezano, oči pa so jasno in veselo
gledale župana, ki se je prijazno doteknil bolni¬
kove roke.

Zupana je tiščalo v grlu, smilil se mu je
mladenič, smilil pa se je tudi sam sebi, da je v
takem položaju. Hotel je govoriti možate, naklo¬
njene besede, toda vse, kar je spravil iz usf, je
bilo: „Dobro, dobro — Janko!"

Janko je odgovoril: „Hvala, hvala!" oči pa
so mu uhajale tja proti durim in milo vabečemu
njegovemu pogledu se je vdala Čopka in stopila
je k postelji.

Janko ji je nudil svojo bledo roko, rahlo jo
je stisnila -— rdeča je bila ko mak in pogledavala
je Janka in pogledavala je očeta. In ko sta se tako
z Jankom držala za roki, je položil od razburjenja
nemi oče župan še svojo šapo na njuni roki in
nič ni rekel in Janku sta zardeli lici, prijel je žu¬
panovo šapo in jo poljubil. Nadučitelj in njegova
žena tam pri durih nista vedela, kaj to pomeni...

Zupanu se je nerodno zdelo, da je on —
veljak in prvak — taka mila Jera — ki se bo
navsezadnje še jokati pričel. Obrnil se je, ne bev,
ne mev ni dejal in šel je vun. Tajnica je stopila
za njim v vežo — morebiti se mu je kaj zame¬
rilo . . . Župan pa je gledal kvišku in se obračal,
kakor bi pajka iskal po obokanem stropu, nekaj
je požiral in v nosu mu ni bilo vse v redu, obrnil

h

121

je preplašeni tajnici hrbet, pokazal je s palcem
črez ramo proti Jankovi sobi in s precejšnjo težavo
izpregovoril: „Naj — se pa — vzameta, ker —
se imata — rada!"

Kar hitro in brez pozdrava je šel iz hiše,
pred pragom se je pa zavedel, da z mokrimi očmi
ne more iti mimo ljudi — kaj bodo deli! Pa je
stopil na onostran proti hlevu in v hlev — saj res,
rjavka je še tu, je še niso domov gnali, pa zdaj
tako lahko tukaj ostane. Počohal jo je, ohladila
se mu je glava in potem jo je naokoli ubral do¬
mov. — Vse, kar je bilo še treba, je nadučitelje-
vim razložila Čopka, saj ni bila neumna, mutasta
pa tudi ne!

Isti dan je prišel zopet zdravnik. Zavzel se je.

„Glej ga, kdo bi si mislil! Izborno! Trda
buča je nekaj vredna. — Glej ga, glej ga, sodnik
se je že bal, da bo umrl, predno se zasliši, na,
zdaj pa niti komisije ne bo — ali se bo jezil
sodnik! Niti težka poškodba ne bo, kar za lahko
bo šteta. Da, da, nič ne bo s komisijo!“

Crez deset dni sta bila poleg Krunoslava
Batiča in Slavice tudi enkrat za trikrat oklicana
Julka in Janko. Velikanska razburjenost po Mu-
hoboru! Sodnija, dvig sodnih opravil, gostilniški
razpori: vse to je stopilo v ozadje spričo tej iz-
izredni novici in se pozabilo.

Pri poroki se je seveda trlo ljudi, gospod
Kregar je v cerkvi pel „solo,“ kar se je v Mu-
hoboru vsakikrat smatralo za dogodek, in dasi

322

zaradi svetega postnega časa ni bilo nič svatbe
in sta se Janko in Julka kar odpeljala, vendar
tisti dan ni manjkalo ne pijače, ne jedi na županov
račun.

Janko in Julka sta se že vozila po morju,
ko je prišlo od sodišča vabilo za Janka, naj pride
pričat zastran svoje poškodbe. Pa se je moralo
zaslišanje odložiti zaradi odsotnosti priče.

Crez tri tedne se je vrnil mladi par, oba
srečna in cvetoča.

Drugi dan se je peljal Janko v Luče. Tast
mu ni rekel ne tako, ne tako, zanašal se je na
Janka, da že sam ve, kako in kaj naj izjavi pred
sodnijo, saj se je učil pravoznanstva. Vendar ga
je komaj pričakal, da se je vrnil.

„No, kako je bilo?" ga je vprašal in držal
se je čuda resno.

„Ah, nič", je odgovoril Janko dobre volje
kakor vedno, — „povedal sem, kar sem vedel,
v desetih minutah sem bil gotov. Od „Zlatega
volka" vas vsi prav lepo pozdravljajo."

„Za božjo voljo, torej si pričal? Ali nisi
odrekel pričevanja?" Zupanu se je kar temnilo
pred očmi.

Janko je začuden pogledal tasta.

„Odrekel, kako odrekel? Zakaj? Povedal
sem, da ne vem, kako sem ujel poškodbo. Saj
res ne vem. Na tisto se še spominjam, da sem
šel skoz vrt, potem pa nič več do tja, ko sem
se doma znašel v postelji. Sodnik me je vprašal,

123

kaj mislim, kdo me je. — Kaj jaz vem! Mislim,
da me sploh ni nikdo. Veter je bil, morebiti je
kako vejo odlomil ali kako opeko vrgel s strehe,
pa sem jo dobil po buči. Sodnik je rekel: „Ze
mogoče," in da bo ustavil poizvedbe."

„Tako, tako?" je rekel župan. Pa mu je
bilo tudi prav. Dobro da se ni brez potrebe sam
izdal zetu!

In življenje v Muhoboru je teklo in teče v
starem tiru naprej.

S sodnijo seveda ni bilo nič.

Zato pa je neumorno delavni poslanec dr. Gad
Muhoborcem izposloval od naklonjene vlade, ki
je baš zopet potrebovala slovenske glasove, pri¬
meren nadomestek: nov poštni nabiralnik.

124

Upokojeni rodoljub.



■




■


e rečem, če je človek pijan: pijanec, če
ga ne posadiš v dim, smrad in šum, se
pritoži, da je dolgčas! Toda trezen biti
in trezen se voziti v nedeljo zvečer z dolenj¬
skim vlakom proti Ljubljani, je hujše od vic! Ves
vlak je pijan, kolikor ga je, še lokomotiva se
sumljivo zaletava po postajah.

Ono nedeljo sem imel opravek na Dolenj¬
skem. Naneslo pa je tako, da sem zvečer, na¬
menjen na vlak, trezen prišel na postajo, zares
trezen — saj pijančevanje je le gnusna razvada,
pijača pa je bila tudi bolj slaba . . .

Vlak je bil kakor potujoča menažerija. Čudni
zverinski glasovi so se razlegali iz njega, za pot¬
nimi okni so se spenjala in premikala neznana
bitja — ali so bili ljudje, ali so bile hijene, se
ni dalo ločiti.

Rejeni izprevodnik me je prijazno porinil v
voz, češ, le noter v kurnik, da nas bo več.

V vozu je smrdelo in se kadilo in videlo
ni se nič. Iskal sem, kam bi sedel . . . Tačas se
premakne vlak in to s takim sunkom, da sem koj

127

našel svoj sedež in sicer na dolgih bedrih kmet¬
skega mladeniča, ki je ležal in smrčal na klopi.
Sedel sem s precejšnjo silo, kar mi je bilo jako
žal, kajti olikan človek sem in ne ljubim klofut.

Mladenič se je zgenil, ne vem, ali je zamrmral
ali je zasmrčal, zdramil se pa ni in kazalo je, da
ostane mir ohranjen.

Nasproti so sedele tri ženske, glasne in ve¬
sele. Pri njih je stal rejeni izprevodnik, tudi njemu
se je poznalo, da se vozi z dolenjskim vlakom.
Nemara so se mu bili tisti hip izmuznili iz spo¬
mina dotični propisi službenega navodila: ni mu
bilo jasno, ali naj ščiplje vozne listke ali naj ščiplje
ženske — pa je ščipal oboje.

Zenske tega seveda niso trpele, ker so bile
tri vkupe. Z razposajenim vriščem so ga sunile od
sebe, da je odletel in se vsedel ob mojo stran.
Pa bi bilo še vse dobro, toda zgodilo se je, da
je sedel smrčečemu mladeniču baš na usta in nos
ter mu hipoma in temeljito zaprl sapo: to pa je
bilo napak.

Mladenič je bil pijan, kakšen pa; ali tako
pijan vendar ne, da ne bi pogrešal sape. Krčevito
se je obrnil in zarjul, jaz in izprevodnik sva sko¬
čila vsak v svoj kot, fant pa je planil kvišku in
potem pričel se rotiti in pridušati — ljubi moj
človek: kaj takega še nisem slišal! Povedal ni
pravzaprav ničesar določnega, preklinjal je le vobče,
to pa v vseh legah in načinih, takorekoč simfo¬
nično ali absolutno, ustvarjajoč zgolj nekako splošno

128

razpoloženje, kakor pravijo glasbeniki. In kletvina
se mu je vlekla brez konca in kraja kakor Wa-
gnerju melodija.

Izbuljenih oči se je pri tem izvajanju oziral
počasi po vozu. Ko mu je pogled postal ob meni,
sem si hotel pridobiti njegovo naklonjenost in sem
mu izrekel svoje priznanje, da stari Slovani niso
znali tako kleti.

Popadel pa je te besede pri narobe koncu
in je zarohnel, kaj in kdo in tristotisoč ogrskih
marogastih hudičev, on je Slovan, in v dokaz temu
je pri tej priči zatulil slovansko himno. Ta se je
tako glasila iz njegovih ust:

„Mej duš Slovani, prokleti hudič, naša reč
slovanska, fiks Lavdon, sakramensko živo klije,

dokler, harduš krščen, naše verno srce, kru-
cinal krvav, za naš narod bije!“

Vsi v vozu so vstali, se odkrili in zraven
peli. Lepo ni bilo, pa zanimivo: dragocen prispe¬
vek k domačemu narodopisju. Se očenaš bi bil
rad slišal, kako ga moli ta mladenič.

Toda splošno navdušenje je porabil rejeni
izprevodnik, smuknil je vun in rnene je potegnil
seboj.

Prerila sva se skoz tri druge menažerijske
vozove, take, kakršnega sva pravkar zapustila;
odprl je majhen poseben oddel, samo štiri sedeže
je imel, potisnil me je noter in vrata zopet zaprl.

Hvala Bogu! Tukaj se je dalo dihati, tukaj
je bil zrak razmeroma kakor na vrhu Triglava. En

129

9

sam človek je bil v tem oddelu. V kotu je sedel
pri oknu, glavo sklonjeno v roki, in ker sem mislil,
da spi, sem rekel bolj sebi nego njemu: „Lahko
noč!“

A ni spal. Počasi je dvignil glavo, me po¬
gledal, pokimal je in z globokim vzdihom odgo¬
voril: „Lahko noč!“

Zdaj sem ga spoznal. Bil je gospod F., ro¬
doljub, širom širne slovenske domovine povsodi
znan, priljubljen in spoštovan. Od srca me je ve¬
selilo, da sem naletel na tako prijetnega družab¬
nika, potolkel sem ga po rami in mu stresel roko.

„Zivio rodoljube!" sem rekel. „Kaj pa kaj
narod in očetnjava in domovina, mili kraj?"

Odkimal je z glavo. Zdaj sem zapazil nena¬
vadno resni izraz njegovega lica. Odgovoril je
počasi in nepremično je zrl predse: „Narod in
očetnjava in domovina, mili kraj, kaj vem, kaj je
z njimi! Zanje gre sedaj skrb mlajšim in poklica-
nejšim, jaz sem star, onemogel, nesposoben, jaz
sem — upokojen rodoljub." Bridko se je zasmejal
in glavo sklonil v roki. Bil je videti močno potrt,
nekaj hudega se mu je moralo pripetiti.

Polagoma mi je razodel, kaj.

Bil je v Močilih. Močila so dolenjsko gnezdo
z gnojem pred hišami, gnojnico po cesti in s pev¬
skim društvom „Majolika.“ Ta „Majolika“ je pri¬
redila danes v proslavo svojega trimesečnega ob¬
stanka veliko slavnost s šotori, damami, koriandoli,
odposlanstvi bratskih društev, telegrami, pavovimi

130

peresi in šaljivo pošto pa brez petja, zato da
se ne moti zabava. Gospoda F. je navdušenje za
stvar seveda tudi tja gnalo: idealnemu rodoljubu
se je nemara zdelo, da izda domovino, če se ne
udeleži narodnega slavja v Močilih. Sel je torej,
dasi ima že nekaj mesecev hrom želodec. Ta hromi
želodec pa mu je postal usoden: Gospod F. ni
mogel toliko piti, kakor se spodobi o takih pri¬
likah, in iz tega vzroka se je zgodilo, da se mu
je v častitljivo lice zabrusilo prezirno očitanje, da
sodi njegovo rodoljubje v zasluženi pokoj, njegova
narodnost pa med škarte! — Zares hude besede
za moža, ki se je kazal vsa svoja leta tako kri¬
stalno čistega in vnetega boritelja za stvar . . .

Bil je po pravici globoko užaljen.

