CIRIL VELEPIČ (1908-1992)
V visoki starosti štiriinosemdesetih let je 6. julija letos tiho preminil umetnostni zgodovinar, višji kustos Moderne galerije Ciril Vclcpič. Od upokojitve leta 1973 smo ga poredko videvali, saj sc jc srečeval samo Je s prijatelji. Toda veliko bolj živo kol z osebnim stikom je bil in ostaja povezan s slovenskim kulturnim prostorom s svojim strokovnim delom, V okviru zaupanega mu strokovnega mesta v osrednji slovenski muzejski ustanovi za novejio umetnost je v dvajsetih letih uspel opraviti vrsto nepogrešljivih strokovnih predstavitev umetnikov kiparjev, npr. Lojzeta Dolinarja, Karla Putriha, Jakoba SavinSka, Petra Lobode, Tineta Kosa jn Frančiška Smerduja.
Presenetljivo obsežno in zaradi dokumentarnosti gradiva Se posebno dragoceno pa se zdaj, v časovni odmaknjenosti, kaže tudi Velepičevo delovanje na nekaterih drugih področjih, posebej na področju spomeniškega varstva. Ciril Vclcpič je bil vsekakor eden tistih umetnostnih zgodovinarjev, ki jim jasno pisanje ni delalo težav. Življenje samo pa mu sicer s težavami ni prizaneslo.
Rojen je bil 27. julija 1908 v Ljubljani. Po socialnem poreklu je bil iz uradniške družine. Mati Justina, rojena Kovačič, mu je umrla, ko je imel tri leta. Prvič se jc oženil leta 1940 in ostal vdovec z dvema sinovoma (Vanjo, 1940, in Mitjo, 1942) že med vojno 1944. leta. V drugem zakonu, ki se je končal po trinajstih letih, se mu je rodil sin Darko {1946). Šolal se je na osnovni šoli v Opatiji, gimnazijo pa obiskoval na Sušaku, na Ptuju, v Ljubljani in jo zaključil z matura v Kočevju, Odslužil je nato devetmesečni vojaiki rok v Šoli za rezervne oficirje v Sarajevu, se obenem vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani in moral Študij zaradi očetove bolezni prekiniti po sedmih semestrih ter nastopiti službo pri bivši Poštni hranilnici, kjer jc nepretrgoma služboval do poletja 1947.
Po končani vojni seje takoj vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani v Seminar za umetnostno zgodovino. Kot absolvent je bil s L avgustom 1947
195
nastavljen za asistenta-konservatorja pri republiškem Zavodu za varstvo kulturnih spomenikov in tam ostal do 1953, nakar se je leta 1954 zaposlil kot kustos v Moderni galeriji in ob delu (1956/57) iz umetnostne zgodovine tudi diplomiral. V Moderni galeriji je vodil kiparski oddelek stalne galerijske zbirke in bil kot galerijski predstavnik večkrat komisar reprezentativnih razstav v Avstriji, Italiji in Franciji.
Že kot bančni uradnik je mnogo potoval po Evropi S strokovnim objavljanjem je pričel tudi že pred vojno, in to v Planinskem vestniku. V okviru Spomeniškovarstvene službe pa je s svojim pisanjem, predstavljanjem in poročanjem posegel na razna področja; objavljal je v zavodskem Vcstniku, dnevnem časopisju, Slovenskem poročevalcu, Ljudski pravici, Delu, v revijah, predvsem Tovarišu in Naših razgledih. Sodeloval jc pri kratkih dokumentarnih filmih, in to prav tako v povezavi s svojim strokovnim delom: Ptujska gora in Ptuj, Beograd 1950, Štatenberk, Beograd 1950, Fran Šaleški Finigar, Beograd 1950, Mojster Plečnik, Ljubljana 1952, Obisk pri kiparju Dolinarju, Ljubljana 1958. Pripravil je tudi šolski film Sodobno slovensko kiparstvo - povojna generacija, Ljubljana 1966. Celotna bibliografija obsega nekaj nad sto enot.
V	času priprav in organizacije velike predstavitve srednjeveške umetnosti jugoslovanskih narodov v Parizu leta 1950 je sodeloval predvsem pri doslej najobsežnejšem kopiranju srednjeveških fresk na Slovenskem. V tej zvezi je veliko pisal o freskah na Slovenskem, posebno o istrskih, ter poročal z razstav. Še posebno zavzeto jc bilo Vclepičevo delovanje v novem vestniku Zavoda za varstvo kulturnih spomenikov, v Varstvu spomenikov, kjer je nadaljeval s predvojno tradicijo natančnega poročanja. Ob izjemno informativnih poročilih (opremljenih z njegovimi fotografijami) o delu Zavoda je študijsko pisal še o freskah, o umetnostnih spomenikih na Slovenskem na splošno, tako o prvih rezultatih odkrivanja fresk v Hrastovljah, v bližnjem Zanigradu, o plastiki (Krakovski Mariji, o znamenju v Volčah) in drugem,
Ne nazadnje je pomembno sooblikoval in utrdil v stroki še vedno močno prisoten način (kritiškega) poročanja o prireditvah, katerih avtor jc bil oziroma pri katerih postavljanju jc tudi sam kakorkoli sodeloval.
V	okviru opravljenih nalog iz programa Moderne galerije so posebnega upoštevanja vredne retrospektivne predstavitve kiparjev Dolinarja, 1958, Pu-triha, 1960, še posebej pa Jakoba SavinŠka, 1965, in zlasti izčrpno podani prikazi ustvarjanja Petra Lobode, 1966, Tineta Kosa, 1967, in Frančiška Smcrduja, 1971. O zadnjih štirih kiparjih so njegovi orisi še vedno edina temeljna dcU in pomenijo izhodišče za vse kasnejše predstavitve slovenskega kiparstva.
Mirko Jutcršek
196