Železne niti 11
▼
Mi smo pa res na deželi
Mi smo pa res na deželi
Jožica Kačar
Vsak kraj ima svoje zaklade - ljudsko kulturo: pravljice, pripovedke, bajke, pregovore, pesmi ...
To so zakladi življenjskih izkušenj, življenjske modrosti, pripoved o nas samih, o našem življenju, o naši preteklosti. Ustvarjali so jo modri ljudje, nadarjeni posamezniki, katerih imena so utonila v pozabo, ljudska kultura pa se je prenašala od ust do ust, iz roda v rod, prepričljiva in enostavna, razumljiva in preprosta.
Del tega bogastva je pesem. Pesem, ki joče in se smeje, poučuje, tolaži, pripoveduje, opozarja, kliče v boj, se poslavlja, snubi, nazdravlja, se zahvaljuje ...
V vaseh pod Ratitovcem so včasih veliko pre-
pevali. Takole se spominjata petja Marija Kejžar in Danica Pintar.
''Ob nedeljah, po nauku, smo se zbrale punce, šle na grič ali k cerkvi, včasih na krajcke. In smo začele prepevati. Vedele smo, katera bo začela, katere bodo pele alt. Največkrat smo pele dvoglasno, včasih tudi troglasno. Ob zimskih večerih smo se zbirale po hišah, klekljale, predle, pletle, se smejale in pele, do polnoči ali še čez.
Peli smo tudi, ko smo vahtali mrliča. Molili in peli, bolj otožne in Marijine pesmi. S fanti nismo prepevale. Ti so peli v gostilni, včasih na vasi ali pa pod kakšnim oknom. Imeti lep glas, dober posluh je v vasi veliko pomenilo.''
365
Železne niti 11
Srečanje ljudskih pevcev in godcev, Sv. Ožbolt, 2008. Foto: arhiv avtorice
Ljudske pesmi sem začela zbirati leta 1986, ko so v Sorici snemali radijsko oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Snemala sem starejše domačine, ki so še znali melodijo in besedilo.
Danes je večina že pokojnih:
Janez in Kristina Kemperle - Koštnarjeva,
Marica Jensterle - Štentlarjeva,
Alojzija Thaler - Gotarjeva,
Štefanka Golja - Boštjanova.
Marija Thaler - Ožltova in Ivanka Thaler - Šimcova
še živita.
Mi smo pa res na deželi
Groharjevo leto, Sokolski dom, 2011. Foto: arhiv avtorice
Ljudske pesmi je vrsto let prepeval Ženski tercet iz Sorice in tako skušal ohraniti besedila, melodije in način petja iz vasi pod Ratitovcem.
Pevke, Danica Pintar, Danica Gasser in Jožica Ka-čar, so te preproste pesmi vzljubile, jih s srcem prepevale in jih po 25 letih predale mladim pevkam, Anki Pintar, Poloni Markelj in Jani Drol.
Mogoče bo še kdo začutil sporočilnost teh pesmi, zato jih objavljam v zborniku Železne niti. Želim, da živijo in se širijo, zato je sin Gašper napisal tudi osnovno melodijo.
Na vrtu so cvetele cvetice pisane. Odpirale že zgodaj so čaše biserne.
A zdaj je vse minilo, a zdaj ni več tako. Kjer cvetje je usahnilo, zdaj vse je žalostno.
Metuljčki so frčali po cvetju sem ter tja. A v logu se glasila je slavčka pesmica.
A, srce moje, upaj, da kmalu lepše bo. Da zvezda zopet jasna prisije na nebo.
366
Železne niti 11
▼
Mi smo pa res na deželi
Dober večer Bog daj, od svoje ljubce sem frej, mi je dala, mi je poslala svoj prstan nazaj.
Pa na mojem srčku en kamen leži, pa odvalit ga jaz ne morem brez tvoje pomoči.
Pa ta prstan je zlat,
k ma rdeče oko, okoli njega zapisala mi je ljubca slovo.
Pa odvalil ga bom, pa poročil se bom, pred oltarjem, pred oltarjem, boš rekla j ja, ja.