Pozval me je in glas se mu je tresel, naj
izjavim čisto nepristransko in brez ozira na najino
prijateljstvo, ali ni, odkar je mož, vztrajno in ne¬
utrudno pohajal vse narodne veselice od konca
do kraja, in ali sem ga kdaj videl na katerikoli
teh veselic brez kozarca v roki.

— Ne, čast, komur čast, brez kozarca v roki
ga nisem nikdar videl.

Zahvalil se mi je in me vprašal, ali je torej
taktno, da ne reče hvaležno, če se na tako gnusen
način napade moža, ki je v delu za stvar siv postal
oziroma plešast in ki je takorekoč na oltarju do¬
movine žrtvoval svoje zdravje. Ce mu je slednjič
prav vsled prenapornega delovanja na tem polju
odpovedal želodec — ni čuda, da mu je odpo-

131

9 *

vedal: narod se probuja in rodoljubna slavja se
množe od dne do dne —- ako mu je torej želodec
prav v delu in boju za stvar ohromel, potem se
pravi zaničevati njega, gospoda F., toliko, kakor
zaničevati hrabrega vojaka zaradi častne rane,
prejete v boju za očetnjavo!

Pritrdil sem mu iz polnega srca.

Ogrel se je. „Saj bi rad,“ je rekel, „če bi
mogel, pa ne morem! V Močila sem se peljal z
najboljšimi nameni. Na veseličnem prostoru so ku¬
hali „obmejni golaž z narodnim kolkom." „Dobro,“
sem rekel, „semkaj z njim, da bo kaj podlage!"
In potem sem se resno hotel lotiti pijače, da požrt¬
vovalne dame, ki strežejo, kaj iztržijo in da bo kaj
dobička za stvar. Ti moj nesrečni želodec — ni
šlo! Vse okoli mene je navdušeno pilo, jaz edini
sem žalostno držal križem roke, požiral sapo in si
hladil z njo želodec. Hudo mi je bilo, saj me po¬
znate. — Pa se spomnim na pokalice, saj veste,
one s sladko sodavico: otroci jih radi pijo, ker
šume, pa kake ženske. Glej si, sem rekel, bom
pa pokalice pil, te mi ne morejo škodovati, boljše
bo pa le izgledalo kakor nič. Stopim torej okoli
šotorov, vprašam po pokalicah — toda svoji usodi
nikdo ne uteče: nikoder jih niso imeli, komaj so
razumeli, kaj hočem! Pač pa je občinstvo postalo
pozorno name, gledalo me je kakor tujo zver, in
prišel je glasen gospod z rdečo fasado, bil je
zelo prijazen in rekel je, da je predsednik „Ma-
jolike." Prijel me je pod pazduho, oprostil se je,

132

da ne morejo ustreči moji želji, in pričel je razkla¬
dati, kako da letos na Dolenjskem ni sploh nič
pokalic, ker jih je vse uničila toča. Streljali so
sicer zoper točo, toda zastonj: vsa letošnja letina
je šla brlizgat rakom, še toliko se ne bo pridelalo
pokalic, da bi bile za seme. Tako nekako mi je
pravil, pa s tako kričečim glasom, da se je zbirala
okoli naju vedno večja gruča smejočega se ob¬
činstva. Mene je bilo sram. Ali me naj ima ob¬
činstvo res za tako preprostega in neolikanega?
Zahvalil sera se torej vsiljivemu spremljevalcu za
prijazno pojasnilo in pripomnil, da dobro vem, kaj
so pokalice, in da ni res, da jih je toča pobila.

Pa kaj mi nato reče predrznež? In vsi na¬
okoli seveda so se glasno krohotali. Reče, da se
je zmotil: ne toča, ampak trtna uš, ta je uničila
vse pokalice, trtna uš; ako hočem, mi lahko še
gnido pokaže! In dvigne roko in sproži tik pred
mojim nosom nohet ob nohtu, češ, to je gnida
tiste trtne uši!“

Globoko ogorčenje je odsevalo iz poštenih
oči gospoda F., ko mi je pokazal, kako mu je
pred nosom z nohti tlesknil predsednik „Majolike.“

Nazori o pokalicah in njih razmere s točo
ali trtno ušjo gotovo da so lahko različni, nikakor
pa ni bilo pravilno, da gre predsednik „Majolike“
in z nohti tleskne gospodu F. pred nosom. Tega
ne bi smel storiti — po mojem skromnem mnenju.

Gospod F. me je resno pogledal, globoko
je zasopel in potem nadaljeval: „OprostiI sem

133

roko iz nadležnega objema in sem rekel: „Gospod,
vi ste pili! Pili ste gotovo iz najboljšega namena,
toda iz vas govori vino, drugače ne bi žalili ro¬
doljuba, rodoljuba, sem rekel, ki je vneto deloval
za stvar, ko ste vi še platno ponujali na prodaj 1“
— Dovolj rahlo sem mu povedal, kar mu je šlo,
ne?, še preveč rahlo. Oni pa pokonci, pričel je
z rokami opletati in kričati. „Lep rodoljub," me
je oponašal, „ki še za liter vina nima rodoljubja
v srcu, taki rodoljubi sodijo v pokoj, v zasluženi
pokoj sodijo taki rodoljubi, njih narodnost pa
med škarte!“ Tako je kričal, in vse naokoli mu
je ploskalo, ne eden, vam rečem, ne eden se ni
zavzel zame, pač pa se je zbrala „Majolika“ in mi
olajšala odhod s prelepo narodno pesmijo:

„Pober’ se ti huncvot preč,
da te ne bom vidla več,
da te ne bom vidla več!“

Te veselice ne pozabim! — Sicer pa: „Zrela
hruška, če je ne utrgaš, pa sama pade," pravi
pregovor. Kdo ve, ali nisem bil potreben, da me
Močilani opomnijo, kaj sem: upokojen rodoljub!"

Pritisnil je čelo zopet ob šipo, obmolknil in
zrl v noč . . .

Mož se mi je smilil. Tragika njegove usode —
v vsem obsegu mu niti ni bila še jasna — me je
genila.

Tolažil sem ga, da pevsko društvo „Majo-
lika" pač še ne zastopa vesoljnega naroda. „Vi

134

ste stari," sem rekel, „to je res; toda dandanes
je ravno starost tisto, kar daje veljavo. Glejte, celo
postave sklepajo, kako je treba čuvati starino v
prid in slavo domovine, v šolah uče njih varstvo,
s prižnic ga pridigujejo. Poznam tudi urad, sem
rekel, tam sede tako stari gospodje: brez bergelj
si ne morejo nikamor pomagati. Pa ni govora, da
bi šli v pokoj, kaj še! Nasprotno, na javne stroške
jih bo država restavrirala, preslikala in konservirala,
pa bodo še držali kakih trideset let. Tako se ravna
s starimi gospodi! Le nikar ne obupati!“

Genljivo je bilo videti, kako je svetel žarek
upanja preletel lice gospodu F.

„Toda moj želodec," je rahlo ugovarjal, „moj
želodec res ni več za narodna slavja!"

„Gospod F., brez strahu!" sem rekel. „Tisti
svoj želodec pošljite ali nesite v slatinsko zdravi¬
lišče, pa bo ! Tam vam ga skrtačijo in prepleskajo,
da bo kakor nov, in čili in zdravi boste lahko
zopet delovali za stvar, kakor v svojih najboljših
letih."

Legal sem. Vedel sem, mož s tem želodcem
je brez rešitve izgubljen za stvar. In ne bo ne
prvi, ne zadnji, ki ga onemogel želodec požene v
tužno prognanstvo! Legal sem, vendar sem bil
vesel, da sem čeprav z lažjo otel moža vsaj prvemu,
najhujšemu navalu obupa.

Nadaljni pogovor nama je prekinil rejeni
izprevodnik, ki je porinil v najin oddelek še dva
moža: orožnika z nataknjenim bodalom in uklenje-

135

nega ujetnika. Rekel je, da takih dveh mož, ki
potujeta takorekoč v uradnih poslih, ne more po¬
saditi v menažerijo. Tako smo se štirje izbrani
trezni možje vozili skupno oni konec do Ljub¬
ljane . . .

Na Angleškem ima vsak vlak svoj poseben
voz za pijance. Slična uredba bi bila tudi na do¬
lenjski železnici nujno potrebna. Toda posebnega
voza ne bo treba za pijance,  ampak seveda za
trezne, ker je teh manj. In niti celega voza jim
ne bo treba, majhen oddelek s štirimi sedeži bo
zadoščal. Toliko usmiljenja pač zaslužijo oni ne-
bogljenci, katerim je sojeno, da se morajo trezni
voziti po dolenjski železnici!

136

Ura št. 55.916.

Detektivska povest.

mm






.

herlok Holmes? Ga imamo v Ljubljani!
Zenij je in se piše Jakob Ciber! Sliši
travo rasti, duha že danes bržole, ki se
bodo jutri pražile, oči mu pa vidijo kar okoli vo¬
gala ! Misliš, da ti vljudno gleda v obraz, v resnici
pa spak študira tvojo pošvedrano obutalo in hkratu
sklepa na praznoto tvojega žepa, ki te ovira, da
ne konzultiraš črevljarja! — Ali pa zdi se ti, da
sanjavo zre v megleno daljavo, v istini pa zvi-
jačnik motri tvoj telovnik in iz peg na njem sklepa,
kake vrste likerje si snoči pil v Narodni kavarni,
kdo jih je plačal in obkorej si prišel domov! Tak
je ta človek!

Dogodka z mojo uro še ne veste? Dobro,
povem vam ga.

Torej — kadar je semenj, grem rad črez
Vodnikov trg mimo stojnic, da vidim tuje baran¬
tače in njih čudno kramo in da slišim njih zabavno
reklamo. Tako tudi zadnjič. Zašel sem pa v gnečo
in ko pridem domov in hočem, kakor po navadi,
naviti svojo žepno uro — pa je ni bilo! Moje
ljube stare ure, ki sva še na Dunaju skupaj štu-

139

dirala, to se pravi: včasi skupaj, včasi pa vsak v
svojem zavodu — ni je bilo, pa ne! Kak lopov
mi jo je moral izmekniti v gneči na semnju. Mojo
ljubo staro uro! Številko 55.916 je imela, na po¬
krovu pa sv. Jurja na konju, s sulico in z zmajem.

Upanja, da jo še kdaj vidim, nisem imel sicer
nič; ker sem pa o tem Jakobu Cibru že slišal to¬
liko in toliko hvale, sem hotel vendarle poizkusiti,
in jo mahnem po kosilu k njemu v pisarno. —

Sedel je na mizi, bincal z nogama, gledal v
strop in pušil cigarete.

Razložim mu svoj slučaj.

On pa sedi, binca in puši, in ne reče ničesar.

Ko končam, ga prosim, naj mi razodene svoje
mnenje.

Ciber vstane, stopi k oknu, zabobna na šipo
kratek ritornel in potem izjavi, da je njegovo mnenje
to, da letos nisem opravil velikonočne izpovedi.

Jaz sem seveda zijal, kaj to pomeni, on se
mi je pa ljubeznivo nasmehnil in rekel: »Kajti,
ako bi bili vesten izpolnjevalec verskih dolžnosti,
bi se s svojo zadevo ne bili obrnili name, ampak
na mojega konkurenta, sv. Antona pri frančiškanih,
ki takisto posreduje zastran ukradenih in izgub¬
ljenih stvari.“

Potem sva sedla in povedal mi je svoje
mnenje takole: »Podatkov nimate prav nobenih,"
je rekel, »za sum zoper kako določno osebo. V
takih slučajih je izsleditev storilca mogoča le po
takozvani Cibrovi teoriji, imenovani po meni, ki

140

sem jo iznašel. Njena podstava je izkušnja, da
enaki činitelji v enakih okolnostih rode redno
enake posledke. To načelo je tako priprosto, da
g a pozna in uporablja že vsak otrok. Ce pade
otroku novec iz rok in ga otrok ne more najti,
izpusti še drugega na tla, da „gre iskat" prvega,
kakor pravijo; kamor se zakotali drugi, tam leži
skoraj gotovo tudi prvi. — In pa tisto o kraški
burji in o klobukih ste gotovo tudi že slišali. Če
odnese burja popotniku klobuk, in zmedeni po¬
potnik ni videl kam, izroči burji še svoj robec,
da mu pokaže pot v kotanjo, kamor zanaša ugrab-
Ijivi zračni tok svoj plen. — Stvar je jasna, kaj
ne? — Z ljudmi pa ni nič drugače! Instinkt vseh
ljudi je enak, ali recimo, skoraj enak! Vidite, in
po tem načelu moramo iskati vašo uro in tatu." —

Pozvonil je dvakrat. „Imam pisarja, ki je bil
svoje dni zelo delaven semanji tat!"

Vstopil je ponižen, gladko obrit, že nekoliko
siv možak.

„Dični gospod Perko," mu je rekel Ciber,
„vi ste bili svoje dni takole strokovnjak. Recimo,
da ste danes med poldvanajsto in dvanajsto uro
dopoldne na semnju izmeknili temu gospodu uro —
kaj bi bili storili z njo?"

„Izmaknjena stvar je nevaren tožitelj! Hitel
bi jo prodati."

