Državno-pravne stvari.
Dvalizem — dandanes najveca nesreča
Avstrije.
Magjari napenjajo vse žile, da bi dvalizem po-stavili v Avstrii na noge, ali — kakor je grof Anton Auersperg v poslednji seji kranjskega deželnega zbora dobro rekel — da bi Avstrijo postavili na dve berglji, po kterih bi šepala, dokler mrtvouda ne obleži na tleh. Nov dokaz tega, kako silno Magjari (Ogri) v družbi centralističnih Nemcev tiščijo v dvalizem (to je, na dva kosa razcepljeno Avstrijo) nam je novi nemški časnik, ki ga grof Kari Vetter von der Lilie in Viktor pl. Koszte-leczki-Vagmezoi bota izdajala v novem letu na Dunaji pod naslovom „Die Leitha. Organ der deutsch-ungari-schen Nation."   Geslo tega časnika je odločno izgovor-
1"eno v sledečih besedah: „dniben der Standpunkt Deak7s, tuben der Standpunkt Kaisersfelds — das ist auch un-ser Standpunkt" — to je, „unkraj Litave stališče De-akovo, ta kraj Litave stališče Kaisersfeldovo — to je tudi naše stališče." Da bode „graf von der Lilie" lilijo mirne sprave prinesel s tem programom ubogi Avstrii, to naj verjame, kdor hoče, — Avstrijan, ki mu je edina in celokupna država pri srcu, ne more verjeti tega!
Cujmo, kaj znani nemški časnik „Reform" o dva-lizmu avtonomistov govori, da vidimo, da ne samo Slovani dvalizem pogubiven za Avstrijo imajo, temuč tudi previdni Nemci.
Vodja avtonomistov štajarskih (Kaisersfeld) — piše „Reform" — priznava v Avstrii samo dva naroda: Nemca in Magjara. Je li mogoče, je li prilično, da v omikani državi, osnovani na pravni enakosti, manjšina govori večini tako-le: „Mi moramo biti vodje, ker smo bolj razs vitij eni kakor vi; mi vas ravno nočemo poteptati, al vi morate nas poslušati; mi hočemo in moramo, da smo na čelu državi, ker državo mi vzdržujemo." Je li to državniška modrost, ako se s tem hoče cesarstvo rešiti pogube, da se globoko žali in draži narodno čustvo, politiška zavest vseh druzih narodov, ki bi unima dvema morali podložni biti? Ali je to svobodoumno (liberalno),  da v cesarstvu, v kterem
4
stanujejo različni ravnopravni narodi, le dva naroda vzameta za-se vse pravice, ostale narode pa imajo za faeliote? Ali je pametno v splošnem smislu besede, da se v cesarstvu, ktero šteje nad 16 (17) milijonov Slovanov, manjšina Nemcev in Magjarov proglasuje za vodjo vsem ostalim narodom? — Ako Nemci smejo za takim ciljem iti, da glavarji njih smejo reči, naj Avstrija razpade, če ni vredjena, kakor oni želijo, ne sme se tudi zameriti Slovanom, ako bi isto rekli; a Rusija jih bo ravno tako slišala in uslišala, kakor je pruska vlada slišala besede Kaisersfeldove in bo še toliko pred uslišala lamentacije nemško-avstrijskih sirot. — Kaisersfeld hoče, da se Magjarom da vse, ostalim nenemškim narodom pa milostljivo obeta samo to, da ne bojo tlačeni! Ali se taka politika opira na pravico? Nikdar ne! Šta-jarski vodja modruje tako-le: Avstrija mora biti velika država; taka pa je samo s posestjo dežel ogerske krone. Tedaj ne zato, da bi zahteve Magjarov na pravico osnovane bili, ampak zato, ker Avstrija Magjarov potrebuje — in zato jim mora dati vse, česar žele. To pa je tako imenovana „politika dobička." Al taka politika je puhla! To je očitno. V deželah ogerske krone ne stanujejo sami Magjari, ampak ondi je več milijonov Slovanov', Rumunov in v Erdelji veliko Nemcev. Ako se tedaj Avstrija z Magjari pomiri, se s tem mirom zdražijo narodno čustvo in narodne zahteve Slovanov, Rumunov in Nemcev. S tem pa se ne vzdržuje Avstrije velika država, kajti sami Magjari je nikakor ne morejo vzdržati, ker bi s svojim narodnim terorizmom (straho-vanjem) Slovanov klicali Rusijo na pomoč. Ako tedaj Kaisersfeld dobro spoznava, da Avstrija mora ostati velika država, mora i to spoznati, da število 16 (17) milijonov Slovanov je za ta avstrijski položaj Še več vredno, kot 5 (4) milijonov Magjarov, in zato je živa potreba, da se mir stori ne samo z Magjari, temuč tudi se Slovani.
Program štajarskih dvalistov ni tedaj za Slovane, Rumune, za ostanek Talijanov v Avstrii in za erdeljske Nemce porok miru, marveč je napoved vojske.
Tako „Reform." — Resnična je beseda od konca do kraja. Kdor hoče dvalizem, ta se igra z ognjem. Le kdor hoče, da vsi narodi avstrijski imajo skupne državne zadeve, ktere obravnavajo v skupnem državnem zboru, vdeželnih avtonomnih zborih pa opravljajo sami to, kar deželi gre: ta hoče mir in srečo Avstrije. In to je, kar zahteva federalizem, ki daje državi, kar državi gre, deželam pa, kar je deželnega. Kdor s tem ni zadovoljen, naj raji naravnost reče, da noče Avstrije!
5