Kam pa vidva pojdeta, •' sta tok lepo napravljena? Midva na ohcet vabiva, pa tebe tud'povabiva.
Na vajino ohcet jaz ne grem, ker vajina ohcet čudna bo. Namest' da vam bi godci igral', vama bojo zvonovi pel'.
367
Železne niti 11
▼
Mi smo pa res na deželi
Po cesti pa pride en jagrček mlad, pa začne mi Katrco v vrtu klicat, Katrca, Katrca, kaj bi jaz rad, to rož'co moraš mi dat.
Po cesti pa pride en jagrček starš, pa začne to Katro pri oknu klicat, Katrca, Katrca, daj men' ti luč, boš vidla, kak temna je noč.
Katrca pa se mu le nasmeji, ta rožica zdaj še za utrgati ni, bi znala nesreča primeriti se, pa lička ovenela bi.
Katrca pa mu zdaj to govori, predolgo si hodil in se veselil, zdaj luč je ugasnila, se šajbca razbila, za naju pa cvetja več ni.
Kmečko dekle, kmečki fant nosta zdaj gosposki gvant, nosta ga iz take robe, kakor so ta sive gobe, ki pod hrastom rastejo, jih še ovce ne jedo.
Kmečki fantje k cerkvi pridejo, Dekleta v cerkvi špaler si delajo,
prav moško se tam ustopijo, majo dolge fajfe in meherje, kakor koscove voderje, bukvic, paternoštra ni vidit tam, ker moliti jih je sram.
brhko nazaj se ozirajo, molitve petja ni jim mar, le fanta bi si izbrale raj'.
368
Železne niti 11
▼
Mi smo pa res na deželi
Marija bi rada na ohcet šla, paj nima kdo varvati Jezusa, aj nima kdo varvati Jezusa, zveličarja cevga sveta.
Marija je na ohcet šla, nazaj seje ozirala, je videla zibelko narobe ležat, zraven zibke pa grlico spat.
Ne tepi me, Marija ti, saj sem ti varvala Jezusa, saj sem ti varvala Jezusa, zveličarja cevga sveta.
Ponudila se ji je ptičica, z imenom je grličica. Oh, jaz ti bom varvala Jezusa, zveličarja cevga sveta.
Marija seje razsrdila, za uh jo je udarila, za uh jo je udarila, da seji še danes pozna.
Mi smo pa res na deželi, našhramček ob cesti stoji, okol' so pa hribčki zeleni, to mene najbolj veseli.
Zjutraj, ko vstanem, se umijem, potem pa en mal požebram, potem pa se k delu pripravim, saj tega poerje moj stan.
Na svetu je težko živeti, pa voljno potrpi moj brat, v nebesih nas čaka veselje, ga pojdemo enkrat uživat.
369
Železne niti 11
▼
Mi smo pa res na deželi
Mlada Alenčica čredo je pasla, zraven sosedova detelja rasla. Spanec posili trudne oči, čreda v sosedovo detelj hiti.
Kaj bjo pa moja mamica rekli, oni ne morjo več sami živeti. Mamica štejejo šestdeset let, oni ne morejo sami živet.
K mladi Alenčici sosed priteče, mladi Alenčici pa tako reče, čreda bo tvoja, ti boš pa moja, ženka boš moja, jaz pa tvoj mož.
Mamico bodešs seboj pripeljala, ona bo v spodnji kamrici spala. Midva pa v zgornji izbici, čisto za naju pripravljeni.
Pomlad prihaja, zeleni, pa vsaka ptička žvrgoli,
Adijo, adijo, oča, mat, kolk krat ste mogli kruh dajat,
le ena mi poje prav žalostno oh zdaj, kob' jest jemu za vas poskrbet,
za mojo rajžtco.
pa moram k vojakom jet.
Adijo, adijo, sestra, brat, oh zdaj se vidmo zadnjikrat, če mene zadane ojstri meč, se ne bomo vidli več.
370
Železne niti 11
▼
Mi smo pa res na deželi
Oj, le pojmo u oštarijco, je le tam je prav fajn, so kelnarce luštne, znajo rajtat prav fajn.