Ciber je prikimal. — „Komu?“

„Komu pač! Zaradi takele ure se ne morem
peljati na Reko ali v Videm, da jo spečam! —

141

Starinarju Jurju bi jo nesel. Star lisjak je, ki vse
kupi. Glavo ima plešasto, vest pa kosmato!"

„Dobro! Hvala! Pošljite mi detektiva Lon¬
čarja !“

Detektiv Lončar je prišel; bil je že kar pri¬
pravljen za odhod.

„Gospod Lončar," mu veli Ciber, »gospodu
Koširju tukaj je bila danes tik pred opoldnem ukra¬
dena na sejmišču ura številka 55.916, na pokrovu
je imela sv. Jurja na konju, s sulico in z zmajem.
Tat je čisto neznan; toda po Cibrovi teoriji je
pač hitel uro prodati in sicer staremu Jurju stari¬
narju. Izsledite in zaplenite takoj uro in tatu.
Nujno! Vzemite seboj Civho in Jegliča! Crez eno
uro pričakujem vašega poročila!"

Odslovil je naju oba.

Mož mi je imponiral. Ta sigurnost, ta pre¬
drznost njegovih sklepov, in vendar vse logično,
pravzaprav samoobsebi umevno! — Tako se mi
je zdelo, kakor da imam uro že zopet v žepu.

Po preteku ene ure se torej zopet zglasim
pri Cibru. Pozval je že čakajočega detektiva v
sobo in detektiv je poročal: »Preobrnili in raz¬
kopali smo tako prodajalniški kakor tudi stano-
valni prostor starega Jurja. Saj poznate njegov
brlog; v četrt ure smo bili gotovi z delom! Ali
o uri ni bilo sledu! Tudi starega Jurja ni bilo
doma; odšel je bil baje na svoj običajni izprehod
na Grad. Mi seveda za njim, a srečali smo ga,
vračajočega se že po Florijanski ulici. Ustavili smo

142

ga in hitro dognali, da tudi pri sebi nima ure.
Bil je pa zelo razburjen in nas je primerjal s ce¬
stnimi tolovaji. Ovadbo zaradi razžaljenja straže
bom še danes vložil."

Ciber je drobno pogledal in zažvižgal. Potem
pa je segel v desni žep svojega telovnika, izvadil
svojo uro in jo pomolil Lončarju. „Lončar, pazite!
Vi ste zdaj stari Jur, razumete, to pa je ukra¬
dena ura, ki ste jo kupili od tatu. Kupčija je
bila sumljiva in zato vi, stari Jur, sami domnevate,
da vas poseti policija. Treba torej skriti uro, kaj
ne! V ta namen napravite svoj običajni izprehod
na Grad, kaj ne! Ste me razumeli ? — Idite torej
in skrijte jo! Potem naju pričakujte „na utrdbah!"

Detektiv Lončar ni zinil besede. Ali obraz
mu je zlezel v čudne gube, hrbet se mu je sklo¬
nil, s tresočo roko je spravil uro in z drsajočimi
koraki je odšel. Zasvetilo se mi je: Posnemal je
starega Jurja!!

Kar strmel sem!

Ciber je zapazil moje začudenje in se na¬
smehnil: „Da, moji detektivi so dobro dresirani!
— Vidite, ljudje enake vnanjosti so si vobče tudi
v duševnem oziru enaki. Ako upoštevajoč to važno
načelo posnemate mimiko in kretnje človeka, ki
ga opazujete, uganili boste tudi njegove misli in
namene. -— Tako bo tudi z Lončarjem. Cim se
vživi v vnanjost in kretnje starega Jurja, rodile in
razvijale se mu bodo vzporedno in nehote tudi
misli in preudarki starega Jurja in ravnal bo tako,

143

kakor je ravnal v enakih okolnostih njegov izvirnik.
— Idiva!"

Sla sva počasi na Grad.

Na utrdbah je naju že čakal Lončar.

»Skrili ste uro v gozdiču, kaj ne!“ ga ogo¬
vori Ciber.

»Da!“

»O tem ni bilo dvoma; drugod ni varnosti
pred nepoklicanimi očmi. Toda pokažite prostor!“

Gremo v gozdič. Vodil nas pa ni detektiv,
ampak Ciber sam in sicer brez obotavljanja in s
presenetljivo sigurnostjo. Na južnozapadni strani
gozdiča tik ob polsuhem skrivljenem mecesnu je
obstal. Pogledal je v zrak, omenil, da so danes na
Vrhniki baš ob štirih popoldne nastavili pivo, ker
ima vlak deset minut zamude, potem pa je malo¬
marno vprašal: »Tukaj ste jo zakopali, ali ne?“

»Baš na njej stojite, gospod komisar!"

Jaz sem osupel seveda, on mi je pa ljubez¬
nivo pojasnil: »Tukaj je najbolj skriti kot gozdiča,
kaj ne! — a v tem kotu ima baš ta mecesen
najbolj značilno in zato za spomin najugodnejšo
obliko. Niti stari Jur, niti detektiv nista imela dosti
časa za izbiranje skrivališča in nehote sta se pač
morala odločiti za tisti prostor, ki ga lahko naj¬
zanesljiveje vsak čas zopet najdeta."

Sklonil se je in izpod ruše izgrebel svojo
uro. Sipa in kazalnika so bili strti, ker je bil
stopil nanjo.

144

„Nič ne de," je rekel, „dam jo popraviti in
vam pošljem račun. To je postranska stvar. Po¬
glavitna stvar je ta: Kjer je bila ta moja ura,
tam mora biti tudi vaša ura! Po načelu enakih
činiteljev, enakih okolnosti in enakih posledkov,
skratka po takozvani Cibrovi teoriji! Saj vam je
bila moja razlaga jasna, kaj ne? — Zato me po¬
slušajte : Okoli tega mecesna prebrskajte tla in
našli boste svojo uro! Drugega vam nimam po¬
vedati! Uspeh mi pridite javit zvečer ob osmih.
Pričakoval vas bom v pisarni. Sedaj me kličejo
drugi opravki."

Odšla sta.

Jaz sem ostal sam in po pravici povedano
— groza me je bilo. Brskal sem po tleh in ko¬
prneče sem iskal svojo ljubo staro uro, hkratu pa
sem se s trepetom bal, da me zadene kap, če jo
v resnici najdem! —

Ko se je solnce pričelo nagibati k zatonu,
sem se zbal, da me ne zajame mrak, in popustivši
iskanje sem jo popihal brez ure odtod, kakor da
me pode furije, in oddehnil sem se šele, ko sem
dospel v mesto med vršečo množico.

Zvečer sem se zglasil pri Cibru, kakor mi
je bil naročil. Lotevali so se me rahli dvomi, ali
Cibrova absolutna sigurnost jih je zopet docela
prepodila.

„Ura mora biti tam," je rekel, „ali je pa
Cibrova teorija napačna. To pa je izključeno! —
Nadaljujte jutri delo in vzemite seboj motiko! Saj

145

10

vreme ostane lepo,“ je pripomnil, ozrši se skoz
okno na razsvetljeni trg; „to sklepam iz okolnosti,
da gre profesor Pika z dežnikom." —

Storil sem, kakor mi je velel, in prekopal
sem drugi dan ves južnozapadni del gozda. Ne mo¬
rem reči, da nisem imel čisto nič uspeha, kajti našel
sem rdečo nogavično zavezo, par lasnih igel, ženski
glavnik, nekaj železnih gumbov, star krajcar, peto
in ubito steklenico. Le o uri ni bilo prav nič sledu.
Odkritosrčno povedano, pričel sem zopet dvomiti.

Bil sem nekoliko potrt, ko sem Cibru po¬
ročal o stvari. Moja malodušnost ga je razvnela.

„Cibrova metoda ne vara!" je rekel. „Po
logiki dejstev ne more biti vaša ura drugod, nego
je bila moja. Verjemite mi to! — Sicer pa," je na¬
daljeval bolj hladno, „da vas pomirim, dam vašo
uro lahko v liste. Remontoarka št. 55.916, s sv. Jur-
jem na pokrovu, na konju, s sulico in z zmajem. —
Ali moj svet je: iščite jo tam, kjer je bila moja
ura! Na svidenje črez dva dni!"

Moje razkopavanje ni ostalo neopaženo. Mestni
čuvaj na Gradu me je vohal iz zasede; prežal
je pač, kdaj dvignem zaklad, potem bi bil planil
name in mi ga v imenu postave zaplenil. Ker se
pa njegov sladki up ni maral uresničiti, naveličal
se je prežanja in mi kratkomalo prepovedal na¬
daljnje delo. Izkušal sem ga pomiriti, češ, da kop¬
ljem le polže, ali on je trdil, da tega ne smem
brez lovskega lista, in grozil mi je, da me ovadi
zaradi lovske tatvine.

146

Odnehati pa nisem maral. Sedaj se mi ni
šlo več samo za mojo uro, ampak tudi za Cibrovo
teorijo, ali obvelja ali ne, in zato sem hotel do
pičice izpolniti Cibrove ukrepe.

Izposloval sem si torej nemudoma pri ru¬
darskem uradu rudosledno pravico, da sem jo
pomolil mestnemu čuvaju pod nos, in potem sem
neoviran končal svoje temeljito razkopavanje.

Ure ni bilo! Tudi ne upanja, da jo sploh
še kdaj vidim!

Pač pa sem si pridobil svoje mnenje o Ci-
brovi teoriji. —

Tem uspehom primerno razpoložen sem se
zglasil zopet pri Cibru.

Ciber je z mojega obraza takoj razbral po¬
ložaj. Postal je nervozen. Nič me ni vprašal, nič
me ni poslušal, ampak kar kratko se je opravičil,
da danes nima časa in jutri ga tudi ne bo imel
in takisto ne ves bodoči teden. Izvadil je iz žepa
uro in mi dal znamenje za odhod, rekoč: „Sest
je, mudi se mi.“

Mene je pa isti hip streslo po vsem životu
kakor električen tok. „ Dovolite, da pogledam to
uro!“ sem vzkliknil in nedostajalo mi je sape.

Ciber mi osupel da uro v tresočo roko.

Sv. Jurij na konju s sulico in z zmajem!
Odprem pokrov: St. 55.916! — „To je moja ura!
Gospod komisar, kje ste jo dobili ?" — Sedel
sem, nogi me nista več držali!

147

10 *

„Vaša ura? Ali je mogoče! St. 55.916 . . .
Sv. Jurij na konju s sulico in z zmajem . . . Res
je! Glejte, glejte! Tri dni jo že nosim v žepu!
Svojo sem dal popraviti, saj veste, in sem si za
ta čas izposodil tole iz tega predala tukaj, kjer
hranimo najdene in policiji izročene stvari! Torej
tu je vaša ura!!“ . . .

Stopal je po sobi od duri do oken in nazaj
in stresal glavo.

Potem je postal in rekel: „Vidite, moja me¬
toda se je le zopet obnesla! Kako sem vam rekel:
Kjer je bila moja ura, tam se najde tudi vaša! —
Vidite, in tako se je zgodilo!“

Sherlok Holmes!

148

Pomladanske muhe,

(E®Š2)


I. Falzifikat, dama brez spodnjega trupa
in prvenstvo Slovencev.

uhi filozof in suplent Matej Vrbajs je
vsako pomlad nekoliko brenčal. Čudak
je bil sicer zmeraj, ne le kar se tiče
prekratkih hlač in tistega klobuka, ki so trdili
prijatelji o njem, da je izkopina iz dobe mostišč
in ukraden iz muzeja, ampak tudi kar se tiče na¬
zorov. Saj je prav in nič ne rečem: mladina naj
le ima, dokler je še ni pohujšal zakon in je ne
kloni skrb za družino, naj le ima mladina, pravim,
ideale in nazore in sploh in vse — kam pa pri¬
demo drugače! Ali Matej Vrbajs je v tem pogledu
pretiraval in njegovi etični nazori so presegali
meje dopustnosti in meščanske dostojnosti!

Najhujše je bilo vsako pomlad; tačas je na¬
ravnost brenčal. Morda je vse stvarstvo vzbujajoča
izprememba letnega časa tako silno vplivala na
njegove vsled nezadostne telesne hrane itak pre¬
rahle možgane, morda je bil drug vzrok . .. skratka:
vsako pomlad je naravnost brenčal.

Tako je imel n. pr. predlansko pomlad tisto
afero z deseticami! Že dalje časa je bil hranil v

151

denarnici ponarejeno desetico; neki večer pa se
mu je zamešala med pristne novce in pomotoma
jo je izdal v gostilni. Doma jo je pogrešil, a ker
je bil filozof in suplent, je šel in jo hotel sledeči
dan zamenjati s pristno, da ne bi natakarica trpela
škode. Ali natakarica — Pavla ji je bilo ime, lepa
je bila in sijajno neumna — je že ni več imela;
spoznavši jo za falzifikat, jo je bila hitro zaigrala
pri kočevskem krošnjarju, kaj ve pri katerem: mar
so ji stari Kočevci — je rekla. Mar so pa bili
Mateju Vrbajsu, ki je potem teden dni zasledoval
po gostilnah in kavarnah tistega, ki je oškodovan
po njegovi ponarejeni desetici. In imel je precej
ugoden uspeh: nabral je okoli petdeset takih pe-
nezov! Seveda ni bilo izključeno, da na pravega
oškodovanca vendarle ni naletel, da je nesrečni
falzifikat že v četrti ali peti roki in da torej škoda
le še ni poravnana. Ta misel je preganjala Mateja
Vrbajsa podnevi in ponoči. Ljudje pa so mu sme¬
joč vkupe znašali zamenjavat vsega spaka pona¬
rejenega. Slednjič se je pričela še slavna policija
zanimati za sumljivi slučaj in ni manjkalo dosti,
da ga niso zaprli, češ, da je deležen ponarejanja
denarjev. Resnično res! Tri tedne ga je tako imelo!
Baš ko se je pričelo osipati kostanjevo cvetje,
mu je zopet odleglo. Od deželnega šolskega sveta
pa je dobil nos.

