Morske deklice. |?|y§objema sveta noč zemljo ^p\In kočico prijazno ž njo; * Nocoj tuleče piš divja Ob kočico to kraj morja; Pred njo sin z materjo stoji, Na morje kaže, govori: »Li vidiš tam na morju kres? »Glej, to je morskih deklic ples; »Čuj, na uho mi veje spev, »To čarni spev je morskih dev. »O, pusti me, da tja veslam, »Zlata, srebra ti pripeljam! — »»Tam luna iz-za morja gre, »»Od nje valovi se svitle; »»In to odmevanje glasov, »»To le tulenje je vetrov; »»To naj ne moti, sin te moj, »»Praznujva svet večer nocoj! — »Došla je, mati, ura nad, »Ge hočeš, proč bo beda, glad: »Kraljico vjamem si deklet, »Zaklad od nje dobim neštet; »Da bi ničesar se ne bal, »Pokojni oče je dejal, »Naj s tremi popki leskovko »Pri delu tem imam sebo. — »»Oj čuj, zvon milo se glasi: »»K polnočni maši se mudi. »»Poglej, oblaki se drve, »»Viharno je nocoj morje. »»Oj sinko, če te val požre, »»Od boli mi srce umre, »»Zatorej slušaj, ljubi moj, »»Pa idi k maši mi nocoj! »Saj bodo jutri maše tri, »Vse lahko se nadomesti; »K pomorskim devam pa — ne znam, »Ce lahko še potem veslam. »Glej, p redno vihra pridivja »In vzmaja silni val morja, »Na bregu že bogat bom stal »In vihri se na glas smejal. — Zvon kliče verne v božji hram, Nekdo vesla po morju sam, Vesla, da mu drsi čolnič Kot v sinjem zraku lahek ptič; Ne zre nazaj, ne zre na stran, Zre tja, od koder spev ubran Milejše vedno se glasi, Čim urneje čolnič hiti. Pozabil sin je na zlato, Oj, petje mami ga samo; Zato pa urneje vesla, Da komaj dihati mu da. Že vidi ples deviških trum, Pa vzdrami ga valovja šum; Na hip utihne bujni spev, V valovih zbor izgine dev: Mladenič kliče na pomoč, A klic izginja v temno noč, In z divjo silo val morja Nad lahki čolnič pridivja. — — Utihnil nočni je vihar, Jutranje zore sveti žar; Spet v cerkev vabi zvon glasan K trem mašam na božični dan. In k svetim mašam vse hiti, Le vdova kraj morja ječi — ; Sinoči je vihar divjal In sina v dnu morja končal. A. H. Moj prijatelj Henrik. (Konec.) Epilog Vaziljeva temu prijateljevemu zapisniku. 1 ako je pisal moj prijatelj, odhajajoč na vseučilišče. Čatatelju teh vrstic se bode gotovo zdelo, da je moj prijatelj to le v naglici, v ognju razburjene svoje bujne domišljije zapisal, in torej bi ne smeli vsake besede tako strogo vzeti, kakor se glasi. Tudi se bode komu čudno zdelo, da, neverjetno, kako more vendar mladenič, ki z ljubeznijo in nežnostjo obnavlja spomin svoje drage matere, skoro v istem trenotku iz sebe metati — rekel bi — neverne kletvine. In vendar . . .