List 44
Ognjeno letošnje leto.
Neznano veliko škode je nesrečni ogenj napravil spet letos. Marsiktera vas je že pospravila bila vse svoje pridelke, al zatrosil se je ogenj, in prej ko v eni uri radost prernenila se je v strašen vek ; na mesta prejšnih poslopij se je v i d i I o nekoliko pepela.
Ako me,   predragi bravec slovenski!   pobaraš,   odkod
360
nek priete, da se toliko škode po ognji pripeti, ti ob kratkem to-le odgovorim: ^Večidel iz za n i ker nos ti.u
Torej, preljubi Slovenci! Se škode ognja varovati, vtisnite si zlasti štiri nauke svojega brata slovenskega globoko v serce:
Pervi je: Luči brez laterne pod streho na dile ali v hlev nikoli ne nosite, goreče treske že celo ne, da bi jo v steno vtikali ali pa svečo na slamo postavljali. Slama, ki od zgor visi ali spod leži, se zapali, in tako en sam za-nikern človek celo vas zažge, ter vaščanom beraško palico v roke potisne.
Drugi: Ako pri nas ni navada, da bi stergarji dimnike osnaževali, naj jih možki s košato smreko ometajo in sicer pozimi vsakega mesca, poleti vsakih 6 tednov. Zenke naj jistanje okoli dimnika in tudi celo kuhinjo pogosto ostergajo. Srenjski predstojniki pa naj ostro na to gledajo, da vsaka hiša imela bo kuhinjo in dimnik zidan.
Tretji: Vi tobakarji, posebno vi hlapčoni in gostači! tule ali fajfe na skeden, pod ali parno nikdar ne jemljite. Kdor pri kermi ali slami tobak kadi, naj se po cesarski postavi z zaporom ali palico kaznuje. Pijancu, z gorečo lulo v ustih, hitro mu jo vzemite, njega pa spat spravite. — Tobak je v južni Ameriki doma, na otoku Tobago (toraj njegovo ime); raste ta zel brez setve, kakor lapuh pri nas. Prinesli so ga v naše kraje leta 1560. Začetka so tobak le imenitni in bogati pili in noslali , sedaj ga pa že komaj dve pedi dolg smerkovec pije, ter ž njim velikrat ogenj zatrosi. Kar velja od fajf, velja tudi od smodk (cigar), kterih utrinki so že toliko škode napravili. Zatega del, dragi stariši slovenski! branite sinovom svojim kaditi tobak, po kterem se sedanji čas največ nesreč pripeti. 14. avgusta t. 1. je zatrosil tobakar ogenj na spodnjem nemškem Koroškem v Labodnem dolu v Etenci (Ettendorf). Zgorelo je bilo 21 hiš s cerkvo vred; škode je ogenj ali prav za prav tobakar 60.000 gold. napravil. Tobakarji! pazite, ker rložeje je ogeuj obvarovati kakor ubraniti ga, kadar uidea.
Če ter ti: Tisti klinčki, ki so stopili na mesto cundra, so po otrocih že toliko vasi požgali; hranujte jih dobro, da neumni otroci ne pridejo do njih, in igraje se ž njimi, ne napravijo nesreče, ktere ne obvaruje potem  ne jok ne stok.
Ker se pa pri vsi skerbi vendar-le še prigodi, da se ogenj zatrosi, naj srenjski predstojniki, vsak v svoji srenji, sikalko (gasivnico) omislijo; Vi pa, dragi kmeti in posestniki slovenski! nikar se ne obotavljajte pri kaki asekuracii se zavarovati ali v bratovšino sv. Florijana stopiti. Bog daja za vsako silo posebno pomoč; kdor se pa za silo ne preskerbi, k imenovani bratovšini ne pristopi, je ravno tak zanikernik, ko tisti, ki križem roke derži in od daleč gleda, kako sosed gori, tako dolgo, da mu na lastno hišo ognjeni petelin ne plane. Res! tak ni usmiljenja vreden. Ne recite: ,.Bog in pa sv. Florijan sta najboljša pomočnika zoper ogenj.a Res je sicer to; al dobri Bog in sv. Florijan vas ognja varovala ne bota, ako ste sami nečimerni in zanikerni. Vprašam vas, ljubi Slovenci! ali dobri Bog potrebnega živeža bo dal človeku, ki sicer pridno moli, delati pa nič neče? „Moli in delaj" — to je že star pregovor.
Slovenci! vi zavoljo dobrega serca povsod jako slujete; najlepše pa keršansko ljubezen po ognju nesrečnim skažete, ako k imenovani bratovščini pristopite. Naj pa noben ne misli, da mu greh ni, ako pohištvo svoje popali zato, da bi si potem lepše sozidal. Kdor to stori, je goljuf, je tat, in sreče imel ne bo. 55Kakor se pridobi, tako se razgubi". Vi pa, visokočastiti ^^. duhovniki! opominjajte verne svoje pri vsaki priložnosti, zlasti kadar se pobera za pogorelce , ki niso bili zavarovani, naj k bratovščini pogorelski pristopijo in si zavarovajo premoženje svoje pri kteri koli asekuracii. Skerbimo tudi za časno srečo svojih ovčic!
Iz Libelič na Koreškem.
T. M. Šlantetov-Šentvidski.