No, in lansko leto je razburjala najširše kroge
njegova ljubezen z damo brez spodnjega trupa.
Tiste dni se je bilo v slovenski javnosti pravkar

152

veliko govorilo in pisarilo na eni strani o lepoti,
na drugi strani o pregrešnosti ženskega akta in
strastna ta polemika je v zvezi z gorko pomla¬
dansko vlažnostjo izpahnila Mateju Vrbajsu ob¬
čutljive možgane. Lotil se je dokazovanja, da se
Stvarniku človeško telo v umetniškem in estetskem
oziru ni posrečilo; ne odreka Stvarniku sicer dobre
volje in marljivosti, uverjen pa je, da bi bil na
Stvarnikovem mestu eden ali drug profesor bo¬
goslovja izvršil to stvar sigurno lepše in čednejše.
Zlasti žensko telo! Povzpel se je končno do trditve,
da v sedanjih okolnostih za količkaj dostojnega
moža sploh ni spodobna in mogoča ljubezen z
ženskim bitjem, razen kvečjemu z damo brez spod¬
njega trupa, kakršna je bila baš na pregled v ko¬
libi ob drevoredu! — Zenstvo je bilo močno raz¬
burjeno, ko je izvedelo, da je Vrbajs v istini začel
ljubimsko razmerje s to poldamo in da ga ni niti
sram, javno razmotrivati, kaj bi bilo in kako, če
bi stopil z njo v sveti zakon. Stvar se je končala
precej misterijozno. Sigurno je le to, da je dobil
zopet nos.

Letos so se mu pa pojavili neizogibni po¬
mladanski popadki v znamenju kriminalne stati¬
stike. Stvar se je pričela tako:

Neki večer je vrgel kar izlepa med rodo¬
ljubno društvo „Pri piščalki" izzivajočo trditev,
da gre našemu skromnemu narodu na enem polju
vendarle prvenstvo med vsemi neštevilnimi narodi
naše ljube države. Omizje je radovedno umolknilo,

153

on se je pa s pikrimi besedami obregnil ob naše
prvake, ki niso znali te okolnosti, ki jo ima v
mislih, spretno porabiti in doseči z njo pomno-
žitev slovenskih mandatov, ko so bila pogajanja
zastran volilne reforme. In z očitajočim pogledom
je pokimal orjaškemu doktorju Ivanu Koširju, ki
je bil občinski svetovalec in ki ga je zaradi tega
skromnega dostojanstva delalo omizje „Pri piš¬
čalki" ob vsaki priliki odgovornega za vesoljno
slovensko politiko.

„Sema,“ se je branil dr. Košir, „kaj me tako
zijaš? Mar sem jaz iznašel volilno reformo? Ko¬
likokrat sem že povedal, da z visoko politiko
nisem v drugi dotiki, nego da imam v občinskem
svetu referat o pasjih markah! Zoper to moje
javno delovanje pa še ni bilo pritožbe. Razumeš!"
Dvignil je z mezincem vrček k ustom in se okrepčal.

„Prvenstvo! Bog se nas usmili!“ je zaječal
komisar Česen, ki je bil po vplivu cvičkove kis¬
line pesimist. „Slovenci pojdimo spat — morebiti
se nam kaj lepega sanja! Prvenstvo!" Vzdihnil je
in si naročil še eno četrt in pa škatljico s sodo.

Gospa dr. Koširjeva, v rdeči bluzi in brez
nedrca, je zdajci namignila, da se ji je snoči nekaj
jako, jako smešnega sanjalo. Njen prijetni smeh
je obetal nekaj pikantnega.

Zato se je moral Vrbajs požuriti, da obraz¬
loži svojo trditev. „V statistiki sem Čital," je
rekel, „da je prišlo leta 1901. — za poznejša leta
gradivo še ni obdelano — • na vakih 10.000 pre-

154

bivalcev na Češkem 0'97, na Tirolskem T25, na
Dolenjem Avstrijskem T26 itd., v Bukovini 3'89,
na Štajerskem 5'56, a končno v naši blaženi Kranj¬
ski najvišje število, namreč 6'47 hudodelstev težke
telesne poškodbe. Te številke so neovržno dejstvo,
ki se ga nam ni treba šele sanjati! Niti niso iz¬
jemen slučaj, kajti ta ponosni vrhunec zavzemamo
že vso vrsto let in se tudi izlepa ne umaknemo
z njega, saj poznamo vztrajnost žilavega našega
rodu. Ali je to prvenstvo ali ni, kaj? Krohot pe¬
klenski !“ In z mrkim pogledom se je zameknil v
strop.

V doktorju Koširju se je vzbudil nagajiv
odpor. Resno je prikimal in z glasom naklonjene
nepristranosti je izjavil, da so pravkar slišani
statistični podatki sicer stara in že splošno znana
stvar, omeniti je pa o njih, da jih suhorodni pri¬
jatelj Vrbajs, kakor je sklepati iz njegovega iro¬
ničnega tona, tolmači s čisto napačnega stališča,
kar mu pa naposled ni preveč zameriti, ker ni
pravnik, ampak le modrijan in suplent.

„Jasno je,“ je rekel dr. Košir, „da eden pač
mora biti prvi! Da ne načelujemo mi Slovenci
pretepačem, morala bi neizogibno biti deležna te
nesrečne časti kaka druga narodnost. Naša nesreča
je sreča drugih in vsaka izprememba v naš prid
bi postala v škodo kateremukoli drugemu narodu,
ki bi nas moral nadomestiti v krvavem prvenstvu.
— Zato smo mi Slovenci pravzaprav le mučeniki
za druge, ako preudarimo stvar z višjega, nad-

155

suplentskega, sociološkega stališča. V istini mu¬
čeniki! Kar bi morale druge narodnosti hvaležno
upoštevati! Tisto zaradi števila slovenskih man¬
datov, kar si prej omenil, torej nikakor ni tako
neumno, kakor se je menda zdelo tebi samemu,
ki stvari ne razumeš."

Podprl je svoje besede z izdatnim požirkom.
Razvneto omizje se je s smehom in hrupom za¬
gnalo na hvaležni predmet, Matej Vrbajs pa je
obmolknil in se zamislil. Potem je plačal, pozabil
dežnik in odšel, češ, da gre še na izprehod v
drevored.

II. Neizprosni večni naravni zakoni.

Ko je drugega dopoldne sprevajal dr. Košir
svojega običajnega nedeljskega mačka po sveži
božji naravi, je na Gradu naletel na Mateja Vrbajsa,
ki je stal razkoračen sredi pota, zrl v tla, gubančil
čelo in s prstom pisal v zrak tajinstvena znamenja,
zapazivši dr. Koširja pa temu nastavil kazalec na
prsi in brez slehernega uvoda izjavil: „Ti, jaz
sem star 38 let!"

Dr. Košir je nato aforistično odgovoril —• in
glas mu je bil nekoliko zagrljen — da prihajajo
leta večinoma sama od sebe, ako se jih le doživi,
in da ni pravzaprav k temu vsakdanjemu pojavu
ničesar pripomniti. Sele tedaj, ko se nabere let
okroglo število in ne manj nego šestdeset, je sma¬
trati to za narodno zaslugo, ki jo slavi hvaležno

156

ljudstvo s podoknico, z govori in z banketom,
kuvert po tri krone brez pijače.

Kadar je bil dr. Košir mačkovit, mu ni bilo
prav nič sveto!

Vrbajs je zgolj stresnil glavo, kakor da hoče
spoditi nadležno muho, in je potem presenetil to¬
variša z vprašanjem: „Koliko si star? Ali si že
bil kaznovan kdaj ?“

Doktorju Koširju se je razvijal maček. Če bi
imela lobanja pokrov, si je mislil, kakor ga ima
posoda za juho, dvignil bi zdajle pokrov in si
pobrizgal možgane z mrzlim sifonom. Ali bi mi
dobro delo! — Vrbajsu pa je odgovoril, da je
42 let star, kaznovan pa le vtoliko, ker mora
zdajle poslušati Vrbajsa.

Vrbajs se je otresel Koširjevega dovtipa,
zgrabil tovariša za rokav in ga vlekel seboj na¬
prej po poti.

„Pošteni moramo biti, pravični, nesebični!"
se je hudoval. „Ali veš, da je na Kranjskem od
vsakih 10.000 prebivalcev leto za letom povprečno
po 267 obsojenih ?“

Postal je in prebadal svojega spremljevalca
s tako plamtečim pogledom, kakor da smatra
edino njega odgovornega za to žalostno dejstvo.

„Jaz res ne vem!“ je malomarno odgovarjal
dr. Košir, njegove misli so pa baš vstopale v po¬
sebno sobico „Pri piščalki," vščenile natakarico
v lice in si naročile nabrizganca — pa košček

157

ledu mora biti v njem! „Ce mi ne poveš, ali je
to preveč ali premalo, niti ne vem, na katero stran
se naj začudim."

»Preveč ali premalo, — to je vseeno! Ampak
računaj! 267 je v 10.000 sedemintridesetkrat! Ali
razumeš?" (Dr. Košir ni prav nič razumel, misli
pa so mu srebale ledeni brizganec). „To se pravi,
da bi moral biti na Kranjskem v teku 37 let vsak
prebivalec kaznovan — ako — no ? — ako bi bile
kazni pravično in enakomerno razdeljene na vse
prebivalce! Kaj ne ? Zdaj pa glej! Jaz sem star
38 let, ti si jih 42, vendar pa še nisva bila kazno¬
vana! Iz tega sledi?" —

Dr. Košir je izjavil, da bi se legal, ako bi
tajil, da iz pravkar slišanih prepričljivih besed sledi
z vso neodoljivo silo človeške logike zanj nujna
in neodloživa potreba, takoj iti k „Piščalki“ na
zajtrk!

„Zival!“ je zarohnel Vrbajs. „Fej! Jesti je
tako gnusno telesno opravilo, kakor katerokoli
drugo! Ne razumem te, kako moreš spričo tem
grozovitim dejstvom misliti na krčmo! Ali nimaš
srca? Ali nimaš vesti? . . . Poslušaj! Statistika je
očitni evangelij tajnih naravnih sil in nam razodeva
njih večne zakone. In glej, tak naraven zakon tudi
zahteva, da mora biti vsako leto ena sedemintri-
desetinka našega prebivalstva kaznovana! Višjega
smotra tega zakona sicer ne umevamo, ali naravni
zakoni se niso še nikdar ozirali na ozke meje
človeškega razuma. Dovolj, da zakon obstoji.

158

A midva? Daši je nama obema že potekel tisti
37 letni rok, ki ga daje v ta namen naravni zakon,
vendar še nisva bila kaznovana. Ker pa midva nisva
zadostila tej svoji dolžnosti, izbral si je neizprosni
naravni zakon drugje svoje žrtve in za naju je
drug nesrečen rojak v isti dobi zapadel namesto
v eno kazen v dve ali tri! Ali ni to grozno ? Drug
kaznovan namesto mene!“

Glas se mu je tresel v razburjenosti. Dr. Košir
je imel hvalevreden namen, pomiriti ga in je rekel:

„Ti salamenski naravni zakoni! Pojdi, greva!“

Grlo mu je bilo suho in duša mu je hre¬
penela po golažu. A slabo je naletel!

„Tako? To je vsa tvoja modrost, pa hočeš
biti zagovornik pravice?" je vzkipel Vrbajs. „Sram
te bodi! — Ako se izda ukaz: Vsak 37. mož na¬
šega polka bodi ustreljen! — in ko pride vrsta
name, se izmuznem in namesto mene zadene smrt
drugega — ali sem lopov ali nisem?"

„ Prismoda si!" je zamrmral ozlovoljeni
dr. Košir.

Postajalo je gorko. Na klopici je stokaje
smrčal pijanček zalitih lic; po drevoredu se je
bližal stražnik, ki ga je privabljal razvneti glas
Vrbajsov.

„Jaz ne maram biti nikomur nič dolžan! Jaz
se ne maram okoriščati s tujim trpljenjem. Jaz
odklanjam žrtve. Kar je meni namenjeno, presta¬
nem jaz lahko sam. Ge ste drugi parasiti, jaz ni¬
sem in ne bom parasit!"

159

Košir se je naveličal Vrbajsa in postal je
hud. „Komu pa poješ, lakota? Ali samega sebe
slepariš ali bi rad mene? Daj, no, daj, in pusti
se zapreti, če si res tak značaj! Ampak moraš
kaj napraviti! Zgolj za tole tvoje neumno bese¬
dičenje te ne zapro, kvečjemu v blaznico, kar pa
menda ne zadostuje tistemu tvojemu naravnemu
zakonu, šema!"