Le glej jo, te hentej, tam v kamrici je. Tam v kamri za mizo, z možem govori.
Le kje je pa Franca, kjo vidit neč ni? Da b' lučkoprilila, k' tak temno gori.
Al prnes ga še en polič za zdravje vseh nas. Al pol pa še pesem za nočni pozdrav.
Šel bom v planinco vas,
tri holare, tri holare, dal bom tri pštolce za pas, tri holari dire.
Druga pištolca poč, tri holare, tri holare, dekle že k oknu gre, tri holari dire.
Huncvet, pober se preč, tri holare, tri holare, da te nam vidla več, tri holari dire.
Prva pištolca poč, tri holare, tri holare, dekle pokonc odskoč, tri holari dire.
Tretja pištolca poč, tri holare, tri holare, dekle pa odpirat gre, tri holari dire.
Kok se bom stran pobral, tri holare, tri holare, k me držiš za rokav, tri holari dire.
371
Železne niti 11
▼
Mi smo pa res na deželi
Sijaj, sijaj, sonce, oj sonce rumeno. Kako bom pa sijalo, k' sem vedno žalostno.
Če zvečer pozno doli grem, pastirci tarnajo, domov bi radi gnali, pa žvince nimajo.
Jaz nisem noben gortnar,
tud' rožce ne sadim, jaz dušam pot popravljam, v svet raj jih zadobim.
Če zjutraj zgodaj gori grem, se dekle kregajo, bi rade še ležale, pa vstati morajo.
Jezus po vrtu hodi, kot da bi gortnar bil, motiko čez ramo nosi, kot bi rožice sadil.
Če dušam pot popravljaš,
poprav'jo še za me, če dušam pot popravljaš, poprav'jo za vse ljudi.
Spev ptice pojo in rožce cveto, tam zelena planina, tam sem kratek čas mov.
Še sekače sem zgubu,
vse cokle zlomil, ko sem doli s planine k tej dečvi hodil.
Sem pa rožice trgal, sem v vrtec hodu, sem veselo prepeval in sem kratek čas mov.
Še za cokle je škoda, najšebolj pa zame, ko bi imal hoditi dol s planine k tebi.
372
Železne niti 11
▼
Mi smo pa res na deželi
Zakaj se na svetu telkaj veseliš, ker nič ne veš, kolko časa še žviš? Potlej pa padeš okoli kakor tam rožca na polji.
Ptički na vejah prav milo pojo, tebe pa že k pogrebu neso. Sosedje so jamo skopali, vanjo te bojo dejali.
Zvonovi v turnu prav milo pojo, tebe so djali že v črno zemljo. Tisti, ki so te ljubili, bjo te kmal pozabili.
Z mano zjutraj rano vstane angel moj, hodi vedno z mano, vedno je z menoj.
Angel me varuje zvesto dan in noč, kak' razveseljuje božja ta pomoč.
Angel me pokrije, ko se noč stori,
in
zopet me zbudi.
373
Železne niti 11
▼
Mi smo pa res na deželi
Vino ino voda, žlahtni dve reči, skoraj brez nobene bit' mogoče ni. Vino hoče gospod biti, voda se ne da ukloniti, hud prepir med njima je. (vino)
Se naprodaj vozim križem svet, mene vsakdo hvali, vsak me hoče imet'. Hlapcam, kakor gospodarjem, kmetom, kraljem in cesarjem, vsem na mizo nosim se. (voda)
Jaz pretečem mesta in vasi, se prodajat'nečem, vsak me tok dobi. Bod'za kuhat' al'zapiti, bod'za prati al' umiti, brez vode ne moreš bit'. (vino) Jaz pa hočem bit'gospod, sveti maši služit' moram jaz povsod, tud pri vsaki kompaniji,
na semniji in gostiji moram jaz za mizo prit'. (voda)
Sem zapiti zdrava bolj kot ti, tega, ki me pije, glava ne boli, ko pa pjanci obnorijo, to ti delaš, teb'dolžijo, kok pol hočeš bit'gospod?
374