Vrbajs je debelo pogledal Koširja. Stresnil
se je in hipno in brez besedice stopil k drema¬
jočemu pijančku in mu, predno je mogel prese¬
nečeni dr. Košir ubraniti, priložil silovito zaušnico,
da je iznenadeni pijanček kar zaihtel in se zleknil
po klopi. Potem je Vrbajs odločnih korakov krenil
k osuplemu stražniku, se mu legitimoval z vizitko
in ne ozrši se odšel s povzdignjeno glavo navzdol
proti mestu. Solnce se mu je upiralo v zguljeni
klobuk, izkopino iz dobe mostišč — in nad glavo
mu je zaigrala gloriola mučeništva.

III. Boj za pravico.

Vrbajs je bil navzlic svojim muham dobro¬
srčen človek. Tudi oklofutani pijanček se mu je
smilil. Poizvedel je njegov naslov na policiji in
mu poslal za bolečine 10 kron. Več ni mogel,
saj je bil zgolj filozof in suplent. — Vendar pa
je bil o pravilnosti svojega ravnanja še vedno
trdno prepričan in z mirnim zadovoljstvom je čakal

160

na obsodbo, ki mu naj slednjič izbriše sramotno
pego nekaznovanosti z njegovega sicer neomade-
ževanega značaja. Tiste dni se ni dalo dosti ob¬
čevati z njim; ponos in prezirljivost sta mu od¬
sevala iz pogleda in iz glasu in korakal je samo¬
zavestno po mestnem tlaku, kakor znajo korakati
le še osmošolci, državni poslanci in pa denarni
pismonoše!

Tako je prišel dan razprave.

Vrbajs se je bil opremil s svežim ovratnikom
in s čistim robcem in zbranega duha in pobož¬
nega srca je vstopil v svetišče kazenske pravice,
da dostojno in svečano opravi dolžno daritev
večnim in neizprosnim naravnim zakonom.

Ogorčen pa se je moral uveriti, da se je
svetišče izpremenilo v glumišče.

Ozadje razpravne dvorane je bilo nabito
polno šumnega, radovednega občinstva, prijateljev,
znancev in neznancev. Vsem se je bralo z veselo-
razburjenih obrazov neprikrito hrepenenje, kar moč
dobro se zabavati, makar na stroške svojega lju¬
bega bližnjega.

Pa kaj se naj očita občinstvu, ko si ni bil
svest važnosti položaja niti sodnik, oseba, ki je
vendar plačana za to!

Vrbajs ni bil zastonj že 12 let filozof, 8 let
suplent in temeljit kakor grška slovnica. Ni se
torej čuditi, da se je bil natančno poučil o vseh
zakonitih določbah, tičočih se njegovega slučaja.
In zato se je zgražal, ko je videl, kako nevredni

161

11

sodnik tepta v prah vse zakone, ki je nanje pri¬
segel. Baret si je bil pomeknil nad levo uho, kakor
da prihaja z vojaškega nabora, in namesto da bi
dostojanstveno razložil ovadbo, vprašal Vrbajsa,
ali je kriv, in ga potem podučil o njegovi pravici,
upreti se obtožbi s povrstno razložbo itd., itd.,
kakor to točno in določno ukazuje zakon, mu je
šaljivo namežiknil in ga vprašal — kakor da ne
gre za kaznjivo dejanje, ampak zgolj za sicer ne¬
dopusten, pa dober dovtip: „Kaj vam pa je bilo,
vraga, kaj, da ste poškodovali tega Karpeta? Kaj
vam pa je storil?"

Široko je zarežal, vzpodbudno pogledal v
razpoloženo občinstvo in potem z zaupnim smeh¬
ljajem dodal vprašanje: „Ali ste bili pijani, kaj ?“

Občinstvo je izpreletel vesel šum, ki se je
ojačil v odkritosrčen smeh, ko je zadonel iz ozadja
polglasen bas: „Svojega patrona je imel, Matevža!"

Vrbajsu je šinila kri v lice in glas se mu je
tresel, ko je jezno odgovoril: „Priznavam, da sem
kriv! Bil sem trezen! Nič mi ni storil! Niti poznal
ga nisem! To je vse! — Pričakujem kazen!"

Sodnika je žalila razdraženost Vrbajsova in
navil je druge strune. Popravil si je baret, nastavil
svoj glas za malo terco više in rekel: „Ne ra¬
zumem, kako more omikan človek brez slehernega
povoda napasti drugega, ki ga niti ne pozna!"
In strogo je pogledal mimo Vrbajsa v ozadje na
dva mlada blazirana poslušalca, ki sta se bila po¬
prej premalo smejala.

162

Vrbajs si je mislil: Zakaj me izprašuje dedec
rdečenosi; obsodi me naj, saj sem priznal! Kako
naj boš pošten in pokoren večnim naravnim za¬
konom, ko ti ovirajo pot do pravice taki nevredni
čuvaji! — Odgovoril je: „Ne poznam zakona, da
si moram dati poprej predstaviti človeka, predno
ga udarim!"

V občinstvu seveda slavnosten krohot, ki ga
je hitro udušila zavist samopašnega sodnika z
zvoncem. „Mir!“ je zagrmel in sovražno pogledal
zdaj Vrbajsa, zdaj občinstvo. „Sedite!“ je ukazal
obdolžencu, slugi pa je velel, da pokliče pričo,
Tomaža Karpeta.

In vstopil je v dvorano Tomaž Karpe, žrtev
Vrbajsova.

Bil je ovenčan, kakor se spodobi žrtvam po
starem, v paganske čase segajočem obredu. Na
klobuku se mu je zibal rdeč kostanjev cvet z
dvema peresoma, možke prsi mu je krasila kita
vrtnic in roženkravta, a vse vkupe je dišalo kakor
iz soda. Žrtev je bila v vsakem pomenu besede
„v rožicah."

Zapazivši ugodni vtisk, ki ga je napravil na
zbrano občinstvo, dal je duška svoji Židani volji
s pogumnim vzklikom: „Marička! Ali smo gadje!"

Sodnikov strogi poziv: „Tomaž Karpe!" ga
je opozoril na resnost trenotka.

Poizkusil je, da bi se točno kakor vojak za¬
sukal proti sodniku. To predrzno početje mu je v
nemalo nevarnost spravilo njegovega telesa ravnc-

163

11*

težje. Vendar se je še srečno ujel, nakar je zado¬
voljen s svojo spretnostjo udaril s petama ob tla
in potem v znak svojega spoštovanja salutiral
sodniku z enim prstom.

Sodniku se je zopet razjasnilo užaljeno lice.

Pomeknil si je baret nazaj nad levo uho in oče¬
tovski posvaril živahno pričo: „Jej, jej, jej, Karpe!
Kaj morajo videti moje oči! Pa ne, da ste pijani?"

Karpe se je čutil močno počaščenega po tem
dobrohotnem, z njegovim telesnim stanjem se
pečajočem ogovoru. Obraz mu je zlezel narazen,
zamižal je, pritajen smeh mu je stresel prsi in
glavo, obrisal si je solze in nos in potem zaupno
izjavil, da ga res nekoliko ima, hvalabogu, ampak
ravnoprav in ne preveč.

Sodnik je naklonjeno počakal, da se poleže
smeh v občinstvu.

„Karpe, Karpe!" je potem rekel, „moje srce
je žalostno, da vas vidi takega. Ne bi rekel, da
je danes nedelja ali ponedeljek ali sobota! Ampak
danes je četrtek in v četrtkih tudi obrtniki nimate
pravice biti pijani že pri belem dnevu — ne po
božjih, ne po cesarskih zakonih! Nikakor ne! Ve¬
dite se torej dostojno, sicer boste zaprti!"

Uprl je svoj pogled v Karpeta, ki je stal
vzravnan, kakor jambor v nevihti, in mu žugal s
svinčnikom.

Potem je nadaljeval: „Karpe Tomaž! Tale
gospod priznava, da vas je poškodoval. Povejte
torej po resnici, kako se je vršila vsa stvar!"

164

Karpeta je spravilo nenadno vprašanje sod¬
nika v veliko zadrego. V tistem hipu si namreč
ni bil več svest, kje da je in kaj se pravzaprav
vrši. Ali polagoma se mu je skoz začudene oči
in zijajoča usta vrnil spomin. Ozrl se je v svojega
sovražnika in — rajska milina se mu je naselila
po mastnem rdečem obrazu. S ploskom je sklenil
roki in vzkliknil: „Marička! Ni mogoče! Ali ta
gospod? Vi ste mi rešili življenje? Vi, vi ste moj
angel varuh, moj dobrotnik! O ti, ti, ti duša moja
zlata! Čakaj, jaz te moram poljubiti!"

Razprostrl je roki in se zagugal proti umi¬
kajočemu se Vrbajsu, da uresniči svojo grožnjo.

Osramočeni Vrbajs je z ogorčenim pogledom
iskal pomoči pri sodniku.

Občinstvo se je nebeški zabavalo, toliko da
ni ploskalo. Njega hrupni smeh je vzdramil celo
avskultanta zapisnikarja, ki je bil, utrujen od na¬
porne ponočne službe pri „Kaplji,“ zakimal za
svojim zapisnikom.

Sodnik se je grizel v ustnice in pomignil
slugi, da je s krepko roko pritiral obotavljajočega
se Karpeta nazaj pred sodno mizo. Potem je s
strogim glasom ukazal slugi: „Petrič, postojte tu-
kajle poleg Karpeta, in če se le za las gane s
svojega prostora, denite ga takoj ob glavo!" Nad
Karpetom pa je zagrmel: „Karpe, pijana muha!
Poslušajte me! Gorje vam, gorje, če bi moral
zaradi vas preložiti razpravo! Ne boste videli ne¬
beškega kraljestva! Moj čas je drag! Ne utegnem

165

se dvakrat pečati z vašo klofuto! Boga se bojte,
Karpe, pravim! Razumete? . . . Tako! . . . Zdaj
pa povejte natanko, kakor na izpovedi, kako je
bilo z vašo poškodbo!"

Krvoločne besede sodnikove niso bile brez
vtiska na Karpeta. Zaprle so mu sapo; le plašno
je gledal sodnika in ga s povzdignjenima rokama
nemo prosil, naj ne izživlja s svojimi strahovitimi
grožnjami jeze nebes, saj bo on, Tomaž Karpe,
priden in poslušen kakor kužek, kateremu je bil
v plašnem pogledu in v prosečih kretnjah rok
resnično podoben.

Sodnik je končal svoj ukor. Tomaž Karpe
si ni mogel kaj, da se ne bi še enkrat z izrazom
prekipevajoče hvaležnosti ozrl po nesrečnem Mateju
Vrbajsu, potem pa je, čestokrat opominjan po
sodniku in dregnjen po slugi, razložil sledečo
mukotrpno predzgodovino svoje klofute in njen
nepričakovani učinek.

Boleli so ga zobje, je pravil; menda je bil
eden votel, v votlini pa črv ali kaj. In od bolečin
se mu je zbrala pod čeljustmi neznanska oteklina,
velika kakor reglja, in oteklina je rasla, da na¬
posled ni mogel nič več jesti — le piti, če je kaj
imel. Razbolel se mu je še vrat, ni mu bilo več
prestati in preudarjal je, ali naj obupa ali naj skoči
v vodo. Napravil je celo že svoj testament, ki je
seveda spričo njegovim skromnim imovinskim raz¬
meram obsegal le dve točki: svoje telo z vsem,
kar je na njem, je izročil materi zemlji, dušo pa

166

Bogu, če jo bo hotel. — Tisto jutro si je bil na¬
vsezgodaj v kleti poleg mitnice omamil bolečine
s slivovko in potem je na Gradu malo zadremal —
kar mu je treščilo v zobe! Skraja je izgubil sapo
in se davil in kri mu je curljala iz ust kakor ro-
zolija iz fraklja; —- nenadoma pa je zapazil: Ma¬
rička! — otekline ni več! Udarec jo je prebil,
splahnela je in — bolečine so bile kakor odrezane!
Hvala Bogu, svetim dušam v vicah in pa temu
zlatemu gospodu, ki mu je iz odkritosrčne hva¬
ležnosti pripravljen takoj plačati pijače, makar to¬
liko, da mu bo slabo, ali pa bo molil zanj — kar
si gospod sam izvoli. In ako je le količkaj pra¬
vice na svetu, mora ta gospod dobiti talijo za
rešitev življenja — to se naj zapiše v protokol! —
ali pa ga naj nastavijo v špitalu za višjega dok¬
torja, ker zna tako dobro operirati! Na vse to
lahko takoj trikrat priseže kakor na svojo lastno
smrtno uro, amen!"

Karpetu se je bil med pripovedovanjem vrnil
duh podjetnosti. Pogumno je pokimal svojemu
dobrotniku Vrbajsu, češ, dobro sem se odrezal,
kaj? ■— a burni smeh občinstva, ki je izbruhnil
po njegovem pričevanju, je samozavestno smatral
za izraz priznanja. Svoji radosti nad tem nepriča¬
kovano častnim uspehom je dal duška, kakor je
vedel in znal: zamižal je, stresel glavo, poteptal
z desno nogo in potem zavriskal: „Hijijijijih!“
Vrisk res ni bil bogve kako umetniški izveden,
ker je bil Karpe hripav in kratke sape, ali Karpe

167

ni bil vriskač po poklicu, v takem slučaju pa je
bolj upoštevati dobro voljo nego izvršitev, kakor
se je opravičeval nedeljski lovec, ki je meril na
srno, zadel pa gonjača 1

Sluga je ogorčen zaprl Karpetu usta s svojo
široko šapo. Sodnik je ljuto zvonil, in ko se je
nemir za silo polegel, je hitro končal vso kome¬
dijo in razglasil sodbo, da se Matej Vrbajs oprosti
obtožbe, ker ni poškodoval Tomaža Karpeta, ampak
mu zgolj pomagal do zdravja, zdravljenje pa po
sedaj veljavnem zakonu ni kaznjivo, če se zgodi
brezplačno.

Vrbajs skoraj ni verjel svojim ušesom. Vsa
sramota te razprave brezuspešna! Oproščen! . . .
S strmečimi očmi je pogledal na sodnika, a ta
mu je hladnokrvno pokimal: »Opravili ste! Lahko
greste!“

Jezno je zgrabil svoj klobuk in se preril vun
skoz čestitajoče mu občinstvo, a z obraza se mu
je bralo toliko zagrizene strasti, da je smatral
dr. Košir za svojo prijateljsko dolžnost, takoj mu
slediti in ga ne izpustiti iz oči. —

Sodnik in Karpe sta pa imela še kratek pogovor.

»Karpe!“ je rekel sodnik, „za 24 ur greste
sedaj v zapor, da se naučite trezni prihajati na
sodnijo."

Karpe je dokazoval, da je njegovi pijanosti
kriva zgolj nerodna mera v kleti poleg mitnice:
„En frakelj je premalo, dva sta pa preveč!" A
nič ni pomagalo, kar moral je s slugo. —

168

Tako je prišlo, da je bil — v zasmeh več¬
nim neizprosnim naravnim zakonom — Matej Vrbajs
oproščen, Tomaž Karpe pa zaprt . . .

IV. Lek.

Matej Vrbajs je z zobmi škrtaje in polglasno
predse rohneč hitel slepo naprej po cesti: niti
svojega lastnega ravnatelja ni zapazil, ki mu je
prihajal naproti in je bil v duhu že pripravil roko
za pokroviteljski odzdrav . . .

Košir ga je komaj došel. Položaju primerno
se mu je videlo, izreči prijatelju sožalje na nepo-
voljnem izidu razprave.

„Ze prav!" je zarenčal Vrbajs in nezaupljivo
in postrani je pogledal tovariša. „Saj vem, da me
imate za norca, pa nisem! Ugonobili bi mi radi
moje moralično življenje, ker ga sami nimate —
pa mi ga ne boste! Jaz grem svojo pot in tudi
dosežem svoj cilj -— boste kmalu videli!"

Ura je bila šest.

Srečala sta vrsto prisiljencev, vračajočih se
z dela.

„Ali jih vidiš! Mučeniki so zame, zate in za
druge take mehkužnike, kakršna sva midva! Bogve,
koliko kazni ima vsak izmed njih na rovašu samo
zaradi tega, ker drugi zanemarjajo svoje naravne
dolžnosti. . . Ampak Matej Vrbajs je siromak, toda
nikomur nič dolžan in tudi ne mara, da bi smel
kdaj takle človek stopiti predenj in mu reči: „Glej

169

me, kak sem, kako je moje življenje in kako mi
bo vse žive dni! Zakaj ? Ker sem vzel nase tvoje
in tvojih tovarišev grehe, da morete igrati ponosno
gospodo, jaz pa koprnim v nesreči!" Takih očitanj
Matej Vrbajs ne mara, ker bi bila upravičena!"

Zavila sta v drevored.

„Dobro,“ je nadaljeval. „Danes se mi ni po¬
srečilo! Človeku se je treba na svetu boriti za
vsako mrvico pravice, ako nima protekcije. Ali
končno si jo vendarle izvojujem — zapomni si
to! Videti hočemo, ali dosežem svojo kazen, ki
mi gre po naravnem zakonu, 'ali ne! Jaz ne od¬
neham !"

Dr. Košir je pomilovalno pogledal razburje¬
nega prijatelja, potem je pa rekel z vso resnobo,
katere je bila zmožna hinavska njegova duša:

„Veš, prvi hip se mi je videla tvoja ideja o
naravnem zakonu kriminalitete res nekoliko čudna.
Nocoj pa nisem mogel spati •—- zvečer ne smem
jesti omelet, pretežke so za moj želodec — pa
sem premišljeval to stvar in zdaj se popolnoma
strinjam s tabo. Resnično ti povem, ta tvoja ideja
je naravnost veličastna! Jaz jo smatram za vrhu¬
nec socialnega mišljenja!"

Vrbajs je molčal, deloma ker je bil dr. Košir
kanacija, ki se je morebiti le norčeval, deloma ker
je bil Vrbajs sam tiste vrste modrijan, ki ne deli
rad svojih nazorov z drugimi.

Dr. Košir pa je s prepričljivim, globoko iz
prsi donečim glasom, kakršnega je uporabljal

170

zoper porotnike, in z živahnimi gestami nadaljeval:
„ZaI, da sva midva edina, ki spoznavava velikansko
krivico, ki se nepreglednemu številu naših bratov
trpinov godi zgolj zaradi naše brezvestne mehkuž-
nosti, ki nam brani dajati statistiki, kar je statistike!
— In te nesrečnike celo zaničujemo I Častiti bi
jih bilo treba, deliti jim odlikovanja! Kdor je
spoznan za tatu iz navade ali za nepoboljšljivega
pretepača, odkrivajmo se mu naprej in spomenik
se mu naj postavi za zasluge, ki si jih je pridobil
za človeštvo!"

Živahnost Koširjeva je vzbujala pozornost
šetajočega se občinstva in Matej Vrbajs je bil
vesel, da sta krenila iz drevoreda na gozdno pot.

„0, resnično me je sram pred takimi heroji!"
je vzkliknil dr. Košir. „Prosim te, v občinskem
svetu sedi naprimer tovariš, ki je bil že osemkrat
kaznovan. Jaz pa še nikoli! Zdaj se mi šele svita,
zakaj me vedno tako prezirljivo gleda! In mož ni
niti akademično izobražen! Temu mora biti konec!
Kar on zna, znam jaz tudi, in dr. Košir ne bo več
letal okoli po mestu brez kazni, kakor pes brez
marke!“

„Ce ti ne izpodleti, kakor danes meni!" je
bridko pripomnil Vrbajs, ki se je dolgočasil, kadar
ni sam govoril, ampak je moral poslušati. „Naše
javne razmere so tako gnile, da niti kazni ne do¬
sežeš, če nimaš protekcije!"

„Nič protekcije, samo pameti je treba!" je
zavpil dr. Košir. „Ampak ti nisi pravnik, ti si zgolj

171

filozof in suplent in zato ne boš vse žive dni kaz¬
novan, ker si preneroden! Neznanega pijanca se
lotiš, ki je polbedast in ne loči klofute od Marija-
celjskih kapljic! Jaz si ne bom skrunil rok s tako
nezanesljivo kreaturo! — Ali veš, kaj je klasična
priča? Trezen, inteligenten, nepristranski, neoma-
deževan mož! Tako klasično pričo si izberem jaz
za najin vzvišeni cilj, boš videl, in uverjen sem,
da me ne bo pustila na cedilu! In če si ti obsojen,
prijatelj, da ostaneš še zanaprej parasit človeške
družbe, ostani parasit; moja ura je prišla in kar
se mora zgoditi, naj se zgodi!“

Filozof in suplent Matej Vrbajs je bil zelo
neljubo presenečen, ko ga je po teh besedah
dr. Košir sunil z desno in z levo pestjo v rebra,
potem ga pa pričel bunkati po glavi, da mu je
klobuk odletel na tla in da se mu je kar iskrilo
pred očmi.

Dr. Košir je glasno štel svoje udarce, in ko
jih je bilo petnajst, je rekel: „Tako! Zdaj me pa
pojdi ovadit, ti, ti parasit!" Obrnil se je in odšel.

Vrbajsu so se šibila kolena, ko se je sklonil
za klobukom, častitljivo izkopino iz dobe mostišč.
Osnažil ga je z rokavom in se pokril. Potem se je
spomnil na svojo jezo, hripavo zakričal: „Lopov!“
pobral kamen in ga vrgel za dr. Koširjem. Zadel
ga pa ni, ker ni bil pravnik, ampak zgolj filozof
in suplent in preneroden za to.

Zmračilo se je in napotil se je domov.

172

Tisti večer ga ni bilo več na pregled. Pač
se je pa sledeči večer zopet prikazal v običajni
družbi. Imel je višnjeve pege po licu . . .

Na vprašanje, kaj mu je, je odgovoril suho¬
parno, da si je dal možgane masirati in da mu
je dobro storilo.

Dr. Košir pa je svoj rahli nasmeh diskretno
vtopil v vrčku.

173

*

Deželna vinska klet.



I. Iz dnevnika kontrolorja Aleksandra
Kurnika.

a lado je res fin dečko, narodnjak skozin¬
skoz in naprednjak, sploh zelo izobražen.
_| V vseh društvih ima prvo besedo, ni¬
česar ne opravijo brez njega: včeraj je bil izvoljen
v odbor za Trubarjevo slavnost in sicer v odsek
za vino. Najbolj imenitno pa je, kako zna črez
glavo pljuvati! Kaj takega niti v Črnomlju nismo
imeli, kjer sem prej služil! Ta presneti Vlado! V
gostilni sedi lepo mirno na stolu, nagne glavo
nazaj, zamišljen pogleda v strop in potem pljune
v lepi paraboli črez glavo, gostje pri sosednji mizi
se pa ognejo pravočasno. Če se pa ne ognejo
pravočasno in jih kaj zadene, je Vlado takoj po¬
konci, se vljudno opraviči „pardon!“, obriše, kar
je obrisati, pa je mir besedi; če pa je priletelo
v vrček, ga sam izpije, ta pujsek, in drugega na¬
roči. Imenitno! — Cesarski svetnik Kožuh se je
zadnjič tako smejal, da mu je slabo postalo, pa
še čisto nov telovnik je imel! Seveda, bogve kako
fino to ni, ampak smejati se je vendar treba in „Pri

177

12

petelinu" so oni dan podelili Vladu naslov ko¬
mornega virtuoza v pljuvanju!

Torej ta moj novi prijatelj Vlado me je ono
soboto privedel prvikrat v deželno vinsko klet.

Spotoma mi je povedal, da je ta klet edini
deželni dobrodelni zavod, ki ni pritožeb črezenj.
Koristen in človekoljuben zavod! Zadnjič n. pr. je
imel on, Vlado, takšen nahod, da je kar voda
tekla od njega, pa je šel v klet, inhaliral deset
kozarcev burgundeca in glej, skoro na mah je iz¬
gubil nahod in povrhu še dežnik in galoše!

Tako sva prišla v klet.

V kleti je bila gneča, komaj sva se prerila
do sodov.

Toliko imenitne gospode še nisem videl vkupe
zbrane! Pili so in nič se niso kregali! O, v
Črnomlju . . .! In zraven so pripadali vsem mo¬
gočim strankam; celo dva anarhista mi je po¬
kazal Vlado. Eden je imel zlata očala, drugi zlat
nanosnik; bila sta zelo žejna in sta žeji hrabro
prihajala v okom, a kadar nista pila, sta se sme¬
jala in kazala zobe. Vlado mi je povedal, da tvo¬
rita ta dva možaka- svojo stranko z lastnim pro¬
gramom v 11 točkah; glasila sicer še nimata
svojega, ali prost gledališki sedež sta že zahtevala
za svojega poročevalca, pa ga menda še nista
dobila, ker sedanja kramarska intendanca preveč
gleda na denar. . .

In vsi ti po nazoru in po stanu tako različni ele¬
menti so se drug ob drugem gnetli v najlepši slogi!

178

„To je združujoča moč višje ideje," je rekel
Vlado. „Prosi se, da se strankarstvo odloži v
garderobi!! Tukaj se pije nad strankami!!"

Morebiti sem premalo izobražen človek, ali
meni se je stvar čudna zdela, skoraj neznačajna,
kajti s svojimi političnimi nasprotniki, mislim, na¬
rodnjak, ki je količkaj zaveden, vendar ne bi smel
v dotiko prihajati . . .

Sicer so mi pa vina prav dišala, ugajala so
Jeziku in želodcu in tudi obleki niso škodovala,
koder sem bil polit.

Vlado je izjavil, da je zanj gneča prehuda
in da bo takoj malo ventiliral klet. Namignil je
šestim, sedmim mladeničem, ki so imeli klobuke
postrani in so pili zelo na glas. Stisnili so se v
kot, zavekala je trobentica, potem so pa zapeli,
da je kar zabučalo po kleti: ,,0-turala do-tirala,
do-tri-glava.“

Pesem je donela pod oboki, da je kar luč
trepetala, iz kleti so se pa pričeli polagoma iz¬
gubljati drug za drugim suhi, parfimirani gospodje
v cilindrih in z njimi rdečelične, živahne, razgrete
dame. Koj je bilo za par kubičnih metrov več
prostora. — Vlado mi je prišel povedat, da so
odhajajoča gospoda potomci drugega deželnega
jezika — sicer čisto normalni ljudje, le zmisla za
ubrano petje, žal, prav nič nimajo . . .

Ozrl se je potem po kleti in izjavil, da vidi še
nekaj ličnosti, ki po nepotrebnem ovirajo promet; ker
so pa rodoljubi, ima zanje drug caherlin, je rekel.

179

12 *

Prijel me je za rokav in me sukal skoz gnečo
do male okrogle gospodične, ki je stala poleg
dveh anarhistov in tekmovala z njima v smehu.
Podučil me je, da je to gospodična Dora Štrukelj,
najnavdušenejše dekle z vseh Poljan. Nos ima
sicer malce prevelik, ker si je kakor otrok rada
vanj tlačila fižol ■— ampak navdušenje še večje!
Tudi ona sedi v odboru za Trubarjevo slavnost in
sicer v odseku za lizanje poštnih znamk.

Vlado jo je poljubil na vrat, da se je pre¬
strašeno ozrla; opravičil se je s „pardon!“, pred¬
stavil mene in ji potem povedal, da v veselem
razkošji ne smemo pozabiti svoje narodne dolž¬
nosti in da je sedaj zelo ugodna prilika nabirati
med navzočimi rodoljubi prispevkov za Trubarjev
spomenik: za to plemenito delo pa ni poklicanejše
moči nego je ona, Dora Štrukelj!

Jaz sem z navdušenjem pozdravil to misel,
saj smo pri nas v Črnomlju tudi zmeraj kaj zbrali
za narodne namene, kadar smo ga imeli pod kapo.
Segel sem v žep: eno kronico ali dve bi bil rad
odrinil; toda Vlado me je kar šiloma proč po¬
tegnil nazaj k sodcem. To mi ni bilo všeč! Ne bi
bil verjel, da je Vlado tako umazan. — Doro
Štrukelj sem pa videl švigati po kleti in nikogar
ni izpustila, kdor ji ni pravočasno ušel venkaj . . .
In takih je bilo dokaj!

Tako se je klet precej izpraznila in dalo se
je vsaj brez nezgode dvigati čašo do ust.

180

Vlado me je pričel nekako pokroviteljski pod-
učevati, naj se vobče držim tistih sodov, ki so
nagnjeni, kajti to je zunanji znak njih notranje mi¬
losti, da namreč najbolj ugajajo občinstvu in so
torej vina dobra.

Odkrito povedano, to načelo me je zopet
močno zbodlo in povedal sem Vladu naravnost
svoje misli. Vse kar je prav, sem rekel, saj sem
takorekoč skoraj demokrat, ali sodba široke mase
vendar ne more biti merodajna izobraženemu člo¬
veku z maturo! Naša domača vina bom menda
vendarle še sam poznal, ali so za kaj ali niso za
nič — čeprav sem le rodoljub z dežele, saj dru¬
god tudi še žive ljudje in pijo vino in ne samo
v Ljubljani, in kar se tega tiče, so se v Črnomlju
zastran vina ravnali pač vsi po meni, ne pa jaz
po drugih — se lahko vpraša notarja ali župana
ali kogarkoli! — In sploh, ako nam bo vedno in
povsod kar sodba drugih za evangelij, potem ni
treba nam ničesar več pokušati in poizkušati, saj
so to opravili že drugi, ampak kar ponižno recimo:
„Lahko noč, pogrebci!" in pojdimo lepo spat!
Saj je res!

Vlado je rekel, čemu se kregam, naj rajši
pijem.

Saj pijem! — Tega si ne dam od nikogar
očitati, da ne pijem — od nikogar! Tudi ne od
svojih prijateljev! Ampak kar je res, je res, in
Ljubljančanje naj nikar ne mislijo, da so čisto vso
modrost kar sami pojužinali. Marsikaj, kar beremo

181

o njih, nam deželanom ni všeč! Ne maram go¬
voriti, toliko pa povem, naj si nikar ne domišljujejo,
da imajo že ves svet na vajetih!

Prav nalašč, da bodo vedeli, sem pričel na
svojo roko, po lastnem preudarku, pokušati! Kaj
mi mar!

Pa baš iz tistega soda sem šel pit, iz soda
št. 20, ki so se ga najbolj ogibali. Nalašč! Kaj
mi mar!

Vino je bilo malo motno, sicer pa čisto pitno.
Masa seveda pokuša z očmi in ne z jezikom. In
Slovenci smo sploh premalo samostojni, do lastnega
mnenja se sploh ne upamo povzpeti, le za tujim
se lovimo, pa naj ga pes prinese na repu! Salo-
barde smo! Zato pa tudi ves svet pometa z nami!

Vino št. 20 je bilo prav pitno, ko se mu je
človek privadil. Boljše je bilo, nego sem sam
mislil skraja. Rezko, pa brez vsiljive kislobe. Okus
je polnil vsa usta in je bil trajen. Naravnost iz¬
borna kapljica! Tako zlahka že dolgo nisem pil
vina in vesel sem ga bil in ponosen sem bil nanj!
Bežite, vi Ljubljančanje, s svojimi visečimi sodi!
Salobarde! St. 20 pridite pokusit, potem govorite!

Vlado je zopet stal v kotu in „oturalaI“ kakor
obseden. Šel sem ponj in ga vlekel pred svoj sod.
„Tega pokusi, šalobarda!“

Pokusil je in rekel, da je vino motno. To
je bila vsa kritika izobraženega Ljubljančana!

„Še eno izpij, saj jaz plačam!" sem mu
ukazal. „Pa oči zatisni in potem izreci sodbo!

182

Ampak pazi! Vino ne sme trpeti krivice! Jaz sem
za to, da ne! Vam že pokažem!"

Zbirale so se okoli naju še druge šalobarde,
ki so tudi pričele pokušati moje vino. Tako je
prav! Saj se da pri nas marsikaj doseči, le od¬
ločnosti je treba in pa vztrajnosti in sposobnosti
seveda; kje bi že lahko bili Slovenci, ako bi se
tako delovalo! Ali kaj, ko nimamo mož, pravih
mož . . . oziroma može imamo, le na površje se
jih ne pusti! O, če bi jaz . . .

Rrrrriiiink! . . .

Tisoč vragov, kako sem se ustrašil! Ali se
klet že zapira ? Saj je šele deset!

Rrrrriiiink!

Oho, mi protestiramo, saj nismo otroci, da
bi se nas spat gonilo !

Rrrrriiiink!

Oho, oho! Zdaj pa še luči ugašajo! Škandal!
Saj se lahko človek ubije, predno najde do stop¬
nic! Naj bi v Črnomlju kak krčmar kaj takega
poizkusil, no ...!

Reči moram: Ljubljana napravlja jako slab
vtisk name! Človek nesebično deluje za deželno
dobrodelno zadevo in se žrtvuje najplemenitejšim
namenom, v zahvalo pa ga proč gonijo! Potem
lahko tožijo, da stranka propada! Na ta način se
ne pridobivajo ljudske simpatije! Ne proč poditi,
ampak privabljati je treba občinstvo. Toda inten-
danca vinske kleti nima nič srca za narod; če bi
ga imela, bi že zdavnaj prirejala ljudske vinske

183

pokušnje pri znižanih cenah. Ampak za tako važno
socijalno nalogo nima frakarska gospoda na čelu
vinske kleti prav nič zmisla in ga nikdar ne bo
imela . . . Demokratizacije je treba 1 Potem se nas
ne bo metalo črez prag! — Tepel se ne bom,
seveda sili se umikam, ali Ljubljano si zapom¬
nim ! . . .

Seveda, drugi dan je bilo v listih, da je bila
vinska pokušnja izvrstno obiskana in da so najbolj
ugajala ta in ta vina: silvanec št. 18, tičnica št. 9
itd. — Moja št. 20 ni bila imenovana, dasi se je
nazadnje zelo pridno zahtevala! Zakaj ni bila ime¬
novana? Zato, ker je dotično poročilo
dalo ravnateljstvo vinske kleti samo v
liste!!  In to je nezaslišan evropejski škandal!

Čeprav sem le zaničevan zunanji rodoljub,
vendar se ne bojim, očitno in brez ozirov tukaj
izjavljati, da smatram za skrajno koruptno, ako
ravnateljstvo samo, v lastni režiji, piše ocene o
svojih prireditvah! V imenu javne morale zahtevam
jasno in glasno, da se mora takim nezdravim raz¬
meram narediti takoj konec!

Gorje narodu, ako ostanejo moje besede glas
pijočega v puščavi! . . .

II. Od upravništva deželne vinske kleti.

Ker se nam je zadnjič očitalo, da pačimo
sicer ne vina, pač pa javno mnenje, kar smo baje
zakrivili s svojimi skromnimi informativnimi no-

184

ticami o vinski pokušnji, smo, da se operemo sleher¬
nega suma, izročili oceno svojih vin strokovnjakom.

Učeni gospodje so imeli že svojo sejo, dolgo
in živahno. Ocene, ki smo jo pričakovali, pa nismo
prejeli. Prišel nam je v roke zgolj sledeči kro¬
karski zapisnik. Ker ne vemo kaj pametnega pri¬
četi z njim, objavljamo celega brez komentarja.
Za njegove, po vinu in tobaku dehteče dovtipe
pa ne prevzemamo nikake odgovornosti.

ZAPISNIK

sestavljen pri izključno privilegiranem vinosodnem
uradu v Ljubljani.

Navzoči:

Podpisani.

Ker se pa nič ne ve, kako bode kaj s pod¬
pisi ob sklepu zapisnika, se iz previdnosti vsi
udeleženci koj skraja navedo tudi imenoma.

Predsednik: Lavoslav Pika, c. kr. gimn. prof.
v pok., mestni oče, član komisije za osuševanje
barja, predsednik literarnega pogrebnega društva
„Lavor na rakvi,“ predsednik mlekarske zadruge
v Ljubljani, podjetnik za odvažanje smeti.

Zapisnikar: Fridolin Žolna, čisto neškodljiv
človek, nikomur na poti.

Prvi vinski komisar: Blaž Močerad, vino¬
gradnik na Dolenjskem, prodaja vina črez cesto.

Drugi: Cvetko Mehur, vinogradnik v Koro¬
mandiji nad Kranjsko. (Ga še ni, pa gotovo pride.

185

Se je opravičil, da je zadržan po važni zadevi.
Nemara kaki ženski.)

Tretji: Tugomir Udriga, veletrgovina z vinom,
podružnice v vseh večjih mestih.

Četrti: Ivan Zajec, meščan od Sv. Petra in
posestnik kravate v narodnih barvah. Pije extra
statum in pravzaprav ni zavezan imeti kakega
mnenja.

* *

*

Ker ni zvonca, skomigne predsednik z ra¬
meni in tako otvori sejo. „Tja, jaz mislim, go¬
spodje, da lahko pričnemo. Pozdravljam vse na¬
vzoče in izražam prepričanje, da ima vsak svoj
požiralnik seboj. Saj ga niti jaz nisem doma po¬
zabil, ki sem profesor. (Dobrohoten krohot.) Opo¬
zarjam torej gospode na njih uradne dolžnosti
in . . . tja . . . da domovina gleda na nas. Zdaj,
če misli gospoda, da se odpošlje brzojavni po¬
zdrav deželnemu glavarju? (Odklanjajoče kruljenje.)
— Pa ne! . . . Kakor gospodje mislite! . . . Prič¬
nimo torej s pokušnjo in sicer kar tukaj pri sodu
št. 14!“

Med natakanjem kozarcev izjavi komisar
Močerad, da svojega mnenja, dokler ni vina po¬
kusil, seveda ne izreka. Toliko pa pripominja, da
je to vino izborna kapljica, ki jo v obilni meri
odlikujeta poln okus in fin aroma in ki sodi brez
Ugovora na vsako odličnejšo mizo. Nadejati se je
torej po pravici, da se kapljica takoj prikupi slavni
komisiji.

186

Vino se pokusi.

Komisar Zajec izreka svoje priznanje, češ, to
vino ga pihne, lomi in markira in zagotovljen mu
je brezdvomno najkrasnejši uspeh, zlasti s spremlje-
vanjem črnega kruha in krače.

Komisar Močerad zadovoljno beleži soglasno
ugodno sodbo o tej kapljici, ki je navzlic nepre¬
brani ceni v istini biser domačih goric. Predlaga
še eno čašo iz tega soda.

Komisar Udriga je nasajen in poživlja to¬
variša Močerada, naj s svojimi degeneriranimi
čeljustmi ne sili vedno v ospredje! — Kar se pa
tiče vina, tudi on z resničnim veseljem pozdravlja
ta izborni in navdušujoči pojav na polju domačega
vinarstva.

Predsednik ugotovi, tja, da se to vino v za¬
pisniku lahko oceni kot izvrstno. „Cegavo pa je
pravzaprav to vino ?“

Komisar Močerad zmaje z glavo.

Zapisnikar zleze za sod, prižge vžigalico in
dožene, da je vino iz vinograda komisarja Blaža
Močerada.

Predsednik in Ivan Zajec čestitata Močeradu
na izrednem pridelku; Močerad se skromno in
sramežljivo zahvaljuje.

Komisar Udriga z mrkim pogledom pokuša
in potem izjavi, da je šele sedaj po drugem ko¬
zarcu spoznal prav občutne napake te precej plehke
tekočine, imenovane vino. Zlasti aroma je tak,
kakršnega ima n. pr. samohvala.

187

Komisar Močerad je ogorčen in šepeta pred¬
sedniku in tovarišu Zajcu nekaj na ušesa.

V klet priplava komisar Cvetko Mehur. Na
vprašanje, kod je toliko časa hodil, pove z otož¬
nim glasom, da ga je trudna pot vodila mimo
mrtvih rož, mimo gradov, polnih sanj . . . Iskal je
srečo tihih večerov in mrak mu je padel na žejno
dušo. V žepih mu gnezdi nirvana, a srce mu hre¬
peni po predujmu . . .

Se sprejme brez pripomnje na znanje in za¬
pisnikar mu natoči čašo Močeradovega vina št. 14.

Komisar Cvetko Mehur: „Govoril sem be¬
sede, spletene so bile iz zvokov harp in iz srčne
krvi: nirvana, predujem ... A narod me ne ume
in mi nudi — kupo cvička! Bodisi in jaz ga pijem.
— Kaj naj rečem? O družba, slavna in učena,
v veljavnih  krogih ne pijo cvička, ne pijo takega
vina, saj tudi ne pijo jeruša. Toda pri nas žive
rodoljubi, dostojni in vplivni rodoljubi, ki jim bo
dišal ta cviček, to vino; zakaj bi jim ne dišalo,
ko mu je okus prikrojen baš po njihovih lenih in
širokih želodcih. Vplivni so in dostojni, denarja
imajo in dobro plačajo, in ako ti, o Močerad, more¬
biti niti sam nisi zadovoljen s svojim vinom, z
denarjem boš gotovo zadovoljen, ki ga skupiš zanj,
kajti stvar je taka: kupčija je poglavitna stvar in
ne vino. Ergo je to vino dobro."

Komisar Ivan Zajec se krohota, kliče: „Bravo!“
in pije št. 14.

188

Komisar Močerad se kislo smehlja: Vele¬
cenjeni gospod tovariš Mehur plaka, on plaka,
ker moje lahko, zdravo vino splošno ugaja, dočim
mu njegovo plesni v kleti, ker se ga ljudje od
daleč boje bolj kakor strupa. Saj je mogoče, da
se mu godi krivica, ali, velecenjeni gospod tovariš
Mehur, jaz ne morem nič za to!"

Komisar Zajec se krohota: „Bravo, bravo!"

Komisar Cvetko Mehur je nagle jeze; za¬
dere se v Močerada: „Falot, kaj me polivaš z
gnojnico, lažnivec, poštenjakar, pobalin, prvak!"

Komisar Udriga mu pomaga zmerjati: »Fa¬
rizej, vlačuga, brezdomovinec, konkurent!"

Komisar Mehur: »Intrigant, smrad, rodoljub!"

Komisar Udriga: »Mameluk, petoliznik, tretje-
rednik, klerikalec!"

Komisar Ivan Zajec se nebeški zabava. Izpije
vse, kar ima v čaši.

Komisar Močerad je mučenik: »Ali vele¬
cenjena gospoda tovariša, saj nisem nič rekel,
nasprotno, rekel sem . . .

Komisar Mehur in Udriga: »Kuš!“

Komisar Močerad se užaljen umakne za pred¬
sednika.

Predsednik ugotovi, da so mnenja o vinu
iz soda št. 14 različna, da je pa vsa mnenja . . .
tja . . . upoštevati. On sam osebno sploh vina ne
pije, ampak le pivo . . . Predlaga, da se preide,
ako gospodje mislijo, k pokušnji vina štev. 5
»tičnica".

189

Nič ugovora.

Razburjenost se polega.

Komisar Ivan Zajec zine dovtip, da je vino
št. 5 mokro. Ker se mu nihče ne smeje, izjavi,
da ostane pri prejšnji št. 14 in zapoje: „Mi pa
ostanemo ..."

Ostala komisija ga prezira.

Predsednik graja na vinu štev. 5 napačni
pravopis, češ nazivati bi se moralo ne „tičnica“,
ampak „ptičnica“.

Komisar Udriga zahteva predvsem pojasnila,
ali je producent vina št. 5 liberalec ali klerikalec.
Izkušnja pri pokušnji prvega vina ga je storila
opreznega. Zato se ne mara več usesti! Zato ne
blekne ne glasu, dokler ne zve producenta.

Predsednik sedi na duševnih šivankah: „Jaz
mislim ... tja . . . da je vino mednarodna stvar,
ki jo je presojati brez strankarskih predsodkov.
Kam plovemo, gospoda, za božjo voljo!"

Komisar Mehur nestrpno vpraša, kdaj se bo
pilo njegovo vino.

Zapisnikar zleze za sod, prižge vžigalico
in dožene, da je vino št. 5 iz vinograda gospoda
Plevela.

Komisar Močerad: „Plevel? To je tisti Plevel,
ki ne pozdravlja duhovščine? Dovoljujem si opo¬
zarjati slavno gospodo, da moramo biti pri oceni
njegovega vina zelo oprezni. Ne smemo pozabiti,
da smatra 95°/o našega prebivalstva Plevelovo vino

190

naravnost za provokacijo. Jaz za svojo osebo kakor
katoličan ne morem pohvaliti tega vina.“

Zapisnikar: »Vino ni od Antona, ampak od
Franceta Plevela z Malih Goric."

Komisar Močerad: „Ah . . . tisti Plevel?
Pardon! Vsakdo se lahko zmoti: vino je dobro."

Komisar Udriga pljune vino iz ust: „Kaj?
Od Franceta Plevela, od te gliste rimske, od tega
podrepnika črnih bisagarjev ..."

Predsednik sedeč na duševni žerjavici: „Tja...
jaz mislim vendarle, da ocenjamo vino in ne go¬
spoda Plevela. Zato bi prosil gospodo, da izreče
sodbo zgolj o vinu, o njegovem okusu, njegovi
aromi in pristnosti.

Komisar Udriga: „Tudi prav! Torej: okus
infernalen, aroma penetranten, in kar se tiče prist¬
nosti, je vino morebiti nadnaravno, naravno pa
gotovo ne."

Predsednik: »Tovariš Mehur, prosim za vaše
mnenje."

Komisar Cvetko Mehur: „Jaz ne bom po¬
kušal tega vina. Čemu naj si grenim usta, čemu
naj grenim zadovoljni mir svojega želodca! Saj
sta izrekla svoje mnenje že tovariša Močerad in
Udriga: točno in rodoljubno mnenje. Obvarovala
sta s svojim mnenjem mili naš narod pred gorju-
pim kelihom Plevelovega vina in postavila sta
namesto tega keliha pred mili narod na lepo po¬
grnjeno mizo domovine samotok slovenske morale:
golido gnojnice! Tako je in prav je tako! Saj

191

pamet in logika nista povsod enaki in kar se n. pr.
v Koromandiji šteje za pristranost, hinavstvo in
sleparstvo, je lahko drugod vzor, pravica in rodo.
ljubje. Ljudje božji, taka je ta reč in sedaj lahko
preidemo k mojemu vinu 1“

Komisar Udriga: „Oho, le počasi prijatelj,
le počasi, da ne počiš od samega napuha. Ti boš
smešil mojo sodbo, ti, ki sploh ne priznavaš dru¬
gega vina razun svojega! Kar lepo molči in tistih
deset kron mi vrni, ki si mi jih še dolžan!"

Komisar Mehur zopet zbesni: „Kanalja, za¬
kaj mi pljuješ na čisto suknjo, lopov, nečistnik,
rodoljub!“

Komisar Močerad mu pomaga zmerjati: „Fra-
kar naduti, kuga zagovedna!"

Komisar Ivan Zajec se izborno zabava.

Komisar Mehur: »Pijanec, župan, šleva!“

Komisar Močerad: »Kozel, smrdokavra!“

Komisar Udriga: »Kaj se pa tistile glupi Ivan
Zajec tako nesramno bedasto reži ? Menda ga bo
treba malo stresti za njegova umazana ušesa! —
Vas, velecenjeni tovariš Cvetko Mehur, pa res ne
razumem, zakaj se razburjate! Saj nisem nič rekel,
nasprotno ..."

Predsednik: »Jaz mislim, gospoda . . . tja . . .
da bi na splošno zahtevanje pokusili sedajle vino
našega veleuglednega tovariša, gospoda Cvetka
Mehurja."

Splošno burno odobravanje.

Komisar Mehur se potolaži.

192

Natoči se njegovo vino: „nemški rizling —
št. 9."

Komisija ga resnega obraza pokuša.

Komisar Mehur jo opazuje s palico v roki.

Komisar Udriga skrivaj izlije vino iz kozarca
in izjavi navdušeno, da je to vino nekaj izrednega
in gotovo najboljše svoje vrste.

Komisar Močerad skrivaj zamenja svoj ko¬
zarec z drugim in izjavi: „Nič dvoma! To vino
prekaša samega sebe!"

Predsednik čestita komisarju Mehurju.

Komisar Ivan Zajec: „Jaz pa ne bom pil
tegale vina! Brrr!“

! J ! !

Strela bi morala ta hip ubiti komisarja Ivana
Zajca, pa ga ne ubije; nemara je po drugih oprav¬
kih zadržana. Komisija ga zre z osuplim ogorčenjem.

Komisar Ivan Zajec: „Le glejte me! Jaz ga
ne bom pil in ga ne bom! Po takem vinu me boli
glava — in sploh: mojemu želodcu ugaja najbolj
cviček !“

Komisarju Cvetku Mehurju se odveže jezik;
kakor zamolkli grom pretresajo njegove besede
vesoljno klet: „Ali čuješ svet in se ne ganeš?
Da ni glavna stvar, da je vino vino?! Ampak da
je treba tudi, da ugaja želodcu in da ne boli po
njem glava ?! Ali si čulo, človeštvo, in te ne krči
krohot?!"

Strese ga po vsem životu; potem se zamakne.

193

13

Komisar Udriga: »Ivan Zajec, vi ste butec,
gobezdalo!"

Komisar Zajec: »Zakaj ? O vinu imam ven¬
darle lahko svoje mnenje!"

Komisar Udriga: „Ne, nimate ga, ne morete
ga imeti, ne smete ga imeti, razumete, ker niste
niti vinogradnik, niti vinotržec!"

Komisar Zajec: „Zato sem pa konsument!"

Komisar Udriga: „Tako je — in kot konsu¬
ment imate pravico in hkratu prokleto dolžnost
piti in plačati in drugega nič! — Tukaj imate
kozarec, pijte in lepo molčite!"

Komisar Zajec: „Ampak . .

Komisar Močerad s prijateljskim glasom po¬
sreduje: „Nič, ampak! — Gospod Zajec, vi ste
pameten človek, vi ste pošten človek, jaz vas imam
rad in vaša soproga je zelo simpatična dama . . .
dajte, da vam dopovem! Saj je mogoče, da vam
Mehurjev rizling ne ugaja, toda vi ste olikan človek,
vi ste izobražen človek in zato ne morete in ne
smete odklanjati tega vina. Sicer reko, da ste
tepec! — Kar široko zinite in požrite, pa bo!
Saj niste tepec!"

Komisar Zajec: „Tepec nisem! — Ako ni
drugače . . Zamiži in pije.

Komisar Cvetko Mehur zamaknjen: »Poljubi
šoln, drhal! Pij moje vino! . . . Jaz sam sem lep,
jaz sam sem blag med njimi . . .“

Komisar Zajec je izpil: „Brrr!“

Komisar Udriga: »Bacek zabiti!"

194

Komisar Močerad: „Gospod Zajec, vi ste
inteligent, hoteli ste reči „brrravo,“ kaj ne, kajti
ni zadosti, da se vino pije, ampak treba ga je
tudi hvaliti. Torej „bravo!“ — Vi ste razumen
človek, jaz vas zelo čislam in vas prosim za vašo
fotografijo! Vi radi pijete moje vino, cviček št. 14,
prav imate: dobro je in zdravo vino! Ali kakor
ugleden meščan morate piti tudi rizling štev. 5;
veste, kar še en kozarec ga stisnite, vam bo po¬
tem vsaj št. 14 še bolj dišala!"

Komisar Zajec: „To je res! To je izvrstno!“

Komisar Močerad: „Vidite! To je izvrstno!
Že hvalite, zakaj ? . . . zato ker imate dober okus!
Kar izpijte!"

Komisar Cvetko Mehur zamaknjen prične
praviti numare: „3 . . . 67 . . . 25 . . .“

Opomba upravništva deželne vinske
kleti.

Tukaj se konča zapisnik. Iz sledov na njem
je posneti, da je gospodu Ivanu Zajcu postalo
slabo . . . Nemški rizling pač ni za vsak želodec!
In sploh: siliti ne kaže nikogar! Ni zdravo!

195

13 *